Clara pacta — boni amici. Izvojevati bočem z njim to rež, dokler se mi trepalnica še gibljc! Shakespeare: Hamlet, V., 1. I. Kant piše nekje: nEs ist umsonst, Gleichgiiltigkeit in Ansehung solcher Nachforscbungen erkiinsteln zu wollen, deren Gegenstand der menschlichen Natur nicht gleichgiiltig sein kann.' — Teh besed smo se spomnili, ko smo se namenili, da presodimo s svojega stališča trezno in mirno razmere, ki so v zadnjih dneh zavladale v našem šolstvu, oziroma med naSim učiteljstvom. Po našem politiškem časopisju so v polpreteklih dneh obilo pisali poklicani in nepoklicani ljudje o Soli in učiteljstvu. Vsi ti članki, ki so naša interna vprašanja spravili takorekoč na javno sejraišče, se nam zde manj stvarni nego osebni. Ta nepravilnost temelji v maniri, ki je v dobi našib ljutib politiških bojev stopila na čelo bojujočim se strankam. Ta manira se je zlasti udomaČila v naši takozvani katoliŠko-narodni stranki, kjer igrajo osebnosti glavno ulogo. Zakaj kadarkoli je bil v njenib listih goror o šoli ali učiteljstvu, je rselej padlo prvo poleno po gotovih osebab našega stanu, a stvar sama je bila vedno potianjena v ozadje, ker je samo docela prirodno, da je težko pisati o stvari onemu, kdor stvari ne razume. Da so se tega komodnega načina nemoškega bojevanja poprijeli tudi tisti, ki hočejo v par dneh in v par člankib rešiti naše vprašanje kar tako mimogrede, je tudi čisto jasno in opravičeno, saj se dado tolikokrat opravičiti človeška dejanja samo z znano prislovico: nVerba movent — exempla trahunt!" Popolnoma se nam zdi opravičena zahteva, da se tudi mi izjavimo jasno in določno, kako stališče zavzemamo nasproti vsemu temu, kar je v poslednjem času razburilo dubove in kar nam služi v dokaz, daješevedno mnogo življenjavnas, da nismo brezčutni innedovzetni do vsega, kar se tiče nas in našega šolstva, da nismo vkljub nepravičnim razmeram, ki nas oklepajo že od pamtiveka, pcepojeni z resignacijo, \i j e posledica večnega om.oštva! To je na vsak način in v rsakem primeru vesw rojav! Kaže nam, da se pretaka še vedno po naših žilahživa kri, da ne mislimo Še tako brž ukloniti tilnika in ča/A4ti s prekrižanimi rokami, da nas pogoltnejo valovi težkega življenja. Naša srca niso tiha grobiš.a, nad katerimi vejejo brezvplivno mrzli ali mehki vetrovi; naša srca so polna ognja in opravičenih želja, polna visokih upov in neomajnega poguma. Mi imamo vrbutega še najboljši namen in trdno voljo, da odkrijemo brez vsake obzirnosti rane, ki krijejo naš stan, ne da bi hoteli kompromitovati s tem sebe, nego da povemo drugim, višjim, tistim, ki so odgovomi, kaj so zagrešili nadnami, kaj so zamudili prej, preden se jerazgrnila nad vsem našim delovanjem tista odgovornost, ki nam stoji danes brez prestanka za petami. V našem listu je bil že neštevilnokrat govor o žalostnih gmotnih razmerah ne samo našega, nego vsega avstrijskega uciteljstva. V zborovanjib ,,Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani," v zborovanjih naše nZaveze" v Gorici in v Trstu, v zborovanjib okrajnih učiteljskih društev pri nas in drugod, v zborovanjih vseh drugih avstrijskih učiteljskih zvez, v zborovanju vsega avstrijskega uciteljstva na Dunaju 1. 1898. je bilo že toliko in toliko govora o krivičnem našem gmotnem položaju, da nas poznajo vsi ljudje in vse stvari na zemlji in v nebesih že samo po tem in že samo zaraditega. In toliko prošenj, temeljito sestavljenih in z neovrgljivimi dokazi podprtih, je bilo že uposlanih tako posameznikom kakor celim korporacijam in zastopom, nižjim in višjim inštancam, da so začeli govoriti celo o naši nadležnosti in da so nas začeli odpravljati izpred vrat z moškimi obljubami, kar je seveda vredno posebnega poudarka! In tako ni danes stanu razen našega — če izvzamemo delavstvo — ki bi bil moral toliko duševne energije in toliko fizičnih moči žrtvovati v to, da si pribori samo tisto materijalno stališče, ki mu ga jamči državni išolski zakon. Na drugi strani pa je tudi res, da niso doslej prezirali še nobenega paragrafa tako temeljito in tako neizprosno kakor baš paragraf, ki nam ustvarja na papirju dostojno eksistencijo. Samo paragraf, govorec o enakopravnosti avstrijskib narodov, je bil vedno deležen enake čudovite milosti. Konec vseh koncev je vedno eden in isti: nRadi bi, prijatelji, pa ne moremo!*1 Kar je ljudi, ki so nam še posebno naklonjeni, si znajo pomagati še drugače, kadar je treba odščipniti učiteljstvu košček kruha: udarijo v ropot, in v njem zamro hipoma naši proseči glasovi! To je naklonjenost, ki jo razume tisti, kdor more. Mi je ne. Nam zveni samo po ušesih najlažji vse izgovorov: Ne moremo! Kar se tiče učiteljstva, je seveda vse to drugaiSe. Nikakor se ne moremo iznebiti misli, da se zdimo še vedno nekaterim višjim in nižjim ljudem manjvredni, da se še vedno maščuje naša žalostna preteklost, ki je nismo zakrivili sami, nad nami, zakaj kakor smo bili takrat zgolj poslušni in neplačani stroji, tako bi morali tudi danes samo delati in delati, ne pa tudi uŽivati zasluženega plačila. To čudno naziranje tici se vedno nekaterim ljudem globoko v kosteh. Učiteljstvu ukazujejo: Moraš to in to! A nihče ne vpraša: Ali pa tudi moreš? In to so razmere, ki se nam ne zde zdrave, razmere, ki popolnoma opravičujejo nezadovoljnost, ki vlada med vsem avstrijskim učiteljstvom. Njegovo dosedanje delovanje ne stoji v nikakršnem soglasjn s plačilom, ki ga je prejemalo doslej za svoje delo. Zatorej vzdržujemo še vedno lahko in z mirno vestjo trditev, da je delalo uciteljstvo mnogo več, nego se da lahko sklepati iz njegovega finančnega položaja, zakaj če bi sodili po tem, bi morali trditi, da je bilo naše delo tako, kakršno je bilo naše plačilo, torej nezadostno, breznspešno. Da pa ni temu tako, ve vsak, komur ni neznana naša kultura. Višje šolske oblasti, deželni zbori in državni zbor so že obilokrat izrekli delovanju učiteljstva zasluženo priznanje. Pritrdili so nam celo — tako tudi sedanji naučni minister — da zveni največji disakord med našim delom in našo plačo in da je treba u.iteljstvu pomagati. To je vse res in lepo, a grdo je samo to, da je vseh pozitivnih obljub in besed konec negativen, da torej zadnje uničuje vero v prvo. Da pa smo opravičeni zahtevati hitrega in izdatnega izboljšanja materijalnega položaja, to smo že neštetokrat dokazali z besedo in pismom. Vredni smo tega, če raotrimo svojo eksistencijo zgolj s človeškega stališča, če se že nečemo vedno sklicevati na zgoraj imenovani zakon. Opravičeni pa smo veduo poudarjati to zahtevo tudi zategadelj, ker nam je v resnici pri srcu zdravi in normalni razvitek in napredek našega šolstva. In da se naše šolstvo zdravo in normalno razvije, je treba pred vsem, da se da glaviiemu faktorju šolstva — učiteljstvn — zdrava in normalna podlaga, da se torej pred vsem odpravi glavni nedostatek, da se torej začne graditi poslopje od spodaj gor, a ne od zgoraj dol, kakor je poudarjal eden izmed letošnjik govornikov pri -Zavezinem" zborovanju v Trstu. In govorili bi neresnico, če bi se upali trditi, da so se naša solska oblastva energi.no poprijela dela, da se odpravi čim prej ta glavni nedostatelc, da se vsemu temu, kar ne ugaja in ne zadovoljuje, najde prvi, glavni, edini vir. Ali pa so se že sploh poprijela tega dela? Ali so že sploh šla iskat ta vir? —• Ne ! —