Lipova vejica Josipa Gorjana
Lani je krajevna organizacija Zveze borcev Bežigrad priredi-la izlet po Primorskem - prek črnega vrha in Trnovskega gozda vse do Gorice. Med izletniki je bil tudi Josip Gor-jan, ki je pred nekaj dnevi praznoval 95-ietnico svojega rojstva.
Življenjska pot Josipa Gorja-na, rojenega 9. junija 1889 v sončni Gorici. ni bila prav nič sončna. Bila je to trnova pot zavednega primorskega Slo-venca, ki ni klonil ne pod črno-žolto zastavo stare Avstrije in ne pod črnosrajčno fašistično raznarodovalno politiko.
Med prvo svetovno vojno je bil uporni mornar, zaradi česar so ga kot politično nezaneslji-vega za kazen izkrcali na kop-no, kjer je moral ob umikajoči se avstnjski vojski vse od Ko-barida pa do Piave pobirati vojni material, ki so ga za sabo puščali vojaki.
Po razpadu Avstrije je nekaj časa kot begunec živel v Ljub-Ijani, kjer se je prijavil Narodni straži, nato se je vrnil v Gorico, kjer se je skrival pred Italijani, ki so lovili bivše vojake. Vmes je iskal zaposlitev, ki jo je dobil kot popisovalec vojne škode od Trnovega do Plav.
Med sproščenim pogovo-rom je. ob obujanju spominov, z ognjem v očeh pripovedoval o volitvah v prvi italijanski par-lament leta 1921. »Takrat sem zastopal .lipovo vejico', znak slovenske narodne stranke. V parlamentu smo imeli štiri slo-venske poslance«. In dalje: -V Krminu, kamor sem se preselil iz Gorice. pa srno bili vsi ob-
činski odborniki komunisti z županom vred. Pa so prišli ^a-šisti, nas razgnali. razdejali ob-činsko hišo in vse pometali na cesto.« Pobegnil jim je v llirsko Bistrico, nato na Prerfi nad llir-sko Bistrico, kjer je bil štiri leta za župana. ki je vse uradne ak-te pisal v slovenščini. Tudi iz Prema je moral bežati. Z ženo in majhnim otrokom je prišel v Trst. od tod v Boljun pri Pazi-nu. kjer se je na oglas v časo-pisu prijavil za občinskega taj-nika. Ker ni jmel izkaznice o članstvu v fašistični stranki, je bil le na poskusni dobi. ki je trajala eno leto in pol. Ob ple-biscitarnih volitvah 1929. leta so bile volilne skrinjice v Bo-Ijunu sicer polne. volilni listki pa brez »si« (da). kar je spravi-lo fašiste v bes, pred katerim je moral Josip Gorjan kar čez noč z ženo in sinom zbežat*. Spet je bil v Trstu, kjer se je
Cvetličarna na Črnučah
V hišici zraven Rogo-vilca na Črnučah, kjer je bila nekdaj javna tehtni-ca, bo nova cvetličarna Fanile Vacik. Lokal bi že odprli, če ne bi manjka-lo nekaj materiala za opremo prostorov.
I. P.
žena s sinom nastanila pri ne-kih znancih, sam pa se je skri-val po garažah, ker je bila za njim razpisana tiralica. Ko je zvedel, da njegovega edinca v šoli pretepa učiteljica zato. ker ne govori italijansko, ji je naj-prej povedal svoje, nato pa ta-koj s sinom pobegnil v Postoj-no in od tod v Ljubljano, ka-mor je za njim prišla tudi žena.
Med drugo vojno je na pod-strešni sobi na tedanji Bleivvei-sovi cesti, kjer je stanoval. skrival ilegalce, razpečeval Slover>ski poročevalec in opravljal druge naloge. Tudi njegov sin Bogo je bil ilegalec, ki mu je uspelo pred prega-njalci zbežati v partizane. »Po pravici vam rečem«. mi je dejal jubilant. »da mi je takrat kar odleglo. Vedno sem imel v mi-slih. kako ga bodo fašisti mr-cvarili. če ga dobijo«.
Tudi po vojni ni miroval. Med drugim je kot brigadir vo-dil prostovoljce pri obnovi Ljubljane.
Zdaj živi mirno na Titovi 55 kot dolgoletni upokojenec in vdovec. Vsak dan hodi na sprehode in v trgovino po na-kupih, kar brez palice. Včasih si tudi sam ka) skuha. Najraje ima mineštro in joto.
Želimo mu. da. ti dve dobri primorski jedi, ob čašici bri-škega vina. uživa še dolgo vrsto let.
EDA KOMAVLI