Izhaja T«ak četrtek. Cena ms jm 3 K na leto. (Za Nemčijo 4 K, h Ameriko m druge tuj« države 0 K.)
—	Ponamozno .številko p.o prortaiaio
—	1 ■" - po 10 vinarjev. ——~—
SlovensEenm UiiUslvii v potil in zsMvo.
Sptai in dopisi bo poiiljajo: Uredništvu , Domoljuba*, Ljubljana, Kopitarjeva ulioa. Naročnina, reklamacijo in in-sorati pa: Uprarnifttvu „Domolniba*. -Ljubljana, Kopitarjeva ulioe -
Štev/20.
dne 18. maja 1816.
Petindvafsetletnica
Dne 15. maja leta 1891. je izdal papež Leon XIII. znamenito okrožnico, ki se pričenja z besedami: »Rerum novarum«, in v kateri sc razglašajo socialna-načela v korist delavskim stanovom v zinislu večnih krščanskih resnic. Imenuje se splošno Delavska okrožnica in po pravici se danes delavski prijatelj s hvaležnostjo spominja, kako je papež pred 25 leti kot pravi oče vseh zatirancev vzdignil svoj glas za delavske pravice. Vse polno zmotnih misli je krožilo glede na socialno vprašanje med katoličani, preden je izpregovoril rešilno besedo sv. oče. Zlasti o državi in njenih dolž-nosiih v pomoč slabejšim stanovom se je trdilo vsevprek, naj se sploh v socialne razmere ne vtika. Liberalni katoličani so branili ta-le vodilna načela: »Država nima pravice se vtikati v zasebne gospodarske razmere. Delavska pogodba mora ostati neomejeno svobodna, delodajalec nai se ravna po svoji vesti, ni pa treba zakonov, ki bi s silo zahtevali v korist delavcev kaj od njega. Cerkev naj pomaga samo s tem, da uči medsebojno ljubezen, duhovnik naj de-■ujc samo v cerkvi in naj se ne spušča na socialno polje. Delavsko združevanje in sploh združevanje delavskih stanov je nehamo; s tem se uče ljudje samo upornosti >n se vadijo takih reči, ki jih jim ni treba vedeti. — če so tako govorili, pisali in učili »e.° katoličani, koliko hujše je bilo vse to seie pri ljudeh, ki niso imeli druge misli, nego hrepenenje po čim največjih clobič-' m Pri katerih ni delavec nič drugega ^menjal kakor stroj, ki se mora samo to-»Ho skrbeti zanj, da teče, in ki se vrže ' ,tadar ne služi več svojemu namenu. Nasproti tem naukom je papež Leon "i. učil v svoji okrožnici, katere petin-Va)sctletnico obhajamo, ta-le načela:
Država mora po svojem bistvu skrbeti za splošni blagor. Če je prav urejena, ji ni treba novih potov za rešitev socialnega vprašanja, V taki državi vlada poštenje, družinsko življenje je urejeno, varnost in pravičnost se spoštuje, javnih bremen j« malo in pravično so razdeljena; poljedelstvo, obrt, veda in umetnost se razcvitajo. Prav uravnana država mora skrbeti za vse po načelu delilne pravičnosti. Vsi sodelujejo za splošni blagor, torej ga bodi vsak deležen. Po tisti vrsti mora država skrbeti za posamne stanove, po kateri sodelujejo za skupni namen. Prvi so tisti, ki vodijo državo. Takoj za njimi so pa delavski stanovi, ki z delom svojih rok ustvarjajo premoženje državi. Vsled tega se mora država po zahtevah delilne pravičnosti že v drugi vrsti ozirati nanje. Svobodo mora braniti; če bi pa imelo kaj škodovati splošni koristi, mora ooseči vmes. Njena dolžnost je, da nastopi ob uporih, stavkah, kadar se omaje rodbinsko življenje, kadar je vera ali nravnost v nevarnosti, ko delodajalci krivično postopajo z delavci in žalijo njihovo človeško in krščansko dostojanstvo. Splošno mora država bolj skrbeti za reveže, nego za bogatine. Rod bogatinov, ki je ograjen s svojimi trdnjavami, potrebuje manj javnega varstva: Nesrečno ljudstvo, ki nima nobenih lastnih moči za svoje varstvo, je najbolj navezano na državno oporo.«
Dve reči izmed neštetih, ki so čudovito vplivale vsled imenovane papeževe okrožnice, omenjamo posebej, ker se njen vpliv izmed vseh v naši domovini in pri našem narodu najbolj vidi: Prvič je okrožnica vzbudila celo vrsto resnih socialnih delavcev, mož, ki so v zmislu papeževih besedi vso svojo moč posvetili temu, da so jeli študirali socialne razmere delavskih stanov in posegali z besedo in pismom v življenje, izobraževali druge in tako vzbudili tisto veselo delo, katerega blažilne in splošno koristne in rešilne posledice izkušamo
tudi mi. Leon XIII. nam jc vzbudil delavcer za socialno delo.
Druga reč je pa zvezana s prvo. Y, zmislu papeževih besedi se je prijelo uaj-živahnejše združevanje delavskih stanov. Koliko neizrečeno važnih koristi so prinesle delavskemu stanu najraznov; stneji« delavske organizacije, ki so se pričele ras-cvitati na prej tako zapuščenem polju: Delavska izobraževalna društva, krščanska ali katoliška delavska društva, politična ia nepolitična, krščansko socialno zvez«, družbe za delavke, konsumna druUva, delavska stavbna društva itd. V ravno tistem zmislu so se začeli gibali mali obrtniki m povemo naj, da je pri nas na SloVenske« tudi vsa organizacija kmečkega stanu imela svoj začetek v okrožnici Leona XIII. « delavskem vprašanju. Posojilnice, gospodarska društva, pa tudi izobraževalna društva in vse, kar je iz njih lepega in dobrega zrastlo v korist kmečkemu stanu v naši domovini, je zrastlo iz korenin, ki ;ih jc ko< skrbni vrtnar človeštva položil v plodo-vito zemljo Cerkvi in papežu udanih 3rc Leon XIII, Hvaležno se zato spominjam« petindvajsetletnice njegove očesne besed«, Obetala se je huda, grozila vojska med stanovi, Vse je kazalo, da se spoprimejo na eni strani revni, na svoje roke navezani delavski sloji, na drugi kapitalistični mo-gočniki. Vmes je posegel Leon XIII. in pokazal pot, po kateri se brez krvi in bre» grobov pomaga pravici in s tem miru ia ljubezni do zmage.
Šiba božja.
Veliko slabega je bilo na sveti, za kar je zaslužilo človeštvo to strašno vojsko* Še posebej, se pa zdi, da je vojska božja tt-ba za en greh. To je tisti veliki greh našega časa, ki skruni zakon ia prevrača btj&jm
1»
Novi deželni predsednik grof Henrik Attems, ki je te dni prevzel vodstvo politične
uprave na Kranjskem.
naredbo o spočetju otrok. Onan je bil storil v tistih utaru časih svetopisemskih očakov ta greh in sveto pismo pravi: »Zato ga je Gospod umoril, ker je ostudno reč storil« (I, Mozesove bukve 38, 10). Dandanes se je pa ta greh razširil že po mnogih krajih, po celih deželah in državah.
Pred dobrimi sto leti je začel učiti Anglež Malthus, da bo kmalu preveč ljudi na sveti, češ ljudje se veliko hitreje množe kakor pa hrana. Zato je držal, da je treba reveže pustiti, da poginejo, ker zanje ni prostora pri skupni mizi človeštva. Kdor pa tega noče, naj se radovoljno odpove zakonskemu življenju, da ne bo še sam po nepotrebnem jedcev množil. Toliko brez božen pa Malthus ni bil, da bi bil Onana stavil za zgled. Naravnost je priznal, da tako počenjanje srce posirovlja in žene ponižuje. A za njim so prišli drugi, ki se niso več brigali za božje maščevanje in so začeli učiti tudi to, za> kar je Bog Onana » smrtjo kaznoval. In mnogo zakonskih se je začelo ravnati po njih.
Nekateri res iz strahu, da ne bo mogoče toliko otrok preskrbeti. Ta strah je včasih umljiv, a greha ne opravičuje. Ali mar Bog ni videl in vedel, da bodo imeli nekateri starši z otroki veliko težav? Jc videl in vedel, in vendar je tako početje prepovedal, ker jc protinaturen greh. Če človek ni zmožen junaške čiste zdržnosti, naj zaupa v božjo previdnost, naj pridno dela in skrbno vzgaja otroke, in videl Ko, da bo otroke presitrbel, da skoraj sam ne 21
bo vedel kdaj in kako. Izkušnja potrjuje, da se poštene krščanske družine, pa naj ii bodo ie tako velike, vendarle pošteno prežive. Bog že vse tako vodi in ravna, da je nazadnje za vse prav in dobro.
Navadno pa- ni niti res, da bi bila strah in skrb za družino kriva takih pregreh. Največkrat Jih je kriva mehkužnost. Nekaterim se ne ljubi več imeti skrbi za otroke. Rajši tako žive. Da bi se zato tudi odpovedali zakonskemu življenju, tega ne. Njim je samo za nasladnost, nič pa za dolžnosti. Da je tako življenje zoper vse postave narave, tega jim ni nič mar, Da le bolj prosto živel Nekaterim gosposkim ženskam še nečimurnost pomaga, da se branijo materinstva, češ da ostanejo tako bolj mlade in lepe in se ložje razkazujejo in zabavajo po glediščih in plesiščih.
Tako ljudje s strašno lahkomiselnostjo in brezbožno nepokorščino teptajo in gazijo božje in naturne postave. Potem se pa še čudijo in pohujšujejo, če Bog pripusti, da jih greh tepel
S svojim pohlepom in s svojo sebičnostjo so si ljudje nasnovali v«jsko, in ta vojska je bič tudi za ta greh!
Francoska že ječi in z grozo gleda, kaj bo, ker nima več vojakov. Pošteni Frun-cpzi naravnost pravijo: »Matere bodo po-
Jubile Francoskol« To se pravi: Francoska o omagala, ne zato, ker so francoske žene matere, ampak zato, ker niso hotele biti matere! Na Francoskem se je bil greh brezotroštva najbolj razširil (družine so
imele le po enega ali dva otroka) in na tisoče družin bo izumrlo, ker so padli na, bojišču njih »edinci«. A z družinami je udarjena vsa država: francoski rod izumira.
A ne smemo biti farizeji, da bi videli samo grehe drugih. Tudi po Nemčiji in Avstriji se je zadnja leta razpasla ta pregreha. Število rojstev je vedno* manjše, ne moremo pa reči, da morda zaradi bolj zdrž-nega življenja, kriv mora biti gieh. Že sc nekateri nemški učenjaki s skrbjo ozirajo na Rusko in pravijo: V tej vojski bomo še zmagali, a kaj bo čez dvajset let? Na Ruskem je še staro, naravno pošteno, družinsko življenje, zato ruski rod vedno bolj narašča, in v nekaj letih bo nas neznansko prehitel. Kaj bo takrat z nami?
Modri državniki že razmišljajo, kako pomagati, da bi se število rojstev povečalo, Kako pomagati?
Seveda je prav in potrebno, da tudi država poskrbi zlasti za delavske stanove. Po mestih se je res nagnetlo toliko ljudi, da že ni več kruha za vse. A tega so krive največ države same, ki so zanemarile kmeta. Tako so začeli tudi kmečki ljudje siliti v mesta. Če se bosta vrnila kntečkemu delu stara čast in pošten zaslužek, bo leliko zemlja preživila še vse tiste ljudi, ki sedaj po mestih stradajo ali pa so se izselili na tuje.
Vendar pa vse to ne bo dosti pomagalo, če ne bo predvsem nravnega spo-štenja. Saj se Onanov greh ne širi samo med delavskimi stanovi, ampak morda še bolj v gosposkih, premožnejših stanovih, Krščanskega življenja je treba učiti ljudi, pokorščine do Boga in Cerkve — pa bo prišel na človeštvo božji blagoslov in bo vstal nov rod, zdrav in številen, delaven in pošten.
Žalibog se sliši, da se še naprej in sedaj že celo med vojake širijo ostudne razvade brezbožnega novodobnega življenji Tako še sami kličemo nase božje maščevanje in prokletstvol Bog se nas usmili!
Pregled po svetu.
Nemčija in Amerika. Ko jc došla nemška nota, je napravila med Američani dovolj ugoden vtis, dasi jim začetek ni prav ugajal. Wilson in Lan-sing sta nemški odgovor celo noč študirala. Američane najbolj moti opazka, ki zahteva, naj se nastopi proti Angliji, češ, Nemčija nima pravice, da se vtika v razmerje med Anglijo in Ameriko. — Lansing je zatrjeval: Dokler se bo Nemčija ravnala po svojih obljubah, Amerika ne bo imela povoda za spor. — Nemška nota je napravila v Vatikanu zelo dober vtis, kajti sv. oče se je že bal, da bodo tudi Ameriko zapletli v vojsko in bi upanje na mir izginilo v nepregledno bodočnost.
Irska vstaja. Vojna sodišča so doslej obsodila 150 oseb na smrt; med njimi se nahajajo skoraj vsi voditelji fr" skih delavcev. — Službena dolžnost se menda na Irskem ne vpelje; izmed * in pol milijona prebivalcev na Irskem jih je na bojiščih samo okrog sto tisoč-
škotska in Avstralija sta dali štirikrat do petkrat več. — Irski podkralj Wim-borne je odstopil.
Nemiri na Portugalskem. V deželi nereda — na Portugalskem — se vrste neprestano nemiri in vstaje. Sedaj je ustavljen zaradi nemirov ves osebni, pismeni in brzojavni promet. — V Liz-tioni je izbruhnila revolucija. Arzenal je pogorel. Vojaki so se uprli. — V vseli portugalskih mestih je razglašen preki sod. Odredba je bila izdana osobito proti monarhistom.
Bavarski kralj o mira: Bavarski kralj Ludovik je odposlanstvu raznih stanov rekel: »Kdaj bo vojske konec, ne vemo, da pa ne bomo premagani, to vemo in nočemo miru, ki nam ne prinese boljšega položaja, kakor ga imamo dosedaj. Naši sovražniki se razbije-ju na sili zvestih zavezniških armad. Trpimo najhujše žrtve v krvi in blagu, pa tudi v domovini, kjer je narodu naloženo težko pomanjkanje. Da se narod ol»varuje za u večnost pred vsem tem, to je cilj, ki <*a moramo pri mirovnem sklepu dosegi.«
Nova četi'crozveza. Japonski list »Nishi Nishi« izjavlja, da je japonsko-ruska. pogodba le prehodnica nove če-tverozveze, ki jo sklenejo Francija, Anglija, Rusija in Japonska. Zelo veliko Japoncev bi pozdravilo, če bi se ta eotverozveza razširila v peterozvezo in bi so pridružila tudi Amerika. To so seveda ugibanja; brez dvome, se bo po vojski položaj med svetovnimi državami zasukal vse drugače, kr.kor ga sedaj obračajo časnikarji in politiki na papirju.
Med Mehiko in Združenimi državami Sov. Amerike utegne v kratkem počiti. Napetost med obema državama je velika.
Svetovna vojska.
Na Tridentinskem boji poneha-vajo. — Bombe na Stolni trg y Gorici. — Dva laška napada na Mrzli vrh brez uspeha. — Na Do-bei<l«l>ski planoti Italijani večkrat odbiti. — Važna pridobitev nemških čet na verdunskeni bojišču, osobito na višini 304. — 1'rcobrat na kavkaskem ozemlju. - Artiljerijski boji pred Val ono.
VOJSKA Z ITALIJO.
Na Tridentinskem. Lahi poizkušajo, da bi napredovali z napadi proti Tridenta. moteni, ko v Adiški dolini niso dosegli nobenih uspehov in tudi ne pri Lavarone, 'er ni«o mogli vzeti postojanke Lusern, in ne v dolini Sugana, kjer so jih potisnili na-2al P" St. Oswaldu, zahodno od Borgo, j^padajo tem ljutejše zdaj zahodno krilo, linU S°i SC' kakor 'c znano, ustalili v dolin' . °.in napadajo zdaj severni rob do-ci e' L ^ napredovali proti Rivi, Avstrij-'<repko branijo v svojih glavnih pocinkan, podpirani po »vojem topništvu.
Italijanom se je posrečilo, da so dosegli v ozendju Adamello, torej na desnem krilu, majhne uspehe, Adamello je visok 3554 m in leži še na laški zemlji. Očividno poizkušajo dobiti izhod skozi Val di Fumo in skozi druge dolinice proti Val di Genova, da prodro skozi visoke prelaze, ki prekoračijo vzhodno od Val di Fumo 3000 do 3465 m visoka gorska pobočja.
Močnejše delovanje topništva. Lahi so obstreljevali nekaj dni posamezne dele goriškega mostišča in Doberdobske planote, kakor tudi odsek pri Sv. Martinu. Vsi napadi so bili odbiti. Tudi na Tirolskem in na koroški bojni črti so bili topovi zelo glasni. Posebno živahno je bilo na dolomitskem odseku med Peutelsteinom in Bu-chensUinom,
Bombe na stolni trg v GoricL Italijanski lctalec je 11, maja dopoldne vrgel dve bombi na tržni prostor stolnega trga v Gorici. Pri tem sta bila ubita dva civilista, 33 pa ranjenih.
Podrobnosti iz poleta naših aeropla-nov nad laško mesto Briudisi. Dne 4, maja je priletelo naše zračno brodovje nad Brindisi. Napad na pristanišče in na kolodvor pri Brindisi je trajal od 4. ure 20 minut do 5. ure popoldne. Glavne točke obstreljevanja so bila vojaška poslopja, predvsem veliki kolodvori, kjer je stal vlak poleg vlaka. V trenutku alarma vsled prihoda letal se je skozi steklo popolnoma razločevalo, kako se je promet zavrl. Med stoječe je padla in jih zadela prva težka bomba. Strehe so se trgale od voz; kakor cunje so padali kosi. Več bomb ie zadelo kolodvor za sestavljanje vlakov. Dve veliki skladišči sta, kakor se zdi, težko poškodovani. V arzenalu je bila težka eksplozija. Ena bomba je zadela skupino ru-šilcev. Bombe so zadele tudi skladišča olja in pomorsko letalno postajo.
Dva napada na Mrzli vrh. Topniški boji so se ponavljali dannadan. Dne 12. maja se je oddelek italijanskih alpinov vrgel dvakrat zastonj proti Mrzlemu vrhu. Oba napada sta bila odbita.
Položaj v južnih Tirolah. Laški listi so napovedovali z velikim hruščem, da se prične ofenzivno prodiranje italijanskih čet v Tirole. Poročali so vsak dan o novih pridobitvah, toda vsled nepričakovanih hudih izgub so ustavili vse napade. Omejujejo se le na topniške boje; uspehov pa tudi 8 topovi niso imeli nikjer posebnih.
Italijani odgnani pri Sv. Martinu in pri Sv, Mihaelu, Zahodno od Sv. Martina so naši brambovci odpodili v noči 13. maja laške napadalne čete. Lahi so metali ročne granate. — Isti dan so bili Lahi večkrat odbiti na severnem robu Sv, Mihaela.
VERDUNSKO BOJIŠČE,
Višina 304 južno od Haucourt na levem bregu Moze je bila pozorišče hudih bojev. Nemške čete so zasedle tam več važnih opirališč, ki so jih hoteli Francozi zopet iztrgati, a vsi napadi so se končali s težkimi izgubami na francoski strani. Vrh 304 je zadnji steber druge obrambne črte. Nemški uspehi na tem mestu »o silno neprijetno učinkovali na Parižane, Listi ((rajajo potrtost prebivalstva, kakor so poprej svarili pred prevelikim veseljjem, če to Francozi
imeli kaj ugodnega poročati, — Francozi se zanašajo na število vojaštva, na svojih 800.000 mož, ki se nahajajo pri Verdunu, a kljub temu dosegajo Nemci znatne uspehe, četudi jih je manj, ker se čete merijo in sodijo po notranji čilosti, po moralni moči, — V bojih okrog višine 304 so Nemci ujeli 53 častnikov in 1515 mož.
Odločilno vlogo pri naskoku na vrli 304 so imeli topovi. Bobneči ogenj je trajal od 2. maja dalje; prodiranje se je pomikalo od koraka do koraka. Premagati je bilo treba polje ovir in žic. Francozi sami pišejo: »Zahodno od Moze je sovražnik ljuto napadal našo fronto med točko 304 in Morthomme. Z doslej nezaslišano <silo j« obstreljeval postojanke neprestano celili 48 ur.«
Za vsaKO ceno. Nemci hočejo na vsak način zlomiti francosko moč pri Verduau. Napadi ca Verdun in okolico so nenavadno vztrajni in močni Streljanje je tako ljuto, da tega ni moč označiti. Če se razbije glavna francoska vojska pri Verdunu, je vojaško svetovna bitka odločena.
RUSKO BOJIŠČE.
Rusi širijo sedaj zopet nova poročila, da se pripravlja večja ofenziva v večjem obsegu in z močnimi sredstvi. — Ruska duma začne zopet zborovati 28. maja, —« Riga baje ni več ogrožena, če bi smeli verw jeti rubini listom, ki pozivajo begunce, nad| sc vrfiffo v mesto. — Nemška letala so vrgla veliko bomb na kolodvor Horodziejo na črti Krašin—Minsk. Živahnejši boji so se razvijali na volhinijski fronti. Drugače bilo pa bolj mirno; zlasti ob besarabskl meji je bilo bojevanje vsled trajnega d*, žc-vji onemogočeno,
KAVKAŠKO BOJIŠČE.
Preobrat Odkar so turške čete dobile novo pomoč ter topove, se je bojna sreča obrnila. Rusi so bili 8. maja v baionetne» naskoku vrženi pri gori Kope iz svojih po-, stojank in sicer v širini 15 km, ter potisnjeni proti vzhodu. Izgubili so tudi štiri strojnice, 6 častnikov in 300 mož, Rusi m nato napravili protinapad, ki se pa ni ob-nesel,
NA BALKANU,
Pred Valono, Iz Aten se poroča: Na cesti Fieri—Valona so se začeli novi boji| Avstrijci z veliko silo napadajo italijansko utrdbe. Na obeh straneh deluje težka a.-ti-ljerija. — Tudi je priplulo pred Valono /elo močno brodovje, ki je pol ure obstreljevalo laške postojanke, Vse ladje so se vrnile nepoškodovane.
Tedenske novice.
Katoliško tiskovno društvo v Ljubljaal
je podpisalo 19.000 K četrtega vojnega posojila. S prejšnjimi podpisi znaša skupna svota, ki jo je podpisalo K. T, D, 70.000 K.
Vojne dajatve tega društva. Ker ima »Katoliško tiskovno društvo« plemeniti namen, koristiti slovenskemu ljudstvu z dobrim tiskom, z dobrimi časopisi in knjigami, se je tekom sedanjega vojnega časa hotelo v tem oziru prav posebno odlikovati
3«
ter pokazati svoje domoljubje s tem, da je velikodušno podpiralo vojake ter sodelovalo na karitativnem polju. Vsa podjetja K. T. D. (tiskarna, prodajalna, bukvama) bo delila med naše vojaštvo ter pošiljala na bojišče ki v bolnišnice časopise (»Slovenca« sedaj čez 2000 izvodov vsak dan, »Domoljuba« po 800 izvodov, »Bogoljuba« po '400 izvodov, »Ilustr. Glasnika« po 500 izvodov), knjige, molitvenike, rožne vence, »vetinjice itd. itd.
K. T. D. je prispevalo za vojaške bo-iičnice, za begunce, za invalide. Skupna vrednost tega, kar je žrtvovalo, znaša do 70.000 K. — To je velikanska svota, ki bo pač precej obremenila društvene račune; toda za naše vojaštvo, ki krvavi za domovino, društvo ni maralo biti ozkosrčno. Veliki časi zahtevajo velikih žrtev od vseh, zato tudi K. T. D. v teh usodnih dneh ni iskalo dobička, ampak skrbelo za koristne bamene.
Velike zneske za IV. vojno posojilo so
Cdpisali: Knez Windisch-Gralz en milijon on, tvrdka Karol Pollak, tovarna usnja v Ljubljani en milijon kron; Češka industrijska banka na svoj račun 4 milijone; župnijski urad v Ribnici za tam priglašene stranice 119.000 K; Kmetijska družba v Ljubljani 25.000 K (poprej že 75.000 K); občina iTrnovo 50.000 K; občina Sv. Križ-Svibno vsled predloga č. g, župnika Avseca 100.000 kron; občina Stari trg pri Poljanah 20.000 kron itd. Pri Kranjski deželni banki je bilo do petka podpisanega 4 milijone 762 tisoč kron IV. vojnega posojila. — Mestna hranilnica v Kranju 250.000 K, Mestna hranilnica ljubljanska 2 milijona; J. Bergman v Ljubljani 50.000 K; pivovarna »Union« v Ljubljani 50.000 K itd. Skupna svota podpisanega IV. vojnega posojila pri Ljubljanski kreditni banki (do 13. maja) znaša 6 milijonov 129 tisoč K. — Občina Knežak 20.000 K, odborniki 30.000 kron, posojilnica 50.000 K. — Kranjska hranilnica 6 milijonov (poprej 4 in pol milijona).
Večja državna podpora za otroke vpoklicanih. Državni zakonik prinaša ministrsko naredbo, ki za otroke pod 8 leti rvišuje vzdrževalnino za 50 odstotkov, tako da znaša sedaj 75 odstotkov podpore pdrastlih. Ta priboljšek velja za osebe, ki »o navezane na najeta stanovanja in pa lam, kjer je življenje dražje, to je po me-ptih in industrijskih krajih. Te zvišane podpore pa ne dobivajo družine, kjer več ka-fcor trije svojci dobivajo polno podporo, ^er pri večjem številu celih podpor v eni 'družini se da že itak boljše gospodariti. Ti priboljški bodo državo na leto stali okoli 60 milijonov kron. Določbe pa so nekoliko gboljšane tudi v drugih točkah: Za državno vzdrževalnino ali podporo morejo priti V poštev tudi otroci, ki so se rodili po smrti ali odkar se pogreša vpoklicani. Ravno tako je določeno, da imajo otroci, ki so po ggorajšnjem času dosegli 8. leto, dobivati polno podporo. LTkazano je tudi, da je pri-Bpevek za preživljanje in stanarino priznati in plačevati tudi tedaj, če se prej te podpore vsled nadaljnega uživanja plače •li zaslužka ali vsled prostega stanovanja ■i zahtevalo ali priznalo, in je sedaj plača •li stanovanje, ker je vpoklicani umrl ali 4>
se pogreša, odvzeto in se je pravočasno prosilo za podporo. Tudi te določbe bodo vzele precej državnega denarja. Do konca leta 1915 se je izplačalo državnih prispevkov za preživljanje skoro eno miljardo.
V tednn »Rdečega križa« se je nabralo v šolskem okoliSču Drenov grič-Lesno Brdo 75 K 70 v. Vsem blagim darovalcem: Bog povrnil
Darila. Kranjska hrahilnica v Ljubljani je ob letnem zaključku razdelila 137.227 K 41 v. dobrodelnih daril.
Mladinska slovesnost v begunskem taborišču v Brncku o. L. Na vnebohod Gospodov bo pristopilo v Brucku okrog 700 begunskih otrok prvikrat k sv. obhajilu. Isti dan popoldne bodo pa birmani. Zakrament sv. birme bo delil kardinal dunajski, eminenca dr. Piffel. Vodstvo taborišča prosi milosrčne Slovence, naj bi se priglasili za botrinstvo. Iti ne bo treba v Bruck, ampak zadostuje, če se pošlje tja pri-
Razne novice.
Pogajanja za avstro-ogrsko na-godbo so se nadaljevala ta teden. Sedaj so bili ogrski ministri na Dunaju.
Ljubša mu je vojska. Sv. oče Benedikt XV. je smatral sedanja pogajanja med Ameriko in Nemčijo za ugodno priliko, da bi se zaJelo tudi pogajanje zaradi miru. Toda predsednik severo-ameriških držav Wilson je papeževo željo odklonil ter izjavil, da bo takrat začel posredovati, ko bo posredovanje obema strankama po volji.
f Tržaški »Piccolo«. List »Piccolo, ki je početkom vojske prenehal izhajati, je po izjavi italijanskega ministra Barzilaja v zadnjih 25. letih več škodoval, kot cel ar-madni zbor. List je zasledoval veleizdajal-ske smotre. Njegov urednik Mayer je zbežal v Rim.
Francoski škofje v vojski. Ker so vojno dolžnost na Francoskem razširili do 55.
Avstrijski stražni opazovalci na neki strehi ob tirolski fronti.
meren dar v denarju, ker bodo vsi bir-manci in birmanke enako obdarovani, botri bodo pa zastopani po ondotnih beguncih. Imena botric in botrov bodo objavljena v »Slovencu«.
Predrzen uzmovič. V Ljubljani je bilo gostilničarju Alojziju Zorčiču v Kolodvorski ulici ukradena železna Skrinjica z denarjem, vrednostnimi papirji in zlatnino. O zločincu, ki si je prilastil tuje imetje v znesku 18.000 K, Se ni nobenega sledu.
Članom posvetovalnega sveta pri vojnožitnem prometnem zavodu je imenoval minister za notranje zadeve dež. odbornika msgr. dr. E. Lampeta.
Nesrečna smrt. Blizu Zaloga so našli v soboto 14. maja na železniški progi povoženo 21 letno Emo Baraga, ki je bila zaposlena v dolski tovarni.
leta, mora pod orožje zopet 11 francoskih škofov, tako da jih služi v vojni sedaj vsega skupaj 17.
Letina na Francoskem kaže prsce) slabo, kljub t.cmu ne marajo varčevati, kef se zanašajo na zunanji uvoz. Po slabi letini 1913/14 so morali uvoziti za 300 milijonov tujega žita. Cena je od takrat poskočila i* 75%. Obdelali so pa poljai za 739.000 b« manj kot prej.
Usoda črnogorskega kralja. Za kralj« Nikita se četverosporazum ne briga veiiko. Še tega mu niso dovolili, da bi smel obiskati Pariz. Le s težavo spravi skupaj A* nar, da plačuje ministre.
Na Norveškem so nastale vsled tajanja snega velikanske povodnji. so silno narastle; veliko mostov je voda odnesla, nasipi so porušeni. .
Kuga. V notranjem Egiptu je zače» razsajati kuga. Za angleško vojaštvo v «* vernem Egiptu bo to huda nevarnost, ce » ne posreči omejiti morilke.
Vojaške novice.
Ponovno prebiranje v letih 1897 do 1866 rojenih črnovojniških zavezancev. Dolžnost vseh svoječasno pri prezentaciji na dopust poslanih priti k prebiranju. V pojasnilo udeleženih krogov se opozarja izrecno na to, da morajo k zopetnemu prebiranju, katero je bilo s pozivnim razglasom >0« zaukazano za letnike 1897 do vštevši 1866 črnovojnih zavezancev, priti tudi vsi črnovojni zavezanci teh rojstnih letnikov, ki so bili že pri kakem prejšnjem prebiranju spoznani sposobnim za črnovojniško službo z orožjem, pri prezentaciji ali pozneje pa so bili zopet kot nesposobni na dopust poslani.
Župani in predsedniki žetvenih komisij ne bodo vpoklicani. Poljedelski minister Zenker je v pogovoru z zastopniki avstrijskih poljedelcev naznanil, da po odločitvi vojnega ministrst va župani in predsedniki žetvenih komisij n? bodo pritegnjeni k črnovojniškemu službovanju. Tisti pa, ki so že bili vpoklicani, se bodo potom reklamacije oprostili vojaške službe.
Prometu vojnopoštnih zavitkov so pripuSčeni naslednji vojnopoštni uradi: 6, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 17, 19/11, 20, 22, 22/11, 22/111, 23, 24, 25, 27, 28, 29, 30, 31, C3, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 47, 50, 51, 52, 54, 56, 57, 62, 63, 66, 68, 70, 71, 72, 74, 75, 78, 80, 81, 83, 84, 85, 86, 87, 89, 91, 92, 94, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 109, 110, 111, 115, 116, 118/III, 118, 119, 125, 126, 127, 128, 130, 132, 136, 137, 139, 141, 142, 144, 145, 146, 148, 149, 156, 160, •162, 163, 164, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 176, 179, 180, 182, 185, 186, 189, 202, 204, 200, 207, 208, 209, 210, 212, 213, 214, 215, 210, 219, 220, 222, 225, 227, 228, 230, 231, 233, 234, 236, 237, 238, 251, 253, 254, 260, 261, 264, 265, 273, 274, 301, 301/11, 351/III, 303. 305, 306, 309, 310, 311, 312, 313, 314, 261, 264, 265, 273, 274, 301, 301/11, 301/III, 320. 321, 322, 324, 325, 326, 327, 328, 329, 330, 341, 350, 351,/H, 351/III, 352, 353, 355, 501, 503, 505, 506, 507, 600, 601, 602, 603, 604, 605, 606, 607, 608, 609, 610, 611, 612, 613, 614, 615, 630. Glede pripustitve prometa zasebnih zavitkov na stalne ®tapne poštne urade v po avstrijsko-oprskih četah zasedenem ozemlju ni nikake izpremembe.
Umrl je vojni duhovnik č. g. Jožef Pintar, poprej mestni kaplan v Celju. iVsled velikih naporov ga je zadela kap pa italijanskem bojišču. Bil jc vesten in poreč duhovnik, ljubezniv in vesel družabnik. — Poprej se je prav poseb-n° zanimal za razvoj delavske organi-teeijo. P. v m.!
Poveljstvo za popravo bojišč in grobišč v Galiciji. Za Galicijo jc ustanovljeno posebno poveljstvo, ki ima osobi-ie namen, preiskati bojišča ter napra-"ti padlim vojakom častne grobove; 'r«0 leži pokopanih ondi do 50.000 junakov. oio pokopališč je danes že dovr-Senih v Galiciji.
V dušno pastlrstvo na bojiščo je Poklican C. g. Valentin Jerše, kaplan
Mengšu, brat prof. dr. Jeršcta v
Mubljani.
Priznanje našemu listu. Predsednik »Katoliškega tiskovnega društva« v Ljubljani m. g. prelat Kalan, je dobil dne 6. maja od polkovnega poveljnika našega 17. pešpolka, gospoda Ventour-ja, pismo s sledečo vsebino: »Za prijazno dopošiljanje uglednega tednika »Domoljub«, ki je za naše moštvo zanimivo berilo, ker nam pošilja poročila in novice iz ljubljene kranjske domovine, izrekam milostnemu gospodu pre-latu v ime celega polka svojo najiskre-nejšo zahvalo.«
Umrl je v Zgor. Kašlju po daljši bolezni zvesti naročnik »Domoljuba* Florijan Žitnik v 42. letu starosti. Pokojnik je bil 8 mesecev pri vojakih, kjer si je nakopal bolezen. Zapušča ža.-lujočo ženo in hčerko. Blag spomin!
Največje izgabe. Izračunali so, da je bilo doslej tekom sedanje vojske uničenih okrog 2000 letal in zrakoplovov. Zračno bojevanje izkazuje torej razmerno največje in najtežje izgube.
Dopisnica z Ruskega. 18. 12. 1915. Velecenjeni gospod urednik! Že 16 mesecev živim v vojnem jetništvu in nisem dobil niti enega pisma od doma. Ker so se moji starši izselili iz Gorice in ne vem, kje so sedaj, prosim Vas vljudno, da bi v Vašem listu objavili moj naslov ali pa odposlali moj list kakemu slovenskemu društvu v pomoč plenjenikom, da bi izvedelo za naslov mojih staršev. Prejšnji naslov očeta: Andrej Povšič, drvar, Gorica, Via Formica 7. — Naslov ujetnika: Josip Povšič, Prisormier de guerre 34. rota Tj umen, Sibirien.
Srčne pozdrave sporočajo z južnega bojišča vsem Slovencem in Slovenkam: Kogej Jožef, Strnad Jožef in Jereb Ivan, vsi iz Idrije. — Pred odhodom na bojišče pošiljajo vsem či-tateljem »Domoljuba« in vsem domačim iskrene pozdrave: Desetnik Janko Hvala in Anton Kobal — Dolenje Tri-buše pri Idriji, Anton Beričič — Grapa, Franc Močnik — Poljane, četovodja Jakob Mlohar — Lož pri Cerknici, četovodja Jožef Iljaš — Podgrad. »Kot bratje smo skupaj zbrani: vsi za enega, eden za vse. Pozdrav! Bog živi!«
—	Majniški pozdrav z italijanskega bojišča. »Tudi mi gorski topni-čarji se spominjamo Kraljice majniko-ve s prošnjo, da bi nam skoraj podelila konečno zmago. — Anton Hribar, Jožef Korošec, Franc Strle, Matija Brulc, Alojzij Koprivnik, Ivan Butar, Franc Šalehar, Jakob Bck, Franc Kranjc, Valentin Onavšek, Franc Jereb.
Po 9 mesecih je došla dopisnica od ruskega ujetnika Antona Škrabe (iz Motnika). Tako-le piše: Minilo bo že leto dni, kar se nahajam tu v Busiji, pa še nisem prejel nobenega obvestila ne od doma, ne od nobenega drugega. (Od doma so mu že neštetokrat pisali.)
—	Zdrav sem, hvala Bogu! Upam, da ste tudi Vi zdravi. Delam ves čas; pol leta pri enem, zdaj pri-drugem baronu. Ostanite zdravi doma! Pozdravite tudi druge znance in prijatelje.
Postrezite. Fr. Bolta, Hrast je št. 11, p. Moste pri Ljubljani prosi, da bi se
mu naznanilo, če bi kdo kaj vedel o vojaku Martinu Bolta, pp. 17. Zadnjikrat je pisal avgusta m. 1.
Čudno naključje. Iz Merana izvem« * to-le: Kaj vse se pripeti v sedanji svetovih vojski, kaže dogodek, ki je res izredno zanimiv. V bližini Merana je kraj Eppan, Ondotni knjigovez Jaitner je poslal na vojsko štiri sinove. Ti sinovi so došli z bojišč« na dopust isti dan in skoraj vsi ob isti uri, ne da bi bili drug za drugega kaj vedeli, 1 a skupni dohod sinov na dom očetov j« tembolj zagoneten, ker so starši enega izmed njih že objokovali kot mrtvega, kajti skoraj eno leto ni bilo o njem nikakega ob-, vestila; od drugega sina je prišla pa zadnj« dopisnica lansko pomlad iz ruskega ujetništva. Ta je iz ujetništva pobegnil in prišel na dom po neznosnih težavah. Sedaj so s« vsi štirje podali zopet na svoja mesta ia sicer isti dan: Eden je šel na fronto ob Dnje-. stru, drugi na Rusko-Poljsko, tretji v Si* bijo, četrti pa k Soči.	(
Dve važni novici. Vojaški častniški sluga, mož slovenske korenine, sedaj v IV na Tirolskem, dobi od doma pismo, v k a-terem ijiu žena naznanja dve važni novici »Dragi moj mož/ Primem pero, da Ti sp«| enkrat pišem ... Fantka smo dobili na M* rijin praznik, in ravno tisti dan je tudi '•štora* strila. Zdrava sem; le to me skrbi, kako bomo letos podelali, ko ni ne živine, ne delavcev. Pa z božjo pomočjo se bo vse naredilo...« Pisma je bil mož vesel. Svojemu g, častniku je rekel na večer, ko ma je pripovedoval o teh domačih, zanj pre-važnih novicah: »Nocoj sem ga pa en liter, četudi je po goldinarju!«
Studenske vojaške novice. Ker smol blizu soške fronte, smo imeli v svoji sredi večkrat vojake razne narodnosti. Vselej so se težko ločili od nas. Večkrat nas obiščejo, ako se naselijo kje v bližini. Pohvaliti jih moramo, da so večinoma zelo verni in pobožni, posebno štajerski vojaki, najbolj pa Poljaki, Ko so bivali tu, smol imeli razne vojne pobožnosti. Ob nedeljaU in praznikih vojaško mašo s slovenskim ali nemškim govorom. Vsak večer jih j« vabil zvon k večerni vojni pobožnosti. Ta so molili vojaki sami sv, rožni venec, p« litanijah se jim je dal blagoslov z Najsvetejšim. Mnogi so še ostali pri križevem potu, ki smo ga molili za pokojne vojake. Od teh vrlih vojakov smo se lahko učili, kako se mora moliti, ko se moli skupno: glasn« in kakor v koru. To je bilo skoraj ubranemu petju podobno. — Enkrat smo imeli vojaško mašo na »Planah«, na prostem. To je bilo nekaj krasnega. V prošenjski procesiji smo šli tudi župljani tja in se je vdele-žili. Večinoma so prejeli tudi sv. zakra* mente, da se pripravijo za spopad s sovražnikom, Pomagala sta spovedovati čč. ggj kaplana planinski in hrenoviški. Bog povrni! — Pred skupnim sv, obhajilom so imeli tudi primeren nagovor. Nekateri vojaki so tudi prosili za škapulir. Vselej, ka smo se ločili, smo jim dali še blagoslov ali z Najsvetejšim ali samo s sv, križem. Naf jih blagoslov božji spremlja na vseh nevarnih potih. — Več naših vojakov je ujetih, predvsem na Ruskem; več jih je, ki se že dalj časa niso oglasili, da ne vemo, ali so še živi ali ne. Eni so ranjeni in so doma,
Umrlo jih je sedem, kolikor <mo dofcdaj do-* ju ali. Zadnji je umrl Franc Žele ir Strmca »t. 20. Ranjen je bil na »očki fronti; devet mesecev je ležal ranjen v bolnišnici. Umrl
t na Dunaju 25. aprila. Njegova želja, da bil pokopan doma, se je izpolnila- Dne 9L maja so ga pripeljali z Dunaja- Naproti Bu je šla šolska mladina » svojo zastavo, Marijina družba in mnogo drugih. Pripekali so ga tudi v domačo, rojstno hišo, da
bvsaj mrtev obišče, ker je ni mogel živ, aj bo v tolažbo njegovim domačim, po-frebno žalujoči materi, da je tako lepo umrl. Previden je bil večkrat « »v. zakramenti Ločitev bo le kratka, potem bomo pa več-ko združeni. Kot člana rožnovenške bratovščine ga je Marija gotovo že vzela k sebi, da ga poplača za ljubezen do Nje, poplača za hrabrost Smrt Marijinega vojaka |e srečna!
Dopisi.
Semič. V nedeljo dne 7. maja so priredila dekleta izobraževalnega društva na iVrtači igro »Nežika z Bleda« s srečolovom Ia tamburanjem. Čisti dobiček 201 K smo poslali za sv. maše za padle vojake in za Vojaške misijonske namene.
Iz Davč pri Novakih. V Da^či bosta 31. maja dve sv. maši; prva ob sedmih, druga ob desetih. Na predvečer bo en gospod spovedoval.
Svibno. Na Jagnjenici (župnija Svibno), p. Radeče, bivata na majhni kmetiji mož in žena, ki bi prav rada ■prejela kako pošteno in revno vdovo-begunko s par otroki pod svojo streho, itko bi jima dotična hotela kaj pomagati pri obdelovanju zemljišča; pa bi nazadnje njej ali njenim otrokom zapustila tudi posestvo. — (Opozarjamo na to dobrosrčno in domoljubno ponudbo vse vdovelc begunke. Morda bi posredoval odbor za goriške begunce. Haslov; Alojzij in Apolonija Reciha, Jagnjenica St. 29, p. Radeče.)
Hotedršica. Tu pri nas je umrl posestnik Val. Mrlak. Pokojni je bil dolgoletni naročnik »Domoljubov«, mož fcdločno katoliškega mišljenja in življenja, ki se ni sramoval pogoatoma
Pistopiti k mizi Gospodovi. Ko je bil zdrav, je imel posebno veselje do romanja. Obiskal je vsako leto več naših lomarskih cerkv&. Uživaj večno srečo!
§111 Listek lili
Kletev divjega lovca.
(Povest. — O. — J. C.)
(Konec.)
»Milan, ali ti nisem rekla?« — nagovori stara Ana, klečečega sina. Milan se pkrene in zvedavo ter s polnimi očmi pri-takuje, kaj neki bo še prišlo iz njenih ust. Ker se je pa Ana obotavljala in ni takoj nadaljevala, hoteč napraviti s svojo noti!
vico še večji vtis, povpraša v nekem negotovem, veselem pričakovanju Milan: »Kaj pa je posebnega? Kaj je naročil g. župnik?«
»Nič ni naročil, ampak le priporočil« — pravi Ana, »naj še naprej molimo in zaupamo; kajti, če bo šlo tako naprej« — je zatrjeval g. župnik — »se bo Milka v enem mesecu mogla popolnoma zdrava vrniti k nam na dom.* Stara Ana je zopet prekinila, in motrila Milana, češ, kakšen vtis bo napravilo to polovično poročilo na Milana.
Milanu je bilo v tem trenutku, kakor bi se prebudil iz težkih sanj, kakor bi se iznebil mučne more... Ni vedel, ali govori Ana za šalo ali zares, ali ga hoče samo premotiti in varati Kar je govoril, niso bili celi in vezani stavki, ampak samo pretrgane besede:
»Kaj? .,, Kako? .,. Kdo je to povedal? ... Kje ste slišali? ... Ali je res? .,, Ali je mogoče? ,,. Govorite mati, kaj čakate? Da bi mogla Milka še ozdraviti.,. to ni mogoče .,.«
»Čakaj Milan. Vse ti bom povedala. Župnik je bil včeraj v mestu. Šel je osebno k zdravniku, ki mu je sošolec, pa ga jc zaupno povprašal o Milkinem zdravju.« — »No, in kaj je rekel?« — poizveduje Milan nestrpno.
»Le potrpi. Župnik je vedel, da je ta njegov bivši sošolec veščak v teh zadevah in v takih boleznih, ki se velikokrat pojavljajo pri otročnicah. Zato je pa zahteval, da smo Milko nemudoma poslali v njegovo zdravniško oskrbovanje. Že takrat mu je dal najboljše zagotovilo. Včeraj pa je rekel župniku, naj te potolaži in naj te zagotovi, da bo skoraj gotovo tekom enega meseca Milka popolnoma zdrava prišla domov in da se ji posledice prehlajenja ne bodo prav nič več poznale. Že sedaj govori popolnoma mirno in trezno. Ko jo je župnik obiskal, ga je takoj spoznala, ter urno povpraševala, kako je doma, kako je s teboj, če si žalosten, če je polje obdelano, kje je pokopan mrtev novorojenček in še mnogo drugega.«
Milan je bil kakor nanovo rojen. Nekaj časa gleda staro mater, skoči k nji, pa jo objame ter se zjoka kakor otrok. »Hvala večnemu Bogu!« zakliče; več ni mogel govoriti. Ko od velike sreče prevzet zopet zbere svoje misli, pr&vi: »Zdaj pa moram sam h g. župniku, da mi vse natanko popiše in pove, kar je videl in izvedel. Pa tudi zahvaliti se mu moram za molitev in za vse, kar nam je dobrega storil v tej nesreči I Hvala Bogu, da le gre na bolje. Še upam, da bomo srečni. Zdaj vidim, in sem se sam prepričal, kako napačno ravna, kdor obupava in se dovolj trdno ne zanese na božjo dobrotljivo in vsemodro previdnost.«
Tudi Ani je stopila kri v glavo; vsa
Clajena se je zopet lotila dela :n oskrba hišnega gospodinjstva.. Otroci, ki so bridko čutili nesrečno izpremembo v hiši in v gospodarstvu, so zopet pro-steje dihali in veselo poskočili, ko jim je stara Ana pripovedovala, da naj le še malo potrpe; kmalu bo prišla Milka domov.
Kako so se zopet zavzele stare ženice, ki so kakor v zmagoslavju svojih vraž
ob nesreči Milkini stikale glave in priki-movale, češ: ali nismo rekle takrat ob poroki, da tukaj ne bo sreče. Zdaj pa kar naenkrat napoči glas, ki se je bliskoma širil po župniji: »Milka Milanova bo kmalu zdrava. Skrben zdravnik, prijatelj župnikov, jo je rešil nesreče. Nič več se ji ne blede.« Nekaterim ženicam se je vrivala neka nevšečna misel, skoraj neka škodoželjnost, dasi so take skušnjave odbijale; raje bi skoraj, da bi se to nc bilo zgodilo, kajti njih vedeževalska in proroška vednost, njih vraže so se v tem slučaju popolnoma razsule in prišle v nič, Tega seveda niso upale ne izreči, še misli take — obsodbe vredne — so jih plašile.
Milan se je vrnil od župnika vesel, po-tolažen, vzravnan. Nekaj mladeniškega ponosa je bilo videti v njem. Veselje mu je žarelo iz oči. Odpravil se je takoj v mesto, Stari Ani pa je naročil, naj dobi delavcev
—	veliko in dosti, — da bodo opravili na polju, kar je bilo zamujenega. Četudi ni bilo tako daleč v mesto, vendar so bile ure, preden je videl Milko, sila dolge. Kdo bi mogel popisati njegovo začudenje, srečo in blaženost, ko je našel svojo ženo na vrtu, polnih lic, zdrave barve, modrega in zavestnega govorjenja. Solze veselja so stopile obema v oči, ko sta si segla v roke, »Oh Milka, kaj sem jaz pretrpel v tem času,« je naglašal Milan, po prvih pozdravnih besedah.
»Jaz se šele zdaj zavedam nevarnosti, v kateri sem bila,« odgovori Milka. »Toda
—	hvala Bogu — zdaj sem rešena, pravi zdravnik, ki se je trudil z menoj z izredno požrtvovalnostjo. Lahko bi šla že s teboj domov; vendar je bolje, da še nekoliko počakam, da se bom mogla potem zopet z veseljem lotiti gospodinjstva, kakor poprej.«
»Zdaj spoznam,« pravi Milan, »da tukaj ni delovala le človeška skrb, ampak
da nam je pomagal dobrotljivi Bog san.,« * * *
Čez mesec dni je bila Milka zopel krepka opora Milanove hiše. Prejšnje blagostanje se je povrnilo v družino. Milan ni bil samo veljaven posestnik, marveč tudi občespoštovan občinski mož, ki je njega beseda imela, povsod odločilno moč. Stara Ana je pa doživela srečo, da je zibala zdravega in čvrstega sinčka Milanovega
—	malega Milančka.
V mraku.
Mrak objema skromno gorsko vas v znožju snežnih gorskih velikanov; kot kresnice okna v mrak žar6, glas molitve čuje v hišah se vaščano*
Zvezde se na nebu vžigajo, lune srp tam med oblaki sije; mir svečani vlada vse okrog, — noč skrivnostna, polna poezije.
Mrko gleda z griča nad vasjo v mrak zavita razvalina nema; meni je pri srcu tak' mehkč, tiha žalost dušo mi objema.
V tiho, mirno noč strmi oko, dulf pa plava mi na brzih krilih čez devet gora, devet dolin, daleč, v rodno vas, do mojih milih.
Duh kot prost telesnih spon hiti v tiho selo, v temni mrak zavito; v duhu stopim v skromni kmečki dom, v hišo med zelenim drevjem skrilo.
Hišni oče že srebrnih las luč prižge, na mizo jo postavi; »Hvaljen Jezus!« - »Zdaj in vekomaj!« vsa družina glasno mu odzdravi.
Mati, vpognjena od peze let ročno v kotu mizico pogrne. Kot mladenka v kuhinjo hiti; kmalu se s kadečo skledo vrne.
Ko pomolijo za blagoslov, vsa družina se za mizo vsede; Toda eno mesto prazno 'je; nekdo manjka iz družinske srede.
Mamica obriše si solzo, vzdihljaj se iz duše ji izvije: »Bog sam ve, kje hodi ljubi sin? Morda tuja zemlja ga že krije!?«
In pogovor se razvije živ: kaj počne sin, vsa družina vgiblje cel večer, dokler jih sen sladak slednjič v mirno spanje ne zaziblje.
Ko že vsa družina sladko spi, skrbni mamici še ni počitka. Dolgo misli še na ljubljenca; belo vzglavje moči solza vroča, bridka.
Dolgo v noč, ko vse že sladko spi, m6li mama zlata, solze toči: vse za sina, da ga čuva Bog
daleč tam v tujini, v bitvi vroči. *
Mrak objema skromno gorsko vas, mrko gleda name razvalina; — kje si mati zlata, kje moj dom, kdaj te zopet vidim, domovinal?
Četovodja Vid Ambrožič.
Slike in črtice z bojišč.
Bojevnik na dopusta.
Ne bom popisoval dolge poti s prijetnimi in neprijetnimi dogodljaji. Ko sem •e dolgočasne vožnje že popolnoma naveličal, pride slednjič vendarle toli zaželjena doir.ača postaja. Izstopim ,,.
Pozdravljen moj preljubi rojstni kraji Nisem mislil, da te bom še kdaj videl, ko »o žvižgale krogle krog glave gori ob Pnjestru in granate no. Oslavju. Marsikdo je mesece in mesece zastonj zdihoval po tebi, a ni mu bilo usojeno okusiti sreče, £ semJe bil deležen ta dan jaz. Niti počivati jim ni dano tukaj v domači zemlji; jwlcč proč kje gori v Galiciji trohne njih
ludi veselega svidenja ne bom popihal; saj ga je mogoče že vsak sam oku-' lco se je po dolgi ločitvi vrnil v na-
ročje svojim dragim. Le to naj omenim, da me mama še skoraj poznali niso; mislili so, da so prišli vojaki po seno ali po kaj takega. Torej še strah sem jim povzročil. Šele glas me je razodel, To je bilo povpraševanja od obeh strani! Cel dan je komaj zadostoval, da smo si povedali glavne stvari.
Drugi dan sem posvetil raznim obiskom; toda niso bili kaj veseli ti poseti, kajti skoraj v vsaki hiši koga manjka. Redka je družina, da bi nikogar ne bila poslala domovini v službo.
Stopim v prvo hišo. Žena v črnem krilu mi poda roko; v očeh se ji bleste solze. Pet ljubkih otročičkov se igra po hiši, šesti še spava v zibki. Uboga žena,.ubogi črvičkil Skupaj sva bila z očetam, dobrim mojim prijateljem, gori v Galiciji. Skupaj sva se bila gori ob Dnjestru. Pa smo pognali nekega dne Ruse do Sereta, in med drugimi je moral žrtvovati tudi on svoje življenje za osvoboditev naše zemlje! — Po bitvi sem Te našel, dragi tovariš, v strelskem jarku mrtvega. Nobene posebne rane ni bilo videti; šele, ko sem Ti odpel jopič, sem opazil na srcu malo luknjico, katere se je držala strjena kri.., Sežem v žep na jopiču. Glej naključje! Krogla je šla ravno čez notes, v katerem si imel shranjena pisma od drage ženine roke ... Z žalnim obvestilom sem poslal ženi tudi to knjižico v spomin. Uboga družina, ubogi otročiči! Nikdar ne boste mogli poklekniti na grob dobrega reditelja. Niti ne veste ne za njegov grob. Daleč gori na severu je njegovo pokopališče. Bistri Seret šumlja smrtno pesem junakom, ki so dali življenje za domovino. Sam sem Ti bil pogre-bec, dragi Anton; ljudi, ki so Te zagrebli, ne štejem, ker ob Tvojem grobu niso nič čutili. Navajeni so takih prizorov, in Tebe tujca niso poznali,,.
Nisva veliko govorila s potrto ženo, a videl sem njene misli: Ta se je povrnil zdrav in vesel, moj pa je moral pasti! — Uboga ženai, potolaži se! Božja volja.
Pridem v drugo hišo. Ženo dobim na polju. Odkar je šel Jože na vojsko, mora ona nadomestovati tudi gospodarja. Ujet ji je bil mož doli v Srbiji, Zadnje pismo je dobila pred kakim pol letom iz Niša. Odkar je pa tam divjal grozni morilec — pegasti legar — ni več glasu od njega. Težka negotovosti Sama ne ve, je li žena ali vdova! Ne res, negotovost je hujša od bridke resnice! Potolaži jo Bogi
Na potu domov sem srečal resno mladenko. Ne nosi črne rute, ker svoje žalosti javno kazati ne sme, sicer bi jo zasmehovali. Toda pred menoj, ki sem poznal njenega ženina, se je lahko enkrat javno iz~ jokaia. Kako bi ne sočustvoval, saj je bil njen ženin moj najboljši tovariš dolga leta. Nikdar ji ne bo dano, da bi se izjokala na njegovem grobu. Daleč je, gori pri Gro-deku, pri mestu, ki ga tudi jaz nikdar ne pozabim. Blizu vkup sva bila ranjena. Jaz sem si — hvala Bogu —• še sam mogel pomagati in sem srečno prišel skozi, a revežu, žal, nisem mogel pomagati, kar bi bilo pa tudi zastonj, ker siromak je imel smrtno rano na glavi,,,
Kaj bi še nadalje našteval? Saj je povsod enako. In čuda tudi ni, kajti v nobeni
vojni še niso vsi padli in tudi ne prišli va zdravi nazaj. Par let, in zaceljene bode * rane strašne vojne in s ponosom bomo glodali na hrabre junake, ki bodo s svoje krvjo pripomogli k častnemu miru v na£ mogočni Avstriji, ki bo — kakor vse ka3* — izšla iz vojne kot zmagalka, strah in trepet naših sovražnikov,
Vide z Mirne.
V službi vojnega kurata.
»Vi ste tedaj odločeni za cerkveno službo pri vojnem kuratu,« mi je dejal do-brovoljen narednik, ko smo se podali — 50 letni rekruti — po enomesečnem vei-banju v domači vojašnici na svoje novo stališče, v vojno bolnišnico v pridobljeni severni deželi. Svoje dni sem se na Štajerskem že pečal s cerkvenimi opravili, zate mi je bila namenjena služba dobrodošla izt jaz sem jo smatral kot svojo srečo. Najbolj sem bil radoveden, kakšna bo naša.vojna cerkvica in kakšen »žagrad«, kjer mi je bilo poslovati.
V priprosti poljski chati (koči), določeni drugače za spalnico ne le č, g. kurata, njegovemu slugi Hrinku (Gregoriju) in meni, marveč tudi dvema drugima šaržistoma in vojaškemu mizarju, ki je ondi podnevi opravljal svoje rokodelstvo, sem našel v kotičku skrito skromno skrinjico. Bila je 08 cm dolga, 52 cm široka in 34 cm visoka; to je bil naš »žagrad« z vsemi potrebščinami za maševanje; celo od škofa posvečen oltar je bil notri. Za sv. maše smo imeli vse potrebščine, le za sveče nam jc trda predla. Kako smo si pomagali iz zadrege?
G. kurat je nekje pri kmetih izvohal čebelni vosek. Pred vojno je tu bilo baje vse polno čebelnjakov, saj je vsa nedosledna ravnina — deloma peščena, deloma močvirna — kakor mična zelena preproga, pretkana z raznobojnimi strdonosnimi cvetlicami. Izvedeni kuratov sluga Hrin-ko, po rodu Malorus, po veri grški zjedi-njenec, se je takoj lotil dela. Najprej ie vosek zdrobil, da mehčal v topli vodi, da je postal v roki kakor testo; nato je naredil dva primerno dolga voščena trakova, - ki je vanja vložil iz povesma zviti stenj, konečno pa je to stvar na klopi toliko časa obdeloval, žmuljil in valjal, da je nazadnje res postala čedna sveča. Površje je še ugla-dil z žlico, namočeno v mlačni vodi. In zdaj sveče, Iti so ohranile svojo izvirno rmeno barvo, veselo plamte na oltarčku na čast božjemu Odrešeniku.
Zdaj pa pohilimo k sv, maši v vojno »kapelico«! Pred sedmo uro zjutraj je soba čedno pomelena, oblanice in žaganice so spravljene pod klopjo, oltarček prirejen, Z zvončkom se da znamenje za sveto mašo, O kako je vse ganljivo-preprosto z« Gospoda nebes in zemlje, kakor svoje dni ob njegovem rojstvu v betlehemskem hlevčku! K sv, maši so tudi prihajale štiri domače rodbine, ki so ostale vzlic preganjanju prejšnjih pravor lavnih oblasti zveste katoliški veri. Pač niso nikdar prej sanjale, ko so morale cele ure hoditi v najbližjo katoliško cerkev, da se bo sveta daritev obhajala kdaj tudi v njihovi idilični vasici!
Štirinajst dni pozneje je domače vojno poveljništvo določilo za maševanje drugo kočo, ki so jo prej prav osnažili in obelili.
Katoliška poljska dekleta »o oskrbela za »kna čiste bele zavese, v medokna so dala t kopke iz barvanega papirja, kuratov sluga Hrinko je stene olepil s časniškim papirjem in ozaljšal z borovimi vejicami, tako Aa je bilo potem res prav prijetno kakoor v kapelici.
Ob nedeljah in praznikih sme g. ku-mt dvakrat maševati in takrat je prva sv. im&ša v naši vojni bolnišnici (nekdanji ruski .•»aški šoli), kjer je oltar postavljen sredi sobe, bolniki pa večinoma leže na svojih bolniških posteljah; druga sv. maša pa je Hama.
V postnem času je bil naš vojni du-fiovnik res jako zaposlen, ker je za veliko ^oč izpovedoval vojake in ljudstvo ne le Ucmia, marveč tudi v daljnji okolici. V bližnje mesto, kjer je podružnica naše vojne bolnišnice za nalezljive bolezni, je dohajal maševat dvakrat na teden, jaz pa ž njim, (Tam «o bili tudi civilni bolniki, moški in ženske; za te je bilo določenih šest po-»trežkinj poljske narodne legije. Nalezljivih bolezni, tifusa in osepnic je bila pač pred ▼sem kriva brezmejna nesnažnost teh ljudi lako v stanovanju kakor v jedi. Nič ni has-nilo, da je mestno vojno poveljništvo uka-jcalo privezati vsakega nesnažnega Žida, ki ■i spoštoval zdravstvenih predpisov, za Sve uri k sramotnemu stebru sredi trga; fid je pač ostal rajši zanaprej v svoji nesnagi. In uš je pri tukajšnjem prebivalstvu nekaj tako »domačega«; drži se namreč teh ljudi nekaj poganske vere, da je člove-ška duša privezana na uš.
Ob posebnih svečanostih je bila sveta maša tudi na planem pod milim nebom, ob cesti ali na vrtu. V ravno omenjenem mestu je bila tudi nemška garniziia z ruskimi ujetniki, ki so — Poljaki namreč — tudi katoličani.
Drugo pot je bila vojna maša ob cesti, (Takrat je bil odlikovan s hrabrostno kolajno avstrijski junak iz sosednje posadke. Ravno takrat je vojni kurat Stanislaj lWožniak, rodom Poljak in iskren prijatelj Slovencev, ki je sicer tudi prej pridigoval Ysako nedeljo po dva- do trikrat, dosegel yišek v pridigovanju: pri zgodnji sv. maši y domači vojni bolnišnici je pridigoval nem-iki in poljski, ob slovesni maši pa nemški, !6eški, poljski in maloruski; pri popoldan-iki pobožnosti v domači »kapeli« je bila poljska postna pridiga, torej 7 pridig v štirih raznih jezikih, ki jih dobro govori, saj je od začetka vojne z vojaki dotičnih narodov vkup. S slovenskimi bolniki se tudi 'dobro razume. Z zanimanjem vselej jurelistuje »Domoljuba«, kadar ga dobim, £udeč se, da je slovenščina s poljščino toli ioroclna.
Nad vse lepa in ginljiva pa je bila posebno procesija ob vstajenju veliko soboto hi slovesna sv. maša na veliko nedeljo. Vsi vojaki, tudi iz sosednje posadke so bili s »rojimi častniki vred navzoči v paradi. Procesija se je pomikala pod razcvetelimi dre-▼esi, vojaki so salutirali. Oči so se našim petdesetletnikom rosile domotožja ob spominu na lansko »Alelujo« v domači župnijski cerkvi. Nedvomno so vsi iskreno želeli, da se izpolni kuratovo velikonočno voščilo: »Kristus je prinesel mir vsem 'ju-dem. Po svojem veličastnem vstajenju je 81
vselej želel mir svojim učencem; naj ta Zveličar kmalu oblaži narode zopet z ljubim, sladkim iu zlatim mirom, po katerem že vsi toli hrepenimo!«	A Z,
Ni se mu sponeslo.
Naš dopisnik Anton Stražar, sedaj na bojišču, opisuje vojne dogodke, ki mu jih je pripovedoval njegov četovodja Rudolf Tomšič:
Neki večer, pozno v noč, se je nastanil del naših vojakov v vasi Ropa na ruski meji. Tomšiču in njegovemu vodu je bil odkazan prostor na nekem skednju. Gospodar, že sivolas mož, je prosil vojake, naj nikar ne gredo na svisli, češ, da ima ondi neomlačeno pšenično snopje in bi bilo škoda, če bi se zrnje omelo in poizgubilo, Mož je bil očividno v zadregi in ves preplašen, kar je vzbudilo med moštvom nemalo sumničenje. Ostal je dolgo časa na skednju, kakcxr bi hotel zabraniti, da ne bi šel nihče na svisli. Slednjič se je vendarle odstranil in podal v svoj stan, ko je videl, da so vojaki polegli. Komaj je odnesel pete, sta že zlezla dva inianterista na svisli, ker je bilo spodaj res tesno. Ko si pripravljata ležišče, zatiplje eden (Peršič) nekaj trdega, železnega. Hitro stopi in naznani to četo-vodji Tomšiču, ki gre z varnostno svetilko na svisli, kjer prično vsi preiskavati skrivnostno najdbo. Dobili so 12 ruskih pušk. Zadeva se urno naznani poročniku. Ta pošlje nemudoma šest oboroženih mož z nasajenimi bajoneti, da gredo budit gospodarja in njegovo ženo. Na vprašanje, kako je prišlo to orožje sem, nista vedela ničesar povedati. Obadva sta bila močno preplašena ter venomer govorila: »Panej, ne znamo, ne znamo.« Ker se ob vojnem času s takimi skrivnimi sovražniki hitro obračuna, je bila tudi tukaj sodba hitro izrečena in izvršena, Poročnik pokliče nad. zdr, dr, Hatschnika in stvar je bila urejena. Dobrih deset minut pozneje se je nudil ob mesečini naslednji prizor: 50 korakov od hiše sta visela obešena mož in žena na starodavnem hrastu,,.
Oče svojemu sinu z bojišča.
Dragi sini Ali veš, da sem jaz danes in sinoči s svojimi mislimi vedno pri Tebi? Zakaj? Ker se srčno veselim Tvoje sreče, ki te je doletela1, ko si bil danes prvič v svojem življenju pri sv. obhajilu.
Ljubi moj sin! O, ko bi Ti jaz mogel popisati to srečo! O, ko bi se mogel Ti zavedati te svoje sreče v pravem pomenu! Naš slab razum je nezmožen obseči in oceniti velikost te sreče; vendar ti želim nekoliko razložiti, kako pomenljiv je dan prvega sv. obhajila.
Dan, ob katerem se naša duša združi prvič z Jezusom, je dan, ki nikdar ne izgine iz spomina1. To je dan, ko duša okusi nekak predokus nebeške radosti. Duša prevzeta sv. ljubezni in hvaležnosti do Jezusa, uživa sladek mir in sveto veselje; saj pravi pesem: »O srečna duša, blagor til ki Jezusa prejela si« itd.
Nikdar ne boš pozabil, kako si ta dan molil, kako so vas g. župnik peljali h krstnemu kamnu, kaj ste tam molili, komu se odpovedali... Od tam pa ste se podali k mizi Gospodovi, da Gospodovi in sicer pr-
vič. Premišljuj, kako Te Jezus ljubi! Ne le, da je za nas trpel in umrl, ampajt on je samega sebe zapustil v najsvetejšem zakramentu sv. Rešnjega Telesa, Zato pa glej, ljubi moj, da boš tudi ti Jezusa ljubil in da ga ne boš nikdar z grehi žalil. Imej vedno v mislih kaj si obljubil Je2,usu današnji dan, da ga boš vedno ljubil čez vse, se varoval greha in grešne priložnosti. Da Ti bo mogoče to obljubo izpolnjevati, moraš Jezusa prositi milosti in pomoči!
Skleni torej, da boš skrbno pripravljen vsaj enkrat vsaki mesec prejemal sv, zakramente. Vedi, da Te bo ta Jezus, ki je danes prišel v Tvoje srce po smrti tudi so-c3il. Ali se ga boš bal ob sodbi, če ga boš v življenju pogosto prejemal in njemu služil? Nikakor ne. Nasprotno veselil se boš, ker boš prejel plačilo za vsa svoja dobra dela.
Vidiš, pred nekaj dnevi si bil za smrt bolan, malo da nisi umrl. Ali nisi hvaležen Jezusu, da Ti je dal zopet ljubo zdravje, da si dočakal ta srečni dan, ko si v družbi svojih součencev prvič prejel Jezusa. Tega ne smeš nikdar pozabiti!
Kajne, da boš vedno priden! To bo največja Tvoja sreča in moje največje veselje.
Vse lepo pozdravim, predvsem pa Tebe
Tvoj skrbni oče
A. K., Dolenjavas.
Pirhi za Itslijane.
Bojišče, 29, marca 1916,
Desetnik Alojzij Kermperle opisuje v šega vi obliki letošnjo Velikonoč na f- onti
Dragi mi starši! Ker imam ravno nekaj prostega časa, Vam hočem opisati, kako smo letošnje velikonočne praznike pirhali
Že par dni pred prazniki je bil Lah' precej darežljiv ter nam je pošiljal prav da bele pirihe, da bi jih mi barvali; toda siro mak se je močno zmotil. Naši izb orni top ničarji so se za praznike tudi dobro oskr beli ter pripravili dovolj pirihov, a jih niso hoteli razsipati, dokler ni prišel pravi čas za taka darila. Ko se je pa približal določeni dan, so poslali tja na laško stran dovolj tega blaga, debelega in drobnega. Lahi so morali pirihe barvati z lastno krvjo. Ko so prejeli prve, so bili čudno iznenadeni, kajti vpiti so jeli na vse pretege, da jih ne marajo; toda njih kričanje ni bilo uslišano.
Toda mi nismo poznali mejft darežlji-vosti; zato smo radevolje dajali tudi bon-bončkov iz naših strojnih pušk. Seveda tudi navadne puške niso mirovale. Še celo dišečega kadila smo jim zažgali v znamenje prevelikega »spoštovanja« za ljubeznivost, ■ katero so snedli Avstriji dano besedo. Od kadila se je širil tako prijeten duh, da je vsakdo, ki ga je povohal kar skokoma šel na oni svet. Ko vse to še ni zadostovalo, smo jih precej pognali ▼ zrak, ker na zemlji ni za vse prostora. Kar jih je ostalo pri naših bodečih mrežah, so pa dobili kuhanih pirihov, ki se jih — mimogrede rečeno — Lahi sila boje: dali smo jim ročnih granat.
Mi smo na ponedeljek povabili Lahe malo v goste, na družinski ples; toda videli so, da se z našimi pestmi ni meritii
zato si niso upali nič zagosti. Zato pa so napravili pošteno godbo naši topničarji: za-svirali so par mrtvaških valčkov in polen-tarji so tako plesali po zraku, da je bilo joj. Vriskali so tudi, pa ne tako kakor pri nas — ju, ju, ju, marveč klicali so »mama mia«. No, pohvaliti jih moram, da se v takem bojnem plesu spomnijo tudi Marije in jo kličejo na pomoč.
Tako, vidite moji dragi starši, smo praznovali velikonočne praznike 1, 1916. Vse za Boga, za našo domovino Kranjsko in za presvetlega vladarja! Živela mogočna in nepremgljiva Avstrijal
Velikonočni spomini.
Mlad vojak piše svojemu bratu bogo-»lovcu Fr. Kovaču z bojišča:
Napočilo je krasno velikonočno jutro obsijano od pomladanskega solnca. Slemena so rdela v zlatih solnčnih žarkih in vrbovje ob reki je drhtelo in rmene mačice aa njem so se svetlikale v solncu. In drevesa tam nad vasjo, odeta v praznično ob-
Zunaj je skrivnostno dihala pomladanska bajna noč. Grom topov je utihnil, kakor da je tudi njega zazibala v spanje oča-rujoča vesna. Med zelenim drevjem in med brstečimi vrbami ob reki so zasanjali vojaki , ki so v mislih pohiteli domov, da vsaj za hip pozdravijo svoj rodni krov. Te pozdravlja
brat
Ivan Kovač, Srčne pozdrave pošiljam v Vrbo.
Od kraja do kraja.
Mati (Št. K. — Žiče) opisuje vojno službovanje svojega sina tako-le:
Moj sin je bil vpoklican v jeseni leta 1912. in sicer v Polo. Od tam je bil prestavljen v Skader (v Albaniji). Ondi je ostal do izbruha sedanje vojske. Ko se je vojska začela, je šel na Srbsko, kjer je bil težko ranjen od šrapnela. Z bojišča so ga poslali v bolnišnico v Sarajevo. Nato je hodil od bolnišnice do bolnišnice tako dolgo, da je
Podmorski čoln napade angleško trgovsko ladjo.
Uko pomladnega cvetja, se mi zde kot en »m velik neusahljiv cvet.
Od zahoda sem pretresajo ozračje težki udarci ognjenih velikih topov, da ječe k kraškega kamenja zidane hiše. Tukaj sli-ifan topovsko grmenje, ▼ domovini se pa »zlega »aleluja«. Srce mi sili v domovino, kjer praznujejo vstajenje Gospodovo. Kako veličastno se širi mogočni »aleluja« ▼ ze-•no naravol Zvonovi zadomijo, duša krist-se vtopi v gorečo molitev. Kako je *se lepo in praznično! Zato pa vsak, kdor " more, hiti domov, da preživi vesele praznike med svojci.
S kakim veseljem sem hitel vsako leto * tem času na počitni ce domov, v domačo ▼aal Spominjam se veselih dni, ki sem jih Preživel t dražbi prijateljev pod mogočno «P<> sredi vasi. In danes? Prijatelji, kje ste?
se bomo zopet zbrali ob dehtečflv pojmih večerih pod dišečo lipo? NikoK več marsikaterega že krije hladna rušai na bojišču.
prišel v Celje h kadru. Kmalu je Celje zapustil ter se preselil na bojišče v Galiciji; tam se je hudo prehladih Moral je zopet v bolnišnico in sicer na Dunaj, z Dunaja po v Gutenstein na Spodnjem Avstrijskem. Komaj je okreval, j« bil že zopet poslan t Celje, od koder je prišel na 14 dnevni dopust V Celju je ostal cel mesec. Tretja boj-na^pot ga je pa pripeljala na italijansko bojišče, kjer se nahaja še sedaj.
Šmarnice pri vojakih.
Slovenski vojak A, Zupane piše tz Judenburgai: ».., Tudi šmarnice smo si preskrbeli slovenski vojaki v Judenburgu. Imamo jih zvečer ob sedmih r župnijski cerkvi. Neki prostovoljec je z« »kaplana«, da bere šmarnice in poje litanije. Jaz pa oskrbujem petje, da pojemo pete litanije. Kupili smo tudi veliko cvetlic in okrasili oltar. Še celo slovensko trobojnico imamo pri šmarnicah. Tako lahko vidijo Juden-
burčam, da smo slovenski vojaki goreči daN stilci Marijini, V cerkvi pojem«) tako, di kar grmi.«	j
k Galicije.	'
Franc Oblak iz Poljanske dofine pfifat
»Domoljubu«, staršem ia ženi obenem:
Dragi »Domoljub«! Najprej iT« srčni pozdravim .., Slišim pripovedovati, da bel treba zapustiti Galicijo. Nič ne de; saj seal že nekaj poekusil, pa bom še kaj. 22 m** secev sem 2e tukaj. Lansko leto sem bil Ki Karpatih. Tam je bilo zelo hudo, ko je biig snega tri metre na debelo. K&terikrat M je pa primerilo, da se je bilo treba pioa moskali umakniti in hitro stopiti To niso} bile šale. Toda moskalov se nisem nič bal* pač pa granat in šrapnelov. Kar strah mO> je bilo, ko so padali med nas. Letos seitt pa bolj v zavetju. Osem mesecev sem že x bolnišnici za postrežnika onemoglim v o jam kom in ranjencem. Zdaj zanaprej ne ven^ kako bo. Prišli so stari vojaki na to mesto* Kar nas je bolj mladih, bomo šli s puško v roki. Pa to me veseli. Tudi jaz želim spu< stiti na polentarja kakšno svinčeno jagodo^ če mi Bog da zdravje.
Dragi moji starši! Tudi Vas pozdravim« Pisali ste mi, da ste še ob tega sina, in <faf se Vam hudo zdi, ko ste sami ostali. Tudi meni je hudo zaradi Vas, pa se ne moro nič pomagati. Bo že Bog dal, da bomo pri-i šli vsi nazaj zdravi. Če pa ne, — saj gre zs^j domovino in presvetlega cesarja Franc*! Jožefa L!
Draga moja žena! Sporočam Ti, da sem1, še vedno zdrav. Novega ne vem kaj pisati Samo da smo zdravi, pa Boga zahvalimo^ potem se bomo že še videli, kadar bo ko« nec vojske. Vsi pač težko pričakujemo stega časa. Z Bogoml Srčno pozdravljal« vse tovariše, bralce in bralke * Domoljuba
Fr. Oblak,
Pomladni glasi.
(Četovodja Vid Ambrožič.)
Is tistih let, iz težkih dni, ki riSe jih rdeča kri, te pesmice izvirajo; ko tisoči umirajo. Te skromne cvetke so doma od tam, kjer vojska, smrt divji. Rodil Jih ni vrtič krasan, rodila jih je bojna plan. Vodica jih pojila ni pač pa junakov grorka krt NI hladen vetrič božal jih hrum bojni je obkrožal jUL Zato pa skromen njih je cvet krvi ln solz na njih je sle<L
Vojna divjd , . , Cvet se smehlja. Siri sreč se, plaho se trese. Kaj se vznemirja?
Hočeš-li k Bred, ki je tak blizu, pa je doseči možno ti ni?
Petje te drami, cvetje te mami ...
Tiho sreči Proč zdaj solz6l Pomlad je prišla a — zate ne.
Ne radostiti ptic se veselih! Tebi je piti žalosti kelih.
Ena le žalost svet je vesoljni, dasi zdaj petje, cvetje ga polni.
II.
Na okenca omrežena priletel mi je droben ptič. Sladlt6 zapel, zažvrgolel: Polj dna prej zasnežena postala rajski je vrtič; stotisoč rož poganja s tal. Cvetoč je vrt, zelen gozdič, in mi smo se vrnili spet v zelene loge vaše pet. Kaj letos ti molčiš? Kje je veselje tvoje prejšnjih let?
Lahko je tebi, ptiček moj.
Družica se oglaša ti,
raduje vesrie se s teboj;
hiti že gnezdo znašati.
Kje zame je pomladni dan? . . .
Polčti tja na bojno plani
Tam grob mnog zraste! je ta čas,
kar tebe bilo ni pri nas.
In v enem moja spi pomlad,
grob moje sreče, mojih nad!
Gospodarske vesti.
Na soince!
Ne le na vojski, tudi doma je vedno več bolnikov. Odkar imamo tako razvito kulturo, da si hoče vsak kar le mogoče veliko privoščiti, imamo veliko več bolnikov, ker rod očito peša. Ko so ljudje po domače živeli, so bili čvrsti in zdravi. Zdaj je jako malo ljudi, zlasti malo žensk docela zdravih. Vse polno je bolnikov po bolnišnicah'. Zdravniki komaj vse preiščejo, za zdravila se izmeče na tisoče in tisoče. — Danes torej ne bom pisal o kupčiji in gospodarstvu, temveč o najcene jšem zdravilu, ki pri pametni rabi lahko več pomaga kot mnogo zdravil in je vsakemu zastonj na razpolago. — To zdravilo je solnčna svetloba in gorkota.
Marsikdo je že opazil, da zdravniki sami zase prav malo zdravil porabijo. Dosti jih je pa, ki se prav radi solnčijo v raznih boleznih, ker so spoznali, da soince preganja bolezni in pospešuje zdravje. Zdaj se je izkazalo, da rane najhitrejše in najboljše zdravi uprav soince. Priobčujemo o tem spis zdravnika dr. Throsenharta v Frei-burgu. Ta znani zdravnik piše;
Dr. Vilibald Gebhard se je peljal a kolesom in nevarno padel. Težko se je ranil, 72
veliki kosi kože so se odtrgali. Bil je lep poletni dan. Dvignil je ranjeno roko, da je soince nanjo sijalo. Iz rane je prilezla prozorna, lepljiva tekočina, ki je vso rano pokrila. V par dneh je bila rana popolnoma ozdravljena.
Zdravljenje s solncem so vpeljali najboljši zdravniki za rane tako-le: Soince mora sijati na rano na prostem ali pri odprtem oknu. Če je okno zaprto, nima soince tiste moči, ker steklo solnčne žarke preveč popije, Kadar soince ne sije, naj se rana zaveže s suho lahko obvezo. Začetka je treba večkrat in za daljši čas solnčne svetlobe. Ko se napravi hrasta ali naredi nova koža, potem pa manj. Dr. Birul pravi, da se v par solnčnih dneh rane in tvori boljše pozdravijo s solnčnimi žarki kakor so se z vsemi mazili in velikim trudom popred. — Dr, Viljč piše, da se s solnčnimi žarki rana najbolj zavaruje proti zas trupijenju, da je soince najboljše antiseptično sredstvo, ker se z njimi porabijo vse snovi, katere ima telo samo zoper bolezen na razpolago.
Še močno gnojne težke rane se pri [ solnčni svetlobi čudno hitro in dobro ozdra-. vijo. Najboljše dokaze za to imamo v sedanji vojski. Profesor dr, Jesionek piše: »Poskusili smo ranjence na mehkih delih telesa zdraviti s solnčenjem. (Mehki deli so: meso in vsa notranjost razen kosti,)* Čudili smo se, kako naglo so se izčistile težke gnojne rane. Solnčna svetloba je pomagala tudi takrat, če je bila kost ranjena ali strta. Drobci so se hitreje izločili in kosti so se popred sprijele, kakor se to godi pri dru-. gem zdravljenju.
Profesor Esiherich pravi, da se že na rani pozna, če je prejšnji dan soince sijalo. Tako ugoden je učinek. — Deli, ki jih soince obsije, postanejo rdeči. Pri nas smo se popred vedno bali, da to provzroči potem zastrupljenje. Zdaj so zdravniki dokazali, da je ravno ta pritisk krvi za zdravje najboljši, Če je v rani gnoj, ga solnčni žarki sušijo. Rana postane suha in je kmalu dobra. Zlasti pri hudih opeklinah se je solnčna svetloba prav dobro izkazala.
Profesor dr. Jager je zdravil na solncu svoje hude krčne žile na nogah. Več tednov se je solnčil v samih opankah na solncu. Krčne žile so izginile; le tam, kjer je imel opanke privezane, so še ostale. Ko je še opanke pustil, so solnčni žarki še te zadnje ostanke obsijali, so izginili še ti sledovi bolezni. — To dokazuje s popolno gotovostjo, da ne vplivajo sol.ični žarki le na rane in kožo, ampak tudi globoko v telesu na notranje dele, Saj vemo, da soince uničuje bakterije raznih nalezljivih bolezni, — Si kupil prešiče, pa ne veš, če so zdravi. Pusti jih par dni zunaj na solncu, boš videl, da bo gotovo boljše.
V Lcjsinu ob Genfskem jezeru zdravijo jetične otroke s solnčnimi žarki. Tako zdravilišče bi prav lahko napravili pri zadnji kmečki hiši. Opomnim le mimogrede, da je vedno več teh naravnih zdravilišč po svetu in tudi pri nas, V to bolnico v Lejsinu so zanesli koze. Otroci, ki so bili obvezani zaradi drugih bolezni na kakem delu telesa, so dobili koze pod obvezo. Od onih, ki niso bili prav nič obvezani, temveč jih je vedno soince obsevalo, so ostali vsi popolnoma zdravi.
Dr. Giuseppe je poizkusil s solnčnimi žarki zdraviti udne bolezni in vnetja na sklepih. Vsak dan so bili bolniki po več ur na solncu, Vnetje in oteklina sta počasi izginila, udje so dobili neizaj prejšnjo prožnost in moč.
Neki zdravnik je dcbil raka v ušesu. Odločil se je za operacijc. Popred je pa šel k Genfskemu jezeru. Tam se je pogosto in dolgo izprehajal po solncu. Kmalu je z veseljem opazil, da je rak popolnoma "izginiL — Profesor dr. Malgat pravi k tem uspehom solnca: »Kar ne doseže najspretnejša roka zdravnikova, napravi soince,« — Posebno moč ima soince do raznih kožnih bolezni, n. pr. pri garjah. Že po prvem ob šolnčenju se odločijo luščine in napravi se kmalu zdrava koža.
Tudi za slabo kri je soince izvrstno zdravilo. Solnčne žarke rabijo z najboljšim uspehom za predebele ljudi, ki bi radi nekaj masti izgubili. Saj so tudi reveži. Postiti se ne morejo, mast pa drugače ne gre doli. Dr. Vilje je tudi vodeničnega s solnčnimi žarki v 14 dneh popolnoma ozdravil. Revmatičnim soince bolečine polajša. Po solnčnih kopelih je že večkrat trganje za dalj časa popolnoma izginilo. — Slabokrvnim manjka dobre rdeče krvi. Ti rdeči delci se na solncu hitro množijo. — Za bledične in slabotne je torej soince in hoja po solncu najboljše zdravilo.
Nekateri bolniki imajo veliko steklenic in praškov samih zdravil. Desetak za dese-takom gre za draga zdravila. Marsikak revež da zadnje vinarje. In vendar ni nič boljše. Saj bi te množine zdravil še zdrav želodec ne prenesel, — Kakor vidite, imamo povsod, zlasti na deželi, najboljšo zdravilno moč na razpolago. Sami smo izkusili, kako pozimi, ko smo le "bolj doma, telo oslabi in pridejo vsakovrstne bolezni. Ko se prične delo na polju, izgine vsa boleha-vost. — Torej na solncel Čemu bolnika doma zapirati? Sicer je treba tudi ta božji dar previdno rabiti, da nam ne bo v škodo. Pazite na prehlajenje! Pri pametni rabi pa solnčni žarki ne bodo nikdar škodovalL
Vojaške skupine za poljska dela. Vojno ministrstvo je na predlog poljedelskega ministra odredilo, da se za nujno delo na polju more dobiti vojaška pomoč. Kjer torej primanjkuje delavcev, zamorejo posestniki potom občine prositi glavarstva da jim preskrbi vojaško delavsko skupina Na posamezne občine je mogoče dobiti najmanj 20 mož, ki sc po skupinah razdel« med posamezne posestnike in sicer za dobo šest tednov. Posestnik jim daje hranot plače ni obvezan dajatL — Na Češkem j« posredovalni urad za delavce obvestil vs« občine, naj vlože še meseca maja prošnje^ da se jim za žetvena dela pošlje primerno število ujetnikov.
Dobri časi za dobre živinorejce. Anton Vidrih iz Strmce pri Postojni je prodal par volov za 4400 K, Sta bila pa tudi po zaslugi njegove previdnosti zares lepa in jima ni bilo para od Ljubljane do Trsta. 1 o naj bo v dokaz, da umna živinoreja res do-naša obilo dohodkov, in v spodbudo, da naj bi sc kmetovalci še bolj oprijeli živinoreje, zlasti v onih krajih, kjer imajo dosti
»ena, pa ga rajši prodajo, kakor da bi redili več živine in si s tem gospodarsko koristih.
* * *
Gospodinja v vojnem času.
F. Zemljanova.
Živimo v burnih časih. Odšli so možje in sinovi v boj za dom. Oče je ostavil družino, sin starše in sestre; četudi so jih zapustili težko, vendar so šli pogumno. Klicala jih je dolžnost, da branijo domove, našo domačo grudo. Koliko so morali pač že prestati in pretrpeti! Marsikdo je že padel junaške smrti, drugi pa vedno gledajo smrti v obraz. Pogumno in junaško stoje kot skalnata stena, rama ob rami.
Kaj pa me, drage žene ia dekleta, ki smo ostale doma? Ali naj le tožimo in zdi-hujemo? Nel To ne pristoja slovenski ženi in slovenskemu dekletu. Pokonci glavo! — Vem, draga mati, da ti večkrat bolest stiska srce ob misli na svoje ljube, ki so šli, da se vedno bojiš in treseš zanje, da pre-bdiš marsikatero noč v mislih na bojnih poljanah! Toda: »Daritev bodi ti življenje celo!« pravi lepo Gregorčič. Zavedaj se, da si tudi dolžna pomagati v tem hudem času! Zavedaj se svoje dolžnosti! Pripomogla boš k slavni zmagi in ponosna boš.
Kako pa tudi me pomoremo do zmage? Delo nam ni odkazano na bojnih poljanah, kjer grme topovi. Dom, — pa naj si bo borna koča, ali krasno poslopje, — je ženskino bojišče. Doma te čaka ogromno delo, čakajo te tudi skrbi in težave. — Ko bodo pisali o sijajnih zmagali, slavnih vojskovodjih, o hrabrih činih junakov, tedaj •c bo s častjo in ponosom imenovalo, naštevalo tudi delo, pomoč in trud, bol in trpljenje naših mater, žen&, mladenk, ki so vdano in tiho darovale domovini svoje dra-|c domače, pa žrtvovale tudi svoje moči xa blagor očetnjave.
Možje in mladeniči branijo nas, branijo naše domove, da nam jih ne razruSi sovražnik. Dolžnost, sveta dolžnost, žen& in deklet pa je, čuvati in vzdrževati dom, skrbeti, da gospodarstvo in kmetijstvo ne nazaduje. Gospodinja-mati pa je tudi dolina vestno skrbeti za svojo družino, za nje-•o prehranitev, zdravje in vzgojo svojih »trok.	I
Vplivaj torej blagodejno na družino in >a vso okolico! Biti ji moraš solnce, ki se sanj obračajo vsi. Težka, a sveta je tvoja naloga!
Ko so odšli možje in mladeniči, kako ■mo pač tarnali, kdo bo opravljal težka •elai doma, v gozdu, na polju. In aH se ni javno lansko leto pisalo, kako lepo in do-je obdelano polje, čeravno so ga izve-fine obdelale le ženske. Poguma, dobre volje in vztrajnosti je treba, pw se naredi marsikaj. — Leto« gledamo še z večjo »rbjo v prihodnost. Bliža se že čas najožjega dela. Vem, da marsikateri gine polom, če misH, da bo še manj delavnih mo-kot lani, pičlo živil, a vsak košček naj bo tako skrbno obdelan kot Se ™oli, ako hočemo, da nam ne bo primanjkovalo hrane. Marsikatera izmed V«s je "»orala poleg svojih skrbi naložiti na ramena še skrbi moža-gospodarja. Od Vas, *ene in dekleta, je odvisno, da se vzdrži
gospodarstvo, od Vas je takorekoč odvisna prihodnost. Vse je v Vaših rokah: poljedelstvo, gospodinjstvo, vzgoja mladine, sreča ali propast družine! Izkažite se vredne te velike naloge in rešite jo častnol
Poleg poljedelstva in kmetijstva je sedaj velike važnosti vprašanje, kako se pre-živimo. Živil je vsak dan manj, cene neza-slišno visoke, in mater, ki ima preživljati kopico otrok, gotovo večkrat resno zaskrbi, češ, kaj bo, ako bo šlo tako dalje. S skrbjo gleda svojo deco. — Toda »Kadar je največja sila, nam je božja roka mila.«
Znati je treba posebno sedaj dobro in umno gospodinjiti. In vojska je naučila že marsikatero gospodinjo štediti. Varčevanje z živili je sedaj dolžnost nas vseh, ne samo zato, ker so živila draga, ampak tudi zato, ker nam jih primanjkuje.
Toda gospodinja mora izbrati in pripraviti hrano tako, da ostane njena družina tudi pri pičli hrani krepka. — Kuhati in zadovoljiti družino, posebno, ako šteje mnogo glav, je pa dandanes res prava umetnost. To veste najbolj matere same!
Da ostanemo močni, je treba preskrbeti telesu potrebnih hranilnih snovi. Te so: tolšča, beljakovina, škrob in razne sT>li. Mleko je edino živilo, ki ima vse te snovi. Zato dajajte, matere, posebno otrokom mnogo mleka! Izmed živil, ki jih dobivamo od živali, so najvažnejša: meso, mleko sir in jajca; iz rastlinstva pa stročnice (fižol, grah, leča) in moka. Stročnice nam nado-meste tudi meso, ker je v teh največ beljakovine in raznih soli. V zelenjadi (solati, zelju, repi, kolerabioah, špinači, ohrovtu itd.) se pa nahajajo razne soli in železo, ki je za tvorbo in čiščenje krvi velikega pomena. Moka je pa najvažnejše živilo. Če-i ravno se kruh in moka v gotovih mejah lahko nadomesti z drugimi živili, je vendar za prehranitev neizogibno potrebna.
Premožnejši lahko nadomeste moko glede hranilnih snovi, z zelenjavo in mesom. Drugače je pa pri delavcu. Njegovo glavno živilo so žganci, kruh, močnik, Torej le moke je treba. In ker nam je primanjkuje, je ▼ mnogih družinah glavno živilo krompir. Hranilna vrednost krompirja je precejšnja, a nezadostna; dovaža nam le bolj škrob (šterko). Sam kromkir bi bfl preenostranska hrana. Človek bi opešal. Zato ga uživaimo z mlekom, sirom f maslom« slanino ali mesom,	(Dalj«,)
Za naše gospodinje.
Vojna nas uči. Morska pota so zaprta. Vemo tudi, da je poskočil vsled tega v ceni vsak domači pridelek. Zdaj vidimo, kar ko smo odvisni od uvoza iz inozemstva. Vprašamo se: sli je tega treba? Ali bomo po koncu vojne zopet nosili svoj denar inozemstvu, Id nam pošilja ▼ zahvalo smrt, ii koče naš pogin. — Ne. Pomislimo, kako so živeli naši očetje! Pridelali in izdelali so ▼se doma. Raztegnimo to misel na našo državo, Avstrija je tako prostrana in ima tako raznolikih dežela, da pridela lahko vse doma.
Sukanec se je tako silno podražil; prediva ni. Ko bi pridelovali pri nas še lan,
bi bilo doma prediva in sukanca, semena' in olja. Ko bi izžemali pri nas še olje iz la-nenega, bučinega, solnčničinega, ogrščiči-nega in drugega semena, ne bi bilo zdaj ta-„ kega pomanjkanja olja. Ko bi bile pri nas še črede ovac, ne bi bilo takega pomanjkanja mleka, sira, mesa, volne. In ko bi bila naša živinoreja bolj bogata, bi kljubovali dalj časa nakanarp sovražnikov; dosti denarja za inozemski sir in maslo bi ostalo doma. Iz Laškega dobivamo tudi južno sadje, cvetje. Draga vina prihajajo k nam. Vsega tega ni treba. Ob obalih morja se prideluje lahko najlepše cvetje, najžlaht-nejše sadje in najboljše olje. Treba bi samo, da se začne vse drugače gibati in des-r lati. Pride inozemec in začne eno in drugo reč; loti se tega in onega podjetja, pa uspeva, Zakaj pa naš človek tega ne začne?; Potem so pritožbe: Odrivajo nas. Pa smo sami krivi. V Ameriko gremo in kopljemo premog, zlato doma pa ostane neizkopa-no. Učenja, umnega dela je treba povsod; samo zabavljanje ne pomaga nič. Odločni, delavni, varčni in vztrajni moramo biti, ako hočemo živeti. In učiti se v vsem, v malem in velikem. Zakaj raste zdaj povsod drevo, katerega je krstil naš kmet tako primemo za nerod? (Akacija.) Drevoredi neroda in divjega kostanja povsod. Včasih so sadili orehe za drevorede; oreh je branil bolezni, je dajal svoj mastni sad za jed, olje in zdravilo. Vsak prostorček, vsaka meja, vse bi moralo biti zasajeno s sadonosnim drevjem in grmičjem. Kjer je trnje in "dren, naj raste blagoslov umnega dela. Kam so izginili ubijaki izpred kmečkih hiš? Kranjska dežela je slovela prejšnja stoletja po svojem medu, ki ga je izvažala velike množine. Med je bil oslaja jedi, zdravilo, pijača. Vosek je vrgel lepe dcnarcc. Sladkor iz pese nima nikdar iste redilne in zdravilne moči kot med. »S tem je dosti dela in je vagana reč«, ugovarjajo gospodarji; pa je star pregovor, da se brez »muje še čevelj ne obilje.«
Riža ali laškega pšena prihaja k nam na milijone žakljev. Ko ga ni bilo, so kuhali proseno kašo. Naše domače kaše, posebno ovsena in ječmenova, so dosti bolj redilne kakor riž. Riž je pač pripraven, ker je hitro kuhan; prestane se pa lahko brez njega. Kitajci cenijo jako proseno moko in pečejo kolače iz nje; pri nas je še za kruh ne marajo več. Oves pa je s% mo za živino.
Veliko je stokanje, ker se draži kava. Treba bi pač saditi več rži, ječmena in ovsa, ki dajo prav dobro kavo in čokolado. Potem naj izpijejo naii sovražniki sami ▼se, nam p* ostane denar dama.
Pomanjkanje kave se bo ▼ mestih' do jeseni prav hudo čntflo, ker ni dobiti zdaj ječmena in rži ali ovsa m žganje. Na kme-fik si že lahko pomagajo. Ječmen za kavo je najboljši, če se namaka dva dni v vodi,, potem se razgrne na vetikem sita aH rjnbi in posuši; ko je suhi, se ožge. Treba se bo torej ▼ marsičem vrniti k navadam naših' očetov.	i -
*	•	* y
Paradižnik j« Sad, ki poetaja vedno Sol j potreben * ozirom na zdravje, pa tudi na okus jedi. Paradižnik vsebuj« mnogo žvepla ter vpliva posebno dobro
62
na ledvične in mehurje ve bolezni; njegovo steblo in cima vlečeta bolezen nase. Paradižnik je lahko kuhan ali surov, se shrani v različnih oblikah, daje ' vsaki jedi boljši okus in olajšuje prebavo. Tudi mast nam prihrani paradižnik, kajti s sladko paradižnikovo mezgo, ki ne potrebuje nič masti, se je lahko vsaka močnata jed. Treba bi bilo torej, da bi pridelali letos dosti paradižnika, saj ga zelo pogrešamo, ker ne pride od nikoder. Prst za to rastlino ne sme biti favno premastna, lega soln-čna in topla. Tudi pod mrzlejšim podnebjem dozori paradižnik, ako je prav obdelan. Tla je treba posuti večkrat s sajami, da popijejo več solnčne toplote in zalivati z gnojnico.
Tedenska pratika.
Petek, 19. maja: Sv. Celestin, papež, —
Sv. Ivo, spoznovalec. (f 1303,) Sobota, 20, maja: Sv. Bernardin Sijen-ski. (f 1444.) — Sv. Bazila, dev, in mu-čenica.
Nedelja, 21. maja (4. povel.): Sv. Valens, muč. — Sv. Hospicij, pušč. (f 681.) — Sv. Feliks Kantal. (f 1587.) — Ned. evangelij: Jezus obljubi učencem Sv. Duha. Ponedeljek, 22. maja: Sv. Julija, mu-
čenica. (f 450.) — Sv. Helena, dev, Torek, 23, maja: Sv. Gothard, škof.
(t 1038.) — Sv. Krispin. (f 1740.) Sreda, 24, maja: Marija Devica, pomoč kristjanov, — Sv. Marija Egiptovska, ft 355.)
Četrtek, 25. maja: Sv. Gregorij VII.,
papež, (f 1085.) — Sv, Vrban, papež. * * *
Solnce vzhaja ob 4. u. 07 m. (solnčne ure),
zahaja ob 7. u. 50 m. Luna: Zadnji krajec dne 24. maja ob 6.u,
16 m. zjutraj.
* * *
Sv. Janez Baptista de la Salle. (t 1717.)
Meseca maja praznujemo tudi god sv. Ja- : i, ki ga kratkomalo nazivamo z rodbin im imenom de la Salle. Ponekod se praznuje njegov god 4. maja, drugod 22,, pri nas pa 15. maja.
Rojen je bil 30, aprila 1651 v mestu Rheims, kjer grme sedaj nemški topovi. Bil je siqer najstarejši sin ugledne rodbine, a se je le hotel posvetiti duhovnemu stanu. Po smrti staršev je moral prenehati s šolanjem, a pozneje ni dal miru, dokler ni postal duhovnik. L'. 1676, je bil posvečen za mašnika. Od tega dne je njegovo življenje, rekel bi, ena sama veriga bogoljubnih in zaslužnih del. Vnet za zveličanje neumrjo-čih duš, mu jc bilo pri srcu osobito poučevanje in vzgoja mladine. Ustanovil je leta 1681, zavod, ki naj bi se v njem vzgajali in poučevali osobito otroci revnih in zanikar-nili staršev. Da bi sc izkazal svojim gojencem in tovarišem pri vzgoji kot zgled popolne nesebičnosti in požrtvovalnosti, se je odpovedal častni službi stolnega kano-52
nika v Rheimsu ter je razdelil vse svoje premoženje (40.000 frankov) med reveže. Deloval je vseskozi na to, da bi si vzgojil in pridobil takih vzgojiteljev in učiteljev, ki bi bili sposobni mladino poučevati v duhu krščanstva.
V ta namen je sam vodil pripravo novincev za vzgajanje mladine ter se je neprestano trudil, da ohrani v zavodu pravo mišljenje in pravega duha. V počitniški dobi je zbral svoje tovariše k duhovnim vajam ter jim je govoril osobito o važnosti vzgojnega poklica in o dolžnostih učiteljskega stanu. Osnoval je tudi pravila za skupno življenje vzgojiteljev ter je tako ustanovil družbo krščanskih bratov. Ta družba se je hitro povsod razširila; zaradi izrednih vzgojnih uspehov so jim starši radi zaupali svoje otroke. Zadnji čas se je ta družba širila tudi pri nas v Avstriji, in še celo pri nas na Kranjskem (na Hrušici pri Jesenicah) so bili začeli z malim zavodom. Žal, da je zavod zaradi vojnih razmer zaenkrat prekinil svoje delovanje.
40 let se je vneti vzgojitelj Janez de la Salle trudil za vzgojo mladine ter vodil svoje tovariše z junaškim zgledom nesebičnega učitelja. Umrl je v sluhu svetosti na veliki petek 7, aprila 1719. — Dne 8. maja 1340 ga je papež Gregorij XVI. pri-štel med blažene, 19. febr. 1888 pa papež Leon XIII. med svetnike. — Sv. Janez de la Salle je zaščitnik in varih vseh krščanskih učiteljev in vzgojiteljev.
Strah albanskih gora.
Belgrajski odvetnik Milorad Stefa^ novič, ki je pribežal v Švico (Genf), opisuje v nekem ondotnem listu zadnje dneve srbske dežele in grozno trpljenje ter umiranje srbskega ljudstva:
»Po padcu Belgrada je bežalo srbsko ljudstvo v notranjost dežele. Naše vasi in mesta so pa majhna, zato ni bilo nikjer prostora za tolike mase ljudi, ki so morali prenočevati na prostem. Dež nas je pral do kosti, mraz pretresal zmrzle ude. Za košček kruha so zahtevali zlatnik; ako si pa hotel kupiti cekin, si moral dati zanj 100 frankov v papirju. Pričakovali smo pomoči od zaveznikov, ki so pa nas tolažili samo z obljubami. Stari kralj, ki ga muči u<l-nica, je sam hodil po strelskih jarkih ter navduševal vojaštvo; zastonj je pričakoval skorajšnje pomoči. Beda, pomanjkanje in lakota je pritiskala, toda nobene pomoči od nikoder.
Ni preostalo drugega, ne«o pobegniti v albanske hribe. Ločiti smo se morali od otrok in ženfl, kajti ti bi ne bili odšli smrti, ako bi se bili lotili nevarnega bega. V nepopisljivi zmedi sem si najel voz in enega konja za 200 frankov. Denar v tem trenutku ni imel nobene vrednosti. Po štirinajstdnevni vožnji, polni pomanjkanja in nepopisnega trpljenja, smo dospeli z »razvalinami« srbske armade do albanske meje. Čez globoko sotesko je držal kamenit rimski most; bil je pa ozek, da niso mogli čez ne vozovi, ne avtomobili, ne
topovi, ne živina. Kanone so pokvarili ter zavalili v globino; vozove, vojne potrebščine, municijo so sežgali; kar se je moglo pogrešiti, jo bilo razdejano, uničeno in pokončano. Konji in volovi so poginjali vsled utrujenosti in lakote. Mimo so se vrstili napoloblcčeni, sestradani in prezebli vojaki, skoraj iz uma radi prestanega trpljenja. Med drugimi sem videl mater z mrtvim otročičem v naročju, in s prižgano svečo v roki, — otroke, ki so iskali starše; — skratka: celo vrsto neutolažljivih in milovanja vrednih bitij, ki so tavali naprej, nevede, kaj jih še čaka. Zdelo se mi je, kakor da sc je na tem starem mostu strnilo gorje vsega sveta, kakor da se tu kaznujejo grehi vsega človeštva. Naenkrat napravijo nekomu prostor; bil je kralj sam, ki je stopil s konia — siromak med siromaki. Leden veter je pihal s tako silo, da sta ga morala dva častnika držati in podpirati. Nekdo mu je ponudil palico, da se je nanjo opiral. V Albaniji je starček-kralj begal kakor drugi begunci, počival v snegu, prenočeval v bornih kočah sloneč Dri preprostih mizah, užival koruzni kruh, da ni trpel lakote.
Za skalami so prežali Albanci, nam jemali obutev in obleko ter ustrelili vsakega, ki bi sc jim bil ustavil. Ako smo hoteli čez kako večjo reko, smo morali plačati 2 do 3 Blatnike; kdor tega ni zmogel, je moral ostati zadaj in čakati, kajti ob tem času so bile vode močno narastle. K počitku smo legli v sneg in si želeli jutra; druKi dan smo nadaljevali naporno prodiranje v zmrznjeni obleki, skoz sneg v negotovi smeri, čez skale in pečine. Srečali nismo niti nobenega ptiča, niti nobenega drugega živega bitja Ako je snežilo, nismo videli niti dva koraka naprej... V albanskih gorah smo bili tako stokrat na dan pred smrtjo.
Ko smo slednjič prispeli do Drača, so nas naložili v odprto ladjo za blaga 75 odstotkov naših ljudi je zaostalo T ozadju mrtvih ali pa umirajočih vsled gladu. Človek ni smel na to misliti, drugače bi znorel. V Italiji so se smeli najprej izkrcati tisti, ki so mogli pokazati kaj zlata, drugi so morali čakati 3 dni in 3 noči med dežjem in viharjem na odprti ladji. Iz Italije so nas poslali v Bor-deaux, kjer so nas priprli, mnoge pa prisilili, da so morali vstopiti v francosko armado. Zakaj? Za koga naj bi s« še vojskovali? ... naše moči so pošle, domovina naša izgubljena«
To strašno pot 30 morali prehoditi tudi naši srbski ujetniki, ki so jih po slali na Italijansko!
Ko človek sedaj bere uradno poroča lo, ki izpričuje, kako kruto in nečlovekd so ravnale srbske oblasti z našimi ujetniki, se mu skoraj nehote usiljuje misel, kako* da je bila srbska katastrofa in obupni bei v tujino — kazen božja za vse, kar so P0' čenjali srbski voditelji pred in med vojsko.
Omenjamo samo nekatere podatke tf uradnega poročila o kršitvi mednarodnega prava: a) V nekaterih krajih so bili naši ujetniki v tako bednem stanju, da so bili vsled prestanega mraza in pomanjka-
nja pravi k o s t n j a k i in da jih ie po ne katerih krajih umrlo spočetkoma po 20 na dan — vsled splošne oslabelosti in črevesnih bolezni, b) Umrlim ujetnikom so srbski vojaki in civilisti pobrali vse, kar so imeli; tudi živim so jemali dragocenosti. c) Ujetniki so prenočevali v blatu in mrazu na prostem. Za stanovanje so porabljali hleve, skednje in skladišča. V hlevu za 90 konj je bilo stisnjenih 2000 mož. Na stotine jih je moralo meseca decembra (1914) v blatu in največjem mrazu cele tedne ležati ponoči na prostem. Šele po Božiču je bilo nekoliko boljše. Sveže slame jim niso dali; povsod je kar mrgolelo u , . d) Ujetnike so uporabljali pri najbolj umazanih delih; ozirali se niso nič na inteligentnost in šarže. Na tisoče ujetnikov je umrlo zaradi predolge delovne dobe in zaradi pomanjkanja hrane. Bili so kakor sužnji, e) Ko so vlačili naše ujetnike skozi Albanijo, je prenehala vsaka redna prehranitev. Poveljniki so denar, ki so ga dobivali za ujetnike, deloma sami »hranili v žep. Lahko se trdi, da je ostalo od vseh avstrijskih ujetnikov živih komaj nekaj nad 20%. f) Bič, udarci s pestjo in puškinimi kopiti, brce z nogami: to in še marsikaj drugega je bil delež naših trpinov t Srbiji, g) Po bolnišnicah so bile tako strašne razmere, da so na legarju oboleli vsi zdravniki in medicinci. V rezervni bol nišnici št. 7 v Nišu, je umrlo 2000 bolnikov.
To so posnetki iz poročila korespon-denčnega urada. »Slovenec« pripominja: »V kaj so bili pač zaverovani tisti ljudje, ki so se širokoustili, da sta Srbija in Bel-frad središče jugoslovanske kulture!«
šču. Brez pomoči m sodelovanja ženstva bi moški ne mogli vojske izvojevati. Žene so upraviteljice in voditeljice deželne brambe v notranjščini države. Žene so ljubezen v brezljubezenski svetovni borbi, so gorko solnce v brezsolnčni vojskini službi. Da jih varujejo, da varujejo nedolžne otročiče, zato so naši vojščaki odšli na boj; ko jih osrečijo s sadovi častnega miru, se bodo možje zopet k njim vrnili.
Mož in vojska — to se bolj zlaga. Možje naj bi ostali v vojski vedno možje i Mož je vedno pogumen, se ne boji, je vztrajen in dosleden, neizprosen tudi proti nedovoljenim strastem, ne pa omahljiv in mehkužen. Ta je mož, ki zna moliti I Armada molilcev, ki za njo stoje v molitvi zbrani otroci in žene, bo blagoslovljena in ima zmago v sebil
Setev potrebuje časa. Kaj gubančite čelo — nedovčakancil Setev zori, a potrebuje časa. Tudi v vojski ne poženejo iz brstov rože v eni noči. Vojska seje — mir žanje. Bog daj dobro žetev, da bo mir — te vojske vreden.
pričevalo o stavljenih kozah; c) izpričevalo o dovršeni ljudski šoli s pripomnjo, da se je izdalo, ker hoče učenec vstopiti v gimnazijo; d) izkaz o imetju, če prosi, da bi bil •prejet brezplačno ali po znižani ceni. „
2. Dijaki, ki so dovršili 1. ali 2, gim-nazijski razred na kaki drugi gimnaziji, pa žele, da bi bili sprejeti v zavod, naj oddajo svojo prošnjo, gimnazijska izpričevala in zgoraj naštete listine do 12. julija.
Kdor bi želel bolj natančnih pojasnil, naj se obrne do podpisanega vodstva,
V Št. Vidu nad Ljubljano, dne 10. maja 1916.
Vodstvo kn.-šk. zavoda sv, Stanislava.
Iskre.
Junaki. Koliko časa bo še vojska? Tako vprašati sme vsakdo, ki je vojska od njega terjala kako žrtev. Pri tem pa ne »memo prezreti onih tihih žrtev, ki jih ne vidimo, in ki o njih ne govori ne zgodovinar ne časnikar. Svetle svetinje se nevidno bleste na truplih tisočerih, ki jih krije hladna ruša. Veličina junaštva se sodi in meri po zavestnem izpolnjevanju dolžnosti, ki ne gleda in-ne vpraša po zunanjem odlikovanju, ampak trpi in se žrtvuje zaradi dolžnosti. In, ali se taki junaki nahajajo samo na bojišču, pred sovražnikom? Ali jih ni dovolj tudi v preprostih kmetiških kočah, *)er se materinska srca tope v žalosti, kjer Osiroteli otročiči sklepajo rokice k molitvi « padlega očeta!? Ali ne nosijo tudi ti »remen in križev? Ali niso to tihi junaki?
£ uei mo tem Prištevali tudi številnih ®*eb, ki jim je vojska porušila gospodariva pa vse to človeško-mirno prenašajo!? Ji -a '""aštva se sodi po zvestem izpol-»tevanju vojnih dolžnosti, zato danes samo
ni ,unak, ki ne zna nič potrpeti, ki ga Sezn[eVeVa duh' vza'emne domovinske Iju-
Žena in vojska. Žene, matere imajo j/ 8v°ja vojskina opravila, ne sicer v ■Jrelskih' jarkih, pač pa na vzgojnem, ver-*o-aravnem, karitativnem bojišču in tori-
Naznanilo o sprejemu v knezo-Mri zavod sv. Stanislava v SI. Vida nad Ljob-ijano za šolsko lelo 1916-1917.
V	kn.-šk. zavod sv, Stanislava se sprejemajo telesno zdravi in nravno nepokvarjeni mladeniči, zlasti taki, o katerih je upati, da se bodo po dovršenih študijah posvetili duhovskemu poklicu,
V	zavodu je popolna gimnazija • pravico javnosti. Gojenci dobivajo v zavodu vso oskrbo, namenu primerno vzgojo in pouk v obsegu in po načrtu, kakor to velevajo avstrijski šolski zakoni.
Za mladeniče iz ljubljanske škofije je cela plača 500 K na leto, za mladeniče iz drugih škofij pa 600 K. Plačuje se v mesečnih obrokih naprej, najprimerneje po poštnih čekih, ki jih daje zavod na razpolago. Nekoliko gojencev se sprejme tudi brezplačno ali po znižani ceni, kolikor to dopuščajo sredstva zavoda. Vendar morejo dotični gojenci to dobroto le tako dolgo uživati, dokler se je po svoji pridnosti in po svojem lepem vedenju kažejo vredne. — Šolnina se ne plačuje; le za prvi sprejem se plača pristojbina 10 K. Pri vsakoletnem sprejemu pa se plača 4 K za učila; vrhutega plača vsak gojenec 1 K za knjižnico.
Prošnja za sprejem, naslovljena na kn.-šk. ordinariat v Ljubljani, naj se prinese ali pošlje v zavod v Št, Vidu. Posebe je pripomniti: 1. Učenci, ki hočejo vstopiti v prvi gimnazijski razred, morajo oddati svojo prošnjo od 1, do 10. junija. — V četrtek, dine 8. junija bo vodstvo zavoda sprejemalo prošnje v Ljubljani v kn.-šk, palači, v pritličju na desno, od 8. do 12. ure dopoldne in od 2, do 4, ure popoldne; druge dni pa se sprejemajo prošnje v zavodu v Št. Vidu, "Prošnji je priložiti; a) krstni list; b) iz-
Vprašanja in odgovori.
M. M. — Spod. Vodale: Pišite kar na naslov: C. kr. kmetijska družba v Ljubljani/ —: G. Urbaitčič je še zastopnik č, i. banke.
A. P. Č. K.; Z Ameriko smo še vedno v poštni zvezi. Časopisi, denar in pisma prihajajo k nam, dasi silno počasi in neredno,
J. N. — Dobrnič: Galun je neke vrste sol; ji je tudi po barvi precej podoben, samo da se prodaja v debelih koscih. Galun pravzaprav nima nobene barve, ampak se nahaja v brezbarvnih (kristalu) steklu podobnih oblikah. Okus ima kiselkast. Vi gotki vodi se kmalu raztopi, v mrzli pa bolj počasi Galuna je več vrst. V zdravilstvu ■e uporablja samo očiščen, železa prost galun. Potrebuje se v barvarstvu in pri raznih obrtih. Izdelujejo ga večinoma v Nemčiji in sicer na leto od 10 do 15 tisoč ton.	(
St. K. Al — Žiče: Svojci onih vojakov, ki so bili zaradi mobilizacije pridržani v vojaškem službovanju — in sicer svojci vojakov kavalerije, če imajo služiti čez tri leta, in vojakov drugih oddelkov, če služijo, čez dve leti, imajo pravico do vzdrževal-nine, V Vašem slučaju bo težko, ker ni dokazov, da Vas je sin poprej podpiral ali vzdrževal. Če imate dokaze, poizkusite is vložite prošnjo. — Kovčeke in druge stvari, ki jih prinesejo vpoklicanci, ima oblast shranjene in se vrnejo pri odslovitvi, V sedanji vojski se bo seveda marsikaj izgubilo.
Ozdravljene tane lahko še po daljšem času povzročajo bolečine In Je raditega priporočljivo, da se ima za rae slučaje pri rokah bol lajšajoče sredstvo. Vsledtega priporočamo Fellerjev antiseptični bol lajšajoči flnid lx rastlinskih eseno z zn. „Elsa-Fluid". To staro domače preizkušeno zunanje zdravilo se rabi pri vseh vrst bolečinah z dobrim učinkom. Več kot 100.000 zahvalnio in zdravniških priporočil potrjuje njega dobre uspehe. 12 steklenio pošlje na vse strani poštnine prosto za samo 6 E lekarnar E. V. Feller, Stublca, Elzatrg št. 16 (Hrvatska). Kdor je občutljiv v spod. delu telesa, naj vzame pri zaprtju samo Fellcrjeve lagodno učinku-
Ioče odvajalne rabarbarsko krogljice z zn. „Elza-irogljice", Iste so najprijetnojše odvajalno sredstvo, ne dražijo čreves in jih tudi ženske in otroci radi ■šivajo. 6 škatljio stane poštnine prosto, ki se na-roče na gori označen naslov, It 440. Med drugimi Elza-izdelkl, ki so zelo priljubni, opozarjamo našo bralce na izvrstno in hitro učinkujoče sredstvo zoper kurja očesa: Fellerjeva tinktura za turiste, 1 steklenica 2 K in priročni Fellerjev „Elsa"-turistov-ski obliž v škatlah & 1 in 2 K,	(tt)
Najnovejše z bojišč.
Napadi naših letalcev. Dne 13. maja popoldne se je dvignilo brodovje pomorskih letal ter plulo nad Valono. Letalci so dobro merili ter metali bombe na vojaške točke v Valoni ter na otoku Saseno. Vrnili so se srečno. — Naslednjo noč so naši letalci bombardirali delavnice »Adria« pri iTržiču, kolodvor v Červinjanu in druge vojaške naprave. Povratek srečen.
Raznoterosti.
Salezijonci na Rakovniku praznujejo iSlovesnost Marije Pomočnice dne 28, maj-l.iika. O tej priliki bo imel slovesno pontifi-kalno sv, mašo ob 10. uri dopoldne pre-vzvišeni knez in nadškof goriški dr, Frančišek Scdej. — Popoldne o Vj4. uri govori c. in kr. vojni kurat vlč. g, Janko Cegnar, nakar se vrši procesija s kipom Marije Pomočnice v dosego zmage in zaželjenega miru.
Podpisovanje IV. vojnega posojila podaljšano. Po ukazu finančne uprave se bodo prijave za vojno posojilo še nadalje sprejemale. Doslej se je v tem oziru pa-triotična zavest sijajno izkazala; ker pa priglasitve še dohajajo, se je rok podaljšal 3o 23. maja.
To in ©no.
Kaj je puščava? Katehet je pravil 'dečkom o sv. Janezu Krstniku, kako je živel v puščavi. Rekel je: »Puščava je velik prostor, kjer ničesar ne raste. — Imenujte mi kako puščavo.« — Katehet je pričakoval, da se bo kdo dečkov domislil na puščavo Saharo. Toda nc. Pač pa neki deček vstane in zakliče veselo: »Glava mojega strica.«
Zanj že dober. Kmet je zastopal pri sodniji v mestu svojo občino. Sodnik se trudi in prigovarja zastopniku kmečke občine naj odneha. Toda zastonj. tVes nezadovoljen končno reče: »Kako da so poslali ravno vas sem; kaj nimajo nobenega modrejšega?« — Kmet ga je pa vsekal: »Mi imamo dosti modrej-ših mož; ali vaščani so menili, da me bo za vas ravno zadosti.«
Brihtna mestna gospodična. Leto-viščarka pogleda v hlev, ko ravno dekla kravo molze. Letoviščarka vzame uro
in gleda skozi očala na uro in deklo, modro strese glavo in se znebi takih besed: »Kaj vendar hočejo ti kmetje pravzaprav? Pravijo, da ni mleka in da se ne izplača živinoreja. Pa poglej sem! V petih minutah je dala krava liter mleka, to pride na dan približno na 150 litrov, če ne štejem noči.«
Židovska kri. Mali Izak bere v listu inserat: »Na prodaj je krava, ki se lahko odteli vsak dan.« Židek teče k očetu in vpije: »Tatek, tatek, poglej I To kravo moraš kupiti, odteli se lahko vsak dan, to bo na. leto 365 teličev.«
Po zraku se bomo vozili. Dunajčan dr. R. Nimfuhr je izpopolnil zračno letalo, in sicer tako, da bo varno plavalo in se ne bo bati, da bi se prevrnilo ali padlo na tla. Izumitelj se je podal v Nemčijo, kjer bo s pomočjo neke industrijske družbe izvrševal in izpopolnjeval, novo letalo. Če se to posreči, se bomo pa v kratkem času tudi preprosti zemljam prevažali po zračnih višavah.
Pri vojaškem prebiranju. Zdravnik: »Imate kako napako?« — Vojaški obve-zanec: »Mesečen sem!« — Zdravnik: »No, boste pa prideljeni zrakoplovnemu oddelku na Turškem!«
V vojaški šoli. Narednik: »Kdo izmed vas ve povedati, kaj stori gospod stolnik, če pride k vam v sobo?« — Vojaki (vsi): »Zmerja!«

i<0,
Premišljevanja o božjem Srcu Jezusovem. Spisal P. Mariofil Holeček. Cena 1 K 20 v. — Dobi se v Katoliški Bukvami v Ljubljani.
Ta premišljevanja bomo čitali s posebnim pridom posebno v mesecu juniju, ki jc posvečen božjemu Srcu. Z večkratno posvetitvijo in vztrajnim češčenjem smo se Slovenci približali Jezusovemu. Srcu; iz teh premišljevanj bomo spoznali mnoge skrivnosti in milosti, ki jih 1 Zveličarjevo Srce hrani za nas. Ne-i usahljiv vir tolažbe in utehe naj i nudijo ta premišljevanja vernim Slovencem ter prineso mir Gospodov v vse slovenske domove.
K i m o v e c, Srce Jezusovo vse hvale najbolj vredno, 21 pesmi na čast presv. Srcu Jezusovemu. Partitura 2 K 40 v., glasovi po 50 vin. Dobi se
v Katoliški Bukvami v Ljubljani Te slovesne pesmi bodo meseca junija posebno dvignile pobožnost k presv. ,Srcu; porabne pa so celo leto, zlasti prve nedelje v mesecu jih cerkveni zbori pojejo z velikim efektom. Naj jih torej n« manjka na nobenem cerkvenem ko-ru. Čimbolj se širi češčenje presve-tega Srca, tembolj potrebna je postala ta prelepa zbirka. Z nekolikim trudom bo vsak pevovodja svoj zbor pripravil do velikega napredka, katerega bo vesel sam in vsi poznavalci lepega petja.
Živinorejci in vojna ali Kaj in kake
naj pokladamo živini ob času vojske? Spisal prof. Frančišek Pengov. — Izdala in založila Gospodarska zveza v Ljubljani. Natisnila Katol. tiskarna. Kdor se zanim-lje za to času jako primerno in praktično knjižico, naj se pismeno zglasi pri Gospodarski zvezi v Ljubljani. .
Listnica uredništva, I. K. — Kostanje vica na Dolenjskem: Pesem »Nezvesti Lah* — narejena po oni »Luna sije ...« je že bila v »Domoljubu«. Med vojaki je razširjena, nekateri so jo prepisali iz lista ter poslali domov; od tam pa priroma zopet nt uredništvo. Kar smo že enkrat objavili, ne kaže, da bi še ponatiskovali.
Prepozno za to številko je došlo več pisem in dopisnic, ki. jih bomo porabili za 21. številko.
LOTERIJSKE ŠTEVILKE. Gradec, 10. maja: 83, 27, 75, 14, 74.. Line, 13. maja: 49, 43, 12, 54, 19.
SKRIVALNICA.
Kje je mlinarica?
IROLINuRoche
//
Prsne bolezni, oslovski kašelj, naduha, Kdo naj jemlje Sirolin ?
influenci.
t Vsak, ki trpi na frajnem kaliju.
lažje je obvaroval se bolezni,nego jo idravifl. 1 Osebe a kroničnim ka/arom bronhijev, ki s Sirolinom ozdrave-
S. Vodušljivi .kaferlrn Sirolin rnafno
olehča naduho-4. Skrofuzni otroci,prl Uaferlh učinkuje Sirolin i ugodnim vspehom na splošni počutek.
M
H°!T « BASCL ||
•»sera
Je dobi v neh lekarnah K. t.-
Lovro Koroschetz ml., Maribor,
Belserstr. I, kupi vsako množino
kostanjevega lesa
po najboljših cenah.
UM
Iv. Hurnifca nosi. ANT. STERGAR,
t Kamniku kupuje vsako množino po najvlSJI ceni:
Triljikovo lublje	arnlkovo cvetja
(skorjo)	lipovo cvetju
laputaovo perja	kalmnževe korenine
orehovo perje	M. Janževe korenine
beladona perja	suhe borovnice, ku-planinskl mah mno, Itd. 1199
tako se sliši mnogokrat popraševati ljudi, kateri pafi imajo uro v žepu ali na steni, ampak svoji lastni uri ne verjamejo, ker je le slaba, netočna, vedno stojeCa bazar ura. Kdor nasprotno ima Suttnerjevo uro, ve vedno natanko, kako pozno je.
'iiiiitnimiHiiiiitifiiiiiiiifutiiitiiMiiiiiiitnniiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiii
St. 600 2epna ura z radijem, ki se
ponoči sveti......K 8-40
„ 410 Nikel. - anker - Roskopf ura „ 4-10 , 706 Roskopf ura, kolesje v kamnih tekoče.......
. 719 Srebrna rem. ura .... „ 780 Srebrna cilinder rem. ura ,1450 Bela kovinasta veriMca . .
nlkelnasta.......
. 916 Srebrna verižica
89 Double zlata verižica .
5-90 7-80 970 2-80 1'— 3-20 5-90
Velika izbira ur za gospode in dame, verižice, prstane. broške, obeske, zapestnice, zavratne verižice, uhane, blago v zlatu in srebra, namizna orodja, daljnoglede itd. v velikem llustrovanem
cenika z mnogimi podobami Utirati oktivijti mtoij li pililu prosteia.
Razpošilja se p« povzel'J ali p« č« denar vnaprej polij«. Nengajajoče tam
njam. Vn ure m matančno preizkušene. Lastna tavazaa ar v fivlel
1303
podraiale*.
Jaz H na C si llag
s svojimi 185 cm dolgimi orjaiklml Lorelejaklml lasmi ki sem jih dobila po 14 mesečni rabi pomsde, ki sem |o Iznafila sama. To je edino sredstvo proti Izpadanju las, za njih rast In negovan)«, zn ojačitev lasllča,
Crl molkih krepko pospeSnje rast rade, In 2e po kratki dobi daje lasem In bradi naravni bleak In polnost ln Jih varuje pred prezgodnjim ostvenjem do najvišje starosti.
Lonček po 4, 6 in 18 kron.
Po poŠti se pošilja vsak dan po vsem svetu s postnim povzetjem alt denar naprej Iz tvornlce kamor je naslavljati vsa naroČila
Ana Cslllao, Dana] l, KoMmarkt ti.
Kupujem In prodajam ali v komlsljon vzamem samo
starinske sfuari m tudi staro zobouje.
Albert De« brivec in Mar
933
Frančiškanska ulica St 10, Ljubljana.
na prodaj ima
"brinje::
za kuho brinjevca v poljubnih množinah po nizki 815 ceni tvrdka Ivan Jelačln ▼ Ljubljani.
MT 7 Smartnem ob Savi Je naprodaj
zemljišfe s poslopjem
ki se lahko z malimi stroški prevredi v stanovanja. Istotako Je naprodaj na lepem prostoru v Blažlčlh blizu Reke
IT hiša
ugodna za trgovino in gostilno. Več o vsem tem te poizve pri »Gospodarski Zvari t Ljubljani«.
Posebno letos je veliko ležeče na dibrom poljskem erodla, i* a« delo z lahkoto In hitro opravi, vsled tega naj »stk k oh naroči pri	trn K
F.S.Škrabar v ViSnfigorf.
kateri ic več let razpošilja priznano najboljia, garantirano dobra
Turške kose
v dolgosti PO
Pri maročilu na 10 komadov skupaj poštnine prosto na rsako postajo. Preprodajalci dobe primeren popust.
Ako naročite
in to nemudoma storite, 1 srečko avstr. rdečega križa, 1 nečko ogrskega rdečega križa, 1 srečko bndlmpeštanske bazilike, 1 dobitnl list 3% zemlj. srečk lz leta 1880, 1 do-bitni Ust 4 a/, ogrskih hip. srečk iz leta 18&4.
(Niiihl obrok n vith pat inCk azlr- dobltnib listov samo 5 km 12 žrebanj vsako leto, glavni dobitki 630.000 K)
Hnhltu igralno pravico do dobitkov ene turške srečke v znesku de
1.000 frankov popolnoma zastonj!
Pojasnila in igralni načrt pošilja brezplačno: Srečkovno zastopstvo 12, Ljubljana.
11 Ht žiiii. li rune. UMI, li lani zam»aiiii»
sprejema zavarovanja na doživetje in smrt, otroških dot, rentna in ljudska, nezgodna In
Jamstvena zavarovanja. Javen zavod. Absolutna varnost. Nizke premije. Udeležba na dividendah pri iivijenski za»arov. M po prvem letu.
Stanje zavarovanj koncem 1914 K 173,490.838 — Stanje gar. fondov konceui 1914 K 48,732 T22-76 V letu 1914 se je izplačalo zavarovancem na dividendah čistega dobička . . . . K <32.232-66 Mir iiatriri miniti ililjiukl rmrirnle Milini kkritl n vojno zavarovanje, lljlir laitin kirlit obrit de gori Imeuvini potiru?riicr. Prospekti zastonj In poStnlne prosto. Sposobni zastopniki se sprejmejo po najugodnejšim, pogoji.
Marije Terezije cesta 12.
IkZC
Ksr

Tt-U
vemo, da je dobro deslnfekdjsko sredstvo pri toaleti in postrežbi bolnikov velike važnosti. Dandanes se zabteva, da učinkuje deslnfekdjsko sredstvo sigurno ln hitro, dalje pa, da ima tudi dober duh ln da je poceni. Zelo pogosto
opaziii, da se desinfekcijpka sredstva, ki imajo duh po karbolu, odstranijo, ker se ta zli vonj težko odpravi z rok, obleke In perila. Če pa vedno le
Not« eone od 1. maja: L|Mf*na t sMJanlca 100 gr . .K 1 25 , „ „ 200 »r. . K 2-50 H m l	ar. . j| 4--
Ijiolra InMio mMe kos S . . K 2-— N|nn Mto-tfMfora ustna voda K 2-—
rabimo, nimamo nobenih neprijetnosti. Lysoform Ima prijeten, aromatlfien vonj, je poceni in nestrupen. Originalne steklenice v vsaki lekarni in drožerlji po K 126. Vsi naj bi torej le Lysoform
eosuodarsHa Zveza f Ljubljani
ima v zalogi slede&a krmila:
Oreliove tropine (cole) v ploščah po K 84— in zmleta l K 87'— za 100 kg brez vre«.
Rapsove tropine v ploščah po 76 K brez vreč A. 100 kg.
Olupite sladkorne pese v balah in vrečah po BO kg & K 53'— za 100 kg brez vreč.
Sladkorno krvno klajo po <8 K i 100 kg i
vrečama vred.
Poljedelci ! Naročajte pri Gospodarski zvezi semena, Ječiren, domačo in nemško deteljo, (frašico. Semensko koruzo za zeleno krmo dohimo!
Kmetovalci! 1'reskrbite si od Gospodarske zveze kajnlta, kalijevo sol, 8% kalijev, 18—20<>/0 mineralni ii kostni superfosfat, mcSanu gnojila, zlasti 14°/0 žlindro, ki so dobi v papirnatih vrečah po BO kg za K 10 — i 100 kg z vrečo vred. Naročniki nai dostavljajo lastne vreče franko naš naslov, sicer se naročila ne bodo mogla izvršiti, ker železnica v papirnatih vrečah blai:a ne sprejema. Dobi se tudi v platnenih vrečah po 13-20 K A 100 kg z vrečo vred. Gospodarska zveza pa nakupuje tudi po najugodnejših cenah koruzne storže, ajdovo, prosene
hi druge pleve.
jedelske stroje, motorje, mlatlinlce itd.
Polunročajte le pri Gospodarski Zvezi.
_______ ■■■■■•■-rti
Izborpa ta Jo obnoslo gu vojake v vojikl in Ml.h za vsakega kot najtiol]*.
bol oblažajoče mazanje
pri arabujenju, reumatlzmu, »Ifcta, laSamei, pral, vratni ln bolesti t hrbta
1* Rlohter-Ja
Sidro-Linlment.^
»"*£■— Sidro-PainE*peller.
■taklenlcu Ura« —ta, ik, i -
Dobiva aa T lekarnah ali direktno v Dr. JtlohUi-la lokami .Pri zlatom lev«*, Praga, J., Elizabatna cesta a.
Dnevno raipsilljanje.
1 ali 2 učenca
poštenih staršev, krepka fanta, sprejme Tikn mizarsko obrt mizarski mojster:
11. Trink, Ljubljana, Linhartova ulica.
1164
Lepa birmanska darila.
Največja zaloga »latnlne, srebrnine in briljantov po nizkih cenah.
Vojne trpežne Za obilni obisk vabi
Srebrni pntan i rdečim kman Jejx> emajllnu K 2-—
F. ČUDEN
▼ Ljubljani
■•sproti fruilikaaak« Nrtn
ijte cenik z Mcdarjw — H tudi po pcM zastonj.
Edini alovenakl zavod brez tnjega kapitala ja:
VZAJEMNA ZflVflnOVAIiniCRI
proti požarnim škodam in poškodbi eerkvenih zvonov
Lijubljana, Dunajska cesta 17, Lijubljatia.
Zavurovanja sprojoma proti požarnim škodam: 1. raznovrstne izdelano stavbo, kakor tuci stavbo mod časom zgradbe, 2. vse premično blago, mobilije, poljsko orodje, strojo, živino, zvonove in onako, 8. vso poljsko pri-delke, žita in krmo. 4. zvonove proti prelomu, 5. sprejema tudi zavarovania na življor je, oziroma doživetje in drugo kombinacije in proti nezgodam, vsakovrstna podjetja, obrti kakor tudi posamezne oseb« "ia deželuv
nižjeavstrijsko zavarovalnino od katero ima tudi deželni odbor kranjski podružnico Varnostni zaklad ln udnlne, ki so znašalo 1. 1»I2 K C73 85017 so poskočile koncem L 1913 na K 735.147-17.
Toda i, čimveč jo zanimanje za ta edini slovenski zavod, tomboli bo rasteJ zaklad. Ponudbo Ln pojasnila dajo ravnateljstvo, glavno poverjenižtvo v Celju ln na Provefeu, bc^kor tuAl po VBoli turah, nastavljeni poverjeniki.	Cone primerne, h.tra cenitev m takojšnje izplačilo.
Vam ^ plačani
________Jako Va-
I šili kurjih ocen, brada-3 vlo in trde kože tekom 13 dni n korenino, brez. bolečin no odpravi HI A - liALSAM. j Cena lončku z iiimstve-J r.lm pismom K 1*60, 3 j lončki K 4* 0 lončkov II f>' 60. Kemeny, Kaschau I (Kassa) I., po.stm predal | I2/S2M). Ogrsko. I
venka razprodaja
lepili zelo zanimivih vojnih razgledni«
čudovito ceno: 100kosov le K 7 20, 100 drugih zel« lepih razglednic K 6".0 po povzetju; B00 kosov iluslr. roza voj. dojnsiro K 4 20 poštn. prosto, pošilja, dokler kaj zaloga,
A. Sanira, zaloga umetnin. Tlin-iiaa:!-ny 4/J- ogrikt.
Naročajte .Slovenca'
lnililo dobri in solidni stroti so sam'
„Gritzner" in „Hfrsna"
Prednosti krogljiCen tek, biseri ; uhod (Pctlstidn. Pouk o vezenju In krp.inju t>rezp!r,Cno v hiSi. Edlnu lovnr. zaloga šivalnih strojev
Josip Peteline
Ljubljana blizu franč. mostu, 3. liiSa za vodo. Kletna natančna. "'ITflS
Ustanovljeno leta 1893.
Untanovljeno leta 1893.
registrovana zadruga z omejenim jamstvom
sprejema in obrestuje hranilne vloge po
Rentnl davek plačuje lz svojega. Znnanjim vlagateljem so za poši-
5
ljanje denatja na razpolago brezplačno položnice poštne hranilnice.
Zadrnga dovoljuje posojila v odsekih na 7 V2, 15 ali 22 Vz let, pa tndl izven odsekov proti poljubno dogovorjenim odplačilom. — Dovoljujejo se ranžijska posojila proti zaznambi na plačo in zavarovalni polici ali proti poroštvu.
Prospekti na razpolago. Društveno lastno premoženje znaša čez 600.000 X. Deležnikov je bilo koncem let« 1913 2492 z 17406 deleži, ki reprezentujejo jamsiveco glavnice za 6,788.340 K.
Načelstvo :
Preda.dnik: Andrej Kr.ian, jielat in stolni kanonik, i LJubljani. L podpredsednik:	H. podpredsedniki
Ivam Kvinlb, stolni kanonik v Ljubljani	Karol Pollak nI., tovarnar v l.jobljani,
Olani: IvuDolnio, c kr proleaor v Ljubljani, dr. Jože! Gruden, stolni kanonik v Ljubljani; Anton Koblar, ~~	-	"	esor v Ljubljani. dr. Jakob Jfoholli, odvatnikki kandidat
H.Heznoo, ravnatelj tre. Aole v Ljubljani; Aatoat BužntK,
v______iltzer, odvetnik v l.iubljani: dr Al.* Ulonitalk, prol. I«
. kr. gimn. prot. v Ljubljani; Ig-naolJ Zapiotnik, katebet v Ljubljani
Nadzorstvo;
ri.4a.iBik: Anton Bril«, o. kr. proiosor in kanrnik v Ljubljani. — Člani: Anton Cadei, katahet v l.i» blJani; K. Intu, o. kr. (In. ra«. ofle.fjal v Ljubljani. Ivan Mlakar, profesor v Ljubljani; Avgnštm Zajo, e "
rač. rovid.nt in jiosestnik v Ljubljani.
. .	B1WB| ' »» J..U.BK/I V .JjUUIJM., IU.UW.
dakan t Kranju; Dr. K«rhar Alojzij, gimn. profesor
v Ljubljani; ia. Fran JPap.i, odvetnik v Ljubljani; I?.I_____,	, v	....
o. kr. lim. profesor v Ljubljani; dr. Viljem Bohw.ltz.r, odvetnik v l.iubljani: dr Al.* Ui.nitalk, prot. I>»-Ro.lovja v Ljobljani; Fran Vorblo, e. kr -----' -	T---

Odgovora! orednlk Joiai Oostinčar, državni poslanec.
Tiskala Katoliška tiskarna.