Pripovedka o oranži
Ko Jezus po zernlji je še potoval,         Siušdla ga zlata oranža zvesto
Prišel je v puščavo nekoč,                      In vejice mu prlpognila je;
In žejalo ga je, da nikdar tako,            In dasi njen sad ni bil ilahten kot zdaj,
Saj dan je bil solnčen in vroč.             Mu vendarle žejo vgasila je.
Studenca nikoder in vrta nikjer,            In dobri Zveličar je roke razpel,
Da sočen utrgal bi sad  —   —               Drevescu dal svet blagoslov:
In Stvarnik dobrotni je žejo trpel,        »Odslej, se mi rajsko drevo itnenuj
Ki hujši je, /tujši kot glad ...            In sad naj rodi se ti nov.
In daljeje šel... A v daljavi tam,glej,    Vselej, ko prlblila Velika se noč,
Vabeče zeleno drevo,                               Ki veliki praznik je moj,
Oranža je stala na tratici tam,         Ej, takrat po zetnlji vesoljni Ijudem
In kmalu je On stal pred njo ...         V veselje naj sad bode tvoj.
vOranža, preljabo ti moje drevo,           Kot čisto zlato prav tako naj žari
Glej, Stvarnik tvoj zejo trpi,                  Tvoj lepi, tvoj blaženi sad,
Pomagaj, pripogni svoj miljeni sad,     In vsak naj na svetu se ga veseli,
Da silno mi žejo vgasi . . .«                Naj človek je star ali mlad . . .<
        ln dalje po stezi je pusti odšel,   
.                      
       Presrečno prerddostno zibalo je . . .
                                                                                   Strninski