Ethnologica – Dissertationes 3 Urednika zbirke Jurij Fikfak in Ingrid Slavec Gradišnik Barbara Ivancic Kutin Živa pripoved v zapisu Kontekst, tekstura in prekodiranje pripovedi Tine Kravanja iz Bavšice © 2011, Barbara Ivancic Kutin, Založba ZRC, ISN ZRC SAZU Uredila Ingrid Slavec Gradišnik Poglavje Opis narecnega govora Karmen Kenda-Jež Foneticne transkripcije Karmen Kenda-Jež Poglavji Besedila in Opis narecnega govora sta bili pripravljeni z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je razvil Peter Weiss. Strip in shema o izgubljanju informacij Ciril Horjak Jezikovni pregled Ingrid Slavec Gradišnik Prevod Franc Smrke Oblikovanje in prelom Monika Klobcar Izdajatelj Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU Zanj Ingrid Slavec Gradišnik Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogacnik Tisk Littera picta, d.o.o., Ljubljana Naklada 300 izvodov Izid knjige sta omogocila Javna agencija za knjigo RS (za leto 2011) in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU Slika na ovitku Ciril Horjak in Monika Klobcar CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 808.543:398.2 398.2(497.473) IVANCIC Kutin, Barbara Živa pripoved v zapisu : kontekst, tekstura in prekodiranje pripovedi Tine Kravanja iz Bavšice / Barbara Ivancic Kutin ; [avtorica poglavja Opis narecnega govora Karmen Kenda-Jež ; strip in shema o izgubljanju informacij Ciril Horjak ; prevod Franc Smrke]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. - (Ethnologica -Dissertationes / Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ISSN 2232-3090 ; 3) ISBN 978-961-254-351-8 259523072 Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612543518 Kontekst,tekstura in prekodiranjepripovedi Tine Kravanja iz Bavšice Ljubljana 2011 Vsebina Beseda h knjigi 9 Uvod 13 Kontekst – okolišcine pripovedovanja 27 Pripovedovalsko folklorno srecanje 27 Cas, prostor, razmerja med udeleženci 29 Cas in prostor 29 Razmerja med udeleženci 31 Vloge udeležencev pri folklornem srecanju 33 Pripovedovalec 33 Sprejemalec 34 Spodbujevalec (motivator) 35 Pomocnik (asistent) 35 Poizvedovalec (detajlist) 35 Pritrjevalec/nasprotovalec (cenzor) 36 Dopolnjevalec (suplent) 36 Pripominjevalec (komentator) 36 Tehnicna sredstva za dokumentiranje kot sestavni del konteksta 37 Tekstura – nacin izvedbe 39 Spremenjena funkcija jezika pri pripovedovanju 41 Jezikovna tekstura 43 Diskurzivni oznacevalci 43 Besedne in stavcne figure 45 Nejezikovna tekstura 47 Glasovna tekstura 47 Neglasovna tekstura ali ponazoritev s telesom 48 Vpliv tehnicnih sredstev za dokumentiranje na teksturo 49 Metodologija na terenu in v kabinetu 51 Opazovanje z udeležbo 53 Motivacijska faza 55 Aktivna faza 55 Pripomocki in tehnicna sredstva za dokumentiranje 56 Težave 57 Odnos pripovedovalca do sodelovanja v raziskavi 57 Srecanja na terenu 58 Dogovorjeni sestanek 58 Nacrtovana navzocnost raziskovalca 59 Nakljucna navzocnost raziskovalca 59 Kabinet: prekodiranje terenskega gradiva 60 Urejanje gradiva 60 Transkripcije 61 Redakcija 62 Izguba informacij pri prekodiranju 63 Pri Tini Kravanja v Bavšici 65 Kontekst 66 Bavšica 66 Od iskanja pripovedovalcev v Bavšici do dokumentiranja pripovedi 68 Pripovedovalka Tina Kravanja 69 Vloge udeleženk 73 Tekst 75 Dinamika in rdeca nit pripovedovanja 75 Tekstura 77 Jezikovna tekstura 77 Glasovna tekstura 78 Ponazoritev s telesom 78 Prekodiranja 78 Zvocni posnetki 78 Foneticna transkripcija 79 Knjižnemu jeziku približane priredbe 82 Opombe k pripovedim 83 Pripovedi 85 1. Ženo je treba izbrati premišljeno 85 2. Perte strašijo otroke 87 3. Beseda hudic se ne izgovarja! 90 4. Zacoprano mleko 91 5. Klancar raztrosi mlade macke 95 6. Prirocno stranišce 96 7. O gojenju krompirja in »molži« 99 8. Petlarca bi pocakala na sonce 102 9. Kaplan ne najde poti domov 104 10. Novotarije iz Amerike 108 11. Cudna senca spremlja dekleti na poti 110 12. Sova – nocna spremljevalka 115 13. Sova – znanilka smrti 117 14. O dveh prepirljivih starkah 119 15. Kako so molili za dež 122 16. Ljubosumna vasovalca 123 17. Radovedneža nalažejo 126 18. Kdo zna najbolje lagati 128 19. Kokoši ne nesejo, ce so neslane 130 20. Ljudje se pozimi radi družijo 132 21. Križ v steni 136 22. Potegnjeni vasovalec 139 Opis narecnega govora (Karmen Kenda-Jež) 143 Dosedanje raziskave bovškega govora 143 Govor Bavšice 146 Razclemba besedila 146 Ugotovitve 155 Sklep 157 Viri in literatura 159 A Written Record of Live Storytelling 171 Od folklornega srecanja do njegove interpretacije (Jožica Škofic) 175 8 Beseda h knjigi To delo razvija interes za obravnavo konteksta in teksture folklornih pripovedi (Ivan­cic Kutin 2005) s posebnim poudarkom na predstavitvi prekodiranja (prenosa) procesa živega pripovedovanja v trajen zapis. Vsebina pripovedovanja je zaradi tega drugotne­ga pomena. Namen knjige je namrec prikazati pripovedovanje kot dinamicen proces v enkratnem, neponovljivem kontekstu: njegove vzgibe, sprožilce, izmenjavanje vlog med pripovedovalcem in drugimi udeleženci, torej sprejemalci, ki s svojimi komentarji, cu-stvenimi ter besednimi in nebesednimi odzivi vplivajo na potek pripovedovanja. Števil­ne informacije, ki jih udeleženec folklornega dogodka v živo lahko zaznava s sluhom, vidom in custvenim doživljanjem (npr. oblikovanje z glasom, premori, smeh, govorica telesa ...) se z zapisom neogibno izgubijo. In vendar sta zvocni zapis oz. posnetek in po njem pripravljena transkripcija edini nacin, ki omogoca nadaljnje raziskovanje fenome­nov pri procesu pripovedovanja. Prekodiranje je metoda zapisa, ki predvideva cim enakopravnejše upoštevanje sesta­vin teksta, konteksta in teksture, pa tudi vpliv zapisovalca, ustvarjalca zapisa (Stanonik 1990). Za ohranitev kar najvec »nezapisljivih« elementov, tj. tistih, ki se pri prenosu iz žive v konservirano obliko izgubijo, tukajšnja študija ponuja rešitev v kombinaciji na­tancnega foneticnega zapisa besedila, simultanih opomb o njegovi izvedbi ter opis ši­rokega spektra okolišcin pripovedovanja. Kljub natancnosti pa je zapis pripovednega procesa v doloceni meri tudi interpretacija zapisovalca, ki, v tem primeru kot opazovalec in udeleženec pripovedovanja v živo, na svoj nacin dojema, doživlja in razume spekter okolišcin in ne/govornih dejanj, kar vse neogibno vpliva na njegov zapis. S problematiko konteksta in teksture razlicnih pojavnih oblik folklore, med njimi tudi slovstvene, se v zadnjih desetletjih z najrazlicnejših zornih kotov ukvarjajo številni folkloristi, med njimi najpogosteje ameriški. Tu obravnavana problematika v folkloristi­ki torej ni nova, nova in enkratna pa je vsaka terenska raziskava, ki preucuje neko živo in neponovljivo situacijo z enkratnim prepletom notranjih in zunanjih vplivov. Ta študija je usmerjena v konkretno gradivo: njen namen je predstaviti predvsem probleme, opažanja in interpretacije, ki izhajajo iz lastnega prakticnega terenskega in kabinetnega dela ob empiricnem preucevanju in analiziranju fenomenov v procesu pripovedovanja. Dokumentiranje pripovednega gradiva za raziskavo konteksta in teksture (Ivancic Kutin 2005) je potekalo na Bovškem med letoma 1999 in 2003, pri cemer je sodelovalo prek 40 informatorjev, tj. pripovedovalcev in drugih udeležencev pri pripovedovanju. Z raziskavo sem skušala dognati, kako si ljudje med seboj pripovedujejo v domacem, zasebnem okolju, v manjši skupini ljudi, ki se med seboj poznajo, nihce izmed njih pa ni vajen nastopanja oziroma ni poklicni pripovedovalec. Za analizo konteksta in teksture je bilo izmed množice zvocnih posnetkov zbranih šest folklornih srecanj, tj. takšnih sre­canj z informatorji, ko je bilo med enim terenskim dokumentiranjem zvocno posnetih vec folklornih dogodkov (pripovedi) zapovrstjo. V teh srecanjih se je nanizalo od 7 do 47 zapovrstnih enot, skupaj pa 127 enot folklornih dogodkov, pri cemer je pripovedovalo 12 pripovedovalcev, pet žensk in sedem moških; najmlajši je bil v casu dokumentiranja star 15 let, najstarejša pripovedovalka pa 80 let. Okolišcine, v katerih je bilo dokumentirano pripovedno gradivo, so se razlikovale po nacinu terenskega pristopa, po številu udele­žencev, ki so bili navzoci pri pripovedovanju, po njihovi socialni pripadnosti in interesih. Pripovedi so bile dokumentirane v razlicnih krajih Bovškega (Bovec, Cezsoca, Bavšica, v vasi Na Skali in v lovski koci na Goricici). Za tukajšnjo predstavitev je bilo izbrano folklorno srecanje s Tino Kravanja in njeno hcerjo Vero Cernuta iz Bavšice (20. 1. 2001). Knjigo, z uvodom in sklepom, sestavlja osem poglavij. V uvodnem poglavju so na kratko opredeljeni temeljni pojmi iz teorije slovstvene folklore in v stripu povzeti pro-blemi, s katerimi se ukvarjam v nadaljevanju (likovno ga je pripravil Ciril Horjak). V naslednjih, tj. osrednjih treh poglavjih, so obdelani posamicni fenomeni konteksta in teksture ter metodologija terenskega in kabinetnega dela, ki se sklene s shemo izgublja­nja informacij pri posamicnih korakih prekodiranja. V nadaljevanju so opisani elementi konteksta in teksture na primeru pripovednega procesa pri Tini Kravanja iz Bavšice, poudarjeni so tudi konkretni problemi prekodiranja in redakcije besedil za objavo. V naslednjem, najobsežnejšem poglavju, je objavljeno in komentirano gradivo, tj. 22 pri­povedi. Foneticna transkripcija natancno sledi zvocnim posnetkom. Poleg izgovorjenega besedila vkljucuje tudi (mikro)glasovne elemente (npr. smeh) in elemente, ki sploh niso izraženi z glasom (npr. premolki, premori, govorica telesa ...). Po položaju v sobesedilu in funkciji namrec ti elementi lahko bistveno vplivajo na sporocilnost in konotacijsko vrednost besedila. Vsaka zaokrožena pripoved je zapisana tudi v prirejeni obliki, bližji knjižnemu jeziku. Zapisi besedil (zvocni posnetki, foneticna transkripcija in priredbe) so po nacelih prekodiranja pospremljeni z opisi veznih besedil, ki poganjajo pripovedni proces, s cimer je nakazana korelacija med vsebino pripovedi in kontekstom pripovedo­vanja, dodane pa so še opombe o redakciji besedil in vsebinske opombe. Vsi ti dodatki skušajo skupaj z opisom splošnega situacijskega konteksta in opom­bami o nacinu izvedbe, ki so umešcene že med transkripcije, nadomestiti izgubo in-formacij, ki jih zaradi prenosa iz naravnega v tehnicni tip komunikacije utrpi folklorni dogodek. Ceprav raznovrsten in natancen, dokumentarni aparat seveda ne zmore po­ustvariti doživljanja in doživetja pripovedovanja, pripomore pa k nazornejši podobi in razumevanju dogajanja v živo. Foneticne transkripcije je pregledala, dopolnila in uredila dr. Karmen Kenda-Jež, pripravila pa je tudi pojasnila k foneticni transkripciji ter dia­lektološki opis govora Bavšice v zadnjem poglavju. Fotografije pomagajo bralcu, da si ustvari vizualno podobo prostora in predmetnosti, povezane z okoljem pripovedovanja in vsebino pripovedi.1 Gradivo, tako zvocno kot njegove foneticne transkripcije in priredbe, je lahko upo­rabno za nadaljnje folkloristicne in jezikoslovne obravnave, hkrati pa je pricevanje in Najvec jih je iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja, posnela jih je njihova ekipa pri terenski odpra-vi na Bovško julija leta 1952. dokument konkretnega lokalnega okolja, tj. zaprte doline Bavšice na Bovškem, kjer je v preteklosti utripalo težko, a živahno življenje, v letu 2011 pa stalne prebivalce (z izjemo vikendarjev) preštejemo na prste ene roke. Delo je bilo sprva pripravljeno za elektronsko objavo v zbirki Elektronske znanstve­nokriticne izdaje slovenskega slovstva v sodelovanju Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU (vodja dr. Matija Ogrin) in Odseka za tehnologijo znanja pri Institutu Jožef Stefan (vodja dr. Tomaž Erjavec). Elektronska oblika, predvidena za javno objavo v prihodnjem letu, je prilagojena interaktivnemu branju, ki ga omogocajo po­vezave med besedilom, npr. za neznane besede, ko se ob kliku z miško sinhrono izpiše pomen narecne besede, ter socasno branje transkripcij in poslušanje zvocnih posnetkov ipd. Za tiskano izdajo je bilo torej treba besedilo prilagoditi klasicni obliki. Da bralci ti-skane izdaje ne bi bili prikrajšani za zven narecnega jezika in izvirne akusticne sestavine, s katerimi pripovedovalka ustvarja in oblikuje zgodbo, so zvocni posnetki na voljo na spletnih straneh Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Iskrena hvala vsem, ki ste me v zadnjem desetletju sprejemali medse in z mano delili cudovite trenutke druženja s pripovednim izrocilom naših krajev ter hkrati prispevali gradivo in dragocene informacije za raziskave slovstvene folklore. Še posebej toplo sem hvaležna gospe Veri Cernuta, hceri pokojne pripovedovalke Tine Kravanja, ki je najprej kot udeleženka pripovedovanja sodelovala pri dokumentiranju, v poznejših fazah dela pa si je mnogokrat vzela cas za številna vprašanja, pogovore, avtorizacijo besedil ter pri­jazno dovolila, da pripovedi njene matere Tine Kravanja izidejo v knjigi. Iskrena hvala ddr. Mariji Stanonik, ki mi je s številnimi strokovnimi nasveti in spodbudami stala ob strani od prvih raziskovalnih korakov; dr. Karmen Kenda-Jež za dolgoletno strokovno sodelovanje, temeljit pregled foneticnih transkripcij ter študijo o govoru Bavšice, ki je objavljena v zadnjem poglavju knjige; dr. Jožici Škofic za strokovno recenzijo in spre­mno besedo; Cirilu Horjaku za likovni prispevek v stripu; Damjanu Bojadžijevu za di­gitalizacijo zvocnih posnetkov; Mateji Komac za novejše fotografije ter Barbari Sosic iz Slovenskega etnografskega muzeja za fotografsko gradivo iz njihovega arhiva; dr. Ingrid Slavec Gradišnik za temeljit vsebinski in jezikovni pregled ter urejanje knjige in Moniki Klobcar za oblikovanje. Zahvala tudi ustanovam, ki so omogocile knjižno objavo raziskave: Inštitutu za slo­vensko narodopisje ZRC SAZU, Javni agenciji za knjigo RS in Založbi ZRC SAZU. Iz srca pa se zahvaljujem tudi vsem tistim, ki ste ostali neimenovani, pa brez vašega razumevanja, potrpežljivosti in naklonjenosti knjige ne bi bilo. Uvod Besedo folklora je prvic uporabil William John Thoms pod psevdonimom Ambrose Merton v pismu, objavljenem v casopisu Athenaeum leta 1846, v katerem je zbiralcem oz. starinoslovcem, ki so se ukvarjali s starimi šegami, navadami, pesmimi, pripovedmi ipd., predložil besedo folk-lore, ceš da najbolje opredeljuje podrocje njihovega zanimanja (Thoms 1996 [1846]: 187–189). Fenomen folklore so si prizadevali opredeliti številni raziskovalci, vendar pa je skup--na in enotna definicija folklore zaradi njenih številnih pojavnih oblik tako rekoc nemo­goca. Poleg tega je folklora povezana s katero koli skupino ljudi, ki jo druži vsaj en skupni faktor v smislu kolektivne identitete (Dundes 1965). V tej obravnavi je pozornost name-njena eni od oblik folklore, tj. slovstveni folklori, še natancneje, pripovedni slovstveni folklori v izvirni pojavni obliki, torej v živi komunikaciji med ljudmi. Slovstvena folklora2 je najstarejša besedna umetnost, saj je stara, kot je stara beseda sama. Posredovana je z govorjenim jezikom, zato je navadno v narecju ali drugih go-vorjenih zvrsteh jezika, npr. v pogovornem jeziku (Stanonik 2001: 118–122).3 V izvirni obliki kroži v naravnem, kontaktnem tipu komunikacije, torej po naravnih informacij­skih kanalih (to jo tudi locuje od literature): z izgovorjeno besedo, mimiko, gesto, vselej v živem stiku med udeleženci komunikacije. Od drugih oblik take komunikacije (npr. vsakdanji pogovor) jo loci umetniška, estetska razsežnost (Cistov 2010 [1975]: 147, 154).4 Zaradi socasnega podajanja in sprejemanja je besedilo tvorjeno sproti, prilagojeno oko­lišcinam, »pripovedovalec ne oblikuje pripovedi na papirju, ampak naravnost pred po­slušalci in za poslušalce« (Maticetov 1956a: 122). Slovstvena folklora je tudi sinkreticna, saj je zanjo znacilna hkratnost razlicnih nacinov sporocanja (beseda, gib, mimika, obli­kovanje z glasom, pri pesmih tudi melodija, ples ...) (Gusev 1967: 86, 87) in funkcij, ki jih ima v dolocenem kontekstu, npr. razvedrilna, izobraževalna, normativna, potrjevalna (Bascom 1965; Stanonik 2001: 281–284). Slovstveno folkloro je torej mogoce v celoti spre­jemati le z neposredno navzocnostjo v casu in prostoru, kjer poteka. Zanjo je znacilna tudi variabilnost (Stanonik 2001: 156–179): pri pripovedovanju je dobesedna ponovitev nemogoca, zato se tudi ista pripoved istega pripovedovalca v ponovni izvedbi lahko po­novi le v obliki variante (Stanonik 1995: 276; Toelken 1996: 33–37). Proizvodi slovstvene folklore se v svoji naravni obliki vsak hip spreminjajo, nastajajo novi, pa tudi umirajo. 2 Termin slovstvena folklora nadomešca nenatancne besedne zveze tradicijno / tradicijsko / ustno / ljudsko slovstvo; definirala in utemeljila ga je M. Stanonik (2001: 33–114). 3 Slovstvena folklora v graficni obliki, pa naj so to pripovedna besedila, pesmi na papirju, grafiti, nagrobni napisi ali kratke oblike, ki krožijo med sprejemalci prek spleta, sms - sporocil ipd. zahteva drugacno opredelitev. 4 Cistov je poleg naravnega tipa opredelil tudi tehnicni, graficni tip komunikacije. S pomocjo teorije informacij je pokazal na razlike med folkloro in literaturo (Cistov 2010 [1975]). Na spremembe teksta npr. vplivata njegova dolžina in moc njegove sinkreticnosti, kar je najocitneje pri proznih žanrih, ki jih, za razlocek od pesmi, ne stabilizirajo ritem, rima in melodija (Stanonik 1999a: 54). Skupno sporocilo ali vsota vseh dostopnih razlicic, ki so odvisne od izvajalca, je folklorno delo (Stanonik 1999a: 51). Slovstvena folklora obsega vse oblike in nacine estetiziranega besednega izražanja z naštetimi lastnostmi. Žanrska klasifikacija – tj. razvršcanje v razrede in teh v širše skupine na temelju razlicnih lastnosti pregledanih dejstev, pri cemer je izbira lastnosti odvisna od cilja klasifikacije (Stanonik 2001: 188) – je že dolgo predmet folkloristicnih raziskav, s katero so se spopadali mnogi raziskovalci (npr. Propp 2005 [1928]; Jolles 1930 [1978]; Thompson 1997 [1932-36]; Lihacov 1972; Oring, ur. 1986 idr.). Vsaka koncepcija (glede na vsebino, funkcijo, formo, strukturo, razmerje do literature, prenos …) je del teoreticnega razglabljanja v slovstveni folkloristiki, vsaka lahko ustrezno služi namenu, za katerega je bila definirana. Žanrsko klasifikacijo slovstvene folklore kot teoreticno vprašanje je z razlicnih fenomenoloških vidikov in na podlagi interpretacij drugih razi­skovalcev podrobno opredelila Marija Stanonik (2001: 180–256). Klasifikacija folklornih žanrov po dolžini opredeljuje tri skupine slovstvene folklore. Najkrajši so folklorni obrazci: pregovori, uganke, zagovori, molitve in otroški folklorni obrazci. Druga žanrska skupina so folklorne pesmi: pripovedne (bajcne, pravljicne, le­gendne, socialne, junaške, zgodovinske, živalske) in lirske (pesmi letnega cikla, življenj­skega kroga, pesmi interesnih skupin). Folklorne pripovedi so najdaljša in najkomplek--snejša oblika, ki od pripovedovalca zahteva veliko ustvarjalnega napora. To še posebej velja za najžlahtnejšo obliko prozne folklore – pravljico (cudežne, realisticne, živalske), sledijo povedke (bajcne, legendne, zgodovinske, razlagalne, socialne, šaljive), šaljivke in anekdote ter spominske pripovedi (Stanonik 1999). Raziskovalci slovstvene folklore so do konca 19. stoletja obravnavali folklorna bese­dila tako, da so rekonstruirali genezo snovi, motivov, njihovih selitev in razširjanja. Prav tako so s primerjalnimi metodami skušali razjasniti zgodovino mitologije (t. i. mitolo­ška šola s koreninami v nemški romantiki, npr. pri J. G. Herderju, F. W. Schellingu, G. Görresu, J. in W. Grimmu). Delovali so v smislu zbiranja in obravnav »starega« gradiva in bili v skrbeh, da »najžlahtnejša in najpristnejša« slovstvena folklora izginja. Zamisel, da je treba iskati in najti potrdilo za narodno samobitnost tudi v mitoloških plasteh slovstvene folklore, so sprejeli tudi Slovenci, kar se je pokazalo v treh razlicnih pristopih oz. smereh: prva se je ukvarjala z zapisovanje gradiva (prvi Matevž Ravnikar - Požencan v letih 1838–1843, pozneje še Matija Valjavec in Gašper Križnik), druga smer je gradivo osvetljevala s stališca mitologije (npr. Davorin Trstenjak), tretja, znanstvena smer (Gre­gor Krek) pa je ob razpravljanju o mitu upoštevala predvsem jezik in se pri tem opirala na J. Grimma. Po zgledu tedanjega jezikoslovja je uporabljala zgodovinsko-primerjalno metodo (Stanonik 1999: 25, 26, 27). Znanstveni pristop k zbiranju in raziskovanju slo­vstvene folklore na Slovenskem sta nato razvijala Karel Štrekelj in Matija Murko. Karel Štrekelj je v »Prošnji za narodno blago« opredelil predmet folklore (slovstvena folklora, šege, zdravilstvo, ljudske igre in ljudsko pravo) in metodo zapisovanja: zapisovalci naj folklorno stvaritev ohranijo takšno, kakršna je bila dobljena na terenu, torej v jeziku in z jezikom nosilca z ustreznimi spremnimi opombami (Štrekelj 1887: 318–320). Njegov namen je bil k Vrazovi zapušcini folklornih pesmi zbrati še novo gradivo in ga pripraviti za izdajo po filološki metodi z doslednim zapisom besedil (brez posegov zapisovalca) in dodanimi melodijami. Monumentalna Štrekljeva zbirka Slovenske narodne pesmi I–IV je izhajala v letih 1895–1923. Matija Murko je leta 1896 ob zarisu poti slovenskemu narodo­pisju prispeval napotke za terensko raziskovanje (Murko 1962 [1896]: 215–220). V prvi cetrtini 20. stoletja so raziskovalci (npr. v okviru t. i. finske šole in zacet­kov strukturalizma) namenjali osrednjo pozornost besedilom in so opredelitve žanrov slovstvene folklore v vezani ali nevezani obliki povezovali z vsebinskimi / motivnimi / strukturnimi / funkcijskimi faktorji. Do konca 20. let 20. stoletja sta Kaarle Krohn in njegov ucenec Antti Aarne razvijala geografsko-zgodovinsko metodo, ki je predvidela upoštevanje vseh dostopnih variant istega pripovednega sižeja in njihovo geografsko po­razdelitev (Krohn 1926). Z metodo t. i. finske šole, ki je operirala s primerjavo variant, so skušali ugotoviti prvotno obliko pripovedi ter mesto in cas njenega nastanka.5 Kroh­nov tipni indeks za klasifikacijo žanrov folklornih pripovedi je pozneje nadgradil Stith Thompson (1961). Konec 20. in v 30. letih je bilo vse vec strukturalisticnih obravnav besedil: analiza motivov, žanrov, jezika, pri cemer so se raziskovalci ukvarjali z estetsko vrednostjo, poeticnostjo slovstvene folklore (npr. Propp 2005 [1928], Jakobson in Boga­tyrev 1982 [1929]). Estetsko funkcijo, ki so jo postavili za glavno znacilnost slovstvene folklore, je najtemeljiteje obravnaval Jan Mukarovsky (1978 [1934]). V prvi polovici 20. stoletja so se zacele raziskave zavestneje razširjati tudi na dejav­nike zunaj teksta: nosilce, tj. pevce oz. pripovedovalce, sprejemalce in druge okolišci­ne, funkcije slovstvene folklore in njene sociološke, psihološke, etnološke, jezikovne in druge razsežnosi. Že Matija Murko je pri dolgoletnem terenskem delu in raziskovanju južnoslovanske epske pesmi (1909–1932) opazoval pevce, njihovo življenje, okolje, tehni­ko petja ter ugotavljal, da so pravzaprav improvizatorji, odvisni od razpoloženja in volje (Murko 1951a, 1951b: 240, 1962: 246; Slodnjak 1962: 11). Prav tako je eksperimentalna raziskava srbohrvaških epskih pesmi Milmana Parrya, zaceta leta 1933 (pozneje se je Parryju pridružil asistent Albert B. Lord) pozornost usmerila na procese v kompoziciji pri živem izvajanju (Lord 1953: XXII). V raziskavi sta bila zvocno dokumentirana gra­divo (pesmi) in pogovor s pevci,6 ki osvetljuje njihov biografski in socialni kontekst, pri­merjave izvajanja pri razlicnih ponovitvah ipd. Notni in graficni zapis dosledno sledita zvocnim posnetkom, transkripcije so torej v narecnem jeziku, te pa spremljajo natancni komentarji (o jeziku, izvedbi idr.), »da bi se mogli na ta nacin izlušciti splošni zakljucki, ki bi veljali za ustno pesništvo nasploh« (Parry 1953: XV). Podobno je madžarski folklorist Gyula Ortutay namenjal pozornost samemu nosil-cu slovstvene folklore, družbeni vlogi pripovedovalca in spletu ekonomskih, družbenih in kulturnih okolišcin, ki so širši okvir nastanka in življenja folklornega pojava. Iz tega sledi potreba po kompleksni analizi (npr. individualnih variant) in sinteticnem interpre­ 5 Gl. tudi Boškovic-Stulli 1967: 7, 8; Stanonik 1989: 17–20; Stanonik 2001: 128, 129; Slavec Gradišnik in Stanonik 2004: 706–707). 6 Pri terenskem delu je bil tolmac in pomocnik domacin, guslar Nikola Vujnovic. tativnem opisu, ki vkljucuje predstavitev funkcij in specificne strukture družbe (Ortutay 1972 [1940]: 51). Njegove raziskave torej natancno opišejo okolišcine življenja, dela in ustvarjanja nosilca ter delo in raziskovalne metode raziskovalca. Na tej metodologiji slo­nijo tudi poznejše študije, osredinjene na nosilca folklore oz. pripovedovalca (npr. Siikala 1990; Dégh 1995). V 60. in 70. letih 20. stoletja je skupina ameriških folkloristov (Alan Dundes, Dan Ben-Amos, Roger Abrahams, Kenneth S. Goldstein, Robert Georges, Barre Toelken, Ri­chard Bauman idr.) raziskave usmerila na kontekst in izvedbo, tj. performanco. Folkloro so opredelili kot vrsto cloveškega vedênja in komunikacije. Posvecali so se individualni ustvarjalnosti, pri cemer so poudarjali poeticno in artisticno vrednost folklornega izra­žanja (Hansen 2006: 69), t. i. etnografskim okolišcinam pa so pripisali osrednji pomen: sestava skupine, kdo sodeluje, kje in kdaj dogodek poteka ter vrsta drugih spremenljivk, ki utegne vplivati na pomen, žanrsko sestavo in druge danosti, ki jih lahko razložimo le v povezavi s kontekstom. Behavioristicni pristop k raziskovanju folklore se je oprl na sociolingvisticna izhodišca Della Hymesa, utemeljitelja etnografije govora (Hymes 1962, 1996). Na teh izhodišcih se je oblikovala performancna teorija, ki je z izidom zbornika Toward New Perspectives in Folklore (Paredes in Bauman, ur., 1972), dokoncno prema­knila fokus raziskav s teksta na kontekst oz. na vpliv komunikacijskega, socialnega in kulturnega konteksta na folklorno izvedbo in njeno recepcijo. Spojitev terenskih teh­nik raziskovanja s kulturno interpretacijo je še danes glavni nacin raziskovanja folklo­re (Hansen 2006: 68). Ben-Amosova definicija predpostavlja, da je treba (slovstveno) folkloro definirati glede na njeno pojavno obliko, tj. v kulturnem kontekstu, in sicer kot komunikacijski proces v dovolj majhni skupini z omejenim številom ljudi; v takšni skupini lahko vsaka oseba neposredno komunicira z drugo (Ben-Amos 2010 [1971]: 131, 132). Ta opredelitev je torej precej podobna Cistovov (prim. Boškovic-Stulli 2010 [1983]: 186), vendar Ben-Amos iz nje namenoma izpušca pojma tradicija in ustno prenašanje, saj folklora lahko prehaja iz ustnega prenosa v pisni in nazaj, vsaka folklora pa tudi ni tradicijska (Ben-Amos 2010 [1971]: 133). Vecini sodobnih raziskovalcev je skupno, da izvedbo / realizacijo (slovstvene) folklore predstavljajo kot artisticni dogodek, katerega osnovno orodje je govorjeni jezik (npr. Abrahams 1970; Bauman 1988). Že pred tem je Jakobson (1957: 130–147) opredelil dva mocno soodvisna dogodka pri pripovedovanju: t. i. pripovedovani dogodek, dogodek, o katerem pripovedovalec pripoveduje poslušal­cem, in pripovedni dogodek, ki se zgodi z izvedbo tega pripovedovanja;7 Bahtin je pou­daril, da gre pri tem za en sam, ceprav kompleksen dogodek, ki bi ga lahko poimenovali delo kot celota vseh dogodkov8 (prim. Bauman 1988: 112). Na to se opira Baumanova analiticna strategija, s katero na konkretnih primerih dokazuje, da je izvedba pripovedi (performans) nerazdružljiva celota, sestavljena iz teksta, pripovedovanega dogodka in pripovednega dogodka (Bauman 1988: 7), kroženje slovstvene folklore pa je umetnostna 7 Angl. narrated events in narrative events (prim. Bauman 1988: 2). 8 Angl. work in the totality of all its events. oblika socialne komunikacije, torej besedna umetnost, ki zahteva poseben nacin izraža­nja (Bauman 1988: 2). Ameriški folklorist Alan Dundes je v 60. letih 20. stoletja zacel razvijati teorijo o treh enakovrednih ravninah slovstvene folklore, tekstu (jezikovne prvine), teksturi (po­samicna izvedba) in kontekstu (družbena situacija, v kateri se tekst realizira). Dundes je menil, da je treba poleg notranjih dejavnikov, ki so v samem besedilu, upoštevati tudi zunanje, tj. nacin, kako se (slovstvena) folklora prenaša (Dundes 1980 [1964]: 20–32). Vse tri ravnine se med seboj prepletajo, delujejo druga na drugo, so nelocljivo povezane. Tekst je verbalno (besedno) sporocilo, ki ga pripovedovalec s pripovedovanjem po­sreduje obcinstvu. Ta segment je za raziskovanje najbolj oprijemljiv, saj z ustreznimi tehnicnimi pripomocki besedilo posnamemo (z avdio ali video tehniko) in ga pozneje prenesemo na papir ter s tem omogocimo njegovo nadaljnje raziskovanje. Tekstura je nacin, kako je pripoved izvedena. Pri tem so pomembna nebesedna sred­stva, ki spremljajo in podpirajo govorjeno besedilo: mimika obraza, gibi in kinetika te­lesa (Stanonik 1994: 61). Kontekst je seštevek vseh okolišcin, v katerih poteka pripovedovanje, ter vseh lastno­sti in custvenega razpoloženja udeležencev folklornega dogodka, tj. pripovedovalca in sprejemalcev. Sprejemalci niso le pasivno navzoci, njihova sestava, védenje, pripombe ... pomembno vplivajo na pripovedovalca in njegovo oblikovanje pripovedi, tako govorje­nega besedila kakor nejezikovnih znakov, ki jih pri tem uporablja. Za celostno opazovanje slovstvene folklore je torej treba upoštevati vse tri ravnine. Dundes je mnenja, da je na ta nacin vsaki posamicni enoti najlažje dolociti njen žanr/ vrsto, kar ponazori s pregovorom, ki v drugem kontekstu in z drugacno realizacijo (npr. intonacijo) postane uganka in narobe (Dundes 2010 [1980]: 91). Iz teorije o pripovedovanem / pripovednem dogodku in triravninske opredelitve (slovstvene) folklore je izpeljana trikotna shema, ki vse tri ravnine, torej tekst, teksturo in kontekst, povezuje v folklorni dogodek, s katerim definira posamicno enoto – enota je ena realizirana pripoved (ali pesem) (Stanonik 2001: 115). TEKST Folklorni dogodek. Folklorni dogodek je torej tista družabna situacija, v kateri se odvija pripovedovanje (ali petje) vsebin, rezultat je folklorna pripoved (ali pesem). Pri tem sodelujejo aktivni udeleženci pripovedovalci (ali pevci), tj. nosilci, in tisti, ki jim je pripovedovanje (ali pe­tje) namenjeno, tj. sprejemalci. Ti pripovedovanje (ali petje) spremljajo s poslušanjem in gledanjem ter na razlicne nacine vplivajo na potek folklornega dogodka. Ceprav je pripovedovanje že samo po sebi lahko dogodek, pa rado vznikne sredi drugih, širših dogodkov in dejavnosti; tako jih je mogoce obravnavati tudi glede na po­stavljenost v tak kontekst (Abrahams 1982: 392). V specificnih družbenih okolišcinah, ugodnih za pripovedovanje, se pogosto zgodi vec folklornih dogodkov oz. pripovedi za-pored (zgodbe se nizajo druga za drugo, z vecjimi ali manjšimi presledki). Situacija, ki zajema vse folklorne dogodke, ki so se zvrstili v istem družbenem kontekstu v omejenem casu, in hkrati vse vmesne presledke, t. i. vezna besedila, je poimenovana (pripovedoval­sko) folklorno srecanje9 (Ivancic Kutin 2003: 118). Še posebej za folklorno pripoved velja, da je vsaka zase neponovljiva, enkratna, saj dobesednih ponovitev ni, so samo variante (Stanonik 1995: 276). Ker so vse ravnine fol-klornega dogodka in/ali folklornega srecanja prepletene in nelocljivo povezane, je treba pri opazovanju folklornega dogodka enakovredno upoštevati vse tri. Za nadaljnje razi­skovanje je treba na terenu opazovano gradivo spraviti v trajno, konservirano obliko, kar je zahteven metodološki izziv: transformacija naravnega tipa komunikacije v tehnicni tip, posnetek (zvocni ali video) prinese veliko izgubo informacij o kontekstu in teksturi; prekodiranje v zapis iz slovstvene folklore ustvari literaturo, s tem pa zgubi svojo pra­vo eksistenco (Stanonik 1982: 71). Pri zapisu pa je treba poleg omenjenih treh sestavin folklornega dogodka upoštevati še bistveni vpliv zapisovalca (Stanonik 1982; Bauman 1988: ix). Nacin, ki upošteva vse omenjene dejavnike, Stanonikova imenuje prekodira­nje. »Vsako zapisovanje folklornega gradiva deluje na to gradivo in ga na poseben nacin spreminja že s tem, ko ga prenaša iz izvirnega prvotnega konteksta« (Stanonik 1990: 37), kar pomeni, da v praksi popolno prekodiranje ni mogoce. V 20. stoletju so se slovenski slovstveni folkloristi pri preucevanju proze najbolj po­svecali besedilom, in še ožje, tj. snôvi, kontekst in tekstura pa nista bili sistematicno obravnavan. Poleg številnih zbiralcev in zapisovalcev sta bila v 20. stoletju najpomemb­nejša raziskovalca Ivan Grafenauer, ki je s spojitvijo etnološke kulturnozgodovinske in Termin je sprva nastal kot opis dogajanja pri dogovorjenih srecanjih z informatorji; pozneje se je poka­zalo, da ustrezno opiše tudi okolišcine, ko ne gre za nacrtno srecanje, pac pa tudi druge nenacrtovane situacije, v katerih se odvija pripovedovanje folklornih pripovedi. Sledil je premislek o ustreznosti poime­novanja folklorno dogajanje, vendar je prevec asociiralo na t. i. happening v sodobni uprizoritveni ume­tnosti. Happening (Pavis 1997: 326) sicer ima nekaj podobnosti s folklornim srecanjem (improvizacija, aktivno vkljucevanje udeležencev), vendar pa tudi nekaj bistvenih razlik. Happening je veja sodobne ume­tnosti, artisticna/estetska funkcija je torej glavna (in pogosto edina), je vnaprej predviden javni dogodek, ki ga organizira skupina ali posameznik (umetnik/režiser/organizator), vcasih tako dogajanje nosi tudi družbenokriticna sporocila, udeleženci (obcinstvo) se med seboj naceloma ne poznajo. Zato je ohranjen termin folklorno srecanje: navsezadnje gre za srecanje ljudi, dogovorjeno ali nakljucno, nepricakovano. Pojem folklorno srecanje je že bil uporabljen v znanstvenih in strokovnih objavah (npr. Ivancic Kutin 2003, 2005b, 2006b, 2007a). primerjalne literanozgodovinske metode raziskoval genezo folklorne snovi,10 in Milko Maticetov, zagovornik geografsko-zgodovinske metode (t. i. finska šola), na kateri sloni npr. njegovo delo Sežgani in prerojeni clovek (Maticetov 1961). Milko Maticetov se je zavedal, da sta kontekst in tekstura del pripovedi same, ceprav teh razsežnosti pripovedovanja ni poimenoval s tema terminoma. Zgodbe je zapisoval natanko tako, kakor so bile povedane, torej v narecju, kar dokazuje, da se je zavedal pomembnosti teksture in širšega kulturnega in jezikovnega konteksta. Upoštevanje vseh treh ravnin folklornega dogodka je pri Maticetovem lepo vidno npr. v clanku »Pri treh Boganjcarjih, ki znajo ‚lagati‘« (Maticetov 1965–66). Raziskovalec vsakega pripovedo­valca najprej predstavi s fotografijo, opiše njegovo življenje in delo, njegove znacilnosti in posebnosti med pripovedovanjem ter vse druge znacilnosti, ki spremljajo konkretni folklorni dogodek. V raziskovalcevo besedilo se vseskozi vpletajo opombe o kontekstu in teksturi pripovedovanja.11 Zaradi prvenstva, ki so ga pri nas raziskovalci do 80. let prejšnjega stoletja dajali empiricnemu raziskovanju, svojih metodoloških spoznanj vecinoma niso povzeli v str­njena izhodišca, vgradili pa so jih v raziskovanje samo.12 Takšno razmerje med teorijo in prakso je Marko Terseglav oznacil kot dopolnjevalno in konkretisticno metodo (Terseglav 1983: 180–182). Prva znanstvena monografija pri nas, ki je sistematicno, enakovredno in 10 Npr. o Lepi Vidi (Grafenauer 1943), o Kralju Matjažu (Grafenauer 1951). O metodologiji dela I. Grafe­nauerja gl. Slavec Gradišnik (2000: 190–198) in Stanonik 2011. 11 Tako npr. srecanje z Martinovim Nacijem opiše tako: Dosti pravljic je Martinov Naci slišal od svojega oceta, ki je umrl v 72. letu starosti 1944. Ob eni svojih zgodb pravi, da jo je »cetu« v neki stari knjigi, pisani v ogrskem jeziku [kontekst]. Lepo in napeto pripoveduje tudi lastne dogodivšcine, ko je bil pri vojakih v Makedoniji [tekstura in kontekst.]. Naciju gre beseda gladko, nit zgodbe se razpreda, kot bi bral, tudi pri zapletenih, zahtevnejših tekstih. V daljši pripovesti, ki jo je naslovil »Kralevska« in ki zanjo pravi, da si jo je izmislil sam, je nekje v sredi zaprosil za pavzo, da bi si oddahnil, ceš da ga duši. Vmes se je udeleževal sploš­nega pogovora, se šalil in kadil. Ko je dejal, da lahko nadaljuje, je povzel natanko tam, kjer je prej pretrgal, ne da bi mu bilo treba vprašati, kje smo že bili ostali. Miselni napor, potreben za dobro izpeljavo pravljice, se pri Naciju kaže le v tem, da vcasih med pripovedovanjem nabira celo, drugace pa je popolnoma sprošcen. Ko sem 1952 zapisoval na roke in je zato šlo malo pocasneje, je Naci hodil z roko v žepu gor in dol po pro-storu – bili smo pri »Bari«, kjer so cez dan klali – in narekoval, da sem ga komaj dohajal [tekstura]. Zvecer 28. januarja 1964 so pri Eljašovih pripravili polno mizo bucnega semena za lüpanje. Zbralo se je kakih deset ljudi iz sosešcine. Martinov Naci, ki je podnevi slekel kožo enemu prašicu, je bil tisti vecer tako pri volji, da se je znebil kar trinajst razlicnih zgodb, najvec krajših in veselih. Družba je živo spremljala pripovedovanje, s smehom odobravanja in priznanja, z medklici in podobno [kontekst]. O hlapcu, ki je nosil putác (kolo) v vreci, je Eljašova Micka npr. kar vmes vzkliknila: ‚Je nimák (norec) büu!'). Med pripovedjo o razbojniku, ki mu je bilo ime Patkov Joško, se je pred Eljaševo hišo ustavil avto. Izstopili so in prišli v hišo trije ljudje – ženska in dva moška – znanci ali sorodniki, ne vem. Prisedli so in prisluhnili; ko pa se je zgodba iztekla, je eden izmed dveh moških dejal: ‚Naci, feist ste lagali!' [kontekst]. – Sledi dialektološka transkripcija dveh zgodb, pri cemer so v besedilo vkljucene tudi pripombe ostalih udeležencev; transkripcijski postopek, ki vkljucuje vezno besedilo in bralcu prinaša pomembne informacije o kontekstu pripovedovanja, je v tem clanku, vsaj kolikor je meni znano, uporabljen prvic, Maticetov pa ga utemelji: da bi to pripovedovanje ne obviselo v zraku, prinašam ob enem komentar poslušalcev. To je najboljši okvir, ki si ga je moc misliti in želeti k ljudski pripovedi. (Nihce ni vedel, da je magnetofon vkljucen!) Na koncu je Maticetov primerjal dve izvedbi iste zgodbe, povedane v razlicnem kontekstu (z vidika casa, udeležencev in tehnike dokumenti­ranja): prvo je Martinov Naci povedal leta 1952 in je bila zapisana na roko, drugo pa leta 1964, ko je bila posneta na magnetofonski trak. 12 Npr. Maticetov si je prizadeval besedila ohraniti cim bližje izvirniku (tj. v narecju): pri objavah gradiva je opisal kontekst, pripovedovalca, njegovo izvedbo (npr. Maticetov 1963–64a, b, 1965–66, 1972). s številnih zornih kotov obravnavala vse tri ravnine folklornega dogodka, je Teoreticni oris slovstvene folklore (Stanonik 2001). V tem delu je Stanonikova z lastnimi tezami, podkrepljenimi z dostopno domaco in tujo, predvsem evropsko strokovno literaturo, skušala zapolniti teoreticno vrzel o predmetu raziskovanja, tj. slovstveni folklori, in di­sciplino, ki se s tem predmetom ukvarja – slovstveno folkloristiko – utemeljiti kot sa­mostojno filološko vedo, ki se interdisciplinarno povezuje s številnimi humanisticnimi vedami, a ima hkrati izdelano svojo lastno metodologijo raziskovanja. V zadnjem desetletju so ravninama konteksta in teksture, torej razsežnostma zunaj samega besedila, z razlicnih vidikov poleg Stanonikove namenjali pozornost tudi dru­gi slovenski raziskovalci slovstvene folklore: pri obravnavi pripovednih žanrov Barbara Ivancic Kutin, pri drobnih folklornih žanrih Saša Babic (npr. 2010), pri folklorni pesmi Marija Klobcar (npr. 2000), Marjetka Golež Kaucic (npr. 2003), Marjeta Pisk (npr. 2008), Miha Kozorog (npr. 2011). Stanonikova je v delu Zgodovina slovenske slovstvene folklore: od srednjega veka do sodobnosti (Stanonik 2010) folklorno snov vseh treh skupin slo­vstvene folklore (pripovedi, pesmi, drobni žanri) prikazala v širšem kulturnem in poli-ticnozgodovinskem kontekstu razlicnih obdobij. Podlaga za premislek o prekodiranju teksta, teksture in konteksta so bile pripovedi neprofesionalnih pripovedovalcev, ki so v referencni literaturi imenovani tudi pasivni pripovedovalci (Siikala 1990: 156–170; Štefan 1999: 6). Zgodb so se naucili v svojem do-macem okolju ali pa jih crpajo iz lastnega spomina, pripovedujejo pa le, ce na to nanese priložnost, in sicer v krogu poznanih ljudi. Niso torej folklorni pripovedovalci ali pravlji-carji, ki bi bili v svojem okolju zelo znani ali opazni z bogatim pripovednim sporedom, izrazito pripovedno mocjo, s sposobnostjo improvizacije ter zavestno željo in potrebo po pripovedovanju. Takšne pripovedovalce je pri svojem terenskem raziskovanju sreceval Milko Maticetov v 50., 60. in 70. letih prejšnjega stoletja (npr. Joza Kravanja - Marin­cic spod Skale na Bovškem, Valentina Pielich - Tina Vajtova iz Rezije, Anton Dremelj - Resnik iz Petrušje vasi pri Šentvidu pri Sticni idr.). Tukajšnji pripovedovalci so torej posamezniki s pripovedovalskim darom, vendar se sami nimajo za pripovedovalce in jih najbrž lahko srecamo v vsaki interesni in socialni skupini. O njih se pogosto rece: »Ta zna povedati zgodbo!« Problemsko je raziskava pozorna na ravnini konteksta in teksture folklornih pripo­vedi v domacem okolju, na njuno prepletenost in povezanost z besedilom. Na drugi ravni pa je v ospredju proces prekodiranja živega pripovedovanja v razlicne nacine zapisa: v zvocni posnetek, njegovo foneticno transkripcijo ter poknjiženo priredbo pripovedi. Pri tem je želja pokazati, katere informacije se pri posamicnem koraku zapisa zgubljajo, ce jih primerjamo s sprejemanjem (poslušanjem in gledanjem) pripovedovanja v živo. Si-multane opombe o njegovi izvedbi ter opis veznega besedila in širšega spektra okolišcin pripovedovanja skušajo ublažiti izgub informacij. Za predstavitev postopkov prekodiranja so bile iz obsežnega in že analiziranega gra-diva po premisleku izbrane spominske in folklorne pripovedi Tine Kravanja iz Bavšice. V primerjavi z drugimi ima ta sklop nekatere prednosti: šlo je za folklorno srecanje s 26 zaokroženimi pripovedmi, kar je za en terenski obisk bogato folklorno srecanje. V pripo­vedovanju in pogovoru so sodelovale tri udeleženke, zato komunikacija ne tece dialoško (A B A B), temvec se razveji in razvija v številnih kombinacijah. Na takem gradivu je mo­goce pokazati vecino vplivov, ki sooblikujejo pripovedni proces in so razvidni na ravnini teksta, konteksta in teksture: prevzemanje vlog vsakega udeleženca pri pripovedovanju, izmenjavanje zaokroženih enot ter vmesnega veznega diskurza, s cimer je povezana di­namika pripovedovanja, odzive na verbalne in neverbalne pobude, vsebinsko povezavo med posamicnimi enotami ipd. Sklop pripovedi s tremi udeleženkami je torej na neki nacin tipicen, hkrati pa je obvladljiv, saj je pri še vecjem številu udeležencev shema inter- akcij bistveno zapletenejša. Pripovedovalka Tina Kravanja je dovolj vešca pripovedovanja, kar kaže z bogato (vendar ne pretirano) teksturo (izvedbo pripovedovanja), kar je glavni problem preko­diranja iz naravne, žive komunikacije v izkljucno slušno oz. graficno, na papir zapisano obliko. Pripovedi so spominske (iz lastnih izkušenj in spominov) in folklorne (pripove­dovalka pripoveduje, kar je slišala pripovedovati druge), tematsko in snovno so dovolj raznovrstne, hkrati pa so povezane z lokalnim prostorom in življenjem v njem v prete­klosti. Za ponazoritev fenomenov konteksta in teksture so mestoma dodani konkretni pri­meri iz drugih, že analiziranih folklornih srecanj.13 Pri pripovedovanju so poleg pripovedovalca nujno navzoci tudi drugi udeleženci, ki jim je pripovedovanje namenjeno, torej (ciljno) obcinstvo. Ker ti ne samo poslušajo, pac pa pripovedovanje sprejemajo tudi z drugimi cutili (oci, vcasih tudi voh in tip) in ga custveno doživljajo, je zanje raje kot poslušalec/poslušalci ali gledalec/gledalci izbrano poimenovanje sprejemalec/sprejemalci (gl. tudi Stanonik 1999: 52, 53). Prikaz v stripu na kratko povzema bistvene probleme terenskega in kabinetnega dela, s katerimi se ukvarja to delo. 13 Ta so oznacena s kodami FS1, FS2, FS3, FS4, FS5 in FS6, za vejico pa je, ce se primer navezuje na doloceno pripoved, dodana še številka zaporedne enote v posamicnem FS. Gl. Ivancic Kutin 2005a: FS1: 54–59; FS2: 60–70; FS3: 71–88; FS4: 89–99; FS5: 100–146; FS6: 147–159. 23 Kabinetno delo se zacne s poslušanjem in transkribiranjem posnetega. Raziskovalec izbere posnetke, jih uredi, jih obdela ter prilagodi namenu. Za javno objavo izloci tiste dele, ki bi utegnili koga kakor koli prizadeti. S foneticno transkripcijo lahko zapišemo izvirni tekst in ohranimo osnovno fonetiko posameznih besed. Nacin izreke lahko nakažemo s prozodicnimi znaki, izbiro locil inopisnimi opombami. Zapis teksture in konteksta je odvisen od interpretacije in premisleka zapisovalca. Za širši krog ljudi foneticno transkripcijo približamo knjižnemu jeziku. Pri tem se trudimo, da obdržimo cimvec prvotnih elementov. Po besedilu B. Ivancic Kutin narisal Ciril Horjak Kontekst – okolišcine pripovedovanja Izraz kontekst oznacuje vse okolišcine, v katerih poteka pripovedovanje. Razclenimo ga lahko na vec vrst. Jezikovni kontekst obsega jezik komuniciranja in njegove posebnosti v danih okolišcinah, družbeni kontekst ustvarjajo udeleženci in njihova medsebojna raz­merja, kraj, cas in okolišcine pripovedovanja, torej kako je pripoved napovedana, kako si pripovedovalec zagotovi pravico do govorjenja, kako sprejema, zavraca pripombe po­slušalcev ali kako sklene pripoved. S tem je povezan tudi emocionalni kontekst, ki ga je mogoce razbrati iz odzivov udeležencev na pripoved. Institucija sprejemalca je za fol-klorno pripovedovanje nujna, saj zgodbe nihce ne pripoveduje samemu sebi (Stanonik 2001: 298, 299). Vsak udeleženec s svojim znacajem, znanjem, lastnostmi, ki so posledica njegovega življenja in dela, pa tudi s trenutnim razpoloženjem vpliva na kontekst kot celoto in s tem na pripovedovanje in na vsako pripoved. Besedilo, opazovano v kontekstu, ob vsaki ponovitvi dobi drugo interpretacijo, saj je kontekst danost, ki se nenehno spreminja. Maja Boškovic-Stulli opozarja na primere, ko pripovedovalci vpletajo v svoje narecje knjižne oblike, ki so se jih navzeli v komunikaciji zunaj doma ali iz javnih obcil. Hkrati s spreminjanjem govora se spreminja tudi njihovo razmerje do zgodb (Boškovic-Stulli 1959). Pripovedovalec, njegova zgodba (= pripoved) se obnašajo eden do drugega kot deli enega edinstvenega toka, komunikacijskega dogodka. Kot komunikacijski dogodek je slovstvena folklora omejena na majhno skupino, na položaj, v kate- rem ljudje neposredno komunicirajo. In prav to je poseben kontekst slovstvene folklore. (Stanonik 2001: 293) Pripovedovalsko folklorno srecanje Z upoštevanjem opredelitve folklore s kontekstom, tj. kot komunikacije med udeleženci manjše skupine (Ben-Amos 2010 [1971]), je tu model folklornega dogodka horizontal-no razširjen. Enota, na podlagi katere sta obravnavana kontekst in tekstura pripovedi in pripovedovanja, ni samo en folklorni dogodek (zaokrožena zgodba), temvec celotno pripovedovalsko dogajanje. Pri terenskem dokumentiranju je to casovni interval od pri­hoda raziskovalca in/ali pripovedovalca na prizorišce pripovedovanja, zacetek, potek in konec pripovedovanja; ta enota je (pripovedovalsko) folklorno srecanje (Ivancic Kutin 2003: 118; 2007a: 38). Okvir za opazovanje izbranih fenomenov se tako razširi na ves niz folklornih dogodkov in njihovih medsebojnih povezav ter tudi na tiste stalne in spre­ Pripovedovalsko folklorno srecanje je niz n folklornih dogodkov (FD) in n veznih besedil (VB) na casovni osi. Casovna os pomeni cas navzocnosti pri folklornem pripovedovanju, v praksi je to najveckrat en terenski obisk (srecanje) pri pripovedovalcu ali pripovedovalcih. menljive sestavine družbenega konteksta, iz katerih vznikne niz s prvo pripovedjo in se v konkretnem srecanju nato množi vse do zadnje pripovedi/zgodbe. Z opazovanjem verbalnega diskurza in drugih sestavin ravnanja v folklornem sre-canju je mogoce bolje razumeti okolišcine (sovplive med udeleženci, casom, prostorom, položajem ter tudi teksturo pripovedi, ko je pripovedovanje že v teku) in dolociti mo-mente, ki poganjajo pripovedovanje. V folklornem srecanju se naceloma zvrsti vec za­okroženih enot, sklenjenih zgodb (folklornih dogodkov). Vendar pa folklorno srecanje, tudi ko je faza pripovedovanja v polnem zamahu in se zgodbe nizajo druga za drugo, ni sestavljeno samo iz folklornih dogodkov. Njegova sestavina so tudi t. i. vezna besedila, to je pogovor, ki ne pripada folklornemu dogodku (zgodbi), ceprav je z njim lahko te­sno povezan (Ivancic Kutin 2004: 256). Z vidika verbalne in neverbalne izvedbe spada vezno besedilo na raven vsakdanjega, tj. neumetnostnega govorjenega jezika in ne pri­povedovanja. V pripovedovanju kot specificnem diskurzivnem tipu so namrec nekatere prvine poudarjene, predvsem sta to dramatskost in estetskost. Mejo med vsakdanjim govorjenjem in pripovedovanjem torej doloca nacin, kako je pripoved izvedena (Ivancic Kutin 2004: 257). Pripovedovanje je torej umetnostna funkcijska zvrst govorjenega jezi­ka (Stanonik 1999: 42, 43). Vezno besedilo kot diskurz med udeleženci se pojavi že pred zacetkom pripovedovanja in se z njim tudi konca.14 Naceloma pa sledi tudi vsaki zgodbi, ce ne drugace, vsaj kot kratek odmev na povedano (komentar, smeh, vzklik …) ali kot daljše besedilo. V spontanih okolišcinah se redko primeri, da folklorno srecanje preide iz enega folklornega dogodka v drugega popolnoma brez veznega besedila. K veznemu besedilu spadajo npr. odzivi na folklorni dogodek – na njegovo vsebino ali nacin izvedbe – komentarji, asociacije, pa tudi vse druge govorne aktivnosti, ki se aktivirajo zunaj za­okroženega folklornega dogodka. Vezno besedilo lahko zasuka nadaljevanje folklornega srecanja v drugo (vsebinsko, tematsko) smer ali pa pripovedovanje zaide v slepo ulico (ne pride do naslednje enote), torej se konca.15 Vezna besedila so torej pomemben del kon­ 14 V praksi številnih terenskih obiskov v domacem okolju se namrec pripovedovanje ni nikoli zacelo in/ali koncalo brez zacetnega in koncnega veznega besedila. Tudi pri pripovedovanju v javnem okolju, na t. i. pripovedovalskih prireditvah, pripovedovanje naceloma pospremi vezno besedilo, npr. napoved nastopa­ jocega pripovedovalca ali sporeda (Ivancic Kutin 2010a: 208). 15 Za konkretne primere gl. razdelke z opisom veznih besedilih v poglavju Pripovedi. teksta, saj so naceloma gonilna sila v nizanju zaokroženih pripovedi in hkrati kohezivni faktor celotnega folklornega srecanja (Ivancic Kutin 2007b: 38). Z opazovanjem vsebine in sodelovanja v veznem besedilu (pobude, odzivi) lah­ko dolocimo tudi nekatere vloge posamicnih udeležencev. Iz izmenjavanja sosledja in dolžine folklornih dogodkov in veznih besedil na casovni osi opazujemo dinamiko fol-klornega srecanja: dolga vezna besedila med folklornimi dogodki naceloma kažejo na pocasen tok pripovedovanja, torej manj pripovedi in pripovedovanja v doloceni casovni enoti, in narobe, kratka vezna besedila in velika gostota folklornih dogodkov so zname­nje intenzivnosti pripovedovanja. Še natancnejše bi intenzivnost pripovedovanja opisala shema, ki bi upoštevala casovni parameter trajanja posamicnega folklornega dogodka in veznega besedila. Vzroke za takšno ali drugacno razporejenost folklornih dogodkov in veznih besedil na casovni osi je treba iskati v vseh segmentih konteksta, v katerih poteka folklorno srecanje. Z opazovanjem vsebine veznih besedil in folklornih dogodkov pa je mogoce zasledovati povezovalne elemente, ki ustvarijo folklorno srecanje kot celoto. Cas, prostor, razmerja med udeleženci Cas, prostor in razmerja med udeleženci neposredno vplivajo na potek pripovedova­nja, zato jih je treba neogibno upoštevati pri opazovanju konteksta vsakega folklornega srecanja. Ta splet okolišcin je v svojem seštevku neponovljiv že zaradi casovne kompo­nente. Ponovitev iste pripovedi istim udeležencem na istem mestu z majhnim casovnim presledkom, ne bi mogla biti enaka predhodni varianti. Tudi ce bi vse okolišcine ostale enake, bi na drugo ponovitev že vplivala prva izvedba in njena percepcija pri sprejemal­cih (Ivancic Kutin 2002).16 Cas in prostor Percepcija prostega casa in zasebnosti prostora se je v zadnjih desetletjih mocno spre­menila. Nacin življenja v sodobni družbi nudi manj priložnosti za pripovedovanje in poslušanje (folklornih) pripovedi v primerjavi s casom, preden se je v domovih naselila televizija. Zadošca, da se spomnimo na nekatere znacilne okolišcine, ki so omogocale druženje in spodbujale pripovedovanje, npr. skupna zimska opravila. Vendar tudi v pre­teklosti pripovedovanje ni sodilo v kontekst »resnega dela«.17 Pripovedovalec ima torej omejen cas, bodisi glede na svoj prosti cas bodisi cas sprejemalca. 16 To se je jasno pokazalo pri naratološki analizi iste zgodbe, ki jo je pripovedoval isti pripovedovalec, vendar v razlicnem casu (v presledku enega leta), v drugem prostoru (prvic pri njem doma, drugic na obisku pri znancih) in ob drugacni sestavi udeležencev (Ivancic Kutin 2002). 17 Informatorka iz Bovca je komentirala pripovedovanje pravljicarja Joze Kravanja - Marincica iz Vrsnika, ki je pripovedoval vsakomur in ob vsaki priliki, ce ga je le želel poslušati: »Saj so ga imeli ljudje radi, pa vcasih, ce so imeli polno dela [...], pa tudi ni bil dobrodošel. Ce je bil pa cajt, ko je bil kak dež, so ga imeli ljudje pa radi.« (Ivancic Kutin 2001: 189) Le redki pripovedovalci so sposobni zabavati svoje poslušalce dalj casa. Pro­ blem tici poleg casa tudi v pojavu psihicne obremenitve za poslušalca, ki se kaže kot miselna odsotnost, po drugi strani pa kot pripovedovalceva neprepricljivost v hitri krivulji upadanja (tudi gledališke predstave niso daljše od ure in pol). (Šekoranja 1981: 48) Tudi terenske izkušnje kažejo, da folklorna srecanja v povprecju trajajo uro in pol do dve, tako dolga je bila vecina folklornih srecanj, ki so bila predmet podrobnejše raziska­ve, z izjemo enega, ki je trajalo vec kot tri ure (FS5). Prav to srecanje potrjuje vpliv kraja in casa na potek folklornega srecanja: vecer v lovski koci, kjer so udeleženci nameravali prespati in se jim ni nikamor mudilo, je bil priložnost za dolgo folklorno srecanje. Pri­povedovanje in poslušanje zgodb v koci brez elektrike je redka priložnost za družabno in zabavno preživljanje vecera. Asociativni vpliv casa oz. dolocenega datuma pa potrjuje drug primer, to je folklorno srecanja s sedmimi odraslimi udeleženci (trije moški in štiri ženske) pri neki družini in njihovih prijateljih v Bovcu na dan spomina na mrtve leta 2000 (FS6). Dokumentiranih je bilo 21 pripovedi, od tega 16 strašljivih povedk, ki so motivno povezane s smrtjo oz. strah zbujajocimi dogodki (prikazni, mrlici, nerazložljivi zvoki), poleg teh pa še tri pripovedi o vojnih casih, prav tako povezane s strahom in smr­tjo. Kot pripovedovalca sta sodelovala moška (8 oz. 11 povedanih enot), dve zgodbi pa sta povedali ženski. Strašljiv niz je ena izmed udeleženk želela dvakrat prekiniti s pobudo za šaljivo zgodbo, ki je bila s strani najaktivnejšega pripovedovalca uresnicena, a takoj zatem je drugi pripovedovalec nadaljeval s prejšnjo tematiko. Zdi se, da je udeležence kar vleklo k pripovedovanju in poslušanju strašljivih zgodb, saj so se ravno vrnili z vecerne prvonovembrske slovesnosti na pokopališcu (Ivancic Kutin 2006b: 630).18 Vpliv kraja in prostora na vsebino je ponazorjen z že omenjenim dogajanjem v lovski koci, kjer se je v treh urah zvrstilo 47 pripovedi, izmed katerih je kar 36 enot povezanih z lovom in lovci, nekatere pa se dogajajo prav v tej koci (Ivancic Kutin 2006b: 630–633). Ko gre za nacrtovano dokumentiranje folklornih in spominskih pripovedi, je naj­bolje, da pripovedovalci sami dolocijo cas, ki jim najbolj ustreza. Nekateri že upokojeni pripovedovalci radi izberejo dopoldanski cas, ko so drugi clani družine odsotni, spet drugi pa radi vidijo, da je navzoc še kdo od domacih, in raje izberejo popoldanske ali vecerne ure. V opazovanih srecanjih z izjemo FS4, ki je potekalo zgodaj popoldne (razen raziskovalke so bili vsi trije udeleženci upokojeni), je bilo to pozno popoldne ali zvecer (FS1, FS2, FS3). Tudi kraj in prostor izberejo pripovedovalci, navadno pri njih doma, kjer se pocutijo najbolj samozavestno in domace (FS1, FS2, FS3, FS4). Podobno menijo tudi anketirani zbiralci folklorne proze (Ivancic Kutin 2006a: 18, 19). 18 Množicno obiskana slovesnost na bovškem pokopališcu, ki poteka vsako leto 1. novembra ob 20. uri, go-tovo lahko zbudi posebna obcutja: petje žalostink moškega pevskega zbora pred mrliško vežico, pritajeno govorjenje množice, trepetajoci kontrasti svetlobe in senc, ki jih na nagrobnike in ljudi mecejo prižgane svece, vonj po vosku in krizantemah. Razmerja med udeleženci Pripovedovanje je z vsebinskega in izraznega vidika tesno povezano z osebno identiteto nosilca oz. skupine, v kateri se pripoveduje. Slovstvene folklore ne moremo dokumenti­rati tako, da pridemo k pripovedovalcu na dom z mikrofonom in ga vprašamo, ali nam pove zgodbo. Vecina ljudi ne zacne pripovedovati kar na ukaz ali željo popolnega ne­znanca. Potreben je cas, da pripovedovalca spoznamo in ustvarimo vzajemno zaupanje. Sogovornik mora cutiti, da ga raziskovalec ceni in spoštuje kot kolega, sodelavca, in da je prav njegovo znanje pomemben vir za razumevanje raziskovanih pojavov. Že navezane stike bi morali vzdrževati tudi potem, ko je raziskava opravljena.19 Sprejetje odgovorno­sti za obcutljiva medcloveška razmerja in ohranjanje zaupanja morata biti osnovni eticni pravili za raziskovalca, ki dela z ljudmi na terenu (Toelken 1996: 348). Za razvoj in potek pripovednega procesa so torej pomembni osebni odnosi med ude­leženci, saj je s tem je povezana mera zaupanja, sprošcenosti, domacnosti, suverenosti. Pri vsakem folklornem srecanju gre za enkratno sestavo ljudi, zato se medsebojnih raz­merij udeležencev ne da uokviriti v splošne tipe. Opazovati je mogoce le nekatere splošne znacilnosti iz konkretnih situacij. V skupini, v kateri se posamezniki zelo dobro poznajo, beseda lažje in hitreje stece, saj so med njimi že utrjeni zaupanje in prijateljski stiki. V teh primerih je pricakovati vec spontanosti in manj negativnih pomislekov o vsebini pripo­vedovanja, nacinu pripovedovanja in navsezadnje tudi o dokumentiranju s tehnicnimi sredstvi. Sestava udeležencev lahko vpliva tudi na vsebinsko rdeco nit pripovedovanja. Dober zgled je spet folklorno srecanje v lovski koci: mocna interesna skupina treh lov­cev, med njimi tudi glavni pripovedovalec, ki je povedal kar 44 od 47 pripovedi, ter trije »gostje«,20 ki so zjutraj nameravali z njimi opazovat divjega petelina. Pripovedi so se vse­binsko nanašale skoraj izkljucno na lovske dogodivšcine, ki so jih poznali vsi trije lovci. Pripovedovanje je bilo sicer namenjeno vsem navzocim, vendar se je na trenutke zdelo, da se glavni pripovedovalec obraca predvsem k svojima lovskima kolegoma. Marsikatera zgodba se pripovedovalcu tudi ni zdela primerna, da bi jo slišali »nepoklicani gostje«, saj je nekaj pobud drugih dveh lovcev, naj pove doloceno pripoved, zavrnil, ceš, »ta ni za v javnost,« ali pa je brez odgovora nadaljeval po svoje. Ko se raziskovalec kot manj poznani gost pridruži skupini sorodnikov oz. znancev, ki se bolje poznajo in se tudi pri pripovedovanju vzajemno podpirajo, pogovor stece hi-treje, ceravno je navadno motivacijska faza nekoliko daljša kakor med samimi znanci. Kako uspešno se je raziskovalec vkljucil v tako skupino, se kaže v nadaljevanju, torej v aktivni fazi. Komunikacija med udeleženci pri dokumentiranju pripovedovanja lahko poteka na vrsto nacinov med dvema skrajnostma: na eni strani ima raziskovalec zelo 19 Ljudje, še posebej starejši in tisti, ki živijo sami, se pogosto zelo navežejo na raziskovalca in ga z veseljem pricakujejo, ga pogrešajo, ce ga že dlje ni na obisk. Pogosto se zgodi, da pripovedovalec poklice razisko­ valca, ceš da se je spomnil še tega in onega. V takšnih primerih ga raziskovalec seveda ne more zavrniti s pojasnilom, da se ukvarja z drugimi stvarmi in ga to ne zanima vec (prim. Toelken 1996: 348). 20 Raziskovalka s prijateljema (moški in ženska). poudarjeno vlogo pri spodbujanju procesa pripovedovanja (pri tem se pripovedovalec in morebitni drugi udeleženci zavedajo, da raziskovalec pac opravlja svoje delo), na drugi pa se raziskovalec skoraj povsem približa vlogi obicajnega sprejemalca, ki ga imajo pri­povedovalec in drugi udeleženci za enakovrednega clana skupine. Pa vendar se razisko­valec vselej nekoliko odmika od navadnega sprejemalca, saj je najveckrat pobudnik kon­kretnega folklornega srecanja,21 ce izvzamemo primere, ko je pri kakem srecanju navzoc po nakljucju (npr. FS6) ali pa je folklorno srecanje dokumentiral tako, da je bil namerno navzoc v okolišcinah, kjer je pricakoval pripovedovanje (npr. FS5). Ceprav si prizadeva, da bi se cim bolj zbližal in spojil s skupino drugih udeležencev ter tako postal del ciljnega obcinstva, pa, kakor piše Françoise Zonabend za etnologa, ta vendarle vdira v stvarnost nekoga drugega. In zaradi tega so vse pripovedi po svoje popacene: Raziskovalec ni nikoli sprejet popolnoma in ni nikoli popolnoma izkljucen. Je clan drugacnega družbenega razreda, imetnik akademskega znanja, [...] zato ostaja tujec. Po drugi strani pa ga ljudje vendarle morajo sprejeti zaradi rado­ vednosti, ki jo kaže do njih ali njihove skupine, zaradi skrbnosti, ko pojasnjuje svoje raziskovanje, in zaradi moci, da lahko podobo družbe prenese navzven. (Zonabend 1993: 11, 12) Tudi »izvabljene« pripovedi so lahko popaceni odgovori, saj se ne zgodijo spontano, pac pa so rezultat odnosa do raziskovalca, trenutnega položaja itn. (Finnegan 1996: 129). Razmerja med udeleženci se na jezikovni ravni kažejo v vsebini in v stopnji intimno­sti pogovora med njimi, npr. vikanje/tikanje, rabi jezikovnih sredstev (npr. kletvice), iz cesar lahko ugotavljamo tudi stopnjo sprošcenosti, zaupanja. Ce je razdalja med njimi prevelika oz. je razmerje bolj uradno, formalno, zgodb, za katere pripovedovalec presodi, da niso primerne za vsaka ušesa, sploh ne pove. Pogosto samocenzura pripovedovalca ni neogibno povezana s stopnjo uradnosti oz. z raziskovalcem osebno, temvec bolj s tem, da ga skrbi, da bi v primeru objave pripovedi prišle tudi do znanih/neznanih bralcev.22 Drugace pa pripovedovalci, ce raziskovalcu zaupajo, povedo tudi pripovedi, ki v splošni kulturi veljajo za nespodobne, npr. obscene ali tabujske23 pripovedi; vendar ga po koncu pogosto opozorijo, naj tega ne zapiše oz. objavi. Seveda je raziskovalec moralno dolžan upoštevati pripovedovalceve prošnje in zahteve. Tudi ce teh zahtev ni, je samoumevno, da pretehta in oceni, do katere mere je gradivo primerno objaviti brez redakcije.24 21 V lastni praksi je bilo tako v veliki vecini terenskega dela, v izbranih in obravnavanih srecanjih pa v FS1– FS4. 22 V oceh pripovedovalca so bolj problematicni tisti potencialni bralci/poslušalci, ki pripovedovalca poznajo (morebitne zamere zaradi vsebine, mnenje o njem ipd.), popolni tujci pa ne toliko. 23 Npr. o zlocinih, seksualnih praksah in nagnjenjih, o telesni in/ali mentalni prizadetosti, boleznih itn. 24 Pri tem naceloma ne gre za jezik, temvec za vsebino, ki bi utegnila koga osebno prizadeti ali nositi moralne in pravne posledice. Vloge udeležencev pri folklornem srecanju Udeleženci folklornega srecanja so vsi, ki z aktivnim sodelovanjem ali s pasivno nav­zocnostjo spremljajo potek folklornega srecanja ali njegovega dela. Vsak posameznik (tudi raziskovalec) s svojim znacajem, znanjem, trenutnim razpoloženjem in vrsto dru­gih osebnih lastnosti lahko pomembno vpliva na potek folklornega srecanja ter ga po svoje doživlja in razume. Tudi raziskovalcev dokument (posnetek, zapis, transkripcija, komentar …) je le interpretacija dogajanja/procesa: drug raziskovalec bi isto dogajanje doživljal, zapisal, transkribiral in komentiral drugace. Ce se udeleženci folklornega srecanja poznajo, pogosto poznajo tudi pripovedoval-cev repertoar. S tem so povezane nekatere vloge, ki jih prevzamejo posamicni udeleženci med folklornim srecanjem. Sorodstvena ali tesna prijateljska skupina lahko deluje ko­operativno: pripovedovalceve pripovedi poznajo, zato lahko sodelujejo s konkretnimi predlogi, npr., katero zgodbo naj pove. Iz obravnavanih folklornih srecanj (FS1–FS6) je bilo mogoce ugotoviti, da vsi navzo-ci udeleženci opravljajo vsaj eno, najveckrat pa vec vlog. Vloga pripovedovalca kot nosil-ca pripovednega izrocila je v tuji strokovni literaturi že temeljito teoreticno premišljena (npr. Abrahams 1982; Siikala 1990), z nekaterih vidikov tudi v slovenskih folkloristicnih raziskavah (npr. Maticetov 1956b, 1958; Štefan in Maticetov 2010; Lazar 2010), medtem ko so bile vloge sprejemalcev deležne manjše pozornosti. Pripovedovalec Informator je vsak, ki je raziskovalcu vir informacij pri terenskem delu. Vsak raziskova­lec na terenu skuša najti svojemu predmetu in namenu raziskave ustrezne informatorje: dialektolog npr. išce govorce znacilnega govora v lokalnem okolju, etnolog ljudi z boga­tim znanjem o posamicnih segmentih kulture in nacinu življenja, pri dokumentiranju procesa pripovedovanja pa je treba poiskati ljudi, ki znajo dobro ali vsaj solidno pripove­dovati, torej pripovedovalce in hkrati s tem nosilce pripovednega izrocila. Pripovedovalec je v tej raziskavi pojmovan kot informator, ki zmore prestopiti iz vsakdanjega govornega posredovanja informacij v umetnostno obliko govorjenega jezi­ka in ubesediti pripoved v avtorskem ustvarjalnem procesu. Dober pripovedovalec ima nekaj znacilnih lastnosti. Glavna je dar govora oz. sposobnost jezikovnega izražanja. Pri tem ni mišljena zgovornost v smislu kolicine, temvec nacin oblikovanja pripovedi – ži­vost, prepricljivost, estetskost, s cimer zbudi sprejemalcevo pozornost. Drugi pomembni lastnosti sta spomin in zavestna želja po pomnjenju besedil, ki jih je slišal od drugih, ter naposled motivacija, da jih posreduje naprej, torej da pripoveduje (Ivancic Kutin 2001: 184, 186). Uspešnost folklornega srecanja, tj., v kolikšni meri pritegne pozornost sprejemalcev in spodbudi njihove odzive, je odvisna predvsem od pripovedovalca, od njegove besedne in nebesedne pripovedne moci. Pripovedovanje zahteva psihomentalno in fizicno anga­žiranost, ki se kaže v ustvarjalnosti in avtoriteti, s katerima zbuja in vzdržuje zanimanje navzocih. Vloga pripovedovalca je v razlicnih folklornih srecanjih razlicno porazdelje­na: lahko je omejena na enega cloveka, kar naceloma velja za folklorna srecanja z malo udeleženci. Tako je tudi, ce je edini sprejemalec raziskovalec. Ko vlogo glavnega pripo­vedovalca v skupini vec ljudi (npr. štiri ali vec) spretno obvladuje ena oseba in pri tem zavraca poskuse, da bi jo kdo prevzel, govorimo o dominantnem pripovedovalcu (gl. FS5).25 V skupini ljudi se vloga pripovedovalca lahko tudi premešca in je bolj ali manj enakovredno razdeljena med vec udeležencev.26 Sprejemalec Navzocnost sprejemalca je konstitutivni clen folklornega dogodka/srecanja. Aktivnost sprejemalca ni omejena le na slušno in vizualno spremljanje pripovedi, pac pa se odziva tudi s pripombami, vprašanji, custvi (smeh, cudenje, dvom, zgražanje, gnus, navdušenje, prizadetost, razburjanje ...). S temi odzivi sprejemalec kroji potek folklornega srecanja (Jason 1997: 223, 224). V vlogi sprejemalca so vsi udeleženci pri folklornem srecanju, ki trenutno ne pripovedujejo, torej tudi pripovedovalec, ce sta v skupini najmanj dva, ki se pri pripovedovanju izmenjujeta. Barre Toelken je sprejemalce (ali po njegovem ob­cinstvo) razvrstil v štiri tipe glede na vpetost v tradicijo in znanje o folklorni aktivno­sti: centralno obcinstvo, opazujoce obcinstvo, zunanje obcinstvo in kulturno obcinstvo (Toelken 1996: 136–141).27 Tukajšnja opredelitev vlog izhaja iz nacinov, kako sprejemalci posegajo v potek fol-klornega srecanja in kakšna je funkcija teh posegov. Z ozirom na to je mogoce vlogo sprejemalca razcleniti še na šest podrobnejših vlog. Vsaka ima specificne znacilnosti, ki so vecinoma povezane s predhodnim ne/poznavanjem pripovedovalcevega reperto­arja: spodbujevalec (motivator), pomocnik (asistent) pripovedovalca, poizvedovalec o podrobnostih (detajlist), pritrjevalec oz. nasprotovalec (cenzor), dopolnjevalec (suplent), pripominjevalec (komentator) (Ivancic Kutin 2007b). Vloge se pri posamicnem udele­žencu, vkljucno s pripovedovalcem, lahko izmenjujejo in prepletajo. 25 Kakor pri omenjenem folklornem srecanju v lovski koci, kjer je kar 44 zgodb od 47 povedal en sam pri­ povedovalec. Celo sredi zgodbe, ki jo je zacel pripovedovati drug udeleženec, je »glavni« vskocil s svojo zgodbo, tako da se je prekinjena pripoved lahko nadaljevala šele po koncu vrinjene enote. 26 V obravnavanem gradivu so na ta nacin potekala srecanja z vec udeleženci (v število udeležencev je vklju- cena tudi raziskovalka): pri srecanju s tremi udeleženkami sta sodelovali pripovedovalki v razmerju 24 : 2 enoti (FS3); v skupini štirih udeležencev sta dva pripovedovalca povedala 17 enot v razmerju 7 : 10, od tega sta eno pripoved povedala skupaj, tretja udeleženka je bila sopripovedovalka pri dveh pripovedih (FS 4); v srecanju s sedmimi udeleženci, se je zvrstilo 15 pripovedi, pripovedovala sta dva v razmerju 7 : 8 enot. Sredi tega folklornega srecanja se je pripovedovanje razdelilo na hkraten potek dveh folklornih dogodkov, zaradi cesar (govorjenje drug cez drugega) je bil zvocni posnetek neuporaben za transkripcijo – in ravno v tem delu sta se v pripovedovanje vkljucili še dve udeleženki (FS6). 27 Angl. central audience, bystander audience, outsider audience in cultural audience. Spodbujevalec (motivator) Ta vloga ima dve razlicici: 1. spodbujevalec, ki ne pozna pripovedovalcevega repertoarja; 2. spodbujevalec, ki pozna pripovedovalcev repertoar. Prvega navadno predstavlja raziskovalec, ki skuša iz poklicnega interesa zbrati fol-klorne pripovedi ter s splošnimi ali konkretnimi vprašanji ali s pripovedmi za zgled pri pripovedovalcu zbuja asociacije na dolocene vsebine/tematike. S tem aktivira proces pripovedovanja. To vlogo opravlja raziskovalec zlasti pri individualnih srecanjih s pripo­vedovalcem, katerega repertoar slabše ali pa sploh ne pozna. V drugem primeru gre za usmerjanje pripovedovalca h konkretni pripovedi; to vlo-go prevzemajo udeleženci, ki dobro poznajo repertoar pripovedovalca, najveckrat nje­govi svojci, prijatelji (npr. Ali se spomniš takrat ..., Povej še tisto o ..., Kako je bilo pa ...). Pomocnik (asistent) Pomocnik v pomembnih trenutkih pomaga pripovedovalcu, ko mu iz spomina uidejo podrobni ali obrobni podatki (npr. kako ime, kraj, leto, oseba, natancen citat ipd.). Poleg konkretnih besednih dopolnjevanj lahko pomaga tudi pri ponazoritvah z gibi, obrazom, glasom. To vlogo lahko opravi le nekdo, ki pozna vsebino pripovedi. Poizvedovalec (detajlist) Znacilnost vloge poizvedovalca je, da med pripovedovanjem vskoci z vprašanjem ali z zahtevo po pojasnilu vedno, ko se mu zdi, da pripovedovalec ni bil dovolj jasen ali nazo­ren. Vcasih se s takim posegom pokaže tudi raztresenost sprejemalca, ker je npr. presli­šal del, ki ustreza odgovoru na postavljeno vprašanje. Pogosto se v vlogi poizvedovalca znajde raziskovalec, ki ga zanimajo še druge okolišcine povedane zgodbe: sprašuje, kje, kdaj, kdo mu je zgodbo povedal, ali o drugih podrobnostih. Vcasih gre za navidezno po­dobnost med spodbujevalcem in poizvedovalcem: oba sprašujeta, vendar s pomembnim razlockom: spodbujevalec, ki je že seznanjen z vsebino, sprašuje, da bi spodbudil pripo­ved v doloceno smer, ceprav sam že ve za odgovor, poizvedovalec pa, ker želi dodatno pojasnilo. Vloga poizvedovalca se je pojavljala v vseh raziskanih folklornih srecanjih.28 28 V enem od opazovanih folklornih srecanj se pripovedovalka ni strinjala z zvocnim dokumentiranjem veznih besedil, zato so taka vprašanja, predvsem z zacetka in konca pripovedi, iz transkripcije izpušcena (Ivancic Kutin 2005a: 54–59). Pritrjevalec / nasprotovalec (cenzor) Vloga je znacilna za udeležence, ki že poznajo vsebino (in potek) pripovedi, ker so jo že slišali ali pa so bili sami prica dogodku, o katerem se govori. S komentarji o resnicnosti (npr. to je bilo pa res ...) ali drugimi odzivi (kimanje/odkimavanje) potrjujejo resnicnost povedanega oz. posegajo na mestih, kjer se jim zdi, da pripovedovalec vsebine ne podaja zanesljivo, natancno ali da jo je prikrojil – na teh mestih ga popravljajo. Navadno gre pri tem za manjše popravke (nasprotujejo imenu v pripovedi, casu, kraju ipd.). Dopolnjevalec (suplent) V tej vlogi je lahko le kdo, ki pozna vsebino pripovedi. Glavnega pripovedovalca dopol­njuje na mestih, kjer se mu zdi, da stvari ni povedal dovolj natancno (vskoci s pripombo o dodatnih dejstvih. Ta vloga vcasih preraste iz dopolnjevanja v pripovedovanje, kar po­meni, da eno pripoved pripovedujeta dva ali celo vec pripovedovalcev. Vloga se je pojavi-la le v skupinah z vec (vsaj tremi) udeleženci. Pripominjevalec (komentator) To vlogo imajo lahko vsi udeleženci, ne glede na to, ali vnaprej poznajo vsebino pripo­vedi ali ne. Že med pripovedovanjem nekateri sprejemalci pripominjajo, pogosteje pa po sklenjeni enoti folklornega dogodka. Tedaj vcasih komentira tudi pripovedovalec. V ko­mentar sodijo opombe in pripombe, ki jih je izzvala vsebina pripovedi, ali nacin, kako je bilo kaj povedano, npr. o verjetnosti zgodbe (to se je pa zlagal …), custvenem doživljanju (kako grozno/smešno…), o odnosu do vsebine/protagonista (jaz bi ga nekam brcnil / še to se je manjkalo) ter vse druge pripombe. Komentar so lahko tudi vsakršne nebesedne re-akcije iz vrst sprejemalcev: smeh, vzkliki, žvižgi, gibi rok (zamah, prekrivanje ust, plosk ali ploskanje), izraz na obrazu (cudenje, zgražanje ipd.). Vse omenjene vloge vplivajo na potek folklornega srecanja, saj vrste posegov v pripoved ali v vezna besedila motivacijsko ucinkujejo na pripovedovalca (mu dajejo ali odvzemajo zagon) in ga silijo k prilagajanju kontekstu, ki ga narekujejo sprejemalci. V skupini, ki zaradi poznavanja repertoarja pripovedovalca deluje kooperativno, še posebej, ce je med njimi tudi dober motivator, se vloga raziskovalca zmanjša ali pa je celo zanemarljiva (prim. FS3–FS6). Sprejemalci z vlogo motivatorja, ki poznajo repertoar, asistenta in cen­zorja, so pomemben dokaz, da je pripoved že bila povedana in slišana. Tehnicna sredstva za dokumentiranje kot sestavni del konteksta Ta razdelek sloni predvsem na lastnih opažanjih procesa dokumentiranja gradiva na Bovškem. Pri dogovorjenem sestanku so bili pripovedovalci že vnaprej seznanjeni s tem, da bodo njihove pripovedi zvocno dokumentirane. Naceloma so z uporabo diktafona so-glašali: pojasnjeno jim je bilo, da ta pripomocek nadomešca hitro pisanje in je neogiben za poznejše dosledno zapisovanje na papir. V enem primeru pripovedovalka ni privolila v dokumentacijo celotnega poteka folklornega srecanja in je bilo treba po vsaki zaokro­ženi enoti snemalnik izkljuciti. Pri dokumentiranju iz »zasede«, tj., ko se raziskovalec namenoma vkljuci v za pripovedovanje ugodne okolišcine, in pri nakljucni navzocnosti raziskovalca pri folklornem srecanju se je bilo treba o uporabi tehnicnih sredstev za do-kumentiranje dogovoriti sproti. Ce so udeleženci že bili informatorji pri dokumentiranju pripovedi (kar se je v praksi veckrat zgodilo), tudi v nenacrtovani situaciji niso imeli pomislekov glede uporabe snemalnika. Kocljivejše je snemanje z videokamero. Poleg psiholoških vzgibov, ki so povezani s samopredstavitvijo in pripovedovalcevim odnosom do trajnega vizualnega zapisa, je nezanemarljiv tudi vpliv navzocnosti snemalca. Ta opravlja svoje delo loceno in ni ne­posredno vpleten v potek folklornega srecanja, zato utegne njegova fizicna navzocnost v prostoru krhati sprošcenost.29 Vlogo snemalca bi lahko prevzel tudi raziskovalec, vendar bi raziskovalcevi opravki s kamero motili komunikacijo med njim in pripovedovalcem. Okrnjena bi bila raziskovalceva vloga sprejemalca, saj se na pripoved ne bi mogel odziva-ti (ne s kinetiko telesa niti z mimiko obraza, ki ga zakriva kamera). Kamera in snemalec torej opazno spremenita kontekst, saj vplivata na obnašanje pripovedovalca in na druge udeležence folklornega srecanja. Zato je videodokumentiranje pripovedovanja v avten-ticnem okolju poseben metodološki problem.30 Prvih poskusov terenskega snemanja z videokamero sem se lotila kar se da obzirno. Tudi sama sem se pocutila nelagodno; vprašanje, ali bi pripovedovanje lahko posnela, se mi je zdelo kar nekako predrzno. Pripovedovalci so bili vnaprej naprošeni za snemanje z videokamero, pri tem pa so imeli možnost, da sami izberejo, kaj od svojega repertoarja 29 Za pridobitev kakovostnih videoposnetkov celotnega folklornega srecanja, iz katerih bi bilo mogoce pri­praviti npr. dokumentarni film, je seveda treba imeti usposobljenega snemalca (ta posname ves prostor, vse udeležence z razlicnih zornih kotov, pozoren je na detajle). Za takšno snemanje je potreben vnaprejšnji dogovor. 30 Videodokumentiranje pripovednega procesa v avtenticnem okolju, v zasebnem prostoru, pri cemer se želi raziskovalec zbližati z drugimi udeleženci, se ne more v celoti nasloniti na metodologijo vizualnih razi­skav v etnologiji (Križnar 1996). Zaradi vloge raziskovalca kot (so)udeleženca, ki želi dokumentirati cim bolj avtenticno pripovedanje, in hkrati ciljnega obcinstva, se vizualno dokumentiranje take aktivnosti razlikuje od npr. intervjuja z informatorjem, še bolj pa od dokumentiranja aktivnosti v javnosti (folklorni ples, petje v skupini, šege ipd.). Tu je raziskovalec lahko samo zunanji opazovalec (gl. npr. Maurer-Lause­gger 1999; Križnar 2006; Dapit 2006). bodo povedali. 31 Vecina se je vsaj nekoliko pripravila, posnet je bil torej nekakšen nastop pred videokamero, ne pa avtenticno folklorno srecanje.32 Odgovori na vprašanje, ali bi privolili v snemanje z videokamero, so bili razlicni: od neprikritega veselja do odlocne zavrnitve. Vecina pripovedovalcev se je ob pojasnilu, da bodo posnetki namenjeni iz­kljucno raziskovalnim potrebam (in ne npr. predvajanju na televiziji), strinjala s sodelo­vanjem. Tako je bilo v letih 2001–2005 posnetega nekaj gradiva za vizualno predstavitev posamicnih pripovedovalcev.33 V zadnjih letih, ko sem se tej tehniki sama bolj privadila, z mano pa tudi informatorji, s katerimi pogosteje sodelujem, je postalo snemanje z video-kamero vse pogostejše, saj gradivo v zvoku in sliki prinaša številne prednosti pri opazo­vanju konteksta in teksture.34 Vpliv snemanja z videokamero v primerjavi s snemanjem z diktafonom na podlagi primerjave variant iste zgodbe istega pripovedovalca bi bilo treba še preuciti. 31 Pripovedovalci so za snemanje praviloma povedali vsak po eno zgodbo. Izbirali so med tistimi, ki so jih povedali že v predhodnem folklornem srecanju. Tako so dokumentirane variante istih pripovedi, ki jih je mogoce analizirati primerjalno. 32 Zaradi okrnjene avtenticnosti se je pri konkretnem zbiranju videotehnika uporabljala le za dokumenti­ranje repertoarja preverjeno dobrih pripovedovalcev, ki so že soustvarjali folklorno srecanje. 33 Leta 2010 je iz izbranih videoposnetkov nastala predstavitev pripovedovalcev na Bovškem, ki je na ogled v stalni muzejski zbirki v Stergulcevi hiši v Bovcu (npr. Ivancic Kutin 2010b, c). 34 V zadnjem letu (2010/2011) sem najvec uporabljala prirocno možnost staticnega snemanja s kamero na stojalu: kamera zajame pripovedovalca in nekaj prostora okoli njega. Postavljena je nekoliko odmaknjeno, hkrati pa je dovolj blizu za diskretno nadziranje, ter je na dosegu roke, ce jo je treba ob premiku pripove­dovalca iz kadra zasukati. Posnetki so staticni, kar je v mnogih ozirih njihova pomanjkljivost. Ta nacin in tehniko sem doslej preskusila le pri individualnih srecanjih s pripovedovalci. Izkušnje so dobre, pripove­dovalci so se na kamero hitro privadili in nanjo vcasih celo pozabili. Tekstura – nacin izvedbe O izvajanju folklornega dogodka je Milko Maticetov zapisal: Nekateri pripovedovalci so nadvse živahni in imajo zelo izrazito mimiko, vcasih kar na lepem poskocijo in ponazorijo to ali ono junakovo dejanje, zatulijo, se vržejo na tla, zgrabijo koga izmed poslušalcev in ga pretipajo, se z njim zavrtijo ipd., kakor pac terja dogajanje v zgodbi. Tudi spreminjanje glasu, posnemanje živalskih in drugih naravnih glasov je zelo priljubljeno. Take znacilnosti ljudsko pripovedništvo že nekoliko približujejo igralski umetnosti. (Maticetov 1956: 122) Tekstura kot nacin izvedbe folklornega dogodka je nelocljivo povezana s tekstom in kontekstom in se z njima prepleta. Prav tako kakor kontekst je tekstura neponovljiva in enkratna. Že Jakobson in Bogatyrev sta od tedaj standardnih vprašanj o genezi in posa­micnih motivih preusmerila pozornost k izvedbi, ki po de Saussurjevi delitvi jezika na langue (jezik kot sistem znakov) in parole (jezikovna raba) sodi k slednji. Dan Ben-Amos, ki se je zavzel ne le za opredelitev, pac pa tudi za raziskovanje slov--stvene folklore kot komunikacijskega procesa v kontekstu, trdi, da ni razlike med pro-cesom pripovedovanja in pripovedjo: pripovedovanje pripovedi je hkrati tudi produkt (Ben-Amos 2010 [1971]: 128). S tem se preucevanje pripovednega gradiva premika od teksta h kontekstu, od pripovednega gradiva k izvedbi pripovednega gradiva. Pojem je deloma izpeljan iz lingvisticne terminologije (tj. performanca govornih dejanj), vendar z dodatnim pomenom, ki je vsebovan v angleški besedi performance: umetniško obli­kovanje, predstavljena oblika, posebno vešc nacin posredovanja dolocljivemu krogu po­slušalcev. Vecina ameriških raziskovalcev pripovedništva uporablja izraz kot vrednostni pojem, da loci umetniško ali nacrtno estetsko pripovedno posredovanje od preprostega jezikovnega podajanja, ki ga ni mogoce oznaciti z izrazom performanca (Bausinger 1987 [1986]: 44). Novejša veja umetnosti, v anglešcini performance (art), v slovenšcini znana kot performans,35 je z vidika izvedbe v bližnjem sorodstvu s folklornim pripovedova­njem, vsaj ce upoštevamo in primerjamo dve znacilnosti: njun nosilec je istocasno idejni avtor dejanja in pogosto tudi edini izvajalec (Stanonik 2001: 257). So pa tudi pomembne razlike. Izvajalec pri performansu uporabi kot izrazno sredstvo svoje telo, ki je v vsakem performansu temeljni in nepogrešljiv element; sestavni del performansa je tudi prostor; s performansom ustvarja razmerje med umetnikom in gledalci, med gledalci in ume­tniškim delom ter med umetniškim delom in umetnikom. Cilj uprizoritve pa ni kak 35 Performance ali performance art Igor Lampret prevaja v gledališce vizualnih umetnosti, ki z odprtostjo do prestopanja mej med razlicnimi umetniškimi praksami združuje gledališce, ples, glasbo, video, poezijo in film. Ne dogaja se po gledališcih, temvec po muzejih ali umetniških galerijah. Gre za multitematski, kalejdoskopski diskurz, pri cemer je poudarek bolj na minljivosti in nedokoncanosti produkcije kot na uprizorjenem in dovršenem umetniškem delu. Performer ne igra vloge nekoga, ampak govori in deluje v lastnem imenu (Pavis 1997: 531, 532). dolocen pomen, temvec bolj ustvarjanje pomena (Feral 1993: 34, 35). Pripovedovalcu je v folklornem dogodku telo le orodje, ki podpira jezikovno ustvarjanje. Gibanje, geste, mi-mika kot nebesedna telesna sporocila imajo natanko dolocen pomen. Cilj pripovedoval-ca je zadovoljiti sprejemalca tako z jezikovnega, izvedbenega, estetskega in vsebinskega vidika. Dragoslav Antonijevic (1988) je izvedbo folklornega pripovedovanja poimenoval folklorna monodrama. Monolog, ki ga izvaja pripovedovalec, vsebuje dramatske sestavi­ne, ki se kažejo v individualni živi besedi, v spremljajocih poudarjenih gibih obraza, rok, telesa in tudi z izrazom pripovedovalcevega psihicnega stanja Monolog postavlja pred pripovedovalca velike naloge, saj je sam – brez pomoci drugih izvajalcev, brez scenarija in kakršnih koli rekvizitov. Navezan je le na svoj glas in telo. Prizadeva si dobro izpeljati intonacije, oblikovati glas v skladu z upovedanimi osebami in spreminjati frazeologijo posamicnih oseb. Skratka, v enem cloveku je vec oseb, znacajev, usod. Poleg vsebine pripovedi pa je za pripo­ vedovalca najpomembnejše, da je njegova pripoved živa in prepricljiva. (Antonijevic 1988: 20–25) Pripovedovalca tako lahko primerjamo z igralcem, ki je sicer realna oseba, z igra­njem pa si nadene vlogo neke popolnoma druge osebe, vcasih celo vec oseb (Šekoranja 1981: 44). Pri pripovedovalcu je podobno, pa vendarle tudi precej drugace: pripovedo­valec ostaja oseba, ki pripoveduje in le obcasno posnema vlogo osebe, o kateri govori. Igra torej od igralca zahteva drugacno, vsestransko poglobljeno vživljanje v vloge, igralec sledi zapisanemu besedilu in didaskalijam. Pripovedovalec pa se zanaša le na ogrodje vsebine zgodbe, ki jo ima v spominu; pripoved, besedno in nebesedno, oblikuje sproti s pomocjo lastnih govornih in ustvarjalnih sposobnosti, opira se na lastno iznajdljivost in se prilagaja hipnim okolišcinam. Ucinkovitost teksture je sorazmerna z dolžino besedila. Cim daljše je besedilo, vec razlicnih možnosti je za izvedbo in s tem tudi vec možnosti za spremembe ob vsaki vnovicni izvedbi (Stanonik 1999: 52). Pripovedovanje je namrec vselej improvizacija, zato pripovedovalca lahko primerjamo tudi z igralcem v gledališki improvizaciji: slednji mora spontano reagirati na dogajanje na odru in pod njim ter vso koncentracijo usmeriti v hipno situacijo in druge igralce na sceni (pripovedovalec pa na svoje sprejemalce). Nic, kar se zgodi v improvizaciji, ni nacrtovano vnaprej, vsak prizor je novost in ima moc kot trenutek realnega življenja (Bernardi 1992: 9, 10). Matija Murko je pri terenskem dokumentiranju južnoslovanske epike v letih 1909–1932 opazil, da pevec isto pesem že po nekaj trenutkih poje drugace, kar pomeni, »da so se vsi naši tiskani teksti le enkrat tako peli ali narekovali, da so vsi pravi pevci do neke mere improvizatorji in znajo pesem izboljšati ali poslabšati. Našel sem celo pevca, ki je pri nareku, poskušnji in petju v fo­nograf prepeval vsakokrat drugace« (Murko 1951a: 142–143). Brez teksture je slovstvena folklora navzoca samo latentno, fiktivno (Stanonik 2001: 268). Dundes v teksturo vklju-cuje jezik (tj. foneme in morfeme, s katerimi se oblikujejo besede), naglaševanje, viši-no glasu, intonacijo, onomatopoeticnost (Dundes 2010: 94). Analiza jezikovne teksture omogoci vpogled v jezikovno strukturo besedila – teksta, ki je struktura kompozicije, sižeja, vsebine (Stanonik 2001: 259). Raziskovalec je pri izvedbi folklornega dogodka oz. pripovedovanja pozoren na jezi­kovno in nejezikovno raven. V tej raziskavi je analiza teksture namenjena estetskemu in slogovnemu oblikovanju pripovedi in pogostnosti teh sredstev; prav ti elementi namrec pripovedovanje locijo od vsakdanjega sporazumevanja. Sinkreticno teksturo tvorijo gla­sovni in neglasovni elementi. Prvi so akusticni, ki pa sami po sebi niso beseda (glasovni vzkliki, medmeti ...), najmanjša enota je glas (fonem). Neglasovno raven ustvarja govori-ca telesa. Pogosto je meja med posamicnimi elementi teksture zabrisana. Kontekst z vsemi prvinami mocno vpliva na to, katere sestavine teksture se bodo zvrstile med pripovedovanjem. Poleg individualnih vedenjskih, znacajskih lastnosti pripovedovalca in njegovih govorno-umetniških sposobnosti so pomembne tudi tiste okolišcine, ki dolocajo stopnjo sprošcenosti. Še tako razigran in sposoben govorec lahko podleže pritisku dokumentiranja, npr. z avdiotehniko, in tekstura njegove pripovedi se zmanjša na najmanjšo možno mero. Spremenjena funkcija jezika pri pripovedovanju Izgovorjena beseda ni le prenosnik pomena, marvec najpogosteje dobi še kako drugo funkcijo in vrednost. Ni le signal, predvsem obstaja kot zvocni pojav. Bistveno, kar jo loci od signala, so poslušalceve asociacije, ko si prisvaja besedni pomen (prim. Stanonik 2001: 118). Jezik slovstvene folklore je živi, govorjeni jezik, navadno narecje. Nosilci narecja so pripadniki socialne skupine s skupnimi zgodovinsko-kulturnimi okolišcinami v danem geografskem okolju. Zato je pri raziskovanju slovstvene folklore pomembno cim boljše poznavanje lokalnega narecja, njegovih temeljnih lastnosti in posebnosti, ki se kažejo na vseh jezikovnih ravninah: glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski, besedotvorni in bese­doslovni (leksikalno-semanticni) (Unuk 1997/98: 307). Na posameznikov narecni govor vplivajo številni dejavniki: izobrazba, stik s knjižnim ali tujim jezikom ter drugimi na­recji, stik z javnimi obcili, osebnostne znacilnosti govorca, trenutno custveno razpolo­ženje. Ta kontekst je mogoce, vcasih opazneje vcasih manj, razbrati tudi iz pripovedi pripovedovalca. Charles Bally, zacetnik jezikoslovnih teorij sloga, je samemu živemu jeziku pripiso-val slogovnost s tezo, da je govor izraz življenja in je zato vedno afektiven. Bistvo živega govora je, da reagira na vitalne sile in impulze, ni pa njegov namen ustvarjati estetskih ucinkov: teži po lepoti, vendar to ni njegov cilj (Ocvirk 1981: 42). Da je pripovedovanje folklornih pripovedi torej posebna, umetnostna zvrst govorjenega jezika, se strinjajo skoraj vsi avtorji, ki se ob besedilu posvecajo tudi teksturi. Z vidika dialektologije je jezik slovstvene folklore obravnaval Jerzy Bartminski. Menil je, da je jezik slovstvene fol­klore strukturno in funkcionalno drugacen od vsakdanje govorice, in želel je ugotoviti, po cem se jezik folklornih žanrov loci od govorjenega jezika (narecja, pogovorni jezik). Narecje oz. govorjeni jezik ima sposobnost notranje diferenciacije, in slovstvena folklora je njegova umetnostna oblika. Poeticna razlicica živega, govorjenega jezika nastane po dveh pravilih: 1. z izbiro, 2. s posplošitvijo izbranih govornih elementov, tako da je njiho­vo delovanje ocitno na vsaki ravni jezikovne strukture (Bartminski 1973; prim. Stanonik 2001: 122). Vsakdanje govorno posredovanje in pripovedovanje imata veliko skupnega, saj sta obe razlicici govorjeni, potekata iz oci v oci in sta usmerjeni h konkretnemu naslovniku. Vsakršen diskurz je strukturiran niz jezikovnih izrazov s sporocilnim ciljem, ne glede na zvrst, slog, namen, medij (Kovac 1994: 5). Pripovedovanje kot specificen diskurzivni tip poudarja nekatere sestavine, predvsem estetske in dramatske.36 Pri pripovedovanju ni pomembna le vsebina (kaj), prav toliko ali morda celo pomembnejše je, kako je pri­poved izvedena. Glavna razlika med vsakdanjim govornim posredovanjem v narecju in pripovedovanjem (tudi v narecju), ki jo pricakujemo, ce se opremo na definicijo, da je slovstvena folklora umetnost narecij oz. govorjenega jezika (Stanonik 1999: 42, 43), izha­ja torej iz spremembe funkcije: pri pripovedovanju gre za zavestno željo po oblikovanju, zato je tu povecana estetska funkcija: vsak, posebej pa dober pripovedovalec, natanko ve, kdaj pripoveduje in kdaj ne.37 Zaradi socasnega oddajanja in sprejemanja pripovedovalec sproti spremlja odzive drugih udeležencev folklornega dogodka in se navadno v skladu z njimi tudi ravna. Za-pis teksture je pomembna informacija, vendar na papirju kljub natancni foneticni tran­skripciji izgubi svoj primarni ucinek, na kar je opozoril Maticetov: »Ce koga moti pisana zbirka vzklikov (a, aha, ja, zdaj, ježeš [...]) naj le pomisli, da so te za nevajeno oko le ‚puste crke‘ pravzaprav namenjene ušesu, v vsakem primeru pa so živ in nenadomestljiv del ljudske pripovedne tehnike« (Maticetov 1956a: 122). Pripovedi, zbrane na Bovškem, so bile povedane v bovškem govoru, ki se cleni na go-vore posamicnih vasi. Ti se med seboj razlikujejo predvsem na leksikalni ravni, ponekod tudi v glasoslovju (Ivancic Kutin 2007a: 12).38 36 Tipicen primer razlike med vsakdanjim govornim posredovanjem in pripovedovanjem je bilo mogoce opazovati med FS5, pri srecanju s skupino lovcev v lovski koci. Pripovedi glavnega pripovedovalca so bile prave monodrame. Med posamicnimi zgodbami, v premoru, ko je iskal idejo za naslednjo pripoved, se je umiril, diskurz je potekal brez dramaticnih vložkov, morda s kako šalo. 37 Npr. pripovedovalka iz Bovca, ki je želela, da zvocno dokumentiram zgolj pripovedi, ne pa tudi celotnega folklornega srecanja, mi je pred vsako na novo zaceto pripovedjo dala znak, da vkljucim diktafon, ko je s pripovedjo koncala, je rekla, naj ga ustavim. 38 Bovški govor in govor Bavšice sta podrobneje predstavljena v poglavju, ki ga je pripravila Karmen Kenda--Jež. Jezikovna tekstura Jezikovna tekstura – to so diskurzivni oznacevalci, besedne in stavcne figure, ponavlja­nje, elipsa, pretiravanje, dramaticni sedanjik ipd. – gradijo slogovno podobo besedila in njegovo semantiko. Ker ima jezikovna tekstura pri pripovedovanju vselej tudi zvocno podobo, je nelocljivo povezana s t. i. glasovno teksturo. Diskurzivni oznacevalci Za govorjeno besedilo so znacilne sestavine, ki signalizirajo stik med pripovedovalcem, poslušalcem in sporocilom (pripovedjo); to so t. i. diskurzivni oznacevalci (Wales 1990: 130, 131).39 Z njimi se pripovedovalec obraca neposredno na sprejemalca, ga poziva, ogo­varja in navidezno sprašuje (ne, no, ja, poslušaj, ti, moja ti, veš, vidiš …) Imajo števil­ne in razlicne funkcije: signalizirajo odnose v diskurzu, govorcev odnos do upovedene predmetnosti in njegovo ali poslušalcevo custveno angažiranost. Podobno vlogo imajo zvalniki, ki signalizirajo družbena razmerja med udeleženci in identificirajo naslovnika (Zuljan Kumar 2007: 44). V pripovedih so na mestih, kjer pripovedovalec stopnjuje na­petost ali pa želi poudariti osebno custveno ali racionalno razmerje do vsebine. Podoben namen in ucinek imajo tudi kletvice, vzkliki (jejžeš, nazarenjska mati, madona) in drugi medmeti. S folkloristicnega vidika teksture (folklornih) pripovedi ti elementi pri nas še niso raziskani, z drugih vidikov pa se v zadnjem casu z njimi ukvarjajo dialektologi in fraze­ologi.40 Število diskurzivnih oznacevalcev naceloma raste premosorazmerno z dolžino pripovedi, razlikujejo se po funkciji, po obliki in vlogi pa so še podrobneje opredeljeni. Kratki diskurzivni oznacevalci (tipa ja, ne, no, ti) so skladenjsko gledano v razlicnih vlogah, najveckrat kot clenkovi pastavki. Poudarjalni clenek ne je lahko postavljen v sre-do, še veckrat pa na konec povedi, npr. samo zdaj, ko je že stalo skupaj, zastopiš, ne; zato ce testo nima soli notri, ne stoji skupaj, ne (FS5,17). No lahko signalizira zacetek zgodbe, npr. No, … je bil nek cevljar … (FS2, 1), ponazarja nadaljevanje že prej povedanega, npr. No, ce jih pripelje, da mu da … (FS2,7), ali povzema, npr. No, zdaj to je bil zadnji vecer, ko je klicala (FS1,7). Poseben primer kratkega diskurzivnega oznacevalca je zaimek ti, ki pa ima popolnoma drugacno vlogo, kakor jo sicer imajo zaimki. Ti je diskurzivni oznaceva­lec z velikim custvenim nabojem in se pojavlja pred ali takoj za deli, ki jih pripovedovalec želi cim bolj dramaticno poudariti, npr.: je bilo osmega septembra, zvecer, ti, sva bila z Lojzem v kuhinji, ti, a ne pride ravno pred okno, ti, cvikat gor na cimber sova (FS3, 14). Vse naštete kratke diskurzivne oznacevalce je uporabljala vecina pripovedovalcev, razen dveh, kar bi morda lahko pripisali dejstvu, da sta pripovedovalca pripovedovala le 39 V anglosaški literaturi so ti elementi oznaceni s terminom discours markers oz. discours signals (Wales 1990: 130, 131), v slovenšcini so to diskurzivni oznacevalci (Zuljan Kumar 2007: 44). 40 Npr. Danila Zuljan, Karmen Kenda-Jež, Irena Stramljic Breznik, Nataša Jakop. enemu sprejemalcu (tj. raziskovalcu), ki ga ni bilo treba posebej motivirati za poslušanje, saj je bilo zanimanje ocitno (npr. pri FS1 in FS2). Z diskurzivnimi oznacevalci v obliki vprašanj in pozivov pripovedovalec neposre­dno nagovarja navzoce, npr.: poslušaj!, veš, moja ti, vidiš!; vidiš? slišiš? slišiš! misliš? ti povem, da ...; saj si ga poznala … Tudi ta tip diskurzivnih oznacevalcev je redkejši v folklornem srecanju z dvema udeležencema, pri drugih folklornih srecanjih pa so v raz­licnih oblikah uporabljeni pogosteje: Glej, takle hlod je prišel (pokaže) … (FS6, 4); Cakaj, zdaj povem pa še jaz eno smešno (FS6, 12); Cakaj, … Snemaš, ne? (FS1, 6); Veš, niso bile poštene … (FS3,12); Ja pa veš, kaj smo se tudi bali (FS4, 15); Sem jo zagrabil, veš, tako … (FS5, 7); Aaaaajej, da jih vidiš!!! (FS5, 9). Vprašanja in pozivi so retoricni, saj v resnici od udeležencev ne zahtevajo ali pricakujejo odgovora; z njimi pripovedovalec skuša nave-zati stik in si zagotoviti pozornost, kar se kaže tudi v tem, da so naceloma v drugi osebi ednine, ceprav pripovedovalec pripoveduje skupini ljudi: Je zagledal tisti semafor, tiste luci, zastopiš … (FS5, 20). Kletvice in drugi vzkliki (slednji najpogosteje s sestavinama Jezus in Marija) so dis-kurzivni oznacevalci, ki podkrepijo vsebino, stopnjujejo napetost, poudarjajo ali izraža­jo pripovedovalcev custveni odnos do povedanega. Uporaba kletvic je gotovo povezana z osebnimi jezikovnimi navadami pripovedovalcev, upoštevati pa je treba tudi druge okolišcine, predvsem stopnjo sprošcenosti: tudi pripovedovalci, ki bi v povsem zaseb­nem okolju uporabljali kletvice, se jim v drugih okolišcinah raje izognejo (navzocnost raziskovalca, diktafon), ali pa uporabijo nekoliko bolj evfemisticno obliko. Tako so bile kletvice dokumentirane samo pri dveh, pri enem tudi v eksplicitnih oblikah, pri drugem pa samo v evfemisticnih, medtem ko so vzkliki s sestavinama Jezus, Marija in izpeljan­kami pogoste pri vseh pripovedovalcih: Dijoporko, ti, prideva, nas je zagledala … (FS5, 43); Ene par jih je ratalo, jebiga (FS5, 44); Ma kaj, hudica, da jim ne morem …(FS6, 3); … vzamem, kar nož, oštja malora, ce noce dol … (FS6, 9); … je pa šel, nazarenjska mati, kot da bi ga veter nesel! (FS3, 2); Radovedna!!! Jeeeejš, jeeejš!! (FS3, 19); Ja kaj, madona!!! vcasih so naredili vec škode kot dobicka! (FS3, 22); Iiijejš, notri so perlmandelci. In vpijejo …(FS4, 12). Diskurzivni oznacevalci v obliki vzklikov, npr. o, ooo ali o-la, se pojavljajo predvsem na zacetku zgodbe ali na zacetku povedi, opozarjajo pa na nov vsebinski sklop. Ena iz-med pripovedovalk (FS1) s takim diskurzivnim oznacevalcem zacne kar štiri od sedmih pripovedi, pogosto pa jih je mogoce zaslediti tudi pri drugih pripovedovalcih: Oo-la, zdaj povemo pa še eno novo pravljico (FS1, 2); Ooo, zdaj povem pa še to, od tiste zlate veri­žice (FS1, 4); Ooo, in zdaj so se zmenili, ne, fantje, da bodo … (FS6, 7). Raba diskurzivnih oznacevalcev pa je znacilna tudi za sprejemalce. Z njimi sproti potrjujejo pozornost in zanimanje, izražajo strinjanje oz. nestrinjanje z vsebino ali izražajo custven odmev na pripoved (mhm, ja, a res, ne, ajej, joj, ojej); izraženi so lahko tudi neglasovno (kimanje, odkimavanje, obrazna mimika ipd). Znacilni so za kratke premore (ko pripovedovalec zajame sapo, zacne novo poved …) ali spremljajo pripovedovalcev govor (Reuster-Jahn 2005: 163). Diskurzivni signali, tudi ce pripadajo drugim besednim vrstam, imajo naceloma medmetno funkcijo, saj imajo sporocanjsko-pragmaticni pomen: izražajo razpolože­nje, posnemajo šume in gibe,41 velevajo, prepovedujejo ali zapovedujejo (Toporišic 2000: 451–463). Njihov pomen se nanaša izkljucno na situacijo in kontekst, odlocilnega pome­na pa je tudi intonacija (Stramljic Breznik 2002: 71). Besedne in stavcne figure Za dramaticen ucinek in s tem za estetsko oblikovanost besedila je pomembna izbira besednih in stavcnih figur, kot so ponavljanja, pretiravanja, okrasni pridevki, dvodelne forme, slikovite primere, rekla, premi govor, elipticni stavki, dramaticni sedanjik ipd. Pripovedovalec jih v pripoved vpleta spontano, vendar z zavestjo, da ti elementi razgi­bajo besedilo, s tem pa se vzdržuje pozornost in zanimanje drugih udeležencev pri fol-klornem dogodku. Tudi pogosta raba istih veznikov in prislovov (in, potem: v bovškem govoru imata prislov potem in veznik in isto obliko šie ali, v daljši obliki, šiede), vprašanja (kaj sem hotel povedat/reci) ucinkujejo kot slogovno sredstvo, razkrivajo pa tudi pripove­dovalcevo obotavljanje, neodlocnost, razmislek. Ekspresivne besede in besedne zveze dajejo besedilu slikovitost, nekatere pa so tudi metaforicne. Izrazna moc besed je pogosto vezana na kontekst, v katerem je izrecena, izvzeta iz njega pa deluje povsem vsakdanje: npr. knjižna besedna zveza zlata verižica (FS1, 4) deluje v kontekstu narecnega besedila veliko bolj svecano kakor pa zlata ketnica, kakor bi to bilo v vsakdanjem bovškem govoru. Vsakdanje besede in besedne zveze so lahko mocno ekspresivno obarvane tudi z zvocnimi ucinki (nacinom, kako so izrecene). Ponavljanja lahko pomembno prispevajo h koheziji besedila (Zuljan Kumer 2007: 41): ponavljanje istih besed, stavkov ali celo vecjega dela besedila je lahko posledica pov­zemanja glavnih poudarkov po prekinitvi, ki pride iz vrst sprejemalcev (lahko tudi po dolgotrajnem smehu), pripovedovalec si z njim pridobiva cas za nadaljevanje, pogosto pa ponavlja dele, ki so sprožili burne odzive, ali pa poudari pomembnost povedanega. Ponavljanje je lahko tudi sredstvo za stopnjevanje napetosti: Prideva na Žago. »Zdaj tu ustavi!« Je pa placal vsej oštariji. Prideva na Most. »Ustavi!« Placa vsej oštariji. Sva prišla k Žvikarju – vsej oštariji placal. Saj jih ni bilo notri kot dva, trije, pa placal pa je (FS5, 20). Ponavljanje istih besed zapored vcasih nadomešca prislov dolgo ali zelo: gleda,42 gleda, gleda (dolgo išce) (FS1, 4); je grulil, grulil, grulil (dolgo grulil) (FS5, 4); je bila temna, tem­na rec (zelo temna) (FS3, 12). Ponavljanja pa niso vselej posledica izbire in želje po oblikovanju besedila: npr. za razlocek od nacrtovanih ponavljanj so lahko znak obotavljanja, iskanja rdece niti, tre­nutka nezbranosti ipd. Iz transkripcij so razvidni tudi številni obrazci (stalne besedne zveze), npr: cez in cez (povsod) (FS3, 6); leto za letom (FS6, 18), primere, npr.: kot je veter potegoval, tako je 41 Diskurzivni oznacevalci, ki posnemajo šume in gibe, so opisani v nadaljevanju, saj kažejo na ponazoritev z glasom in telesom. 42 Glagol »gledati« v bovškem govoru pomeni »iskati«. pleh butal ob kamen (FS4, 2); je bil trd (pijan) kot žebelj (FS5, 29); zvezd je toliko, kolikor ima osel dlak (FS2, 3), in dvodelne forme - ena ven, druga noter (FS3, 10); ena je bila nervozna, druga pa ni bila pri pravi (FS3, 16); ni vedel, ali iti naprej ali nazaj (FS4, 6); pri enem kraju so ležale cajtenge, pri ta drugem pa klobasa (FS1, 5). Nekateri pripovedovalci ta slogovna sredstva uporabljajo pogosteje kakor drugi. Najskromnejša so v FS2, medtem ko se posamezne oblike dokaj pogosto izmenjujejo v pripovedih vseh drugih pripovedo­valcev. Stopnjevanje, elipsa in pretiravanje se navadno uresnicujejo v okviru ene ali vec povedi in hkrati ustrezajo dvema ali celo vsem trem oblikam. »Folklorna pripoved je pod vplivom afektov, ki najbolj udarijo na dan prav na skladenjski ravnini« (Hadalin 1993: 170). Skladenjska struktura pri pripovedovanju je, ce bi jo razclenjevali s pomocjo stavcne analize, lahko zelo zapletena. Jelka Hadalin opozarja na razdružene povedi, ki so vcasih posledica custvene razvnetosti, ko misel prehiteva govor, drugic pa prefinjeno sredstvo dramske zgradbe (Hadalin 1993: 170), saj stopnjujejo napetost: [...] sem slišal zajca!!! Pa ga nisem videl. Slišal sem ga, se je videlo kot cez dan. O polnoci (FS5, 35). Dra­maticne so tudi nekatere oblike povedi, ki so skladenjsko vprašalne, pragmaticno pa so trdilne, veckrat z ironicno konotacijo: A ni vzelo elektriko! (Zmanjkalo je elektricnega toka) (FS5, 16); A ni nesla še njemu kur! (Tudi njemu je (lisica) odnesla kokoši.) (FS5, 13). Prav tako stopnjujejo napetost stavki z elipso glagola: Kar naenkrat – klobuk dol z glave (FS5, 4); in odvisniki z elipso glavnega stavka: (odlocil se je / sklenil je ...) Da bo to lisico, da bo rešil Bovec pred to grozeco nevarnostjo ... (FS5, 13); (mislila sta / trdila sta ... ) Da jima bukev dela senco! (FS5, 46). Pripovedovalci v pripoved radi vpletajo tudi pretiravanja: se je cel Bovec smejal (FS5, 29); cela Bavšica je bila povabljena (FS3, 2). Najpomembnejša stavcna figura, ki poleg dramaticnosti vpliva tudi na strukturo besedila pri pripovedovanju, je premi govor. Ceprav so spremni stavki v veliki vecini klišejski (je rekel, je dejal, pravi ipd.), pa so dobesedni navedki izrazito ucinkoviti: pri­povedovalec z izrekanjem v prvi osebi odigra vlogo govorecega protagonista ter ga s tem okarakterizira (njegov jezik, nacin govorjenja, mišljenje, znacajske lastnosti). Dobesedni navedek torej ob predmetni vsebini in vrsti jezikovnih sredstev (npr. posebna leksika, preskok v drugo socialno zvrst ali celo v tuj jezik idr.) vsebuje tudi akusticne sestavine (nacin izgovora) in telesno govorico. Premi govor med pripovedovanjem sprejemalca do-datno informira: s posnemanjem protagonista ali položaja lahko pokaže na odnose med protagonisti v zgodbi in/ali pripovedovalcev odnos do njih oz. do vsebine ipd. Zato je premi govor neogibna sestavina pripovedovanja, in prav vsi obravnavani pripovedovalci so ga, seveda v razlicnih odmerkih, vpletali v svoje pripovedi. »V pripovedi seveda pre­vladuje epsko, toda dialog daje mocan pecat dramatskega, v prostoru med golimi, lahko tudi grobimi besedami pa se ustvarjajo tudi liricna obcutja« (Hadalin 1993: 163). Dramaticni sedanjik naceloma napoveduje ali pa je že del vsebine, ki jo želi pripo­vedovalec poudariti. Kot slogovno sredstvo deluje na poslušalce motivacijsko, saj, ko ga zaznajo, samodejno pozorneje prisluhnejo. Isto funkcijo kot dramaticni sedanjik pogo-sto prevzemajo tudi že omenjeni stavki z elipso glagola. Nejezikovna tekstura Nejezikovna tekstura je posledica neposredne interakcije, ko vsaj dva udeleženca pogo-vora zavestno gledata drug drugega (Duncan 1992: 21). Jezikovna in nejezikovna gla­sovna tekstura sta nelocljivo povezani: vsaka beseda ima tudi svoj zven, in od takega ali drugacnega zvena iste besede je odvisen njen pomen. Tako je npr. beseda dobro v nevtralni obliki bovškega govora akutirana na prvem zlogu (dó:bro), ce pa je cirkumflek­tirana (dò:bro), dobi povsem drug pomen (že prav). Foneticna transkripcija, ki natancno sledi pripovedi, omogoca sprotno razbiranje dolžin in tonemske naglašenosti. Z locili, tudi dvojnimi ali trojnimi, pa je mogoce nakazati fonetiko stavkov in povedi. K nejezi­kovna teksturi spada glasovna tekstura, tj. oblikovanje z glasom, in neglasovna tekstura, tj. oblikovanje oz. ponazarjanje s telesom (Duncan 1992: 22). Nacini oblikovanja s temi sredstvi lahko pomembno prispevajo k dramatizaciji besedila. Glasovna tekstura Kakor je razvidno iz omenjenih zgledov, je nejezikovna glasovna tekstura tesno pove­zana z jezikovno. Glasovno oblikovanost besedila ustvarjajo zvocnost, naglaševanje, višina glasu, intonacija, onomatopoeticnost.43 Glasovna izrazna sredstva ali parajezik, kakor jih imenujejo nekateri jezikoslovci (Wales 1990: 334),44 oblikujejo prozodijo besed in stavkov. Vse to je treba upoštevati tudi, ko se govori o vrednosti jezika kot sredstva, ki ustvarja estetske ucinke (Ocvirk 1981: 46). Medmeti oponašajo zvoke iz žive in nežive narave npr.: Cefšeeek, sem naredil – plunf – klobuk dol z glave (FS5, 4); Pa veš, kako se je oglasil!!! Owow! Wow! (FS5, 43); ter med-meti, ki nadomešcajo besedno ponazoritev, npr. Cak! Puf! Pa je bila (zelo hitro je bilo opravljeno) (FS5,12). Ekspresivna izreka besed in besednih zvez je lahko izražena npr. s skrajno dolžino vokalov, ki navadno nadomešca prislov zelo oz. veliko: Je kuhaaaaril. Peeekel in vse skupaj (veliko kuhal, veliko pekel) (FS5, 43); »Se nimam kaj bati.« Kora-aajžen (zelo korajžen) (FS6, 8). K nejezikovni glasovni teksturi sodijo tudi premori in nekateri medmeti, ki razkrivajo pripovedovalcevo obotavljanje, premislek, pridobivanje casa (khmm, eee ...). Nacin izgovora besed in stavkov je pomembna razsežnost dramatizacije besedila, ki pa se v prepisu skoraj popolnoma izgubi. S foneticno transkripcijo in locili (tudi dvoj­nimi in trojnimi), ki so za ponazoritev glasnosti ali poudarjenosti zapisani tudi sredi stavka, je nacin izreke mogoce le nakazati, npr. poudarjenost, naklon, dolžino ali skraj-no dolžino vokalov. Pripovedi pa ni mogoce zapisati tako, da bi se že iz zapisa videlo, kdaj, npr., je bil pripovedovalec cinicen, je morda kaj povedal s prizvokom posmeha ali 43 Gl. tudi Stanonik 2001: 259. 44 Parajezik, ang. paralanguage ima razlicne definicije (prim. Wales 1990: 334). užaljenosti. Prav tako se iz transkripcij ne vidi, kdaj je šepetal, kdaj vpil ali ce je moški oponašal ženski glas. Pripovedovalec z glasom oblikuje vsako besedo, besedno zvezo, stavek, poved. Odsotnost zapisa teh elementov teksture je torej pri prekodiranju besedila iz pripovedovanja v živo na papir nenadomestljiva. Zato je nujno, da vsaj na mestih, ki se z zvocnega posnetka zdijo najbolj akusticno oblikovani, skušamo z opisi nacina izreke v besedilu ohraniti tisto, kar se z zapisom sicer zgubi. To velja še toliko bolj za premi govor, saj so spremni stavki v folklornih pripovedih, kakor receno, povecini klišejski (je rekel/ je dejal). Dobesedni navedek je, že od zunaj gledano, postavljen v usta drugi osebi, o kateri govori pripovedovalec, zato je pomembno, kako je pripovedovalec to izrekel. Ooo, Tona je tisto videl (jezno): »Bom pa jaz tebi zdaj pokazal ...« (FS1, 5); Gospodinja ga vidi, pravi (zacudeno): »Pa kaj je to za ena pošast?!« (FS2, 9); ... Bali. Noreli mimo tistega (dramaticno)! Kako pojdeš gor na kor!? (FS4, 16); Je rekel (se razburi, zelo hitro): Bejži, prekleta mona hudiceva! Kaj me zajebavaš, kaj porecejo ljudje!!! (FS5, 10); Je dejala (utiša glas): »Tu sta dva Ljubljancana ...« (FS5, 10). Poleg nacina izgovora in vsebine pripovedovalec »osebo« okarakterizira tudi s pre­skokom v drugo socialno zvrst jezika: v drugo narecje, knjižni ali celo tuj jezik. »Tega guspoda tuki buli srce« (FS5, 10); »Da te nije stid, životinja jedna!« (FS5, 9); »Ši, ši, filje. Da ima filje, tanto filje« (FS6, 3). Takšni preskoki v transkripciji niso posebej oznaceni z opombo v oklepaju, saj je že iz transkripcije razvidno, da gre za jezik, ki se ne ujema z bovškim govorom. Neglasovna tekstura ali ponazoritev s telesom Neglasovna izrazna sredstva so ponazoritve s telesom, tj. sporocanje z obrazno mimiko, gibi rok in telesa (Wales 1990: 322, 323). Neil Thompson je nebesedno komunikacijo, ki spremlja govor in mu krepi pomen, razdelil v naslednje kategorije: izraz na obrazu, ocesni stik, drža telesa, orientacija obraza (proti komu, kam je pretežno usmerjen obraz), razdalja med udeleženci, drobni gibi, veliki gibi, obleka in predmeti: pripovedovalec je npr. oblecen svecano, ima pri roki npr. svincnik, s katerim se med pripovedjo igra, kar razkriva vznemirjenost, zdolgocasenost ipd. (Thompson 2003: 97–99). Z vidika folklor­nega dogodka prvine neglasovne teksture prevzamejo nase nezanemarljiv del sporocil­nosti. Potekajo hkratno in soglasno z besedno izraženo pripovedjo, jo podpirajo, vcasih pa jo tudi popolnoma nadomestijo: »obraz pripovedovalca se odkriva kot izreden medij, sposoben za izražanje najbolj skritih vzgibov. Fiziologija jezikovnega izražanja se mora v globini ujeti z motoricno linijo melodike in dinamicno linijo ritmike pripovedovalca. Govor in geste so tedaj v eni in isti psihološki doživljajski zvezi, ustvarjalni jezik in gib sta usklajena v enotno celoto« (Stanonik 2001: 275). Kazalni zaimki, npr. tam, tale, so navadno dopolnjeni z nebesednim sporocilom: Doktor je sedel pa tule (pokaže). Tisti je bil pa tu (pokaže stol) (FS5, 10). Še bolj to velja za prislov tako, saj zahteva dopolnilo npr.: ... je bila temna temna rec in takole visoko (kaže višino nad glavo) (FS3, 12). Ti elementi dramatizacije so posledica živega stika med pripovedovalcem in spreje­malcem: sprejemalec neposredno gleda pripovedovalca. Zato je pri transkripcijah treba kot spremno didaskalijo v oklepaju opisati vsaj tiste gibe, brez katerih bi bilo besedilo nerazumljivo ali pomembno prikrajšano. Vcasih gibi kažejo tudi na to, da se je pripove­dovalec resnicno spojil s pripovedjo, npr.: so gledali z daljnogledom tja v Polovnik, tja po hribih, tako so gledali (pograbi diktafon, ga uporabi za daljnogled, vstane in kaže, kako so gledali), da kje so partizani (FS6, 13). Govorno šibkejši pripovedovalec primanjkljaj pri oblikovanju z besedami lahko na­domesti s poudarjeno neglasovno teksturo (Žele 1996: 553). Ta pomanjkljivost pa se ja­sno pokaže, ko je besedilo transkribirano na papir.45 Vpliv tehnicnih sredstev za dokumentiranje na teksturo Na vsako pripovedovanje vpliva kontekst, ki je sestavljen iz okolišcin casa, kraja, pro-stora, udeležencev ter njihovega vedenja, motivacije, trenutnega razpoloženja idr. V na­daljevanju je poudarjena specificna okolišcina, tj. uporaba tehnicnega pripomocka za zvocno dokumentiranje. Že v 60. letih 20. stoletja je Niko Kuret zapisal, da je zvocni posnetek, tedaj še na magnetofon, neogibni pripomocek folklorista, saj raziskovalec z njim ohranja ne le besedilo, ampak tudi izvirni glas, dikcijo in intonacijo, cesar svincnik ne more zapisati (Kuret 1960–61: 3). Snemanje povzroca psihološki pritisk na pripovedo­valca, saj se zaveda, da trajen zapis omogoca ponovno poslušanje, analizo, vrednotenje in možnost, da bo gradivo objavljeno ter s tem dostopno tudi drugim, ki trenutno niso ciljno obcinstvo. Zato ga skrbi njegova podoba, ki jo ustvarja z jezikom, tj. besednim in nebesednim, in seveda tudi z vsebino.46 Razlicica narecja vsakega posameznika je vedno odvisna od starosti, kraja in drugih življenjskih okolišcin (izobrazbe, dela, kraja bivanja, stikov z ljudmi in javnimi obcili), kljub temu pa je opaziti razlocke med pripovedova­njem in jezikom, ki ga je pripovedovalec uporabljal v vsakdanjem govoru pred pripove­dovanjem. To se na glasoslovni ravnini kaže kot vecji ali manjši pomik v nadnarecno ali knjižno izreko, kar v primeru bovškega govora pomeni predvsem manj ukanja in izgovor nenaglašenih ejev, ki so sicer zreducirani v polglasnik (žalust’n . žalosten), veznik an . in. Na ravni besedišca je opaziti rabo nadnarecnih besed: veznik/prislov (šie . in, pa, po­tem; putr . maslo; grozno zlo soudu . ogromno denarja). Zmanjša se ali izgine raba mašil (eee), vulgarnih besed in kletvic, mlajši informatorji pa opustijo sleng (ful . zelo, grozno zlo). Na skladenjski ravnini je najopaznejša zamenjava bovškega arhaicnega pogojnika s knjižnim (sem ga bil vzel, ce sem ga bil imel . bi ga vzel, ce bi ga imel). Pri vecini dobrih 45 Tako npr. pri pripovedovalcu Pepiju z Žage. V živo je bilo kaj videti, saj je skoraj vsako besedo pospremil tudi z gibi, vcasih pa so gibi celo nadomestili besede. Ko je bilo besedilo preneseno na papir, je torej utrpelo precejšnje izgube. Ko sem ga obiskala prvic in sem snemala z diktafonom, se je, medtem ko je govoril o ženski, ki je ležala na parah, ulegel na kavc, zaprl oci in sklenil roke na trebuhu. Ko smo ga drugic snemali s kamero in smo bili na prostem, je pri tem prizoru vstal s stola, se nagnil nazaj, zaprl oci (Ivancic Kutin 2005a, 265–267, 285). 46 Pripovedovanje pripovedovalca v FS5 se je ob vkljucitvi diktafona mocno spremenilo: zgubilo je prejšnjo živahnost, zginile so kletvice, ki so bile pred tem pogoste, in sicer v funkciji poudarjanja, cudenja, stopn­ jevanja napetosti. Cez cas, ko je pripovedovalec na diktafon nekoliko pozabil, se je pripovedovanje vrnilo v prejšnjo obliko, z vsemi izraznimi sredstvi vred. pripovedovalcev spremembe jezika zaradi tehnike trajajo le krajši cas, dokler se nanjo ne privadijo ali pozabijo. Metodologija na terenu in v kabinetu Zaradi sinkreticnosti slovstvene folklore (hkratnost besede, giba, glasu …) je sodobna folkloristicna metodologija izrazito interdisciplinarna (Maticetov 1956: 130; Terseglav 1980: 46, 47; Stanonik 1982/83: 78, 2001: 333–391; Golež Kaucic 2001). Z združitvijo filo­loških, literarnozgodovinskih, kulturnozgodovinskih geografsko-statisticnih in drugih prijemov je izoblikovala svojo lastno metodologijo. Ko je Maticetov govoril o sodobni folkloristicni metodi zapisovanja, je mislil na konserviranje cim bolj avtenticnega po­dajanja pripovedi iz ust pripovedovalcev, torej dobesedno in v narecju (Maticetov 1952: 189). S sodelovanjem med folkloristom in dialektologom se je strinjala tudi Maja Bo-škovic-Stulli (1959), a je opozorila, da raziskave narecij zahtevajo drugacne metode od folkloristicnih: folklorist išce dobre pripovedovalce,47 dialektolog pa predvsem ljudi, katerih govor je znacilen za dolocen kraj in niso neogibno tudi dobri pripovedovalci (Stanonik 2001: 361). Slovstvena folkloristika se pri terenskem delu mocno naslanja na etnografske metode. Pri kabinetnem delu pa folklorist v vecjem obsegu uporablja jeziko­slovne in literarnoteoreticne metode. Sinkreticnemu predmetu torej ustreza sinkreticno raziskovanje in pa kot piše Stanonikova - raziskovalec je najprej pustolovec in detektiv, ko išce in zbira gradivo, nato je sprejemalec, ki mora biti vešc navezovanja stikov, prido­bivanja zaupanja, koncno - je strokovnjak, dolžan cim previdneje konservirati gradivo, da bi bilo cim manj poškodovano in okrnjeno, dosegljivo še drugim. Ta operacija pa je zahtevna in ne prestanejo je uspešno vsa besedila. V zameno za trajnost pisanega teksta je treba žrtvovati dramaticnost neposrednosti. Tisto, kar slovstveno folkloro ohranja za zanamce, jo hkrati tudi malici (Stanonik 1982: 72). Pripovedovanje v živo je hkraten proces podajanja (pripovedovanja) in sprejemanja (poslušanja, gledanja). Pripovedovalec, njegova pripoved in poslušalci se obnašajo eden do drugega kot deli enega, edinstvenega toka, komunikacijskega dogodka. Kot komunikacijski proces je slovstvena folklora omejena na majhno skupino, na položaj, v katerem ljudje med seboj neposredno komunicirajo. (Stanonik 2001: 293) Sinhronost sporocanja in sprejemanja omogoca in/ali povzroca vplive vseh okoliš--cin, v katerih poteka pripovedovanje. Najpomembnejše med njimi so cas, kraj, prostor in udeleženci z vsemi trajnimi in trenutnimi znacilnostmi (znanje, osebnostne lastnosti, trenutno razpoloženje, zdravje, življenjska ali poklicna pot itn.). Poleg tega na sprejemalce vplivata vsebina in izvedba pripovedi, in narobe: spreje­malci vplivajo na proces pripovedovanja z besednimi (komentarji, vprašanja, dopolnila 47 Lastnosti dobrega pripovedovalca so opisane v Ivancic Kutin 2001: 184, 187, 188. ipd.) ali nebesednimi odzivi (smeh, vzkliki, zmajevanje z glavo idr.). Pripovedovalec se jim prilagaja s pripovedjo in obnašanjem. Za preucevalca procesa pripovedovanja z gledišca konteksta in teksture je spremlja­nje folklornega pripovedovanja v živo osrednjega pomena, saj prinaša številne prednosti pri poznejšem kabinetnem delu (transkripcije, interpretacije, analize). Samo tehnicna dokumentacija folklornega srecanja namrec ne zajame vseh vidikov, ki jih lahko clovek z vsemi cutili in razumom neposredno zazna v živi situaciji. Ali: samo z navzocnostjo v casu in prostoru, ko in kjer se pripoveduje, je mogoce dojeti/razumeti/obcutiti/zaznati prvine neponovljivega konteksta casa, prostora in udeležencev. Enako velja za elemente teksture, saj se odvijajo neposredno pred ocmi in ušesi navzocih in so tesno povezani z neponovljivim kontekstom, v katerem se uresnicujejo. Dokument, ki nastaja vzporedno z doživljanjem v živo (npr. zvocni posnetek, fotografija, terenski dnevnik), je sam po sebi zgolj interpretacija opazovanih fenomenov. Dokumentiranje folklornega pripovedništva na terenu zahteva temeljito pripravo. Obsega postavitev ciljev (npr. vrsta želenega gradiva in njegov namen pri nadaljnjih raz­iskavah) in približno opredelitev geografskega obmocja, na katerem bo raziskava po­tekala, pripravo okvirnega vsebinskega vprašalnika, izbor tehnicnih pripomockov za dokumentiranje ter simbolicna zahvalna darilca za pripovedovalce. Tudi ob skrbni pripravi je delo na terenu vedno nepredvidljivo in zahteva od razisko­valca prilagodljivost, iznajdljivost in improviziranje. Raziskava konteksta in teksture folklornih pripovedi, na kateri temeljijo spoznanja te obravnave, je geografsko zajela širše Bovško,48 namen pa je bil pridobiti gradivo, ki bi cim bolje predstavljalo to obmocje. Cilj dokumentiranja so bile folklorne in spominske pripovedi, torej prozni žanri slovstvene folklore, v obicajnem življenjskem okolju. Doku­mentirano gradivo je bilo podvrženo analizi konteksta in teksture pripovedovanja. Za ta namen je bilo treba pridobiti dobre nosilce/posrednike, tj. pripovedovalce v njihovem domacem okolju. Posnete so bile številne situacije, v katerih so pripovedovali. Za analizo so bili izbrani posnetki, ki so ustrezali merilu za produktivno folklorno srecanje, tj., da se je zapored zvrstilo vec enot/zgodb, pri cemer je bil dokumentiran celoten pripovedni proces od zacetka prek vmesnih veznih besedil do sklepa. Zaradi interdisciplinarnosti slovstvene folkloristike (Golež Kaucic 2001; Stanonik 2001: 335–390) so bile v procesu zbiranja, dokumentiranja, transkribiranja in interpreta­cije gradiva posamic ali kombinirano uporabljene metode etnologije, jezikoslovja (pred­vsem dialektologije), literarne vede in sociologije. Raziskava je potekala v dveh razisko­valnih fazah: terenski (empiricni) in kabinetni. Med terenskim delom je bilo gradivo zbrano z metodo opazovanja z udeležbo (tehnika usmerjenega pogovora, polstruktu­rirani intervju, biografska metoda) in dokumentirano z zvocnimi (redkeje vizualnimi) posnetki ter s terenskimi zapiski. Pri kabinetnem delu oz. interpretaciji na terenu doku­ 48 Tj. obmocje od Srpenice na jugu do Predela in Vršica na severu; ujema se z mejami obcine Bovec. Z dia­ lektološkega vidika pa gre za bovški govor; zaradi krajevnih posebnosti tudi zanj velja pregovor, da ima vsaka vas svoj glas). mentiranega gradiva so bile uporabljene dialektološka metoda foneticne transkripcije, metode literarne vede (za obravnave slogovne oblikovanosti besedila) in etnolingvistike (za obravnavo krajevnega narecnega govora), metoda kvalitativnega raziskovanja (feno­menološka analiza) idr. Nekateri izsledki v zvezi s kontekstom in teksturo so bili pre­verjeni z anketo, na katero so odgovorili terenski zbiralci folklornih pripovedi (Ivancic Kutin 2006a).49 Opazovanje z udeležbo Pripovedovanje je miselno, psihicno in izrazno izjemno zahtevna aktivnost. Dolocajo jo spleti okolišcin in drugi dejavniki, povezani s pripovedovalcem, njegovim znanjem, nadarjenostjo, pripravljenostjo za sodelovanje in navsezadnje tudi s pripovedovalcevim razumevanjem, kaj raziskovalec želi oz. pricakuje od njega. Zato pri zbiranju in doku­mentiranju folklornih pripovedi ne zadošca klasicni intervju na podlagi vnaprej pripra­vljenega vprašalnika.50 Za raziskavo procesa pripovedovanja v domacem, zasebnem oko­lju je bila zato najpomembnejša metoda opazovanja z lastno udeležbo. Raziskovalec se z vkljucevanjem v prostor, kjer namerava dokumentirati gradivo, se­znanja z navadami ljudi, krajevno zgodovino, kulturo, jezikom. To omogoca navezova­nje osebnih stikov s clani skupnosti, po tej poti pa pride tudi do ustreznih pripovedoval­cev. Potencialnega pripovedovalca veckrat obišce, z njim naveže osebni stik, polagoma spozna njegovo življenje in delo, znacaj, osebno zgodovino, navade. Osebni stiki krepijo zaupanje, ki je pri pripovedovanju v domacem okolju neogibno – pripovedovanje je na­mrec osebna izpoved, ki velikokrat razkriva intimnejše lastnosti, custva, nazore pripo­vedovalca. Strategije iskanja informatorjev in ravnanje raziskovalca na terenu je nazorno opisal Barre Toelken (1996: 349–353). Udeleženost na domacem terenu, tj. v okolju, kjer raziskovalec živi in ga zato najbolje pozna in razume, prinaša številne prednosti. Ce je raziskovalec domacin in ga ljudje poznajo (ali poznajo vsaj njegovo družino), mu lažje in hitreje zaupajo kakor popolnemu tujcu. Poznavanje ljudi, lokalne zgodovine in kulture ter najpomembnejše – obvladanje domacega narecja, v katerem ob prvem stiku nagovori cloveka, raziskovalcu na domacem terenu utira pot tudi do pripovedovalcev, ki ga ne poznajo osebno. Domace okolje torej omogoca hitrejše in ucinkovitejše širjenje mreže informatorjev. 49 Anketa je bila avgusta 2004 poslana 38 terenskim zbiralcem, ki so sodelovali pri zbirki folklornih pripo­ vedi Glasovi. Odgovorilo jih je 25. Vprašanja so se nanašala na terensko zbiranje, na probleme konteksta, teksture in zapisovanja. 50 Imela sem sicer pripravljen okvirni vprašalnik, ki je me je opozarjal na pozorno dokumentiranje po­ datkov o pripovedovalcu in njegovem repertoarju. Vseboval je tudi izhodišcne teme, ki so pomagale spodbujati asociacije (vprašanja o bajcnih bitjih, nenavadnih doživetjih, naslove bolj znanih pripovedi iz pripovedovalcevega okolja), vendar sem ga uporabljala zelo diskretno, saj se je med srecanjem treba izogibati vsakršnim dejanjem, ki bi se utegnila zdeti preuradna in bi zavirala sprošcen pogovor in pozneje pripovedovanje. Iskanje informatorjev je najlažje zaceti kar v širši družini in pri prijateljih,51 tj. v krogu ljudi, kjer zaupanje že obstaja. Skoraj v vsakem krogu ljudi kdo pozna koga, ki zna dobro povedati zgodbo, seveda pa gre pri tem upoštevati subjektivno oceno oz. podobo o dobrem pripovedovalcu.52 Na ta nacin se mreža informatorjev in pripovedovalcev hitro širi. Na omejenem geografskem obmocju pa raziskovalcevi interesi postanejo kmalu šir­še znani in vcasih se kdo za informatorja ponudi tudi sam. Predvidevanja, kje bi utegnili najti pripovedovalce, se vcasih pokažejo za zmotna, domaci teren pa za past, saj zaradi custvene navezanosti na domaci kraj in ljudi lahko raziskovalca zanese mimo zastavlje­nih ciljev.53 Pri prvem obisku izbranega informatorja, morebitnega pripovedovalca, raziskovalec pojasni, kaj ga zanima, kako zapisuje (razloži namen tehnicnih pripomockov) in zakaj bo potreboval gradivo. Z metodo vodenega pogovora skuša ponazoriti vsebinska izhodi-šca, in sicer s fragmentarnimi primeri, asociativnimi vprašanji, z zgledi pripovedovanja ipd. T. i. vzorcno pripovedovanje je pripovedovanje raziskovalca: vcasih pogosto koristi zgodba, ki jo raziskovalec pozna: vkljucevanje v folklorno srecanje s pripovedovanjem raziskovalca zmanjša razdaljo med raziskovalcem in drugimi udeleženci, kar prispeva k homogenosti skupine. Hkrati je to uspešna strategija za spodbujanje pripovedovanja pri drugih udeležencih (gl. o aktivni fazi v nadaljevanju). Iz informatorjevih odzivov je naceloma mogoce razbrati npr. njegovo zanimanje in poznavanje posamicnih žanrov: nekateri se bolj zanimajo za strašljive povedke, zato so si jih dobro zapomnili in jih tudi z veseljem pripovedujejo. Komu drugemu pa prav ta žanr ni priljubljen (strašljive povedke se mu zdijo za lase privlecene, zato si jih ni zapomnil, in tudi ce si jih je, jih ne želi pripovedovati), zato pa raje pove kako šaljivo zgodbo ali »zgodovinsko« pripoved o lokalnem okolju in življenju v njem. Najveckrat informator, še posebej, ce je dober pripovedovalec, že pri prvem obisku zacne pripovedovati. Sicer pa se, ce je pripravljen, z raziskovalcem dogovorita za naslednji obisk. V tem casu infor­mator premisli, o cem bo pripovedoval, navadno povpraša še svoje sorodnike in znance, ki vedo, o cem zna pripovedovati. Nekateri si na listek zapišejo naslove zgodb, drugi za 51 V anketi so to potrdili tudi drugi zbiralci in zapisovalci folklornih pripovedi (gl. vprašanje 1 v Ivancic Kutin 2006a). 52 Ljudje na splošno dobro ocenijo pripravljenost na sodelovanje drugih in kdo je primeren pripovedovalec, ceprav so med predlaganimi najveckrat starejši ljudje, ki »veliko vejo«, niso pa pripovedovalci. Pri najsta­rejših informatorjih je vcasih težava zaradi pešanja spomina, vendar to ni pravilo. 53 Leta 2001 sem se iskanja lotila v domu starejših obcanov v Tolminu. Predvidevala sem, da imajo veliko casa, so izkušeni, polni spominov, osamljeni in veseli vsakršnega obiska – še posebej iz domacih krajev. Med njimi bi se zato utegnil najti tudi kak dober pripovedovalec. Temeljito sem se pripravila: poklicala sem v dom, da bi izvedela za število upokojencev z Bovškega, za njihovo zdravstveno stanje in za cas, primeren za obisk. Nato sem se individualno ali v paru (mož in žena, dve sostanovalki iz iste sobe ter mati in sin, pri cemer pa mati zaradi visoke starosti ni aktivno sodelovala) srecala z vecino, tj. z okoli 20 lju­dmi. Vsi so bili obiska veseli in tudi nadvse zgovorni. Med dolgimi klepeti, ki so se povecini sukali okrog zdravja, otrok, pa tudi preteklega življenja v domacem kraju, sem skušala ljudi pripraviti, da bi povedali kako zaokroženo zgodbo. Na pobude, npr. z vprašanji (ali so vam kdaj pripovedovali o strahovih; cesa ste se bali ipd.), sem sicer dobila odgovore o mnogih bajcnih bitjih, zgodbe pa nobene. Z nekaterimi sem se dogovorila za sodelovanje, ki pa tudi po nekaj tednih ni prineslo rezultatov za raziskavo. Zvedela pa sem veliko novega in v zadošcenje mi je bilo, da je bil tudi zanje obisk prijetna popestritev. Vsaj s kratkim pozdravom sem se tudi pozneje oglašala pri njih. opominjanje zadolžijo koga, ki pozna njihov repertoar in bo pri srecanju navzoc kot poslušalec. Pravo terensko delo se zacne z raziskovalcevim prihodom na kraj predvidenega pri­povedovalskega folklornega srecanja. Na podlagi lastnih prakticnih izkušenj ga je mo­goce razdelili v dve fazi: 1. motivacijsko, pri kateri se udeleženci sprošceno pogovarjajo, raziskovalec medtem skuša cim bolj neprisiljeno speljati pogovor na teme, ki so blizu pripovedovanja; in 2. aktivno fazo folklornega srecanja, ko pogovor preide v pripovedo­vanje, pri cemer se drug za drugim nizajo folklorni dogodki. Motivacijska faza Ob dogovorjenem casu se raziskovalec oglasi z vso opremo pri pripovedovalcu na domu oz. na drugem predvidenem kraju. Vselej je dobro najprej zaceti sprošcen klepet o vsak­danjih in aktualnih stvareh. Priljubljena tema, ob kateri udeleženci radi pozabijo na tre-mo, kar še posebej velja za starejše, je pogovor o zdravju ter o življenju in delu njihovih najbližjih, posebej otrok, vnukov. Raziskovalec sodeluje v pogovoru, in ce informator ne zacne sam od sebe (kar se primeri pogosto), pocasi spodbuja pogovor tako, da pripove­dovalec pove še kaj o sebi, svojem poklicu, konjickih, spominih na otroštvo, kako so se igrali, cesa so se bali ipd. Tako se pocasi zacenja t. i. aktivna faza, ko je treba vkljuciti diktafon.54 To je še posebej obcutljiv korak, ki nekatere zmede in nekoliko prestraši. V vecini primerov pa po nekaj trenutkih treme pozabijo na tehnicno sredstvo, saj so že pouceni, da snemanje nadomešca hitro pisanje in omogoca natancen prepis na papir. Diktafon je primerno postaviti na mesto, kjer ni prevec ociten in motec, a kljub temu ucinkovit (npr. na mizi, kjer so navadno tudi druge drobnarije, lahko pa ga raziskovalec sprošceno drži v rokah).55 Aktivna faza Aktivna faza folklornega srecanja nastopi, ko pripovedovalec iz vsakdanjega jezikovnega posredovanja preide na pripovedovanje. Navadno se v tej fazi folklorni dogodki vrstijo drug za drugim, pomembne pa so tudi vmesne asociacije pripovedovalca, udeležencev, ki kaj pripomnijo (tudi raziskovalec), ali pa namerne raziskovalceve spodbude. Pri tem je treba upoštevati ves spekter dejavnikov, ki sestavljajo kontekst. Seveda pa folklorno srecanje ni nepretrgan niz zaokroženih zgodb, vezno besedilo se velikokrat nanaša tudi na oddaljene teme, in tedaj je raziskovalceva naloga, da pocasi preusmeri pogovor tako, da privede do novih zgodb. Potek folklornega srecanja je v vsakem konkretnem primeru drugacen, saj je odvisen od okolišcin, razpoloženja navzocih in nadarjenosti pripovedo­ 54 Diktafon mora biti pripravljen: z dovolj praznega »spomina« pri digitalni napravi (zelo pomembno je, da posnetke sproti odstranjujemo z diktafona, da jih po nesreci pri naslednjem snemanju ne poškodujemo) oz. s polnimi baterijami in prazno kaseto, obrnjeno v ustrezno smer pri »klasicnem« diktafonu. Tako se izognemo hudo neprijetnemu presenecenju, do katerega zlahka pride, ce smo pri dokumentiranju prema- lo zbrani, da npr. dobro folklorno srecanje sploh ni bilo posneto! 55 O pripravah na teren gl. tudi Toelken 1996: 347–358. valca ali pripovedovalcev, ce jih je vec. »Zbiralec si mora vzeti cas, potrpežljivo cakati in napeljevati vodo na svoj mlin, pred uspehom biti pripravljen tudi na težave in celo razocaranja« (Maticetov 1973b: 192). Ni torej nujno, da motivacijski fazi sledi tudi aktivna. Ce informator ni dovolj mo-tiviran, zbran ali ni v pravem razpoloženju – lahko se celo pokaže, da sploh ni pripove­dovalec – do aktivne faze ne pride. V vecini primerov (raziskovalec namrec že prej pred­vidi, da je informator dober ali soliden pripovedovalec) se po uvodnem sprošcenem in motivacijskem klepetu o vsakdanjih stvareh razvije folklorno srecanje, katerega rezultat je niz folklornih pripovedi. Tudi posamicna enota pripovedi ni vselej linearna, tj. »cista« od zacetka do konca (v idealni formi uvod, zaplet, vrhunec, razplet). Mnogo pripovedo­valcev pripoveduje »vejnato«: med pripoved vkljucijo zgodbe in opise, ki so povezani s protagonisti, dogajalnim prostorom, dejavnostjo …, vcasih so ti »zunanji deli« zgodbe v zgodbi, kdaj drugic pa niso pomembni ali konstruktivni za pripoved. Pri t. i. vejnatem pripovedovanju se pripovedovalci sami vrnejo na tocko, kjer so se odmaknili od glav­nega toka pripovedi, in tam nadaljujejo, lahko pa zgodba izzveni nedokoncano. Interes raziskovalca je, da dokumentira celo, zaokroženo enoto, zato v tem primeru skuša pripo­vedovalca usmeriti nazaj na zaceto pripoved. Sestava udeležencev vpliva na to, kako se plete ta niz pripovedi: ce sta pripovedova­lec in raziskovalec sama, se mora raziskovalec toliko bolj vživeti v vlogo poslušalca, saj bi pripovedovalcu, ce bi ravnal kot nepristranski udeleženec (tj. raziskovalec, ki ga zanima le vsebina pripovedi), manjkalo obcinstvo, ki pa je neogibno za pravo pripovedovanje (FS1, FS2). V primerih, ko so pri folklornem pripovedovanju navzoci vsaj trije ali vec, se ta vloga raziskovalca nekoliko zmanjša, saj so poleg glavnega pripovedovalca dejavni tudi drugi udeleženci, bodisi z asociacijami na doloceno pripoved, pobudami ali z obca­snim prevzemom vloge pripovedovalca.56 Med pripovedovanjem raziskovalec pozorno posluša in se vkljucuje toliko, kolikor zahteva konkretni potek. Ob zastojih pa skuša pomagati z uvodoma opisanimi nacini, ki spodbujajo pripovedovanje.57 Pripomocki in tehnicna sredstva za dokumentiranje Najpomembnejši in hkrati neogibni tehnicni pripomocek za zvocno dokumentiranje folklornih pripovedi je diktafon. Še skoraj pred desetletjem, ko je bilo dokumentirano gradivo za to raziskavo, je bil to snemalnik s klasicnimi kasetami, zato je bilo vedno treba skrbeti za zadostno zalogo praznih kaset in baterij. Današnji digitalni diktafoni imajo dovolj spominskega prostora in manjšo porabo baterijske energije, tudi kakovost posne­tega zvoka je boljša, avtomatsko zapisujejo nekatere metapodatke (datum, cas, dolžino posnetka). Njihova najvecja prednost pa je, da omogocajo neposreden prenos zvocnih datotek v racunalnik in s tem lajšajo transkripcijo, posnetke pa je mogoce enostavno obdelovati z racunalniškimi programi. 56 Glej tudi opise veznih besedil v 5. poglavju. 57 Raziskovalec postavlja konkretna in asociativna vprašanja (Ste že slišali zgodbo o ..., Ste poslušali zgodbe kot otrok ..., Kdo vam je pravil ..., Ste kdaj slišali, da so komu kaj zacoprali ...) ali z vzorcnim pripovedovanjem. Videokamera je odlicen pripomocek za hkratni zapis zvoka in slike, filmu namrec ne uide zapis teksture, ki je pomembna sestavina vsakega pripovedovanja. Marsikaterega pripovedovalca uporaba kamere moti. Zato je bila uporabljena le izjemoma, z vnaprejšnjo privolitvijo in dogovorom vseh sodelujocih.58 Videokamero z neprimerno skromnejšim ucinkom – po nacelu boljše kaj kakor nic – nadomesti fotoaparat. Vecina pripovedoval­cev ne nasprotuje, ce ga ob koncu srecanja prosimo za fotografijo. Fotografiranje med samim pripovedovanjem pa bi ga lahko zmedlo. K terenski opremi kljub tehnološkemu napredku še vedno spadata tudi pisalo in te­renski dnevnik. Vanj se poleg osnovnih podatkov zapisujejo dejstva o udeležencih, casu, kraju, vmesne opazke, še posebej o prvinah teksture (npr. opis ponazoritev s telesom), ki jih diktafon ne zazna. Vse to je koristno zapisati še isti dan, ko je še sveže v spominu (prim. Toelken 1996: 353–360). Težave Delo na terenu je delo z ljudmi, zato so težave lahko povezane tudi s fizicnim in psihic­nim stanjem udeležencev. Zgodi se, npr., da že dogovorjeno srecanje odpade iz objek­tivnih razlogov (bolezen, nepricakovana odsotnost ipd.) ali pa se informator srecanju izogne, si premisli zaradi treme ali nasprotovanja sorodnikov.59 Kakovost zvocnih po­snetkov je lahko slabša, ce se pripovedovalec giba po prostoru in je vcasih prevec odda­ljen od mikrofona; ce pride do prekrivajocega oz. hkratnega govora (Zuljan Kumar 2007: 40), ko vec udeležencev govori naenkrat; ce pripovedovalec po naravi govori tiho. Neka­teri pripovedovalci želijo, da je diktafon vkljucen le, ko pripovedujejo sklenjeno zgodbo, vmesnega pogovora pa ne dovolijo posneti, cemur ne gre oporekati. Odnos pripovedovalca do sodelovanja v raziskavi Informatorji, posebej pripovedovalci, so zadovoljni, da so lahko povedali svoje zgodbe in da bodo nekje zapisane. Nekaterim je v veselje, da so pomagali ohraniti del izrocila – osebnega, družinskega ali splošno lokalnega, drugi so zadovoljni, ker so jih drugi predla­gali kot dobre pripovedovalce, tretji se veselijo objave, nekateri pa privolijo v sodelovanje le, da bi s svojim znanjem pomagali raziskovalcu osebno.60 Vse omenjene motive so v an-keti potrdili zbiralci folklornih pripovedi pri zbirki Glasovi.61 Raziskovalec mora poskr­beti tudi za povratno informacijo o pripovedovalcevem prispevku: vsak pripovedovalec je vesel, ko dobi v roke kopijo transkripcij svojih pripovedi, nekateri to tudi pricakujejo. Odzivi ob tem so podobni: nekoliko jim je nerodno, vendar z veseljem preberejo, kaj so povedali, in se vcasih temu tudi cudijo. Vsekakor pa jim raziskovalec s tem pokaže, da je bilo delo resno in njihov trud ni bil zaman. 58 Gl. razdelek Tehnicna sredstva za dokumentiranje kot sestavni del konteksta. 59 Takih primerov je bilo zelo malo, dva do tri. 60 Ena od pripovedovalk (FS1) je dobrohotno sodelovala, da bi mi pomagala »pri nalogi za šolo«; take pomoci gotovo ne bil deležen kdor koli. 61 Gl. vprašanje 16 (Ivancic Kutin 2006: 24). Srecanja na terenu Izhodišcni situacijski kontekst je bil opredeljen glede na nacin, kako je raziskovalec vsto­pil v situacijo, iz katere se je razvilo folklorno srecanje. Pri tem so bile upoštevane le situacije, v katerih informatorji ustrezajo merilom dobrega ali vsaj solidnega pripove­dovalca in v katerih je bilo folklorno srecanje dokumentirano v obliki, da ga je mogoce obdelovati (trajen zapis z avdio ali video tehniko). Obravnavana folklorna srecanja in druge terenske izkušnje kažejo, da je izhodišcni situacijski kontekst treh vrst (Ivancic Kutin 2003: 117–124): 1. dogovorjeni sestanek z informatorjem; 2. raziskovalec je namenoma navzoc v okolišcinah s potencialnimi možnostmi za ure­snicitev folklornega srecanja in 3. nakljucna navzocnost raziskovalca pri folklornem srecanju z dvema razlicicama: a. zgodi se spontano, ne raziskovalec ne pripovedovalec nanj nista vnaprej pripravljena, ali pa b. pripovedovalec sam poišce raziskovalca, da bi mu povedal kako folklorno pripo­ved. Dogovorjeni sestanek To je najpogostejši izhodišcni položaj, v katerem so bile dokumentirane folklorne pri­povedi, saj je zaradi možnosti priprave nanj tudi najbolj predvidljiv in obvladljiv. Raz­iskovalec ima pri dogovorjenem sestanku z informatorjem pripravljeno opremo za do-kumentiranje morebitnega folklornega srecanja, saj je le trajno ohranjeno gradivo, ki ga pozneje lahko prenesemo na papir, uporabno za nadaljnje analize (besedil, konteksta, tek-sture, procesa pripovedovanja itn.). Tudi pripovedovalec je nekoliko pripravljen, saj do casa srecanja navadno vsaj okvirno premisli, kaj bo povedal. Nekateri pripovedovalci ali njihovi domaci se pripravijo tako, da na listek zapišejo nekaj naslovov pripovedi, ki jih nameravajo povedati. Dogovorjen sestanek je za informatorja lahko tudi obremenjujoc in vznemirljiv, ce raziskovalca pricakuje s tremo.62 Prav zato je nujno, da se raziskovalec pred zacetkom pripovedovanja potrudi, da v motivacijski fazi ustvari sprošceno ozracje, ki je podlaga za uspešno aktivno fazo. Diferenciacija vloge raziskovalca, pripovedovalca in drugih udeležencev je logicna in se je udeleženci zavedajo že vnaprej, saj se pri dogo­vorjenem srecanju folklorno srecanje zacne na raziskovalcevo pobudo. Njegova vloga vodenja in usmerjanja je zaradi tega na zacetku nekoliko bolj poudarjena, scasoma pa glede na možnosti v konkretnem položaju skuša postati cim bolj neopazen del skupine. 62 Zakonca iz Cezsoce sta povedala, da sta skoraj vso noc pred srecanjem premišljevala o zgodbah. Žena je opazila, da se tudi mož premetava v postelji, in ga je vprašala, ali tudi on ne more spati. Odgovoril je: »Molci, raje razmišljaj, kaj boš jutri povedala!« Nacrtovana navzocnost raziskovalca Z gledišca raziskovalca je ta nacin precej podoben prejšnjemu. Razlocek je v izhodišc­nem situacijskem kontekstu, saj pripovedovalec in drugi udeleženci, ce jih je vec, niso vnaprej seznanjeni z raziskovalcevo namero. Raziskovalec je na morebitno folklorno srecanje pripravljen, s seboj ima opremo za dokumentiranje, saj iz izkušenj ali drugih virov ve, da je v dolocenih okolišcinah velika verjetnost, da bo prišlo do pripovedovanja. Zavestno in z namenom, da bi pridobil gradivo, se vkljuci v dejavnost ali dogajanje v skupini ljudi, ki jo pozna, npr. na zabavi, kjer se srecajo prijatelji, na obisku pri sorodni­kih ali v domu starejših obcanov, pri bedenju ob mrlicu, v lovski koci ... Od splošnega in osebnega razpoloženja udeležencev ter drugih okolišcin je odvisno, ali se bo folklorno srecanje razvilo ali ne, vsekakor pa je to pogosto odvisno tudi od spodbud raziskovalca. Ce se pripovedovanje razvije, je treba pridobiti privolitev za zvocno dokumentiranje, z njim pa se lahko ustvari spet nov, drugacen kontekst. S tem dejanjem se raziskovalec razkrije in tako hote ali nehote dobi drugacen položaj v skupini, kontekst pripovedova­nja pa se nekoliko spremeni. Dokumentiranje se torej zacne, ko je aktivna faza že v teku, raziskovalec pa se v nadaljevanju prilagaja podobno kakor pri dogovorjenem sestanku. V najboljšem primeru zgolj kot sprejemalec.63 Nakljucna navzocnost raziskovalca Tak raziskovalni položaj lahko predstavimo z dveh razlicnih vidikov navzocnosti razis­kovalca glede na osnovni situacijski kontekst, ki pripelje do folklornega srecanja. V obeh primerih se raziskovalec v takih okolišcinah znajde nenacrtovano: 1. folklorno srecanje se razvije po spletu nakljucij, zato nihce izmed udeležencev ni nanj pripravljen, in 2. pri­povedovalec poišce raziskovalca, da bi mu povedal kako folklorno zgodbo. 1. Raziskovalec je pogosto nenacrtovano (po nakljucju) navzoc pri folklornem sre-canju. Primeri se, da se znajde v ugodnih okolišcinah, kjer zaradi lastnega interesa spod­budi folklorni dogodek ali pa izrabi kak povod iz okolice. Raziskovalec je lahko prica folklornemu srecanju pasivno (neopazno prisluškuje neznancem),64 vendar ga ne more dokumentirati – saj je etika terenskega dela nad raziskovalno vnemo – torej ne snema brez vednosti udeležencev.65 Ker v takšnih primerih ni zvocno posnetega gradiva, tudi niso predmet tukašnje obravnave.66 Zato pa so dragocenejši primeri, ki se zgodijo v oko­lišcinah, da raziskovalec folklorno srecanje lahko posname. Zaradi nepripravljenosti in nepricakovanosti je folklorno srecanje, ki se razvije po spletu okolišcin, najbolj sponta­ 63 Iz take vrste izhodišcnega konteksta je bilo dokumentirano triurno folklorno srecanje v lovski koci na Goricici. Že prej sem namrec vedela, da si lovci, ko nameravajo prespati v koci, vecere velikokrat krajšajo s pripovedovanjem in poslušanjem zgodb. Folklorno srecanje se je v tem primeru razvilo brez vsakršnih spodbud s strani raziskovalke in se tako nadaljevalo tudi, ko je zacelo teci zvocno dokumentiranje. 64 Npr. v gondoli na smucišcu, v avtobusu, v gostilni idr. 65 V takšnih okolišcinah raziskovalec lahko vpraša za dovoljenje za dokumentiranje (sama te možnosti ni­ sem nikoli preskusila). 66 Zapisi o dogodku, zgodbah, okolišcinah in drugih opažanjih sodijo v terenski zvezek in utegnejo biti uporabni ob kaki drugi priložnosti. no, ujeto v avtenticnem okolju, ceprav k razvoju takega folklornega srecanja vcasih ne­koliko pripomore izkušen raziskovalec. Tako pridobljeno gradivo je izjemnega pomena, saj tako kakor pri nacrtovanih srecanjih omogoca opazovanje razlicnih vidikov prozne slovstvene folklore: kateri položaji so ugodni za pridobivanje proznega folklornega gra-diva, kateri žanri se ob tem pojavljajo, struktura udeležencev in njihova vloga itn. 67 2. K nakljucni navzocnosti raziskovalca pri folklornem srecanju sodijo tudi primeri, ko pripovedovalec poišce raziskovalca, da bi mu pripovedoval. Od prejšnje razlicice se torej loci po tem, da je pripovedovalec na folklorno srecanje pripravljen vnaprej, razi­skovalec pa ne. Ta možnost se praviloma uresnici v okolju, kjer so raziskovalcevi interesi splošno znani. Na ta nacin je bilo pridobljenih le nekaj zaokroženih enot. Kabinet: prekodiranje terenskega gradiva Urejanje gradiva Videoposnetki terenskega gradiva, ki socasno ujamejo zvok in sliko, so najbližji posne­tek živega dogajanja. Žal pa v praksi na ta nacin ni dokumentiranega veliko uporabnega gradiva68 in se je treba zadovoljiti z zvocnimi posnetki. Ti zajamejo govorjeni (narecni) jezik, njegovo zvocno podobo in zvocne ucinke pri izvedbi besedila: oblikovanje pri­povedi z glasom, intonacijo in poudarjanje besed, besednih zvez, stavkov, (ekspresivni) nacin izreke, premore, smeh, vzklike idr. Kabinetno delo se zacne s popisom in urejanjem terenskega gradiva (zapiskov in posnetkov). Pri intenzivnem delu je gradiva lahko zelo veliko in je, glede na specifiko raziskave, uporaben le manjši del. Zvocne posnetke, videokasete in terenske zapiske je koristno urediti cim prej. Tudi posnetke na digitalnem diktafonu cim prej presname-mo v racunalnik in pripravimo varnostno kopijo. Vse vrste posnetkov opremimo vsaj z osnovnimi metapodatki (datum in kraj snemanja, imena udeležencev, ime in starost pripovedovalcev) ter oštevilcimo z zaporedno številko, ce smo na istem mestu posneli vec kakor eno enoto (kaseto). Še isti dan po prihodu s terena zapišemo poglavitna opaža­nja o poteku folklornega srecanja, teksturi in kontekstu ter podrobnosti o udeležencih. Posnetke cim prej poslušamo, da preverimo kakovost zvoka in oznacimo mesta, kjer je šlo za nebesedno ponazoritev; takrat se še spomnimo, kako je pripovedovalec npr. kaj pokazal. V tej fazi okvirno že izberemo gradivo, primerno za transkribiranje in nadalj­njo obravnavo. Drugo gradivo arhiviramo z vso pripadajoco dokumentacijo, saj utegne biti uporabno kdaj pozneje. 67 Tako je bilo, npr., ko sem se ob vracanju s terena nenapovedano oglasila pri bovških sosedih (pri sebi sem še vedno imela opremo za dokumentiranje). Na obisku so imeli sorodnico in prijatelja. Z majhno spodbudo z moje strani se je razvilo folklorno srecanje, v katerem so bili aktivni vsi navzoci. Pripovedi so vecinoma govorile o grozljivih in strašljivih temah, kar sem povezala s praznikom dneva vseh svetih (stik s pokopališcem, misel na umrle). 68 Gl. razdelek »Tehnicna sredstva za dokumentiranje kot sestavni del konteksta«. Transkripcija Natancnost in vrsta transkripcije sta povezani z namenom uporabe gradiva in predvi-denim naslovnikom. Za poljudne in strokovne objave so primerne priredbe: od poe­nostavljene narecne transkripcije z osnovnimi metapodatki, poknjiženih oblik, vse do literariziranih predelav. Transkripcija za znanstvene namene je natancnejša, z ustreznim dokumentarnim aparatom, natancna foneticna dialektološka transkripcija je najstrožja oblika, ki pa je najboljša podlaga za obravnavo pripovednega procesa. Podlaga zanjo je zvocni posnetek.69 Pri prekodiranju zvoka v graficno obliko je treba upoštevati vsa pravila jezikovne in dokumentarne akribije (Stanonik 2001: 335, 337). Kljub natancnosti in vestnosti pri prekodiranju zvoka prozna folklora veliko izgubi: mocno je okrnjena tekstura (izpadejo vsa nebesedna slogovna sredstva), in kontekst. To je mogoce deloma nadomestiti s sprotnim opisom teksture in natancnim opisom konteksta. Dialektološka foneticna transkripcija je natancen zapis akusticno izraženih prvin: z znaki za posebne narecne glasove, znaki za dolžino samoglasnikov in prozodicnimi oznakami za njihovo tonemskost sledi besedilu na zvocnih posnetkih. Z dodajanjem znakov za premore in njihovo dolžino je mogoce ponazoriti tudi tempo pripovedova­nja. Taka transkripcija zahteva natancno poslušanje zvocnega gradiva; zapisovanje je zaradi številnih znakov zahtevno opravilo, ki zahteva veliko zbranosti in potrpljenja. Je pa edini nacin, ki ohranja najvec prvin, s katerimi je pripovedovalec oblikoval pripoved (Stanonik 2001: 336). Foneticne transkripcije so nadgrajene s sprotnimi opombami o tistih akusticnih elementih, ki jih ni mogoce graficno ponazoriti (nacin izreke, smeh, vzkliki ipd). Za cim popolnejši opis nacina izvedbe so na nekaterih mestih dodane še opombe o telesnih ponazoritvah (kimanje, kazanje z rokami, izraz na obrazu), ki so vca­sih nosilke sporocilnosti, vcasih celo nadomešcajo besedo. S takim prekodiranjem se pri prenosu iz naravnega tipa komunikacije (govor – poslušanje) v tehnicni (pisava – bra-nje) ohranja najvecja mogoca stopnja avtenticnosti umetnosti pripovedovanja, z njim se ublažijo izgube informacij, ki jih pri živi navzocnosti doživljamo s sluhom, vidom in soustvarjanjem konteksta. Ker prekodiranje zajema samo zaokrožene enote (zgodbe), je treba k vsemu dodati cim natancnejša pojasnila o veznih besedilih in celotnem poteku pripovedovanja. Knjižnemu jeziku približana oblika zapisa je korak prekodiranja, kadar je gradivo namenjeno (tudi) širšemu krogu naslovnikov. Ce priredba želi ohraniti vsaj približen stik z izvirnim govorjenim besedilom, naceloma sledi foneticni transkripciji, vendar v poenostavljeni obliki, ki vsakomur omogoca enostavno branje: ohranjeni so besedni red, lokalizmi, opombe o nacinu izvedbe (kjer je to bistveno), oznacbe vecine akusticnih pr-vin pa so opušcene (naglasi, premori, zareki, ponovitve, ki so posledica pomote itn.). Z branjem priredb se bralec seznani z vsebino in nekoliko tudi z nacinom pripovedovanja, kar lahko prispeva k razumevanju akusticnih posnetkov in/ali branju foneticnih tran­skripcij. 69 Vcasih tudi videoposnetek. Redakcija Redakcija foneticnih transkripcij V dialektoloških foneticnih transkripcijah ni posegov, ki bi olajšali branje, pac pa je v njih vse, kar je mogoce razbrati s posnetka (pri tem niso izpušcena niti ponavljanja ali mesta, kjer se pripovedovalcu kaj zarece, napacni oz. popravljeni zacetki, pripombe drugih udeležencev ipd). V tej objavi so izpušceni le deli zunaj zaokroženih folklornih dogodkov in mesta, kjer zaradi slabe kakovosti zvoka transkripcija ni bila mogoca. Pri­prava besedil za objavo zahteva nekatere redakcijske posege, ki so pogosto povezani z eticnimi vidiki vsebine pripovedi (npr. preosebne pripovedi, žaljiva ali obrekljiva vsebi­na, v kateri bi se prepoznali protagonisti ali njihovi svojci, z morebitnimi moralnimi in pravnimi posledicami ipd.). Razlicni zapisovalci so se tega problema lotevali na razlicne nacine: od zapisa brez poseganja, do zapisovanja imen z zacetnicami, spreminjanja imen ali izpuscanja »spor­nih« zgodb. 70 Redakcija zvocnih posnetkov za objavo Priprava zvocnih posnetkov zaokroženih pripovedi (brez veznega besedila) za objavo zahteva posebno previdnost: vsekakor jih je treba redigirati in izlociti nepomembne dele. Le redko katera enota (zgodba) ima popolnoma dolocljivo tocko zacetka, saj se pripo­ved pogosto navezuje na predhodno vezno besedilo, na predhodno pripoved oz. njenega protagonista, dogajanje ipd. Zato pripovedovalec pogosto izpušca dejstva, s katerimi se sicer obicajno zacenjajo zgodbe (kdo, kdaj, kje, kaj). Podobno se zgodi v položaju, ko je pripoved odgovor na konkretno vprašanje ali asociacijsko spodbudo katerega izmed udeležencev, npr. kako pa je bilo tisto, ko je ta in ta naredil to in to. Poslušalcem, ki pripo­vedovanje spremljajo v živo, so izpušcena dejstva razvidna iz konteksta. Enako težavna utegne biti dolocitev konca pripovedi. V živi situaciji namrec udeleženci, sprejemalci, pa tudi pripovedovalec sam na povedano zgodbo nizajo še dodatne, za zgodbo pomembne informacije. Sklepu pripovedi naceloma sledijo še odzivi sprejemalcev o vsebini ali naci­ 70 O redakcijskih posegih v besedila so odgovarjali zapisovalci besedil za zbirko slovenskih folklornih pripo­vedi glasovi. Vprašanje 15: Kako ste posegali v besedilo pri zapisu lastnih in zemljepisnih imen v primerih, ko bi vsebina utegnila biti za ljudi, ki bi prepoznali v zgodbi sebe ali bližnje, žaljiva? Odgovori: a) niste srecali takih primerov, b) brez poseganja, c) spreminjanje imen oseb, c) zapis imen z inicialkami, d) drugo. Najvec jih je odgovorilo, da s tem niso imeli težav, saj jim informatorji niso povedali nicesar, kar bi utegnilo biti sporno. (Ivancic Kutin 2006a) Ob tem se ponuja misel, da je samonadzor (avtocenzura) besedil vgrajen že pri pripovedovalcu (gotovo vsak dober informator pozna tudi »sporne« zgodbe). Vprašanje pa ostaja pri tistih, ki so samonadzor prekoracili, namrec, zakaj so to storili. Morda so se ob pripovedovanju tako razvneli, da so nanjo pozabili, morda jih je raziskovalec preprical, da tega ne bo zlorabljal, morda zato, ker je informator brez predsodkov, in še kaj. Vsekakor je takšna »prekoracitev« povezana s širšim in ožjim kontekstom pripovedovanja. Raziskovalec mora v takšnih primerih skrbno premisliti o primerni redakci­ji, saj je z objavo soodgovoren za vsebino. nu izvedbe: odzivi ali komentarji so lahko verbalni (npr. ta je pa dobra, ta je pa smešna, to pa si povedal ipd.) ali neverbalni, npr. medmetni (smeh, vzkliki), ali izraženi s telesno govorico (npr. zmajevanje z glavo, nasmihanje). Pri graficni objavi, cetudi brez veznih besedil, so informacijske vrzeli zlahka zapolnjene z opombami, pri zvocnih posnetkih pa je to težavnejše. Rešitev se ponuja v montaži zvocnega posnetka (rezanja, sklapljanja, prestavljanja). Pomemben komentar o povedani zgodbi, izražen z odmikom (udeleženci se npr. cez krajši cas vrnejo k prej povedani zgodbi), je lahko premaknjen neposredno za enoto, na katero se nanaša, vmesni del pa je odstranjen. Od kod do kod naj sega za- okrožena enota posnetka, ali je besedilu z montažo smotrno dodati še kakšen delcek, ki bi sicer ostal v okviru veznega besedila, je tako pogosto stvar premisleka in odlocitve raziskovalca, ki besedila »izreže« iz konteksta. Vsi redakcijski posegi, še tako neznatni in drobni (npr. izbris kašlja, hrkanja, da bi bil posnetek zvocno kakovostnejši), kaj šele, ce so iz zvocnega posnetka in njegove transkripcije izloceni beseda, poved, odstavek, bistveno vplivajo na podobo besedila in pripovedi ter jo oddaljujejo od tega, kar se je zgodilo med živim pripovedovanjem. Redakcijske posege je mogoce nekoliko ublažiti z natancnimi pojasnili, npr. na ovitku zvocnega nosilca ali v publikaciji, ki ji je zvocni posnetek priložen. Izguba informacij pri prekodiranju Vsak korak prekodiranja zahteva premislek o metodoloških in tehnicnih rešitvah. Pre­kodiranje besedil v tri oblike zapisa je poskus, da bi pripovedi približali bralcu, ki v casu pripovedovanja ni bil naslovnik, tj. predstaviti pripovedovanje kot dinamicni proces v enkratnem, neponovljivem kontekstu: njegove vzgibe, sprožilce, izmenjavanje vlog med pripovedovalcem in drugimi udeleženci, torej sprejemalci, ki s komentarji, custvenim in verbalnim odzivanjem vplivajo na potek pripovedovanja. Vendar pa je že izlocitev posameznih pripovedi iz enotnega zvocnega posnetka folklornega srecanja rezultat raz­iskovalceve presoje, vcasih celo montaže. Foneticna transkripcija – kje in kakšno locilo postaviti, ter zapisovanje opomb o nacinu izvedbe – je posledica raziskovalceve inter-pretacije, knjižnemu jeziku približane priredbe s spremenjeno socialno zvrstjo jezika pa pripoved še bolj oddaljijo od prvotne oblike. To pomeni, da se iz faze v fazo zmanjšuje informacijska in artisticna vrednost besedil. Tehnika torej težko enakovredno prekodira že samo besedilo, še težje zvocne in vizualne elemente, obcutij pa sploh ne more. Zato so zapisi, tako zvocni kot graficni, ter pripadajoce opombe le pripomocki, ki bralcu/ uporabniku omogocajo boljše razumevanje ter podobo o dogodku in njegovi vsebini, ne morejo pa nadomestiti estetskega in custvenega doživetja ob sprejemanju v živo. Ob tem je treba upoštevati, da vsak udeleženec pri pripovedovanju po svoje sliši, vidi in si razlaga spekter okolišcin in ne/govornih dejanj. Zato je zapis in opis pripovedovanja interpreta­cija zapisovalca, ki, v tem primeru kot opazovalec in udeleženec pripovedovanja v živo, na svoj nacin dojema, doživlja in razume ta proces. Izgubljanje informacij pri prekodiranju od žive pripovedi Shema o izgubljanju informacij (slike: Ciril Horjak). Pri Tini Kravanja v Bavšici Folklorno srecanje se je odvijalo 21. 1. 2001 popoldne v Zabrajdi, tj. v vhodnem delu do-line Bavšice na Bovškem. Soustvarile so ga glavna pripovedovalka Tina Kravanja, njena hci in obcasna pripovedovalka Vera Cernuta in raziskovalka.71 Udeleženke folklornega srecanja v Zabrajdi v Bavšici: z leve proti desni pripovedovalkina hci Vera Cernuta, pripovedovalka Tina Kravanja, raziskovalka Barbara Ivancic Kutin (fotogram z video-posnetka: Miha Pece; videoposnetek pripovedi Križu v steni je nastal 10. 11. 2001, kamera Miha Pece). 71 Srecanje je bilo dokumentirano s kasetnim snemalnikom na dve 60-minutni avdiokaseti brez zunanjega mikrofona. V letih 2001 in 2002 je bila po tonskih posnetkih pripravljena foneticna transkripcija besedil, in sicer skoraj v celoti; opušceni so bili le za raziskavo nebistveni deli veznih besedil. Transkripcije so bile objavljene v razdelku »Folklorno srecanje 3« (FS3) v Ivancic Kutin 2005a: 71–88. Kontekst Bavšica Bavšica je dolina z istoimenskim razloženim naseljem, ki ga sestavljajo zaselki Zabrajda, Podcelca, Spodnja in Zgornja Bavšica ter Logje. Pripovedovalka Tina Kravanja je v tej dolini, z izjemo nekaj mladostnih let, preživela vse svoje življenje. Domaci prostor je torej nedvomno zaznamoval njeno življenje, delo, izkušnje, poglede in navsezadnje njen pripovedni repertoar. Bavšica nekoc (foto: Boris Orel. Teren 8 – Trenta – Bovec, 1. 7. – 31. 7. 1952; Arhiv SEM T8_264). Pri Tini Kravanja v Bavšici Bavšica danes (foto: Mateja Komac, 2011). Bavšica leži v posoških Julijskih Alpah na dnu ledeniško preoblikovane in kake štiri kilometre dolge doline med Briceljkom (2346 m), Pelcem (Visoki Pelc, 2388 m), Bavškim Grintavcem (2347 m) in Planjo (Vrh Planje, 1965 m) (Lipušcek 1995: 73). Dolina, ki je v celoti v Triglavskem narodnem parku, se razteza v smeri vzhod–zahod: na spodnjem zahodnem delu se odpira v Bovško kotlino, zgornji zahodni del pa se nadaljuje v gorski dolini Balo in Bukovec, ki se koncata z visokimi pašniki, kjer so domacini v preteklosti imeli ovcje planine. Po dolini Bavšice tece potok Šumnik (domacini mu pravijo Šunik), ki izvira na zgornjem južnem delu doline in se na koncu doline kot desni pritok izliva v reko Koritnico. V dolini je 22 hiš. Ob štetju prebivalstva leta 1869 je tod živelo 82 ljudi, nato se je število pocasi zmanjševalo. Leta 1971 je bilo tam še 22 stalnih prebivalcev, leta 1991 le še šest (Miklavcic Brezigar 1996: 123). V zadnjih dvajsetih letih je bila vecina domacij preurejenih v pocitniške hišice, morda se je zaradi tega pri štetju prebivalstva leta 2002 število prijavljenih zvišalo na 11 (SURS). Zdaj (leta 2011) v Bavšici stalno prebiva sedem ljudi, od tega pet v zaselku na Zabrajdi. Od iskanja pripovedovalcev v Bavšici do dokumentiranja pripovedi Ko sem leta 2000 v Bavšici iskala pripovedovalce zgodb, sem po ocetovem namigu pov­prašala tudi Vero Cernuta, saj naj bi skoraj zagotovo »znala kakšno povedat«. Gospa Vera je hitro razumela, kaj me zanima, in me opozorila, da bi še z vecjim veseljem in »iz prve roke«, pripovedovala njena mama Tina Kravanja. Verin sin in Tinin vnuk je šaljivo pripomnil, naj prinesem vecjo zalogo praznih kaset. S Tino sem se prvic srecala 20. no-vembra 2000, ko sem prišla k Veri, da bi se natancneje dogovorili za prihodnje srecanje. Kmalu smo sprošceno klepetale in ob tem se je na avdiokaseto že posnelo nekaj pripo­vednega in drugega gradiva. Vera je pokazala in posodila zvezek z zbranimi narecnimi besedami.72 Dogovorile smo se, da se kmalu spet srecamo. Vera in Tina sta me 20. januarja 2001 popoldne po predhodnem dogovoru po telefo-nu že pricakovali na Verinem domu. Tina je sicer z možem stanovala v najbližji sosednji hiši. Vera je gostoljubno postregla s kavo in sokom, v pec je naložila nekaj drv ter pri­sedla. Sede na kavcu in fotelju smo najprej klepetale o najrazlicnejših stvareh, potem je beseda spontano prešla na pogovor o življenju v Bavšici v preteklosti, kar je bila glavna snov pogovora že ob novembrskem obisku. Ozracje se je kmalu toliko sprostilo, da sem vkljucila diktafon.73 Govorila je v glavnem Tina, Vera pa jo je pogosto spodbudila, naj še pove to in ono – na listku je imela zapisanih nekaj naslovov Tininih zgodb. Sama sem skušala biti predvsem poslušalka (sprejemalka) in sogovornica, pri cemer sem komenti­ 72 To besedje je bilo pozneje uvršceno v Slovar bovškega govora in je nazorno prikazalo leksikalne razlike med krajevnimi govori na Bovškem (Ivancic Kutin: 2007a, gl. tudi Ivancic Kutin 2005a: 71, 72). 73 Informatorki sta bili že na zacetku seznanjeni z namenom tehnicnega dokumentiranja, ki naj bi nadome- šcalo hitro pisanje in omogocilo natancno transkripcijo. Za dovoljenje, da uporabim gradivo, nastalo na tem srecanju (zvocni posnetki in foneticne transkripcije), sem februarja 2009 prosila Vero Cernuta, saj je bila pripovedovalka Tina Kravanja takrat že pokojna. rala ali spraševala po podrobnostih. V trenutkih, ko je pogovor nekoliko zastal, sem si z vprašanji, komentarji ali z lastnim pripovedovanjem prizadevala poiskati izhodišca, ki bi morebiti spodbudila asociacije na še katero izmed zgodb.74 Pri tem je Vera odlicno po­magala. Ob koncu srecanja se je kot pripovedovalka izkazala tudi Vera, in sicer z dvema pripovedma. V približno dveh urah se je zvrstilo 26 vsebinsko in smiselno zaokroženih pripovedi. Pripovedovalka Tina Kravanja Tina Mlekuž, porocena Kravanja,75 se je rodila leta 1922 kot druga od devetih otrok pri Matijevih v Bavšici. Sprva je šolo obiskovala kar v veliki izbi svoje domace hiše, kjer so imeli pouk za vse bavške otroke skupaj.76 Nato je krajši cas hodila v šolo v Koritnici. Med fašisticno okupacijo med obema vojnama pouk ni bil reden, kar ga je bilo, je potekal iz­kljucno v italijanšcini. Tudi drugace ob navzocnosti italijanskih uslužbencev in vojakov slovenska beseda ni bila dopušcena. Tinina mati Jožefa (Pepa), primožena iz Jablenc, in oce Ivan (Vanc) sta do druge svetovne vojne številno družino preživljala le z delom na majhni kmetiji,77 zato je Tina že kmalu, kot devet- ali desetletno dekletce, odšla od hiše. Za pastirico ter za pomoc pri živini in v gospodinjstvu sta jo k Mišcu v Bavšici vzela samska brat in sestra brez svojih otrok. Ko je ženska umrla, je Tina tudi kuhala, pri hiši je ostala kakih deset let.78 Stara okrog 20 let je Tina odšla za gospodinjo v Trbiž k neki avstrijski družini s Koroškega, kjer se je naucila še nemšcine. Nato sta s sestro Mari odšli služit v Legnago ob Adiži, kjer sta delali kot gospodinjski pomocnici in varuški vsaka v drugem gospo­dinjstvu, a dovolj blizu, da sta se pogosto videvali. Ker pa Tininemu zdravju podnebje ni ustrezalo, se je po letu in pol vrnila domov, sestra pa je ostala še poldrugo leto. Vojna leta je preživela doma in pomagala staršem na kmetiji. Leta 1947 se je porocila z Alojzom Kravanjem h Kravanju na Zabrajdo, rodila se jima je edina hci Vera. Skrbela sta za manj­šo kmetijo. Ob potoku Šumnik, nedalec od hiše, so imeli manjšo žago in mlin, kamor so prihajali mlet koruzo ne le iz Bavšice, temvec tudi iz Koritnice in Loga pod Mangartom, Bovca in Cezsoce. Žago so uporabljali predvsem prebivalci Bavšice. V 60. letih 20. stole-tja je Tinin mož v mlinski objekt sam vgradil turbino in v hišo napeljal elektriko (Bavšica je javno elektriko dobila šele leta 1979). Mož je tudi cebelaril in veliko slikal. Umrl je leta 2002, Tina dve leti za njim, v 82. letu življenja. 74 Ceprav sem imela med srecanjem vtis, da pogovor in pripovedovanje uspešno potekata z mojimi mini- malnimi spodbudami, se je pri poslušanju posnetkov in transkribiranju pokazalo, da so moja vprašanja, pobude in vzorcno pripovedovanje precej sooblikovali potek pogovora in pripovedovanja. 75 Že po materini smrti je podrobnosti o njenem življenju po spominu povedala njena hci Vera Cernuta (2009), zato so podatki o letih šolanja in služenju približni. 76 V tistih casih so v Bavšici živele mnogoclanske družine, tudi z vec kot deset otroki, zato so se pri pouku komaj vsi nagnetli v sicer veliko izbo. 77 Med vojno je oce delal v rudniku Rabelj. Med šestdnevnim delovnim tednom je prebival v tamkajšnjih kasarnah. 78 Tudi ko je bila porocena, je še skrbela za starcka, ki je umrl star prek 90 let. Zapustil ji je hiško in kos zemlje. Mišceva hiša, kjer je Tina preživela mladost (foto: Boris Orel. Teren 8 – Trenta – Bovec, 1. 7. – 31. 7. 1952; Arhiv SEM T8_267). Mišcev hlev (foto: Boris Orel. Teren 8 – Trenta – Bovec, 1. 7. – 31. 7. 1952; Arhiv SEM T8_268). Kravanjev cebelnjak (šunik) (foto: Boris Orel. Teren 8 – Trenta–Bovec, 1. 7. – 31. 7. 1952; Arhiv SEM T8_259). Vloge udeleženk Udeleženki folklornega srecanja sta raziskovalko poznali s prejšnjega srecanja in jima je bila vloga informatork že nekoliko domaca: seznanjeni sta bili z zanimanjem razisko­valke, s pomenom diktafona, ki je ves cas vkljucen na mizi (vedeli sta, da raziskovalki nadomešca pisanje in ji omogoca, da se prepusti poslušanju). Vse to je ugodno vplivalo na sprošcenost pri ponovnem srecanju, kar je bilo razvidno (tudi) iz razmeroma hitrega prehoda iz motivacijske v aktivno fazo, torej k pripovedovanju. K temu je gotovo pripo­moglo, da pripovedovanje in pogovor o starih casih Tini nista bila v breme, pac pa v vese­lje. Pripovedovalkina hci Vera je s svojim vedenjem in dobrim poznavanjem materinega repertoarja in lokalnega izrocila pomembno soustvarjala potek folklornega srecanja. Ves cas je bila v oporo pripovedovalki in raziskovalki: s sodelovanjem v pogovoru med ve­znim besedilom – z vprašanji in spomini – je spodbujala k pripovedovanju. Pripovedo­valko je podpirala s pritrjevanjem, dopolnjevanjem drobnih podatkov, lastnimi spomini in komentarji (najveckrat o vsebini pripovedi oz. s svojim stališcem do povedanega).79 Na srecanje se je celo pripravila, zapisanih je imela nekaj naslovov iz Tininega repertoarja. Nevsiljivo, v primernih trenutkih, je mater spomnila na konkretno pripoved, najveckrat z vprašanem (npr. Kako pa je bilo takrat, ko je …). Vera je ob koncu srecanja prevzela tudi vlogo pripovedovalke.80 Zaradi njenega sodelovanja je bila raziskovalkina vloga motiva­torke (spodbujevalke) zmanjšana: pogovor je usmerjala le, kadar je nekoliko zastal (na­kazala je sorodne ali nove teme, ki bi se utegnile razviti v pripovedovanje), ali pa je posta­vljala vprašanja in podvprašanja, povezana s tekocim pogovorom ali zgodbo, enkrat tudi z vzorcnim pripovedovanjem. Pri posamicnih folklornih dogodkih je bila raziskovalka najveckrat poizvedovalka (o podrobnostih, povezanih z zgodbo), s kratkimi spontanimi pripombami je potrjevala pozornost in zanimanje ter se custveno odzivala na pripoved (mhm, a ja, a res, ojoj, ajej …),81 po koncani pripovedni enoti (vcasih tudi vmes) pa je s komentarji o vsebini ali nacinu izvedbe ali s custvenimi odzivi (npr. smeh) bila v vlogi pripominjevalke. Med pripovedovanjem si je prizadevala delovati kot del obicajnega cilj­nega obcinstva, ki mu je namenjena pripoved. 79 Npr. komentarji o verjetnosti oz. resnicnosti dogodka, o protagonistih v zgodbi ipd. 80 Povedala je zadnjo (22.) izmed objavljenih pripovedi. 81 Ti odzivi, še posebej ko gre za potrjevanje pozornosti (mhm, kimanje), se nenehno ponavljajo, zato so v priredbah upoštevani le na mestih, kjer zapolnjujejo premor (ti komentarji tudi niso popisani v tabeli). Tabela 1: Vloge udeleženk. Z zvezdico (*) so oznacene pripovedi, ki so bile po redakciji izlocene iz objave. Zgodba Pripovedovalec Spodbujevalec Pomagalec Poizvedovalec Pritrjevalec Dopolnjevalec Pripominjevalec 1. Ženo je treba izbrati premišljeno Tina Vera smeh * Rezijanka se primoži v Bavšico Tina Vera Barbara Vera smeh 2. Pirte strašijo otroke Tina Barbara smeh 3. Beseda hudic se ne izgovarja Tina Barbara 4. Zacoprano mleko Tina Vera Vera Vera, Barbara; smeh 5. Klancar raztrosi mlade macke Tina Vera 6. Prirocno stranišce Tina Barbara smeh 7. O gojenju krompirja in “molži” Tina Barbara Barbara; smeh 8. Petlarca bi pocakala na sonce Tina Vera Barbara smeh 9. Kaplan ne najde poti domov Tina Vera smeh 10. Novotarije iz Amerike Tina Vera Vera smeh 11. Dekleti spremlja po poti prikazen Tina Vera Barbara Barbara Vera 12. Sova – nocna spremljevalka Tina Barbara Vera 13. Sova – znanilka smrti Tina Vera Vera Barbara * Na Klužah tice strašijo Tina Barbara Vera 14. O dveh prepirljivih starkah Tina Vera Barbara smeh 15. Kako so molili za dež Tina Barbara Vera Vera 16. Ljubosumna vasovalca Tina Vera Vera Barbara Vera Vera smeh 17. Radovedneža nalažejo Tina Barbara Vera Barbara Vera smeh 18. Kdo zna najbolje lagati Tina Vera Vera Barbara, Vera; smeh 19. Kokoši ne nesejo, ce so neslane Tina Vera Vera Barbara Barbara; smeh 20. Ljudje se pozimi radi družijo Tina Barbara Vera Barbara Vera Vera smeh * O priimkih Mlekuž in Kravanja Tina Barbara 21. Križ v steni Tina Barbara Vera 22. Potegnjeni vasovalec Vera Tina, Barbara Tina Barbara Tina Tina Barbara; smeh * Padec v gnojnico Vera Tina smeh Tekst Dinamika in rdeca nit pripovedovanja Med folklornim srecanjem v živo se je zvrstilo 26 zaokroženih enot, objavljenih je 22. Žanrsko so opredeljene kot folklorne oz. spominske, in sicer glede na vir, iz katerega so prišle v pripovedovalkin repertoar: pripovedi, pri katerih je bila pripovedovalka price­valka oz. ocividka, so oznacene kot spominske, tj. 12 od 22 objavljenih pripovedi. Dru-ge so postale del njenega repertoarja po pripovedovanju drugih in so opredeljene kot folklorne, tj. 10 od 22 enot (najvec jih je pripovedovalka sprejela po pripovedovanju in izkušnjah svojih staršev in starih staršev). Zadnjo pripoved je povedala hci. Tematsko so pripovedi pretežno šaljive (15 od 22), k bajcnim so prištete tiste, ki imajo opraviti z bajcnimi bitji, tri od 22 imajo grozljivo oz. strašljivo tematiko, ena je razlagalna. Med štirimi neobjavljenimi pripovedmi so tri spominske (dve šaljivi in ena bajcna) in ena folklorna (razlagalna). Vse so vpete v lokalni prostor, iz zgodb pa je mogoce izlušciti najrazlicnejše odseve materialne, socialne in duhovne kulture v preteklosti v Bavšici in širše na Bovškem. Dinamika pripovedovanja je bila z izmenjavanjem veznih besedil in pripovedi dokaj razgibana. V vezno besedilo so se enakovredno vkljucevale vse tri udeleženke, med pri­povedjo pa sta bili soudeleženi predvsem sprejemalki. Najdaljši strnjeni niz zaokroženih enot se je zvrstil v drugi polovici srecanja, ko si je skoraj brez veznih besedil sledilo pet enot82 (od Kako so molili za dež do Kokoši ne nesejo, ce so neslane); pri tem ima ves niz skupno temo: zgodbe govorijo o tem, da je kdo koga nalagal. Drugi najdaljši je bil niz treh pripovedi o vaških posebnežih (v dveh nastopa isti protagonist): Klancar raztrosi mlade macke, Prirocno stranišce in O gojenju krompirja in molži.83 Sicer pa so se vrstile po ena (desetkrat) ali dve (štirikrat) pripovedi naenkrat, sledilo je krajše ali daljše vezno besedilo. Tudi za kratke sklope z dvema pripovedma je znacilno, da jih povezujeta ista ali sorodna tema ali protagonist (gl. Tabelo 1: Dinamika folklornega srecanja).84 Vsebinsko so bile pripovedi šaljive, razen ob koncu prve polovice, ko se je s tremi zaporednimi zgodbami o prikaznih, slutnjah oz. napovedi smrti ozracje prehodno zres--nilo, med daljšim klepetom, ki je sledil, pa so udeleženke spet prešle k vedrejšim temam, k nadaljevanju s šaljivimi zgodbami. 82 V folklornem srecanju enote 15–19. 83 Med folklornim srecanjem v živo v prvi cetrtini (zgodbe 6–8). 84 Dinamika pripovedovanja je podrobneje razvidna iz opisov veznih besedil. Tabela 2: Dinamika folklornega srecanja: pripovedovanje kot niz veznih besedil in folklornih dogodkov. Z zvezdico (*) so oznacene pripovedi, ki so bile po redakciji izlocene iz objave. Tri pike (…) v stolpcu oznacujejo mesto, ko je pripovedovanje prekinjeno z veznim besedilom. Folklorni dogodek / vezno besedilo Pripovedovalec/ govorec Navezava Vir / Tema Konkretna pobuda … Vse udeleženke 1. Ženo je treba izbrati premišljeno Tina vezno besedilo folklorna, šaljiva * Rezijanka se primoži v Bavšico Tina prejšnjazgodba spominska,šaljiva Vera: In ko je šel po ženo? … Vse udeleženke 2. Pirte strašijo otroke Tina vezno besedilo spominska,bajcna Barbara: So pravili o pirtah? … Vse udeleženke 3. Beseda hudic se ne izgovarja Tina vezno besedilo Spominska,bajcna Barbara: Pa od kakih škrateljcev ali da se je komu hudic prikazal so tudi pravili? … Vse udeleženke … 4. Zacoprano mleko Tina vezno besedilo spominska,bajcna Barbara: Pa o kakih coprnicah?Vera: Kako je že bilo tisto, ko je nekdo zacopral mleko, da se ni zmedlo? … Vse udeleženke 5. Klancar raztrosi mlade macke Tina vezno besedilo folklorna, šaljiva 6. Prirocno stranišce Tina prejšnjazgodba folklorna, šaljiva 7. O gojenju krompirja in “molži” Tina prejšnjazgodba folklorna, šaljiva … Vse udeleženke 8. Petlarca bi pocakala na sonce Tina naslov na listku folklorna, šaljiva Vera: Kako je pa tista sonca cakala pri vas? 9. Kaplan ne najde poti domov Tina prejšnjazgodba spominska,šaljiva … Vse udeleženke 10. Novotarije iz Amerike Tina vezno besedilo folklorna, šaljiva Vera: In kako so kuhali kavo? … Vse udeleženke 11. Cudna senca spremlja dekleti na poti Tina vezno besedilo spominska,grozljiva Vera: … o strahovih, ko sta z Mari šli iz Soce … … Vse udeleženke Barbara: omemba sove 12. Sova – nocna spremljevalka Tina vezno besedilo spominska,grozljiva 13. Sova – znanilka smrti Tina prejšnjazgodba spominska,grozljiva Vera: Pa ko je rajni oca umrl, ko je prišla na okno cvikat sova? … Vse udeleženke *Na Klužah tice strašijo Tina vezno besedilo spominska,bajcna Barbara: So res tice na Klužah? … Vse udeleženke 14. O dveh prepirljivih starkah Tina vezno besedilo folklorna, šaljiva Vera: Pa Zorca in Miška, kaj sta bili? … Vse udeleženke 15. Kako so molili za dež Tina vezno besedilo Spominska,šaljiva 16. Ljubosumni vasovalec Tina naslov na listku spominska,šaljiva Vera: Od tistih dveh sosedov, ki sta hodila hodila mimo hiše? 17. Radovedneža nalažejo Tina prejšnjazgodba folklorna, šaljiva 18. Kdo zna najbolje lagati Tina predhodna zgodba folklorna, šaljiva Vera: Kaj se je že rajni oca izmislil, ko so rekli, da bodo lagali? 19. Kokoši ne nesejo, ce so neslane Tina naslov na listku folklorna, šaljiva Vera: Katera je imela pa kure neslane? … Vse udeleženke 20. Ljudje se pozimi radi družijo Tina vezno besedilo Spominska,šaljiva Barbara: Kdaj so se ljudje zbirali po hišah? … Vse udeleženke *O priimkih Mlekuž in Kravanja Tina vezno besedilo folklorna,razlagalna Barbara: Veste, od kod sta priimka Mlekuž in Kravanja? … Vse udeleženke 21. Križ v steni Tina prejšnjazgodba folklorna,razlagalna Barbara: Kako je nastal pa križ tule nad vašo hišo? … Vse udeleženke 22. Potegnjeni vasovalec Vera vezno besedilo spominska,šaljiva Tina: Povej pa še o sebi. Kaj si naredila, da se je vse smejalo? * Padec v gnojnico Vera prejšnjazgodba spominska,šaljiva . Tekstura Pripovedovalka Tina Kravanja pripovedi pospremi, podpira in nadgrajuje z bogato in raznovrstno, vendar ne pretirano teksturo in s tem krepi estetsko vrednost besedil. S slogovnimi sredstvi teksture torej presega vsakdanji govor in ga premika v polje pripove­dovanja; to pa je, po definiciji, umetnostna zvrst govorjenega jezika. Elementi teksture so vselej v sozvocju s konkretno situacijo, so plod sprotnega, hipnega, miselnega procesa, ki je, še posebej na ravni govorice telesa, mnogokrat nezavedno. Sprejemalec jih z razlicni-mi cutili (vid, sluh, obcutki) zaznava kot celoto, medtem ko v drugotnih, konserviranih oblikah ostanejo le v sledovih. Tako so pripovedi Tine Kravanja, prenesene na papir, le še bled približek pripovedovanja v živo: posnetki in transkripcije pac ne morejo zajeti ucinkov teksture v celoti, opombe pa so zgolj informacija, ki bistveno ne prispeva k do-življanju branega besedila. Jezikovna tekstura V jezikovno teksturo je pripovedovalka vpletla številne figure. Z njimi je stopnjevala napetost, dramatizirala, nakazovala svoj odnos do povedanega, skrbela za pozornost drugih dveh udeleženk ipd. Diskurzivni oznacevalci so vseh vrst (zvalniki, vzkliki, med-meti), z izjemo kletvic – te se med besedili pojavljajo redko, kot evfemizmi. V pripove­dih so diskurzivni oznacevalci na mestih, kjer pripovedovalka stopnjuje napetost ali pa želi poudariti svoje custveno ali racionalno razmerje do vsebine (npr. jejžeš, nazarenjska mati, madona ...).85 Z izjemo ene objavljene in treh neobjavljenih enot je pri vseh pripo­vedih vpleten premi govor in pri veliki vecini dramaticni sedanjik, bolj ali manj pogosto tudi druga slogovna sredstva, npr. primere, ponavljanja, stalne besedne zveze, dvodelne oblike, stopnjevanje, elipsa, pretiravanje ali druge oblike besednih in stavcnih figur. Pri premem govoru so spremni stavki klišejski (je rekel, je dejal, pravi), medtem ko izreka v dobesednem navedku z besednimi (jezikovnimi) in akusticnimi sestavinami (mno­gokrat pospremljena tudi s telesno govorico) oznacuje protagonista. S posnemanjem pripovedovalka pokaže na razmerja med protagonisti zgodbe in/ali svoj odnos do njih oz. do vsebine ipd. Vcasih doseže ekspresivnost besed, besednih zvez ali celih povedi s preskokom iz domacega narecja v drugo socialno zvrst jezika ali z intonacijo, hitrostjo ali posebno dolžino vokalov (npr. radoveeeeden = zelo radoveden). Poleg ponavljanj, s katerimi kaj poudari ali doda poseben pomen (npr. hitro, hitro = zelo hitro; cele ure, ure, ure = zelo dolgo), se med pripovedovanjem pojavljajo tudi nenacrtovana ponavljanja; z njimi pripovedovalka pridobiva cas (išce pravo besedo, trenutek nezbranosti ipd.). 85 Najvec jih je v zgodbi Senca spremlja dekleti. Glasovna tekstura Glasovna tekstura kljub natancni foneticni transkripciji zgubi primarni ucinek oz. se lahko popolnoma zgubi. Da bralec ne bi bil povsem prikrajšan, transkripcije vsebujejo opombe o nacinu izreke (poudarjeno, glasneje, šepetaje, nejevoljno ipd.). Podobno kakor ponavljanja pri besednih figurah so premolki lahko zvocna figura, ki krepi napetost, pogosto pa so premori nenamerni (premislek, iskanje prave besede). Ponazoritev s telesom Govorica telesa je pri Tini Kravanja vselej spontana in sinhronizirana z besedilom: med pripovedovanjem mirno sedi, gibanje njenih rok, glave, oci je sicer živahno, vendar ni­koli pretirano in zaigrano. Intenzivnost se poveca le kdaj pa kdaj, skladno z vsebino: komunikacija z obrazno mimiko, gibi rok in telesa, ocesnim stikom diskretno prevzema del sporocilnosti, neposredneje pa na mestih, ko dinamika telesa delno ali v celoti nado­mešca besedo, npr. ob kazalnih zaimkih (tam, tale, tako), ko s kretnjo roke, s prstom ali z zasukom glave usmeri pogled sprejemalca. Prekodiranja Pripovedi Tine Kravanja so bile prekodirane v tri oblike zapisa: v zvocni zapis, narecno foneticno transkripcijo in knjižnemu jeziku približano obliko. Da bi predstavili pripove­di v širšem kontekstu procesa folklornega srecanja, je vsaki enoti dodan opis veznega be-sedila (sobesedilni kontekst), v katero je ugnezdena posamicna pripoved. Dvaindvajset enot tako zapisanega pripovednega gradiva je lahko podlaga za nadaljnje folkloristicne in dialektološke analize ter druge filološke in etnološke raziskave. Zvocni posnetki Z zvocnimi posnetki je mogoce razbrati akusticno podobo narecnih besedil in njihove oblikovanosti z glasovnimi (slušnimi) ucinki. Za tukajšnjo rabo so bili posnetki najprej digitalizirani;86 tako je bila omogocena nadaljnja racunalniška obdelava posnetega zvo­ka: zaradi spremenjenega namena (javna objava) je bilo treba zvocne posnetke nekoliko prilagoditi. Iz izvirnega terenskega zvocnega posnetka so bile izlocene samo zaokrožene enote, medtem ko so vezna besedila, v katera so vpete pripovedi, predstavljena opisno pri vsaki enoti posebej (gl. opombe o veznem besedilu). Od šestindvajsetih zaokroženih 86 Zvok je s kasetnih trakov v digitalno obliko pretvoril in obdelal Damjan Bojadžiev (Institut Jožef Štefan). Zvok na izvirnih posnetkih je zaradi slabe zmogljivosti tehnicnih pripomockov (diktafon s kaseto brez zunanjega mikrofona) precej slabe kakovosti; v digitalizirani obliki je bil zvok kolikor mogoce ocišcen šuma. enot dokumentiranega folklornega srecanja so bile izlocene štiri: dve sta bili povedani fragmentarno,87 ena ni bila dokoncana,88 ena pa je bila umaknjena na željo pripovedoval-kine hcere.89 Vseh 22 enot, ki so ostale po opravljeni redakciji tonskega posnetka, si sledi v zaporedju, kakor so potekale v živo. Tudi posamicne enote same so bile ponekod deležne manjših redakcijskih posegov, najveckrat reza, na mestih: – ki bi prevec razkrila identiteto protagonista/protagonistaov, vendar samo v besedilih, katerih vsebina bi utegnila prizadeti svojce (odstranjeni so bili nekateri priimki, hišna imena, vcasih krajši deli besedila); – ko se pripovedovalka prevec oddalji od rdece niti (odstranjeni so bili deli, kjer poja­snjuje obrobne, za zgodbo nepomembne reci); – kjer je bilo slišati zunanje zvoke (hrkanje, kašelj, pasji lajež, zvonjenje telefona ipd.);90 – montaže na koncu pripovedi: za zgodbo je bil dodan pomemben poznejši pripovedo­valkin komentar, ki bi sicer ostal v izlocenem veznem besedilu.91 Redakcijski posegi so opisani v opombah k posamicnim zgodbam. Foneticna transkripcija Foneticna transkripcija je usklajena s spremembami pri redakciji zvocnih posnetkov. Po vseh pravilih dialektološke akribije sledi zvocnim posnetkom na vseh jezikovnih rav­ninah: na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in leksikalni. Tako npr. s prozodicnimi znaki na ravni glasu oznacuje tonemskost, dolžino samoglasnikov, posebne narecne gla­sove; z locili nakazuje intonacijski potek delov besedila; z znaki za razlicno dolge premo-re kaže dinamiko pripovedovanja. Transkripcijo dopolnjujejo komentarji o neglasovno izraženi teksturi (npr. nacin izreke, govorica telesa).92 87 Pripoved zgodbe je potekala dialoško, s številnimi vprašanji in drugimi posegi obeh soudeleženk, zato je bila nepovezana, s številnimi prekinitvami. 88 Pripovedovalka je med pripovedovanjem zgodbe zacela pojasnjevati nekatere okolišcine in pri tem mimo­grede prešla na drugo temo, zacete pripovedi pa ni koncala. 89 Zvocni posnetki so bili po redakciji dani v poslušanje hceri pokojne pripovedovalke, da je privolila v njihovo rabo in objavo. Okolišcine pri eni enoti so po njenem mnenju preocitno razkrile identiteto prota­gonista. 90 Deloma so bili izrezani predvsem zato, ker so v besedilu delovali motece (sicer pa dejansko marsikaj po­vedo o kontekstu). Vseh zvokov ni bilo mogoce odstraniti, saj so se pogosto pojavljali hkrati s pripovedo­vanjem, povzrocali so jih zunanji dejavniki ali soudeleženki, ki sicer takrat nista govorili. 91 Taka montaža je npr. v pripovedi O gojenju krompirja in »molži«, ko je pripovedovalka po daljšem sme­hu, ki je zaokrožil povedano zgodbo, cez cas dodala še ime protagonista in odgovori na raziskovalkino vprašanje, od kod je bil protagonist. Ob tem je pripomnila, da je bil to star mož, ki se ga komaj spominja iz otroštva. Zaradi teh pojasnil se bralcu razširi kontekst povedane zgodbe (cas dogajanja, življenjske okolišcine protagonista). 92 Skladnost zvocnih posnetkov z zapisom je od glasu do glasu preverila in popravila Karmen Kenda-Jež iz Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, vnesla popravke in sodelo­vala s številnimi nasveti. Pripravila je tudi pojasnila k foneticni transkripciji. – Za natancno opravljeno delo se ji iskreno zahvaljujem. Za morebitne napake in nedoslednosti v foneticnih transkripcijah odgovar-jam sama. Pojasnila k foneticni transkripciji (Karmen Kenda-Jež) Nacin zapisovanja govorjenega besedila v slovenskem jezikoslovju še ni ustaljen. Prav­zaprav doslej med raziskovalci govorjenega jezika še ni prišlo niti do širše razprave o potrebnosti usklajevanja med razlicnimi disciplinami glede standardiziranja stopenj natancnosti foneticnega zapisa – od široke (kar se da poenostavljene) do ozke (cim bolj podrobne) transkripcije – ali glede dolocitve enotnega oznacevanja nadbesednih prozo­dicnih lastnosti, zarekov, tihih ali zapolnjenih premorov (t. i. zvokov ali šumov obotav­ljanja), paralingvisticnih prvin (tonska višina), glasovnih refleksov ter pojasnil o okoliš-cinah in sobesedilu.93 Za klasicni dialektološki zapis narecnih besedil v osrednjem slovenskem prostoru je bila do zacetka 90. let prejšnjega stoletja sicer predpisana uporaba veljavne slovenske foneticne transkripcije, v vseh drugih prvinah pa se ni bistveno razlikoval od (siceršnjih) zapisov (folklornih) pripovedi. Zapisovalci so besedila ob spremembi prenosnika navad-no prilagajali, podrejali so jih tako slogovnim nacelom pisanega besedila kot žanrskim pravilom, zato so bila redigirana, izpušceni so bili zareki, ponavljanja, zastranitve (prim. Logar 11975, 21993). Prvi poskus ohranjanja znacilnosti govorjenega jezika v zapisu, do-kumentiranja konsituacijskih prvin in vseh prepisovalcevih posegov v besedilo je nastal ob zbirki narecnih besedil iz Zadrecke doline (zgornjesavinjsko narecje) v magistrskem delu Petra Weissa (1990: 180–244), pri cemer je bil sestavljen tudi prvi seznam posebnih znamenj za tak zapis, oprt na sorabisticne in slovenisticne zapisovalske izkušnje iz nem­škega govornega prostora.94 Ta model je bil izhodišce za poznejše zapise govorjenih na­recnih besedil (npr. Kenda-Jež 2002: 166–167, 2005: 125; Zuljan Kumar 2007: 17), vendar še vedno ne moremo govoriti o enotnem ali dogovorjenem nacinu zapisovanja. Prav tako se med seboj v zapisu razlikujejo dela, ki z razlicnih vidikov obravnavajo (tudi) druge zvrsti govorjenega jezika, npr. tista z besediloslovnim/pragmaticnim (npr. Kranjc 2006; Smolej 2006) ali sociolingvisticnim pristopom (npr. Valh Lopert 2005; Krajnc Ivic 2009: 101), prvi poskusi zasnove govornih korpusov in njihove razclembe (npr. Verdonik 2007: 29–34; Zemljaric Miklavcic 2008: 93–128) ter prvi referencni kor-pus govorjene slovenšcine GOS (http://www.korpus-gos.net; Zwitter Vitez idr. 2009). Za vse sta znacilni bodisi zelo široka foneticna ali t. i. ortografska (poknjižena) transkripci­ja.95 Korpusni pristopi pri tem upoštevajo splošna priporocila združenj za oznacevanje in transkribiranje govornih podatkovnih zbirk (prim. Zemljaric Miklavcic 2008: 93–108). 93 Trenutne razmere in njihova umestitev v mednarodni kontekst so zelo na kratko orisane v Zwitter Vitez idr. 2009). 94 Prim. poglavje Trije besedilni vzorci ustnega ljudskega izrocila v delu Leksikalni popis slovenskega ljud­ skega jezika na Koroškem (LISVK 1980). 95 Z vprašanji rabe (mednarodne) foneticne transkripcije (IPA, SAMPA) v slovenskem prostoru se ukvarjajo tisti prispevki, ki so usmerjeni v foneticne raziskave (npr. Gros 2000; Zemljak Jontes idr. 2002; foneticne razprave Petra Jurgca). GOS govori o dveh ravneh zapisa, t. i. »pogovornem« (ortografskem ‘z uporabo veljavnega slovenskega crkopisa’) in knjižnem zapisu (Zwitter Vitez idr. 2009: 440). Podoba tako oblikovanih zapisov se vedno vzpostavlja glede na knjižni zapis in »zborno izreko« (Zwitter Vitez idr. 2009: 440) ter je tako posredno odvisna od strukture tega jezi­kovnega razlicka. Zato je usmerjena v zapisovanje odmikov od (pravopisne/pravorecne) norme, ne pa npr. v dosledno zapisovanje istih glasov z istimi crkami oz. crkovji.96 Središce »jezikovnega sveta« folklornega pripovedovalca je navadno nestandardni jezikovni razlicek – v primeru pripovedi iz Bavšice bovški govor obsoškega narecja –, ki pa je vpet tudi v stilistiko folklornega besednega ustvarjanja, v ustvarjanje posebne be-sedilne vrste s številnimi nadnarecnimi in medzvrstnimi jezikovnimi prvinami. Samo natancen foneticni zapis lahko ohrani vse jezikovnostrukturne razsežnosti besedila, obenem pa bosta verjetno šele vecja zbirka tako transkribiranih besedil in njihova primerjava omogocili natancnejšo skladenjsko in stilisticno razclembo folklornih pripovedi. Pri zapisu besedila se je zato zdelo smiselno nadaljevati s prakso, ki je bila v okviru narecjeslovnih raziskav zastavljena v dosedanjih zbirkah narecnih besedil Petra Weissa (1990: 181) in Karmen Kenda-Jež (2000: 166–167, 2005: 129–130): ozka narecna transkripcija, natancen popis nejezikovnih prvin in oznacevanje prekrivnega govora. Tak zapis omogoca podrobnejše raziskave spremenljivosti foneticnih prvin (in morebitnega preklapljanja med jezikovnimi razlicki), popravljanja pri tvorjenju besedila pa lahko marsikaj povejo tudi o nacrtni izbiri jezikovnih sredstev pri oblikovanju pripovedi (prim. npr. napacni zacetek, po katerem je prišlo do zamenjave prislova spomladi z narecnim in starejšim teblazema: j. š'la spum … {zarek} t.blà.z.ma …). Še vedno pa ostaja kompromisno oznacevanje poteka stavcnih intonacij: raba velikih zacetnic in uporaba locil (ceprav ta ni v skladu s stavo locil v pisanem besedilu) naj bi olajšala branje transkribiranih besedil širšemu krogu bralcev. Narecno besedilo je zapisano v transkripciji, kakršna se od srede 70. let prejšnjega stoletja uporablja v slovenski dialektologiji (t. i. »nova nacionalna«, lahko bi rekli tudi Logarjeva transkripcija, ki sledi osnovnim nacelom transkripcije Slovanskega lingvisticnega atlasa (OLA) pri zapisovanju prozodicnih prvin (prim. Kenda-Jež 1996: VIII–IX). Za prepis so bili vsi posnetki razdeljeni na manjše glasovne izsecke, ki si jih je bilo mogoce ogledati v programu Praat, prosto dostopnem racunalniškem programu za foneticno analizo (http://www.fon.hum.uva.nl/praat), in tako ne samo slušno, ampak tudi strojno preveriti lastnosti posameznih glasov. Zaradi slabše kakovosti posnetkov je bilo marsikdaj težko slediti nacelom natancnega foneticnega zapisovanja, npr. pri razlocevanju glasov kontinuantov n – n/n’/jn –, -o/-u v dajalniški koncnici samostalnikov moškega in srednjega spola, distribuciji . in . ali pridihnjenih b, d, g, zlasti pa zanesljivo dolocati tonsko vrednost samoglasnikov. 96 V javnih navodilih Gosa (http://www.korpus-gos.net/Content/Static/Javna_navodila_za_transkribira­nje_pogovorov.pdf , 19. 10. 2011) je npr. za »pokrajinsko specificne foneme« predpisana raba ali tudi za u s preglasom in ali tudi za zveneci primorski h. Uporabljena znamenja . kadenca (in morebitni premor) , polkadenca (in morebitni premor) . / .. / ... (rabljene nesticno) premor za nevisoko padajoco polkadenco, nedokoncano pol-, proti- ali navadno kadenco ali nenadno prekinitvijo intonacijskega vzor- ca; število pik izraža relativno razmerje med razlicnimi dolžinami premora ! vzklicna intonacija ? konec vprašalne povedi ... polglasniški zvok obotavljanja {xxx} pojasnila k nejezikovnim glasovnim prvinam – smeh, šumi obotavljanja, gla­sovni refleksi {kašelj} ipd. | zaznamuje zacetek odlomka, na katerega se nanaša pojasnilo v zavitih okle­ pajih {??} negotov zapis [...] izpust dela besedila [xxx] pojasnila vsebine izpušcenih odlomkov (xxx) pojasnila o nacinu izreke in govorici telesa Knjižnemu jeziku približane priredbe Na podlagi foneticnih transkripcij so nazadnje nastale še knjižnemu zapisu približane priredbe zgodb. Prirejena transkripcija omogoca enostavno branje, pri katerem se bralec seznani predvsem z vsebino (manj z nacinom pripovedovanja), kar je lahko v pomoc pri razumevanju zvocnih posnetkov in/ali branju foneticnih transkripcij. Glavna dilema, ki jo je bilo treba razrešiti pri pripravi priredb v knjižnemu jeziku približano obliko, je bila, ali naj taka transkripcija ohranja pripovedovanje (proces pri­povedovanja) ali pripoved (zgodbo oz. vsebino zgodbe). Pri prekodiranju žive komuni­kacije v tehnicno, pisno obliko pripoved izgubi bistveni del, ki je namenjen ušesom in ocem sprejemalca v živo, saj izpadejo akusticne in vizualne prvine, ki podpirajo pripo­ved in ji dajejo pomembno estetsko in dramaticno razsežnost. Na papir zapisana zgod­ba, prikrajšana za te pomembne, ce že ne bistvene elemente, je samo še skromna senca tistega, kar je bilo mogoce doživeti v živo. Zato je obveljalo nacelo, da se skuša bralcu predstaviti potek pripovedovanja, v katerem se je kot rezultat vseh udeležencev in okoli-šcin oblikovala pripoved. Za folklorno pripovedovanje v živo so znacilni klišejski spremni stavki (je rekel, je dejal, pravi …), ki se pogosto vrivajo tudi med dobesedni navedek in ga prekinjajo, npr: Pa je del: »Veš kaj, Pepa,« je del naši mami. »Veš kaj, Pepa, to,« je del, »je zacoprano.« S spreminjanjem spremnih stavkov, ki bi nakazovali nacin izvajanja/izrekanja dobese­dnega navedka ali drugih delov pripovedi (npr. jezno ugovarja, zašepeta idr.), bi pripo­ved delovala umetno, popaceno. Posebni akusticni elementi, s katerimi pripovedovalec oblikuje pripoved, so zato navedeni v opombi oz. didaskaliji v oklepaju med besedilom, in sicer najveckrat pred delom, na katerega se opomba nanaša. Na enak nacin so bile v besedilo vstavljene opombe o tem, kako se je pripovedovalka oprla na izražanje s telesom (ko npr. kaj ponazarja/kaže z rokami). Poseben problem je bil, npr., tudi zapis smeha, tj. elementa, ki pomembno vpliva na akusticni vtis in podobo pripovedi: ga zapisati kot opombo (npr. smeh, dolg smeh) ali kot medmet, ki je del besedila (npr. hahaha)? Ker je pri zapisu medmeta težko dolociti njegovo dolžino (število zlogov) in njegovo natancno zvocno podobo (kar se je pokazalo že med foneticno transkripcijo), je prevladala odloci­tev za zapis v opombi. Pri tem pa je omenjen udeleženec, ki se smeji. Opombe o nacinu izvedbe so stvar interpretacije zapisovalca, prav tako pa tudi mesta postavitve in vrste koncnih in nekoncnih locil, ki skušajo slediti zvocnemu poteku pripovedovanja.97 Priredbe zgodb kar se da dosledno sledijo zvocnemu zapisu, vendar brez prozo­dicnih oznacb (tonemskost, dolžina vokalov): ohranjen je besedni red; besedje, ki se od knjižnega jezika razlikuje le v glasovju, je zapisano v knjižni obliki, prav tako so v po­knjiženem zapisu ohranjeni lokalizmi, ki so pojasnjeni na koncu vsakega besedila. Mesta zarekov (ko se je pripovedovalka ocitno zmotila, npr. zacela poved v napacnem sklonu, nato pa jo ponovila v pravem) so izpušcena. Ostale oznacbe, npr. premolki, izpusti, ki so nastali kot posledica redakcije zvocnih posnetkov, so enake kakor pri foneticnih tran­skripcijah (gl. legendo). Opombe k pripovedim Zvocnemu posnetku, foneticnim transkripcijam in priredbam z opisanimi lokalizmi so dodane opombe, ki pomagajo vsako pripoved postaviti v kontekst ter s tem bralcu pred­stavijo dejstva in poglede, ki jih je iz samih besedil težje ali celo nemogoce razbrati. Opombe o redakciji: K vsaki zgodbi so dodana pojasnila o redakciji, tj. o posegih v zvocne posnetke, in s tem tudi v transkripcije: kaj in kje je bilo kaj izloceno, skrajšano, zmontirano. Opombe o vsebini pojasnjujejo morebitne vrzeli v pripovedi, ki so nastale zaradi izlocitve pripovedi iz širšega pripovednega konteksta, npr. identifikacijo/opis protago­nista, situacije, custveni odziv pripovedovalke (izvedba) ipd. Vsebinske opombe skušajo opozoriti na družbeno-zgodovinsko in kulturno podlago, ki jo med vrsticami sporoca pripoved. Tako je predstavljeno življenje ljudi v tej gorski dolini z vidikov materialne, družbene in duhovne kulture. Opombe o sobesedilu se nanašajo na vezno besedilo med zaokroženima enotama. S tem so besedila postavljena v pomenljiv kontekst, s cimer bralec vendarle dobi popolnejši pogled na širši besedilni in situacijski kontekst, ki je bil pri folklornem srecanju v živo hkrati vzrok, posledica in gonilna sila vseh dokumentiranih pripovedi. 97 Pri foneticnih transkripcijah locila locujejo prozodicne enote in ne sledijo vedno pravopisnim pravilom, medtem ko so priredbe bolj podrejene pravopisu. Pripovedi 1. Ženo je treba izbrati premišljeno Foneticna transkripcija Tina: Š.d je 'du: »S.m.'(m)u .k'ret d'no,« je d'jo., »'xe..j, š. »nùo s.m pa kar xmà.. pošt.dì.ru,« je d'jo. .. »al bùo z. ná.šo xí.šo al 'ne,« je d'jo., »k.r .ó.r. p.r 'nes je tri.ba z'lo r.cù.nu di.l.t.,« j. 'd.. k je si.ru, p.rdà.ju skú.to n 's.r, 'ne {slabo razumljivo}. Š.d je d'jo.: »S.m j. dà..,« prà.f.»(f)à.jn pupì.r, šbì.ncnik an š. s.m d'jo., ‚Z'dej . n.rè.. pa 'takle n 't.kle r.cù.n‘ ... Je 'd..: »Ni znà.la jx z.pisá.t.. Ni znà.la rcù.na n.rdì.t. niti z.pisá.t..« Je 'd..: »Pa tùodi,« je 'd.., »k s.m bí.du, d. n. znà. bè...a r.cù.na n.rdì.t., pa s.m kar kó.nc n.ri.du.« J. d'jo.: »S.m 'di..: ‚Tì. pa na 'boš z. ná.šo xí.šo‘ bí.šno je d'jo., »k.r ta {slabo razumljivo} p.r 'nes je tri.ba fè.jst .rcù.ne di.l.t..« | Š.d j. dà.. po. kì.le {smeh} | skú.te {med smehom} (posmehljivo) | jà., fè.jst r.cù.ne {Verin smeh} .. Vera: J. p.rskú.šu kar s tak.mlì. … Priredba Tina: Je del: »Sem imel enkrat eno,« je del, »sem jo pa kar kmalu poštudiral, ali bo za našo hišo ali ne. Ker gor pri nas je treba zlo racunov delati,« je del, saj je siril in prodajal skuto in sir. In je del: »Sem ji dal,« pravi, »lepo papir, svincnik in sem del: ‚Zdaj naredi pa en takle in takle racun!‘ Ni znala zapisati. Ni znala racuna narediti niti zapisati. Pa tudi,« je del, »ko sem videl, da ne zna nobenega racuna narediti, pa sem kar konec naredil! In sem del: ‚Ti pa ne boš za našo hišo‘.« Bišno je del, da: »Pri nas je treba fejst racune delati.« {smeh} (posmehljivo). Fejst racune! {med smehom} In ji je dal pol kile skute. {Verin smeh} Vera: Kar takole je preizkušal … je del – je dejal, je rekel zlo – veliko poštudirati – ugotoviti kaj, priti cemu do dna bišno – najbrž, verjetno fejst – veliko Redakcija Ni redakcijskih posegov. Opombe o vsebini Pripoved tece o tem, kako vaški posebnež izbira nevesto: potencialno nevesto preskuša, ali se spozna na dejavnosti, s katerimi so se preživljali nekateri domacini v Bavšici, tj. reja drobnice, pridelava skute in sira, volne ter prodaja teh izdelkov. Zgodba odseva tudi slabe razmere na podrocju izobraževanja – marsikdo ni bil pismen.98 Leta 1907 je bilo v listu Gorica zapisano, da je »[p]otovalna šola v Bavšici sicer zelo potrebna, vendar se je bati, da bo prav težko dosegla svoj namen, kajti pozimi je veckrat nemogoce gaziti po globo­kem snegu, poleti pa je prav malo ljudi doma, ker so skoraj vsi na pristajah in planinah« (Komac 2007: 68). V naslednjih letih so uvedli pouk, vendar ni bil vsakodneven ali reden in tudi ni imel stalne lokacije.99 V ponavljajocih se obdobjih, ko pouka v vasi sploh ni bilo, so otroci obiskovali šolo v Bovcu ali v Logu pod Mangartom, vendar ne vsi. V casu fašizma, predvsem po letu 1930, je pouk potekal izkljucno v italijanšcini, nekaj casa tudi pri Matijevih v izbi (v hiši informatorke Tine Kravanja) ali na Koritnici, vendar tudi ne redno. Reden je bil pouk v Bavšici le v letih 1956–1960, nato so šolo dokoncno ukinili, šoloobvezne otroke pa nastanili v dijaškem domu v Bovcu, od koder so se domov vracali le vsakih štirinajst dni. Opombe o besedilnem kontekstu: vezno besedilo pred zacetkom pripovedovanja Dokumentiranje se zacne, ko so udeleženke že nekoliko sprošcene, raziskovalka pa z vprašanji že spodbuja pogovor tako, da bi se zacelo pripovedovanje. Sprašuje, kje in kako so se nekdaj ljudje družili. Informatorka Tina pove, da dostikrat tudi pri njih doma, saj sta njena brata godla (igrala na harmoniko) in so veckrat plesali pri njih. Ko so se nave-licali, so šli k sosedovim, h Klumpcevim, kjer se je tudi veliko pripovedovalo. Vcasih se je tam nabralo veliko ljudi, cela Bavšica. Tina pove, da je neki sosed pogosto pripovedo-val šale, je del: »No, zdaj narajali smo se in nagodli tudi, zdaj se bomo menili pa od riti.« Vcasih, pravi Tina, je »kako tko vrgel na dan, da te je bilo tako sram kot ne vem kaj!« Ce/ ko so dekleta ob pogovoru zacutile nelagodje (spolnost, vulgarnost), so odšla domov. Ta sosed je šel rad na obisk po hišah, kjer je vedno kaj pripovedoval. Predvsem je rad govo­ril o ženskah. Ob tem se Tina spomni, kaj je pripovedoval njenemu ocetu, in pove prvo zgodbo (1. Ženo je treba izbrati premišljeno). 98 Henrik Tuma leta 1910 o domacinu Ivanu Mlekužu iz Bavšice piše, »da je krepak, visok mož 55 let, jako inteligenten. Izucil je sam svoje otroke citati in pisati, tekom dolgih zimskih dni, ko dremlje vsa Bavšica pod snegom« (Tuma 2000: 226). 99 V istem spisu Tuma piše, da je bil v hiši Ivana Mlekuža v Zgornji Bavšici nastanjen v šolski sobi, kjer hra­nijo posteljo za potovalnega ucitelja (Tuma 2000: 226). Potovalni ucitelj je izmenicno pouceval v Bavšici in Koritnici (Komac 2007: 69). Vezno besedilo med 1. in 2. pripovedjo Med prvo in naslednjo pripovedjo je vezno besedilo le Verino vprašanje oz. spodbuda, naj pripovedovalka pove, kako se je protagonist iz prejšnje zgodbe oženil. Pripovedoval­ka se na pobudo takoj odzove s pripovedovanjem. Ob pripravi besedil za objavo je bila ta pripoved izlocena.100 Po tej enoti raziskovalka sprašuje po podrobnostih, nato pa se ude­leženke spet vrnejo k izhodišcni temi – druženju ljudi pri Klumpcevih. Pripovedovalka se spominja, kako so plesali, ob tem se razgovori o rezijanskih copatih, štepcih (copati iz blaga s podplatom iz vec plasti blaga), v katerih se je dalo zelo dobro plesati. Rezijan­ka, ki se je primožila v Bavšico, jih je Tini z veseljem posodila za ples. Pripovedovalka nato naniza še nekaj spominov na protagonista prvih dveh pripovedi. Raziskovalka med drugim poizveduje tudi o jeziku omenjene Rezijanke. Tina in Vera se spominjata, da se je naucila po naše, vendar je vpletala tudi ta nje, tako da jo je bilo prav zanimivo slišati. Pravo rezijanšcino je govorila le, kadar sta jo prišli obiskat mati ali sestricna, vendar le, ce ni bilo drugih sogovornikov.101 Tina pove še, da je razumela le, ko je bila kakšna beseda italijanska, drugega pa ne. Nato raziskovalka naveže pogovor na eno izmed prejšnjih srecanj, ko je tekla bese­da o strahovih, o cemer so se, kot je tedaj dejala Tina, starejši zelo radi pogovarjali. Pri Tininih starih starših so se zbirali bolj ta stari, tj. starejši ljudje, prijatelji njenega oceta, ter pravili tiste starodavne pripovedke in lagali drug drugemu. Ker se pripovedovalka ne spominja nobene pripovedi, raziskovalka vpraša, ali so kdaj pripovedovali o pertah. Pripovedovalka odgovori s pripovedjo (2. Perte strašijo otroke). 2.Perte strašijo otroke Foneticna transkripcija Barbara: So prá.b. ud 'k.šn.x pì.rt? ... Tina: 'A. 'tiste pì.rte so .. tù.st. so 'n.s st.rxwá.l pa c. smo xudì.l s. plì.z.t u'ko. .. {zavzdihne} Zv.cì.r k je b'la lú.na, smo s. š'l. .á.r.t k.r 'tam pu 'kašn.x dì.lj.x – k sa l. .. saj 'po.k ní.smo mì.l., s.nì. ní.smo smì.l uziét, d. jx n. pulùommo – smo š'l. '.or u 'kaš.n brì.x, smo djà.l kar dì.ljo ta pud '.rt, . |š. smo se .ú.z.l. {vzdih} ... Jà., š. so pa dì.l.: »Prì.jo pì.rte!« D. 'nes pì.rta puné.se ta nùot.r .. u .. pud .n xrì.f, k.r j. 'tem ud nà.še xí.še t.k'le n já.c.k, d. tmì.š nùotr. j. pa pì.rta. |»Jà., saj.( j)o ní.smo .kò.l bí.d.l. (jezikavo, nejeverno)!« »Jà., . c.z dà.n s. n. p.rká.že, pa zv.cì.r, c. xuódjo mù.lj. un u'ko.(žuga), prí.de, 'w.s pa puné.se!« Tak'biš je má.lu 'n.s ustrà.... ... ustrà.šlo, d. smo .. š'l. ž. .ó.re n. pè.jc. 100 V tej komicni pripovedi se preocitno razkriva protagonistova identiteta. 101 Ce je bil kdo zraven, pravi Tina, »sta se silili po naše«. Priredba Barbara: So pravili od kakšnih pert? Tina: A, tiste – perte! Tisto so nas strahovali pa, ce smo se hodili plezat okoli {zavzdih­ne}. Zvecer, ko je bila luna, smo se šli garat kar z diljami, saj povk nismo imeli, sani pa nismo smeli vzeti, da jih ne polomimo. Smo šli gor v breg, smo deli kar diljo tja pod rit pa smo se guzali {med smehom}. Potem so pa deli: »Pridejo perte!« Da nas perta ponese tja notri pod en hrib. – Ker tam blizu naše hiše je en jacek, da tam notri je pa perta. »Saj je nismo nikoli videli (jezikavo, nejeverno)!!!« »Ja, cez dan se ne prikaže. Zvecer pa – ce hodijo mulji zunaj okoli (žuga), pride, vas pa ponese!« Toliko nas je ustrašilo, da smo že šli vsi gor na pec! plezati se – smucati se / sankati se perta – bajcno bitje, bela žena (v nekaterih razlicicah s crno obleko) strahovati – strašiti, ustrahovati (navadno otroke) garati se – sankati se / smucati se (Bavšica) dilja – deska povke – otroške sani guzati se – spustiti se po zadnjici; premikati se tako, da spodnja površina premikajocega se predmeta drsi po podlagi jacek – votlina mulji – otroci, otrocad ponesti – odnesti Redakcija Iz zvocnega posnetka zgodbe so izloceni nekateri šumi (hrkanje, kašelj). Opombe o vsebini Kratka zgodba govori o vzgojnih prijemih: starši so otroke strašili s pertami (= pehtra baba, žensko bajcno bitje; gl. Kropej 2008: 325), da se niso potepali predolgo v noc. V pripovedi so omenjeni otroška igra (sankanje), nekaj razlicnih narecnih izrazov za to dejavnost (garati se, guzati se, plezati se) in povke (otroške sani). Beseda sani se v narecju uporablja le za velike delovne sani (za prevažanje sena, gnoja). Sani so bile v gorskem svetu pomembno delovno orodje, zato jih otroci za igro niso smeli uporabljati. Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 2. in 3. zgodbo Zapisovalka se z vprašanjem naveže na pec, ki je omenjena v zadnjem delu prejšnje pri­povedi. Vera opisuje, kako je bilo to »fajn«, kako je bil urejen prostor na peci in okoli nje: lahko si zlezel nanjo, tudi okoli so bile klopi, da se je lahko nagnetla polna izba ljudi. Spominja se, da so si ljudje tedaj veliko pripovedovali, vendar je bila premajhna, da bi si Sani za prevoz drv. Spodnja Trenta pri Vancu (foto: Boris Orel. Teren 8 – Trenta – Bovec, 1. 7. – 31. 7. 1952; Arhiv SEM T8_61). Sani z namešcenim košem za prevoz gnoja. Spodnja Trenta pri Vancu (foto: Boris Orel. Teren 8 – Trenta – Bovec, 1. 7. – 31. 7. 1952; Arhiv SEM T8_62). kaj zapomnila. Tina se strinja, da so si pripovedovali vse sorte, vendar si ni prav nicesar zapomnila. Raziskovalka skuša spodbuditi pripovedovanje s konkretnimi asociacijami – sprašuje, ali so kaj pripovedovali o škrateljcih ali morda o tem, da se je komu prikazal hudic. Zdaj Tina nadaljuje z naslednjo kratko zgodbico oz. spominom (3. Beseda hudic se ne izgovarja). 3. Beseda hudic se ne izgovarja! Foneticna transkripcija Barbara: A ud 'k.šn.h šk... škrà.t.lcu a so g'da prá.bl. 'kej ... al pa d. se j kì.rmu 'kej xudí.c p.rká.zu ... al pa . 'kej tá...a ... Tina: A tù.ste .cà.s.x ... so b'l. tùodi, jà., d. so p..ršl. 'kakšn. ti slà.b.. Sà.j. . ti stà.r ní.so .w..rl. xudí.c al pa zlùodi, smù. t. slà.b., 'ne, tù. j ... d... ... d. prí.de t. slà.p z ro.mì.. C. bùojo kl.lì., d. 'bojo jm.nwà.l hudí.ca al pa zlùodja, se pa mù.lj. p.r'b.c n.wà.djo kliét., | a bìeš, 'b.rš so b'li tì. ldì. {Verin smeh} pubuóžn. (kima). Priredba Barbara: A so o kakšnih škrateljcih kdaj pravili ali pa, da se je komu hudic prikazal ...? Tina: A, tisto vcasih ... so bili tudi, ja, so temu rekli, da … so prišli kakšni ti slabi. Saj ta stari niso govorili hudic ali pa zlodi. Samo ta slabi, ne, da pride ta slabi z rogmi. Ce bodo kleli ali imenovali hudica ali pa zlodja, se pa mulji prevec navadijo kleti, a veš. So bili ljudje {Verin smeh} bolj pobožni (kima). ta slabi – hudic ta stari – ljudje iz prejšnjih generacij zlodi – hudic mulji – mularija, otrocad Redakcija Izloceni so nekateri zunanji šumi. Opombe o vsebini Kratka pripoved, ki bi ji pravzaprav težko rekli zgodba, prinaša nekaj razlicnih poime­novanj, med njimi tudi evfemisticno (ta slabi z rogmi) za hudica, ter verovanje ljudi iz prejšnjih generacij, da teh besed ni dobro izgovarjati, po pripovedi sodec, predvsem iz vzgojnih razlogov. Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 3. in 4. zgodbo Raziskovalka sprašuje o morebitnem skrivnem jeziku, v katerem so govorili odrasli, kadar so želeli, da jih otroci ne bi razumeli. Sogovornici hkrati odgovorita, da se je to dogajalo, vendar se kljub razlicnim podvprašanjem ne spomnita nobenega konkretnega primera. Zato raziskovalka preusmeri poizvedovanje k caranju oz. h konkretnim dogod­kom v zvezi s tem. To Vero spomni na dogodek, o katerem zacne Tina pripovedovati v naslednji zgodbi (4. Zacoprano mleko). 4.Zacoprano mleko Foneticna transkripcija Vera: 'Caj, tù.ste k so, k je d..n. z.cò..pru z. mi.st.. A s ti tù.ste prá.bla? ... | A j b'lu p.r 'wes? Tina {govori hkrati z Vero}: Ajà., tù.ste j b'lu .ó.r p.r 'nes! .. {Verin smeh} Jà. .. ... .. 'pec pulì.te s. je rá.du mì.dlo, 'ne, k.r s. je . je krá.wa pá.sla 'w.n., 'pec je blù. ... bù.lje ... dó.bra ... pá.ša ... an tù.di mì.dlo se je rá.du. Puzì.me 'pec, k.r j. krá.wa j..dla smù. tù.st. s.nù. an ž. kà.ka rì.c bí.la nùotr. 'b.c h.rjù.pa, d. ... ni pà.š.lo 'pec ... j. b'lu pa š. h.rjù.po mli.ko. À..n (poudarjeno) mà.ma j. pusnì.m.la tè.jsto ... smì.t.no, smo mì. .udljà.l. tu tè.jst. | pì.nj., (poudarjeno, naglas, z nasmeškom) pu c.lì. ù.re, ù.re, ù.re {smeh}. Barbara: Jò.j .. Tina: À..n ... ... smo djà.l.: »J bí.šno p.r'b.c m..rzlo.« Mà.ma je dì.la s pì.njo urì.d .ó.r n. pè.jc ... »Jà., 'bomo mì.dl. pa jù.tr. n.prè.j.« Ja 'kej! mi ... 'n.c ní.smo mó..l. zmi.st.! An je p..ršlu {zarek} 'duka z Lùo.a 'd.n Klà.nc.r ... nùot.r... nùot.r s Kurì.t.nce, t. Zà.nj. Kurì.d.nce 'd.n mùoš ... {Vera pritrjuje, nerazumljivo} 'Ku so mo dì.l žì.? Jwà.nc? Vera: Jà. ... Tina: Ja 'pec 'tis je p'ro. 'bi. z no cump.rnì.jo bí.šno ... Š. je p..ršu nùot.r zv.cì.r (v Ba-všico, op. a.), je 'd.., c. b mó..u nùotr. p.r 'nes spà.t.. Mà.ma xí.tro j .sà.z.a sp.rjé.la, š. m..à.r, c. j p..ršu n. bì.m kì.r, j. usà.z.a sp.rjé.la ... Š.d. je 'd.la (tarnajoce):»I'ja..jš,« je 'd.la, »'kakš.n krì.š mà.mo,« j. 'd.la, »s t.m mì.d.nj.m,« j. dì.la, »n. mùormo 'n.c zmi.st.,« j. dì.la. Š. je 'd..: ».ì.š 'kej, Pè.pa,« je 'd.. ná.ši má.m., »bì.š 'kej, Pè.pa,« j. 'd.. ... »tù.,« je 'd.., »je z.cò..pr.no ... {se smeje} Tù. j. z.cò..p.rno,« je d'jo., »k.r se n. mùore zmi.st..« .. »In, 'jejš« má.ma ná.š... {se posmeje}, »kì.r je pa tù. z.cò..pru?!« ... Š. {se smeje} .. Z'dej – je nì.ki ne krì.že dì.lu tem u'ko. 'tiste pì.nje ... nì.ki ne krì.že (kaže z rokami), je 'd.. (sezresni): »Dà.jte n kó.š.c krú.xa,« je dì... Je 'dala mà.ma má.lo krú.xa, je d'jo. .ó.re n. . pukrò..c ud 't.ste pì.nje. Š.d. je dì.. .. »Z'dej,« j. dì.., »tè.js k prí.de ncùo t.p..rb tu xì.šo, 'tejs je pa z.cò..pru.« Z'dej {se smeje} j. p..ršu pa ... {med smehom} lix sùos.., je 'b.. p.rjà.tu ud nà.š.x pùobu (Tininih bratov, op. a.). 'No, saj š. ná.šo ... mó.jo sé.stro je š užé.nu tè.jst.. »'Tis.k prí.je t. p..rf tu xì.šo,« je 'd.., »'tejs 'wem je pa z.cò..pru, d. n. muórte zmi.st.!« An lix tè.jsto fcì.r – (zacudeno) n. v..m, 'kaj.(j)e b'la z. na cup.rnì.ja – lix 't.sto fcì.r se je 'n.m zmi.dlo! {smeh} Lix tè.jsto fcì.r se j. 'nam pa zmì.dlo!! Má.ma je dì.la (vzklikne, glasneje): »Vì.d.š, hwà.la Bu.ù., Bùo. 'dej zrà..lja mužù.,« j. 'd.la, »saj s.m mo še nì.ki dá.la z. lùon, je d'jala, k je 'bi. tuklì. duób.r,« j. | dì.la ná.ša má.ma {med smehom} ... »d. j. 'nes rì.šu, an puví.du, kì.r je 't.s putì.p, j. 'd.la, d. j. z.cò..pru.« 'Al še k.r {se posmeje} k.r .a ni b'lu 'b.c mužà. dò..ka z Lùo.a, pa spì. se ni tì.lu zmi.st.. An tè...m j. bundrà.la c.s tè.jz.a bùoz.a rì.w.ža, kar skùos – on š. z. tù. ni bi.du, al mì.d.mo al 'ne – j. p . xó.... on je xó.du š. zmì.r.m 'do. .. »Pà.le j. p..ršu tì. cò..p.r..k,« je dì.la. »'Zej pa 'le spì. s n. 'bo,« je dì.la, »tì.lo | zmi.st.!« {med smehom} Mi smo mì.dl. nùot.r . ì.zb., nùot.r p.r pè.jce, k.r .a j z..lì.d.la (hitro, dramaticno, poudarjeno), j. pupá.dla 'ti.sto pí.njo, | jo j né.sla pa 'v.n u kù.xnjo (poudarjeno) {smeh}. Je djà.la: »D. n. 'bo ví.du {glasen smeh} . je 'd.la, d. n. bùo ví.du pì.nje, d.r.à.c. bùomo br.s . spì.k n. bùomo mó..l. zmi.st.! | O, jè.jš, 'j.ž.š! (zmaja z glavo) {Verin smeh} Barbara in Vera: {smeh} Priredba Vera: Cakaj, a tisto, ko je eden zacopral mleko, a tisto si ti pravila? A je bilo pri vas? Tina: Aja! Tisto je bilo pa gor pri nas. {Verin smeh} Ja ... pac, poleti se je rado medlo, ne, ko se je krava pasla vene. Je bila dobra paša in tudi medlo se je rado. Pozimi pac, ker je krava jedla samo tisto seno, in še kaka stvar je bila notri vmes gorjupa, da ... ni pašalo, ... pac, je bilo pa še gorjupo mleko. In (poudarjeno) mama je posnemala tisto smetano, smo mi godljali v tisti pinji (poudarjeno, naglas, z nasmeškom) po ceeele ure, ure, ure {smeh}. Barbara: Joj! Tina : In ... smo rekli: »Je bišno prevec mrzlo.« Mama je dela s pinjo vred gor na pec, je dela: »Ja, bomo pa jutri medli naprej.« Ja, kaj! Mi ... nic nismo mogli zmesti! Pa je prišel dol iz Loga en Klancar, ... iz Koritnice, iz ta zadnje Koritnice en mož. (Vera pritrjuje) ... Kako so mu že deli? Ivanc? Vera: Ja. Tina: Tisti je pac bil prav za eno coprnijo, bišno! ... Je prišel notri (v Bavšico, op. a.) zvecer, je del, ce bi mogel notri pri nas spati. Mama hitro je vsacega sprejela, pa magari ce je prišel ne vem kdo. Je vsacega sprejela. In je dela (tarnajoce): »Ijeeejš,« je dela, »ka­kšen križ imamo,« je rekla, »s tem medenjem. Ne moremo nic zmesti.« Pa je rekel: »Veš kaj, Pepa,« je del naši mami. »Veš kaj, Pepa, to,« je del, »je zacoprano.« {se smeje} »To je zacoprano,« je del, »ker se ne more zmesti.« In, »Jejš,« mama naša {se posmeje}, »kdo je pa to zacopral?!« ... {se smeje}... Zdaj – je neke križe delal takole okoli tiste pinje (kaže z rokami), je del (se zresni): »Dajte en košcek kruha!« je rekel. Je dala mama malo kruha, je del gor na pokrovec od pinje. [...] Je rekel (prepricano, odlocno): »Zdaj!« je rekel. »Tisti, ki pride noco ta prvi v hišo, tisti je pa zacopral.« Zdaj {se smeje} je prišel pa {med smehom} ravno sosed, ki je bil prijatelj od naših pobov (pripovedovalkinih bratov, op. a.) – no, saj je še našo … mojo sestro oženil tisti. »Tisti, ki pride ta prvi v hišo, tisti vam je zacopral, da ne morete zmesti.« In lih tisto vecer (zacudeno) – ne vem, kaj je bila to za ena coprnija – lih tisto vecer se nam je pa zmedlo. {smeh} Lih tisti vecer se nam je pa zmedlo! Mama je rekla (vzklikne, glasneje): »Vidiš!!! Hvala Bogu! Bog daj zdravlja možu!« je rekla. »Saj sem mu za lon še nekaj dala,« je rekla naša mama {smeh}, »ker je bil tako dober, da nas je rešil, in povedal, kdo je tisti potep, ki je zacopral!« {smeh} In potem, ko ni bilo vec moža dol z Loga, pa spet se ni hotelo zmesti. In taaaam je bondrala cez tistega ubogega reveža kar skozi – on še vedel ni, ali medemo ali ne – on je hodil še zmerom dol – je dela: »Pale je prišel ta coprnik! Zdaj se pa spet ne bo hotelo zmesti!« Mi smo medli v izbi pri peci. Ko pa ga je zagledala (hitro, dramaticno, poudarjeno), je popadla tisto pinjo, jo je nesla hitro ven v kuhinjo! {smeh} Je dela {glasen smeh}: »Da ne bo videl pinje, drugace bomo spet brez … spet ne bomo mogli zmesti!« O, jejš, ježeš, ja. (zmaja z glavo)! Barbara in Vera: {smeh} vene – zunaj mesti – iz smetane izdelovati maslo v leseni pripravi, pinji pašati – ustrezati gorjup – grenek godljati – mešati tekocino bišno – najbrž, verjetno vsak, vsacega – vsak, vsakega magari – ceprav lih – ravno pokrovec – pokrov noco – nocoj zdravlje – zdravje dati kaj za lon – v zahvalo (denar ali kako drugo darilo) potep – nepridiprav bondrati – jeziti se, godrnjati skozi – venomer pale – spet Redakcija Izloceni so zunanji šumi (kašljanje). Opombe o vsebini Pripoved govori o konkretnem dogodku, iz katerega je mogoce razbrati verovanje (v tem primeru nekoliko skepticno), da imajo nekateri ljudje posebne moci oz. sposobnosti, da kaj zacarajo oz. da ta ucinek iznicijo s pomocjo carnih pripomockov in postopkov. Taka oseba je bil Klancar, posebnež iz Loga pod Mangartom, ki se je spoznal na zelišca, imel je posebne bukvice, s katerimi je zdravil ljudi in živino, spoprijel pa se je tudi s caranjem (vse to izvemo iz veznega besedila v nadaljevanju). Pripovedovalka ga ne poimenuje ne­posredno coprnik ali carovnik, z distancno opombo, da je bil za coprnijo, pa mu vendarle pripisuje, da se na zadevo spozna. V pripovedi je opisan postopek, s katerim je Klancnik odzcaral mleko oz. smetano, ki se ni hotela zmesti: s košckom kruha,102 ki ga je položil na pokrov pinje, je s posebnimi kretnjami, s katerimi je zarisoval križe, odgnal urok. Pripo­vedovalka ne omenja besedila, ki bi ga Klancar ob tem izrekal. Po opravljenem postopku je povedal, kako lahko ugotovijo, kdo je mleko zacaral – kdor je po postopku prišel prvi na obisk. V tekstu ni naveden nacin povzrocitve škode, lahko samo domnevamo, da gre za povzrocitev škode z zlim pogledom (gl. Mencej 2006: 57), saj protagonistka, ko ugotovljeni pozrocitelj pride ponovno na obisk, hitro odnese pinjo v sosednjo sobo, da jo umakne spred njegovih oci. V pripovedi je v obrisih nakazan postopek izdelave ma-sla (posnemanje smetane, godljanje v pinji) in nekatere prakticne ugotovitve: mleko za izdelavo masla je kakovostnejše poleti, ko se krava pase zunaj; smetana se lažje zmede pri višji temperaturi. Pripovedovalka pove zgodbo dramaticno. S smehom med pripo­vedovanjem tudi izraža svoje stališce do dogajanja v zgodbi: ne verjame povsem, da je domnevni povzrocitelj res kaj zacaral, in hudomušno gleda na materino naivnost, med-tem ko ne zavrne povsem Klancarjevega carovniškega znanja, kakor lahko potrdi vezno besedilo v nadaljevanju. Pripovedovalkina hci Vera pa je prepricana, da se je Klancar, ki je »rešil zacoprano mleko«, samo pozabaval z naivnostjo stare matere. Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 4. in 5. zgodbo Celotno vezno besedilo se suce okoli povedane zgodbe (komentarji, razmišljanja, mne­nja, prepricanja). Raziskovalka takoj po koncu zgodbe izrazi mnenje, da je mati najbrž verjela, saj je postopek pomagal. Tina prikimava, meni, da jo je prepricalo Klancarjevo ravnanje s kruhom in zarisovanje križev z rokami. Vera nato pojasnjuje, da se je clovek, o katerem govori zgodba, raznih spretnosti, ki jih drugi niso znali, najbrž naucil iz knjig:103 To je bil star mož. Ložani so pravili, da mu je nekoc nekdo dal neko knjigo o zdravilnih zelišcih in zdravljenju z njimi. On je to knjigo pregledal ter zacel zelišca zbirati – v Koritnici je bilo tega dovolj – in vsi so hodili k njemu. Ce je bilo kaj ali da so bili otroci bolni, so rekli: »Klancar nas ozdravi!« – so ga imeli kar za zdravnika. In so ga zelo cenili. Samo zato, ker je vedel malo, kako se kako stvar ozdravi s kakim zelišcem. Tina nato ponovi razmišljanje, da je njena mati vse verjela zato, ker je hotel imeti kruh, ker je križe delal z gibi rok in nekaj govoril ali molil. Vera to zavrne, ceš da se je samo pretvarjal, ko je videl, da mati verjame. Tina se spomni še drugega dogodka, povezanega z istim protagonistom: zacne pripovedovati naslednjo zgodbo (5. Klancar raztrosi mlade macke). 102 Zagovarjalci pogosto molijo »na kruh«. Tj. ostanek verovanja v moc, ki so jo nekoc pripisovali blagoslo­ vljenemu kruhu, zdravilu za cloveške in živinske bolezni (Kotnik 1952: 128). 103 O prenosu znanja s carovniškimi knjigami in o carovniških knjigah podrobno piše Mirjam Mencej (2006: 119–126). 5. Klancar raztrosi mlade macke Foneticna transkripcija Tina: ..k'ret j. n.bá.su (Klancar, op. a.) ... .n žá.k. mà.ck t.x mlà.d.x an ši. j.x je stri.šu, kà.m.r mo je p..ršlo – '.o u Lùoh, an ta 'do. n. Pstì.no n tu B..c, pu 's.x krà.j.x je ni.su 't.ste mà.cke. Je 'd.. (trmasto): »'J.z žwà.. n. .rì.m ubì.w.t,« je 'd.., »k.r .ldì.,« je 'd.., »j.x bùojo nù.c.l.,« je 'd.., »an š. j.x pù.st.m,« je 'd.. »kì.rbùod 'kej.« Š. ti drù.x so j.x mi.l smì. pù.xno, š. š. 't.ste mà.cke so mà.j.k.l. (cinicno)! So b'le 'tiste mà.cke strì.š.ne crì.s .n crì.s. Priredba Tina: Enkrat je nabasal (Klancar iz prejšnje zgodbe, op. a.) en žakelj mack ta mladih in jih je strešal, kjer mu je prišlo – gor v Log, dol na Pstino in tja v Bovec, po vseh krajih je nesel tiste macke. Je del (trmasto): »Jaz živali ne grem ubivat,« je del, »ker ljudje jih bodo nucali,« je del, »in jih pustim,« je del, »kjer bodi kaj.« In drugi so jih pa sami imeli polno, pa še tiste njegove macke so manjkale (cinicno)! So bile macke strešene crez in crez! enkrat – nekoc žakelj – vreca strešati – stresati, raztresati ubivati – ubijati nucati – potrebovati strešen – raztresen crez in crez – cez in cez, povsod Redakcija Ni redakcijskih posegov. Opombe o vsebini V tej šaljivi zgodbi nastopa protagonist iz prejšnje enote (4), zato v zgodbi ni poimeno-van. Glavna tema je odnos do živali, konkretno mack, ki je drugacen od nekdaj razšir­jene prakse, da so macke, ce so se prevec razmnožile, pobijali (najveckrat utopili). Ker je imel protagonist v lasti tudi posebno knjigo (gl. 4. enoto in vezno besedilo), s pomocjo katere je zdravil in premagoval uroke (zelo verjetno Kolomonov žegen ali Duhovno bram­bo), ni izkljuceno, da je gledal na macke kot na živali s simbolnim pomenom in carnimi lastnostmi, ki npr. lahko napovedujejo prihodnost (Ovsec 2001: 160, 166–169). Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 5. in 6. zgodbo Raziskovalka se naveže na predhodno vezno besedilo (med 4. in 5. zgodbo) z vpraša­njem, kdo naj bi Klancarju dal tisto knjigo. Vera ne ve natancno, zdi se ji, da neki du­hovnik. Obe, Tina in Vera, komentirata, da je bil Klancar star mož. Tina pripomni, da je bil en revež tako, kakor tale dol pri žagi – in zacne pripovedovati naslednjo zgodbo (6. Prirocno stranišce). 6.Prirocno stranišce Foneticna transkripcija Tina: Te dó.le p.r... . žà..., je bi. d..n, k je mù. žà..o te dó.l z. w.duó ... Barbara: M... .. Tina: Š.d. .. je 'mo. nì.ki no . uprà..k dó.l u Gurí.c. ... 'Š.d... ... je 'd.., d. mùora dò..ka u Grì.co z.rà.t p.rmužè.jna nì.ki, d. 'bo 'mo. nì.ki n p.rpì.s. 'Š.d je 'd.. to (pokaže) z. pà.s d'no .abè.to! .. d'no .abè.to!! .. 'Š.d. . 'ja so dì.l: »Pa kej bùoš 'to. s tì.st. .abè.t. u kurjè.r., 'ne?« {smeh} Je 'd..: »Tùo .abè.to« je 'd.., »bùom 'mo. pa c. m. bùo t.šcá.lo srè.t .n scà.t« .. Je 'd.., d. bùo 'mo. tù.ste | pu kurjè.... {sogovornica se zacne smejati, zato sredi besede plane v smeh} »Jà...jš, jè.jšuš,« so dì.l (osuplo), »saj 't..a jà. n. smì.š di.l.t.!« »Jà.,« j 'd.., (samoumevno) »c. me prí.me tu kurjè.r. d.., kè.mbi pò.jd.m!?« {smeh} Priredba Tina: Tu doli pri žagi, ... je bil eden, ki je imel žago tule dol za vodo ... In ... je imel neki opravek doli v Gorici ... da mora dol v Gorico zaradi premoženja nekaj, da bo imel neki prepis. Pa je dal tu (pokaže) za pas eno gabeto. ... Eno gabeto!! In ... so deli: »Pa kaj ti bo ta gabeta na korjeri, ne?« {smeh} Je del: »To gabeto bom imel pa, ce me bo tišcalo srat in scat!« ... Je del, da bo imel tisto na korjeri. {smeh} »Jaaaajš, jejšuš,« so deli (osuplo), »saj tega ne smeš delati!« »Ja,« je del (samoumevno), »ce me prime v korjeri, ja kembi pojdem!« {smeh} gabeta – menažka, dvodelna vojaška posoda, gavetka korjera – avtobus kembi – kam neki le Redakcija Ni redakcijskih posegov. Razvaline žage na potoku Šumnik danes (foto: Mateja Komac, 2011). Opombe o vsebini Pripovedovalki asociacijo na šaljivo pripoved zbudi prejšnja pripoved (5), saj se spomni še enega vaškega posebneža, ki je bil podoben cudak kakor Klancar (njuno obnašanje ni bilo skladno s splošnim prepricanjem in ravnanji). Ceprav so imeli po drugi svetovni vojni redno avtobusno povezavo med Bovcem in vecjimi kraji v dolini, se je vecina lju­di le izjemoma (npr. zaradi urejanja pravnih zadev) odpravila v Tolmin, Gorico, Novo Gorico. Marsikdo se ni nikoli peljal z avtobusom, kar je razvidno tudi iz te pripovedi. Protagonist ocitno ni povprašal ljudi z izkušnjami; v skrbi, ali bo zdržal dolgo pot z avtobusom, je pokazal svojevrstno iznajdljivost, ki pa se je zdela drugim nespodobna in nesprejemljiva. Cesto v Bavšico so zaceli graditi šele leta 1951, slovesno pa je bila odprta leta 1956, ko je v dolino pripeljal celo avtobus (Komac 2007: 81).104 Do takrat pa so morali domacini vse stvari v dolino in iz nje po strmem klancu nesti peš ali tovoriti na konju, oslu ali kravi, saj se je dalo z vozom pripeljati samo do Zabrajde. V pripovedi je bežno omenjena gospodarska dejavnost: protagonist je imel žago na potoku Šumnik.105 104 Po odprtju ceste je v dolino obcasno pripeljal tovornjak z narocenimi živili (Komac 2007: 81). 105 Žagali so predvsem les, ki so ga posekali v Bavšici, tako da so v Bovec in okoliške vasi odpeljali že razre­ zanega. Žaga je bila nekdaj v lasti gradu, ki je, po pripovedovanju, stal na mestu, kjer so pozneje zgradili spodnjo trdnjavo Kluže. Že pred stoletji jo je odkupila Kravanjeva domacija, in v njihovi lasti je še zdaj. Žaga je prenehala delovati v 90. letih 20. stoletja. Ob povodnji leta 2001 je bila že nekaj let zapušcena žaga Mlin na potoku Šumnik, lastnik Andrej Kravanja (foto: Boris Orel. Teren 8 – Trenta – Bovec 1.7. – 31.7. 1952; Arhiv SEM T8_274). Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 6. in 7. zgodbo Vezno besedilo na tem mestu je raziskovalkino vprašanje, ali se je protagonist v prejšnji zgodbi samo šalil. Tina zatrdi, da je »imel za res«, torej se ni šalil, ter takoj nadalju­je s pripovedovanjem naslednje zgodbe, v kateri nastopa isti protagonist (7. O gnojenju krompirja in »molži«). popolnoma unicena, saj jo je voda skoraj v celoti odnesla (take povodnji informatorka Tina Kravanja ni pomnila). Na potoku Šumnik je bil tudi mlin (last Tininega oceta), kjer so Bavšicani ter drugi okolicani mleli koruzo. Marsikatero poletje sta se žaga in mlin na potoku Šumnik ustavila, saj je bilo premalo vode za pogon. V 60. letih 20. stoletja mlin ni bil vec veliko v uporabi, zato so ga preuredili v manjšo elektrarno, ki je z elektriko oskrbovala hišo pri Kravanjevih. Javna elektrika je bila v Bavšico napeljana šele leta 1979. 7.O gojenju krompirja in »molži« Foneticnatranskripcija Tina: 'Š.d. .. tù.di .. sku'po. ni .kò.l 'n.c .. 'on je pu.rì.bu cùompe .. tu jè.s.n. a. kar tukì.š je pù.stu n drù..o lí.to kar tukì.š usà.du. 'Ni ne {nerazumljivo} uku'po. no'bena rì.c, kù.k.r . ... .. k.r je b'lu cà.jt z. .rì.pst, je 'šu .rì.pst, š. je 'mo. .ùorš cùompe, ku t. drù.... Barbara: Ajà.? Tina: .'.. .. (kima) 'Š.d. j. 'mo. krá.wo, .. k.r je .stá.lo ud. t.liét., tù.ste mli.ko j. pa 'on pu'so.. Ni 'n.c pumù.zu w.n, je 'šu k.r s.è.t! {Vera se smeje} Barbara: 'Kej.( j).? Tina: Je kar pu's.o. tù.ste mli.ko, k.r je ustá.lo ... .... . k. b ustá.lo u krá.b., 'ne. [...] Je p..ršla tlì., k je bi'la tì.sta stà.ra té.ta tlì., k.r je 'm.la tè.jsto 'tisto stà.ro xí.š|co, {Vera se smeje} je p..ršla 'do., j. 'd.la: »Je ci.pu dó.le,« j. 'd.la, j. pa vì.d.la, d. s.è.. | Š. j. 'd.la (osuplo, z zgražanjem): »S.m djà.la: {nerazumljivo} 'ki u.à.nj.š!?« {smeh} »Jà..,« je 'd.. . je 'd..: »Té.le ni u's..a pusà.lo, a. k.r je ustá.lo,« je 'd.., (mirno) »'zej pu... pucù.z.m pa 'jest w.n!« {dolg smeh} Fró.nc.c so mo d.jà.l .. Barbara: Tlì., a t'l. z Bà..šce? Tina: Ja, tlì. dó.le z. w.dùo c.lù.. Dol p.r žà..., 'ja .. Jà., je 'bi. pa s'ter mùož.(ž)ì. 'jes lix kabì.š d. .a pùobn.m. Priredba Tina: In tudi skopal ni nikoli nic! (vaški posebnež iz predhodne pripovedi, op. a.) On je pogrebel compe v jeseni in kar takole je tudi pustil in drugo leto kar takole vsadil. Ni ne okopal ne nobene reci, kakor ... In ko je bil cajt za grebst, je šel grebst, pa je imel gorše compe kot drugi. Barbara: A ja? Tina: (kima) In potem je imel kravo ... Kar je ostalo od teleta, tisto mleko, je pa on pose-sal. Nic ni pomolzel ven, je šel kar sesat. {Vera se smeje} [...] Barbara: Kaj je? Tina: Je kar posesal tisto mleko, ki je ostalo v ... kravi, ne [...] Je prišla tule enkrat tista stara teta, ki je imela tisto staro hišico, je prišla dol, je dela: »Je cepel doli,« je pa videla, da sesa. Je dela (osuplo, z zgražanjem): »Sem dela: ‚Ja pa kaj uganjaš!?‘« {smeh} »Ja,« je del, »tele ni vsega posesalo, in kar je ostalo,« pravi (mirno) »zdaj pocuzam pa jaz ven!« {dolg smeh} Froncic so mu pravili. Barbara: A tu iz Bavšice? Tina: Ja, od tu doli za vodo. Doli za žago. Je bil star mož, že jaz ravno toliko, da ga po­mnim. cajt – cas pogrebel – izkopal, pokopal compe – krompir gorše – boljše pocuzati – posesati Redakcija Z zvocnega posnetka sta na zacetku izloceni povedi, ko zaradi raziskovalkinega vpraša­nja informatorka še enkrat ponovi isto. V sklepnem delu pa so izpušcena dodatna vpra­šanja raziskovalke in premori, ko informatorka razmišljujoce odgovarja – odgovori so z montažo strnjeni v zadnji povedi. Izlocenih je tudi nekaj motenj: kašelj, pasji lajež. Opombe o vsebini Protagonist je isti kot v prejšnji pripovedi (6. enota), pripovedovalka ga prvic poimenuje z osebnim imenom (Froncic) šele na koncu te pripovedi. Tudi ta zgodba govori o rav­nanju, ki velja za cudaško: v težkih življenjskih razmerah se je bilo treba za preživetje potruditi s trdim delom, skrbno obdelovati majhne zaplate slabo rodovitne zemlje in gospodarno ravnati z vsemi dobrinami. Protagonistovo ravnanje je bilo v nasprotju s splošno uveljavljenim nacinom dela, saj je bil pri delu (gojenje krompirja) nemaren, ne­resen. Na zacudenje drugih pa je imel kljub temu dober pridelek. Zacudenje, zgražanje in posmeh drugih ljudi je protagonist sprožil tudi z neobicajnim ravnanjem s preostankom mleka (kar ga tele ni posesalo), ki so ga sicer ljudje skrbno pomolzli v vedro in ga dali v predelavo (maslo, kisanje) ali ga zaužili pri obroku,106 on pa je pocepnil pod kravo in mleko enostavno posesal. Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 7. in 8. zgodbo Raziskovalka komentira in poizveduje o podrobnostih o tem protagonistu: ali so se mu otroci posmehovali, ga zbadali … Tina razlaga, da je bil otrokom v zabavo in smeh, ven­dar mu niso nikoli nagajali. Za nadaljevanje pripovedovanja nato poskrbi Vera: na listku ima zapisanih nekaj naslovov iz Tininega repertoarja in pripovedovalko spomni na na­slednjo pripoved (8. Petlarca bi pocakala na sonce). 106 V nasprotju z drobnico, ki je bila cez poletje bodisi na planini Bala ali na planini Bukovec, kjer so izdelo­vali sir in skuto, so bile krave vedno v dolini. Kravjega mleka niso sirili, iz njega so delali le maslo (Komac 2007: 65). Tako oboravajo krompir (compe) in koruzo (sirk). Bavšica, pri Vrhu (foto: Boris Orel; Teren 8 – Trenta – Bovec 1.7. – 31.7. 1952; Arhiv SEM T8_262).107 107 Fanci Šarf se spominja, da je na fotografiji rekonstrukcija nekdanjega opravila. Leta 1952 ta nacin oranja in oboravanja (ljudje v vpregi) ni bil vec v navadi. Pogovor s Fanci Šarf, 22. 11. 2011. 8. Petlarca bi pocakala na sonce Foneticnatranskripcija Vera: Ku je 't.sta . .... sù.nce cà.k.la .ó.r p.r 'wes. Tina: À., .ò.r. p.r 'nes je b'la na žé.na k je ... 'na pí.tl.rca je bí.la. J p..ršla puzí.m.. K j. b'la še rà.j.ka má.t ží.wa. 'Š.d. . j. 'pec prusì.la, j. 'd.la z. jé.rp.r.e, d. b mò..la ... d. c. jo uzá.m.jo . jé.rp.r.e .. p.rnucí.šce, 'ne . Barbara: M... .. Tina: .. 'š.d. .. zjú.tro je fà.jn s.dì.la kar '.or n. pè.jc. (preplete roke v narocju in se udobno namesti) ... »À..,« j. 'd.la, »'zej n. .rì.m še,« j. 'd.la, ».kà.m.r,« j. 'd.la . »pa pucà.k.m,« j. 'd.la, »sù.nca.« Š. rà.j.ka má.t je 'd.la (vzroji): »Pa šlì.š,« je 'd.la, »kì.r te 'bo r.dì.., je 'd.la, .so zmùo,« j. 'd.la, »d. 'b|oš cà.k.la sù.nce! | Kì.r te buo r.dì.. trì. mì.s|ce (jezno) {smeh}!?« .. 'Š.d j. 'd.la (zacudeno) {pasji lajež}: »Z.'kej!?« »Jà.,« prà.b., »sà.mu sù.nce prí.je 'šel. z. trì. mì.sce! Saj trì. mì.sce .a 'ni!« 'Biš ó.na je 'd.la .. d. buo cá.k.la pa sù.nca, d. prí.je sù.nce, š.d pó.jde nùotre p'rec. {smeh} Priredba Vera: Kako je tista sonca cakala gor pri vas? Tina: A, gor pri nas je bila ena žena, ki je ... ena petlarca je bila. Je prišla pozimi, ko je bila še rajnka mati živa. In ... je, pac, prosila, je dela za jerprge, ... da ce bi mogla, ce jo vzamejo v jerprge, prenocišce, ne. In ... zjutraj je, fajn, sedela kar gori na peci (pripovedovalka pre­plete roke v narocju in se udobno namesti). »Ah,« je dela, »zdaj ne grem še nikamor,« pra-vi, »pocakam,« je rekla »sonca.« In rajnka mati je dela (vzroji): »Pa sliš, kdo te bo redil,« je rekla, »vso zimo, da boš cakala sonca??! Kdo te bo redil tri mesece (jezno)??« {smeh} (petlarca zacudeno, op a.): »Zakaj!?« Pravi: »Ja, samo sonce pride šele za tri mesece. Saj tri mesece ga ni!!« Vidiš, ona je pa dela, {med smehom} da bo cakala pa sonca, da pride sonce, potem da pojde notri prec. {smeh vseh udeceženk} petlarca – beracica jerprge – brezplacno prenocišce sliš = slišiš – poslušaj (medmet, diskurzivni oznacevalec) notri prec – od tam Redakcija Ni redakcijskih posegov. Od pozne jeseni do zgodnje pomladi je dolina Bavšice zavita v senco (foto: Dana Ivancic, jesen 2010). Opombe o vsebini Tudi v te odmaknjene kraje so nekdaj zatavali beraci, petljarji, in ljudje so se nanje razlic­no odzivali,108 najveckrat pa so bili cuteci in so se jih usmilili (Ramšak 2002: 83), vcasih tudi zaradi strahu, da bi hišo doletela nesreca (božja kazen), ce ne bi pomagali cloveku v stiski. V že tako težkih razmerah so bila dodatna lacna usta breme, ki ga ni bilo lahko prenašati dlje casa. To je jasno izraženo tudi v tej pripovedi, ceprav stiska gostiteljice navzven deluje kot situacijska šala (beracica ne ve, da je Bavšica pozimi brez sonca, cesar se gotovo zaveda tudi gostiteljica). Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 8. in 9. zgodbo V tem odseku je bilo vezno besedilo kratko, vendar je zaradi menjavanja kasete ostalo nedokumentirano. Vera pa je imela zapisan naslov naslednje zgodbe (9. Kaplan ne najde poti domov). 108 V casu fašizma je bilo beracenje prepovedano (Komac 2007: 74). 9. Kaplan ne najde poti domov Foneticnatranskripcija Tina: 'D.n k.plà.n, k je p.rni.su p.rbì.di..o t. stà.r.m tu Bà..šco, 'n., 'tis k ní.so mó...l x spù.b.d itì. w.n u B..c ... Š. so se zbrà.le t. stà.re žé.ne s 'tistm. ... s 'tistm. c..rnm. fi|cùol. (udari po kolenu), 'tiste rá.s.ste .. rá.s.ste kì.klje so mì.le, ... [govori o volni, valjalnici in vrstah oblacil, ki so jih nosile starejše ženske, da jim je bilo bolj toplo]. Š. so se zbrà.le tì. žé.ne ... Jà., 'kej! 'Mi (otroci, op. a.) smo mùorl. .. k je p.r'šu . .uspùod an mé.jžn.r, k so p.rš'l. tu xì.šo, smo mùorl. .'s. pukl.knì.t 'do., mulì.t. .. š. tukì.š so xudí.le 'tiste žé.ne d'na z. to drù..o . p..ršla 'na w.n pa ta drù..a nùot.r spùob.d. ... No, š.d 'tejs... 'tis mé.jžn.r je šù., je pù.stu k.plà.na n je šù. d.mò.. .. 'to. ré.jc.: »Bì.ž, 'bo ž. p..ršu!« .. Đ. 'tis bùox k.plà.n stà.r. ni bi.du ... nì. vi.du skùod j.tì.. So djà.l: »Tì.na, bì.ž z n'j.m 'duka n. pùot.« 'Jez .'r.m 'do.ka z.. .. n. .là..no pùot z n'j.m. S.m djà.la: »'Zej 'bo ž. z'no. itì. ... 'saj bo bí.šno bùo bi.du, .. skùot .. kùod j. p..ršu.« 'Ja – je b'lu zb.cì.r, je p..ršu 'd.n .. sùos.., . prà.b.: . »S.m 'bi. 'w.n. p.rt xì.šo,« prà.b., »bì.d.m 'no c..rno rì.c ta pud Rùof, .. ž. ta prùot nùojc. '.or u Bà..šco, 'ne ... Ta nuòt.r pud rubmì. ta '.or prut xrì.bo,« p'rap, »vì.d.m 'no c..rno rì.c ...« Prà.b: »Uzá.m.m,« p'rap, »špì..u, pu.lìed.m, bì.d.m,« .. p'rab, »d. j. fà.r ... | Jà.,« je 'd.., »s.m 'd.., 'zej 'kem pó.jde (iro-nicno)!?« ... Prà.b.: »'Jas.(s)e n.prà.b.m, .rì.m 'z. n'j.m ..« Prà.b: »Ž. .rì. tam nùotr., 'ž. ta . st.rmì.no, kì.r s. .'re skù.s j.sè.jnja ... k je pùot '.or n. Ì.z.ora. | – Tà.ta bùo ž. vì.du, skùod je . .. ta . M.lí.na an s'kus j.sè.nje, 'on bo ž. vì.du, .. 'ki j. 'tista pùot (Bar-bari). – P'rap: »G're tabì.š .. jà. s.m d'jo.: ‚'Ja, pa kà.m .rì.ste?‘« ... »Jà.,« pr|à.b., {udarec po podlagi} ».'r.m u B..c.« | »Ja,« prà.b., »jà. pa kukù. pa 'boš.'(š)u pu xrì.b.x?!« Š. .a j. mùoru p.lá.t 'šele n to .là..no pùot, an 'š.d. je p..ršu . mùoš 'do. n. to .là..no pùot, d. d. .. prì.k.(k)ù.k.r je bí.la ta t..rda nùojc, d. je bí.šno šù. pu pùot ... | C. se ni z.ù.bu spì.k! {smeh} Priredba Tina: (Je bil) en kaplan, ki je prinesel previdingo ta starim v Bavšico, ne, tistim, ki niso mogli k spovedi ven v Bovec. ... In so se zbrale te stare žene s tistimi ... s tistimi crnimi facoli (udari po kolenu), tiste rasaste kiklje so imele [... daljši odsek o oblacilih, valjalnici, tkanju, nacinu oblacenja v preteklosti]. No, in so se zbrale te žene. Ja, kaj! Mi (otroci, op. a.) smo morali, ko je prišel gospod in mežnar v hišo, smo morali vsi poklekniti dol, moliti ... In tako so hodile tiste žene ena za drugo – je prišla ena ven, pa druga noter – noter (v drugo sobo, op. a.) k spovedi. No, in tisti mežnar je šel, je pustil kaplana in je šel domov, je hotel reci: »Eh, bejži, bo že prišel.« In tisti ubogi kaplan stari ni vedel ... ni vedel skod iti. So rekli: »Tina, bejži z njim dol na pot.« Jaz grem dol na glavno pot z njim. Sem dela (sama pri sebi): »Zdaj bo že znal iti. Bo ja vedel, skod je prišel.« Ja, je bilo zvecer, je prišel en ... sosed ... pravi: »Sem bil zunaj pred hišo,« pravi, »vidim eno crno rec tja pod Rob ... že tja pod noc, gor v Bavšico, ne. ... tja noter pod Robmì gor proti hribu,« pravi, »vidim eno crno rec ...« Pravi: »Vzamem,« pravi, »špegel, pogledam, vidim,« pravi (ironicno), »da je far!!«... »Ja,« je del, »sem del, zdaj kam pojde?!« ... Pravi: »Jaz se napravim, grem za njim.« Pravi: »Že gre tja notri v strmino, kjer se gre skozi jesenje, kjer je pot na Izgo­ra.« – Tata bo že vedel, kod je tja v Melina in skozi jesenje, on bo že vedel, kje je tista pot (Barbari). – Pravi: »Gre tja gor, sem rekel: ‚Ja, pa kam greste?‘« ... »Ja,« pravi, »grem v Bovec.« »Ja,« pravi, »pa kako pa pojdeš, gor po hribu?!« Potem ga je moral peljati šele dol na glavno pot, da je prišel mož na glavno pot prej, kot je bila trda noc, da je šel po poti ... Ce se ni zgubil spet. {smeh} je hotel reci – si je mislil sam pri sebi skod – kod previdinga – zakramenti maziljenja facol – naglavna ruta rasast – raševinast kiklja – krilo špegel – daljnogled far – župnik deti – dejati, reci jesenje – jesenov gozd Redakcija Na zacetku je spušcen daljši odstavek, ko informatorka govori o valjalnici volne, izdel­kih, nacinu oblacenja ipd., pri tem pa se prevec oddalji od rdece niti pripovedi. Opombe o vsebini Iz pripovedi o starem kaplanu,109 ki je izgubil orientacijo v gorski dolini – kar se zdi domacinom neverjetno –, so razvidne nekatere delovne obveznosti duhovnikov na Bov­škem pred drugo svetovno vojno. V spremstvu mežnarja so nekajkrat na leto peš obiskali oddaljene zaselke in nudili duhovno oskrbo vernikom, ki se zaradi starosti ali šibkega zdravja niso mogli udeležiti obredov in zakramentov v cerkvi (Bavšicani so sicer ob ne­deljah hodili k bogoslužju v Bovcu, vcasih tudi v podružnicno cerkev na Koritnici ali pa v Logu pod Mangartom). Obisk duhovnika v vasi je narekoval posebna pravila obnašanja: ljudje so se zbrali v eni hiši, domaci otroci so ob prihodu mežnarja in duhovnika pokle­knili, nato pa so molili. Odrasli, v tej pripovedi so omenjene le starejše ženice, so v izbi med molitvijo cakali na spoved ali maziljenje, ki je potekalo v drugem prostoru, navadno v kamri (spalnici). Pripovedovalka opiše tudi znacilno nošo starejših ženic, ki so se za to priložnost napravile nekoliko bolj svecano. 109 Nekateri kaplani zaradi bolezni ali drugih okolišcin niso mogli ali smeli napredovati v višji naziv. Pepa Švajcova, vsakdanje, dopolnilno oblacilo (foto: Milko Maticetov. Teren 8 – Trenta – Bovec 1.7. – 31.7. 1952; Arhiv SEM T8_325). Mica Kukceva s crno ruto (facolom) (foto: Milko Maticetov. Teren 8 – Trenta – Bovec 1.7. – 31.7. 1952; Arhiv SEM T8_326). Stari Gajger iz Bavšice, star 80 let, prišel peš v Bovec. Moška vsakdanja noša (foto: Boris Orel. Teren 8 – Trenta – Bovec 1. 7. – 31. 7. 1952; Arhiv SEM T8_275). Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 9. in 10. zgodbo Raziskovalko zanimajo podrobnosti o protagonistu. Tina pove, da je bil nastavljen za kaplana v Bovcu, bil je pomocnik znanega župnika Klobucarja, ne ve pa natancno, od kod je bil sicer doma in kako mu je bilo ime. Tina nato razlaga, kako so otroci iz Bavšice hodili na Ravne dvakrat tedensko k verouku (ob glavni cesti Bovec–Log pod Mangar-tom). Pripoveduje še o dogodku z istim kaplanom: Enkrat smo zamudili, smo videli, da že gre po cesti proti Bovcu, smo pa fejst na prste žvižgali za njim (med smehom). In kaj! Je rekel: »Koliko sem se jaz matral,« je rekel, »najprej sem imel nauk tam v Koritnici in prej kot sem prišel skozi Kolovrat (Kuluré:t), je rekel, in gor na Ravne, sem toliko casa cakal, vas ni bilo … In ker vas ni bilo, sem šel nazaj dol v Bovec.« Raziskovalka nato sprašuje o življenju informatorke: Tina razlaga, od kod so bili njeni starši, kje vse je sama bila. Po daljšem pogovoru Vera z listka prebere napisano iztocnico za naslednjo zgodbo (10. Novotarije iz Amerike). 10.Novotarije iz Amerike Foneticnatranskripcija Vera: 'Ku so kú.x.l. kó.fe tùod? ... Tina: A kó.fe? 'Ja, su'ro. kó.fe su puslà.l z Amè.rike, 'ne, š. so .a dì.l kú.x.t kar tuk'biš. So dì.l: »Smo .a kú.x.l. cì.. dà.n, je b'lu š. zmì.r.m t.rdù.!«{Barbara in Vera sesme­jeta} 'Bišno 'tek.rt ní.so š. puznà.l. kó.f.. Ja 'š.d., d..n j. pa .mrù. . Amè.rik. .. š. so puslá.l. 'tist pupì... Š. p'rej kù.k.r ... j. p..ršlo pí.smo, je p..ršu pupì.. prì... 'No, š. so dì.l.: ».utó.wo k.r .. je . tu 'tisti škà.rkl., k.r j. .. tù. se prà.b, d. j. 'k.šna . z.cì.mba, 'ne, bí.šno z. tu kà.ko žú.po al tu minjè.štro.« {smeh} Tù. so .'so ž. puj..dl. prì.t, kù.k.r je p.rš'lo | pí.smo (vzklikne)! | Š. je p..ršlo pí.smo, je p..ršla pí.smo {smeh, Tina se pridru­ži}. Prà.b tè.jst., de j »'T. n t. cló.b.k j. 'tem um..ru an š.d. smo .a z.ž.à.l., smo puslà.l pupì.., d. .a tlì. pu... pu.ré.b.te.« | Jà., 'zej 'kej so b'li pu|.ri.b.l. (cinicno)?! {smeh} Vera: | So djà.l: »'Se smo .a ž. puj..dl.!« {se smeje} Tina: | So .a puj..dl. {smeh} žì. prì.d {smeh}.. jè.jš, jà. .. 'e, tù. so prà.bl., š. {nerazu­mljivo}, al je rì.s al 'ne. {smeh} Priredba Vera: Kako so kuhali pa kofe? Tina: A kofe? ... Ja, surovo kofe so poslali iz Amerike, ne, in so ga dali kuhat kar takole, (celega, op. a.). So deli: »Smo ga kuhali cel dan, je bilo še vedno trdo!« {Barbara in Vera se smejeta} Bišno takrat še niso poznali kofe. ... Ja, in eden je pa umrl v Ameriki. In so posla­li tisti pepel. In prej kakor je prišlo pismo, je prišel pepel prej. »No,« so rekli, »gotovo je to, v tisti škatli, ker je, kakšna ... zacimba, ne, bišno za v župo ali za mineštro.« {smeh} To so že vse pojedli prej, ko je prišlo pismo. In (vzklikne) je prišlo pismo {smeh}, je prišlo pismo {s smehom se pridruži še Tina}, pravi: »Ta in ta clovek je umrl, smo ga zažgali, smo poslali pepel, da ga tu pogrebete! {med smehom} Ja, zdaj, kaj bi bili pogrebli (cinicno)?! {smeh} Vera: So deli: »Saj smo ga že pojedli!« {se smeje} Tina: So ga pojedli {smeh} že prej. ... Jejš, ja, ... to so pravili, ne vem, ali je res ali ne. kofe – kava župa – juha pogrebsti – pokopati Redakcija Izlocenih je nekaj besed (zareki). Opombe o vsebini Preprosta komicna zgodba o prvem srecevanju z novostmi, ki so prihajale iz tujine. Zgodba o kuhanju celih kavnih zrn je znana tudi v drugih slovenskih pokrajinah (gl. npr. Toncic Štrancar 2005: 234; Ožbolt 2004: 300–301; Kerševan 2003: 215, 216). Drugi del pripovedi med vrsticami sporoca globljo družbeno razsežnost: domacini so se v is-kanju boljših življenjskih razmer izseljevali, vendar ohranjali stik s svojci in domovino, skušali so jim tudi pomagati: pošiljali so jim vecinoma denar pa tudi stvari, ki jih je bilo mogoce poslati po pošti (obleke, nekatera živila). Poštne zveze so bile pocasne, tudi neza­nesljive. Domotožje izseljencev se v tej folklorni pripovedi kaže v želji, da bi bili pokopani v rodni zemlji. Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 10. in 11. zgodbo Povedana zgodba sproži veliko smeha. Raziskovalka doda komentar o starih casih, ko so bile take zgodbe pomemben del zabave ljudi. Tina zacne naštevati, cesa vse ni bilo in kaj je bilo, opisuje, kako so si ljudje ob vecerih razsvetljevali prostor (za predenje ali pletenje). Daljši pogovor o nacinu življenja v preteklosti Vera prekine z vprašanjem, kako je že bilo v tisti zgodbi, ko sta šli Tina in teta Mari iz Soce (11. Cudna senca spremlja dekleti na poti). 11. Cudna senca spremlja dekleti na poti Foneticnatranskripcija Vera: Ní.s.m znà.la . zà.dnjo .'s..a puvi.dt., kù.k.r.. sta s té.to Mà.ri 'tiste str...xì. 'tem s.(S)uóce 'do.ka p.r..... Tina: 'Aja, tù.ste, . tù.ste se pa š. v.ckrà.t zmì.s.m, d. ... me j. pa š. 'zej .ró.za ... Barbara: A.a .. Tina: J. b'lu t.scà.jt partizà.nu ... An 'š.d. ... štì..r.nštì.rd.sé.tha li.ta j. b'lu .. Š. so b'li 't.s partizà.n, 'tist rà.nj.nc. so b'li .. 'caj ku se prà.b., a sa b'la {zarek}, p'raf, .ó.r ud ci.rkve .or n. lì.vi strà.n, n. L.mò..lj., 'a s. prà.f P.r n. Ská.l.? Barbara: N. L.mò..lj. j 'do.. Tina: [...] Jà.!. An š. so dì.l., d. so rà.nj.nc. 'tiš hó.re, an š. so .. smo n.brà.l nì.ki má.lo 'bul .. h'bišno má.lo rà.jža an pà.šte, má.lo 'k.šno bù.lš rì.c, ... an ... pù.tr. .. já.jca .. má.lo cù.kra .. .'sak j. nì.ki 'da.. So dì.l., d. 'naj nè.swa z Mà.ri, mó.jo sé.stro, 'ta k je .ó.r p.r D.mè.nx., 'naj né.s.mo 'tist.m rà.nj.nc.m .. {se odkašlja} So dì.l. (strogo): »Pa 'ne .. d. pù.sta ke d..r.e. Mùorta s.mì. .ó.r. né.st..« Š. swa p.rš'le 'do..(.) Kurì.d.nco, ... š. so blì. t. žé.ne 'tem, so dì.le 'kem .ri.wa. Swa dì.le, d. .ri.wa .ó.re x rà.nj.nc.m, d. j.m nì.ki né.s.wa .. .n žì.b.š. ... | »Nè., 'ne, ni trì.ba, d. bùota xudí.le .ó.re, pstì.ta tlì., puné.s.mo mì. (prepricevalno)!« | S.m 'd.la (odlocno): »'Nama so n.rùocl., d. mùorwa s.mì. né.st.!« ... Tì. bá.be 'tem u Kurì.d.nc. pa ní.so blì. z. tù.! D. b. . swa mò..le 't.m stì.t., d. so blì. ó.ne né.sle, s.mù. d. j. b'lu ustá.lo 'njim 'kej. | Vì.š (sumnicavo), ní.so blì. tù.di puštè.ne, d. b.(b)lì. ó.ne .'se j.m dà.le. So né.sle ta .ó.re .. an 'š.d. .. .ó.re ru... {zarek} p.r Rùožn. swa se ustà.ble, 't.sta rà.j.ka Pà..la – ud.... sa 'til utró.c saj j um..rla prì.t[...]...(tišje, žalostno) um..rla mlá.da – Pà..la j. š'la z nà.ma Rùožn.wa ... An š. so b'li 'tejs bù.x rà.nj.nc. .ó.re – (poudarjeno našteva) s. so b'li T.ljà.n., so b'li Rù.s., so bli ná.š. ... š. dò..xt.r je 'bi. pa .'sak .n cà.jt, 'tis k j. mù. cà.jt, j. 'bi. pa dò..xt.r .. '.or p.r 't.st.x rì.w.ž.x .. 'No, š. swa blì. .ncà.jt .ò.re . | {nerazumljivo} Barbara {govori hkrati s Tino}: Kj.. so b'li, tu 'k.šni b.rà.ki, xí.š. . kj.. so l.žá.l.? [...] Tina: Jà., '.or u ... 'jes n. vì.m {nerazumljivo} .. 'na xí.šca j. bí.la al b.rà.ka ... nì.ki ne xí.ša so blì. .ó.re, pa n.mà.ra b... {zarek} n. bì.m, pà.r xì.š je b'lu .ó.r., n. trì. n.mà.ra ... 'No, s. j. b'lu 'lix .. je b'lu 'lix 'tis.(s)et Jùož.f an prí.mo s.m 'do., ž. b... {zarek} 'b.l pó.zno pupudà.n .. .ó.re p.r Nà.jmun. – sa z'dej 'tista Nà.jmunowa xí.ša je prá.zna, n. vì.m, n.mà.ra ni 'ben..a .ó.re – .ó.re p.r Nà.jmun. so pa rà.j.l.. À. š.t ká.bi, ml.dì. swa blì., swa se ustá.ble .ó.re – ja 'pec 'tu m.dbì. swa rá.de rà.j.le – 'ja, ta d. dbì.x pu'po.nucì.. Ši. .ri.mo s.m 'do. s 'tisto Pà..lo Rùožn.wo. Pà..la je dì.la ... ... »Ustà.pta s. to p.r 'nes, pò.jta jù.tr., bùota spà.le 'to p.r 'nes!« Swa djà.le, d. 'ne. »Đ.ržbùo mà.wa, bò.jwa se 'ne, m.dbì. .'r.wa n.prè.j . .'r.wa dò..ka d. Kurì.t.nce, dò..ka d. té.te, bùowa dó.le spà.le, š. pó.wa jù.tre d.mò.. tu Bà..šco. (pomolci) Mò.ja tì.!(vzklikne, dramaticno) – p'rì. ku prí.dwa n.dbì. 'do.ka pu. Klá.nc, 'ti!, swa šlì.š.le 'tem ud wé.de 's.m tí.co šc..rk.t., kù.k.r tè.jsto '.or n. Klù.ž.x. Je 'naj ž. kar tiscà.jt z.rùozlo.Swa'd.le:».ltà. tì.ca, dù.bì. 'kemnà.jbùo kump.nì.r.la.«'A.n.ri.wan.prè.j ta 'do., šlì.šwa skù.s tè.jsto tí.co, prí.dwa do. ku 'konc ... .. xì.š tlì. ud Šùošt.rja 'do. kù. s. t. zà.nja xí.ša .. tù. so .. n. vì.m, ku se klì.ce 'do. p.r . tè.jst. xì.š., n. vì.m, cà. j. ... '.or put Klá.nc.m . Barbara: M.m .. Tina: . prí.dwa tbì.š 'do.ka . 'konc 't.st.x xì.š, 't.sta tì.ca kar t. zrà..n nà.j.(j). – an 'ti! – (zgroženo) s. p.rká.že 'ti 'na psó.ka, t..mna rì.c ta p.rd ná.ma, zrà..n.(n)à.j. ... 'Ti! – je nà.j ubsù.la kar .ró.za!!! 'Jes.(s).m 'd.la (potiho in zgroženo): »Mà.ri,« s.m 'd.la, »a vì.d.š?« »Jà.,« j. dì.la, drù.z.a 'n.c. An 'ti, swa š'le m.dbì. xì.tro, je š'lo tù.ste tù.. pa kar t.kù. (kaže z obema rokama), kar 'do pu ci.sti, kar zrà.w.n nà.j.. C. swa š'le m.dbì. xì.tro, je 'šlo tùodi tù.ste, c. swa š'le pucà.so, pa rà..no tukù.. Tukì.š d. j. 'bi. zmì.r.m ta zrà.w.n, tukù. ta zrà..n, (pokaže) d. swa 'loxno ubì. ví.d.le . Barbara: M.m .. Tina: Jà. ... An 't.sta tì.ca – pa kar skùos! ... 'A.n. tù.ste j. š'lu .ncà.jt ta 'do. z nà.ma, n.dbì. 'n.c drù.z.a kù.k.r mucá.le, swa z.cì.le mulì.t. .sà.ka pu só.j.m ... An n.zà.j .a ni b'lu z. itì., n.dbì. .ri.wa n.prè.j, 't.m dò.le, 'ti, 'tista tì.ca .è.nja šc..rk.t. an tù.ste se j z.ù.blo (poudarjeno, zaprepadeno)! 'K...r.. z.ù.blo, 'k.r . 'k.r 'ta sprì.d ucì., 'k.r zbì...nlo! An 'tista tì.ca j .è.nj.la. 'Tiscà.jt je nà.j p.rjé.la 'takabì.š .ró.za ... swa dì.le: »N.prè.j mùorwa itì..« Swa š'le k.r n.prè.j. Tù.ste pubì.wa ... nej té.t., 'ki s. j. .. 'ki swa .. s. j. do.à.j.lo – »Jà.,« prà.b., »tù. s... j. krì..da s.mù. ud tè.jst.x bùotru p.r k.rst., k.r ní.so p'ro. ud.uwà.rj.l.!« Z.tù. swa pa n.dbì. tù.ste bí.d.le. ... So dì.l (ocitajoce): »Tè.jst buótr., k so wà.ma b'li p.r k..rst., ní.so znà.l p'ro. ud.uwà.rj.t., kar b. mò..l., tù.ste je krì.bda.« [...] An š. so dì.l., d. sta mì.le še sré.jco, k swa tukù. ká.kš.nmo pubi.d.le t. stà.r.m, d. swa mì.le sré.jco, d. swa še kabì.š blì. kurá.jžne, d. swa š'le n.prè.j, d. c. swa se b'le w.rnì.le, d. j. b'lu pa slà.biš.. D. j. 'loxno waj b'lu tù.d. st..r..lo. So ná.ma pa v.rjè.l.. A. kajkrà.t se tù.di s.mì. še m.nà.wa ud 't..a. Barbara: M.m .. Tina: Jà.. Priredba Vera: Nisem znala zadnjic vsega povedati, kako sta s teto Mari ... tiste strahi dol iz Soce ... Tina: Aja, tisto! Tisto se pa veckrat spomnim ... Me je še zdaj groza! Je bilo tistcajt par-tizanov. In potem … Štiriinštiridesetega leta je bilo. So bili partizani, tisti ranjenci so bili – cakaj, kako se že pravi gor (v Soci, op. a.) od cerkve na levi strani, na Lemovlju, ali se pravi Na Skali? Barbara: Na Lemovju. Tina: [...] Ja! In so deli, da so ranjenci tam gori. In smo nabrali nekaj bolj ... malo riža in pašte in malo kakšne boljše reci ... in puter, jajca, malo cukra, vsak je nekaj dal. So deli, da naj neseva z Mari, mojo sestro, tisto, ki je gor pri Domenhu, naj neseva tistim ranjencem. {se odkašlja} So rekli (strogo): »Pa ne da pustita kje drugje! Morata sami gor nesti.« Sva prišli dol v Koritnico, ... so bile te žene tam, so dele, da kam greva. Sva deli, da greva gor k ranjencem, da jim nekaj neseva, en živež. »Ne, ne, ni treba, da bosta hodili gor! Pustita tu, ponesemo mi (prepricevalno)!« Sem dela (odlocno): »Nama so narocili, da morava sami nesti!« ... Te babe tam v Koritnici pa niso bile za to. Da bi morali tam pustiti, da bi one nesle, samo da bi ostalo njim kaj. Veš (sumnicavo), tudi niso bile vse poštene, da bi one vse jim dale ... In sva šli naprej [...] in potem sva se gor pri Rožnu ustavili. In tista rajnka Pavla [...] – saj je umrla mlada (tišje, žalostno).. [...] – In Pavla je šla z nama, Rožnova … In so bili tisti ubogi ranjenci gor (poudarjeno našteva): so bili vsi, so bili Taljani, so bili Rusi, so bili naši. In dovhtar je bil pa vsak en cajt. Tisti, ki je imel cajt, je bil pa dovhtar gor pri tistih revežih. Nekaj casa sva bili gor [...] Barbara: Kje so pa ležali, v baraki, hiši? Tina: Ne vem, kako je danes. Ena hišica je bila ali baraka ... neke hiše so bile gor [...], ne vem, par hiš, ene tri nemara. ... No, saj je bilo lih za svet Jožef, in pridemo sem dol (v dolino, op. a.) že bolj pozno popoldan. Gor pri Najmunu – saj zdaj je tista Najmunova hiša prazna, nemara ni nobenega gor – gor pri Najmunu so pa rajali. In kabi, mladi sva bili, sva se tam ustavili, – ja, pac, tudi midve sva radi rajali – ja – tja do dveh po polnoci. Potem gremo naprej dol po dolini s Pavlo Rožnovo. Pavla je dela, ko pridemo do nje: »Ustavita se tu pri nas, pojdeta jutri, bosta spali tu pri nas.« Sva deli, da ne. »Družbo imava, bojiva se ne, midve greva naprej! Greva do Koritnice, dol do tete, bova tam spali in pojdeva jutri naprej domov v Bavšico. (pomolci) »Moja ti!!! (vzklikne, dramaticno), prej kot prideva midve dol pod Klanec, ti!, sva slišale od vode sem tico šcrkati, kot tisto gor na Klužah. Je naju že kar takrat zgrozilo. Sva rekli (utiša glas): »Tale tica, kdove kam naju bo kompanirala.« In greva naprej, tja dol, slišiva skozi tisto tico. Prideva do konca hiš, tu od Šoštarja dol ta zadnja hiša ... ne vem, kako se klice tam pri tisti hiši, cakaj ... pod Klancem, prideva na konec tistih hiš, tista tica kar zraven naju – in ti!!! (zgroženo) – se prikaže, ti, ena taka visoka temna rec pred nama, zraven naju. ... Ti! – je naju obsula kar groza!!! Sem rekla (potiho in zgroženo): »Mari, a vidiš?« »Ja,« je dela, drugega nic. In, ti, sva šli midve hitro, je šlo tudi tisto, kar takole (kaže z obema rokama) po cesti zraven naju. Ce sva šli midve hitro, je šlo tudi tisto, ce sva šli pocasi, pa ravno tako. Tako da je bilo vedno zraven, tako zraven (pokaže), da sva lahko obe videli. Ja, in tista tica – pa kar skozi! In tisto je šlo en cajt tja dol z nama, midve nic drugega kot molcali, sva zaceli moliti vsaka po svojem. In nazaj ni bilo za iti – midve greva naprej. Tam doli naprej, ti, tista tica genja šcrkati in tisto se je zgubilo (poudarjeno, zaprepadeno). Kar zgubilo, kar zgubilo, kar izpred oci, kar zbegnilo (preseneceno)! In tica je genjala. Takrat naju je prijela taka groza ... sva deli: »Naprej morava iti!« Sva kar šli naprej. Tole poveva teti, kaj se je dogajalo, [...] »Ja,« pravi, »to je krivda samo od tistih botrov pri krstu, ker niso prav odgovarjali!« Zato sva pa midve tisto videli! So deli (ocitajoce): »Tisti botri, ki so vama bili pri krstu, niso znali prav odgovarjati, kar bi morali, to je krivda!« [...] In so še rekli, ko sva pravili starejšim, da sva imeli še sreco, da sva bili toliko korajžni, da sva šli naprej. Da ce bi se bili vrnili, da bi bilo še slabše. »Lahko bi vaju bilo tudi strgalo.« So pa verjeli. In kolikokrat se tudi sami še meniva od tega. Ja. strahí – strahovi tistcajt – v casu pašta – testenine puter – maslo dovhtar – doktor, zdravnik lih – ravno rajati – plesati kabi – seveda, kakopak tica – bajcno bitje, duša, ki nima pokoja kompanirati – spremljati skozi – venomer, ves cas zbegniti – izginiti, izgubiti se genjati – nehati Redakcija Kmalu po zacetku je izlocen del, ko udeleženke v prekrivnem govoru razcišcujejo, kje je Lemovje. V delu, ki govori o razmerah pri ranjencih, je spušcen krajši odlomek, ko je zaradi številnih vprašanj in pojasnil pripoved raztrgana, dialoška, odgovori na vpraša­nja se ponavljajo ali pa so fragmentarni. Enako velja za izpust krajšega odlomka v drugi polovici, ko raziskovalka poizveduje o podrobnostih v zvezi s prikaznijo. Opombe o vsebini Dogajalni cas je dan svetega Jožefa (19. marca) 1944, torej med drugo svetovno vojno, v tem kontekstu lahko opazujemo posamicne segmente etnološke problematike. Prvo- osebna potopisna pripoved o sestrah, ki sta nesli ranjencem živež, kaže na solidarnost in pripravljenost na pomoc ljudem v stiski: vsak je kaj dal, nekaj »boljšega« živeža, torej dra­gocenejših dobrin, ki jih je sicer primanjkovalo (maslo, testenine, moka, sladkor, jajca). Protagonistki spoštujeta navodila (iz povedanega ni mogoce ugotoviti, kdo je organiziral akcijo), da naj pot, peš iz Bavšice prek Koritnice v Soco (pribl. 12 km), nato še vzpon na Lemovje110 ter po isti poti nazaj, opravita sami v celoti, saj v splošnem pomanjkanju ne­koliko dvomita o poštenosti žensk, ki se ponujajo v pomoc. Ceprav ni natancnega opisa razmer v taboru za ranjence, lahko sklepamo, da te niso bile najboljše: hrane je primanjkovalo, ranjenci razlicnih narodnosti (Talijani, Rusi, naši) niso imeli strokovne zdravniške oskrbe (zdravnik je bil pa tisti, ki je imel cas), iz cesar ni razvidno, ali je šlo pri tem za prave zdravnike ali za takšne, ki so zdravniško pomoc v danih razmerah nudili po svojih moceh. 110 Lemovje je zaselek približno osmih hiš na pobocju Bavškega Grintavca. Do njega je mogoce priti samo peš po planinski poti iz Soce (pribl. 40 minut hoje). Še leta 1949 je v vasi živelo približno 50 ljudi, otroci so vsak dan hodili v šolo v Soco, 400 višinskih metrov nižje. Okoli leta 1972 je Lemovje zapustila zadnja družina (gl. Praprotnik 2008). Hiše z znacilnimi stavbami so zapušcene, nekatere so že popolnoma propadle. Iz opisa dogodkov na poti domov lahko razberemo, da kljub vojnim razmeram dru­žabno življenje ljudi ni povsem zamrlo: mladi dekleti izkoristita priložnost in se ustavita pri hiši, kjer je zabava, da bi se tudi sami malce naplesali in poveselili. Glavna tema in vrhunec te pripovedi – pripovedovalka ga znatno podpre z drama-ticnim oblikovanjem glasovnih prvin pripovedovanja, s katerimi poudari notranje do-življanje (strah, grozo) – pa je nocno srecanje s prikaznijo, nedolocljivim bajcnim bitjem (visoka piramidasta senca), ki jo spremljajo še tice,111 to so nocnim metuljem podobna bajcna bitja, ki jih clovek ne vidi, vendar cuti njihovo opletanje s krili in sliši cvrcece zvoke (prim. duše umrlih, Kropej 2008: 277, 278). Na Bovškem je pojav najbolj znan pri trdnjavi Kluže nad globoko sotesko reke Koritnice. Osebne izkušnje s ticami so potrdili številni Bavšicani in Ložani, ki so ponoci šli peš ali s kolesom tam mimo. Po pripove­dovanju (in prepricanju) ljudi pa tice sliši in cuti le tisti, ki ima dovolj mocne živce, da to lahko prenese. Pripovedovalka Tina Kravanja jih je neštetokrat slišala, natancno je opisala predel, na katerem so se pojavljale. Osebno izkušnjo s ticami ima tudi pripove­dovalkina hci Vera. Zadnji del pripovedi prinaša razlago vzroka dogodka in mogocih posledic, pri ce-mer je jasno izraženo verovanje starejših ljudi v obstoj takih prikazni, saj jih dogodek, o katerem dekleti porocata, sploh ne preseneti. Ceprav srecanje s prikaznijo in ticami protagonistki mocno prestraši, vendarle zmoreta dovolj poguma za pot naprej, sicer se, po mnenju starejših ljudi, zanju morda ne bi dobro koncalo (lahko bi vaju tudi raztrgalo). Za to, kar sta doživeli, so po njihovem prepricanju krivi njuni krstni botri, ker pri krstu niso pravilno odgovarjali na vprašanja; morda pa gre celo za personificirano krivdo, podobno kot so ljudje poosebljali nadloge, kot so smrt, bolezni, mrak (Kropej 2008: 298), na kar nakazuje formulacija povedi. Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 11. in 12. zgodbo Zaradi mocne custvene vpletenosti pripovedovalke v povedano zgodbo se ustvari precej resno ozracje. Udeleženke razpravljajo o ne/verjetnosti dogodka, vendar pripovedoval­ka trdno in z nekoliko užaljenim tonom nasprotuje Verinemu razmišljanju, da je bila prikazen morda le njuna senca. In poudari, da so jima vsi verjeli in da se s sestro še zdaj veckrat pogovarjata o tem dogodku. Udeleženke so še nekaj casa pod vtisom te zgodbe. Tina v podkrepitev resnicnosti pove, da je veckrat slišala tice tudi na Klužah, pa ne le ona, tudi drugi Bavšicani so bili navajeni šcrkanja tic. Tokrat pritrjuje tudi Vera in pri­poved dopolnjuje s svojimi izkušnjami. Razmišlja tudi o razlagah takih pojavov: pravili so, da so to verne duše, ki kaj potrebujejo. Tina se spominja, da so starejši ljudje veckrat pripovedovali, da se jim je kaj prikazalo. Raziskovalka poskuša spodbuditi še pripoved o drugih prikaznih, vendar pripovedovalki ne pride na misel nic konkretnega. Omemba sove, ki naznanja smrt, pa pripovedovalko takoj spomni na dogodek, o katerem oblikuje naslednjo pripoved (12. Sova – nocna spremljevalka). 111 Tica pomeni v bovškem govoru ‘vešca, nocni metulj’. 12. Sova – nocna spremljevalka Foneticnatranskripcija Tina: Jà.,(prikimava) 'tiste só.we, tù.ste só.we, tù.ste s.m pa š. sá.ma prò.b.la. Tù.ste pa . Barbara {govori hkrati s Tino}: A'ja? Tina: . vì.m š. sá.ma, jà., k s.m bí.la t'le .ó.re {se odkašlja} p.r Mì.šc., ... an 'š.d. k je bi'la nj...a sé.stra tù.d ud 't..a Mì.šca, j. bi'la bó..na. An š. zb.cì.r so p..ršle dbì. stá.re žé.ne, susì.de, .. ta x n'j.m, . sta še mulì.le, sta bí.šno vi.d.le, d. 'bo um..rla. 'Jes.(s).m š'la spà.t nùot.r u kà.mro, .. 'no, š. je b'lu prot jú.tro, je p..ršu tì. n'j. brè.t, tì. . mùoš m. j. p..ršu klí.c.t – 'tiste dbì. žé.n sta 'pec ž. prì. š'le – m. je p..ršu klí.c.t, je 'd.., d. naj .ri.m pu tì. dbì. žé.n., k sta blì. prì.d, 'ne. 'Ja, mé.ne j b'la s.. je b'lu strà.x – je b'lu lix z. s'vete t'ri krá.lje – t..ma je bí.la, j. d.lè...c!!! .. m.. no jà. (pojasnjuje), z. mì. je b'lu d.lè.c tì.k.rt, se s.m b'la še wut'rok .. Vera: Bó.|sa .. Tina {govori hkrati z Vero}: na bì.m ta nùot.r skùos .ó.st. .. 'Ja, .'r.m ta nùot.r ud xí.še, 'ja, hó.re n.d mà.no je z.cì.la pa só.wa cbí.k.t.. Me je b'lu tukì.š .ró.za, ja 'kej nú.ca, k s.m mùorla j.tì. (obupano in malce jezno)!!! S.m mùorla, 'ne, d. s.m puvì.d.la 'tem, s.m 'd.la, d. j. Mì.šcuka um..rla, d. c. prì.tta 'ta. Š. j. 'd.la: »Bì.š.(š)e dò..ka Flà.jsuk..« [...] 'No, s.m š'la š. tbì.š 'do.. »N..,« so di.le, »ž. prí.dmo!« 'Jes.(s).m mì.sla, d. prí.je 'kakšna z mà.no, d. bùom mì.la d.ržbùo, so 'd.le: »Prí.dmo.« 'Na j. 'd.la: »Mà.m š. to nì.ki z. n.rdì.t., .'saj ó...n z.kú.r.m,« c.p'ro. je b'la š. t..ma. 'Ja – (poklapano) 'jes s.m mùorla pa n.zà.j j.tì. sá.ma spì.k! Me je b'la pa s'p.k .ró.za, k s.m mùorla n.zà.j prì.t sá.ma. Š. s.m puvì.d.la, d. bùojo p..ršle. Priredba Tina: Ja, (prikimava), tiste sove, to sem pa še sama probala! Tisto pa. To pa vem še sama, ja, ko sem bila tu gor pri Mišcu. Je bila sestra od tega Mišca, je bila bolna. In zvecer sta prišli dve stari ženi, sosedi, k njim, sta še molili, sta bišno vedeli, da bo umrla. Jaz sem šla spat notri v kamro. No, potem je bilo proti jutru, je prišel ta njen brat, ta mož (Mišc, op. a.), me je prišel klicat – tisti dve ženi sta pac že šli, – me je prišel klicat, je del, da naj grem po tisti dve ženi, ki sta bili prej, ne. Ja mene je bilo strah – je bilo lih za svete tri kralje – tema je bila, daaaaaalec! No, ja, zame je bilo dalec takrat, saj sem bila še otrok. Vera: Bosa. Tina: … In notri skozi gozd! Ja – grem tja od hiše – ja! – gor nad mano je zacela pa sova cvikati. Me je bilo tako groza – ja, kaj nuca, ko sem pa morala iti (obupano, malce jezno)!!!! Sem morala, ne, da sem povedala tam, sem dela, da je Mišcevka umrla, da ce prideta tja. In je dela: »Beži še dol k Flajsovki.« [...] No, sem šla pa še tjale dol. »No,« so dele, »že pridemo!« Jaz sem mislila, da pride kakšna z mano, da bom imela družbo. So pa rekle: »Pridemo.« Ena je dela, »imam še tu nekaj za narediti, vsaj ogenj zakurim,« ceprav je bila še tema. Ja – (poklapano), jaz sem morala pa nazaj iti, sama spet! Me je bila pa spet groza, ker sem morala nazaj priti sama. In sem povedala, da bodo prišle. glih – ravno cvikati – skovikati nucati – pomagati beži – pojdi kakšna – katera Redakcija Izloceni so zunanji šumi (kašelj) ter krajša pojasnjevanja sorodstvenih razmerij. Pripo­vedovalka je pripoved sklenila s komentarjem: Ah, beži, beži, vendar je bil posnetek za­radi tehnicne napake že prej odrezan. Opombe o vsebini Pripovedi o sovi kot napovedovalki smrti so na Bovškem še vedno pogoste in jih ni težko slišati, saj ljudje vecinoma pripovedujejo o svojih lastnih izkušnjah oz. o izkušnjah svojih bližnjih s pojavom, ki je v literaturi imenovan predsmrtni spomin ali rok (Orel 1944: 303, 304; Kropej 2008: 329). To potrjuje tudi ta pripoved, saj je prvoosebna, spominska. V njej so omenjene nekatere šege ob smrti (molitev ob umirajocem, takojšnje ustno obvešcanje o smrti, molitev ob umirajocem in mrlicu).112 Vlogo sla opravlja deklica, ki jo sredi noci zbudijo in pošljejo, naj pove novico o smrti v sosednjih, vendar oddaljenih hišah. Nalo­ga je velika psihicna obremenitev za otroka, ki mora ponoci sam skozi gozd z zlovešco novico in morda tudi s svežimi vizualnimi vtisi mrlica, za namecek pa še sova skovika v krošnjah. Vendar se s strahom in posledicno stisko deklice ne ukvarja nihce od odraslih, pa tudi otrok sprejme nalogo kot nekaj, kar je pac treba opraviti brez ugovarjanja ali razlaganja svojih obcutij. 112 Mrlic je ležal na parnah (mrtvaškem odru) v domaci hiši, ob njem so celo noc bedeli svojci in mnogo ljudi iz vasi: molili so roženkranc vseh svetnikov – molitev je vodila kaka starejša ženica, se pogovarjali in peli nabožne pesmi, vcasih pa je pogovor prešel tudi na manj resne, celo šaljive teme. Preden so odnesli mrlica iz hiše, so imeli v veži poseben obred trkanja po vratih in izgovarjanja besed, ki se jih danes nihce vec ne spominja (Komac 2007: 73). Tak obred je bil znan tudi v Soci in Trenti; najbrž je bilo tudi v Bavšici njegovo besedilo podobno: preden so mrlica odnesli iz hiše, so zaprli vrata in potrkali nanje. Domaci so vprašali: »Kaj nam zapušcaš?« V imenu umrlega je nekdo odgovoril: »Zdravje in veselje in dolgo življenje vsej družini v hiši« (Komac 2003: 103). Truglo (krsto) so nato odnesli peš, pozimi s sanmi, do Kluž, kjer so jo naložili na voz, ki ga je vlekel konj. Malo pred Bovcem so krsto vzeli z voza in jo peš odnesli do cerkve in pokopališca. Med prvo svetovno vojno, ko zaradi fronte pogreb v Bovcu ni bil mogoc, so umrle Bavšicane pokopavali na pokopališcu v Logu pod Mangartom. Opombe o sobesedilu V tem delu je vezno besedilo samo Verino vprašanje, ali se pripovedovalka spominja podobnega dogodka: kako je sova šcrkala ob smrti starega oceta; Tina na to pobudo takoj odgovori z nadaljevanjem pripovedi (13. Sova – znanilka smrti). 13. Sova – znanilka smrti Foneticnatranskripcija Vera: Pa k je rà.j.k ó.ca um..ru, se zmì.š, k je '.o n. ó.kno p..ršla cbì.k.t só.wa? Tina: Jà.. ... a '.or n. ó.kno? . Vera: Jà. .. Tina: 'Tisto j 'd.la má.ma, j. 'd.la: »Je p..ršla,« je 'd.la, »só.wa 'ta n. ó.kno.« 'Š.d. tì.d k je bi. ó.ca 'neš bulà.n, 'ne, swa b'le zb.cì.r .ó.re d.mà., swa p.rš'le – 'no, saj j. um..ru lix z. silvè.st.r ... 'ne, p.rt silvè.str.m je um..ru – swa p.rš'le s.m 'do. punó.c. t'le u'ko. xí.še, tì., 'kar dbì. só.. sa cbì.k.le, se zmì.sl.š {Veri}? Bì.š, tù. je tù.di ... prà.bjo, d. . je na žwà.. tù.d., d. cú.t.! 'Lej .. tlì. . 'tej bà.jt. (z glavo kaže smer) je bi'la .. je bi'la tì.sta žé.na dó.le . Pudb..rd.m .. à.n. zv.cì.r, ... je b'lu wé.sm..a ... wé.sm..a . s.ptè.mbra, zb.cì.r, tì., swa bla z Lò.jz.m dó.l u kú.xnj., tì., a n. prí.de 'lix w.n p.rd ó.kno, tì., cbì.k.t '.or n. cí.mb.r .. ... só.wa! ... 'No, s.m djà.la (zacudeno). »Kà.j.(j)e pa tù.!?« S.m djà.la: »'Kej klì.ce? .. Kì.r bùowa š'la,« s.m dì.la .. s.m u's. dì.la .. »'A,« j. 'd.., »Bí.šno k bì.d lù.c!« »Mà.,« s.m djà.la, »vì.š 'kej, saj lù.c je zmì.r.m. s.m djà.la . Pa .ncùo se m cú.dno zdì., d. prí.de tbì.š p.rd ó.kno cbí.k.t, tbì.š n. cí.mb.r.« 'No, .n drù.x dà.n so p..ršl. prà.b.t, al so puslà.l telefò.n, d. je ta té.ta um..rla dó.le pud ...rd.m (resno, kima). Pa 'jes n. vì.m .. ta žwà.. n.mà.ra p'ro. nì.ki cú.t. Tù. je n.mà.ra pa rì.s p'ro., 'jes n. vì.m (resno). Priredba Vera: Pa ko je rajnki oca umrl, se zmisliš, ko je gor na okno prišla cvikat sova? Tina: Ja ... a gor na okno? Vera: Ja. Tina: Saj je rekla mama: »Je prišla sova gor na okno.« In ko je bil oca naš bolan, ne, sva bili (z Vero, op. a.) zvecer gor doma (pri Tininem ocetu, op. a.), sva prišli – no, saj je umrl glih za silvester ... ne, pred silvestrom je umrl ... – sva prišli sem domov ponoci, tu okoli hiše, ti, kar dve sovi sta cvikali!!, se zmisliš {Veri}? ... Veš to je tudi ... pravijo, da je ena žival tudi, da cuti! Glej tu v tej bajti, (z glavo nakaže v tisto smer), je bila tista žena v Podbrdu (v domu ostarelih, op. a.). In zvecer, je bilo osmega septembra, zvecer, ti, sva bila z Lojzem doli v kuhinji, ti, a ne pride lih ven pred okno, ti, cvikat gor na cimber sova! »No,« sem dela (zacudeno): »Kaj je pa to!?« Sem dela: »Kaj klice? Kateri113 bova šla?« sem dela ... »A,« je del, »bišno, ker vidi luc.« »Ma,« sem dela, »veš kaj, saj luc je zmerom,« sem dela, »pa noco se mi cudno zdi, da pride tja pred okno cvikat, tjale na cimber.« No, in drug dan so prišli pravit, ali so poslali telegram,114 da je ta teta umrla doli v Podbrdu (resno, kima). Pa jaz ne vem ... ta žival nemara prav nekaj cuti. To je nemara pa prav res, jaz ne vem (resno). zmisliti se – spominjati se, spomniti se cvikati – skovikati bajta – hiša lih – ravno cimber – zgodnja vrsta slive, ringlo (?) noco – nocoj Redakcija V prvem delu je izlocen niz nerazlocnih besed in fragmentaren opis okolja, v drugem delu pa pripovedovalkin zarek. Opombe o vsebini Pripoved, tako kot prejšnja, potrjuje verovanje v predsmrtne znake, ki jih ljudje razberejo iz skovikanja sove. Resnicnost pojava ponazarjata dva dogodka, smrt Tininega oceta in Tinine tete, ko je prišla sova cvikat (skovikat) na okno oz. na drevo pred njim. To po verovanju ljudi prinaša nesreco (Ovsec 2001: 37), v konkretnih primerih sporoca novico o smrti. Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 13. in 14. zgodbo To vezno besedilo je najdaljši premor med posamicnimi pripovednimi enotami. Pogovor se po povedani zgodbi še naprej suce okoli zlovešcih izkušenj, ki so povezane z oglaša­njem sove: vse udeleženke se strinjajo, da imajo podobne izkušnje številni ljudje, razi­skovalka pove, da je številne podobne zgodbe že dokumentirala. Povzame tudi zgodbo, kako se je nekdo v Klužah prestrašil tresocega se grma, ko je kolesaril mimo. Tako se pogovor spet vrne na tice (gl. tudi vezno besedilo med enotama 11 in 12), ki ponoci šcrkajo na Klužah. Tina in Vera zacneta nizati svoje izkušnje: natancno opisujeta, na katerem mestu je tica obicajno zacela in kje je prenehala šcrkati, ter kaj se je dogajalo: nekaj si cutil okoli glave, videl nisi pa nic. Raziskovalka sprašuje, ali so to doživljali tudi drugi domacini. Obe se strinjata, da mnogi, vendar ne vsi, saj je veljalo, da to obcutijo in doživijo samo ljudje dovolj mocnih živcev, da to lahko prenesejo. Sprva je bil ta del 113 Kateri od naju bo šel? 114 V izvirniku se pripovedovalka zmoti in rece, da so poslali telefon, ne telegram, kar v resnici misli. besedila obravnavan kot zaokrožena enota, vendar je bil pozneje izlocen zaradi dialoško­sti in raztrganosti (premolki, veckratna ponavljanja podobnih misli itn.). Nato se zacne pogovor o prebivalcih Bavšice. Tina razlaga, koliko ljudi je nekoc živelo v dolini, ki je danes skoraj prazna. Dotakne se tudi zapušcenega in že propadlega mlina, ki ga je za­dnje deževje dokoncno odplaknilo – takšne povodnji Tina ne pomni, opisuje dogodke, povezane s povodnijo. Ko pogovor nekoliko zastane, raziskovalka povpraša, ali so kdaj poleg Rezijanov v Bavšico hodili še drugi ljudje, tujci, npr. Cigani. Vera se zdaj spomni na zgodbo o Zorci in Miški, ki sta v Bavšico prišli kot begunki med prvo svetovno vojno. In Tina zacne pripovedovati (14. O dveh prepirljivih starkah). 14. O dveh prepirljivih starkah Foneticna transkripcija Vera: Pa tè.jste Zùorca pa ena Mì.ša, 'ki sta blì.? Tina: Ajà., t.scà.jt .é.jske t. .ó.re? P.r Mì.šc.x k sta blì.? 'Na je bì.la Zùorca, 'na pa Mì.ška. Barbara: Kì.re ste ... A tu sa b'le dv.. žé.n.? Tina: Dbì. žé.n., jà.. K je .la w..jska, 'pec, b. mó..le j.tì. . be.ù.nstvo, š.t sta š'le t'le .ó.re x 'n.m stá.r.m, k so blì. stá.re s.mì., 'ne. 'Š.d d'na j. bi'la n.rvò.zna, d'na je bí.la pa bùl ... .. tukù. ... ni bi'la p.r ti prà.vi. An 'tem so dì.l, 'tiste dbì. žé.jnske, kar skù.s so se p.rpi.r.le. Kar skùos so se krì..le. Š.t .. prà.p, dó.le n. xlì.f sa spà.le, k. ní.so mì.l .ó.r u xì.š p.rstuóra. So spà.le d'na tu sì.n., d'na pa . tu lí.stj.. An d. je b'lu p.r.ré.j.no, nì.sta . nì.sta tì.le spá.t. ubì. tu sì.n. al pa ubì. tu lí.stj.. Sta mùorle bí.t. .sà.ka n. 'nej strá.n.. D'na tu lí.stj., d'na tu sì.n.. An š. skùos tì.ste plà.j.ke sta se mùorl. krì...t.. Kar skùos. {smeh} Š.t .. prà.b., 'zej .n dà.n, prà.v. ... je z...ubí.la d'na žò.k t. štrì.k.n, .a ni mó..la ..kì.r dubí.t.. An prà.b., je kabì.š u.à.nj.la s tùo drù..o, d. .a je ukrà.dla an ni b'lu d.r.à.c., prà.b. .n drù.x žò.k n.rdí.la, prà.b., j. pa tà.m 't.z.a š.t n.zà.j dubí.la. Je dubí.la pa 't.z.a n.zá.j, 'ne, z.wà.lj...a bí.šno tu lí.sti .. {smeh} 'No, š. prà.b. .. so p..ršl. bujá.k., k so b'li t'le .ó.re u... š... Wa.strì.c., 'ne. Barbara: M... .. Tina: So b'li bujá.k., p'rà.p, š. so nusí.l 'kake cú.nje prà.t. Prà.b., je p.rni.su bujá.k, je .prá.la d'na .. d.'mo . tì.zd... {zarek} há.ce an bí.šno pa tu drù..e. P'rap, tu drù..e mo je dá.la n.zá.j .. p'ràb., .á.ce j ublì.kla pa ò.na! {smeh} P'rà.b, j. š'la spum... {zarek} t.blà.z.ma, prà.v., k. so p.rklá.d.l. .nù.j, 'ne, k so ukupá.l. cùompe .. 'š.t . so n.né.sl. .nù.j ta pu nì.b., tì. s mùoru pa z r.kùo tu x usà.ki cùomp. pu .n kùos .nujù. di.t.. Prà.b., je p.rklá.d.la .nù.j, saj je ž. b'la í.ca .. (cinicno) prà.b., š.d j. mì.la 'tiste .á.ce 'do.ka z. kr.kì.. J. z.bixà.la 'tiste .á.ce .ó.r., prà.b., d. j mì.la busì. tá.ce, an š. {se smeje} prà.b, je p..ršu . 'tis bujá.k, . j. xó.du kar skù.s fì.xt.t, d. na mo dà. .á.ce n.zá.j. Je 'd.la (med smehom): »Saj j.x nù.c.m 'jes tùodi!« {Barabara se smeje} ... Ja 'š.d. ... puzí.m. j. prà.la, .. 'ja .. .. .. 'pec puzí.m, ja sù.nca ní blù., 'pec je p..ršla pa lù.na, 'ne. Š. (dramaticno) ta p.r lú.n. j. zb.šà.la pa 'tiste cù.nje, 'ne. 'Š.d. .. 'ja so dì.le: »Pa 'kej zbì.š.š cù.nje!? Saj bì.š, d. zm..rznjo!« Je dì.la (lahkotno): »C. sù.nce pušù.ši, 'b.l pusù.ši tù.di lú.na.« 'Š.d. je mì.la zbì.š.ne 'w.n. p.r lú.n. 't.ste cú.nje, zú.tra je mì.la pa 'kar rù.x, {smeh} k je .'se zm..rznj.no .. {smeh} Priredba Vera: Pa tisti Zorca in Miška, kje sta bili? Tina: A tacajt vojske? Pri Mišcu, ko sta bili? Ena je bila Zorca, ena pa Miška. Barbara: A to sta bili dve ženi? Tina: Dve ženi, ja. Ko je bila vojska, pac, bi morali iti v begunstvo, pa sta šli tu gor k enim starim, ker sta bili stari sami, ne. In ena je bila nervozna, ena je bila pa ... tako ... ni bila pri ta pravi. In tam, so deli, sta se tisti dve ženski, kar skoz sta se prepirali. Kar skoz sta se kregali. In, pravi, dol na hlevu sta spali, ker niso imeli gor v hiši prostora. Sta spali ena v senu, ena v listju. In da je bilo pregrajeno. Nista hoteli spati obe v senu ali obe v listju. Sta morali biti vsaka na eni strani. Ena v listju, ena v senu. In še skozi tiste planke sta se morali kregati. Kar skoz. {smeh} In, pravi, zdaj en dan, pravi, ... je izgubila ena žok ta štrikan. Ga ni mogla nikjer dobiti. In, pravi, je toliko uganjala s to drugo, da ga je ukradla in ni bilo drugace, pravi, da ji je en drug žok naredila, pravi, je pa tistega potem nazaj dobila. Je dobila pa tistega nazaj, ne, zavaljenega, bišno, v listju {smeh}. No, in pravi, so prišli vojaki, ki so bili tukaj gor ... Avstrijci, ne. So bili vojaki in so nosili kake cunje prat. Pravi, je prinesel en vojak, je oprala ena enemu gace in, bišno, drugo. Pravi, ta drugo mu je dala nazaj, pravi, gace je oblekla pa ona! Pravi, je šla tablazema, ko so prikladali gnoj, ne, – ko so okopali compe, so nanesli gnoj tja po njivi in ti si moral z roko tja k vsaki compi en kos gnoja dati. – Pravi, je prikladala gnoj – saj je bila že ica – (cinicno) pravi, in je imela tiste gace dol za kraki. Je zavihala tiste gace gor, da je imela bose tace in potem {se smeje}, pravi, je prišel tisti vojak, je hodil kar skoz fehtat, da naj mu da gace nazaj. Je dela {med smehom}: »Saj jih jaz nucam tudi!« {Barbara se smeje} ... ... Ja, potem ... pozimi je prala, pac, pozimi, ja, sonca ni bilo, je prišla pa luna, ne. In (dramaticno) pri luni je zvešala pa tiste cunje, ne. In so rekli: »Ja pa kaj zvešaš cunje?! Saj veš, da ti zmrznejo!« Je rekla (lahkotno): »Ce sonce posuši, posuši tudi luna!« In je imela zvešene veni pri luni tiste cunje, zjutraj je imela pa kar rog {se smeje}, ker je bilo vse zmrznjeno. {smeh} skoz – venomer, kar naprej planka – lesena pregrada žok ta štrikan – iz volne pleten copat dobiti – najti uganjati – kregati se, ozmerjati bišno – verjetno, najbrž gace – spodnje hlace tablazema – spomladi prikladati – prilagati compa – krompir ica – vrocina dol za kraki – do gležnjev cunje – obleka, perilo zvešati – obešati, razobešati imela je rog – bilo je trdo (kot rog) Redakcija Izlocenih je bilo nekaj podvprašanj raziskovalke in šumov (kašelj, hrkanje). Opombe o vsebini Pripoved je sestavljena iz treh šaljivih dogodkov iste protagonistke (in njene sestre). Iz njih je mogoce razbrati nekaj utrinkov iz življenja ljudi v Bavšici med prvo svetovno vojno. Ljudje iz Bovške kotline so morali oditi s svojih domov v begunstvo.115 V Bavšici, ki je bila za streljaj odmaknjena od soške fronte, so ljudje smeli ostati doma,116 k njim pa so se zatekli nekateri prebivalci iz Bovške kotline (vecinoma sorodniki), ki niso mogli ali hoteli na pot. Veliko takih beguncev se je moralo, ne glede na starost, sprijazniti s prenocišcem v senu ali listju. Družini, ki jih je gostila, pa so po svojih moceh pomagali pri vsakdanjih opravilih in delu. Civilno prebivalstvo pomaga vojakom: avstrijski vojaki nosijo ženskam prat perilo (cunje), iz pripovedi ni razvidno, ali gre za prostovoljno pomoc ali je to delo, za katero je predvideno placilo, najverjetneje pa gre za menjavo usluge za hrano (Stres 1988: 17). Omenjenih je nekaj elementov oblacilne kulture: pleteni copati (štrikani žoki), ki jih ženske napletejo same brez posebnega truda in so marsikomu, predvsem ženskam, edina obutev. Dolge spodnje hlace (ta duge gace) so pomemben kos tople vojaške garderobe v zimskem casu – vojak, ki so mu bile take hlace odtujene, vztrajno prosi, da bi jih dobil nazaj. Protagonistka si jih prisvoji morda v zameno za placilo (tega ne izvemo), jasno pa je, da jih ne namerava vrniti, saj jih tudi ona potrebuje. Ocitno je, da jih nosi tudi v toplem vremenu in se ne ozira na delitev oblacil na moška in ženska, kar, ce izvzamemo cudaštvo protagonistke, kaže na splošno pomanjkanje oblacil. 115 Begunci iz Bovške kotline, tj. iz Bovca, Plužen in Cezsoce, so morali zapustiti domove 24. maja 1915 do 21. ure, tj. dan pred zasedbo. Vecina se je za tri mesece izselila v Trento, nato za mesec v Podkoren, od koder so nekateri odšli v begunsko taborišce Bruck ob Litvi, drugi pa v taborišce Wagna pri Lipnici na Koro­škem, nekateri so dobili zacasen dom na kmetijah, kjer so pomagali pri delu. Prebivalci Srpenice, Žage in Loga Cezsoškega, ki so bili na italijanski strani soške fronte, so bili evakuirani v razne kraje severne Italije (Stres 1988: 11, 13, 15). 116 Še naprej so se ukvarjali z rejo drobnice, na poljih so pridelovali krompir in fižol. Mlecne izdelke in poljšcine so z vojaki zamenjevali za sladkor, moko, sol in konzerve. Od županstva so dobili tudi karte, na katere so vsakih 14 dni dobili moko, sladkor in slanino. Kljub temu so bili prebivalci bolj lacni kot siti (Stres 1988: 17). Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 14. in 15. zgodbo V zgodbi raziskovalka ni dobro razumela nekaterih bavških besed (npr. gare), in se zani-ma za pomene; informatorki jih z veseljem razlagata. Del veznega besedila za tem zaradi menjavanja kasete ni dokumentiran. Medtem se tema pogovora spremeni: raziskovalka sprašuje, ali so bili tudi v Bavšici ob hudi suši plesi prepovedani tako kot na Koritni­ci, kakor ji je pred kratkim povedala druga informatorka. Tina ne pozna te navade, iz otroštva pa se spomni, da so hodili molit za dež na Koritnico in pove naslednjo zgodbo (15. Kako so molili za dež). 15. Kako so molili za dež Foneticna transkripcija Tina: Mulì.t smo xudì.l zmì.r.m, k.r je bí.la šú.ša tam u Kurì.d.c, je bí.la . 'tam p.r té.t.. 'Takat s.m b'la še ... 'tist.x wé.s.m lì.t (povzdigne glas) ».ncùo je má.ša z. d..š!« .. Ká.bi so bli bí.šno p.r má.š., je bí.šno ž. .. j. žù.pnik, bí.šno t. tè.jx.nt bí.šno 'd.n Kl.bù.c.r j. bí.šno ž. .znà.nu, on je ž. 'mo. bí.šno 'k.šno p.rprà.wo, d. j. pà.j.lo, .. d. je pà.ju bí.šno ... .nì. ... Vera: Tlà.k.. Tina: Zrà.k ja 'š.d.. Vera: Tlà.k! Tina: Tlà.k ja. An . ... j. 'd..: »Mùorte mulì.t.,« j. 'de., »d. prí.de d..š!« Ja, .n drú.h dà.n xì.tro 'tem .. na .. 'tem u Ká.l., 'tista Mà.lija Kà..šcuwa, 'i, 'tista j. pa zmì.r.m mulí.la . 'tam n.pré.j, 'ne . rùož.nk'ranc. An 'tam. smo š'l. . mulì.t ta . cí.rku, jè...jš za naz.rè.jnska mà..t.! 'Tem je mulì.lo '.no 'bulj ku tu drù.j., je tì.lo kar p.r.mà...t., le 'd.n j. 'bulj ku t. drù...: »D. se ulì.. d..š prè.j ko prí.mo d.mò... .. Bùox 'dej d..š an d.bí.ca M.rì.ja an Bù.x 'nem pumà.j, de .. d. n. z.smùod. .s...a!« 'No, š. n. kuónc za ..z. dwà. dnì. j. pa .. .a lì.lo ucà.s.x ku ta š.(š)ká..fa. .. Tkì.š ... so mì.l 'nes .cà.s.x tù.d. z. nó.rca. .ì.š, ó.n so ži. mì..l prì.. 'tiste. p.rprà.be, so 'bem bì.d.l., . krà.t {zarek?} tlà.k pà.ja, š. so pa uzn.ní.l., d. c. n. bùote mulì.l., d. n. 'bo p..ršu d..š. Priredba Tina: Molit smo hodili vedno, ko je bila suša tam v Koritnici, tam pri teti. Ja, sem bila tistih osem let (povzdigne glas): »Noco je maša za dež!« Kabi, so bili bišno pri maši, je bi-šno župnik, ta tehant, ta Klobucar, je bišno oznanil. On je že imel bišno kakšno pripravo, da je padalo ... da je padal ... Vera: Tlak. Tina: Zrak, ja. Vera: Tlak! Tina: Tlak, ja. In je del: »Molite, molite,« je del, »da pride dež!« Ja, in drug dan hitro tam v Kalu, ta Malija [...], i, tista je pa zmerom molila naprej, ne. Roženkranc. In tam smo šli molit tja v cerkev, jeeeeežeš, nazarenska mati! Tam je molilo eno bolj ko drugo, je hotelo kar pregmagati, le eden bolj kot drugi: »Da bi se ulil dež, prej ko pridemo domov. Bog daj dež in devica Marija in Bog nam pomagaj, da ne bi zasmodilo vsega!« No, in na koncu, drug dan, ... za dva dni, ga je pa lilo vcasih ko iz škafa. Tako … so imeli nas vcasih tudi za norca. Veš, oni so že imeli pred tiste priprave, so že vedeli, kdaj tlak paja, potem so pa oznanili, da ce ne boste molili, da ne bo prišel dež. noco – nocoj kabi – seveda tehant – dekan, predstojnik dekanije pajati – padati pregmagati – do onemoglosti kaj poceti, iti preko meja pred – prej, v starih casih Redakcija Na zacetku je izloceno raziskovalkino podvprašanje, na katero pripovedovalka ni odgo­vorila, in sicer, ali se tudi ona spomni, da na Koritnici ob suši niso smeli plesati, kakor je to slišala od druge informatorke. Opombe o vsebini Iz pripovedi je razbrati, kako so se ljudje ob neugodnem vremenu v skrbi za pridelek za­tekli k priprošnji za dež, kar so spodbujali tudi duhovniki.117 V pripovedi je jasno izražen pripovedovalkin dvom o ucinkovitosti obreda. Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 15. in 16. zgodbo Vera ima že pripravljeno še eno iztocnico: Tino vpraša, ali ima kaj povedati o dveh zna­nih vaških posebnežih. Tina takoj zacne pripovedovati (16. Ljubosumna vasovalca). 16.Ljubosumna vasovalca Foneticna transkripcija Tina: 'A, t'le .ó.re sta b'la dwà. 'bulj. rí..na. ... Š. sta xudí.la pu wé.s ta .ó.r u Bà..šco, ... sta mì.la zmì.r.m . zmì.r.m pù.xno ljù.p, ..kò.l nì.so zmà.j.k.le. Barbara: Sta bla li.pa? Sta bla fè.jst z. pu.li.d.t.? Tina: {slišen vdih} Sta bla d'wa rí.w.ža. S. 'loxnu Lò.jza š.(š)e puznà.la. 117 O suši v Kalu - Koritnici in ukrepih zoper to nadlogo (prepoved plesa in veseljacenja) – govori tudi pripo­ved Fani Cuder (gl. Ivancic Kutin 1998: 65, 66). Vera: Mà.ri jà. .. jà. .. {Vera se smeje} Tina: 'Ja š. 'tis njé..a br..t je 'bi. pa lix tukù.. Sta xudí.la, c. so b'li ... sta xudí.la zmì.r.m .ó.re x 'nem. 'Š.t c. sta bì.d.la, d. so b'li 'kajš.n '.or p.r 'nes, sta š'la pa mì.mo. Sta se n.rì.dla fì.na, .. 'ku c.š ó.nadwa mà.ta pa . pù.xno t. drù.z.x ci.c. Sta š'la pa ta .ó.r u .urè.njo Bà..šco. Vera: 'Pa so se .'se nó.rca di.lle z njì.m., 'ne. Tina: 'No, 'š.d., k so .. je biu d..n, k je 'šu pa n.zà.j, ni mó..u j.tì. dò.uka k. pu ci.st., k je b'la pùot 't.m ud nà.še xí.še. Je mùoru p'ro. dò..ka mì.mo ná.še bà.jte itì.. – 'Mi smo b'li zmì.r.m '.or n. .à.j.k., c. j bi. 'kajš.n .ó.re – j. pa . z.cì.. pa pi.t. (oponaša): »Jà., tu je sá.ma p.rzi.tnost, tu je sá.ma p.r.zi.tnost,« s. j z.cì.. di.l.t. .. p.rzì.tnost .. »Jà., n. mà.r.m, n. mà.r.m Bà..š.nc.na, n. mà.r.m Bà..š.nc.na,« prà.b. (nekoliko poknjiženaizgovarjava), »'mà.m rà.jš. .. mà.m rà.jš. B.cà.na, pu p.rfù.mu d.šì., ... nì., n. mà.r.m Bà..š.ncana, k.r pu kó.zlu sm.rdì. .. {smeh} S.mù. tù.ste je pì.. pa dó..ka mì.mo xí.še, 'kajk .. 'kajk je xó.du ta 'do., s.mù. tù. je pì.. 'k.r n.pré.j. Barbara: {smeh} .. d. ste jà. | slí.š.l.? Tina: {govori hkrati z Barbaro} Š. n drù.x . š. n drù.. dà.n, k.r ni b'lu bé...a, je p..ršu ... »Jà.,« s.m mu djà.la, »a 'zej .. 'zdej smo pa dó.br., 'zej, k ni bè.dn.ha?« »P.r.zì.tne (vpije)!! P.r.zì.tne!! Pruzì.tne!!« je di.lu .. ».'se ste p.rzi.tne!« Prà.b.. »K.r mà.te 'k.š..a drú.z.a, š. pu.lì.d.te 'n.s 'ne,« š. prà.b., »k.r .. k.r... nì.m.te drù.z.a, smo pa mì. dó.br. {med smehom}!« Priredba Tina: Ah, tule gor sta bila dva bolj revna ... In sta hodila po vasi gor v Bavšico. Sta imela vedno polno ljub, nikoli niso zmanjkale. Barbara: Sta bila lepa? Sta bila fejst za pogledati? Tina: {vzdih} Ehhh, sta bila dva reveža. Saj lahko Lojza si še poznala? Vera: Mari ja. Tina: In tisti njega brat pa lih tako. Sta hodila zmerom gor k nam. In ce sta videla, da so bili kakšni gor pri nas, sta šla pa mimo. Sta se naredila fina, ceš onadva imata pa polno druzih cec. Sta šla tja gor ta v ta gorenjo Bavšico ... [...] Vera: Pa so se vsi norca delali z njima. Vera: No, in ko je bil eden, ko je šel nazaj, ni mogel iti po cesti, ker je bila pot tam od naše hiše. Je moral prav mimo naše bajte iti. – Mi smo bili zmerom gor na ganku, ce je bil kdo gor (pri nas na obisku, op. a.), je zacel pa peti (oponaša): »Ja! To je sama prevzetnost. To je sama prevzetnost,« je zacel delati. »Prevzetnost! Jaaa, ne maram, ne maram Bavšnica­na, ne maram Bavšnicana,« pravi »imam rajši Bovcana, ki po parfumu diši, ne maram Bavšnicana, ki po kozlu smrdi (nekoliko poknjižena izgovarjava)!« {smeh} Samo to je pel tam mimo hiše, kolikor je hodil mimo. Samo to je pel kar naprej. Barbara: {smeh} ... da ste ja slišali? Tina: In kak drug dan, ko ni bilo nobenega, je prišel, »Ja,« sem mu dela, »a zdaj smo pa dobri, zdaj ko ni nobenega?« »Prevzetne (vpije)!! Prevzetne!! Prevzetne!!« je delal. »Vse ste prevzetne!« Pravi: »Ko imate koga drugega, še pogledate nas ne,« in pravi: »ko nimate drugega, smo pa mi dobri!« {med smehom} hoditi po vasi – hoditi v vas, hoditi na obisk mari ja – gotovo, kajpada fin – vzvišen drug, druzega, druzih – drug, drugega, drugih Redakcija V prvem delu je izlocen opis sorodstvenih razmerij protagonista. Pripoved je v izvirniku še nekoliko daljša, saj pripovedovalka doda še odstavek, v katerem Tina in Vera skupaj opišeta še druge protagonistove vasovalske prigode; ta del je bil zaradi prepoznavnosti vpletenih oseb izlocen. Opombe o vsebini Pripoved govori o dveh vaških posebnežih in družbenih stikih na vasi. Medtem ko so se v zimskih dneh ljudje družili ob peci v izbi, ki je bila navadno najvecji bivalni prostor, pa je bilo prizorišce druženja v toplejših mesecih na ganku (ce seveda ni šlo za ples). Gank, daljši hodnik vzdolž daljših procelij stanovanjskih zgradb, vecinoma vgrajen v nadstrop- ju stavbe (Hazler 2004: 139) je znacilen arhitekturni element, ki so ga na Bovškem in tudi v Bavšici nekdaj imele skoraj vse hiše. Na Bovškem je bilo zelo razširjeno zbadanje med sosednjimi vasmi, zato je tudi vsaka vas za svoje ljudi dobila od sosedov kako zbadljivo ime:118 tako so bili Bovcani Peteruše in Prfumarji, Cezsocani so bili Kilci, Plužencanom so rekli Figaci ali Vihajci, Žagarji so bili Bularji, Bavšicani pa so dobili vzdevek Smrdetoni ali Povki,119 saj so živeli od živine (Komac 2007: 16). Na Bovškem so še danes znane številne zbadljive rime, s katerimi so se v šali (pa tudi bolj zares) obkladali prebivalci sosednjih vasi, nekatere med njimi so bile tudi že objavljene (gl. Komac 1995). Zbadljivka, omenjena v tej pripovedi, zaradi rime nekoliko odstopa od narecja in se približuje knjižni izgovarjavi: ne maram Bavšnicana, imam rajši Bovcana, ki po parfumu diši, ne maram Bavšnicana, ki po kozlu smrdi. Fanta iz Bavšice jo pojeta Bavšicankam, zato kljub šaljivosti iz nje veje obcutek zapostavljenosti, ki ga mladi Bavšicani doživljajo celo pri domacih dekletih. Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 16. in 17. zgodbo Veznega besedila med 16. in 17. enoto skoraj ni, saj se po nekaj komentarjih, ki se na­našajo na 16. zgodbo in so njen del, pripovedovanje nadaljuje z drugo zgodbo, v kateri nastopata ista protagonista (17. Radovedneža nalažejo). 118 O nastanku nekaterih zbadljivih imen prebivalcev obstajajo razlagalne povedke, npr. kako sta nastali ime­ ni Kilc in Peteruša (gl. Ivancic Kutin 2005b: 39). 119 Povk je v bovškem govoru kozel. Od tod tudi na Bovškem znan primerjalni frazem: smrdiš kot povk. 17.Radovedneža nalažejo Foneticna transkripcija Tina: Stá.ra sta ž. b'la. Š. sta ubà. t.škù. .uw..rla tùodi ... Radubì.dna!!! O jè....jš, jè....jš!! Ud bà.jte d. bà.jte sta xudì.la kar skùos. Š. nì.j. má.t. je bí.la tù. radubì.dna, pa d. j 'kej kà.ko rì.c p.rné.s.ta, d. bùo pa ó.na tù. bi.d.la 'kej. Ja, š.t u'sak j.x j. .lì.du l. n.l..à.t.. Š. 'tem se je pa ó.na cù.dla, p'rap: »Tà.k.l. r.cì. se do.à.j.jo,« {smeh} prà.vi .. »Bù.x wà.r prà.p c. b ó.nadwa n. p.rné.sla t.x r.cì.,« prà.b., .. »b. 'jes 'n.c n. bi.d.la.« C. j b'lu pa .se'kop là.š! Barbara: A s.(s). .dà.j 'kej tá...a zmí.s.ln.? Tina: Jà.. So j.x zmì.r.m 'kej n.l..à.l., c. j . ..k'ret, dì.n je d'jo. ... ... »Šlì.š,« j. 'd.w., 'a.. »'kaj t. . 'kaj t. .. 'kaj t je punù.ju, p'ro. z. krá.wo?« K je bi. 'd.n 'kar tukù. ta p.r 'ne xí.š., p'rap: »'Kaj t je punù.ju, p'ro. z. krá.wo?« Vera: Pa kar mì.mo nj....a, 'ne, so se m.nà.l.. Tina: Jà. {nerazumljivo} Barbara: P'ro. d. j. šlì.šu, 'ne? {nerazumljivo} Tina: Jà., ja.. »'Kaj t je punù.ju z. krá.wo?« »Jà., .rò...zno, .rò.zno z'lo . .rò.zno z'lo dná.rja m je punú.du!« »Jà., prà.b. (osuplo): »jà., š. kukù. š., jo n. dá.š?« Prà.p (odloc­no): »K.r je ž. sà.m ka'biš punù.du,« prà.b., »'ja s.m m. z.r.cù.nu pa še 'b.c!« je d'jo.. »Š. 'zej n. vì.m,« je d'jo., »a bùo p..ršu pu njùo al 'ne.« 'T..js (ironicno) xì.tro lé.ti pa mà.t.r. prá.b.t, .. d. 'kaj .rò.zno dub.. z. krá.wo! š..d je .. pé.lu n. radù.no, ni dubì.. pa 'n.c z. njùo. P'rap: »'.iš, 'kašna .ulfì.ja j. (prizadeto)! {smeh} Barbara: À...jej .. Tina: Kukù. š. prì.je 'd.n .li.d.t krá.be, 'kaj . 'd.n punù.d., tlì. dubùoš pa smù. 'no malé.j.kost.« 'Biš, so j.x mì.l ucà.s.x tù.di ... Barbara: J..j .. Tina: .. smù. d. so se sm.jà.l, 'no. Š. 'k.r so b'li raduvì..dn., so j.x pa n.l..á.l. pa še bù.l, k so mó..l.. Priredba Tina: (Sta bila dva brata, op. a.). Stara sta že bila in oba sta težko govorila tudi. Radove­dna!!!! O jeeeejš, jeeeeeš! Od bajte do bajte sta hodila kar skoz. In njuna mati je bila tudi radovedna, da ji kakšno rec prineseta, da bo tudi ona vedela kaj. Ja, in vsak ju je gledal le nalagati. In tam se je ona cudila, pravi: »Takele reci se dogajajo,« {smeh} pravi, »bogvari,« pravi, »ce bi onadva ne prinesla teh reci,« pravi, »bi jaz nic ne vedela!« Je bilo pa vse vkup laž. Barbara: A so se kdaj kaj takega spomnili? Tina: Ja, so ju zmerom kaj nalagali. Cakaj ... Enkrat je eden del: »Sliš,« je del, »koliko ti je ponujal, prav za kravo?« Ko je bil eden tu pri hiši, pravi, »Koliko ti je ponujal prav za kravo?« Vera: Pa kar mimo njega, ne, so se menili. Tina: Ja. Barbara: A tako, da je slišal? Tina: Ja, ja. Koliko ti je ponujal za kravo?« »Ja, grooozno, grozno zlo. Grozno zlo denarja mi je ponudil!« »Ja,« pravi (osuplo), »ja, in kako, da je ne daš?« Pravi (odlocno): »Ker je že sam kabiš ponudil,« pravi, »ja, sem mu jo zaracunal pa še vec.« Je del: »In zdaj ne vem, ali bo prišel ponjo ali ne.« Tisti (ironicno) pa hitro leti materi pravit, da koliko grozno dobi za kravo! Pa potem je peljal (svojo kravo, op. a.) na raduno, ni dobil pa nic zanjo. Pravi (prizadeto): »Vidiš, kakšna goljufija je! {smeh} Barbara: Ajej ... Tina: »Kako, ce pride en gledat krave, koliko lahko ponudi! Tule pa dobiš samo eno malenkost.« Veš, so ju imeli vcasih tudi ... Barbara: Joj ... Tina: ... samo, da so se smejali, no. In ker sta bila radovedna, so ju nalagali pa še bolj, ko so le mogli. bajta – hiša sliš – poslušaj, slišiš (vzklik) grozno – zelo zlo – veliko kabiš – toliko raduna – živinski sejem Redakcija Izlocen je kratek del, ko se komentarji prekrivajo s pripovedovanjem. Opombe o vsebini Pretirana radovednost ni bila nikoli cenjena lastnost. V casu, ko so med ljudmi novice krožile pretežno ustno, pa so bili radovedneži, še posebej, ce so bili hkrati tudi naivni, tarca norcevanja. Živinoreja kot najpomembnejša gospodarska panoga, s katero so se preživljali prebivalci Bavšice, tj. reja ovc in koz ter le malo goveda,120 ni prinašala velikih dobickov, nad cemer tarna protagonist, ko za prodano govedo na raduni (živinskem sej-mu) iztrži le picel zaslužek. Poleg omenjenih domacih živali je vecina hiš v Bavšici imela še prašica in kokoši (Komac 2007: 65). Pripovedovalka omeni, da sta protagonista težko govorila, kar v narecju pomeni, da sta imela katero od t. i. govornih napak (npr. jecljanje). 120 Pri nobeni hiši niso imeli vec kot dve kravi, nekatere hiše pa jih sploh niso imele (Komac 2007: 65). Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 17. in 18. zgodbo Vera se ob pripovedi o laganju spomni na podobno zgodbo, o kateri sta se s Tino ravno pred kratim pogovarjali. Vpraša jo, kako je že bilo, kar je oce vedno pravil … Tina pripo­veduje (18. Kdo zna najbolje lagati). 18. Kdo zna najbolje lagati Foneticna transkripcija Vera: 'Caj tù.ste, ku je rà.j.k ó.ca – smo se . zà.dnjo m.ná.l. – kukù. je, so dì.l k. 'w.n u kasà.rn., ku 'bojo l..á.l., d. kì.r bù.lj zlá.že. Pa 'kej je ž. rà.j.k ó.ca se zmì.slu? Tina: Ajà., 'w.n u kasà.rn. u Rà.b.ln. k so b'li? Š.t p'rap, se ní.so bi.d.l. 'kej p.rprà.ft z. m.nè.t, prà.b., k so p..ršl. š.(š)ì.xta, so puj..dl., . prà.b.. »'Zej 'ki se 'bomo m.nà.l.?« Jà., š. 'd.n je 'd... »Ja bì.š 'kej, 'bomo pa mà.lo l..á.l.. Bùomo pa mà.lo l..á.l..« Š.t ..., jà., .sà.k je 'mo. bì.šno 'kašno rì.c, s. je 'kej zlá..u. Š. 'neš ó.ca, xì.tro tù.j z. l..á.t. – »Jà.,« je 'd.., »takabì.š .r.cì.na,« je 'de., »j. bí.la,« je 'd.., »s.m šù. krá.wo mù.st,« je 'd.., »s.m pomù.zu tu é.jm.r kì.s.lo mli.ko. Prà.. kar tu ví.mn.,« p'rap, »s. je skì.s.lo!« {Barbara se smeje} 'Š...t {med smehom} z'dej je 'bi. t'le dó.le t. Pè.pijo., z .a puznà.la še? Barbara: Lò.xko, tkù. n. vì.dez, s.mù. n. v..m ... Tina: Jà.,(dramaticno) je pa xó.du š. mé.ne t'le . prá.b.t: »'Ja pa šlì.š,« je 'de. (z velikim zanimanjem), »a je tu rì.s?!« je 'd.., »k.r je ó.ca prá.bu w.n u | Rà.b.ln., d. je 'd.. s. j. skì.s.lo mli.ko tu ví.mn.. P'rab d. je šù. mù.st, p'ra., j. b'lu kar kí.s.lo mli.ko tu è.jm.rj.!?« P'rab: »A j b'lu tu rì.s?« j. 'd.. ..'Zej ó.n 'red je bi. v.rjè.., d. je rì.s, pu 'n. strá.n. bì.šno pa skò.r. z.ù.pu 'ni. .. Š. je 'd..: »Pa šlì.š, a j. rì.s?« »Jà.,« s.m 'd.la, »c. je ó.ca prá.bu,« .. s.m 'd.la, »vì.šno je b'lu rì.s.« S.m 'd.la, »Mé.ne j. prá.. tù.di ..k'rat, d. je b'lu kí.s.lo mli.ko.« Š. ni ví.du, p.r c..m je. {smeh}. An ó.n pa kaj'biš: »Pa šlì.š, a j b'lu rì.s tù.,« je 'd.., »d. je ó.ca kí.s.lo mli.ko b... b... | pumù.zu?« {smeh poslušalk} Vera: pumù.zu {hkrati s Tino} Barbara: J...joj .. tà. j. pa rì.s dó.bra. {Verin smeh} Priredba Vera: Cakaj tisto, kako je rajnki oce – ko smo se zadnjic menali – kako je, ko so deli zu­naj v kasarni, da bodo lagali, da kdo se bolj zlaže. Pa kaj se je že rajnki oce zmislil? Tina: Aja, veni v kasarni v Rabeljnu, ko so bili? Pravi, se niso vedeli kaj pripraviti menat, pravi, ko s prišli s šihta. So pojedli, pravi: »Zdaj, kaj se bomo menali?« »Ja,« je en del, »ja, veš kaj, bomo pa malo lagali. Bomo pa malo lagali.« In ... ja, vsak je imel bišno kakšno rec, da se je kaj zlagal. In naš oca, hitro, tudi za lagati! »Ja,« je del, »takale vrocina,« je del, »je bila,« je del, »sem šel kravo molst,« je del, »sem pomolzel v ejmer kislo mleko.« »Kar v vimenu,« pravi, »se je skisalo!« {se smeje} In je bil tule dol Pepi, a si ga poznala še? [...] Barbara: Ja, morda na videz. Tina: Ja, (dramaticno) je pa hodil še meni tu pravit (z velikim zanimanjem): »Ja, sliš,« je del, »ali je to res!?« je del, »kar je oca pravil zunaj v Rabeljnu {se smeje}, da se je skisalo mleko v vimenu. Pravi, da je šel molst in da je bilo kar kislo mleko v ejmerju!?« Pravi: »A je bilo to res?!« Zdaj – on bi rad verjel, da je res, po eni strani bišno pa skoraj zaupal ni. In je del: »Pa sliš, a je res?« »Ja,« sem dela, »ce je oca pravil, bišno je bilo res.« Sem dela: »Meni je tudi enkrat pravil, da je bilo kislo mleko.« Potem ni vedel, pri cem je. {smeh} In on pa toliko: »Pa sliš, a je bilo to res, da je oca kislo mleko ... pomolzel?« Vera: Pomolzel. Barbara: Joj, joj, ta je pa res dobra! menati se – meniti se, pogovarjati se šiht – delo pripraviti se + nedolocnik – zaceti ejmer – vedro sliš – slišiš, poslušaj bišno – verjetno, najbrž Redakcija Izlocen je priimek protagonista in opis njegovih sorodstvenih razmerij. Opombe o vsebini Tako kot možje iz drugih krajev na Bovškem so tudi nekateri iz Bavšice dobili zaposlitev v rabeljskem rudniku svinca in cinka, med njimi je bil tudi pripovedovalkin oce. Tisti, ki se niso z družino preselili v Rabelj, so se domov odpravili ob sobotah po šihtu, kjer so ostali do nedelje popoldne. Med šestdnevnim delovnim tednom so živeli v kasarnah,121 kjer so si, vsak sam, kakor je vedel in znal, pripravljali hrano, spali in se družili. Delo­dajalci niso poskrbeli niti za malico niti za oblacila in drugo osebno delovno opremo. Marsikdo je v jami delal v coklah, dokler si ni prislužil za škornje.122 V tej pripovedi je naveden eden izmed nacinov preživljanja prostega casa, tj. druženje s pogovorom in pri­povedovanjem (laganjem), s katerim so se delavci razvedrili in si krajšali cas. 121 Ko so v 60. letih 20. stoletja dobili redno avtobusno povezavo, se je vecina rudarjev z Bovškega vracala domov vsak dan. Rudnik so zaradi nerentabilnosti zaprli leta 1991. 122 Intervju z Mirkom Komacem, Rabelj, 11. 9. 2009, avdioposnetek B. Ivancic Kutin. Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 18. in 19. zgodbo Zgodba in nacin, kako je povedana, izzoveta kar nekaj smeha in zmajevanja z glavo. Vera nato pogleda na listek z naslovi in Tino spodbudi z vprašanjem: »Katera je imela pa kure neslane?« Tina odgovori z naslednjo zgodbo (19. Kokoši ne nesejo, ce so neslane). 19. Kokoši ne nesejo, ce so neslane Foneticna transkripcija Vera: Kì.ra j. mì.la pa kú.re n.slà.ne? Tina: Ajà., nùotre j. bi'la 'na žé.na .. ja ká.bi, kú.re j. ní.so 'n.c 'b.c né.sle bì.šno puzí.me, .. 'š.d. ... »Jò..jš!« je 'd.la, »te kú.re m. n. né.s.jo ž. 'kaj cà.jta 'n.c.« 'Ja, š. 'd.n . sùos.d j. 'd..: »Ja 'bì.š 'kej! zatù. k mà.š n.slà.ne,« j. 'd..: J. 'd..: »Tì. mà.š kú.re n.slà.ne,« j. 'de. (zafrkljivo), »tì. mò.rš má.lo sulì. dà.t.,« j. 'd.., »š. 'bojo z.cì.le né.st., 'ne!« Š. kú.ra pa sp'lox sulì. n. smì. dubí.t., 'ne, ka c. 'ne, c..rkne. .. Š.d .. 'pec .ltà. s.rùota .rì. ... . ... an... dà. ... ... ... kú.r.m sò.. nùot.r u.. .. tu j..st.. Je zmišà.la bí.šno cùompe an trùob., 'kejzvì.mkej je dá.la, š. j. 'd.la š. sò.. nùot.r. Jà., j. 'd.la (osuplo): »Prí.d.m zjú.tro 'ta . xlì..,« j. 'd.la, »t..jste kú.re,« je 'd.la, »tem u'ko. kri.pe so d.ržá.le .se .á.re n. 'loft (obupano) .. {smeh} s.v..da so [???] d.ržá.le .se .á.re n. 'loft! .se so b'le .ì.n!« So s. sulì. n.j..dle. {Vera se smeje} Barbara: Bùo.e .. Tina: Jà., š. z'dej 'tista bùo.a žé.na je p..ršla še'le uf kú.re, n.mì.sto d. j. b'lu má.lo .. pudù.cl., d. 'zej je zí.ma, d. s.dè.j kú.re n. né.s.jo, so j. dì.l, d. mùore sò.. dá.t.. N.zà.dnje so kr.pá.le .se kù.re {med smehom} .. Barbara: 'Kej pum..n. .á.re n. 'loft? Tina, Vera: Nu.ì.!! [Obe naenkrat poskusita razložiti, da so kokoši ležale na hrbtu in držale noge v zrak.] Priredba Vera: Katera je imela pa kure neslane? Tina: Aja! Notri (v Bavšici, op. a.) je bila ena žena … Ja, – kabi – kure niso nic vec nesle pozimi in ... »Jooojš,« je dela, »te kure mi ne nesejo že toliko cajta nic!« Ja, potem en so-sed je rekel: »Ja, a veš kaj! Zato ker imaš neslane!« Je del: »Ti imaš kure neslane.« Je del (zafrkljivo): »Ti jim moraš malo soli dati,« je del, »potem bodo zacele nesti, ne.« In kura pa sploh soli ne sme dobiti, ne, saj ce ne, crkne! In pac, tale sirota gre ... in da ... kuram sol notri … v jesti. Je zamešala bišno compe in otrobi, kaj vem kaj je dala, potem je dela še sol notri. Je dela (osuplo): »Pridem zjutraj tja v hlev,« je dela, »tiste kure« je dela, »tam okoli krepe so držale vse gare na loft (obupano)!« {smeh} Seveda so držale vse gare na loft. Vse so bile gin, ker so se soli najedle. {Vera se smeje} Barbara: Uboge ... Tina: Ja, in potem zdaj tista uboga žena je prišla šele ob kure. Namesto da bi jo bili malo poducili, da zdaj je zima, da sedaj pac kure ne nesejo, so ji deli, da jim mora sol dati. Na-zadnje so krepale vse kure. {med smehom} Barbara: Kaj pomeni gare na loft? Tina, Vera: Noge! [Obe naenkrat poskusita razložiti, da so kokoši ležale na hrbtu in držale noge v zrak.] compa – krompir krepa – glava gare – noge držati gare na loft – ležati na hrbtu z nogami v zraku, poginiti gin – mrtev šele – še, celo Redakcija Ni redakcijskih posegov. Opombe o vsebini V šaljivi pripovedi, z nekoliko grenkim prizvokom, o neslani šali neimenovanega soseda na racun nevednosti in naivnosti ženske, se kaže pripovedovalkino neodobravanje tak- šnih šal: namesto da bi žensko poucili, so ji dali škodljiv nasvet. Ker protagonistka ne pozna splošno znanih dejstev pri reji kokoši, tj., da kokoši pozimi pac ne nesejo in da se jim ne sme dati soli, sicer poginejo, upošteva nasvet, ki ima za posledico gmotno škodo: vse kokoši poginejo. Pripovedovalka mimogrede omeni tudi sestavine obicajnega obro­ka za kokoši: krompir in otrobi. Uporabi pa tudi posebno narecno besedno zvezo, ki je znana le v Bavšici, drugod na Bovškem pa ne: imeti/držati gare na loft (poginiti oz. ležati na hrbtu z nogami v zraku). Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 19. in 20. zgodbo Zgodbica je kljub grenkemu prizvoku komicna. Raziskovalka je med pripovedovanjem zasledila nekaj neznanih besed in besednih zvez, o katerih zdaj sprašuje; med njimi gare na loft. Pojasnjujeta, da se rece gare živalskim nogam in navajata primere, v katerih se uporablja besedna zveza. Nato se zvrsti še nekaj razmišljanj o potegavšcinah, pri katerih je tisti, ki so si ga privošcili, imel škodo. Pri tem se pogovor umiri in raziskovalka spet nacne temo o socialnih stikih med vašcani z vprašanjem, kdaj, v katerem casu so se naj­pogosteje družili. Tina tako pove naslednjo pripoved (20. Ljudje se pozimi radi družijo). 20. Ljudje se pozimi radi družijo Foneticna transkripcija Barbara: K.dá. so se š. .rcì.mo .ldì. zbi.r.l. .. tku t'l. . Bà..šc. ... pu xì.š.x? Tina: 'Ho., zb.cì.r. Ká.jš.n, ku so dì.l, 'kašne bà.b.nce, so skù.x.le kusí.lo ž. . dná.jsti ù.r., š. so .zì.le štrì.k.nje, so pa š'le ntu kà.ko bà.jto. .. So pa štrì.k.le, so 'd.le: »Jà., z'dej 'bomo tlì. da n. n. tré.jce, št..rte ù.re, š. al pò.mmo {zarek} kà.ko žbì.n. {zarek} .. žbì.n klà.st, an {nerazumljivo}...« »'A,« s. 'kašna j. 'd.la: »Bè.jš! Saj žbì.no ž. purò..na pa .. pa t. stà.r.! Pa fò.t.r!« Š. p'rab: »Z. fcì.rjo saj se m pa n. mù.d.! 'A,« p'ra., »z.brì.š.m má.lo cùomp .ó.re, k.r prí.d.m, má.. cùomp an skú.te, .n mà.. skú.t.nce to zrà.w.n, má.lo skù.tn..a muóc..ka, š.t pó.mo pa nùot.r n. pè.jc.« Barbara: Jà., so se .'se rá.d. m.ná.l., 'ne? Tina: Jà.... Vera: 'T.scà.jt k so lí.cl., 'ne, | tejscà.jt so 'kej puvi.d.l. {slabo razumljivo}.. Tina: Ja, ... k so pa lí.cl., smo mì.l pa bé.žo zmì.r.m ... – Saj skó.ri 'b.c al m..jn .sà.k s. 'mo. bé.žo tu xì.š., prì.k tu xí.š. prè.j ku z b'la p..ršla . kú.xnjo .. š. z'mer.m put 't.sto bé.žo j. bi. cì.. kù.pc ú.n..a, p.nùol p'r.t ... saj smo p.rdí.l.l. z'lo p.nùol tu Bà..šc.. Z'lo si.rka. Š. smo pa puprusí.l., jà.. .. .ncùo j. .. so p..ršle to x nè.m, drù..o fcì.r 'ta x n. drù..i bà.jt. ... Ja 'ke..j – madò.na!! smo .. ucà.s.x so n.rìedl. 'b.c škùode kù.k.r dubì.cka. Ja .sà.k..kaj cà.jta je usmùodu 'kaš.n 't.ste p.nùole al ká.jš.nmo ta . nùos, {med smehom}, d. je 'mo. kar rùoh tu kri.p.! {Vera se smeje} Tina: 'H.! .a je za'do. 'tist štrú.c.l . 'kašnmo j. š'lo še krì. {smeh} Barbara: Jó....? So s. š. stú.kl. n. kùonc. kà.jšn.? Tina (presliši vprašanje in dramaticno in zgražajoce nadaljuje): An .'se .mì.s, tì., so mì.l.! u'se mì.s, u'se mì.s, tì. .. lì.cje, p.nùole, štùore, . š.t p.nùole nì.ti .blì.c.ne ní.so blìe! Takobì.š j. b'lu ucè.j.no, bìš, ucà.s.x b j.x c..bnu kar tu 'r.t, 'kaš.n so b'li! {smeh} {nerazumljivo} Barbara: Tù. so b'li pùob., cé.ce, .'se .'lix |t. stà.r. an t. mlà.d.? Tina {govori hkrati z Barbaro}: Ká.bi! . .'se .'lix, .'se .'lix! Vera: So z.á.nj.l. nù.mnost. Tina {govori hkrati z Vero}: {nerazumljivo} s. ž. 'm.nj.. z. mì.r dubì.š {nerazumljivo} š. 'kašne p.nùole so mì.le pa .uóbe, 'tiste ta c..rne, 'ne, 'tiste c..rne .uóbe. A, tù.ste je b'lu kù.k.r sá.je. Barbara: M... .. Tina: J. pa {se posmeje} pa z.(z).brí.su kà.jš.nmo ta u nùos {med smehom}, je bi. kù.k.r '.n c.rò..nik w.s c..r.. Barbara: Pa j ká.jš.n .ùodu tùod. tacà.jt? Tina: Jà., š. p'tem so pa l..á.l. n 't.mo drú..mo, 'kej se je du.á.j.lo .. c.p'ro. j. b'lu .. Vera: Pa Jà.n.s je .ùodu, 'ne. Tina: Jà. ja .. Jà.n.s j. pa .ùodu, 'ja. Jà. n. kùonc. .. N. kùonc. je pa .ùodu. Priredba Barbara: Kdaj so se ljudje najraje družili tu v Bavšici ... po hišah? Tina: Hoj, zvecer! [...] So deli, so bile kakšne babnice, so skuhale kosilo že ob enajsti uri, potem so vzele štrikanje, so pa šle v kakšno bajto. So štrikale, so dele: »Ja, zdaj bomo tu do tretje, cetrte ure, potem pojdemo pa živini klast. »Ah,« je dela katera. »Beži! Saj živino že poravna pa ... pa ta stari! Pa foter!« In pravi: »Za vecerjo, saj se mi pa ne mudi! A,« pravi, »zabrišem malo comp gor (na štedilnik, op. a.) in skute in malo skutnice zraven, malo skutnega mocnika, potem pojdemo pa noter na pec!« Barbara: So se vsi radi menali, ne? Vera: Takrat, ko so licili, takrat so kakšno povedali ... Tina: Ja ... ko so pa licili ... smo imeli pa vežo, saj skoraj vec ali manj vsak je imel vežo v hiši, preden si prišel v kuhinjo. In v veži je bil cel kupec panol, ... saj prej smo pridelali zlo panol tu v Bavšici. Zlo sirka! Potem smo pa poprosili. Ja – noco so prišli tu k nam, drugo vecer k eni drugi bajti. Ja kaj – madona!!! – smo vcasih naredili vec škode kot dobicka. Ja, vsake toliko cajta je usmodil kdo komu tisto panolo tja v nos {med smehom}, da je imel kar rog v krepi! Ha – in ga je zadel tisti štrucelj, je komu šla še kri {smeh} [...] Barbara: Joj? So se še stolkli na koncu kateri? Tina (presliši vprašanje ter dramaticno in z zgražanjem nadaljuje): In vmes, ti, in vmes so imeli, vse vmes, vse vmes, ti, licje, panole, štore, in panole niti oblicene niso bile!! Tako je bilo ucejeno, da bi jih vcasih cebnil kar v rit, kakšni so bili! {smeh} [...] Barbara: To so bili pobi in cece, stari in mladi? Tina: Kabi! Vsi glih. Vsi glih! Vera: So zganjali neumnosti. Tina {govori hkrati z Vero}: [...] In nekatere panole so imele pa gobe, tiste crne, ne, tiste crne gobe! Ja, tisto je bilo kakor saje. Je pa {se posmeje} zabrisal komu v nos, {med sme­hom} je bil kot kak carovnik ves crn. Barbara: A je kdo tudi godel tacas? Tina: Ja, in potem so pa lagali en drugemu, kaj se je dogajalo, ceprav je bilo ... Vera: Ja, Janez je godel, ne. Tina: Ja, ja, ... Janez je pa godel. Ja, na koncu. Na koncu je pa godel. štrikanje – pletenje bajta – hiša klasti – pokladati, dajati živini krmo beži – medm., izraža zavrnitev (beži, beži ...) kupec – kup liciti – lickati skutnica – jed iz kropa in (navadno starane, zelo mocne) skute zlo – veliko, mnogo panola – koruzni storž sirek – koruza nocó – nocoj oblicen – olickan usmoditi – udariti cebniti – brcniti krepa – glava štrucelj – koruzni storž brez zrnja ucejeno – razmetano, v neredu kabi – seveda glih – enak Redakcija Izlocitev posamicnih nerazumljivih besed. Opombe o vsebini V uvodu pripovedovalka opiše zimski delavnik nekaterih manj pridnih žensk (negativ-no oznako izraža poimenovanje babnice), ki so že zgodaj skuhale kosilo, potem pa so si vzele prosto celo popoldne: šle so na obisk k sosedom, kjer so klepetale in pletle. Delo se je nadaljevalo šele s kuhanjem vecerje; pri tem pripovedovalka opiše preprost in do-kaj znacilen jedilnik, sestavljen zgolj iz doma pridelane hrane (krompir s skuto, skutni mocnik, skutnica).123 Vmes so take gospodinje vcasih pozabile na sicer žensko opravilo, pokladanje krme živini, ki jo je v tem primeru opravil kdo od moških, najveckrat ta stari (mož, soprog). Tudi po vecerji se nadaljuje pocitek (pletenje, pogovor) na peci, saj je bilo za v posteljo še prezgodaj. Gotovo so te ženske tudi pomile posodo in pospravile kuhinjo, pa tudi šivanje in pletenje je bilo delo, ki ga je moral nekdo opraviti, da je imela družina toplo obleko in obutev (nogavice, jope idr.), z morebitno prodajo teh izdelkov pa so žen­ske prispevale k družinskemu proracunu, kar pa v pripovedi ni omenjeno. V drugem delu pripovedi je orisano licenje (lickanje) koruze. Za to opravilo so se ljudje zbrali v hiši, ki je potrebovala pomoc (so poprosili). Hkrati je bila to priložnost za druženje in zabavo, ko so se mladi in stari sprostili: pripovedovali so zgodbe (lagali en drugemu), se šalili in po opravljenem delu tudi zaigrali in zaplesali. Pridelovanje koruze je bilo vcasih pomembna kmetijska dejavnost, ki je bila ob krompirju in mleku (oz. skuti) pomemben vir za prehrano (moka za polento) in krmo. Opustili so jo v desetletjih po drugi svetovni vojni. Omenjena je tudi znacilnost bivalne kulture, in sicer razporeditev prostorov v hiši: vsaka hiša je imela pred kuhinjo vežo, kjer so lickali. 123 Skutnica je v kropu skuhana slana in cim starejša skuta; napitek je veljal tudi kot zdravilo pri prehladih in pljucnici. Skutni mocnik je slana skuta, zakuhana v redek koruzni mocnik; to jed so pili. Njiva s koruzo v Bavšici (foto: Boris Orel. Teren 8 – Trenta – Bovec, 1.7. – 31.7. 1952; Arhiv SEM T8_273). Današnji pogled na mesto, kjer je bilo vcasih koruzno polje (foto: Mateja Komac, 2011). Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 20. in 21. zgodbo Srecanje se nadaljuje z daljšim pogovorom o življenju na vasi. Tina pripoveduje, kako so se ljudje obiskovali, kakšna je bila oprema hiš, kaj so jedli, s cim so se zabavali. Razgovori se o igralcih kart in o pripravi za klicanje številk, imenovani durek, s katero so igrali tomboli podobno igro. Ljudje so se družili tudi za skupno molitev. Tina pripoveduje o ženski, ki je zelo rada molila, in ko je zacela, ni bilo ne konca ne kraja, saj je znala za cele ure najrazlicnejših molitev, v katerih je omenila vse svetnike. Tina se skuša spomniti molitve, ki jo je ta ženska pogosto molila (o svetnikih, ki so sedeli na stolckih), vendar se ji ne posreci. Nato Tina postopoma preide na hiše v vasi, opisuje hišna imena in prebi­valce. Ko omeni priimek Kravanja, jo raziskovalka vpraša, ali pozna zgodbo o tem, kako je nastal ta priimek. Zacne pripovedovati, vendar ne pove do konca, saj vmes spet zaide v pripoved o hišah.124 Cez cas raziskovalka vpraša, ali pozna kakšno zgodbo o križu na steni tik nad njihovo hišo. Tina pove tole zgodbo (21. Križ v steni). 21. Križ v steni Foneticna transkripcija Tina: So djà.l, d. j. 'bi. .n d.sì.t..k ... D.sì.t..k je t. d.sé.t. pùob, 'ne, Barbara: A'.a ... Tina: .. al pa 'tista d.sé.ta cé.ca. Pa so djà.l, d. j. 'bi. .n d.sì.t..k ... an 'š.d. .a je lú.na w.zì.la . tuklì., k.r je bí.la pù.xna lú.na bì.šno, 'š.d. j.... d. je mì.la .. al je 'bi. ó.n kabì.š š'vox al je bí.la lú.na mó.cna, n. vì.m, d. .a j b'la .wà..t.k. 'Š.de je 'mo. pa .. Vera: U spá.nj., 'ne, .a j. ... Tina: Je 'bi. pa já...r, 'ne. Barbara: M...m. Tina: 'No, 'š.d. j. 'šu w...ka pu st.nì.. K je p..ršu .ó.re u s'red stì.ne, .. s. j. pa zbù.du. Bì.šno, lú.na bì.šno je p.sà.la, an t.scà.jt bì.šno, s. j pa zbù.du. 'No, š. so 'pec puklí.c.l. txò..na, d. .a je p..ršu spubì.d.t. Š. k .. j. 'd.., k se je spubi.du, ka j 'd.., da m w..rže pú.ša 'do.(glasno): »C. s. pù.ša ustà.ne cì.la, 'boš tù.di tì., c. s. pa scì.p., 'bo pa tù.di té.be kó.nc.« Š.d. .. ka j 'd.. (vdano): »Buóža wè.lja naj se z.ó.di!« .. 'No, š. tiscà.jt bí.šno, je pà.du ó.n 'do., tejscà.jt s. j. pa stì.na .rsc... {zarek} sc.pì.la . krí.š (prekri­ža kazalca, da pokaže). Tukì.š so dì.l, ... k.r je pà.du 'do., se je ubù., ši. s {zarek} se j sc.pì.la pa sti.na, d. j. š. z'dej krí.ž .ó.r. 124 Zacetek razlagalne povedke o nastanku priimka Kravanja je zapisan v Ivancic Kutin 2005b: 86. Pripovedi Križ v steni nad Zabrajdo (foto: Barbara Ivancic Kutin, 2003). Priredba Tina: So deli, da je bil en desetnik. Desetnik je ta deseti pob, ne, [...] ali pa ta deseta ceca. Pa so rekli, da je bil en desetnik ... in da ga je luna vozila. Takole, ko je bila polna luna, bišno, da je imela ... ali je bil on tako švoh ali je bila luna mocna, ne vem, da ga je bila gvaltik. Vera: V spanju, ne, ga je ... Tina: Je bil pa jager, ne. No, in je šel gor po stení. Ko je prišel gor v sred stene, se je pa zbudil. Bišno luna je pasála, in tistcajt, bišno, se je pa zbudil! ... No, in so pac poklicali duhovna, da ga je prišel spovedat. In ko ga je spovedal, mu je del, da naj vrže pušo dol (glasno): »Ce puša ostane cela, boš tudi ti, ce pa se scepi, bo pa tudi tebe konec.« In je rekel (vdano): »Božja volja naj se zgodi!« No, in tistcajt, bišno, je padel on dol. In tiscajt se je pa stena scepila takole v križ (prekriža kazalca). Takole so deli ... Ko je padel dol, se je ubil in se je scepila pa stena, da je še zdaj križ gor. ga je luna vozila – bil je mesecnik bišno – verjetno, najbrž švoh – šibek gvaltik biti – biti kos komu/cemu pasáti – zaiti, miniti, iti mimo duhoven – duhovnik puša – puška Redakcija Ni redakcijskih posegov. Opombe o vsebini Razlagalna povedka o nastanku razpoke v obliki križa na prepadni steni, ki se razteza nad Zabrajdo, najprej pojasni pojem desetnika, desetega otroka po vrsti (dekleta ali fan-ta), ki je imel po verovanju ljudi posebne moci in sposobnosti (Kropej 2008: 145–156; gl. tudi pripadajoce vezno besedilo). Iz pripovedi odseva tudi verovanje v nujnost spovedi in kesanja – to ljudje omogocijo protagonistu v brezizhodnem položaju, da se potem z vecjim zaupanjem preda božji volji. Pripoved o nastanku križa v steni grebena Izgora je na Bovškem znana ter dokumentirana in objavljena v vec razlicicah (gl. Ivancic Kutin 1998: 30, 32; Dolenc 1992: 164). Opombe o sobesedilu: vezno besedilo med 20. in 21. zgodbo Raziskovalka poizveduje o posebnih moceh desetnikov. Obe informatorki povesta, da so jih ljudje cenili, saj so imeli posebne sposobnosti, npr., da so videli v prihodnost. Pogovor tece še o raznih drobnih šaljivih dogodkih. Nato Tina spodbudi Vero, naj še ona pove kakšno zgodbo, npr. tisto, ko se je cela Bavšica smejala. Vera se sprva nekoliko brani, potem pa le pove zgodbo. Pokaže se, da zna pripovedovati (22. »Potegnjeni« vasovalec). 22.Potegnjeni vasovalec Foneticna transkripcija Tina: Jà. š. pu.. pubè.j pa š. sá.ma s.é.be, 'ki s n.rdí.la. Vera: 'Kej?! Tina: ... Ku se n.stá.bla pa tì.! ... {smeh} K s. j. .se'kop sm.jà.lo. Vera: 'Te, a tè.jsto bá.bo, k s.m n.prà.bla? Tina: Jà...! Vera: Ajè..j! {se smeje} Tù.ste pa ž. má.lo ni z. tu z.odoví.no! {se smeje} Barbara: 'Je, 'sej ni wà.žnu .. 'Kej d. j. b'lu? {Vera se smeje} Vera: Ajà.j, tiscà.jt s.m bí.la pa mù.la. Je xó.du 'd.n t'le pu wé.s. x mé.n., š. .a ní.s.m mà.r.la, 'ne. Barbara: A'.. ... Vera: An šì.d. ... ..'kaj .. an šì.d. je 'bi. p'rece stà.riš ud mé.ne, š. s.m se 'pec rá.da má.lo nó.rca dì.l.la, 'ne, s.m b'la kar z. cà.jt p.sà.t. | b.rjá.m mi, 'ne {nerazumlji­vo} {Barbara se smeje} Z'de je 'd.., »Jà.,« je 'd.., »'zej d ù.n dà.n prí.d.m spì.k,« 'ne, z'dej.('j)es s.m bla kabì.š mlá.da. Barbara: A.à. ... Tina: Pa j. 'de.: »P.rdì. m prùot.! |{nerazumljivo}« Vera: {govori hkrati s Tini} 'Ne. Jà.. j. d'ja. .. je d'ja. ... jà. j. 'd..: »S kà.biš mlá.da,« je 'd.., š. j 'd.. (utiša glas), »d. t má.ma an tà.ta je 'd.., se n. bùota tlì. mà.lo cú.dno .li.d.la, d. prí.d.m 'sem u xí.šo,« je 'd.., »prí.d rà.jš me 'kem cà.k.t ta nùot.r u ...rme, 'ne!« | »'Ja,« s.m 'd.la, »saj {nerazumljivo} ni problè.m, saj prí.d.m, 'ne ...« Š. zej j. 'd..: »Gdà.?« »Jà.,« s.m djà.la, »bì.š 'kej, é.j.k.t k.r se mà.lo mrà.k n.rì.di, 'ne. Ne p'ru té.ma, mrà.k. Punò.c n. mùor.m ukò.. xudì.t., 'ne.« 'J.s xí.tro, 'b.š 'kej! Ta té.ta, k je bí.la t. p tej xí.š. (kaže) stá.ra ži., j bi'la pa škì.nja, ši. . je mì.la 'tist modè.l, bì.š, z. ublì.ke dì.l.t. . vì.š ... 'na nó..a [...], 'tis t'rup .ó.re, jà.? Tì., xí.tro '.or n. 'tisto bá.bo s.m dì.la 'jes, s.m ublì.kla nì.ki 'ne mó.je kì.klje .n juópe, 'ne, .ó.re s.m dì.la no má.ck.ro z. pù.st, f.cò.. '.or n. .là..o, an šì. s.m n.stá.bla 'tota u ...rme, 'toto má.lo tkì.š n.t.r . lì.šcje, d. se ni tò.cno bi.d.lo, d. 'kej j.. 'Ne, má.lo d. s. j nu.ì. skrí.lo tu lì.šcje. 'Jes s.m š'la pa '.or z. ...rm cá.k.t, 'kej bùo! {se smeje, od smeha komaj govori} ... An ..., tì., ... ... prí.de z motò.rj.m, pustí. motò.r 'tem dó.le dà.lje, tì., prí.de tbì.š '.or – lix kà.bi.š je bi. mrà.k lox'ko š. mà.. t.mnè.jš, ku z'dej (pokaže skozi okno) {se odkašlja} š. prí.de .. Tina: 'O, svi.de j b'lu 'b.l t..ma .. Vera: Bù.lj 't.ma j b'la, jà.. Prí.de s.m prùot (naglas, samozavestno): »Dobrofcì.r!« prà.b., 'ne. {se smeje}. S.m 'kar tí.xo dó.le, 'ne (šepeta). Trì.k.t punà..lja dofcì.r, 'ne. (pripovedovalka komaj zadržuje smeh) Ja 'n.c! Š. p.j má.lo blì.ž., {smeh} š. .. ... c. p.rjè.t, š. má.lo s. ž. ustrà.š. {se glasno smeje}. An ... {se posmeje} an. .ncà.jt dó.le se nì.ki m.nà.(zacudeno): »Jà. pa 'kaj t je, d. se nè.jc.š 'n.c m.nà.t.? Pa kè.j 'kaj t je? Pa z.'kej mà.š pa f.cò.., a te bolì.jo zubì.?« 'Kejzvì.mkà.j j. dó.le pl.drò.. u 'tist. ...r. {se dolgo smeje, se odkašlja} ... .ncà.jt s. j nì.ki m.'no., 'jes s.m mì.s.lna, me spì.xne smì.x '.or z. ...rm.x. Encà.jt tù.ste, tì., 'tem bì.d., d. ni ud.ò.w.ra (dramaticno), prí.de 'ta, nì.ki stri.se, bí.šno je pu.rù.ntu 'kaj.( j)e, n.bà.sa ta pu. pà.sko, p.rné.se sem x .(x) í.š.!! Tina {med smehom Vere in Barbare}: 'Jas s.m bí.la lix ka pu štè.j...x, s.m š'la 'lix krá.wo mù.st, prí.de sem s 'tist.m pu. pà.sko. S.m 'd.la: »'Kej pa tì. .lá.c.š tlì. .'ko.?« »'O,« j. 'd.., »bí.šno 'kak mù.lj. so n.stá.bl.!« (znižaglas) j. 'd.., {smeh} .a j. b'lu srà.m puvi.d.t. {slabo razumljivo}. »Kak mù.lj. bí.šno so n.stá.vl.!« {dolg smeh} Barbara: Tù. ste s. pa n.sm.já.l., 'a? ... Vera: 'Jes s.m p.rlà..f.la pa 'sem, s.m šlá. .ó.r u ká.mbro .or ne w.rx, .ó.re s.m pušlušà.la, kà.jšno je š'lo 'dol spùot. '.te ni wà.hu 'n.c p.r'v.c .w.rì.t.. Má.ma je 'd.la: »Gví.šno je .ltà. 'kej ucì.dla!« {smeh} Barbara: Š. ste vì. rá.da kà.jšno tà.ko ušpì.cla? Vera: 'Jes.(s).m b'la .. 'jes.(s).m b'la .. s.m rá.da 'kakšno ušpì.cla {smeh} .. Priredba Tina: Ja, povej pa še sama od sebe, kaj si naredila. Vera: Kaj?! Tina: Kako si pa ti nastavila, {smeh} ko se je vse smejalo. Vera: A tisto babo, ko sem napravila? Tina: Jaaaa! Vera: Ajej! {se smeje} Tole pa ni za v zgodovino! {se smeje} Barbara: Saj ni važno? Kaj da je bilo? Vera: Ajej, tiscajt sem bila mula. Je hodil en tu po vasi k meni, in jaz ga pa nisem mara-la, ne. In ... in je bil precej starejši od mene ... in jaz sem se rada malce norca delala, ne, sem imela kar za cajt pasati. [...] Zdaj – je rekel: »Ja, zdaj en dan pridem spet.« Zdaj, jaz sem bila tako mlada. Tina: Pa je rekel: »Pa mi pridi naproti!« Vera: Ne. Ja, je rekel: »Tako si mlada,« je rekel (utiša glas), »da mama in tata ne bosta cudno gledala, da pridem v hišo,« pravi, »pridi me raje cakat notri v grme, ne!« »Ja,« sem dela, »saj ni problem, saj pridem, ne ...« In je del: »Kdaj?« »Ja,« sem rekla, »veš kaj, ko se enkrat malo mrak naredi, ne. Ne prav tema. Mrak! Ponoci ne morem okrog hoditi, ne.« Jaz hitro – a veš kaj!? Ta teta, ki je bila v tejle hiši zraven (kaže), stara že, je bila pa škinja. Je imela pa model, veš, za obleke delati. Saj veš, tista noga, pa tisti trup gor. Ti, jaz hitro – gor na tisto babo sem oblekla neke moje kiklje in jope, ne, gor sem ji dala še mackaro za pust, facol gor na glavo in sem to nastavila tja v grme. Takole malo notri v lešcje, da se ni tocno videlo, kaj da je. Malo tako, da se je noge skrilo v lešcje. Jaz pa sem šla gor za en drug grm cakat, kaj bo. {se smeje, da komaj govori} In, ti, ... pride z motorjem. Pusti motor tam doli, malo dlje, ti, pride gor – ravno toliko je bil mrak, še malo temnejše kot zdaj (pokaže skozi okno). {se odkašlja} in pride… Tina: O, seveda je bilo. Vera: Bolj tema je bila, ja – pride sem proti (naglas, samozavestno): »Dobro vecer!« pravi, ne {smeh}. Sem kar tiho tam (šepeta). Ene trikrat ponovi: »Dobro vecer!«, ne. (pripove­dovalka komaj zadržuje smeh) Ja, nic! {med smehom} Pride malo bližje, ce prijeti, malo se že ustraši {pripovedovalka se smeji, da ne more nadaljevati} ... In nekaj casa se doli nekaj mená (zacudeno): »Ja, pa kaj ti je, da se neceš menati? Pa kaj ti je? Pa zakaj imaš pa facol? A te bolijo zobje?« Kaj jaz vem, kaj je vse pledral v tistem grmovju. {smeh} En cas se je doli takole menil, sem mislila, da me spihne tam za grmom. Takole, ti, vidi, da tam ni odgovora (dramaticno), pride tja, nekaj strese – je bišno pogruntal, kaj je, nabasa pod pasko, prinese sem k hiši! Tina {med smehom Vere in Barbare}: Jaz sem bila ravno na štengah, sem ravno šla krave molst, ko pride sem s tistim pod pasko. Sem dela: »Kaj pa ti vlaciš tu okoli?« »O,« je rekel (zniža glas), »bišno kaki mulji so nastavili!« Ga je bilo sram povedati. »Mulji bišno so nastavili!« {dolg smeh} Barbara: Ste se pa nasmejali, kaj? Vera: Jaz sem prilavfala pa sem, sem šla gori v kamro, gor sem poslušala, kakšno je šlo dol spodaj. Se ni vagal nic kaj prevec govoriti. Mama je dela: »Gvišno je le-ta kaj ucedila!« {smeh} Barbara: Ste vi rada kakšno ušpicila? Vera: Jaz sem bila ... sem rada kakšno ušpicila. {smeh} mula – smrklja, najstnica po vasi hoditi – vasovati za cajt pasati – za kratek cas škinja – šivilja kiklja – krilo mackara – pustna maska facol – ruta lešcje – lešcevje ce – hoce (teti – hoteti) menati se – pogovarjati se pledrati – govoriti tjavendan spihniti – pociti od zadrževanega smeha nabasati – dvigniti, vzeti paska – pazduha mulji – mularija, otrocad prilavfati – priteci vagati – upati si gvišno – gotovo ucediti – ušpiciti kaj Redakcija Izlocena je zadnja poved v pripovedi, ko pripovedovalka razkrije identiteto protagonista ter nekaj z njim povezanih sklepnih komentarjev. Opombe o vsebini Šaljiva pripoved o vasovanju na eni strani prikazuje starejšega moškega, ki se dobro zave­da, da razmerje med njim in mladoletnico v lokalnem okolju ni sprejemljivo, kljub temu pa predlaga zmenek na skrivnem mestu. Na drugi strani je razigranost in šegavost mla­dega dekleta, ki se v lastno zabavo iz vasovalca ponorcuje ter s tem pokaže, da je zveza ne zanima. V pripovedi je omenjena šiviljska obrt v Bavšici, protagonistkina teta je bila šivilja (škinja), šiviljski pripomocek (model na nogi) ter številni narecni izrazi, med njimi tudi beseda za pustno obrazno masko (mackara). Besedilo je na vec mestih prekinjeno s smehom ali izreceno med smehom, smejeta pa se tudi obe drugi udeleženki. Opombe o sobesedilu: konec srecanja Verino pripovedovanje zelo smešne zgodbe iz njenih spominov do solz nasmeje vse tri udeleženke. Vera s pripovedjo, ki je dobro sprejeta, dobi zalet za še eno smešno zgodbo,125 ki je bila pozneje zaradi prepoznavnosti protagonistov izlocena iz objave. Druženje je že dolgo, zunaj je že noc, vse tri udeleženke so že nekoliko utrujene, vendar zadovoljne. Raziskovalka se pocasi poslovi. 125 Ta zgodba z naslovom »Padec v gnojnico« je objavljena v Ivancic Kutin 2005a: 88. Opis narecnega govora Karmen Kenda-Jež Dosedanje raziskave bovškega govora Bovškigovor spada med redke slovenske narecne idiome, za katere lahko trdimo, da je bila pri njihovem dosedanjem (p)opisu bolj v ospredju obravnava besedja (pozneje pa tudi zapisovanje narecnih besedil)126 kot pa zgodovinski razvoj glasovja oz. njegov sin-hronisestav,kar je sicernavadnoizhodišce slovenskihdialektološkihraziskav. Zbiranje slovarskega gradiva se je zacelo že v drugi polovici 19. stol. z zbirkami besedjaIz potne torbe Frana Erjavca (Erjavec 1875, 1879, 1880, 1882–1883), zato je precej krajevno ozna-cenega gradiva z Bovškega zajel Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894–1895).127 Sledile so ljubiteljske rokopisne slovarske zbirke ali seznami,128 leta2007pajeizšelraz­likovalni slovar bovškega govora (Ivancic Kutin 2007). Ta se je torej lahko po eni strani opiral na diahrono gradivo in na vzorce prehajanja bovških narecnih besed v tezaver slovenskega (potencialno knjižnega) besedja, po drugi pa na živo krajevno slovaropisno izrocilo. Nasprotno pa opis bovškega govora, ki je del slovarskega uvoda (Ivancic Kutin 2007: 12–18), obenem pa do zdaj pravzaprav prva objavljena samostojna obravnava tega govora, prav zaradi fragmentarnosti do zdaj objavljenih podatkov skoraj izkljucno teme­lji na izsledkih avtoricinega lastnega terenskega dela v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja. Ker iz tam zacrtanih razmerij izhaja tudi tukajšnji foneticni zapis pripovedi iz Bavšice, saj lahko o lastnostih tega govora sklepamo le na podlagi zelo omejene gradiv­ske zbirke, se zdi potrebno opozoriti na odprta vprašanja, ki jih razkriva celovitejša primerjava dosedanjih ugotovitev. Te so se oblikovale predvsem med popisovanjem kra­jevnih govorov za Slovenski lingvisticni atlas (SLA), in sicer v Logu pod Mangartom 126 V povezavi z bogatim folklornim izrocilom, pospešeno zlasti od 90. let prejšnjega stoletja, prim. Ivancic Kutin 2004. Zanimivo je, da so zgodnejše zbirke folklornih pripovedi izpricane predvsem za podrocji južno in vzhodno od tu obravnavanega, prim. Národne pripovedke v Soških planinah 1–3 Andreja Gabr-šcka (1–2, 1894) ter Josipa Kenda in Andreja Gabršcka (3, 1896), ki so izhajale v Slovanski knjižnici in bile ponatisnjene leta 1910, ter Tolminske narodne pravljice Josipa [Jožefa] Kenda, Cirila Drekonja in Andreja Šavlija iz leta 1932. 127 S krajevnimi oznacevalniki Bolc (163 leksemov), v Bolcu (1), Bolške planine (4), Bolcani (1), Bolcanje (2), Bolško (3), na Bolškem (3), na Bolškem, pos. v Trenti (1), Plužna [pri Bolcu / Bolci / na Bolškem] (76), Sr-penica [pri Bolcu / na Bolškem] (11), Žaga [pri Bolcu] (3), Trenta (12), [vas] Soca (18), Lepena pri Soci (1), pod Mangartom (1), Planina (pod Mangartom (1) je oznaceno pretežno besedje, ki ga je zbral Fran Erjavec, za drug vir gre pri manj kot desetih leksemih (po dva leksema sta iz Cafovega in Štrekljevega gradiva, iztocnici mezda in perta pa sta opremljeni tudi z etnografskim komentarjem). 128 Prim. seznam v Slovarju bovškega govora upoštevanih rokopisnih slovarjev (Ivancic Kutin 2007: 116). (T066), Trenti (T067) in Bovcu (T068) ter Cezsoci, ki je ostala zunaj mreže krajev, predvidenih za kartiranje. Ceprav je Tine Logar leta 1952 v porocilu o raziskavah v Bovcu in Logu pod Mangartom zapisal, da njegov opis narecnih znacilnosti glede na Ramovšev kratki oris v Dialektih (1935: 76–81) ne prinaša »bistveno nic novega« ter da med raziskovanima govoroma in govori širše okolice »ni nobene razvojne razlike« oziroma je ta »take narave, da je graficno in z besedami ni mogoce prikazati« (Logar 1952a:1),129 gradivo samo izpricuje variabilnost tako v glasovnem sestavu kot v nacinu njegovegazapisovanja. Ce npr. lahko na splošno (Logar (1996 [1958]: 14–15; Smole 2001: 35) trdimo, da je za obsoško narecje (in s tem tudi za bovški govor oz. »podnarecje«) znacilen sovpad izhodišcnoslovenskihnosnikove(.) oz.o(.) ter e(.), e. oz. o.130 in e oz.o v nezadnjem be-sednem besednem zlogu v ie inuo, pa lahko vse do zapisov Barbare Ivancic Kutin (2007: 13–14) spremljamo vsaj sledove nekdanjih dveh parov dvoglasnikov,131 obenem pa je za zgodnejše Logarjeve zapise znacilno tudi omahovanje v njihovem foneticnem zapisu. Tako je npr. v Bovcu med drugim beležil tudi (relativno) razliko v kolikosti med kon­tinuanti akutiranih in cirkumflektiranih samoglasnikov, npr. e(.) = ri.zate, bri.b.rca : m..sc, b..t.r; e. = jes..n, š..st, e = kli.plem, žiè..; e. = ri.p, pri.dla : p..st, p..t; o. = n..s, r..x,[kul., j...]; o = skuàrja, kuàža, bu.tra; o. = .uàba, ukruà.u : l..x, r.ap (Logar 1952b), v Trenti pa jih zapisuje celo kot triglasnike, npr. nu..s, ku..ža; skuór.a (Logar 1948) : n.os, n..s, n.s (Logar 1960b) : n.s (Rigler 1960). V prihodnjih raz­iskavah bi bilo zato treba na dovolj kakovostno posnetem gradivu ponovno preveriti dejansko fonološko vrednost dvoglasnikov oz. njihovih razlicic. Odprto je tudi vprašanje o kakovosti nenaglašenih samoglasnikov, kar pa verjetno ni povezano samo z razlicnimi manirami zapisovanja, ampak z dejanskim glasovnim razvojem v zadnjih šestdesetih letih in usmerjenostjo nenaglašenih samoglasnikov proti sredinskim legam. Logar namrec še ne beleži takšnega sovpada nenaglašenih samo­glasnikov, kakršnega je mogoce opazovati v novejših zapisih (prim. npr. Bovec (Logar 1952b): prednaglasno a > e/a; e > e/././i; e, e > e; i, . > ./a; u > e, ponaglasno a > e/./a; e, e > e; i > ./i, u>.; Log pod Mangartom (Logar 1952c, 1960a): prednaglasno a, e, e, e > e; i > .; u > u, ponaglasno a > e/.; i, u > .;Trenta (Logar 1948): prednaglasno a > e,.; o> ., .; e, e, i> e; u, .>., ponaglasno a, .>.; e >e; i > ././e; u> .; Cezsoca (Jonko): ., e, e, i > .; u, a > .).132 129 Kar pojasnjuje takole: »Gre za nianse v besedni in celotni govorni melodiki, ki jih domacini cutijo, tujec pa jih v dveh dneh ne more dojeti« (Logar 1952a: 1); prim. še: »Med Koritnico in Logom ni razlike v go- voru. Bovški govor se razlikuje od loškega v glavnem po malo drugacni melodiki, ki pa jo je težko opisati. Domacini Bovcana po govoru spoznajo« (Logar 1952c). 130 V bovškem govoru z izjemo o. v odprtih izglasnih zlogih. 131 V gradivu za Log pod Mangartom (Logar 1952c) npr. o., o > ..; o(.) > u./u. : e(.), e(.), e > .., ven­ dar se pojavljajo tudi zapisi kot nièsu, pièku. V Slovenskih narecjih Logar (21993: 124) sicer omenja, da »[n]ekateri obsoški govori [...], vsaj tako se zdi (poud. K. K.-J.), še locijo dva para zelo podobnih difton- gov: i./ie in u./uo, kar je starejše, še nepoenostavljeno stanje.« Gradivo v Ivancic Kutin 2007 in v tej besedilni zbirki vecinoma izpricuje dva razlicna e-jevska dvoglasnika (i. : ie < e(.)). 132 Nicti odrazi nenaglašenih samoglasnikov v tem seznamu niso navedeni. Nekateri glasovni razvoji so bili sicer že zgodaj popisani, vendar še ne interpretirani ali pa je razlaga ostala v rokopisnem gradivu. Tak primer je pojav fonema .., ki je npr. v Trenti odraz podaljšanega »kratkopoudarjenega . (razlicnega izvora), ki je prišel pod akcent v nezadnjem zlogu« (Rigler 2001 [1958]: 47). V Logu pod Mangartom je Logar (1960a) primere kot m..la, d.ža (Red) in p.s poskušal razlagati kot beneškoslovenski substrat(»m.glà > maglà > meglà > m..la«).133 V opisu bovškega govora sicer ta fonem ne nastopa (Ivancic Kutin 2007: 13), v govoru Bavšice pa je celo fakultativna razlicica naglašenega a v zadnjem zlogu. Ravno tako še nista dovolj raziskana obstoj in foneticna vrednost mehkih oz. meh-canih glasov n/n’, l/l’, c/./c’ v teh govorih. Starejši zapisovalci se nagibajo k zapisom tipas/s’,134 mlajši k zapisu s + j (v neizglasnih položajih) oz.c (Ivancic Kutin 2007: 16), zvocno gradivo iz Bavšice pa žal ne omogoca niti zanesljivega slušnega prepoznavanja niti morebitne eksperimentalnofoneticne razclembe. Opis je ob zavesti o morebitnih nedoslednostih, ki so posledica trenutnega pozna­vanja jezikovne strukture, oprt na znane podatke o bovškem govoru obsoškega narecja (prim. Smole 2001: 35–37; Ivancic Kutin 2007: 17–18). Razvoj dolgega samoglasniškega sistema se bolj ali manj ujema z razvojem v narecjih celotne primorske narecne skupine (prehod izhodišcnoslovenskih e(.) in o. v ie/uo, a. in .. v a., ohranitev dolgih i. in u.), prav tako je z razvoji soglasniškega sestava, kot so odrazi n/n’/nj oz. l/l’/lj za nekdanja mehka n in l, . za g. Tonemsko naglaševanje s posebnim tonskim potekom akuta v dvo­zložnicah (tonicni višek na drugem zlogu) govor povezuje tudi s koroškimi ziljskimi na­recji. Razvoj w > v > b pred sprednjimi samoglasniki in (morebitno) ohranjanje zvenec­nosti nezvocnikov v izglasju pa ima širši areal, saj ne zajema samo ziljšcine, ampak tudi tolminsko rovtarsko narecje. Posebnosti bovškega govora v razvoju glasovja so zgodnja denazalizacija nosnikov in že omenjeni pretežni sovpad z odrazi za izhodišcnoslovenska e oz. o v nezadnjem zlogu, prednaglasno ukanje z žarišcem v govoru Bovca, mocna re-dukcija in sovpad nenaglašenih a, i, u v ./. oz. .. Med posebnostmi z drugih jezikovnih ravnin so najpogosteje omenjani tvorba pogojnika z oblikami za predpreteklik, tvorba manjšalnic s pripono -ic/-icic in okrepljevanje predlogov s prislovi. 133 Z opombo (Logar 1960a): »Drugace si refleksa e < . ni mogoce razlagati. V tem dialektu je vsak kratki a > e, tako tudi a < ..« 134 s = soglasnik. Prim. Bovec (Logar 1952b): u.níšce, l.ncic, cuál’a (= colja ‘tnalo’), cebelnák; Log pod Mangartom (Logar 1952c, 1960a): l.ncic, ...l’e ‘oglje’, ...n ‘ogenj’; Trenta (Logar 1960b): košíš.è ‘ko­sišce’, o.níšcè, ríncì. (= rincic ‘obroc(ek)’), .cà ‘oce’, s.n.m ‘sejem’, mré.l’a ‘mravlja’. Govor Bavšice Barbara Ivancic Kutin (2007: 12) je na podlagi Ramovševih ugotovitev, Logar-Riglerje­ve Karte slovenskih narecij in lastnega terenskega dela bovški govor »v širšem smislu« umestila na obmocje »od vasi Srpenica po dolini reke Soce navzgor do Vršica ter po do-lini reke Koritnice do Predela«, v ožjem pa na Bovec in vasi v Bovški kotlini, pri cemer navaja vasi Plužna, Cezsoca in Kal - Koritnica. Bavšica, kraj, v katerem so bile posnete pripovedi, leži v trikotniku med Kalom - Koritnico, Logom pod Mangartom in Trento, zato lahko vsaj do neke mere predposta­vljamo »prehodnost« tega govora. Za omenjene vasi v arhivu SLA v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU obstajajo zapisi ali vsaj kratki popisi narecnih sestavov iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja, govor Bavšice pa je še nepo­pisan. Pri njegovi predstavitvi se je bilo mogoce opreti samo na jezik tu objavljenih fol-klornih pripovedi135 oz. govorico obeh pripovedovalk. Gre torej za popis sistemskih la-stnosti idiolekta (idiolektov) in ne govora samega. Zaradi tega ta žal ne prinaša podatkov zazanesljivodolocanjeposameznihrazlickovizjezikovnegarepertoarjapripovedovalk, kar bi sicer omogocilo opredelitev slogovne vrednosti jezikovnih prvin (razmerje med vsakdanjim govorom in jezikom pripovedi)136 in dodaten pogled na poetiko pripovedi. Razclemba besedila Popis glasovja Inventar Samoglasniki Dolgi samoglasniki i. u. i. ie uo .. e. . o. a. 135 Tina Kravanja je bila edina pripovedovalka iz te vasi. 136 Prim. npr. zanimivo menjavanje med glagoloma deti in dejati ter njunimi allegro in lento oblikami. Kratki samoglasniki Naglašeni 137 137 (i) u e .o . (a) Nenaglašeni iu e .o . a Redko namesto zveze (reducirani) samoglasnik + zvocnik v besedilu nastopajo zlogotvorni zvocniki – žá.k. mà.ck. Soglasniki Zvocniki wm [v] l r n j r ima tako kot v ziljskem narecju Kanalske doline (Jurgec 2005: 65–66) pogosto vec koteno vibracijo. Redko je (tudi zaradi slabe kakovosti posnetka) mogoce potrditi obstoj l in n (npr. pu nì.b.). Nezvocniki pb f [f] t [.] d c [.] s z c [.] š ž k x. (h) . v nekaterih položajih izgublja zvenecnost in prehaja v h. 137 V okroglih oklepajih so redko pojavljajoci se glasovi. Prozodija Naglasno mesto v besedah je svobodno. Naglašeni samoglasniki so lahko dolgi (aku­tirani ali cirkumflektirani) ali kratki. Zaradi slabše kakovosti posnetkov je iz gradiva težko dolociti, kako trdna so tonemska nasprotja na zadnjih zlogih. V besedilu so kratki naglašeni samoglasniki vcasih (foneticno?) podaljšani (prim. zglede v poglavju o izvoru dolgih samoglasnikov). Izvor Samoglasniki Dolgi naglašeni samoglasniki i. . i. – xudí.c . naglašenega i v nezadnjem besednem zlogu – xí.ša, ví.du (del -l med), zí.ma, puzí.m. . vcasih iz e(.) – nì.ki, rì.w.ž.x, dù.bì. ‘kdove’, lì.t (Rmn) u. . u. – lú.na, jù.tre . naglašenega u v nezadnjem besednem zlogu – krú.xa (Red) . o. v izglasju – s.nù., tù., bu.ù. (Ded) . neizglasnega o. v besedah skù.s, bù.x ‘bog’ (˜ bùox) bù.x ‘ubogi’ (Imn), .nù.j, rù.x (˜ rùoh) . .(.) – sù.nce, pù.xno, pumù.zu, .mrù. ‘umrl’, mù.st ‘molst’ i. . e. – mli.ko, rì.c, brì.x, rì.s . naglašenega e v nezadnjem besednem zlogu – di.l.t., lí.to, pi.t., pu ci..sti . e. – zv.cì.r, pupì.., .ldì.138 . naglašenega e v nezadnjem besednem zlogu – ni.su, .rì.pst (nam.) . vcasih iz e. – pusnì.m.la . naglašenega e v nezadnjem besednem zlogu – n.ri.du, (z)mi.st. . i(.) pred r – si.ru (del -l med) ie . e. – uziét, u.d. t.liét., pu.lìed.m, kliét. . e v nezadnjem zlogu uo . neizglasnega o. – bùox ‘bog’, zlùodi, nùos . naglašenega o v nezadnjem besednem zlogu – duób.r . o. – mùoš, pùot, kùos . naglašenega o v nezadnjem besednem zlogu – .uóbe . vcasih iz u(.) – tùodi ‘tudi’ e. . prednaglasnega e po umiku s kratkega zadnjega besednega zloga – 138 Ker je besedje vzeto iz besedila, je z znakom . pred besedo opozorjeno, da taka besedna oblika nastopa samo v govorni verigi. té.ta, žé.na, puné.se (3ed), sé.stra, užé.nu (del -l med), té.le . e(.), e(.), e(.) pred j razlicnega izvora – pè.jc, sré.jco (Ted), mé.jžn.r, ré.jc. . vcasih namesto pricakovanega e za a v zadnjem besednem zlogu – brè.t, srè.t ‘srat’ (nam.), s.è.t ‘sesat’ (nam.) . o za w razlicnega izvora – wé.s.m ‘osem’, ud wé.de (Red), wé.jske . . za w razlicnega izvora – pu wé.s . e(.) za j – sp.rjé.la o. . prednaglasnega o po umiku s kratkega zadnjega besednega zloga – nó..a, dó.bra, xó.du, kó.nc, .ó.r. ‘gori’, ó.kno . o(.), o(.) pred . razlicnega izvora – dò..xt.r, z.cò..pru, d.mò.. . o(.) pred j razlicnega izvora – pó.jde .. . prednaglasnega . po umiku s kratkega zadnjega zloga – t..ma, c..bnu ‘brcnil’ . naglašenega . v zadnjem ali edinem besednem zlogu – d..n ‘eden’, d..š . vcasih iz naglašenega a v zadnjem ali edinem besednem zlogu – br..t . vcasih iz .(.) – B..c . vcasih iz e(.), e(.), e(.) za j razlicnega izvora – puj..dl. (˜ puj..dl.) a. . a. – strà.x, žwà.. . naglašenega a v nezadnjem besednem zlogu – krá.wa, má.t, pá.ša, bá.be, sá.je . .. – dà.n, là.š . naglašenega . v nezadnjem besednem zlogu – p.r má.š. .. . ../. skupaj z r – m..rzlo, c..r., ta t..rda, um..rla . ., ki je nastal po redukciji samoglasnikov, po umiku s kratkega zadnjega zloga – p..ršlo . vcasih iz e(.) za j – j..dla, puj..dl. (˜ puj..dl.) Kratki samoglasniki Naglašeni samoglasniki i . namesto i. v allegro oblikah – 'tisto, .'lix u . naglašenih -.l, -el, -il, -ul – 'šu ‘šel’, ˜ 'mu ‘imel’ e . naglašenega a v zadnjem ali edinem besednem zlogu – 'nes ‘nas’, 'wes ‘vas’, 'pec, 'neš, z'dej, ˜ 'zej, ..k'ret, s'ter, 'red ‘rad’ . naglašenega e v zadnjem ali edinem besednem zlogu – p'rec, .'se . naglašenega e v zadnjem ali edinem besednem zlogu – š'le o . naglašenih a, e v zadnjem ali edinem zaprtem besednem zlogu pred . (< l) – d'jo. ‘dejal’, sku'po. ‘skopal’, pu'so. ‘posesal’, z'no., ˜ 'mo. ‘imel’ . naglašenega o v zadnjem besednem zlogu – d'no ‘eno’ . naglašenega o v izglasju in zadnjem ali edinem zaprtem besednem zlogu pred . – z'lo, u'ko., 'do., su'ro. . naglašenega u v zadnjem ali edinem besednem zlogu – .se'kop ‘vse skupaj’, 'loft (= luft ‘zrak’) . umicno naglašenega . za l – 'loxno, 'loxnu . . naglašenega e v zadnjem besednem zlogu – 'b.c ‘vec’ . naglašenega i v zadnjem ali edinem besednem zlogu – š'l. (3mn), 'n.c . . naglašenega i v zadnjem ali edinem besednem zlogu pred r – 's.r . sekundarni glas po samoglasniški redukciji – '.rt (= rit ‘zadnjica’) a . namesto a. v allegro oblikah – 'takle Nenaglašeni samoglasniki i . -ji – tu lísti ‘v listju’ . ji- – ix ‘jih’ . vcasih iz nenaglašenega i – ni, niti . -ej, -aj – zlùodi, nì.ki u . prednaglasnega o – xudì.l, pubuóžn., bu'la.n, mulì.t. . prednaglasnega o – rubmì., .udljà.l. (del -l mmn = godljati ‘mešati tekocino’), susì.de . vcasih iz prednaglasnega a – pupì.r . nenaglašenega . – mucá.le . izglasnih -al, -.l, -il, -el – p.rskú.šu, n.bá.su, pumù.zu, p..ršu, punú.du, pù.stu . -ov – pùobu, škrà.t.lcu e . izglasnega e – je . izglasnega e (?) – .ó.re, p.r pè.jce . izglasnega e – té.le, mà.cke o . izglasnega u – prut xrì.bo, prot jú.tro . izglasnega o – ustrà.šlo, smo, m..rzlo, pí.smo . . ponaglasnega i – .cà.s.x, zmì.sl.š, p..ršl. . prednaglasnega e – r.dì.., zv.cì.r . vcasih iz prednaglasnega o – d.mò.., d.mà. . vcasih iz prednaglasnega o – z r.kùo . ponaglasnega o – zmì.r.m . nenaglašenega e – s.nù., d.jà.l, sùos.., vì.d.la, pu st.nì. . nenaglašenega . – 'kaš.n . nenaglašenega a – z.pisá.t., z..lì.d.la, plì.z.t, rà.j.l., teli.t. (Red) . prednaglasnega . – b.cà.na ‘Bovcana’ . . iz nenaglašenih reduciranih samoglasnikov pred r – n.rdì.t., pí.tl.rca, mé.jžn.r, h.rjù.pa (= gorjupa ‘grenka’), d.r.à.c., p.rmužè.jna, p.rd. ‘pred’ a . izglasnega a – znà.la Soglasniki Zvocniki j . prehodnega j – mé.jžn.r, kurá.jžne . . (j + c) – pè.jc, nùojc, tré.jce . l skupaj z l (l + j) – bù.lje ‘bolje’ . n skupaj z j (n + j / j + n) – u kù.xnjo (Ted), z njì.m., p.rmužè.jna . n pred k, g, skupaj z n (j + n) – (z)mà.j.k.l., rà.j.ka, plà.j.ke, n. .à.j.k., pu štè.j...x . medsamoglasniškega d – prí.je ‘pride’, prì.jo ‘pridejo’, pà.ja ‘pada’ l . vrinjenega l – zrà..lja (Red) . l (navadno skupaj z j) – ljù.p (= ljub Red ‘ljubic’), wè.lja, p.lá.t n . n (navadno skupaj z j) – x 'nem ‘njim’ . . nastopa za o-jevskimi glasovi razlicnega izvora – izvor glasu ni povsem jasen, podobni odrazi so npr. v cerkljanskem narecju (Rigler 1981: 70) razloženi kot položajni razvoji iz o. pred n, m (o + .), vendar gre tu za veliko širši pojav, ki pa ga zaenkrat tudi iz slovarskega gradiva v Ivancic Kutin 2007 ni mogoce zadovoljivo pojasniti – dò..xt.r, z.cò..pru w . kot proteza – wé.sm..a, wa.strì.c. ‘Avstrijci’ v . vcasih iz w pred sprednjimi samoglasniki – vi.du (˜ bi.du) . vcasih iz b – và.jt. ‘bajte’ Nezvocniki p . vcasih iz -b/b (< -vi) v izglasju ali pred nezvenecimi nezvocniki – p'rap ‘pravi’, ustà.pta s. ‘ustavita’, psó.ka ‘visoka’ b [b] . vcasih iz w pred sprednjimi samoglasniki – bí.d.l. (3mn), p.r'b.c, bi.du (˜ vi.du), vendar tudi bujá.k . m v skupini mn – pùobn.m c . . skupaj z j (j + c) – tré.jce š . vcasih iz šc – stri.šu (= strešcil ‘raztresel) : t.šcá.lo . s po prekozložni asimilaciji – štrì.š.ne (= strešcene ‘raztresene’), šbì.ncnik, šlì.š ‘slišiš’, šlì.š.le, šlì.šwa, pušù.ši (˜ pusù.ši), šú.ša z . ostanki II. palatalizacije – bùoz.a, t. drù.z.x f . v po redukciji nenaglašenega samoglasnika pred nezvenecim nezvocnikom – fcì.r . izglasnega -b, -v – p..rf k . t v besedah spet (po razvoju v skupini t.n?) – spì.k n. ‘spet ne’ –, kajti ‘zelo’ – 'kajk [f] . vcasih iz izglasnega -b, -v – xrì.f, xlì.f [.] . vcasih iz izglasnega -d – prì.. ‘prej’ . .g . kot proteza – .è.nja h . vcasih namesto pricakovanega . (v vzglasju za nezvenecim soglasnikom) – 'b.c h.rjù.pa . vcasih iz izglasnega g – u Lùoh x . k v skupini km – xmà.. Drugosistemske prvine V besedilu so opazni tudi premiki k nadnarecnemu razlicku obravnavanega govora (prim. n. v..m; 'kaj : 'kej; je p.rš'lo pí.smo :je p.ršlo pí.smo). Znacilna je odprava ukanja (tà.k.l. r.cì se do.à.j.jo, pomù.zu : pumù.zu), pogostejše so v govoru mlajše pripovedovalke (z.odoví.no). Izguba glasov i . . zmù.o ‘zimo’ (Ted), '.rt ‘rit’, n.wà.djo (3mn), cú.t (3ed) u . . pstì.ta (2ed) o . . .w..rl., st.rxwá.l, p.rdà.ju ‘prodajal’, u .rì.co (‘Gorico’) e . . djà.la, z'lo ‘zelo’ a . . smù., smì. ‘sami’, .rcù.na, krì..le . . . kó.nc, uprà..k v . . v skupini sv – pu só.j.m, vz – p.rzi.tnost (˜ p.r.zi.tnost) l . . zmì.s.m (= zmislim ‘spomnim’), zmì.š, pušù.ši, ˜ pusù.ši ‘poslušaj’ t . . v skupini st/ts v allegro oblikah – 'te.js, ˜ 't.s, spì. se ‘spet se’, ˜ 'jes (˜ tè.jst., ˜ 'jest) d . . v skupini zd – 'zej ‘zdaj’ (˜ z'dej), zrà.vlja ‘zdravja’ –, dn – t. zà.nja ‘zadnja’, v položaju med samoglasnikoma (> j > . – prí.mo ‘pridemo’) g . . v skupini gv- – bí.šno ‘gotovo’ (˜ h'bišno) –, gl- – 'lix –, gd- – dù.bì. ‘kdove’ k . . 'kaš.n ‘kakšen’(˜ 'kajš.n) p . . stì.t. (˜ pstì.ta)139 Posameznosti z drugih jezikovnih ravnin V pripovedih najdemo potrditve za pojave, ki so bili kot znacilnosti tega govora že omenjeni v dosedanji literaturi (Ramovš 1935; Logar 1952a, b, c, 1960a, b; Rigler 1960; Ivancic Kutin 2007). 139 Skupina cr je ohranjena – crì.s. Oblikoslovje Število: Dvojina za ženski spol se v pretekliku in prihodnjiku tvori s števnikom dva/oba in/ali z dvojinsko obliko pomožnika biti: dbì. sò.. sa cbì.k.le nì.sta tì.le spá.t. ubì. tu sì.n. al pa ubì. tu lí.stj. ml.dì. swa blì. [...], swa rá.de rà.j.le bùowa dó.le spà.le swa š'le m.dbì. xì.tro so p.ršle dbì. stá.re žé.ne Drugace je s sedanjiškimi oblikami: ustà.pta se to p.r 'nes, pò.jta jù.tr. m.dbì. .'r.wa n.prè.j Spol: Samostalnik vecer je tako kot sploh v bovškem govoru (Ivancic Kutin 2007) žen­skega spola. Samostalnik V sklanjatvenih paradigmah se kot alomorf pojavlja jatovska koncnica v DMed ž in Med m: p.r pè.jce. Za sklanjatev enozložnic moškega spola (mešani naglasni tip, prim. mùoš – možà. – mužù. ...), sta znacilni pogosti koncnici Red -ù. iz sklanjatve nekdanjih u-debel (.nujù.) in Omn -mì. iz sklanjatve nekdanjih i- oz. u-debel (z ro.mì., pud rubmì.). V gradivu se poleg koncnice -e v imenovalniku množine ženskega spola pojavi tudi koncnica -a: nì.ki ne xí.ša so blì. .ó.re. Verjetno gre za pojav koncniškega razlikovanja med skupnim in neskupnim, pri cemer naj bi hiša pomenilo ‘skupino hiš’, hiše pa navadno množino, na kar sta opozorila Steenwijk (1999: 43) za rezijanskoin Šekli (2006: 110) za nadiško narecje. Pridevnik Pri sklanjatvi dolocnih pridevnikov se pregiba tudi clen: te slà.p (m Ied) : ti slà.b., ti drù.x, ˜ t. drù... (m Imn), t. stà.r.m (Dmn), ta t..rda (ž Ied), to .là..no (Ted), p.r ti prà.vi : t.x mlà.d.x (Rmn). Glagol Govor pozna le dolge nedolocniške oblike: di.l.t., né.st., pukl.knì.t, mulì.t.. Pri glagolih s sedanjikom na -im je prišlo do posplošitve korenskega naglasa (prim. Ivancic Kutin 2007: 18): bò.jwa se 'ne ‘bati se’, pù.stem – pù.sta ‘pustiti’, pošù.ši, z.ó.di, n.rì.di. Nepolnopomenske besede Že Ramovš (1935: 76, prim. tudi Ivancic Kutin 2007: 17) je opozoril, da je za celotno obsoško narecje znacilno okrepljevanje predlogov in prislovov s prislovoma tu/tam, na uporabo clenice -ka – 'duka / dò..ka z Lùo.a in na nihanje v rabi clenice -j (v gradivu je vecinomancùo, zjú.tro, zú.tra, tì.d, w...ka, p'rece, z'de, .dà. : z.'kej). Besedje Beseda jacek [já.cek] v pomenu ‘naravna vdolbina v apnencasti ali pešceni steni’ je bila do slovarskega popisa bovškega govora (Ivancic Kutin 2007) evidentirana samo v lastnem imenju (prim. ESSJ 1977: 221). Tukajšnje sobesedilo kaže na pomen ‘luknja, votlina’. Zanimiva so tudi tabuisticna poimenovanja za hudica (ta slabi, ta slab z rogmi). Skladnja Pogojnik: V besedilih je nekaj potrditev za tvorbo pogojnika z oblikami za predpreteklik (Ivancic Kutin 2007: 18): swa mì.le sré.jco, d. swa še tabì.š blì. kurá.jžne, d. swa š'le n.prè.j, d. c. swa se b'le w.rnì.le, d. j. b'lu pa slà.biš. (‘ce bi se vrnili’) 'red je bi. v.rjè.., d. je rì.s (‘bi verjel’) d. b. . swa mò..le 't.m stì.t., d. so blì. ó.ne né.sle, s.mù. d. j. b'lu ustá.lo n'jim 'kej (‘da bi jim kaj ostalo’) Stavcni poudarek: Ramovš (1935: 81) je ugotovil, da lahko v bovškem govoru stavcni poudarek prevzamejo tudi naslonke, kar se uresnicuje tudi v analiziranem govoru: 'jas.(s)e n.prà.b.m, .rí.m 'z. n'j.m Ugotovitve Struktura govora Tine Kravanja se torej v temeljnih znacilnostih ne razlikuje od govora Bovca in okolice, kakor je predstavljen v opisu Barbare Ivancic Kutin (2007: 12–16). Obstoj fonema .. pa ga povezuje tudi z govoroma Loga pod Mangartom (Logar 1952c, 1960a) in Trente (Logar 1948, 1960b; Rigler 1960), medtem ko je opažena manjša zvenecnost . (kot v Bovcu) po podatkih, ki so na voljo (Logar 1952c), znacilna le za Log. Seveda pa ostaja nerešena cela vrsta v prispevku omenjenih drobnih vprašanj, zaradi katerih so dejanska razmerja med govori posameznih vasi precej nejasna. Nanje bi bilo mogoce odgovoriti le z vrnitvijo na teren – z regionalno prilagojeno slovnicno vprašalnico in nacrtom za nadaljnje snemanje besedilnega gradiva –, ce bo seveda mogoce pridobiti še kakšnega narecnega govorca iz te vasi. Sklep V 70. letih 20. stoletja se je fokus folkloristicnih raziskav dokoncno premaknil s teksta na kontekst oz. na vpliv komunikacijskega, socialnega in kulturnega konteksta na folklorno izvedbo in njeno recepcijo. Ta študija želi na podlagi konkretnega gradiva predstaviti predvsem probleme, opa­žanja in interpretacije, ki izhajajo iz lastnega prakticnega terenskega in kabinetnega dela ob empiricnem preucevanju in analiziranju fenomenov v procesu pripovedovanja. Pri tem je pozornost namenjena prekodiranju, tj. prenosu procesa živega pripovedovanja v trajen zapis. Temelj razprave je enakovredna opredelitev treh ravnin slovstvene folklore: teksta (besedno izražene prvine), teksture (izvedba) in konteksta (družbena situacija, v kateri poteka pripovedovanje). Vse tri ravnine se namrec prepletajo, vplivajo druga na drugo, so torej nelocljivo povezane. Pripovedovanje kot dinamicen proces v enkratnem, neponovljivem kontekstu (vzgi-bi, sprožilci, izmenjavanje vlog med pripovedovalcem in sprejemalci, ki s svojimi komen­tarji in custvenimi odzivi vplivajo na potek pripovedovanja) in njegovo prekodiranje sta ponazorjena s konkretnim primerom folklornega srecanja (pri Tini Kravanja in njeni hceri Veri Cernuta v Zabrajdi v dolini Bavšice na Bovškem). Glavni poudarki raziskave so sledeci. Definiranje folklornega srecanja. Folklorno srecanje je sosledje folklornih dogodkov in veznih besedil v procesu pripovedovanja. Folklorni dogodki so enote pripovedovanja (zaokrožene zgodbe), za katero je znacilna estetska vrednost govorjenega jezika, gre to-rej za umetnostni diskurz. Folklorne dogodke povezujejo vmesna vezna besedila; v teh pogovor med udeleženci poteka na ravni vsakdanjega govornega posredovanja. Vezna besedila, ki obkrožajo posamicen folklorni dogodek, so pomemben del konteksta, saj poganjajo proces pripovedovanja in so kohezivno vezivo folklornega srecanja v celoti: le v tem okviru je mogoce razbrati semanticno in konotacijsko vrednost diskurza v celoti ter njegovih posameznih delov ali elementov. Iz izmenjavanja veznih besedil, njihove dolžine in vsebine je mogoce opazovati dinamiko oz. intenzivnost pripovedovanja v fol-klornem srecanju. Opredelitev vlog sprejemalca. Vloge sprejemalca aktivno vplivajo na potek pripove­dovalskega folklornega srecanja. Glede na vkljucevanje udeležencev v folklorno srecanje je vloga sprejemalcev razclenjena v šest podrobnejših vlog: spodbujevalec (motivator), pomocnik (asistent), poizvedovalec (detajlist), pritrjevalec/nasprotovalec (cenzor), do-polnjevalec (suplent), pripominjevalec (komentator). Pri nekaterih vlogah je bistveno poznavanje pripovedovalcevega repertoarja. Notranja diferenciacija govorjenega (narecnega) jezika glede na njegovo funkcijo. Pri pripovedovanju je estetska funkcija povecana. Znaki, ki kažejo na umetnostno izvedbo pripovedi, so opredeljeni z vrsto teksture (izvedbe): na jezikovni ravni izražena tekstura (diskurzivni oznacevalci, besedne in stavcne figure) ter nejezikovno izražena tekstura, ki je glasovna (medmeti, nacin izgovora) in neglasovna (govorica telesa). Tekstura podpira in dopolnjuje besedilo in je povezana z individualnimi lastnostmi ter govorno oz. izra­zno spretnostjo pripovedovalca, vendar je hkrati odvisna tudi od trenutnih okolišcin, torej od besedilnega, vsebinskega in socialnega konteksta. Stopnje in nacini terenskega dokumentiranja. Opredeljeni sta dve fazi dela na terenu, motivacijska in aktivna. V motivacijski oz. pripravljalni fazi skuša raziskovalec ustvariti ugodne okolišcine za pripovedovanje; v aktivni fazi se odvija pripovedovanje. Opisani so nacini pridobivanja terenskega gradiva: dogovorjeni sestanki z informatorjem, nacr­tovana navzocnost v okolišcinah, ugodnih za pripovedovanje ter nakljucna navzocnost pri pripovedovanju. Prekodiranje pripovedovanja v živo v trajen zapis. Zvocni ali videoposneteki, fone­ticne transkripcije in knjižnemu jeziku približane priredbe prestavijo pripovedi iz na­ravnega tipa komunikacije v tehnicni tip. Tako prozna folklora zgubi svojo primarno, naravno identiteto, ki jo ima v živi situaciji, odpadejo namrec elementi, ki so znacilni za neposredno komunikacijo v živo, tj. neverbalno izražanje z glasom in telesom, ter kontekst. Da bi ohranili kar najvec »nezapisljivih« elementov, tukajšnja študija ponuja rešitev v kombinaciji natancnega foneticnega zapisa besedila, simultanih opomb o nje­govi izvedbi ter opis širokega spektra okolišcin pripovedovanja. Prekodiranje besedil v tri oblike zapisa je poskus, da bi pripovedi približali bralcu, ki v casu pripovedovanja ni bil naslovnik. Kljub natancnosti in raznolikosti dokumentarnega aparata je treba upo­števati, da je zapis v doloceni meri vselej interpretacija zapisovalca, ki kot opazovalec in udeleženec pripovedovanja v živo po svoje dojema, doživlja in razume okolišcine in ne/ govorna dejanja, kar vse vpliva na njegov zapis. Gradivo. Gradivo obsega 22 folklornih in spominskih pripovedi: 21 jih je poveda-la pripovedovalka Tina Kravanja, zadnjo pa hci Vera Cernuta. Tematsko so pripovedi pretežno šaljive (15 od 22), nekaj je strašljivih povedk in ena razlagalna. Vse so vpete v lokalni prostor: iz njih je mogoce razbirati najrazlicnejše odseve materialne, socialne in duhovne kulture v preteklosti v Bavšici in na Bovškem. Lokalna identiteta se najizraziteje kaže v narecnem jeziku, v katerem tece pripovedovanje. Zato je knjigi dodan dialektolo­ški opis temeljnih znacilnosti in posebnosti govora Bavšice – na podlagi zvocnih posnet­kov in foneticnega prepisa besedil ga je pripravila Karmen Kenda-Jež. Viri in literatura Abrahams, Roger D. 1970 Deep Down in the Jungle: Negro Narrative Folklore from the Streets of Phila­delphia. Chicago: Aldine. 1982 Storytelling Events: Wake Amusements and the Structure of Nonsense on St. Vincent. Journal of American Folklore 95: 389–414. Antonijevic, Dragoslav 1988 Kazivanje – folklorna monodrama. V: Kiss, Mária (ur.), Folklor es tradicio. Bu­ dapest: MTA Néprajzi Kutató Csoport, 20–25. Babic, Saša 2010 Sodobne modifikacije pregovorov, frazemov in drugih folklornih obrazcev. Sla­vica Slovaca 45 (2): 154–161. Bartminski, Jerzy 1973 O jezyku folkloru. Wroclaw [idr.]: Ossolineum. Bascom, William R. 1965 Four Functions of Folklore. V: Dundes, Alan (ur.), The study of Folklore. Engle­ wood Cliffs, N. J.: Prentice-Hall, 279–298. Baš, Angelos (ur.) 2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Bauman, Richard 1988 [1986] Story, Performance and Event: Contextual Studies of Oral Narrative. Cam­bridge, New York in New Rochelle: Cambridge University Press (Cambridge Studies in Oral and Literate Culture 10). Bausinger, Hermann 1987 [1986] Jezik v etnologiji. Traditiones 16: 35–49. Ben-Amos, Dan 2010 [1971] Prema definiciji folklora u kontekstu. V: Hameršak in Marjanic (ur.), 121– 137. Bernardi, Philip 1992 Improvisation Starters: A Collection of 900 Improvisation Situations for the The­ater. Cincinnati, Ohio: Betterway Books. Bogataj, Janez 1985 Razvoj nacina in tehnik etnološkega raziskovalnega dela na Slovenskem (doktor-ska disertacija). Ljubljana: Oddelek za etnologijo, Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. Bogatyrev, Petr in Roman Jakobson 1982 [1929] Folklore as a Special Form of Creativity. V: Steiner, P. (ur.), The Prague School: Selected Writings, 1929–1946. Austin: University of Texas, 23–46. Barbara Ivancic Kutin Boškovic-Stulli, Maja 1959 O narodnoj prici i njezinu autenticnom izrazu. Slovenski etnograf 12: 107–119. 1967 Narodna predaja o vladarevoj tajni. Zagreb: Institut za narodnu umjetnost. 2010 [1983] O ustmenoj književnosti izvan izvornoga konteksta. V: Hameršak in Mar­janic (ur.), 181–198. Cistov, V. Kiril 2010 [1975] Specificnosti folklora u svjetlu teorije informacije. V: Hameršak in Marjanic (ur.), 139–158. Dapit, Roberto 2006 Govor in pisava v Reziji danes [videoposnetek; scenarij, kamera, režija Roberto Dapit, montaža Naško Križnar]. Ljubljana: Avdiovizualni laboratorij Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Dégh, Linda 1995 Narratives in Society: A Performer-Centered Study of Narration. Helsinki (FFC 255). Dolenc, Janez 1992 Zlati Bogatin. Ljubljana: Založba Kmecki glas (Glasovi). Duncan, Starkey Jr. 1972 Some signals and rules for taking speaking turns in conversations. Journal of Personality and Social Psychology 23 (2): 283–292. http://www.justinecassell. com/discourse/pdfs/duncan_some_signals_and_rules.pdf 1992 Interaction Face-to Face. V: Bauman, Richard (ur.), Folklore, Cultural Perfor­mances, and Popular Entertainments: A Communication-Centered Handbook. New York in Oxford: Oxford University Press, 21–28. Dundes, Alan 1965 What is Folklore. V: Dundes, Alan (ur.), The Study of Folklore. Englewood Cliffs, N. J.: Prentice-Hall. 1980 Interpreting Folklore. Blomington: Indiana University Press. 2010 [1980] Tekstura, tekst i kontekst. V: Hameršak in Marjanic (ur.), 91–106. Erjavec, Fran, 1875 Iz pótne torbe. Letopis Matice slovenske, 218–228. 1879 Iz pótne torbe, Letopis Matice slovenske, 118–147. 1880 Iz pótne torbe, Letopis Matice slovenske, 156–223. 1882–83 Iz pótne torbe, Letopis Matice slovenske, 195–351. Feral, Josette 1993 Performans in teatralnost. Maska: revija za gledališce, ples, opero 3 (2/3): 34–38. Finnegan, Ruth 1996 Oral Tradition and Historical Evidence. V: Dunaway, David K. in Willa K. Baum (ur.), Oral history: An Interdisciplinary Anthology. Walnut Creek, London in New Delhi: AltaMira Press, 126–134. Gusev, Viktor Evgen 1967 Èstetika fol’klora. Leningrad: Akademija Nauk SSSR, Institut russkoj literatury. Golež Kaucic, Marjetka 2001 Raziskovalne metode v folkloristiki – med tradicionalnim in inovativnim. Tra­ditiones 30 (1): 279–291. 2003 Teorija intertekstualnosti in njena uporaba v folkloristicnih raziskavah. Slavi­ sticna revija 51 (pos. št.): 311–328. Grafenauer, Ivan 1943 Lepa Vida. Študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti. 1951 Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu. Ljubljana: SAZU. Gros, Jerneja 2000 Samodejno tvorjenje govora iz besedil. Postopek za izdelavo sintetizatorja sloven- skega govora. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Hadalin, Jelka 1993 Folklorna pripoved – od pripovedovalcev k bralcem. Traditiones 23: 161–176. Hameršak, Marijana in Suzana Marjanic (ur.) 2010 Folkloristicka citanka. Zagreb: Institut za etnologiju i folkloristiku. Hansen, Gregory 2006 Performance Theory. V: Clements, William M. (ur.), The Greenwood Encyclo­pedia of World Folklore and Folklife. Vol. 1. Westport, Connecticut in London: Greenwood Press, 68–71. Hazler, Vito 2004 Gank. V: Baš (ur.), 139. Hymes, Dell 1962 The Ethnography of Speaking. V: Gladwin, T. in W. C. Sturtevant (ur.), Anthro­pology and Human Behavior. Washington: The Anthropology Society of Wa­shington, 13–53. 1996 Ethnography, Linguistics, Narrative Inequality: Toward Understanding of Voice. London in Bristol: Taylor & Francis. Ivancic Kutin, Barbara 1998 Bovški govor. Foneticni zapis besedil (A–diplomsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko. 2001 Dober pripovedovalec z zornega kota poslušalca in raziskovalca. Traditiones 30 (1): 183–191. 2002 Naratološka primerjava besedil (podiplomska seminarska naloga). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko. 2003 Raziskovalni položaji pri terenskem zbiranju prozne folklore. Traditiones 32 (1): 117–124. 2004 Razmerje med vsakdanjim govornim posredovanjem in pripovedovanjem. V: Kržišnik, Erika (ur.), Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem. Lju­bljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete (Obdobja 22), 255–261. 2005a Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem (disertacija). Ljubljana: Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 2005b Kilci in Peteruše. Gea 15 (5): 39. Barbara Ivancic Kutin 2006a O kontekstu in teksturi folklornih pripovedi. Rezultati ankete med sodelavci zbirke Glasovi. Slovstvena folkloristika 1 (6): 18–25. 2006b Vpliv konteksta kraja in casa na pripovedovanje folklornih pripovedi. V: Novak Popov, Irena (ur.), Slovenska kratka pripovedna proza. Ljubljana: Center za slo­venšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete (Obdobja 23), 627–643. 2007a Slovar bovškega govora. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2007b The Roles of Participants in a Storytelling Event. Folklore 37: 35–41 (http:// www.folklore.ee/folklore/vol37/kutin.pdf). 2010a Folklorna pripoved v urbanem okolju, v javnem prostoru. Pripovedovalski do-godki v slovenski prestolnici. V: Novak Popov, Irena (ur.), Vloge središca. Kon­vergenca regij in kultur. Slovenski slavisticni kongres 2010. Ljubljana, 200–209. 2010b Kako je prišel na Žago priimek Rot [videoposnetek; raziskava, izbor Barbara Ivancic Kutin; montaža Miha Pece; kamera Vesna Molicnik]. Ljubljana: AVL ZRC SAZU. 1 video DVD (2 min, 19 sek) . 2010c Pravljica o Zvezdici in Repnici [videoposnetek; raziskava, izbor Barbara Ivan­cic Kutin; kamera in montaža Miha Pece]. Ljubljana: AVL ZRC SAZU. 1 video DVD (6 min, 30 sek). Jakobson, Roman 1971 [1957] Shifters, Verbal Categories, and the Russian Verb. V: Rudy, Stephen (ur.), Ro­man Jakobson: Selected Writtings. Vol. 2. Paris in The Hague: Mouton, 130–147. Jason, Heda 1997 Texture, Text and Context of the Folklor Texts vs. Indexing. Journal of Folklore research 34 (3): 221–225. Jolles, André 1978 [1930] Jednostavni oblici. Zagreb: Studentski centar Sveucilišta. Jonko, Soca [b. n. l.] Govor vasi Cezsoca pri Bovcu (diplomska naloga). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Jurgec, Peter 2005 Foneticni opis govora Ovcje vasi. V: Komac, Nataša in Vera Smole (ur.), Ovcja vas in njena slovenska govorica. Raziskovalni tabor Kanalska dolina 2003, 29. 6. 2003 – 5. 7. 2003. Ukve: Slovensko kulturno središce Planika Kanalska dolina, Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Založba ZRC, ZRC SAZU, 60–70. Kenda-Jež, Karmen 1996 Uvodna pojasnila. V: Tine Logar, Dialektološke in jezikovnozgodovinske razpra­ve. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. VII–XVI­II. 2002 Cerkljansko narecje. Teoreticni model dialektološkega raziskovanja na zgledu besedišca in glasoslovja (doktorska disertacija). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 2005 Narecna besedila iz Ovcje vasi. V: Komac, Nataša in Vera Smole (ur.), Ovcja vas in njena slovenska govorica. Raziskovalni tabor Kanalska dolina 2003, 29. 6. 2003 – 5. 7. 2003. Ukve: Slovensko kulturno središce Planika Kanalska dolina, Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Založba ZRC, ZRC SAZU, 129–220. Kerševan, Nada in Marija Krebelj 2003 Düša na bicikli. Ljubljana: Kmecki glas (Glasovi). Kidric, France 1929–1938 Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Slovenska matica. Klobcar, Marija 2000 Od pašnika do odra. Ustvarjalnost posameznika med izrocilom in vplivi mno­žicne kulture. Traditiones 29 (1): 93–106. Komac, Mateja 2007 Življenje v osrcju gora vceraj, danes, jutri na primeru Bavšice (diplomsko delo). Ljubljana: Filozofska Fakulteta Univerze v Ljubljani. Komac, Vlasta Terezija 1995 Na Klužah tice strašijo. Nova Gorica: Založba Branko. 2003 Zakladnica bovške preteklosti. Idrija: Založba Bogataj. Kos, Janko 2001 Literarna teorija. Ljubljana: DZS. Kotnik, France 1952 Iz ljudske medicine. V: Grafenauer, Ivan in Boris Orel (ur.), Narodopisje Sloven-cev II. Ljubljana: DZS, 122–133. Kovac, Irena (ur.) 1994 Uvod. V: Analiza diskurza 2. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje, 5–10. Kozorog, Miha 2011 Nekaj pripomb za vec družbenega konteksta v sodobni slovenski folkloristiki. Traditiones 40 (3): 27–50. Krajnc Ivic, Mira 2009 Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika. Maribor: Filozofska fakulteta, Med- narodna založba oddelka za slovanske jezike in književnosti (Zora 63, Medna­ rodna knjižna zbirka Zora). Kranjc, Simona 2006 Poglavja iz skladnje otroškega govora, Mengeš: Izolit. Križnar, Naško 1996 Vizualne raziskave v etnologiji. Ljubljana: ZRC SAZU. 2006 Trentarski obrazi 3. DVD, 17 min, 3 sek [videoposnetek; strokovni sodelavec Janez Bizjak; kamera, montaža in urejanje Naško Križnar; asistent Sašo Ku­haric]. Ljubljana: Avdiovizualni laboratorij Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Krohn, Kaarle Leopold 1926 Die folkloristische Arbeitsmethode. Oslo: H. Aschehoug & Co. Kropej, Monika 2008 Od ajda do zlatoroga. Slovenska bajeslovna bitja Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva družba. Barbara Ivancic Kutin Kuret, Niko 1961–62 Etnografovi tehnicni pripomocki. Glasnik Slovenskega etnografskega društva 3 (1): 3. Lazar, Branka 2010 Dobrepoljska dolina stoji na jezeru. Dobrepoljske ljudske pripovedi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Lihacov, Dimitrij Sergejevic 1972 Poetika stare ruske književnosti. Beograd: Srpska književna zadruga. Lipušcek, Radovan 1995 Bavšica. V: Orožen Adamic, Milan, Drago Perko in Drago Kladnik (ur.), Krajev­ ni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS. LISVK 1980 Lexikalische Inventarisierung der Slowenischen Volkssprache in Kärnten. Grun­dsätzliches und Allgemeines (ur. Hafner, Stanislaus in Erich Prunc). Graz: Insti-tut Für Slawistik Der Universität Graz, 1980 (Slowenistische Forschungsberich­te 1). Logar, Tine 1948 Trenta (SLA T067) [1. zapis po vprašalnici za Slovenski lingvisticni atlas, ro­kopis v arhivu dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU]. 1952a [Porocilo o zbiranju narecnega gradiva v Bovcu in Logu pod Mangartom ter v Rocinju in Avcah], Arhiv Inštituta za slovenski jezik, št. 22-192/52, 19. julija 1952 (Tipkopis). 1952b Bovec (SLA T068) [zapis po vprašalnici za Slovenski lingvisticni atlas, rokopis v arhivu dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU]. 1952c Log pod Mangartom (SLA T066) [1. zapis po vprašalnici za Slovenski lingvistic­ni atlas, rokopis v arhivu dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU]. 1960a Log pod Mangartom (SLA T066) [2. zapis po vprašalnici za Slovenski lingvistic­ni atlas, rokopis v arhivu dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU]. 1960b Trenta (SLA T067) [2. zapis po vprašalnici za Slovenski lingvisticni atlas, ro­kopis v arhivu dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU]. 11975 Slovenska narecja. Besedila. Ljubljana: Mladinska knjiga (Kondor 154). 1978 Konzonantski sistemi v slovenskih narecjih. V: Seminar slovenskega jezika, lite­rature in kulture 14. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 19–31. 21993 Slovenska narecja. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1996 Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave (ur. Karmen Kenda-Jež). Lju­bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Lord, Albert Bates 1953 Opšti uvod. V: Lord, A. B. (ur.), Srpskohrvatske junacke pjesme. Druga knjiga. Beograd in Cambridge: Srpska akademija nauka in Harvard University Press, XV–XXV. Makarovic, Marija 1976 Neposredno opazovanje z udeležbo kot ena od metod etnološkega raziskovanja na terenu. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 16 (3): 49–52. Maticetov, Milko 1952 Utrinki iz ljudskega pesništva. Novi svet 7 (2): 186–192 (http://www.dlib.si/ ?URN=URN:NBN:SI:DOC-WGM5MRV4). 1956a Ljudska proza. V: Legiša, Lino, in Alfonz Gspan (ur.), Zgodovina slovenskega slovstva I. Ljubljana, Slovenska matica, 119–138. 1956b Brat in ljubi. Zbornik primorske založbe Lipa. Koper: Lipa, 35–62. 1958 Skok cez jarek in Sestra izdajalka. V: Von Prinzen, Trollen und Herrn Fro. Mär­chen der europäischen Völker. Schloß Bentlage bei Rheine in Westfalen: Gesell­schaft zur Pflege des Märchengutes der europäischen Völker e. v., 144–156. 1961 Sežgani in prerojeni clovek. Ljubljana: SAZU. 1963/64 Pri slovenskih pravljicarjih, Katra Jovžkova iz Trente. Pionir 4: 108–109. 1963/64 Pri slovenskih pravljicarjih, Marincic Pod Skalo. Pionir 3: 76. 1965–66Pri treh Boganjcarjih, ki znajo »lagati«. Slovenski etnograf 18–19: 81–114. 1973a Zverinice iz Rezije. Ljubljana in Trst: Mladinska knjiga. 1973b Basmi koroških Slovencev. V: Prunc, Erik in Gustav Malle (ur.), Koroški kultur­ni dnevi I. Zbornik predavanj. Maribor: Obzorja, 188–197. Maurer-Lausegger, Herta 1999 Kruh iz crne kuhinje [videoposnetek; dokumentacijo pripravila Herta Maurer--Lausegger; kamera Ivan Klaric; glasba Roman Verdel; produkcija univerze v Celovcu, 25 min]. Klagenfurt/Celovec: Univerza v Celovcu. Mencej, Mirjam 2006 Coprnice so me nosile. Raziskava vaškega carovništva v vzhodni Sloveniji na pre­lomu tisocletja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kultur-no antropologijo (Županiceva knjižnica 18). Miklavcic Brezigar, Inga 1996 Etnološka topografija slovenskega etnicnega prostora. Obcina Tolmin. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Mlekuž, Danica 1980 Dialekticno gradivo za govor Cezsoce pri Bovcu, zaselek Jablanca (seminarska naloga). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Mukarovskę, Jan 1978 Estetske razprave. Ljubljana: Slovenska matica. Murko, Matija 1951a Tragom sprpsko-hrvatske narodne epike I–II. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. 1951b Spomini. Ljubljana: Slovenska matica. 1962 [1896] Nauki za Slovence. Iz porocila »Narodopisna razstava ceškoslovanska v Pra­gi leta 1895«. V: Slodnjak, Anton (ur.), Matija Murko. Izbrano delo. Ljubljana: Slovenska matica, 215–220. Barbara Ivancic Kutin Ocvirk Anton 1981 Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva. Ljubljana: DZS. Orel, Boris 1944 Slovenski ljudski obicaji. V: Ložar, Rajko (ur.), Narodopisje Slovencev I. Ljublja­na: Klas, 263–349. Oring, Elliott (ur.) 1986 [1993] Folk Groups and Folklore Genres: An Introduction. Logan, Utah: Utah State University Press. Ovsec, Damjan J. 2001 Vraževerje sveta. Ljubljana: Kmecki glas. Ortutay, Gyula 1972 Hungarian Folklore: Essays. Budapest: Akadémiai Kiadó. Ožbolt, Milena 2004 Andrejeva stopinja. Ljubljana: Kmecki glas (Glasovi). Paredes, Américo in Richard Bauman (ur.) 1972 Toward New Perspectives in Folklore. Austin: University of Texas Press. Parry, Milman 1953 Srpskohrvatske junacke pjesme (ur. Albert B. Lord). Druga knjiga. Beograd in Cambridge: Srpska akademija nauka in Harvard University Press. Pavis, Patrice 1997 Gledališki slovar. Ljubljana: Mestno gledališce ljubljansko. Pisk, Marjeta 2008 Raziskave ljudske pesmi med tekstom in kontekstom. Traditiones 37 (1): 99–111. Pleteršnik, Maks 1894–95 Slovensko-nemški slovar 1–2. Ljubljana: Knezoškofijstvo. Praprotnik, Jože 2008 Pod Bavškim Grintavcem je plalo življenje. Vecer, 24. 6. 2008. Propp, Vladimir Jakovlevic 2005 [1928] Morfologija pravljice. Ljubljana: Cicero, Studia humanitatis. Ramovš, Fran 1935 Historicna gramatika slovenskega jezika 7. Dialekti. Ljubljana: Uciteljska tiskar­ na. Ramšak, Mojca 2002 Beraci in odnos do njih na avstrijskem Koroškem v prvi polovici 20. stoletja. Etnolog 12: 81–88. Reuster-Jahn, Uta 2005 Interaction in Narration: The Co-operative Style of Mwera Story-telling (Tan­zania). V: Dauphin-Tinturier, Anne-Marie (ur.), Oralité africaine et création. Paris: Karthala, 161–179. Rigler, Jakob 1960 Trenta (SLA T067) [zapis po vprašalnici za Slovenski lingvisticni atlas, rokopis v arhivu dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU]. 1986 Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana: Slovenska matica. 2001 Zbrani spisi 1. Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave (ur. Vera Smole). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Siikala, Anna-Lena 1990 Interpreting Oral Narrative. Helsinki: Suomalainen Tideakatemia Academia Scientarium Fennica. Slavec Gradišnik, Ingrid 2000 Etnologija na Slovenskem. Med cermi narodopisja in antropologije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Slavec Gradišnik, Ingrid in Marija Stanonik 2004 Zemljepisno-zgodovinska metoda. V: Baš (ur.), 706–707. Slodnjak, Anton 1961 Uvod. V: Slodnjak, A. (ur), Matija Murko. Izbrano delo. Ljubljana: Slovenska matica, 5–12. Smole, Vera 2001 Zahodna slovenska narecja. V: Javornik, Marjan (ur.), Enciklopedija Slovenije 15. Ljubljana: Mladinska knjiga. Smolej, Mojca 2006 Vpliv besedilne vrste na uresnicitev skladenjskih struktur. Primer narativnih be-sedil v vsakdanjem spontanem govoru (disertacija). Ljubljana: Filozofska fakul­teta Univerze v Ljubljani. Stanonik, Marija 1982/83 Slovstvena folklora med terenom in kabinetom. Jezik in slovstvo 3: 71–78. 1989 Slovenska razlicica primerjalne slovstvene folkloristike. Oris raziskovalnega dela dr. M. Maticetovega. Traditiones 18: 7–54. 1990 Slovstvena folklora v domacem okolju. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 1994 Tekstura – dinamicni princip slovstvene folklore. V: Zobec, Metka (ur.), O ama­terskem gledališcu. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije, 58–75. 1995 Slovenskim pravljicam na pot. V: Stanonik, Marija (ur.), V deveti deželi. Sto slo­venskih pravljic iz naših dni. Ljubljana: Mladinska knjiga, 275–293. 1999 Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS. 2001 Teoreticni oris slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2004 Slovstvena folkloristika. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2009 Zgodovina slovenske slovstvene folklore. Od srednjega veka do sedanjosti. Lju­bljana: Slovenska matica. 2011 Ivan Grafenauer. Njegove kulturnohistoricne in etnološkoprimerjalne raziska­ve (slovenske) slovstvene folklore. Traditiones 40 (1) [v tisku]. Steenwijk, Han 1999 Grammatica pratica resiana: il sostantivo, Padova: CLEUP. Stele, France 1985 Predavanje o narodopisnem zbirateljskem delu. Traditiones 14: 128–134. Barbara Ivancic Kutin Stramljic Breznik, Irena 2002 Medmetni frazemi s sestavino bog v slovenšcini in hrvašcini. Studia slavica Sa­variensia [Szombathely] 1–2: 68–73. Stres, Peter 1988 Prebivalstvo Bovškega v casu Soške fronte. V: Kunaver, Jurij (ur.), Pokrajina in ljudje na Bovškem. Alpski mladinski raziskovalni tabori Bovec, 1985–1987. Lju­bljana: Republiški koordinatorski odbor gibanja »Znanost mladini«. SURS Statisticni urad Republike Slovenije (http://www.stat.si/). Šekli, Matej 2006 Ledinska imena v kraju Livek in njegovi okolici (doktorska disertacija), Ljublja­na: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Šekoranja, Matjaž 1981 Gledališce enega. Analiza pojavov v sedemdesetih letih v srednjeevropskem pro-storu. Ljubljana: Mestno gledališce ljubljansko. Štefan, Anja 1999 Folklorno pripovedovanje kot prepletanje izrocila in osebne ustvarjalnosti (magi­strsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Štefan, Anja in Maticetov, Milko 2010 Anton Dremelj - Resnik. Ljubljana: ZRC SAZU (Slovenski pravljicarji). Štrekelj, Karel 1887 Prošnja za narodno blago. Slovan 4: 318–320. Terseglav, Marko 1980 Ustno slovstvo kot predmet etnološke, literarne in folkloristicne znanosti. Gla­snik SED 20 (2): 44–48. 1983 Težnje v povojni slovenski folkloristiki. V: Bogataj, Janez in Marko Terseglav (ur.), Zbornik 1. Kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov 1. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo (Knjižnica Glasnika SED 10/1), 176–202. Thompson, Neil 2003 Communication and Language: A Handbook of Theory and Practice. New York: Palgrave Macmillan. Thompson, Stith 1961 The Types of the Folktale: A Classification and Bibliography. Antti Aarne’s Ver- zeichnis der Märchentypen (FFC No. 3) translated and enlarged. Second Revisi­on. Helsinki (FFC 184). 1997 [1932–36] Motif-Index of Folk-Literature: A Classification of Narrative Elements in Folktales, Ballads, Myths, Fables, Mediaeval Romances, Exempla, Fabliaux, Jest-Books, and Local Legends. Bloomington, Indianapolis: Indiana University Press. Thoms, William John 1996 [1846] Folk-Lore. Journal of Folklore Research 33 (3): 187–189. Toelken, Barre 1996 The Dynamics of Folklore. Logan, Utah: Utah State University Press. Toncic Štrancar, Marija 2005 Frk cez drn – frk cez trn. Ljubljana: Kmecki glas (Glasovi). Toporišic, Jože 2000 Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Tuma, Henrik 2000 Planinski spisi (ur. Branko Marušic). Ljubljana: Tuma. Unuk, Drago 1997/98 Dialektologija kot jezikoslovna disciplina. Jezik in slovstvo 43 (7/8): 307–314. Valh Lopert, Alenka 2005 Kultura govora na Radiu Maribor. Maribor: Slavisticno društvo (Zora 36). Verdonik, Darinka 2007 Jezikovni elementi spontanosti v pogovoru. Diskurzni oznacevalci in popravlja­ nja. Maribor: Slavisticno društvo (Zora 48). Wales, Katie 1990 A Dictionary of Stylistics. London and New York: Longman. Weiss, Peter 1990 Govori zadrecke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami. Glasoslovje, obliko­slovje in skladnja (magistrsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Wilson, William A. 1993 Documenting Folklore. V: Oring, Elliot (ur.), Folk Groups and Folklore Genres: An Introduction. Logan Utah: Utah State University Press. Zemljak Jontes, Melita (idr.) 2002 Racunalniški simbolni foneticni zapis slovenskega govora. Slavisticna revija 50 (2): 159–169. Zemljaric Miklavcic, Jana 2008 Govorni korpusi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Oddelek za prevajalstvo (Prevodoslovje in uporabno jezikoslovje). Zonabend, Françoise 1993 Dolgi spomin. Casi iz zgodovine v vasi. Ljubljana: ŠKUC, FF (Studia Humanita-tis). Zuljan Kumar, Danila 2007 Narecni diskurz. Diskurzivna analiza briških pogovorov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Linguistica et philologica 16). Zwitter Vitez, Ana (idr.) 2009 Nacela transkribiranja in oznacevanja posnetkov v referencnem govornem kor­pusu slovenšcine. V: Stabej, Marko, Mojca Nidorfer Šiškovic in Damjan Huber (ur.), Infrastruktura slovenšcine in slovenistike. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik (Obdobja 28), 437–442. Žele, Andreja 1996 Je bolje zavreci kot narediti uporabno? Primorska srecanja 20 (183/184): 553– 555. Barbara Ivancic Kutin Informatorji in terenski dokumenti Pogovor s Fani Cuder, december 1997 (avdioposnetek B. Ivancic Kutin). Pogovor z Vero Cernuta in Tino Kravanja, Zabrajda, 2. 11. 2000 (avdioposnetek B. Ivancic Kutin). Pogovor z Vero Cernuta in Tino Kravanja, Zabrajda, 21. 1. 2001 (avdioposnetek B. Ivancic Kutin). Videoposnetek (14 min, 7 sek) pripovedovanja Tine Kravanja, Zabrajda 10. 11. 2001 (vodja raziskave B. Ivancic Kutin, kamera in montaža M. Pece), AVL ISN ZRC SAZU. Pogovor z Mirkom Komacem, Rabelj, 11. 9. 2009 (avdioposnetek B. Ivancic Kutin). Pogovor z Vero Cernuta, Zabrajda, 26. 11. 2010 (avdioposnetek B. Ivancic Kutin). Številni pogovori z Vero Cernuta brez avdioposnetkov od leta 2001 do 2011. Pogovor s Fanci Šarf, Ljubljana, 22. 11. 2011 (avdioposnetek B. Ivancic Kutin). A Written Record of Live Storytelling: Context, Texture, and Transcoding of Stories Told Live by Tina Kravanja from Bavšica In recent decades, the issues of the context and texture of different forms of folklore, in­cluding literary ones, have been treated from a wide variety of viewpoints by numerous folklorists, predominantly from the USA. The general issue addressed by the present book is therefore not new in folkloristics. What is new and unique is every single rese­arch that explores a live, unrepeatable situation with a singular combination of internal and external influences. The present book is therefore a study aimed at a concrete situa­tion: its principal objective is to present the problems, observations, and interpretations deriving from the author’s own practical field and analytical research - the empirical study and analysis of the phenomena in a narration process, based on concrete material and research work. For this presentation, the stories of Tina Kravanja from Bavšica have been chosen. Including the introduction and conclusions, the book is divided into eigth chapters. The introductory chapter briefly defines the basic terms of the theory of literary folklore and provides a brief overview of how the focus of folkloristic research has shifted from text to performance, i.e. to context and texture; a cartoon (drawn by Ciril Horjak) illu­strates the problems addressed in the book’s following chapters. The three central chapters first address the phenomenon of context, than that of texture and, finally, the methodology of field and study work. The principal emphases of the chapter on context are the definitions of a folklore meeting and the role of recipient. A folklore meeting is a sequence of folklore events and linking texts on a temporal axis in the process of storytelling. Folklore events are indi­vidual units of storytelling (self-contained stories), in which the storyteller enhances the aesthetic value of the spoken language, meaning that it is an artistic discourse. The fol­klore events are connected by linking texts, and the discourse between the participants takes place at the level of ordinary spoken intervention. The linking texts that surround an individual folklore event are an important part of the context, because they drive on the storytelling process and are the cohesive ties of the folklore meeting as a whole: only when considering this framework can we identify the semantic and connotive values of the discourse as a whole and its individual parts or elements. The exchanging linking texts, their duration and contents allow us to observe the dynamics or intensity of the storytelling in a folklore meeting. The roles of the recipients actively influence the co­urse of a folklore storytelling meeting. Considering the engagement of the individual participants in the course of a folklore storytelling event, six specific roles of recipient are defined: motivator, assistant, inquirer, yea-sayer/nay-sayer (censor), complementor, and commentator. For some roles it is essential that the recipient is well acquainted with the storyteller’s repertoire. The chapter on texture deals with the internal differentiation of the spoken (dia­lect) language based on its function: in storytelling its aesthetic function is enhanced. The signs indicating an artistic narrative performance are defined by the type of texture (performance): texture expressed at the verbal level (discourse markers, figurative words and sentences) and texture expressed without words, divided into vocal texture (inter­jections, way of pronunciation) and non-vocal texture or body language. The texture supports and complements the text and is connected with the storyteller’s general indi­vidual qualities and his/her vocal or expressive skills, but at the same time it also depen­ds on the momentary situation – on the context created by the text, its contents and the social circumstances. The chapter on methodology presents the role of the researcher in the individu­al work phases; it defines the phases of field work in documenting folklore stories: the motivational or preparatory phase, together with the informant in the field, immedi­ately before the storytelling – the active phase – starts; it describes the strategies used in acquiring field material: setting up meetings with informants, planned presence in circumstances favourable to storytelling, and accidental presence at a storytelling event. Special attention is dedicated to the steps of transcoding live situations into perma­nent (sound or video) records, phonetic transcription of the material, and partial adapta­tion to the standard language. All this raises questions about technical solutions, e.g. on the recording of (micro) vocal elements (e.g. laughter) and elements that are not expres­sed vocally (e.g. silent breaks, pauses, etc.): based on their positioning in the context and their function these elements may essentially influence the text’s message and connotati­on values. The chapter concludes with a graph illustrating the loss of information in the individual transcoding steps. The following chapter starts the analysis of a concrete storytelling process, featuring Tina Kravanja from Bavšica, with a description of the context. The concrete phenomena that shape the storytelling process and the narration itself are applied to the theoretical model presented in the preceding chapters. This is followed by the transcriptions of twenty-two texts. Based on the sources from which the texts were added to the storyteller’s repertoire, they are either memory stories (the storyteller as first-person witness) and folklore stories (adapted from other storytel­lers) in a 12:10 ratio. The last, twenty-second, story was told by Tina’s daughter Vera Cernuta. Divided by themes, the stories are mostly humorous (15 out of 22), and they are all locally embedded. Besides the storyline, we can identify a great variety of reflections of the past material, social, and spiritual culture in Bavšica and the Bovec area in general. The phonetic transcriptions accurately follow the sound records in terms of voice, words and composition and they are an as consistent as possible record of the spoken dialect of the narration. Every story is also presented in a version approximated to the standard language. Both types of records contain inserted notes on the non-vocal texture (ways of pronunciation, gestures, etc.). The transcoded records are equipped with descriptive notes on the linking texts, which drive on the narration process, pointing out the corre­lations between the story’s content and the context in which it was told; additional notes refer to the editing of the texts and their contents. The phonetic transcriptions were reviewed, complemented, and edited by Karmen Kenda-Jež, who wrote the explanations about the phonetic transcriptions and the dialec­tological description of the Bavšica speech in the final chapter. The book’s objective is to present storytelling as a dynamic process in a unique, unrepeatable context: its motives, triggers, exchanging roles between the storyteller and the other participants, the recipients, whose comments, emotional and verbal responses influence the narration’s course. Sound and video records, phonetic transcriptions, and adaptations to the standard language transfer stories from a natural to a technical type of communication. Folklo­re prose thus loses the primary, natural identity it has in a live situation, because it is deprived of the elements that are typical of direct live communication, i.e. non-verbal expression by means of voice, body, and context. In order to preserve as many as pos­sible “unrecordable” elements, the present study provides a solution by combining an accurate phonetic transcription of the text with simultaneous notes on its performance and a description of the wide range of the circumstances of narration. Transcoding the text into three forms of records is an attempt to bring the stories closer to the reader, who was not a recipient at the time they were told. In spite of the accuracy and diversity of the documentary apparatus we should note that a record is to some extent always an interpretation of the recorder, who as an observer and participant of live storytelling perceives, experiences, and understands the circumstances and non-verbal action in his own way, and all this influences his record. The archived sound material, its phonetic transcriptions and adaptations are useful for further folkloristic and linguistic research (dialectological research, research of spo­ken discourse), but they also witness to and describe a concrete local environment, the closed valley of Bavšica, in which people once lived a hard but animated life, and where today (2011) one can count the permanent inhabitants (without the weekend cottage owners) on the fingers of one hand. The photographs help the reader create a visual image of the space and object reality connected with the environment and the story’s content; most of them are from the archives of the Slovene Ethnographic Museum and were taken by Boris Orel’s field team visiting the Bovec area in July 1952. Od folklornega srecanja do njegove interpretacije Jožica Škofic Barbara Ivancic Kutin v monografiji Živa pripoved v zapisu. Kontekst, tekstura in prekodiranje pripovedi Tine Kravanja iz Bavšice uresnicuje vec zastavljenih ciljev: na ravnini teksta je z dialektološko foneticno transkripcijo zapisala in tako ohranila sodobni govor Bavšice in pristno obliko folklornih pripovedi, na ravnini konteksta je prikazala in natancno analizirala potek izbranega folklornega srecanja in vloge udeleženk v njem, na ravnini teksture pa je opredelila znacilna besedna in nebesedna slogovna sredstva, ki folklorno pripoved estetsko dvigajo nad vsakdanjo prakticnosporazumevalno zvrst narecja. O vprašanjih »prekodiranja, tj. prenosa žive govorice v pisani medij, cesar posledica je najveckrat opušcanje narecnega in približevanje knjižnemu jeziku« (Stanonik 2004: 178–179), razmišljajo etnologi – slovstveni folkloristi,140 jezikoslovci – zlasti dialektologi141 in raziskovalci govornega diskurza.142 Marija Stanonik ugotavlja, da je po »navedbah iz (tudi tuje) strokovne literature sodec [...] iluzorno pricakovati, da bi bili zapisi slovstvene folklore hkrati enakovredno gradivo za dialektološko glasoslovje. Seveda tudi zapisi v knjižnem jeziku niso idealna rešitev, prej izhod v sili. Zato bo slovstvena folkloristika morala še naprej krmariti med Scilo in Karibdo obeh omenjenih skrajnosti, zaupajoc v svojo identiteto, vendar pa stalno na preži, kako se izogniti cerem v zvezi z zapisovanjem, in z zavestjo, da idealne rešitve preprosto ni« (Stanonik 2004: 179). Zavest, da vsako »zapisovanje folklornega gradiva deluje na to gradivo in ga na poseben nacin spreminja že s tem, ko ga prenaša iz izvirnega prvotnega konteksta« (Stanonik 2001: 380), je bila povod tudi za raziskavo o kontekstu in teksturi folklornih pripovedi na Bovškem. Del gradiva in refleksijo ob njem prinaša ta knjiga. V njej je predstavljeno dokumentiranje folklornega srecanja, v katerega središcu je sicer besedilo (tekst), ki pa ga vedno znova unikatno dolocata njegov kontekst (tj. okolišcine pripovedovanja, med njimi ne le cas in prostor, temvec predvsem udeleženci z razlicnimi vlogami in zavedanjem o kompleksnosti vsakega folklornega dogodka ter razlicna tehnicna sredstva za dokumentiranje) in tekstura (tj. nacin izvedbe na besedni in nebesedni ravni). Prav ravnini konteksta in teksture sta v središcu raziskovalkinega zanimanja, saj bistveno sooblikujeta vsak folklorni dogodek oz. vplivata na potek celotnega folklornega 140 O tem najvec Stanonik 2001, 2004 ter avtorji in uredniki knjig iz zbirke Glasovi. 141 Npr. Smole 1994; Škofic 2001, 2006 idr. 142 Danila Zuljan Kumar je leta 2007 objavila monografijo o narecnem diskurzu. srecanja. Gre za temeljni problem dokumentiranja slovstvene folklore v obliki (crkovnega) zapisa, in sicer, kako kontaktni tip komunikacije prenesti v tehnicni tip oz. kako na papir ob besedilu/tekstu prenesti tudi avtenticno teksturo in ves kontekst, ki je vplival tako na nacin interpretiranja kot na samo besedilo. »Tako kot je poudarjanje konteksta na škodo teksta pretirano in opredeljevanje slovstvene folklore zgolj z vidika procesa prav tako enostransko, ker ne ustreza njeni kompleksni naravi, ce zanemarja proizvod tega procesa, tj. besedilo, je za sedanjo stopnjo intelektualne in strokovne zavesti morda najprimernejše tisto stališce, ki si pri analizi slovstvene folklore pomaga s tremi ravninami. Te so: tekst, tekstura, kontekst. Pri vsaki živi izvedbi slovstvene folklorne enote so navzoce vse tri ravnine, le da so si v razlicnem razmerju.« (Stanonik 2001: 339) Slovstvena folklora je zelo spremenljiva, skorajda neulovljiva, saj primarno deluje v naravnem tipu komunikacije, za katerega je znacilno, da je namenjen socasnemu podajanju in sprejemanju. Zato besedilo nastaja v enkratnih/neponovljivih okolišcinah, od katerih je odvisen tudi sam nacin upovedovanja. Folklorni dogodek avtorica definira kot »družabn[o] situacij[o], pri kateri se odvija pripovedovanje [...] vsebin, katerega rezultat je folklorna pripoved [...], pri tem pa [...] sodelujejo aktivni udeleženci pripovedovalci [...] in [...] tisti, ki jim je pripovedovanje [...] namenjeno; slednji spremljajo aktivnosti s poslušanjem in gledanjem ter na potek folklornega dogodka vplivajo na razlicne nacine« (Ivancic Kutin, tu). Na potek folklornega srecanja vplivajo tako osebnostne lastnosti udeležencev (pripovedovalcev, aktivnih/pasivnih poslušalcev, raziskovalcev in celo potencialnih neprisotnih naslovnikov/bralcev) kot tudi odnosi med njimi – bolj ko so ti sprošceni, bolj domaci, zaupljivejši in hkrati samozavestnejši so pripovedovalci in kakovostnejše ter folklornih dogodkov polno je zato folklorno srecanje, ugotavlja raziskovalka. Odnos med udeleženci je razviden tako iz vsebine folklornih dogodkov (repertoar pripovedi) kot iz uporabljenih jezikovnih sredstev – avtorica navaja vikanje/tikanje, rabo ekspresivnega besedja (npr. evfemisticnega, pejorativnega) ipd. Medtem ko je dober pripovedovalec tisti, ki »zmore prestopiti iz vsakdanjega govornega posredovanja informacij v artisticno obliko govorjenega jezika in z avtorskim ustvarjalnim procesom ubesediti pripoved« (v raziskavi je predstavljen kot narecni govorec in kot avtor ubeseditve dolocene variante folklorne pripovedi oz. funkcijske zvrsti narecja, saj pri folklornem dogodku ni pomembno samo posredovanje vsebine, ampak tudi nacin posredovanja), je za dobrega poslušalca znacilno, da »reagira na pripoved in s tem kroji potek folklornega srecanja« kot motivator, asistent, detajlist, cenzor, suplent ali komentator. Vse te vloge, ugotavlja avtorica, ki je bila tudi soudeleženka tu predstavljenega folklornega srecanja, se lahko izmenjujejo in prepletajo – vloge udeleženk in dinamika folklornega srecanja so nazorno predstavljene v priloženih tabelah. Posebno vlogo imajo v folklornem srecanju tudi tehnicna sredstva, s katerimi raziskovalec (tudi nehote) posega v njegovo avtenticnost – raziskovalka primerja zlasti vpliv diktafona, ki snema le zvok, in kamere, ki dokumentira tudi sliko, in zato v udeležencih zbuja vec zadržkov za sprošceno izražanje. Folklorni dogodek je med drugim rezultat razlicnih nacinov sporocanja – ne le besednega, ampak tudi nebesednega, ki se izraža z barvanjem glasu, gibi, mimiko in drugimi elementi govorice telesa. Prav tekstura folklornega dogodka z estetsko in dramatsko razsežnostjo je v vsakem folklornem dogodku drugacna, saj je najbolj odvisna od konteksta folklornega srecanja. Avtorica raziskovalno pozornost v tem delu usmerja predvsem v t. i. diskurzivne oznacevalce, »ki signalizirajo stik med pripovedovalcem, poslušalcem in sporocilom«, v besedne in stavcne figure (ponavljanje, pretiravanje, okrasni pridevki, dvodelne forme, slikovite primere, rekla, premi govor, elipticni stavki, dramaticni sedanjik), ki vplivajo na dramaticni ucinek in estetsko oblikovanost besedila. Za dialektologijo je posebno pomembna natancna narecna transkripcija pripovedi, kar je gotovo novost pri folkloristicnem raziskovanju narecnih besedil (transkribirano je vse, kar je bilo mogoce razbrati s posnetka, tudi razlicna ponavljanja, zareke, pripombe ipd., redke redakcijske posege, ki so bili povezani le z eticnimi vidiki). Avtorica se zaveda razlik med folkloristicnim in dialektološkim raziskovanjem in ceprav je njena naloga v prvi vrsti posvecena raziskavi konteksta in teksture, pomenijo zapisana besedila tudi pomemben prispevek k slovenski dialektologiji in kakovostni (ne le kvantitativni) rasti nabora slovenskih narecnih besedil. V nadaljevanju Ivancic Kutinova posebno pozornost namenja teoreticnemu modelu dokumentiranja folklornega srecanja – tu ne povzema le pomembnih teorij, ampak jih aplicira na konkretno raziskavo. Zanimajo jo vse faze zbiranja gradiva z udeležbo raziskovalca, posebno pozornost pa namenja raziskovalcevemu vzpostavljanju stika s pripovedovalci (dogovorjena, nacrtovana, nakljucna navzocnost in njen vpliv na avtenticnost folklornega dogodka) in kabinetni interpretaciji na terenu posnetega gradiva. Zaradi interdisciplinarne narave slovstvene folkloristike je raziskovalka med zbiranjem, dokumentiranjem, transkribiranjem in interpretacijo gradiva uporabljala metode razlicnih ved, tj. etnologije, jezikoslovja, literarne vede in sociologije: metodo usmerjenega pogovora, biografsko metodo, polstrukturirani intervju, terenske zapiske, zvocno in vizualno dokumentiranje na terenu, anketo, v kabinetu pa se je ukvarjala s foneticno transkripcijo »lokalnega jezika«, oblikovanostjo besedila, vlogami udeležencev v folklornem dogodku itn. Zapis folklornih dogodkov, ki so skupaj z veznimi besedili nanizani v folklorno srecanje, pa je, kot ugotavlja Ivancic Kutinova, odvisen tudi od interpretacije zapisovalca, prav tako soudeleženca folklornega srecanja – in prav razlicnim nacinom zapisa, tj. prekodiranju teksta iz njegove slušne podobe (v izvirnem okolju) v pisno podobo (redakcija zvocnih posnetkov, foneticna transkripcija in poknjiženje besedil), in izgubljanju informacij pri posameznih korakih prekodiranja avtorica v tem delu posveca najvec svoje raziskovalne pozornosti (duhovito je izgubljanje informacij predstavljeno tudi v stripu). Ob preucevanju posameznih stopenj prekodiranja (živega) govornega dogodka v zapis avtorica ugotavlja, da je zvocni posnetek najbližje pripovedi v živo (naslovnik sliši narecje, sledi njegovi akusticni podobi, oblikovanju pripovedi z barvanjem glasu, ekspresivni izreki, premorom, smehu, vzklikom ipd.), medtem ko se mu je s foneticno transkripcijo mogoce le približati, ceprav ta skuša zajeti cim vec akusticnih prvin s prozodicnimi oznakami, znaki za premore, z oznacevanjem prekrivnega govora, z opombami o tistih akusticnih elementih, ki jih ni mogoce graficno ponazoriti (nacin izreke, smeh, vzkliki ...), in z opombami o telesni govorici (kimanje, kazanje z rokami, izraz na obrazu), ki ponekod lahko nadomešca besedni jezik. Foneticna transkripcija, ki je namenjena predvsem jezikoslovnim raziskavam (ceprav je nacin zapisovanja tudi tu še vedno kompromisen vsaj glede rabe velike zacetnice in locil za oznacevanje intonacijskih potekov), je osnova za zapis v knjižnem jeziku, ki sicer omogoca enostavnejše branje, a je od živega folklornega dogodka še bolj oddaljen: ohranjeni so besedni red, besedni lokalizmi, bistvene opombe o nacinu posredovanja, medtem ko so oznacbe vecine akusticnih in vizualnih prvin izpušcene – tu je torej bolj kot tekstura/ proces pripovedovanja zanimivo besedilo samo, torej zgodba oz. njena vsebina. V redakcijskih in vsebinskih opombah ter veznem besedilu, ki spremljajo vsako zgodbo, pa so predstavljene (nekatere) posebnosti teksture in konteksta. Tudi govorjene narecne skladenjske in leksikalne znacilnosti (s pomenskimi pojasnili v enostavnih »slovarckih« pod besedilom) so v knjižni priredbi, pripravljeni za bralca, ki narecja ne razume, ohranjene predvsem zato, da bralcu folklornega besedila omogocajo boljše razumevanje in predstavo o dogodku in njegovi vsebini, ne morejo »pa nadomestiti estetskega in custvenega doživetja, ki ga nudi sprejemanje v živo«. Preplet teksta s kontekstom in teksturo je v knjigi natancno predstavljen s potekom folklornega srecanja s pripovedovalko Tino Kravanja (in njeno hcerjo Vero Cernuta) iz Bavšice – to folklorno srecanje zajema 22 folklornih dogodkov, ki so se nanizali pri enem terenskem obisku pri informatorki, in vezna besedila, ki predstavljajo kontekst, v katerem so se zvrstili folklorni dogodki. Natancno transkribiranim in s podatki o kontekstu in teksturi ter redakcijskih postopkih opremljenim narecnim besedilom sledi še kratka dialektološka predstavitev (dialektologinje Karmen Kenda-Jež) govora Bavšice, ki spada v bovški govor obsoškega narecja primorske narecne skupine, saj se avtorica monografije zaveda, da je pri raziskovanju slovstvene folklore pomembno cim boljše poznavanje krajevnega govora na vseh jezikovnih ravninah (glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in leksikalno­semanticni). Ker govor Bavšice doslej še ni bil dialektološko raziskan, so tako znanstveni zapisi besedil v foneticni transkripciji kot opis krajevnega govora (ali morda vsaj idiolekta pripovedovalke, ki ta govor ubeseduje) pomemben prispevek tudi k slovenski dialektologiji. Monografija je vsebinsko zanimiva za vec humanisticnih strok – po njej bodo posegali domaci in tuji strokovnjaki s podrocja etnologije (zlasti slovstvene folklore), jezikoslovja (zlasti slovenske dialektologije, raziskovanja govorjenega diskurza, sociolingvistike), literarnih ved in etnologije, veliko pozornosti pa ji bo zagotovo namenila tudi nestrokovna javnost, vkljucno s srednješolci in osnovnošolci (zlasti z Bovškega) pri spoznavanju kulturne dedišcine Zgornjega Posocja, saj se pripovedi »enotno navezujejo na lokalni prostor in življenje v njem v preteklosti«. Bogata literatura in slikovno gradivo dajeta monografiji še dodatno vrednost. Literatura Ivancic Kutin, Barbara 2007 Slovar bovškega govora. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Smole, Vera 1994 Folklorist med prevajanjem in zapisovanjem. Traditiones 23: 143–154. Stanonik, Marija 2001 Teoreticni oris slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2004 Slovstvena folkloristika. Med jezikoslovjem in literarno vedo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Škofic, Jožica 2001 Od krajevnega govora h knjižnemu jeziku v literarnem delu. V: Jan, Zoltan (ur.), Sodobna slovenska narecna poezija. Ciril Kosmac in razvoj povojne slovenske proze, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo (Zbornik Slavisticnega društva Slovenije; 11), 115–130. 2006 Prevajanje govorjenega narecnega besedila v pisani knjižni jezik. V: Koletnik, Mihaela in Vera Smole (ur.), Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Maribor: Slavisticno društvo (Zora; 41), 174–182. Zuljan Kumar, Danila 2007 Narecni diskurz. Diskurzivna analiza briških pogovorov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Linguistica et philologica 16). Dr. Barbara Ivancic Kutin je znanstvena sodelavka v Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Njene raziskave združujejo polja slovstvene folkloristike, etnologije in dialektologije in so tesno povezane s terenskim delom. Ukvarja se s slovenskim pripovednim izrocilom, najvec v Zgornjem Posocju, pri cemer se posveca procesu pripovedovanja v avtenticnem kontekstu in nacinom izvedbe (vpliv konteksta na teksturo, estetska razsežnost teksture ipd.), ter z metodološkimi in tehnicnimi vprašanji terenskega dokumentiranja. Raziskuje tudi slovstveno folkloro pri slovenskih izseljencih v ZDA, transformacije slovstvene folklore iz njenega naravnega (domacega) okolja v javni prostor (pripovedovalske prireditve), ledinska imena, kratke folklorne oblike, narecno leksiko ipd. Je avtorica Slovarja bovškega govora (2007).  Zavest, da vsako »zapisovanje folklornega gradiva deluje na to gradivo in ga na poseben nacin spreminja že s tem, ko ga prenaša iz izvirnega prvotnega konteksta«, je bila povod za raziskavo o kontekstu in teksturi folklornih pripovedi na Bovškem. Del gradiva in refleksijo ob njem prinaša ta knjiga. V njej je predstavljeno dokumentiranje folklornega srecanja, v središcu katerega je sicer besedilo (tekst), ki pa ga vedno znova unikatno dolocata njegov kontekst (tj. okolišcine pripovedovanja, med njimi ne le cas in prostor, temvec predvsem udeleženci z razlicnimi vlogami in zavedanjem o kompleksnosti vsakega folklornega dogodka ter razlicna tehnicna sredstva za dokumentiranje) in tekstura (tj. nacin izvedbe na besedni in nebesedni ravni). /…/ Zapis folklornih dogodkov, ki so skupaj z veznimi besedili nanizani v folklorno srecanje, pa je, kot ugotavlja Ivancic Kutinova, odvisen tudi od interpretacije zapisovalca, prav tako soudeleženca folklornega srecanja – in prav razlicnim nacinom zapisa, tj. prekodiranju teksta iz njegove slušne podobe (v izvirnem okolju) v pisno podobo (redakcija zvocnih posnetkov, foneticna transkripcija in poknjiženje besedil), in zgubljanju informacij pri posameznih korakih prekodiranja avtorica v tem delu posveca najvec svoje raziskovalne energije (duhovito je izgubljanje informacij predstavljeno tudi v stripu). Iz spremne besede dr. Jožice Škofic ISBN 978-961-254-351-8