189
Kratkočasno berilo.
Vojaški begun.
Krajnska narodna pripovedka. 1% Leptira.
V neki dolini gorenskih planin leži tako imenovani Bistriški mlin. Lep bister potok hiti in se peni preko kršnega kamenja doli v naravsko korito, odkodar se izliva v žlebove z mahom tamno-zelenim obrašene, in v živahni igri vrti težke kolesa. Stoletni hrasti se gosto širijo nad tim kristalnim ljubimcem; rekel bi, da ga branijo solnčnega žara, da ne oslabi ter da v tistem prelepem hramu natomem brez prestanka ostane pod hladnim zrakom. Zadej vzdihujejo se hrastovine iu bukovine polne brda, ki se s svojo živo zeleno barvo jasno razlikujejo od drobnih igel tamne borovine. Krasni ta prizor zvršujejo s snegom pokriti vrhovi visocih planin.
Mlin je lepo s slamo pokrito poslopje; poleg njega je hiša, stala in skedenj. Izza teh nahaja se sadunosnik in kuhinski vrt, ki neograjen prostira se noter do polja.
Pred hišo stoji velikanska lipa, malo da ne par bližnjemu hrastju. Pod njo so tri kamnitne klopi in sred njih miza; njena oblika spričuje, da je že kot mlinsko kolo vr-tila se v okoli.
Petje kosov, drozgov in druzih tic, ki se povsod blizo potoka drže, ujema se s šumom in ropotom , ki ga mlin dela, z vrlo ugodnim načinom tako, da to ne more, da bi uznemirilo mnogoglasni vriš; le kolo včasi glasneje umeša se v petje tičje, in nemilo zacvili.
Temu prijetnemu posestvu zadnji gospodar, Janez G-r, umrl je in zapustil veliko dolgov vsled prestanih mnozih nezgod. Njegov edini sin Martin, ne da bi bil delaven in varčen in se toraj poprijaznil in pomiril s svojo osodo, ampak uda se še pijanstvu in igri. Klatil se je z malopridnimi, sebi enacimi mladenči ter zapravil in pognal v kratkem vse premoženje. 18 .. leta je bil mlin na dražbi prodan; kupil ga je bogati mlinar iz M. na Koroškem, Miha T-r, za svojega sina Jožeta, kteri je vale prevzel ga. Jože, človek lepe postave, krepkega in zdravega uma, še le 26 let star, je neumorno trudil se, da popravi že vse zapuščeno posestvo, in tako dolgo je zidal in tesal, da je lepo obnovil mlin.
Martin G-r je nekoliko časa potikal se po okolici, ter zdaj tu zdaj tam napravil kako nerodnost, zadnjič pa je zginil, in culo se je o njem samo to še, da je šel v vojake. Jože T-r je bil priden in pameten človek; zato mu je tudi lepo spod rok šlo, ko je preredoval mlin, kteri mu je v kratkem donašal mnogo hasni. Ker je bil premožen in v svojem rokodelstvu vrlo izkušen, zraven je pa še možato obnašal se, užival je zmiraj obče spoštovanje in bil je celo za župana izvoljen.
Kinalo za tim je T-r oženil se z Marijo, pridno hčerjo učitelja M-r, in čez leto dni vidil je krasno, milo dete svoji ženi v naročji.
Skoro tisti čas pomnožila se je držina T-rova še za eno osebo, namreč za Ivana M-rja, staršega brata bistriškega učitelja, Marijinega strica. — Prišel je obiskat mlinarja, kteri je veselo sprejel ga. Vseli se pri njem. Govorilo se je o njem, da je bil v mladosti veseljak, in srčnega in poduzetnega duha, in da je dobrovoljno stopil v vojnike. Zdaj pa je bil mršav, star čez 60 let, toda je vkljub vsemu temu vendar še čvrsto in ravno pokonci hodil.
Stari Ivan služil je 28 let, bil je šestkrat v vojski — pa vsako pot ga je Božja   roka   obvarovala,   da ni bil no-
benikrat nevarno ranjen, pač pa dvakrat vjet. Dobro je obdržal v spominu vse dogodke zadnje vojske, v kteri je junaško boril se; vsakdo se je le čudil njegovemu spominu, kako je pušeč iz kratke pipe s turnčku enačim pokrovom — brez pipe ga je malokdo kje vidil — umel je pripovedovati o bitkah, v kterih je natanko ozir jemal na čas, kdaj je ktera bila, in pri tem je kakor mladeneč vselej bolj in bolj unel se. Da ga je med tem veselega in šaljivega v pripovedovanju slišal kak izveden zemljopisec ali kak oster povestničar, gotovo bi bil zdvojil, ker zemljopisec bi bil po vseh zemljopisnih kartah in vseh statistikah zastonj iskal mesta, ki jih je stari grenadir tako natanko opisoval, in drugi, to je, povestničar čul bi bil imena, o kterih se mu nikoli — še sanjalo ni. Kakor njegovi zemljaci delajo, delal je tudi stari Ivan. Spakoval je namreč tuje imena, in sicer tako, kakor je lože izgovarjal jih; to je dopadlo tudi častitljivemu župniku iz Bistrice. Pogosto so hodili v vas k mlinarju T-rju in radi zabavljali (kratkočasili) se s starim Ivanom. Izobraženi ta mož izpravili so mnogo mnogo po-greškov Ivanovih, al dalje vendar niso dognali, kakor da je starec nekoliko bolje opisoval nektere mesta in imena.
Binkoštni pondeljek leta 18.. zvečer sedeli so: župnik, učitelj, mlinar T-r in njegova žena okoli gori omenjene kamnitne mize pod lipo. Poslušali so pripovedke, ki jim je pripovedoval jih bojeljubni junak, kteri je svojo pipo prav pridno zažigal in društvo zabavljal ravno s prav zanimivo pripovestjo , namreč: kako je enkrat ušel iz francozkega robstva z nekim zvitim bečkim detetom iz regimenta Deutsch-meistrov — brez vse pomoči. Starec je bil navajen, da je v svojih pripovedkah navajal osebe same sabo govoreče, kar je v dotičnem dogodku vrlo smešno bilo; zakaj Ivan je slabo po nemški rezal jo, čeravno bi se bil lahko naučil nemščine; sta jo pa zato mlinar in žena njegova bolj znala. Starec, dobre volje, pri tem pa divjega glasa, prebudi v maternem naročji spijoče dete, da prične jokati. Ni dalo nikakor potolažiti se, toraj Marija stopi iz društva in se poda preko brvi v senčnati kraj, kjer drži pot tje do vrha planine, polne lesovja in cvetja. S tega vrha vidila se je cela vas Bistrica in mili dom očetov. Zavoljo krasnega tega izgleda naredil je mlinar svoji ženi klop v senci, kjer je rada kratkočaso-vala se s svojim detetom, zlasti zvečer, ko je milotno solnce zadnje svoje žarke razlivalo po dolini, in gledala očetov dom in na mrtvišču križ, postavljen nad grobom zgodaj umrle matere svoje. Sklenjene roke in solzne oči njene pričale so, da Marija v tihi molitvi spominja se milih pokojnikov svojih.
Tihoto to pretrgali so težki moški koraci. Marija se ozre in zapazi človeka orjaške rasti, odetega z vojaškim plaščem, izpod kterega gledalo je belo jermenje; klobuk mu je bil pomaknjen na oči, široke rjavkaste lica so mu bile kozave, izpod čela pa so bliščele sive, splašene oči. Bil je podoba ginjenega človeka; — Marija obledi in strahu zanemi, in drhteča stisne otroka na prsi; komaj tiho spregovori :
„Za Boga! Martine, odkod pa ti dojdes?"
„To te malo briga" — odgovori — ?5da sem tu, to ti bo prav, ker sem na svojem zemljišču, s kterega ste me vi pregnali."
To in vse drugo, kar je govoril Martin, govoril je z jezo in kletvino. ^Martine, kaj govoriš V — reče hitro Marija, ki je zopet malo zavedala se; mi tebe nismo pregnali, ampak sam si se; zakaj si vse zapil in tako slabo živel? Kaj ni Bog prav storil, da je zapustil te, ker si sam na se tako pozabil, da si roko dvignil nad mater in spravil jo v grob, namesti da bi jo bil slušal, ker je prosila in opominjala te, da se poboljšaj".
„Molči, abota!   Nimam časa,   da bi o neumnostih govoril s tabo. — Kako dolgo ste že v mojem mlinu?" 5)Kaj misliš s tem, Martine la
Ne vprašaj več: odgovori, kako dolgo se gojite uže v moji imovini z mojim dobrom?"
^Prihodnji četrtek bo že pet let, kar je moj mož pošteno kupil mlin na javni dražbi."
„Jaz nisem skopuh — kaj je to, štiri tolarje na leto za tak mlin, ki 400 — 500 tolarjev dobička da, jeli da? — Štiri tolarje na leto znese jih 20 na pet let, to je najem, ki ga dolgujete meni; — to mi plačaj vale; sem na poti, glej, tje na planino, kjer sekajo drva; — nečem, da ti povem, kdo sem, preskrbi mi haljino, hlače in klobuk. Si me li razumela?"
Marija ga plašno poslušo in spozna, kdo je Martin, — strah pamet nadvlada in izvabi ji besede: „Bog! Martine, vendar le res begun!"
„Molči, velim ti — zadere se nad-njo Martin — molči! če ne, ti pokažem, kako se molči za zmirom. — Cula si, kaj hočem — hajd! čez pet minut mora vse tu biti!"
Marija se ojači ter drhteča hoče oditi, pa Martin ji zabrani  in reče:
„Stoj! tvoj mož je župan, kaj ne? — lahko bi jez kako naletel,   moram  toraj zavarovati se,   da me ne izdaš.
—   Dobro, zdaj idi, to mi bo pa v zastavo tako dolgo, da se povrneš. — Reče in iztrga dete preplašeui materi iz naročja in ji, groze se, zapove, naj gre.
Marija, na pol mrtva, upoti se po stezi domu, in da je ne bi nobeden vidil, šine odzadej v hišo. Urno odpre zaboj, v kterem je hranila 20 šmarnih tolarjev, ki jih je bil mož dobil v dar. Te vzame v robec, potlej pa poišče še med opravo moževo obleko, ki jo hoče Martin, in na to se urno poda na mesto, kjer je begun čakal jo s spijočim detetom.
Ko Martin prejme, kar je terjal, opomni Marijo, ako ji je drago — življenje, mož kaj pri srcu in dete, naj nikdar nikomur besedice ne zine o tem, kar je dogodilo se
—   na to pa se zgubi v goščavo.
Marija vzame dete na roke, ga prisrčno poljubi in s solznimi očmi hiti v molitvi proti mlinu. Domu pridši zahvali se Bogu zato, da so možje gospod župnika spremili domu; zakaj sama je laglje premišljevala še le minuli dogodek in se zbrala. Ker je bil mlinar obilo preskrbljen z obleko, kakor sploh bogati ljudje, ni nič zapazil, da bi mu je kaj manjkalo. Pa da to tudi zapazi, bi si bil mislil, da je ljubljena, radodarna žena oblekla kakega nagega siromaka, kar se je večkrat zgodilo, ker je bila jako usmiljenega srca in radodarna.                                    (Kon. prih.)
190
Kratkočasno berilo.
Vojaški begun.
Krajnska narodna pripovedka.
Iz Leptira.
(Dalje.)
Nekega delavnika zajtrkoval je mlinar s svojo družino, kar nekdo potrka na vrata, in kdo stopi v sobo? Sodniški služabnik. Prinesel je zapečateno službeno pismo. T-r ga odpečati in prebere spise. Med družim bili so tudi tiskani listi, izmed kterih enega najprvo na tihem prebere, na to pa glasno pove ženi svoji, kaj v pismu zapisano stoji.
197
List glasil se je: „Opis vojaka 6. kompanije, Martina G-r, ki je dne 6. junija 18.. okradel tovarša svojega, potem pa iz vojašnice (kosarne) v Ljubljani ušel" itd.
Marija prebledi, toda nobeden ne zapazi bledega obraza njenega, ker so vsi razgovarjali se o osodi Martinovi in o žalostnih nasledkih njegovega nerodnega življenja.
O Martinu se ni nič več culo poslej; večkrat pa slišalo se je, da so kmali tu kmali tam pridrli v kako hišo ali koga oropali, bodi si v gori ali na bližnjem Koroškem. Pri-godilo se je, da so napadli štirje roparji nekega bajtarja, ki se je povračal k svojim, in mu vzeli ves zaslužek.
Bajtar ta povedal je pri sodbi, da je med onimi razbojniki poznal mlinarjevega sina Martina, ki mu je bil dobro znan, ker je, ko je še oče njegov živel, večkrat ali kaj prodal ali pa prenočil v mlinu Bistriškem. Mnogo hodili so za Martinom, da bi ga vjeli, pa ves trud bil je zastonj; zakaj bil je zvit tako, da je pete odnesel povsod, kjer koli so ga zalezovali. Imel je stanovnike oddaljenih krajev in posamnih hiš za opazuhe in ti so mu morali streči in varovati ga nevarnosti, če ne, bi jim bil požgal pohištva ali pa kaj drugega storil.
Med tem preteče zopet pet let. — Blagoslov Božji nadsival je mlinarjeve Bistriške. Dva krepka, zdrava dečka igrala sta se po ledini. Eden nju bil je star šest, eden pa pet let Eno otroče, pol leta staro, pa je ležalo v zibelki pod varstvom mile matere svoje. Stari Ivan imel je posla dosti. Rezal je majhne puške in sablje iz desk za dečka , zgo-tovljal je jermenje iz obrezkov papirnatih, ki je dobival jih od starega očeta učitelja. Narejal je tudi torbe za patrone in klobuke črno pomazane. Vadil je dečka, kako naj ska-četa in še drugo , sploh kar mora znati vojak, in vse to tako resno, da je vojake smeh lomil vselej, kadar so ga vidili, vzlasti pa če je s pipo v zobeh po koncu hode kazal jima, kako stopa hraber vojak.
Mlinar T-r jako je obogatel. Pa kako bi ne bil, ker je bil nevtrudljiv. Povečal je mlin in priredil vse po všeči. Nakopičeno kamenje, velika apnenica kazala je, da ima biti mlin prihodnje leto še veči. Začel je hoditi v Trst in tržiti z moko. To mu je donašalo veliko dobička, posebno ker je bila vožnja lahka. Jože tržil je ob enem tudi s platnom in z druzimi zemeljskimi pridelki, kar mu je naklonilo mnogo posla, mnogo potov.
Dogodilo se je, da je Jože enkrat v jeseni peljal dva voza moke v Trst. Neko saboto že proti večeru sedela je Marija zunaj, malo dete ležalo je v zibelki pred njo in je spalo, dečka pa sta igrala s kamenjem in zidala hišo, kar navadno prav radi počenjajo otroci. Marija gledala je, kako se sinka igrata, in zibala je malo. Starega Ivana ni bilo doma, šel je bil obiskat brata učitelja. Družina je bila vsa na polju, so namreč ravno želi; samo star, gluh hlapec je ostal doma pa dve dekli.
Med tem se približa človek, ki ga je bilo lahko spoznati, kdo je. Obraz bil mu je zavit v modro, umazano, strgano ruto; na glavi je imel star klobuk, pomaknjen na oči; haljina, vsa raztrgana, pokrivala mu je črno telo; hlače so mu bile do kolen, noge pa bose. V eni roci držal je palico in velik molek, na ledjih pa mu je visela culja, polna cunj in druge vsakoršne sumljive robe. Korakal je varno, delal se je bolnega. Do Marije pridši pozdravi jo: »hvaljen Jezus** — in ona mu odgovori: „amen na veke." Čeravno mu ni nihče rekel, se vendar vsede prav blizo Marije na klop in odloži culo.
Bilo je Marije groza vale, ko je ugledala tega človeka; ta-le govor pa jo še sosebno preplaši:
„Mati, ste morebiti sami doma? — jo vpraša berač — kaj pa sedite tako sami pri otrocih tu?"
Marija se strahu zlaže, daje za zdaj sicer sama doma, al mož je z družino vred na polju, in bo zdaj zdaj doma.
Kak strah spreleti Marijo, ko se čudno nasmeja berač in reče: „Bog daj, da oče srečno popotuje, da se zopet po-
198
vrati; zakaj dobro vem, draga žena, da je zdaj malo dalje kakor na njivi".
To je izustil, potlej pa zabodel palico v zemljo, začel prekopavati po culji in pogledavati Marijo. Ta čas bila je na Krajnskem nevarna drhal pod imenom „rokovnači" znana. Ljudje ti klatili so se povsod okoli mnogotero našemeni. Marija je vale vedila , kaj pomeni v zemljo vtaknjena palica, zato pokliče deklo, ktera, ko pride, odnese zibelko v hišo, pelje sabo dečka ter se kmalo povrati s flašo vina in hlebom kruha. Berač potegne zdaj ruto z lic, vzame nož, prepolovi hlebec, ga vrže pol v torbo , pol ga pa jame v slast jesti. Na Marijo se kar nič ni ozrl.
Marija ga je med tem pogledovala od strani ; zadnjič pa je spoznala ga, kdo je — da je Martin. Vsa plaha se vsede na bližnji kamen. Berač se naje in zavije obraz zopet v robec pa reče: wGlej, kako zamiram skrbi in glada; misli si — le od milošnje se živim , toraj lahko veš , da mi je treba denarja; Vi ste mi zopet 20 for. dolžni za petletni najem; pa zato, ker sem toliko trpel in vas čakal, mi boš dala 10 tolarjev več. Prinesi mi denar vale, al da si me vidila, tega ne povej nikomur, veš da ne !tt
Z neizrečenim strahom poslušala je Marija roparja, vzlasti, ker ni imela, da bi mu dala, kolikor je zahteval. Dal je bil mož malo da ne ves denar, ko je mlin popravljal, in za moko; zapustil ji je samo toliko, kolikor je potrebovala do njegovega povratka. Pa zastonj mu je pripovedovala. Prinese mu 5 tolarjev — ves denar, kar je imela ga in ga prosi, naj potrpi, ker nima več kot to; bo že dodala kmali, kar manjka. Al Martin se ne zmeni ne za njeno prošnjo, ampak jame groziti ji, in ravno jo hoče pred njim klečečo in jokajoeo udariti, kar se začuje vriš, petje in pok z biči.   Družina je vračala se.
Martin popade zdaj torbo in hiti dalje groze se: „Le čaki, trpela boš še zavoljo svoje trdovratnosti in skoposti!"
Marija se iz vsega srca zahvaljuje Bogu, da jo je rešil. Kmali nato dojdejo vozovi z njive, stari Janez pa ž njimi.                                                              ^Konec prih.J
204
Kratkočasno berilo.
Vojaški begun.
Krajnska narodna pripovedka.
I* Le p tira.
(Konee.)
Drugi dan zvečer so pričakovali mlinarja; pa mesec je že priplaval na večernem obnebji izza gora, in se ga ni bilo. Marija spravi otroke spat, moli v velicih skrbeh, kje da je mož, da ga ni, se uleže in zaspi.. Imela pa je čudne sanje. Zbudi se — čuje zvon — soba se razsvetli, velik vriš nastane. — Marija se do dobrega zdrami in zapazi, da je soba polna gostega dima. Vsa zmotena zagrabi dete v zibki, hiti ž njim skozi vrata, malo da se ne zaduši — in pade celo v nezavest.
Plat zvona zbudil je ljudi in privrelo jih je mnogo iz Bistrice.
Ž njimi tudi župnik (fajmošter) in oče Marijni. Prišel je branit ognju. Pa kako se prestraši, ko dobi preljubo svojo hčer v omedievci. Hitro dobi vode in ji ž njo pomaga nekoliko k zavesti. Ko se reva toliko zave, da ve, kje je, z žalostnim glasom zakliče po imenih v sobi ostala sinka, ter hoče v ogenj po nju. Toda stari Ivan, ki je bil ravno blizo nje, jo zadrži in sam plane v zapaljeno hišo. Ko zgine v ognju in dimu, strah smrtni obvzame vse.
Tisti mah priderdra voz. Mlinar T-r dojde ter čuje, kaj se je dogodilo in v kaki nevarnosti so otroci. Ogenj je že širem gorel, Ivan ni mogel skozi vrata več. Strah je prevzel vse na vseh straneh. Že je hotel Jože življenje svoje dati za življenje sinov svojih. Al v tem hipu vidijo Ivana, kako hrabro od zadej ven koraka s pipo v zobeh, eno dete mu je na rami, drugo pa pelje sabo. Stariši pre-veseli objemajo sinka svoja srečno rešena, Ivan pa prične velevati prišlim , kako naj branijo, kje naj kdo poprime in kako. Obveljalo je ljudem, da so z zedinjenimi močmi ustavili ogenj, ki je upepelil malo da ne vso hišo in veči del mlina. Kaj bilo je te nesreče krivo, se ni dalo zvediti; sumili so pa, da je nekdo zapalil. Začelo je najprvo v hiši goreti,   hiša pa bila je polna drv   gori   do slamnate strehe.
Mlinar T-r blagodari Bogu za srečno otetbo milih svojih. Staremu Ivanu bil je hvaležen iz dna svojega srca za veliko podporo njegovo, al ta se ni hvale prevzel, ampak trdil je, da je podvzetje njegovo le majhno bilo, za ktero je potreba same srčnosti , al da je povsod srčen bil, to pokazujejo mnoge bitke, v kterih je vselej srečno všel nesreči, če tudi je tisoč in tisoč krtač švigalo sem ter tje. Pogorelo je mnogo reči, kar je pa najboljega bilo, ostalo je, ker je bilo v varno obokani shrambi.
Jože si je zopet opomogel sčasoma. Spomladi začel je zidati in tisti dan ob letu, ko je pogorel, je zopet stal mlin bistriški lepo sozidan in priredjen, ravno tako tudi hiša in vse drugo gospodarstveno poslopje, ktero bilo je zdaj z opekami krito. Mlinar poprosi prečastitega gosp. župnika, da pridejo k njemu na goste in da mu pri tej priliki blagoslove novo poslopje. Gospod župnik mu ne odreko! Obedovali so in pri obedu bilo je osem domačih in g. župnik, Marijni oče, palir in okrajni predstojnik.
Govorilo se je o požaru; Ivan pripoveduje, kako je kakor razborit vojak brž ugledal nevarnost, ko ni mogel skozi vrata in kako je z detetoma odzadej všel. Vesel, ker mu je tako srečno izšlo se, vzame pipo v roke, jo nabaše, zažge in vtakne v usta.
Društvo bilo je veselo, samo Marii je nekaj težilo srce. Bili so ravno najbolj živi, ko prinese sodniški služabnik oglas, da so ubežnika Martin-a G-rja v planini vjeli in ga že odpeljali v Ljubljano v zapor.
Marii pade kamen s srca in odkrije gostom vse o Martinovem početju , kar dozdaj ni hotla povedati, ker se je bala Martina.
Pol leta pozneje bilo je mnogo ljudi po Ljubljanskih ulicah. Vojakov veliko stopalo je polagoma in malega zvona žalostni glas razlegal se je z grada. Sredi vojakov šel je človek v železje vklenjen s križem v roki. Spremljal ga je duhovnik, ki je tiho molil z nesrečnikom vred. Človek ta bil je bled, upadenih in pobešenih oči. Bil je Martin G-r. Uro pozneje bil je mrtev.
Pri sodbi obstal je, da je mlinarju zapalil mlin zato, ker mu ni Marija dala denarja toliko, kolikor ga je zahteval.                                                                    Podgoriški.
205