POEZIJA
39 9 807
POEZIJA
Uroš Zupan
Prihod plime
Bog je prostor, ki se celi. Rainer Maria Rilke
IGRANJE BOGA
Dve leti je moja senca deževala v jezik. Svei se ni spremenil. Planet se čisti in krvavi. Mesec sledi mesecu. Sončna in deževna razpoloženja se izmenjujejo. Po pločnikih se sprehajajo ljudje. Posedajo po kavarnah in se pogovarjajo. Branjevkc na tržnici šo prijazne. Sveža zelenjava diši. Raj in padec se včasih znajdeta v ravnovesju. Pogled v svet, zapuščanje lastnega kozmosa, razširi življenje in skrha robove. Zemlja je tista, ki prišteje čas, Natašino telo, njena toplota in njen glas. Če jih moja sebičnost spodmakne, me prestavi v drugo dimenzijo in drugo hitrost. Križam sebe in ljudi. Tema za pošastjo jezika se vname. Raketa brez posadke zapusti izstrelišče. Nekdo, ki se je sam / podal na južni tečaj, v mislih prešteva rf 's ledene kvadre, jih sestavlja v zgradbo h?	smisla, da v svoji zamaknjeni slepoti
1 T E R A T U R A	1
ne uniči ljubezni. Mojemu prijatelju se je prejšnji teden rodila hčerkica. Jokal je, ko je zagledal njeno glavico. Zdaj je spremenjen in drugačen. Njegov glas je mehkejši in na obrazu mu počiva sled luči. Tudi jaz bi rad položil dlan na vzhajajoči ženski trebuh, na polne ženske prsi. Edino človeška mera lahko veže nase kisik. Kriteriji iz umetnosti, preneseni na ljudi, zakrijejo bistvo sveta. V neznanem stoletju Parcival nepremično zre v tri kaplje krvi na snegu. Obstajajo stvari v življenju, pomembnejše od igranja Boga.
KRIŽANJE
Veter s praspomina ledeni na obrazih. Svež zrak prekriva prah. Trikrat zatajeno Ime si išče dom v sredici kruha. Roka spi na trdi
postelji lesa. Trn odpira izvir na čelu. Najtišja prošnja poglablja brazgotine zvezdam. Od mirovanja se drobi kri. Brez lastne krivde smo
padli, še pred začetkom Besede. Usoda izbranih prič je, da njihovi geni postanejo kraljevske krone v
zraku. Ko ni več telesa, raso nadaljuje misel. In vrnitev v vzporedni čas poteka brez bolečin.
2	LITERATURA
IZGUBLJANJE
Kontinent se trga od kontinenta. Tamponske cone popuščajo. Tla se spodmikajo izpod nog. V tišini tečejo kot lava. Stene pogleda v
prihodnost prerašča mah. Spomin daje umetno dihanje jeziku. Njegova starost se dotika otroštva. Niti najbolj natančna beseda ne vrne barve glasu. Doba
ponovnega prilagajanja življenju ostaja skrivnost. Plima zamenja oseko, oseka plimo. Za zunanji svet ni ugasle
zvezde, ni sprememb. Le neznanec se začne prebujati z obljubljenim ključem do tujih sanj v dlaneh.
SWEDENBORG
V sanjah se barva razpre, poišče telo za svoj zvok, poišče svojo besedo. Zadiši raj. Zemlja se obrne. Reka steče na nebo.
Zapisujejo se vsi tokovi zavesti, kot po nareku. Izbrana misel vedno lebdi zunaj civilizacije. Njena hitrost je neprevedljiva. Ob krizah
razjasni tokove in smeri, natoči vodo v kakšno čelo. Očiščeni smo. Greh nikoli ne traja. Je le podnebje, skozi katero
v tistem trenutku potujemo. Ko mine, ko prestopi v smrt, se pozablja kot bolečina. Zrak nad mavzolejem v Uppsali vztrepeta.
E R A T URA
Končni cilj besede je vedno njen tretji smisel. Ko ga doseže, šibkost zamenja moč. Angeli nad Temzo dobijo peruti in misel
z lista, všitega v podlogo plašča, ohrani konstantno temperaturo v jedru možganov. Bolezenska stanja določijo tisti, ki se
bojijo izgubiti moč. Obema svetovoma so potrebni -mir in ravnovesje, prijateljstvo elementov, ljubezen zunaj in znotraj telesa,
senca zunaj in znotraj luči. Ključ za odrešitev in negativ jezika sta shranjena v Novem Jeruzalemu.
PRIHOI) PUME
Življenja pljuč so izrinjena iz zalivov. Razkrito obličje lune dviguje senco mestu. V zaklenjenem jeziku dogoreva
gibanje sveta. Rob spanca zajema poudarke iz šifer oceana. Skoz množino segmentov tišine narašča voda.
Nikjer ni nič dokončnega. Premakljive so vse meje in odprte vse poti.
Čez obzorje misli seže teritorij rib in menjava imen, iz govorice izbriše smrt.
4	L I T E R A T U
R A