Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 H Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 • Tel. 83-177 PODUREDNISTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 13.000 Letna inozemstvo .... » 18.000 Letna inozemstvo, USA dol. 25 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m Leto XXXII. - Štev. 16 (1599) Gorica - četrtek 17. aprila 1980 - Trst Posamezna številka lir 300 Svoboda vesti ie naiorei iskanje resnice Posuetiteu ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja Novi ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar Na študijskih dnevih v Dragi pri Trstu ie leta 1972 predaval tudi dr. Alojzij Šuštar, takrat škofov vikar v Churu v Švici. Naslov predavanju je bil Svoboda vesti kot izraz človekovega dostojanstva. Iz te-ža predavanja smo iztrgali en del, in sicer tistega, ki govori o iskanju resnice, ter ga Posredujemo našim bralcem ob posvetitvi msgr. A. Šuštarja za škofa ljubljanskega. Kot brez resničnega spoznanja svobodna odločitev ni mogoča, tako je za svobodo Vesti spoznanje resnice neobhodno potrebno. Najprej se to pravi, da ima vsak človek kot oseba pravico do resnice, do popolne in vsestranske resnice. Samo resnica osvobodi človeka. Negativno to pomeni, da zaradi svojega dostojanstva in zaradi svobode vesti nihče ne sme biti oviran pri iskanju in spoznavanju resnice. Nihče ga ne sme omejevati v iskanju resnice s tem, da bi mu zakrival resničnost, mu onemogočal vpogled v dejstva, mu kratil informacije, mu branil kritično presojanje virov sPoznanja in metod, ki pridejo do uporabe Pri razlagi in utemeljevanju resnice, ali mu vsiljeval s pomočjo propagande ali gesel le razne ideologije. Pozitivno pa svoboda vesti pomeni, da »resnica ljudi ne sili k priznanju drugače kot z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove«, kot pravi koncilska izjava o verski svobodi (št. 1). Zato pomeni svoboda vesti prostost od vsakega siljenja v družbi »tako od strani Posameznikov kakor tudi od strani družbenih skupnosti in katere koli človeške obisti« (št. 2). RESNICO JE TREBA ISKATI Ker pa človek resnice, ki ga osvobodi, nima enostavno sam iz sebe, ampak si jo mora pridobiti, in to s pomočjo drugih, Posameznikov in družbe, je važno vprašanje, na kakšen način naj se to dogaja. "Resnico je treba iskati na način,« poudarja vatikanski koncil, »kakor je primeren dostojanstvu človeške narave in njeni družabni naravi, to se pravi s svobodnim iskanjem, s pomočjo pouka ali vzgoje, z medsebojnim občevanjem in razgovorom. Na le načine namreč ljudje drug drugemu odkrivajo resnico, ki so jo našli, ali menijo, d® so jo našli, in se tako medsebojno podpirajo v iskanju resnice« (št. 3). SVOBODA VESTI IZKLJUČUJE PRISILO Daljnosežnost teh načel, ki jih je v Cerkvi šele II. vatikanski koncil na podlagi dolgih in deloma zelo ostrih debat tako jasno izpovedal, se pokaže, če jih obrne-n*o na čisto konkretne razmere, in to ne samo v razmerju Cerkve do svetne družbe, temveč tudi v Cerkvi sami in za vernike v Cerkvi. Tudi zanje velja, da imajo vedno pravico do polne in vsestranske resnice in da pri iskanju in spoznavanju te resnice niso dovoljena nobena druga sredstva kot moč resnice same. Tudi v Cerkvi svoboda vesti izključuje vsako siljenje, vsako nadomeščanje stvarnih argumentov z le avtoritativnimi disciplinarnimi odločitvami, in zahteva iskanje resnice na način, ki je primeren dostojanstvu človeške osebe, to se pravi s svobodnim iskanjem, s pomočjo pouka in vzgoje, z medsebojnim poučevanjem in razgovorom. Kar koncilska izjava zahteva za postopanje nasproti tistim, ki vere še ne poznajo, »da nikogar ni dovoljeno proti njegovi volji siliti, naj se oklene vere... da se v verskih zadevah izključuje vsakršno prisiljevanje s strani ljudi« (št. 10), isto velja tudi v Cerkvi. Če Bog sam ljudi samo »kliče«, ne pa sili, »da mu služijo v duhu in resnici, če jih to klicanje sicer obvezuje v vesti, prisili pa jih ne, če Bog sam upošteva dostojanstvo človeške osebe, ki jo je on sam ustvaril in ki se mora ravnati po lastnem premisleku ter biti svobodna« (št. 11), potem to toliko bolj velja za razmerje in ravnanje cerkvene avtoritete nasproti vernikom. Po Kristusovem zgledu imajo tudi predstavniki cerkvene oblasti samo možnost, da »ljudi potrpežljivo vabijo in jih pritegujejo«, »ne pa jih prisiljujejo«. O Kristusu pravi koncilska izjava: »Spričal je resnico, toda ni je hotel vsiliti tistim, ki so mu nasprotovali. Njegovo kraljestvo se ne uveljavlja z mečem, temveč se postavlja s pričevanjem in poslušanjem resnice, raste pa z ljubeznijo, s katero na križ povišani Kristus ljudi priteguje k sebi« (št. 11). isto velja tudi za cerkveno učiteljstvo in njegove predstavnike in zastopnike v vseh oblikah. Kakor so apostoli po besedah koncila »ljudi spreobračali... ne s prisiljevanjem niti z evangelija nevrednimi prijemi, temveč v prvi vrsti z močjo božje besede., do slabotnih pa, čeprav so ti živeli v zmoti, imeli spoštovanje in tako pokazali, da bo vsakdo izmed nas zase dajal odgovor Bogu (Rim 14, 12), in kako je v skladu s tem vsakdo dolžan poslušati svojo vest« (št. 11), tako morajo ravnati tudi vsi nasledniki apostolov. Apostoli so »z neomajno trdnostjo verovali, da je evangelij božja moč v odrešenje vsakomur, ki veruje«. Zavrgli so torej sleherno »meseno orožje«, se držali zgleda Kristusove blagosti in skromnosti (nadaljevanje na 2. strani) Na belo nedeljo, 13. aprila je ljubljanska nadškofija — in z njo vsa slovenska Cerkev — živela svoj veliki in lepi d n, ki ga je ogrevalo prvo pomladansko sonce. Njen novi nadpastir dr. Alojzij Šuštar je prejel polnost škofovske časti, službe in odgovornosti. Nad štiri tisoč vernikov se je v stolnici, spremenjeni v cvetlični vrt, in na dvorišču škofijske palače dejavno udeležilo posvečenja. Za vstop v stolnico so bile potrebne vstopnice, ki so jih porazdelili po vseli dekanijah v nadškofiji, da je bilo tako prisotno celotno škofijsko občestvo. Duhovnikov je bilo morda do pet sto; mnogi so somaševali: iz slovenskih škofij, iz zamejstva in iz inozemstva — zastopniki, sošolci iz Germanika. Škofov je bilo 28 in med njimi kardinal in nadškof dr. Ladislav Lekai iz Esztergoma (Budapest), ki pa ni somaševal. Od naših so bili navzoči goriški nadškof Coco-lin z vikarjem Simčičem, tržaški škof Bellomi z vikarjem Škerlom in zastopnik videmskega nadškofa Battistija. Zastopane so bile nekatoliške verske skupnosti, kakor tudi islamska. Med oblastmi smo opazili podpredsednico Izvršnega sveta Slovenije Maro Žlebnik, predsednika verske komisije Kolmana, ljubljanskega podžupana Nika Luke-ža in Antona Ziberta, župana občine Trebnje, odkoder je novi nadškof doma. V prvi vrsti je sedela 85-letna nadškofova mati in škofovi naj ožji sorodniki. Izjava ministrskega predsednika Cossige o slovenski manjšini V svojem nastopnem govoru je ministrski predsednik Francesco Cossiga glede slovenske narodne manjšine dal naslednjo izjavo: »Kar se tiče vprašanja manjšine slovenskega jezika namerava vlada pripraviti organski ukrep za njeno zaščito in to v tesni povezavi z deželo Furlani jo-Julijsko krajino, potem ko bo končala svoje delo posebna komisija, ki je bila v ta namen imenovana, in na podlagi njenih zaključkov. Vlada smatra probleme manjšin kot probleme omike, ki jih je treba rešiti v pravem odnosu med posebnimi in splošnimi pravicami, v okviru resničnega in pravšnega upoštevanja načela enakopravnosti med večino in manjšino, načelo, ki naj velja za vse in ki zanj jamči in mora jamčiti pravna država«. V zvezi s to politično voljo sedanje vlade je tudi delo posebne podkomisije za vprašanje o globalni zaščiti slovenske narodne manjšine, ki je dva dni zasedala v Benetkah pretekli teden in se zdi, da uspešno. V tej podkomisiji je pet slovenskih in pet italijanskih članov. Podkomisija bo znova zasedala še pred koncem tega meseca, kajti svoje poročilo mora predložiti glavni komisiji v Rimu do srede maja. Obstaja torej trdno upanje, da se bo to pot zadeva globalne zaščite slovenske narodne skupnosti premaknila in da bo želja postala dejstvo. POSVETITEV NOVEGA NADŠKOFA Glavni posvečevalec je bil apostolski pronuncij v Jugoslaviji Mi-chele Cecchini, ki je ves obred opravil v slovenščini; soposveče-valca sta bila škof Johannes Von-derach iz Chura v Švici, ki je bil veliko let Šuštarjev škof, in ljubljanski pomožni škof Stanko Lenič. Somaševali so seveda vsi drugi škofje, ki so pri posvetilni molitvi dejavno sodelovali in položili roke na glavo novemu škofu. Med temi naj omenimo: nadškofe iz Zagreba, Reke in Sarajeva, škofa Ambrožiča iz Toronta v Kanadi, skoraj vse jugoslovanske škofe, škofa Kostnerja iz Celovca, pomožnega škofa iz Varšave, škofa iz Pecsa na Madžarskem, škofa iz Namurja v Belgiji: v glavnem so to bili predsedniki ali tajniki in predstavniki škofovskih konferenc srednje Evrope ter predstavniki Sveta evropskih škofovskih konferenc, pri katerem je bil nekaj let tajnik nadškof Šuštar. Kako se je vsem tem gostom predstavila slovenska Cerkev? Lepše in boljše se ni mogla. Kdo bo mogel opisati lepoto, svečanost in ubranost celotne slovesnosti in vsa doživetja, ki smo jih bili vsi v polni n* deležni? SLOVESNO PETJE PRI SVEČANOSTI Pevski zbor je s spremljavo orkestra med slovesnostjo — sveto mašo — izvedel vrsto skladb znanih mojstrov: tako so stopili pred Teheran še naprej izziva Že več kot pet mesecev se vleče dolga in mučna zadeva s priporom ameriških talcev na veleposlaništvu ZDA v Iranu. Okoli petdeset članov ameriške diplomatske misije čaka na končno razvozlanje tega zaenkrat brezizhodnega položaja. Iranske oblasti s predsednikom republike Ba-nisadrom so medtem pokazale, da še vedno niso kos situaciji. Islamskim »študentom« prepuščajo, da proti vsaki normi mednarodnega prava in civilnega sožitja med državami držijo priprte člane neke diplomatske misije. Kako more taka država upati na pozitiven razvoj, če ne zna ali noče urediti nekega tako pekočega in za svetovni mir nenavadnega vprašanja? Zadnje čase je novi iranski predsednik Banisadr, ki je bil pred meseci izvoljen za državnega poglavarja, sicer pokazal, da se ne strinja s početjem teh »študentov«. Vendar pa je spet prevladala trda roka, ki jo danes v Iranu predstavlja neizprosni verski voditelj Homeini. Ta v celoti podpira nezakonito in pustolovsko ravnanje islamskih »študentov«. Predsednik republike in vlada pa — izgleda — nimata nikake odločujoče besede. Po mnogih poskusih rešitve vprašanja, ob intervencij glavnega tajnika OZN Wald-heima (ki je moral pred meseci skoraj zbežati iz Irana, če si je hotel ohraniti življenje) do zadnjih političnih in diplomatskih poskusov papeža Janeza Pavla II. in vlad Evropske gospodarske skupnosti je ostalo vse pri starem. Vse to pa je naletelo na gluha ušesa iranskih voditeljev. Kot znano, so se podali veleposlaniki devetih držav EGS do Banisadra z zahtevo, da jim sporoči, kako in kdaj bodo izpustili ameriške talce. Predsednik pa je njih predloge enostavno preslišal in zadeva je še vedno v slepi ulici. Nova napetost je namreč nastala, potem ko je »svet revolucije« v Teheranu zavrnil predlog, naj bi talce premestili iz zasedene ambasade pod okrilje iranske vlade. S tem bi verjetno naredili prvi korak na poti postopne rešitve celotne zadeve. Do tega pa ni prišlo prav na ukaz samega Homeinija. Ameriški predsednik Carter je zato takoj podvzel vrsto sankcij gospodarskega značaja proti Iranu, kot je že pred meseci zagrozil, a je potem začasno te akcije opustil. Sedaj pa je spet situacija silno akutna, zato so se ZDA odločile, da pokažejo trdo roko. V Perzijski zaliv pa medtem plovejo razne ameriške mornariške enote. Carter je še naprosil evropske zaveznike v EGS, naj solidarno nastopijo z njim na poti sankcij. Evropske države si tu niso bile edine, ker so se verjetno zbale zaradi svojih interesov petrolejskega oz. energetskega značaja. Vseeno pa so članice EGS po sestanku zunanjih ministrov v Lizboni pokazale konkretno iniciativo z odločitvijo za posredovanje svojih veleposlanikov v Teheranu. Vsi omenjeni veleposlaniki so nato zapustili iransko prestolico, da poročajo svojim vladam. Kako se bo zadeva končala, ni mogoče predvideti. Jasno pa je, da so ZDA verjetno že prepozno podvzele svoje ukrepe. Današnji iranski režim temelji na pustolovščinah in popolni brezumnosti. Ce je bila šahova vlada nedemokratična, ji gotovo vseeno ni primere s sedanjim brezvladjem in totalno anarhijo v državi. Islamski fanatizem v svojih skrajnih oblikah se danes kaže v vsej svoji nevarnosti in gotovo ne pretiravamo, če rečemo, da današnja Homeinijeva protizahodna napadalnost in fevdalno-verski fanatizem spominjata na nekdanjo agresivnost turških sultanov proti krščanski Evropi... Katoliška akcija se bo srečala s papežem Za prihodnji mesec junij ima italijanska Katoliška akcija na programu veliko vsedržavno srečanje v Rimu; vršilo se bo 21. in 22. junija. Višek srečanja bo posebna avdienca pri sv. očetu. Računajo, da se bo srečanja udeležilo 50.000 članov iz vse države. nas Bruckner, R. Wagner, Haen-del (spev po berilu, ki ga je pel tenorist Anton Dermota, in Aleluja), H. Sattner (arijo iz oratorija Assumptio je pela sopranistka Vilma Bukovec, nadškofova sošolka iz osnovne šole), M. Tomc, p. Ač-ko, C. Franck. In ljudsko petje »S skupno pesmijo prosimo«, Svet, zahvalna pesem, Marija skoz življenje, petje litanij svetnikov, ko je novoposvečeni škof ležal na tleh pred oltarjem? Kaj takega je bilo mogoče doživeti samo v Ljubljani. Inozemski gostje so kar strmeli in so to tudi priznali. Slovesnost se je začela v škofijski palači, kjer so se zbrali škofje in duhovniki, ki so v sprevodu spremili novega nadškofa do oltarja v stolnici. V stolnici ni bilo posebnih govorov: škof Lenič je le napravil uvod v bogoslužje in pozdravil navzoče. Po ustoličenju je novi nadškof sedel na škofovski sedež, kjer so se mu poklonili stolni kapitelj ter zastopniki duhovnikov in vernikov. Po obhajilu in zahvalni pesmi je spregovoril novi ljubljanski nadškof in slovenski metropolit. Njegov govor je izzvenel kot zahvala: Bogu, svetemu očetu, sobratom, staršem, dobrotnikom. Spregovoril je v slovenščini, v italijanščini (pronunciju je čestital ob 13. obletnici njegovega škofovskega posvečenja) in v nemščini. GOSTJE PRI BANKETU Slovesnosti v cerkvi je sledila večerja v škofijski palači, ki ni videla še nikoli toliko gostov. Kdo je bil pri mizi? Ljudje iz vseh delov Evrope in vseh mogočih poklicev in odgovornosti: od nadškofove matere in sorodnikov pa do madžarskega primasa. Kot prvi je spregovoril novi nadškof in se zahvalil vsem gostom. Skoraj za vsakega je imel prijazno besedo in osebno pripombo, saj je bila zbrana res mednarodna družba, ki je pričala o razgledanosti in priljubljenosti novega ljubljanskega nadškofa. Govoril je v treh jezikih: slovensko, italijansko in nemško. In ti trije jeziki so bili nekako uradni jeziki prijetnega večera. Svoje čestitke in voščila so v teku večerje izrazili: kardinal Lekai (nemško), nadškof Kuharič v imenu jugoslovanske škofovske konference (hrvaško), škof Vonderach iz Chura (nemško, v romanskem narečju, slovensko), podpredsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (francosko, slovensko), predsednik Kolman (slovensko), dekan teološke fakultete v Ljubljani Steiner (latinsko in slovensko), nadškof Cocolin (italijansko in slovensko), pomožni škof iz Varšave (poljsko in nemško), salezijanski inšpektor Borštnik v imenu redovnih predstojnikov v Sloveniji (slovensko), nadškof Pavlišič (hrvaško) in škof Grmič, ki je opozoril nadškofa na nove razmere in na potrebo po prenovi slovenske Cerkve. Posebne pozornosti je vreden pozdrav v italijanščini predsednika 112 evropskih nekatoliških Cerkva. Izrazil je svojo pohvalo za dosedanje ekumensko delo nadškofa Šuštarja in je zatrdil, da je njegovo posvečenje zgodovinski dogodek v življenju vseh Cerkva. Vsi se tega posvečenja veselijo. »Vse Cerkve brez izjeme se z vami veselijo!« Tudi mi želimo novemu nadškofu in v ta namen zanj molimo, da bi mogel vedno spoznati voljo božjo in jo tudi izpolniti. l.š. S TRŽAŠKEGA Cottolengou zavod V Turinu Mis,i ob primorski pevski reviji Mn rvrva.rl a1 !Xn a narlalin I T-vIl *-» 1^: ~.. ,.„„1 A „.. i-... :• • v • . • , V nedeljo 13. aprila je sv. oče obiskal v Turinu tudi Cottolengov zavod. Prav je, da kaj povemo o tem zavodu, ki je nekaj edinstvenega na svetu iz dveh razlogov. Prvič, ker vanj sprejemajo bolnike, ki jih nikjer drugje ne marajo; drugič, ker zavod nima nobenih rednih dohodkov. Vzdržuje se samo s prostovoljnimi darovi in s prostoVljnim delom zdravnikov, strežnikov in strežnic. Pravijo, da v zavodu ne vodijo nobenih računov. Za vse skrbi »božja previdnost«. Tako je hotel sv. Jožef Cottolengo, tako se dela še danes. Sv. Jožef Cottolengo je živel v Turinu v prvi polovici preteklega stoletja (1786-1842). Bil je duhovnik, ki je odkril svoj posebni poklic služenja bolnikom. Zgodilo se je namreč, da je leta 1828 prisostvoval smrti neke ženske, ki je bila bolna in noseča. V nobeni bolnišnici je niso hoteli sprejeti. Ob tem dogodku je v njem vzniknila misel, da ustanovi bolnišnico za take bolnike, ki jih drugje ne marajo, pa naj imajo katero koli bolezen in naj bodo katere koli vere ali barve kože. Istega leta je najel nekaj sob za take bolnike. Kmalu so bile prepolne. Zato je poiskal drugo hišo in sicer v predmestju Valdocco. To se je leta 1832 začela njegova ustanova, ki jo pozna ves Turin in tudi velik del sveta. Uradno se imenuje Piccola Casa della Divina Prov-videnza ali na kratko Cottolengo. Za strežbo bolnikom je Cottolengo ustanovil poseben red moških in žensk. Žen- ske se imenujejo »sestre vicenzine«, moški pa kratko »bratje«. V tej edinstveni bolnišnici je nekako zbrano gorje človeške družbe. Ko smo pred leti bili v Turinu, smo obiskali tudi to bolnišnico. Pokazali so nam le nekatere oddelke, kajti pravijo, da so tudi takšni, kjer bi se obiskovalci preveč vznemirili, če bi tiste bolnike videli. In vendar tudi takšnim bolnikom lepo postrežejo in zanje skrbijo v imenu Jezusove ljubezni. Človeški »humanizem« bi take bolnike »likvidiral«, krščanska ljubezen jim streže kot izvoljenim bratom Kristusovim. Ta hiša krščanske ljubezni je tudi hiša svetosti. Ustanovitelja Jožefa Cottolenga je papež Pij XI. proglasil za svetnika leta 1934. Leta 1977 je kot brat umrl v Cotto-lengu Luigi Bordino, star 55 let. Ko se je leta 1945 vrnil iz ujetništva v Sibiriji, je pustil očeta in mater ter vstopil v Cottolengo kot brat. Stregel je tudi najbolj prizadetim bolnikom z vso krščansko dobrohotnostjo. Ponavljal je: »Bolniki so naši, gospodarji in jaz sem zadovoljen, da sem njihov vajenec.« Umrl je za rakom v ožilju in je veliko trpel. Svoje bolezni se je zavedal, zato je ponavljal: »Naj se zgodi božja volja.«. Sedaj je izšel njegov življenjepis z naslovom »Iz Sibirije v Cottolengo«. Morda bo tudi ta brat prištet kdaj med svetnike. Toda saj bi pravzaprav vsi, ki strežejo v Cottolengu, zaslužili, da jih prištejemo med svetnike. Pismo s Formoze Pišem vam ob svoji 10-letnici bivanja na tem otoku. »Bil sem v ječi in ste me obiskali... Pridite, blagoslovljeni od mojega Očeta,« tako bo Jezus rekel tistim, • ki bodo na njegovi desni strani, ko bo sodil žive in mrtve. Med temi bodo gotovo tudi misijonarji in misijonarke in upam, da tudi jaz, ki že deset let obiskujem, tolažim, pomagam in skrbim za svoje drage jetnice v zaporu. Koliko sem jih že spoznala v teh letih! Med njimi sejem božjo besedo, učim jih moliti, berem sv. pismo in pojemo očenaš. Tu spoznajo Mater božjo in prosijo za njen kipec ali za križec. Večkrat sem slišala: »V tej temi sem prejela luč sv. vere.« Vedno jih je polno okrog mene v tastih dveh urah, ko so dovoljeni obiski, in še to samo med kosilom. Včasih jem tudi jaz z njimi kruh, ki mi ga z veseljem ponudijo. Več kot 300 jih je. Povečini so notri zaradi denarja. Včasih se zgodi, da si mož sposodi veliko vsoto denarja, pa ga ne more vrniti. Zato gre žena v zapor namesto njega. Tudi za dve leti in še več. Že deset let sejem božjo besedo med temi dušami, 'ki so vse poganke, a našo vero lepo sprejemajo. Včasih se kar čudim, kako čudovito dela božja milost v nekaterih dušah. Njih čustva so krščanska, ier Ljubijo Boga. Takih primerov i-mam dolgo vrsto in bi lahko sestavila celo knjigo. To se vidi posebno potem, ko pridejo iz zapora in živijo na lastnem domu. Zelo hvaležne so, prihajajo me obiskovat, mi pišejo, me vabijo na dom, iščejo Cerkev in želijo ohraniti to prijateljstvo do konca. Videla sem tudi, kako lep »oltarček« je napravila ena s tistimi stvarmi, ki jih je od mene prejela v ječi. Ona je bila tako vesela, jaz pa tako ganjena! Zanimivo je tudi to, da je neka ujetnica dva dni potem, ko je prišla na prostost, želela biti pri nas in se udeležiti polnočnice ter z nami moliti. Ko sem pred desetimi leti, tam na začetku, prosila za dovoljenje teh obiskov, sem začela z japonščino. Kupila sem knjige in začela jetnice učiti, ,ker so tako želele. Živijo vse skupaj v veliki dolgi sobi. Tu delajo čez dan in so samo med jedjo proste. Casa je vedno premalo. Kadar zazvoni, vse utihne in delo se začne pod vodstvom. Rekle so mi: »Rajši poslušamo besedo božjo in s tabo govorimo.« Tako se je začelo moje apostolsko delo. Marijini kipci in križci, katere delim, so vedno v moji torbici, a ko grem domov, je zmeraj prazna. Kipci dn križci, to so dar mojih dobrotnic, posebno Marijinih družbenic iz ul. Risorta v Trstu. Tam i-mam dobro dušo Doro Kosovel, ki za vse to do časa poskrbi. Naj gre tu srčna hvala tudi njej. Moje jetnice vedo tudi to, saj se čudijo, od kod prihajajo ti lepi kipci, ki se svetijo tudi ponoči, in toliko lepih križcev. Naše najlepše petje je očenaš, ki je natisnjen na podobici, ki jo ima vsaka pri sebi. Krasna molitev. »Odpusti nam naše dolge... Ne vpelji nas v skušnjavo«. Ko- liko lepih misli lahko dodamo pni tej molitvi. Želim, da bi jo vsaka jetnica znala na pamet in nikoli ne pozabila. Zato, kadar me prosijo za torbico, jo dobi najprej .tista, ki zna očenaš. Moram povedati, da je za naše jetnice nujno potrebna torbica iz blaga; vse si jo želijo za svoje potrebe. Kje naj jih najdem toliko? Torbice izdelujem sama, seveda zvečer, ker podnevi ni časa. Izdelujem jih iz vsakovrstnega blaga. Navadno so to pisani barvani vzorci, ki jih trgovine dajejo zastonj. Iz njih se da sešiti lepa torbica, ki jo dam za en »očenaš« na pamet. Pa ko pridem, me že čakajo na vratih: »Jaz znam očenaš, daj mi torbico!« Od veselja me je kaka mlada že objela in poljubila. So kakor otroci. Kako lepo je biti misijonarka! V božjem vinogradu si vedno mlada, četudi 60-letna. Kitajci pravijo: »Človek se stara, srce se ne stara«. Pri kristjanu je pa božja ljubezen, ki ohranja mladost. Molite zame, saj sem vaša Tržačanka, ki sem slišala božji klic, 'ko sem živela med vami, ko sem zahajala v Marijino družbo. Sestra Anica Miklavčič Na soboto pred oljčno nedeljo je bila v Gorici na vrsti pevska revija Primorska poje. V dvorani deželnega avditorija (nad vhodom katerega je kar boleče blestel napis »... della cultura friulana«...!) se je nabralo veliko število'ljudi, na odru pa se je zvrstilo enajst pevskih zborov. Ti so odpeli vsak po tri pesmi, celoten spored — odvijal se je brez odmora — se je vseeno kar zavlekel. V začetku je spregovoril podpredsenik SPZ, ki je skupno z Zvezo pevskih zborov Primorske organizirala revijo, nekaj besed o pomenu teh nastopov. Ni naš namen spuščati se v podrobna poročila ali ocene posemeznih nastopajočih zborov. Radi bi le zapisali nekaj misli v zvezi z revijo. Skupno ima Primorska poje okoli deset izdaj, goriška je bila nekje na sredi. Poleg tega bo pomembnejši nastop še v Trstu v nedeljo 20. aprila. Pobuda za podobne koncertne nastope je vsekakor zelo pozitivna in hvalevredna, saj tako ohranja vedno živo že staro slovensko primorsko zborovsko tradicijo. Ce so nekoč imeli naši zbori predvsem narodno obrambno vlogo, in to v najtežjih časih fašizma, so jo v veliki meri ohranili tudi danes. Casi so se seveda spremenili, z njimi pa tudi miselnost ljudi in način življenja. Vendar pa slovenska pesem še vedno privlačuje in povezuje v pevskih zborih veliko ljudi, posebej mladih. To je tudi pravo jamstvo za bodoči razvoj našega petja, posebej v slovenski manjšinski stvarnosti. . Gre pa tudi za drugo plat. Na takih množičnih pevskih revijah, kot je Primorska poje, nastopa veliko število zborov. To so dobri, srednji, povprečni in tudi slabši pevski ansambli. Ne bomo -tu iskali vzrokov za to stanje, ki pa je že samo po sebi naravno. Prav pevska revija pa mora predvsem težiti za tem, da tudi manj dobre ali bolj skromne oz. povprečne zbore navaja lk novemu in sistematičnemu delu na zborovskem področju. Ustvarjati mora voljo za resno izboljšanje in napredek, da lahko sama po sebi revija tudi postane nekak barometer zborovskega petja in pevske kulture zlasti na poustvarjalnem področju . NISO VSI ZBORI ZA VSE DVORANE V tem smislu je torej potrebno budno zasledovati pevsko rast posameznih zborov. Vloga prirediteljev ni samo v tem, da pripravijo nastop posameznih skupin, ampak tudi, da jih primerno vzgajajo po prej omenjenih načelih. Poleg tega pa bi morali tudi poskrbeti, da posamezne zborovske Skupine najbolj primerno porazdelijo in določijo kraj nastopov. Zdi se nam, da bi moralo to veljati zlasti za tista večja središča v zamejstvu — Trst, Gorica — kjer bi bilo umestno predstaviti boljše skupine. To ne iz kake namišljene aristokratske miselnosti, ampak predvsem zato, da v velikih mestnih dvoranah, kjer lahko prisostvuje tudi publika večinskega naroda, predstavimo take zbo- re, ki so na vsaj dostojni višini in lahko tudi s svojo interpretacijo kaj novega povedo. Obenem pa naj bi bila morda taka porazdelitev tudi nekaka nagrada za dosežene cilje in postopno izpopolnjevanje posameznih ansamblov. Na goriškem koncertu smo lahko poslušali različne zbore. Poleg nekaterih boljših ansamblov ali srednje povprečnih skupin je nastopilo tudi nekaj slabo pripravljenih zborov. Tega prireditelji ne bi smeli dopustiti! Revija sama bi morala postati zrcalo doseženega dela, in tu bi se ne smeli predstaviti tisti, ki niso dosegli vsaj minimalne stopnje v svojem pevskem razvoju. S temi cilji bi se morali soočati prireditelji in vsi tisti, ki jim je slovensko zborovsko petje — posebej v zamejstvu — pri srcu! Še beseda o programih. Iz lata v leto lahko beležimo precej stereotipne programe nastopajočih zborov. Vemo, da tega ni lahko vzporediti in vskladiti. Vemo tudi, da si amaterski zbor ne more privoščiti težjih in elitnejših skladb, razen malih izjem. Vendar bi lahko tudi na tem področju nekoliko bolj smotrno vodili u-metniško politiko. Pri programski izbiri je treba računati na okus, .tradicije, miselnost, kulturno vzgojo pevcev, itd. itd. Da o zmogljivosti niti ne govorimo. Vsekakor bi kazalo vsaj to, da bi v mejah možnosti programe nekoliko posodobili. Spat srečujemo zbore, ki npr. predstavijo v svojem sporedu kako poliifonsko delo, nato pa ga ne morejo niti v najele-mentarnejšem notnem branju izpeljati do konca. Znamenje, da potrebuje interpretacija polifonije primerno in zahtevno šolo predvsem in najprej dirigenta, nato pa -še vcepitev osnovnih zahtev za izvajanje tovrstne glasbe pevcem samim. Le tako bo lahko na tem področju prišlo do kakega realnega napredka. Prav je, da se lotimo stare glasbe, a treba jo je najprej razumeti! ZAMEJSKI ZBORI NA LETOŠNJI REVIJI Na reviji Primorska poje je nostopilo tudi več zborov z Goriške in Tržaške. Tako naj z goriškega večera omenimo zbore iz Štandreža, Števerjana, Proseka, Konto-vela, Mačkovelj in Gorice. Naslednji dan, v nedeljo, je v Dornberku med drugimi nastopil mešani zbor Štandrež. Mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice je na svojem nastopu predstavil tri posrečeno in smotrno izbrane skladbe. Prva je bil Agnus Dei iz Palestrinove Missa Bre-vis, sledila je pesem Trenotek skladatelja Marija Kogoja (izredno zanimiva in še impresionistično pobarvana skladba) ter Vrabčeva Gularja sem tjela jmiet. Goriški mešani zbor, ki ga vodi Stanko Je-ricijo, je nedvomno lepo in zalo dostojno predstavil prerez iz svojega zborovskega delovanja. Pokazal je tudi, da ima v svoji novi pomlajeni in številčno pomnoženi zasedbi vse pogoje za nadaljnjo umetniško rast. Bgsl Še nekaj misli na rob teološkemu tečaju Ponovno se oglašam in odgovarjam pisanju H. D. v številki Katoliškega glasa z dne 3. aprila. Njen prispevek sprejemam kot izraz določenega kroga ljudi, ki taiko mislijo in imajo pravico tako misliti; kot menim, da imam pravico misliti in svoje misli povedati jaz in še kdo drug. V članku H. D. me moti samo prevelika agresivnost do mene; vsako agresivnost pa je treba analizirati, ker ni zdrav pojav. Pravi, da je bilo moje pisanje o malem teološkem tečaju v Gorici »neobjektivno, nepremišljeno, izzivalno« in še kaj; če je tako, potem izraža njeno pisanje mišljenje noja, ki skriva glavo pod pesek in se tolaži, da je vse v redu, zato ker ne vidi, kar se dogaja okrog njega. Med nami na verskem področju še zdaleč ni vse v redu. Vera, ki bi morala kristjana razlikovati od drugače mislečih, nam k temu ne pomaga. V zadnjih časih se je miselnost ljudi nekako livelirala. Zabrisali so se ostri razločki; namesto svoje ideologije zagovarja večina neko kompromisar-stvo in neko generično enakost in skupnost v bojih za pravice. Žalostno je pri tem to, da se ob tem kompromisarstvu zgubljajo še druge vrednosti. Večina levičarjev in katoličanov zagovarja svoje prepričanje in živi po njem samo, dokler to ne nalaga posebnih dolžnosti in odpovedi. Če govorim o naši vernosti, mislim, da se to ustavi precej na površini. Prava vera nastopi šele ob dejanjih; dejanje vere pa ne more biti samo to, da damo od tistega, kar nam ostaja. Zgledov o dejavni veri bi lahko navedel veliko; o njih v naši skupnosti pa bi težko poročal. Tudi zato, ker tisti redki, ki taka dela oprav- Bralci pišejo Ijajo, ne govorijo radi o sebi. Rekel bo kdo, da so taki stoodstotni kristjani v vsaki skupnosti redkost. Gotovo je tako. Posebnost med nami pa je, da nekateri zagovarjajo kulturniško krščanstvo, ki živi samo od besed in zunanjosti. Bral sem tudi, da pobude, kot je bil mali teološki tečaj, samii ustvarjamo, kot da iz nas zrastejo. H. D. dobro ve, da bi še zdaj in morda še dolgo čakali na ta tečaj, če bi ne bil prišel med nas tisti, ki je zanj poskrbel. In če take pobude iz nas ne zrastejo več kot nekoč, kaj bi se hvalili in skrivali glavo v pesek! Zadovoljstvo zaradi tega, kar imamo, mora biti vedno kritično. Svoje krščanstvo moramo gojiti, ga razvijati dn ga izpopolnjevati z dejanji. Po tečaju je bil na sporedu še en večer, kot priložnost za končni razgovor o vprašanjih, ki so prišla na dan. Kolikor mi je znano, n.i bilo udeležbe. Ta izgubljeni večer, kot vsi zapravljeni ponedeljkovi večeri niso le poskusi, ki niso uspeli kot pravi H. D. To so simptomi in škoda je, če jih ne opazimo in jim ne damo pomena, ki jim gre. Za zaključek še dve pojasnili. Moj prvi članek ni bil poročilo o malem teološkem tečaju, ampak le moje misli ob njem; in prav gotovo nisem imel namena, da bi omalovaževal tečaj, saj sem pomagal pri njegovi Izvedbi. Sicer pa bi bil osebno zelo zadovoljen, če bi še kdo drug prispeval svoje mnenje in razširil debato, ki se ob samih predavanjih malega teološkega tečaja ni dovolj razvila. B. Š. OPOMBA UREDNIŠTVA. Ker B. S. poziva k debati, ki se kot uredništvo tudi mi oglasili, in sicer k njegovi oznaki »kulturniško krščanstvo«. Ne vemo, če smo točno razumeli njegovo oznako, vendar se nam zdi, da meni s tem tiste krščanske ljudi med nami, ki se ukvarjajo tudi s kulturo. To bi bili člani naših pevskih zborov, prosvetnih in športnih društev ter drugih organizacij. Vsi ti se v eni ali drugi obliki ukvarjajo s kulturo. Pri teh je res nevarnost, da se ustavijo pri kulturi. To se pravi, da jih ni skrb za rast milosti (maša, zakramenti, molitev); ne čutijo potrebe se poglabljati v veri (pridige, duhovna srečanja, verske konference); se ne zavedajo dolžnosti krščanskega pričevanja v sodobnem svetu (dobrodelnost, kateheza v družini, sodelovanje v župnijskem občestvu idr.). Zadovoljni so, da pojejo, tudi v cerkvi, nastopajo na odru, tekmujejo v športu in hodijo na izlete. Tu je resnična nevarnost »kulturnega krščanstva«, ki more kristjana pozunanjiti, poplitviti in zazibati v prepričanje, da je že dober kristjan. Toda zaradi te nevarnosti ne bomo opuščali kulturnega udejstvovanja, temveč je potrebno, da takim kristjanom pomagamo narediti še korak naprej do zavestnega krščanstva. Tu pa duhovnik ne more veliko doseči, če ne priskočijo na pomoč sovrstniki z dobro besedo, z zgledom, s prepričevanjem. Tržačani na Markovo v Dolomite Nad 600 Tržačanov odhaja v petek 25. aprila na pomladanski romarski izlet v domovino papeža Janeza iPavIa L, v Canale d’Agordo v škofiji Belluno. Odhod iz vseh krajev ob šestih po legalni uri. Vsi, ki so vpisani pri Fortunatu, vstopijo na avtobuse na trgu Oberdan, vsi drugi, kakor je doma javljeno. Približno ob desetih imamo našo romarsko mašo v katedrali Matere božje v Bellunu nato skupno kosilo v dvoranah pivovarne Pedavena pri mest« Feltre. Tu bo vsa romarska družba doživela urico veselja z »Galebi« z Opčin, nakar se odpeljemo 50 km naprej proti Dolomitom na obisk v turistični kraj Agordo in naprej v Canale d’Agordo, rojstno vas pokojnega papeža Janeza Pavla I. Vračamo se skozi Longarone in okrog 22. ure bomo doma na Tržaškem. To spremembo naše poti smo naredili zato, ker prav sedaj veliko Marijino cerkev v Agordu temeljito popravljajo (posledice potresa) in podjetje ni mogli končati z delom do velike noči, kakor je bilo prvotno zagotovljeno. Romarji naj preberejo opombo na prvem letaku, da ne bomo izgubljeli časa zavoljo iskanja znamk in malice; ta dan je državni praznik in je tudi marsikje zaprto. Vsi izletniki bodo dobili v avtobusih (vseh je dvanajst) po dve razglednici in načrt naše poti. Ker nas je veliko, priporočamo že tukaj prepotrebno točnost in uvidevnost, da v enem dnevu ne moremo več videti in napraviti daljše poti kakor je v programu. Naš namen je, obiskati razne ‘kraje, kjer je živel pokojni papež Luciani in to bomo napravili. Ker smo v velikonočnem času, Vabimo rojake k skupnemu obhajilu, ki bo med romarsko mašo v katedrali v Belluno. Ker mnoge zanima, kako je nastala ta velika izletniška družba, še povemo, da je okrog 200 romarjev iz mesta Trsta, vsi ostali pa z Brega in s Krasa. Dvanajst vodnikov-spremljevalcev želi vsem srečno pot in lep pomladanski izlet. Z GORIŠKEGA Števerjan Občinska seja. V torek 8. aprila je bila redna seja števerjanskega občinskega sveta. Tudi temu svetu se izteka mandatna doba, zato je bilo treba rešiti vrsto vprašanj, predvsem pa odobriti proračun za leto 1980. Poleg tega je bilo še na vrsti: finansiranje raznih del v občini, za katera prispeva dežela, potem nekaj nerešenih popravil zaradi potresa. Župan Klanjščak je poročal tudi o srečanju s predstavniki evropskih narodnih manjšin, ki so ob svojem seminarju v Trstu obiskali tudi našo občino. Sprejela sta jih župan in ožji občinski odbor. Proračun za leto 1980 predvideva 736 milijonov 095.378 lir izdatkov in je za 20,75 odstotkov višji kot lanski, kar je v skladu z zakonom. Po daljši debati je bil proračun sprejet (odsotni so bili svetovalci nian-šine). Svet je nadalje določil honorar županu, ostalim odbornikom in svetovalcem, kakor je določeno z zakonom. Govorilo se je tudi o nadurnem delu občinskih uslužbencev ter o prodajni mreži v občini in o stroških za prevoz otrok v šolo za leta 1977-79 ter 1978-79. Ne vemo, ali bo še kaka seja pred razpustom občinskega sveta. Ta je v svoji petletni mandatni dobi imel veliko sej, kakor so pač zahtevale potrebe in koristi občine. Čeprav je ta majhna, ima vseeno ve- ■ liko problemov in potreb. Naj na to ne pozabijo volilci, ko bodo morali obnoviti občinski svet na volitvah 8. junija. Svoboda vesti (nadaljevanje s 1. strani) ter oznanjali božjo besedo v polnem zaupanju v božjo moč te besede, sposobne uničiti protibožje sile in privesti ljudi do vere in do pokorščine Kristusu« (št. 11). Ta načela so ravno za pokoncilski etos, ko je treba v teološkem razpravljanju v medsebojnem razgovoru toliko verskih in nravnih vprašanj razjasniti in ljudi v Cerkvi prepričati o njih resnici, odločilnega po- Američani ne gredo na olimpiado Ameriški olimpijski odbor je s precejšnjo večino glasov sklenil, da se ameriški atleti ne bodo udeležili letošnjih poletnih olimpijskih iger v Moskvi. S tem je potrdil politično izbiro predsednika Carterja, ki je že pred časom napovedal bojkot olimpijskih iger. Zadeva je znana. Ameriški predsednik se je odločil za to potez o v znak protesta zaradi sovjetskega napada na Afganistan. Carter namreč meni, da država, ki je praktično v vojnem stanju 5 kako drugo državo, ne more in ne sme prirejati olimpijskih iger, ki naj bi bile simbol miru in prijateljstva med narodi* ODPRTO PISMO gospodom pri pokrajinskem nadzornem odboru v Gorici Spoštovani gospodje! V časopisih sem bral, da ste razveljavili sklep goriškega občinskega sveta, da se v rajonskih konzultah sme rabiti tudi občevalni jezik (npr. slov.). Ne vem, s kakšnimi juridičnimi razlogi ste utemeljili ta svoj sklep. Toda to niti ni važno, važno je, kar ste sklenili. In sklenili ste, da morajo vsi goriški občani v rajonskih konzultah rabiti samo toskanščino, ki se imenuje tudi italijanščina. Ali se zavedate, kaj ste s tem napravili? 1. Indirektno ste potrdili zloglasni fašistični ukrep: Qui si parla solo italiano, in ga raztegnili tudi na jurlanšično in na vse ostale dialekte v naši občini. Na sejah rajonskih konzult bo zato treba znova obesiti tablice: Qui si parla solo italiano, da ne bo kak Furlan v Ločniku začel po furlansko ali kak Slovenec s Solkanskega polja po slovensko ali kak Istran iz naselja na Rojcah v svojem istrskem narečju. Lepo, kajne, gospodje, popolnoma v soglasju z republiško ustavo, ki trdi: »Vsi državljani uživajo enako družbeno dostojanstvo in so enaki pred zakonom...« (člen 3). Po vaši razlagi »enako« družbeno dostojanstvo (pari dignita sociale) je v tem, da eni smejo govoriti, kakor jih je mati naučila (toskanski Italijani), drugi tega ne smejo (Furlani, Slovenci. Istrani). 2. Vaša razsodba je direkten napad na Pravice ljudstva, kakor mu jih priznava ustava. Ta pravi: »Vsi imajo pravico, da svobodno izražajo svoje misli z besedo, tiskom in z vsemi drugimi sredstvi širjenja« (čl. 21). Vi ste s svojo razsodbo to pravico omejili, ker na rajonskih konzultah se sme Povedati misel samo v toskanščini. In kdor te ne zna ali je ne dovolj obvlada? Vi boste odgovorili: »Sileat plebs!« Ljudstvo naj molči! To je smisel vaše »modre« razsodbe, gospodje nadzornega odbora! Kot ljudje in kot državljani take razsod-ke ne moremo sprejeti, ker krši osnovne človekove pravice in ker je proti ustavi. Zato bom rekel z nadškofom Romerom: *Nihče ni dolžan, da uboga ukaze, ki so Proti božjim zakonom.« Toliko bolj, če so tudi proti ustavi. Zato pozivam bodoče člane rajonskih konzult, naj na svojih srečanjih rabiio tisti jezik, v katerem se lažje izražajo: toskanščino oz. italijanščino, furlanščino, slovenščino, istrsko narečje, beneško narečje, ^o je v soglasju z naravnimi in božjimi Pravicami kakor tudi z načeli ustave republike Italije, ker rajonske konzulte niso elitna izvoljena telesa, temveč so ljudska Predstavništva. Kazimir Humar Nedelja za duhovne poklce Na četrto velikonočno nedeljo ali nedeljo Dobrega Pastirja (letos 27. aprila) obhajamo že 17. svetovni molitveni dan za duhovne poklice. Za vso Cerkev je predlagana enotna tema: Duhovnik danes. Ob njej naj bi najprej duhovniki razmislili o zvestobi svojemu poklicu. Vsi kristjani pa naj bi se zavedeli svoje soodgovornosti za rast in življenje duhovniških poklicev. Kot skromen pripomoček za dosego zgoraj omenjenih ciljev so v Ljubljani izdali knjižico, ki naj služi za tridnevno molitveno pripravo (četrtek 24. aprila - Duhovnik posvečevalec; petek 25. aprila - Duhovnik pastir, voditelj; sobota 26. aprila - Duhovnik učitelj; nedelja 27. aprila - nedelja duhovnih poklicev). Knjižica za tridnevno molitveno pripravo (tridnevnico) obravnava glavne značilnosti duhovniške službe. Prirejena pa je tako, da ne odstopa od dnevnega bogoslužnega branja. Liturgično bogoslužje je le ena od oblik, s katero lahko oblikujemo duhovno vzdušje za poglobljeno premišljevanje in molitev za duhovne poklice. Poskušajmo pa uporabiti še številne druge možnosti, npr. veroučna srečanja, molitve na četrtek pred prvim petkom ter molitve na prve sobote, pridobivanje bolnikov, da darujejo svoje trpljenje za nove duhovne poklice... Počitniška kolonija v gorah Tudi letos bo Slovenska Vincencijeva konferenca rv Trstu organizirala počitniško kolonijo v Comegliansu za tržaške in go-riške otroke od 5. do 14. leta starosti. Kraj se nahaja v Kamskih Alpah nekaj kilometrov pred znanim letoviškim centrom Sap-pado. Otroci imajo priložnost za koristne sprehode in zanimive Izlete. iPred kolonijsko stavbo imajo lepo urejeno igrišče za razne igre. Lani je letovanje zelo dobro uspelo in vsi so se odlično počutili. Odbor SVK vabi vse otroke, ki so že bili v naši koloniji in seveda tudi druge, ki bi radi preživeli nekaj lepih dni v gorskem svetu, da čim-prej izpolnijo vpisno polo. Najboljše je, da to storijo v šolah, dokler je rok vpisovanja. Za vsa mogoča pojasnila pa je odbor na razpolago na sedežu v Trstu v ulici S. Nicolo 31/11 vsak četrtek od 17. do 18. ure. Zglasite se lahko telefonsko na številko 68762. Vpisovanje v to kolonijo velja pod istimi pogoji tudi za otroke slovenskih osnovnih šol na Goriškem. Tudi ti se lahko vpi- li M Kontovel V nedeljo 20. aprila bo dr. Lojze Škerl, škofov vikar, blagoslovil kipa dveh naših znamenitih škofov A. M. Slomška in Friderika Barage. Slovesnost bo ob 16. uri. Sodelovali bodo domači pevski zbor in skavtski kvintet tržaških roverjev. Vabljeni! Poredkoma smo deležni takih večerov, kot smo ga doživeli v sredo 9. aprila v Ste-verjanu. Zgodi se namreč izjemno, da glasbena skupina v zamejstvu izda samostojno ploščo. Za to se je zavzel ansambel Lojzeta Hledeta, ki je zadnje mesece svojega delovanja posvetil svoji prvi veliki plošči. Člani števerjanskaga ansambla so želeli to ploščo predstaviti domačinom in prijateljem in so si zamislili domač in preprost večer, ki je izpadel tudi prisrčno in razgibano. Nit, ki je povezovala večer, je ibil govor vodje Lojzeta Hledeta. Vzporedno smo sledili diapozitivom, ki so ujeli zadnje važnejše nastope, dogodivščine in tu pa tam nekaj prav simpatičnih trenutkov v življenju ansambla. Lojze Hlede je za goste podal v nekaj stavkih zgodovino glasbene skupine. Večjo pozornost je seveda posvetil doživetju v studiu v Nemah. Ta del govora vam tudi posredujemo. KAKO JE PLOŠČA NASTALA »želja vsake glasbene skupine je, da se publiki predstavi ne samo z živo pesmijo in besedo, ampak da lahko nudi poslušalcem tudi trajen spomin, kot je lahko plošča ali kaseta. In tako je na zadnjih nastopih postajala vedno močnejša želja med nami, da bi izdali večjo samostojno ploščo. Ta zamisel je bila še posebej občutena ob zadnjem gostovanju po Ameriki, kamor smo se podali samo z našimi razglednicami. Preveč nastopov in gostovanj nam takrat časovno ni dovoljevalo, da bi pripravili ploščo. Zadnje mesece pa, ko se je na obzorju pojavila možnost nastopa v Belgiji in na Nizozemskem, smo soglasno VABILO Hranilnica in posojilnica na Opčinah vljudno vabi člane, da se udeležijo rednega občnega zbora, ki bo v prvem sklicanju dne 19. aprila 1980 ob 9. uri in v drugem sklicanju v NEDELJO 20. APRILA 1980 ob 10. uri v dvorani Finžgarjevega doma, Narodna ulica 89 (zraven Hranilnice in posojilnice) z naslednjim DNEVNIM REDOM 1. Poročilo upravnega sveta, predložitev obračuna in predloga glede delitve prebitka. 2. Poročilo nadzornega odbora. 3. Razprava o poročilih. 4. Glasovanje za odobritev obračuna, poročil in predloga o delitvi dobička. 5. Volitve upraviteljev, katerim zapade mandat. 6. Določitev sejnine za upravitelje. 7. Določitev zneska, ki ga morajo doplačati novi člani ob sprejemu v zadrugo. 8. Določitev najvišjega zneska posojila, ki se sme dati posameznim prosilcem. 9. Slučajnosti. Člani si lahko ogledajo obračun in poročilo o obračunu v tajništvu Hranilnice in posojilnice. Ker gg predvideva da se prvega sklicanja ne bo udeležilo zadostno število članov, vas vabimo, da se gotovo udeležite občnega zbora v drugem sklicanju, tj. v nedeljo 20. aprila 1980 ob 10. uri. Ce se kdo ne more udeležiti občnega zbora, prosimo, da pooblasti drugega člana. Vsakdo mora ob vstopu v dvorano obvezno izročiti vabilo. UPRAVNI ODBOR ii sklenili, da moramo nesti s seboj tudi naše plošče in kasete. Začeli smo se zanimati, kako bi rešili ta problem. Na pomoč nam je prišel z nasveti tudi prijatelj Licio Bregant, vodja "Mejašev”, ki so pred kratkim sami izdali ploščo pri studiu AVF v Nemah pri Vid-mo. K producentu Francesou Comelliju smo se napotili decembra z nekaterimi našimi posnetki. Bil je navdušen nad to zamislijo in je takoj pristal na snemanje. Producent podpira namreč samo ansamble, ki gojijo domačo, originalno glasbo. Mi smo se takoj vrgli na delo. Za 8. december — datum prvega snemanja — smo imeli pripravljenih samo sedem skladb. Manjkalo nam je torej še pet skladb za veliko ploščo. Naj vam tu na kratko opišem tehniko snemanja. Na poseben magnetofon posname tehnik vsak inštrument posebej. Mi smo začeli kar s triom: harmonika, ritmična in bas kitara. Nato je tehnik registriral še pevce, ki so prej posneto melodijo poslušali v slušalkah. Ta tehnika je bila za nas vse nova, zato smo imeli na začetku nekaj problemov. A smo se kmalu sprijaznili z načinom snemanja in nadaljnje delo je potekalo precej hitro. Končno je tehnik posnel še solo kitaro in trombon. Da ne bo kdo mislil, da je bilo vse skupaj enostavno! V Nemah smo prebili kar precej popoldnevov, saj smo morali pesmi večkrat ponoviti, da je potem tehnik izbral najboljše dele in sestavil ploščo. KAKO JE PLOŠČA OPREMLJENA Manjkalo nam je torej — kot sem prej omenil — še pet skladb. Nekaj idej sem že imel v glavi, a manjkala so besedila. Pobrskal sem po raznih knjigah in predalih in tako sta mi prišli pod roke dve primerni pesmi Simona Gregorčiča in besedilo prijatelja Saše Martelanca. Naj mi bo na tem mestu dovoljena posebna zahvala prav njemu, Saši Martelancu, za to lepo pesem. Naključje je hotelo, da smo prav besedilo Saše Martelanca izbrali kot glavno besedilo pri plošči in ga celo natisnili na hrbtno stran ovitka. In še prošnja do našega prijatelja, naj nam v podobnih trenutkih navdiha še kaj napiše za naslednje plošče.« Zatem je Lojze Hlede predstavil vsako pesem posebej in orisal njen nastanek. Nato je Lojze sklenil svojo predstavitev: »Zunanja oprema plošče je takšna: Na prednji strani je naslikan Števerjan v večernih urah, v ospredju so člani ansambla. Za fotografske posnetke je brezplačno poskrbel fotograf Assirelli iz Gorice. Za to naj gre tudi njemu posebna zahvala. Zahvala naj gre tudi producentu plošč in kaset Comelliju, da je sprejel slovenski ansambel in imel ves čas snemanja veliko potrpljenja z nami, zlasti ob začetku snemanja. Hvala vam, ki ste prišli na nocojšnji večer. Nekaj besed o bližnjem gostovanju po Belgiji in Nizozemskem skupno z zborom "Mirko Filej” iz Gorice pa vam bo povedal član ansambla Niko.« Res je nato Niko Klanjšček spregovoril o bližnjem gostovanju po Belgiji in Nizozemski. Večer se je tako zaključil ob kupovanju in podpisovanju plošč in ob kozarčku briškega vina. - H. D. šejo na svoji šoli ali na uredništvu Katoliškega glasa. Zglasite se lahko tudi na telefonsko številko 86631, Nabrežina Velikonočni prazniki so še pošteti in doživeti, seveda ne več v taki meri kot nekoč. Čeprav so vsi obredi v večernih urah, v lepo urejeni in okrašeni cerkvi in v domačem jeziku, občutimo veliko odsotnost mladine, da ne govorimo o tistih, ki preživijo praznike na izletih, smučanju in drugod. Ti imajo le pomladanske praznike, ki so pa prazni velikonočnih obredov in doživetja. Morda vpliva na vse to tudi smešenje in žaljenje Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, kot ga je oddajal Radio Trst A na oljčno nedeljo popoldne. Je vse dovoljeno? Kaj bi se zgodilo, če bi se ista dva norčevala iz Titove bolezni? Pa pustimo to! Pozitivno pa je bilo lepo sodelovanje srednješolske mladine pri tedenski pobožnosti križevega pota; saj so sami vodili molitve iz novih knjižic, ki so izšle pred kratkim. Prav tako je bilo lepo sodelovanje moških pri cerkvenem zboru in godbe pri nočni procesiji vstajenja po glavnem trgu pred cerkvijo. Prijetno doživetje je bila razstava izredno zanimivih pirhov pred cerkvijo, delo mladine srednje šole Igo Gruden. Res, domišljija današnje mladine je zmožna lepih podvigov, zlasti če jo vodi vestna in sposobna roka. In pridne roke so nam nudile tudi ubrano pritrkovanje. Večerni koncert z naslovom »Slovenski kulturni dan« v dvorani Igo Gruden v sredo 9. aprila je dostojno počastil našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Po priložnostnem govoru Tatjane Rojc, sta nastopila violinist Črtomir šiškovič in pianist Cornelius. Izvajala sta Beethovnovo sonato v D-duru op. 12, Brahmsovo sonato v G-duru op 78 ter Prokofjevo sonato v D-duru op. 94. Kadar take umetnine izvajajo pravi mojstri, kot ta večer, potem je res vredno žrtvovati večerno uro za kvalitetno umetniško doživetje. Čestitke in zahvala vsem za tako lep večer! Proti vinkulacijam in razlastitvam v Skednju Na pobudo članov in prijateljev krajevne sekcije Slovenske skupnosti je okrog 150 domačinov iz Skednja podpisalo vlogo na tržaško občino proti nameravani vinku-laciji obsežnega področja v spodnjem delu naselja (ulica Ponticello in druge), ki jo predvideva predlagana varianta k varianti št. 25 splošnega regulacijskega načrta in ki naj bi po zamisli občinskih načrtovalcev služila za ureditev javnega vrta. Poleg tega je še večje število posameznih lastnikov prizadetih zemljišč podpisalo in poslalo na občino svoje individualne pritožbe proti omenjenemu načrtu. Prebivalstvo Skednja, ki dobro pozna potrebe svojega kraja, je v veliki večini proti takšni vinkulaciji področja, Od ne koristi nikomur, zato so se brez pomislekov pridružili pobudi za zavrnitev omenjene variante. Zato pričakujejo, da bo tržaška občina realistično preverila upravičenost vseh pritožb lastnikov in drugih krajevnih prebivalcev Skednja in umaknila nemogoči predlog variante, ki tako krivično prizadene področja v bližini pokopališča, ul. Ponticello in bližnjo Okolico. Proti takšni varianti so sami urbanistični razlogi, kajti vinkulacije brez konkretnih možnosti za uresničitev dvomljivih potreb so še posebno krivične in nesmiselne, dalje javni razlogi za ohranitev etničnega razmerja med prebivalci ter preprečitev bodočih razlastitev. Na omenjenem področju naj bi občinska uprava uredila »zelene površine«. Načrt je povsem nerealen, ker tudi že obstoječih zelenih površin občina ne zmore vzdrževati. Skedenjski park, ki se razteza od ulice Baiamonti proti vrhu Skednja, je recimo pravo smetišče. Ali naj potemtakem v Skednju nastane še eno taikšno smetišče brez vsake koristi za celotno skupnost in za ceno uničenja lepo gojenih vrtov številnih malih zasebnikov-domačinov? V teku so priprave na občni zbor Slovenske prosvete v Trstu Se ta mesec in sicer v torek 29. aprila bo Slovenska prosveta, osrednja prosvetna organizacija na Tržaškem, imela svoj redni letni občni zbor, ki tokrat sovpada tudi z volitvami novega vodstva. Na občnem zboru bodo člani in predstavniki včlanjenih organizacij pretresli dejavnost zadnjega leta, morali pa bodo tudi sprejeti nekatere važne sklepe za nadaljnje delo in življenje te organizacije. Gre za sklepe notranje organizacijske strukture in kadrovskih potreb, bodoče kulturne politike ter odnosov in sodelovanja s sorodnimi ustanovami. Občni zbor bo nadalje pretresel razloge, zaradi katerih upadajo nekatere oblike amaterskega prosvetnega dela, kot so npr. amaterski odri, ki so na Tržaškem skoraj povsem zamrli. Vsekakor je dejavnost Slovenske prosvete in njenih članic, čeprav delajo v razmeroma slabih materialnih pogojih, pomembna tudi iz narodnoobrambnih razlogov, zato so k razpravi na občnem zboru vabljeni ne samo prosvetni delavci, ampak tudi drugi javni delavci. Dejavnost Slovenske prosvete je izrednega pomena tako zaradi vsakodnevnega sprotnega dela, ki včasih gre mimo nas žal preveč neopazno, kakor tudi zaradi pobud, ki jih opravlja osrednja organizacija na svojem sedežu prek nekaterih organiziranih institucij, kot so Društvo slovenskih izobražen-sev z rednimi sestanki v zimski sezoni in z vsakoletno »Drago«, SKK, mesečnik Mladika in podobno. Beseda bi morala nadalje steči o splošnem upadanju slovenskih prireditev, saj so se zadnje čase celo nekatere čisto slovenske manifestacije sprevrgle v fratelančne šagre brez vsakega kulturnega sporeda. Literarna nagrada Vstajenje 1980 Komisija literarne nagrade VSTAJENJE, ki jo sestavljajo prof. Zorko Harej, prof. Martin Jevnikar, ravnatelj dr. Anton Kacin, pesnica Ljubka Šorli in prof. Zora Tavčar, se je sestala dne 2. aprila 1980 v Trstu in podelila literarno nagrado VSTAJENJE za leto 1979 Francu Jezi za življenjsko delo ob knjigi Nevidna meja, ki je izšla pred božičem pri Goriški Mohorjevi družbi. Komisija je takole utemeljila svojo odločitev: Franc Jeza goji vsa leta v Trstu (od 1948) poleg drugega tudi čisto literaturo iti njegove povesti in novele so izhajale v zamejskih revijah, listih in knjigah. Tako so izšle v Pastirčku štiri dobre mladinske povesti, v Novem listu roman iz znanstvene fantastike iz bodočnosti Povratek iz vesolja (1961-62), v Mladiki in 1967 pri Celovški Mohorjevi družbi zgodovinska povest Moč ljubezni, njegova drama Zadeva je končana pa je dobila prvo nagrado Radia Trst A. V knjigi Nevidna meja, ki ima podnaslov »povest iz daljne prihodnosti in druge fantastične zgodbe«, obsega naslovno povest in osem krajših zgodb. V vseh ga zanima predvsem človekova psihologija in njegov medčloveški odnos v izrednih razmerah, ki jih podaja stvarno in brez pretirane fantastičnosti. S knjigo je pomnožil Skromno tovrstno slovensko literaturo. Denar za nagrado je podelila Kmečka in obrtniška posojilnica na Opčinah. Podelitev nagrade je bila v ponedeljek 14. aprila ob 20.15 v ulici Donizetti 3. SC * Ste Udeleženci mednarodnega seminarja FUENS 1980 pred poslopjem SLOKAD v Dragi ^ HHI Utrinki iz likovnega sveta Novi urnik za obiske v bolnišnici S 15. aprilom je stopil v veljavo novi arnik za obiske bolnikov v splošni bolnišnici v ulici V. Veneto. Urnik je sledeči: ponedeljek, sreda in petek od 19. do 20. ure; torek, četrtek in sobota od 15. do 16. ure; nedelja in praznik od 10. do 12. in od 15. do 16. ure. Po 20. uri so obiski prepovedani z izjemo tistih, ki se bodo izkazali s posebnim dovoljenjem. Pohod prijateljstva Medtem ko so na zadnji občinski seji črtali člen 27, ki predvideva dvojezičnost v uradnem občevanju (»ker bi zelo motil pravo sožitje med Slovenci in Italijani«), se je v nedeljo 13. aprila vršil že peti letni pohod prijateljstva med Italijo in Jugoslavijo. Z goriškega Travnika je odpetalo 4.500 oseb. Prek -mejnega prehoda v ul. Sv. Gabrijela so dosegli Novo Gorico in se po 11 kilometrih pešpoti srečali na igrišču Don Boskovega zavoda v Gorici. Udeleženci so prišli tudi od daleč s svojimi avtopulmani, ne samo iz Julijske Krajine, temveč tudi iz Verone, Vicenze, Trevisa, Belluna in še celo iz Modene. Na drugi strani meje se je 'koloni pešcev pridružilo še 1.200 Jugoslovanov ali bolje Slovencev in 495 učencev obvezne šem-petrske šole. Po mnenju organizatorjev je Pohod prijateljstva zelo dobro uspel. Moški zbor »Mirko File j« in ansambel Lojzeta Hledeta sta se vrnila iz Belgije V noči od torka na sredo sta se iz Belgije in Nizozemske vrnila moški zbor »M. Filej« in ansambel L. Hledeta. O uspeli turneji med slovenskimi izseljenci bomo obširneje poročali v prihodnji številki. Za sedaj jim le čestitamo in se z njimi veselimo nad lepim podvigom. Lep koncert pevcev solistov Zadnjo soboto je bil v Avditoriju koncert mladih pevcev-solistov, tki so v Trstu obiskovali pomladni glasbeni seminar pri znanem opernem pevcu, Slovencu Antonu Dermoti. Slovenski solist uživa svetovno slavo in je bil dolgoletni član dunajske .Opere, kjer je nastopal predvsem v Mozartovih operah pod taktirko velikih mojstrov, od Toscaninija do Karajana. Sam Dermota je v veliko zadovoljstvo občinstva zapel en Mozartov samospev. Na goriškem koncertu, ki je zaključil kratek seminar, je nastopilo več mladih pevcev, med njimi dva Slovenca: sopranistka Nadja Fabris in baritonist Janko Ban, ki sta zapela nekaj del Schumanna in Mozarta. Kritika je te nastope ugodno ocenila. Dve prihodnji soboti bosta pa posvečeni (v okviru podobnih seminarjev) nastopom mladih pianistov in čelistov. Štandreški igralci na Koroškem V okviru sodelovanja med ZSKP iz Gorice in Krščansko kulturno zvezo iz Koroške je v nedeljo 13. aprila nastopila igralska skupina PD »Štandrež« v Globasnici na Koroškem z veseloigro »Strogo zaupno«. S tem nastopom so štandreški igralci vrnili obisk dramske družine iz Globasnice, ki je v Gorici uspešno nastopila prejšnji mesec z dramo »Kastelka«. Predstavo v Globasnici si je ogledalo lepo število ljubiteljev gledališke umetnosti, ki so napolnili veliko dvorano pri Šo-štarju. Zelo številno je bila zastopana mladina. Igra je že takoj v začetku spravila igralce v prijetno razpoloženje, ki je trajalo vse do izteka strogo zaupnih komičnih situacij. Ob koncu predstave se je štandreškim igralcem zahvalil predsednik društva iz Globasnice, ki je poudaril koristnost podobnih srečanj. Za prijetno gostoljubnost in lepi sprejem se je v imenu nastopajočih in ZSKP zahvalil Damjan Paulin ter izrazil željo po še pogostejših stikih med skupinami, ki delujejo na istih področjih. Delovanje občinskega sveta se bliža koncu Goriški občinski svet bo zasedal še skoraj ves ta teden, da izčrpa pred zapadom mandata (23. t. m.) glavne točke dnevnega reda, predvsem pa razpravo o proračunu za leto 1980. Poročali smo že o prepovedi rabe slovenščine v rajonskih svetih, v kolikor je pokrajinski nadzorni odbor črtal zadevni člen pravilnika. Enako tudi o posegih slovenskih svetovalcev. Na zadnji seji pa je župan povedal, ida je isama prefektura svetovala občinski upravi, naj ne stavi v pravilnik člena, ki bi dovoljeval rabo slovenskega jezika. Gre torej še vedno za namige od zgoraj... Razstava sodobne grafike v Avditoriju V petek 11. aprila je bila ob 18.30 v prostorih goriškega Avditorija odprta 1. razstava likovnih umetnosti šestih umetnikov za grafiko kot raziskavo. Prireditelja sta Ente italiano per la conosoenza della lin-gua e della cultura slovena in založba L’Asterisco. Sodelovala je tudi SPZ iz Gorice. Prva omenjena ustanova se je rodila že pred desetimi leti z namenom, da bi pripadnike italijanske narodnosti seznanjala z dosežki slovenske kulture. Na začetku je v imenu SPZ spregovoril M. Waltritsch. Za njim je nekaj priložnostnih besed izrekel goriški župan De Simone. Kritik Tullio Reggente pa je na kratko orisal zamisel in pomen razstave. Zadnji je spregovoril prof. Milko Rener. Pobuda je vredna pohvale, saj so taka soočanja med kulturo dveh skupno živečih narodov nujna. Reggente je tudi sam poudaril, da italijanski krogi res premalo poznajo kulturno podobo Slovencev, v likovnem ambientu pa predvsem ljubljansko grafično šolo. Na razstavi visijo dela šestih umetnikov, treh Slovencev (Marjan Kravos, Lado Pengov, Edvard Zajec) in treh Italijanov (Bruno Chersicla, Franco Dugo, Livio Schiozzi). Ob pogledu na razstavljena dela takoj ugotovimo razliko med avtorji: nekateri se delno še navezujejo na figuraliko, drugi pa vidni svet popolnoma odklanjajo in se prepuščaju iskanju novih prijemov in možnosti za likovno govorico (ki pa v bistvu niso več tako novi). O tem bi lahko marsikaj spregovorili. Treba pa bi se bilo vprašati, do kod segajo meje, ki nekje opredeljujejo likovno umetnost kot jo pojmujemo v običajnem smislu in kje se začenjajo neki poskusi, ki jih sodobni gledalec še ne more brez kritičnih namigovanj sprejeti med likovno ustvarjalnost. Ob koncu je treba, na žalost, ugotoviti, da za odprtje razstave, za katero je bila glavni pobudnik italijanska ustanova, ni bilo med Italijani posebnega zanimanja. Upamo, da je bil to samo vtis z odprtja razstave, ki pa ne bo veljal za naslednje dni. Razstava se bo zaključila 20. aprila. v-č Vladimir Klanjšček v galeriji »II Torchio« Spet se je v galeriji H Torchio pojavilo slovensko ime. Tokrat razstavlja nekaj svojih novejših in najnovejših del goriški slikar Vladimir Klanjšček. Obiskovalec, ki je Klanjščka poznal s prejšnjih razstav, se mogoče prvi hip ni znašel pred novimi deli. V mislih so mu še vstajale podobe, ki so se v zadnjih letih Klanjščku tako priljubile: pogled na skrotovičene trte, na mehke, a od sonca ožgane briške griče, na melanholično propadanje kmečkega orodja, ki je zaradi mehanizacije odslužilo, a odneslo s seboj tudi lep del človekove topline. Sicer se na sedanji razstavi pri nekaterih starejših delih še odraža pretekli svet, čeprav so predmeti še bolj zabrisani in so barve otemnele. Pri novejših slikah bomo nekaj časa zaman iskali povezave s prejšnjimi. Končno pa bomo le priznali, da je tudi to še vedno Klanjšček. Predvsem v slikah večjega formata (ki visijo med manjšimi na nasprotni steni) bomo v sicer krepko stiliziranih oblikah le spoznali zelo abstrahirane naravne elemente. Mogoče so slike zgubile na svoji izrazni barvni moči, pridobile pa so v idejnem smislu nekaj več optimizma v primerjavi s starejšimi deli, ki so večkrat, čeprav tonsko mnogo učinkovitejša, kar grozljivo pričala o propadanju tega, kar je bilo s človekom najtesneje združeno pri njegovi vsakdanji skrbi za obstoj. Prej je iz slik velo propadanje, sedaj začutimo v oblikah, ki poganjajo iz barvne ploskve novo porajajoče se življenje v naravi, gibanje in stalno presnavljanje. Razstava je bila odprta v soboto 12., zaključila pa se bo 25. aprila. - v-č Prenovili so cerkev na Subidi O drugem takem »prijateljskem in bratskem srečanju« poroča Voce Isontina v svoji 15. številki. V nedeljo 27. aprila bodo namreč izročili bogoslužju cerkev na Subidi pri Kr-minu. Potres leta 1976 jo je tako močno poškodoval, da ni bila več uporabna. Sedaj so obnovitvena dela dovršena, zidovi ojačeni, streha prenovljena, zunanji zidovi prepleskani. V nedeljo 27. aprila bo v tej cerkvi kon-celebrirana sv. maša. f Jerko Beretta Na veliko soboto smo v števerjanu spremili k zadnjemu počitku domačina Jerkota Beretta. Huda bolezen ga je prerano iztrgala iz kroga njegovih dragih. Jerko se je rodil v Črnem vrhu nad Idrijo, kjer je preživel mladost. Življenjska pot ga je zanesla v Števerjan, kjer se je poročil in si ustvaril svojo družino. Vživel se je v naše življenje, da smo ga vsi imeli za domačina. Več let je na Bukovju imal gostilno, kjer je vsak gost dobil prijazno besedo in postrežbo. Da je bil priljubljen, je dokazal njegov pogreb. -Poleg števerjancev so ga na zadnji poti spremljali tudi drugi prijatelji in znanci. Števerjanski cerkveni zbor mu je zapel v slovo žalostinke. Sinu Robertu, ki je tudi član društva »F. B. Sedej«, ter ženi Emi izrekamo naše globoko sožalje. Kri mučencev je seme Mučeniška Cerkev v Gvineji se je v svojem dvanajstletnem preganjanju, to je od 1967 do avgusta 1979, ko so izpustili zaprtega škofa Cidimba, podvojila. Od prvotnih 25.000 vernikov je narasla na 51.000. DAROVI Za Katoliški glas: N. N. v spomin na prijatelja Ivana Krpana 10.000; Marija Antonič 7.000; družina Cotič v spomin pok. očeta Valentina Bensa 20.000; dr. Dino Vrtovec 50.000; Marija Ban ob četrti obletnici smrti brata Viktorja 5.000 lir. Za Našo pot: A. P., Podgora 10.000 lir. Ob dvanajsti obletnici smrti moža Franca daruje žena Marija Briško za slov. faro sv. Ivana v Gorici, za Zavod sv. Družine in za Katoliški glas po 5.000 lir. Ob peti obletnici smrti dragega moža daruje I. Vuga iz Trsta za Katoliški glas, za Zavod sv. Družine in za misijone po 10.000 ter za kapelo p. Leopolda 20.000 lir. Za Katoliški dom: Julita Brajnik namesto cvetja ob veliki noči na grob brata Karla Černič in svaka Cvetka Brajnik 20.000 lir. Za cerkev sv. Ivana v Gorici: prijateljice in znanke iz Gorice v spomin na Romano Sfiligoj 27.500; Marija Krpan 20.000 lir. Za Pastirčka: Julka Skvarča v spomin brata prof. Jericija 5.000 lir. Za goriške skavte: A. Vetrih 20.000 lir. Za števerjansko cerkev: društvo »F. B. Sedej« iz števerjana namesto cvetja na grob Jerkota Beretta 50.000 lir. Za onkološki center: Slavica Becciu, Križišče v spomin Jerkota Beretta 30.000; v isti namen Marjan Terpin 50.000 lir. N. N., Sovodnje v zahvalo za zdravje za Alojzijevišče in za Sv. goro po 10.000 lir. Devetta Marija, Štandrež za Katoliški glas 10.000 in za Sv. goro 50.000 lir. Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Marija Godina v spomin na pok. Ivano Škerl-Fabian 30.000; Štefanija Sola 5.000; Ana Čok 20.000 lir. Za Marijanišče: Marčela in Karlo Pahor 10.000 lir. Za Finžgarjev dom na Opčinah: ob tretji obletnici smrti Josipa Škabarja daruje žena Lojzka 20.000 lir. Za kapelo p. Leopolda pri Domju: družina Jurinčič, Pulje 10.000; Pavla Berdon, Pulje 25.000; družina Zobin, Pulje 10.000; Edvin Klabjan, Domjo 5.000; N. N., Dom-jo 5.000; Marija Fabjančič, Kolonkovec 20.000; E. Ž., Trst 20.000; Alojzija Furlan, Trst 10.000; Albina Černič, Trst 10.000; Ana Pavat, Trst 5.000; Odetta Carletti, Trst 5.000; Marija Cechi, Trst 5.000; N. N., Sv. Vincencij 50.000; N. N., Trst 5.000; Birsa, Sv. Ivan 20.000; N. N., Trst 2.000; N. N., Trst 1.000; N. N., Trst 1.000; N. N., Trst 10.000; N. iN., Trst 10.000 lir. Za gramofonsko ploščo Slovenskega šopka so prispevali po 50.000 lir: Peccia Celestina, Tul Mirijana, Tul Natuška, Šturman Luciana, Smotlak Uči, Gorjan Anica, Tul Berto, Tul Gina, Parovel Berto, Zonta Norma, Rehar Adriano, Cavarra Floria, Smotlak Mira, Deklič Adriana, Massaro Santi-na, Slavec Tatjana, Pieri Jolanda, Tul Ni-vea, Sacchi Karolina, Tul Romilda, Tul Milan, Zobin Luciano, Smotlak Emil, Šturman Amalija; po 10.000 lir: Tul Žilko, Smotlak Slava, Parovel Anton, Slavec Slava, Tul Ana, Tul Zofija, Pieri Anita, Silvano Laura, Grizonič Valerija; po 5.000 lir: Tul Ernesto, Kos Angela, Tul Giordano, Tul Justina, Smotlak Pavle, Slavec Silva, Štrajn Sonja, Štrajn Olga; po 3.000 lir: Šturman Rihard, Zonta Nadja, Beccalardo Mario; po 2.000 lir: Smotlak Rožina (Ulica), Smotlak Gizela. Nadalje so prispevali: Slavec Zilko 20.000, Purger Marija 1.000. Namesto cvetja na grob učiteljice Bianke Frandolič darujejo za Slovenski šopek Tul Natuška 15.000, Boža in Silvana Dobrila 10.000. Ob šesti obletnici smrti brata Oskarja daruje Slavec Branko z družino 10.000 lir za Slovenski šopek. Fani Furlan, Trst za Katoliški glas in za Sv. goro po 3.000 lir. Za cerkev v Sesljanu: hči Dragica v spomin mame Leopolde Radetič 20.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! (0Uo