List 96.
Natoroznanski pomenki.
Spisal Juri Pavaleo.
Koliko vaga naša zemlja ali kako težka je?
Stari gerški naravoslovec si je iz celega eerca želel najti mesto, odkodar bi ma mogoče bilo drog nastaviti in izbiti zemljo iz njenega teka. Učeni sedanjega časa pa so bili zadovoljnisi in so zemljo zvagati želeli, da bi zvedili, kako težka je ta zala kroglica vesoljnega sveta, ta prašek na peti božji? Zemljo varati? Odkod takošno tehtnico dobiti in kam jo obesiti? Je li mogoče zemljo vagati tako, kakor postavimo, en fant eladkora? Čeravno ne tako, pa vendar je mogoče jo varati. Že večkrat so jo vagali, v preteklem stoletji Anglež Ca v en d i s, dr* Maskelvne, Vieč v Monakovim in več družin, pa še do zdaj ne taka
382
natančno, kakor znanstvenost zahteva. Še le predsedniku zvezdoznanskega dražtva v Londona, Mr. Bailiy-a se je po sreči obnesla neizmerna sknsba, s ktero se je mnogo let neprestano iu neutraiiljivo pečal.
Znanstvene opravila, ktere pri tej skušnji po učeno in modro narejenih naravoslovnih računih navadno tehtnico na-domestujejo, se ne dajo razjasniti brez ostrejih in natančnih naravoslovskih znanost, risanj in oblik. — Za naš namen budemo zadovoljni s tem, da si le vse dobro mislimo in jasno razložimo.
Razun navadne vage, ki je vsacemu znana, je še drug pomoček, s kterem se da najti teža teles, primerna teža namreč, to je, razmera tež dveh stvari. Ce obesimo, postavimo, fantno težino na raztegljivo nit iu si zapamtimo, kako deleč se je nit raztegnila, potem pa drugo stvar na ravno tisto nit privežemo, najdemo primerno težo privezane stvari k teži fantne težine, ako zaznamovamo , kako deleč se je nit vsakokrat raztegnila.
Tehtnica, s ktero so zemljo vagali, je bila primerjajoča, pa le neskončno sostavljena, tako, da je posebne opaznosti zahtevala.
Newton pravi, da teža je privlačivna moč dveh stvari med seboj, ki je tem veča, če bolj se stvari ena drugi približavate. Kolikor več delov je tedaj v eno telo (stvar) stlačenih, toliko gosteje je telo, toliko veča je njegova privlačivna moč, to je, teža. Topova krogla je težka, ker t njo je dosti delov stlačenih; ravno tako tudi v zemljo, in za tega voljo se močno na-se vlečete. Ako topovo kroglo v zraku, drugo stvar pa v sredini med njo in zemljo obesimo, vleče to stvar na vzdol zemlja, kvisko pa krogla. Naravno vleče zemlja zavoljo množine raznih v njej združenih delov z dosti tisuč bilijonkrat večo težno močjo, kakor krogla. Kakor hitro pa nam je mogoče, tej privlačivni moči zemlje primerno neizmerno malo privlačivno moč krogle najti, smo že tudi tehtnico za zemljo našli.
Se ve da še z vsem tem nikakor nismo dosegli, česar želimo, in da si še nikakor misliti ne moremo, kakošna je tista skrivnostna hiša na Tavistaku v Londonu, v kteri je Mr. Bailly veliko let dan na dan sedel in skoz povek-šavne stekla v zrakotišno zatvorenih steklenih skrinjah s tankimi, nevidnimi nitkami in kroglicami, z gorko-, zrako-in vlagomeri nevidne znamenja in čudeže bral, dan na dan zapisaval, preračunaval in zavoljo tisučerih moči pridaval in odjemal, dokler ni nazadnje iz mnozih debelih bukev, ki so polne številk in skrivnostnih oblik, neizmerno tudi za naj večo izobraznost, za naj orjaškejšo računoslovno bistroumnost nezapopadljivo številko povedal in rekel: „Toliko vaga zemlja !a
Akoravno je skušnja, ki je to številko dala, od vsa-cega dihljeja, žarka, in celo od vsacega deliča gorkote iz roke pazovavca zavisela, in se je tedaj vse skerbljivo sker-bljivo odstranjevati ali pa natanko preračnnevati moralo, česar mi pri naj pazljivejšem tehtanji tisučega dela libre ne opazimo, je vendar pervi strog pri vaganji zemlje le otročarija bila: dolga, tanka, lesena šiba, v sredini na svilno mešičkovo nitko obešena, s kroglicami na obeh koncih, tako da v navpičnem postavljenji miruje, če je nič ne moti.
V ta namen je visela šiba v zrakotišno zatvoreni stekleni skrinji tako, da je bilo mogoče, velike celostne in natančno obele krogle djati blizo koncov šibe. Krogle so potem razmerno, kar je računoslovski znano, na-se vlekle šibo, da se je tresti začela; in za sleherni mahljej šibe potrebni čas je pravo merilo za privlačivno moč zemlje, ki je primerna privlačivni moči krogel.
Povemo še, da je Bailly, posluživši se vseh znanstvenih sredstev, vse skušnji nevarne pomote ali odstraniti ali iznova račuoiti mogel, da je natanko zvedil, kako težka je zemlja, in se tako srečno ognil nezgodi, ki se je pripetila pred nekoliko leti v Parizu, ko so z nekim velikim pendelnom skušavali in zastonj iskali teže zemlje. K tej skušnji je derlo ljudstvo ,  kakor da bi mu se kazale  divje
zveri; Mr. Bailly pa je delal mnogo let čisto sam, in le malokadaj je svojim prijatlom pripustil, da so po perstih hodivši smeli ogledavati naprave, s kterimi je zemljo va-gal; tudi sončno luč je odstranjeval in govoril kakor duh z duhovi skoz stekla in dalekoglede. „Le po mehkih preprogah leze se je približeval tehtnici zemlje; svoj hod,svoje dihanje, svoje žilobitje, svojo životvorno gorkoto, vse, kar bi morebiti motiti znalo, je popustil in se vsakokrat le z nekim strahom in spoštovanjem skusbenim napravam približeval".
Tako 18 mescov dolgo dan na dan delaje je 1300krat skušal, preden je še začel prave skušnje za va-ganje zemlje. Potem je vagal cele štiri leta v eni temni delavnišnici, dokler ni končno iz svojih debelih knjig izračunU, kako težka je zemlja.
In kako težka je tedaj? V njegovih velikih knjigah stoji zapisano naj orjaškejše znanstveno delo, ki nam t» pitanje odgovarja in pravi:
vg. =z 56747 ss pomanjkanjem, ki ni večje od 0'0038u.
Po našem se to pravi: g. (gostoba) zemlje je enaka 5*6747, kar nam kaže, da je zemlja Sokrat težja, kakor bi bila, ako bi samo iz vode obstala; da je 2krat težja, kakor nje naj terdnejša skala, polovico tako težka, kakor svinec, in 2krat tako kakor kositar in cinak, in da vaga:
1.256.195.670.000.000.000.000.000 angležkih ton (tona ima 20 centov), to je, en kvadrilijon, dve sto in šest in petdeset tisuč (tavžent), sto in pet in devetdeset trilijonov šest sto in sedemdeset tavžent bilijonov ton. Ce pomerimo pomanjkanje, ki 385 bilijonov ton iznaša, tej neizmerni številki, je ravno toliko, kakor atotni del libre pri enem kubiškem čevlji vode, ki 62 in pol funta vaga.
To je številka, ki je ne more zapopasti nobena človeška pamet; ko bi bil kdo sto let pred Kristusovim rojstvom šteti začel, in neprenehoma vsaki dan skoz vse mesce, leta in stoletja štel in bi tudi ne bil utegnil ne jesti, spati in dihati, bi še tudi enkrat do bilijonov ne bil prištel, veliko manj do 256.195 trilijonov, kar še blizo ni en kvadrilijon. In to so le angležke tone, kterih vsaka 20 naših centov ima; kaj pa, če se vpraša: koliko je to na cente, fante, lote, ali dele, iz kterih je zemlja sostavljena? kterih je morebiti bilijon v enem zernu peska, kakor pri nas 12 v dvanajsterini.
In taka je cela krogla zemlje kakor prašek na kartki tistega, ki jo je iz nič stvaril!
V Gradcu 23. novembra 1855.