Hugo Margenat
Ledene roke
Bilo je ob treh zjutraj, ko
sem napel na nebo struno kitare.
Nisem imel dovolj prostora,
da bi se lahko ranil, in sem sc moral
pridružiti neskončnosti
in se bičati s prsti joka.
Spominjam se, da je vročica trajala malo časa, ker so takoj opljuvali moj obraz in so se ohladile moje razgrete ustnice.
Dospel sem do te ure
z rokami, zlomljenimi od sanj,
in s čelom, mokrim od soli.
Dospel sem z očmi, osuplimi od ljubezni,
dokler nisem čutil, kako seje njena roka
dotaknila moje, v svojih prsih,
kako se trop pogreza v usta severnega tečaja.
September
Septembra so postali dnevi bledi kot bolnikovo čelo. Nepopisno bledi.
Dnevi so postali močvirska drevesa, mračna, s pogledi, uperjenimi v mrak. Bil je september, ki je razkril konec
čistih in sinjih namenov.
Ko so odšli oblaki, je sen številka 810
še tesneje pričvrstil mojo voljo k tebi.
Ti si vzela brzde
z jezo in prezirom
in ni bilo rešitve
in so odtrgani cvetni listi
padali
v zehajoči jarek.
Če bi se usmiljenje srepo zazrlo v oči, bi-svet ostal brez rož.
Je sploh mogoč svet na trepalnicah. Ko boš zaprla kristalno okno, ne boš mogla skriti moje bele srajce na morju.
Dvojambornik, kanal, nebo in jaz,
ki izgubljam te septembrske dneve v tvojem sluhu. Ne beži iz življenja, iz smrti v smrt mladega življenja.
Ne beži.
48
L	I	T	E	k	A	T	U
R	A
Visoka gola dcklica
Zaklad moj, moja prosojna čista ljubezen, ki se mi približaš, ko me ovaduško zrušiš
in se moja resnost spremeni v meč iz vode.
Ne preostane mi nič drugega, ko da te gledam s sinjega okna, z oktave, kot neki tat. Ti in tišina sta prisegla, da bosta spravila v nered mojo samoto, poseljeno z glasovi in podobami srca.
Deklica, zaklad moj, pojdi z menoj po tej
zemlji, po tem morju,
ker bi rad zacelil vse zelene rane
z zdravo krvjo, z obilnimi sokovi neba.
Nežnost tvojih besed
naj bo za tistega, ki je padel v bitki
za najboljšo ljubezen človeka: za svobodo.
Pridi, nežni cvet, sladka deklica, da bova
živela najbolj čisto in goreče čustvo,
dvignjena do plamena.
Pridi gola, odprta, razprostrta,
obdana z najlepšo ljubeznijo, z dišečim telesom,
kot zategli vijolični zvok klarineta.
Razpusti svoje prekrasne lase po zemlji,
tako zelo lačni.
Stopi, stopi v ta mrak, da vidiš,
kako globoke so oči, temne, solzne od žalosti,
ki se ti bliža v krogih, te opazuje,
te sprašuje, zakaj si tudi ti
velik žalosten otrok.
Daj mi roko in se nikdar več ne obleci, nikdar več v človeško obleko, ostani angel, iz sladkorja, medu, brez sovraštva, zmeraj zgovorna kot zbujeni veter, ki ga vznemiri prst tišine, deklica, dcklica moja, dolgovratka, iz pritajene tihe mesečine,
iteratura	49
kolikokrat se razježiš,
pridi s svojimi krili iz pene
in spravi v nered mojo marmorno samoto
iz podob in glasov, ki se pogovarjajo.
Portoriški pesnik Hugo Margenat je eden najbolj priljubljenih mladih španskoame-riSkih pesnikov. Zaradi življenjske zgodbe, živel je samo štiriindvajset let, in zaradi otožne in prisrčne poezije, ki jo zlasti mladi nadvse radi prebirajo. Rodil seje leta 1933, umrl pa lota 1957. Star enaindvajset let je objavil svojo prvo pesniško zbirko Ugasla svetilka, ki je inavgurirala njegovo pesniško slavo. Že naslednje leto je objavil Neurje in nato še Odprli svet. Po njegovi smrti je izšla zbirka Okno, odprto proti poslednjemu (1960), v kateri je napovedal svojo prezgodnjo smrt. Margenat velja za največjega mojstra mlade portoriške poezije, odprte predvsem za vplive pesnikov Valleja in Nerude.
50
LITERATURA