.zavero dom ogža;
„Primorski List44
izhaja vsaki l., io. in 30, dan v mesecu. Cena za celo leto I grl. 30 11 . za pol leta 65 nov. Posamezne številke se dobivajo pri vpravništvu po 4 nov.
Vdanostno pismo.
Vdanostno izjavo, ki jo jo če. duhovščina šem peterčke dekanije poslala Prevzv. Nadškofu, smo vže zadnjič priobčili. Danes objavljamo vže drugo vdanostno pismo na višjega Pastirja, pismo duhovščine širne*tominske dekanije, katero slove tako-le .
Visokočastiti in Prevzvišeni Nadškof!
Izjavljamo, da list od dne 10. maja t. 1., s katerim Vaša Velečastitost modro obsoja počenjanje dveh v Gorici izhajajočih časopisov, povsem odgovarja našim željam.
Iz skušnjo vemo, da se ves cerkveni red naslanja na svoje poglavarje in slovesno obnavljamo pokorščino obljubljeno škofu, ki nam jo podelil red inaš-niŠtva. — Slede podpisi.
Ali res nimajo škofje io._ duhovniki besede
l\ko.jičij.o vže od nekedaj liberalci; a potem ko je naš prevzvTTTadškof obsodil ta nauk, še bolj povdarjajo: Škoije in duhovniki naj se ne vtikajo v politiko !
Toda ne poslušajte jih, liberalci so. krivi učeniki!
.Mi pač dobro vemo, da škofov in duhovnikov piavi poklic je, pridigati, spovedovati, sv. zakrament« deliti. Cerkev ni kraljestvo od tega sveta, ampak kraljestvo Božje, kraljestvo resnice in pravice. Cerkev ima skrbeti v prvi vrsti za dušo, za nebesa. In ker so duhovniki služabniki te cerkve, tudi njih opravil i ni, da se mešajo v politiko in v posvetne reči. „Nihče ki se vojskuje za Gospoda, se ne zapleta v posvetna opravila11 — tako opomina sv Pavel šKofa Timoteja.
S politiko in posvetnimi rečmi se imajo pečati ljudje od tega sveta, ljudje posvetni, ali kakor se jim pravi, lajiki.
In vender je dandanes tudi škofov in duhovnikov sveta dolžnost, vtikati se v poetiko dolžnost, katero jim nalaga vera, Jezus Kristus sam.
Seveda, ko bi politika ostala pri samih posvetnih rečeh, nobenemu škofu in duhovniku bi še na misel ne prišlo, mešati se v poitiko ali v yqlitve.
jii^ako. Kakor je vsem znano, ravno politična zastopstva (državni zbori) rušijo državne pogodbe (konkor-<late) s papežem in s cerkvijo; politični zbori sklepajo protikiščanske šolske postave, po katerih sme tudi Jud podučevati
-krščanske otroke ; v teh zborih se določuje, da zakon ni več zakrament, se dajejo postave, s katerimi se država pooblaščuje, da sme redovnike izganjati, da sme premoženje bratovščin in verskih društev vgrabljati in razprodajati. In še veliko drugega dan danes določuje politika, kar veri in cerkvi škoduje. Da, ravna s politiko se je posrečilo sovražnikom Kristusovim, da so skoraj po vsi Evropi njegovo nevesto s\u-Cei;kev ^kovali v železne verige liberalnih postav, tako da se niti več gibati ne more.
To yse dela politika. In zdaj pravijo: K vsemu temu, škofje, duhovniki — molčite / Oho !
Iz česa obstoji pač politično zastopstvo, ki se mu pravi državni, deželni zbor ? Iz poslancev. Vse je tedaj odvisno od tega, kako poslanci glasujejo. Če so poslanci liberalci, brezverci, bodo glasovali proti veri in cerkvi. Če so dobri kristjani, bodo glasovali krščansko, in dobili bomo kiščanske postave. To je pač jasno !
Vender pravijo: Škof ne sme za časa volitev opominati vernikov na krščansko dolžnost, da naj volijo krščanske može, a ne liberalcev ! Škof ne sme zapovedati, da se moli in izpostavlja Najsvetejše za dober izid volitev Mies,’tako morejo trditi le tisti, kateri nečejo vedeti, kake dolžnosti, i-majo škofje in duhovniki do cerkve in vernikov.
Kedo bo pa odganjal od črede deroče volke v ovčjih kožah, ako ne pastir?
No, pa vže vedo liberalci, zakaj tako učijo. Vedo, da ko ne bodo škofje in duhovniki več govorili o politiki, bodo oni imeli prosto roko, in zmaga mora biti njih.
Toda to se ne bo zgodilo. Škofje bodo tudi v politiki še govorili, ko bode treba, ko se bodo čredi bližali volkovi.
In mi bomo škofe tedaj tudi hvaležno poslušali in jih ubogali, ker verujemo, da tudi kar se politike tiče, se sv. Duh vender bolj drži glave škofove, kakor glave kateregakoli liberalnega vrednika!
Kmetijsko vprašanje.
Važen gospodarski pridelek je tudi vino. Vipavec in Bric imata vse v vinu, 'n ,'^jhuja nesreča je za nju, ako zima uniči trtni sad. Uničimo trto in uničen je kmet goriške okolice. Po vsem polji, po vseh bregovih nas pozdravlja vinska trta. In koliko vina se v naših krajih prideluje, vidimo v jeseni, ko se dan na dan izvaža na kolodvor. Ako je sreča mila. vinogradnik prejme lepe novce za vino. Iu vendar bi se tudi ta vir gospodarskih dohodkov dal zboljšati.} Zboljšanje pa se doseže le s združenimi močmi. Gospodarji bi se morali združiti, ter osnovati gospodarsko zadrugo, ki bi bila velike važnosti.
Taka zadruga ne bi samo po nizki ceni, kakor smo vže omenili, naročala za umno obdelovanje vinogradov in kletarstvo potrebuih priprav, umetnih gnojil m zanesljivih kemičnih sredstev proti raznim trtnim boleznim, marveč bi tudi glede pripravljanja in prodaje vin mnogo koristila.
Umno kletarstvo je med našimi vinogradniki še zelo nepoznano. Vina se napravljajo na stari domači način, in kakor navadna vina tudi prodajajo. Malokedo pa skuša naša vže sama ob sebi izborna vina z umnim ravnanjem zboljšati ter napraviti iz njih finejšo kapljico. V tem oziru manjka pri nas poduka. Nižje-Avstrijci, ki se zelo pečajo z umnim kletarstvom, vserod prodajajo svoje vino v steklenicah, la vendar so nekatera naša vina mnogo boljša od nižje-avstrijskih. Tu treba poduka. Zadruga bi poslala jednega ali drnzega v vinorejsko šolo n. pr. v Klosterneuburg, da se temeljito izuči v umni trto reji in posebno v kletarstvu. Ta bi potem kakor zadružni učitelj podu-čeval zadružnike v umnem kletarstvu ter umnem ravnanju z vinom. Na ta način bi se zelo zboljšala kakovost naših vin. Tu ni mnogo pomislekov. Ljudstvu potreba pouka, zgledov. Samo se ne zgane. Ako pa mu zadruga pokaže pot, se bode naše ljudstvo kmalu oprijelo umnega kletarstva. V tem pogledu so na Francoskem zadruge vrlo mnogo koristile. Sede zadruge, ki so vpeljale skupno pridelovanje vin, so vpeljale pridelovanje vin na renski in italijanski način, ter so tako splošno pripomogle k zboljšanju francoskih vin. Ljudstvo je hitro spoznalo korist, ter se takoj oprijelo novega načina. Ali bi se morebiti naše ne oprijelo ?
Politični pregled.
Notranje dežele.
Na Dunaju sta izvoljena podžupanoma dr. Lueger in dr. Neumayer. Pri volitvi v mestni svet hočejo protisemitje (3 mandatov prepustiti liberalcem s pogojem, da ne volijo nobenega juda. Liberalci se temu u-stavljajo. Radi tega je velik vrišč po judovskih listih, ki kličejo policijo na pomoč.
Državni zbor je končal davčno preo-snovo, zakon glede odpisa zemljiških davkov radi uim. Poslanci zahtevajo, da se še te dni obravnava domovinski zakon. Čas bi vže bil. Vlada je predložila zbornici, da se Kranjski dovoli nadaljno posojilo l'/9 mili-joua. — Zakon glede zboljšanja plač uradnikom se je odložil na jesen.
Delegaciji ste se sešli 30. maja v Budimpešti.
Na Moravskem snujejo novo katoli-ško-češko stranko. Tako je pravi
V	Dorfelu na Češkem je bila velika rabuka mej delavci in orožniki. Orožniki so
Tredništvo in ^ pravništvo
mu je v Gorici, JVunske ulice št. iO. — Nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi so ne vračajo < »-glase in naznanila sprejema vpravništvo po pogodbi.
trikrat vstrelili, 4 delavci so mrtvi, več je ranjenih. To je sad židovskih hujskačev.
Ogerski ministerski predsednik Banffy bode moral odstopiti, kakor poročajo, in sicer vsled piitiska od zgoraj.
Pogodba z Ogersko se najbrže odloži na prihodnje leto. To bi bilo iz mnogih tehtnih ozirov najbolj pametno.
Ogerski učni minister je te dni priznal po 15 gld. nagrade 10 učiteljem, ki so si pridobili posebne zasluge za pomaža-rovanje v šoli. Sedaj je Ogerska rešena.
Vuanje države.
26. maja se je vršila v Jloskvi za ves ruski narod velepomenljiva slavnost kronanja ruskega čara. Vršila se je z vsem sijajeim, lastnim v ruskem narodu. Car je dovolil splošno pomiloščenje in deževalo je tudi vse polno odlikovanj. Da bi m lost carjeva obsejala tudi rn-ske katoličane!
Vojska v Afriki je vsaj navidezno končana. Baldissera je odposlal razun 4 bataljonov vse vojake v domovino, Menelik je izročil vse italijanske vjetnike. Laški v-Jadni listi vedo o ysem poročati, le o „v-spehih“ trdovratno molče, kakor tudi o pogojili, pod katerimi se je končalo brezplodno vojevanjo. — Baratierija posade na zatožno klop.
Francija, ki je hotela pretrgati vsako vez s sv. Očetom, je vendar imenovala novega zastopnika pri Vatikanu.
Na Kreti, otoku v sredozemskem morju, nastala je vstaja. Po vsem otoku so se vprli kristijani turškemu nasilstvu. Turki grozovito divjajo. Bog se usmili turških kristjanov!
Angleži v Sudanu nimajo nič več sreče kakor Italijani v Abesiniji. Sudanci so jih dobro hm podili Angleži so toliko na boljem, da stroške plačajo Egipčani.
V	Belgiji se pripravljajo na državnozborske volitve. Boj bode med socijalno-demokratično in krščansko-socijalno stranko.
Zjedinjene države v Ameriki volijo novega predsednika. Voljeni bode Mac Kienley, ki je velik nasprotnik evropskega vpliva.
Dopisi.
Tomaj 25. maja. — Pisal sem vam vže, kako so se nekateri protivili vpeljavi redovnic za pobožno odgojo ženske mladine.
L 1 STK K Stariši, čujte in učite se!
Stariši, ne pazeči otroke, kaki ste vi ?
—	Vi ste po zunanjosti sicer podobni ljudem, srce vaše pa je slabše, okrutnejše nego živalsko — po notranjosti ste hujši od nespametne živine. — Trde besede, res, a še trša je resnica, katero izražajo. — —
Le poglejte živino, kako ljubi svoje mlade, kako jih izučuje po svoji naravi, kako se trudi in muja, kako se ne vstraši nobene nevarnosti, kadar gre ,za dobro njenega zaroda . . .
Medved liže svoj zarod tako dolgo, dokler ne dobi prave medvedje podobe. — Pes liže svoje mlade, dokler ne izpregle-dajo. Štorklje neso svoje mladiče na visoke strehe in jih tam uče letati. — (bel uči svoje mladice gledati v soluce, jerebica pa skrivati se pred lovcem. — Druge ptice jih uče peti . . .
Vi očetje in matere pa ne učite otrok Bogu čast peti in pobožno moliti. Vam ni do tega da bi jih naučili gledati v zlato solnce božjega obličja, in tudi ne, da bi znali letati na perutih ljubezni in hvaležnosti k Stvarniku. Vi si ne prizadevate, da bi odprli otrokom svojim oči, da bi spoznali nevarnosti zapeljivega sveta in slabe tova-ršije. Vi nočete otrokom pokazati, kako se jim je skriti in zavarovati, da ne zabredejo v mreže peklenskega lovca in tudi se nočete pomujati, da bi dobili otroci vaši lepo podobo služabnikov Božjih. —
Abraham a Sta Klara
je rekel til opravljivcev in zaničevalcev duhovnikov onega časa nekako tako: „Z eno žago je bil martran le en apostelj in
Ta zadeva se je vender srečno rešila. Občinsko zastopstvo je dne 3. maja v javnej seji enoglasno (11 pričujočih mož) odločilo in v zapisniku potrdilo, da se redovnicam zapuščena hiša Tabor izroči v last. En hud protivnik je ostal sam. To zmago pripisuje podjetnik blaženej Mariji Pomočnici in sv. Jožefu ter se nadeja, da se bode s pomočjo Božjo zidanje šole in kapele skoro zopet nadaljevalo. — Vrli farani so veseli te zmage, pa bodo gospodu podjetniku tudi radostno pomagali, še rajši ko prej, ker jim je zaviranje pokazalo, kako važna je izobrazba ženske mladine po redovnicah.
Zensko srce se oblaži le po pobožnej ženski učiteljici. Znano je marsikomu, da je prvi sedanji strokovnjak v odgoji mladine, slavni profesor Oliler v Mogunci, v svojej razpravi „Odgojstvo mladine" postavil sledeče vprašanje: „Kedo naj bode deklicam učitelj in odgojitelj ?“ Pa je sam odgovoril: „Poslušna, čista, deviška, uboga, pobožna, ponižna, ljubezniva redovnica! — Ona ceni poduk in vzgojo kot službo Božjo, ona hoče sebi izročeno deco v nebesa peljati, ter po vestnem spolnovanju svojega poklica sama zveličanje doseči. — To je skrivnost redovniške učiteljice. Toraj prva odgojiteljica je mati (pobožna mati pis.), druga pa redovna devica1*.
O da bi skoro k nam prišli ti angeljci v človeški podobi! Gotov sem, da ne bi se potem dekleta v cerkvi več pogovarjala in smejala; še menj bi se s fanti potepale, in brejarji bi praznovali. Hiša bo pa srečna, kader dobi gospodinjo vzgojeno v strahu Božjem !
Sv. Lucija na Mostu Danes, 31. maja, smo dokončali naše mlade, lepe, ljubeznjive otnarnice. Mlade — ker smo jih še-le v tretjič imeli Mlado rastlinico smo deli v tako zemljo, da nam nikoli več ne vsahne. Prvo leto smo si brali in pojasnjevali zgodovino našega svetogorskega svetišča ter se pri tem veselo spominjali, da je bila naša farna cerkev le kakih 40 let za sve-togorsko zidana ter da so takratni ljudje menda prav na Sv. Gori dobili pravo mi-se1, naj se zida tu velika cerkev, katera še dandanes zadošča faranom. Cerkev so posvetili presveti Trojici, Mariji kronani in sv. Luciji. — Drugo leto smo šli v Lurd, ali prav za prav smo nekako Lurd prenesli v našo farno cerkev postavivši na stranski
sveta Tarbula. Dandanes so pa skoraj vsi duhovniki marterniki in martrajo jih se žagami: zakaj kje je kaki kraj, kaka dežela, kako mesto, kaki stau, kaka hiša, kaka pojedina, da bi se ne govoriio slabo zoper duhovnike ? Žaga, s katero je bil martran sv. apostelj in sv. Tarbula, je imela silno ostre zobe in kedo trpi več od grize-čih gobcev kaker duhovniki ? — Janez de Piano pripoveduje, da prebivajo v neki daljni deželi divji ljudje, pasjeglavci, katerih najboljše orožje zoper sovražnike so njih ostri zobje. Kogar nepotrebna radovednost žene, temu svetujem, naj ne hodi v tako daljno deželo, ker kaj takega najde tudi pri nas. On naj popraša le nas duhovnike, ki vsaki dan občutimo te zobe. Brezbožni, brezvestni, hudobni, sprideni ljudje so kakor pijavke, ki pazijo le na pogreške, ne na prednosti, na to, kar je slabega, ne na to, kar je dobrega. Podobni so onim farizejskim stakljivcofn in povohačem, ki so Gospodu očitali, da si njegovi učenci ne umijejo rok, predno vživajo kruh. Umijte si raje vi svoje umazane jezike ! Vi molčite o čednostih in popolnostih, katere vsaki dan, da vsako uro vidite nad aposteljni, spodtikate se pa nad tem, kar se vam samim malenkost zdi. Tako je mnogo takih, ki najmanjšo nepopolnost na duhovnikih z dvojnimi očali preiščejo, popolnoma pa prezro njih dobre lastnosti in hvalevredno delavnost."
Tako stari Abraham o svojem času! Kaj bi še le rekel in pisal, ki bi moral brati in prevejati liberalne časopise našega časa!
oltar novo, veliko in prav lepo statuvo lurd-ske Matere Božje, za katero je podarila ena sama oseba 50 fi. in drugo podarili drugi. Okoli te lepe statuve smo se zbirali, pred njo smo poslušali zgodovino lurd-skega svetišča v marsičem podobno zgodovini svetogorskega svetišča. — A letos nas je peljal „Jeruzalemski romar* na Ju-trovo. Tam smo ž njim ojjromah vse po Jezusu in Mariji posvečene kraje. Bili smo v cvetličnem Nazaretu, bili v krušnem Betlehemu, bili v Egiptu, bili v Jeruzalemu, bili pri Lazarjevem grobu, tri dni zaporedoma na ženitvi v galilejski Ivani,' bili drugod. Povsod smo iskali in tudi našli „sladko Devico Marijo, preljubeznjivo Gospc“, kakor jo lepo imenuje Levstik, slovenski pesnik
Iz Avč pri Kanalu. Delo na novi skladovni cesti med Kanalom in Ovčami se nadaljuje, in kakor se vidi, bo ta cesta o svojem času izvrstno ravna. Le škoda, da današnji človeški rod, kateri zdaj plačuje za isto ogromne doklade, je bode težko dočakal še do Avč za rabo nepopolnoma dokončano, še manj pa do sv. Lucije.
Delo gre prepočasno naprej; vzrok temu mora biti dvojen, in sicer: ali se ne zamore dobiti v to delo večje število od 15 do 20 delavcev na dan, ali večje število novcev ? koliko prej pa bi bila ta koristna cesta dokončana, ako bi se jo oddalo potom javne dražbe, in morebiti bi se s tem tudi nekoliko novcev če ne stotink prihranilo !
Kakor se pa dozdeva je slavni cestni odbor kanalskega okraja pod milim nebom naj vsegamogočnejši, kajti dotični posestniki. kateri so bili primorani prepustiti njih zemljišča za rabo te ceste, ne morajo priti k plačilu, akoravno so vložili prošnje za to ; nekateri so dobili nekoliko več ali manj na račun, davke pa morajo še vedno naprej plačevati od 2 let s&m cestnemu odboru prodanega zemljišča.
Ravno tako so nekateri teh posestnikov, katerim je bilo vzelo delo manjih zemljišč, prosili, da bi se jim ostale grive pod-zidati dale, ali vse zaman.
Kedor ne veruje, naj se potrudi gledat, kakšna nevarnost preti ljudem in živini od skalovja (grinte) in debelega grušča, koji se odtrguje od nepodzidanih ostalih griv dol na cesto, po katerej vozarijo mimo po noči in po dnevi, naši domači vozniki.
Iz Črnič. (Zahvala). Okalo dva meseca je, kar je vaš cenjeni list objavil, kako je mojemu sinku slamoreznica roko prerezala za pestjo, tako da je le še za jedno kito visela. Otroka sem peljal v go-riško bolnišnico k vsmiljenim sestram. Nekateri zdravniki so sodili, da se mora roka odvezati, g. dr. Villat pa ni dopustil. In glejte! Kar nisem niti jaz niti kedo drug pričakoval, se je zgodilo! V 40 dneh je roka popolnoma ozdravela, tako, da so se čudili in veselili z menoj vsi sosedje in znanci. Bodi tedaj tukaj izrečena prav prisrčna zahvala Bogu in za Njim £. primariju v bolnišnici dr. Villatu, pa tudi vsiniljenim sestram za njih trud.
Janez Volčič, oče.
Z Gradišča O javnih plesih se sedaj molči, ker so hvala Bogu na mnogih krajih prepovedani. Da pa vendar ta narodna navada, ali bolje razvada, ne zaspi vzelo je naše bralno društvo patent za to, da prireja mesto javnih društvene plese. In res, trikrat je pokazalo, kako izvrstno deluje na vse strani; kajti od svojega „prerojen-ja“ napravilo je tri lepe veselice z jedno samo točko, namreč: ples. Kedor zna, ta zna! Imenuje se bralno društvo menda tudi zato, ker skrbi za veselice, ki imajo ta lep in izvrsten vspored: ples, malo kričanja, pijača in dva do tridevno postopanje. Kaj ne, to je pristno narodno!
To društvo pa ne pozna niti pete cerkvene niti tretje Božje zapovedi. Prvi društveni ples je bil letos dne 5. j muarja; tedaj o cerkveno prepovedanem času. (Ste slišali? To je res — „naroden“ napredek! Op. vred.) Za zadnji društveni ples pa t. j. pretečeni Binkoštni ponedeljek so v ne*
-<leljo prej ta dan popoldne kriče vozili in potem z ropotom postavljali odre (brijarje). Delali so ludi v ponedeljek zjutraj. Kaj ne. to so res verni kristjani. (No. g. dopisnik, greh treba le posloveniti, in — ni več greh. “Ta evangelij pridigajo našemu ljudstvu vže nekaj let sem znani „narodni“ listi. Op. vred.)
Da bi Vi, g. urednik, videl naše plesalce in plesalke, kakošni so, bi se ne malo čudil.
To so vam nafrkani in imajo obleko prikrojeno po v najnovejši, recimo aleksandrijski modi. Človek bi sodil, da take gospodične pridejo le iz lepih, bogatih in gosposkih hiš, ali pa iz visokih mestnih palač ; oblečene so ti v svilo in razne mehkužne dišave in mazila so jim tudi dobro znana.
Pa njihove žulave in trde roke, njihovo govorjenje, njihove črne hiše pravijo in kažejo, da tukaj je kraj, kjer prebiva prepn»t in delaven kmet, ki se oblači po svojem stanu, ne pa gospoda. Kaj ne, kako so varčni z denarjem, ki ga prejmejo za črešnje ? Kedo je kriv, da gre vse tako narobe ? Pomanjkanje vere, javni plesi in Aleksandrija.
Iz Kobarida. — Naša mlekarnica je dozidana in pokrita. Akoravno se nam je prigoaila majhna nesreča, da se je namreč vogel hiše pri zidanju podrl, vendar smo jo s pomočjo božjo dozidali. Sedaj se vže notri ometuie. Napeljali bomo tudi vodo vanjo, da bode bolj hladna, in če se nam posreči, gonila bode voda tudi stroj, s katerim se mede.— V našem trgu gonili smo sedaj in gonimo še vedno živino napajat na studenec. Živina mora v vodo, ako se hoče napojiti. Pri tem pa dobe posebno konji gobe lia nogah. Sedaj napeljal bode naš novi občinski odbor vodo v korita, ki bodo postavljena za nekdanjo Pagliaruzzijevo hišo, kjer bomo napajali živino. Tudi bode ob jednem napeljal vodo do čitalnice, kjer bode vodnik v občo vporabo. Pomagano bode živini, pa pomagano bode tudi ljudem, ker ne bode treba tako daleč vode nositi. Delati se prične v kratkem, morebiti še prihodnji teden. Vodo bodo speljali iz g. kaplanovega vrta.
S Kanalskega. 27. maja. ,.Ako pa omenjena časopisa — kar naj Bog odvrne In kar mi zaupamo, da se ne bo zgodilo — v svojem početju vstrajata in se k zdrave-jim nazorom ne povrneta, tedaj bodi znano vernim Naše nadškofije vsem. tudi lajikom, da je pod hudim zadolženjem prepovedano vstjm, podpirati ju kakorkoli, brati ali hraniti1*.
Tako sem preložil iz zadnjega višje-pastirskega lista besede Tistega, katerega nam je sv. Duh sam dal pastirja, da nas uči, vlada,, vodi po pravi poti do večne in tudi časne sreče.
Ali laže Kristus, ki je poslal sv. Duha ? Ali sv. Duh ni duh resnice ? Ali sveta cerkev ni božja vstanova ? Ali sveta vera ne obsega vseh naših dejanj in nehanj ? Ali je škof manj vreden kakor kak kandidat, ki se oglasi pri volitvah za deželni ali državni mandat? Skrbnih, modrih in učenih pastirjev Kristusove črede bi ne smeli spoznati za vodnike v politiki,' ali druge može pa ?!
Taka vprašanja so mi silila v glavo, ko sem čital „Sočou od 22. maja. Nadejal sem se, da se je vrnila k zdravejim nazorom, zato sem jo čital. Ali čutim nevarnost „hudega zadolženja1*, ker vladika je zaman „zaupal, da se ne bo zgodilo". Hujša je „ Soča" nego prej! Preči tal sem članek: „Pro domo“. Tu kar mrgoli predrznih, nevarnih, škodljivih, krščanski edinosti nasprotnih, verne proti škofu šuntajočih stav-K0V • • n N as ne vežejo ne obljube in ne druge zaveze11. Tako ? Sveti krst, sv. birma, to ' a™ m nič? ; „Avstrijski smo državljani, za katere veljajo pravilno potrjeni vstavni zakoni, ki so tudi tolika avtoriteta, da smo jih dolžni spolnovati. Tako nalaga sama sv. cerkev”. Ali res ? Kedaj? Nikoli ne tako! Kec, je nekoliko drugačna. Dolžni smo pokorščino vsaki oblasti, ali le dokler ne veleva kaj zoper božje zapovedi. V prvi vrsti «o kristijanom tudi pri „Sočiu krščanske za-
povedi, v drugi še le državne. Hočete biti po vsej sili krivoverci ? Kedo ne vidi, kam rSoča“ meri. kam vleče in teče ?
Škoda za trud. škoda za možake!
Koliko bi lehko koristili, ko bi se vrnili k ,.zdravejim nazorom!“
To je moje prepričanje, katero sem na pristojnem mestu naznanil 1. 1892. tako-le:
Velecenjeni <j. vrednik „Nove Soče“ !
Prišel sem v zadrego, ker sem se naročil na rNovo Sočo“. Moja dolžnost v prvi vrsti je: poganjati se za vero, katero uči sv. kat. cerkev. Veste, da imajo oblast to učiti le: papež, škofje in se škofi združeni duhovniki!
Na kat. shodu v Ljubljani so imenovani učili:
Načel kat. shoda se moram držati — konsekventno in odločno! Če ne, nisem značajen in denar za mojo službo po nevrednem dobivam!
Ali „N. Soča“ se je protivila katol. shodu, hvalila pa Svetčev banket, ki je proti kat. shodu naperjen bil.
Torej ne smem podpirati „Nove Soče“!
To je pa spet res, da ,.N. S.“ pogumno, krepko, vstrajno varuje in pridobiva pravice slov. naroda in zato mi je žal, ker ne morem biti več naročnik!
Oklenite se načel kat. shoda, in Vaš list — tako dobro vrejevan — se bo razširil, kakor družba sv. Mohorja, in razkola ne bo, več!
Z odličnim spoštovanjem J. Feltrin, vikarij v Gor. Tribuši.
Z levega brega Soče. — Vohuni smo, g. vrednik ! Kedo pravi to ? — E gospa „Soča“ nas tako imenuje, nas tako zmirja, nam to vedno predbaciva. Zlobni vohun je dopisnik „iz gor“. hinavski vohuni so vsi dopisniki, vsi vredniki „P. L.“ ! Zakaj ? Za to — ker so! Za to, ker resnico poročajo, ker resnico, čisto golo resnico, pišejo. Mi smo vohuni ! Tisti pa, ki obredejo vse voznike po Gorici, da bi zvedeli, kaj je ta ali oni duhovnik govoril, tisti pa, ki, imajo organizovano celo armado, da nadzoruje duhovnike v pridigah, tisti pa, ki hodijo celo k spovednici zato, da bi imeli kaj poročati liberalnemu listu (če bi ne hodili k spovednicam, bi ne vedeli, da duhovniki zlorabijo spovednice) ti pa niso vohuni!! Kdo je vohun, vprašam tu, ali mi, ki smo pripravljeni vsako minuto za to, kar pišemo tudi javno z imenom na dan priti; ali mi, ki javno povemo svojo mnenje, ali tisti, ki vohunarijo po cerkvah, po spovednicah ?! Kedaj je „P. Lu prinašal imena tistih, ki pridigajo proti njemu, ki ga mečejo iz čitalnic, ki ga ne morejo tiskanega videti ? Kedaj je imel rP. L.‘ po vseh duhovnijah naročene vohune, kakor jih ima „Soča“, kakor se je sama izrazila v predzadnji številki ? Gorje tistemu, ki se predrzne ljudstvu oznaniti škofovo obsodbo: ta naj se pripravi, da ga vrednik „Soče“ postavi pred porotnike ! Kje pa zve vrednik „S.“, kedo je ljudstvu oznanil škofovo voljo? Po vohunih ! in še enkrat rečem: po vohunih! Kje je toraj doma vohunstvo ? Na katerem zelniku je pognalo in kje najbujneje raste ?
—	In potem še eno, g. vrednik! Vedno predbacivajo „P. L.“, da on napada, in da se „Soča“ le brani. Pa za Boga milega, kedaj je rP. L.“ napadal ? Povejte kedaj ? Toliko in toliko mesecev se še zmenil ni za „Sočo“, kakor bi je na svetu ne bilo. Niti odgovoril ji ni. ko ga je na vse mogoče načine napadala ; še celo svojim dopis nikom je naročil, da naj „Sočo“ pri miru puste. In ko vže ni mogel več molčati, odgovoril je na par zlobnih napadov, in pojasnil svojo stališče glede narodne (sokolske) organizacije. In sedaj ,,P. L.“ vedno napada, ko se še branil ni — BSoča-* se pa le brani?! Poglejmo samo v letošnje leto. Kedo je napadal ,.P. L.u od novega leta do Velike noči? Niti enega lista „Soče“ ne dobiš, v katerem bi ne bilo v „znauih dopisih- klofut za stare in nove vreduike „P. L.“ In ker niso mogli drugače zvabiti „P. L.“ v boj, tedaj so začeli udrihati po škofih in po papežih, češ, se vže oglasijo. In •
oglasili so se v obrambo škofov, v obrambo sv. cerkve in slov. ljudstva — in sedaj napadajo! To je vže zlobnost črez zlobnosti ! Ti pa, slovensko ljudstvo, lahko sprevidiš, kedo je vohun in kedo napada, kedo pa je odkritosrčen in se le brani. — Sedaj pa še dober svet: Komur se ne ljubi iti k pridigi, pa bi vendar rad vedel, kaj je ta ali oni duhovnik pridigoval, ta naj se obrne v Gosposko ulico, in tam dobi pridige vseh na Goriškem službujočih duhovnov spisane natančno od besede do besede, od črke do črke — sama ipsissima verba.
Banjšice: Dne 10. maja je solkanski gospod župan prijel dva banjška lisjaka, ko sta prodajala vkradene kokoši po Solkanu, da bi si tako skupila denara za nameravani ples. Seveda, gospod župan je prijeta lisjaka izročil c. kr. orožniku, ki ju je odpeljal k sv. Antonu v Gorico, kjer namesto plesati, premišljujeta svoj tatinski plen. Plesi gotovo provzročujejo ljudsko nenravnost, a pri vsem tem gre viša gosposka županom na roko, ako so tudi vsi drugi starešini zoper ples.
Slavno c. kr. okr. glavarstvo v Gorici je prepovedalo streljati pri cerkvenih slovesnostih. Kako pa je to, da pri plesih sme streljati občinski čuvaj s puško in to ne le po dnevu, ampak tudi po noči, kar se je godilo na Banjšicah dne 2f». maja, ko se je držal ples ? Ko so na Kanalskem o velikonočnih praznikih nekje pri Vstajenju streljali,	je bil	hitro c. kr.	orožnik	duhovniku
za hrbtom,	in kakor je	govorica,	bil je tisti
duhovnik ostro z glavarstva pokaran radi streljanja.
Izmed	11 starešin	na Banjšicah odposlalo	jih je	deset svojo	odpoved	od stare-
šinstva slav. c. kr. okr. glavarstvu v Gorico, ker so se naveličali za eno in isto reč hoditi k starešinskim sejam. Gospod banjški župan s6 svojima dvema tajnikoma ni kos sestaviti obč. računa za leto 1894. Petkrat že je vabil starešine k seji in sicer pod kaznijo 20 gold. in vselej, ko so starešini prišli k seji, našli so račun nepravilno sestavljen, seveda starešini ga niso mogli odobriti. Pa še to je vzrok, ki je privedel starešine k odpovedi, ker ni gospod župan poravnal obč. dolga, dasirayno je v ta namen določeni denar potirjal že pred letom.
Dne 25. maja po večernicah so se zbrali odlični banjški možje v pošteni gostilnici v Podleščah pri Kuklju — seveda gospod župan je bil le pri plesu na Trnš-nem — ter sklenili so na predlog gospoda učitelja vstanoviti si katoliško kmetijsko bralno društvo. Koj tisti dan je tukajšnji gospod učitelj nabral 25 udov, kateri so izvolili osnovalni odbor, ki naj preskrbi in sestavi društvena pravila in naj skrbi, da jih prej ko je le mogoče odpošlje visok. c. kr. namestništvu v Trst v potrjenje. Još katoliška in narodna zavest ni propadla, nego jelo se je v gorah svitati in daniti!
Iz gor. (Dalje). — V dokaz, kako Bog kaznuje radi krivice proti razdelujoči pravici cerkev in njene dostojanstvenike, služi mu zgodovina. Pa kako ? Oujmo ! Začenja s „siciljskimi večernicami14 1. 1282, katere piše na rovaš papežu Martinu IV, češ on, in ne, kakor govorijo drugi, celo krivoverski zgodovinarji, neki predrzni Francoz s svojim nesramnim počenjanjem v neki cerkvi med slovesnimi večernicami, provzročil je krvavi čin na siciljskem otoku. O papežu Bonifaciju VIII pravi „Sočini“ sotrudnik, da je preklical vsa pisma in vse naredbe izdane od prednika Celestina V, pa ne pove zakaj, namreč da ni nastal razpor v cerkvi. Ali mar ne more tako papež storiti ? Na to preide lepo naslednika Benedikta XI, kremenastega značaja, da lahko vdari po starih, šibkih in popustljivih papežih za časa babilonske 70-letne sužnosti. Z Aleksandrom V konča oberati papeže od 1. 1282—1410. V zadnjem članku poskoči za 40 let nazaj in našteva UrDanu V. in Gregorju XI. levite, potem že za 20 let naprej v Pizo in Kostnico. Konečno se spusti nazaj v deveti vek k papežu Janezu VIII, od katerega izve samo, da je svetemu Me-
todu prepovedal službo Božjo obhajati v slovanskem jeziku, ne pa, kako je pisal isti papež knezu Svatopolku, namreč: *Kar se slednjič tiče slovanskega pisma, katero je izmislil rajni modrijan Konštantin, ga po pravici pohvalimo in zapovedujemo, da se v tem jeziku poslavljajo nauki in dela našega Gospoda Kristusa. Kajti ne samo v treh, ampak v vseh jezikih nas sveto pismo Gospoda slaviti opominja, ki veleva : ,,Hvalite Gospoda vsa ljudstva, hvalite ga vsi narodi11. In apostoli polni sv. Duha so v vseh jezikih oznanjevali velika dela Božja.
I.	t. d.“ Potem zleti naša zgodovinarska skakalca k solnograškemu nadškofu Arnotu, nasledniku sv. Virgilija, in do kralja Klod-vika, pri katerem obtiči v začetku šestega veka. Kam smo prišli! Tako šviga in štrka iz stoletja v stoletje, iz kraja v kraj. Kako nas je tudi spravljal na Kranjsko, v Trst, na slovanski jug 1. t. d.! Lep napev ima narodna pesem: „Oj, kod bova vandrala, vanderček moj ?“
J ta logično ne piše ta gospod, vemo iz zadnjega „P. Lista11. Da ne ljubi resnice in da pristransko sodi kakor krivoverci, spoznano iz njegovih zgodovinskih podatkov brez vsake zveze. Kaj ve o Staretovi ,,Občni zgodovini11, o Weissu, Gindely u? Kar je bilo zanj, je sprejel m obrnil po svojem. Pa od kod ?
Kar ga pa še najbolj lepša in njegovo glasilo „Sočo“ poveličuje, je to, da je svoje „dokaze“ trgal skoraj od besede do besede iz dr. Križaničeve zgodovine — seveda brez Križaničeve zveze. Posebnega mojstra,
—	pardon — prepisujočega in lenega hlapca se je pokazal v II. zvezku od 169 do 183 strani. Ge je znal tako servilno prepisati cele odstavke in stayke, zakaj ni po ■ vedal še saj na kratkem, kar je prej in kar pozneje pride po tistih besedah ? Pa saj ni vtegnil in ni imel časa, ker je moral sem ter tje iskati, kar je hotel vdobiti. Tako je piknil zdaj na tej Križaničevi strani eno ali par zrn, zdaj na drugi strani, da je nekaj kredenciral. Ta gospodine ni pačil in zavijal samo zgodovine ampak tudi Ivana dr. Križaniča, čegar besedam je pristavil kak „zelb , da je stvar potenciral. Tedaj k Vili itelj zgodovine in zavijaveo resničnih dogodeb. Še iz svetega pisnta zantore na ta
način dokazati kar hoče.
*
V	zadnji nedeljski prilogi .Reichs-poste“ št. 123 bral sem na strani 44 in 45 to, kar razumejo tiidi nekateri izmed prostega ljudstva:
„Wie der Papagei ohne alles Ver-standnis ... so kaut ein solcher Dichterling im Schvveisse seiues Angesichtes die paar schbnen Phrasen vvieder . . weil sein Kopf zu schwach und arm war, um den eigentli-clten geistigeii Inhalt und Kern des AVerkes zu ertassen...........u	Dalje.
Nadvojvoda Karola Ludvika so že položili k večnemu počitku. V življenju in o smrti je bil pravi katoličan. Lansko leto se je vdeležil veličastne procesije na praznik Presv. Rešujega Telesa na Dunaju. Kako da je šel lepo previden v večnost, smo vže slišali. Ni tedaj čudo, če žaluje po njem s cesarjem vred cela Avstrija
Zadušnica. Dne 22. maja so maševali prevzvišeni nadškof za dušo pokojnega nadvojvodo Karla Ludvika. Prisosto-vali so grof Franc Comnini, vitez Bosizio, Venuti itd.
Visoki gost. Nadvojvoda Leopold Sal-vator je prispel danes teden v Gorico nadzorovat t.ukajšno artilerijo.
Feld. baron Kulin je dne 26. maja t. 1. v 79. letu v bližnjem Strassoldu pri Červinjanu v Gospodu zaspal. Naši stari vojščaki se ga prav dobro spominjajo s Pi-jemonteškega 1. 1848-1849 in 1867. Posebno „kranjski Janezi11 so mn bili godi. Pokojnik je bil pogosto na Goriškem. Celo v Trento se je bil pred leti napotil, kjer je prenočil. Potem je šel čez .kranjski vrh11 na Kranjsko, pri kateri priložnosti se je
izrazil, da bi morala v kratkem peljati iz vojaških obzirov nova cesta s Kranjskega čez Trento na Bovško.
Sv. Oče papež Leon XIII. so določili 10. maja s slovesnim pismom kardinalu Dominiku Svampa, da se ima hraniti in častiti edini veliki ostanek (relikvija) sv. Ane, matere Device Marije, v metropolitanski cerkvi v Boloniji na Laškem.
Njihova eminenca kardinal in pa-trijarh (očak) v bližnjih Benetkah izdal je pastirski list, da bi se na Beneškem prvo sv. obhajilo, če le mogoče, dne 21. junija, na god in praznik sv. Alojzija, obhajalo in s tem slovesno praznovala 75 letnica, odkar so bili pri I. sv. obhajilu od vseh pravovernih kristijanov ljubljeni sv. oče Leon XIII.
Častno občanstvo. Iz Rihcnber</a nam pišejo: Dne Ki. t. m. je naše starešinstvo enoglasno izvolilo preblagorodnega gospoda Mihaela Gabrievčiča, c. kr. sodnika v Ajdovščini, častnim občanom Starešinstvo mu je s tem izrazilo zaupanje in spoštovanje res vsega ljudstva, katero g. sodnika časti kot odličnega sodnika in narodnjaka, kot moža iskrenega in odločnega značaja. Kakor vže v Istri, tako tudi pri nas si je velespoštovani gospod M. Gabrievčič hipoma pridobil ljubezen in spoštovanje vseh strank. Z zaupanjem ljudstva odlikovanemu gospodu kličemo : Mnoga leta !
Goriška duhovščina je izrekla * pismeno zahvalo Pre vzvišen emu za zadnjo okrožnico.
G. Karol Malner, adjunkt c. k. deželne vlade v p. umrl je v Ljubljani v 87em letu svoj dobe; mož še stare poštenosti. Lahka mu zemlja !
Župnikom v Rojanu 'je imenovan Jožef Jurizza (Jurca). Umeščen bode 14. junija, tipamo zatrdno, da bo pravi pastir slovenskim ovčicam
Poročila se je gospodičina Andrejina baronesa AVinkler, hči g. barona AVinklerja, z gosp. dr. Alojzijem Pontonijem. Čestitamo !
V Solkanu so našli otroci na njivi še skoraj popolnoma svežo roko od lahta dol. Pripeljal jo je neki posestnik v gnojnici iz Gorice. Preiskava se. vrši.
Na Slapu v duhovniji Roče pridobili so si domačini zopet, kar so bili zgubili najboljega, namreč malin ob reki Idrijci. Lenassi ga je prodal za primerno ceno domačinu. Neprecenljiva sreča za celo Roško duhovnijo! Ročani in Slapljani imajo zopet svoj malin, iz katerega bodo dobivali zanaprej svojo borno polento. Slovenci, za-skoz-Bog ne prodajajte svojih malnov, svoje zemlje tujcem !
V Gradišču je prišla v roke dečka nabita puška. Pričel je igrati z jednim manjšim „vojake“, sprožil in ga ranil nevarno na glavi.
Na Travniku je prevrgel prevožček neko ženo iz Čedada. Opraskana je bila po rokah precej.
Padla. Pred nekaj dnevi se je zdrsnilo na tlaku v poštnej ulici baroninji An-giolina de R tter. Padla je in si poškodovala nogo.
V ulici Formica je skočil včeraj teden shodnika na dvorišče mladeneč 32 let. Ni se ubil, kakor je neki nameroval, le pobil se je močno. Odvedli so ga v bolnišnico. Trdi se, da ni pri zdravej pameti.
Na starem trgu je zapregal neki Šempeterc konja. Razdražena žival ga je lopila z nogo dvakrat v glavo. Nezavestnega so odpeljali v bolnišnico.
V Komnu se je pojavilo mej otroci vnetje očes. Kljubu 60 bolnim niso zaprli šole.
V Iionkali je skočil nek kmet iz Turjaka iz voza in si zamota! levo nogo tako nesrečno v kolo, da si jo je močno oglodal. Odpeljali so ga v tržaško bolnišnico.
V Ogleju si je ogledalo omlotni sta-rinarski muzej kacih 40 gospodičiu ženske pripravljavniee pod nadzorstvom g. vodje Hafnerja.
Samomora. Na Volčjidragi v Bukovici obesil se je dne 20. t. m. kmet Andrej Turel. Mož je vže dalj časa bolehal na umu in vedno trdil, da ima „hudiča v sebi.11 — Pretekli petek zjutraj pa seje obesil v Ore-hovljah v spalnici čevljar Frauce Lestau. Mož se je baje zmotil a zrok, da se je motil bilo je le pijančevanje. V svarilen zgled drugim odrekel se mu je cerkven pogreb.
O novem tržaškem škofu se še nič
gotovega ne ve.
V Moskvi na Ruskem kronajo carja prav slovesno. Da bi bilo le kaj vgudnej-šega sličati od kronanega carja! Saj se še dobro spominjamo obligatnih ceremonij njegovega očeta o kronanju.
Toča v gornji Italiji. Poslednje dni pobila je toča malone vso setev v okolici Benetek, Verone in drugih mest gorenje Italije. Vihar pa je polomil mnogo drevja.
Povodnji so bile na Češkem in Dolenjem Avstrijskem. Škode: pa posebne niso napravile, ker se je kmalu vreme preme* nilo.
Petstoletnica hercegovskih frančiškanov. V Mostaru se je osnoval poseben odbor, ki dela priprave za petstoletnico frančiškanskega reda v Hercegovini.
Prerezala si je te dni tukajšnja delavčeva žena Marija Bavdek z nožem vrat. Zmešalo se ji je. Ranila se je nevarno.
, Ubit morilec. V Maleti v Italiji so ubili pastirja Evstahija Ghilla v nekem prepiru. Ubijalce so zaprli. Opravičujejo se le s tem, da so se pastirja bali, ker je znan morilec in so se ga zatorej hoteli znebiti. Ghillo je ubil odvetnika Marona, graščaka Lorenza, duhovnika Coropesa, trgovca In-tecta in Petreza. Dve drugi osebi je pa poskušal umoriti. Pri umoru so mu pomagali bratje, katere so sedaj zaprli. Bratje so priznali svoje hudodelstvo.
Tilko je prav. Bivši ceremonijar na nemškem dvoru, pl. Ivotze, je obsojen v dveletno ječo v trdnjavi, ker je ubil v dvoboju bar. Schraed-a. Tako je prav, kajti uboj je uboj.
V Carigradu umorili so trije Turki 20-letno pevkinjo Vrabec, Avstrijanko. U-mor se je baje izvršil iz maščevanja. Najlepša pa je ta, da so bili zaplenjeni nekateri turški listi, ker so prinesli vest o tem umoru. j
Nesreča. V Bingerlochu ob Reni na Nemškem se je včeraj na velikem parniku „Disch“ razpočil kotel in raznesel ladjo na kosce, Kapitan, njegova žena in štirje njegovi otroci ter osem mornajev je bilo ubitih. Rešil se je le jeden mornar.
Spaka. V Prosnici je te dni mizar Kundret moral pobiti kravo, ker se ni hotela oteliti. Ko so kravo razparali, našli so v njej tele, ki je imelo dve glavi, osem nog in dva repa. Žival je pa bila zrastena. Tele je pred pobijanjem gotovo živelo, kajici zobje, koža in dlaka so dobro razvita.
Ženska revolucija- V mestecu Si-gnacampiju blizu Florence cvete slamni-karstvo. Ker so tovarnarji itak sila slabo plačanim ženskam znižali zaslužek, so ženske uprizorile malo revolucijo. Napadle so razne tovarne ter vse pobile, kar jim je prišlo pod roko. Orožnike so s kamni pognale v beg, in šele, ko so vojaki prišli, so se revolucijonarke udale.
Nesreča v rudniku. V rudokopu blizu Bilbaota se je odlomil kos skale, težak kakih 1500 centov in zmečkal šestnajst rudarjev.
7(> ovac • - zmrznilo ! Poroča se nam, da je dne 16. t. m. zmrznilo na senožeškem Gabrku 76 ovac. Gnali so jih iz Brkinov preko Gabrka na Nanos na pašo. Ovce so bile ostrižene in pokončala sta jih za to dobo nenavadni mraz in padajoča sodra. Ovce je odpeljal konjederec iz Smolivega pri Razdrtem.
Raznoterosti.
Prošnja odbora „Alojzijevišča“. Častita duhovščina cerkljanskega dekanata je podpisanemu odboru izrazila željo, „naj bi se odbor slov.	Alojzijevišča	raztegnil na celo
slov. stran in	naj	bi	imel	v	vsaki dekaniji
svojega zastopnika, tako da bi se po tej poti ustanovil nekak „ pomnoženi odbor slov. Alojzijevišča", ki naj bi se pozival k društvenim sejam — posebno glede vsprejemanja gojencev. In če bi bil ta ali oni odbornik zadržan priti h sejam, naj bi vsaj pismeno bil primoran izraziti svoje mnenje11. — Odbor prosi čč. gg. dekane, naj pogovorivši se z duhovščino, izrazijo svoje mnenje o tem do konca meseca junija, da bo odbor vedel, kako poštevati izraženo	željo.	Odbor.
Dohodki in stroški „Alojzijevišča“ od 1. januvarija do 30. aprila. Dohodki:
1. Blagajnični preostanek od
leta 1895...............gld.	107'64V9
2. Darovi čč. duhovščine .	.	„	498 80
3. Občine, posojilnice, fare .	„	‘J7.15
4. Zasebniki.................„	43 85
5. Deželni zbor.................... 650.00
Mesečnina otrok	530.00
7. Drugi dohodki .	. . .	„	13.38
Svota gld. 1940.82% Stroški: 1. Za hišo, obresti, davek gld. 1172.53
2.	Zidarju (na račun) .	.	.	„	300.00
3.	Za hrano ...................„	740.36
4.	Drugi stroški...............„	114.25
Svota gld. 2327.14 Bilanca: -+- 1940.83
— 2327.14
— 386.3f	gld.
Pjimanjklaj	je	razlagati,	ker	mnogo
čč. gg. ni še plačalo letnine (5 gld.) in obljubljenih obresti (4l/t gld. od 100) za 1. 1895 6 in tudi stariši	gojencev so še na
dolgu.
Okrog 3000 udov ref. šteje, kakor č lij e m o, letos Mohorjeva družba. Ko naznanjamo Slovencem kratko, pa preveselo in pomenljivo novico, hvalimo od -srca Boga, ki da delu združenih rodoljubov slovenskih toliko vspeha! Še Slovenska ni propala !
„Slovenski Narod“ je prinesel nekaj '<v Gorici pisanih) člankov proti pastirskemu listu našega prevzv. Nadškofa. Seveda piše kot znan radikalec. Pravi pa: 1. Nadškof sam je kriv, da je „Soča“ tako pisala, kajti vedno je molčal ter niti ene niti druge stranke obsodil. 2. „Soča“ je kritikovala ne domačega, ampak tujega (ljubljanskega) škofa. „Vsak se iWa držati svojega škofa". 3 Nadškof je pisal list vsled pritiska iz Ljubljane. — Na to odgovarjemo mi. K 1. Nadškof je v svoji previdnosti in prizanesljivosti tako dolgo molčal, dokler je le mogel. A ko je „Sočinau predrznost prekoročila vse meje, je moral govoriti. Pa ravno to. da je nadškof, katerega prizanesljivost in ljubeznivost je občne znana, govoril in obsodil „Sočo“, je najbolji dokaz, da je moralo res vže biti strašansko, kar je pisala. K 2. -,,Soča“ je sodila tudi domačega škofa (t. j. nadškofa Alojzija v I. nadstropji). Kar se pa tiče tujega (ljubljanskega) škofa, je moral nadškof „Sočo“ obsoditi ne toliko radi napadov na osebo prev. ljub. škofa (kar je tudi vse graje vredno), ampak bolj radi katoliških načel, katera je „Soča“ sramotila v osebi istega škofa. K a. Kar piše „S1. N.“ o pritisku iz Ljubljaue, je — gola laž. To trdimo v obraz kakor radikalnemu dnevniku, tako tudi „Sočiu.
Kaj pa še ! ? Razneslo se je te dni po mestu, da mislijo prevzv. Nadškof v kratkem izdati nov pastirski list na duhovščino
V	katerem bodo preklicali, kar so v prvem pisali. Od kod izhajajo take govorice, ni pač težko vganiti. Grde laži so! Morda bi z njimi radi oslepili gg. duhovnike, da ne bi dalje podpisovali vdanostnih izjav višjemu Pastirju. Ta je pa res predebela! No Pa, veste, kaj se bo celo zgodilo? V kratkem bomo videli nekega dne, da se prevzv. Nadškof pripeljejo pred znano vredništvo ^ Gosposkih ulicah št. 9 — preklicat vse,
pa ponižno prosit odpuščenja!! In Bog ve, ali dobijo odvezo ? !
Nimamo več upanja, da bi se „Soča“ podvrgla škofovski besedi. Ona sama sicer pripozuava, da je bila okrožnica. „očetovsko svarilo41 ; zatorej bi bilo pričakovati, da se jo bo vsprejelo z otroško vdanostijo, brez zavijanja, brez žuganja. Res, taka je bila nadšk. okrožnica, izrazila je upanje, da obsojena lista kreneta na boljšo pot. Z ato smo tudi mi vabili s prijazno besedo v zadnji številki k složnemu delovanju za narod — na podlagi škofovske besede. Od tedaj ste izšli vže dve številki „Soče“. A da bi imela misel spametiti se, o tem ni duha ne sluha. Pač pa žuga in preti s tem, kar se bo zgodilo. Oni, lajiki, da so neodvisni od škofa; nasproti škofovski besedi se sklicuje na državne zakone (so ti tudi ,katoliški" ? odgovorite, oj vi edini pravi katoličani!), razpošilja po cerkvah svoje ljudi, da hitro poročajo, kaj govorijo duhovni, da jih bo
— tožila itd. Kar je pa najhujše, najbolj pohujšljivo: prepričuje svet, da nadškofova poslanica je pravzaprav delo onih skrivnih agitatorjev, ki se hočejo zmaščevati nad svojimi osebnimi sovražniki, ki bi radi prišli zopet k prejšnji veljavi in k političnemu vodstvu — zato so na nadškofa pritisnili, da je izdal pastirski list, ker so s tem upali prizadeti svojim osebnim, politiškim nasprotnikom smrtni vdarec. Tako je naš višji Pastir le orodje v rokah takih grdih maščevalcev in podlih sebičnežev ! Kaj hujšega si v sedanjih razmerah ne moremo misliti. Ta sad obraja pri „Soči“ in njeni stranki očetovsko svarilo nadškofovo!
Še nekaj. „Soča zdaj z vidnim veseljem in zadoščenjem pogreva, kar je naj hujšega izbruhnila proti ljubljanskemu škofu. Omenja namreč, kako je deželno sodišče v Ljubljani razveljavilo zaplembo od drž. pravd-nika izrečeno nad ,SI. N.“ radi sestavka proti ljublj. škofu, ki ga je ponatisnil iz ,,Soče“. Vsled razsodbe^slov. sodišča, se ni v članku („Sočinem“) škofu očitalo nič ne častnega, uiti se je grešilo s tem, da so ,se grajale škofove naredbe glede volitev, in sicer zaradi prevelikega vplivanja na korist ene stranke. — S to razsodbo se zdaj ponaša naša „Soča“. A ta razsodba, izhajajoča od posvetne oblasti, je ako še nekaj razumemo, pravzaprav obsodba jedra goriškega pastirskega lista, kateremu bi se morala »katoliška-* „Soča“, ker izhaja od njenega katoliškega poglavarja, brezpogojno podvreči. — Podvreči ? Kaj pa da ! Marveč, ona še le žuga ,,v bližnji prihodnosti11 še marsikatero enakih „neljubih novic“ ! Je to najuovejša razlaga četrte Božje zapovedi ?
Čemu poziv ?! „Soča“ nas pozivlje, naj ji dokažemo, kje in kako je učila krive nauke ali zavijala zgodovino in ščuvala ljudstvo proti škofom. Mi nismo glede tega v najmanjši zadregi. Toda ker je »Soča1* svetu naznanila, da je vložila radi teh očitanj tožbo proti nam in da reč pride pred porotnike, se tudi nam ne zdi potrebno, vže zdaj ji dokazovati; storili bomo to o svojem času
— pred sodiščem. Za zdaj smo sicer dali besedo dopisniku „iz gor**, a zadnjo besedo bomo govorili mi.
Pisec „Soče“ nas pozivlje naj mu dokažemo to in uno. Zavračamo ga na zadnjo okrožnico in na 199. stran II. zvezka dr. Križaničeve zgodovine, kjer jse bere o krivoverskem Husu, kateri je po tako hudi toči še djal ;• „. . . . ako me prepričajo, da sem kaj napačnega učil“. Naj bere dalje.
Imenovali jih ne bomo, ker so dobro znani, tako govori „Soča“, kadar bi imela dokazati svoje, iz zraka potegnjene sodbe. Tako si pomaga skozi polnih sedem let. Temu se ima zahvaliti.
„Reichspost“ ni še nič omenila o zadnji okrožnici. „Soča“, zakaj ne ?
,.Edinosti,l. Ta list piše, kakor bi mi nekako preklicavali, kar smo pisali o sokolstvu in posebno o sokolicah pa njih telovadbi. Nikakor ! Ne prekličemo ene same besede. Kar se pa tiče besede ,.skrunjenje’*, je „ Edinost11 sama pi-ovzročila razburjenost duhov, podtaknivši besedi pomen, ki ga nima, kar je razvidno iz konteksta našega
dotičnega članka. Vi razburjate duhove, a potem pišete, da jih razburjamo mi. Kar pa pišemo proti sokolstvu, ne pišemo z namenom, da bi „Edinost“ spreobračali. Telovadna društva so se od nekedaj zlorabljala (ne rečemo, da ni izjem) v državi nevarne smotre, in le prevečkrat preide njih vrhovno, nevidno vodstvo na ljudi, ki so zakleti sovragi postavno obstoječega reda. To je vže kmalu pred sto leti spoznal cesar Franc, kakor je razvidno iz njegovega odloka 1. 1801. (GL „Handbuch der Freimaurerei-* I. Bd. p. 393.) Povdarjamo še enkrat, da glavarji francoskih, italijanskih in tudi čeških telovadnih društev (isto velja o hrvatskih) so »bratje*1 prostozidarji. Naj se nam ne zameri, da tako mislimo : naše prepričanje ostane ; bodočnost bo kazala, da se nismo motili. — Ako pa resnico govorimo, nismo radi tega vže „ro-bati*‘, tako da bi bilo nedostojno z nami se pričkati. Kaj pa „ Edinost", ki nas psuje s pornografi in zasmehuje z norci?! Je to oli— kanost ?
Na naše vprašanje : čemu orožje v vsaki pesti ? je »Slovenski Narod“, kakor se vidi, do živega zadet, nakopičil cele litanije najbolj izbranih psovk na nas. »Goriški Jeremija, slovenski Jeremija . . . mrzel pot mu obliva čelo . . . bele pene močijo brezkrvne ustne. . . mravljinci mu gomez-ljajo po vpognjenem hrbtišču . . . njegove jezikostrižne namere . . . divje, široko odprtih oči . . . grozovite vizije ima goriški prerok . . . ginljive jeremijade-. . . Mahnič spada mej’ rajnke . . .“ itd. itd. Po takem uvodu še tako nesrečno opravičuje, da nam je iz vsega le še jasniši pravi pomen gla-sovitega stavka: „čemji orožje (ne orodje, „Edinost“!) v vsaki pesti ?•* Ši tacuisses.. .
Vojna v Afriki je stala Italijane samo 351.2S4.910 lir. Seveda za Italijane, ki imajo prazne blagajne, to nič ni!
Mažarska. V slovaškem mestecu Lip-to.-St. Mikloš je v tamošnji katoliški cerkvi p. Jene pridigoval o škodljivosti civilnega zakona. Mažarski uradniki so zapustili cerkev ter se podali naravnost v judovsko sinagogo, kjer Je rabinec govoril navdušen domoljuben govor. — Na, vsak kozel ve, v kateri hlev spada!
Še so sodniki v Ameriki. Škof svaril je svoje verne pred nekim liberalnim listom, ter prepovedal ga čitati. Lastnik in vrednik prepovedanega lista tožila sta škofa in zahtevala 20.000 dolarjev odškodnine. Sodnik je zavrnil njuno tožbo, ker je škof po svoji službi dolžan, vernike svariti pred listi, ki so škodljivi veri in cerkvenemu redu.
18 let — po nedolžnem v ječi.
Pred 18 leti sta bila v Zagrebu v dosmrtno ječo obsojena kovač Anton Grišnik in kmet Andrej Čelko, ker sta po takratnih poizvedbah oropala in umorila poštnega hlapca Petra Marvina. Sedaj so se našli pravi morilci. — Anton Grišnik je mej tem vže umrl v ječi, Andrej Čelko, ki je doživel dan, ko se je skazala njegova nedolžnost, je bil seveda takoj izpuščen. — Kedo ubogemu, po nedolžuem obsojenemu povrne razrušeno srečo ?
Učitelj in nekdanji učenec. Te dni obiskal je italijanski naučni minister Gian-turco mesto Turin. Profesorji tamošnjega vseučilišča priredili so slavnosten obed ministru na čast. K temu obedu pa ni prišel jeden najznamenitiših sedanjih profesorjev vseučilišča Turinskega. Zbrani učenjaki čudili so se temu in ugibali po vzroku. Minister pa se temu ni čudil čisto nič in bržkone mu je bilo celo prijetno, da ni došel stari profesor v družbo. Isti profesor je namreč pred leti, ko je bil predsednik vseučiliščne izpraševalne komisije — vrgel pri izpitu tedanjega kandidata za vseuoi-liščno stolico in današnjega naučnega ministra. Čuden je ta sveti Gianturco je padel pri izpitu, a vkljub tema je danes minister nauka, v tem ko je njega bivši uči^ telj osivel v svoji službi in je vedno še to kar je bil.
Umorjeni vladarji. V tekočem stoletju so umrli nenaravne smrti naslednji
tu vlada najhuja človeška beda. Ta grozna slika bodi v resno svarilo vsem onim, ki hočejo iskati sreče onkraj oceana.
Opomin trtorejcem ! Varujte se teli pogreškov pri škropljenju trt!
1). Nekateri začno prekesno, čakajo, da	se bolezen že prikaže. Tako	pa pravi
čas zamude v svojo veliko škodo. Ti bodi previden, škropi še predno trta cvete, ko ima 4 do 6 peresc.
2.) Drugi	slabo pripravijo	zmes, ali
denejo preveč vitrijola, ali preveč apna.
Pravo raznurje je: na 1 lil. (100 1.) vode Vis kg. modre galice in 2 do 2Va kg. gašenega apna. Po stari tehtnici '2'h ‘tl modre galice in okolo 33', tl gašenega apna.
3.) Tretji	napčno škropijo	in le na
pol.	Treba je s	škropilnico prav	fino raz-
bkropiti tekočino, tako da bo vsak list na goranji strani prav dobro poškropljen, vendar ne tako, da bi teklo ž njega, marveč, da tenke kapljice, kapljica pri kapljici obstoje.-
Škropiti se ne sme na roso, ne po dežju na mokro perje, ne v največji vročini.
Če pride v 'It dnevi dež, treba ponoviti.
Drugič se škropi za 1 ali lVa mesec ; zadosti je poškropiti nove liste.
Tretjič je dobro meseca avgusta.
Odgovo rni vrednik in izdajatelj J. Marušič. Tiska HilarijanBka tiskarna.
Prihodnja številka »Primorskega Listau izide dne I. junija.
Razpis dražbe.
Na Gorenjem-polji prezidalo se bode vikarijsko poslopje. Stroški za to so pre-vdarjeni na 4000 gld. Delo oddalo se bode na javni dražbi dne 17. junija t. 1. ob 10. uri zjutraj na Gorenjem-polji. Načrt, pre-vdarek in pogoji dobč se v pregled v občinski pisarnici v Anhovem.
Županstvo v Anhovem,
dne 29. maja 1896.
Štev. 244 Op.
3 — 1
Naznanja se, da
JAVNA DRAŽBA
zastavil I. četrtleta t. j. mesecev
januvarja, februvarja in marca 1895...
začne v
ponedeljek dne 8. junija 1896.
ter se bo nadaljevala naslednje četrtke in ponedeljke.
Od ravnateljstva zastavnice * in ž njo združene hranilnice.
V	Gorici, dne 5. maja 1896.
5—20
SVESTROJEVE ZA GOSPODARSTVO
16. HELLER, BEC
B O. HUTKRSTRASSE BIL49.
Sadne mline s kamenitimi in železnimi valjarjami,
sadne stiskalnice vsili sestav, sadne sušilnice in stroje za sadje lupiti, MLATILNICE, gepelje, stiskalnice za seno in slamo,
STROJE ZA OBDELOVANJE ZEMLJE, trijerje, žitočistilnike, brane, mline,
trtne Škropilnice in vinske stiskalnic«
prodaja po jako znižani ceni proti jamstvu in na poskus
IG. HELLER na Dunaji
II/2, Praterstrasse št. 49.
Obširni ceniki se dobe zastonj. Prelcu p ci se iščejo.
Foficlnio so svari pred ponarejenim blagom
vladarji: Ruski car Pavel (zadavljen 1. 1801.), sultan Selim III. (zadavljen 1. 1808.), grof Kapodistrias, predsednik grške države, (umorjen v Navpliji 1. 1831.), parmski vojvoda Karol (zaboden 1. 1854.), predsednik haitske republike Salnave (ustreljen 1. 1860), predsednik Združenih držav Lincoln (zaboden 1. 1865.), Mihajl Obrenovič, knez srbski, (umorjen 1. 1868), predsednik ekvadorske republike Garcia Moreno (ustreljen 1. 1875.), sultan Abdul-Aziz (umorjen 1. 1876.), predsednik Garfield (umorjen 1. 1881.), car Aleksander II. (umorjen 1. 1881.), predsednik Cainot (zaboden 1. 1S94.), šali Nasr-Eddin (zaboden 1. 1896.)
Star študent. V Greifswaldu je pred kratkim umrl 70 let star študent. Mož je „študiral“ na ondotni univerzi 51 let, pa seveda ni nikdar napravil nobenega izpita, to pa iz prav prozaičnega razloga. Pred 50 leti je umrl neki sorodnik tega starega dijaka. Zapustil je svoje veliko imetje v razne dobrodelne namene, a s pristavkom, da uživaj obresti jedini njegov sorodnik, umrli študent, toliko časa, dokler ne dobi službe. Mož je bil tako previden, da je ostal vse svoje življenje študent in se ni nikdar potrudil, da dobi kako službo, ker si je na ta način zagotovil dosmrtni užitek rečenih obrestij.
Odiranje pri milenijski razstavil v Budimpešti je nečuveno. Gorje tujcu, kateri se da preslepiti in zaide v to razstavo. Judje ga kar iz kože denejo. Ma-djarski listi samo poročajo, da se nesrečniki, kateri zajdejo v razstavo, skubijo brez usmiljenja. Tako na pr. je moral neki gospod za jedno jabolko plačati dva goldinarja, neka gospa pa za jedno porcijo gnjati in za jedno čašo piva 8 gld. 50 kr. dasi je bilo oboje vredno 25 kr. ! Razstava je tudi jako slabo obiskana, prvič zato, ker se nič ne vidi, drugič zato, ker se gode reči, katerih pošten človek ne mara videti, in tretjič ker se ljudje varajo, da še nikdar in nikjer pri nobeni razstavi ne tako.
Predrzen obsojenec. Pri sodišču v Libercah na Češkem je bil po večdnevni razpravi večkratni roparski morilec Jožef Kogler obsojen na smrt na vešalah, Ko ga je sodni predsednik vprašal, če vzprejme kazen, je dejal smeje se : Samo jedno glavo imam, to mi morete vzeti. Potem se je obrnil k navzočnim novinarjem in rekel: €as je, da napravim svojo oporoko ; dežnik, kateri me je izdal, zapuščam sodnemu slugi ; moje škornje naj dobi kaznilnični paznik, vrv, s katero me bodo obesili, pa policijski komisar.
Ne izseljujte se! Glašilo vlade bra-zilijske „0 Paiz“ podaje nastopno sliko o neverjetni bedi avstrijskih izseljencev: Avstrijski izseljenci se izkrcavajo na otoku, oddaljenem kakih 50 minut vožnje od glavnega mesta Rio de Janeiro. Na tem otoku primanjkuje vode in morajo dovažati isto s celine. A voda, ki jo dovažajo v strašno umazanih čolnih, stoji često po dva, tri dni na pekočem solncu in se tudi meša se slano morsko vodo. Vsi izseljenci, ki morajo piti to vodo, dobe strašno drisko. Perilo si morajo izseljenci prati v morju, vsled česar je perilo vedno umazano. Izseljenci spe po tisoč v jedni spalnici. Te spalnice so brez oken. Ležati pa morajo na golem, ali pa na lastili omotih, v kojih nosijo svoje — zadnje imetje. Tu leže vse sprek: možki, ženske, oženjeni, samci, mladi, stari, otroci, starci. — Vsi v strašni nečistosti. Ako bi nastal ogenj zgoreli bi vsi. Okolo poslopja je strašen smrad vsled človeških odpadkov.
V	kuhinji gospodarijo kuharji, s kojih uprav kaplje mazanina. Gorje bolnikom. Ti leže v posebnem oddelku, pokriti s cunjami ; o kakem čistem perilu ni niti govora. Umrli otroci leže še po več dni med živimi. Ker pa v oddelku za otroke pomrjejo malone vsi bolniki, zatajujejo matere raje bolezen svojih otrok in jih nosijo umirajoče na svojih prsih. Sleherni dan naletajo o pregledavanju .spalnic na pet do šest v cunje zavitih mrtvih otrok, koje stlačijo potem v kake stare škatlje in jih pokopljejo. Na kratko ••