Katolišk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velja po poŠti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za Četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide
Danica dan poprej.
Tečqj XXI.
V Ljubljani 21. svečana 1868.
List 8.
Pred Teboj se poal&uiemt
(Zložil Bogomil Terzinski.)
Pred Teboj se ponižujem, OČe moj in Stvarnik! K Tebi z globocin zdihujem, Ti vsih blagodarnik Ti pomagaj mi v skušnjavah, V vseh sovražnikov nastavah.
Ki kraljuješ na višavah , Svetu gospoduješ, Da godi se po postavah, Ktere odkazuješ; Ti pomagaj mi v skušnjavah, "V vseh sovražnikov nastavah.
Ki med nami, v nas stanuješ,
Da se nemogoče
Skriti ti je, opazuješ
Naše dela, Oče!
Ti pomagaj mi v skušnjavah ,
V	vseh sovražnikov nastavah.
Ki 2,/eš skerbno na červiča, Hraniš vse življenje, Pitaš orla in steržiča, Veš za vse terpljenje; Ti pomagaj mi v skušnjavah
V	vseh sovražnikov nastavah.
K Tebi, k Tebi, Oče večni,
Stvarnik, ohranitelj,
Zdiham z zemlje prenesreČni: —
Bodi moj rešitelj;
Ti pomagaj mi v skušnjavah,
V vseh sovražnikov nastavah.
Predi sv, obhajilom,
K Tebi, k Tebi, duša moja, Sladki Jezus! le želi, Ljubeznjivc pričnost Tvoja Želje vnete ji budi; Oh, al strah pogum mi jemlje, Grešna ko pomislim stvar, Da sem prah — červiček zemlje: Ti vesoljni Kralj — Vladar!
V strahu milost preneskoncna Tvoja upanje mi d&, Zveseluje me, kot solnčna Luč vso zemljo, — grešnika; Ker, o Jezus! sam me vabiš, K Tvoji mizi da hitim; Kar sem žalil Te, pozabiš, Če za grehe se solzim.
Zaupljivo zdaj dušica, Mili Jezus! k Tebi gre, Res je v čednostih srotica, — Prosim milo, usmili se! Serčno ji l jubezen zmnoži, Jezus! solnce rajsko Ti! Da enako solnčni roži Za Te vekomaj žari.
Radoslav.
Vi čisti dekliČi, Nedolžni ljubiči
Prelepih nebčs, — Preblagi ste res!
So angeli vaši Veseli pajdaši,
Bog d& jih na svet, Vam varjejo cvet.
Zatorej deklici, Vi Božji ljubiči, Povabljeni ste V nebesa zlate!
^alostaa Mati srešailta.
Grešnik glej! Marija mati, Ktera v sveti raj peljati Kdaj preserčno te želi, Tam pod križem milo joka Za te, svojega otroka; — Čuj kak ona govorit:
S čem sem tebe užalila, Praša Mučenica mila, O moj nehvaležni sin! Priti k meni kaj se braniš, Moj*ga Jezusa pa raniš Na neusmiljeni način?
Matere čuj vzdihe svoje!
Sej te ljubi serce moje,
Ki si bolni mi otrok.
Zri na križ; oh, Bog Sin umira,
Na te milo se ozira,
Če boš slišal ti moj jok. —
Oj kak z Jezusom ljubila Sva te vedno, — užalila Nisva te nikdar, to veš; — Ti pa to ljubezen najno Povračuješ izdajajno , Njega — umoriti greš!
Al te viditi ne peče Kane Jezusa skeleče, — Ki mu greh jili je zad&l? Razbodeno sveto glavo, In obličje glej kervavo! Kak odgovor mi boš dal ?
Se li naj' ne boš usmilil V muki strašni, ter le silil Se v greh in svoj pogin? Verni se otrok zgubljeni, Pridi sem do križa k meni; Prosim s serca te globin!
Pridi! — upanja ne zgubi, — Vse odpustil ti bo ljubi Jezus, — serčno prosi ga — Spolni sin! te moje želje, Ker zdravilo — t« veselje Bo za rane mi sercA." —
Če ni tvoje serce kamen, Boš s solzAmi zdihnil „amen:w Mati, bo naj, kar želiš; Prosi zame. Mu govori: Da bom jokal v pokori, Ker pribil sem Ga na križ.
Stori to — in tvoja Mati Nehala bo žalovati; Govorila bo za te, Jezus pa jo bo uslišal, Tvojo dušo v raj povišal
Med svete spokornike.	Radoslav.
$aj lepši sfesiea.
Stezi p<» trati krasna je spomladi; Dnhtijo z tal ko miljene cvetlice, In nežne k solncn dvigajo glavice, Otožnost vinika se radostni nadi. —
Stezica lepši še kot po livadi, Je čiste, — al oči<ene dušice; Radosti rajske se smehlja ji lice, Ko bliža se presvetemu Zakladi. —
Ko večno Solnce inil<> jo obsije, Krilatci Božji vsipljejo veseli Ti zale blagra venčike na glavo. —
Dušica glej! stezice nikdar ni je
Tako prelepe tu na zemlji celi; —
Ta zagotavlja ti nebeško slavo!	Radoslav.
B. A. V.
Skoc^j&n.
(Na Cirkniškem.j
V samot i i tiho — prosti Mala cerkvica stoji, Gojzd obdaja krog jo gosti, Pota k nji <kor najti ni.
Drevje gosto le vanye, Pa ce zruši je vihar; Zid razpočeui pričuje. Da začetek nj»» je star.
Zid obraŠen je z beršlinoin,
Ki do verha dviga
Tla so z mahom in rasMinain'
Čez iu čez prepreiene.
Večni, vsli»i zdihe mile Ljuustva Tebi vdanega, Mu odverni hude sile, O gospod! ohrani ga. Sej spoštuje še postavo, Ktero Ti si njemu dal, Vneto j • za Tvojo slavo, Boš li v temo nas izdal? — Oj nikakor! sej dobrota Si Ti večna in blagost, V Tebi moč dobi sirota.
V cerkvici oltarček mali Sret'ga Kocjana stoji; Vender tudi tega stali So močno pokvarjeni.
Kdaj minihi opravljali Božjo službo tukaj so; Marsiktero pripeljali Dušo v sveto so nebo.
Zdaj pa vse je tamkej mirno, Sveto, tiho, krog in krog; Petje ptičev le stotirno Se odmeva z loga v log.
Fr. Papljer.
Ko jo stiska ljuta zlost; Toraj tudi nas vsliši, Ti, Gospod, nad nami čuj! Britke solze nant obriši, Narod verni Ti varuj! Vire nam odpri studencev Svojih večnih milosti, Naj sovražnik vsak Slovencev Zn4, da naša moč si Ti!
Radoslav.
Le ob hudi včasih suši Pride tjekaj trumica Romarjev, in tamkaj sprosi Rodovitnega dežja.
Presoja.
Vofska meti resnic* in toi/e.
III.
Kdo ne pozna osnov Garibalda — Rinaldinita in njegove tolovajske derhali? Naj le kričijo „Roma o mor-te;" že premnogim enakim tolovajem je Rim mertvaško pesem pel. gotovo bo tudi nanje vcrsta prišla, da jim ho sape zmanjkalo, ter bodo spoznali, da „R o m a" ostane; „morte" pa je v resnici le njih plačilo in del. Tudi drugod se veliko obžalovanja vrednega govori in godi, — in vsakteri, ki se kaj vere in spoznanja ima, ki viditi in slišati hoče, bode priznal in poterdil, da si po vsih krajih drevo laži dandanes krepko pomaga, da si nastavlja kerhke veje in ima na videz mnogo cvetja in listja. Kakor nekdaj, se tudi dandanes laž pogosto ziblje, giblje in šopiri med vejami, ter s sladkimi in vabljivimi besedami pozdravlja svoje goste in prijatle, ki tudi zdaj kakor nekdaj kar v tropah romajo pod njegovo senco. Res, mikavno je te sedanje romarje gledati, poglejmo in pretehtajmo jih nekoliko!
Zastavo s podobo jabelka in kače na drevesu nosi psevdo-liberalizem; svetijo mu zadej in ob straneh z mogočnimi svetilniki brez luči trije, že od nekdaj razvpiti pajdaši: „poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja" (I Jan. 2, 16.)j skut (šlep) mu nosijo Mu h 1 f e 1 d, Šindl e r m še kteri njih tovaršev; kadilo pa mu zažigajo možje večidel s krivim, pa vmes tudi z ravnim nosom: „Alte, Neue Freie-Prcsse, Morgcnpost, Vorstadt-Ztg., Debatte, Tagespost, Kikeriki, Figaro" in drugi, ki verno za unimi krevsajo; in za temi veljaki, za to inteli-gencijo dohajajo rajde ljudi raznoverstnih stanov, večidel in sploh taki, ki omenjenim nosom kadilo in černilo in še marsikaj druzega kupujejo.
Tako je tedaj množica zdaj zbrana v vabljivi senci. Smehljaje drugi druge pozdravljajo, vsi pa, ziraje na drevo, se globoko priklanjajo. Nekterim pač se nekako tesno in čudno zdi v ti družbi; vender pa, ko vidijo
tudi dosti učenih, imenitnih in Čislanih ljudi, slišijo toliko sladkih in gladkih besed, se omoteni, omahljivi in nedoločni kmalo potolažijo in oserčijo. Laž pa se ne utrudi razlagati svojih modrovanj vdanim in pazljivim poslnšavcem, ter cepi svoje nauke v njih spomin iu serca. Zlasti pa jih vnema in uči, uterjene kar naravnost in brez ovinkov, plašljive pa bolj previdno in hinavsko, kako da naj vsak po svojem stanu in zmožnosti resnico in njene prijatlice zatira in sovraži, ter jim naposled v ta namen tudi razdeli mnogoverstno orožje. Pa glej! mnogo tega orožja je jako skerhanega, nektero že prav zlo zarujovelo. Pa temu ni čuda, — kajti staro je že čez 18 sto let. Le poglejmo!
Ko je Kristus, večna Resnica, svoj zveli-čanski nauk oznanoval, kraljestvo laži in teme razdeval, grešnike iskal in vabil v svoje kraljestvo, so ga tožili in mu očitali judovski pismarji in farizeji, da je sam grešnik in da ljudi zapeljuje: 25 višjih pastirjev, namestnikov Kristuoovih, povzdigne svoj glas oznanovat resnico, branit pravico, podučit svoji skerbi izročeno čedo, pa tudi višje opomnit njih dolžnost; in že se iz nasprotnega tabora razlega na dolgo in široko: „potuh-njenci, hinavci, lažniki so, sovražniki prostosti, zape-ljivci ljudi!" — „Dajte Bogu, kar je Božjega, cesarju kar je cesarjevega," uči Kristus. Sovražnik cesarjev je, ga tožijo pismarji, on prepoveduje cesarju davke dajati: Dajte cesarju, deržavi, predpostavljenim, kar jim gre, davke, čast, pokoršino, molite zanje, učijo škofje in duh. pastirji svoje ovčice ; pa vsakteri, bodi si oblastnik ali podložen, naj tudi da Bogu, kar je Božjega, da in pusti cerkvi, kar je cerkvenega, — in — joi in gorjč kličejo nasledniki unih pismarjev, lejte koliki nasprotniki so cesarja in deržave, lakomniki, sovražniki napredovanja, trinogi prostosti in vesti! — „Cemu ta potrata!" nergd in zabavlja Judež lškarijot, ko vidi, da je neka žena nad Jezusom drago mazilo izlila; prav enako slišimo tudi sedanje skarijote zabavljati in se togotiti, ko vidijo, da verni in dobri kristjani namestniku Kristusovemu, višjemu poglavarju Jezusove cerkve s svojimi darovi na pomoč hitijo. — „Nočemo Kristusa, Baraba nam daj!" kliče razberzdano inomotenoljudstvo: „Nočemo papeža in njegovih zavez in naprav, preč s kon-kordatom! deržavo brez vere, zakon in šolo brez cerkve nam daj, zlasti daj nam jude in njih blagre!" vpijejo pisarski judje v imenu kristjanov. — „Križaj ga, križaj ga!" vpije pred Pilatom zdivjana derhal: „Roma o m o rte!" kriči Garibaldi, in fort „die elende, talent- und principlose deri ca le Rotte," kriči tudi „Neue Freie" na Dunaju! Oj preblažena harmonija čudovita, pa grozna vzajemnost!
Ako je res, in kdo dvomi nad tem, da se tica po petju in drevo po sadu spozna, kdo izmed vernih kristjanov po vsem tem, kar nikakor ni domišljija, temuč djanje, gola resnica, ne bo spoznal, ako le spoznati in videti hoče, kakovega drevesa sad je pogosto sedanji liberalizem, in kakošen je duh, ki veje iz njega; in to tem bolj in tem lagleje, ker ti in enaki strupeni klici niso kar le bele vrane, temveč kakor so se obilno glasili tudi v očitnih zborih, tako se še vedno in dan na dan v vsakoverstnih oblikah in nekako vedno krep-keje glasijo in odmevajo v časnikih, kteri akoravno skoraj popolnoma v judovskih rokah, vender le zvonec nosijo v katoliški Avstriji.
(Dalje nasl.)
Ceriica iz iM/enfa AOoif Koipingo-
r ega.
V cerkvi čč. oo. minoritov v Kolinu kaže navaden grobni kamen grob vtemeljitelja katol. rokodelskih društev.
„T u k a j počiva Adolf Kolping, rojen 8. grud. 1813, umeri 4. grudna 1865. Prosi molitve za milošnjo." Tako se glasi priprosti Keršanski, pobožni napis, kterega si je sam izvolil. Njegova prošnja se pa tudi obilno spolnuje. Na njegov grob prihaja veliko mladih mož, posebno rokodelskega stanu, mojstrov in pomagačev, ki svojemu prekmalo umerlemu gospodu z molitvijo in solzami za dobrote hvalo skazujejo. Pre-tečeno leto na vernih duš dan je prišel še celo iz ju-trovskega mesta Jeruzalema kamenarski pomagač v Kolin. Na svetem mestu v Jeruzalemu je sam kamen obdelal in ga z mnogoterimi keršanskimi znamenji oza-lišal. To delo svoje pridne roke, posvečeno na grobu Zveličarjevem in z njim dotaknjeno, je želel sam v Kolin pripraviti in ga tam v imenu vseh svojih bratov na grob očeta Kolping-a položiti. S tim imenom (namreč „oče") živi Kolping v tisoč in tisoč sercih mladih rokodelcev, za ktere je daroval vse svoje življenje, kterim se je kakor svojcem prikupil, za kterih dušni in telesni blagor je vstanovil veliko in daleč razširjeno delo „rokodelskih društev." Do svojega tri in dvajsetega leta bivši čevljarski pomagač, je po čudnih potih Božje previdnosti bil mašnik posvečen. Uslišal je potem z veselim sercem prošnjo svojih nekdanjih verstnikov, ki so ga prosili za pomoč ter jim je osnoval društva v veliko pripomoč za njihovo višji duhovno in obertno omiko in k bratovskemu razveseljevanju v prijazni družbi in oddihu. Tako so nastale rokodelske društva, ktere so rokodelcu tudi v ptuji deželi odperle domovino in očetovo hišo. Z veselim sercem se torej spominja rokodelec slavnega Kolping-a.
Da častiti bralec značaj tega vrednega mašnika bolje spoznd, naj povemo čertico iz njegovega dijaškega življenja, ki jo je pripovedoval njegov prijatelj. — Kolping le po velikih ovirah pride v šole. S silno marljivostjo se je učil noč in dan, in potrebni živež si je mogel po nekoliko s podučevanjem druzih služiti. Slišal je nekega dne, daje čevljarsk pomagač, ki ga je nekdaj poznal, za kozami hudo bolan. Hiti ga obiskat, in ga najde za to boleznijo vsega spremenjenega, zraven pa še čisto zapušenega. Bolnik je bil na kmetih doma; ljudje pa, kteri so ga bili sprejeli v majhno podstrešnjo izbico, so se nalezljive bolezni bali ter se ga ogibali. Tako je ležal ubogi bolnik brez pomoči in tolažbe. Ko ga Kolping v tem žalostnem stanu vidi, je berž rekel: „Za sedaj bom popustil šole in temu bolniku stregel, da se ozdravi, ali pa umerje." Vsi ugovori prijateljev ga niso mogli od tega sklepa odverniti, — ne očitna nalezljiva nevarnost, in še celo to ne, da utegne zgrešiti cilj življenja, kamor ga je Bog tako očitno klical, ako popusti šole, v ktere se je spravil še le po tolikem natezanji. Kolping je na vse to kratko odgovoril: „Bolnik moje pomoči potrebuje, toraj mu jo moram tudi skazovati, za vse drugo bo Bog skerbel." Stregel je ubogemu bolniku z največim trudom več mescev, ga je pripravil na keršansko smert ter mu je tudi zadnji trenutek na strani stal. Zdaj še le je čutil, koliko mu je škodovalo vedno razgiban je in stanovanje v podstrešnici in okuženem zraku. Moči so ga popustile, komaj je še prišel v očetovo hišo ven na vas. Naj hujši osepnice (koze) so ga obsule. Tako zelo je zbolel, da so nad njim obupali. Človeška pomoč je bila na suhem, — ali Bog čudno reši orodje svoje milosti. Kolping je ozdravel; toda sledi te bolezni so mu ostale po obrazu vse žive dni, — vzel jih je seboj v grob kakor častitljivo znamnje svoje junaške ljubezni.
Ta mašnik tedaj je začetnik katoliškega rokodelskega društva. Naj v miru počiva!
Tri mesce na Jutrovem*
XXII.*) Sklep tega odstavka.
(Znamenitosti v samostanu sv. Saba. Greški menihi. Kapela, cerkev, grob ss. Saba, Jan. DamasČana, Cirila. Zgodovinsko. Ojstrost redova. Pitomi tički. Palma sv. Saba. Slovesnost v dolini Cedron in Josafat overnitvi z Nebi-l-Musa. Šejha prideta po bakSiš in pogovori z njima.
Šejhovska „kultura.4')
Posebno mikavno mi je bilo viditi enkrat samostan nezedinjenih grekov in njih menihe, k čemur je bila priložnost ravno pri glasovitem sv. Sabu. Samostan je prava terdnjava, kakor grad, v beduinski zemlji, kako poltretjo uro proti jutru od Betlehema. Beduinski šejh, naš spremljevavec, se je delal ondi nekako domač in je z veliko serčnostjo butal na samostanske vrata, bi djal, kakor taki, ki ima kaj govoriti. Odpre se in zlezemo na dvoriše skoz nizke pa silo močne in debele vrata. Eden menihov nas je peljal potem nakviško po več stopnicah v svetiša in stanovanja pervega in druzega nadstropja. Vidili smo sem ter tje več menihov; rekli so, da je kacih petnajst vsih skupaj, in oblečeni so se mi zdeli malo drugač kakor sicer duhovni nezedinjenih grekov — samo bolj v tesnih haljah in z nekakimi kapami na glavi namesto okroglih klobučkov. Bili so še dosti prijazni, posebno tisti, ki nam je znamenitosti ska-zoval. Skušal sera, če kteri umejo slovensko, in res so jo nekteri „gavarili pa ruski," — sicer vlada gre-ščina. Vidili smo kapelo sv. Saba, v kteri ima biti grob tega svetnika, pa je le prazen grob ali podoba groba, kar mi ie spremljevavec na mojo interpelacijo naravnost povedal. Glavna cerkev sv. Sofije je zidana v podobo greškega križa, ki je polna greških slikarij, srebernih svetilk in razpreženih motozov z nabranimi štrucovimi jajci kakor kinčarije. Tacih skorej otročjih štrucovih lepotičij smo vidili tudi v armenski cerkvi v Jeruzalemu in drugod. Samostan je naslonjen na rob in v pečino so vsekane stanovanja menihov. Kažejo se ondi votline pušavnikov, sv. Janeza Daraaščana, sv. Cirila in sv. Saba, redovega začetnika, ki je 60 let tukaj molil in premišl' val. Kaže se tudi grob sv. Saba, ki pa je prazen kakor uni sv. Damaščana; to je spremljevavec pravil. Se ve, da samostan je bil v začetku katoliških pravovercev, kakor so bili tudi omenjeni svetniki katoličani. Nisem preiskoval v zgodovinah, kedaj se je ta samostan iznejeveril materi cerkvi ali kako je prišel nezedinjencem v oblast. Sv. Saba **) je bil doma iz Kapadocije, kakor tudi drugi sv. Saba mučenec, pa davno pred tim. Po Isambertu je bil Saba ali Sava pu-šavnik, rojen okoli 1. 439 in ta samostan je vstanovil 1. 453. Red je bil silo ojster, in sprejel je bil Saba vanj več kot 1000 menihov. Slovel je z gorečnostjo v zatiranji monofizitiškega krivoverstva in umeri je 1. 532. Tudi sedanji razkolniški menihi žive neki ojstro, kakor je uni pravil, ki nas je vodil in nam je kazal v obed-nici nekako sočivje in zelenjavo, kar vživajo. Sicer pravi Isambert, da samostan Mar-Saba ima dandanašnji slovez, da je izmed naj bogatejših v sv. deželi, pa da radodar-nost do Beduinov ga bolj brani zoper te nevarne sosede kakor pa njegovi grebenasti (visoki) zidovi. Večkrat je bil samostan že oropan in menihi pomorjeni; celi sklad Čepin pokončanih menihov zraven cerkve spričuje, kaj so Kozrahove derhali v 6. stoletji počele z njimi, pa tudi blezo druge krati še pozneje.
Opomnim naj še nekterih posebnost. Pervo, ko smo
•) Popravek. Na strani 117 ima biti Štev. XX, na str. 120 p« XXI in ne XXII.
*•) Serbljani, ki ga posebno časte, ga imenujejo Sava;	v
uovogreškem izgovarja skor tako mehko kakor nas „v", iu «.d tod je zanesljivo tudi serbska bjeka.
prišli čez stopnice na precej dolg mostovž, je bilo to, da nas je menih vse spravil na en konec, on pa se je nekoliko od nas vstopil in začel neke zerna aii kaj metati nakviško. Pri tisti priči je bilo vse čemo černih pitomih tičkov nad njim, ki so kar v zraku čivkaje sem ter tje švigaje podajano kermo lovili. Ta mala komedica greškega tičopanarja nam je skorej otročje veselje delala. Tudi nam je kazal staro palmo ob zidu, ki jo je neki še sv. Saba zasadil in je rekel, dadateljni te palme rastejo brez pešk, vender pa nisem z očmi videl, če je res ali ne. — Bilo je že močno temačno in marsikaj bi bil rad bolj natanko ogledal in izprašal, pa je bilo malo časa in hiteli smo na kosilo (še le zvečer) v svoje šotore. Ta noč je bila silno viharna in marsiktere burke nam jc napravila, kar bi gospod Stanko vedil bolje povedati. Bog daj, da bi se Mar-Sabov samostan kmali zopet v katoliškega spremenil, potlej bi bilo vse pri-serčniši v njem, pa namesto černih tičkov bi ne mara gledali pitomiti sosede rujave Beduine z rodovitno katoliško oliko.
Drugo jutro nas je prav veliko kerdelo iz mnozih narodov (celo Madjarov vmes) in raznih stanov popot-valo proti Jeruzalemu. Ko proti desetem dopoldne jahamo skoz milo dolino Cedron in Josafat, kar ne pre-vidoma od deleč zagledamo, da je ob Oljski gori, Gctse-menu in deleč doli naprej dolina vsa polna ljudi; moz-lemstvo v naj lepši svoji obleki, radovedni evropejci, silo vojaštva z giasbo, bobni in vsakterim šumom je bilo nastavljeno obmestnih vratih in zidovih in doli po vsih prostorih. Pa ne, da bi bili prišli nas v mesto spremit? O kaj še? Mar je turčinu za keršanske tujo romarje! Naproti pa so prišli z vso častjo svojim lastnim romarjem, ki so se ravno domu po vračali z nekacega od njih češenega kraja, z Nebi-l-Musa (z gore preroka Mozesa). Enekrati smo vidili, s koliko slovesnostjo turška vlada svoje romarje tudi iz mesta spremlja, kadar grejo skupno v Meko ali na kako drugo svojo božjo pot.
Znano je, da Arabu ni nikoli dosti, ako mu pla-čuješ, ali pa daril začneš dajati. Tudi beduinska šejha sta jo bila kaka dva dni pozneje primahala v avstri-jansko gostiše po bakšiš. Predsednika in druzih naših ljudi ni bilo ravno doma; tedaj mene pokliče gospod vodja Horman, češ, naj se rešim. Pričnem pa s poglavarjem taki-le pogovor:
Jaz. Ko bi jaz čez deset let prišel v tvojo deželo, ali bi, me ti poznal?
S e j h. Prav dobro!
Jaz. Ako bi me v tvoji deželi tolovaji napadli, ali bi me ti branil?	J r
S ej h. Ako ti sto Beduinov ubiješ, pa v moje stanovanje pribežiš, se ti nič ne bo zgodilo.
Kes so neki v tej reči zvesti; — to jim blezo njih vera tako veleva, da je tujic varen, kadar je v kterega stanovanji. Ako bi pa Beduin vedil, da bodo tujca zunaj drugi oropali, ko čez njegov prag stopi, ne vem, ali bi ga še vest pekla, ali ne. — Mlajši šejh mi je ponujal konja za bakšiš; — pa naj berže bi se opekel, ako bi ga vzel: kdo ve, koliki bakšiš bi mu mogel nasproti dati, in kolikrat bi po-nj hodil? — Je pa na gorah proti Jordanu deset sejhov, ki se bratje imenujejo, in kacih 500 vojnih m6ž, ako mi je prav povedal. Vidili smo na popotvanji k Jordanu njih šotore in čede in rad se je pohvalil starec: „To je vse moje." Djal je sej h, da ima 50 kamel, veliko konj in 200 ovc. Očital sem mu: „Ti si tako bogat, pa hočeš zmiraj bakšiš!" — on pa se je smejal in ponudil mi konja, poprej svoj nož v darilo. — Ko smo tako čenčali, kar pogleda stari mlajšega: češ, čas je! in precej v sobi sname svoje švedraste Čevlje, pogerne tla in opravi svojo molitev. Potem pa mlajši ravno tako. Opomnim naj
še to, da Beduini v svoji lastni noši, veliki tenki ljudje nekako ciganske podobe, bosi, s haljami ogernjeni, s silo dolgimi puškami ob ramah, so viditi dosti postaven in berhek ljud. Sej ha pa sta bila po zunanjem sprejela že nekoliko „evropejske kulture"; zakaj stareji je imel škornje s silo širokimi stopami, v kterih je kakor nevkreten kočijaž šlampedral; mlajši pa je bil v nekaki angleški suknji z veliki svetlimi gumbi kakor kak zastaran lakaj, — ter oba, bi skorej djal, kakor kome-
Offled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Smert mil. škofa Baraga. 19. prosenca, kakor piše „Volksztg.", na praznik Kristusovega presv. Imena, so umerli mil. gosp. Friderik Baraga, škof Marquetski in Sant-Marijski pri gorenjem Michiganu (r. Mičigen-u, po angl. izreki). Umerli so tedaj v god Njega, za kterega so zmeraj delali in v čigar imenu so vse svoje dela začenjali in dokončevali. Škof Baraga so bili med naj starejimi in naj pobožnejimi duhovni v severni Ameriki. Kot misijonar so se trudili neprestano med Indijani v gornjem Mičigenu, in velik vspeh je imela njih delavnost.
Friderik Baraga so bili rojeni 29. rožnika 1. 1797 v Doberničah, v ljubljanski škofiji. Iz začetka so mislili vradnik postati, ker se jim je pa ta stan za dušno zveličanje prenevaren zdel, so si duhovski stan izvolili. Ko so bili za duhovna posvečeni, se podajo (čez nekaj let) v severno-amerikanski misijon, in precej v začetku so čutili poseben nagon skerbeti za Indijane, Pol-Indijane in vse tiste, ki so bili pri Gorenjem jezeru in v sredini gornjega Mičigena tolikanj potrebni dušne pomoči. Izvolili so si tedaj ondi kraj svoje delavnosti, ktera je segala v škofiji Milvaukee in Detroit. Znali so razun slovenskega, nemškega, laškega, francoskega in angleškega jezika, tudi več indijanskih narečij tako popolnoma, da jim je bilo lahko v indijanskem jeziku pridigovati. Spisali so celo indijansko slovnico s slovarjem, molitvene,
Kevske in več šolskih bukev za svoje ljube rudečekožce. [jih življenje je bilo tako ostro, koča tako borna, postelja tako terda, živež tako priprost, kakor sploh Indi-janov. Jedli niso mesa in ne vina pili. Ko so jih bili izvolili za aposteljskega vikarija ob gorenjem Mičigenu in v nekem zboru v Baltimoru častnega škofa Amicon-skega „in partibus infidelium" imenovali, so bili posvečeni v Cincinatu z mil. gosp. dr. Karell-om, sedanjim škofom Konvingtonskim vred, 1. listopada 1853, in sicer po prevzv. knezu škofu Purcell-u. V prosencu 1857 so Saut-St.-Marijo (Smarijo), njihovo stolno mesto, povzdignili v škofijski sedež, in 1. 1865 jim je bilo dovoljeno, svoj sedež iz Smarije v Marquette prestaviti, in podeljeno jim je bilo ob enem tudi častno ime škofa Marquet-skega in Saut-St.-Marijskega. O poslednjem cerkvenem zboru v Baltimori jih je bil mertud zadel in mislili so že vsi, da ne bodo več vstali. V bolnišnici svete Neže pa so se vendar zopet toliko opomogli, da so bili zmožni v svojo škofijo se verniti. Doma so bolehali še 16 mescev in slednjič kot serčen Kristusov vojak svoje življenje sklenili. Bili so pravi izgled vsake keršanske, duhovske in škofovske čednosti. Naj v miru počivajo!
Z Gorenskega nam je poslal „neduhoven" lepo malano podobo, Zveličarja s hostijo in kelihom v rokah, za misijon gosp. misijonarja Pirca. Prav pripravna bode za kak altar ali drugo priliko. Bog plačuj!
Iz Blagovice, 15. sveč. —č.— (Tridnevnica v Moravčah, obhajana od 10. do 12. svečana tega leta.) Čast in hvala bodi dobvotljivemu Bogu, kteri nam je v današnjih za katoliško vero in keršansko čednost silno nevarnih časih dodelil tako pobožnega in za naše zve-
ličanje tako skerbnega svetega Očeta, rimskega papeža Pija IX! Bili so že mnogokrat za sv. cerkev nevarni -časi, ali menim, da že zdavnaj niso peklenske vrata s svojimi pomagači tako napenjale po vsi Evropi in tudi po našem cesarstvu svoje strašne moči, kakor ravno dandanes. Po vsi sili hočejo razdjati Skalo, na ktero je Kristus svojo cerkev zidal, katoliško cerkev pokončati in njenega vidnega poglavarja rimskega papeža popolnoma zatreti. Ali sv. Oče se jih ne bojč, ker vse svoje zaupanje v Boga stavijo; oni so mož molitve, sami veliko za cerkev Božjo molijo, pa tudi vedno svoje častite brate škofe po vsem svetu za njihovo in njih podložnih vernih gorečo molitev prosijo, rekoč: Dajte mi, dajte mnogo gorečih molitev, in vse zvijače in naskoke sovražnikov na sv. cerkev bomo gotovo premagali. Iz tega namena so vernim že tolikokrat podelili sveto leto, da menda pred njimi še noben papež tolikokrat ne. Hvala preserčna jim tudi za tridnevnico, ktero so nam dodelili 17. vinotoka preteklega leta. Hvaležni smo pa tudi našemu milostlevemu knezu škofu Jerneju, kteri so po svoji modrosti slehernemu fajmoštra na voljo dali, da si sme ^as izvoliti za obhajanje tridnevnice v svoji fari do zadnjega aprila tega leta. S tem so slehernemu fajmoštra priložnost dali, da si more prav slovesno tridnevnico v svoji fari napraviti; zakaj ko bi bila po vsi škofii tridnevnica ob enem času, bi jo zamogli v sleherni fari le domači duhovni pastirji s svojimi farnimi obhajati. Tako pa vsak fajmošter tudi sosednje duhovne pastirje lahko povabi, kteri mu pridejo pomagat pri-digovat in spovedovati. Taka slovesna tridnevnica pa ni ravno potrebna za sleherno faro, dovolj je, da se obhaja v središču slehernega večega okraja, kamor bližnji duhovniki vse verne iz okolice spovedovat pridejo.
Kako veliko, nenavadno moč ima taka slovesna tridnevnica, pri kteri je mnogo pridigarjev in spovednikov, se prav lepo razvidi iz obhajane tridnevnice v moravški fari na Gorenskem. Ni mogoče popisati, le viditi je bilo treba — s koliko gorečnostjo so se je moravški farmani, vdeleževali. Ljudi je bilo pri vseh pridigah toliko, kolikor jih je zamogla velika cerkev obsegati. Nekteri so celo noč čakali, da so zamogli sveto spoved opraviti; prišli so vsi, tudi taki k spovedi, ktere je mogel sicer kobilar k spovedi priganjati. Vidila se jim je tudi taka gorečnost pri prejemanju svetih zakramentov, kakor ko bi jih imel sleherni poslednjič v življenji prejeti, in kakor bi imel potem precej pred sodbo Božjo stopiti. Bilo je spovednikov 8 vsak dan, en dan celo 9, in vender so mogli spovedniki po 15 ur na dan spovedovati, zakaj do tri tisuč ljudi je bilo tiste dni obhajanih.
Red imenovane pobožnosti je bil naslednji: Zjutrej o poli šestih je bila sv. maša z blagoslovoma, potem je bilo sv. Rešnje Telo do poldne k češenju izpostavljeno, pa so se tudi razun med pridigo zaporedoma sv. maše brale, od 8 do 9 je bila pridiga, ob 9 peta sv. maša, in poslednja maša ob 11; popoldne od 2 do 3 pridiga, potem litanije vseh svetnikov z blagoslovoma. Dopoldne in popoldne smo molili tudi po 5 očenašev, češenamarij z apostol j sko vero in molite v jo za papeža. Celi dan so verniki cerkev prav obilno obiskovali, in upam, da so si prav obilno sadu pridobili za svoje duše, pa tudi, da je katoliška cerkev veliko pomoči dosegla, da se bo Bog potolažil, ter bo svojo cerkev varoval; zlasti, da bo po laški in rusovski deželi preganjane katoliške kristjane v veri stanovitne ohranil, pa tudi od nas šibe svoje jeze milostljivo odvernil. Bog daj po vsih krajih katoliškega sveta toliko gorečnost pri obha-janju tridnevnice, in sv. Oče bodo gotovo razveseljeni, in jeza Božja bo potolažena! Lepi zgled moravškega, za vse dobro tako iskrenega gospoda dekana so pa tudi drugi fajmoštri v dekanii pridno nasledvajo. Tako je
bila že slovesna tridnevnica v Pečah, po nedelji seksa-gezimi bo po zgledu moravške tridnevnice tudi na Vačah, in v nedeljo in dva dni po nedelji kvinkvagezimi bo ravno ta slovesnost za fare ob veliki dunajski cesti v Blagovici.
Naj poslednjič še tvarine pridig pri moravški tri-doevnici omenim. Perva pridiga je bila vvodni govor : Zakaj je tridnevnica? Razloženo je bilo, da je bila katoliška cerkev preganjana perve tristoletja desetkrat po rimskih cesarjih, pa da so verni zanjo molili; potem je bila preganjana od krivovercev, in zopet so verni goreče za cerkev molili; kako se dandanašnji cerkev preganja in zlasti rimski papež, je prav lepo popisano v Zg. Danici L 1867 stran 281, in v Drobtinicah leta 1864 od 1. do 46. strani. Kaj je tedaj tudi nam storiti? Za cerkev moliti. —2. pridiga: Greh je naj veči hudo. Bog grešnika ne usliši, ker je sovražnik Božji in preganjavec cerkve. — 3. Pravica božja, ojstra grešniku. Bog grešne dežele kaznuje tudi s tem, da jim dar vere odvzame. — 4. Zgubljeni sin. — Da nas bo Bog uslišal, storimo po zgledu zgubljenega _sina, obernimo se k Bogu. —■ 5. Usmiljenje božje. Ce se k Bogu spreobernemo, je on usmiljen, nam odpusti naše grehe, nam da svojo gnado in usliši naše molitve, tedaj tudi našo molitev za cerkev; da ali podeli nam in drugim, za ktere molimo, svojo pomoč, da zamoremo kakor živi udje katoliške cerkve po njenem napeljevanji sveto živeti. — 6. Jezus ostane pri cerkvi; — se sklene z dušo. Kakor ostane Jezus s cerkvijo, tako ostane s posameznim kristjanom, kteri ga pri sv. obhajilu vredno prejema. — 7. Določenost nam je potrebna. Deržimo se neomahljivo sv. cerkve. — Kakor dandanes sovražniki katoliške cerkve z nenavadno pridnostjo delajo, da bi cerkev in rimskega papeža zaterli, ravno s tako pridnostjo pa z večim zaupanjem delajmo in molimo mi za ohranjenje in po-vikšanje sv. cerkve. Zakaj sv. Duh pravi, da tisti ne bo osramoten, kteri v Boga zaupa, sovražniki cerkve bodo pa osramoteni, če mi za onranjenje vere molimo in delamo. Mi Slovenci smo od svojih pobožnih spred-nikov podedovali dar sv. vere, ohranimo in zapustimo ga tudi našim naslednikom!
V Rimu, 11. svečana 1868. J. S. Včeraj popoldne so bili Rimljani napravili veličastno skazovanje (demonstracijo) na vatikanskem vertu. — Nekdo je zložil posebno slavno pesem na čast papeževim vojakom, ki so pre-tečeno leto tako hrabro branili papežev prestol zoper napade od pekla najete derhali. In to pesem je včeraj okoli 300 pevcev pelo na vatikanskem vertu, ki jih je sedmero band spremljalo. Okoli 7 tisuč ljudi iz vseh stanov in vseh delov sveta se je bilo k tej slovesnosti zbralo, tudi sv. Oče so jo bili s svojo nazočnostjo počastili. — Nepopisijiva navdušenost je pričujoče prešinila, ko so sveti Oče na vert stopili, svojo sivo glavo odkrili, na vse strani sv. blagoslov dali in s svojim ne-
f»opisljivo priljudnim pogledom na vse kraje pozdrav-jali. — Bande so jih sprejele z navadno narodno himno. Ko so se pa odmenjenemu mestu sv. Oče približali, zadonijo pevci, in krasno se je začela razlegati slavna vojaška pesem po širokem vertu. — Ko so nekoliko odstavkov odpeli, so se odahnili; sv. Oče pa, ki so se bili na čisto navaden stol vsedli, ki še pogernjen ni bil, so se začeli pogovarjati s tistimi, ki so bili tako srečni, da so imeli blizo njih priložnost stati, in med nazoče, ki so se jim približevali, da bi jim roke ali talar poljubili, so sreberne svetinje delili. Celo uro so tako med ljudstvom bivali; šele proti petem so se v svoje sobe nazaj podali. Vse bande in vse ljudstvo jih je spremljalo ; taka gnječa je bila povsod, kjer so sv. Oče hodili, da bi jih bilo ljudstvo menda kar nosilo, ko bi jim Švicarji ne bili prostora delali.
Ena divizija francoskih vojakov nas je zapustila, in govori se, da v kratkem ne bo več nobenega francoskega vojaka v papeževih deželah, akoravno Italija čedalje bolj proti. Pa tega ne moremo prav veijeti, kajti Rim in Angelova terdnjava se se čedalje bolj vter-juje in sicer pod vodstvom francoskih častnikov. — Tukaj imamo tako lepo in toplo vreme, da češnje cvetejo in sem Vam že kos, to pismo pri odpertem oknu pisati.
V Rimu je bil 13. t. m. velik vojaški pregled (revue) na knežji Borghesovi pristavi (vili) kterega se je velika množica ljudstva vdeležila. — V nedeljo-večer (9. t. m.) so podkupljeni puntarski beriči nemškega zvava napadli in z dvoreznim nožem nekoliko ranili, ko je šel na večer domu iz rokodelske družbe, ktere ud je bil poprej. Se kri mu ni veliko tekla, — ali ko domu pride, je že bil ves otekel, ker nož je bil ostrupljen, in treba
fa ie bilo torej berž v bolnišnico spraviti. Upanje imajo, a bode ozdravel. Za tako garibaldovsko gerdunstvo se vlečejo tudi mnogi avstrijanski časniki ob času „nove svobode!" — Krivelli je rekel pri neki priliki, da ne bode mogel dolgo v Rimu biti, ker če vse to in tako od papeža tirja, kakor mu je naročeno, mu bodo papež njegove potne liste poslali; če pa tega ne stori, ga bode vlada nazaj poklicala. Beust hoče neki, da se konkordat odpravi (kar nekteri časniki drugač tolmačijo), sv. Oče pa , da se le prenaredi, kar bi bilo potreba. — Tedaj tudi tukaj nove zadrege za Avstrijo? —
M£c\f Je Hej norega po domačem in ftfem 9 ve tu t
Časniki pišejo, da so svetli cesar undan imeli z ministri posvet zastran konkordata. Kaj so sklenili, tega svet sedaj še ne ve; to pa se sme zaupljivo reči, da bi za cesarstvo ne bilo slabo, ako bi ministri ne tišali pre-terdo na svoje misli, temuč se radi vdajali tudi nagibom svojega katoliškega cesarja. V poterditev te misli naj povemo dogodbo iz papeževih vojsk, ki je gotovo vsega premisleka vredna. *)
„Predno je Lamoriciere svojega predsednika zapustil v Jakinu, ga je prosil, naj piše pismo do cesarja avstri-janskega, ki ga mu je on sam narekoval. V tem pismu je general cesarja prosil za nekoliko kanonov ali topov, da bi mu jih dal prodati. Rekel je namreč svojemu pri-jatlu (predsedniku): ,.Pogreša se mi en šestdesetak za polno okovarjenje Jakina ; zlasti mi manjka dolgih topov, le samo enega imamo. Vlada (francoska) se je branila mi jih iz Francoskega pripraviti, akoravno se francoske orožarne Piemončanom odpirajo. Jaz sem v ravno takem stanu kakor človek, ki s pištolo na 500 stopinj nasproti stoji sovražniku, ki je s karabinarjem oborožen."
K mal i potem je v jakinsko ladijostajo ferčala ladija z 18 štirinšestdesetaki, ki jih je poslal avstrijanski cesar.
Lamoriciere je bil v Spoieti, kar mu prinese pie-monšk častnik povelje v imenu svojega kralja, da naj papeževo vojno razpusti. Piemonška vojna pa je že dva dni brez kake vojskine napovedi prestopala mejo papeževe zemlje. Zgodovina je zapisala in černo zaznam-njala to neslišano hujskanje in ostudno oskrunjenje na-rodovske pravice.
Ze več mescev je čakal avstrijanski cesar, kdaj bo Piemont napadel papeževe deržave. Kerdela ob Minčiju so bilr okovarjene za boj; le povelja je bilo treba, in prestopile bi bile reko. Povelje pa je bilo že podpisano. Toda preden ga je cesar imel odpraviti in velikanski
*) .,Der Triumph Pius IX in den Pnitungcn von 1848 bis 1867 v..n P. Hu<ruet. Srhatfhauseu 186s." Pač priporočevanja vredno delo. — Poslednje naznanila ta posvet preklicujejo.
odgovor na-se vzeti, si je v dolžnost štel svoie ministre in naj vikši generale v posvet sklicati. Bili so pa ti nasprotne misli. Gosp. Quatrebarbes (r. Katerbarb) pravi o tej tehtni seji:
„Na blage besede cesarjeve je nastopil trenutek naj globokejši tihote. Grof Thun, mislim, jo je presekal, ki je sicer vso hvalo dal cesarjevi viteški serčnosti, pa tudi razložil mnogotere nevarnosti, ki bi utegnile izvirati iz tega velikoserčnega sklepa. Armada, je djal, še ni po-ravila svojih škerb, in rane s Solferine in Magente še ervove. Francija bi zopet prišla čez Snežnike, in ro-varstvo bi se ne le ne zadušilo, temuč bi bolj kot kdai pretilo."
„Če je taka!" odgovori Frančišk Jožef, „ako se ima moja krona razbiti, naj se to raji zgodi pri brambi papeža, v Markah Vatikanovih, kakor pa z rogovilstvom in brezvladjem pred dunajskimi ali pa požonjskimi vrati."
»Seja je več ur terpela, in ni se dal mladi cesar od svojega sklepa premakniti. Poslednjič, ko je vidil, da je od svojih ministrov in naj višjih generalov zapušen in čisto samoten s svojo mislijo, se je odmenil ovreči ravnokar podpisano povelje. Brodovje v Terstu je ostalo v svojih stajah, od koder je nekaj dni pozneje moglo poslušati bombordovanje Jakina.
Ministri in generali Frančiška Jožefa so odvernili svojega mladega cesarja, da ni šel papežu na pomoč; to so storili iz strahu pred Francijo in rovarstvom. Zdaj vidimo, kam je peljala njih previdnost. Ako bi bil Frančišk Jožef svoj preblagi odmen izpeljal in branil svojega Očeta, Očeta vsih vernikov, bi morebiti ne bil pri »Sadovi premagan. Vladarjem velja beseda: „Spoštujte in branite svojega Očeta, da bote dolgo živeli in vladali na zemlji." — Tp.ko piše francoski podložnik.
Delavstvo. Znamenito za našo dobo je, da so tudi delavci jeli šariti. Zbirajo se po več krajih delavske družbe (tudi na Dunaju), ki se v snidih pogaja zastran svojega prida. V Genevi na Švicarskem je sre-dišni delavski odbor več narodov, ki sanjari o nekakem pobratovstvu med delavci raznih narodov. Pravijo pa v Parizu, da namen Švicarskih je le novo mavtarstvo ali frajmavrarstvo. Ti frajmavrarji, kakor naznanja „Volks-freund," so tudi dunajskim delavcem pisali pismo, ktero obsega vse, kar je ostudnega in preaerznega. Govore namreč celo od „otresenia deržavnega, cerkvenega in družbinskega jarma." Ti mavtarji so taki strahovito močni velikani , da si upajo „sami nebesa stvariti s premaganjem in vsužnjenjem natornih moči, in nočejo „nebe8,'J ki se pridobijo „z opušanjem hudega," — zato pa hočejo „v teh svojih nebesih le sami biti gospodje in mojstri"... Tako se prekucuje in lovi nesrečni človek, ki je zapustil vero in Boga! Kdor ima dobro vest, se v pritežnostih Bogu priporoči in nebesa ima že na tem svetu, in služi si jih s poterpljenjem za prihodnje življenje: to je učenost vsih učenost. S hudo vestjo pa ima grešnik pekel, če ga na kup zlata posadiš, ali pa če% nima belega pod palcem.
Študentje v I no mostu (Insbruku) so imeli 28. p. m. zbor, v kterem so sklenili sv. Očetu Piju IX poslati pismo verne vdanosti. V tem pismu pravijo med drugim: „Sveta rimska katoliška Cerkev dandanašnji v stoletji, ki se hvali z oliko in človečnostjo, zdihuje pod stiskanjem groznega preganjanja. Ali se more to drugač imenovati, kakor grozno preganjanje, ako se njeni nauki napadajo, njene vravnave zasramujejo, njene pravice z nogami teptajo, njeno premoženje grabi, ako -je njeni služabniki zaničujejo, njen poglavar — namestnik Je-zu.8a.	stiska, kakor koli si je mogoče iz-
misliti, ako temne moči hočejo vedo brez Boga, umetnost brez vere, politiko brez vesti, domorodstvo brez uma, — ako delajo za njeno razdjanje. Študentje sicer ved6,
da Cerkve ti sovražniki končati ne morejo; milvajo pa kakor zvesti sinovi katoliške Cerkve to nesrečno in zoperkeršansko počenjanje, ker le-to podpornje prave olike, čednosti in vero spodkopuje, ker podlage deržin-skega in deržavskega življenja — veljavo in pravico pretresa, — ob kratkem: ker človeškemu občinstvu vse vezi reda in obstoja odjemlje in mu neizrečeno nesrečo nakopuje. — Drugo pismo so poslali študentom v Mo-nastiru, kteri ravno so tirolske spodbudili k pismu verne vdanostiv do sv. Očeta. —
V Švacu na Tirolskem je bila na Svečnico vsta-novljena družba mladenčev, ki jemlje družnike izraznih stanov in ima namen jih dalje izobrazovati. Pripravna je družba za vse take, ki bi drugje ne dobili prilike za nadaljno olikovanje. Mladenči se vadijo v branji, pisanji, številjenji, petji in očitnem govorstvu ali deklamacii. Učenja se duhovni vdeležujejo. —
Iz Freiburga na Badenskem pravi dopisnik v „Tir. Stim.," da ondotni „osrečevavci ljudstva" so „hoch-begeistert" — visoko navdušeni za vsaktero nasilstvo in stiskanje. Undan pride tdk „volksbegluckungs amt-mann" v katoliško šolo, dečke in deklice silit, da naj ber6 iz frajmavrarskega berila protestanškega „šolmaštra" Pfliiger-ja. Dečki niso čitali, deklic eno je gosp. „amtmann" zavoljo nje svojeglavnost tako napletal, da je zbolela. Res, gospodje deleč segajo, pravi dopisovavec, zanašajo se na Pruse. Mi se zanašamo na Boga, in vidimo blizo povračilni dan. . . . Taki so blagri v šolah, ki jih li-beralni pisuni od cerkve odločujejo. — „Svobodoljubni" frajmavrarji badenski lepo prosijo vlado, da bi profesorja Albana Stolz a odstavila. „Liberalci" so povsod enaki „beričevavci." —
Badenski katoličani, od vsih mavtarskih moči z ostudno razdraženostjo preganjani, so se naravnost do vojvoda obernili in ga brambe prosijo med drugim: Vsak izmed nas je čisto prepričan, da vse na to gre, da bi nam katoliško Cerkev zaterli, — potem naštevajo krivice, ki se jim gode. Med temi je vedno žaljenje Cerkvi zvestih katoličanov, psovanje njenih naukov in napr&v, zasramovanje vsega duhovstva gori do poglavarja katol. Cerkve itd. —
Kolera. V ladii „Leibnitz," ki je prišla iz Hamburga 11. pros. v novi Jork, je kolera hudo gospodovala, vzela je 70 odrašenih in 35 otr6k, dva sta umerla še pozneje. Ljudi je bilo 465 na ladii. —
Novo berilo ix V9ih vetrov. Lasser je izvoljen poglavar za Tirole. — Porotne sodbe v tiskarskih rečeh se imajo v 6 tednih v življenje spraviti. — Papeževa vojna ima sedaj 18.000 m6ž. — V Berlinu je severno-nemški bund sklenil vstanoviti pri vojni tepež do 90 batin. Pruski Časniki so neki temu postavili ta vzrok, da „južni Nemci se drugač ne dajo k pameti pripraviti." (Tir. Stim.). No, no: kultura! (Mislimo, da vsih 90 bo dobil, kdor bo postavni vojaški stan onečastil, n. pr. z večernim vlačugarstvom.) — Sliši se, da v Bambergu hočejo napraviti katoliško vseučiliše. Potreba je pač dandanašnji, kose sicer vse katoliško šolstvo hoče v brez-versko prevreči. — Ali se je dobro vpijaniti? Neki posestnik v Gradcu je te dni voliče predal za 170 gld., potem je v gostilnici pil, in se popolnoma vpijanil. Drugi dan se je zbudil — kdo ve, v kteri drugi hiši — brez denarcev, brez voličev, brez tovaršev, ki so ga ponoči okrog vlačili. (Gr. BI.) — Vse nemadjarske ljudstva na Ogerskem se menda nadjajo, da se bo vlada skorej v federativno (zvezno, za vse enakopravno) spremenila. Da na to gre, je komaj drugač misliti, vender pa je za zdaj ta govorica naj berže še le bav-bav za prederzno madjar-atvo, ki hoče celo ime Avstrija v kot zagnati. —
Iz Ljubljane. Zadnjič grajano igro gledisno „Die Monche" je c. kr. deželno predsedništvo prepovedalo, in ne bo se več igrala na ljubljanskem gledišu.
Med in Petin.
Tudi terdo serce valovi omeče. Po viharnem morji jadra brod in skuša predreti skoz peneče valove do suhega; ali kaj so tudi vse človeške moči v primeri z morsko silo? čim bliže obrežju tim viharniše je morje; kakor z makovo glavico tako se igrajo morske moči z velikanskim jrodom, ter ga hočejo za zmiraj ločiti od zaželene dežele, akoravno se mu od nedaleč smehlji naproti. Nas pa ne mika toliko boj mornarjev, ali kako ie vsak druge pota vedil do rešenja; le toliko rečemo, da za zdaj niso nikakor mogli priti do suhega, in so ravno pred obrežjem morali spustiti mačka, edino rešilo, v morske tla. Mika nas pa drugi boj in druga zmaga, kako so namreč ginljive besede borne žene slednjič omečile terdo serce kapitanovo, in kako ga je popolnoma spre-obernila darežljiva ljubezen katoliškega duhovna.
Kapitan na brodu je bil terdovraten grešnik, že več let ni prejemal sv. zakramentov. Med drugimi osebami je bila na brodu tudi žena, na smert bolna. Že so se zadnje ure njenega življenja potekale in zdelo se ji je, da jo bo Bog pred poklical z morja življenja v pravo domovino, kakor bo brod dosegel obrežje. Zatoraj začne prositi po katoliškem duhovnu; ali ker ga na brodu ni bilo, odgovore ji, da za zdaj ni moč spolniti ji želje. Žena pa ne vtihne, v enoraer kliče: pripeljite mi duhovna; pa neverni kapitan misli, brez duhovna že tudi lahko umerje; toda nikakor se ne da vtolažiti bolnica, duhovna hoče imeti, in jame plakati in ginljivo prositi, naj ji ga pripeljejo, če ne bo nesrečna, brez tolažbe umerla. Kapitana, čigar serca niso mogle omečiti silovite morske nevihte, s kterimi se je tolikrat bojeval, pretrese naposled zaupanje in ginljive besede uboge žene, in — za ves svet — duhovna morajo pripeljati, 50 tolarjev ponudi tistemu mornarju, ki bi si upal v čolniču ponj iti. — O čast človeška, o dobiček posvetni, pre-nezmožna sta vidva, da bi človeka v nevarnost gnala!... Ni ga, ki bi se lotil prenevarnega opravila, — vsak stermi, ko pogleda na dereče valove, ki se od obrežja pode; ponujani denar nobenega ne zvabi. Kapitan pa, čigar serce je neka notranja, mu neznana moč premagala, stopi nevstrašeno v čolnič, ter ga sam krepko obrača proti suhemu boievaje se zaupljivo s protivnimi valovi. Kes zmaga, pride med ljudi in pcpraša po katoliškem duhovnu in ga tudi kmalo najde. Duhoven katoliški, ki mu je ljubezen do bližnjega čez vse posvetno, se nc straši pred nevarnostjo, če ima le kolikaj upa, da bi kako aušo pridobil nebeškemu Rešeniku. Vda se tudi uni v Božjo voljo, stopi s kapitanom v čoln, in v božjem varstvu privesljata čez vporne vode srečno k brodu. Žena prejme sv. zakramente ter se potolažena in osre-čena preseli v boljši deželo.
Milost Božja, ki s čudovito močjo premaga naspro-tovavno voljo človeško, je obernila tudi kapitana iz zmote na pot resnice; on pa je odperl svoje serce žarku od zgoraj, kakor cvetica svojo glavico vzhajajočemu solncu. Vera umirajoče žene, darežljiva ljubezen katoliškega duhovna in očitno varstvo Božje, ki ga je spremljevalo po nevarni poti, to je prečudno prevzelo njegovo serce. Mrena, ki jo je zmota prepregala čez dušno oko, se je odlušila, „luskine so odpadle oč6m in zopet je vidil.4. Vera in zaupanje v Boga se oživlja zmiraj bolj, in kapitan sklene s povedati se. Nekega dne pride v samostan in prosi enega izmed očetov, naj bi ga blagovoljno spo-vedal: duhoven mu veselega serca ponudi svojo pomoč in — kapitan se je prerodi!.
Z Bogom spravljen, in ko se je mir nebeški raz-
lijal po njegovi duši, je pripovedoval b solznimi očmi, kako je dob ri Pastir njega — zgubljeno ovčico našel, ter jo prinesel k svoji čedi.	H.
Blagri divjega zakona. Sloveč pravdosrednik Vouillaire se je bil dal uni teden od svoje žene sod-nijsko ločiti, pripoveduje amerikanski „Wanderer." Ruth je bil glavna priča v ločivni pravdi. Oba sta se včeraj v poštarii prepirala in Vouillaire je žugal Rutbu, da ga bo vstrelil, ako ga na poti dobi. Zvečer je Ruth od moža ločene ženo v glediše spremljal in gredoča iz glediša sreča Vouillaire, ki streli na Rutha in Ruth na njega, in zadene ga Ruth v persi. Ruth se je sam sodnii zročil. —
Lenuhi. Nekdo je djal: „Množina lenuhov je tudi veliko kriva, da so tako hudi Časi/' Drugi je djal, da je v teh besedah več resnice kakor poezije. Le poglejte veliko število lenuhov in postopačev, ki se potikajo kakor troti po nekterih beznicah, kerčmah, kotih in ogleh! Prašajte, kako ti ljudje žive? in odgovor se vam bo vsiloval: od truda in potu delavnih ljudi. Oni so sicer kakor lilije na polji, ki ne tkejo in ne predejo, pa vender le žive; toda razloček med njimi in med lilijami je ta, da lilije prijetno, lepodišečo sapico krog sebe razširjajo, lenuhi pa ves okrog s tabakovim in žganjč-kovim smradom okužujejo. Lenuh je smerduh; on smerdi in smradi. Velik pomen imajo besede, da: „Lenoba je mati vsih pregreh." Žato bi bile po vsih krajih potrebne družbe, ki bi zanikarne ljudi k delu silile in delo postopačem oskerbovale. Prav prav malo ljudi je tako slabih, da bi toliko ne mogli zaslužiti, kolikor zase potrebujejo, ko bi le delati hotli, in ko bi se sker-belo, da bi res tudi svojim močem primerno delo dobivali. —
,,Fortschritt." Na Avstrijanskem imajo menda stav-ljavci naj več opraviti z besedo „fortschritt;" — kdo ve, kolikokrat na dan jo morajo staviti. Blezo je zato tolikrat na papirji, ker je drugod velikrat „riickschritt." Naj veči „Fortschritt" pa je blezo storil neki mestni župan, drugoverec, ki ni le v cerkvi, ampak, kakor piše „Volksfrd.", celo tudi od hiše do hiše za papeža zbirati prepovedal, in sicer tudi gospema deželnega sodnijskega predsednika in deželnega glavarja. Nihče menda ne bo rekel, da v takem mestu ni avtonomije. —
Nektere amerikanske za Pust.
Pogovor: Amerikanec in evropejski izseljevavec.
Izseljevavec. Čegava je bila zemlja, ki ste jo kupili?
Amerikanec. Mogs (nekega Moga).
Izseljevavec. Kakošna je zemlja?
Amerikanec. Bogs (močvirna).
Izseljevavec. In obnebje?
Amerikanec. Fogs (megleno).
Izseljevavec. Kakošna je hrana?
Amerikanec. Hogs (prešiči).
Izseljevavec. Iz kakošne snovi ste si hišo sozidali ?
Amerikanec. Logs (iz brunov).
Izseljevavec. Kakošne sosede imate?
Amerikanec. Frogs (žabe).
Anže za pričo pred sodnijo: Reč se je tako-le veršila: Mizar je kerčmarja psoval za lažnika in sleparja; kerčmar popade oklestek pa mizarja mahne, da je počilo. Ce ga je zadel, kako bom to vedil, ker sem ravno tobak nosljal! —
Velika novica. V kavani v Bostonu sta si Ame-rikanca novice pripovedovala. — „Poslušajte no," pravi pervi, „kaj se je undan pripetilo našemu zdravniku. Ozdravljal je bolnika, ki se je bil premrazil; da bi se spotil, mu je zapisal zdravilo, ki je pa tako dobro tek-
nilo, da so bolnika zjutraj dobili na postelji v lastnem potu vtonjenega." —
„To sem že tudi jaz slišal," pravi drugi, in še pristavi, da so se mčgli v čolnu k bolniku peljati.
Zakaj} fe Garibaidov napad spodletil ?
Garibaldov napad je spodletel iz treh vzrokov: zarad stanovitnosti papeževe, zvestobe ljudstva in hrabrosti vojakov. Teh treh reči se pa Garibaldi ni nadjal; vsaj ne tako močno, kakor se je v resnici zgodilo. Brez. krivice do sivega starčeka se sme reči, da mu je vsaka vojaška poskušnja že sama na sebi tuja, torej si je bilo lahko misliti, da z apostoljskimi krepostmi ne bode mogel vojaških združiti. Pij IX je ta čudež storil; pogrešala se ni ne previdnost pri ukazih ne nevstrašenost v poskušnjah; branivce svoje pravice je oserčeval, dela pregledoval, ranjene tolažil; kazal se je svojemu ljudstvu, pa ne eno uro zbegan, omahujoč, ali boječ v svojih naredbah ali svetih. Mogočni gospodovavci z mečem oh ledij gotovo niso nikoli več storili. Tega pa Garibaldi pred ni vedil! Ljudstvo je bilo ginjeno in navdušeno z zgledom svojega poglavarja. Obe leti od kimovske pogodbe, ki jo je bila laška vlada odmenila, da bi Rimljane njihovi domovini in poglavarju odtergala, ste le služili,, da se je njih zvestoba še bolj vterdila. Dvomljivi prijatelji so papeževi stanovitni brambovci postali, in izdajstvo nič ni premoglo. Se iz Neapeljna in Sicilije ves omamljeni Garibaldi tega ni zapopadel! Slednjič je mislil, da mala papeževa armada, s takim trudom na-birana, komaj oborožena, že davno pred od tako zva-nih močnih, še bolj pa od cincavih duhov zasramovana, bode pri pervem sprijemu premagana in pobita. Dobro vemo, kaj se je zgodilo, vsak posamezni mož se je skazal junaka; duh Lamoricierov je spodbadal še zdaj velikodušne kerdela, in današnji dan ni med izobraženim svetom ne enega meča, ne ene zastave, ki bi papeževega vojaka s spoštovanjem ne pozdravila^ Tudi tega Garibaldi ni premislil ! (Chic. V. Z.)
Iz Ljubljane. P. n. g. dekan vlpavi Juri Gra-brijan bode ob enem ondotni okrajni šolski oglednik.
Duhoeske spremembe•
V ljubljanski škofii. Razpisano. Radolica 10.r Rudnik 15. t. m. G. Al. Peharec se podi v pokoj.
Dobrotni darovi•
Iz Selc so nam poslani naslednji darovi, sv. Očetu darovani od vernikov o slovesni tridnevnici: 13 gl. 40 kr. v papirji; 1 terdnj. za 2 gl. st. den., 1 za 1 gl. 50 kr.,
2	po 1 gl. 6 kr., 1 za 1 gl., 1 za 33 kr., 6 dvajsetic,.
3	desetice — vse star. den.; 11 šestič in 20 kr. Vmes med temi so: Mica Kavčič (2dvajset, in40 sld. vpap.): „Da bi nam Bog sv. vero ohranil;" neka oseba (2 šestič): „Za odpušanje grehov." „Da bi zmiraj v gnadi Božji živela" (50 kr.). — Neka oseba (3 sreb. deset.): „Prosi blagosl. za spoznanje in srečno zadnjo uro." — Marija Čenčič 25 sold. — Micka N. (20 kr.) prosi blagoslov za srečno zadnjo uro. — Neimenovana 1 gl. sr., prosi blagosl. za pravo spoznanje svojih grehov in za srečno zadnjo uro. — Neka gospa 4 gl. st. den. v sr., prosi od sv. Očeta blagosl. za srečno zadnjo uro. — Keršeniea pol gld. ravno tako. — L. Bregar iz Sent-Jurja 1 gld. J. O. iz Šent-Jurja 1 gl. — B.^B. Benedicte, S. Pater gregi et pastori! 5 gl. — Iz Sent-Ruperta: G. dekan Vinc. Vovk 2 napol. — G. B. L. 1 terdnj. za 2 gl. st. d. — G. A. 3 dvajset. — Iz Vodic 2 terdnj. ali 4 gl. st. den. s prošnjo blagosl. za vse potrebe.
Za misij. gosp. Pirca. G. B. B. 10 gl.
Za bulgarski misijon. G. B. B. 10.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blnznik v Ljubljani.