GLASNIK za literaturo in umetnost. Odgovorni vrednik in izdatelj : A. Janežič. ^ _ St. 4. Na svetlo dan 1. aprila 1858. 1. zv. Roža med ternjem. (Spisal Fr, Cegnar.) „Kaj pa ti sama tukaj stojiš, Cvetica zala, cvetica mila! V ternju bodečem kviško moliš Belo obličje, pisane krila? Kadar te vidim, točim solze, Dete nesrečno, trikrat gorje ti! Pikalo ternje bo te v sercé, Morala bodeš rano umreti. " ¦ Kdo ti mertvaško postijo postljal. Kdo ti nasul bo hladno mogüo? Nikdo ne bode groba poznal, . ¦ v Bodlo še v njem te ternje nemilo. Cvetice druge lepo cveto V pisanih vertih, rajski livadi , Pijejo roso, solnce gorko Sije jim milo, hčerkam pomladi. Ti pa samica tukaj živiš. Družbe vesele se ogibuješ, V potu obraza krono rediš, V hiši mrazotni tujka stanuješ." — „„Mene ne, sestra, une miluj, V ternju rojena, v ternju ostanem! Srečna sem tiikaj, meni veruj , V senci stanujem, vim se ne ganem! Prišli vetrovi, prišel bo piš, Cveticam lomil krone cveteče. Padlo bo cvetje, vtamnil njih bliš, Mene branilo ternje bodeče. Prišel bo kosec s koso ostro, S serpom jeklenim prišla žanjica: Roža za rožo padala bo, Jaz bom cvetela roža samica. Peklo bo solnce gole glave. Merle sirote bojo od žeje; Roso rosile bodo na mé. Delale hlad mi ternjeve veje. Padla bo merzla slana na plan, Smert na široko cvetke bo žela: Mene bo varval senčnati stan. Še bom živela v ternju vesela. Bala grabljivih rok se ne bom, Noge lomastne, slasti jezika: Terdna ograja varje moj dom, Ternje ga pika, kdor se dotika. Prišla bo zima, prišla bo smert, Ternje mi bode jamo skopalo, Kril bo gomilo biserni pert, V sladkem počitku truplo ležalo. Skopnel bo sneg in stajal se led. Vnovič iz groba bodem pognala Krono škerlatno, biserni cvet. Zarje pomladne cvetica zala,"« 7 98 Spomini. (Spisal s. Jenko.) I. Sledečo povest sem čul od nekega priletnega duhovnika v počitku, čigar gostoljubnost sem dalje časa užival, ki mi je na mojo prošnjo, da bi smel te certe, ali kakor jih je on imenoval, te spomine iz njegovega življenja razglasiti, to tudi dovolil. Naj jih tebi, dragi bravec, pripovedujem, kolikor mogoče, s tistimi besedami, s katerimi jih je meni: — Znano ti je, tako mož začne, ko prijetno jesensko popoldne sediva v senčnem šotoru njegovega verta, — znano ti je, da je ta-le vas, v kateri si mi storil to veselje, me obiskati, moj rojstni kraj. Ko sem še v mladih letih v Ljubljani izdeloval latinske šole, sem bil, kakor se samo razume, šolske praznike vselej doma. Med tednom so na kmetih dnevi precej dolgočasni človeku, ki dela ni navajen in tudi drušinje primerne nima. Nedelje vender sem se vselej veselil, ker ta dan se je vsako popoldne zbrala številna tropa fantov na logu, ki tukej pod vasjo tik Save leži; in njim se pridružiti, jaz nobenkrat nisem zamudil, človeka, ki je v drugačnih okolišinah izrejen, gotovo mika društvo, ki v njem vlada ves drugačen duh, kakor pa ga je on navajen: nekako zdravo življenje v govorici in v obnašanji ga spominja nekdanjih dni, ki jih je preživel v enaki okohci. Nekdaj navadne reči se mu ravno toliko nove in ptuje dozdevajo, da svoje mikavnosti ne zgubé, akoravno se prav domačega v njih čutiti ne more. To je gotovo čutil, kdor je čez dalje časa iz mesta v svoj rojstni kraj na deželo prišel. Tako je bilo prijazno nedeljo popoldne, ko grem po navadi na popred omenjeni log. Malokdaj, da bi ne bila večina fantov pri kaki igri; večidel so bili krogla in kegli kmalo spod germa, kjer so skrite imeh, in so jeli ropotati po poglajeni stezi, koder vaške dekleta po vodo hodijo. Bolj dolgočasno je bilo, kader se je kolo igravcov zbralo pod širokim hrastom, kjer je trava vsako ljubo spomlad skušala se naseliti, kjer so jo pa vaščani vselej zopet do čistega poteptaU. Tu je cela tropa gledala s paznimi očmi za krajcarji, ki so se v zraku vertili, in potem na tleh s svojim obrazom srečo ah pa s svojim herbtom nesrečo pokazovali. „Še eno dvojačo, da so — da jih ni," in enaki lakonični izreki se slišijo, sicer pa vsa govorica utihne, če je ravno kak prepir ne uname. Omenjeno nedeljo vender proti navadi nihče ni igral, ampak skup stoje; človek bi bil sodil, da se od kaj resnega pogovarjajo; in res k njim se pridruživši kmalo zvem, da se od nič manjšega ne govori, kakor da bi si dali kvarte vreči od ciganke, ki je čepela pod skalo, kot naravni obok izvotljeno pod bregom, ki loči vas od loga. Starka je sama sedela pri ognji, ki je skalo, od večkratnih takih obiskovanj že 99 močno zatemnelo, s svojim dimom oblizoval, in je potem iz njega višnjevo, megli podobno paro ob bregu delal; cigankin tovarš, ali, kakor je ona terdila, njen sin, je ob Savi bos, hlače do kolena zavihane, skakal od skale do skale, in skušal na ternik kako ribo dobiti. Ko jaz zvem, kaj in kako, in ko vidim, da vsacega bi mikalo zvediti svojo prihodnost, da se pa sploh sramujejo, se babjoverneže pokazati: sklenem dati vsem dober izgled, in grem naravnost proti ciganki. Bila je to ena tistih podob, ki se v gorkejih mescih pogo-stoma vidijo pa naših gojzdih; le da po njeni podobi soditi, je bila prave aziatiške rodovine, in ne iz tistih, katerih so se nektere tudi med našim ljudstvom rodile. Priletna ženska, pa visoke in tanke rasti in suhih udov, je bila pokrita s cunjami, ki so nekaj na gosposko, nekaj na kmečko obleko opominjevale. Cela podoba bi ne bila nič kaj gerda, ko bi je ne bila nesnaga pačila in nemarnost v laseh, ki so se od zatem-nelega obraza tako odlikovali s svojo černoto, kakor nasproti dve versti zdravih zob s svojo beloto. Še ne zmeni se babuza, ko pred njo obstojim in jo začnem z očmi meriti, ampak mirno sedi, komolca na stegna operta, derži z obema rokama pipo, ter tako zadovoljno kadi veno mero, kakor bi se za ves svet ne pečala. „Ciganka, ali mi boš povedala srečo?" jo nagovorim. Pa še očesa ne dvigne na to moje uprašanje, ampak s skleškom poberska žerjavico skupej, poprime zopet pipo in kadi. „Jaz in ti-le drugi bi radi srečo od vas zvedili," povzamem zopet, ko vidim, da moji gosposki suknji ne pripisuje veliko vere. K sreči je namreč med tem vsa drušinja bliže pristopila, tako daje cerna žena lahko previdila, da se ne šaUm. Starka povzc'igne oči in me s tak nepremakljivim pogledom meri, kakor da bi hotla mojo prihodnost iz mene, ne pa iz kvart brati. „Kaj druzega, kot srečo, pa hočem povedati tako mlademu gospodu?" reče in pipo na stran položi. „Tak kvarte na dan!" pravim jaz. Ko jih poišče v mavhi, ki je ležala v kotu pod skalo, in ko drugi odstopijo toliko, da jim ni bilo moč poslušati, mi da kupček vzdigniti, položi kvarte v verstah na tla, in s perstom po njih slede mi začne prerokovati, kar ti ne morem ponavljati, ker le to se spominjam, da od vsega se je le toliko spolnilo, kar bi vsak človek zadel, ki bi hotel mlademu človeku v mojih tadašnjih okolišinah prerokovati. Jaz bi ti celega dogodka ne pripovedoval, ko bi se mi potreben ne zdel v pojašnjenje prihodnjih prigodkov. Med pričujočimi je bil mlad fant, s katerim te moram bolj natanko soznaniti. Gregorčev Blaže v vasi ni tacega veljal, da bi bil kdo s posebno hvalo od njega govoril. Imel je, če smem tako reči, nekaj neznanega v svojem značaji, in posebno mu je pomanjkovalo tiste odkritosti, ki nam mladega človeka nehote prikupi. Dela se ni posebno poprijemal, ampak živel je, kakor so ljudje norčevaje od njega rekli. 7 * 100 prav po gosposko: hodil je pozno spat, in bi bil gotovo tudi po gosposko vstajal, ko bi ga ne bil njegov oče vsako jutro kmečke navade učil. Bil je sicer lepe rasti in eden nar gorših iz vasi, v obnašanji in govorici pa zurjen, tako da je bil v društvu, če ne priljuden, saj prijeten gost. Ne vem, od kdaj je bilo nasprotno nagnjenje med njim in mojo sestro Mico; le toliko vem, da je bilo tačas visoko stopnjo doseglo, in da je bilo pri moji sestri vse pregovarjanje starišev zastonj, katerim ni bilo všeč, da bi ona, če ravno ne prebogata, se pečala s človekom, kije z revšino še marsikako slabo lastnost združeno imel. Med vsimi, kar si nas je dalo od omenjene ciganke vedeževati, se je Blaže nar dalje pri nji mudil, cel pogovor, bi rekel, sta imela; in medtem, koje vsak vsaj nekoliko tega povedal, kar je zvedil, Blaže ni hotel besedice čerhniti, ampak zamišljen je na vse naganjanje od naše strani odgovarjal, da se bo ob kratkem pokazalo, če ima baba prav, ali ne. Kmalo drušinjo zapustim; domu grede, sem vidil Blažeta, ki je zamišljen in počasi po bregu proti vasi stopal, med tem ko so drugi igrati začeh, in so še le proti mraku, ko je bilo čas, živino- opravljati, log zapustili in se vsak domu podah. Mrak se je jel razprostirati čez vas in dim se dvigati nad vsako streho. Ni se druzega shšalo, kot ropot sterne, ki skorej pol vasi s potrebno vodo preskerbuje, mukanje govedi, ki počasi dohaja nazaj v svoje hleve; in kmalo iz bližnjega zvonika jasni zvon „Zdrava Marija" zapoje. Jaz, ki nisem imel nobenega opravila, se na vertu, kakor sem imel navado o prijetnih večerih,^ znak vležem, roki pod glavo denem in nebeške zvezde gledam. Čez eno nar lepših, ki je ravno nad mano blisketala, pa se prikrade temnosiva megla ter se ne gane z mesta, kakor da bi se bili tudi vetrovi že vsi domu podali. Pod miUm nebom človeka obhajajo tako čudne misli, ko pregleduje te jasne luči, ki z vednomilim svitom na nas gledajo; ne more se ubraniti, da bi jih ne deval v zvezo z lastnimi čuti. Take čudne, neomejene misli mi blodijo po glavi, ko me prijazen ogovor prebudi iz neumnih sanj, in se mlinarjev sin, Janez, usede na travo k meni na stran. Komej dve leti starši od mene, mi je bil vselej ljub tovarš, in me je posebno s svojo radovednostjo razveseloval, in večkrat mi je postavil vprašanje, na katero mu iz vsih knjig, kar sem jih prebral, nisem vedel kaj odgovoriti. Pa sva bila tudi o vakancah skorej vsak dan vkup, pogosto me je še celo na mervi po noči obiskoval, kjer sva včasih skorej celo noč prežlobudrala. Pri tacih priložnostih ni nikoli pozabil mi prinesti poln slamnik izversfnih sHv, katerih so pri mlinarji vsako leto obilo imeli, in od katerih je vedil, da meni posebno dopadajo. Le to sem zapazil, da mu ni bilo ljubo, ako sem pred njim opomnil svoje 101 sestre ali Gregorčevega Blažeta; takrat je vselej tih postal, je jel pred-se stermeti in me je včasih zviškama zapustil. Kakor bi se bila torej pogovorila, sva se oba varovala, govorico na nju napeljati. ,,Kaj pa si tako zamišljen, da bi skorej rekel, da si zdihoval?" me vpraša, ko se mi pribhžuje. „Sam ne vem, kaj da sem mislil, le toliko vem, da od zvezd nekaj." „Ali so res nekteri ljudje, ki iz zvezd spoznajo prihodnost?" „So taki, ki mislijo, da je to mogoče, pa smo tudi taki, ki vemo, da je to prazna vera." „Pa če ima vsak človek svojo zvezdo?" „Tam-le gori na nebu ne, tu-le notri v sercu jo ima: imenuj jo pamet, ali čut, ali kakor hočeš; ta ima več zapovedovati čez tvoje djanja, kakor pa ti merzU svetovi tu gori. „To je čudno, da več ko se kdo nauči, manj verjame. Jaz sem pa ravno sinoč gledal na nebo, ravno tukaj-le gori, kjer se zdaj ena megla plazi, in sem si mislil, če bi bila morebiti ta-le zvezda moja; pa skorej v tistem trenutku jo je pokril oblak, od katerega sam ne vem, odkod da se je privlekel, ker nebo je bilo popred popolnama jasno. Meni se je to zdelo slabo znamnje, in nič ne bo čudnega zame, če se mi kaj pripeti." „Pojdi, pojdi, jaz sem ravno kar, pred ko ne, ravno tisto zvezdo gledal in sam že ne vem, na koga sem zraven mislil, ko se je tudi megla čez njo prikradla; tedaj bo naju oba kaj zadelo po tvojem?" ,,Kakor da bi bilo to nemogoče. Nesreča ima sto rok, moj dragi." Se sem mu hotel nekaj zaverniti, vender pri ti priči zashšiva upitje iz hiše. Očeta sem vidil komej dve minuti popred po koncu hiše domu iti, in ker sem zdaj njih jezni glas dobro razločil, sem bil radoveden, kaj da kreg vzrokuje. Ž Janezom oba ob enem poskočiva po koncu, pa tudi oba naenkrat zaderživa korake, ko iz veže bolj priteče, kot pride, Blaže, oče pa za njim z vzdignjeno pestjo, kakor da bi ga hotU še udariti, ki je v ti priči konec hrama zginel. Janez to viditi se zasuče na peti, in z zamolklim „lahko noč" hitro odide, preden mu morem jaz, ki začuden za njim pogledam, kaj odgovoriti. Zdaj mi je bilo pač jasno , kaj da je vzrokovalo očetovo togoto, in ko stopim počasi v vežo, zaluskne ravno sestra, vsa objokana, vrata za saboj in smukne v izbico, ki je k hiši tako prizidana stala, da ste končni okni gledale na nasprotni strani po vasi. Mati so na ognišče naslonjeni žalostni stali; pomignejo mi in mi s tihim glasom reko : „Nikar ne hodi v hišo, oče so močno jezni." Komej to izreko, se izbine vrata odpro, Mica pečo v rokah stopi vunkej in z besedami: „Mati, jaz grem k teti v M.," zgine iz veže. Jaz sam ne vem iz katerega namena hočem iti za njo, vender mati me priderže rekoč: Pusti jo, naj gre; ravno prav, da očetu za en dan ali dva pride spred oči, s tim jih bo nar bolj 102 potolažila. Oče so še vedno terdo korakali po hiši, in marsikako jezno besedo sva še ujela z materjo, ki sva oba tiho stala pred pečjo. „Mati," rečem jaz čez nekohko časa, ter užigam drobno šibico in z njo po ognji berskam, „mati, Mice nocoj tako ne bo nazaj; grem pa jaz na njeno posteljo, namesti na mervo." fl« „Le, za moj del, če se ti ljubi," mi odgovore. In res koj po večerji, ki smo jo z nekako tesnobo končah, ker oče so se še vedno jezno deržah, in ne jaz, ne mati, si nisva upala čerhniti, se spravim v omenjeno izbico, kjor je sestra spavala. Ko ležem, kmalo zaspim, in ne vem, kako dolgo sem spal, kar me terkanje na mrežo zbudi, in nekoga slišim klicati: ,^Micika! Micika!" Pokleknem na posteljo in napenjam oči, da bi ga spoznal, kdo kUče; pa skozi gosto mrežo ni drugega razločiti, kakor cerna podoba, ker mesca ni bilo in še zvezde, ki so zvečer še tako vesele bhsketale, so se vse za temne oblake poskrile. Po glasu mi pa tudi ni bilo moč spoznati, ker je tako zamolklo govoril, da še vsih njegovih besedi nisem razumel. Med tem ko on iz mojega gibanja toliko lahko presodi, da ga Mica, kakor je on mislil, posluša, zaslišim po vasi doH glas cele drušinje fantov. Med smehom in govorjenjem pa se je vender, kakor se mi je dozdevalo, od drugod, dobro razločila znana pesem: v Odrin' odrin' od kraja prec, -i.';'; H,- . viđ'la nikđar več! ' ' To je bil Janezov glas, rečem sam pri sebi začuden, ker ves čas sem sodil ali vsaj želel, da bi bil on pod oknom, in sem se že veselil, da ga bom dražil s to zmoto, ko pervikrat spet nanj naletim. Moj vas-vavec mora kdo drug biti, si mislim. ,/Kaj pa je?" spregovorim tako natihoma, kot le mogoče. „Zakajpa nisi hotla slišati, ker že tako dolgo kUčem?" mi odgovori neznani glas. „Zato, ker nocoj hlače nosim, mu zavornem tako razumno, da svojo zmoto naenkrat spozna, in meni in njemu glasen smeh uide." „ AH imaš terdno bučo ?" ze zadere nekdo za njim in ravno v tem hipu vollo zapoie poleno in odleti na zid, da me strah prešine, ker glas tudi se mi je zdelo, da sem poznal. „Joj, moja glava!" zastoka pod oknom, in po sluhu soditi, seje po zidu spotekel in se zgrudil. „Zvunej postane hrum, kakor bi jih deset naenkrat govorilo, po cesti pa peketajo stopinje enega, ki teče. Jaz skočim po koncu, se hitro napravim, in ko iz izbe stopim, pridejo ravno ©če iz hrama, prižgano lešerbo v rokah in bosi, ter jezno obirajo nerodneže, katerih nobeden jih ne sliši." „Oče, rečem jaz, eden je ranjen," in s temi besedami grem, da bi vežine vrata odperl. „Ne odpiraj mi vrat! mi ukazujejo, naj ga neso, kamor ga hočejo; pri nas ne bo umiral." 103 „Župan, odprite! za božjo voljo, tak odprite!" kliče naenkrat več glasov zvunej, in ob vrata butajo pete. „Ječo bi vam odperl, ne pa hiše!" se jeze oče in se obernejo, kot da bi hotli nazaj v hram. „Pa vender, oče, kaj pa hočejo početi z ranjencem pod milim nebom?" pravim jaz in hočem odpreti. Vrata začnejo bobneti, da sem djal, razletele se bodo; inskor nehote odrinem zapah. Dva deržita ranjenega, vsak na eno stran pod pasho, in ga popolnama nosita, ker nogi mu kot mertvi mahate in mu kar nič ne služite. Tropa fantov se molče rine skozi vrata. Ko bleda svitloba luči pade na obraz ranjenega, nehote izustim : Gregorčev Blaže ! Pervi občutek, ki me preleze, je bil strah, da bom občutil očetovo jezo, ker sem zoper njih voljo odperl ; vender zmotil sem se. Morebiti jih je to pomirilo, da je bil ravno on ranjen, kateremu so, če so sicer komu, kaj tacega nar bolj privošili. Nekako mirni gredo naprej v hišo, denejo lešerbo na mizo, pristavijo stol h klopi ter posteljejo tako dobro, kakor se da v hitrosti, vender ves čas kar besedice ne zinejo. Blaže je bil nezaveden, glava mu je zlezla na persi, rudeča kri mu je curela po obrazu in se je v dolgih pašah poznavala na belem rokavu. Dolga versta s kervjo napojenih in sprijetih las zadej nad desnim ušesom je zaznamovala kraj, kamor mu je poleno priletelo. Ko ga polože na posteljo, mu oče, kakor znajo in vejo, spero rano in obvežejo; ljudje pa, kar jih je privrelo v hišo, bilo jih je kakšnih osem vaških fantov, se začno za verstjo muzati iz hiše, in kmalo sva z očetom sama pri ranjencu. Počasi zdaj odpre oči in stermo pogleda po hiši, kakor bi koga iskal, potegne z roko po čelu in zopet zameži. Oče si pristavijo stol k njegovemu zglavju, jaz pa sedem na vogel mize in glavo pod-prem. Za verstjo sta se spodbijala v moji glavi spomin na Blažetovo obnašanje na logu, in misel, kako po čudnem naklučji oče, ki so ga zvečer s tako jezo iz hiše spodili, zdaj po noči v ravno ti hiši pri njegovem zglavji čujejo. Treslo me je, če sem se ozerl na ležečega, ki je, oči zaperte, roke na persih sklenjene, tako enakomerno dihal, kakor bi spal, in se je le včasih zganil, kakor da bi ga bolečine stresle, ter če sem pomislil, kdo bi vtegnil biti, ki mu je rano zavdal. Na pervi pogled namreč sem se prestrašil, ko med pričujočimi fanti mlinarjevega nisem zapazil; in nisem mogel se ubraniti, da bi ga ne dolžil. Pri tem me je še težilo, da sem bil jaz, če ravno ponevedoma, nekoliko nesreče kriv, ker ravno smeh, katerega sem bil jaz vzrok, se mi je zmiraj dozdevalo, da je ranivca k taki hitri jezi zapeljal. Nikoli se mi še ni noč tako dolga zdela. Take tesnobe bi ne bil občutil, naj bi bil še na tako strašnem kraji, ko tu, ker se je med dihanjem ranjenca le terkanje stare ure slišalo, in ker je berleča luč le slabo razsvetlovala prizor. Še le ko ura zopet zderči in s počasnimi udarki štiri odbije, z bližnjega zvonika pa dan zazvoni, se pri sercu nekaj olajšanega čutim, in z veseljem pozdravim perve 104 žarke belega dneva, ki so jeli zatemnovati temnorudečo svitlobo lešerbe. Semter-tje se je zaslišalo škripanje kakšnih zgodnih vrat, ki so se odperale, ali pa kak posamezen voz, ki je ropotal po kamniti poti na poljsko delo. Blažeta so zgodaj že prenesli v domačo hišo. Kmalo potem je derdral voz njegovega očeta memo naše hiše. Ni bilo še poldne, bil je že mož z vozom nazaj, vendar ne sam. V precej trebušnem gospodu, ki je sedel Gregoren na desno stran, spoznam kranjskega zdravnika; pri zatemneH, berkasti podobi na njeg-ovi levi strani pa mi je zakrivljena sablja tudi na pervi videz resni pokhc naznanovala. Verh klanca voz ostane, berič z njega skoči in koraka naravnost proti mhnu. Ni bilo več dvomiti, kaj to pomeni. Sedem na voglu hrama na kamen in čakam, pa ne dolgo, ker kmalo se prikaže zopet resna podoba, kake tri korake pred njo pa Janez, roke križem zvezani, z belim^ slamnikom in ukajeno obleko, kakor sem ga vsak dan v mlinu vidil. Žalostno se nasmeji in mi z glavo pokima; zdelo se mi je, da ima solze v očeh, vender slamnik je pregloboko nanje zlezel, da bi bil mogel vanje viditi. Z Bogom! rečem, z roko pomignem in pobegnem; skorej milo se mi je naredilo. Vesel sem bil, da so šle vakance h koncu, ker zadnja dva dneva sla mi jih tako priskutila, da mi kar več obstati ni bilo doma. Kaj bi me bilo tudi vtegnilo nazaj deržati? Življenje v domači hiši je bilo tako nekakšno tesno postalo; s sestro, ki je zopet domu prišla, oče ceU dan kar besedice niso spregovoriU; mati pa, če sva bila sama, so večidel jokali in tožili. Janeza ni bilo nazaj, iz Kranja naravnost v Ljubljano so ga peljah, poterjen je bil, in še tisti teden je marširal proti Nemškemu gradcu. Za Blažeta smertne nevarnosti ni bilo, zdravnik je terdil, da bo v nekterih tednih popolnama okreval; sestra moja je vender vedno objokane oči nosila. Ko zadnji dan na voz sedem, in se od nje in od matere poslovim, ne morem reči, kak neprijeten občutek me presune, ko komej deset korakov od nas znana ciganka memo vihra in ko satanski smeh na njenem obrazu zapazim. Bog nas varuj pred tim vidnim duhom, si mislim sam pri sebi; oče pa osmuknejo konja, in proti beli Ljubljani jo derdrava. (Konec sledi.) Stare pesmi. (Zložil T. Š.) I. Na južne sove. Kader pogledam na južne gore — Spenjajo sterme k nebesom verliove, Močne deželi za hrambo gradove — Serce hitrejše mi biti začne: ^L^j^ ..^ Na južne gore! Kader vam zarja oblija glave — Eavno ko gledal v cvetece bi lice Mlade planinke, nedolžne device — Zelja goreča mi vname serce : l;..Na južne gore! ,. ^i,^ 105 Kader vam mraki temnijo kope — Zvezdice so že nad vami se vnele, Ko na oltarju bi sveče gorele — K vam še poslednič oko se ozre: Na južne gore ! II. Skalnate persi, mehko sercé. Lahko po širnem svetu se gre, Kamor le pride, ljubi ga vse. Njemu odpre se blago uho, U Njemu prijazno miga oko. Zemlja njegova nja je nebo. III. O pustu Vozovi k veselicam Po ulicah derčijo, Mladost je na plesišču In starci sladko spijo. Le pesnik v merzlej izbi 'Z očes si solze briše. In išče si popirja. Da pesmico zapiše. Številne znamenja in sostave. (Konec.) ^ Hočem zdaj še nekaj povedati o dekadiškej sostavi, kje je doma in kako se ji je godilo in tudi malo o druzih sestavah. Navajeni smo, številke, ktere zdaj rabimo, imenovati arabske, ker smo jih prejeli od Arabov. Vender Arabljani niso dekadiške sestave izmi-sHli, ampak, kakor mi od njih, so jo oni dobili od In d o v. Prav za prav bi imeli naše številke imenovati indiške; Indom gre čast, ki jo dajemo Arabom. Pa saj smo se tudi navadili, Amerike ne imenovati po Kolumbu, ki jo je našel, ampak po tistem, ki jo nam je pervi popisal. Da je od nas zdaj rabljena številna sostava indiška, kažejo mnoge priče iz tistih časov, ko se je ta sostava" jela razširjati po Evropi. Take priče so (Montucla Histoire des mathématiques P. II. 1. I.): V raznih bibliotekah nahajajo se rokopisi arabski o aritmetiki, ki nosijo naslove: „Kako po indiški rajtati" „0 indiškem številoslovju". Številke, ki se rabijo v teh rokopisih, so našim močno podobne in rabijo se tako, kakor jih rabimo mi. Alsefadi, razlagaje arabsko pesem Tograjevo, pravi, da se morejo Indi ponašati s tremi rečmi: z bukvami Golajla ve dama, v kterih so basni Ezopovim podobne, ž njih število-slovjem in s šah-igro. Drug arabski pisavec Aben Ragel iz trinajstega stoletja pravi v predgovoru k svojemu spisu o zvezdoznanstvu, da so to sorto številk in rajtanja izmisliU modrijani indiški. Take priče ne dajo več dvomiti, ali je dekadiška sostava arabska ali indiška; zakaj Arabi bi gotovo ne okradli sami sebe častipolne iznajdbe, ako bi je bili izmisUli oni. Pa ne samo arabskih, tudi drugih prič še imamo. Planud menih je spisal v trinajstem stoletju delo, ktero ima naslov: logistike indike - . . . .: . ^ ... , *, 106 ali psephophoria kata Indus to je: številoslovje indiško ali rajtanje po navadi Indov. Sostava, ktero razlaga Planud, je vsa tista, kakoršna je današnja in njegove številke enake tistim, ktere rabi Alsefadi. Raz-lagaje številek, pravi Planud še posebno: te devetere znamenja so indiške. Imajo pa Indi, pravi dalje, še deseto znamenje, imenovano tziphra, ki ga pišejo s pismenko omikron to je z o, in ki ne po-menja pri njih ničesar. Iz tega se vidi, da je beseda cifra prej samo pomenila ničko in čudno je, da je nička dala pozneje ime vsem številkam v mnogih jezikih (chifFre, Ziffer), V vseh starejših spisih aritmetiških se imenujejo naše številke indiške in še le pozneje so dobile ime arabskih, pozneje, ko so se arabske bukve v latinskih prestavah razširjale po šolah tadašnjih, pozneje, ko so jeU učeni celo svoje znanje zajemati iz arabskih spisov. Se pozneje pa, ko so učeni začeh segati v izvire starih klasiških pisavcov, so se navzeli tolikega spoštovanja do njih, da so vse lepe in umne reči pripisovali Grekom in Rimljanom, o tem času je indiška številna sostava postala gerška. Med mnogimi praznimi dokazi za svoje mnenje so imeli Grekoljubi tudi enega imenitnejšega, nahaja se v geometru Boethia Rimljana, ki je živel šestega stoletja. On pravi, da so modrijani Pythagorejci izmislili za števila posebnih znamenj in skuša razjasniti, kako je treba te znaminja rabiti. Ne gre mu to prav od rok, toliko se pa vender iz vsega spozna, da meni tisto številno sostavo, ktere se služimo mi. Po tem takem bi bili tudi že Greki poznah našo pisavo; ker se pa ne da misliti, da bi jo bih Indi, ki se tako terdno deržijo svojih navad, prevzeli od Grekov, bi saj reči morali to, da so jo Indi in Greki izmislih vsak narod za se. Pa tudi to ni dosti verjetno. Vsi rokopisi Boethovega dela so mladi, veci del pohajajo iz dvanajstega stoletja, v kterem je bila indiška sostava že znana po južnej Evropi. Lahko da je kdo poznejših prepisavcov omenjenega dela one besede pristavil kar iz svoje glave. Pa verjet-niše je, da so o času Boethia indiške številke že bile prišle po izhodnih narodih, posebno Arabih, v malo Azijo in tako tudi do Grekov, ki so kupčevali s timi narodi. Da so tedaj tudi bile znane na spodnjem Laškem, kjer je cvetela kupčija in kjer so bili tudi razširjeni Pythagorejci, je lahko misliti in po tem se da tudi razložiti pomen Boethovih besed. Stari Greki so bili prebistrega uma, da bi ne bili prejeli te pisave, ki je tohko bolj verstna in ročna od njihove, ki bi jim bila prinesla toliko koristi pri znanstvenih poskušnjah in dehh. Da se pa o času Boethovem ni razširila hitreje, vzrok temu je umiranje helenskkih misel in trudov in umiranje helenskoga duha za tistih železnih ^časov. Številke tedaj in številna pisava, ktere mi zdaj rabimo, so se rodile v Indii in premišljevanja je vredno, da je Indija, zibel naj izo-braženejših jezikov, bila tudi zibel naj umniše številne sestave, da se je vstvarila ta sostava po tistem zakonu, po kterem se ravna zazna- 107 movanje števil v jezikn. Od Indov so prevzeli to sostavo drugi izhodni narodi, Arabi pa so jo nesli v Evropo. Ali jih je prinesel učeni Arabec Rihan Muhamed ebn Ahmet Albiruni, ki je živel več časa v Indii, ali so jih prinesli kupci do Arabov, tega zdaj razložiti ni mogoče, toliko je pa gotovo, da smo mi jih dobili od Arabov. Pa vsaka nova reč koraka počasi med ljudi, tako tudi indiška sostava. Pervi, ki se je nje bil naučil od Arabov in se trudil, jo razširiti, je bil prej ko ne učeni Gerbert, pozneje (999) papež Silvester H. O njem pravi Vilhelm z Malmesbury, ki je živel pol drugega stoletja po Gerbertu, da je pervi učil pisati številke, ktere je prejel od Saracenov in ktere učeni številarji sami komaj umejo. Med učenimi se je indiška sostava naj bolj razširila po tem, da so bih primorani arabske spise, posebno zvezdoslovske dela prepisovati in se tako soznaniti z novimi številkami in z novim rajtanjem. Pa le malo so bile znane pred trinajstim stoletjem, odslej pa so zmirom bolj navadne prihajale; beremo jih v javnih napisih iz štirnajstega, v listinah iz petnajstega stoletja. Zdaj bi nobenemu več ne prišlo na misel, rajtati z drugimi številkami, kakor z arabskimi ali indiškimi. Kdor hoče prav spoznati prednosti indiške sestave, naj poskusi enkrat le kratko rajtingo z rimskimi številkami; vidil bode, kako težko ta reč gre, kako malo pomagajo pisane števila, da je treba vse v glavi prerajtati, prej ko je moč konec zapisati. Umen je bil gotovo tisti, ki je izmislil to sostavo, kdo je bil in kdaj je bil, tega ne vemo. Nas pa, ki smo navajeni, vsako umno misel preobračati na vse kraje in preiskavati, zakaj da se je rodila in kaj je pomagalo pri porodu, nas mika tudi tukaj malo kaj zvedeti o teh stvarih in znabiti da se mi bode dalo pokazali, da stoji tudi ta umna sostava v nekej zvezi z onimi, ki sem jih razložil v začetku tega spisa. Silvestre de Sacy je našel v nekej parižkej biblioteki star rokopis, v kterem se števila podobno pišejo, kakor po indiški sostavi, razloček je samo ta, da se stopnja, na kteri številka stoji, še posebno zaznamuje s pikami, ki se stavijo nad številko. Piše se postavim pet in dvajset z znamenjem 2*5, dve sto in pet in dvajset z znamenjem 2"2-5. Številka brez pike stoji tedaj na pervej, številka s piko na drugoj, številka z dvema pikama na tretjej stopnji i. t. d. Kakor sem zgorej rekel, potrebujemo ničke samo za to, da zaznamujemo ž njo tiste stopnje, na kterih nobene številke ne stoji. Po tej pisavi se pa stopnje že s pikami zaznamujejo, ničke tedaj ni treba. Piše se postavim dvajset z znamenjem 2-, dve sto in tri z znamenjem 2"-3. V drugem rokopisu, ki se je tudi v Parizu našel, razlaga Neophyt menih številke indiške in zaznamuje stopnje ravno tako, kakor so zaznamovane v prejšnjem arabskem rokopisu. Na mesto pik stavlja' samo ničke, ki jih tzyphra imenuje. (Tzyphra est et vocatus id, quod cuivis litterae inde a decade et insequentibus numeris quasi omikron inscri-bitur). Neophyt piše dvajset z znamenjem 2°, štiri in dvajset z 2*'4, 108 pet sto z 5"**. Iz tega se vidi, daje dekadiška sostava se rodila iz ene listili pisav, ki sem jih štel v drugi razred, iz ene tistih pisav, v kterih eno znamenje dobiva razne pomene s tem, da se mu pridajo druge znamenja, v pervem omenjenih rokopisov pike, v drugem ničke. Se le pozneje se je okrajšalo pisanje, da so izpuščali pike ali ničke, pisali pa številke po tem določenem redu, po kterem jih tudi mi zdaj pišemo. Potrebovali so pike ali ničke samo za izpolnovanje praznih stopinj, tako je Alsefadi sto in tri pisal 1. 3, mi pa pišemo 103. Ali so že Indi izmisHli to okrajšanje, ali še le Arabi, ah so Indi deloma po starej navadi, deloma po okrajšanem načinu pisah, in da so znabiti obe pisavi od Indov dobiU, eni to, drugi Arabi pa uno, tega ne vem povedati. Tistega, ki premišljuje o početkih in o rasli človeške omike, gotovo že veseh, ako le najde kako zvezo med umnejšimi in prostejšimi prikazki človeškega duha. Hočem zdaj še malo besedic pregovoriti o nekterih drugih številnih sestavah, ki so podobne dekadiškej. Vse so se rodile iz deka-diške, in razločujejo se od nje, kakor že vemo, samo po sostavnem številu. Vemo tudi od vsake, kdo da jo je bil izmislil. Diadiško je pervi sestavil Caramuel, škof na Neapohtanskem, in izdal jo je leta 1670. Zložil je on tudi še druge sestave, ki imajo tri, štiri, do deset, dvanajst in šestdeset za sestavno število. Pozneje je Leibnitz začel z diadiško sostavo se pečati, ki mu je posebno dopadala zavoljo tega, ker je v nji našel podobo stvaritve sveta iz ničesar. (Omnibus ex nihilo ducendis sufficit unum.) Kakor je mogoče po diadiški z enojko in ničko vse števila pisati, je tudi mogoče, da postanejo iz enega Boga in iz ničesar vse reči. Tako se mu je prikupila ta misel, da je sklenil, to reč v Kino poslati; menil je, da mora ta podoba božje stvaritve prepričati kinežkega cesarja, kako lepa in umna da je ker-šanska vera. Kinezi sicer tega niso se tako razveselili, kakor je Leib-nitz bil mislil, nekaj pa je vender koristila ta reč. Bouvet je našel v tej sostavi ključ k razjašnjenju starih kinezkih spisov, v kterih so bile števila pisane s samimi certami, od kterih so bile ncktere pa presekane. Cele so bile enojke, presekane so bile ničke. Kinezi pravijo, da je to pisavo izmislil cesar Fohi, ki je vtemeljil kinežko deržavo in kinežko učenost. Ako bi bila resnica, da je Fohi živel pred nekaj štiri tisuč letmi in da je on izmishl to pisavo, bi diadiška sostava bila močno stara. Vidi se pa iz tega, da so Kinezi tudi na tem polju bili že verstni za časov, o kterih so se po naših dobravah klatih Bog ve kakšni divjaki. Iz drugih sestav se je samo tetradiška in dodekadiška posebno obdelovala. O pervej je spisal Erhard Weigel v drugej polovici sedemnajstega stoletja več bukev, za drugo se je posebno trudil Werneburg. Bil je tako nadušen za njo, da je hotel od vsakega poštenega moža in od vsake umne vlade, naj se poganja za njo, naj si prizadeva jo razširjati. Ker je v dodekadiškej pisavi treba dvanajst 109 številk, je skoval še dve znamenji za deset in enajst; pa še mu ni bilo dosti, začelje tudi jezik prenarejati, da bi ne bilo več treba šteti do desetih in višje števila sestavljati iz desetice in nižjih, ampak da bi v vsem stopila dvanajstica na mesto desetice. Bila bi zares do-dekadiška sostava mnogo bolj ročna od dekadiške, kakor je dvanajstica prijetniša od desetice, zakaj dvanajstica se da v več cebh kosov razdeliti, namreč v dve šestici, v tri četverice, v štiri trojice in v šest dvojic, desetica pa samo v dve petici. Za voljo tega se tudi v navadnem življenju pogostoma rabi dvanajstica, črevelj ima dvanajst palcev, dan in noč po dvanajst ur i. t. d. Zdaj pa zavoljo teh prednosti vriniti ljudem dodekadiško sostavo, brezumno bi bilo delo in tudi brez uspeha, zakaj dekadiška sostava je posvečena po nje soglasju z jezikom, ki se ni napravil po postavah danih od tega ah unega, ki se je napravil po postavah, ki jih je dajalo bitje človeškega duha v zvezi njegovoj s telesom. Narava se ne da vkrotiti ne z mečem, ne z besedo. Nismo mi nad njo, ni ona pod nami, skupaj smo. Mi ne moremo njenih postav podirati, ker jih jej nismo mi dah, ona ne iz naših glav izbrisati nadčutnih zapopadkov, ker jih nimamo od nje. Bcele in njih kraljestvo. /\ Mrači se. Zadnji žarki rumenega solnca se blešče iz za gore, in se vpirajo v lep bčelnjak na zelenem vertu, ki je poln koš-čate trave in dišečih cvetUc. Bčele ne letajo in ne nosijo več. Vse so v bčelnjaku, kakor vsak večer. Ali nenavaden šum in hrup se sliši nocoj iz panja. Tudi po noči so bucale, da še nikdar tako. — To je bilo mesca véhkega travna. Drugo jutro za belega dne vstane skerbni bčelar in hiti k svojim bčelicam gledat. — Solnce že sije; toplo je; dan je lep; ali bčele ne letajo tako močno, kakor po navadi; prav po malem ferkajo iz panja in v panj. Zunaj pred luknjo vise pa stare bčele kakor kite. — Prevroče jim je v panju, v kterem je zdaj vehka vročina. (30 R"). — V panju pa šumi in bobni, da je strah. Kaj jim je? Kaj se godi v njihovem kraljestvu? To je znamenje, da bodo skoro rojile. — V bčelnem kraljestvu je od nekdaj taka navada, da ne sme kraljevati (h krati) več kot ena kraljica. Ako se jih nabere več, preganjajo in koljejo se, dokler močnejša slabejših ne prežene ali ne pokolje, da kraljuje po tem sama. Da se ne bi primerilo kaj takega, da bi umorila stara kraljica mlado naslednico t. j. matica ali „mačića" lastno svojo hčerko, zato je v tem kraljestvu modra naprava, da se séU stara kraljica iz starega kraljestva v novo, to je, da roji štiri ah pet *) Nekteri Slovenci pravijo „bcela" (po ušesu: pcela), nekteri pa „cbela", „čmela" ali „zbela". Koren je buk — bucati, iz tega po staroslovenki ¦ „b'cela". "J*-- ^^ju^c. i^^j^ju ^...^i. Pie. 110 dni poprej, kot izleže perva mlada kraljica iz svoje hišice, iz svoje zibeh. Ah sam Bog ve, kako se je to pripetilo: njena svetlost, kraljica tega panja, spozabila se je nekako in se mudila v panju dotlej, da je začela perva godna kraljična že pokrov svoje zibeli vertati in predirati, da bi izkobacala. 1^. Ako noče iti stara sama ob sebi, preden pride mlada na dan, izganjajo jo po sih stare bčele, pa tudi te so zdaj zabile to za časa storiti; — ali se je pa mlada kraljica prenaglo zgodila. „NuUa regula sine exceptione". Ob kratkem: dokler je bila še stara kraljica s svojim ljudstvom v panju, počne ena izmed mladih kraljic prejedati pokrov svoje zibeh, v kteri je bila zaperta, da bi izlezla iz te ječe in stopila na kraljevi sedež. Na naglem oznanja to veselo novico bčela bčeh s svojim bernečim porotnim „telegrafom". Ko bi trenil, zve to vse ljudstvo po vsem tem ženskem kraljestvu. Na vrat na nos hiti mati proti hišici, od ktere bernenje izhaja. Hoče h si milo pervo dete na persi stisniti in poljubiti? Kaj pak! Umorila bi ga rada. Častilakomnost je spremenila pohlevno matico v serdito kačo. Vsa togotna prilomasti in plane nad zibel pervorojene hčerke, ki sih iž nje. AH bčele (delavke), posebno verstnice mlade kraljice, skočijo pred mater in ji ne dajo dalje. Nektere maše tačas naglo luknjice, ki jih verta naslednica v pokrov. Strahovito se zaganja jezna mati proti hišici ; pa možki jo zaslanjajo in branijo mlade delavke. Se enkrat se zažene stara vsa razdražena in hoče po siU do deteta, da bi ga prebodla z ostrim želom. — To bi opravila zdaj prav lahko, zato ker ima mlada še mehko kožico (mehke oklepe) po životu — ah junaški jo odrinejo spet delavke. Nehotoma odjenja stara; pa ne ve, kaj bi počela. Razkačena dirja po panju — pa le po tleh —, ne marajo za prilizovanje svojih služabnikov (trotov), ne za sladko pico, ki ji jo ponujajo stare delavke. Nikakor si ne da „jeze potolažiti". *) Ljudstvo se pogovarja, kako in kaj? Potem ko se je zmenilo, kaj bi bilo v ti stiski storiti, stopi kerdelo mladih delavk pred kraljico. „Svetla kraljica" ! — veh neka zgovorna bčela —glej nas; čast in hvala Bogu, mlade, zdrave, čverste in delavne smo. Verne ti hočemo biti; za panj se pa nočemo tergati. Naj bo mladi kraljici in staršim bčelam, ki se rade ne selijo. Poprej smo se ukvarjale vse vkup, da smo ti ohranile zarod; zdaj naj se pa koljemo zavoljo kraljevega sedeža! Tako neumna — brez zamere svetla kraljica — ni nobena pametna bčela! Pustimo staršim in mlajšim to kraljestvo in kraljevi sedež! Kaj je to memo sesterske kervi, ki bi se prelila v vojski. Presvetla kraljica! glej vreme je lepo; bhža se *) „Bog potolaži mojo jezo!" «Bog mi jezo potolaži!" Izrek nekega starega Slovenca. PIs. 111 leto. Vodi nas! Pojdimo si novega selišča, tebi novega kraljestva iskat. — Bog živi svetlo kraljico" ! — „Bog živi"! zagermi okoli kraljice. Nektere delavke (to je da, da Slovenke) so kričale tudi: živila!" Naučile so se tako od sosed. Nektere so pa vekale celo: „živio!" zato ker niso vedile, da velja to le možkemu. — Kraljica se izperva obotavlja — menda se sramuje, ker bo vedila hči, da se ji je mati morala umakniti —? Nazadnje pa vendar privoli. Zdaj se zashši daleč v panju izmed satovja doneče hučanje. Pa berž vse potihne. — Bčele, ktere se mislijo s staro kraljico preseliti (rojiti), jemljó si zdaj meda za popotnico t. j. napijejo se ga za po poti in zato, da bi imele nekolko hrane berž v novem kraljestvu in voska za zid novega poslopja. Po tem pa zašumi na naglem prav glasno pri luknji („meževnici").*) To je očitno znamenje, da bodo rojile zdaj zdaj, posebno zato, ker so potegnile zdaj v panj vse tiste (do malega stare) bčele, ki ne pojdejo s tem rojem. Umaknile so se mlademu ljudstvu (pervemu roju) in zlezla v satovje. Vse mlado godno ljudstvo dere res na vrat na nos iz panja, v celih kepah se prekucovaje iz luknje. Zdaj se prikaže in zleti tudi svetla kraljica. Z glasnim šumom neznano vesele švigajo bčele za njo v zrak in roje pred ulnjakom okoli nje, da je veselje gledati, kakor da plešejo „kolo". Ker je pa ljudstvo s kraljico vred meda sito, utrudi in naveliča se berž takega plesanja. Kraljica sede blizo na dervo. Verno ljudstvo za njo in se zbira okoli nje. — Oj čudnega ljudstva, ki visi na veji, kakor vehk grozd, kraljica pa sredi njega. Vse se tišče kraljice zavoljo njenega lepega duha. **) Poslanke (ne poslanci), ki so zasledile že poprej novo sehšče v nekem duplu, lete tačas na ogled, je h še vse na svojem mestu. Pa preden se vernejo, pribiti zviti človek, pomete roj v vrečo in mu ponudi drugo lepše prebivahšče. Bčelam je ta ponudba po godu. Same rade in vesele zlezejo v novi panj. — Oj, da vedo sirote, kako jih je napeljal samopašni človek, ki ne daruje rad ničesar, ako sene nadja dobička! Oj, da vedo, kako so prišle njemu ponevedoma v sužnost — kako jih bo kadil s smerdijivim dimom — kako jih bo preganjal in premetal iz panja v panj, kako jim bo podiral satje in hišice, — kako jih bo mamil z žveplom in jim jemal potem med in vosek — kaj pravim, da jih mish morda celo pomoriti, ako jim ne bo imel paše. Iz starega panja se seh tedaj o pervem roju stara kraljica z mladimi bčelami. Druge, mlajše, s starimi vred ostajajo pa v (starem) panju, ne pak narobe, kakor se bere v nekih novih buk-vicah za nemško ljudstvo. *) „Kr. zhbelarzhik« (1836). 20; 19. **) Oken 3. I. veli, da sede matica na peresce poleg veje, in da skoči v „brado" ali „grozd" še le pozneje; pa ni res, — Pi». 112 «. Po tem, kar smo že slišali doslej, so tedaj v vsakem panju po stanu troje bčele: kraljica (matica), gospoda pa delavke^ (navadne bčele.) Po spolu so pa le dvoje: samci pa babice. Samci (t. j. možkega spola) so tr o tj e; babice so pa matice in vse druge bče I e (delavke), samo da so matice godne, delavke pa neg o dne babice. Dolgo so jo terdili učeni in neučeni možje, da niso delavke nobenega spola: toda pazljivi bčelarji zadnje dobe, ki rabijo tudi drobnogled, pravijo vsi, da so tudi vse delavke — babice kakor matica, toda memo kraljice neg o dne babice, ki se niso izgo-dile tako kakor kraljica le zavoljo preslabe piče in zavoljo pretesnih zibeh ah hišic, v kterih so ležale, dokler so bile še majhine, „Kraljice" in „kmetice" — matice in delavke — so si bile tedaj mahom po rojstvu do zobca enake, samo da so se gojile delavke v majhinih tesnih kočicah, kraljice pa v prostranih in drugačih, lepših hišicah, v kterih so visele navpik in dobivale neko posebno pico, dokler so ležali kmetiški — delavski cervici po navadi vsi skerčeni na dnu svoje pretesne zibeli ter dobivali kmetiško hrano. In glejte zavoljo tega so postale — kdo bi mislil ! — iz enih červičev ženskega spola kraljice, iz enih pa kmetice brez zaroda, zakaj le matice — le kraljice — ležejo vsa jajca, kohkor jih je. Da je res tako, to se vidi iz tega, ker se spremeni lahko kmetiška hčerka (delavka), ako ni že prestara, v mlado kraljico, kakor bomo slišali pozneje. Rekh smo tudi, da ležejo vsa jajca po navadi le matice. Res je taka: Sloveči bčelar in svetovavec gospodarski Fr. W. Hofman, ki pazi posebno marljivo na bčele, in ogleduje natanko vse, (pa ne le z golimi očmi, ampak tudi z drobnogledom, kar je posebno važno,) — ta učeni mož pravi, da ležejo celo stare delavke jajčica, ako se pitajo s kraljevo pico. Toda to se godi le ondaj, kedar je panj brez kraljice in brez nove zalege, ktera ni še nad tri dni stara. Ali iz zalege tako stare delavke ni drugega kot trot je. Vse bčele so si spodobne; vse so zagorelo-erjavkastega in kosmatega života; kosmatine so jim sivo-žolte, sem ter tje prav goste; vendar niso vse enake. Delavke so najmanjše, — tro tje malo veci, — matice pa naj vece izmed vseh. Matica — kraljica — je malo veča in veliko daljša od delavk in je mati vseh drugih bčel. Le ona je rodovitna in naleze (v treh tednih) lahko 60,000 jajčic, tedaj na dan, malo da ne 3000,'') ako ni prestara. Želo ima kakor delavke, pa ga ne rabi kot v boju in v smertni nevarnosti. Trotje so veci od navadnih bčel, ne tako dolgi pa veliko debelejši od malice in nimajo žela. Oni so samci, velika gospoda ali *) Dzierzon (1857: 100), kijih je štel nalašč. Pa jih ne zleze vsak dan toliko; tudi le po 400, po 1000, 2000. O hladnem vremenu ne leže tako obilo kakor o toplem. Jajčica so pa vse enake. (Fr. W. Hofra. Bieuz. 1854: 24). 113 velikaši, ki nič ne delajo, ampak se le kraljici prilizujejo, ter jedo in pijd brez dela to , kar nanosijo sila težko uboge delavke. Vendar ne morejo biti bčele brež njih, drugači bi ne bilo nikakovega zaroda. Nekteri jih štejejo za nepotrebne lenuhe, postopače in požeruhe, zato ker jih pomore bčele same ob sebi, kedar neha paša in se boje lakote. Toda premodri stvarnik, ki ni ustvaril ničesar brez potrebe, ni tudi njih. Vendar po skušnjah slovečega bčelarja Dzierzona ni treba, da bi bilo trotov v vsakem panju posebej; da so le kje bhzo v kterem drugem panju ali ulnjaku. Matica se pari ž njimi le pod milim nebom. Pari se pa matica po tretjem dnevu po svojem rojstvu kakih 9 ah 12 dni za vse svoje žive dni.'') Vsi tretje, s kterimi se spari, pomerjo. Glede na toso tedaj tisti, ki ostanejo živi, nepotrebni požeruhi. — i (Dalje sledi.) Popotovanje iz Litije do Čateža. (Dalje.) Res da smo v vehki zadregi, kar se tiče snovi, ktero naj bi izdelovali. Za igre nam ne manjka druzega nič, kakor zgodovinske podlage, igrališča in jezika. Sam širokopleči kmet brez težave pripoveduje svoje proste mish v prosti besedi, in slovenski dramatik bi le same kmečke značaje lahko obrazil po življenji in po naravi. Kaj ti bo gospoda, ki je vsa poptujčena? Zato pa tudi nimamo lahkega izobraženega pogovora za omikane osebe. Zdelo nam bi se gotovo preomledno, ako bi mlade mestne šogice po slovenskih knjigah, s čašico kave pred sabo, v našem novojeziku čudile se Prešernovim vi s o ko m is Ii m in govorile od slavo hrama slavitih Slavjanov; smeh nam bi uhajal, ko bi se gospodičem prilizovale s čisto slovenščino ljubom ile, krasnozorne ah zor-nokrasne, nežnomlade lepote, kterih makorudeča Ustica še ne znajo izrekati čerke: „ž"; bilo bi neverjetno, ako bi vradnik v pisarnici kméta vprašal: kakošne so bile tiste vile? namesti: kako so tiste vile ven vidile? ako bi klicarji po mestnih tergih ne vpih za bobnom: ferlovtpórung! na znanje bo dano i. t. d. Kadar bi te reči pisah drugače, kakor so v resnici, lahko vidi vsak, da bi obrazovah čas, kakoršnega ni med nami ; ah vse to pa nam bi lahko dajalo krasne zabavljice in šale. Ni mi treba opominjati, da poezija naj bo idealna tudi v jeziku. — Vse ima svoje mejni- / ke. Pevčevo delo mora biti sercalo svojega časa, mora stati na vogelnem kamnu narodskega života; sicer nima veljave, ker je enako poslopju na *) Fr. W. Hofra. str. 18. (Matica živi po 3 — 5 let.) Glasnik 1858, 114 pajoino''zidanemu. Ko bi gledišče imeli, morda bi se naredile kake vesele igre iz kmečkega življenja; pa samih oračev in mlatičev bi se tudi naveličah kmalo. Kotzebue v svoje igre ni jemal kmetov, ampak prapornike, tajnike i. t. d. in vender so mu očitah Nemci: kaj se pa more velicega zgoditi le-téj siromačn? Gotovo pa bi imel Slovenec dosti veselja do gledišča, ako bi vedil, kaj se govori, kaj se počenja. Igrali so pred tremi leti v Laščah učenci kratko burko v domačem jeziku, in vidil sem, kako so prosti ljudje na uho vlekh in kazah, da jim je všeč. Skoraj da ravno tako malo snovi imamo za roman; ah djal bi, da tukaj nam stoje odperte vsaj dve poti. Perva je p obo žn o-nar od-na, po kteri je pisan Svetin; druga bi morda bila nekohko zasuk-njena po izgledu župnika Wakefieldskega — kije prestavljen uže tudi v ihrsko narečje na čisti podlagi slovenskega življa. Vzeti bi se moral kak veljaven domačin, in k njemu bi se verstile druge menj pomenljive osebe, kakoršnih nam bi ne zmanjkalo tako hitro. Saj vemo vsi, da šaljivi Ribničan obide križem svet; da imajo Gorenci dovolj pravhc od vojaških begunov, ki so se potikah po hribih in šumah; vsa naša dežel pripoveduje še dan danes, kako so nekdaj lovili mlade moške, in dajah jih po sili na vojsko. Celo rokavnj ači in deséti bratje so narodna lastnina, akoravno, vzlasti pervih, nihče ni vesel. Dosti laže bi narejah pcvésti, ki jim velimo novele. Tu imamo dovolj gradiva, dovolj pravlic, vzlasti iz turških bojev. Takrat so se obnašah Slovenci bolj samostojno, kakor bodi si kadar koli hoče poprej ah pozneje; zato so pa tudi naše nar lepše narodne pesmi iz one dobe. Ah vsa zgodovina tih časov pri nas leži še zdaj v celini. Déla je dosti, a moža ni, da bi se ga lotil. Morda bi ne bilo odveč, ako se opomni pri tej priložnosti, da mi naj bi povesti ne skladali, kakor imajo navado vse duhovne hrane uže presiti Francozje, pa tudi Nemci za njimi. Junak naj déla in misli; njegovo djanje ga naj znači. Gotovo ni glavna reč, kako mu je nos urezan, kakovo ruto je del za vrat; koliko ima las v borkah; kolikrat se oddahne in oderg-ne čevlje, preden prime za kljuko pri durih. Pervo je značaj in znanje človeškega serca, in pa, kako se zgodba zaplete in zopet raz d ras a. Ogibah naj bi se tudi silo obširnega popisovanja krajev še tako lepih, ako ni potrebno in v pravo mesto postavljeno. Mislil bi, daje vsacemu vmetniku človek perva reč; vse drugo ima le tohko veljave, kolikor je dobi po njem. Pesmi serbskega naroda nas bi naj učile, kako se popisuje. Moral bi znati vsak slovenski pisatelj izmed vsih narečij naj pervo ah vsaj tudi serbščino. 115 v , v Certice iz življenja Snakšnepskovskega. i V. ' * - Drugo jutro ustanem na vse zgodaj in o pol sedmih sem že pri Snakšnepskovskem. On je ravno pregledoval kebrolovsko pripravo, ki je na dolgi mizi razpostavljena bila, Boštjan se je pa pri frakeljnu za dolgo pot pokrepčaval. Na mizi zraven Boštjana je pa ležala mastna krača, nekaj klobas in kup dobro zapečenih regelj. Ko me Šnakšnepskovski zagleda, mi poda roko in me od nog do glave pregleduje. „Kaj, v ti suknji m'shte iti v jamo ? — Se Vam precej vidi, da še niste veliko po jamah hodih. V ti suknji ne smete iti in da bi se domu preblačit hodih, ni več časa. — Boštjan! stopi naglo pod streho in prinesi mojo staro suknjo." Ko to slišim, me kurja polt spreleti, branim se kar je moč. Nič ne pomaga. Boštjan nejevoljen, da ga pri jedi motimo, gre pod streho in kmalo pricefra staro suknjo. Šnakšnepskovski mi hitro potegne mojo suknjo s pleč in mi svojo obleče. Pri ti suknji je bilo težko uganjevati, kakšne barve je bila ; skerbi in leta so ji bile že dlako obehle. Snakšnepskovskov stari oče jo je po svojem stricu podedoval in sam Metuzalem je mende že sukno zadnjo tkal. Šnakšnepskovski z rokami ploska in me kmalo od spred, kmalo od zad pogleduje, Boštjan pa, kije ravno kos klobase v ustih imel. bi se bil kmalo smeha zadavil. „Tri sto zelenih rogačev! kot nalašč, malo predolga, pa to nič ne de, rokave tudi lahko zavihate, bo že!" „Gospod! jaz se ne morem ganiti, pustite mi mojo suknjo" prosim Snakšnepskovskega. „Pa bi je bilo vender škoda!" „Gotovo ne bolj, kot Vaše, in saj jo v jami lahko narobe oblečem." „Verjemite mi, da se Vam moja suknja prav dobro podaja, pa če le nočete, siliti Vas ne morem. Zdaj je pa čas, da odrinemo." Boštjan, ki je med tem kračo, klobase in regije v veliko torbo pobasal in čutarco žganjča v mavho vtaknil, stopi zdaj pred Snakšnepskovskega in ta mu, kot tovornemu živinčetu začne nakladati torbe, vrečice, škatlje lesene in kositarne, steklenice, mreže in še vehko druzega orodja, ki ga še zdaj imenovati ne vem. Ubogi Boštjan je že komaj dihal. Šnakšnepskovski gre zdaj še v svoj kabinet, pa kmalo spet pride z dolgo firnažasto marcio pod pazho. * S Snakšnepskovskim greva naprej, za nama pa Boštjan pod težo svojega bremena krevsa, in gotovo bi bil na poti obležal, ko bi se ne 116 bil včasih s kako klobaso ali regijo pokrepčaval in s požirkom žganjča medlih moči življenja oživljal. Vrabci so že na strelaj dalječ bežah pred nami na bližnje drevesa in nas unisono pozdravljah z glasnim živživživ. Pa kdo bi strahopezljivim vrabičem ta strah pred Šnakšnepskovskovo podobo za zlo vzel, saj je skorej mene groza bilo zraven njega iti. Ko bi ne vedil, da so strašila za vrabce na polji toliko stare, kot poljedelstvo, bi lahko mislil, da je bil Snakšnepskovski izgled za vse strašila. Le mislite si dolzega in tenkega moža v ozkih petelinčkovih hlačicah, ki so scer le do kolen segale, pa do peta dolga siva suknja je to ozko napako ljubeznjivo skrivala. Na glavi ima bel slamnik s širocimi krajniki, na nosu ze[ene očali in pod pazho dolgo firnažasto marcio. Mislite si vse to in Snakšnepskovski z dušo in telesom, s kervjo in z mesom stoji pred vami. Brez over pridemo iz mesta, le včasih bi se bil kaki pes rad terdnote Šnakšnepskovskovo suknje prepričal, kterega je pa Snakšnepskovski, tacih napadov že navajen, vselej s koščekom kruha, kterega je v ta namen vedno pri sebi nosil, potolažiti vedil. Ko pridemo do kosarne, reče Snakšnepskovski: „Počakajte tukaj enmalo, imam nekaj opraviti." S temi ' besedami gre proti gnojišču, kise za kosarno razprostira: ga z rokami preberskuje, pobira stare cunje in škerpele in jih zvesto v škatlo spravlja. Boštjan je pa med tem svoj deficit na regijah poravnal pri šepasti Lizi, ki svojemu staremu znancu en požirk „grenkega" še poverh da. Boštjan je bil vojak pri domačem regimentu, štirnajst let in osem tednov je služil zvesto cesarja. Časti ni bil nikoli lakomen, že dvakrat so ga hoth za „frajtarja" postaviti, pa Boštjan se je branil z vsimi štirimi. „Gospod stotnik" je vselej odgovoril, „pustite me prostaka, saj komaj sam sebe opravljam, kako bom še na druge paziL In stotnik ga je ushšal dvakrat, ali tretjikrat so ga po vsi sih hotU za frajtarja imeti, zdaj ni pomagala nobena prošnja. To je bilo Boštjanu preveč, odpovedal seje soldaškemu stanu in vzel od njega slovo. Sicer je bil pa vojak od nog do glave, in ko so njegovi tovarši veseh ,,Soldaško" prepevah, je on tudi vselej s svojim zamolkhm glasom bolj po tihem ž njimi renčal, le pri versticah : Soldat živi vesel v en dan Sej cesar da pol hleba in kar je treba, je z glavo zmajeval, ker Boštjan ni mogel nikoli zapopasti, kako more odraščen možak s pol hlebom zadovoljen biti. Torej se je tudi Boštjan že drugi teden, ko je v ta stan stopil, pri stotniku zoper pol hleba pritožil — in pritožba je pomagala. Boštjan je odslej dobival cel hleb na dan, in nikoh se mu ni staral. Njegovi tovarši so ga imeli celo na sumu, da je on z njih hlebi v bhžnji in Ijube-znjivi zavezi, kar pa jaz od poštenega Boštjana verjeti ne morem. 117 Zdaj pride Šnakšnepskovski iz gnojišča in jaz ga poprašam, kaj je imel ondi opraviti. Šnakšnepskovski odpre škatlo, ktera je bila polna smerdljivih cunj in druge gnjusobe in mi reče: „Že več kot dvajset let nabiram gradivo za veliko delo, ktero mislim izdati pod naslovom: Obširni popis živalic, ki se v umazanih cunjah, smerdljivih škerpelih in starih kožuhih zarejajo, njih šege in navade. Tacega dela še nima noben narod, in s tem delom si mislim naj vece zasluge za človeštvo pridobiti, se ve, da jih bo mende še le pozneji rod prav spoznal. Nabral sem teh živalic celo .armado in to kosarno gnojišče je dalo naj veci kontingent. Toraj hočem v svojem delu raztrositi njegovo slavo po vsem svetu in v duhu že vidim naravoslovce vseh narodov, kako romajo od vseh vetrov k temu gnojišču. O kosarno gnojišče ! jaz ti bom zakrožil visoko pesem, jaz hočem biti tvoj Homer, zraven mojega imena bo slovelo tudi tvoje ime na veke." Razni zanimivi pogovori so nam krajšah dolgo pot. Šnakšnepskovski je vedno od Adelopsa in od svoje slave fantaziral, le včasih, ko je kako mušico po zraku ferkati vidil, je obmolčal, je vzel Boštjanu mrežo in kot bhsk jo udere za njo. Ker je bil dolzih nog, sta bUa z mušico kmalo skupaj, le maloktera mu je ušla. Po kebrih danes ni veliko gledal, ker mu je bil vedno le ljubljenček A de lo p s pred očmi; tudi bi nas bilo iskanje preveč mudilo, toraj smo šli hitro naprej, le ko smo do kacega frišnega kravjeka prišh, ni mogel Šnakšnepskovski skušnjave premagati, da bi ga ne bil vsaj hitro in bolj poverh preberskal. Da bi bil tebi nič, meni nič memo njega šel, tega mu njegova rahla vest ni pripustila. Boštjan je pa vedno k reglam vas hodil in večkrat jih je prešteval svoje ljube. Marsiktere je že zmanjkalo! Zdaj pridemo do vasi, bhzo ktere je jama. ^Počakajte nekoliko tukaj, reče Šnakšnepskovski, da stopim do Češnovarja, da bo vedil, da smo tukaj in da nam bo kaj jedila pripravil, ko bomo iz jame prišh." Boštjan se pri teh besedah ironično nasmehlja in še enkrat pre-šteje svoje regije in klobase. Moj želodec se je tudi že oglašal, in jaz bi mu bil nar raji precej postregel, pa sem si mishl, saj v jami ne ostanemo dolgo in Šnakšnepskovski, ki tudi brez vse jedi sterpi, te ne sme osramotiti; ti bo pa pozneje bolj dišalo. Ravno sem hotel Boštjana uprašati, zakaj se je pri Šnakšnep-skovskovih besedah smehljal, pa že ni bilo več časa, ker gospod je prišel že nazaj, in urno se podamo k jami, ki je bila le za strelaj od vasi. „No! hvala bodi Bogu, zdaj smo tu!" izdihne Šnakšnepskovski, „Bog nam daj srečo!" Jaz gledam in se oziram po pečevji, kje je vhod v jamo, pa ga le ne zapazim. Ko Šnakšnepskovski vidi, česar iščem, se mi 118 nasmeja in mi reče: „Vi iščete vhoda, ah ste mar slepi? ah ne vidite te luknje tukaj?" in mi pokaže pred nami ozko luknjo, skoz ktero bi se komaj lesica splaziti mogla. „Kaj! to je vhod? To ni mogoče. Človek tu ne more noter." „Da je mogoče" mi zaverae Snakšnepskovski, Vam hočem kmalo pokazati. Le storite, kar bom jaz storil. Vi greste za mano, in za Vami gre Boštjan. Boštjan je zdaj svoj tovor odložil in se je deržal, kot bi mu cervi iz nosa lezli, in kmalo ozko luknjo, kmalo svoj trebušček pogleduje. Snakšnepskovski se pa verze na tla in po vseh štirih se plazi po luknji z nogami naprej, za njim grem jaz, in oba sva, akoravno težavno, srečno prišla v jamo, ki je bila precej skonca toliko visoka, da sva lahko po koncu stala. Ah ubogemu Boštjanu se je huda godila. Revež je bil precej životen in zdaj v ozki cevi stoka in zdihuje, kot bi ga bil na ražen nataknil. „No Boštjan! le korajžen, le še enmalo se pomakni naprej, bo kmalo bolje." „Gospod! jaz ne morem ne naprej, ne nazaj," zdihuje Boštjan tako milo, da sem mislil, da se mora terda skala omočiti. „Kaj, da bi ravno danes ne mogel; saj si že bil enkrat tukaj, korajža velja!" „Sveta Uršula in enajst tavžent devic, pomagajte!" zdihne Boštjan, z vso močjo se še enkrat upre in glej! šlo je. Boštjan je živ, le nekohko zmeršen in opraskan, prilezel iz luknje in v roki za sabo potegne mavho z reglami. „Hvala Bogu! zdaj sem mende to hudo prestal, ali kako bo šlo nazaj?" „Se ve, da ne moreš noter," se krega Snakšnepskovski, „ker imaš toliko nepotrebnih reči seboj, čemu ti je ta mavha?" „0 Gospod! to je naj potrebniše med vsimi rečmi, če bi te mavhe ne bilo, bi jaz ne bil mogel tako dalječ priti, že na pol pota bi bil obležal." »Boštjan! ti se mende nikoh ne boš poboljšal. Pa zdaj smo v jami in z mamami ne bomo časa tratih, čas je drag." Narodne pesme jugoslavenske. I. Isterske. (Nabral Jak. Volčič.) Dete pred rajskimi vrati. Jeno malo đitešce O polnoči rojeno, Za polnoćju kerščeno, Prija dneva s tega sveta slo j Ali se je mučilo, Prija neg' je v raj došlo. Kad' je došlo pred vrata od raja, Pak mu govori vratar od raja; 119 „Ček' počekaj ditešce malahno ; Aj nisi ti raja zaslužilo; Ni majkine muke odvernilo; Nego hodi v onu čemu goru; Onde 6eš najt' dva studenca vode, Va njih su ti suze materine, Va njih ti je muka materina; I mi zemi vidro pokovano I donesi te hladne vodice, Ter ceš oprati vrata od raja." Kada j' prišlo dete v onu g-oi-u, V njoj je bilo tri godine dana; Da ni moglo najt' te vode hladne; Kada se je nazad zavratilo, Našlo j' ono tu vodicu hladnu, Nalilo je vidro pokovano. Kad je došlo na vrata od raja, I govori vrataru od raja : „„Odpri mi ti vrata bila raja!"" ' Al govori vrataru od raja: „Cek' pocekaj ditešce malahno; Nis' mi ti još raja zaslužilo; Ni majkine muke odvernilo; Nego hodi v onu černu goru; Najti ćeš mi kosti razbojničke. Al se j' dete jako naplaJialo, Da je prošlo va tu černu goru ; V njoj je bilo tri godine dana, Da ni našlo kosti razbojničke; Kada se je nazad zavratilo, Pobralo je kosti razbojničke, Poneslo jih je pred vrata r^ja. I govori vrataru od raja: „„Ovo su ti kosti razbojničke: Odpri mi sad' vrata bila raja!"" Odpru mu se vrata bila raja Pošlo j' dete, bili raj uživat. Za otrokom ne valja preveč žalovati. Isus gre po svetu Sa svoj'mi angeli; I pride do majke, Ka je svoga sinka Preveč žalovala. Još govori Isus: „0 božji angeli! Hod'te vi na nebo, In doneste doli Dete materino, Malahna Ivana; Neka ona vidi Svoje žalovanje." — Prošli jesu gori Tri božji angeli, Donesli su doli Dete materino, Malahna Ivana. Kada ga donesli. Još Isus govori: „Tri božji Angeli! Obuc'te Ivana V mokru stomajnicu, *) Dajte mu va ruke Svecu potemutu; Poneste Ivana Materi v postelju; Neka majka vidi Svoje žalovanje." — Obukli Ivana V mokru stomajnicu. Dali mu va ruke Svedu poternutu; Ponesli Ivana K majki na postelju. Kada s' majka zbudi. Žalostna ostane. Kraj sebe Ivana Dete opazila; Onda se je majka Jako prestrašila. ,Toš Ivan govori Detešce malahno: „Oj me mane majko! Zao si žalovala, Ti si mane, majko, Iz raja signala. Pogledaj ti majko, Mokru stomajnicu. Ono jesu, majko, iVoje suze gorke, Pogledaj ti majko, Svecu poternutu, ^ Ono ti je, majko ! Tvoje žalovanje." — Govorili majki Tri božji angeli: „Nesmiš ti, o majko! Žalovat' Ivana, Dalje mesec dana, Ni nijedna majka Svojega angela, Ča ga več žaluje. Dalje mesec dana To pakal dobuje." ^ Skuđa vi hodili Da svi zdravi bili! Rasti roža, rasti roža. Ja te tergat nejdem! Došla Mara, došla Mara, U* Zagorske. (Poslal A. Kos.) 4. Puna njedra, puna njedra Oba dva rukava. Kaj buš Mara, kaj buš Mara, S tih rožic delala? *) Srajco. 120 Bum si plela, bum si plela u Tri vence zelene; Pervoga bum, pers'oga bum Za se zaeuvala; Drugega bum, drugega bum Svojoj sestri dala; Trećega bum, tredega bum Po vodi poslala. Plavaj venec, plavaj venec 'oq II te bele dvore, Gde devojka, gde devojka S perom dvor pometa. Na devojki, na devojki Vencek se stresuje, U junaku, u junaku Serdce poderhtu^e. Glasnik literarni. Jogoslarenska bibliografija. "Cl Družtvo za povestnico jugoslavensko v Zagrebu bode na svetlo dalo popolno bibliografijo jugoslavensko, ktera bo obsegala vse bukve, kar jih je bilo tiskanih od najstarejših Časov do najnovejših, v ilirskem, serbskem, bulgarskem in slovenskem jeziku. Imenik ilirskih in serbskih knjig je že dogotovil g. prof. Vinko Pacelj ; le bul-garski in slovenski knjigopis se še pogreša. — Kako imenitno in važno je tako delo za literaturo jugoslavensko sploh in za našo slovensko posebej, je vsakemu znano. Naša dolžnost je torej, si. druž-tvu hvaležno na pomoč priteČi. „Najbolje bi bilo — nam piŠe g. Kukuljevič — kad bi se koj Slovenac latio toga posla te bi sastavio i nam za tisak poslao slovensku bibliografi u." Skusil bo podpisani ustreči željam slavnega družtva*). Ker je pa pri redkosti naših starejših knjig poedinemu Človeku nemogoče, da bi mu bile znane vse dela, se obračam do vseh slov. pisateljev in rodoljubov, da mi blagovoljno naznanujejo (vsaj Še tekočega polletja) ^atanjčne (od čerke do Čerke zapisane) naslove vseh njim znanih bukev (ime knjige in pisatelja, leto in mesto, kdaj in kje se je tiskala, ime tiskarjevo in založnikov©, posamezne natise, obliko knjige in število listov ali strani, pri redkejših knjigah tudi kratek zaderžaj). Le z združeno močjo se bo dalo srečno dognat" to delo**). A. JanežiČ. Naročilo na ,,sloTnik nmétnikah jagoslarenskih^'. Kakor je bilo že poslednjič oznanjeno, je doveršil g. Ivan Ku-kuljević po dvanajstletnem trudu kaj imenitno in tudi za nas Slovence zelo zanimivo delo pod gori naznanjenim naslovom. V tem slovniku je v abecednem redu popisano življenje vseh umetnikov: graditeljev, kiparjev, slikarjev, risarjev, rezarjev, skladateljev, orglarjev in zvonarjev, ki so se rodili ali živeli v Bulgarii, Serbii, Macedonii, Albana, Dalmacii, na HrovaŠkem, v Slavonii, serbski Vojvodini, Istrii, na Krajnskem, Koroškem, GroriŠkem in slovenskem Štajerskem. Celo delo bo obseglo 5 — 6 zvezkov s 6 — 8 obrazi v n^veči osmerki, vsak *) Ako bi se bil pa že kdo drugi lotil tega dela, naj to berž berž oznani, da vemo njemu pošiljati prineske za našo bibliografijo. **) SI. vreduištva slov. časnikov lepo prosimo, da razglase to povabilo. 121 zvezek 5 — 6 tiskanih pol debel ; pervi jo že prišel ua svitlo in obsega na 112 krasno tiskanih straneh krajše ali obširniše življenjepise blizo 200 umetnikov z dvema podobama. Da bo mo^el g. pisatelj izdati celo delo, s kterim so združeni veliki stroški, mu je treba znati, koliko po priliki se bo dalo spečati iztisov po slavonskem svetu. Povabljujemo torej v njegovem imenu vse Slovence, da tudi oni g. izdatelju z obilnimi naroČili pritekó na pomoč in si priskerbé bukve, kakorŠnih Še nimamo v jugoslavenskera narečju; saj je slog Ku-kuljevićev lahko umeven vsakemu omikanemu Slovencu, Kdor se naroči — vsaj še tekočega mesca — za celo delo, ima za pervi in poslednji zvezek 1 gld. popred plačati; naroČila prejemlje vredništvo „slov. prijatla" in „Glasnika". Po štacnnah bo cena posameznih zvezkov precej poskočila. Imena naročnikov se bodo poslednjemu zvezku pridjale. Prosimo, le hitro se oglasite ! Časopisi T ćeskcm jezika. Poleg „SvStozora" izhaja letos 16 čeških periodičnih listov. 1. BlaJiovest. Cerkven list, 10 — 11 zvezkov na leto. Vrednik V. Štulc. V Pragi IV. 1., velja po pošti 4 gld. sr. — 2. Cyrill a Method. KatolŠke novine za cerkev, šolo in dom. L. IX. v Budi. Vrednik A. Radlinsky. Vsak teden po poli, cena 3 gld. — .S. Hlas. Časopis cerkven, X, 1. v Berni, na teden po pol pole. Vrednik Fr. Poimon. Cena 2 gld. — 4. Moravske Noviny. Časopis političen, v Berni 2 krat na teden po poli, Vrednik L. Hausmann. Cena 4 gld. 44. kr, — 6. Prazské Noviny, časnik političen , vsak dan po poli. Vrednik V. Šestak. Cena 10 gld., z uredskim oglasnikom 14 gld. sr. — 6. Slovenske Noviny z beletristiČno prilogo „Své-tozor. " L. IX. na Dunaju, 3 krat na teden , in priloga 2 krat v mescu. Vrednik D. Lichard. Cena 6 gld. — 7. Časopis musea kralovstvi Ceskeho. Leto XXXn. v Pragi. Vrednik V. Nebesky, Štiri zvezki na leto. — 8. Živa. Natoroznansk časopis v Pragi VI. 1., Štiri zvezki na leto, velja 3 gld. 36 kr. Vrednika Dr. J. PurkynS in J. KrejČi. — 9. Pamatky archeologické a mistopisné. V Pragi, v Četertletnih zvezkih. Vrednik K. VI. Zap. Veljd 3 gd. 36 kr. — 10. Lumir. Beletrističen tednik po poldrugi poli v Pragi. Vrednik F. Mikovec. Cena 5 gld. 40 kr. — 11 Škola a Život s TprWo^o „Štepnice" v Prsgi, 8 zvezkov na leto. Vrednik J Rezač. Cena 3 gld. 4 kr. — 12. Hospodarské Noviny v Pragi, na teden po poli. Vrednik F. Kodym. Cena 3 gld. — 13. Posel z Prahy za mesto in vas, v Pragi. Vrednik V. Belak. 10 zv. na leto. Cena 3 gld. 10 kr. — 14. Humoristické Ihty v Pragi. Vrednika J. Svatek in J. Vilimek. Na loto 10 zvezkov z mnogimi podobami in muzikalnimi prilogami. Cena 8 gld. 40 kr. — 15, Poutnik od Otavy za ljudstvo v mestu in na kmetih , v Pisku, polpole vsak teden. Vrednik A, .Janota. Cena3 gld, 20 kr. —16. Pritel zvirat na Dunaju, na mesec polpole. Vrednik Kbuen. Cena 1 gld. sr. — Cenapoštovna velja povsod za celo leto. * Učeni g. P. Safafik je izdal v nemškem jeziku imenitno delo „ Ueber den Ursprung und die Heimat des Glagolitismus, " v kterem dokazuje, da je glagolitico izmislil sv. Ciril, in tako imenovano cirilico pa sv. Kliment, biskup Velički, učenec sv. Cirila. Domovina glagolitici je torej po tem delu kneževina Kocelova ua blatnem jezeru. 122 Glasnik iz domačih in tujih krajev. Na Dunaju. 8. marca. V. J. — Kako se vreduje in spisuje nem-sko-slovenski del slovnika velikega, ki bode po dobrotljivosti ljubij. kuezo-Škofa na svitlo prišel. Vam naznanjam, kakor sem obljubil v poslednjem dopisu. — Izdeluje se sedaj pismenka S, ki se bode nek s stotno polo končala; čistih natisnjenih pol je ena črez devetdeset. Celi nemško-slovenski del bode narastel do 120 tiskanih pol in do konca tekočega leta na svitlo prišel, Če na nenavadne zaderžke ne zadene. Tisk in papir je prav čeden in lep; oblika je velika leksikalna osmerka, za znanje manjša od formata, kakor ga nahajamo v drugem natisu Vukovega serbskega slovnika. Nikar ni naŠ namen pretresovati dela, ki se nahaja Še pod roko spisovateljsko, pa mislim, da se ne zamerim, če ogla-j sim tu nekaj o osnovi in vznotrajnej vravnavi tega gotovo važnega dela. VeČini bravcov Glasnikovih je že znano zdavna, da vreduje omenjeni slovnik gosp. Cigale, ministerialni koncipist in vrednik deržavnega zakonika slovenskega. V tem zares težavnem delu ga podpirajo še nekteri gospodje v Ljubljani. Izviri, iz kterih se zajema za omenjeno delo, so : Vodnikov besednjak v rokopisu, nektere besedne zbirke drugih gospodov, vsi doslej izdani slovenski slovniki in novi in stari izdelki slovenske kniževnosti. Ali namen slovnika samega, hvaležnost, ki veli, da se postavi visokemu Macenatu vreden spomenik, tirjatve sedajne jezikovede sploh in slavenske posebi, nakladajo leksikografu Še drugo dolžnost od mehaničnega vredovanja, nakladajo mu dolžnost, da porabi in razredi po zmožnosti popolno blago našega narečja tako, da bode delo v obče tudi znanstvene vrednosti. Ozira se tedaj gospod vrednik pri svojem izdelovanju na vse slavenske narečja, zakaj brez njih bi ostal marsiktere besede pomen nejasen, marsiktera pisava nedoločena, samo sebičnosti spisovatelskej podveržena. V takih in podobnih namerah se ravna gosp spisatelj po spisih in preiskavah gosp. prof. Miklošiča v staroslovenščini ; po slovnikih jugoslavenskih Mažuraničevem, Vukovem in Šulekovem, kolikor ga je doslej na svitlo prišlo ; po Češkem Šumavkovem ; po polskem Mongro-vijevem in po Šmidtovem velikem ruskem. Ker je le tedaj mogoče prestavljati misli, ki se hranijo v nemških slovih, v primerjene slovenske besede, kdar se ve pravi in popolni pomen nemške besede, je treba tudi nemškega slovnika, v kterem se nemški zapopadki razlagajo. Zato upotrebuje se nemški slovnik Heinsijev. Za nemškimi besedami sledijo navadni nemški izreki in pregovori, ki se prestavljajo v primerjene slovenske, ne po besedi, ampak po duhu in tirjatvah jezika samega. Slovenske besede, ki še niso doslej v knigah navadne, so znamovane s križcom, čeravno bi jih bil že tudi stari Slovenec rabil ; potem besede novega brusa ter besede, od kterih se zvedeti ni moglo, da so kje v navadi, tedaj staroslovenske in nektere, ki se nahajajo v drugih narečjih. — 123 Ali je delo dobro ali slabo, ne bomo sodili; leto je naloga zvedenih mož, mož, ki so pravični, kterih beseda se opira na razloge. Bog nas vari, da bi Škernjali in rebali delo težavno, Se predenj zagleda beli dan. Naj še omenimo, predenj končamo svoj dopis, nekaj tudi o izdaji in osnovi drugega slovensko-nemŠkega dela, ki je za slovensko knižev-nost še vece važnosti in imenitnosti. Govori se, da pride v natis, berž ko bode pervi del končan. Gotovo bi bilo le delu v prid, če bi zvedeni možje iz raznih strani svoje misli glede te reči razodeli. V Novicah za poskušnjo od gosp. Zalokarja priobčeno gotovo ni imelo drugega namena od tega, da bi zbudilo Slovence k razgla-sovanju njih misli o tej važnej reči. In čudno se doslej še nikdo ni oglasil. Sliši se in leto spričujejo tudi besede za poskušnjo v Novicah, da bode drugi slovenskonemŠki del etimologikon ^rodovnik" kerščen, Jarnikovemu po uravnavi podoben. Po takem bodo sledile za besedno korenino vse rastlike zaporedoma; k važnejšim se bodo pridjali primerni izgledi in narodni pregovori. MnogorazraŠčene korenine bodo zajemale tedaj neverjetno silo prostora. Poprej da dalej o tem govorimo, prevdarimo vprašanje, ktero bi si gotovo vsak spiso-vatelj takega dela postavil, ali je to zares naj boljša pot, po kterej stopaj e bomo spravili na dan delo naj popolnejše, delo prave vrednosti? potem ali bomo po takem zares naj bolje ugodili potrebam slovenske kniževnosti? Komur je vednosti, komur je resnice mar, se bode gotovo tudi prizadeval, končati svoje začeto delo tako, da bode doveršeno ko naj bolj mogoče. Pametnejše ko ravna, vece ko so njegove duševne zmožnosti in njegove prizadeve, boljše se mu bode dalo njegovo delo. — Tu se govori o kniževnem delu, ki se bode po dobrotljivosti visokega moža na dan spravilo; že sama hvaležnost tu nalaga, da bi se lotili dotični možje naj boljših in naj gotovejših posredkov, postaviti vreden spomenik visokemu dobrotniku. Naj bolji učeni jezikoslovci slavenski in drugonarodni so se ogibali take poti, bi rekel zato, ker so bili prepričani, da se delo ne daje sveršiti tako, kakor bi se po znanstvenih tirjatvah sverŠiti imelo. Spisovatelju je treba, da stoji na stopnji sedajne indogermanske jezikovede, mora imeti celo slavenšČino popolno v svojej oblasti, če hoČe, da določi in utverdi besedne korenine tako, kakor od rodovnika po pravici tirjati smemo. Kaj je pomagano, če se pove korenina tam, kjer jo vsak lahko najde. Drugod se bode pa morala svojevoljno ustanoviti, ki se že morebiti mesec potem za krivično spozna, kajti malo jih živi med nami, kterim je večina, samo večina pravim, slovenskih besednih korenin znana. V polnej meri presega to delo duševne moči jezikoslovcev samih učenih ; da mu diletanti v jezikovedi niso kos, kdo nam zameri, Če to terdimo. Nikakor ne moremo hvaliti tudi izpeljevanja rastlik od korenine po nekem, v obče seveda iz jezika posnetem na-čiuu, šablonu podobnem. Od vsake korenine se ne smejo vse mogoče - 124 izpeljavke delati; spisatelj rodovnika nima pravice, tako besede kovati; to je zoper znanstvene tirjatve. Tudi rodovnik sme le to podati, kar se je zares med narodom zasledilo ali saj tverdijo, da je se najdlo, pošteni in odkritosereni možje. Na tej poti tedaj spisovatelj naj veČ greši zoper jezik in tirjatve vednosti. Gotovo se bode znanstvenim tirjatvam z navadno uredjenim slovarjem naj bolj ustreglo, s slovarjem, ki je doslej odobren precej od vseh učenih. Pa morebiti se odlikuje rodovnik po tem od navadnega slovnika, da zlajŠuje upotrebljevanje, da je bolj primerjen kniževnim potrebam? Tudi tega nisem v stanu zapopasti. Slovencem —• ker se govori tu o naŠem slovniku, kterega bodo prisiljeni rabiti —Slovencem bode gotovo naj bolj po godu, kdar bodo dobili potrebno besedo z izgledi in pregovori vred naj laglje in naj hitrejše, kar je le mogoče, kdar bodo stale v abecednem redu. Dvojno delo bi bilo, kdar bi moral kdo gledati še popred v register, kteri bi se vsaj nerodnemu rodovniku pristavil. Ni potrebno dokazovati, da se najde potrebno slovo težje, kdar stoji pod pismenko morebiti celo neznane njemu korenine, kdar stoji daleč od kraja v onej redi, v kterej se končajo izgledi besede predhodnice. Cela plat se bode včasih prebrati morala. S čem se plača kniževniku leta zamuda? Morebiti s tem. Če zve, kakega pomena je bila korenina pervotno, če zve, ali je v žlahti s kako korenino v drugih indogermanskih jezikih itd.? Tega iz poskušnje ne zvemo, kar se Čuje tudi zvedeli ne bomo. Izmišljena je samo ona blaženost, ki bi se nek občutila potem, da smo zvedeli koliko odrastlikov poganja ali poganjati more iz navadno znane korenine. Res zvedeli bodemo, kako se besede izpeljujejo, pa pri tem ne bomo imeli pravega poroka, ali je beseda res v navadi ali ni. Bolje in mnogo koristnejše bi zares bilo, če bi se trudi, kar bi jih veČ priza-djal rodovnik od navadnega slovnika, obernili na zbiranje slov in pregovorov izmed ljudstva po vsih krajinah slovenske zemlje; koristnejše bi bilo, če bi se pridjali menj znanim slovom kraji, v kterih se govore, Če bi se ustanovili pravi splošni pomeni besedi, ki v raznih krajih razne misli znamovajo, če bi se gledalo določiti pravo pisavo pri [besedah, ki se semtertje razno govorijo in tudi tako pišejo, samo n. pr. peretnica -- repetnica, če se pristavijo navadni sinonimi. Gotovo laglje bi bilo leto dobro izpeljati kakor rodovnik, kterega že imamo. Brez zamere! 1* larburga. NaVerkovnico. Vicko Dragan. — Kdaj je te čas — na Verkovnico ? bode marsikteri popraševal. — Na sredpostno sredo. Naj pervlje sem to besedo Čul iz ust ljubega prijatelja Tribunskega. On mi je tudi povedal, da se velikonočni dan tam, kjer je on rojen, veli ValiČka. Tribunje stoji na koroški meji, ne daleČ od dolnjega Dravberga. — Na sredpostno sredo so še tu pa tam pred nekterimi leti Babo žagali. Dva možaka sta vselej Babo žagala, sadaj je na robe, in ena Baba pogosto dva možaka žaga, — Pri na je vse tiho in pre- 125 mišluje minljivost sveta, samo mesarji ne. Ti imajo staro pravico, da, ker v predpustnem Času nimajo priložnosti za ples, smejo v postnem si bali napraviti. Zato so dvanajst dni po popelnici, in osem dni pred Verkovnico ne daleč od svojih mesnic plesali, da je noč pretekla, ko blisk. Kakšne vendar vse sorte pravic imajo ljudje na svetu ! Mila-nezi smejo osem dni dolže še plesati, kakor mi takraj Soče. Iskal sem po vseh arkivib, da bi našel, kdo je marburžkim mesarjem to pravico dal, pa nisem mogel najti, pa vsaj se tudi veli : consuetudo altera lex. — V poglavitnih mestih imajo v postnem času koncerte, kteri šČegečejo debele ušesa rezidenclarjev, mi pa vsega tega pogrešamo. Ceske harfenistinje in taljanski harmonikaŠi in vajnarji, to je vse, kar nam Euterpe poklonuje. Pa vsak ne bode razumel, kaj je vaj nar. Tam kjer Sava izvira, se veli vajnar — Leiermann, Leierspieler. Kadar sem v Indii služil pod generalom Elenboroughom, so te nastroj Indijanci imenovali : Vina. Po velikih mestih sadaj učeni možaki širijo usta v krasnih dvoranah, in mamijo občinstvo z modrostjo in znanostmi vsake baze. Bernski purgermajster je celo navlašč poklical iz vseh Štirih kotov sveta učene možake, da materialni prebivavci, kteri zmiraj raČunijo ali pa po fabri-kah prah ližejo, se malo bolje poduhnijo; — v Gradcu je Dr. Schmidt komaj našel veliko dvorano, da ljubi naši dobro rejeni Štajerci najdejo zadosti prostora; tudi štajerski temperament se je stresel, kakor medved po zimskem spanji, in hoČe serkati ambrozijo naturalskih in prekna-turalskih znanost. Pri nas vsega tega ni. Mi barautujemo, in se naj rajši pečamo s podzemeljskimi bibliotekami, kjer so dragocene bukve — iztiskane v Ljutomeru, v Zaverči, v Črešnjevci itd — lepo po redu razpostavljene, in zvezane v železne obroče. Edino, kar naš umetni duh oživlja, je gledišče, ktero posebno po nedelah je bolj polno, kakor cerkve, in v tem smo mi pred Ljublančani jako napred. V Ljublani 80 le pri Vodnikovem koncertu vidili bele peče in polhove kape v gledišču, mi jih vidimo vsako nedelo. Slovenski vincari in vinca-rice, posebno lepe mlade hčerke te plohe ljudstva — ne mali faktor slovenskega naroda, prav fletno pohajkovajo vsako nedelo celo uro daleč v nemški teater. Tudi bližni kmetje iz Pobrežja in Studenic ne zamujajo, vživati veselja v hramu, kteremu je Thalia mati. Tudi to je „Zeichen der Zeit." Ne davno mi je blizo Mar-burga živeči šolnik rekel, da ga je slovenski vincar ostro posvaril, da premalo nemščine v šoli uČi. Kad bi že ljubemu sinČeku veselje napravil in ga v teater peljal, pa še nemški ne ume. Slovenski pisatelji ! pustite jezikoslovne prepiranja, pišite komedije iu kupite si Thespisove gare in hajd ! na skedne in gumna slovenskih kmetov ali na korita in presne kadi, — in prinašala Vam bode komedija več, kakor globoka učenost in pretresovanje starih reči, na kterih smerdliva plesen leži. — 126