Kolovrat in polvač. Ovsenjakova mama Ovsenjakova mama na Vrholah je bila daleč na okoli znana ter spoštovana gospodinja. Dasi je ovdovela v zgodnjih letih zakonskega življenja, se ni v drugič poročila. Eot člsto samostojna gospodarica je dobro omožila dve hčerki. Edini sba Viziko je bil že na tem, da prevzame iz rok skrbne matere lepo ter celo s suhim denarjem podprto domačijo. Vrholčani so govorili v onih časih pred vojno, da sta pripomogla Ovsenjakovemu domu samo kolovrat in polvač (precej velika ter nizka lesena posoda, v kateri perejo svežo krrno za svinje) do blagostanja. Znano je bilo, da sta bili obe bali Ovsenjačkinih hčerk sešiti iz platna, katerega je gospodinja sama napredla s služinčadjo v dolgih zimskih večerih. Vsa soseska se je lahko prepričala na lastne oči, da je opital tako debele svinje iz polvača malokateri dom kakor Ovsenjakov. Možje, kateri so imeli bolj zanikerne žene, so kazali na Ovsenjakovo mamo in jo postavljali za zgled gospodinje v kuhinji, na njivi, pri kolovratu in polvaču. Drugi najhujši življenski udarec za dobro mamo je bil, ko je moral njen Vinko na vojno. Goreča materina molitev, od nje sprejeta sv. obhajila in obiskana Marijina božja pota so skozi leta odvračala od njenega edinca bolezni, krogle in vse razne druge smrtne nevarnosti, katere prežijo na življenje vojaka na bojnem polju. Mati se je zavedala ob koncu vojne, da ji je pripeljala božja roka sina nepohabljenega na dom, kateremu bo z lahkoto gospodaril. Koj po vrnitvi je mama razkazala Vinku med vojno razširjeno imanje s prošnjo, naj si poišče ter izbere po svoji volji življensko družico, kateri bo ona dobro- hotna vodnica, dokler bo živela. Mati je še posebej naglasila, da ji bo dobrodošla vsaka, če bo imela smisel ter voljo za pametno gospodinjstvo. Sin je odprl kmalu mamici svoje srce in ji pokazal v njem sliko Plesove Justike iz Loga. Ovsenjakova ni rekla ne bele ne črne o izbrani nevesti. Iz njenih ust je padla samo kratka opazka: »Meni se zdi, da lepa Justika kolovrata in polvača sploh ne pozna.« To so bile edine besede, katere so bile izmenjane med materjo in sinom o bodoči gospodinji na Ovsenjakovem domu. Govorila bi bila gotovo še več, pa je pobrala še sicer krepko Ovsenjakovo mamo nenadna smrt in odložila ženitev. Prerokovanje in poroka Materina smrt, katere se ni nikdo nadejal, je hudo zadela Vinka, dom in sosesko. Mladi Ovsenjak se nekaj mesecev niti prav zmenil ni, da bo treba pripeljati rajnj gospodinji naslednico. Pri vsej Ijubezni ga je od Plesove Juste zadrževala kratka vse vsebujoča in že omenjena pripomba o kolovratu in polvaču. Justiko je tudi že skrbelo, kaj je z Vinkom, da ga ni od nikoder tako dolgo. Y notranji zbeganosti in negotovosti se je zatekla k povojnemu pribežališču žalibog tudi kmečkih žen in deklet — h »kartenšlagerci« ali vedeževalki. Gornikova Zefa v bližnjem trgu je uživala glas, da zna proti napitnini za prihodnost s kart in iz ostankov črne kave. Še posebno zgovorna je bila, ko je imela pred seboj znano ji Justiko, katera bo dobro plačala, kakor hitro bo znala, da ji ženin ni nezvest, ampak samo koleba radi pomislekov rajne matere. Zefine karte so pokazale, usedek črne kave je kar kričal iz skodele, da mora Justika sesti h kolovratu, zagrabiti za veslico ter štokati po polvaču in to, kar si najbolj želi, se bo uresničilo v najkrajšem času. Plesova si ni bila pobratima ne s kolovratom in še manj s polvačem. Kaj pa dekle vsega ne stori, da se prikupi fantu, po katerem hrepeni! Kmalu za tem je Vinka zanesel v že bolj zimskem času opravek miino Plesovih. Mati so ga opaziii, kako je usmerjal korake proti hiši in so ga kar pričakali na pragu, da jim ne bi muhasti fant zavil kam drugam. Plesovo gospodinjo je že moral ogovoriti. Iz ogovora so se rodila razna vprašanja in naenkrat je bil Vinko v hiši za mizo, kjer je bil postrežen po stari slovenski navadi. Razgovarjal se je že na dolgo z materjo o vsem mogočem, Justike še vedno ni bilo na spregled. Spodobilo se je, da se je narahlo dotaknil, kako da je mati sama. Plesova majka tudi niso prijezdili na koruzni juhi na svet. Prav krepko so zagrabili za nit vprašanja, katero jim je ponudil tolikanj zaželjeni zet. Z roko so popeljali Vinka v Justin štibelc pri kuhinji. Odprli so na stežaj vrata. Vinku se je nudil za pravega kmečkega ženina bajen prizor: Njegovo dekle je gonilo kolovrat in je bilo zatopljeno v najlepše opravilo — prejo  Pogled na ljubko predico je fanta hipno presenetil, potem pa mu potisnil noge in roke proti Justi, ki je že bila prepri- čana, da karte in črna kava v oblasti Gornikove Zefe nista laž. Vinko ni nitd utegnil prestopiti praga dekliške sobice, da bi se bil divil dalje časa na predici in kolovratu, že je bila Justika pri njem in ga je zvabila z raznimi povpraševanji nazaj v hišo za mizo, kjer ju je pustila daljevidna mati sama. Mladi Ovsenjak se je vračal oni večer s Plesove domačije v trdni veri: Rajna mama so se zmotili z opazko o kolovratu, kateri se bo preselil z Justiko vred na njegov dom. Odslej je bil Vinko večkrat na Plesovini. Predstave s kolovratom je bil deležen le enkrat. V Justikino kamrico ni tiščal, saj jo je imel za svetost in tudi dvomil ni, da bi bil lahko kolovrat sarao liraaniee zanj. Nevesta ga je večkrat sprejela podvihanih rokavov in z veslico pri polvaču, v katerem je bilo polno nasekanega krompirja ter korenja. Ni bilo nobenega pomisleka, da bi ne bila Justa gospodinja za premožnega Ovsenjaka, saj je znala presti in svinje krmiti po zgledu njegove matere. Poroko so določili. V blaženih dneh zaroke je Vinko zaupal nevesti, kako ji je hvaležen, da je pobila z dokazi na lastne oči, v kar ni prav verjela njegova dobra mama. Kolovrat in polvač sta bila materi dva ključa do dobrega gospodinjstva in ta ima Justika že z doma v žepu. Ledinekov stric je bil naprošen, da je zapeljal dvakrat s pai* konji balo. Na zadnjem vozu sta bila na vrhu nov polvač z veslico in v njem riov kolovrat s preslico ter kodeljo. Stric je znal povojnim radovednežem razložiti, da spadata kolo- vrat in polvač na" dom prave ter dobife gospodinje. Blagopokojna Ovsenjačka sjj je želela le tako snaho, ki bi svirala na kolovrat in veselo prepevala ob polvaču.' Oboje zna Plesova Justika. Radi tega bodo obhajali štiri dni ohcet. Dva dneva na nevestinem in dva na ženinovem domu.1 Nov vedeževalni nasvet Bogato balo so zložili z voz. Perilo so spravili v omare ter škrinje, z novim kolovratom so okrasili Ovsenjakovo družinsko hišo, pred svinjsko kuhinjo so zvalili nov polvač z veslico. Obhajali so po stričevi napovedi gostijo, kakor je še nista doživela ne Log in ne Vrhole. Minuli so prvi tedni novozakonskega življenja. Vsak hip je grozil mladi Ovsenjački poziv moža, naj posladi srečo skupnega življenja z brnenjem novega kolovrata in naj zapoje z novo veslico v roki ob s seboj pripeljanem polvaču. Predno se je dotaknil Vinko ženke z omenjeniina prošnjama, se je ta že oborožila s poohcetnim vedeževalkinim nasvetom. Gornikova Zefa, katera ji je prerokovala pred poroko moža z vabo kolovrata in polvača, je narekovala po ohceti s kart in iz črne kave tale nasvet: Danes kupi gospodinja veliko bolj po ceni v trgovini, kakor pa naprede domač kolovrat. K polvaču z veslico v rokah spada na veeji domačiji svinjska dekla in ne — mlada gospodinja! Kakor hitro je slišal Vinko iz Justinih ust vedeževalkine besede, se je spomnil,1 da prava kmečka mati svojemu sinu kot bodočemu gospodarju glede izbire neveste ne laže in ne pretirava, ampak mu v preroškem duhu prav svetuje! Pri Ovsenjakovih je ostal iz Loga pripeljani kolovrat vedno nov. Gospodinja je kupovala zase, za gospodinjstvo in služinčad to, kar je ponujal trgovec in ne, kar bi bil nabrnel v zimskem času kolovrat. Nov polvač z veslico vred so kmalu skrbno spravili v kaščo kot spomin. Svežo krmo za svinje je prala vsaka dekla po svoji dragi volji, kakor je znala in v eem je mogla. Mlada Ovsenjaka sta ostala brez otrok. Hodila sta skozi 15 let na videz skupnega zakonskega življenja vsak svojo pot. V 15 letih sta se oddaljila eden z nesrečnim trgovanjem, drugi s preobilnim nakupovanjem tako daleč od Ovsenjakovine, da so jima v nedeljo povedali pri cerkvi: Tega in tega dne bo dražba premičnin in nepremičnin Vinka in Justine Ovsenjak na Vrholah. Justa je po javnem preklicu pobegnila na očetov dom v Log, da bi ne bila priča dražbanja. Vinko je v dneh pred prodajo obiskal oba premožna svaka in ju poprosil pomoči. Dober nauk Filipekovega Matevža Na oznanjeni dražbeni dan se je zbralo na Vrholah precej ljudi. Za preostanek že precej razprodanega posestva ni bilo veliko zanimancev, pač pa je bilo naravnost veliko starejših ter mlajših žensk, katere so hotele uživati na sodnem izklicevanju preostankov bahave Juste. Ob za dražbo napovedani uri je povedal na ves glas stari sodni sluga, da je dražba zaustavljena, ker je bila založena vsota, s katero so se upniki zadovoljili. Sluga Filipekov Matevž je nadaljeval dobesedno: »Gospodar Vinko Ovsenjak ponuja mlajšemu ženskemu svetu na ogled v pouk za bodoče tale nerabljena predmeta.« Matevž je pokazal radovednicam na kolovrat in polvač z veslico ter nadaljeval: »Vem, da ve mlajše niti ne veste ne, kaj je kolovrat in kaj polvač. V onih dobrih predvojnih časih so dobivale neveste s seboj kot balo leseno tvornico za domače platno in posodo za vzrejo ter pitanje gospodinjskega ponosa — svinj! Ker danes že davno kupujejo kmečke gospodinje platno v mestnih fabrikah ter trgovinah in celo svinjsko meso pri mesarjih in špeh pri špeharjih, gre toliko lepih in sta- rih domov na boben!« *