Ishaga ▼ sak petek z datunon prihodnjega dneva. Dejrial uj ae trzaka)ej« la pe-Rjajo uredništvu lista »Min v Celovec, PavlUeva ulica it 7. Osebni pogovor od 10. de 11. ure PFedpolane in od 3. de 4. ura popoldne. ftoteoptal naj se samo po eni strani usta napišejo, druga stran naj bo prazna. Rokopisi se ne vračajo. Pepinosi je baba za odgovor prt-loditl poitao zaerinro. Glasilo koroških SlooenceD Velja za celo leto 4 krono. Denar naj se pošilja točno pod napisom: Upravniitvu lista „Mir" v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št 26. Naročnina naj se plačuje naprej. Za Inserate se plačuje po 20 via. od ganaoBd-vrste vsakokrat Leto XXXIII. Celovec, 25. aprila 1914. Št. 16. Ponesrečen »hujskaški dan“ v Sinčivasi. To je bilo dirndaja med Nemci! Po celem Celovcu so plakatirali po vseh voglih, in za božjo voljo so prosili svoje zveste, da naj gredo na protislovenski shod v Sinčo-vas. V zadnjem trenutku so celo t e 1 e g rali r a 1 i na vse strani na pomoč. Imeli so Polne hlače, kakor pravi pregovor. Saj je nil pa njihov vpad v slovenski del dežele, v slovenski volilni okraj nesramnost in narodna hecarija prve vrste, če bi Slovenci napravili tak shod na trdonemškem ozemlju, recimo v špitalu ali v Brežah, bi nas Nemci Pognali domov s pobitimi glavami in Po pravici. Kaj bi imeli Slovenci tam opraviti? Vpraša mo, kaj imajo i emci na Slovenskem opraviti? /Y10 se .hladnokrvnosti našega dobrega J slv^> hi je bilo v Sinčivasi zbrano v g omni množici, da ni nemških hujskačev P gnalo domov z mokrimi cunjami, da bi se njimi kadilo. Toda, da bi se to ne bilo oglo zgoditi, so že poskrbeli žan-1 « hi so prišli Nemce branit, pripu-s ali so pa mirno, da so Nemci pred njihovimi očmi in pred nosom vladnih zastopnikov. dr. E r k e r j a iz Velikovca in dr. J u • n o v i c z a , zastopnika deželne vlade, suvali in pretepali mirne Slovence. Zakaj so prišli v Slnčovas hecat? Znano je, da sodniki v slovenskem delu Koroške ali ne znajo dovolj slovensko, ali pa nočejo govoriti z domačim slovenskim ljudstvom po domače, ker so Nemci. Slovenski sodniki, koroški rojaki, morajo na pritisk nemških nacionalcev ven iz dežele in si služijo kruha med tujci. Koliko Slovencev je zavoljotega izgubilo tožbo, koliko je bilo obsojenih, ki o celi razpravi niso dru-zega razumeli, kakor svojo obsodbo! Za- kakor“udKSk0 Ze'° 1,05150 t‘0diŠ{' 1,015 Ali je to prav? Ne, to je krivica! Ali je to postavno? Ne, to je protipo-stavno! 1 Ali je to za ljudi dobro? Ne! V vsakem oziru slabo. Ne samo, da vsled tega trpijo škodo! Tudi razgovarjati se ne morejo s sod- niki po domače, ker ti ne znajo slovensko, razen par sodnikov. Pa tudi zaupanja nimajo ljudje do njih, ker so ti sodniki razen dveh za nas tujci, Nemci, člani raznih nemških bojnih društev in nekateri, kakor je naš list že poročal, so celo v vodstvu takih protislovenskih društev. In ali moramo te razmere trpeti? Ne! Zato je društvo slovenskih advokatov vložilo na pravosodnega ministra spomenico, v kateri so opisane te nezdrave razmere in v kateri zahtevajo, da se napravi pri sodiščih na Koroškem in Štajerskem enkrat red. Kaj bi rekel pošten Nemec? Vsak pošten Nemec, ki hoče s Slovenci v miru živeti, bo rekel: Čudim se, da vlada Slovencem tega že davno ni dala, kar zahtevajo. Dandanes se razpravlja pri sodiščih na Koroškem nemško, če Slovenec o razpravi kaj razume ali ne. Pri sodiščih se za veliko Slovencev odločuje in sodi o njihovi časti, o njihovem premoženju in o njihovem življenju, četudi ne morejo tam nemškim razpravam slediti. To je protipostavno, krivično. Kdo pa je vzrok temu? Taki nemški h e c a r j i, kakor so prišli v Sinčovas hecat. Nemški hecarji ravno zahtevajo, da ne smejo biti med Slovenci nastavljeni slovenski sodniki, nemški hecarji ne pustijo, da bi se za Slovence smelo, če tako želijo, razpravljati slovensko. Če pa se hoče kdo zagovarjati nemško, kdo mu to bruni? Da bi Slovenec ne dosegel pravice pri sodišču, da hi ostale še za naprej dosedanje krivice pri sodiščih proti spomenici slovenskih odvetnikov, torej proti -slovenskemu ljudstvu, so nemški hecarji sklicali shod v Sinčovas. Zakaj ravno v Sinčovas? Sinčavas jc v slovenskem delu dežele. S svojim shodom so hoteli vladi dokazati, da slovensko ljudstvo samo hoče sebi krivice, da si samo spleta bič. Kaj da hočejo v resnici s tem shodom, seveda niso pravili tem ljudem, ampak so govorili druge hajke. Ker pa imajo tudi nemški nacionalci toliko soli v glavi, da vedo, da je med Slovenci pač vse premalo tako zabitih ljudi, da bi Nemcem proti sebi, v svojo škodo držali Stango, zato so sklicali na shod Nemce iz vseh večjih krajev Spod. Koroške, zlasti iz C e -lovca, Št. Vida, Beljaka, Velikovca, mnogo K r a p p f e 1 d e r j e v itd. Na shodu je bilo tudi nekaj nemškutarjev, pa le malo. Znamenje, da se mnogim jasni, kam pes taco moli. Pozdravljamo to! Ti Nemci naj bi govorili v imenu slovenskega ljudstva, njihove zahteve naj bi veljale kot slovenske zahteve. Toda take nemške shode bi tudi Slovenci lahko priredili tudi v Berolinu ali francoske v Parizu. Kdo je na shodu hecal zoper Slovence? Največ je bilo nemške fakinaže, izmed drugih po stanovih pa zlasti veliko učiteljev, forštnarjev in uradnikov. Sicer so se pa tudi ti slednji obnašali kakor najnižje vrste fakinaža. Iz Celovca smo opazili ude-ležnike: Župan dr. Met nit z, ta sladki med, pi’avi hinavec, je pripeljal svoje ljudi, izmed kateidh se je po surovosti posebno odlikoval magistratni komisar dr. K o p p e r, ki se med govorom posl. Grafenauerja ni mogel dovolj natuliti. S skrajno surovostjo se je odlikoval zobozdravnik dr. Brug-g e r, ki se je kot nekak načelnik rediteljev (v resnici pretepačev) nosil kakor petelin na gnoju. Dr. Marti ne k, rodom Štajerc, ki si je svoj čas v Pliberku napolnil žepe s slovenskim denarjem, dr. Pflanzl, katerega žena je tudi hči nekega Kranjca. Dr. Secllmayer, znan po svoječasni aferi, ko je vodil fakinažo, ki je opljuvala odlične slovenske dame. Notarski kandidat, mladi Ma rti n ez, ki ravnokar kompetira za notariat v Rožeku, deželni uradniki vseh deželnih zavodov, kakor računski svetnik Mar-chart, pisač Werdanz, Kleinberger, Moše r, Franc Na r a t h in M i c h n e r, en uradnik od hipotečne banke, c. kr. davčni upravitelj Marka Ogris, predsednik koroške trgovske in obrtne zbornice vitez plem. Burger, zdravnika dr. H e r h s t in dr. M a r e s c h, mestni stavbni nadsvetnik Rajmund Pieri, nadoficial pri c. kr. drž. železnici Franc W i 1 f a n , prideljen železni- Preganjavec podgan. (Pripovedoval Žihpoljan J. Gorotanskemu. Pred davnim časom so se ugnezdili podgane na Humberškem gradu. Ogenj h kuga si pobereta precej hitro svoje žrtve a te nadloge ni bilo konca. Švigale so pi dvorišču celo podnevu, udelale krmo za ži vino, oškrbljale so škafe in korita, kar ji ozlovoljilo posebno hlapce in dekle. Udaril so pa tudi črez noč skoz dimnik v jedilni shrambo in ugonobile slanino, gnjati in ma sčobo. Sicer so podgansko zalego hlape pobijali, a s časom se jim je to delo pristu dilo. Daši so jih tudi precej polovili v po sebne priprave, vse skup ni nič kaj zalegle Tudi mačke in psi so se jih privadili. Bilo je podgan dannadan več^ Ponoč pa so obhajale hudičev lov, imele so ples h godbo, da počivajočim ni bilo več mogoč« ležati v gradu. Nekega jutra pa so dekle jokaje tožil Rrofu, da so črez noč podgane objedale h hudo ranile krave, tudi razmesarile ve majhnih prašičev in jih deloma požrle. Go spodar sam je že omagoval, ker vsa sredstvi niso kaj pomagala. Postajal je žalosten, ker je bil mnenja, da ga Bog kaznuje. Prišel je pa nekega dne pritlikav moži-celj na grad in se ponudil gospodu, da ga reši podgan pod posebnimi pogoji. Graščani so neverjetno majali glave, ko so čuli, kaj namerava možiček. Grof pa je obljubil majhnemu gostu lep dar, če mu prežene podgane. Torej je možicelj s hripavim glasom, a strogo zaukazal, da ga pri tem delu nihče ne moti; ljudje naj ostanejo mirno v hiši, da zapro vrata šele tačas, če se bo izgubil iz obzorja. Mračilo se je že, ko se je lotil svojega čudovitega delal Privezal in pribil je tri smrekce na desko, vzel neko — pogansko zalego oponašajočo piščal in nastavši se sredi dvora skril pod smrekce. Tanki glasovi pa so koj trumoma privabili podgane iz temnih kotov in skrivnih zavetišč. Gnetle so se krog majhnega smreč-jega šatora, pod katerim je čepel čarodejni piskavec. Vabil in vabil je in se pri tem pomikal proti vhodu grajskih vrat, a gibčha podganska sklada mu le ni hotela slediti. Zopet in zopet so hreščali tanki glasovi piščali. Nekatere podgane so mu sicer sledile, pa se vračajoč zaganjale v neko jamo pod hlevom, druge pa so plesale okoli jame. Videti je pa bilo, da hrani ta luknja kaj posebnega, neločljivega za podgansko druhal. A neutrudljivi vabljivec pod smrekovo streho je izpuščal še bolj tanke in vriskave glasove in z očividnim vspehom; kajti slednjič je vendar prilezla iz jame — bela podgana z dolgim golim repom, kar je prej nekako zbesnele podgane pomirilo. Pravi se, da imajo podgane svojo kraljico, brez katere ne zapuščajo svojih zavetišč. Belica podgana je sledila vabljivim glasovom — in vsa pod-ganjad za voditeljico. Počasi premikajoč smrekovo taborišče pelje jih možicelj skoz vrata, po travniku in čez hrib do prepada nad Dravo. Vzhajajoči mesec osvetljuje čarobno grad zapuščajočo podgansko trumo. Grof radoveden — se je podal za možičkom, a ga je iskal zaman. Vrnivši se na grad je čakal dan na dan svojega rešitelja. Hvalili so graščani Boga, da jih je rešil podganskih nadlog. Ljudje pa so ugibali, da je grof sam vzrok smrti dobrodelnega preganjalca podgan, ker mu je sledil in s tem ni držal dane mu obljube. škemu obi'atu v Celovcu, agent zavarovalnice »Januš« v Gradcu Anton pl. Žene gg er, c. kr. kanclist v p. V suvanju so se posebno izkazali celovški turnarji, čisto navadna fakinaža, ki se jo je sramoval neki Nemec sam, ki je o celi prireditvi rekel: »Das ist ein ganz gemeiner Schwindel.« Nadalje nemškonacionalno delavsko društvo »Trutzhammer« in komiji tvrdke »Sachers Nachfolger« (Pavel Černi). Najbolj so agitirali v Celovcu »šarfmaherji« »Siidmarke«. Iz Velikovca smo videli nadkomi-sarja finančne straže Ferdinanda P o 11 n i -g a iz Velikovca, iz Štajerskega privandra-nega advokata dr. Prav diča, sicer bolj duševnega reveža, že znanega hecarja učitelja H o r n b o g n e r j a , ki je posebno vpil in nekemu fantu raztrgal obleko, katerega je pa v rjovenju še prekašal Pinterič, o katerem se je nekdo izrazil, da je tulil kakor bik, notarja Rabitscha ter zdravnika dr. Hòffererja. Kričač je bil tudi c. kr. davčni uradnik H e c h e r, še bolj se je izkazal Engelbeid Bernhart, železniški tajnik iz Spod. Dravberga, ki je suval ljudi, po neprevidnosti tudi nekega Nemca. — Manjkali tudi niso učitelj Koch, penzioni-rani učitelj V o g 1 a r iz Spod. Dravberga in Košičev Pepček iz Roža. Nasprotniki so prignali vse svoje moči, kar jih imajo; v boj so poslali kar pol tucata svojih poslancev in še štajerske nemškutarje. In rečemo odkrito: Take moči se nam res ni treba bati! »Karntner Tag«. Nemškonacionalni hecarji so krstili shod s »Karntner Tag« (Koroški dan) in so hoteli ljudi slepariti s »šlagerjem«: »Karaten den Karntnern«. Priredil je ta »Karntner Tag« njihov »Bauernbund«. Na tem »Koroškem dnevu« je bila pa velika množica izvenkoro-ških udeležnikov, kakor iz Štajerskega, njihov najboljši govornik je bil celo pristen na Štajersko privandrani Kranjec, Linhart, ki mu je »Mir« že večkrat očital, da je bil zavoljo nečistih rok spoden iz socialno-clemokratične organizacije. Mož je špilal že vse farbe v politiki in je to značilno za njegov »značaj«. Na zborovališče koroških, domačih kmetov in kmečkih fantov niso pustili, pač pa škrice in fakinažo iz Celovca in — Štajerskega. (Lep »Karntner Tag« Bauern-bunda! Kaj ne?) Ker so se bali,dabi jim naši kmetje shod razbili, jih niso pustili v dvorano pod pretvezo, da imajo predposve-tovanje, ob enih pa da bodo smeli noter. Nemce pa so pustili v dvorano, in ko je bila polna, so rekli Slovencem, da ni več prostora. Potem so lahko notri vpili in sklepali resolucije, ker tisto malo število koroških Slovencev, ki se je le predrznih) noter, so lahko užugali, oziroma jih pometali iz dvorane in tako pokazali svoj švindel s »Karntner Tagom« in »Bauern-bundom«. »Koroška Korošcem« so klicali, hecali so pa notri kreature kakor kranjski, na Štajersko privandrani Linhart, slovenske Korošce so pa iz dvorane metali in jih do krvi pretepali. Značilno je tudi, da so po celi Koroški vabili lepake, le v sinčoveški okolici ni bilo videti plakatov. Svojo fakinažo so vzdignili v Velikovec z lažjo, da pride 3000 kranjskih študentov in da je treba barabije. Kdo je skrbel za pretep? Nemški hecarji so se čutili varne. Nekaj že zavoljo tega, ker poznajo ovčjo pohlevnost naših ljudi, nekaj ker so imeli pri sebi veliko fakinaže in šintarske K r a p-felderje z nabrušenimi noži v žepih. V dvorani je bilo le malo Slovencev in so jih zato lahko brez težave suvali in pretepali. Vladni zastopnik di’. E r k e r in žandarji zunaj so mirno gledali, kako niso nasprotniki naših ljudi samo brez pravega povoda metali ven, ampak tudi pretepali. Zunaj pa so žandarji branili, da ne bi se bili naši znesli nad nemško fakinažo. Lepo vlogo so torej igrali zastopniki oblasti, kajneda? Zastopniki deželne vlade. Glavno krivdo brutalnosti, vsled katere je naše ljudstvo užaljeno v dno duše, nosi policijski koncipist dr. Junowicz iz Celovca, ki je prišel na shod v uniformi. Kdo ga je poslal? Ta bivši nemški buršak, Ljubljančan, menda Poljak po rodu, je divjal nad Slovenci, sam suval slovenske fante in vse komandiral. Kot uradni osebi se mu seveda nihče ni upal ustavljati. Visoka deželna vlada! Vprašamo Te, če hočeš disciplinirati tega bojevitega uradniškega petelina, o katerem je »Slovenski Narod« poročal, da je moral iz Ljubljane, ker je delal prav nečedne roči. Za Koroško pa menijo, da je vse dobro! Če gospod deželni predsednik, ta intimen zaupnik ve-likovškega Pinterič a in politični sluga dr. A. L e m i s c h a , kateri je psoval na shodu Slovence z »Messerhelden«, ne bo izvajal posledic iz nečuvenega postopanja tega svojega mladega uradnika, bo za vse, kar je delal Junoviz, on sam odgovoren, in potem bomo pa izvajali posledice Slovenci. Je že itak skrajni, skrajni čas! Na j večji pretepači. V pretepanju so se pa posebno odlikovali Krappfeldarji in celovški turnarji. Nemškonacionalna fakinaža je nahrulila tudi velikovškega kateheta Alme r-j a in ga zmerjala za »vindišarskega pfafa«. Dr. Hofferer in notar Rabitsch sta ga obvarovala, da ga niso napadli in potem, ko so izvedeli za njegovo, vsled delovanja za »Schulverein« proslulo ime, so se na prav neroden način opravičevali. To je pa tudi dokaz, da so res brez povoda napadali našo vrlo in vsega spoštovanja vredno duhovščino, te junake za vero in pravice ljudstva. Fakinaža jo je na najnesramnejši način žalila. Pretepači so bili tudi reditelji, z zobozdravnikom dr. B r u g g e r j e m iz Celovca na čelu, učitelj H o r n b o g n e r in železniški uradnik Bernhard. Žihpoljski Lučovnik, ki ga imenuje »Arbeiter-wille« v svojem poročilu po pravici »das po-litische Hascherl von Maria Rain«, je ponavljal na shodu svojo staro laž, da so Slovenci veleizdajalci. V odgovor je dobil več medklicev: »Živio cesar Franc Jožef!« Nemški patrioti so se pa nato krohotali in vrgli ven iz dvorane župnika Poljanca, župnika S e k o 1 a , ki ga je en barabovc udaril po glavi, uglednega posestnika in obrtnika g. Č a r f a , več fantov in dobrolskega kaplana g. K r a š n o. Le dr. Schaubacha niso mogli, čeravno so ti »junaki« napravili več poizkusov. Koliko je bilo ljudstva? O številu zborovalcev so bila izprva različna poročila. Naravno, ker so bili zborovalci v raznih, ločenih gručah; v dvorani kjer so imeli veliko večino nemški hecarji, je bilo morda kakih sto ljudi, zunaj, kjer je bila masa, so imeli večino pa Slovenci. Najbolj zanesljiva so poročila tistih, ki so že tam šteli in ta poročila se zelo ujemajo in pravijo, da je bilo precej nad 1000 Slovencev in približno 1000 Nemcev. Med Nemci so bili od domačinov le nekateri fajerberji iz Sinčevasi in Dobrlevasi, ki so se obnašali prav surovo, prav po naročilu dr. Bruggerja, ki jim je rekel: »Heute aber nur tapfer und fest anspritzen, wenn not-wendig!« Ti fajerberji so igrali naravnost sramotno vlogo in če imajo le še malo čuta poštenosti v sebi, se ne bodo upali poštenim ljudem v oči pogledati. Kako so že peli na shodu naši? Črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada! Strah za predsedstvo. Zato pri otvoritvi shoda tudi n i s o v o -lili predsednika, kar bi na podlagi pravil »Bauernbunda« morali, ampak si je predsedstvo kratkomalo osvojil K i r š n e r, predsednik »Bauernbunda«, in tudi glasov pri sklepanju o resoluciji niso šteli. So že vedeli zakaj ne! Govorniki. Poslanec K i r š n e r je ob otvoritvi shoda razglasil, da je razpravni jezik shoda na podlagi pravil »Bauernbunda« nemški. Bali so se, da bi jim naši slovenski kmetje z govori zmešali •štrene. Zato tudi niso razve n napovedanim nasprotnim govornikom dali besede, izvzemši poslancu G r a f e n a u e r j u , ki se ga le niso upali zavrniti kot poslanca dotičnega okraja. Vsi drugi govorniki so bili manjvredni govorniki, ki so mlatili stare neumne fraze, za pametne ljudi zares preneumne. Namesto stvarnih govorov, kakor so bili napovedani o državnem zboru, deželnem zboru, trgovinskih pogodbah, so samo hecali. Psovali so zoper Kranjce, mislili so pa na vse Slovence, seve tudi Korošce. To so dokazali z dejanji, ki se niso ujemala z besedami. Pretepali niso Kranjcev, a m p a k koroške domačine. Vsi njihovi govori so bili premišljena laž in h u j s k a r i j a , vse pa tako nerodno, da so bili ti govori primerni le za kakega šnopsarskega štajercijan-c a , ne pa kakega samostojno mislečega moža. Ti govorniki so bili K i r š n e r in Lu-č o v n i k iz Žihpolj, M i h o r iz Čajne, Linhart iz Ptuja, dr. M e t n i t z iz Celovca, dr. A. L e m i š iz Št. Vida ob Glini in Anton \V i e s e r iz Škofjega dvora pri Timenici. Zakaj Nagele ni govoril? Tudi Nageletovo ime se je na vabilih bliskalo v vrsti govornikov. Govoril pa ni, ker so ga raufarski Krappfelderji oklofutali, ker je branil g. Krašno pred raufovci, češ, da g. Krasna ni prav nič storil. Naj ga puste v miru. Nemce je sedaj seveda tako sram, da bi radi to utajili. A na povratku v Celovec je dr. Metnitz sam to potrdil. Kaj je povedal Jaka iz Žihpolj? Prvi je govoril žihpoljski Jaka Lučovnik. Povedal je staro storijo, da znajo vsi Žihpoljčanje nemško in imenoval tako med vrstami Slovence veleizdajalce; ministri gredo pogostoma v penzijon, je rekel, zavoljo narodnih prepirov. Ko bi se njihovi ponzi j oni raje porabili za kmete, bi jim ne bilo treba plačevati davkov. Ne vemo, zakaj modri Lučovnik teh modrosti ne pove na Dunaju, kjer kot poslanec molči. Pozabil je dostaviti, da so dosedaj pošiljali Nemci v penzijon le nemške ministre, in da bi bili Slovenci zadnji, ki bi se takim predlogom pi-o-tivili, če bi bili seveda — resni. Državna uprava je predraga in bi bila še dražja, če bi vsi narodi dobili svoje uradnike. No, če kak Lučovnik pove tako nesmisel, bi mu že odpustili in rekli; Saj ne ve, kaj govori. Toda če je to oslarijo ponavljal dr. M e t n i t z, se vidi, da sploh ni mislil resno, kar je govoril, ampak je svoje nemškonacionalne poslušalce le tako nizko taksiral. Kdo za božjo voljo pa zahteva, da bi se že itak previsoko število uradnikov v Avstriji povišalo? Za to so vendar le Nemci vedno bili, da mnogoštevilne sinove mestnih škricov spravijo k uradniškemu kruhu. Ravno naš poslanec Grafe n au er je na Dunaju vedno nastopal za zmanjšanje števila uradnikov. Lučovnik je pa na Dunaju gobec tiščal. Namesto nemških uradnikov v slovenskih krajih naj se nastavijo slovenski uradniki, ki bodo ustregli Slovencem, pa tudi Nemcem in ki bi v uradu pridno delali, namesto da bi hecali zoper Slovence, kakor v Sinčivasi. Potem bi jih pa tudi ne bilo treba toliko. Ko bi bil Jaka raje doma ostal in bi se ne bil tako blamiral! Sploh pa nemški nacionalci nimajo pravice govoriti o »ubogih kmetih«, dokler mečejo deželni denar, davke ubogih kmetov, v žepe svojim magnatom in krapfeldarskim Stercbaronom. Mihor iz Žile je nemškutar. Zato je skušal v svojem govoru oprati svojo slabo vest. Novega nismo nič slišali; pa to bi tudi ne zahtevali, samo če bi bilo kaj pametnega. Njegovih nazorov o šoli ni obsodilo samo ljudstvo, ampak tudi državno in upravno sodišče. Poslanec Grafenauer, ki se kljub bolehnosti ni bal iti med razbojnike, je izborno zavračal prva dva govornika. Pokazal je hibe sedanjega, od prvih dveh govornikov hvaljenega šolskega sistema, ki je deželo spravil na rob gospodarskega propada. Slovenci nikdar ne bomo odnehali zahtevali takih šol, ki bodo ljudstvu res koristile in ga izobrazile. Energično je protestiral proti namigavanjem Lučovnika o veleizdaji med Slovenci, ki so znani kot najzvestejši narod. V dejstvih je pokazal, kako razumejo nacionalci svoj klic »Koroška Korošcem«. Koroške Slovence, ki nočejo postati kot uradniki grdi renegati, poganjajo iz dežele in nastavljajo tujce, zoper katere pa prav nič nimajo, če hočejo biti njihovi hlapci. Posl. Grafenauer je govoril dobre pol ure, toda »svobodomiselci« mu niso pustili »svobodno« govoriti, ampak so ves čas med govorom vpili in tulili in delali ropot. Raz-umevno, da je hudo poslušati resnico. »Messerhelden.« Tudi dr. Artur Lemiš, kojega predniki so tudi privandrali na Koi’oSko iz Štajerskega in so bili Slovenci, se ni povzpel v svojem govoru više, ampak je le psoval, imenoval kranjske Slovence »Messerhelden«, kvalil kulturo koroških Nemcev (ki so prišli ravno iz njegovega okraja z nabrušenimi noži na shod) in trdil, da so Slovenci zoper nemško šolo, da bi vojaki v vojski ne razumeli nemško komando in bi bili vsi postreljeni, družine pa bi ostale osirotele; če In se Slovenci ločili od Nemcev, bi ne dobili niti ficka več, sedaj pa dajejo Slovencem čudno veliko denarja. Kaj bi bilo s sinče-vaško zadrugo, ko bi je ne podpirali? »Le-miš, povejte no, koliko ste že dali zadrugi podpore?) Hujskal je tudi proti slovenskim advokatom, češ, da naj jim ljudje ne nosijo denarja! Lemiš je menda mislil, da jc tam gori kje med svojimi todelni na Krappfeldu, ki jih je res imel veliko pred seboj, ker naši ljudje so prepametni za take neumnosti, pa tudi dovolj kulturni in izobraženi, da takega psovanja in surovosti ne Prenesejo. Dr. Metnitz ■je tudi hujskal zoper slovenske advokate m seveda mislil pri tem na svoj žep in žepe nemških advokatov, ki se nič ne branijo slovenskih klientov. Izrekel se je za mirno ■ivijenje Nemcev in Slovencev. Kako si pa o predstavlja Metnitz, je pokazal ta shod in je slišal od navzočih koroških Slovencev zunaj. »Matrikenfalsclicr«. ^ sak tič poje, kakor mu je kljun zra-, ’ ysaka živina daje glasove, kakršen go-hec ima, in dež. poslanec Wieser je kot zadnji govornik govoril tako, kakor pač govorijo suroveži. Imenoval jo duhovnike »Matrikenfalscher«. Ali se je pri tem zanašal na svojo poslansko imuniteto? Anarhist Linhart kot — patriot. Kot predzadnji je govoril Linhart h 1 tuja. Linhart je bil socialni demokrat in a nar h i s t, prej pa je igral že razne druge politične barve. Znano je, da so anarhisti proti vsaki državi in najhujši sovražniki patriotizma, In ta Linhart je kazal na shodu na Slovence kot veleizdajalce in razpravljal o avstrijskem patriotizmu. Takšnemu možu s tako preteklostjo, so stiskali roke vitez dr. M o t n 11 z, dr. L e m i š, vitez pl. B u r g e r 1a cvet koroške aristokracije. Dober tek! \sak človek ima pač svoj okus! In zastop-mki koroške aristokracije tudi svojega, ki jim ga res ne zavidamo! Nemški patriotizem. Na kakšen »patriotizem« da mislijo beralni Nemci, kadar govorijo o njem, na shodu pokazali. Ko so Slovenci v odi vor na obdolžitve začeli klicati, so sc zač 1 ('’n
arke v Celovcu Centrala v Ljubljani. Podružnice v Spijeta, Trsta, Sarajevo, Gorici in Celjn. Denarne vlooe v tekočem račnno obrestujejo se: po dogovoru od naPrei*
Lastnik in izdajatelj: Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. — Odgovorni urednik: J. Gostinčar, drž. posl. — Tiska Kat. tiskarna v Ljubljani.
IzhaJ»
viak petek z detumon prihodnje** dneva.
g®pl*l a*j »e traalrajeje hi pe-WW« uredništvu Itata »Mlw v Celovec, Pevllčev* ulica St 7.
Oaebnl pofovor od 10. do 11. ure predpoldne In od 3. do 4. ure popoldne.
Rokoplel nej k lune po eni strani Bata napiSejo, draga stran naj bo prazna.
•Wtoplsl se ne vračajo.
Glasilo koroških Slooenceo
Tel|a
za celo lete 4 krose.
Denar naj se pošilja točno pod napisom:
Upravniitvu lista „Mir4i
▼ OoIotos,
Vetrinjsko obmestje It 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
Za Inserate se plačuje po 20 vin. od gannood-vrste vsakokrat
Leto XXXIII.____________________
Ponesrečen »hujskaški dan“ v Sinčivasi.
je bilo dirndaja med Nemci! Po celem Celovcu so plakatirali po vseh voglih, in za božjo voljo so prosili svoje zveste,-da naj gredo na protislovenski shod v Sinčo-vas. V zadnjem trenutku so celo telegrafi r a 1 i na vse strani na pomoč. Imeli so polne hlače, kakor pravi pregovor. Saj je bil pa njihov vpad v slovenski del dežele, v slovenski volilni okraj nesramnost in narodna hecarija prve vrste, če hi Slovenci napravili tak shod na trdonemškem ozemlju, recimo v Spitalu ali v Brežali, bi nas Nemci pognali domov s p o h i t i m i g 1 a v a m i in P 0 P * c Kaj bi imeli Slovenci tam opraviti. Vpraša mo, kaj imajo N e m c i na Slovenskem opraviti? Čudimo se hladnokrvnosti našega dobrega ljudstva, ki je bilo v Sinčivasi zbrano v ogromni množici, da ni nemških hujskačev pognalo domov z mokrimi cunjami, da bi se za njimi kadilo. Toda, da bi se to ne bilo moglo zgoditi, so že poskrbeli žan-d a r j i, ki so prišli Nemce branit, pripuščali so pa mirno, da so Nemci pred njihovimi očmi in pred nosom vladnih zastopnikov. dr. L r k e r j a iz Velikovca in dr. Ju-n o v i c z a , zastopnika (deželne vlade, suvali in pretepali mirne Slovence.
Zakaj so prišli v Sinčovas hecat?
Znano je, da sodniki v slovenskem delu Koroške ali ne znajo dovolj slovensko, ali pa nočejo govoriti z domačim slovenskim ljudstvom po domače, ker so Nemci. Slovenski isodniki, koroški rojaki, morajo na pritisk nemških nacionalcev ven iz dežele in si služijo kruha med tujci. Koliko Slovencev je zavoljotega izgubilo tožbe, koliko je bilo obsojenih, ki o celi razpravi niso dru-zega razumeli, kakor svojo obsodbo! Zato se naši ljudje tako zelo bojijo sodišč, bolj kakor hudič križa.
Ali je to prav? Ne, to je krivica!
Ali je to postavno? Ne, to je protipo-stavno !
Ali je to za ljudi dobro? Ne! V vsakem oziru slabo. Ne samo, da vsled tega trpijo škodo! Tudi razgovarjati sé ne morejo s sod-
Celovec, 25. aprila 1914.
niki po domače, ker ti ne znajo slovensko, razen par sodnikov. Pa tudi zaupanja nimajo ljudje do njih, ker so ti sodniki razen dveh za nas tujci, Nemci, člani raznih nemških bojnih društev in nekateri, kakor je naš list že poročal, so celo v vodstvu takih protislovenskih društev. In ali moramo te razmere trpeti? Ne! Zato je društvo slovenskih advokatov vložilo na pravosodnega ministra spomenico, v kateri so opisane te nezdrave razmere in v kateri zahtevajo, da se napravi pri sodiščih na Koroškem in Štajerskem enkrat red.
Kaj bi rekel pošten Nemec?
Vsak pošten Nemec, ki hoče s Slovenci v miru živeti, bo rekel: Čudim se, da vlada Slovencem tega že davno ni dala, kar zahtevajo. Dandanes se razpravlja pri sodiščih na Koroškem nemško, če Slovenec o razpravi kaj razume ali ne. Pri sodiščih se za veliko Slovencev odločuje in sodi o njihovi časti, o njihovem premoženju in o njihovem življenju, četudi ne morejo tam nemškim razpravam slediti. To je protipostavno, krivično. Kdo pa je vzrok temu? Taki nemški hecarji, kakor so prišli v Sinčovas hecat. Nemški hecarji ravno zahtevajo, da ne smejo biti med Slovenci nastavljeni slovenski sodniki, nemški hecarji ne pustijo, da bi se za Slovence smelo, če tako želijo, razpravljati slovensko. Če pa se hoče kdo zagovarjati nemško, kdo mu to brani? Da bi Slovenec ne d o s e g e 1 pra vic e pri sodišču, da bi ostale še zanaprej dosedanje krivice pri sodiščihproti spomenici slovenskih odvetnikov, torej proti slovenskemu ljudstvu, so nemški hecarji sklicali shod v Sinčovas.
Zakaj ravno v Sinčovas?
Sinčavas je v slovenskem delu dežele. S svojim shodom so hoteli vladi dokazati, da slovensko ljudstvo samo hoče sebi krivice, da si samo spleta bič. Kaj da hočejo v resnici s tem shodom, seveda niso pravili tem ljudem, ampak so govorili druge bajke. Ker pa imajo tudi nemški nacionalci toliko
St. 16.
soli v glavi, da vedo, da je med Slovenci pač vse premalo tako zabitih ljudi, da bi Nemcem proti sebi, v svojo škodo držali stango, zato so sklicali na shod Nemce iz vseh večjih krajev Spod. Koroške, zlasti iz C e -lovca, Št. Vida, Beljaka, Velikovca, mnogo Krappfelder j ev itd. Na shodu je bilo tudi nekaj nemškutarjev, pa le malo. Znamenje, da se m,nogim jasni, kam pes taco moli. Pozdravljamo to! Ti Nemci naj bi govorili v imenu slovenskega ljudstva, njihove zahteve naj bi veljale kot slovenske zahteve. Toda take nemške shode bi tudi Slovenci lahko priredili tudi v Berolinu ali francoske v Parizu.
Kdo je na shodu hecal zoper Slovence?
Največ je bilo nemške fakinaže, izmed drugih po stanovih pa zlasti veliko učiteljev, forštnarjev in uradnikov. Sicer so se pa tudi ti slednji obnašali kakor naj nižje vrste fakinaža. Iz Celovca smo opazili ude-ležnike: Župan dr. M e t n i t z , ta sladki
med, pravi hinavec, je pripeljal svoje ljudi, izmed katerih se je po surovosti posebno odlikoval magistralni komisar dr. K o p p e r, ki se med govorom posl. Grafenauerja ni mogel dovolj natuliti. S skrajno surovostjo se je odlikoval zobozdravnik dr. B r ugge r, ki se je kot nekak načelnik rediteljev (v resnici pretepačev) nosil kakor petelin na gnoju. Dr. Martinek, rodom Štajerc, ki si je svoj čas v Pliberku napolnil žepe s slovenskim denarjem, dr. Pflanzl, katerega žena je tudi hči nekega Kranjca. Dr. Sedlmayer, znan po svoječasni aferi, ko je vodil fakinažo, ki je opljuvala odlične slovenske dame. Notarski kandidat, mladi Martinez, ki ravnokar kompetira za notariatvBožeku, deželni uradniki vseh deželnih zavodov, kakor računski svetnik M a r -c h a r t, pisač Werdanz, K 1 e i n b e r g e r, Moše r, Franc Na r a t h in M i c h n e r, en uradnik od hipotečne banke, c. kr. davčni upravitelj Marka Ogris, predsednik koroške trgovske in obrtne zbornice vitez plem. Burger, zdravnika dr. H e r b s t in dr. M a r e s c h , mestni stavbni nadsvetnik Rajmund Pieri, nadoficial pri c. kr. di'ž. železnici Franc W i 1 f a n , prideljen železni-
Preganjavec podgan.
(Pripovedoval Žihpoljan J. Gorotanskemu.)
Pred davnim časom so se ugnezdile podgane na Humberškem gradu. Ogenj in kuga si pobereta precej hitro svoje žrtve, — a te nadloge ni bilo konca. Švigale so po dvorišču celo podnevu, udelale krmo za živino, oškrbljale so škafe in korita, kar je ozlovoljilo posebno hlapce in dekle. Udarile so pa tudi črez noč skoz dimnik v jedilno shrambo in ugonobile slanino, gnjati in maščobo. Sicer so podgansko zalego hlapci pobijali, a s časom se jim je to delo pristu-dilo. Daši so jih tudi precej polovili v posebne priprave, vse skup ni nič kaj zaleglo. Tudi mačke in psi so se jih privadili.
Bilo je podgan dannadan več. Ponoči pa so obhajale hudičev lov, imele so ples in godbo, da počivajočim ni bilo več mogoče ležati v gradu.
Nekega jutra pa so dekle jokaje tožile grofu, da so črez noč podgane objedale in hudo ranile krave, tudi razmesarile več majhnih prašičev in jih deloma požrle. Gospodar sam je že omagoval, ker vsa sredstva
niso kaj pomagala. Postajal je žalosten, ker je bil mnenja, da ga Bog kaznuje.
Prišel je pa nekega dne pritlikav moži-celj na grad in se ponudil gospodu, da ga reši podgan pod posebnimi pogoji! Graščani so neverjetno majali glave, ko so čuli, kaj namerava možiček. Grof pa je obljubil majhnemu gostu lep dar, če mu prežene podgane. Torej je možicelj s hripavim glasom, a strogo zaukazal, da ga pri tem delu nihče ne moti; ljudje naj ostanejo mirno v hiši, da zapro vrata šele tačas, če se bo izgubil iz obzorja.
Mračilo se je že, ko se je lotil svojega čudovitega dela1. Privezal in pribil je tri smrekce na desko, vzel neko — pogansko zalego oponašajočo piščal in nastavši se sredi dvora skril pod smrekce.
Tanki glasovi pa so koj trumoma priva-bili podgane iz temnih kotov in skrivnih zavetišč. Gnetle so se krog majhnega smreč-jega šatora, pod katerim je čepel čarodejni piskavec. Vabil in vabil je in se pri tem pomikal proti vhodu grajskih vrat, a gibčna podganska sklada mu le ni hotela slediti. Zopet in zopet so hreščali tanki glasovi piščali. Nekatere podgane so mu sicer sledile,
pa se vračajoč zaganjale v neko jamo pod hlevom, druge pa so plesale okoli jame. Videti je pa bilo, da hrani ta luknja kaj posebnega, neločljivega za podgansko druhal. A neutrudljivi vabljivec pod smrekovo streho je izpuščal še bolj tanke in vriskave glasove in z očividnim vspehom; kajti slednjič je vendar prilezla iz jame — bela podgana z dolgim golim repom, kar je prej nekako zbesnele podgane pomirilo. Pravi se, da imajo podgane svojo kraljico, brez katere ne zapuščajo svojih zavetišč. Belica podgana je sledila vabljivim glasovom — in vsa pod-ganjad za voditeljico. Počasi premikajoč smrekovo taborišče pelje jih možicelj skoz vrata, po travniku in čez hrib do prepada nad Dravo. Vzhajajoči mesec osvetljuje čarobno grad zapuščajočo podgansko trumo. Grof radoveden — se je podal za možičkom, a ga je iskal zaman. Vrnivši se na grad je čakal dan na dan svojega rešitelja. Hvalili so graščani Boga, da jih je rešil podganskih nadlog. Ljudje pa so ugibali, da je grof sam vzrok smrti dobrodelnega preganjalca podgan, ker mu je sledil in s tem ni držal dane mu obljube.
škemu obratu v Celovcu, agent zavarovalnice »Januš« v Gradcu Anton pl. Žene gg er, c. kr. kanclist v p. V suvanju so se posebno izkazali celovški turnarji, čisto navadna fakinaža, ki se je je sramoval neki Nemec sam, ki je o celi prireditvi rekel: »Das ist ein ganz gemeiner Sehwindel.« Nadalje nemškonacionalno delavsko društvo »Trutzhammer« in komi ji tvrdke »Sachers Nachfolger« (Pavel Černi). Najbolj so agitirali v Celovcu »šarfmaherji« »Sudmarke«.
Iz Velikovca smo videli nadkomi-sarja finančne straže Ferdinanda Pollili-ga iz Velikovca, iz Štajerskega privandra-nega advokata dr. Prav diča, sicer bolj duševnega reveža, že znanega hecarja učitelja H o r n b o g n e r j a , ki je posebno vpil in nekemu fantu raztrgal obleko, katerega je pa v rjovenju še prekašal Pinterič, o katerem se je nekdo izrazil, da je tulil kakor bik, notarja Rabitscha ter zdravnika dr. Hòffererja. Kričač je bil tudi c. kr. davčni uradnik H e c h e r, še bolj se je izkazal Engelbert B e r n h a r t, železniški tajnik iz Spod. Dravberga, ki je suval ljudi, po neprevidnosti tudi nekega Nemca. — Manjkali tudi niso učitelj Koch, penzioni-rani učitelj V o g 1 a r iz Spod. Dravberga in Košičev Pepček iz Roža. Nasprotniki so prignali vse svoje moči, kar jih imajo; v boj so poslali kar pol tucata svojih poslancev in še štajerske nemškutarje. In rečemo odkrito: Take moči se nam res ni treba bati!
»Karntner Tag«.
Nemškonacionalni hecarji so krstili shod s »Karntner Tag« (Koroški dan) in so hoteli ljudi slepariti s »šlagerjem«: »Karaten den Karatnem«. Priredil je ta »Karntner Tag« njihov »Bauernbund«. Na tem »Koroškem dnevu« je bila pa velika množica izvenkoro-ških udeležnikov, kakor iz Štajerskega, njihov najboljši govornik je bil celo pristen na Štajersko privandrani Kranjec, Linhart, ki mu je »Mir« že večkrat očital, da je bil zavoljo nečistih rok spoden iz socialno-demokratične organizacije. Mož je špilal že vse farbe v politiki in je to značilno za njegov »značaj«. Na zborovališČe koroških, domačih kmetov in kmečkih fantov niso pustili, pač pa škrice in fakinažo iz Celovca in — Štajerskega. (Lep »Karntner Tag« Bauern-bunda ! Kaj ne?) Ker so se bali,dabi jim naši kmetje shod razbili, jih niso pustili v dvorano pod pretvezo, da imajo predposve-tovanje, ob enih pa da bodo smeli noter. Nemce pa so pustili v dvorano, in ko je bila polna, so rekli Slovencem, da ni več prostora. Potem so lahko notri vpili in sklepali resolucije, ker tisto malo število koroških Slovencev, ki se je le pre-drznilo noter, so lahko užugali, oziroma jih pometali iz dvorane in tako pokazali svoj švindel s »Karntner Tagom« in »Bauern-bundom«. »Koroška Korošcem« so klicali, hecali so pa notri kreature kakor kranjski, na Štajersko privandrani Linhart, slovenske Korošce so pa iz dvorane metali in jih do krvi pretepali. Značilno je tudi, da so po celi Koroški vabili lepake, le v sinčoveški okolici ni bilo videti plakatov. Svojo fakinažo so vzdignili v Velikovec z lažjo, da pride 3000 kranjskih študentov in da je treba barabije.
Kdo je skrbel za pretep?
Nemški hecarji so se čutili varne. Nekaj že zavoljo tega, ker poznajo ovčjo pohlevnost naših ljudi, nekaj ker so imeli pri sebi veliko f a k i n a ž e in šintarske K r a p-f e 1 d e r j e z nabrušenimi noži v žepih. V dvorani je bilo le malo Slovencev in so jih zato lahko brez težave suvali in pretepali.
Največji pretepači.
V pretepanju so se pa posebno odlikovali Krappfeldarji in celovški turnarji. Nemškonacionalna fakinaža je nahrulila tudi velikovškega kateheta A 1 m e r-j a in ga zmerjala za »vindišarskega pfafa«. Dr. Hofferer in notar Rabitsch sta ga obvarovala, da ga niso napadli in potem, ko so izvedeli za njegovo, vsled delovanja za »Schulverein« proslulo ime, so se na prav neroden način opravičevali. To je pa tudi dokaz, da so res brez povoda napadali našo vrlo in vsega spoštovanja vredno duhovščino, te junake za vero in pravice ljudstva. Fakinaža jo je na najnesramnejši način žalila. Pretepači so bili tudi reditelji, z zobozdravnikom dr. B r u g g e r j e m iz Celovca na čelu, učitelj H o r n b o g n e r in železniški uradnik Bernhard. Žihpoljski Lučovnik, ki ga imenuje »Arbeiter-wille« v svojem poročilu po pravici »das po-litische Mascheri von Maria Rain«, je ponavljal na shodu svojo staro laž, da so Slovenci veleizdajalci. V odgovor je dobil več medklicev: »Živio cesar Franc Jožef!« Nemški patrioti so se pa nato krohotali in vrgli ven iz dvorane župnika Poljanca, župnika S e k o 1 a , ki ga je en barabovc udaril po glavi, uglednega posestnika in obrtnika g. Č a r f a , več fantov in dobrolskega kaplana g. Kraš n o. Le dr. Schaubacha niso mogli, čeravno so ti »junaki« napravili več poizkusov.
Koliko je bilo ljudstva?
O številu zborovalcev so bila izprva različna poročila. Naravno, ker so bili zborovalci v raznih, ločenih gručah; v dvorani kjer so imeli veliko večino nemški hecarji, je bilo inbrda kakih sto ljudi, zunaj, kjer je bila masa, so imeli večino pa Slovenci. Najbolj zanesljiva so poročila tistih, ki so že tam šteli in ta poročila se zelo ujemajo in pravijo, da je bilo precej nad 1000 Slovencev in približno 1000 Nemcev. Med Nemci so bili od domačinov le nekateri fajerberji iz Sinčevasi in Dobrlevasi, ki so se obnašali prav surovo, prav po naročilu dr. B r u g g e r j a , ki jim je rekel: »Heute aber nur tapfer und fest anspritzen, wenn not-\vendig!« Ti fajerberji so igrali naravnost sramotno vlogo in če imajo le še malo čuta poštenosti v sebi, se ne bodo upali poštenim ljudem v oči pogledati. Kako so že peli na shodu naši? Črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada!
Strah za predsedstvo.
Zato pri otvoritvi shoda tudi n i s o v o -lili predsednika, kar bi na podlagi pravil »Bauernbunda« morali, ampak si je predsedstvo kratkomalo osvojil K i r š n e r, predsednik »Bauernbunda«, in tudi glasov pri sklepanju o resoluciji niso šteli. So že vedeli zakaj ne!
Govorniki.
Poslanec K i r š n e r je ob otvoritvi shoda razglasil, da je razpravni jezik shoda na podlagi pravil »Bauernbunda« n e m š k i. Bali so se, da bi jim naši slovenski kmet jez govori zmešali štrene. Zato tudi niso r a z v e n napovedanim nasprotnim go-v omiko m dali besede, izvzemši poslancu Grafenauerju, ki se ga le niso upali zavrniti kot poslanca dotičnega okraja. Vsi drugi govorniki so bili manjvredni govorniki, ki so mlatili stare neumne
fraze, za pametne ljudi zares preneumne. Namesto stvarnih govorov, kakor so bili napovedani o državnem zboru, deželnem zboru, trgovinskih pogodbah, so samo hecali. Psovali so zoper Kranjce, mislili so pa na vse Slovence, seve tudi Korošce. To so dokazali z dejanji, ki se niso ujemala z besedami. Pretepali niso Kranjcev, ampak koroške domačine. Vsi njihovi govori so bili premišljena laž in hujskarija, vse pa tako nerodno, da so bili ti govori primerni le za kakega šnopsarskega štajercijan-c a , ne pa kakega samostojno mislečega moža. Ti govorniki so bili K i r š n e r in Lu-č o v n i k iz Žihpolj, M i h o r iz Čajne, Linhart iz Ptuja, dr. Metni tz iz Celovca, dr. A. Lomiš iz Št. Vida ob Glini in Anton W i e s e r iz Škofjega dvora pri Timenici.
Zakaj Nagele ni govoril?
Tudi Nageletovo ime se je na vabilih bliskalo v vrsti govornikov. Govoril pa ni, ker so ga raufarski Krappfelderji oklofutali, ker je branil g. Krasno pred raufovci, češ, da g. Krašna ni prav nič storil. Naj ga puste v miru. Nemce je sedaj seveda tako sram, da bi radi to utajili. A na povratku v Celovec je dr. Metnitz sam to potrdil.
Kaj je povedal Jaka iz žihpolj?
Prvi je govoril žihpoljski Jaka Lučovnik. Povedal je staro storijo, da znajo vsi Žihpoljčanje nemško in imenoval tako med vrstami Slovence veleizdajalce; ministri gredo pogostoma v penzijon, je rekel, zavoljo narodnih prepirov. Ko bi se njihovi pen-zijoni raje porabili za kmete, bi jim ne bilo treba plačevati davkov. Ne vemo, zakaj modri Lučovnik teh modrosti ne pove na Dunaju, kjer kot poslanec molči. Pozabil je dostaviti, da so dosedaj pošiljali Nemci v penzijon le nemške ministre, in da bi bili Slovenci zadnji, ki bi se takim predlogom pi’o-tivili, če bi bili seveda — resni. Državna uprava je predraga in bi bila še dražja, če bi vsi narodi dobili svoje uradnike. No, če kak Lučovnik pove tako nesmisel, bi mu že odpustili in rekli; Saj ne ve, kaj govori. Toda če je to oslarijo ponavljal dr. Metnitz, se vidi, da sploh ni mislil resno, kar je govoril, ampak je svoje nemškonacionalne poslušalce le tako nizko taksiral. Kdo za božjo voljo pa zahteva, da bi se že itak previsoko število uradnikov v Avstriji povišalo? Za to so vendar le Nemci vedno bili, da mnogoštevilne sinove mestnih škricov spravijo k uradniškemu kruhu. Ravno naš poslanec Grafenauer je na Dunaju vedno nastopal za zmanjšanje števila uradnikov. Lučovnik je pa na Dunaju gobec tiščal. Namesto nemških uradnikov v slovenskih krajih naj se nastavijo slovenski uradniki, ki bodo ustregli Slovencem, pa tudi Nemcem in ki bi v uradu pridno delali, namesto da bi he ali zoper Slovence, kakor v Sinčivasi. Pote? i bi jih pa tudi ne bilo treba toliko. Ko bi bil Jaka raje doma ostal in bi se ne bil tako blamiral! Sploh pa nemški nacionalci nimajo pravice govoriti o »ubogih kmetih«, dokler mečejo deželni denar, davke ubogih kmetov, v žepe svojim magnatom in krapfeldarskim Stercbaronom.
Mihor iz Žile
je nemškutar. Zato je skušal v svojem govoru oprati svojo slabo vest. Novega nismo nič slišali; pa to bi tudi ne zahtevali, samo če bi bilo kaj pametnega. Njegovih nazorov o šoli ni obsodilo samo ljudstvo, ampak tudi državno in upravno sodišče.
Poslanec Grafenauer,
ki se kljub bolehnosti ni bal iti med razbojnike, je izborno zavračal prva dva govornika. Pokazal je hibe sedanjega, od prvih dveh govornikov hvaljenega šolskega sistema, ki je deželo spravil na rob gospodarskega propada.
Slovenci nikdar ne bomo odnehali zahtevati takih šol, ki bodo ljudstvu res koristile in ga izobrazile. Energično je protestiral proti namigavanjem Lučovnika o veleizdaji med Slovenci, ki so znani kot najzvestejši narod. V dejstvih je pokazal, kako
razumejo nacionalci svoj klic »Koroška Korošcem«. Koroške Slovence, ki nočejo postati kot uradniki grdi renegati, poganjajo iz dežele in nastavljajo tujce, zoper katere pa prav nič nimajo, če hočejo bili njihovi hlapci. Posl. Grafenauer je govoril dobre pol ure, toda »svobodomiselci« mu niso pustili »svobodno« govoriti, ampak so ves 'čas med govorom vpili in tulili in delali ropot, Raz-umevno, da, je hudo poslušati resnico.
» Me sse r h e! d e m «
Tudi dr. Artur Lemiš, kojega predniki so tudi privandrali na Koroško iz Štajerskega in so bili Slovenci, se ni povzpel v svojem govoru više, ampak je le psoval, imenoval kranjske Slovence »Messerhelden«, hvalil kulturo koroških Nemcev (ki so prišli ravno iz njegovega okraja z nabrušcnimi noži na shod) in trdil, da so Slovenci zoper nemško šolo, da bi vojaki v vojski ne razumeli nemško komando in bi bili vsi postreljeni, družine pa bi ostale osirotele; če bi se Slovenci ločili od Nemcev, bi ne dobili niti ficka več, sedaj pa dajejo Slovencem čudno veliko denarja. Kaj bi bilo s sinče-vaško zadrugo, ko bi je ne podpirali? »Lemiš, povejte no, koliko ste že dali zadrugi Podpore?) Hujskal je tudi proti slovenskim advokatom, češ, da naj jim ljudje ne nosijo denarja! Lemiš je menda mislil, da tam gori kje med svojimi todelni na Krappfeidu, ki jih je res imel veliko nred seboj, ker naši ljudje so prepametni za take neumnosti, pa tudi dovolj kulturni in izobraženi, da takega psovanja in surovosti ne Prenesejo.
Dr. Metnitz
Je tudi hujskal zoper slovenske advokate S<;Te-(ia mislil Pri tem na svoj žep in žepe mskih advokatov, ki se nič ne branijo -Joških klientov. Izi’ekel se je za mirno t l611!6 Nemcev in Slovencev. Kako si pa piodstavlja Metnitz, je pokazal ta ion m je slišal od navzočih koroških Slo-' encev zunaj.
»Matrikenialschcr«.
^ ‘sak tič poje, kakor mu je kljun zrasel, vsaka živina daje glasove, kakršen gobec ima, in dež. poslanec W i e s e r je kot zadnji govornik govoril tako, kakor pač govorijo suroveži. Imenoval je duhovnike »Matrikenfalscher«. Ali se je pri tem zanašal na svojo poslansko imuniteto?
Anarhist Linhart kot — patriot.
Kot predzadnji je govoril Linhart Rtuja. Linhart je bil socialni demokrat a nar h i s t, prej pa je igral že razne dri politične barve. Znano je, da so anarhi pioti vsaki državi in najhujši sovražil patriotizma. In ta Linhart je kazal na sho a k°t veleizdajalce in razpravi
s mkn mSkie m patriotizmu. Takšnemu mo M o m-, ? eteklo^°’ 80 iskali roke vitez M c t n 11 z, dr. Lemiš, vitez pl. B u r g < ta cvet koroške aristokracije. Dober t< \ sak človek ima pac svoj okus! In zast« mki koroške aristokracije tudi svojega, .um ga res ne zavidamo!
Nemški patriotizem.
Nil kakšen »patriotizem« da misli Ucraini Nemci, kadar govorijo o njei na shodu pokazali. Ko so Slovenci v vor na obdolžitve začeli klicati, so sc ; Kunci krohotati in so dotične našinc metali ven, med njimi g. župnika Polj
Cesarska pesem.
Slovenci so trikrat odkritih