Nemški hrast na slovenskih tleh. »Verband landwirtshaftlicher Genossenschaften« ali po naše Zveza kmetijskih zadrug v Gradcu obsega po slovenskem Štajerskem kakih 30 Rajfajznovih posojilnic. Ko so se te posojilnice ustanavljale, je nemški Johan razlagal lahkovernemu sloverskemu Ivanu, da bodo te posojilnice strogo gospodarske in da se ne bodo prav nič pečale z narodnostjo. Ivan je to rad verjel, dasi je naprej vedel, da mu ne bodo iz Gradca slovensko dopisovali. Prišlo je res tako, da se ta »Verband« noče nič pečati s slovensko narodnostjo. Slovenskim Rajidjznovkam dopošilja nemške knjige in tiskovine, ter jim dopisuje samo po nemško, če pa zahtevaš slovensko uradovanje, te na dolgo in široko poučujejo, da so posojilnice čisto gspodarska zadeva, da tu ne gre umešavati jezikovnih pravic, končno pa ti še prav imenitno rečejo »Unsere Geschaftssprache ist deutsch!« Naš poslovni jezik je nemški! To se pravi, vi Slovenci se le nič ne oglašajte za svoje jezikovne pravice, pri nas je vse nemško, mi se s slovensko narodnostjo ne pečamo, mi vas potrebujemo samo gospodarsko, da si izposojujete naš denar, drugače pa le tiho za vratmi! Najlepše pa se Johan norčuje sedaj iz Slovencev. Nekega dne je dobilo namreč vseh 30 Ivanov vsak po eden nastenski lepak z velikim hrastom, polnim želoda. Na vsakem želodu je ime Rajfajznovke. Tu najdeš n. pr. sledeče želode: Bizeljsko, Radvanje, Hoče, Sv. Trojica v Sl. Goricah, Gomilca, Sv. Miklavž nad Ormožem, Leskovec, Puščava, Ščavnica, Ruše, Zgornja Radgona, Velenje, Vič, Razvanje, Sv. Lenart v Slov. Goricah, Kapele pri Brežicah, Dobje, Št. Vid pri Planini, Sladka Gora, Zdole, Sv. Lovrenc v Slov. Goricah, Sv. Barbara pri Mariboru, Sv. Marjeta pri Moškanjcih, Sv. Barbara v Halozah, Majšperk, Sv. Rok ob Sotli, Polenšak, Dobova pri Brežicah, Oplotnica tid. Ti Ivani so torej na hrastu samiJohani. Neki grof Zedwitz je ta hrast tako osnoval, da med zelenjem hrastovega listja prav dobro razločuješ nemške črnordeče-rumene barve. Ti lepaki vise v omenjenih posojilnicah kot priča slovenske nezavednosti, ki se je vdinjala nemški gospodaželjnosti za ponižno deklo. Ker nam »Verband« ne priznava naših državljanskih jezikovnih pravic in nas gospodarsko uprega v nemštvo, naj tnu ne služimo več niti za hlapca, niti za deklo. Učiteljstvo, ki sodeluje pri teh posojilnicah, blagovoli skrbeti za to, da se na mesto nemških hrastov posadi naše lipe, nemške barve naj se prevlečejo z belomodro-rdečo barvo, iz ponemčenih Johanov se naj izkristalizujejo slovenski Ivani, potem bomo veseli, da se zvitemu Johanu ni posrečilo upreči Slovencevi pod svoj  gospodarski nemški jarem.  Ivan z lipo.