$ r v riffa
GLASILO
DELOVNE ORGANIZACIJE SLOVENSKE ŽELEZARNE, VERIGA n. sol. o.,
LESCE, ALPSKA 43
Letnik XXI Številka Februar 1979
Edvarda Kardelja ni več
Nazadnje se je zgodilo, česar smo se že dolgo bali. Umrl je velikan naše revolucije, genialni teoretik marksistične misli, ideolog socialističnega samoupravnega sistema, večni borec za srečo delovnih ljudi, človek, ki do smrti ni poznal počitka, da s svojim ustvarjanjem izpriča nepremagljivo zvestobo delavskemu razredu in uresničitvi svojih idealov za boljše življenje delovnih ljudi.
Globoko presunjeni smo vse dni nemo strmeli v dogajanja, ki so se kot v težkih sanjah odvijale v čast in spomin na njegovi zadnji poti v Ljubljani. V globoki žalosti in dostojanstveno se je vsa Jugoslavija, Slovenija in še posebej Ljubljana, kjer je bil rojen, poslavljala od moža, ki ni bil samo arhitekt, temveč tudi graditelj monumentalne, gigantske zgradbe samoupravnega sistema in iskrenih medčloveških odnosov, ki je v svoji osnovi pravzaprav tako preprosta.
Kardelj je bil državnik, politik, znanstvenik, vizionar, revolucionar, človek, s katerim je tesno povezana vsa jugoslovanska zgodovina. Zato v tem hipu težko dojemamo vso veličino njegovega dela. Le slutimo jo lahko nekje v svoji sanjski domišljiji. V realnosti pa homo njegov genialni duh spoznavali, ko bomo oblagali, dograjevali, izpopolnjevali in brusili veličastno zgradbo samoupravnega, socialističnega sistema, torej resnično človeških, samo-upravno-ekonomskih in medsebojnih odnosov.
Stal sem ob njegovi krsti na straži časti in spomina. Fascinirajoča je bila kristalna dvorana Izvršnega sveta republike
v težkem rdečem žametu, velikimi venci občin, republik in družbenopolitičnih organizacij ter velikim pravokotnikom urejenega nasada rož, okrog katerega in mimo krste pokojnika se je zbirala reka tihih, prepadenih ljudi, ki so s posebnim spoštovanjem strmeli v številna Kardeljeva odlikovanja in mahagonijasto zrezljano krsto, pokrito s svileno zastavo. Nepozaben je bil borec, eden mnogih, ki se je pred krsto za trenutek ustavil z dvignjeno pestjo ob čelo in pozdravil pokojnika.
Na tisoče ljudi se je zvrstilo mimo krste pokojnega Kardelja. Nepregledna je bila vrsta pred stavbo izvršnega sveta, da izkaže človeku, ki je bil vse svoje aktivno življenje v samem vrhu jugoslovanske partije in vlade, zadnjo čas. Ko sem gledal tiho čakajočo množico v sivem zimskem dopoldnevu, sem bil prepričan, da marsikdo od prezeblih in čakajočih ljudi ne ve mnogo o pokojnikovi pisani besedi in njegovih idejah. Vendar, česar ne vedo o Kardelju, čutijo. In kar so ljudje čutili, so pokazali s počastitvijo v spomin velikemu možu.
Za nas je Kardeljeva smrt še bolj boleča, saj je bil z radovljiško občino še posebej, prijateljsko povezan. Ni bilo leta, da ne bi domoval na Veleni polju ali Pokljuki. Tam se je sestal tudi z našimi občinskimi možmi. »Dokler bom zdržal, bom hodil gor,« je pred dvema letoma dejal lovcu in oskrbniku na Velem polju Janku Rabiču in Stare Fužine, ki ga je izmučenega zaradi bolezni skoraj dobesedno prenesel iz
helikopterja v lovsko kočo. Tovariš Kardelj je imel neizmerno rad hribe, naravo in nadvse dobro se je počutil v okolju na Velem polju.
Zdaj ga ni več. Med nami, delavci, je ostal večen spomin in njegov spomin smo v Verigi počastili s komemorativno sejo delavskega sveta in vseh družbenopolitičnih organizacij. Skromna pa vendar iskrena je bila ta oddolžitev za njegovo delo v prid delavcem.
Zdaj je odšel. Tri dni smo bil tako kot vsa Jugoslavija pogreznjeni v globoko žalost. Ta občutek žalosti nam je ostal in se vsedel v srce. Še več. Ostal je občutek, da smo za dograditev nečesa pomembnega ostali sami, da smo izgubili pravo podporo. Kratko malo, ostal je občutek, da se je odprla velika in globoka rana, ki se bo dolgo celila.
Pot tovariša Kardeja od Speransa in drugih ilegalnih imen, pisca manifesta na Čebinah, Krištofa na Kočevskem Rogu, zunanjega ministra na pogajanjih v Londonu in Lu-xemburgu do univerzitetnega profesorja in pisca »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja«, je dolga in vseskozi plodovita. Ta pot je zdaj mnogo prezgodaj prekinjena. Tovariša Kardelja ni več, da bi jo nadaljeval. Fizično ga ni več. Ostala pa so njegova dela, ki so naša, vsem skupna in ostali smo mi, delavci, da njegova dela nadaljujemo in človeku v prid uresničimo.
Janko Sebastijan Stušek
Proizvodnja v
januarju
Če pogledamo podatke iz preteklih let o prodaji in proizvodnji v prvem mesecu, vidimo, da so pod letnim povprečjem. Tako tudi letošnji januar ni bil izjema. Proizvodni plan smo dosegli 92 % za eksterni trg in 97 % skupno. Realizacija pa je bila nekaj manjša.
TOZD vzdrževanje se je precej približal postavljenim planskim ciljem, saj je proizvodni in prodajni plan dosegla 96 %.
TOZD TIO je bil v januarju najuspešnejši, saj je plan proizvodnje presegel 5 %, prodajnega pa celo 13 %.
Podatek o realizaciji za delov-
Podatki o proizvodnji in prodaji v januarju za preteklih pet let so naslednji (za eksterni trg — delovna organizacija) :
v letih	proizvodnja	prodaja	plan
1975	1.119	934	1.076
1976	1.017	1.126	1.147
1977	992	565	1.336
1978	1.091	1.076	1.359
1979	1.144	1.032	1.238
TOZD vijakarna proizvodnega plana ni dosegla, prav tako zaostaja pri odpremi. Naročila niso usklajena s kapacitetami, za vse vrste izdelkov ni dovolj naročil. Problematične so tudi manjše serije proizvodnje, ki povzročajo znatno višje stroške proizvodnje. Čeprav skušamo kupcem ustreči s tem, da manjše naročilo sprejmemo, se moramo na drugi strani tudi zavedati, kakšne stroške povzročamo.
TOZD verigama je izdelala v januarju 360 ton in s tem presegla plansko obveznost za 2 %. Prodajnega plana ni dosegla. Uspelo nam je uvoziti tri težko pričakovane stroje, s katerimi bo-
Po posameznih grupah izdelkov po nomenklaturi SŽ (v tonah):
no organizacijo kaže na 77 % izpolnitev vrednostnega plana. Se posebno zaostaja izvoz, ki je dosežen količinsko 63 %, vrednostno pa 33 %. Tudi za izvoz velja, da je v januarju vsako leto nižji od letnega povprečja.
Ob koncu naj omenim še to, da bo delavski svet SŽ v zadnjih dneh februarja sprejel gospodarski načrt Slovenskih železarn za leto 1979, v katerem bo začrtana politika razvoja SOZD SŽ v četrtem letu srednjeročnega plana 1976—80. Prav tako bo 4. zbor Interne banke SŽ obravnaval finančni plan za letošnje leto.
Marjana Kozamernik
je bila proizvodnja naslednja —
	plan	doseženo	indeks
VIJAKI	226	188	83
kovinski	8	8	100
sponski	20	13	65
lesni	97	81	84
lesni posebni	101	86	85
zakovice	53	35	66
RAZCEPKE	8	4	50
ŽIČNIKI	9	7	78
VERIGE	721	693	96
navadne metrske	206	250	121
visokoodporne metrske	89	45	51
opremljene	227	195	86
sidrne	199	203	102
ODKOVKI	71	75	106
ŽICA	150	142	95
SKUPAJ	1.238	1.144	91
Koliko bomo v prihodnje zaslužili
Verjetno ni delavca, ki ga ne bi zanimalo, kako bo z njegovim OD, ko bo pričel veljati novi »Sporazum o skupnih osnovah in merilih za razporejanje čistega dohodka in delitve sredstev za osebne dohodke«. Ker bo o tem v prihodnje brez dvoma še dovolj napisano in predebatiirano, naj tokrat opišem le nekaj najbolj bistvenih značilnosti novega sporazuma.
Že doslej je veljalo, da so OD del čistega dohodka in s tem tudi del dohodka; vendar dolgo ni bilo mehanizma, ki bi zagotavljal, da bi se OD gibali v ostri korelaciji (povezavi) z dohodkom in čistim dohodkom.
Panoški sporazum o osnovah in merilih za razporejanje čistega dohodka je postregel z metodologijo sprotnega nadzora gibanja OD v odvisnosti od dohodka in čistega dohodka.
Najvažnejšo vlogo bo odslej igrala dohodkovna mera. Ta je v bistvu razmerje med dejanskim rezultatom gospodarjenja, ki se kaže v čistem dohodku, in normalnim rezultatom gospodarjenja, ki bi ga glede na pogoje, v katerih delamo, morali dosegati. Tako kot normalni čisti dohodek določimo tudi normalne OD, torej tiste OD, ki bi jih smeli izplačati, če bi normalno gospodarili. Če gospodarimo bolje od »norme«, lahko izplačamo tudi večje OD, če pa slabše, pa pač ustrezno manj.
Na vsake tri mesece s periodičnimi obračuni ugotovimo, kako so posamezni TOZD poslova-
li.	Določimo dohodkovne mere in nato poskrbimo, v skladu s solidarnostnim načelom, da ne nihajo za več kot deset odstotkov navzgor ali navzdol. Ko to opravimo, z dobljenim koeficientom pomnožimo normalne osebne dohodke, izračunane kot zmnožek opravljenih ur in urne postavke za določen TOZD. S tem dobi-
mo zgornjo mejo OD ali največjo maso OD, ki si jo lahko razdelimo po kuvertah.
OD med letom pa so akontacije, kajti ko obračunovalke izračunajo OD, še ne vedo, kakšen bo čisti dohodek ob koncu obračunskega obdobja (tromesečje ali leto). Da obračunano maso OD (mesečno ali tromesečno) spravimo v odvisnost od čistega dohodka, moramo maso OD prilagoditi zgornji meji OD, ki je izračunana v odvisnosti od doseženega čistega dohodka.
Za to poskrbi »vrednost točke«. V sporazumu, omenjenem na začetku, je v 21. členu enačba, ki nam pomaga povečati obračunano maso OD do zgornje meje OD oziroma do mase OD, ki jo glede na uspešnost gospodarjenja še lahko porazdelimo.
Če se po vsem povedanem vrnemo na začetek in se vprašamo, koliko bomo v prihodnje zaslužili, potem lahko kot povzetek damo takle odgovor: toliko, kolikor bomo prigospodari-
li.	Ker pa se rezultati našega gospodarjenja kažejo v dohodku, ki je rezultat mnogih dejavnikov (največkrat tržne situacije in stopnje regulative cen) in ne le vloženega dela, je prav, da s prej omenjeno solidarnostjo omilimo striktno vezavo OD na čisti dohodek in tako spravimo višino OD v posameznih TOZD v razumne meje.
Čeprav ne bomo izplačevali pretirano nizkih OD v TOZD z nizko dohodkovno mero in ne pretirano visokih v TOZD z visoko dohodkovno mero, pa moram vseeno poudariti, da bo v prihodnje debelina naših kuvert bolj kot kdajkoli doslej odvisna od našega dela in rezultatov dela.
OD delavcev DSSS pa se bodo formirali nekoliko drugače. O tem pa v eni prihodnjih številk.
Stane Cotelj
Cilji razvoja novih produktov
mo omogočili proizvodnjo zaščitnih verig in visokoodpornih verig.
TOZD sidrne verige je izdelala 423 ton. Odpremila pa je 363 ton. Finalizacija verig ni bila izvršena v celoti zaradi pomanjkanja opreme, pa tudi z materialom smo imeli težave zaradi neustrezne kvalitete. Se vedno je ovira normalni proizvodnji ozko grlo na pregledu, preizkusu in ka-libriranju, kar bomo skušali v prihodnjih mesecih odpraviti. Proizvodnja za interni trg pa je kar 5 % večja od plana in tako je skupni proizvodni plan dosežen količinsko in vrednostno.
TOZD kovačnica je količinski plan dosegla, pri vrednostnem pa zaostaja. Realizacija je precej manjša, kar smo pričakovali zaradi velike odpreme v decembru. Tako so se zaloge gotovih izdelkov ob koncu januarja povečale.
TOZD orodjarna planskih obveznosti ni dosegla. Se zlasti je pomembno vprašanje delovne sile, kar stalno skušamo reševati. Primerno stimulacijo orodjarjev bodo skušali zagotoviti z novim sporazumom in pravilnikom o delitvi osebnih dohodkov, kar je nujno, saj bo v nasprotnem primeru težko zagotoviti normalno delovanje TOZD orodjarne v novih prostorih.
Če izhajamo iz teoretičnih in praktičnih spoznanj in upoštevamo načrtno usklajen razvoj samoupravnih socialističnih organizacij združenega dela, ugotovimo, da je trajen razvoj in stalna rast organizacije združenega dela v tem, da TOZD proizvaja in prodaja produkte po ceni, ki hkrati s pokrivanjem fiksnih in variabilnih stroškov pridobiva planirano akumulacijo za razširjeno reprodukcijo.
Vse dotlej, dokler bo obstajala blagovna proizvodnja, je tržišče tisto, ki v končni obliki vrednoti vloženo delo, da produkt sprejme in mu prizna uporabno vrednost ali pa ne. Potrebno je vedeti :
—	kaj proizvajati in prodajati,
—	komu in kdaj prodajati,
—	po kakšni ceni bodo produkti na tržišču realizirani in
—	po kakšni metodi je potrebno prodajati.
Zavedati se moramo, da ima prav vsak produkt svojo življenjsko krivuljo degeneracije, kar pomeni, da trajnega razvoja in rasti ni, če TOZD ne uvaja v svoj proizvodni program novih produktov, če ne izpolnjuje obstoječih in ne išče novih področij uporabe in novih tržišč. Da bi bila TOZD uspešna v daljšem obdobju, mora skrbeti za nenehno obnavljanje z novimi sredstvi za delo, razvijati mora nove produkte in pridobivati nova tržišča. TOZD, ki se ukvarja samo s kratkoročno rentabilnostjo, lahko takšno gledanje pripelje do stagnacije moči in vloge na tržišču. Kratkoročno mora pripravljati programe vlaganj sredstev za dolgoročne potrebe kot raziskavo in razvoj usposabljanje zaposlenih, kvalitativno izboljšavo informacijskega sistema in izgradnjo novih kapacitet.
Iz tega izhaja, da se mora TOZD opredeliti za cilje, ki za-
sledujejo dolgoročno povečevanje rentabilnosti, ki jo lahko opredelimo z naslednjimi faktorji:
—	stopnje rasti prodaje,
—	povečanje relativnega deleža TOZD,
—	rast dohodka,
—	rast dohodka glede na delež pri prodaji produktov,
—	stalno skrb za uvajanje novih produktov,
—	stalno večanje števila kupcev novih produktov,
—	zmanjševanje cikličnih nihanj v prodaji ter dohodku,
—	pospešeni razvoj samoupravnih odnosov.
Posamezni dejavnik je le element dolgoročnega gibanja donosnosti, medtem ko kot celota zagotavljajo efekten položaj TOZD v okolju, v katerem deluje.
Če so kazalci obračanja sredstev TOZD enaki ali boljši od konkurenčnih TOZD, tedaj TOZD dobro izkorišča svoja sredstva. Pomemben kazalec učinkovitosti je strokovnost kadrov, ki pa je pogojeno s sposobnostjo in tehnično opremljenostjo TOZD.
Franc Hanžič
Ocene dela in gospodarjenja v letu 1978
Za to akcijo so se dogovorili člani ZK, sindikata in mladine na nivoju republike oziroma zveze. Pobudo za to akcijo pa so dali komunisti, nosilec organizacije priprav in razprav pa je sindikat. Prav tako sodeluje mladina, ki bo morala biti v bodoče prisotna pri vseh skupnih akcijah.
Najprej nekaj o delovanju sindikata pri izvajanju ocene izvajanja akcijskega programa.
Verjetno vsi veste, da se je
II.	12. 1978 iztekel rok za ureditev vseh važnejših aktov, ki jih predpisuje ZZD.
Delavski svet DO je 23. 8. 1977 sprejel akcijski program. Ker se takrat še nismo popolnoma zavedali, kakšna naloga nas čaka, pa tudi samoupravljanja ne jemljemo vedno tako, kot bi morali, smo v tem letu sprejeli samo 8 samoupravnih splošnih aktov.
Velika napaka je bila že prepozno narejen akcijski program. Na to je vplivalo tudi več razlogov, ki pa so bili izven DO.
Leta 1978 je bil korigiran akcijski program. Stvar je postala resna in nosilci nalog so pohiteli. Tako smo do 11. 12. 1978 sprejeli vse pomembnejše samoupravne akte, razen s področja pridobivanja prihodka, dohodka in OD. To bo potrebno v najkrajšem času urediti.
V tem času bomo pregledali in ocenili dosedanje delo na tem področju. Osnovnim organizacijam sindikata po TOZD je najpomembnejše, da vsi člani sodelujejo pri oblikovanju samoupravnih aktov s področja prihodka, dohodka in OD. Delovne naloge moramo sprejeti resneje kot v prvih dneh. Od tega bodo odvisni naši OD v bodoče.
O vsebini vseh sprejetih samoupravnih sporazumov pa se bomo pogovarjali in napake odstranjevali. Zato je potrebno vsako nepravilnost poročati v pisarno tajniku DFO.
Komisija za izvajanje ZZD je naredila tudi program izvajanja ZZD v letu 1979. V javni razpravi pa bo tudi samoupravni sporazum o delitvi stanovanj in kreditov.
To oceno obravnavamo skupno z oceno zaključnih računov. To je druga akcija, katere nosilec je sindikat. Ta akcija ni nič novega, to smo obravnavali vsako leto. Letos je bil poudarek na obliki vsebine in obliki razprav.
Najprej smo obravnavali oceno gospodarjenja, kako smo dosegali plane in zakaj jih nismo, jih primerjali s sorodnimi panogami v SOZD, regiji itd., nato pa sprejeli zaključne račune. To oceno so obravnavali po zborih ali skupinah. Ocena naj bi bila razumljiva vsakemu delavcu ali vsaj večini delavcev. Namen tega je, da bi se delavci začeli bolj zanimati za »PRIDOBIVANJE« in ne samo za delitev dohodka. Da bi se pričeli zavedati, da vse, kar se dogaja v DO in predvsem izven nje, financira tudi z našim denarjem.
Če so vodje TOZD oziroma nosilci razlage resno pristopili k delu in so ocene razumljive, so tudi delavci resneje sledili razlagi.
Zavedati se moramo, da smo predvsem delavci v proizvodnji preveč natrpani s papirji. Če hočemo, da bomo samoupravljal« resnično sodelovali, bomo morali pripraviti takšne vsebine razprav, ki bodo točne in razumljive.
Sindikat bo moral v bodoče organizirati take oblike javnih razprav, ki bodo plodnejše od dosedanjih.
Zbore delavcev bomo morali preoblikovati v delne zbore, ali še bolje, obravnave voditi po delovnih skupinah.
Bojan Trseglav
Naš odnos do skupne iniovine
Družbenopolitično
izobraževanje
Družbenopolitično izobraževanje in usposabljanje sta trajni nalogi in osrednja odgovornost vseh subjektivnih sil v DO, predvsem Zveze komunistov kot vodilne sile delavskega razreda v naši samoupravni družbi. Sindikat kot najširša DPO delavskega razreda ima še posebno odgovornost v organizaciji skupne fronte z ostalimi DPO, ZSMS, zveze borcev NOV in ZK.
Vsaka TOZD in DO bi morala imeti poleg ostale kadrovske politike pri rednem in izrednem štipendiranju študija ob delu izdelane še letne in srednjeročne programe družbenopolitičnega izobraževanja. Naša KOOS je za leto 1979 pripravila naslednji predlog družbenopolitičnega izobraževanja:
Izobraževanje in usposabljanje delegatov članov DS v TOZD, DO in SŽ o njihovi vlogi in nalogah za 80 delegatov na dveh seminarjih po osem ur.
Za delegate ZZS in SIS o vlogi in nalogah ter koordiniranem delovanju na relaciji TOZD — konferenca zbora združenega dela — DO in občinska skupščina dvodnevni seminar (za 250 delegatov) po 8 ur.
Usposabljanje članov samoupravne delavske kontrole v TOZD, DO, SOZD SŽ v skladu z določili ZZD (50 članov) dvodnevni seminar po 8 ur.
Usposabljanje članov disciplinske komisije v DO s posebnim poudarkom na spoznavanju in poteku disciplinskega postopka in pravilnika o delovnih razmerjih (30 članov) 8-urno predavanje.
Nadalje se predvideva usposabljanje članov ostalih odborov in komisij o njihovih nalogah s posebnim poudarkom spoznavanja samoupravnih sporazumov, pravilnikov in ostalih splošnih aktov.
Skupni stroški izobraževanja delegatov bi znašali 135.000 din.
Za idejnopolitično izobraževanje in usposabljanje za 15 (predvidenih) novosprejetih članov ZK, za 5 celodnevnih seminarjev.
Za občinsko politično šolo ZK A in B program 8 kandidatov 12 dni. Za dopisno šolo marksizma 2 kandidata.
Srednja politična šola pr CK ZKS 1 kandidat. Šola traja 1 leto in je internega tipa.
Trimesečna politična šola markszma dva kandidata.
Popoldanska predavanja za vse člane ZK v DO skozi celo leto po izbranih aktualnih temah po kongresih ZKS in ZKJ.
Poleg tega se predvideva nabava potrebnega gradiva in literature za članstvo ZK v letu 1979.
Tako bi skupni stroški za izvedbo celotnega programa izobraževanja v ZK znašali okoli 40 tisoč dinarjev.
Družbenopolitično izobraževanje sindikalnih aktivistov, ki zajema politično delo med ljudmi, spoznavanje vloge sindikata, usposabljanje sindikalnih poverjenikov in vodij sindikalnih skupin v TOZD in DSSS itd. (80 udeležencev) 8-urni seminar.
Organiziranost in delovanje sindikatov kot množične družbenopolitične organizacije delavskega razreda (30 delegatov KOOS, KOS SOZD SŽ) 8-urni seminar.
Vloga in metode dela predsednikov, tajnikov, blagajnikov in zapisnikarjev športnih in kulturnih poverjenikov v IO OOS v TOZD, DSSS ter KOOS (50 članov) 8-urni seminar.
Predvidena so tudi popoldanska predavanja za vse članstvo
OOS,	ki to želi, ni sicer o dohodkovnih odnosih, delitvi dohodka in osebnih dohodkov, samoupravljanju delavcev itd. Po predvidevanjih, naj bi se teh predavanj udeležilo okoli 300 članov. To bi bilo 20 ur predavanja v času enega leta.
Za dva člana DO predvidevamo udeležbo na dvomesečni mladinski politični šoli Slovenije.
Predvideni so še seminarji za sindikalne aktiviste OSZS Radovljica in odbora sindikata predelave kovin Slovenije.
Skupni stroški na področju izobraževanja v sindikatu bi tako znašali okoli 72.00 din.
Za program, ki zajema izobraževanje mladih delavcev, ki zajema probleme kadrovanja v naši DO za deficitarne poklice, napredovanje pri opravljanju delovnih nalog, vključevanje mladih v delo družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih organov, delegacij, organiziranosti mladih in t. n., se predvideva 40 udeležencev na dveh 6-urnih predavanjih. Načrtujemo tudi dvodnevni seminar, ki ga organizira ZSMS SOZD SŽ za 16 mladincev.
Skupni stroški za izobraževanje mladih bi tako znašali okoli
20.000	din.
Za izvedbo programa družbenopolitičnega izobraževanja so zadolžena vodstva političnih organizacij in kadrovski oddelek. Vsi skupaj pa se moramo zavedati, da je družbenopolitično izobraževanje in usposabljanje sestavni del temeljne politike našega samoupravnega razvoja in primarna naloga nas vseh.
H. J.
Ni še dolgo tega, ko se je v nekem smislu enovita organizacija ZK DO Veriga reorganizirala v samostojne osnovne organizacije ZK v TOZD in DSSS.
S to reorganizacijo je nastalo osem povsem samostojnih organizacij ZK v DO Veriga, in sicer: TOZD kovačnica — 18 članov TOZD verigama — 14 članov TOZD vijakarna — 18 članov TOZD sidrne verige — 11 članov TOZD vzdrževanje — 9 članov TOZD orodjarna — 5 članov TOZD TIO — 11 članov DSSS — 46 članov
V	vsaki OO ZK, ki ima 10 ali več članov, je izvoljen tudi sekretariat 3—5 članov, ki pripravlja in vodi preko sekretarja aktivno delo v OO ZK.
Vse osnovne organizacije so že pričele s svojim delom posebno OO ZK v proizvodnih TOZD.
Pričakovati je bilo, da bo OO ZK v DSSS kot celota najbolj aktivna, vendar temu ni tako, pa čeprav vemo, da je prav tu največje število članov ZK, med katerimi jih je dosti s sredjo in visoko izobrazbo. Osnovna organizacija s tako kadrovsko strukturo pa bi morala biti vodilo in gibalna sila vsem ostalim OO ZK, predvsem v akcijskem delu znotraj delovne organizacije.
V	povezanosti skupnega dela je bilo čutiti praznino posebno takrat, ko je bilo potrebno aktivirati vse družbenopolitične sile ob pripravah, razpravah in sprejemanju samoupravnih aktov, uveljavljanju zakona o združenem delu, pregledu doseganja načrtovanih delovnih nalog, trošenju finančnih sredstev in podobno.
Predvsem za reševanje teh nalog so poklicani člani ZK, do
Pred približno šestimi leti smo dobili novo moško in žensko garderobo in sanitarije. Vse je bilo lepo urejeno in veselje je bilo priti v te prostore. V umivalnicah pipe in lijaki za umivanje, v kopalnicah tuši za kopanje po umazanem opravilu, lepo urejena stranišča z deskami na školjkah, škatlice za toaletni papir, obešalniki za halje, vrvice za poteg vode. Bilo je pet takih stranišč v nadstropju in eno v pritličju. V prostoru, kjer so pisoarji, vse čisto. Enaka stranišča so tudi na ženski strani v nadstropju in v pritličju. Stranišča v pritličju največ uporabljamo. Toda, če vse to pogledamo danes, nas je lahko sram.
V tem času, to je v šestih letih, se je vse spremenilo, da ne veš več ali si v sanitarijah ali v svinjaku. Pa lepo po vrsti. V moški umivalnici so počasi začeli zmanjkovati ventili za zapiranje vode. Zmanjkale so tudi vse zaščitne kapice na ventilih, s katerimi se voda zapre nasploh. Vode po umivanju tudi ne zapiramo in tako je mnogo odteče, kar je tudi povezano s stroški. Začeli so pokati lijaki, ker smo se obešali nanje. Zato so morali lijake odstraniti ni napraviti korita. Se nekaj ogledal nam je bilo napoti. V moški kopalnici so tuši polomljeni, stojala za milo potrgana, enako tudi obešalniki za brisače, ventili odviti ali odlomljeni, da se ni moč skopati. Zavese potrgane ali odstranjene, na vso žalost pa so začele odpadati še ploščice. Na splošno je stanje v moških in ženskih sanitarijah porazno.
Ne vem, ali se ljudje res ne znamo vesti kulturno tudi v takih prostorih. Ali je res treba stopati na deske in na školjke z umazanimi čevlji? V školjkah je mogoče najti vse od čistilne volne naprej. Vrvice za poteg vode so že zdavnaj potrgane. Vrata stranišč so popisana z raznimi besedili in neslanimi verzi pesniško navdahnjenih avtorjev. Prav tako je vse polomljeno, zavese v kopalnici potrgane ali pa jih ni. V spodnjih sanitarijah je
kraja se morajo angažirati za pozitivno uresničevanje teh nalog ne glede na teoretične meje OO ZK v okviru TOZD ali DSSS.
S tem v zvezi so se sekretarji OO ZK v DO že konec lanskega leta odločili, da se bodo sestajali na rednih posvetih, kjer se bodo pogovorili o delu in enotnosti skupnih akcij za vse tiste naloge, ki zadevajo DO kot celoto, predvsem pa pri izvajanju zakona o združenem delu.
Pri tem so vključeni tudi delegati občinske konference ZK občine Radovljica, ki povezujejo po dve in dve OO ZK v TOZD in katere so jih tudi izvolile kot delegate za občinsko konferenco ZK.
Na prvem sestanku so sekretarji tudi konkretno določili delegata OK ZKS, katerega naloga je skrbeti za sklic in gradivo posveta po zahtevi sekretarjev ali lastni presoji.
Tako so bili sklicani že 4 posveti sekretarjev, na katerih smo se dogovorili o izvršitvi določenih nalog znotraj DO in nalog občinskega komiteja ZKS Radovljica, kakor tudi ostalih tekočih nalog.
Dogovori sekretarjev na teh posvetovalnih sestankih dokaj pripomorejo k lažjemu in enotnejšemu pristopu za rešitev nalog, s katerimi se soočajo OOZK v TOZD.
Obliki timskega načina dela, ki smo ga trenutno osvajali, bo vsekakor treba posvečati vso pozornost. To jedro osnovnih organizacij ZK naj bi bàia os, ki se nenehno vrti v smeri aktivnega dela, ki pa mora predvsem služiti kolektivu za boljši jutri.
S. Lipuš
še huje: uničen inventar, voda po tleh, odvraten smrad ... Zakaj? Našel se je pač nekdo, ki mu vse to ni bilo všeč in je moral s čevlji brcniti v odtok, da je cev odtoka zverižena, voda pa seveda teče po tleh.
V zadnjih dveh letih je bila moška umivalnica obnovljena s koriti, vsi manjkajoči ventili za zapiranje vode pa obnovljeni. V kopalnici so popravili tuše, jih
fiksno pritrdili, pa smo zopet vse potrgali in polomili, tako da je danes uporaben samo en tuš in še ta je bil obnovljen pred kratkim, ostale pa ta usoda še čaka. Toda koliko časa bo zdržal? Nedavno so tudi predelali odtok v prostoru s pisoarji. Obnovljene so tudi deske na straniščnih školjkah, vendar jih je že načel zob časa, ker stopamo nanje. Saj doma tega ne delamo. Ali ne? Od petih stranišč sta uporabna
samo dva! Navsezadnje pa so nam zaprli še stranišče v pritličju, ki bo zaprto, dokler ga ne bodo popravili.
Pritožujemo se, zakaj se ne popravi stranišče v pritličju, da ne bi tekla voda po tleh. Ce bi ga uporabljali tako, kot se spodobi, popravilo sploh ne bi bilo potrebno. V moški garderobi so bila stekla na oknih že večkrat zamenjana, ker jih navdušeno razbijamo. Enaka usoda je s steklom na vhodnih vratih. Navsezadnje smo začeli razbijati tudi stikala za prižiganje luči v umivalnici. Zaradi takega ravnanja lahko pride do nesreče.
IN KDO VSE TO DELA? MI! ZAKAJ? Ker nimamo nič zavesti, da je vse to naše. IN KDO VSE TO fLAČA? MI! Za vsa ta popravila je treba plačati velike vsote denarja. Podatkov o tem, koliko smo za vse to plačali, nisem mogel dobiti, vendar ta sredstva gotovo niso majhna. Vsa ta sredstva za obnovo in popravilo gredo iz naših žepov, od našega vsakodnevnega zaslužka. Vendar se tega premalo ali pa sploh ne zavedamo. Ali ne bi bilo bolje, da bi za ta denar nabavili orodje ali druge potrebne stvari?
Ne vem, ali smo doma v svojih domovih tudi taki vandali in vse polomimo, stopamo na straniščne deske, trgamo vodne ventile itd. Mislim, da ne. V tovarni pa si mislimo, polomimo, saj ni naše, saj bodo popravili in plačali drugi. Pa se krepko motimo. Vse to je naše in vse to plačamo MI.
Emil Selan
Do kdaj tako?
Naslov pravzaprav ne odkriva namena tega članka. Namenjen je vsej slovenski predelovalni industriji, ki v zakotnih starih stavbah, skriva muzejske primerke strojev vseh mogočih vrst in porekla, ki pa jim še vedno štejemo udarce in merimo njihovo tržno vrednost.
V tem tudi mi nismo izjema. Šele pred kratkim smo zadnjič vklopili črne nestvore. Zadnjič so se zavrtela pogonska kolesa in zaječale utrujene ročice. Letnica 1910 bi bila v čast marsikateri mnogo mlajših starini v tehničnih muzejih širom po svetu. To so bili stroji za izdelavo vozlanih ali patentnih verig. Usoda teh strojev je bila dokaj čudna in zanimiva. Vse od leta 1922, ko so prispeli iz sosedne tovarne verig v Beli peči, so bili pravzaprav nomadi. Nikoli dolgo na enem mestu, povsod in vsakomur napoti, strašno glasni in po svoji tehnični zasnovi v obup svojim urejevalcem. Kje vse niso bili montirani! Bili so v stari ročni kovačnici; pa v skladišču za žice, v delu bivše vijakarne, pod stopnicami garderobnega hodnika, v sedanji žebljarni, v bivši pisarni skladišča in nazadnje malo na prostem in malo v verigami, kakor je pač planerju prerokovala ciganka. Pa šalo na stran, čeprav je resnična. V svojem času so bili ti stroji tehnično zanimivi, njihov izdelek pa splošno znan in na trgu zelo iskan. Mesečna proizvodnja se je včasih povzpela tudi do 120 ton. Uporaben je bil za vse mogoče namene: od verig v metrih do opremljenih. Zašel je celo v Afriko in Singapur v 100.000 kosih. Čemu so te verige služile, se še danes sprašujemo. Tem strojem je bilo nekajkrat načrtovano, da jih bodo ponudili drugod. Zavetje so jim ponujali celo bloški smučarji. Tako so tudi sklenili svojo pot. Iz skrajnega severozahodnega dela — tromeje — so se preselili na vojvodinska tla tik ob madžarski meji. Najbrž tu še ne bodo mirovali. Nekaj tisoč vozlanih členov bodo še verjetno napletli. Odvisno bo od spretnosti rok urejevalcev, kajti naši so bili na njih že pravi umetniki. Nekaj desetin podlog, pločevine in »šajbic« je krasilo njihov mehanizem, ravno prav postavljenih ih uravnoteženih. Gorje novincu, svoje pomočniško spričevalo je lahko vrnil mojstru. Ob njih so vztrajali najbolj vztrajni in najbolj trmasti. Bilo jih je kar za močno desetino — Jernej, Marjan, Janez, Peter in drugi, najdlje Heli. Celih dvaindvajset let je prenašala njihovo razbijanje in nikoli ni bila nejevoljna.
Tako! Pot desetih veteranov se je zaključila. Krepko namazani (saj za zadnjo pot) čakajo na odpremo. Deset evidenčnih številk je izbrisanih iz seznama sredstev. Sklep delavskega sveta je pravnomočen. Prevelika izguba na domačem in tujem trgu ni dovoljevala tovrstne proizvodnje. Tudi stroji so onemogli. Nekaj podobnih še čaka na podbno usodo — pri nas in drugje — zato torej ob zaključku: do kdaj tako?
Kob
Dogovor o bodočem delu
Naši
50-letniki
Uredniški odbor se je odločil za novo rubriko z naslovom Naši 50-letniki. Do te zamisli pa ni prišlo zaradi tega, da bi z objavljenimi imeni jubilantov izpolnili strani našega časopisa.
Ne, saj to so naši delavci, ki so šli skozi vse faze razvoja družbe in so v težkih časih prispevali znaten delež k današnjemu napredku. To so delavci, ki čutijo v sebi zavest, da je ustvarjalno delo tisto, ki bo dalo košček boljšega kruha posamezniku in družbi. Njihov delež je vgrajen v uspehih naše delovne organizacije. S svojimi bogatimi dolgoletnimi izkušnjami naj bi bili vzorniki mlajšim.
V mesecu januarju so praznovali 50. življenjski jubilej naslednji naši delavci:
VODIŠEK NEŽKA — TOZD vijakarna:
Rojena 7. 1. 1929 v kraju Boštajn, občina Sevnica. V naši delovni organizaciji se je zaposlila 18. 5. 1953. Razporejena je na delovno mesto pomočnika skladiščnika orodja.
FRANCKA DOLINAR	MARTA BASTARDA
DOLINAR FRANCKA — TOZD sidrne verige:
Rojena 28. 1. 1929 v kraju Žirovski vrh, občina Škofja Loka. V delovno razmerje je stopila v našo delovno organizacijo 21. 8. 1964. Predhodnih zaposlitev ni imela. Zaposlena je na delovnem mestu čistilke v TOZD.
BASTARDA MARTA — TOZD verigama:
Rojena 27. 1. 1929 v kraju Črenšovci, občina Dol. Lendava. Z našo delovno organizacijo je sklenila delovno razmerje 2. 1. 1951. Razporejena je na delovno mesto pomožnega kontrolorja v TOZD. Tovarna verig je edini njen delodajalec.
MILAN GREGORIČ
JOŽE ŠTUHEC
Priprave
na
mladinske
delovne
akcije
Lani je iz naše občine sodelovalo na mladinskih delovnih akcijah okoli 70 brigadirjev. Štab MDA pri OK ZSMS Radovljica ima stalno mladinsko delovno brigado »Stane Žagar«, ki je lani sodelovala na dveh zveznih akcijah, in sicer maja na »Ša-mac—Sarajevo« in avgusta na »Podrinje—Kolubara«, kjer je brigada prejela priznanje Trak akcije.
Tudi to leto bo štab MDA pri OK ZSMS Radovljica moral izvršiti nekaj zahtevnih^ nalog. Tako bo MDB Stane Žagar letos sodelovala kar ma treh akcijah. Prva bo zvezna in bo junija v Makedoniji v kraju STREŽEVO. Tako kot lani, ko so brigado sestavljali mladi iz naše občine in iz sosednih občin — Tržiča in Škofje Loke (na MDA Šamac— Sarajevo), bo verjetno tako tudi letos za Streževo. To bo predvsem zaradi tega, ker sledita še občinska akcija na Pokljuki v juliju in v avgustu Slovenske gorice 79. Zaradi tega štab ne bo mogel zagotoviti zadostnega števila brigadirjev iz naše občine.
Na zvezno MDA Streževo bomo poslali okoli 300 brigadirjev iz naše občine, predvsem iz delovnih organizacij, ki za razliko od šol lahko zagotove brigadirje.
Na občinski akciji, ki jo financira Skupščina občine Radovljica, bo julija (3 tedne) sodelovalo okoli 40 brigadirjev iz naše občine in pobratenih občin Brusa in Svilajnaca; tako se bo krepilo bratstvo in enotnost, ki je eden izmed prvih ciljev mladinskih delovnih akcij. Naselje brigadirjev bo verjetno v vojašnici, urejali pa bomo cestne bankine.
Na republiško akcijo v Slovenske gorice pa bo odšlo okoli 45 brigadirjev iz naše občine. To bodo v večini dijaki in učenci in nekaj delavcev, ki bodo v avgustu lahko dobili izredni dopust. Štab MDA ima pred seboj pomembne naloge, saj je treba na MDA poslati okoli 80 brigadirjev, poleg tega pa pripraviti in izvesti občinsko akcijo na Pok-kljuki. Zanjo so se priprave začele že decembra.
Največ bo treba storiti pri evidentiranju brigadirjev in seveda zagotoviti njihovo sodelovanje na akcijah. Predvsem bo treba najti skupen jezik z OZD, ki naj bi zagotovile določeno število brigadirjev za udeležbo na akcijah in jim seveda omogočile nadomestilo osebnega dohodka za čas, ki ga bodo prebili na akciji.
... oj akcijo, škola mog života, u tebi sam proveo mesec dana života...
M. E.
STANKO SIMONČIČ
V tem mesecu so praznovali 50 jubilej:
GREGORČIČ MILAN — TOZD vijakarna:
Rojen 24. 2. 1929 v Zg. Dobravi, občina Radovljica. V naši delovni organizaciji je zaposlen od 12. 11. 1951. Zaposlen je na delovnem mestu skupinovodja — urejevalec žebljarne.
ŠTUHEC JOŽE — TOZD vijakarna:
Rojen 28. 2. 1929 v kraju Logarovci, občina Ljutomer. Z našo delovno organizacijo je sklenil delovno razmerje 6. 8. 1962. Zaposlen je na delovnem mestu stiskalca.
SIMONČIČ STANKO — TOZD kovačnica:
Rojen 7. 2. 1929 v kraju Cerovi Log, občina Šentjernej. V naši delovni organizaciji zaposlen od 2. 12. 1960 dalje. Razporejen na delovno mesto podajalca I.
Vsem jubilantom iskreno čestitamo, jim želimo trdnega zdravja ter nadaljnjih uspehov in dobrega počutja na svojih delovnih mestih.
B. Š.
Tretji zbor Interne banke SŽ
Ob koncu januarja smo bili gostitelji delegatov 3. zbora Interne banke. Ob konstituiranju Interne banke smo se domenili, da bo zbor vedno v drugi delovni organizaciji, tako da bodo vse članice Interne banke prišle na vrsto. V preteklem letu je bil prvi zbor v Ljubljani, ker je bil ustanovni, drugi pa na Jesenicah.
Ko so se zbrali vsi delegati v dvorani, jih je pozdravil glavni direktor Golc Vinko. Ena od točk dnevnega reda je bila tudi podaljšanje roka odplačila anuitet za sovlaganje v izgradnjo nove orodjarne ln TIO. S tem v zvezi je tehnični direktor Noč Pavel delegatom razložil načrt izgradnje, pa tudi težave, s katerimi se dnevno srečujemo in ki so razlog za zakasnitve.
Kljub slabemu vremenu smo si po teh pozdravnih govorih ogledali gradbišče, ki je bilo sicer v tistem času zaprto. Ker večina delegatov ni poznala naše proizvodnje, nas je vodja ŠPIK peljal skozi TOZD kovačnico, sidrne verige in verigarno. Spoznavanje proizvodnje in izdelkov v posamezni DO sigurno koristi delegatom pri odločanju o politiki Interne banke, predvsem pri naložbah.
Dnevni red 3. zbora je zajemal sprejem statuta Interne banke, sprejem ugotovitvenega sklepa o veljavnosti Samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev rezerv, v javno obravnavo pa je bil dan Samoupravni sporazum o združevanju sredstev za investicijske naložbe. Sporazum o
združitvi Tehno-Impeks v SŽ pa je bil umaknjen z dnevnega reda, ker ga nekateri TOZD v Železarni Jesenice niso potrdili, postopek sprejema pa zahteva popolno soglasje vseh podpisnikov.
Ljubljanska banka je posredovala v razpravo predlog delitve dohodka banke med članice. Ta predlog so obravnavali zbori delavcev v februarju. Prav tako pa ga je obravnaval tudi zbor Interne banke, saj je Interna banka članica LB — Gospodarske banke. V tem predlogu navajajo način delitve dohodka banke med članice, in sicer po določenem razmerju med tistimi, ki združujejo sredstva, in tistimi, ki ta sredstva upravljajo.
Po obravnavi poslovanja članic v devetmesečnem obdobju preteklega leta, je sledil predlog o spremembi rokov pri investicijah, kjer sodeluje Interna banka, in sicer odpraševalna naprava v Železarni Jesenice ter gradnja orodjarne in TIO v Verigi. Delegati so sprejeli sklep o podaljšanju roka črpanja sredstev do 31. 5. 1979, prva anuiteta pa bo zapadla v plačilo 1. 1. 1980.
Ob koncu je zbor Interne banke na osnovi opravljenega postopka razpisne komisije imenoval direktorja Interne banke Cetinski Andreja. Ob izvolitvi se tudi mi pridružimo čestitki delegatov in mu zaželimo dosti delovnih uspehov pri vodenju Interne banke in pri razvijanju dohodkovnih povezav med članicami Slovenskih železarn.
M. K.
V slogi je moč
TOZD kovačnica je v polletnem periodičnem obračunu izkazovala zelo dober poslovni uspeh, saj je ustvarila poleg določene nadpredpisane amortizacije, še čez 2,600.000 din ostanka čistega dohodka. Toda že v začetku drugega polletja je pričel poslovni uspeh usihati, predvsem zaradi znanih povišanj materialnih stroškov, ki so močno presegli planirane. Zaradi desortira-nosti ladijske opreme, smo morali nekatere produkte proizvajati izven rednega delovnega časa, kar je vplivalo na določeno povečanje izdelavnih stroškov. Kljub izredni realizaciji produktov (v primerjavi z letom 1977 so bili kar za 30 % večji), so se večale zaloge gotovih izdelkov.
Vsi ti pojavi so narekovali takojšnje ukrepanje družbenopolitičnih, samoupravnih in poslovodnih organov. DS TOZD je na os-
novi temeljitih informacij sprejel določene sklepe za saniranje nastale poslovne situacije. Med drugim je tekla akcija za zmanjšanje zalog gotovih izdelkov. V ta prizadevanja je bil vključen referat za TOZD v komercialni službi. Kljub povečani realizaciji v letu 1978, je komercialni službi uspel podvig, da je TOZD uspela znižati zaloge in odprodati v decembru kar za 5,000.000 din blaga čez določeni mesečni prodajni plan.
TOZD pohvalno ocenjuje sodelovanje in prizadevanje komercialne službe ter s tem demantira, da je prepad med TOZD in DSSS vse večji. Prav gotovo bo takšno sodelovanje pomembno napotilo v nadaljnjem družbenoekonomskem razvoju proizvajalnih sil.
Franc Hanžič
Manj nesreč pri delu
Raziskovanje nesreč pri delu in ugotavljanje njihovih vzrokov je izrednega pomena, da lahko na vseh področjih dela preventivno ukrepamo. V zakonih, ki urejajo zdravstveno, socialno, delavno in drugo področje, se šteje za nesrečo pri delu naslednje:
—	neposredni in kratkotrajni mehanični učinki (udarci, urezi);
—	neposredni iin kratkotrajni fizikalni učinki (padci oseb, predmetov) ;
—	kemični učinki (kisline, lugi in ostale zdravju škodljive kemikalije) ;
—	poškodbe, ki so posledica hitre spremembe položaja telesa (refleksni gibi pri lovljenju padajočih predmetov);
—	nenadne obremenitve telesa (dvig težjih predmetov nad 15 kg za ženske in nad 25 kg za moške ;
—	poškodbe, ki nastanejo na službeni poti, poti na delo in z dela.
Sedaj vemo, kaj vse je lahko nesreča pri delu, vprašamo pa se, kako to nesrečo prijavimo.
V naši delovni organizaciji imamo interni obrazec za prijavo nesreče pri delu, ki ga kot veljavnega sprejmejo v naši obratni ambulanti, seveda pravilno izpolnjenega in podpisanega. Vsaka nesreča mora biti prijavljena v 24 urah, kasnejše prijave niso veljavne. Služba varstva pri delu po prejemu interne prijave izpolni uradni obrazec za prijavo nesreče in ga pošlje v obratno ambulanto. Obenem opravi vodja službe SVD raziskavo nesreče in se ravna po ustreznem navodilu, ki je izšlo lani v Ur. listu SRS 9/78.
Pri raziskavi mora ugotoviti vzroke nesreče, na primer:
—	opustitve in kršitve varstvenih ukrepov in normativov (nesmotrno delo pri dvigovanju, prenašanju, neuporaba zaščitnih sredstev itd.);
—	ugotavlja, če so izvedeni in zagotovljeni splošni in posebni varstveni ukrepi in normativi;
—	ugotavlja, če so vzroki morda ekološki vplivi delovne okolice, nevarne in škodljive snovi;
—	ugotavlja, če se posebno nevarna in škodljiva dela izvajajo, kot zahteva tehnološki proces, ki upošteva nevarnosti itd.
Spoznali smo dolžnosti delavcev, ki so dolžni urediti vse, da bi se nesrečam izognil.
Smotrno delo, upoštevanje navodil predpostavljenih, uporaba predpisanih zaščitnih sredstev mnogokrat zmanjšajo ali celo preprečijo nesreče. Vsaka improvizacija, podcenjevanje nesreče se nam lahko maščuje. Mnogokrat si mislimo: »Saj sem že stokrat to takole opravil.« Pozabimo pa, da nam stoprvič to lahko spodleti.
Vse premalo smo samokritični. Ne pomislimo na to, da smo pravzaprav sami krivi, če se poškodujemo, seveda pa tudi ne občutimo nobenih sankcij v primeru, ko ne upoštevamo dogovorov in normativov. Kadar delamo malomarno, se poškodujemo, če poškodujemo družbeno imovino, nas nihče ne pokliče na odgovornost, ni se nam treba bati disciplinske komisije. Nihče ne obračuna nastale škode, ki smo jo povzročili sebi in kolektivu. Glavno je, da nesrečo prijavimo, si umijemo roke, gremo k zdravniku in petnajstega dobimo enako debelo kuverto, kot če se ne bi prav nič zgodilo. Taki smo !
Malo me je zaneslo od teme, vendar naj zapisane misli ostanejo v premislek.
Služba varstva pri delu v naši DO se tudi trudi, da bi delovala čim bolj strokovno na področju tehničnega, ekološkega, požarnega in zdravstvenega varstva. Pri vsakodnevnem delu imamo seveda tudi težave, kdo jih pa nima.
V	letu 1978 smo bili po našem mnenju dokaj uspešni, saj se je število nesreč v primerjavi z letom 1977 zmanjšalo za 23 %, število izgubljenih delovnih dni pa za 39 %. Pri podrobnejšem pregledu vseh nesreč kaže, da okoli 30 % nesreč predstavljajo take, za katere ni potrebno več kot tri dni bolniškega staleža. Pregled in primerjava števila nesreč lani z letom 1977 nam kaže zmanjšanje za 33 % v skupnih službah, 22 % v TOZD verigar-na, 66 % v TOZD orodjarna, 28 % v TOZD sidrne verige, 33% v TOZD TIO, 44% v TOZD vzdrževanje. Povečale so se nesreče v TOZD vijakarna za 33 % in TOZD kovačnica za 20 %. Vzroki vseh nesreč pa so nesmotrno delo, podcenjevanje nevarnosti, delovni stroji, transporterji, delovna pota in tako naprej.
Na področju ekologije dela so rezultati še bolj malo vidni kljub temu, da je bilo vloženega veliko dela in truda. Opravljene so bile ekološke meritve delovnih mest, narejeni predlogi za sanacijo tistih, ki niso ustrezali, opravili smo meritve dimnih plinov in hrupa v okolici, izdelana je bila raziskava o uporabi, porabi in delu z emulzijami v naši delovni organizaciji. Vsakodnevno zasledujemo kakovost galvanskih odpadnih voda in ostalih odpadkov, dajemo predloge in izvajamo opravila za ureditev teh vprašanj.
V	naši DO se ekolog ukvarja tudi s preverjanjem kvalitete in naročanjem osebnih zaščitnih sredstev. Kvaliteta le-teh je večkrat vprašljiva in pošiljke zavrnemo, vendar smo mnogokrat na tem, da nimamo izbire in vzamemo, kar nam ponudijo.
V	preteklem letu smo za osebna zaščitna sredstva porabili 704.963,15 dinarjev. Precej tega je šlo na račun povečane porabe rokavic. Upajmo, da smo porabo rokavic povečali ne na račun njihove kvalitete, ampak na račun zmanjšanja nesreč pri delu.
Na področju požarnega varstva smo v letu 1978 opravili nekaj pomembnejših nalog. Sklenili smo pogodbo za redne preglede in preizkuse gasilnih aparatov in uvedli točno evidenco le-teh. Opravljeni so bili vsi pregledi gasilnih aparatov, zastarele in iztrošene pa smo zamenjali. Poskusili smo uvesti kadilne prostore, posebno na takih mestih, kjer je večja požarna nevarnost npr. drgalniea in lakirnica v TOZD verigama, vsa skladišča, IPSEN, plinska postaja, projek-tiva, konstrukcija, kopirnica, in na mestih, kjer so zdravju škodljive snovi, npr. kalilnica, galva-nika, sidrne verige.
Pri tem pa smo naleteli na veliko nerazumevanje vseh delavcev, tudi vodilnih. Prisotno je namreč mišljenje, da predelujemo »železo« in je nevarnost požarov zelo majhna. Število zabeleženih požarov nam daje drugačno sliko. Od 26 začetnih jih je bilo 12 v TOZD sidrne verige, 5 v TOZD verigama, 3 v TOZD orodjarna, po dva v TOZD vzdrževanje in kovačnica, v TOZD vijakarna in skupnih službah pa po en začetni požar.
Nastala škoda ni bila velika, ker je bil ogenj hitro zadušen. Vzroki začetnih požarov so bili največkrat iskre, ki so priletele na čistilno volno, nepremišljeno odvrženi ogorki, pregreto kalilno olje, neurejenost okoli delovnih strojev, kar spet kaže na naš odnos do dela.
V	ambulanti prve pomoči sta bolničarki, ki delata na dve izmeni, lani opravili nad štiri tisoč raznih storitev od previjanja poškodb, nudenja prve pomoči pri opeklinah, vrezninah, vbodih, glavobolih, zobobolih, prehladu, slabostih itd. Merili sta krvni pritisk in mnogim svetovali obisk pri zdravniku.
M. M.
Ob odhodu tov. Smoleta na novo
delovno dolžnost
Tovariš JANEZ SMOLE, vodja TOZD sidrne verige, odhaja na novo delovno dolžnost. Imenovan je za predsednika občinskega sindikalnega sveta radovljiške občine, kar je v sedanjem času, ko smo priče izredno intenzivnemu družbenoekonomskemu razvoju in razvoju političnega sistema v naši socialistični samoupravni skupnosti, še posebej zahtevno in nadvse odgovorno delo.
Čeprav se zavedamo, da nas zapušča vesten delavec in strokovnjak specialist za področje električnega varjenja, delavec z bogatimi delovnimi izkušnjami, smo vendarle ponosni, da so naši ljudje družbeno priznani in delegirani za opravljanje najzahtevnejših nalog tudi izven delovne organizacije.
Čeprav odhaja tov. Smole na vsebinsko drugačno področje dela, kateremu teoretska podlaga so družbenoslovne vede, mu kot aktivnemu družbenopolitičnemu delavcu in predanemu komunistu, ki je doslej opravljal vrsto odgovornih funkcij in bil kot predsednik komisije za ustanavljanje temeljnih organizacij združenega dela gonilna sila v procesu ustavne preobrazbe po letu 1973, ne bo težko tvorno prevzeti krmila občinske sindikalne organizacije.
Prepričani smo, da se bo tov. Smole rad vračal med nas, in nam pomagal s svojim znanjem, kadar ga bomo prosili za pomoč in nasvet, pa tudi zato, da bo kot tehnik spremljal razvoj DO, predvsem za TOZD sidrne verige, v katerega je vlagal vse svoje delo in sposobnosti.
Ob slovesu naj tov. Smoletu povemo, da je kot predsednik občinskega sindikalnega sveta, še vedno naš, da mu v novi vlogi popolnoma zaupamo, želimo veliko delovnih uspehov, ter se mu zahvaljujemo za opravljeno delo v naši tovarni.
Sodelavci
Kadrovske vesti
(januar 1979)
NOVOSPREJETI
Tehnični sektor: Čimžar Marjan
Finančni sektor: Maček Janko
Splošni sektor: Potočnik Helenca
Sidrne verige: Kunčič Matija, Ažman Anton
Verigama: Mučič Nikola, Bedek Janez, Gabrič Fikreta
Orodjarna: Polajnar Darko
ODŠLI
Tehnični sektor: Vovk Janez
Vzdrževanje: Logar Boris, Jutriša Milan, Osenčič Sašo, Sofič Mev-ludin
Orodjarna:,Pejič Brane
Kovačnica: Šaruga Dušan
TIO: Praprotnik Jože, Franko Ignac
POROČILI SO SE
Šabič Ferid iz kovačnice Hajrič Bajro iz kovačnice Zupan Milan iz vdrževanja Ažman Valentin iz vzdrževanja Stejič Radosava iz verigarne
RODILI SO SE
Todorovič Vasu iz TOZD sidrne verige, sin Mladen Kodraš Ivu iz TOZD sidrne verige, hči Nadja Šlibar Marjanu in Bojani iz TOZD verigama, sin Klemen Todorovič Cviji iz TOZD vijalkarna, sin Mladen Mali Matevžu iz TOZD vijakarna, hči Darja Legat Majdi iz TOZD vijakarna, hči Metka Mulej Branetu iz TOZD vzdrževanje, sin Gregor Valant Jožetu iz TOZD vzdrževanje, hči Simona Kokalj Janezu iz TOZD vzdrževanje, hči Alenka Ličar Alojzu iz TOZD vijakarna, sin Aleš Simič Dragici iz TOZD kovačnica, hči Željka Kolarevič Zijadi iz TOZD kovačnica, sin Nedžad Hančič Ivanki iz TOZD kovačnica, hči Karmen
Iz kadrovskega oddelka
Članke za prihodnjo številko sprejemamo do 14. 3. 1979!
Ob
dnevu
žena
Listam po koledarju. Med navadne, z delom in skrbmi izpolnjene dneve so vtkani dnevi s posebnim obeležjem — prazniki. Zakaj pravzaprav so prazniki in čemu služijo? Zato, da se spomnimo posebnih dogodkov v zgodovini ali začetkov zgodovinskih dejanj, ki so pomembno vplivala na naše sedanje življenje in dogajanje. Da se ozremo nazaj na prehojeno pot, predvsem pa da se spomnimo, k čemu nas prazniki zavezujejo.
V	mesecu marcu je eden takih praznikov dan žena. Ob ocenitvi prehojene poti si moramo priznati, da smo v boju za popolno enakopravnost ženske dosegli veliko, a vendar ne vsega. Še vse preveč bremen preteklosti nosimo s sabo — doma, v delovnih organizacijah, kjer smo zaposlene in pri družbenem udejstvovanju. Ustava in zakoni, ki urejajo posamezna področja družbenega življenja, izrecno poudarja, da so vsi občani enakopravni pri pridobivanju izobrazbe ter pri zasedanju delovnih mest in vseh funkcij v družbi. Vsaka praksa, ki tega ne upošteva, je torej nezakonita in protiustavna.
In vendar prav tu naletimo na razkorak, na dolgo pot med možnostmi, ki nam jih daje ustava, in dejanskimi možnostmi, na katere ženske naletimo v vsakdanjem življenju. Ob tem se spomnim besed tovariša Tita, ki jih je pred leti izrekel ob neki priložnosti: »Vedno se jezim, ko pridem v kako tovarno ali kam drugam, pa se začno pogovori. Na kosilu še sedi tu in tam kaka ženska, pri razgovorih, ko se zbero vodilni ljudje, pa ni žensk, morda včasih kje ena ali dve. V tem smo še zelo zaostali. To bi morali pospešiti.«
V	teh besedah je zaobsežen celoten položaj ženske v združenem delu. Seveda ne smemo trditi, da smo vsi enako sposobni, ustvarjalni in prodorni, vendar to vsekakor ni odvisno od spola, temveč od marsičesa drugega, tudi od tega, koliko človek lahko uveljavi svoje sposobnosti. Žal se vse prepogosto dogaja, da na mnogih delovnih mestih, za katere se zahteva višja kvalifikacija in pomenijo višji rang, ne zaposlijo ženske, če je le mogoče za to dobiti moškega.
Naslednje področje, na katerem smo ženske veliko premalo udeležene, je proces odločanja v našem delegatskem sistemu. Pri nas smo ženske udeležene v združenem delu nekaj manj kot petdeset odstotno, medtem ko je udeležba žensk pri odločanju v posameznih samoupravnih organih veliko manjša. Pri tem je še najboljša situacija po delovnih organizacijah. Tudi v organih krajevnih skupnosti srečujemo še sorazmerno dosti žensk, medtem ko jih je v občinskih in republiških skupnostih pri odločanju udeleženih zelo malo.
Še najbolj pa nas ženske dediščina preteklosti bremeni v najmanjši družbeni celici, to je v družini. Gospodinjstvo, skrb za vzgojo otrok, pomoč otrokom pri učenju je v največ primerih domena žena in mater. In prav ta dvojna obremenjenost žensk je pogosto tudi vzrok za to, da se tako malo uveljavljamo v družbenopolitičnem življenju. Verjetno bo take, v bistvu patriarhalne odnose v družini težko izkoreniniti, ker — priznajmo si — moškim vloga »družinskega poglavarja« še kako ustreza. Tudi na zaposlitev svoje žene marsikateri mož gleda le kot vir dodatnega zaslužka v družinskem proračunu in ne s stališča, da delo ženo osebnostno izoblikuje in ji daje možnost, da svoje sposobnosti razvija in jih uveljavi.
Zato se mi zdi nesmiselno govoriti o emancipaciji žensk, temveč naj bo to celovit proces, ki naj zajame tako moškega kot žensko. Če naj bo enakopravnost res taka, kot nam je zagotovljena z ustavo, je osveščenost potrebna na obeh straneh.
Civilna zaščita — ravnanje ob znamenju za alarm
Da bi se ljudje ob nevarnosti napada iz zraka, drugega napada ali naravne nesreče zavarovali pred nevarnostjo, jih je treba nanjo opozoriti.
Center za opazovanje, javljanje, obveščanje in alarmiranje ima nalogo zbirati podatke o nevarnosti napadov iz zraka, o kemični, radiacijski in drugih nevarnostih v vojni ter o nevarnostih naravnih nesreč in o tem obveščati prebivalstvo.
Najpogastejši pripomoček za obveščanje prebivalstva o omenjenih nevarnostih so alarmne sirene. Za ta način obveščanja so predpisana enotna alarmna znamenja.
Ravnanje ob znamenju za nevarnost napada iz zraka
Ob znamenju za nevarnost napada iz zraka, ali če smo tako obvestilo sprejeli po radijskem sprejemniku, moramo kar najhitreje storiti vse, kar je potrebno, nato pa pohiteti v zaklonišče. Računati moramo namreč s tem, da bo opozorilu hitro sledil napad.
Ce smo v STANOVANJU, moramo brž zapreti vodovod in plin, izključiti tok s tem, da se odvije ali izklopi vse varovalke, in odpreti okna, da zračni pritisk ob napadu ne bi razbil stekla. Nato moramo vzeti opremo, ki jo imamo pripravljeno, in najhitreje oditi v zaklonišče.
Kakšno opremo bomo vzeli v zaklonišče, je odvisno od tega, kako je zaklonišče opremljeno. Upoštevati pa moramo tudi to, da bomo v zaklonišču morda ostali nekaj dni. Zato moramo v zaklonišče vzeti plašč, ležalno blazino, odejo, prvi povoj, konzervirano hrano za več dni, pribor za osebno higieno, žepno svetilko, tranzistorski sprejemnik, knjigo ali karkoli za razvedrilo ter zaščitno masko in zaščitno ogrinjalo. Če v zaklonišču ni vode, moramo tudi to vzeti s seboj, in sicer za več dni.
V DELOVNI ORGANIZACIJI morajo delavci, preden odidejo v zaklonišče, ustaviti stroje, če delovni proces to dovoljuje, izključiti vse naprave in dovode, pogasiti luči, odpreti okna ter opraviti še druge naloge, ki jih predvidevajo navodila pristojnih organov v delovni organizaciji. Vse to morajo opraviti hitro in usklajeno.
Če so v delovni organizaciji taka delovna mesta, na katerih proizvodni proces ne dovoljuje premora, potem na takih mestih
ustrezno število delavcev nadaljuje delo tudi po alarmu. Na takih delovnih mestih je seveda treba poskrbeti za zaščito delavcev. Zanje je treba v neposredni bližini delovnega mesta napraviti cevne zaklone, zaklonilnike v obliki stožcev iin podobno.
V delovni organizaciji mora biti vsak delavec natančno seznanjen z nalogami, ki jih mora ob alarmu opraviti, in v katero zaklonišče mora oditi, da bi opravila in odhod v zaklonišče potekali htro in brez zmede.
MED NAPADOM opazovalci obveščajo občinski center za opazovanje, javljanje, obveščanje in alarmiranje o kraju in poteku napada in posledicah. Ko je napad končan, ga obvestijo tudi o tem.
Če obstajajo znamenja ali nevarnosti, da je napadeni predel kontaminiran (zastrupljen), pošlje štab civilne zaščite kar najhitreje na kraj napada ekipe za radiološko, kemično in biološko izvidovanje, da bi izvidile napadeni predel.
Ekipe morajo nalogo opraviti hitro in štab čimprej obvestiti o ugotovitvah.
Brž ko je štab CZ prejel obvestilo, da napadeni predel ni kontaminiran, obvesti alarmno službo, naj da znamenje o prenehanju nevarnosti.
Ob znamenju, da je nevarnost mimo, ravnamo takole:
—	enote civilne zaščite, ki so že zbrane, zapustijo zaklonišče in po navodilih pristojnega štaba CZ začno z reševanjem in odstranjevanjem posledic napada,
—	občani, vključeni v enoto CZ, ki se morajo po napadu šele zbrati, odidejo z reševalno opremo na zbirališča svojih enot in nato z njimi odstranjevat posledice napada,
—	preostali občani sodelujejo pri reševalnih dellih, če pa to ni potrebno, se vrnejo na delovna mesta oziroma domov in nadaljujejo z rednim delom.
Če je napadeni predel kontaminiran, alarmna služba ne bo dala znamenja o prenehanju nevarnosti. Torej mora štab CZ ukrepati v skladu s položajem, v reševanje pa vključiti tiste enote, ki so opremljene s potrebnimi zaščitnimi pripomočki.
ČE NAPADA NI BILO, se na znamenje, da je nevarnost minila, člani enot CZ in preostali prebivalci vrnejo na svoja delovna mesta oziroma domov in nadaljujemo z delom.
Jože Ješe
Izreki — domislice
Kdor veliko ve, malo govori, največ pa govore tisti, ki malo vedo.
Kdor želi vedno imeti vse prav, mora pogosto menjati mišljenje. Prava naslada ni v tem, da najdeš resnico, temveč, da jo iščeš. Ljudje, ki po pravici govorijo, navadno po pravici tudi delajo. Kdor stremi po odlikovanju, ga ni zaslužil, kdor pa ga je zaslužil, temu ni potrebno.
Julijske Alpe v I. svetovni vojni
Nadaljevanje
Italija je po enem letu skrivnega mešetarjenja med silami Osi in Antanto 23. maja 1915 napovedala Avstroogrski vojno. Obmejno ozemlje med obema državama, v katerega so bile vključene tudi Julijske Alpe, je postalo vojna cona. To posebej velja za zahodne Julijske Alpe, kaninsko pogorje ter Krnsko pogorje.
Čeprav je Avstroogrska slutila, da se pripravlja vojna z Italijo, so Italijane na dan vojne napovedi pričakale zelo šibke enote. Glavnina njene vojske se je nahajala na ruskem in balkanskem bojišču. Še pred napadom Italije so bili Avstrijci v dvomih, ali naj se branijo na Soči ali pa naj puste Italijane globlje na svoje ozemlje in jih tam napadejo. Odločitev o obrambi na Soči je prihranila Slovencem mnogo gorja. Enote, ki so pričakale Italijane na dan vojne napovedi, v zgornji Soški dolini, so bile sestavljene iz avstrijskih orožnikov in črnovojnikov. Redna armada je bila razvrščena bolj v spodnjem toku Soče.
Italijani so nastopali proti tem šibkim avstrijskim silam zelo previdno, čeprav so imeli še svežo in od bojev neokrnjeno armado. Dasiravno so dosegli nekaj taktičnih uspehov, jih niso znali izkoristiti. 31. maja 1915 so se italijanski alpinci polastili grebena od Vršiča do Vrat, ki leži zahodno od Krnskega vrha, vendar svojega uspeha niso izkoristili za prodor v dolino zgornje Soče. Protinapadi Madžarov, ki so branili ta odsek, so bili neuspešni. V začetku junija so Italijani poskušali zavzeti Mrzli vrh, a jim ni uspelo. Počasi se je začela krepiti tudi avstrijska obramba. Prostor od Sela do Krna je zasedel avstrijski 15. korpus, katerega spomenik še danes stoji pri železniški postaji na Mostu na Soči.
Enotam 15. korpusa je bilo ukazano, da 3. junija 1915 začno z napadom, ki bi primoral Italijane, da zapustijo območje Po-lovnika in Krna. Med napadom se je pokazalo, da so se Italijani preveč okrepili in da jih brez večjih sil ne bo mogoče vreči z zasedenih položajev. Zaradi tega so po hudih bojih na območju Krna in Mrzlega vrha 5. junija obojestransko prenehali z napadalnimi akcijami. Izgube so bile zelo hude. Tako je italijanska brigada »Modena« pri napadu na Mrzli vrh 2. junija izgubila 1250 mož.
16. junija 1915 so Italijani uspeli v jutranjem svitu zavzeti vrh Krna, ki so ga branili vojaki madžarske narodnosti. To je povzročilo, da so koncem junija zamenjali madžarsko divizijo s sektorja Kr-Rombon s hribov bolj vajeno 44. strelsko divizijo.
Konec junija in v začetku julija so hoteli Italijani brezuspešno razširiti osvobojeno ozemlje na območju Krna in Mrzlega vrha.
Ponovni intenzivnejši italijanski napadi so se vrstili od 19. do 25. julija, ko so hoteli zavzeti Veliki Lemež in Šmohor. Posebno vroče je bilo 19. julija na Ba-tognici — planotastem vrhu vzhodno od Krna. Na razmeroma majhnem prostoru so samo Avstrijci izgubili 1300 ljudi. Italijanske izgube pa so bile verjetno še večje. Boji so izčrpali obe strani, zato je zavladal začasni mir.
Toda mir ni trajal dolgo. 12. avgusta so se začeli boji, ki so občasno dosegli jakost bojev na Krasu. Alpinci in bersaljerji so se sprva zagrizli v bregove slemena Mrzlega in Vodil vrha. Čeprav so položaje pred napadom močno obstreljevali s topovi, so jih branilci zavrnili na vsej črti. Približno ob istem času so se Italijani lotili tudi bovške kotline. Zasedli so samo »nikogaršnjo« zemljo med frontama. Zelo vroče je bilo na grebenu Vršiča, kjer so Avstrijci zavračali vse italijanske napade z ročnimi
bombami in kamenjem. 22. avgusta so se Italijani lotili Rombona — gore, ki obvladuje položaj Bovške kotline. Goro je proti večkratni italijanski premoči obranila posadka dveh čet in štirih topov.
Za konec avgusta so bili značilni italijanski poizkusi, da za vsako ceno zavzamejo Bombon, Vršič, Batognice, Sleme in Mrzli vrh. Poizkusi so se končali z neuspehom.
Bližala se je gorska zima, v kateri je italijanski IV. korpus skušal doseči to, kar mu ni uspelo v pomladnem in poletnem času. Skušali so zavzeti predvsem Bovško kotlino ter Javor-ček in Rombon. Napadi so se za-
od 1.3. do 28. 3.1979
BITKA ZA MARET, italijanski barvni vojni film, 1. 3. in 6. 3. ob 20. uri, 3. 3. ob 18. uri
ŽENSKA NA OKNU, francoski barvni film, 2. 3., 4. 3. in 7. 3. ob 20. uri
DOGODIVŠČINE POP PEVCA, angleški barvni zabavni film, 3. 3. in 5. 3. ob 20. uri, 4. 3. ob 18. uri
SVAKINJA, italijanski barvni zabavni film, 8. 3. in 11. 3. ob
20.	uri, 10. 3. ob 18. uri
IFIGENIJA, grški barvni zgodovinski film, 9. 3. in 14. 3. ob 20. uri
VRNITEV TIGRA, hongkonški barvni karate film, 10. 3., 12. 3. in 13. 3. ob 20. uri, 11. 3. ob 18. uri
to začeli 11. septembra. Brezuspešno so poskušali prodreti na različnih odsekih, dokler se niso izčrpali.
Zima je vedno bolj priganjala, zato so Italijani 18. oktobra začeli s topniško predpripravo uvod v novo ofenzivo. Zopet so bile najbolj vroče točke Batog-nica, Sleme, Mrzli in Vodil vrh ter Vršič in Rombon. 22. oktobra so se vneli ostri boji na območju Mrzlega vrha, kjer so Italijane s težavo vrgli iz osvojenih jarkov. Isti sektor je bil italijanski cilj 23. in 24. oktobra, vendar tudi tokrat brez uspeha. Kako so bili ti boji težki, pričajo podatki o izgubah, torej padlih, pogrešanih in zajetih, kjer gre število v tisoče.
27. oktobra 1915 je začelo snežiti. To je pomenilo praktično konec bojev v zimskem času. Vojaki so dobili skupnega sovražnika — mraz, sneg in plazove.
Tomaž Budkovič
SHIZO, angleški barvni film, 15.
3., 18. 3. in 21. 3. ob 20. uri HOLLYWOOD ALI PROPAST, ameriški barvni zabavni film,
16.	3. in 20. 3. ob 20. uri, 17. 3. ob 18. uri
SEDEM VELEČASTNIH BORB, hongkonški barvni karate film,
17.	3. in 19. 3. ob 20. uri, 18. 3. ob 18. uri
PETORICA ŽIGOSANIH, italijanski barvni vojni film, 23. 3. in 26. 3. ob 20. uri ROKA SMRTI, hongkonški barvni karate film, 23. 3., 25. 3. in 28. 3. ob 20. uri
UGRABITEV, angleški barvni kriminalni film, 24. 3. ob 20. uri, 25. 3. ob 18. uri MALI, MALI ČLOVEK, italijanski barvni film, 24. 3. ob 18. uri, 27. 3. ob 20. uri
Spored kina Radovljica
Do Istanbula in nazaj
(Nadaljevanje)
Račun so nam prinesli na pladnju, pa je bil vseeno sumljivo »prostaški« : samo za 0,60 leja manj kot še enkrat toliko, kolikor smo izračunali sami iz jedilnika. Poklical sem glavnega strežnika, mu pokazal račun in mimogrede omenil, da so se verjetno zmotili. Odšli smo na plesišče, medtem ko je on računal pri naši mizi. Po koncu plesne runde smo dobili že nov račun — za 40 lejev manjši kot prvi. Ker še nismo bili zadovoljni, so nam napisali še tretji račun — še za 40 lejev manjši. Z zanimanjem smo opazovali matematično telovadbo šefa strežbe in na koncu predlagali, da plačamo po lastni presoji, ki jo je vodil cenik. »Sef« se je razburil, mi pa tudi. Na mizo smo položili denar in vzeli 3 račune (za isto večerjo) ter zahtevali, da gremo na policijo. »Sef« je prebledel in nas pustil oditi. Nekaj trenutkov zatem je pritekel za nami, a ni prišel daleč, saj je padel v jamo, izkopano sredi hotelskega vrta. Se dolgo zatem smo slišali vpitje in stokanje »šefa«, ki si bo verjetno zapomnil, kdaj je hotel goljufati Gorenjce.
Drugi dan smo se zapodili v Črno morje, ki je ravno tako mokro kot naše, le da je obupno smrdelo. Kmalu smo ugotovili, zakaj: v zaliv, kjer je bila plaža in več tisoč kopalcev, je bila speljana cela kanalizacija 4 hotelov, ki so krasili obalo. Iz cevi je dobesedno bruhala svinjarija, a ljudi to ni motilo. Motilo pa je nts, ki smo zato raje po-lenarili na obali. Ker pa je bilo izredno vroče, smo si zaželeli pijače in jo tudi dobili, a smo jo zopet morali preplačati: namesto 6 lejev, smo za »koko« dali 10, drobiža pa nam seveda niso vrnili. Pošteno nas je že jezila romunska finančna natančnost, pa smo se odločili za povračilni ukrep; vzel sem kavbojke, jih pokazal fantu, ki nam je tako »zasolil« pijačo, in kupčija je bila tu: zahteval sem 70 nemških mark in jih po desetih minutah tudi dobil (za kavbojke, ki mi jih je Bradač na meji dal za 310 din). Teh 70 mark pa sem pri sosednjem štantu zamenjal za leje — 13 lejev za 1 marko. Tako sem, preračunano v dinarje, za kavbojke dobil 1.200 din. Maščevanje je bilo popolno.
Naslednji dan popoldne smo že peli bolgarskim carinikom, ki so po koncertu poslušali še pol kasete ABBA, nas spraševali o vsem in se na moč čudili, od kod nam denar, da gremo lahko letovat na Zlate peske (najmodernejše bolgarsko črnomorsko letovišče), ki je »tako drago«, kot so rekli. Pa ni bilo drago. Za en dan kampiranja (šotor, avto, 4 osebe) smo plačali 0,3 leva ali 4 din, poleg tega pa smo se še prijetno počutili, kajti bolgarska obala je neprimerno lepše urejena kot romunska. Pa tudi drugod se vidi, da so Bolgari redoljuben narod: nič ni bilo kampiranja na črno, bencin smo dobili povsod, njive in vinogradi so bili povsod več kot vzorno urejeni, restavracije čiste in bogato založene. Edina podobnost z Romunijo je bila prava žeja po nemških markah, ki jih Bolgari potem prodajajo Poljakom, ki pridejo tja letovat.
Omeniti velja še izredno dobre ceste, vsaj ob Črnem morju, pa gostoljubnost in razgledanost, saj je celo preprosta ženska, ki je pobirala vstopnice za plažo (!) vedela, da smo Slovenci najbolj razvit in kulturen (!) jugoslovanski narod.
Zanimivo je, da v Bolgariji letuje ogromno zahodnih Nemcev, ki letujejo skoraj zastonj, saj za marko dobijo tudi do 20 din, preračunano v naš dinar.
V Burgasu smo se ločili od Črnega morja, ki je bilo vse dni zelo valovito, kar pa spričo vetra, ki je pihal, ni bilo čudno. Po ozki cesti smo se guncali proti turški meji in jo pozno popoldne tudi dosegli.
Turki so v potni list vpisali registrsko št. avtomobila in po-
datke o njem. Verjetno na ta način preprečujejo tihotapljenje in preprodajo avtomobilov. A kot smo videli pozneje, jim to ne uspeva najbolje.
Nekaj km od meje smo naleteli na pravo turško naselbino — vas, ki je za naše pojme izgleda-la skrajno čudno: zanemarjene, razpadajoče stavbe, največkrat brez okenskih šip, z zanemarjeno vaško gostilno, črno od saj, v kateri (pa tudi pred katero) je sedelo 20 ali celo 30 moških vseh starosti in pilo čaj.
V	gostilni smo hoteli dobiti kaj za pod zob, pa nas je »vrglo« ven, kajti za mizami so sedeli moški mrkih pogledov, kvartali in pili — čaj.
Nagovoril sem prvega in izkazalo se je, da je Jugoslovan iz Pančeva, ki se je preselil v Turčijo. Takoj se je vse spremenilo. Povabil nas je v »boljši lokal«, nas postregel s čajem in pričel pripovedovati o življenju v Turčiji. Ukvarjal se je s prevažanjem drv v Istanbul, ki nima dovolj goriv, in dejal, da zasluži z eno vožnjo tudi 4.000 din. Pelje do enkrat na teden, je dejal, množica brezposelnih pa mu skoraj zastonj naloži tovornjak. Dal nam je nekaj koristnih nasvetov in že smo se peljali proti jugozahodu.
Pokrajina je podobna teksaški planoti, požgana, rahlo valovita ter brez dreves. Vasi se stikajo v dolinah, iz katerih ponavadi gledajo le minareti.
Kjerkoli smo se ustavili, povsod so nas vabili na čaj ali kavo in nam šli na roke pri nakupih. Imeli smo občutek, da se prav potegujejo za našo naklonjenost in da je za Turka čast, če ga rojaki vidijo s tujci.
V	prvem večjem mestu (Ba-baeski) nas je zopet gostil Turk — učitelj angleščine, ki nam je svetoval, da se pazimo menjalcev in trgovcev, češ da radi goljufajo in da naj dajemo samo točno denarja, ker drobiža ne bomo videli. Kot se je izkazalo pozneje, je imel še kako prav. Od nas je hotel pokupiti vse — od očal do magnetofona pa seveda kavbojk. Se celo baterije za tranzistor bi lahko prodali.
Nasploh smo dobili občutek, da Turki neradi delajo in da je v njihovi krvi le prekupčevanje in trgovanje.
Nadaljevanje in konec prihodnjič S. Cotelj
Šport
Med nami živi in dela skromen fant, ki mu gore pomenijo skoraj vse. V teh dneh se mu izpolnjuje želja, o kateri sanjajo tisoči alpinistov po svetu. V mislih imam ZVONETA ANDREJČIČA, sodelavca — skoblarja v TOZD kovačnica in udeleženca prve jugoslovanske alpinistične odprave na MT. EVEREST.
Prav gotovo alpinisti sodijo med najskromnejše športnike. To so ljudje, vajeni samoodpovedo-vanja, trdega dela in tveganja. V trenutkih največjega zmagoslavja ne slišijo ploskanja navdušenih množic. Srečo in veselje ob rezultatih, včasih nadčloveških naporov, ponavadi diživljajo sami. Čestitke in priznanja pa pridejo, če sploh kdaj pridejo, kasneje, ko so vtisi urejeni in ko se v mislih že ukvarjajo z novim, morda še večjim podvigom.
O tem nehote razmišljaš, ko govoriš z Zvonetom. Pravzaprav si je težko predstavljati, da pred tabo ali skobelnem stroju stoji vrhunski športnik, ki sodi v sam vrh jugoslovanskega alpinizma. Nerad govori o svojih uspehih, ki resnično niso majhni. Poleg tega, da je načelnik alpinističnega odreda Radovljica, je v 14. letih njegovega alpinističnega delovanja opravil že blizu 400 vzponov, precej tudi sam. Med našimi alpinisti velja za najboljšega poznavalca avstrijskih ostenij v Karavankah. Sodeloval je v dveh
jugoslovanskih odpravah v Himalaji, in sicer v odpravi na Kang-bačen (7902 m) in v letu 1974, ko je jugoslovanska odprava kot prva preplezala zahodno steno Trisula. Poznajo ga tudi že gore v Iranu in v Sovjetski zvezi na Kavkazu, kjer je bil lani vodja naše odprave. Seveda ima za sabo tudi še številne zimske in najtežje letne vzpone v Alpah. Med največje dosežke tu štejejo solo ture Furgen greben Matterhorna, prva ponovitev švicarske smeri v Rakovi špici, zimska ponovitev Dularjeve zajede ... Kdor redno zasleduje alpinistične novice, bo skoraj vsak teden v Delu zasledil lahko tudi ime Zvoneta Andrejčiča.
Predaleč bi prišli, če bi naštevali vse smeri in vrhove, ki jih je preplezal in osvojil. Nekaj pa jih je lepo opisal tudi že sam v našem glasilu. Zato naj nekoliko pobliže pogledamo, kaj nam je povedal o odpravi na MT. EVEREST.
Nekako pred dvema letoma se je na razpis za sestavo odprave prijavilo prek 100 alpinistov iz vse Jugoslavije. Po temeljitem »pretresu vsakega posameznika je bilo najprej izbranih 70, nato 40 in končno 22 alpinistov, ki so bili nekako pred letom in pol izbrani za odpravo. Za vodjo pa je bil izbran Tone Škarja. Tako številna ekspedicija, ki bo na poti več kot tri mesece pa potrebuje tudi zdravnika. Prav zato bosta v tej odpravi sodelovala kar dva: Igor Tehovčič in Evgen dr. Vavhen. S seboj bodo odnesli pravo malo bolnišnico. Zdravnika bosta imela ves čas polne roke dela, saj bodo potovali skozi kraje, ki vidijo zdravnika samo takrat, ko pride mimo taka odprava. Sam vzpon na goro pa je povezan tudi s precejšnjo mero tveganja. Med plezanjem pride lahko tudi do najtežjih poškodb, ki jim bosta morala biti zdravnika kos.
Človek si težko predstavlja, da taka odprava zahteva toliko truda in toliko vsestranskih sposobnosti vsakega člana odprave. Za vsakega posameznika so bila izdelana natančna navodila za trening. Po teh navodilih vsi člani odprave redno trenirajo vsak dan, razen ponedeljka, 2 do 3 ure. Vsako soboto in nedeljo pa opravijo zahtevnejši vzpon. Vsak mesec vse člane odprave testirajo na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani. Vsi testi doslej so pokazali odlično pripravljenost vseh udeležencev odprave.
Taka odprava, ki bo mimogrede veljala 400 starih milijonov, pa terja tudi številne organizacijske rešitve. Vsi člani odprave že leto in pol sodelujejo tudi po tej plati. Do to ni kar tako, pove že podatek, da so v zadnjih 10. dneh v Ljubljani udeleženci sami spakirali več kot 15 ton opreme, ki jo bodo ponesli s seboj. V Indiji pa nameravajo kupiti in seveda primerno spakirati še štiri tone hrane. V odpravi bo sodelovalo 600 nosačev in 20 šerp — višinskih nosačev. To je le nekaj skromnejših podatkov, ki pa zgovorno pričajo o velikosti odprave.
Poglejmo še nekaj podatkov o poti in cilju odprave. Na to dolgo pot bodo krenili 26. februarja z brniškega letališča. Nekako do konca marca nameravajo postaviti bazno taborišče pod vznožjem Mt. Everesta. Vrh, visok 8848 m, nameravajo doseči po še ne preplezanem zahodnem grebenu. To je izredno težka smer, ki ima v spodnjem delu precej zahtevno skalnato steno. Šele, ko bodo premagali to steno, jih čaka večni led in sneg te najvišje gore na svetu. Računajo, da jim bo gora vzela mesec in pol časa. Nekako v juniju pa se nameravajo vrniti.
Zvoneta smo pred odhodom poprosili, da se bo s poti nekajkrat oglasil. Ko pa se bo vrnil, bo o svojih vtisih pisal tudi v Verigi. Ko sem mu ob koncu najinega pomenka zaželel srečno pot in seveda, da bi se prav on povzpel na vrh, je, značilno zanj, dejal: »Cilj odprave bo že dosežen, če se na vrh povzpne le en član. Naj bo to kdorkoli, k temu uspehu bodo prsipevali vsi člani odprave«.
Franci Vovk
OB RAZSTAVI »ARHIVSKI DOKUMENTI O OBNOVI IN SOCIALISTIČNI GRADITVI V LETIH 1945 DO 1974 NA GORENJSKEM«
Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota za Gorenjsko, je ob 80. obletnici pripravil razstavo arhivskih dokumentov, ki prikazujejo procese in dogodke v prvem letu in pol po osvoboditvi na Gorenjskem.
Štiriletna osvobodilna vojna je pustila zelo hude posledice. Ljudska oblast, ki se je začela oblikovati že med vojno, je prve dneve svobode vse svoje sile usmerila v to, da bi se življenje vsaj za silo normaliziralo.
Ena glavnih nalog oblasti je bila zagotoviti ljudem osnovne življenjske potrebščine, zlasti živila, kar je bila predvsem v mestih izredno težka in občutljiva naloga. Reševali so jo z uvedbo racionalizirane prehrane, z delitvijo živil za karte.
Izredno pomembno je bilo tudi, da se je ljudska oblast takoj lotila socialnega skrbstva. Posebno je bilo poskrbeti za vračajoče internirance in izseljence. Ustanovili so posebne zbirne postaje, ki so skrbele za zdravstveno varstvo ljudi, ki so se vračali na svoje domove. Poskrbljeno je bilo tudi za ostarele ljudi, sirote, partizanske vode, itd.
V porušenih mestih je bilo potrebno čim hitreje odstrani ruševine in pričeti z obnovo.
Zelo pereče je bilo stanovanjsko vprašanje.
Da bi se te naloge reševale kar najbolj organizirano, so se pri mestnih odborih OF že na prvih sestankih maja 1945 ustanavljali prehranjevalni, socialni, gradbeni, delovni, stanovanjski in drugi odseki.
Poleg naštetih nalog, ki so se pokazale prve dneve po osvoboditvi, je bila osnovna naloga nove ljudske oblasti, da zagotovi tudi razvoj socialističnega družbenega reda, saj je bila NOB tudi ljudska revolucija. Novega družbenega reda pa ni bilo mogoče doseči preko noči. Doba, ki jo obravnava naša razstava, ima izrazito prehodni značaj. Tako jo je označil tudi Edvard Kardelj, ko je citiral Marksa, da je med kapitalizmom in socializmom neko prehodno obdobje, ki še nosi pečat stare družbe, v kateri pa se hkrati porajajo in čedalje bolj
utrjujejo elementi nove sociali-
stične družbe. To prehodno razdobje ne more biti nič drugega, kot družba socialističnega tipa. S temi mislimi je Edvard Kardelj na kratko podal bistvo tega obdobja. Tako je bila na političnem področju glavna naloga utrditi oblast, ki se je preko odborov OF in ponekod že izvoljenih narodnoosvobodilnih odborov razvijala že v času vojne. Avgusta 1945 so bile prve svobodne volitve v krajevne, mestne in okrajne narodnoosvobodilne odbore, novembra istega leta je bila izvoljena ustavodajna skupščina Jugoslavije; v začetku leta 1946 je bila proglašena prva jugoslovanska ustava, v začetku leta 1947 pa je bila izglasovana prva slovenska ustava.
Razvoj socializma pa ni bil mogoč brez močnega gospodarskega državneg sektorja. Izvedena je bila vrsta revolucionarnih ukrepov, npr. zaplembe, konfiskacije, zamenjava okupatorjevega denarja in zlasti agrarna reforma. Večja podjetja so postala državna, manjša pa so bila v tem času še vedno v privatni lasti. Proces podružbljanja gospodarske osnove se je nadaljeval po sprejetju zakona o nacionalizaciji decembra 1946.
Gospodarstvo se je srečavalo z vrsto težav, zlasti je bilo pereče pomanjkanje surovin.
Važen instrument pri normalizaciji takratnega stanja so bile tudi zadruge, ki so se delile na produktivne, kmetijsko-živinorej-ske, nabavno-prodajne, ki so jim rekli tudi NAPROZA, in obnovitvene zadruge. Slednje so imele izredno pomembno vlogo pri obnavljanju vasi in mest in so bile povezane v tehnične baze; na našem področju v Tehnično bazo Škofja Loka.
Kljub številnim težavam pa ljudska oblast ni pozabila na šolstvo in kulturo, saj so bili v tem času številni kulturni festivali, npr. na Jesenicah, v Kranju, v Škofji Loki, v Radovljici pa so člani ljubljanske Opere na prostem uprizorili Prodano nevesto.
Razstava je odprta v osnovni šoli Antona Tomaža Linharta v Radovljici do vključno 1. marca 1979.
Janez Kopač
Ali veste?
—	da je naš kadrovski oddelek v letu 1978 prejel 580 prošenj za sprejem na delo, sprejetih pa je bilo samo 119;
— da je bilo ob koncu leta 1978 v naši delovni organizaciji zaposlenih 49 oseb z visoko ali višjo izobrazbo, polkvalificiranih ali nekvalificiranih delavcev pa kar 757;
—	da je pri občinski skupščini Radovljica tik pred sprejetjem odlok o odpravljanju in preprečevanju črnih gradenj;
—	da je bilo v naši občini ob koncu lanskega leta zaposlenih okoli 11.830 oseb;
—	da je v naši DO zaposlenih kar 125 invalidov II. in III. kategorije in da se to število iz leta v leto veča ;
—	da je bilo pri nas v preteklem letu obravnavanih 111 disciplinskih prekrškov, od teh je bilo izrečenih 9 ukrepov prenehanja delovnega razmerja. Zanimivo je, da je bilo največ prekrškov v TOZD kovačnica in sidrne verige (65);
—	da v naši občini živi 3.200 udeležencev NOV;
—	da se je lani v proračunskem proračunu zbralo 71,908.922 dinarjev, kar je 18 % več kot je bilo planirano;
— da v ELANU izdelujejo tudi rekvizite za dvigalce uteži;
—	da je bilo lani v naši DO 16.092 delovnih dni bolovanj (brez porod.) ali 4,5% glede na vse opravljene dnine, kar je glede na sosedna in druge delovne organizacije v republiki zadovoljiv rezultat;
—	da bo letošnji zbor gorenjskih aktivistov 17. junija 1979 v Rudniku pri Volčjem potoku v občini Kamnik. To tradicionalno srečanje gorenjskih aktivistov bo v sklopu praznovanja 750-letnice mesta Kamnik;
—	da je po številu prebivalcev največje mesto na svetu ŠANGHAJ, ki ima preko 11 milijonov ljudi, slede mu Tokio in New York;
—	da je najdaljša življenjska doba ljudi na Islandu. Tam živijo moški povprečno 73 let, ženske 79 let. Najkrajša življenjska doba pa je v Etiopiji, kjer moški žive povprečno 36 in ženske 39 let;
—	da je legendarna križanka AVRORA, iz katere so bili leta 1917 izstreljeni prvi streli v Oktobrski revoluciji na zimski dvorec v Petrogradu, plula tudi po Jadranskem morju. To je bilo avgusta leta 1910, ko je ruska križarka zaplula v boko-kotorske vode in pristala v kotorskem prisanišču;
nagradna križanka
nagrade: 170, Sx11Q in Sx8Qdin.	rešitve aprejornama do 3.3.1973
Za ikrižanko iz januarske številke smo dobili 71 rešitev. Izžrebani so bili: prvo nagrado 170 din dobi Andrej ERMAN — skupne službe, drugo po 110 din Katarina MAURER in Marjan PUHAR — oba skupne službe, tretjo po 80 din Stojan STRNAD — skupne službe in Franc KRAGELJ — TOZD kovačnica.
Hoja in tek na smučeh
Še pred desetimi leti je bil smučarski tek le tekmovalna zvrst. V zadnjih letih pa dobiva rekreacijski značaj in postaja vse bolj popularen doma in po svetu.
Hoja in -tek na smučeh po zasneženih poljanah in gozdovih, na svežem zraku, daleč od mestnega vrveža je najboljša oblika rekreacije. Pospešeno globoko dihanje, delovanje skoraj vseh mišičnih grup in psihična sprostitev predstavlja resnično pravo obliko rekreacije v naravi.
Pri nas se je smučarski tek začel uveljavljati pred nekaj leti. Res je, da so se organizirale nekatere tekaške prireditve — igmanski marš — vendar so bile zahtevne in za navadnega tekača neprimerne. Danes pa imamo vrsto tekaških prireditev, namenjenih prav rekreaciji, kot so: tek na Vršič, trnovski maraton, bloški teki, pokljuški tek, -mali koroški maraton in -drugi.
Za hojo in tek na smučeh se je treba -pripravljati že v poletnih mesecih, bolj intenzivno pa v jesenskih. Ni zadosti, da si nabavimo smučke in brez priprav stopimo na prvi sneg. Potrebna je dolgotrajna in stalna vadba. Ko solidno pripravljeni morda lahko sodelujemo na kakem množičnem teku ali celo maratonu in ne preveč utrujeni pridemo na cilj, ali ni to pravi užitek? Kako naj vadimo? V poletnih mesecih 3—4-krat na teden sedemo na kolo ali pretečemo nekaj kilometrov, lahko opravimo tudi
daljšo turo v hribe, sodelujemo v TRIM akcijah in podobno. Med tednom, ko nam primanjkuje časa, vadimo po nekaj ur lažji tek z vmesnimi hitrejšimi vložki, razne -gimnastične vaje, vaje z ročkami, zgibe, preskoke, plavanje itd.
Priporočljivo je uporabljanje -smučarskih palic pri poletni hoji v hribih, ker tako krepimo roke, ki so pri hoji in teku na smučeh zelo pomembne. Sedaj, v poznih jesenskih mesecih, je prav tek -s palicami po gozdnih poteh zelo učinkovit, saj s skoki, odrivi nog in ro<k ponazarjamo elemente smučarskega -teka. Važna je tudi vzdržljivost, ki se s poganjanjem in odrivanjem krepi.
In kakšna je cena tekaške opreme? Smučke različnih kvalitet stanejo okoli 65.000 Sdin — dolžina naj bo telesna višina + 25 cm, palice od 20.000 Sdin naprej — dolžina 25 cm manj -kot je telesna višina, čevlje vzamemo za eno številko večje kot jih sicer nosimo — cena od 25.000 Sdin nav-vzgor in okovje 15.000 Sdin ali več, odvisno od znamke in kvalitete.
Potrebujemo še seveda trenerko ali dres, rokavice na pet prstov, kapo in mažo za smuči, brez katere ne gre. Urejene tekaške proge na Gorenjskem so: sistem prog v Planici do Kranjske gore, na Pokljuki, lahko -pa jih sami itrasiramo poljubno že s skromno količino snega.
D. Hanžič
—	Ko se dekle poroči, zamenja pozornost vseh drugih moških za nepozornost enega samega.
—	Oženiti se zato, da bi imel doma lepotico, je isto, kot če bi drago kupil kos zemljišča, ki- pripada vsem.
—	Če natančno premislimo, smo le vsi goli v -svojih oblekah.
—	Pokopališče je edina zemlja, v kateri vlada enakopravnost.
—	Če je nekdo pameten, spoznamo to mnogo bolje iz njegovih vprašanj, k-Ot iz odgovorov.
—	Veselje podaljšuje življenje in utrjuje zdravje.
—	Deljen-o veselje je dvojno veselje. Deljena bolečina je polovična bolečina.
Ta vratni patent pa je menda res samo za VK in KV delavce, ki delajo tu notri. Jaz jih nikakor ne znam odpreti
ALI VESTE?
—	da na olimpijskih igrah v Sarajevu letu 1984 očitno ne bo primanjkovalo gledalcev. Najbolj navdušeni ljubitelji zimskih športov v našem TOZD vzdrževanje se že dogovarjajo, da bi si vsak mesec do leta 1984 odtrgali od OD po 50 din. Pozimi leta 1984 si bodo tako lahko v Sarajevu ogledali najzanimivejše boje na ledu in snegu. Mislijo celo na inflacijo. Če bo vrednost denarja medtem le preveč padla, bodo prispevek čez nekaj let zvišali;
—	da je košarka danes ena najbolj razširjenih športnih disciplin na svetu. Leta 1891 jo je izumil za svoje študente profesor James Naismith iz Amerike. Košari za breskve (»baskets«) je dal pritrditi na stojali in velel vanje metati žogo.
Rekordi
Najdaljše brke na svetu je doslej imel Masuria Din iz Indije. Njegovi razpotegnjeni bilki so merili nič manj kot 2 metra in 59 centimetrov.
Najvišjo naklado na svetu ima japonski dnevnik Asohi Simbruu, in sicer 11,171.790 izvodov.
Največje število (dokazano) otrok, ki jih je kdajkoli rodila ista mati je 69. Rodila jih je žena Fjodora Vesileta, kmeta iz moskovske Oblasti, ki je v 27 porodih piovila 16 parov dvojčkov, sedemkrat trojčke in štirikrat četvorčke. Večina otrok je dočakala polnoletnost. Mati je zaradi tega postala tako slavna, da jo je zaradi tega sprejel takratni ruski car Aleksander II.
Rekord v rojevanju trojčkov je postavila soproga Johna R. Ty-berja iz Houstona, ZDA, ki je 29. junija 1952. leta v treh minutah rodila trojčke.
Najvišja dokumentirano dokazana starost na svetu, ki jo je kdaj dosegel človek, je 113 let in 214 dni. Ta rekord je postavila Delina Filkis, rojena ECker, ki je bila rojena 4. maja 1815. leta, umrla pa 4. decembra 1928. leta (Ameri-ka). Vseh ostalih objav podatkov preko raznih agencij in časopisov o fantastični starosti (168 v Sovjetski zvezi in celo 256 let na Kitajskem) ne smemo jemati kot resnične, ker ni-so dokumentirane in so bolj sad propagandno komercialnih namenov.
Svetovni rekord v nepremičnosti je 5 ur in 40 minut. Postavil ga je 19. decembra 1975. leta William A. Fugua iz Corpus Cristija v Teksasu, ZDA. Nepremično je sedel na kolesu v Dillardovi veleblagovnici od 13. ure do 18.40.
Največja palača na svetu je cesarska palača (Gu gong) v središču Pekinga. Ima obliko pravokotnika s stranicama 960 X 750 metrov in pokriva 72 ha zemljišča. Ohranil se je obri-s prvotne palače iz časa vlade tretjega mingovskega cesarja Jon Leja, ki so jo zgradili 1307. do 1320. leta. V tej palači je živela poslednja kitajska cesarica do leta 1924.
Motivacija za samoupravljanje
in
medsebojno obveščanje
Med najintimnejšimi željami vsakogar je ne samo biti vključen v človeški svet, v svet produkcije in reprodukcije, ampak v tem svetu tudi aktivno sodelovati, biti njegov pomemben člen in prispevati k njegovemu spreminjanju sebi in družbi v prid. To je v človeški navadi. Tudi posameznik čuti največje trenutke sreče tedaj, kadar se vede po svojih vrednotah in ugotavlja, da je njegovo ravnanje in delo v okolju ugodno sprejeto, priznano. Psihologi pravijo, da človeku pohvala in graja nista osnovna motivacija za aktivnost, in tudi želja po uspehu še ne, temveč predvsem doživetje, da je nekaj prispeval, in pomen, ki ga pripisuje tej -prispev-nosti. V tem vidi človek svoj osebni uspeh, možnosti za svoj razvoj in pogoje za zdravo uveljavljanje na delu, v družbi, povsod — od tod želja po oblikovanju lastne osebnosti, da bi bili koristni člani skupnosti.
V vsakem posamezniku tli, seveda v povezavi z drugimi socialnimi motivi, močia potreba po soudeležbi v družbenih dogajanjih, ki bi jo morda lahko pogojno poimenovali potrebe po soodločanju -o- družbenih zadevah ah — kakor se samo po sebi ponuja -— potreba po samoupravljanju.
ZAHVALA
Ob težki izgubi najinega očeta se iskreno zahvaljujeva sodelavcem in OOS TOZD Vijakarna ter Industrijskemu gasilskemu društvu Veriga za podarjena venca in izraze sožalja.
Posebna zahvala vsem, ki ste ga spremili v njegov prerani grob.
Franci Žižek
Marija Marič z družinama
VERIGA je glasilo delovne organizacije Slovenske železarne — Veriga n. sol.o., Lesce. Ureja uredniški odbor: Kozamernik Marjan, dipl. oec., Puhar Marjan, Vovk Franci, Sodja Ivanka in Bulut Niko. Odgovorni urednik prof. Janko Stušek, urednik Niko Bulut.
Glasilo je po 7. točki 36. člena Zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Ur. list SFRJ, št. 33/72) in mnenju sekretariata za informacije SRS, prosto plačila prometnega davka. — Tiska Tiskarna Ljubljana.