ORIS ŽIVLJENJSKE POTI IN DELA PROF. D R METODA MIKUŽA Dr. Metod Mikuž, zgodovinar, profesor na ljubljanski univerzi, se je rodil 22. decembra 1909 v Prečni na Dolenjskem, kjer je bil njegov oče učitelj. Oče je bil zelo veren, zato se je najstarejši sin Metod odločil za poklic duhovnika. Šolal se je na klasični gimnaziji na Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je leta maturiral 1931 in na ljubljanski teološki fakulteti. Ordiniran je bil julija 1935 v ljubljanski stolnici, diplomiral pa je leta 1936. Kot kaplan je služboval v Mengšu, Trebnjem in Kočevju, od leta 1940 pa je živel v Ljubljani. Metod Mikuž je takrat začel s študijem zgodovine. Aprila 1941 je doktoriral na podlagi inavguralne disertacije Vrsta stiskih opatov: doneski k zgodovini stiske opatije. Promoviran je bil za dok­ torja teologije, pravnozgodovinska skupina. Na lastno željo se je zaposlil v ško­ fijskem arhivu, kjer je delal kot pomožni arhivar do pozne jeseni 1942. Takrat je odšel na dom svoje matere v Prapreče pri Svetem Gregorju nad Ortnekom, od koder je v času božičnih praznikov odšel v partizane. Leta 1943 ga je ljubljanski škof suspendiral, a je ta kazenski ukrep kmalu 'po tihem' preklical. Dr. Metod Mikuž je bil prvi duhovnik, ki se je pridružil partizanom. Za to se je odločil, kot je sam zapisal zato, ker "sem se moral kot Slovenec odločiti" in zato da se ne bi "ta sveta borba za narodno svobodo in lepšo bodočnost izbojevala brez mojega, na Slovenskem dovolj močnega in - tak bi vsaj moral biti - najidealnejšega stanu". Postal je vojni kurat oziroma verski referent pri Glavnem štabu NOV in POS, ki ga je v slovensko partizansko vojsko uvedel odlok IOOF z dne 12. januarja 1943, z namenom omogočiti "zadoščenje verskim potrebam v slovenski narodno­ osvobodilni vojski". Mikuž je opravljal verske obrede tako po brigadah in odredih kot med civilnim prebivalstvom. Na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju v začetku oktobra 1943 je bil izvoljen v Slovenski narodnoosvobodilni odbor oziroma v svet, kot se je poimenoval ob svojem prvem zasedanju februarja 1944 v Črnomlju. Izvoljen je bil tudi v delegacijo za drugo zasedanje AVNOJ, katerega se je udeležil v Jajcu konec novembra 1943. Bil je izvoljen za člana predsedstva AVNOJ, organa, ki je v času vojne opravljal zakonodajno funkcijo. Bil je tudi član verske komisije predsedstva SNOS. Po koncu vojne je bil član predsedstva Začasne ljudske skupščine DFJ in do leta 1952 jugoslovanski zvezni poslanec ter poslanec slovenske skupščine. Konec vojne je pomenil prelom v poklicnem življenju dr. Mikuža. Zapustil je duhovniški stan. Zadnjič je maševal v ljubljanski stolnici 14. maja 1945, ko je imel mašo zadušnico za padle v vojni. Po koncu druge svetovne vojne se je odločil za študij zgodovine, ki ga je končal z diplomskim izpitom marca 1946, novembra istega leta pa je bil z inavguralno disertacijo Topografija stiske zemlje promoviran v doktorja zgodovinske znanosti. Julija 1947 je bil dr. Metod Mikuž imenovan za izrednega profesorja zgodovine narodnoosvobodilnega boja, ki je bila prva stolica za to obdobje na jugoslo­ vanskih univerzah; nastopno predavanje je imel oktobra 1947 na temo Kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda. Leta 1956 je bil izvoljen v rednega pro­ fesorja za občo zgodovino in zgodovino narodov Jugoslavije po prvi svetovni vojni. Na Filozofski fakulteti je opravljal funkcijo dekana od leta 1958 do 1960. Upokojil se je leta 1979, leta 1981 pa mu je bil podeljen naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Profesor dr. Metod Mikuž je opravil pionirsko delo pri proučevanju novejše zgodovine. Bil je začetnik in utemeljitelj zgodovinopisja novejše dobe, predvsem za čas 20. stoletja. Prvi je začel na osnovi virov proučevati obdobje, ki je šele minilo oziroma minevalo. Prve znanstvene razprave iz tematike druge svetovne vojne in narodnoosvobodilnega boja je objavil že leta 1948. Mikuževo znanstveno delo je bilo vsebinsko zelo raznoliko, kajti ukvarjal se je s proučevanje obdobja med svetovnima vojnama (temeljno delo iz tega obdobja je Oris zgodovine Slovencev v stan Jugoslaviji (1965) in Svet m ed vojnama (1966), druge svetovne vojne (temeljno delo Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe к Sloveniji v petih knjigah (1960, 1961, 1973), Oris druge svetovne vojne (1962), pa tudi obdobja po drugi svetovni vojni (pregled Svet po vojni: oris časa v katerem živimo v dveh knjigah (1983, 1984). Mikužev opus obsega 276 bibliografskih enot, od tega 23 knjig. Med knjigami je poleg temeljnih raziskovalnih del tudi vrsta orisov, pregledov in učbenikov, s čimer je mnogo prispeval k popularizaciji in poznavanju novejše zgodovine. Profesor Mikuž je za svoje pedagoško delo na univerzi in za svoje bogato raziskovalno delo prejel vrsto odlikovanj, nagrad in priznanj, med katerimi sta bili tudi Kidričeva nagrada, najvišje slovensko priznanje za znanstveno delo. Umrl je po krajši bolezni v Ljubljani 9. aprila 1982. Zdenko Cepič Metod Mikuž (v drugi vrsti, četrti z leve) v študijskih letih (ARS 2, fasc. 495) Dr. Metod Mikuž v družbi v gostilni Čad pod Rožnikom avgusta 1939; drugi z desne je njegov brat Stane (ARS 2, fasc. 495) Dr. Metod Mikuž, verski referent Glavnega štaba NOV in PO S, leta 1944 (Muzej novejše zgodovine, foto dr. Janez Milčinski) Dr. Metod Mikuž septembra 1944 v Srednji vasi (Muzej novejše zgodovine, foto Božidar Jakac) Dr. Metod Mikuž 9. maja 1945 (družinski album) Dr. Metod Mikuž v zakristiji ljubljanske stolnice pred mašo 13. maja 1945 (M uzej novejše zgodovine, foto Janez Potrč) Dr. Metod Mikuž, verski referent Glavnega štaba NOV in POS, je maja 1945 maševal na pokopu vojnih žrtev na ljubljanskih Zalah (družinski album) w Z ženo Zlato v Strunjanu avgusta 1955 (družinski album) Na Triglavu septembra 1962 (družinski album) Na Žukovem avgusta 1979 (družinski album) Dr. Metod Mikuž ob podelitvi naziva zaslužni profesor Univerze v Ljubljani 29. junija 1981; desno dr. Janko Pleterski, dekan Filozofske fakultete (Filozofska fakulteta Ljubljana) Janez D ebeljak MARŠIČI IN ŽUKOVO - MIKUŽEV DRUGI DOM Velik del obsežnega Mikuževega znanstvenega dela je nastajal v vasi Žukovo nad Ortnekom. Tam si je profesor dr. Metod Mikuž ob koncu 60. let postavil hišo in v njej v miru ustvarjal. Nad vasjo se dviga daleč naokoli znana Grmada. To je malo manj kot 900 m visok hrib z lepim razgledom in s planinsko kočo na vrhu. Grmado, ki je večinoma pokrita s senožetmi, omenja že Valvasor v zvezi z ognjenim telefonom, ki je potekal od Kolpe do Ljubljane. In res se z Grmade lepo vidi nazaj na Fridrihštajn nad Kočevjem, naprej pa proti turjaškemu gradu, na Kurešček in Sv. Ahac, zadaj sta Ig in Ljubljana. V ljudskem izročilu pa je ohranjen žalosten spomin, da je bila na Grmadi sežgana zadnja čarovnica iz teh krajev, doma iz Dvorske vasi pri Velikih Laščah. To je bila Lenovča Cila, zelo lepo dekle, ki se je nekomu zamerila. Žukovo pod Grmado je vas s samo dvema starima domačijama, Mikuževa je tretja, novejša. Od tu je lep razgled. Ob jasnem vremenu se z enega mesta lepo vi­ dita Triglav in notranjski Snežnik, proti vzhodu pa se svet spušča v Ribniško do­ lino. Pot od Žukovega do Grmade in lep razgled z nje je kot nalašč za sprostitev, meditiranje ali kakršnokoli razmišljanje. Sosed na Žukovem je v zgodnjih jutranjih urah skoro vsak dan videval Mikuža hoditi po tistem bregovitem svetu. Visoka moška postava v bundi in gumijastih škornjih - tržačanih se je pomikala proti vrhu. Razgled z vrha ponuja mogočno gorsko kuliso v ozadju, ki obkroža bližnja Sleme­ na s cerkvijo sv. Gregorja. Hribovita Slemena so posejana s številnimi vasicami, od katerih redka presega šest ali sedem hiš. Kot na dlani pa izstopa hrib Žmovec z razvalinami starodavnega ortneškega gradu, desno od njega pa se blesti vas Maršiči s štirimi starimi domačijami in podružno cerkvijo sv. Urha. Ime Maršiči je profesor razlagal iz imena Marse, kot se je tu imenoval kmet v srednjem veku. Ko je bilo posestvo razdeljeno med dediče, so nastali Maršiči. Pri Maršičih je bila doma Mikuževa mati Marija Prijatelj, po domače Antonova, rojena 1. 1880. Kot mlado dekle je odšla v Črni Vrh nad Idrijo za kuharico k svo­ jemu polbratu, duhovniku. Tam je učiteljeval Valentin Mikuž, ki je bil obenem za organista v farni cerkvi. Mlado, po srcu dobro in pobožno Marijo je vzel za ženo. Vseskozi je ostala zase skromna, za otroke in družino pa široko odprtega srca. Imela sta štiri otroke. Hči je postala učiteljica, trije sinovi pa vsi visoko izobraženi. Vsa družina je bila močno navezana na materin rojstni kraj Maršiče. O počitnicah in ob drugih priložnostih so uživali gostoljubje materine rojstne hiše. Daleč naokoli je znano, da so Slemenci gostoljubni, radodarni in postrežljivi, še posebno prijazni in pozorni do izobražencev. Metod, ki je od vseh Mikužev največ časa preživel pri Maršičih, je sčasoma tudi sam postajal del slemenskega žitja in bitja. Poleti je z domačimi fanti spal na kozolcu, čeprav ga je čakala po­ stlana postelja v hiši. Ob košnji in spravilu mrve se je povzpel na voz in tlačil seno pa tudi naglas dal vedeti, da je vsaj za kakšno rabo pri hiši. Kadar se je družina na