slovensko ljudsko gledališče celje PAVEL Tone Peršak PETER > PAVEL Režija FRANCI KRIŽAJ Dramaturgija Janez Žmavc Scena Karin Košak Kostumi Cveta Mirnik Lektor Breda Perčič Izbor glasbe Ivo Meša Režiser Franci Križaj na skušnji. KRSTNA UPRIZORITEV Osebe PETER KRALJ, svetnik republiškega komiteja za delo in član drugih visokih političnih forumov........................................... JANEZ BERMEŽ PAVEL KRALJ, njegov brat dvojček; pustolovec, priložnostni poslovnež, član uprav različnih nogometnih klubov, mešetar in organizator....... JANEZ BERMEŽ MELANIJA REICHMAN-KRALJ, Petrova precej mlajša žena ... MILADA KALEZIČ JANA, študentka, honorarno zaposlena kot receptorka V hotelu Grozd............ ........................ VESNA JEVNIKAR k. g. TOV. STARC, generalni direktor oz. predsednik poslovodnega odbora SOZD Gumzašplat ..................................................... JOŽE PRISTOV Tov. KLINC, predsednik 00 ZSS v SOZD Gumzašplat, šef skladišča. IZTOK VALIČ TOV. CMOK, sekretar 00 ZKS v SOZD Gumzašplat, krojaški mojster ... BOJAN UMEK Tov. MAGDALENA VESEL, tajnica poslovodnega odbora za stike z javnostjo; dama, ki preprosto ne opazi, da leta kljub vsemu tečejo. LJERKA BELAK TOV. VERA MIŠKA, predsednica delavskega sveta v SOZD Gumzašplat; industrijska psihologinja......................... ANICA KUMER Mag. ROPOTEC, direktor Skupne službe .................... BOGOMIR VERAS Tov. PEČENKO, direktor TOZD Platno .................................. ZVONE AGREŽ TOV. JAMER, direktor TOZD Škarje..................................... MIRO PODJED VESNA GROZNIK, urednica in novinarka lokalnega lista Novice; še vedno samska ............................................... MIJA MENCEJ TOVARIŠ PREDSEDNIK ................................... BRUNO BARANOVIČ Kraj in čas: Srednje veliko mesto v SR Sloveniji v časih hude krize in nepopustljivega optimizma subjektivnih sil. Premiera v petek, 27. maja 1988, ob 19.30 Avtorjeva opomba: Podobnost z resničnimi dogodki ni slučajna. Vodja predstave Sava Subotič - Šepetalka Ernestina Popovič-Ton Stanko Jošt-Razsvetljava Izidor Korošec - Krojaška dela pod vodstvom Adija Založnika in Marjane Podlunšek- Frizerska dela Maja Dušej - Slikarska dela Adolf Aškerc - Odrski mojster Jože Klanšek - Rekviziter Franc Lukač - Garderoba Kalina Jenič in Melita Trojan Tehnično vodstvo Vili Korošec. POGOVOR Z DRAMATIKOM TONETOM PERŠAKOM Gledališki list: - Začniva s kritikom Tonetom Peršakom. S kritikom celjskih uprizoritev v »Delu«. Kako je prišlo do tega, da vas je »Delo« povabilo k sodelovanju? Naj kar povem, da smo z vašimi kritikami v glavnem zadovoljni. Tone Peršak: - V zvezi s povabilom »Dela« lahko povem pravzaprav samo to, kar je meni samemu povedal urednik redakcije za kulturo in izobraževanje, ko me je povabil k sodelovanju. Rekel je, da me želijo pritegniti kot strokovnjaka. Zveni najbrž prenapihnjeno, ker to pač zdaj sam ponavljam, zato naj takoj poudarim, da sam nimam najboljšega mnenja o sebi kot kritiku. Res je, da sem eden tistih redkih Slovencev, ki se ukvarjamo s še vedno dokaj deficitnim področjem teatrologije, s teorijo gledališča, in da v bistvu uvajam to vedo, ob zgodovini gledališča, teoriji drame, teoriji filma ipd., tudi na AGRFT. Res je tudi, da sem že pred tem poskušal pisati gledališko kritiko in sem tako že kot študent AGRFT napisal nekaj kritik za revijo Mladina. Vendar je ravno Mladina, tedaj pred leti, v bistvu zavrla moj razvoj na tem področju, ker je uredništvo nekega lepega dne odklonilo oceno neke predstave in moj način pisanja, ki bi ga lahko z danes popularno oznako označil kot poskus »medijske kritike«. Takrat sem se namreč odločno odvrnil od kakršnegakoli razpravljanja o besedilu in sem poskušal obravnavati zgolj uprizoritev kot gledališko umetnino. Izhajal sem iz predpostavke o avtonomiji in avtohtonosti gledališke umetnosti in skušal izoblikovati nek svoj kritiški jezik, potem pa sem, ker je bilo to pač zavrnjeno, nehal s tem početjem. Nato sem petnajst let pisal o teatru bolj esejistično in, recimo, teoretično. In ta moja esejistična in teoretična bibliografija je bila razlog za vabilo »šefa« kulturne redakcije »Dela«. Rečeno je bilo, da bi naj »prevzel« dvoje gledališč izven Ljubljane, poleg Celja še Maribor ali Novo Gorico. Vendar sem se kot šofer, ki ne ljubi dolgih nočnih voženj, pa tudi zavoljo drugih obveznosti obvezal samo za Celje in za tista gostovanja v Ljubljani, ki jih iz teh ali onih razlogov ne bi mogel oceniti Andrej Inkret. V zvezi s pisanjem samim lahko rečem, da se mi zdi pravzaprav precej bolj naporno, kot bi si nemara kdo mislil, da lahko je. In ravno zato občudujem kritike, kot so zlasti Andrej Inkret, Lojze Smasek, Vasja Predan in še nekateri, ki to delajo že toliko let, tako pogosto in tako kvalitetno. Prizadevam si vztrajati pri principih »medijske kritike«, če ta oznaka res kaj pomeni, in se zato posvečam predvsem igri, režiji, prostoru in vzajemnemu učinku teh segmentov. Seveda pa tak koncept sam po sebi predvideva in zahteva bolj poglobljen postopek, morda večkratno gledanje predstave in temeljitejši premislek, kot si ga lahko privošči kritik, ki piše za dnevnik in mora svoj odziv čimprej objaviti. Mislim pa, da je važno oboje: tako ažurnost dnevniške kritike kot temeljitost razmisleka, čeprav je včasih težko uskladiti obe zahtevi in zato tudi meni ocena večkrat ne uspe tako, kot si to sam želim in kot to zaslužijo ustvarjalci, o katerih pišem. GL: - Takrat, ko ste začeli pisati kritike, še niste vedeli, da boste napisali igro za nas. Torej se poleg objektivnosti, ki vam jo pripisujemo, in našega samodopadljivega prepričanja, da imamo srečo z repertoarjem, uprizoritvami in kritikami, tokrat lahko upravičeno veselimo tudi vašega novega dela. Nedvomno ste ga pisali tudi z mislijo na določene igralce? T. P.: - Vsekakor. Igro sem v bistvu napisal po naročilu. Andrej Hieng je, ko me je povabil k sodelovanju, »naročil« komedijo, ki naj bi bila, kot je rekel, dramaturško čimbolj čvrsta in pravzaprav zgrajena po tradicionalnih pravilih »dobro narejene igre«. K takšni zahtevi pa prav gotovo sodi tudi to, da avtor misli na igralce, ki naj bi igrali njegove osebe. To je dobro in lahko tudi zelo plodno zato, ker si avtor lahko osebe nadvse živo predstavlja in jim »pripiše« značilnosti in poteze, ki karakterizirajo njihove osebnosti in posebnosti, veliko bolj nazorno, kot bi to mogel, če bi vnaprej ne poznal podobe osebe. Pri tem niti ni važno, ali vse te osebe kasneje res igrajo prav ti igralci, ki jih je »videl« v njih dramatik; moram pa reči, da sta se Križajeva in »moja« zasedba, ki je seveda nisem vsiljeval, v dokajšnji meri ujeli. Ta princip je pri komediji tem bolj pomemben, ker je dobro in prav, da so osebe, čeprav tipi, označeni s številnimi drobnimi komičnimi posebnostmi (hitro govorjenje, pretirano gestikuliranje, značilne in zelo nazorne drže ter kretnje, kakšne posebne navade itd.) in pri tem je zelo koristno, da dramatik ve, kateri igralec je še posebej nadarjen za ponazarjanje te ali one od teh značilnosti. To potem da osebam, čeprav morda že kar neverjetnim in pretiranim, prepričljivost, ki je pri komediji izjemno pomembna, saj tu oseba, četudi napisana kot tip, ne bi smela nikoli delovati kot zgolj poosebljenje ideje ali kot gola funkcija nekakšnega sistema, pa naj je komedija na videz še tako mehanična... Poleg tega te seveda igralec, ki ga imaš v mislih, lahko že sam po sebi inspirira in omogoča razvoj vloge, kakršnega morda ob zamisli sploh nisi predvideval. Osebe celo v dramatikovi domišljiji do neke mere samostojno živijo in delujejo. Kako ste se lotili dela po Hiengovem »naročilu«? T. P.: - Hiengovo povabilo k sodelovanju je bilo izrečeno pravzaprav kot izziv ali pa sem ga vsaj jaz tako razumel. Opisal sem že, kako približno je Andrej Hieng formuliral svoje »naročilo« in sam sem pravzaprav najprej dvomil, da sem resnično sposoben napisati takšne vrste tekst. Sam sebe nimam za pretirano zabavnega človeka s kakšnim posebnim smislom za humor, čeprav bi se po drugi strani vseeno nekoliko pohvalil, da komične in nesmiselne plati življenja, zlasti na ravni t. i. družbenega življenja, še kar za silo opazim. Do te igre sem pravzaprav napisal en sam tekst, ki bi ga bilo žanrsko res mogoče opredeliti kot komično, že kar groteskno besedilo; mislim na TV igro Podnajemniki, ki sta ji do precejšnjega uspeha prav gotovo pomagali režija in dobra igra vseh sodelujočih igralcev. Sprva torej niti nisem posebno resno jemal ponudbe Andreja Hienga, hkrati pa me je izkazano zaupanje - tako sem pač povabilo razumel - vznemirilo do te mere, da sem se navsezadnje le odločil sprejeti izziv in se lotiti stvari. Seveda sem najprej razmislil o temi in motivih, da bi si tako omogočil dramaturško konzistenco besedila in hkrati njegovo aktualnost. Razmišljal sem o tem, kako se je klasična komedija (Aristofan, Commedia dell’Arte, Moliere, Linhart, Gogolj...) odzivala na svoj čas in pri tem se mi je potrdila že prej znana resnica, da mora biti komedija konkretna v poimenovanju »napak« in da se mora nanašati na konkretne razmere in celo na konkretne predstavnike konkretne družbe; seveda pa je dobro, če zna komediograf v teh konkretnih razmerah najti tudi tisto, kar ima vendarle tudi značaj človeškega nasploh, čeprav se v danih razmerah pač kaže na tak in tak način. GL: - Dramaturško ste imenitno združili motiv Dvojčkov in Revizorja in to posrečeno cepili na naše razmere. Zadnja leta se samostojno in v okviru DSP zavzeto ukvarjate z družbenopolitičnimi problemi. V kolikšni meri - naj bo vprašanje zastavljeno naivno, odgovor pa le resno - bi ta vaša satirična komedija lahko »vzgojno« vplivala na družbo oziroma na prizadete? T. P.: - Kar zadeva kombinacijo teh dveh motivov, bi se navezal na zaključek prejšnjega odgovora. Odločitev za uporabo teh motivov je bila dvakratno pogojena, po eni strani s prej opisanim premislekom in ugotovitvijo, daje prav z motivom revizorstva in korupcije po eni in z motivom zamenjav oziroma zmot glede oseb in njihovih funkcij po drugi strani mogoče ponazoriti in celo pojasniti premnoge težave, napake in usodne nesporazume pri nas. Mi, žal, vedno znova zaupamo napačnim ljudem; pri nas se vedno znova izkaže, da se tisti, ki bi morali skrbeti za zakonitost, sami največkrat vedejo nezakonito, ljudje, ki naj bi bili moralna vest družbe, so se postavili nad družbo, si kot neke vrste nadljudje prilastili oblast in o njih je prepovedano celo v mislih podvomiti, kaj šele svoj dvom izreči... Ali lahko moja komedija kaj spremeni? Mislim, da ne. Mislim tudi, da v resnici še nobeno, naj bo še tako kvalitetno umetniško delo ni v konkretni družbi nič spremenilo. Kdaj pa kdaj sicer vpliva na posameznika (samomori po izidu Goethejevega Wertherja), le malokdaj in komaj opazno pa na družbo kot celoto. Vsekakor je zelo zgovorno dejstvo, da ponavadi besedilom, ki napadajo birokracijo, najbolj ploskajo ravno birokrati, ki tudi sicer najbolj glasno zahtevajo, naj se birokraciji odvzame njena moč. Ali je to nekakšna cinična igra ali le nezmožnost birokrata, da bi v lastni podobi prepoznal samega sebe, na to vprašanje je težko odgovoriti. Poleg tega najbrž ni namen iger in romanov, da bi v stvarnosti odmevali na tako konkreten način. Prav je, če se kdo ob njih zamisli; avtorju godi, če mu ljudje čestitajo, češ, »si pa res zadel žebljico na glavico« itn. Obenem pa je vendarle prav, da tudi tako aktualno umetniško delo, kot vendarle želi biti tudi moja komedija, deluje na gledalca predvsem kot umetnina, kot celovita in na nek način v sebi zaključena vzporedna in simbolna podoba sveta. Če bi se pa po ogledu predstave Petra in Pavla kdo od pooblaščenih tovarišev nekoliko zamislil in bil vsaj nekaj dni za spoznanje drugačen, kot je ponavadi, bi bil jaz sam še najbolj vesel. GL.: - Ko ste nam na razčlembeni vaji predstavili in analizirali »Petra in Pavla«, ste govorili o posameznih osebah kot o usedlinah družbe, tudi kot o »žrtvah sistema«. Čeprav so dramaturško tipizirani liki, se nam kažejo te osebe vendar polnokrvno prepoznavne. V pripisu pod naslovom opozarjate, da podobnost z resničnimi dogodki ni slučajna. Torej se vam je tema za obdelavo kar sama ponujala? T. P.: - Res je. In žal se nam podobne in enako boleče teme vsak dan ponujajo v vse prevelikem številu. Pri osebah sem seveda res skušal biti čim bolj nazoren, kar po eni strani pomeni, da sem jih zasnoval kot tipe in reprezentante modelov, ki se v naši družbi zelo pogosto pojavljajo, hkrati pa sem jim vendarle skušal vsem vpisati tudi izrazito individualne barve. V kolikšni meri sem uspel, bi najlaže povedali igralci, ki se s temi liki ubadajo. Seveda vedno mislim na to, da morajo biti osebe v igri zanimive, in vsaj do neke mere imajo gotovo prav ameriški učitelji kreativnega pisanja, ki pravijo, da je za solidno igro dovolj že to, če zna avtor »postaviti v isti prostor« tri ali štiri res dobro zamišljene in različne značaje, kajti potem je drama tako rekoč nujna. Seveda gre še za marsikaj več, vendar tudi sam verjamem, da so dobro zamišljene in seveda tudi dobro napisane osebe bistveni pogoj za uspeh igre, še posebej za uspeh komedije. GL: - Smemo pričakovati, da ne bo ostalo le pri »Petru in Pavlu«? T. P.: - Upam, da ne bo. BIBLIOGRAFIJA: Knjige: POGOVORI Z REŽISERJI (gledališka publicistika), 1978; NOVELETE (zbirka krajših novel), 1982; PREHOD (roman), 1982; MED STVARNOSTJO IN DOMIŠLJIJO (monografija o režiserju Jožetu Babiču), 1982; PARTIZANSKA POROKA (drama), 1984; SLEDI (roman), 1985; VRH (Roman), 1986; LJUBLJANSKE NOVELE (novele), 1986; SMER HAMBURG-ALTONA (roman), 1988; Radijske igre: POKOJNIK ali ANTONIJA ZVONIMIRA (po noveli M. Puglja), izv. 1980; POGREB, izv. 1981; PRELAZ, izv. 1982; STATISTIČNA ŠTEVILKA ali 17011947511024, izv. 1983; DVE, TRI O TERMITIH ALI JURČKU BOMO POMAGALI, izv. 1984; NOŽI (po noveli A. Hienga), 1985; KAMEN, izv. 1986; Televizijske igre: ODMOR, izv. 1981; PODNAJEMNIKI, izv. 1985; Gledališke igre: V UMETNI SVETLOBI, upr. s študenti AGRFT 1970; VOJNA, upr. mariborsko Študentsko gledališče 1972; KRST PRI SAVICI (dramatizacija Prešernove pesnitve), upr. v PDG v Novi Gorici 1973. rij o, -te da-ni ■vcdolvkalta Vsekakor pa od Salzburga dalje ni dobil več niti ene igre, naj je stavil petsto ali pet tisoč mark. Njegovo bogastvo, s katerim se je odpeljal iz Ljubljane, je tako do sedme ure zjutraj popolnoma skopnelo. Tbda Maksu ga ni bilo žal. Ves drgetajoč od sle, da se reši še zadnjih mark, ki so bile namenjene za gradnjo gostišča ob jezeru, ves znojen in na smrt utrujen, je prosil Šako, naj mu zamenja še zadnji ček za pet tisoč mark. Šaka, ki je videl, da je Maks iztrgal iz knjižice zadnji ček, tokrat ni niti segel po denar, temveč je znova rekel: »Slušaj, bolan Maks, mi jesmo lopovi, to sad več znaš, ali ipak imamo srca. Uzeli smo ti sve, ali nečemo da te ubijemo. Svati to! Prestani!« »Slušaj čoveka!« se je oglasil še Mirko. »Pa ti si nam ipak zemljak. Svima nam je Jugovina majka, makar bila i nemila... Prestani i zadrži barem nešto!« »Neču nista!« je Maks nehote pribil v srbohrvaščini. »Jaz sem za muško igro do konca! Rekel sem vam že, da vi nimate pravice nehati. Samo jaz, ki izgubljam, lahko rečem, kdaj bo konec!« »Dobro,« je znova skomignil Šaka in odštel Maksu še zadnjih deset bankovcev po petsto mark. Nato pa se je premislil, vzel enega nazaj in ga zamenjal s petimi po sto mark. Maks je tokrat prvič preštel denar, ki mu ga je naštel Šaka in medtem mimogrede opazil, da je vlak peljal mimo postaje Holzkirchen. Thko je vedel, da so že precej blizu Miinchna in isti hip je sklenil, da ne bo izstopil v Miinchnu, temveč bo ostal v vlaku in se odpeljal naprej, dokler sprevodniki ne bodo odkrili, da se vozi brez . vozovnice in ga nato najbrž na prvi postaji vrgli iz vlaka. Ob misli, da bi se morda lahko uspel pretihotapiti brez vozovnice celo do končne postaje Hamburg-Altona, se je Maks celo nasmehnil svojemu optimizmu. Misel pa se mu je zdela vabljiva, saj v Hamburgu še nikoli ni bil. Vlak je že zapeljal v predmestje Miinchna, ko je Maks izgubil še zadnji bankovec za petsto mark. Od Holzkirchna do tod je izgubljal počasi, ker so oni trije začeli pošteno igrati, tako da je Maks celo nekajkrat dobil po sto, dvesto, tristo mark, je pa zato sam izsilil igre, v katerih je izgubil po petsto in več. Šaka, Sejo in Mirko so igrali ves ta čas molče, vendar ga niso več sleparili... Po tej zadnji igri za petsto mark je Maksu ostal samo še bankovec za sto mark... Čeprav je Šaka videl, da ima Maks pred seboj še stotaka, je vseeno začel pospravljati karte, kot da se jim že mudi. Obenem je tudi rekel: »Stižemo u Minhen. Sad stvarno moramo da prestanemo.« »Postaja je še daleč,« je ugovarjal Maks in potegnil karte k sebi. »Še za pet iger imamo časa in ne samo za eno!« »Pa šta je tebi, čovječe!« se je razjezil Šaka. »Zašto to radiš?« »Moja stvar!« se je kljubovalno posmehnil Maks, ves poln čudnega zadovoljstva. Bil je pravzaprav ponosen nase in vesel, da prihaja-v Nemčijo tako rekoč brez vsega, kar je pred osmimi meseci vse drugače razpoložen nesel od tod. Zdelo se mu je, da je bila vrnitev možna samo na ta način, če se je že moral vrniti... »Saj sem že prej rekel, da bomo nehali, ko bom jaz to rekel!« je še enkrat poudaril. Medtem je že tudi zmešal karte, čeprav ni bil on na vrsti za deljenje. Dobil je par osmič in par fantov in pikovega kralja. Odvrgel je tri karte: fanta, osmico in kralja. V zameno je dobil sedmico, desetko in križevega kralja. Šaka je takoj odvrgel svoje karte, Sejo je zvišal vlogo za sto mark, Mirko pa je tudi odvrgel karte. Maks, ki ni imel v rokah tako rekoč nič, je vendarle izenačil Sejovo vlogo in pokazal karte. Uidi Sejo ni imel nikakršne kombinacije, toda imel je srčevega kralja in po pravilu višje barve je dobil Sejo še zadnji Maksov bankovec za sto mark. »Zdaj pa lahko nehamo,« je rekel Maks in porinil razmetane karte proti Šaki, ki jih je počasi pospravil in jih nato spet stlačil v ovoj iz tenke lepenke z napisom: »Ferd Piatnik et Sohne, Wien XIV«. Odgovoril mu ni nihče. Minuto, dve so vsi povsem mimo sedeli in gledali skozi okno. Maks je čutil, da jim je nerodno, in da mu ne želijo pogledati v oči. Bil je prepoln nekakšnega zmagoslavja ob misli, da najbrž nikoli v življenju ne bodo razumeli, zakaj jim je sam vsilil več kot milijardo in pol v starih dinarjih, denar za katerega bi bilo mogoče kupiti lepo hišo. Sam pa se je zdaj počutil svobodnega, kot da ga je ta denar omejeval in težil. Izognil se je nevarnosti, da bi moral ob vsaki marki, ki bi jo izdal, vedno pomisliti, da je bila namenjena za nekaj, čemur je posvetil dvanajst let življenja, ne da bi potem to dobil... Vlak je že odpeljal mimo južne miinchenske postaje in zavil proti glavni. Šaka. Sejo in Mirko, vsi z izrazitimi podočnjaki in čez noč zraslimi bradami, so se začeli odpravljati. Zapenjali so zadrge na svojih torbah, si brisali obraze z osvežilnimi robčki in Mirko je izpil še zadnji požirek manastirke iz četrte steklenice. Maks pa je mimo sedel in gledal, kako se odpravljajo. Že tik pred postajo se je Šaka ozrl proti njemu in vprašal: »Što se ne spremaš? U Minhenu smo.« »Jaz ne grem dol,« je odvrnil z vzvišenim nasmehom. Ih hip ga je bilo eno samo zmagoslavje in ena sama vzvišenost nad vsem in vsemi. »Kako to?« se je začudil Šaka. »Pa i ti imaš kartu do Minhena.« Maks pa še odgovoril ni. Samo skomignil je z rameni in se še enkrat vzvišeno posmehnil kot malo prej. Šaka je zmajal z glavo. Za hip je pogledal Seja in Mirka, ki sta bila že pri vratih in sta enako začudeno strmela v Maksa. Nato se je celo sklonil k njemu, mu položil roko na ramo in z glasom, v katerem je zvenela skrb, skušal pregovoriti Maksa: »Slušaj, bolan! Ova noč je stvarno bila luda ali nemoj zbog nje i ti da poludiš! Slušaj, sidži s nama! Vidi, ja jesam bitanga. Priznajem. Krao sam, ubijao, pljačkao ali... Slušaj, podži s nama i ja ču se lično pobrinuti da preživiš dok opet na zaradiš. Imaš valjda posao ovdje...« Maks pa je samo odkimal. Nato je prijel Šakovo roko in si jo snel z ramena ter se mimo njega presedel ob okno. »Nemaš posla?« se je začudil Šaka in se znova ozrl proti Seju in Mirku, ki sta že postajala nestrpna, ker je vlak že stal na postaji. »Kako to, bogati, nemaš'posla? Pa gdje onda ideš?« se je zjezil Šaka, najbrž zato, ker ni nič razumel. Ker mu Maks ni odgovoril, se je še bolj razburil: »Nemoj samo reči da smo ti nešto skrivili. Niko te nije tjerao da igraš sa nama! Niko te nije zvao u kupe! Niko...« Maks pa je odmahnil z roko in se zasmejal, čeprav hripavo, ker je imel grlo kar požgano od kajenja in slivovke: »Niste me vi premagali. Jaz sam sem izgubil. Ne domišljajte si, da ste zmagali! Jaz sem zmagal!« Šaka je strmel vanj, kot da govori z norcem. Izza vrat ga je poklical Sejo... Še hip, dva je strmel v Maksa, nato pa stisnil ustnice, skomignil in opsoval: »Ma jebi ga, bolan!« Nato je naglo adšeL Maks je negibno obsedel ob oknu. Opazoval je vrvenje vzdolž vlaka. Šele zdaj, ko so oni sleparji, nemara celo roparji, izginili z njegovim denarjem, si je končno oddahnil. Čakal je samo še na to, kdaj bo vlak odpeljal z miinchenske postaje, ker je vedel, da bo poslej vse njegovo dotedanje življenje z vsakim pragom, ki bo ostal za vlakom, bolj oddaljeno, z vsakim pragom bolj bivše in celo že nekoliko pozabljeno, kot je upal. Ni imel ne dela, ne denarja in ne načrtov in prav to se mu je zdelo najbolj primerno za začetek življenja, ki ga ni želel posvetiti nikomur in ničemur, razen temu, da živi. Zdaj je končno samo bil. Dosegel je, kar je prej kdaj pa kdaj komaj zaslutil, da bi se bilo treba vsakemu dnevu posebej in na novo posvetiti in čim manj dni žrtvovati za nek daljni dan, ki naj bi nekoč nekje bil tak in tak, če bi ga bilo sploh moč doseči. Zdaj je že slutil, da bo takoj, čim vlak odpelje s postaje, zaspal, in vedel je, da bo tokrat v snu užival kot še nikoli, saj je bila že ta slutnja ugodna kot le malokaj dotlej... Oglasil se je postajni napovedovalec. Pozval je potnike, naj takoj vstopijo, ker bo Balkan-eks-pres nadaljeval vožnjo proti Frankfurtu, Kasslu, Hannovru in končni postaji Hamburg-Altdna. Maks se je z neko vedro radovednostjo vprašal, kako daleč se bo uspel pripeljati brez vozovnice. Vtem pa se je vlak že premaknil. Najprej je bilo čutiti sunek, nato sprva še obotavljivo pospeševanje proti izhodu s postaje, kmalu pa so kolesa že ujela tisti običajni ritem prehodov s tračnice na tračnico, ki mu je bil v tem trenutku ljub bolj kot kakršnakoli glasba. Stisnil se jg y kot ob oknu in naslonil glavo ob tapecirano naslonjalo nad klopjo. Zakril si je obraz z rjavo zaveso, ki je hudo smrdela po dimu in hlapih slivovke, zaprl oči in si kot v uspavanko zašepetal: »Saj prihodnosti ni... Saj prihodnosti ni... Šteje samo sedanjost...« (Odlomek iz Peršakovega romana Smer Hamburg-AItona, ki je pravkar izšel pri Prešernovi družbi v zbirki Vrba). 6. PRIZOR SEJNA SOBA V GUMZAŠPLATU. NASTOPATA PETER KRALJ IN DIREKTOR STARC. PETER' Zdi se mi, da vi zelo malo veste o podjetju! STARC: Res je. Pravzaprav ne vem nič. PETER: Nič?... Kako pa ga potem mislite reševati? STARC: Kdo pa pravi, da ga mislim reševati? PETER: Počakajte no! Zakaj ste potem sploh direktor?! STARC: Zato, ker so me sem poslali1 PETER: Kdo? STARC: Tovariši... Poslali so me sem čakat dobro penzijo ... PETER: Mislite to resno? STARC: Popolnoma resno. Vi bi to morali vedeti! Jaz sem zaslužen človek! Petintrideset let sem opravljal delo, ki se ga vsi otepajo in še slišati nočejo zanj; umazano in tudi krvavo, vendar nujno delo... Marsikomu, ki bi nam lahko škodoval, sem zaprl usta... Zato so tovariši rekli: »Pojdi tja, da boš imel lepšo penzijo, vendar se ne mešaj v stvari, ki jih ne poznaš! Pusti ljudi, naj delajo! Ti počivaj in čakaj!« so rekli PETER: Nemogoče! STARC: Kar pozanimajte se, tovariš Kralj! PETER: Vseeno ne mo rete kar gledati, kaj se dogaja s podjetjem! Po svoji funkciji ste ravno vi najbolj odgovorni za vse! STARC: Jaz lahko gledam, brez skrbi. Sem že marsikaj mimo gledal v življenju. Poleg tega jaz nisem nič delal in tako tudi nisem za nič odgovoren. PETER: Kakšna godlja! Ampak jaz bom ravnal tako kot zahteva zakon! STARC: Saj sva vendar iz iste jate, tovariš Kralj! Na skušnji za Petra in Pavla. Vesna Jevnikar je Ljubljančanka. Leta 1986 je diplomirala na AGRFT v letniku prof. Šedlbauerja v naslovni vlogi Ibsenove »Hedde Gabler«. Zanjo je prejela Severjevo nagrado in nato na Borštnikovem srečanju diplomo in nagrado za najboljšo mlado igralko. V Mestnem gledališču ljubljanskem je igrala v Millerjevem »Lovu na čarovnice« (v režiji Francija Križaja), v Fassbinderjevih »Grenkih solzah Petre von Kant«, v Kleistovem »Razbitem vrču«, v Jančarjevem »Klementovem padcu«. Filmi: »Nobeno sonce« (vloga Veronike, nagrajena z Nagrado Sedem sekretarjev Skoja, na TDF v Celju proglašena za igralkojeta, nagrada za žensko vlogo na Festivalu igralskih dosežkov v Nišu), »Ljubezen«, »Naš človek«, »Čisto pravi gusar«, »Vesoljček« (še v montaži). Vesna bo ostala v svobodnem poklicu in tako jo bomo lahko še večkrat povabili v Celje. Tri vprašanja dramskemu igralcu Bogomiru Verasu Celjsko gledališče je bilo že mnogim igralcem po končani Akademiji druga šola. Mnogim pa je bilo Celje le prehodna postaja na poti k drugim središčnim gledališčem. Vi pa ste se po končanem študiju odločili za Celje in tukaj tudi ostali. Zakaj? - Za SLG sem se odločil, ker sem bil takoj sprejet v redni angažma. Akademijo sem končal šele s sedemindvajsetimi leti, ker sem pred tem tri leta študiral stomatologijo. Po odsluženem vojaškem roku pa zaradi majhnega otroka nisem tvegal, da bi dalj časa ostal brez rednih dohodkov. In zakaj ste potem tolikokrat (kolikokrat je pravzaprav bilo?) prekinili stalni angažma? Nekajkrat smo sicer v gledališkem listu zabeležili vaše odhode in vrnitve, ob začetku letošnje sezone, ko ste ponovno podpisali stalni angažma, pa smo vaš prihod »zamolčali« iz preprostega razloga, ker ste pri nas tudi zunaj angažmaja redno nastopali in torej ta vez nikoli ni bila zares prekinjena. - Stalni angažma sem prekinil dvakrat. Prvič za eno leto in drugič za tri leta. V gledališče sem zaljubljen, v začetku sem ogromno igral, a ko sem dve sezoni ostajal brez pravih vlog, sem se naveličal čakati, pa sem odšel. Ko nisem bil več stalni član, sem kot gost dobil prekrasno vlogo Lakija v igri Maratonci tečejo častni krog. V ansambel me je pravzaprav vrnila režiserka Vida Ognjenovič. »Krivdo«, da sem odšel drugič, pa pripisujem le sebi. Institucija me je na nek način vedno utesnjevala. Več svobode sem našel v delu z gledališkimi amaterji. Pravijo, da sem z njimi zrežiral precej uspelih predstav (mislim, da res). Z njimi sem jih popeljal tudi po vsej Sloveniji, po Jugoslaviji in celo Evropi, a sem prišel do spoznanja, da je gledališče kot konjiček zelo trd oreh in da ga je včasih težko streti. Da mi je še vedno lepo pri srcu, kadar pomislim na gledališče, ima za zdaj največ zaslug bivši umetniški vodja Andrej Hieng, ki mi je, ko sem bil drugič »na prostosti«, zaupal nekaj zelo težkih in lepih vlog. Te triletne »prostosti« se bom vedno z veseljem spominjal. Kaj vas v našem ansamblu priteguje in zakaj po vašem mnenju mnogi po končanem študiju oklevajo, da bi zapustili Ljubljano in šli delat v Celje? - Kaj me priteguje? Najbolj sem zadovoljen, kadar se v gledališču zbere »prava« ekipa igralcev in nas k »porodu« predstave popelje režiser z veliko domišljije in znanja, kadar pri delu prevladuje natančna orientacija in je zvezdništvo potisnjeno v drugi plan. Glede mladih igralcev, ki končajo akademijo, pa menim, da se zelo težko odrekajo nekaterim ugodnostim, ki jim jih lahko nudi prestolnica. Torej je naša dolžnost, da z dobro izbranim repertoarjem, s kvalitetnimi predstavami in poštenim odnosom do svojega dela nenehno poskušamo privabiti nove in kvalitetne kadre. Tennessee Williams Steklena menažerija Režiser Marjan Bevk Premiera je bila 25. marca 1988 Milada Kalezič, Peter Boštjančič Bogomir Veras, Nada Božič, Peter Boštjančič Peter Boštjančič, Bogomir Veras Milada Kalezič, Bogomir Veras Peter Boštjančič, Nada Božič, Milada Kalezič Milada Kalezič, Bogomir Veras Razpis ABONMAJA za sezono 1988-1989 Bertolt Brecht: OPERA ZA TRI GROŠE Dane Zajc: MEDEJA Federico Garcia Lorca: KRVAVA SVATBA Stefan Zweig: VOLPONE Jean Anouilh: ORNIFLE ALI SAPICA Žarko Petan: TV SNEGULJČICA (za otroke) ABONMAJSKO GOSTOVANJE DRAME SNG MARIBOR Abonmaji: PREMIERA, SOBOTA pop., SOBOTA večer., TOREK, ČETRTEK, PETEK (Laško), MLADINSKI (l.-VII.), ŠOLSKI (1.-6.), MRAVLJICA in ČEBELICA (abonmaja za vrtce in nižjo šolsko stopnjo). ODPRTA ABONMAJSKA IZKAZNICA (za 10 poljubnih predstav, razen premiere). Vpisovanje za dosedanje abonente bo od 5. do 13. in za nove od 14. do 16. septembra pri gledališki blagajni od 9. do 11. in od 17. do 19. ure (razen ob petkih, sobotah in nedeljah). Rezervacije po telefonu 25-332 in 24-637. Vabimo vas k predsezonskemu vpisu (z 10 % popustom na abonmajske cene) od 20. maja do 16. junija pri gledališki blagajni. Uprava SLG Celje Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje, sezona 1987/88, št. 5-Predstavnik upravnik Borut Alujevič - Urednik Janez Žmavc - Lektorica Ljudmila Kajtner - Fotografije celjskih predstav Božo Berk - Naklada 1000 izvodov. Tisk Aero Celje. Oblikovanje Domjan. n n si slovensko ljudsko gledališče celje Pravljice je v knjižni izdaji prevedel Rudolf Kresal Za oder jih je priredil Bogomir Veras Zrežiral jih je MIRAN HERZO^ Oder je opremila in kosfume zasnovala Eka Vogelnik Glasbo je napisal Gregor Strniša Plese in gibe je naštudirala Ana Vovk-Pezdir Petje sta pomagala uglasiti Miro Pod- ! V raznih vlogah nastopajo: ANICA KUMER V ‘i- BORUT ALUJEVIČ %. 1 f ir" jed in Gregor Strniša a § i : s •rn " AV» / ■ v.- ‘ ■< / yy Č\. / %** *. - X / / DRAGO KASTELIC BOGOMIR VERAS BOJAN UMEK J / : ||..T r_{ IM,—.«« "mfWjjBBH i a ■ ; ,^,,.1 <rf ' J'A'-IiAl; ^ '•-•a;'? »P > | 1 sr; I tl Tvwy\ ■ b/rM S ■ 'f f' ■ I i ________ ;« / 6 , } Vf j , r ■K i i *. Ie>' ,1 ., »‘Ste; V: « . % i' ;l' PREMIERA V SOBOTO, 14. NOVEMBRA 1987, ob 15. URI ei od c Zakaj „Daleč od dvorca"? Z leti in s prenekaterimi življenjskimi izkušnjami so se mi v zavest vedno bolj pogosto vročale pravljice slavnega avtorja H. Ch. Andersena. Pričel sem jih znova in znova prebirati in odkrival sem v njih neizmerno lepoto in bogato sporočilnost. V prologu moje dromotizocije igralci med drugim sporočajo občinstvu, do je to IGRA ZA STARE IM MLADE, ZA VSE, KI SRCE IMAJO IN OCI, ZA VSE, KI JIH ŽIVLJENJE VESELI. Takšne so bile moje želje, ko sem poskušal ugledališčiti tele Andersenove zgodbe: SVINJSKI PASTIR, KAKOR PRAVI STARI, JE ZMERAJ PRAV in CESARJEVA NOVA Dol sem jim skupen naslov DALEČ OD DVORCA. Zokoj? Plemstvo, s svojim od ljudstvo nagrabljenim zlotom, s svojimi protokoli, intrigami in izumetničenostjo, se mi je vedno zdelo središče prestiža in nenaravnosti. Vrtnico, sloveč. Staro in Stori, deklico, neobremenjeni otroci itd., po svet naravnega in lepega. Veliki pravljičar Andersen je tudi vame udaril pečat, ki potrjuje vero v dobro, zdravo, naravno ... v vse tisto, kor je tako zelo DALEČ OD DVORCA. Avtor dromotizocije in songov Bogomir Veros Bilten - pahljača glasbene slikanice- Slovenskega ljudskega gledališča Celje, sezona 1987/88 — Predstavnik upravnik Borut Alujevič — Urednik Janez Žmavc — Naklada 5000 izvodov - Narisala Eka Vogelnik - Opremil Ljubo Domjan - Tisk Aero Celje. Oder Herberta Griina Abonmaji: Čeprav je igralski zbor našega gledališča močno obremenjen, je vzel nase dodatno breme: delo na malem, stranskem ali eksperimentalnem odru - kakor ga pač označimo - imenovanem po nepozabnem umetniškem vodji celjskega gledališča, Herbertu Grunu. Prepričani smo namreč, da je preizkušanje posebnih oblik gledališke umetnosti ne le koristno, marveč v nekih trenutkih celo nujno potrebno početje. Kakor v minuli, bomo skušali tudi v prihajajoči sezoni realizirati dva projekta. Dokončno smo se odločili šele za enega, drugega pa bomo občinstvu sporočili pravočasno. PREMIERA SOBOTA (popoldanski, večerni) TOREK ČETRTEK PETEK (Laško) POPULARNI (ni vezan na določen dan) MLADINSKI (l-VII) ŠOLSKI (1 - 6) ČEBELICA (za vrtce in nižjo stopnjo) Odrasli abonmaji imajo 6 predstav, mladinski 5 predstav, šolski 4 in čebelica 2 (predvidoma ob sobotah popoldne, po predstavah srečanje z igralci!) Janez Žmavc: HOLANDSKA KRALJICA Holandija je prispodoba za deželo poezije. Štirje mladi ljudje -Terka, Bobo, Jojo in Katka pridejo v gledališče, da bi odigrali »Holandsko kraljico«, ki jo je napisal Jojo. In kaj se zgodi? Brž ko stopi Jojo na oder, mu začne neustavljivo delovati »ma-šinerija fantazija«, kajpak mimo napisanega teksta. Ko Jojo zase in za druge kaj ustvari, se temu izumu že tudi odpove. »Holandska kraljica«, dokončno napisana in odigrana, pomeni zanj smrt. Poslej je njegova pot le še beg. Tema igre je po-laščanje, urejanje sveta, v stilu klovnovskega happeninga. Režiser: Vinko Mbderndorfer Abonmajske ugodnosti - stalen sedež v dvorani - določen dan v tednu - 20 do 50 % popusta na redne cene - plačevanje v dveh obrokih: prvi obrok je plačljiv ob vpisu, drugi najkasneje januarja 1988, sicer ne jamčimo za ceno! Odprta abonmajska izkaznica Gledališče si pridržuje pravico do morebitne spremembe repertoarja. I - v ceno izkaznice je vključenih 10 obiskov v gledališču - imetnik izkaznice ima pravico do ogleda vseh predstav (razen premiere) v izvedbi ali organizaciji SLG Celje - nima stalnega sedeža v dvorani - vstopnico mora prevzeti najmanj 15 minut pred začetkom predstave - z izkaznico je glede na razpoložljivih 10 obiskov možno prevzeti tudi več vstopnic za eno predstavo Vpisovanje - dosedanjih abonentov od 1. do 10. septembra - novih abonentov od 14. do 18. septembra - gledališka blagajna bo v času vpisa odprta vsak dan (razen petka, sobote in nedelje) od 9. do 11. in od 17. do 19. ure Vljudno vabljeni Uprava SLG Celje Naslov SLG Celje: Šlandrov trg 5, 63000 Celje Telefoni: centrala (063) 25-332, 25-352, 25-357 uprava 24-102, program 24-637 blagajna 25-357 (int. 8) O O) ^ >o (/> n >« W =* O) O - °® o ■ M E 2 V novo sezono 1987-1988 Definirati gledališko umetnost je praviloma ohlapno delo, saj imamo opravka s spreminjasto, neulovljivo materijo: predmet je igralčevo ustvarjanje, ta enkratni proces preobrazb in preoblek, ta komaj kdaj logični, vedno magični posel, pri katerem je vse usodno zares in obenem docela izmišljeno. Ob vseh pomislekih in dvomih, ki spremljajo nastajanje repertoarja, so vendarle potrebne smernice, saj brez načel ne gre; dolžni smo, da načrte za prihodnost posredujemo občinstvu, ki bo potlej lahko presodilo, kolikšen del obljub smo izpolnili. Ta zapis govori predvsem o sporedu in manj o uprizoritvenih namerah, ker so tu problemi pač razvidnejši, kvalitete ali ne-kvalitete vnaprej določljive ter očitne. Naštejmo nekaj naših izhodišč. 1. Še zmerom smo prepričani, da se gledališče ne sme prilizovati občinstvu z zniževanjem intelektualnega, moralnega in artističnega nivoja svojih storitev - kadar občinstvo izraža take želje - prav tako pa menimo, da je nevzdržna ošabnost, ki se a priori ne meni za publiko in njene interese. Skušali bomo torej v kar največji meri uskladiti visoke kriterije umetnosti z željami naših gledalcev. Zavedamo se, da je ta ambicija težko uresničljiva in da je njeno udejanjanje prav donkihotsko početje; jasno nam je, da nobena sezona ne mine brez nesporazumov, brez mrmranja, brez ugovorov. Večkrat pa se je že izkazalo, kako prodoren učinek so imela dela z močno intelektualno ambicijo in v novi, nevajeni »gledališki obleki«, medtem ko so šli v nič pričakovani učinki pri igrah, zastavljenih s poljudnimi ali celo - kot je zdaj moderno reči - »populističnimi« ambicijami. 2. Želimo ustvarjati moderno gledališče. Ko izrekamo besedo »moderno«, se hkrati ograjujemo od pojma »modno« in »aktualistično« za vsako ceno. Preprosto povedano: ne moremo zavreči najboljših stvari iz izročila, da bi jih zamenjali za enodnevnice, čeprav se zdi, kot bi gledališče, ta minljiva zaprisežena umetnost, tako rekoč živelo od enodnevnic. Iz evropske in svetovne dramatike je mogoče s premislekom izbrati dela, ki bodo predvidoma vznemirila avditorij, dela z močnim »nabojem«, dela, ki so v večini sestavin trpežna; rezultati so, kct vemo iz izkušnje, spodbudni, če inven-ciozen režiser z dobrimi igralci odkrije neodkrite predele umetnine in jih postavi pred nas kot evidentno novo umetniško kreacijo. V tem je modernost, ki vanjo verjamemo. 3. Vsekakor bomo skrbeli za to, da bo tudi domača dramska književnost primerno zastopana v našem repertoarju. Slovenska dramatika je dosegla evropsko raven v najreprezentativnejših delih, kjer pa te ravni ne dosega, je vendarle v njej skrita možnost, da nam bo prizadeto, razvidno govorila o problemih našega življenja. Menimo, da naj bi predvsem izvirna dela zapolnjevala tako imenovani »aktualni« del vsakokratnega repertoarja. 4. Delo za mladino, bolje rečeno za otroke, nam večkrat povzroča probleme, bodisi zato, ker je kvalitetne mladinske dramatike malo, ali pa zato, ker se je težko odločiti, kateri starostni dobi naj bi igra ustrezala. Vsekakor nam je ta del sporeda nadvse pomemben: poleg neposrednega moralnega in estetskega učinka gre tudi za trajnejše efekte. Iz otroške očaranosti se je rodila marsikatera gledališča zaljubljenost, iz zaljubljenosti pa ljubezen za celo življenje. Tudi v tej sezoni bomo skušali uresničiti mladinsko predstavo na visoki ravni, z najboljšimi izvajalci, ki to zvrst obvladajo in jo imajo radi, z izkušenim režiserjem, pa v taki scenografski in kostumografski opremi, da bo pri mladih gledalcih vzbujala domišljijo ter jim oblikovala estetski čut. 5. Repertoar, ki ga do polovice sestavljajo nove izvirne igre, kliče po adekvatni, se pravi izvirni interpretaciji. Celjsko gledališče se lahko pohvali, da so v njem zmerom radi delali vodilni slovenski in jugoslovanski režiserji. Naša dolžnost je, da uglednim - in predvsem tudi novim - režiserjem ponudimo v oblikovanje taka dela, ki so primerna zvrsti in meri njihovega talenta. Taki računi se ne izidejo zmerom. Če se izidejo povečini, je doseženo mnogo. In z upanjem in zaupanjem v to igro odnosov, v kateri je bržkone skrita formula vsake teatrske uspešnosti, se bomo pač spustili v sezono 1987/88. Začetek sezone 25. septembra 1987 um Svojini gledalcem ponujamo naslednja gledališka dela: Bernard Shaw: HUDIČEV UČENEC Jean Babtiste Moliere: ZGRABITE SGANARELA Vinko Mbderndorfer, naš stalni režiserski gost (in tudi avtor), je povezal v gledališko celoto tri tekste znamenitega francoskega komediografa: »Zdravnik po sili«, »Sganarel ali namišljeni rogonosec« in »Gospod plemeniti Prasetnik«. Izbrana dela razodevajo Moliera kot avtentičnega ljudskega umetnika bolj kot nemara njegove velike komedije, hkrati pa nam v Mb-derndorferjevi montaži kažejo Molierovo pot od izročila commedie dell’arte do klasicistične »visoke« ali »učene« komedije. Prepričani smo, da vam bodo igre o Sganarelu ugajale, da vam bodo prinesle veliko veselja, razigranega smeha in žlahtne modrosti. Režiser: Vinko Mbderndorfer Harold Pinter: STARI ČASI Harold Pinter je najuspešnejši angleški dramatik novejše dobe. Kriza sodobnega človeka je našla v njem izjemno globokega in rafiniranega pričevalca. Pinterjeva analiza družbene situacije je posredna in nikoli ideološko zamejena ali didaktična: vse se razodene skozi prikaz intimnih človeških odnosov. Drama je predloga za tri izvrstne igralce - dve ženski in en moški - in to je bila prva spodbuda, da smo jo vzeli v repertoar. Delo je komponirano muzikalno, kakor kak klavirski trio. Zahteva izjemen posluh za intonacijo in ritem. Igra govori o nemožnosti ljubezni in celo elementarnega sporazumevanja med ljudmi: podoba izpraznjenega sveta, ki pa ga avtorjeva pesniška imaginacija obliva z magično lučjo. Režiser: Dušan Mlakar Hans Christian Andersen - Bogomir Veras: DALEČ OD DVORCA (glasbena slikanica) Letošnja otroška igra je delo igralca in režiserja Bogomirja Verasa: s songi in glasbo ter z zavestno preprostimi uprizoritvenimi rešitvami je povezal štiri besedila velikega danskega pravljičarja Andersena. Predloga obeta tako rekoč majhno domačo »opero« za otroke, delo, ki bo v enaki meri zabavno kot poetično. Režiser: Miran Herzog Hudičev učenec je Shawov poizkus, da s sredstvi tradicionalne melodrame 19. stoletja ustvari idejno pomembno odrsko umetnino. To je nekakšen »western« iz časov severnoameriške osvobodilne vojne. Avtorjevo mojstrstvo je v tem, da se mu banalni motivi oblikujejo z neverjetno prepričljivostjo, brez sentimentalizmov, v sestavu duhovitih in miselno bogatih dialogov. Prepričani smo, da ga boste gledali z veseljem in živim zanimanjem. Režiser: Franci Križaj Dane Zajc: MEDEJA Dane Zajc, eden največjih slovenskih pesnikov, je ustregel naši prošnji in se lotil pisanja nove drame: predlagali smo mu, naj povsem po svoje oblikuje zgodbo o kraljični in čarovnici Medeji, ker se nam zdi, da je v tem antičnem mitu marsikaj sorodnega njegovi poeziji. Zajčeva dosedanja dramatika izpričuje zrelega mojstra. Potrudili se bomo, da bo Medeja uprizorjena vznemirljivo in da bo nosilni steber sezone, ki se je lotevamo. Režiser: Zvone Šedlbauer Tone Peršak: PETER IN PAVEL Tone Peršak imenuje svojo igro v podnaslovu »satirična komedija«; delo v celoti opravičuje to oznako. Avtor se je lotil naše ekonomske in moralne krize in jo odslikal v burni, bridki, a vendarle tudi zelo veseli in zabavni komedijski zgodbi. V igri se duhovito prepletata dva znamenita komedijska obrazca iz evropske klasične dramatike: motiv dvojčkov (zamenjav) in motiv revizorja. Režiser: Franci Križaj Peter Barnes: RDEČI NOSOVI Gostovanje Primorskega dramskega gledališča iz Gorice Nove