Slovensko Berilo za osmi gimnazijski razred. Izdal Druga, nekoliko predelana izdaja. Vredil J. Navratil. Na Dunaju. Založil Karol Graeser. 1881. Predgovor pervi izdaji. Če se ravno staroslovensko slovstvo ni razcvelo med našimi pravimi prededi, pa se ga vendar smemo lastiti, zato ker nam je narod, med kterim sta sredi druge polovice devetega veka Konstantin z Metodom kerščanstvo zasadila, izmed vseh slovanskih narodov najbliži rod: imenoval se je ravno tako kakor mi in govoril tisti jezik, ki je izmed vseh jezikov slovanskih našemu najpodobnejši. Tako sledimo lahko knjigo svojo od sedanje dobe celo do devetega veka. Iz desetega veka imamo tri kratke spiske svojih pravih prededov. Cesar Karol Veliki je bil ukazal, da treba nektere cerkvene reči njegovim narodom v materni jezik prevesti; tako so nastali tudi spisi, ki jim pravimo spomeniki brizinski (zato ker so bili najdeni v zavodu brizinskem na Parskem), ter jih ne moremo prečislati, zato ker nam svedočijo očitno, kako si je bila naša slovenščina v rodu z jezikom Slovencev v panonskih in moravskih. Iz petnajstega veka se nam je ohranila spovedna molitev. Poskušnje Jestnajstega veka, kako bi se lutranska vera zatrosila tudi med naše ljudstvo, bile so krive, da so napisali nekteri možje več obilnih bukev v našem jeziku: Jurij Dalmatin je prevel celo sveto pismo starega in novega zakona na slovenski jezik. Ko nasprotniki nove vere vidijo, koliko so pomagale nove knjige slovenske, da se je tako naglo razprostirala med ljudstvom, preverijo se na posled, da bodo knjige, v domačem jeziku spisane, tudi najboljši pomoček, s kterim se utegne nova vera ustaviti in iztrebiti. Tako se je osnovalo pri nas cerkveno slovstvo, ki se je če dalje bolj naraščalo in napredovalo. Naše slovstvo je tedaj, kakor ktero si bodi, cerkvenega početka, in mu je bilo do zadnje dobe zvesto. Se le proti koncu ^osemnajstega veka so počeli posvetne reči po slovenski spisovati. Središče knjižne delavnosti je bila Slovencem kranjska dežela, posebno pa njeno poglavitno mesto: „bela Ljubljana" ; ondi so pisarili novovčrci; ondi je bilo poslovenjeno dvakrat celo sveto pismo: na svetlo je prišlo Dalmatinovo 1. 1584 v Titenbergu, Japeljevo pa 1. 1784—1804 v Ljubljani; v Ljubjlani je počelo izhajati tudi tretje sveto pismo slovensko 1. 1856. Tako delo kerči po navadi pot edinemu knjižnemu jeziku; pri nas pa se ni tako godilo. Na Štajerskem, na Koroškem itd. so se deržali nekteri svojega domačega neuglajenega narečja, kakor pričajo spisi Danjkovi, Grutsmanovi pa Kuzmičevi. Ni davno tega, da smo se jako pomaknili, ter se do malega zedinili zastran knjižnega jezika. Slovencem moravskiin in panonskim je rabila, kakor terdijo učeni možje sedanje dobe, „azbuka (abeceda) gla-goljska". V drugih spomenikih našega jezika nahajamo — razun Trubarjevega katekizma pa abecednika, ki sta bila 1. 1550 z nemškimi čerkami tiskana — samo latinico, s ktero sta najstarejša spomenika (brizinski in izpovedna molitev) brez kakega pravopisnega pravila pisana. Novoverci so iskali pravila, pa ga izperva niso mogli zaslediti. Po nemškem vzgledu in vodilu so sestavljali tudi oni in jemali za nektere • glase po dve ali po več čerk. Po A. Bohoriču, ki je to vodilo v slovenščini do-veršil in ustanovil tako, da niso pisali za en sam glas več od dveh čerk (fh-š; sh-ž; zh-č), kerstili so to pisavo: „bohoričica". Zadnjo dobo smo se pa poprijeli po vzgledu drugih narodov slovenskih, kterim rabi latinica, vodila, po kterem se deva nad tri latinske čerke s, z, c posebno znamenje, da imamo zdaj (razun lj, nj) za en glas, za kterega latinski čerkopis nima pravega znamenja, tudi samo po eno pismenko ali čerko: š, ž, č. Da si tudi ta popravljena pisava ni popolnoma do-veršena, pa vendar ž njo, kakor nas izkušnja uči, jako lahko izhajamo. Po pravici ste se pozabile tedaj puskušnji dveh mož: Pet. Danjka pa Fr. Metelka, ki sta hotela latinico vsak po svoje z nekakimi tujimi čerkami pomnožiti. Zastran rabe pervega (zgodovinskega) dela tega berila treba opomniti, da ni bil sestavljavcu namen, da bi prebirali učenci vse poskušnje stare dobe; namislek mu je bil le ta, da bi imeli učitelji poskušenj iz vzake dobe in iz vseh krajev slovenskih na izbor, ter da bi mogli učencem razlagati, kako je začela slovenščina v knjigi cvesti, in kako se je razcvetala. Ce so perve pismene poskušnje našega jezika okorne, treba pomisliti, da iz one dobe nimamo boljših. Sestavljavec je porabil izmed tega, kar je za „šolsko rabo" to, kar je najboljšega. Učiteljem in učencem se pa daje tako priložnost, nekdanjo neopiljeno slovenščino sedanji uglajeni primerjati in jo — popravljati. Iz pervih nespretnih poskušenj našega jezika se pa tudi lahko učč, kako težko je kak jezik iz početka pisati, dokler mu ne ustanove pravil. Saj vemo, kako so terdili nekteri možje šestnajstega veka, da se slovenščina celo — pisati ne da. Predgovor drugi izdaji. Da bi se nahajalo v tej izdaji več berila na izbor, ter knjiga bolj ugajala gg. učiteljem in učencem, okrajšal sem ali pa izpustil nekoliko starših in novejših prevodov, pa tudi izvirnih spiskov (če je bilo čijih mimo drugih preveč), ter vse to nadomestil z drugimi izvirnimi spiski, ne hote množiti prevodov. Privzet je bil na str. 23 samo Dalmatinov prevod II. Moz. 2. zarad staroslovenske besede (na str. 5. b.) Yzgledov ali „primerov" okorne pisave Pohlinove, Andrejaševe inDanjkove pogrešal bode čitatelj tudi v tej izdaji; porabil se je tesni prostor rajši za boljo slovenščino. Da ne bi bila knjiga v novi (nederžavni) založbi predraga, povečal ji je novi založnik „ obliko" ter dal vse kratkoverstne pesmi tiskati »vzporedno." Da sije pa drob-nejša od perve, ima ta izdaja vendar več berila v sebi, nego ga je imela perva. Ce se ni moglo ugoditi vsem željam, pomisliti treba, da je bilo podpisaniku po višem ndlogu ,,Miklošičevega Berila" drugo izdajo „vrediti tako, da se znatno ne razpro-strani prejšnji obsežek." Zato se deli tudi ta izdaja na dva poglavitna dela itd., vendar iz posebnih uzrokov tako: Pervi del: „ Stara slovenščina." Drugi del: „Nova slovenščina." Ta (II.) del obsega dobo od „izpovedne molitve" petnajstega veka oziroma pisatelje pokojnike in žive od pervega znanega slovenskega pisatelja Pr. Trubarja (16. veka) do sedanjega časa. V pervi izdaji (1865) obsegal je pervi („ zgodovinski") del „staro slovenščino" in naše „pisatelje pokojnike" do (vštetega) Ant. M. Slomšek a in po verhu še narodno pesem: „Pegam pa Lambergar"; a drugi del samo (tedanje) žive pisatelje. Mislim, da mi ne treba opravičevati nove razdelitve, v ktero je privolil tudi učeni g. izdatelj perve izdaje. Kakor v dni, tako se nahaja tudi v tej pri vsakem »pokojniku" kratek životopis in do malega jako kratka presodba njegove pisave. Deržati se mi je bilo i „pravopisa" prejšnjega. Naj se mi dovoli še pristojna prošnja, da bi častiti gg. strokovnjaki — oziraje se na vse, kar je bilo knjigi v zagovor itd. povedanega v o b e h predgovorih — blagovolnjo sodili tudi to izdajo. Na posled želim iz vsega serca, da bi pripomogla i ona kolikor toliko k ugodnemu vspehu. Na Dunaju, 31. maja 1881. J. Navratil. Pervi del. L Stara slovenščina. Najstarši spomeniki slovenskega jezika so v devetem stoletju postali v Panoniji, in bili napisani s pismom, ki se je v tistem času imenovalo slovensko, potlej pa glagoljsko. Teh spomenikov jezik, ki mu pravimo staroslovenski, prijeli so kolikor toliko premenjen, za cerkveni jezik tisti slovenski narodi, ki spadajo h gerški cerkvi, in je še dan danes cerkveni jezik tistim Slovanom, ki so rimski cčrkvi zvesti ostali. Vse razlike med jezikom, ki ga vidimo v naj-starših spomenikih, in med sedanjim slovenskim, izvirajo iz dveh uzrokov: pervič, vsak jezik, kije po več krajih razprostranjen, deli se na narečja, tako je tudi med jezikom panonskih Slovencev in Slovencev, prebivavših v starem Noriku, uže v devetem stoletju bila neka razlika; drugič, vsi jeziki se izpremenjajo po mnogih letih, pa ni naš jezik zdaj ni to, kar je bil pred tisoč leti. Dasiravno je naš jezik uže v devetem stoletju nekaj različen bil od pravega staroslo venskega jezika, in se je od tistega časa do zdaj jako pre-menil, pa se vendar more reči, da je sedanji slovenski jezik staro-slovenskemu najpodobnejši v glasih, v podobah imenskih in gla-goljskih, in v besedah. V knjigi, ktera ima pokazati premembe, ki jih je slovenski jezik preterpel od najstarših do naših časov, ne sme manjkati vzgledov staroslovenskega jezika. Ti vzgledi so tukaj natisnjeni s tako imenovanim cirilskim pismom, ktero je kesneje postalo nego glagoljsko, in s kterim se zdaj staroslovenski jezik navadno piše. Pod vsako staroslovensko besedo, pisano s cirilskimi čerkami, napisana je v pervem sestavku ista beseda z latinskimi čerkami: a izgovarjaj (hohnaje) kakor en, on; i in u kakor se na Kranjskem samoglasnik izgovarja v besedah sit, kes ; 6 tako kakor naše e v besedah vest, lep; y pa skoraj tako kakor nemško ii. i Azbuka (abeceda cirilska). S a, a; K e, b; R b, v; 1' r, g; ^ 6 e, e; ffi sk, ž; s s, z; ^ %; h h, i; (h h, j); i i, i; k k, k; ft a, 1; M m, m; II h, n; O o, o; II n, p; P p, r; C c, s; T t, t; OV ov, u;

T.vov Ropi. h peYC sort: w ejk^cte crt.tt.. h ri.ictt. ckt.tt.. se vrini vody. i reče bog: da bqdet svet. i byst svet. 4. h eii^t. eotti crut-e, isko JOEpO. h pi?a»yh eoi"r MeiKflOlf crlitomh i vide bog svet, jako dobro, i razlagi bog meždu svetom 5. h mea;ftoy temoisi. h napcve Eort crht-e aeiie, h t,»mfi "»peve iiouite. i meždu tirnoja. i nareče bog svet din, i tima nareče nošt. 6. ii euctl R6Ye(>t», h elictfc 1J\ OlfTpa, ftEllh le^Hllt. ii pCY6 eore : i byst večer, i byst za utra, dm jedin. i reče bog: 7. ffl E.nJCTE Tlipli^E 110 CflT./l.T. BOffU. II A* E-aftCTE p^mVJIA.IIITII MCiK^OV da badet tvrd po srede vody. i da badet razkčajašti meždu 8. RO^OIS. H r0a0is1. ii eiictt. TaliO. H CETROpH e01"e trpiae. H pa^sxyh vodoja i vodoja. i byst tako. i sutvori bog tvrd. i razloči 9. Eort ix;i;,yiy roaoi«, nase eu noji. trpia"1«, n mcikaov roaoi«, bog meždu vodoja, jaže be pod tvrdija, i meždu vodoja,, 10. rikc et. najt TBp7>,^iiis. h iiapevc sort TRpt^ neK0- H ""'V1 r,on>> jaže be nad tvrdija. i nareče bog tvrd nebo. i vide bog, 11. RKO AOEpO. H EMCTT. E6Yept, H EUCTE /J OVTfll, JhllE KT.TO(lT.lfl. jako dobro, i byst večer, i byst za utra, dm vutoryj. 12. h peYe Eorx: aa ca ceiiemcte roas noji. iicecccme rt ceiiemi i reče bog: da se sunlmet voda pod nebesem v summ 13. icallllt, H HH ca KRHTh C0yillS. H euctt* TSKO. H ceiime Ca ROja jedin, i da sq javit suša. i byst tako. i sunct se voda 14. rame noAt iiceccche ri c-eiiemxi crois, ii raaRH cs covma. h napcYe jaže pod nebesem v sunimy svoje, i javi se suša. i nareče 15. Eort coviu« ^cmsi««. a cxcTaB%i bo^ehui* Hap£Ye itopia, 11 uH^it bog suša zemlja, a siistavy vodmyje nareče morja, i vide 16. Kort, nno ,\oi;)>o. h peve Eon.: ja ii(>o/;u;iiai, ^cinn t|).ik,y, <;t.iimi,y, bog, jako dobro, i reče bog: da proz§bnet zemlja trava senina, 17. CElftlllTS CRM« 110 pO£OY h no nO^OEHH) H ftptBO liaOJOBHTO TKO-sej^št^ seme po rodu i po podobiju i drevo plodovito tvo- 18. paime naoftt, reuo^e cuia rero kx Hieiih no po^ov na ^eMiin. rešte plod, jemuže seme jego v njem po rodu na zemlji. 19. h exictx TaKO. h lipo^.aec ^fimjtt Tpaiim CSHfcllm cki/viiitm c1;m» no i bvst tako. i prozebe zemlja trava, senina sejašta seme po 20. po^ov h no iioftOGtno h ap^ko naoflOBHTO TKopaunc nao^i, letio^jne rodu i po podobiju i drevo plodovito tvore,šte plod, jemuže 21. CT.MSI rero in. iiicmi. no pojovf na ^ei.mii. ii kii^t. Bori, rniio ftonpo-seme jego v njem po rodu na zemlji, i vide bog, jako dobro. 22. h etjctt BeYept, h etilctt 0\'Tpa, aene' TpeTHH, h peY6 eoi"e: i byst večer, i byst za utra, dm tretiji, i reče bog: 23. ja en.^eTa crt.that. na TKpi,,yi hceccmi-eh npocBiimiaiH h da badeta svetile na tvrdi nebesinej prosveštati. zemlja i 24. pa^\.v.yitii Meai,T,oy jmioi.h, h iiouithik. h ja ga^cia kt, 73ii.uh:iniu razlačati meždu dinem i noštija. i da badeta v znamenija 25. h bi BpT.i.iena n bt> ,y,im h bi ima. h j a K^^cia bx npocBtuiTeniiie i v vremena i v dini i v leta. i da badeta v prosveštenije 26. Ha TBpt^H HeE6CbllT.fi UHO CKT.TIITII nO ^fillilll. H EIICTT. TaKO. H na tvrdi nebesinej jako svetiti po zemlji, i byst tako. i 27. ctTBOpn sort ogu cBUTHa® i;<;,iiii|i.fi, BeaHiioie CBtTHao bi navartist sutvori bog obe svetile: velicej, velikoje svetilo v načetuk 28. amih " cnt.niao miihuieie bi imy,at7.kt. houitii, h ^bh^u. h no-dini i svetilo minišeje v načetuk nošti, i zvezdv. i po- 29. CTaBH n kon> na TBpi^n iiencehHtfi, iako cbttiitii no piiaH h Bsa-stavi je bog na tvrdi nebesinej, jako svetiti po zemlji i vla- 30. ,VITI I ,1I,II0!.!I, II IlOIIITIIIm II pa^AiKYaTII MCSI^OV CBT.TOMb H Mfilli^OV' dati dinem i noštija i razlagati meždu svetom i meždu 31. ThMOIm. h BHjVK E0l"I>, laliO ftOEpO. II EIICTT. B6YepX, h EIICTl timoja. i vide bog, jako dobro, i byst večer, i byst za 32. oifTpa, ,1,1,111, YfiTii(n,Ti,!fi. ii peYe Eorr.: ii^BejsTb i!o,i,i,i ra^ti utra, din četvrtyj. i reče bog: da izvedat vody gady 33. ^ovniit ;i;iii:oti,ii;,i n iit,tiii|s napam« na ^cu.m no tbpx^n ncEecbiir.H. duše životiny i putice pare,šte na zemlji po tvrdi nebesinej. 34. H ElICTt TaKO: 11 CtTBOpil EOrb kiitt.i BCilllKlItK h BHCaiim JOVHim i byst tako: i sutvori bog kity velikvje i visaka dušq. 35. iKHKOThNjfc raji, mine It^uejoill,! KOAH HI pOflXI H\X, H BhCIKS UX-životma, gad, ježe izvedoše vody na rody jih, i visaka, pu- 36. THI|ft mtsisiuits lil pOJVM. h BHjVE EOrX, (ARO $OEpO. ii riUrOCilOKH tica, letaja,šta na rody. i vide bog, jako dobro, i blagoslovi 37. mi Eorx rnroiui: pacTHie ca, h i.ixiio;i;iitc ca, h hciiiixhht6 koaxi je bog glagolje: rastite s§, i mimožite se, i isplnite vody 38. KI I.IOpil,VX. H riT.TIIIjA ftil O^MlUOiKATh C1 110 ^BIJIH. H EXICTX BCYepX, v morili, i putie§ da umu nož § t se po zemlji, i byst večer, 39. H EXI6T 7,A OlfTpi, ^hllh lll.T7.lfl. H p6Y6 EOI"X: «?KC^eTI> ;6MHH i byst za utra, din petyj. i reče bog: da izvedet zemlja 40. aovui<% iKHKft m po^xi, YexBpnHori h rijvii h ^etpn z/uu.iruii hi duša živa« na rody, četvrenoga i gady i zveri zemljmvje na 41. pOJVU. H E'f>lCTX TilKO. H CXTB0pH EOI"X ^BUpll ^eililhlTLIH HI pOjVE rody. i byst tako. i sutvori bog zveri zemljmyj§ na rod 42. IIVX II CKOTU lil flO,Vf. IIVT. H lil.CS r&AXI HJ pOAT.1. H EHJVE I".On., KBO jih i skoty na rod jih i vis§ gady na rody. i vide bog, jako 43. joKpo. h peye sorx: cxtko(ihmx yiom:ki no ospa^ov Hiuieuoif 11 no dobro, i reče bog: sutvorim človeka po obrazu našemu i po 44. IIOAOEIIH). H p OEMpieTI, pXIElt.ni l,IOpbCKXIHMII H HT\THI|1HH H6E6- podobiju. i da obladajet rybami morTskyimi i puticami nebe- 45. CbNlIHMIl. H CKOTU II BhCeiSl KG M a 161% H BbCMH M^TJ np-KCMUlM-sinyimi, i skoty i visej^ zemljeja i visemi gady presmyka- 46. E8LUITHHMH CA nO 36MAH. H CXTBOpil EOI"X VilOBUKl. 110 OEpl^Olf EOIKMO jaštiimi se po zemlji, i sutvori bog človeka, po obrazu božiju 47. CXTEOpH H. M/nffil h ffiCH-T, CXTBOpil H. h BSirOCKOBH R rsirOl«: sutvori i. m^ža i žena, sutvori i. i blagoslovi j a glagolj§: 48. piCTHTl C«, H MXN0XHT1 C fl, H 116111X111171 ^CMlISi II OEllJlHTl I6IS. rastita s§, i munožita se, i isplnita zemlja i obladajta jeja,. 49. II 0E11A1HT1 pXIEH.IH MOpl>CKXIIIMH H I1XTHI|U1II HeEeChllXIHMH II Khf/EMH i obladajta rybami moriskyimi i puticami nebesmyimi i visemi 50. CtfOTXl H BhC61Si Z/mif.lA H lihCEMII r.\\IJ lipxCI.IXIIillmlUTtlHMII CA 110 skoty i vi sej a zemljeja, i visemi gady presmykaja,štiimi se po 51. h peye Eorx: ce flii«x bimx klciks TpiB,v. ctmghhta chis.uita zemlji, i reče bog: se dah vam visaka trava, semenita, sejašt^ 52. ČEM«, leme kctl Kpx,voy becch 7i;uua, h bi^sko jjpBBO, reHXIHMX H BhCCMOlf zverem zeminyim i visem puticam nebesinyim i visemu 55. r»a<>y npi;cmxikais.iiiT0\'0ym0y ca no ^cmah, ha;e niian bi ccku gadu presrnjkajaštiHimu se po zemlji, iže ima t v sebe 56. AOlfUIS illllKOTIilliTt, H BEC.K TpilBft ^,1.1Ytli;.'. BI la^l- H BtICT TiJKO. duša život m a, i visa, trava zlačfna v jad. i byst tako. 57. h bhah Bon. Bhce, iciihko cvrnipii. h ce ^0Ep0 ^»o. h Eiicrt i vide bog vise, jeliko siitvori. i se dobro zelo. i byst 58. B«YepT., H EXICTT, OyTpiI, fthllh IIICCTUH. večer, i byst za utra, din šestvj. Tb. MOHCHH CbndCdMLT b CA. HCXOA h. TAJBJ B. H>^hma oh ,\7.nitcfii. Aeitr.riiiiirr, p o ah m,t,;ki,<:kt> nosi, ii itti^i-.KTjne H AOBfift H M.III lipI.IIIIS H T(»II MT.CiU|A. ICKHMZI SKC 116 l.lOffill^ft OVKpTJTH Miro. in./.im, mitu if.cro i;oin,Y<:;t;i,i|h, ciitokt,, h iioci.io.iii ii iibkiomb, h Ifl.mkkii 0t(i0y,1 kt. lih. II nOilOitiH H BI 1„,YIII|,V, ll(iII Ep-B^-E ()I;K'W. II ESIO— Atauie cecTpi icro h^i jaseva, as kh|iitk, yi>to EfijcTh kmoif. npHH^e sne AiuiTii (pApaotioHA ii^mutl ca ni (ri;i|t,. piKuni.ii sr.t k h xoik,vn,v-v. noj,.n.n> pt.li/r,. H 0V^pT.H7,lllll K0Bl.Y6!Khl|I. KI, .U.YIII|II, IlOtl.lUn.lllll fi 11,1.1 IIIA. p6YG KI./ATII H. OTIKplIBT.IIIH -KG 0V7JI1; OTpOYil II1.1Y,V,IIITC CA BI, K0Kl>Y6St>hl|H. H 1101111,1,VI: 16 flllllTH (J)apZ10IIOBfl, II p£Y6: O TJ. ,Vlili" IClipCtlCKT.IVI. KCTb C6. H pCY6 CCCTpl ICrO ^tlllTCpil <|).ip.10ll0BT. : \OIIITOUIII III, lipil^OBm TH JKCHili; O T T. ICltpCll, TH Kf.S^OlITK OT(lOY,A CC: pCVCIKC f£H ^T.IIITH . B blTHie. ^A. A?-A». 2) HochiJii a:e cc^mh mi accatc stil KT.mie nacii obkijs oti»i|S CBorero Cl lip.UHICIjV, CBOlCIff,, IOIIOTOI,Y. CXI, Cl CXI 117,1 K.1,1llll'I,l II C1 CTI 111,1 ^CIVE- 1) „Exodus" (Uodos). Cap. II. (Primerjaj temu Dalmatinov prevod, iz II. Moz. bukev. Cap. II. v tej knjigi). 2) Genesis. Cap. 37—39. (Primerjaj temu Dalmatinov prevod iz I. Moz. bukev. Cap. 37—39). ^iiiit.1, aseiiov otm|i cBoiero. npn.ioa;iiiun ase m Hocii^a Kt ll^pjHiiio 0Thi|0v CBOI€MOV. HrauoEi. ase niOEivraauie Hocinja nave etc«^ CUIIOBT. CBOH,Vb, lilKO CT.IIIT. CTSpOCTbll-b RT,tiIII6 l€M0Y, CbTBOpH IK6 lUlOlf pH?m upachllm. KII.VI.IiMIIC ai6 GpJTim I6M0V, HJKO I6r0 OThlJh KIOElITb ii1y6 EhCUJCT. CtlllOBT. CBOHJCL, BT.?H6H1BH,VEUIA lero, H ne Moaaw« r.uroiiTii ki HieMOv HHYbcoa>e MHpi.m, BII.pki n>6 Hociifb c-mit. IlOBtAS II EpJTHH CBOrefi, H p6Y6 HIIL: IIOClOVnuflTC CLU! C6rO, HiKe Kll,vr.vrv MMUlSVb KIJ BiAiKinlllTA CIIOIIH16 CflT.,1,1: 110.11.1, H KtCTS I.IOH CIIOIIl 0yiipSBb, B1UIII :H6 ciionoke OKptcit ctohiiutc ki.iiiii.iy;,, ca Moieiioif cuonov. C11"1 ®e rcM0V epiithij lero: i)®ciptcTBovm i|tcsph emjeiuh h»mt, h.ih biajvbi oem-pieiuii in m u; 11 npHii0XHiiia k111t6 iichii!ii,\i;th iero ctiiT, lero (11,vi i! pevefl lero pa^h. h bhjh ase ftpoyi"biti cehi, h iiost^n 11 oTbi|oy CB0ieii0y h Ep.iTim cBOiefi, h peye: ce biij^vi APOV™" cl»H,t aiSTJ cmiibije h utc«i|b h ie,ymi ni pečine iiokiihkuva mii ca. u ^niptrii leuoif OTbijh iero. h p6Y6 h>Moy: YbTO recib ctDit. ci,, iiaie iecH kii.vkit.; ^muiu ^ei.nis; B-L^peBbiiOBiiuia a;e leuoif i;p.itim lero, a otbi|b iero ct.iiiet.ai; csobo c6. 0111,1,01111 ®e Ep.lTIIIU 1610 i1actt. 0BI.I|k OThlfl CBOierO b"b Ch.VGMI. h peYe II^jpiiiu, lii HociiiJiov: Epiruts mora iiic.v.ti, bt. Onvej.ir., vo,yi, Aa t« novima! kt. iiiii.it,. peYe aje iei.ioy: ce j^t.. peYe ase retioif il^ApiHib: UlbA^ Bh;i!,\b. SIUT6 CmTb 6T.AP1KH EpjTpiH TB01S H OBblja, H UOKUCH 1411 rilCb. h noifCTii h orb pi^onm XeKponoy, h iipinije sb Cnvei.fb. h ci.pETe u M&a;h r,.i,v.,VAiiiri, in iio.isi. Ktiipocn a;e h m,v,;i;i, ii.i-roki^j Ybco HuiTeimi; cb ase peYe: KpjTiiu ciioiera iiuitsi, noKta>Ab mh, i>tA,; niCmTi. peYe ase ici.iov Mma;i,: otii,\oiih o t t. cajt, c.it.niiivb eo m M.irO.IImlllTJI: noh^m-b bt. ^O^IIIMT.. h h^e hochljn bli csli,^ EpJTHHl cboieia. h OEpr.TC is bl ,^0(11111,11;. ov^ptiiia aje u h^t ^aseyj np^a^e npHii.ni/TiciiHra iero nt iimi-b, h CIBT.IUT.1iua CJl 0VEHTH H. BKIUTIIIIJ :r.6 li-bili^O H,Vb lil EpiTOV CB0I6U0V: rece, CT,iioBHtnbi|b oiit. iueTb. huiii; oveo .vo^htc, jp 01,'ehicmt. h, h bt.-BptaiGMt h b-b i6,villb nOTOlil OTfc CH,Vb, h peY6l.it.: ?stpb h^EIT. II l€CTb; H ,1,1 ov^pHMT,, YbTO ES^SlTb CT,IIII 1.1 lero. C.1'liiii1kt. a»6 Po^bhmt. h^eilbh h ot"b pmKOlf h,Vb, h p6Y6: 116 olfehklmti iero bt. soyuiiY>. peYe a:e um Povbiijit. : ne npo.itfiTe Kp^BH, KT.BpT.?ETe ii bi iiotokt. ceni novcTtinra, psuoif ase ne bh^aoaiHTe m iib. rko II^EiIBHTI. II OTl p,nK0y ll\l, II OTT.HOVCTHTb II liT. 0Tbl|0V ICrO. et.ictt. a;e, ier,vi iipHH^e HocikJit. i«b Epmui eBoieft, cbBMKOiua llocii^.1 cb pu^bi upicbiiTjH, ka;e et> iii uieMb. h iiohi.it.iiig h KT.npT.romA ki post, notoii-b a:e tt. kh tiuite, bo^xi ue iiiieh. cejoius ase racu V.1T.E.1, h Kb^pr.bt.Uie O vii 1.11 cbohkja bii^euia, H C6, nmTbHHI|h 11^1.111111,t t,116 HST,W. peye rac Hiofla Epaimi CBOiefi: YhTo noip^Ebiio, amTe oifEHieHt spaia CBorero, h ciK(txii€Mt Kp^Eh iero: jto^HTe, h OTt-AaflHMT. HoCH(J>a II^MSHAhTt.HOMt CHMt. p&KOlf SKC CBOI6IO H6 IlOaOiliHI.IL IIA lih, IJKO EpaTt H.lUlh H II »IT h liaHia ICCTb. nOC»OVHIAIHS SK6 EpATliR lerO, H |,1IIHOKAi\,V'T> MSSKH Ml^llHHC liOVHI,l|ll, II H?B»l;KOUIfl H Btllt IIOTOIU, H 0rbS»llia H II^MlHIET^HOMt 11» ABOH) flCCaTOtf ^i\ITHl)h, H CEBe^Ollia ll0CH({)J Kt GroifnETt. Bt^iipJTH sne ca Po^HHMii vh »OTOKOV, h ne ov^p® llocn$a Bt no- TOI|H, H pilCTpt?« pH^tl CBOH, II lipHH^e KI Ep»THH CB0I6H, H peYe:tfOTpO-YHiuTa IIT.CTL bx iiotoi|t., »151 me Kaiio h^sl; h bt^lmiuie lloen.|roB-si ^IliSJIHa l!0^h»HUITb, h OM»^»llia lipEBHI« KpaCbllmlA. l(; 10. h llOyCTIIIIia ph^ OKptBjBHieiiaisi, n iipiiiiecouia OTbijoif cboicmov, h pnuia: chi« OEpuTO^OMt na ropajrb, no^iiaft, aune ph?» cuua iBoiero lecih ch h»h iih. ii 110:511» i«, h peye: pn^a ch cxiii» i.ioiero recTb. ^Bnp-b stsi ceiiis H, ^BT.pb BT>C\XITH lloCH(j>». paCTpT.^1 316 llaiiOBl pH^tl CBOB, H BT>?»OiKH pH?xi ctTOBaHbniim na ca, n enTOHsaiiie cirna CBorero fthim iiLiioru. ctEpauia me ca cuitOBe iero bbcii ii ^uiiTcpii, h npiin^oma ovtuiuhti icro, h ne ,voTtame o\'T1suihth ca r»»ro»ia: rano s a ciitHftS ki cxnioif cboiemoif chtovis bi ajvt. h n»»k» ca o iiiciil othi|b iero fthiih umora. IvIaAHHiie sr>e upHB6A0uia Hoch$» bx Grovnhrb, h upo^ama h llein.Te$pHio. pnumiiiiTov (papaoiiio apt,*hu»rHpoy. h Etauie rociio^b ct. llociiictt> bti jomov oy rociioAHiia cBorero Croym>tt,hhiii, h bn^taiiie rocno^Hicb iero, iaiso rocno^b cb miui, iccTb, u icaiiKO TBopHTb, rocno^b ovforpaiaieTb Bbca nt, pni k oi,' iero. h okp-ETe llocii(]>i. e.urojr,th npt.ji rociio^inioiib ckohiie, h oyr»;i;j»»uie leiiov, h iipHCT»bii h beccmov flomoy cb0iei.i0\f, h Bbce, icshko ilirr.allifi. pcrb lit p,Y«l|T. ii0cii({)0I!e, BlICTl SK6, ler^a IlOCTaBH H Ha^t jjomomi CBOHHb ii iia^T. BhCEMh, icjihko hm^auic, h EAarocAOBii rocno^h AOi.ii> OroviiiiTT.iiiiin HocH^a pa,yi- h etjcti EaarocaoBeniiie rocno^hiiie na BbceMb hm^iiiih iero bi aomoV h K,t cea^vt, « np^acii Bbce, resHKO Etauie leMOif, bi> pmi|n IIocikJiobt., ii ne mt.^t.iiik; be cEoiei.ih iimt.iihii iiHYbcoaie pa^Bt ^atEa, nase la^ame caiiit. a. no AOyLJ,fc. ei. J) VaoBUK^b leTepi nut ^Ba cxma, h peve MbiiHH reio OTbi)Ov: OTbYe, aaiKflb MH aoctohlimlm YaCTh HMEIIHia, H pa^mh HI.it.HHie HMa. H H6 110 1) Primerjaj temu Trubarjev prevod: Iz Evang. Sv. Luk. Cap. XV. MllO^liJCt ,y.ll<;\T> CtEpaBt Kl.ce M I,IIIIM CtIHt OTHfte lia CTpiHln, t\.i:U'.YC « TOVf p&CTOYH HMtlllllC CEOK fflHBtl ESffifthllO. IIII,,5,111(1,llll>y 316 l€MOY BEC6 Etiot raaflt Kptntiit ha CTpaii« toh, h ti iuy«\ti, miiiiatii ca, h uit^t hfiiiat.ieh ca lejiinoiAt OTt xiit6si> toh cipanti, h noctaa h na c6j8 CBOia liaCTt CBHHHH, II ffiCaaaiUe liaCtITHTH Vpt.liO CEOIC OTt ()ti,i|oy cbokmov, h pcKm ici.iov : oti,yc? ctrpt.uiHjtt na iier.o 11 npTsjt toiuii.v,, h oysr.e liT.ci.ih jocTofitst napeuiTH ca etint tboh. ctTBopn wa ia«o leannoro OTt iuiii.;i,hiii,t, cbohve. h BtcTaBt nje Kt 0TTi|0y cbckmov- icune a>e ieM'oy flajeve csuitov oy:?pii h oth|Ii icro, h i;lin. ionov et>ictt>, h T6KT> na^e na H7,11/., ici'0, h oeao-Etiija h. peye a;e ieMoy ctint: OTbYe, ctrptmnjct na hceo h upn^t toeoh., h uya;e iit oviiiitmimii ^aKoatTe, h la^tuie ^a BeceaHMt ca, rano ctint M O fl Ch i.IptTBt Et, h oillhbc, ll/it,li;A'l, et,, h OlifiT.TC Ca. h HaYaiUa B6-ceaHTH ca.j Et, a;e ctint lero CTapeii na ceat. h hko rpa^n npHEi\Ha>n ca Kt ,uii.:ov, catiuia iiuihh: h miku, h npH^BaBt le^Hnoro OTt paEt Bt-np&maauie h : ylto oyso ch cs,tl; ont sne peY€ kmoy : rano EpaTt tboh nphhac; h ^aKaa oti,i|i> tboh T6Abi|i> oviiiitaiitiiI. isko ct^paBa h ii(iiisri,. pa^nit.Ba a;e ca, h ne ,\OTt>aii!c ktjiiitii. oti,i|l ;i,c iero npHMbflt Moaiaauie h. ont a;e OTtBnuiTaBt pcye oti,i|ov cbokmo^: ce, toahko iihtt paeotat& tceh. h i,i t, ii t, iihi>oaiiii',6 ne aam kch Ko^haaTe, w ct. jpoyn,i cbohmh Bt^BcceaHat ca Kr^a are ct,iiii tboh ce, h^e^iih tkok hi.it,iiHie ct aH>EO^hi|ai'h, nphhfte, ^aKaa Teai,i|i> rhtomiih. oiit, a;e peye icmov* yafto, t*li Bhcerja čt i.n.iun.v, iecH, h Ktca mokv tbois cs.te, Bt^RecesHTn sue ca h Bt^pa^obatii no^OBanuie, iai>o spaTi, tboh cb MptTBt e®, h oatnBe, h^rtiEat Et, h OEpuTe ca. e. BGCNd. H^-V. rpHrOpHhl BOrOCAOBI,g IIOKCAt,lll,MII H Cllflll IlAVfi EOrOalOEEHT.1, H RApOHE OKpHilRICTE CA, H HrpaiCTE fleaijlHM. (pHEA MOpECKIH, HiSKC ItpO->^7,1 KAI.V.TI, CBHUHKI, CH EO /JIIII. IIC in,CV(l,VITI,, HI BI BCCIIt Hi\YbllCTE MnTaTH Ca Bp-EVOlf BOJU) Bl^lJ^Aie AKXI CilA^lKO StilO II BTiCnOlfUlTaietll H OTI.IIOVIMTAIA liOpAEAEllllKI.I C'E EMrOAOlflllECTBOME. H'El II ta plTAll flAAO iioiAEE.iiMirri,, ropf. in, ^HpaK h naojM>saRhi|a ii|iH7i,uuis. 11 bi tapEM-K [ipilEO^HTE HO.VI, Opl.ll7.IH, H HpOYp'ETAieTE CAA,yLli,y,l,y, K(>A/y.'., H II.1,1,C;i;,1,11.111 iicocahti. ca. htjiiia ii;c ii.ictovvi, h ispaRapE cEcrpAiai.v.Ti. cBiipr.an, h na— cto^iiieckuh CBHpaune raaci. h ca,\oi:i.i h kai.ichiiici.ib kcciioi;i,y.ti, ca. iixiiiia me ojve rpa^ape amicte, h iiucat,i(iii;i. TpT.cTii tbophte, h BT^upaieTE Brina, h np«aoyKOvi€TE ncp« nTvTHYHiio, h pueapb rasEHtis; npo^HpaicTh, h Mpr.iIwV. oyhihtjicte, h lil Kai,ieilHII ct.,\iite. 111,1 iiia OyEO ,vi;aoaioi;iii:aia EiYcaa KpHao irpHBai,Ki,..... n oti. Honrnnn. hectjki.iiiii ciuii.v. napoči i. IIOKA^AICTE, H TpAEItllllK7.l IIOIIApl.1lf.IE, II CT>EHp.AICTE IJHETT.I H CH iEC CEJt-AOKAICTI. CTiTHIC O UI6CTII XWL, H C&npOTUBE ACiliaillTCIC Cl.TIIIC HCT7.Kff.UITH, iipr.i.ioio me ff.rau npiiMr.Hiais.iiiTii ,a,t.ao in, Kovin, j,oi;(iott,i h irecT.r.aaaJHieHHia, CH me MCAT. bi KpOBT.VT. ikiaai aicti,. ii <;l.,yi;aohaicti, IIAr,1,,yAHI10l'0n.l0V iiao^T. O.aa,yi,Kl II licopam. lAKOSEC iiojoreiio H 11a t.H, NpHCTOKT.Ml r.evcaaui., H taka npmcMiuie m^aP<>cth h aioi;o,i,t,iaiihia nptin,y.y>. umna iec iiii;/,\o ninii|a ba^cte, OBa hcjco^iite, a Apoyraia iii.ccaiaikti. ca, oba o k pi.cn. napHTE, a ApoifTaia oraauiaicTE a;si"L, h OBruiTaBaieTh YaoB«KA. beca Eora noiaTb ii caakate raacij HfiH^raaroaauu. II. Spomeniki brizinski. Najstarejši ostanki slovenskega jezika so tri spiski starega rokopisa, ki je bil najden leta 1807 v knjižnici Menihovski (Mona-kovski), kamor je bil dospel iz knjižnice brizinske (Freisingen) na Bavarskem; zato pravimo tem trem spiskom „spomeniki brizinski", ki so nekako čudno pisani z latinico, in nam kažejo, kako nespretna je bila perva poskušnja t. j. raba latinskih čerk za slovenščino, zato ker latinska abeceda nima v sebi vseh glasov našega jezika. Slavni Dobrovski je bil te misli, da je najstarejši III. spomenik (izpovedna molitev), za tem da je po starosti I. spomenik (očitna izpoved), za tem pa II. spomenik (homilija). Dozdevalo se je temu učenemu možu, da je ta (II.) najmlajši, češ, ker se nahaja v lijem nekoliko čeških in drugih neslovenskih oblik. Vgibal je, da je spisal to izpovedno molitev škof Merseburški Boson leta 970, da jo je prenaredil sv. Vojteh (Adalbertus) za Čehe, po češki besedi pa da jo je poslovenil Slovencem škof brizinski leta 1020. Ona spomenika sta bila po njegovi misli spisana leta 950, ali pa uže leta 900. Naš učeni rojak Kopitar pa je zvedel, da je I. spomenik v tem rokopisu pisan ravno tako kakor neke besede v latinskem darilnem pismu (donatio) pripisane, ki jih je napisal sam Abraham, nekdanji škof brizinski (od leta 957—994), samo da so slovenske zbog drugega peresa ali pa zbog različne starosti pisarjeve malo debelejše od onih. Tedaj spada, veli Kopitar, I. spomenik v 10 vek. Zastran II. spiska je sodil Dobrovski po oblikah: „vygnan" (namesto: izgnan) in „modliti" (namesto: moliti), da je bil, kakor smo že slišali, ta spis na posled preveden iz češčine na slovenščino; Kopitar je spričal z Jarnikovo knjigo, ki je prišla leta 1832 v Celovcu na svetlo pod napisom: „Versuch eines Etymologicons der slovenischen Mundart in Innerosterreich", da rabijo Slovenci koroški v sestavljenih besedah predlog vy (vi) namesto „iz" še dan današnji, tako tudi dl prav po češki govore v besedah: šidlo, Jcridlo, motovidlo namesto: šilo, krilo, motovilo. Po vseh okoliščinah, ki jih našteva Kopitar v svoji knjigi „GIa-golita Clozianus", v kteri se nahaja tudi rokopis brizinski z latinico in cirilico natisnjen, sodi ta rojak naš, daje pisal vse tri spomenike ali škof Abraham sam, ki je bil Korotanec (Carantanus), ali kakšen učenec njegov, ali pa učitelj; a posebno terdi Kopitar to, da je pisala, nemara po Abrahamovem narekovanju („Abrahamo dictante"), II. in III. spomenik ravno tista roka njegovega (nemškega) učenca, ktera je pisala neka druga latinska pisma Abrahamova, zato ker se zamenjuje v teh (latinskih) spisih soglasnik b pogostoma s so-glasnikom p ravno tako kakor na več mestih II. in III. spomenika. Po Kopitarjevem izhajajo tedaj vsi trije spomeniki brizinski ki nam oznanjajo še dan današnji govorico naših očakov, iz desetega veka. Monumenta frisingensia. (II.) 1. Ecee bi detd nas ne zegresil, te vueki gemu be siti, starosti Eče by ded naš ne sugrešil, te v veky jemu be žiti, starosti 2. ne prigemlioki, nikolige se petsali ne imugi, ni slzna teleze ne prijemljači, nikole že pečali ne imuj, ni slzna telese 3. imoki, nu u vueki gemu be siti. bo ne se zavuiztiu bui ne-imači, na, v veky jemu be žiti. po nje že zavistija buj ne- 4. priiazninu uvignan od szlauui bosigg, po tom na narod zlovuezki prijftznina, vygnan od slavy božije, po tom na narod človečisky 5. strazti i petzali boido, neimoki i bz zredu zemirt. i pagi, strasti i pečali poida, nemoči i bez čredu sumrt. i paky 6. bratriia, pomenem ze, da i zinouue bosi naresem ze, bo tomu bratrija, pomenem se, da i synove božiji narečem se, po tomu 7. ozstanem zicli mirzcik del, ese simt dela sotonina, ese trebu ostanem sili mrzukyh del, ježe sat dela sotonina, ježe treba 8. tuorim, bratra oclevuetam, ese tatua, ese raszboi, ese pulti tvorim, bratra oklevetam, ježe tatva, ježe razboj, ježe piti 9. ugongenige, ese roti, choi se ih ne pazem, nu ge prestopam, ugojenije, ježe roty, ky se ih ne pasem, na je prestopam, 10. ese nenauuizt. nizce teh del mirzeue pred bozima ozinia, mo-ježe nenavist. nište teh del rnrzmej pred božijema očima, moli. sete po tomu, zinzi, uvideti i zami razumeti, ese bese priuuae žete po tomu, symci, videti i sami razumeti, ježe bese prvej 12. zlouuezzi u liza tacie, acose i mui gezim, tere nepriiaznina človeci v lica tazije, akože i muj jesim, tere neprijaznina 13. uznenauvidesse, a bosiu uzliubise. da bo tomu nine u circuvah vuznenavideš^, a božiji vuzljubiš§. da po tomu nyne v crkuvah 14. ich clanaSih, ze i modlim ze im, i zesti ich pigem, i obeti nasse ih klanjam, s§ i modlim so im, i čisti ih pijem, i obety naše 15. im nezem o zcepasgenige telez nasicb i dus nasieh. tige se im nesem o supasenije teles naših i duš naših, tije že 16. mosem i mui este buiti, ccce tage dela nasnem delati, iase oni možem i muj ešte bujti, eče taje dela načinem delati, jaže oni 17. delase: oni bo lasna natrovuecbn, segna naboiachu, bozza obu-delaše: oni bo laema natroveha, žejna napojaha, bosa obu- 18. iacbu, naga odeachu, malomogoucka u ima bosie bozzekacho, jah% naga odejah^, malomog^ea v i mg božije poseSSaha, 19. mrzna zigreahu, stranna bod crovvi zuoge uvedechu, u timnizah mrzina sugrejaha,, stranma pod krovy svojg vuvedeha, v timinicah 20. i u zelezneh vvosich uclepenih bozcekachu, i u ime bosie te i v železlneh važih vuklepenyh posečaha,, i v im§ božije ty 21. utessahu. temi, temi ti ze deli bogu briplisaze. tato, zinzi, i utešalia. temi, temi ti se dely bogu približaš^, tako, synici, i 22. nam ze modliti tomuge vuirchuemo otzu gozpodi, dosda ni nam se modliti tomuje vrhnjemu oticu gospodi, dože da ny 23. tamoge vzedli v zezarstuo suoge, ese iest ugotouleno iz coni tamoje vusedli v cesaristvo svoje, ježe jest ugotovljeno is konl 24. do coni izvvolenicom bosiem. i gezm, bratria, bozzuani i do koni izvoljenikom božijem. i jesm, bratrija, pozvani i 25. bbgeni, egose ne mosem niki se liza ni ucriti, ni cacose ube-pobšjeni, jegože ne možem nikym se lica ni ukryti, ni kakože ube- 26. gati, nu ge stati pred stolom bosigem ze zopirnicom našim,, gati, na, je stati pred stolom božijem su s^prnikom našim, 27. ze zlodgem starim, i gest ze pred bosima osima vsakomu su zlodejem starym, i jest se pred božijema očima visakomu 28. zuoimi vzti i zuoim glagolom izbovuedati, ese ga ne sem svojimi usty i svojim glagolom ispovedati, ježe je na sem 29. zuete chisto stuoril, libo bodi dobro libo li zi zlo. da c tomu svete kyždo sutvoril, libo badi dobro libo li si zlo. da k tomu 30. dini, zinzi, muzlite, ide ne camo ze vcloniti, nu ge pred bosima dini, syniei, mjslite, ide ne kamo se ukloniti, na je pred božijema 31. osima stati i zio .prio imeti, iuse gezim bovvedal. nas gozbod, očima stati i sija prja imeti, jaže jesim povedal, naš gospod, 32. zueti cruz, ise gest bali telez nassih i zpasitel dus nas,sili, ton svety krst, iže jest balij telez naših i supasitelj duš naših, tun 33. bozzledine balouvanige pozledge pozstavvi, ucazal ge, imse ze posledinje balovanije posledi postavi, ukazal je, imže se 34. ram dozstoi od gego zavuekati i gemu ze oteti. preise nassi nam dostoji od njego zavečati i jemu se oteti. prejše naši 35. zesztoco stradacho, nebo ie tepechu metlami i prinizse ogni žestoko stradaha, nebo jc tepelia metlami i prinizuše ogni 36. pecsacho, i metsi tnachu, i po lezv vuesaehu, i selezni cliusi pečali^ i meči tmaha, i po lesu vešaha, i železiny ključi 37. ge raztrgachu. a to bac mui ninge nasu praudnu vuerun i je ra strgali a, a to pak muj nynje naša pravidma vera i 38. praudnv izbovuediu toie ni os i m ztoriti, ese oni to vuelico stra-pravidm^ ispovedija toje mozim sutvoriti, ježe oni ta velika stra- 39. stiu stuorise. da po tomu, zinzi, bosi raba prizzuause, tere im stija sutroriše. da po tomu, symci, božija raba prizvavuše, tere im 40. grechi vuasa postete, i im izpovvedni bodete grechov uuaših. grehy vaše počitete, i im ispovedini badete grehov vaših. Manj znane besede: bali medicus. čred series, ordo: bez čredu sumrt- balovanije medicina. dože da doneč. glagol verbum. kon: iz koni ab initio. krst Christus. kyždo quisque. malomog^ži aegrotus. metla virga. natruti, natrova nutrire. neprijaznin diaboli. obet donum, sacrificium. oklevetati calumniari. ostati (otustati) abstinere. pasti se cavere. pečal cura. pit caro. p obedi ti compellere. posedati visere. prinizuše admoventes. p r j a causa. rota iusiurandum. saprnik adversarius. sotonin satanae. stradati pati. strast passio. supasenije salus. t q t i (tnaeha) cedere. treba sacrificium. ugojenije (ugoditi) gratum facere- vygnan expulsus. zavečati renunciare. zlo dej inimicus. žestoko graviter. Drugi del. Nova slovenščina. III. Petnajsti vek. 1. Ya ze odpouem chudiczu ynu nega deylam ymi vsy nega Ja se odpovem hudiču ino njega delam ino vsi njega 2. hofarti, ynu ze yzpouem ynu dalsan dam nassymi gospudi etc. hofarti, ino se ispovem in dolžan dam našimi; gospodi etc. 3. Ya ze dalsan dam, kyr sam to prelomil, kar sam oblubil, kadar Ja se dolžan dam, kir sam to prelomil, kar sam obljubil, kadar 4. sam karst priell, kyr sam se od buga obarnyll ynw od nega sam krst prijel, kir sam se od boga obrnil ino od njega 5. zapuwidy, kyr sam boga zatayil s meymi chudeymi deyli, ynw zapovedi, kir sam boga zatajil z mojimi hudimi deli, ino 6. sam ze volmv wdall ty oblasti tyga chudicza, kygar sam se sam se voljno vdal ti oblasti tiga hudiča, kogar sam se 7. odpoueydall, kadar sam karst pryell; tymw sam ye do seyga odpovedal, kadar sam krst prijel; timu sam ja do sega 8. mali z meymy greichy wolnw slussil: tyga ye etc. mal z mojimi grehi voljno služil: tiga je etc. 9. Ya ze dalsan dam, kyr sam wosyje vese po reydkym zehodill, Ja se dolžan dam, kir sam (v)božje veže po redkim .. hodil, 10. kadar sam tw prissall, z mallo andochtyo bredko, reywo meyga kadar sam tu prišel, z malo andohtjo predgo, revo mojiga 11. zareza zam tw will, kar sam tw slissall pridigwyocz od buga, srca sam tu bil, kar sam tu slišal pridigujoč od bogu, 12. od zwete Marie, od drugich swetikow ynw od meych greychw, od svete Marije, od drugih svetikov ino od mojih grehov, 13. zazversmahl, ynw nister neyssim meyga „lebna" po nym po-zaveržmahal, ino ništer nejsim mojiga „lebna" po njim po- 14. prawill: tyga etc. pravil: tiga etc. 15. Ya ze dalsan dam, kyr swete nedele, swete sobothe veczevi, Ja se dolžan dam, kir svete nedelje, svete sobote večeri, 16. druge swete dny ynw veczeri neyssam nykuly taku prasnowall druge svete dni ino večeri nejsam nikoli tako praznoval 17. ynw czastill, kadar y wy ye to po praudy morali dyati ca. ino častil, kadar i bi ja to po pravdi moral djati etc. 18. swety post, swete quatri, drugue postne dny, moyo pokuro sveti post, svete kvatri, druge postne dni, mojo pokoro 19. neyssam taku czystu dopernessl, kakur sam ga dalsan: tyga etc. nejsam tako čisto dopernesel, kakor sam ja dolžan: tiga etc. 20.. Ya se dalsan dam, kyr ye wogu desetino meyga syuota ynu Ja se dolžan dam, kir ja bogu desetino mojiga života ino 21. meyga szanya, moye syvinicze nikuly neysam takw sweystu mojiga ..... moje živinice nikoli nejsam tako zvesto 22. dali, kakur wy to po praudy morali dyati: tyga etc. ? t i '. dal, kakor bi to po pravdi moral djati: tiga etc. 23. Ya se dalsan dam, kyr ye moyga otsze, moya mat, moyo go-Ja se dolžan dam, kyr ja mojiga oče, mojo mat, mojo go- 24. sposcino, meyga farmaystra, meyga dwchwniga otzo, meyga spoščino, mojiga farmajstra, mojiga duhovniga očo, mojiga 25. pridigarya neysam nykuly taku czastill ynu ym pokorn will, pridigarja nejsam nikoli tako častil ino jim pokoren bil, 26. kakur wy tiga po praudy dalsan will; tya meyga blisniga kakor bi tiga po pravdi dolžan bil; tiga mojiga bližnjiga 27. nevsam nykuly taku lubiga ymill ynw tak y ssvest will, kakur nejsam nikoli tako ljubiga imel ino tak i zvest bil, kakor 28. sam seby: tyga ye meny etc. sam sebi: tiga je meni etc. IV. Šestnajsti vek. 1. Primož Trubar. Kar je potihnila stara slovenščina, poslej ne nahajamo razun edinega spiska XV. veka cel<5 do leta 1550 nobene knjige po slovenski pisane. Nova vera tiste dobe vzbudi — kdo bi si mislil! — na Slovenskem novega pisavca. Ta je bil Primož Trubar, nekdanji korar Ljubljanski, iz Rašice na Dolenskem (Kranjskem) doma, sin ubogih, pa poštenih starišev. Kodil se je 1. 1508; v šolo je hodil v Reki 1. 1521; v više šole pa v Solnogradu in na Dunaju. Leta 1530, pa tudi še 1. 1532 kaplanoval je v Celju, kjer je počel pervič, novo vero po malem in na tihem oznanovati (1. 1530); po tem je prišel menda najprej v Loko (na štajerski strani blizo Eateč), na to pa v Laški terg (Tiiffer) za župnika (fajmoštra); v Ljubljano za korarja utegnil je priti okoli 1. 1544, in počel ondi novo vero očitno oznanovati. Zato so ga prestavili v Št. Jernej; od ondod je pa pobegnil 1. 1547 in prišel najprej za slovenskega pridigarja v Terst; leta 1547 pa moral bežati na Nemško. L. 1548 se verne v svojo domovino, pa mu je vnovič pobegniti v Virtemberg. Ondi ga izber<5 za pastorja Rotenburškega (Rotenburg). V tem kraju napiše berž dvoje bukvice po slovenski s tako imenovanimi nemškimi čerkami, namreč: Kerščanski nauk („Anu kratku podučene" itd.) in abecednik s kratkim kerščanskim naukom vred („Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Sloveni mogo lahku... brati naučiti" itd.). Oboje so bile natisnjene v Tibingi (Ttibingen) na Virtemberškem 1. 1550 z izmišljenim podpisom, da jih je tiskal Jernej Skurjanic na Sedmograškem. To so perve bukve, ki so bile spisane po naše. Trubar je bil tedaj pervi, ki je počel pisati po novoslovenski, t. j. tako, kakor se govori do malega še dan današnji, samo da je malo preveč nemčeval in vcepil slovenščini cel<5 nemški člen, da si ni ljudstvo govorilo nikdar tako. L. 1553 ga izvolijo za župnika Kempten-skega na Švabskem. Ondaj seje seznanil s P. P. Vergerijem (Vergerius), nekdanjim škofom Koperskim (Capo dTstria), ki se je bil tudi preveril in se Sestal s Trubarjem v Vitenbergu, kjer sta se posvetovala. Trubar se je lotil zdaj sv. pisma, in poslovenil najprej evangelij sv. Matevža, ki je prišel brezimeno na dan 1. 1555 v Tibingi, in to z latinskim pismom natisnjen. S takim je bil natisnjen ravno tisto leto tudi njegov abecednik s kratkim kerščanskim naukom vred. Tako so mu tiskali poslej vse druge bukve slovenske. — Z mu je bil - c; zh - č; f - s; fh - š; S - z; sh - ž; fzh - šč; veliki S pa mu je rabil za S in Zr tako tudi Sh za $ in Ž; pa tudi f in s, fh in sh je mešal: lahko pa, da je bil včasih tiskar kriv? la in na ni topil; u je pisal za u in za v; i za i in za j; za srednji spol u (dobru vinu) po dolenski namesto o. „Ena molitov tih kerščenikov, kir so zavolo te prave vere preganani" (.Oratione de' perseguitati e forusciti etc.") prišla je menda tudi istega leta (1555) na svetlo. Slovenska beseda se pripisuje Trubarju, laška pa Ver-geriju. Dve leti pozneje (1557) bil je natisnjen pervi del novega zakona (,testamenta"), namreč: štirje evangeliji in djanje „jogrov" z obilnim nemškim in slovenskim predgovorom in s slovenskim „kolendarjem" zadaj pa z „ registrom * iii s kratko razlago prazniških evangelijev; drugi del novega zakona pa na štirikrat. Pervi zvezek (1560) tega dela ima v sebi list sv. Pavla Rimljanom, v drugem (1561) sta lista Korinčanom in Galatom. v tretjem (1567) je drugi del listov sv. Pavla, v četertem (1577) pa poslednji del novega „ testamenta.14 Uže poprej je bil nakanil Trubar take knjige natisniti dati tudi Hervatom in Serbom v njihovem jeziku glagoljski in cirilski. Ker pa ni znal hervaški ali serbski niti govoriti niti pisati, najme za ta posel Istrana, Stepana Konzula, ki je bil tudi zbog nove vere pobegnil na Nemško. Glagolico so si vlili 1. 1560 in jo prenesli v Tibingo; cirilico pa so si naredili v mestu Urahu I. 1561. Prišel je Konzulu pomagat tudi Anton Dalmatin (Dalmata), Trubar pa za pastorja v Urah. Uže iz Kemptena so ga klicali (1. 1560) zopet v Ljubljano za pridigarja, ker se je bila začela božja služba po Lutrovem nauku v Ljubljani uže leta 1553 v „špitalski cerkvi pri mostu"; pa se je vernil še le iz Uraha (1. 1562) dom<)v na Kranjsko in pripeljal s seboj tiskarja Mandelna, ki se je pa moral skoro zopet na Nemško preseliti. Istega leta (1562) spisal je „artikule ali dele te prave stare vere" itd. Ker so ga preganjali, zato se je odpravil na Goriško in oznanoval v Rubiji (Rubia) novo vero očitno; pa se moral pobrati tudi od ondod (1. 1564). Poterli') so mu tudi cerkveni red, ki je bil leta 1564 v Tibingi po slovenski natisnjen. Na to pride za pastorja v Laufen (Laufen am Neckar), in da potem na svet „ta celi psalter Davidov" v Tibingi 1566. Predno mine leto, prestavijo ga v Derendingo (Derendingen), ki ni daleč od Tibinge, da bi bil bliže tiskarnice. Ugodni glasi, da prosijo novoverci Ljubljanski velikega vojvoda Karola pismeno zanj, privabijo Trubarja vnovič na ') „Potveti kako pismo," eine Urkunde umstoBen, ungiltig erklaren. Slovensko Berilo za VIII. gitn. razred. 2 Kranjsko; ko pa vidi, da gospodi ni po volji, da je prišel, predno jim je bila prošnja uslišana, zasede konja in odjezdi, pa vzame s seboj tudi M. Popoviča in J. M. Maleševca, staroverska duhovna, ki sta bila neki eden iz Serbije, eden pa iz Bosne doma. Tudi jim je prišel pomagat iz Kranjskega J. Juričič. L. Merčerič se je bavil ravno tedaj v Vitenbergu in pomagal tudi sv. pismo itd. za Hervate in Serbe »tolmačiti." Pod predgovorom katekizma, 1. 1561 po cirilski natisnjenega, podpisani so: „Primuž Kranac," „Anton Dalmatin" (Dalmatinec), pa „Stipan Istrijan" (Istran). Ta „ Kranac" (Kranjec) je bil potem takem Trubar, ki je pisal nekterim hervaškim knjigam tudi predgovore (po nemški). V obeh hervatskih katekizmih (v glagoljskem in cirilskem 1. 1561) je tudi Trubarjev govor od vere (sermo de Me) po hervatski „stolmačen," Tudi njegovo „ dolgo predgovor"1) pervega dela sv. pisma in še nekaj drugih reči so pohervatili. Eazun naštetih bukev je dal Trubar 1. 1567 natisniti kerščanski nauk z nekoliko psalmi in »duhovnimi" pesmami2) vred. Ponatisnjene in pomnožene so bile te bukvice v Ljubljani 1. 1579. To knjigo je pomagal Trubarju tudi Krel z nekterimi drugimi možmi izdelavati. Mahom drugo leto (1580) poslal je Trubar na Kranjsko poslovenjen spisek: Jormulae concordiae" po sinu Felicijanu, ki je ostal potem ondi za pastorja vsaj do 1. 1595, potem se pa vernil na Nemško. L. 1582 je v Tibingi prišel na svetlo „ta celi novi testament" Trubarjev, drugič natisnjen. V drugem delu te knjige jemlje Trubar slovo od „Slovenov." Umeri je v Derendingi '28. junija 1586 po kratki bolezni. Dva dni poprej na smertni postelji poslovenil je bil zadnje verstice „hišne postile" Lutrove, ki je pa prišla poslovenjena še le po njegovi smerti (1595), tudi v Tibingi na svet. Na drobno so popisali življenje Trubarjevo ali vsaj spise njegove Talvazor, Schnurrer (v svoji knjižici: Slav. Biicherdruck in Wurtemberg im 16. Jahrh. Tubingen 1799) pa Kopitar (v prikladi svoje slovnice. Laibach 1808). Nekoliko zmot Schnurrerjevih je popravil P. Hicinger v „Novicah" 1. 1858 po starih izvirnih pismih in po knjigah novo-včrske dobe. a. Iz predgovora k „Evange!iju Sv. Matevža." Lubi Slovenci! Vom inu nom je vedejoč, de le ta naša slovenska beseda do seh mal se nej z latinskimi, temuč le ta 1) Trubarju je bil predgovor ženskega spola (po nemški »Von-ede.«) — 2) Pesma, pesem ali po starem „pesen" (ž). krovaška s krovaškimi puhštabi pisala. Iz tiga vsaki more vejditi, de nas le tu pisane inu tolmačovane (kir nemarno pred sebo obeniga nauka oli exempla) zdaj na pervu težku stoji. Ob tu aku- katerimu le tu naše pervu delu se cilu popelnoma ne zdi, ta zmisli, kaj vsi modri govore, kir pravijo, de sledni začetik je težak inu nepopelnom. Mi smo, Bug vej, dosti zmišlovali, s kakovimi puhštabi to našo besedo bi mogli prov po tej ortografiji štaltnu inu zastopnu pisati, de bi preveliku puhštabov ali konsonantov k ani silabi ne jemali, koker ti Peami inu drugi dejo, kateru je gerdu viditi. Taku mi ne smo mogli zdaj v naši zastopnosti drigaci najti, temuč se ta h za ch, ta v za pul f pišejo inu postavijo, inu de se ti štymovci') izrekd po šegi našiga jezika. V ti viži se nom zdi, de ta naš jezik suseb z latinskimi puhštabi se more prov lahku inu zastopnu pisati inu brati. to. Iz Evangelija Sv. Matevža. Cap. XIX. Inu pole, eden stopi k nemu, inu pravi: Dober mojster, kaj imam dobriga djati, de jest morem imejti ta večni „leben?" On pravi k nemu: Zakaj mene imenuješ dober? Nišče nej dober, samuč ta j edini Bug. Hočeš li pak ti v ta večni leben priti, taku derži te zapuvidi. On pravi k nemu: Katere? Jezus pak pravi: Ti ne imaš ubijati, ti ne imaš prešustvati, ti ne imaš krasti, ti ne imaš krivu pričovati, poštuj očeta inu mater, inu ti imaš lubiti tujga bližniga koker sam sebe. Na tu pravi ta mladi k nemu: Le tu vse sem jest deržal od muje mladusti, kaj meni še manka? Jezus pravi k nemu: Hočeš li popelnom biti, taku pujdi kjakaj, prodaj vse, kar imaš, inu daj tim bozim, inu bodeš imel en šac v nebesih, inu pridi, tar hodi za meno. Kadar ta mladi to besedo zasliši, gre proč žalosten od nega, zakaj on je imel dosti blaga. Na tu Jezus pravi k sujim jogrom: Risničnu vom povejm, de en bogat težku pride v tu nebesku kralevstvu, inu spet vom povejm, de ena kamela lažej gre skuzi ušesa ene jegle, koker de en bogat pride v tu nebeško kralevstvu. Kadar tu nega jogri zaslišijo, se silnu prestrašijo, inu pravijo: Du more tedaj ohranen biti? Jezus pak na ne (nje) pogleda, inu pravi k nim: Per ludeh je le tu nemogoče, anpak per Bugi so vse riči mogoče.-- c. Iz Evangelija Sv. Lukeža. Cap. XV. En človik je imel dva sinu, inu ta mlajši vmej nima je djal ') Vocales. h timu očetu: Oča, daj meni ta dejl blaga, kir meni sliši. Inu on rezdili nima tu blagu. Inu ne kar dolgu potle ta mlajši sin je vse v kupe spravil, inu je vlekal deleč na ptuje dežele, inu je tamkaj suje blagu zadjal z nezmasnim prosanem. Inu potle, kadar je bil tu suje vse zapravil, vstane v ti isti deželi ena velika lakota, inu začne sam potrebovati. Inu on gre, inu se pertisne k animu purgarju te iste dežele, inu ta isti nega pošle na sujo pristavo te svine past. Inu je želil suj trebuh le z mekinami napolniti, katere so te svine jejle, inu ne mu nišče nej tih dal. Tedaj on spet gre sam v sebe, inu pravi: Kuliku najetih delocev mujga očeta imajo obilnu kruha, jest pak merjem od lakote. Jest hočo vstati gori inu pojti k mujmu očetu, inu hočo reči k nemu: Oča, jest sem grešil v tu nebu inu pred tebo, jest vže ne sem vreden biti imenovan tuj sin, sturi mene koker eniga od tujh najetih delocev. Inu on vstane gori, inu pride k suj mu očetu. Inu kadar je on še deleč bil, nega oča ga je zagledal, inu se je usmilil čez nega, inu teče k nemu, pade okuli nega garla, inu ga kuša. Ta sin pak pravi k nemu: Oča, jest sem grešil v tu nebu inu pred tebo, jest ne sem vreden več biti imenovan tuj sin. Na tu ta oča reče k sujim hlapcem: Pernesite semkaj uno pervo dolgo sukno, inu ga oblecite, inu postavite ta perstan na nega roko inu črevle na nega noge, inu perpelajte unu debelu tele, tar zakolite, naj jejmo inu se veselimo, zakaj le ta muj sin je bil mertov, inu je oživil, je bil zgublen, inu je najden. Ta stariši nega sin pak je tedaj bil na puli, inu kadar on pride, inu se perbliža h ti hiši, zasliši on tu petje inu te plesi, inu on pokliče eniga od sujih hlapcev, inu upraša, kaj bi tu bilu. Ta pak nemu povej: Tuj brat je prišal, inu tuj oča je zaklal tu debelu tele, za tu de je 011 nega spet zdraviga prijel. On se je pak reserdil, inu nej hotel noter pojti. Na tu nega oča gre vunkaj, inu ga prosi. On pak odgovori, inu reče h timu očetu: Tulikanj lejt jest tebi služim, inu nesem tuje1) zapuvidi nigdar prelomel, inu ti nesi meni nigdar dal le eniga kozliča, de bi se jest bil zveselil z mujemi perjateli, anpak kadar je le ta tuj sin prišal, kateri je tuje blagu požerl, ti si nemu zaklal unu debelu tele. On pak pravi k nemu: Sin, ti si vselej z meno, inu vse muje je tuje, ti bi pak imel vesel inu dobre vole biti, zakaj le ta tuj brat je bil mertov, inu je spet ožil, je bil zgublen, inu je najden. ') tvoje. 2. Sebastijan Krel. Valvazor piše, da je bil Krel 1. 1563 pomagavec Trubarju, ondaj, ko je bil Trubar novoverski pridigar v Ljubljani, umeri pa da je 1. 1569. Da je pomagal Trubarju spisovati tisto knjigo, ki je prišla pervič 1. 1567, drugič pa 1. 1578 na svetlo, t. j. kerščanski nauk s psalmi i t. d., to smo uže slišali. Poslovenil je tudi »postilo" Spangeubergovo. Pervi del je izišel 1. 1567 v Ratisboni (Regensburg) pod napisom: „Postila slovenska, t. j. karšanske evangeliske predige verhu vsaki nedelski evangeljon i t. d.," in ga ni menda več nikjer drugje, kot v c. k. dvorni knjižnici na Dunaju. Vsa njegova postila je bila pa natisnjena v Ljubljani 1. 1578. Kedaj in kje se je K. rodil, to se doslej še ni moglo zvedeti. Jezik mu je malo boljši od Trubarjevega; člen se ne nahaja tako pogostoma. Tudi pisavo Trubarjevo je popravil: f« in s« je odkazal vsakemu svojo službo; tako ločil tudi fh od sh; namesto Trubarjevega s« je pisal c; vendar obderžal njegov zh za č; razun tega pa počel tudi pisati ch za, č: mogoche, moch (mogoče, moč); za topljen 1 in n je deval i, (kruliav, jagnie), ali pa dve pičici na naslednji samoglasnik: krulav, liidi, iagne, z ognom, (beri: kruljav, ljudi, jagnje, z ognjom); cel<5 ogan, nan nahajamo v njegovi postili za „oganj," „nanj;" pa tudi fkadan po španski za skadanj (skedenj). Tako imenovani polglasnik pred rom je po navadi zaznamoval s čerkami: a, fe, 6: karšansko, deržati, kakor itd. Posnemala sta ga potem glede e pa o tudi Dalmatin iti Bohorič, (kar se je pa do malega nalašč opuščalo v tej knjigi). Za srednji spol se piše o v drugem natisku postile njegove (1578) še natančneje nego v pervem; da se pa mešata v tem natisku fii pa sh, temu je menda kriv prepisovalec ali pa tiskar. Krel je imel veče kolo Slovencev pred očmi nego Trubar, zato je malo bolj kervatil in pisal: fam, kada, fkadan namesto: fem, kedaj, fkedenj; zato je vvel nemara tudi ch (č), in rabil deležnik (particip) preteklega časa na „ši.a Iz postile. Izvoleni karščenik, imaš, hvala Bogu, Joanna Spangenbergia karšansko postilo v naš slovenski jezik tolmačeno inu posneto. Ne moti se pak, ako bode lib mnogi na to naše pismo merdal inu se obrezal: edan sentencije, drugi besede, trettjt puhstabe, četerti tipfelne ali čarke, peti, ne vem sam kaj si, grajal. Zakaj hudičova natura je, da ne more obeno ni božje ni karšansko delo prez tadla pustiti. Inu navada je par ljudeh, da znajo bulje opravljati kakor popravljati, inu berž v' druzih očeh „bijl," kakor v' svojih trame vidijo, da se tudi včasi kruljevac za kruljevcom posmehuje. Inu gdo oče aii more vsim ljudem, vsakateri glavi vstreči? Le to ortografijo slovenskiga pisma smo mi z vestjo inu z dobrim svitom zastopnih bratov tako postavili. Inu spomislili tudi na več našiga imena inu jezika ljudi, kir so okuli nas, Dolence, Istrijane, Vipavce itd., kateri skoraj povsod čisteši slovenski govore, kakor mi po Kranju inu Koroški deželi, do polu nembški. Inu so edni navajeni na to staro slovensko, hervatsko ter čurilsko pismo. Bog 6tel pak, da bi to isto, zlasti čurilsko lepo pismo mogli spet v ljudi perpraviti. Kadar pak nej dobro mogoče za ubužtva stran, zavoljo turške sile, inu kar so ta vekši del slovenskih dežel puste inu vže turške, inu smo tako začeli največ z latinskimi puhstabi pisati inu drukati, taku moremo v sili, kakor Nemci govore, stole inu klopi na mizo postaviti ali saj gledati, da se latinski puhstabi namesto naših starih slovenskih, kolikor je mogoče, v glihi moči postavijo, inu ta ortografija derži, katero našiga jezika idioma inu natura potrebuje, nekar kakor 6če vsaki v' svoji vasi ali mestu imeti. Zato sam spred to staro abc po imenih inu pruti latinske puhstabe postavil, ako kateri hervatsko pismo zna, da nas tim bulje zastopi. Ti pak, kir ne zastopiš, kaj je ortografija, kaj proprietas linguae, inu si se navadil na gospod Truberjovo kranščino, beri le precej le to pismo, kakor sice druga bereš: tebi nej veliko ali skori nič preminjenu.--- 3. Jurij Dalmatin. Ta mož je bil pervi, ki je poslovenil vse sveto pismo starega in novega zakona. Najpoprej je bil natisnjen „Pentateuch" 1. 1578 v Ljubljani. Natisnil ga je tiskar Mandel, ki se je bil vernil. To je bil menda drugi spis, ki se je tiskal v Ljubljani. Pervi je bil Jezus Sirah 1. 1575. Vse sveto pismo Dalmatinovo je pa prišlo v Vitenbergu 1. 1584 na svetlo, pod napisom: „Biblia, tu je vse svetu pismu stariga in noviga testamenta, slovenski tolmačena, skuzi Jurja Dalmatina." Tistega leta je bil tudi tiskan ravno ondi njegov slovenski molitvenik („Betbuch") pa tretji natis Trubarjevih »duhovnih pesmi," ki ga je on oskerbel. Dalmatinova slovenščina je čistejša od Trubarjeve; mnogo Trubarjevih zmot je popravil, marsikaj pa tudi popačil. Vendar je rabil člen tudi on, da si ne tako pogostoma kakor Trubar. Doma je bil iz Kerškega na Dolenskem (Kranjskem); umeri je zadnji dan avgusta meseca 1. 1589 v Ljubljani, kjer je bil pridigar, v Turjaku blizu Škocijana pa župnik. Pokopali so ga že drugi dan pri sv. Petru v Ljubljani. Na koncu svetega pisma Dalmatinovega se nabaja pregled (register) nekterih besed, ki so po različnih krajib različne, s pomenom vred, kako se pravi namreč ti ali uni reči po ^kranjski," „koroški," »slovenski" oli „bezjački," „hervaški," .dalmatinski," „istranski" in „kraški." Iz tega pregleda se vidi po besedah, da se je velelo nekdaj Slovencem hervaškim tudi Bezjaki, ki jih jemlje z „bezjačkim" jezikom vred tudi Trubar v misel. Še dan danes jim pravijo nekteri Štajerci tako. a. Iz II. Mozesovih bukev. „Cap." 2. Ena od hčer Levijtovih je rodila eniga sinu, inu kadar je vidila, da je on enu lepu dete bilu, ga je tri mesce skrila; Kadar ga pak nej mogla dalje skriti, je ona sturila eno majhino skrinico iz bičovja, inu je toisto zamazala (z ilom inu) z' smolo, inu je tu dete v1njo položila, inu je je položila v' ločje per kraju vode. Njegova sestra pak je od daleč stala, de bi vejdila, koku bi njemu slu. Inu Pharaonova hči je doli šla, de bi se kopala, u' vodi, inu nje dečle so hodile per kraju vode. Inu kadar je ona to skrinico v' ločji vgledala, je svojo deklo tjakaj poslala, de bi jo pernesla. Inu kadar je ona bila odperla, je vidila tu dete, inu pole, ta hlap-čiček se je jokal, inu on se je njej smilil, inu ona je djala: Tu je Ebreerskih otruk enu. Tedaj je njegova sestra k' Pharaonovi hčeri djala: Hočem li iti, de pokličem eno Ebreersko ženo, (katera doji), de tebi tu dete doji'. Pharaonova hči je k' njej djala: Pojdi. Natu je ta dečla šla, inu je tiga diteta (sic) mater poklicala. Inu Pharaonova hči je k' njej rekla. Vzami letu dete, inu je meni doji, jest hočem tebi plačati. Inu ta žena je tu dete vzela, inu je je dojila. Inu kadar je tu dete veliku bilu, ga je ona Pharaonovi hčeri pernesla. Inu on je bil njej za sina, inu ona ga je imenuvala Mozes. Zakaj ona je djala: Jest sim njega iz vode izvlekla. Iz I. Mozesovih bukev. „C*p." 37. 39. Jožef je bil sedemnajst lejt star, kadar je živino pasel s svojemi bratmi, inu ta hlapčič je bil per Bilhe inu Silpe, njegoviga očeta žčn, otrucih, inu je njih očetu pravil, kadar je kej en hud glas čez nje šal. Izrael pak je Jožefa več lubil, kakor vse svoje otroke, za tu kir je on njega v' starosti bil rodil; inu je njemu sturil eno lepo pisano suknjo. Kadar so pak njegovi bratje vidili, de je njih oča več njega lubil, kakor vse njegove brate, so ga sovražili, inu neso mogli ž njim obene prijaznive besede govoriti. Jožef je tudi enkrat imel eno sajno, od te je on svojim bratom bil povedal, za tu so oni njemu še več sovraž bili. Zakaj on je djal k' njim: Prosim vas, poslušajte, kaj se je meni sajnalu: Meni se je zdelu, de smo snope vezali na pfili, inu pole, moj snop je gori vstal, inu je stal, inu vaši snopi okuli, so se poklajnali pred mojim snopom. Na tu so njegovi bratje k' njemu djali: Boš li ti čez nas krajloval inu čez nas gospodoval? Inu so ga še več sovražili za volo njegove sajne inu njegovih besed. Inu njemu se je še ena druga sajna sajnala, to isto je on svojim bratom povedal, inu je djal: Pole, meni se je še ena sajna sajnala, meni se je zdelu, de je sonce inu luna inu enajst zvezd se pred mano poklajnalu. Ino kadar je le tu njegovimu očetu inu njegovim bratom bilu povedanu, je njegov oča njega svaril, inu je djal k' njemu: Kaj je tu za eno sajno (sic), katera se je tebi sajnala? Bom li jest inu tvoja mati inu tvoji bratje prišli, inu se bomo pred tabo poklajnali? Inu njegovi bratje so njemu nidig bili: ali njegov oča je le te besede ohranil. Kadar so pak njegovi bratje bili šli svojga očeta živino past v' Sihem, je Izrael rekal k' Jožefu: Ne pasejo li tvoji bratje živino v Sihemi? Pojdi sem, jest hočem tebe k1 njim poslati. On pak je rekal: Le tu sim. Inu on je djal: Pojdi inu pogledaj, ako tvojim bratom dobru gre, inu živini, inu povej 'mi spet, kaku stoji. Inu on je njega poslal iz doline Hebron, de je šal v' Sihem. Inu en mož ga je našal, de je bil zašal na puli, ta ga je vprašal, inu je djal: Koga iščeš? On je odgovoril: Jest iščem moje brate, prosim te, povej mi, kej pasejo? Ta mož je rekal: Oni so od le tod šli, zakaj jest sim slišal, de so djali: Pojdimo v' Dotan. Inu Jožef je za svojimi brati šal, inu je nje našal v' Dotani. Kadar so oni vže njega vidili od daleč, prejden je blizi k' njim prišal, so se zuper njega svejtovali, de bi ga vmorili, inu je eden h' drugimu djal: Poglejte, ta sajnavec gre semkaj; zdaj tedaj pridite, inu naj ga vmorimo inu v eno jamo veržemo, inu hočemo reči: de ga je ena huda divjačina snedla. Taku se bo vidilo, kaj so njegove sajne. Kadar je Ruben tu slišal, je hotil njega iz njih rok odteti inu je djal: Nikar ga ne vmorimo. Inu Ruben je spet rekal k' njim: Ne prelite kri, temuč verzite ga v to jamo, katera je v puščavi, inu ne položite rok na njega. On pak je hotel njega iz njih rok odteti, de bi ga svojimu očetu spet perpelal. Kadar je vže Josef k' svojim bratom prišal, so oni njemu njegovo suknjo inu to lepo pisano suknjo, katero je on na sebi imel, slekli, inu so ga vzeli, inu so ga v eno jamo vergli: taista jama pak je bila prazna, inu nej bilu vode v' njej, inu so doli k jedi sedli. Mej tem so oni svoje oči vzdignili, inu so vidili eno množico Izmaeliterjev pridejoč iz Gileada svojemi kamelami, te so nesle balžam inu miro, inu so šli doli v Egipt. a.edaj je Juda rekal k svojim bratom: Kaj nam Pomaga, de našiga brata vmorimo, inu njegovo kri skrijemo! Pojdite, naj ga Izmaeliterjem predamo, de se naše roke nad njim ne pregriše: zakaj on je naš brat, naše mesu inu kri. Inu oni so njega slušali. Inu kadar so madianiterski kupci mimu šli, so oni njega vun iz jame izvlekli inu so ga Izmaeliterjem predali za dvajseti srebernikov, ti so ga v Egipt perpelali. Kadar je pa Ruben spet h' tej jami prišal, inu nej Jožefa v' njej našal, je on svoj gvant restergal, inu je prišal k svoim bratom, inu je rekal: Tiga hlapčiča nej tukaj, kam hočem jest? Inu oni so vzeli Jozefovo suknjo, inu so zaklali eniga kozliča, inu so to suknjo v' kri omočili, inu so to pisano suknjo tjakaj 'poslali, inu so jo pustili svojimu očetu pernesti inu povedati: Leto smo našli, poglej, ali je letu tvojga sinu suknja ali nikar. On pak je njo poznal, inu je djal: Letu je mojga sinu suknja, ena huda divjačina je njega požerla, ena dereča divjačina je Jožefa rezderla. Inu Jakob je svoj gvant restergal, inu je en žakel oblekel okuli svojih ledovji, inu je žaloval po svojim sinuvi dolg čas. Inu vsi njegovi sinuvi inu hčere so vstali, de bi ga troštali. Ali on se nej hotel pustiti troštati, inu je djal: Jest z' žalostjo doli pojdem v grob k mojimu sinuvi. Inu njegov oča ga je objokal. Madianiterji pak so ga predali v' Egipt Potifaru, faraonovimu kamrarju inu dvorniku. Inu „GOSPVD" je bil z' Jozephom, de je en srečen mož bil, inu je bil v' svojga „Gospuda," tiga Egipterja hiši. Inu njegov »Gospud" je vidil, de je „GOSPVD" ž njim bil: zakaj vse, kar je on delal, h'temu je „GOSPVDu srečo dal skuzi njega. Taku de on gnado našal pred svo(j)im „Gospudom," inu je njegov služabnik bil, inu ga je postavil čez svojo hišo: inu vse, kar je imel, tu je on njemu pod njegove roke dal. Inu od tiga časa, kar je on njega čez svojo hišo, inu čez vse svoje blagu bil postavil, je GOSPVD žegaal tiga Egipterja hišo za Jozephovo volo, inu je bil zgul žegan GOSPODNI v' vsem, kar je on imel v' hiši inu na puli. Zatu je on vse pustil pod Jozephovimi rokami, kar je imel. Inu [kakor dolgu je on njega imel], nej on za obeno reč skerbil kakor kar je jedil inu pil. 4. Adam Bohorič. Da bi bila edinost v pisanju, spiše A. Bohorič, voditelj (rector) stanovske šole v Ljubljani, pervo slovensko slovnico po imenu „Arcticae horulae" (pozimske urice) succisivae de latino-carniolana literatura ad latinae linguae analogiam accomodata etc. Witeber-gae 1584." Vzgledi za sklanjanje imensko so mu ti le: oča, mati,, pismu, vse troje s členom, da si ga ne rabi v drugih primerih t. j. celih stavkih, prevedenih iz latinščine. Za latinski „ablativ" mu služi naš „genetiv" s predlogom od; domačega „lokala" in „instru-mentala" ali „socialaa pa ni še znal. Ondaj je bila latinščina še jezik vseh učenih; zato so merili vse jezike po latinskem kopitu. Bohorič je popravil in ustanovil Trubarjev, Krelov in Dalmatinov pravopis tako le: f - s; lh' - š; s - z; sh - ž, z - c; zh - č. ZaFo pravimo tej pisavi še dan danes bohoričica, ki se je rabila do 1. 1844 skoraj prav sama. Razun nekterih drugih reči je spisal tudi bukvice svetih pesmi s podpisom A. B. Pravijo, da je bil iz Dolenskega (Kranjskega) doma; ali od kod, tega ne vemo. V. Sedemnajsti vek. 1. Tomaž Kren. Po smerti navedenih prvih pisateljev slovenskih zaspala je tudi slovenščina. Najpoprej jo vzdrami Tomaž Kren, škof Ljubljanski, s tem, da je poslovenil in dal na svet 1. 1612 evangelije in liste, ki so bili natisnjeni v Gradcu. — [Drugi natisk, pomnožen s svetimi , pesmami, kratkim katekizmom in molitvami, oskerbel je vež domačih besed s tujkami nadomestivši, J. L. Schonleben 1. 1672.] Rodil se je Kren v Ljubljani 13.' novemb. 1560; umeri pa 1. 1630 (a ne „okoli 1. 1770"). Luk. 10. 30-35. Je bil en človik, ta je šal od Jeruzalema doli v' Jeriho, inu je padel mej razbojnike: ti so ga zlejkli inu stepli, inu so šli proč, inu so ga pul mertviga pustili ležati. Permerilu se je pak, de je en far po te isti cesti doli šal, inu kadar je njega vidil, je mimu šal. Ravnu taku tudi en levit, kadar je bil na tu istu mejstu prišal, inu njega vgledal, je šal mimu. En Samaritan pak je potoval, inu je tjakaj prišal, inu kadar je njega vidil, se je on njemu v serci smilil, je šal k' njemu, je obvezal njegove r&ne, inu je noter vlil ojla inu vina: inu ga je vzdignil na svojo živino, inu ga je pelal v ošterijo, inu ga je vardjal. Ta drugi dan je vunkej vzel dva denarja, inu je nje dal timu ošterju, inu je rekal k njemu: Vardevaj ga, inu aku kaj čez le tu vun daš, hočem jest tebi plačati, kadar zupet pridem. 2. Gregor Alazia. (Fra Gregorio Alasia da Sommaripa.) Ta mož je bil redovnik in je izdal 1. 1607 v Vidmu laški in slovenski slovnik (Vocabolario Italiano e Schiavo), ki ima v sebi (spredaj) tudi kratek navod, kako se nauči človek lahko slovenski itd.; zadaj pa za priveržek razun vsakdanjih molitev po laški in po slovenski tudi nekoliko cerkvenih pesmic, ki so jih popevali Slovenci ondaj, pa tudi uže poprej ob velikih praznikih, imena najnavadnejših denarjev, domač pogovor popotnika s kmetom od najpotrebnejših reči itd. Ta knjiga je v Ljubljanski knjižnici med knjigami pokojnega Kopitarja, ki jo je pervi razglasil. V predgovoru veli pisatelj, da ma slovenski jezik 33 glasov (samoglasnikov s soglasniki vred), in da ga ni lahko pisati z latinskimi čerkami. On je pisal nekako po laškem: Duc, tuic, vernic gljudi, rasghi, mnoghega (sic), chiast, cuala itd. namesto: duh, tvojih, vernih ljudi, razžgi, mnogega, čast, hvala itd. 3. Prisega iz Štajera. Vsakatera priča, katera eno pravu učeno resnico hoče storiti inu perseči, ima gori vzigniti tri perste, per tem pervim perstu, to je ta palc, ta zastopiti Bog Oča, per tem drugim perstu Bog Sin, per tem tretjem perstu Bog Sveti Duh; ta druga dva notri v roki ležeča persta pomenita, ta eden, kateri je ta četerti perst, to keršansko dušo, katera je skrita pod tem človejstvam ali životam; inu tapeti ali majheni perst pomeni tu telu koker je tu telu majhino šacati proti te žlahtni duši; pak per ti celi roki se zastopi en sam Bog inu stvarnik zemle inu nebes i t. d. VI. Osemnajsti vek. 1. P. Marko Pohlin. Za pervo slovensko slovnico (Bohoričevo) izišla je 1. 1715 v Ljubljani druga, ki jo je izdal P. Hipolit iz Novega mesta pod naslovom: „Grammatica latino-germanico-slavonica." To pa smemo po pravici drugi natisk Bohoričeve imenovati, ki jo je Hipolit, kakor je podoba, le prepisal in okrajšal. Vzgledi za sklanjanje so: oča, mati, pismu; instrumentala in lokala ni med padeži, namesto tega je pa ablativ s predlogom od (tedaj slovenski genetiv). Bohorič in Hipolit sta mislila ondaj, ko je latinščina zvonec nosila, da mora biti vsak jezik po latinskem stvarjen. V genetivu dvojinskem (dual-nem) bere se pri Hipolitu: tiu očetov, očet vel očov; v dativu mno-žinskem: očetom,pismam; v dualnempa: očetama, pisma (namesto: pismama). Avguštinec P. Marko Pohlin, ki je dal v Ljubljani 1. 1765 slovensko abecedo („Abecediko") na dan, spiše 1. 1768 tretjo slovnico po imenu „Krajnska gramatika," ki je dočakala 1. 1783 drugega natiska, da si je bila sploh slabejša od Bohoričeve. Nemčeval in koval je tako, da nikdar takega. Spisal je n. pr. bukve: ^Petnajst pergajnajočih ar reči zakaj se mora katolška vera vsim drugim pred vleči" (vorziehen); za nemško besedo Ursache je skoval »ar-reč." — Vendar je zasledil v slovenščini instrumental sam ob sebi; lokala pa še ne; lokal množinski, ki sta ga štela njegova prednika za genetiv, bil je njemu priveržek ali druga oblika tega padeža. — L. 1782 je v Ljubljani spravil na dan: „Tu malu besedišč" sive „parvumDictionarium trilingue" (slovensko-nemsko-lat.); — 1. 1792 pa na Dunaju: „Grlossarium Slavicum." Sebi pripisuje sam tudi poslovenjene knjige: ,Mathia Schon-berga opravk tega človeka" (v Ljubljani 1785); „Pridige Janeza Nep. Cupika" (na Dunaju 1785); „Kmetam za potrebo in pomoč" (na Dunaju 1789), poslovenil po Beckerjevem „Noth- und Hilfsbiichlein." Četudi se slovenščina v teh knjigeh po pravilih Pohlinovih še neizrečeno pači, pa se je prikupovala ljudem vendar čedalje bolj. Vsega skup je spisal P. Marko Poli lin nad trideset (tiskanih in netiskanih) spisov, med njimi dve tretjini slovenskih (največ prevodov). Med njegovo netiskano ostalino je tudi slovenski pisana „Kraynska kronska." Posebnega spomina mu je vreden tudi latinski rokopis, ki ga je 1. 1862 izdalo v Ljubljani zgodovinsko društvo kranjsko pod napisom: „Bibliotheca Carnioliae," ki ima v sebi bibliografijo pisateljev kranjskih, pa tudi mnogih štajerskih, koroških in isterskih. Tudi je zbral P. Marko več učenih Slovencev v književno družbo po imenu: »Ljubljanska družba modrine delavnih (operosorum). Iz te družbe izhajata tudi sloveča pisatelja Japelj in Vodnik. To je pa posebna zasluga P. Marka Pohlina, ki se je rodil v beli Ljubljani 13. aprila 1735, umeri pa 5. febr. 1801 v Mariabrunn-u (blizu Dunaja), kjer je bil'duhovni voditelj novincem samostanskim (Magister der Novizen)." Res, da treba grajati njegovo neukretno, potujčeno slovenščino; hvale in posnemanja vredna je pa njegova domoljubna delavnost. S tem pisateljem, ki se je v svojih „Kristianskih resnicah" (v Celovcu 1770) očitno ustavljal Pohlinovemu samovoljnemu ravnanju, počela se je druga doba slovenske pismenosti. Da bi bila v slovenskem pisanju veča edinost, izdela ta verli duhovnik kratko slovnico, ki je ugledala beli dan pervič 1. 1777, po tem pa doživela še več natisov. Ker se je prikupila ljudem tako jako, zloži Gutsman tudi nemško-slovenski pa slovensko-nemški slovar, in ga izda 1. 1789. Četudi se je ustavljal Pohlinu, pa nemčuje vendar še silno tudi sam v vseh svojih bukvah, — ni čuda, ako pomislimo, kaki so bili ondaj časi; ako pomislimo, da misli človek nehotoma rajši v tistem jeziku, kterega bolje zna, in da govori ponevedoma z domačimi besedami po tuje, ako se nauči tujega jezika bolje nego materinega; ako pomislimo na posled, da se godi na svetu vse sčasoma, ne pa mahoma. Ni planine brez doline. Dobre vole mošne kole. Kaker si posteleš, tako boš ležal. Ta perva obrjest gre za duri sjest. Kropliva tudi mladica žge. Vsaki ima svoje lice. Marskaka bukva k svojimu koncu Bodi sebi beseda mož. 2. Os val d Gfutsniaim. topor da. Muha, katera perleti, hujši pikne. Kar betve ne vela; pišovega oreha ne vela. On bi rad letel, ampak še perje ni zredil. On bo bogat kaker pes rogat. Vjem, kam pes nogo moli. Pijane se preberne, kader se prekucne. Kir se lohko roti, resnice ni. Keda vrana vrano piple? Kolikor ludi, toliko čudi. Zarečen kruh se rad rježe. Velik ropotic, ampak malo mele. Bo plačal kaker vrabel proso. Mlin mele, kar (se) mu naspe. Motika kmeta in krala v eno jamo spravla. 3. Štefan Kuzmič (Itiizmič). Surdanski župnik na Ogerskem je poslovenil novi zakon za • ogerske Slovence po gerškem, in ga izdal pervič v Hali (Halle) 1. 1771; kesneje je bil še večkrat natisnjen v Požunu (Prefiburg), 1. 1848 pa tudi v Kosegu (Griins) in pomnožen z „žoltai'jem" Šan-dorja Trplana. Oboma rabi madžarski pravopis; tudi ne rabita pred rom zamolklega e. Razun nekterih izrek, ki so malo po tujem zavite, nekterih krivih participov sedanjega časa glagolov doveršnih in nekoliko nepotrebnih »členov" pisal je Kuzmič vse prav po domače, tako kakor ogerski Slovenci govore in izgovarjajo, tedaj tudi ii namesto u: prišao, prijao, erkao, spoznao, meo, krsto, namesto: priše/, prij el, rekel, spozna/, imel, krsttV; pokleknoti, povrnoti, namesto: poklekniti, povrniti. Tudi se nahaja v njegovem novem zakonu kakor pri Krelu obilno participov preteklega časa s končnico ši: spravivši, pokleknovši, slišavši. Ker rabijo ogerski Slovenci še dan današnji po staroslovenski obliko sedanjega časa glagolov doveršnih le za prihodni (tudi za preteklo-prihodni) čas, zato ne najdeš pri Kuzmiču lahko doveršnika (verb. perf.) za pravi sedanji čas. Luk. XI. 5—10. Ci sto') med vami ma prijatela, i ide k njemi 0 po noči, i erče njemi: Prijatel, posodi mi tri lebe2) kruha, ar3) je prijatel moj prišao z poti k meni, i nemam ka pred njega djati. 1 on z notra odgovoreči erče4): Ne zagliišaj5) mi, že so dveri zaprte, i deca moja je z menom vu posteli, nemrem6) »gori" stanoti i dati ti. Velim vam: Ci i ne da njemi gori stanovši zato, ka je njegov prijatel, za volo nesramežlivosti njegove gori stanovši da njemi, koliko je potrebno. I jaz velim vam: Iščite, i najdete; tru-pajte, i odpre se vam. Ar vsaki, ki • prosi, vzeme, i ki išče, najde, i trupajočemi se odpre. ') če kdo. 2) hlebe. 3) zakaj, ker. 4) reče. 5) ne nadleguj mi. *) ne morem. 4. Jurij Japelj pa Blaž Kumerdej. J. Japelj je bil dragi Slovenec, ki je poslovenil posebno s pomočjo Blaža Kumerdeja vse sveto pismo. L. 1784 je dal na svetlo novi, od 1. 1791 do 1. 1802 pa stari zakon. Razun B. Kumerdeja so mu pomagali tudi J. Rihar, J. Škrinar, Ljubljančan, M. Šraj, A. Traven pa M. Wolf. Rodil se je Japelj 11. aprila 1. 1744 v Kamniku na Kranjskem, modroznanske in duhovske šole je zveršil v Ljubljani, in se naučil več starih in sedanjih jezikov: po nemški, po laški in po francozki; pečal se je pa tudi z materinim jezikom sam ob sebi jako marljivo. Kaplanoval je najprej v Terstu 12 let; potem si ga izbere škof Ljubljanski zbog učenosti in blagega serca za dvornega kaplana in tajnika. Del Pohlinovega društva se je deležil tudi on, a potem se lotil svetega pisma, Japelj je bil marljiv pisavec, pa tudi skerban učitelj in dušni pastir. Pri sv. Petru v Ljubljani je bil oskerbnik duhovskega z&loga Šilingovega in voditelj duhovstvu. Ondaj ga je vverstil škof tudi med svoje svetnike. Od leta 1793 do 1795 je bil župnik in dekan pri sv. Kancijanu na Jezici (Ješci), na to dekan na Naklem, leta 1799 pa korar Celovški, potem ravnatelj bogoslovcem, pozneje tudi malim šolam kerške škofije nadzornik. Na posled je bil izvoljen za škofa Teržaškega; pa ga je prehitela smert, predno je zvedel to veselo novico. Umeri je v Celovcu 11. oktobra 1807. Razun sv. pisma je spisal tudi „Veliki Katekizem" in še več drugega. Zadnji spisek mu je bil »Ribiči ljudi" (piscatores hominum), poslovenjena pesem, natisnjena v Celovcu 1. 1803. Nenatisnjeni spisi njegovi so ti le: Velika nemško-slovenska slovnica (Slavische Sprachlehre); „Arcticae horulae Adami Bohorizh .... nune redivivae;" Prestavljena spevoigra (opera) „Artaxerxes" po talijanski P. A. Metastasia in nektere poslovenjene pesmi Mendelsohnove, Gellertove, Kleistove itd. S koristnimi svojimi knjigami in z drugimi blagimi deli zaslužil, si je, da ga je osvetinil svetli cesar z zlato svetinjo. B. Kumerdej je bil iz Bleda doma (rojen 1. 1738), ondaj, ko je pomagal Japelju sv. pismo sloveniti, Ljubljanskih šol ravnatelj, pozneje pa malih šol Celjskega okroga nadzornik in je napisal 234 pol slovnice, v kteri je primerjal slovenščino drugim slovanskim jezikom; pa predno jo dodela, prehiti ga nemila smert 1. 1805. Oba pisatelja sta pisala po Bohoričevo, mnogo bolje od Trubarja in Dalmatina, pa se vendar nista mogla še členu odkrižati do dobrega, da si je bil spoznal že Bohorič, da ga ni v slovenščini^ kakor ga ni v latinščini. Djanje Sv. Apostelnov. XXVII. Pestava. 1. Kadar je pak bilu sklenenu, de se ima Pavi v Laško deželo po morji peljati, inu de ima on z več drugimi jetniki Juliju, enimu stujnimu poglavarju cesarske trume, čez dan biti. 2. Smo mi v enu adrumetinsko barko stopili, inu smo se začeli okuli krajov Azije voziti, inu smo odrinili, Aristarh pak ta, Macedoniar iz Tesalonike je pri nas ostal. 3. Inu ta drugi dan smo mi v Sidon prišli: Julius pak je Pavla lejpu deržal, inu je njemu perpustil, k prijatelam jiti inu sebe preskerbeti. 4. Inu kadar smo od ondod odrinili, smo se mi pod Cypram kje pelali, zato ker so nam bili vetrovi zuper. 5. Inu kadar smo mi v morje Cilicije inu Pamfilije se perpelali, so mi v Listro prišli, katera je v Liciji: 6. Inu ta stujni poglavar je tam eno barko iz Alexandrije nešal, katera se je imela v Laško deželo pelati, inu nas je v njo prestavil. 7. Inu ker smo se veliku dni po času vozili, inu komaj na spruti Gnida prišli, zato ker nam je veter branil, smo se mi pruti Kreti deržali zraven mesta Salmon. 8. Inu ker smo se mi kumaj memu spelali, smo v en kraj prišli, kateri se imenuje dober brod, zraven kateriga je bilu to mestu Talasa. y 9. Kadar je pak veliku časa prešlu, inu ker ta vožnja ni bila več varna, zato ker je bil tudi vže post minul, jih je Pavi opominal. 10. Inu je djal k njim: Vi možje, jest vidim, de ta vožnja začne nevarna inu silnu škodliva biti, ne le samu za blagu inu za barko, ampak tudi za naše življenje. 11. Ta stujni poglavar pak je zadniku inu gospodarju te ladje več verjel kakor temu, kar je Pavi rekal. 12. Inu ker brod ni bil perpraven, de bi se bilu tam čez zima ostalu, jih je veči del sklenilu od ondod se proč pelati, ako bi kje mogli v Fenice priti inu tam čez zimo ostati, kateri je en brod v Kreti inu pruti zamorskimu inu zapadnimu vetru leži. 13. Ker je pak začel jug pihati, so oni mejnili svoje naprejvzetje doseči, so od Asona odrinili inu so se memu Krete pelali. 14. Ne dolgu potler pak se je čez njo en viharni veter vzdignil, kateri se imenuje burja. 15. Inu kadar je bila barka od vetra gnana inu ni mogla zuper vetru (sic) jiti, smo jo mi vetrovam čez pustili, inu smo taku plavali. 16. Mi smo pa v en otok zadeli, katerimu je ime Kauda, inu smo kumaj čolnič uderžali. 17. Kateriga so oni k sebi vzdignili, inu so vse na pomaganje vzeli, inu so barko prevezali, ker so se bali, de bi na klečeta ne zadeli, inu so jadre doli spustili, inu taku naprej šli. 18. Ker smo pak mi bili od ene silnu velike fortune sem ter tje metani, so na drugi dan težo vun metali. 19. Inu na tretji dan so z svojimi rokami to veči orodje iz barke vun vergli. 20. Ker se pak niso skuzi več dni ne sonce, ne zvezde vidile, inu je zupet ena ne majhina fortuna naprej stala, smo mi vse vupanje našiga ohranenja zgubili. 21. Inu ker so vže dolgu brez jedi bili, je Pavi v sredo med nje stopil, inu je djal: Vi bi bili imeli, o možje, meni bogati inu ne od Krete se proč pelati inu taku le to škodo inu zgubo namesti dobička imeti. 22. Inu zdaj vam jest svetujem, de imate serčni biti, zakaj obeniga živlenja iz vas ne bo konec, zvunaj barke. 23. Zakaj le to noč je per meni stal angel tiga Boga, čiger sim inu komer služim. 24. Inu je djal: Pavi, nikar se ne boj, ti moreš pred cesarja priti, inu pole, Bog je tebi daroval vse te iste, kateri se z tabo pelejo. 25. Za tega volo, možje, bodite serčni, zakaj jest Bogu verjamem, de se bo taku zgodilu, kakor je bilu meni rečenu. 5. Valentin Vodnik. Slovenci imamo dosta prelepih narodnih pesmi, ali imena tistih mož, ki so jih nekdaj zložili, kdo jih zna? Izmed znanih pevcov je bil sloveči Vodnik pervi, kteri je s svojimi mičnimi in Slovensko Berilo za VIII. gim. razred. 3 okroglimi pesmimi pokazal, da ima res pravo pevsko žilo. Ugrele so mu jo pa, kakor sam pravi, posebno narodne pesmi, ki mu jih je pope vala mati: Kar mat' so učili, Me mika zapet', Kar stari zložili, Za njimi posnet'. Perve pesmi je zakrožil 1. 1781 v „Pisancah" Devovih. Nekaj drugih reči je bil napisal za P. Marka uže 1. 1774 in 1775; njegovo pervo „delo," ki ga je po naročilu svojega dobrotnika barona Z. Cojza in A. Linharta spisal, bila je pa velika pratika za 1. 1795, 1796 in 1797, v ktero je jemal razun drugih podučnih stvari in pesmi tudi umetne „vganjke" (zastavice), ki jih znajo ljudje po Kranjskem veliko še dan danes na pamet. V pervi je popisal tudi sam svoje življenje in kranjsko deželo. Pervi beli dan je ugledal 3. svečana 1758 v gornji Šiški na Jami pri „Žibertu." Ko je bil spolnil že deveto leto, popusti „igre, luže in dersanje na jamenskih mlakah" in gre volan v šolo v Novo mesto, kjer ga je učil stric Marcel Vodnik pervih naukov 1. 1768 in 1769. Potem se verne spet domu in zdela šest latinskih šol od 1. 1760 do 1775 v Ljubljani. Tega leta je šel k Frančiškanom, ali pozneje (1784) ga pošlje škof Herberstein na Gorensko, pozneje tudi na Dolensko, pa spet na Gorensko duš past. V Koprivniku se je seznanil 1. 1793 z učenim rojakom, baronom Z. Cojzom, ki je bil poslej prijateljski, pa pravičen in moder sodnik njegovim pesmam, predno so prišle na svetlobo. Ta slavni mecen vsem tedanjim bistrim glavicam domačim je Vodnika tudi podbodel, da se je začeP vaditi rudninstva ter si ga izbral pozneje za domačega slovena (Hausslavist), potem ko je bil 1. 1796 prišel Vodnik, kakor si je sam želel, v Ljubljano za duhovnika k sv. Jakobu. Ondi je počel ta sloveči pesnik pisati mahom drugo leto (1797) »Ljubljanske novice", ki so izhajale štiri leta; tretje leto na to (1798) ga izberd za učenika pesemstvu v latinskih šolah Ljubljanskih. Od 1. 1801 je pregledoval in popravljal tudi Japeljevo in Kumerdejevo sv. pismo. L. 1806 so prišle njegove „Pesmi za pokušnjo," 1. 1809 pa „Pesmi za brambovce," ki so jih popevali o francoski vojski po vsi kranjski deželi; dve leti poprej (1807) dal je bil tudi slovensko narodno pesem „ Pegam in Lambergar" z nemško besedo J. A. Župančiča vred natisniti. Eavno tisto leto (1807) izdelal je za šole tudi knjižico „Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebietes von Triest und der Grafscliaft Gorz," ki je izišla na Dunaju 1. 1809. Za francoske vlade je bil Vodnik v Ljubljani ravnatelj različnim šolam (latinskim, obertnim, umetnim in malim). Ondaj (1. 1811) spisal je tudi te četvere šolske knjige: „Pismenost ali gramatika za perve šole", iz ktere so se učili za Francozov slovenski učenci slovenščine v latinskih šolah; „Početek gramatike, t. j. pismenosti francoske gospoda Lhomonda" (poslovenil po Elčmens de la gram-maire franjaise par L'Homond) „Keršanski nauk" pa „ Abecedo" ali „Azbuko"). Verh tega je poslovenil (1. 1799) cel<5 „Kuharske bukve", 1. 1818 pa Matoškovo „Babištvo ali porodničarski uk". Lete dvoje bukve nam kažejo posebno, kako se je trudil verli Vodnik, da bi ugladil in ušibil slovenščino za vsak nauk. Potem ko so morali Francozi 1. 1813 iz dežele potegniti, učil je Vodnik v Ljubljanskih viših šolah laški jezik; tudi je slovenil poslej cesarske ukaze in zapovedi. Od 1. 1808 do 1818, posebno pa zadnje dni pred smertjo pečal se je marljivi Vodnik tudi s starino-znastvom. Verh tega vsega je nabiral tudi lepe domače besede za obilen nemško-slovenski besednjak, ki je pa prišel na beli dan po mnogoterih zaprekah, jako pomnožen, še le 43. leto po njegovi smerti (1860) na stroške pokojnega škofa Ljubljanskega Antona Alojza Wolfa, ki tudi ni doživel veselja, da bi bil videl to imenitno delo popolnem dokončano. Umeri je Vodnik, pervi imenitni pesnik slovenski, na naglem 8. prosenca 1819 v Ljubljani, in počiva pri sv. Krištofu. Omislili so mu prijatelji najprej (1819) kamen z latinskim, 1. 1839 pa z znanim slovenskim napisom. Vodnik je po tem takem pripomogel jako, da se je slovenščina tako obrusila in opilila. Slovenska beseda mu je bila čedalje čistejša, to pa zato, ker je pazil po izgledu Ravnikarjevem sosebno od 1. 1811 verno, kako govori terd Slovenec. To nam kaže na pr. pesem o zadovoljnem Kranjcu: (1781) Men' sonce iz straže hrovaške gor pride, In na Korotanu za hribe zaide. (1806) Od straže hrovaške — gor solnce mi pride, U nograde laške — po poldne zaide. Leta 1816 v rokopisu za drugi natisk je pa tako popravil: Od straže hrovaške — mi solnce izide, V vinograde laške — pod večer zaide. Tudi v „Verš£cu" se bere 1. 1816 lepo po naše: Na Veršac mi stop' in sedi, ne pa kakor poprej: Na Veršac mi doli sedi. Vodnik je bil jako poštena duša, učencem dober oča, blagega, moškega, pa vendar veselega serca, torej v druščini šegav in kratko-časeu tako, kakor v nekterih svojib spiskih, posebno v pesmicah, ali njegova šala je vedno pristojna. Eazun nekterih drugih veselih in žalostnih poslovenil je jako dobro tudi več Anakreontovih, in se poslavil posebno s svojimi različnimi izverstnimi pesmami, izdanimi 1. 1840 in 1869, pri vseh Slovencih tako, da so obhajali o svečnici 1. 1858 v Ljubljani stoletnico njegovega rojstva jako praznično in z veliko častjo. Njemu na čast in na slavo so spisali skoro sami slovenski pisatelji obilno slovensko-nemško knjigo po imenu: „Vodnikov Spominek" (Vodnik-Album), ki je prišel z njegovo podobo i t. d. olepšan v Ljubljani 1. 1859 na svetlo, in v kterem je popisano življenje tega slovečega pevca domačega jako na drobno. a. Popisovanje Krajnske Dežele. Krajnska dežela je vojvodstvo po erbšini Estrajskiga vojvoda, kteri je zdaj tudi cesar. Ona leži med Korotanam, Štajerskim, Hrovaškim, Liburnijo, Teržaškim morjem in Furlanijo. V svoji narvekši dolgosti od jutra proti večeru ima 30 milj, in široka je od polnoči proti poldne 25 milj. Vse lice ima 214 celih na štiri vogle milj. Leži pod 46 zobam od sredne okolice proti polnoči in pod hladnim pašam. Na krajnskim prebiva okoli 400.000 duš, tedaj pride na vsako miljo 1869 ljudi. Ljudje so skoraj vsi katolške vere, vunder pod Novim mestam proti Hrovaški meji nekteri Gerki ali staroverci prebivajo. Tudi v Terstu in v nekterih mestih se dosti druge vere ljudi znajde. V Ljubljani je Vikši škofija, za tem so škofje v Tersti in v Gorici. Krajnci imajo svoj lastni jezik, kteri od „slovenskiga" zvera, in je v žlahti s Hrovaškim, Pemskim (Češkim), Poljskim in Moško-vitarskim. Krajnski jezik se mnogo v ustih prebivavcov, skoraj v vsaki vasi dručagi zavija. Veliki potoki v tej deželi so: 1. Sava, dereča voda, ktera na dveh krajih izvira, pod Korenam in v Bohinji. Ta dva izvirka pri Eadolci vkupaj prideta, potler Sava na polnočni strani dežele, proti jutru na Hrovaško teče. Sava je zdrava in dobro ljudem tekne. Posavci so terdni ljudje. 2. Ljubljanca, mehka voda, izvira na Verhniki, in se pod Zalogam v Savo zlije. Pod Ljubljano je dereča ino zdravši. 3. Kerka izvira na Dolenskim, na Kerki, teče v Savo. 4. Kolpa izvira v notrajnim Krajnskim1), ino zdajci na Hrovaško odteče. Na Gorenskim sta dva jezera: Bleško, per Bleškim gradu. Na sredi okroglo obrašen hribec iz jezera moli, na kterim je lepa cirkev. Drugo je Bohinsko jezero, v kteriga Savica ali izvirek bohinske Save iz 200 seženov široke luknje teče in na enkrat lep padec (slap) od 260 seženov naredi. Spodaj iz jezera bohinska Sava teče. Obudva imata žlahtne ribe, zlasti je bohinsko zavolj svojih postervi imenitno. V notrajnim Krajnskim je cirkniško jezero, v kterim so trije potoki. Po zimi je polno vode, po leti se skoraj vse posuši; v tem času v njem orjejo, sejejo, žanjejo, travo kose in lov imajo. Na jesen se z vodo napolni, ktera iz podzemljiskih lukenj černe šuke sabo pernese. Kadar po leti močno grometi in dež iti začne, tudi po leti voda skozi nekterih dvajset lukenj hahljati začne, tako silno, de se vse jezero v 24 urah napolni in dostikrat pokošeniga sena spraviti ne vtegnejo. Krajnska dežela je veči del hribasta. Veliko hribov ino gora je z" dobrimi gojzdi, drevjam, sadjam, hišami ino ljudmi napolnjenih. Dosti jih je pak golih in na nekih celo leto sneg leži. Snežniki leže na Gorenskim, med kterimi je imeniten Ljubel zavoljo sterme in vunder dobro čez njega nadelane ceste. Triglav leži med Bohinjam in Bovcam: ta je narmanj 1.400 seženov visok, ino je izmed narvikših hribov v Evropi. Iz njega verha se vidi na Tirole, Hrovaško in v Benetke. Mornarji ga na Beneškim morju narpopred zagledajo, kadar se proti naši deželi peljejo, ino ga dobro poznajo po imenu. Šmarna gora nad Ljubljano ima to posebnost, de je sterma, visoka, in vunder od drugih hribov odločena stoji. Dolensko ima nižejši hribe, ino veliko zdraviga vina, marvin z imenam, perdela. Per Savi brodnija veliko dobička prinese. i) Zdaj vemo izvestno, da izvira Kolpa v hervatskem Primorju iz „Kupeš-kega jezera" pol ure od kraja po imenu „Razloge" (ali ,,Nadkupi"), od Bakra (Buccari) na severno stran. Notrajno je vse hribasto. Od bohinskih snežnikov notri do Turškiga deržč skozi Notrajno debeli gojzdi. Na Krasu pak je vse golo ino skalo vi to, ino silne burje vlečejo, de dostikrat težke voze prebernejo, vunder tam narlepši pšenica raste. Tudi se tam veliko podzemelskih lukenj, preduhov in votlih prostorov znajde, v kterih so vse sorte kamnite, od kapa okamnene podobe viditi. Večidel je povsod dvoja žetev, ker se po sternim ajda seje. Blizo morja rastejo oljke, pomoranče, lemone, mandeljni, fige in drugo žlahtno sadje. Veliko dobriga vina se v Notrajnim perdela. Cela dežela redi obilno kojn, govedi in drobnice. V Lipici ino Prestraniki ima cesar rejnice za kojne, kjer se narlepši žebeta za vojsko in cesarjov dvor zrede. Krajnci so imenitni čebelarji, čebele jim posebno veržejo, zato kjer ajdo sejejo; ino se z čebelami tako dobro pečati znajo, de so drugih dežel učeniki v čebelarstvu postali. Divjačine, ptic, rib se veliko v logih, gojzdih, tekočih vodah, v jezerih in v morju dobi. Narvekši bogastvo krajnske dežele so rude ino platno. Rude se v več krajih dobe, plavijo in podelajo. Živo srebro, železo, jeklo, svinec se na ptuje prodaja in dnarjov prinese. Platno Krajncam okoli 400.000 goldinarjov iz drugih dežel prinese. Pak tudi v dosti krajih tako pridno po zimi predejo, de komaj štiri ure spe. Zraven tega se tudi veliko vina, olja, živine, mezlana, bleškiga sukna, usnja, polhovih kožic, medu, voska, lesenine, skled, loncov, lesa za barke, sito v na druge dežele proda. Ker dežela dvojo žetev, sterno in ajdovo ima, je z ljudmi silno napolnjena, ino jih lahko redi. V nekterih krajih se po leti studenci posuše, kakor v Temenci, ino suhi kraji na Dolenskim ino večidel na Krasi ino na Pivki v Notrajnim. Tam morajo več milj dalječ po vodo hoditi ali živino goniti. Za učenost so v Ljubljani male in visoke šole, tudi v Novim mestu so nemške ino latinske. Po farah so »trivialšole.* Veliko Krajncov zna krajnsko brati, škoda de nimajo več dobrih krajnskih bukev! Gospoda je več del nemške rodovine, kmetje pak slovenske. V zaderžanju, jeziku, živežu, oblačilu je kraj od kraja razločen, ino skoraj vsaka vas ima druge šege, ino se hoče z druzih norca delati. Veršac, narviši Snežnik za Triglavam- 1. Na Veršac mi stop' in sedi, Neznan svet se teb' odpre; Glej 'zmed sivih pleš u sredi Zarod žlahtnih rož cvete. 2. Sklad na skladu se zdviguje, Golih verhov kamni zid, Večni mojster ukazuje: Prid', zidar, se les učit. 3. Ak' vihar drevi valove, Beži v skale plašni trop, Stresa votli glas bregove, Grom maje nebeški strop. 4. Kmalo sonce čisto seje, Iz jezer sto krat bleši; Star mecesen redi veje, Vetru, zimi v bran stoji. 5. Tukaj bistra Sava 'zvira, Mati pevske umnosti, Jezer dvanajst kup nabira, Šola zdrave treznosti. 6. Tje pogledaj na višave, Kir Triglav kipi v nebo; v Stej snežnikov golicave, Kar derži nardalj oko. 7. Tamkej ravno Forlanijo, Benečansko tu morje, Dol globoko Hrovatijo, Švajca bele gor glave. 8. Bliz je polje Goratana, Orat' vidim Štajerca, Bližnji sosed mi Ljubljana, Zilska, T' rolska majerca. 9. Pod velikim tukej Bogam Breztelesen bit' želim, Čiste sape sred mej krogam Menim, de na neb' živim. c. Molitva brambovska. 1. Mogočni Bog! Tvoj dih jestvaril solnca nove, Tvoj dih je v stan' podret' svetove, Mi molimo pohlevno te, Oberni milosfvi obraz Na brambo našo, in na nas, Pred sodbo klic' sovražnike Usliš' nas Bog! 2. Mogočni Bog! Sovražnik nas če pod se spravit', Posilit', ropat' in podavit': Ak ti nam češ na strani stat', Odbil' ga bomo ročno proč, Iz tebe 'zvira naša moč Si raji smert ko sužnost zbrat', Usliš' nas Bog! 3. Mogočni Bog! Napuh njegov prezgodej baha, Za te ne mara, nima straha, Poterdi vude nam tvoj dih, Ti serca šteješ, ne ljudi, Če ta prevzetnik pergermi, Ko pleve ga škropi tvoj pih! Usliš' nas Bog! d. Skeržak. Po Anakreontu. Prepevaš po kraljevo. Lej tvoje to le vse je, Karkol' na polju vidiš, Karkol' po gojzdu raste Te radi 'majo kmetje, Ničemur ti ne škodiš, Na verliu ti drevesa Popiješ kaplo rose, Skeržak, pač blagor tebi! Čestijo te vmerjoči, Poletja sladki prerok! Vumetnice te ljubijo, Za ljubo te ma solnce, K' je oster glas ti dalo. Ne tare tebe starost, Sin zemljin, moder pevček, Maš belo kri, si zdravček. Nebeščanam enak ves! 6. Anton Linhart. V Radoljici na Gorenskem rodil se je 1. 1756 ta znameniti mož, na posled deželnega poglavarstva tajnik in okrajni šolski nadzornik. Posebno zaslugo za književnost slovensko udobil si je s tem, da je poslovenil in spretno podomačil dve veseli igri. Perva je: .Županova Micka" (po nemški „die Feldmiihle"), druga pa: „Veseli dan ali Matiček se ženi" (po francozki), ki jo je V. Franul de Weissenturn vzel za berilo v svojo slovensko slovnico, prevedeno po Kopitarjevi na talijanski jezik pod napisom: „Saggio gramma-tikale Italiano-Cragnolino" (V Terstu, 1811). Spisal je tudi: „Versuch einer Geschiclite von Krain und der iibrigen siidlichen Slaven Osterreichs" in še nekoliko drugih nemških spisov. Umeri 1. 1795. Ta spomina vredni sin slovenskih kmetskih starišev je bil samouk, ki se je rodil v Bistrici (v Rožu) na Koroškem 28. septembra 1762. Izučil se je najprej tkalčije, potem še le samotež brati in pisati, pa tudi pesmi in popevke (viže) kovati. Ob delavnikih je tkal, ob nedeljah in praznikih pa prebiral podučne bukve, in zlagal preproste slovenske pesmi: o svojem življenu in druge pobožne in posvetne, pa tudi podučne, s kterimi je pikal in zatiral svojih rojakov gerde in škodljive šege in navade ter jih tudi popeval po svojem. Nektere izmed njih priljubile so se koroškim Slovencem tako, da so postale narodne. V zadnji zbirki Ahaceljevi (v Celovcu 18so te le: .Večerna," .Praznost sveta," »Razvujzdan svet," .Nedelci" (stražniki), „Kaj je vojske krivo?" pa „Francoska vojska." Dvajset let 7. Mihal Andrejaš. po smerti tega samoukega pesnika (f 1821) doletela je dve izmed njegovih pesmi: »Večerno" pa „Nedelce" čast, da ju je ponemčil sloveči pesnik J. Gabr. Seidl v časniku Praškem „Ost und Westa (1841, Nr. 75), in popisal ondi tudi njegovo življenje. 8. Leopold Volkmer. Le ta stari častiti basnik in pevec veselih Slovenskih goric je -bil rojen 13. oktobra 1741 v Lotmerku na Štajerskem. Pervi vinograd gospodov, ki je bil mlademu duhovniku 1. 1765 odkazan, je bil pri sv. Ožbaltu zunaj Ptuja, drugi pa 11 let pozneje v Ptujskem mestu, kjer je skerbel 15 let verno in modro za telesno in dušno srečo svojih ovčic. Vsa zaprašena in z mahom obraščena je spala ondaj slovenščina, posebno pa po Koroškem in Štajerskem. Domači so se je sramovali, zato ker so jo drugi čertili in zaničevali; kaj čuda, da ni bilo slovenskih knjig. Kes, korenjaškega serca je moral biti Slovenec, ki se je prederznil tedaj v zaničevanem maternem jeziku knjige pisati in na svetlo dajati. Na Kranjskem je storil to tačas J. Japelj, na Koroškem O. Gutsman, na Štajerskem pa L. Volkmer, ki je spisoval slovenske basni in pesmi, ter jih dajal med ljudi, ki jih popevajo še dan današnji. Beseda mu, res da, ni uglajena, pa je prijazna in domača, kakoršno slišis v Slovenskih goricah. Ni bilo poštene domače veselice, da je ne bi bil oveselil s kako kratkočasno pesmico, ki so jo ljudje berž pobrali, prepisovali in razpošiljali, čeravno ni veliko pevskega ognja v njih: Zadnja ura mu je zaklenkala 4 svečana 1. 1816. Njegove »fabule in pesmi" je dal A. J. Murko 1. 1836 v Gradcu na svetlobo. „Pesem od lipe " 1. Pusti, lipa! da zapoje Tvoj prijatnik pesme tvoje, Pesmi so ljubezni guč1). Pevca kerv, kak vsaki reče, V serčne kamre žgeča teče, Kak če v serce priti žuč2) ? Lipa! ti spiš celo zimo, Se ne gibleš, gda grem mimo, Krivec3) včasi te zbudi. Pa-da žvengli4) se glasijo, Snežne muhe v te letijo, Eečeš: Lipa, le še spi. ') golč (govor). — a) žolč. — 3) Krivec: sever Nordvvind. — 4) Žvengel: Eiszapfen. 3. Kader pa mladletje pride, Zimi praviš, da odide; Sonce sneg no led tali. Kader krivca jug premaga, No oblake z megle žaga, No s toplotoj podredi. 4. Kader viže vsak te svoje Po leseh veselo poje, Detel')> kos no levica2), Kader doli na dvoriši Se kokošji smeh zasliši, Da na gnezdi jajce ma. 5. Te si oči „gor" odpiraš, No toploto v se požiraš: Te se mertva izbudiš. Ci z oblaka rosa kaple, Zemla spije njene kaple, Ti od nje se podrediš. 6. Tota mati te nadaja, S sladkoj mezgoj te napaja, Piješ, kel'ko pit' želiš. Sita berst3) skoz oka rivaš, S bersti cvet no listje šivaš, No košata tam stojiš. 7. Sladek duh iz tvoje cveti Sopi, no diši po sveti: Vsa živad ga zasledi, Muhe, no posebno pčele, Obietijo te vesele, K vsaki rečeš: Sedi, pij! 8. Pijejo, da so pijane; Neka celo noč ostane, S kerčme kdomi potne zna. Veter ali dež se vleje, Vboga pčela omedleje, No na lipi konec da. 9. Pavuk sliši šomotanje, On ne misli več na spanje, Gre po noči niti prest Z niti verše4) si napravi, No po lipi nje nastavi, Eno, dve, tri, tudi šest. 10. Pčela sama na se zabi, Verša jo za noge zgrabi, Mili glas z perotmi da. Pavuk, ker na lov je strega,5) Hitro teče dol „iz" brega, S strupom vbije voznika.6) 11. Lipa! či daš pčeli piti, Pavuki prerezi niti, Da ne najde v slaji smert. Skoda je za vsako pčelo, Mi skoz njeno kunštno delo Mamo vosk, no mamo sterd. 12. Lipa! kaj sem tebi spel, Sem iz moj'ga serca vzel, Kader sem pod toboj stal. Dugo let nam lipa rasi, Naše pčele srečno pasi: Vsaka med nam piti da. ') Detel: berglez Specht. — 2) Levica: zeba, ščinkovec Fink. — ') Berst: popike Knospen. — *) Verša: mreža Netz. — ■>) Strega: stregel. — «) Voznik: Gefangener. VIL Devetnajsti vek. 1. Jernej Kopitar. Da si ni ta slavni učenjak slovenski, bivši tajnik slovečemu bar. Ž. Cojzu v Ljubljani spisal nikake čisto slovenske knjige, pa se njegovo ime vendar ne sme zamolčati v zgodovini naše književnosti; kajti njegova slovnica, tiskana v Ljubljani 1. 1808 pod napisom: „Grammatik der slawischen Sprache in Krain, Karnthen und Stejer-mark," imela je velik, in to jako koristen vpliv na pokvarjeno književno slovenščino. Kopitar, terd Slovenec, — ki se je bil v Cojzovi hiši že poprej seznanil z V. Vodnikom ter primerjal slovenščino i drugim sestram slovanskim, — razložil je v isti slovnici izverstno našega jezika svojstvo in zaterl ž njo zatrošeni tuji plevel po imenu „členv" Kopitar je prvi slovenščini odkazal prave padeže in razjasnil razloček med našimi glagoli doveršniki in nedoveršniki. On je pervi postavil imenitno pravilo, da se na vprašanje „kaj delaš?" ne sme odgovarjati z doveršnikovim sedanjikom (Prsesens verbi perfectivi), nego z „nedoveršnikom" (verb. impf.). Naglo je po tej slovnici zaslovelo Kopitarjevo ime, sosebno med Slovenci; evropsko slavo pridobil si je pa učeni naš rojak po znameniti knjigi, ki jo je bil izdal 1. 1836 na Dunaju pod naslovom: „Glagolita Clozianus," ki mu je na veliko zaslugo po svoji zgodovinski in jezikoznanski vsebini, vzlasti glede staroslovenščine. Odlikuje se v tej knjigi tudi pisateljeva izvrstna latinščina in redka bistroumnost. Slavo in zasluge za književnost in staro zgodovino slovansko pomnožil si je ta slovenski učenjak še z drugimi knjigami ali večimi spisi, med kterimi slujeta za Glagolcem Kločevim („Glag. Cloz.*) najbolj: „Hesychii glossographi discipulus et epiglossistes Russus" itd. (na Dunaju z letnico 1839) in ,Prolegomena historica" k znamenitemu evangelju Remskemu (Evangelium Remense); v Parizu 1843. V tem imenitnem latinskem predgovoru ponavlja „bistroumni Kopitar" in priterjuje še bolj z novimi dokazi tudi svojo staro misel, da je bil panonsko-slovenski t. j. staroslovenski jezik pervi cerkveno-slovanski jezik. Razun teh knjig spisal je Kopitar in razglasil s Časom po raznih nemških časopisih še mnogo drugih manjših spiskov na veliko korist književnosti slovenski in slovanski sploh, predno mu se je pretergala živahne ga življenja nit 11. avgusta 1844, ko je bil dvorski svetnik in prvi varuh v pridvorni knjižnici Dunajski. Obilno število njegovih dragocenih manjših spiskov je dr. Fr. Miklošič 1. 1857 dal na svetlo pod imenom: „Barth. Kopitars kleinere Schriften" (I.). — „Matica slovenska" v Ljubljani, hote pristojno poslaviti tega jako zaslužnega Slovenca, izdala je o njegovi stoletnici 1. 1880 „Kopitarjevo spomenico." (Yred.il Jos. Mam). Verh tega dala mu je ista „ Matica" na večni spomin v Kepnjah, njegovem rojstnem kraju, vzidati v rojstni dom krasno marmorno ploščo z napisom: „Tu se je rodil 21.') avgusta 1780 Jernej Kopitar. Postavili njegovi častilci ob stoletnici." 2. Matevž Ravnikar priljubil si je milo slovenščino, da malo kdo tako, ter jo pilil neprenehoma po sloveči Kopitarjevi slovnici. Zato je pa bilo vse, kar je napisal, prav po domače — čista pšenica brez ljulike. Njemu in slavnemu Kopitarju se je tudi zahvaliti, da je dobila Ljubljana 1. 1816 pervo očitno stolico slovensko (za bogoslovce). Kodil se je Ravnikar na Vačah na Kranjskem 1. 1776. Leto 1802 je pel novo mašo, in pri ti priči so ga postavili za učitelja dogmatike v Ljubljani. Za Francozov 1. 1809 je bil „kancelar" vseh šol, potler pa ravnatelj liceju in korar; 1. 1827 so ga povišali za svetnika pri c. k. primorskem poglavarstvu v Terstu. Razun peterih Mojzesovih bukev, ki pa niso bile še natisnjene, poslovenil je BZgodbe sv. pisma za mlade ljudi" (natisnjene v Ljubljani 1. 1815, 1816 in 1817). Čeravno mu je slovenščina tako čista, da ni mislil in pisal tako lepo po domače nekdo poprej, celd Vodnik ne; pa si je vendar niso hteli priljubiti, zato ker se nahaja vmes tudi drugi particip preteklega časa (rekši, zagledavši itd.), ki je potihnil po Kranjskem uže malo da ne popolnoma. Zato mu niso menda ugledale tudi Mojzesove bukve belega dne. Zbog posebne učenosti in pobožnosti je bil 1. 1830 izvoljen za škofa Teržaškega, kjer je tudi umeri 1. 1845. a. Če v kakšino besedo v teh bukvah zadenete, de je precej ne vumeste, nikar berž ne recite, de je izmišlena, poprašajte koga ') Tako popravljeno po Vodiških kerstnih bukvah namesto „23. avgusta," kakor se čita na spomeniku Dunajskem na sv. Marka pokopališču („Marxer Friedhof)" in v lastnem životopisu Kopitarjevem po nekaki zmoti. drugiga. Krajnske so vse, in tu ali tam po Krajnskim doma. Pač redka ktira je nova, pa lohka vumeti. Ves krajnski jezik bi mi obožali, ako bi nobena beseda v bukve ne smela, če le v kaki vasi ni domača. Nektire besede so bol po Gorenskim, druge po Dolenskim ali po Notrajnskim v navadi. Zakaj bi mogla le gorenska, dolenska ali notrajnska obvelati? Nismo vsi Krajnci? Pa, reči po pravici, nisim jih besedi veliko jiskal ne po Gorenskim, ne po Dolenskim, ampak po svojim sim pisal, kakor sim jih se nekadaj v svojimu kraju pastir še navučil. Torej pa tudi mislim, de me bote otroci in pastirji od vučenih veliko bol vumeli. Od otrok in mladenčov svojiga kraja sim se tega zvest. Vi imate še bol nepokaženo Krajnšino; vučeni radi nemšino, latinšino ali lahovšino vmes brodijo, in tudi clo krajnsko besedo tako po ptuje stavijo, de praviga Krajnca vsesa bole. Večidel pravijo po kmetih takim, de prevučeno .govore. Drugim, ktiri se lepši Krajnšine derže, pravimo, de jo po domače povedi. Pa tudi med kmečkimi ljudmi je že veliko zbrodene krajnšine, in clo kmet se sčasama te kolobocje tako pervadi, de misli prav lepo povedati, če postavim namest: „Sim spoved opravil," reče: „Sim spoved dolj položil." Skorej bi ga vprašal, kam jo je položil, na tla ali pod klop? Ta kolobocja ves krajnski jezik obruzda, in ga ptujim Slo-vencam perostudi, in Krajnca po nedolžnim v zaničovanje spravi. In če pojde tako, nas bo tako deleč ta kolobocja perpravila, de ne bomo zadnič znali ne Kranjskiga, ne Nemškiga. Vam na čast tedaj, ljubi moji mladi Krajnci! sim se tiste zbrodene krajnšine ogibal. Ne le mi Krajnci, šestdeset milijonov ljudi govori slovenski jezik, in vsim pridejo naše bukve sim ter tje v roke, in gerdo je, jelite, če nam očitajo, de smo Krajnci vso besedo skazili? Torej vsaki pametni Krajnc more sam želeti, de se v bukvah sej čista krajnšina perhrani. Res je scer, te moje bukve niso zavolo krajnšine, ampak zavolo lepiga navuka pisane. Pa, kdo nima raji, de se mu koščik tudi beliga kruha iz lepe rute po perilu, kakor iz vmazane nagnusne cunje poda? Jelite, otroci, še jedli bi ga ne? Ravno tako spakdrana beseda še taki lep navuk, če vam ne, pa drugim Slovencam perskuti. Ravno zato, ker je lepi navuk meni in vam le teljko per serci, tudi mislim, de ga moremo v lepo, čedno besedo obleči. Nekteriga izrečovanja pa tudi ne smem tajiti, de res po Krajnskim ni kaj navadno, postavim, kadar pišem: „Te bukve zbravši bom kmalo druge dobil," namest reči: „Po tem, kadar bom te bukve zbral, bom kmalo druge dobil." „Jurja živlenje mi otevšiga bom z vsim perskerbel," namest reči: „Jurja, ktiri mi je živlenje otel, bom z vsim preskerbel." „ Andreju toljko hudiga prebivšimu se bolj zdaj godi," namest reči: „Andreju, ktiri je toljko hudiga prebil, se bolj zdaj godi." Take izrečovanja, pravim, res niso kaj zlo po Krajnskim v navadi. Pa v duhu so Krajnskiga jezika, tako govore vsi drugi Slovenci, tako so naši krajnski spredniki vsi govorili, kar se iz starih nekdajnih krajnskih bukuv pokaže; tako je sveti Ciril pred devetimi vekmi ali devet sto letmi že pisal v našim jeziku; tako govore in pišejo še zdaj kmalo onkraj Štajerskiga; tako so zadnič sploh začeli pisati tudi po Koroškim in po Štajerskim, in povsot je to prav, zakaj bi le nam Krajncam ne bilo? Krajnska beseda se tako grozno lepo okrajša, in kar je še več vredno, je dobičik, de bomo sčasama tudi drujih Slovencov bukve lohka vume-vali in naše oni. Iz Pemskiga, iz Duneja, od vsih krajov nas Krajnce hvalijo zavolo tega. Zakaj bol skerbe drugi Slovenci za nas in naše besede lepoto, kakor mi sami za se. Ni kaj lepo to, pa res je. Pa zmiraj ne sme biti taka. "Vsaki narod, kadar se začne nekoljko ote-savati, začne to per svoji domači besedi, de jo očedi. Ako tedaj tudi mi tako storimo, ktiri pametni Krajnc bo marnje delal? Tega braniti se pravi Krajnce v nič tlačiti in pot jim do veči vuma zaperati. Mene tega Bog vari! Ne le vam, otroci in mladenči! ampak tudi odrašeuim Krajncam sim to le hotel povedati. Tobijovi nauki za sinu. Sin! poslušaj besede iz ust svojiga očeta, in v dno svojiga serca jih s korenino posadi. Pokopaj moje truplo, kadar loči Bog mojo dušo. Dokler živiš, spoštuj svojo mater, in pomni, kaj vse so zavolo tebe prestali. Kadar ti pa vmerjejo, jih zraven mene pokopli. Boga imej v serci vse svoje življenje, vari se pervoljiti v kak greh, ali kaj storiti, kar bi bilo čes božje zapovdi. Vbogajme dajaj od premoženja, in ne obračaj od vbozih oči, tudi Bog ne bo oči od tebe obernil. Pomozi vsakimu, koljkor uterpiš. Če imaš veliko, daj veliko, če imaš malo, daj tudi koljkor malo iz dobriga serca. Tako si veliko založiš na čase ob sili. Kdor je svojimu bližnimu milostiv, se sme z veliko svestjo na Boga, njega "Narvišiga, zanašati in vupati, de bo milostiv tudi on njemu. Vari se vse vse nečistosti, moj sin! in skerbi, de si ne boš imel nikolj nič napčniga očitati v ti reči. Ne daj prostora napuha ne v svojimu sercu, ne v svojih besedah; začetik je on vsega pogublenja. Precej mu plačaj, kdor ti kaj dela; nikolj ne prederžuj zaslužka najemniku. Kar nočeš, da bi se tebi storilo, tudi ti nikomur ne stori. Svoj kruh delji z lačnimi in potrebnimi, in oblači nagce s svojimi oblačilmi. Pametniga moža vprašaj vedno za svet. Hvali vsaki čas Boga, in prosi ga, de naj vede tvoje delo in nedelo; vse svoje sklepe va nj operaj. Nič ne maraj, moj sin! vbožno scer živimo, pa veliko dobriga bomo vender le imeli, če se Boga bojimo, greha varjemo in pa prav storimo. 3. Janez L. Šrnigoe. Šmigoc je bil iz Štajerskega doma, Athemsovih graščin osker-bnik, in je izdal 1. 1812 za tisto dobo prav dobro slovnico slovenskega jezika podnapisom: „Theoretisch-praktische windische Sprachlehre." Gratz, 1812. Rodil se je v Halozah 1. 1786, umeri 1. 1829. V edninskem instrumentalu je za moški in srednji spol rabil obliko „om% za ženski spol pa „oj", kakor se sliši (oboje) še po Štajerskem. „Polsko delo." (Odlomek.) Slovenci so iz mladega na žmetno (težko) delo navajeni. Kak berž sneg po njegovih njivah ino lažeh zgine, tak hitro se kmet x svojoj družinoj k deli pripravi: Eni grejo svojih travnikov snažit ino gnoja, kerega so v jesen ali po zimi po njem raztepli, grablat; eni grejo orat ino jarega žita sejat; drugi grejo laza kopat, ino sejajo sočivo ino vse sorte žito; eni grejo vinogradov (goric) opravlat; drugi za živino skerbijo; eni pa doma ostanejo ino za delavce jed pripravlajo. Orač (ali oratar) napreže vole ali konje k plugi (prime za vojnico, če s konji orje), ino gre s plugom na njivo; če orje, derži plug z rokami za ročnike, ino tak ravna plug; z odkoj odrivava grude ino navaleno jilovico, reže z železom ino čertalom pognojeno njivo, ino dela brazde, z brazd napravi ogon, med kerim razgon puša, da se voda iz ogonov izteka. En drugi pride, ino poseja zorano njivo, kero en tretji z branoj povlači, da posejano žito pod zemlo pride. V tistih krajih, v kerih so jilovnate njive, se more poprej njiva nakopati, ino potlej se povlači. Zdaj rase žito ino se zori. Če se je enkrat žito zizorilo, pridejo ženci in žnice, ino ženjejo zrelo žito z serpom, devajo v šake porezano žito na kup, zvežejo ali sami požete kupčeke z povezlami v snope, ali pa to drugi, keri ne ženjejo, delajo. V povezle zvezani snopi se na njivi pušajo, ali pa se v „kozle" zvozijo, da se posušijo. Eni kmeti žito na njivi pustijo, drugi pa je taki k domi zvozijo, da se suši. Če je žito že suho, pridejo mlatci, ino mlatijo suho žito (to je snopje) s cepcom na gumni; strosijo slamo, da se zernje odloči; potlej vejajo zernje z vejnicoj> da se pleve odločijo; po tem spravijo čisto žito. 4. Verban J a mik, rojen 11. maja 1784 na Potoki v Zilski dolini na Koroškem, učenee Gutsmanov, spisal je najpoprej „Zber lepih vukov za slovensko mladino" (v Celovcu 1814), ktera razun lepih podukov tudi pobožnih pesmi, povesti in nekoliko basni v sebi ima; 1. 1817 „Sadjorejo* (poslovenil) ; 1. 1822 »Kleine Sammlung solcher altslavischer Worter, welche im keutigen windischen Dialecte noch kraftig fortleben;" 1. 1832 „ Versuch eines Etjmologikons der slovenischen Mundart in Innerosterreich;" verh tega pa še nektere druge bukvice in spiske, izmed kterih so bili nekteri uže natisnjeni po raznih časnikih* nekteri pa še ne. Med temi je tudi nekoliko pesmic. Pozneje se je lotil jezikoznanstva. Svojega slovenskega besednjaka ni mogel na svetlo dati, kakor bi ga bil rad: štiri p51e so bile uže natisnjene, potem se pa zboji založnik s tiskarjem vred prevelikih troškov. Rokopis ostane na „cedilu," in se sčasoma ra/.gubi. Jarnik je bil učen, priljuden in jako dobrega serca. Kaplanoval je najprej v Čanjčah, potem pod Kernosom in v Celovcu, na to je prišel za župnika v Sent-Mihel, na zadnje pa v Moosburg na Koroškem. Na oni svet se je preselil 11. junija 1844, zveršivši 60 let. Tukaj gori se neznani Velki sveti sučejo, Z lučjo solnca so obdani, Krogle pote tekajo. Zvezda zvezdi je soseda, Njih za nas števila ni, Ena v drugo svetlo gleda, Vsaka [v] božjo čast gori. Zvezde. Svetla cesta je razpeta Cez brezkončni neba zid, Tam se vozi čast Očeta, Vlada pote zvezdnih rid. Vse je kroglo, vse se miga* Vse sveti od ognja se, Vse oznanja, da velika Roka svet stvarila je. 5. Valentin Stanič. Staničeve , Pesmi za kmete in mlade ljudi" so prišle na dan 1. 1822 v Gorici; 1. 1826 „Pristavek nekterih cerkvenih in drugih pesem," 1. 1838 pa »Drugi pristavek starih in novih, cerkvenih in druzih pesem." Imenitnejši je ta verli domorodec sam po sebi, po prevelikih zaslugah, nego po preprostih pesmih svojih, iz kterih ti pa veje posebna priljudnost in serčna dobrota. Leta 1819 je bil postavljen za korarja Goriškega. Ker ni bilo ondaj v Gorici slovenskih bukev dobiti, počne Stanič iz golega domorodstva duhovnom sam potrebnih slovenskih bukev omišljati. Ko so ga bili izbrali (1. 1828) za nadzornika malim šolam Goriškim, potem je bil pa pravi duhovni oča šolam in šolarjem. Dal je za šolarje na svetlobo tudi pesmi, katekizem in več drugih reči. Pa še veliko več dobrega je storil. Stanič je bil jako usmiljenega in ponižnega serca, vedno priljuden in vesel, rad se je šalil in kaj poštenega pel. Njegove pesmi so nekako Volkmerjevim podobne. Umeri je leta 1847; narodil se je bil pa 1. 1774 v Bodrežu na Goriškem. Hvala vinske terte. Slišal sim, tertica, un dan hvaliti Tvojo dobrotljivo žlahno lastnost; Pesem tud jest ti želim pokloniti, Močno pa vstavlja me siva starost. Dvajsetkrat tri ino zraven deset Štejem življenja preteklega let. Stvarnik je tebi šibkost scer odmenil, Dal ti pak čednost, ki vredna več je, Jest tud šibak sim, pa vender le sklenil, Kakor premorem, povzdigniti te. Bom scer le vstarane strune glasil, Morde pa močniga pevca zbudil. Nimaš ko Evino drevo lepote, Ktero že pervi je človek častil; Pojem pa tvojiga grojzdja dobrote, Sladko je Noe že vinčice pil. In že Melhizedek zidal oltar, Kruha in vina prinesel je v dar. Kakor naržlahniši sad so kazali Mozesu daleč poslani možje: Slovensko Berilo za VITI. gim. razred. 4 „ Grozdje, lej! tako je tam, so mu djali, Kjer nam dežela obljubljena je!" Tak se elo zemlja v pušavi časti, Ki te, precenjena terta! rodi. Vino ■— prav1 pismo — serce stri veselo, Šibki in trudni se z vinam krepča, Kak bi brez vina veselo se pelo? Tudi bolniku se kapljica da. Pavel že zdavnaj je Tita učil, Sladko brez skerbi naj vince bi pil. Tebe lepo so že nekdaj hvalili, Kevno če tudi le drevice si, Vino so sveti možaki že pili, Vino vsakteriga serce zbudi, Nimaš lepote, ponižno živiš, S sadam pa svojim dost dobriga st'riš. Pozno začenjaš bersti poganjati, S perjem pokrivaš svoj ljubljeni sad; Nočeš se v cvetni lepoti kazati, Nočeš ko drugi v nji hvale iskat'! Ti si, kot v pismu besede reko, rVsakdo po sadji spoznaval se bo." S perstenci zvesto se germa oklanjaš, Ki v podporo je tebi bil zbran, Težka se grozdja na njega oslanjaš, Dok ne prebliža se terganja dan. Tačas se grozdje na sonci zori, In kar je le živiga, se veseli. Terta s sladkostjo si svet veselila, Vdaj se pokoju, ker jesen je t'le, Šibkim in starim in trudnim si bila Moč in tolažba in pa veselje. Kdor je tek spolnil dobrotljiv ko ti, Zime pokoja naj se veseli! Mirno počivaj, dobrotljiva mati, V zimi, ki stvarnik u pokoj je dal, De boš zamogla tud h letu nam dati Dobriga vinca obilni bokal. Ako jest starček v tem času zaspim, Tebe še v smerti hvaležen častim. 6. France Metelko. Sedemnajst let po slovnici Kopitarjevi izide nova pod napisom: „Lehrgebaude der slovenischen Sprache" (Laibach 1825), ki jo je izdelal po enaki češki slovnici slovečega Dobrovskega učitelj slovenskega jezika, France Metelko, in dal natisniti, (kakor Pet. Danjko1), tudi z nekterimi posebnimi, toda drugačnimi čerkami, izposojenimi iz „cirilice," s posebnim znamenjem za tako imenovani polglasnik. Le nekoliko šolskih in duhovskih bukvic se je pisalo do 1. 1887 z ,metelčico," potem se je pa po dolgi „čerkarski pravdi" (ABC-Krieg) morala z „danjčico" vred spet »bohoričici" umakniti. Na koncu te slovnice je nekoliko poslovenjenih basni. Razun nje, abecednika za slovenske šole in male po nemški pisane slovnice, ki je narejena in okrajšana po 6ni, je dal na svet tudi „Serce ali spoznanje in zboljšanje človeškega serca" itd. (prevod 1. 1847 iz francoskega) »Razlaganje evangelija sv. Matevža" 1. 1849, (oboje v „bohoričici") in nekoliko spiskov po časnikih. Za slovensko sv. pismo, na svetlo dano v Ljubljani 1856—59, poslovenil je preroka Ecehiela in Daniela (IV. zvez.). Nekdaj je slovenil tudi razglase c. k. deželnega poglavarstva v Ljubljani. On je bil prvi in poslednji učitelj na nekdanji slovenski stolici licejski v Ljubljani. Učil je pozneje slovenščino tudi v latinskih šolah. Rodil se je v Skocijanu (St. Kantian) pri Dobravi na Kranjskem (Dolenskem) 1. 1785; umeri v Ljubljani 1. 1860. Njegova slovenska slovnica spada med najboljše; slovenščina mu je odlična in domačega zerna. a. Lev ino lisica. Lev je v starosti obnemagal, preslab si je bil živeža iskati; za to si posebne zvijače zmisli. V svojim berlogi, kakor umirajoč bolnik, stegnjen leži; vse štironoge živali ga hodijo obiskat ino milovat, ali zaporedama jih je davil ino žerl. Ko je že veliko žival požerl, pride tudi lisičica k berlogu; pa vne obstoji, ter skerbno ') V svoji slovnici: „Lehrbuch der Windisclien Sprache." Gratz 1824. Danjkova beseda je podobna Kuzmičevi; namesto ii pa piše v. okoli sebe ogledava. Lev jo vpraša, zakaj de k njemu ne perstopi. Ali odgovori mu: Za to ker vidim veliko stopinj proti tebi obernjenih, nazaj pa nič. Kdor je moder, kmali spozna stopinje proti nesreči, de se je ve ogniti. t>. Gad ino belouška. Gad je bil žejin, ino gre k studencu pit, Belouška (povodna kača) mu pa vodo prepove. Dolgo se prepirata ino besedita, oba se vnameta, ino si čez tri dni boj napovesta. Žabe, belouški gorke, gredo gada podpihovat, ino mu obljubijo svojo pomoč. Zde se začneta, ino se hudo bojujeta; žabe perskačejo, ter po svoji šegi pomagajo regljaje. Gad v boji premaga, ino potle žabe krega, de mu neso po storjeni obljubi pomagale; ali odgovore mu: Sej smo pomagale, naša navada je namreč samo z glasam pomagati, ino ne dergači. Kdor le samo z glasam pomaga, malo pomore. 7. Anton J. Murko. Se modroslovec v Gradcu 1. 1829, počel je Murko — v krušni sili spisavati Nemcem slovensko slovnico z „besednikom" (slovarjem) vred. Ondi je tudi oboje prišlo na dan: slovnica pod napisom „Theoret.-prakt. Slovenische Sprachlehre" 1. 1832, »besednik" (nemško-slovenski in slovensko-nemški del) pa 1. 1833. Nasprotnik ,danjčici" in »metelčici," rabil je M. tedaj rajši staro „bohoričico," ter dodal v slovnici svojim dvojezičnim pogovorom tudi nekoliko poslovenjenih Ezopovih basni (po Metelkovem prevodu) s Prešernovima pesmima: »Slovo od mladosti" pa „Povodni mož" — za vzgled, kako je moči in treba slovenski pisati. Stare oblike (-om, -oma .... namesto -am, -ama) pri poročal je za moški spol v vseh dotičnih padežih, za srednji spol pa „-om" samo v instrumentalu edninskem. Deržal se je teh vodil in oblik tudi v drugi izdaji slovnice svoje, (ki je izišla predelana in pomnožena 1. 1843 z „gajico" tiskana); tako tudi v šolsko-slovenskih knjigah, ktere je bil M. spisal po višem povelju že 1. 1839 za Celjsko okrožje. Popisal je i Volkinerjevo življenje v znani izdaji njegovih »fabul in pesmi," in to do malega v sedanji književni slovenščini, samo da rabi v ženskem edninskem instrumentalu tudi staro obliko „-oj" (za „-o") in še kako domačo posebnost. Rodil se je Murko 8. junija 1809 v Slovenskih goricah na Štajerskem; umeri pa poslednji dan 1. 1871, ko je bil v Hočjem dekan in šolski nadzornik. 8. Matija Tertovec. Drugi dan septembra meseca 1851 nam je pokosila nemila smert tega jako marljivega pisatelja, ki seje rodil 28. januarja 1784 v Šmarijah v sedanji dekaniji Komenski na Goriškem ter sluje najbolj po svoji .Kmetijski kemiji," ki jo je spisal po slovenski, ko je bil župnik v Šent-Vidu nad Ipavo, in je prišla v Ljubljani 1. 1847 na svetlo, potem ko so bile prinesle ,Novice" 1. 1844 njegovo lepo .Vinorejo" za posebno priklado, in razglasile L 1846 več spiskov njegove občinske kemije. Njegove učene besede v vseh njegovih kemijskih spisih so skrojene skoraj vse iz domačega korena in do malega prav po naše; zato so se pa tudi naglo prijele. Ker je spisana kemija posebno priprostim, ne pa učenim Slovencem, zato je pisano vse bolj po domače; da pa nobeno pervo delo ni „popolno," to je spoznal pisavec sam v predgovoru. Y »Novicah" 1. 1847 napisal je Vertovec tudi kratko „Zvezdoslovje." Po .Novicah" je dve leti po njegovi smerti (1853) prišlo na svet tudi njegovo poslednje nedokončano delo: »Občna povestnica," ki je pa izišla deset let po tem (1863), dodelana pa Mih. Vernetu. Od pokoja in spanja. (Odlomek.) Človek k delu vstvarjen, naj z veseloserčnem in na tanj koz vestem spolnovanjem dolžnosti svojega stanu, v kterega je poklican, opravlja, a ne da bi se pri tem kaj presilil ali pretegnil; torej naj se pri težkih delih vstavi, da se ne zasopi, in naj se oddahne in spočije: prenapet lok rad poči. Narzdravši so take dela, ki se z več udi, ali ob enem ali pa zaporedoma, zdaj s temi, zdaj z unimi, opravljajo; tako so večidel vse kmetijske in mnoge rokodelske dela: mizarsko ali kovaško je veliko zdravši od šivarskega. Ložji dela, če se še verstijo, se dajo skorej brez počitja opravljati: tako vidimo mnogo pridno gospodinico zlo mnogoverstne dela neprenehoma od jutra do večera delati, in takim delavnim mamkam se sčasoma zdravje tako uterdi, da posebno visoko starost dočakajo. Dušne dela al napenjanje možganov so zlo utrudljive; prevelike skerbi ne belijo marsikteremu samo las, ampak ga še vsega posuše, mnogem so se že s tacem napenjanjem možgani zmešali, da so clo ob pamet prišli. Vsim, ki z dušo bolj delajo in s tem svoje možganne žile bolj napenjajo, gre do živega svetovati, da bi svoje dušne napenjanja z mnogoverstnim telesnem gibanjem ali s kakimi ložjimi deli verstili; takim, kakor tudi šivarjem, je sprehajanje pod milim nebom koristen počitik. Ako si človek še toliko pokoja da, vender to ni še zadosti, svoje po več potih zgubljene moči namestiti: k tomu je še spanja potreba. Kakor bi brez zraka, jedi in pijače ne mogel živeti, tako tudi ne brez spanja; naj počne, kar koli hoče, da bi ne spal, vendar ga bo zadnjič spanje premagalo, da bo zadremal; tudi bi za nj zlo škodljivo bilo, in sicer za dušno in telesno moč, ko bi si preveč spanja kratil. Ves živež, ki ga človek k sebi vzame, bi mu brez spanja nič ne teknil: ni zadosti, da se ta v želodcu prekuha, v čevah raztopi in v kri spremeni, zdaj mora še spanje čez nj priti, da gre živež iz kervi v organe, ki so se na dušne velenja delj časa, morebiti 12, 24 ali clo 36 ur, gibali, s takim gibanjem ali napenjanjem so organi marsikaj spuhteli, zgubili, se utekli, • slabeji in šibkeji postali. Da bi se pa to v njih iz kervi zopet namestilo, potrebujejo počitka in pokoja; tacega pa le sladko spanje čez nje zlije. to. Tretja križanska vojska. Ker so vojvodi in knezi na sveti zemlji iz velike nevošljivosti in lakomnosti se vedno med sabo prepirali, je bilo Turkom kar lahko če dalje bolj od vseh strani jih stiskati; v takih okolnostih pošiljajo pogostne nove prošnje in pisma v Rim za novo križansko vojsko, pa iz Rima jim le lepe besede dajejo. Jeruzalemski kraljic Balduin /IV. umerje; zdaj se drugi tamkejšnji vojvodi med sabo hudo prepirajo, čigavo da bo kraljestvice, dasiravno ni bilo nič nad njim: dobi ga Gvidon Luzinjanski, pa ne za dolgo. Saladin, ki se je bil po pravici meča egiptovskega sultana storil, Sirijo, Mezopotamijo in Arabijo pod se spravil, je Gvidota, poslednjega Jeruzalemskega kraljica, v zmagljivi bitvi pri Tiberiadi vdaril in vjel, in 2. kozoperska 1187. leta Jeruzalem po 33 dneh obleženja po pogodbi dobil. On da kristjanom z denarjem se odkupiti; ubogim pa, vdovam in otrokom je milo podaril 220.000 zlatov, in jih ukazal do Tira s potrebno stražo spremiti, da bi jih ne bil nihče obropal. Tir in mnogi drugi tabri ali obzidane mesta še kristjanom ostanejo, tudi Gvidota Luzinjanskega Saladin prostega spusti na priseženo obljubo, da se ne bo več nikoli ž njim vojskoval; v Jeruzalemu ukaže pa vse cerkve, v kterih so 88 let kristjani Kristusa molili, v muhame-danske tempeljne premeniti. Novica, da sv. mesto Jeruzalem je Turku v roke padlo, celo Evropo, zlasti pa bolj večerne kristjane v grenko žalost in strah pripravi; povsod se govori, da je treba božji grob, tedaj Jeruzalem, iz rok Turka oteti. Malo popred bi ne bili papeži za to nič opravili, ali zdaj, ko je bil božji grob zgubljen, sta papež Gregor VIII. in njegov naslednik Klemen III. po minihih, ki so povsod ljudi na križansko vojsko nagovarjali, in terdili, da ni vreden deleža v božjem kraljestvu, kdor bi nam ne pomagal gospodove lastine »božjega groba," iz rok nevernikov rešiti — večerno stran cele Evrope s tako gorečnostjo spodbodla, da je skoraj vse od kraja pripravljeno bilo v jutrove dežele se vzdigniti in za gospodov grob se pognati. Kakor pri izhodu Izraelcov iz Egipta so stali možje, žene in otroci, stari in mladi s torbo in palico na hišnem pragu, berž stopiti pod bandero izvoljenih vojvodov. Trije najslavniši in mogočniši evropejski vladarji si vzamejo voditev te, tretje križanske vojske na glavo: Friderik I., tudi rudečo-bradec imenovan, nemški cesar in brambnik sv. katolške cerkve, Rihard, ki so ga tudi levovo serce imenovali, angležki, in Filip Avgust, francozki kralj. Vse Beneške, Genveške in Pizanske barke na srednjem morju, pa tudi vse Severno-nemške, Danemarske, Norveške in Švedske so imele ali s prepeljevanjem križancov ali njih orodja ali potrebnega živeža v jutrove dežele zlo veliko opraviti, in ti mornarji so delali pri tem take dobičke, da marsikteri so bili grozno obogateli. Po celi Evropi je bilo veliko gibanje: sv. vera, prevzetnost, nečimernost, vitežka junakost, kupčijska samopridnost, vse to in enako je čudno pripomoglo, da vsa večerna evropejska stran je bila vun in vun enemu semnju podobna. Od kar se ve, je bilo to edina prigodba na svetu. Friderik I., ki je po svojem stricu Konradu III. nemški cesar postal, je bil možak visokega in nevstrahljivega duha; Lombardom, zmirom puntarskim, je bil Milan, jih poglavniše mesto, tako razdjal, da se je z drevesom brazda čež nj storila, in ga je s soljo potrosil. On se v letu 1189 pervi na vojsko poda, in vodi 150.000 dobro oroženih nemških križancov; ima v svojem spremništvu pet posvetnih zlo mogočnih vojvodov in pet slavnih knezoškofov, potepuha pa nobenega saboj ne vzame, slednji križanec je mogel imeti saj 70 goldinarjev srebra. Friderik, ki je že bil enkrat s svojim stricom Konradom na božji poti v Jeruzalemu, in ki je za vse nevarnosti take vojske vedil, stori zaveze in pogodbe z ogerskim kraljem, gerškim cesarjem in še celd z ikonijskim turškim sultanom; vsi mu obljubijo prijazno in odperto pot čez svoje dežele na sv. zemljo ali v Palestino. Po Ogerskem ga nepričakovano visoko spoštujejo in slavijo; Izak Angel, gerški cesar, pa mu očitno in skrivaj strašno zabavlja, da je Friderik primoran bil mu nektere mesta vzeti in druge obropati; nasproti so pa Gerki ostrupovali moko in vino, ki so jo njegovim vojakom prodajali, in jih patriarh pridiga v Carigradu, da vsako moritev zamore človek spokoriti, če pet teh nemških križancov ubije. Zadnjič mora vendar Izak z dragimi darmi Friderika potolažiti in mir od njega si kupiti: obljubi obilno živeža za njim pošiljati, in prepelje na svoje stroške per Carigradu vso njegovo armado na uni kraj čez vozko morje; potem, ko so bili že vsi prepeljani, stopi tudi Friderik v barko, in „pridši") na uni breg reče vsem svojim: Ljubi bratje! Pokorite in veselite se, vsa dežela je zdaj v naših rokah! — Cesar se je pa v tem le močno zmotil, zakaj med gorami male Azije so njegovi križanci grozovitne lakote in žeje terpeli; tudi ikonijski sultan mu ni možki ostal, in ga je sovražno sprejel. Friderik mora vsaki dan se s sovražniki biti in mnoge druge velike zoper-nosti premagovati; tako pride vendar blizo sv. zemlje. Njegova armada gre po mostu čez neko reko, on pa, da bi bil berže naprej k pervim prišel, skoči 10. kimovca 1190. leta v reko, upaje jo preplavati, ali valovi ga vzamejo in naprej nes6; tu skočijo nekteri berž v vodo, in ga vun — pa mertvega — potegnejo. Križancom zdaj serce tako močno upade, da se jih veliko na dom verne, ti drugi zvolijo njegovega sina Frica vodja, in pridejo čez Antijohijo v Tir, ker cesarja z veliko slovesnostjo pokopajo. Križanci, ki jih ni bilo zdaj več čez 8000, gred<5 še malo naprej, pa človeška kuga ali mor jih naleze, strašno davi, in tudi njih vojvoda Frica umori, da jih cel<5 malo živih ostane, ki so tam francozkih in angležkih križanskih armad pričakali. Friderik, ti mogočni cesar, ni tedaj s svojo veliko in junaško armado za otetje božjega groba iz rok Turka tudi nič opravil. Zaslišimo zdaj, koliko sta pa francozki in angležki opravila. Rihard angležki in Filip Avgust francozki kralj sta se zastran Normandskega hudo vojskovala; dasiravno oba si močno nevošljiva, prevzetna in časti lakomna, sta vendar — se lože na križansko vojsko podati — mir storila, si še cel<5 besede dala vkup iti in enake sreče ali nesreče, enake časti in slave deležna biti. Na grobu sv. Martina v Turi na Francozkem vzame Rihard križ in romarsko palico; ker je pa bil močan in težak, se mu je berž zlomila, in v St. Dionizu vzame drugo. Tu prideta s Filipom Avgustom vkup, kjer je Filip na sv. Ivana dan 1. 1190 na grobu svojih očakov romarsko palico prijel in Oriplamen — bandero francozkega kraljestva — vzdignil. Do Liona gresta v družbi, potem se pa ločita: Rihard gre v Marsilijo, Filip Avgust pa v Genovo, da bi bila tam s svojima trumama v barke stopila, zakaj po morju sta hotla svoje armade v Palestino spraviti. V Mesini na Sicilijanskem se spet snideta, pa med Angleži in Francozi oživi staro sovražtvo, zajedanje in zaničevanje. Francozi se pervi prepeljejo do Akra, Angleži, kterim hudi viharji strašno na morju nadlegujejo, pa za njimi. Pri Akru, v kterem so bili Turki že zdavnej od kristjanov obsedeni, se vsi križanci snidejo, kterih je bilo 300.000 mož, zakaj tudi Nemci, kar jih je bilo še ostalo, so se ž njimi združili. Med Gvidotom Luzinjanskim, poprejšnjim Jeruzalemskim kraljičem, in Konradom, Tirskim knezom, vstane veliko in sovražno prepiranje, čigav da bo Jeruzalem, med tem, ko je še bil v turških pesteh: eni potegnejo s tem, drugi pa z unim. Pa tudi med Angleži in Francozi se vname in raste dan na dan hudo sovražtvo in strašno zaničevanje. Jutrovi kristjani časte bolj francozkega kot angležkega kralja, pa sam Filip je bil tudi Rihardu zavoljo njegove neverjetne junakosti in občinsko znane vojniške slave grozno nevošljiv. Zadnjič se pomenita, da pri napadu in naskoku Akra se hočejo Angleži s Francozi dan za dan verstiti. Aker se jim po treh letih obsedanja 1. 1191 proti temu poda, da Turki prosti vun grejo, in da Saladin obljubi na vojniških stroških kraljema dati 200.000 gerških zlatov. Ker pa Saladin ni mogel ti hip denarjev poslati, ukaže Rihard 600 Turkov, ki so ravno iz Akra šli, s sabljami posekati; francozki kralj je bil take ljutosti žalosten in hud, pa to nič ne pomaga. Rihard se dan za dan čez vse povzdiguje, in nadležniši postaja tako, da Filip, francozki kralj, vojsko popusti in se domu poda- Da bi se mu pa ne moglo očitati, češ, da je svojemu prijatelju nezvest, in da mu besede ne derži, pusti vojvoda Burgundskega s potrebnimi denarji in 10.000 možmi Rihardu v pomoč. Tudi Nemce je Rihard zel6 razžalil, zakaj bandero, ktero je bil pri naskoku Akra Leopold, avstrijanski vojvod, pervi na mestno ozidje nasadil, je ukazal dol vreči in ga v blatu potaptati. To mu Nemci tako zamerijo, da hočejo z mečem na nj planiti: ker jih je pa cel<5 malo bilo, jih Leopold pokroti, se ž njimi od Riharda od-terže, in gre domu. Rihard se zdaj sam s trikrat močnejim Saladinom vojskuje* ga v zelo kervavi bitvi, v kteri se Angleži z nedopovedljivo junakostjo obnašajo, premaga, in gre proti Jeruzalemu; pa nova nesreča se mu pripeti: vojvod Burgundski se nanaglim s svojimi Francozi oberne, in gre domu. On sam se večkrat prederzno in celti nepotrebno v mnoge nevarnosti podaja, v majhnih, pa neštevilnih bojih po veliko ljudi zgubiva, da se armada zmiraj zmanjšuje. Med njegovo lastno trumo vstane zadnjič prepiranje, razpertije in sovraštvo, tako da, kedar je že Jeruzalem pred očmi imel, ga njegovi lastni knezi in grofi primorajo se verniti. On oberne svoje oči od mesta in reče s solzami v očeh: Kdor nima serčnosti Gospodovega groba rešiti, tudi vreden ni ga viditi. Zdaj naredi s Saladinom primirje za tri leta, tri mesce in tri dni, zgovori kristjanom mirno posest morskega brega od Tira do Jope z nekimi tabri, odperto, •mirno božjo pot v Jeruzalem, in se kimovca 1. 1192 na pot proti domu poda. Šest mescov potem umerje Saladin, egiptovski sultan, junaški vojšak in slavni premagavec, ki se je bolj pošteno od kristjanskih veljakov obnašal. Na smertni postelji reče svojemu sinu Abdalu: »Časti Boga; spolnuj njegove zapovedi, ki so korenika vsega dobrega; ne prelivaj kervi, da ti kri na glavo ne pride; pridobivaj si serca svojih podložnih z ljubeznijo; in nobenega ne sovraži, zakaj vsi bomo morali umreti." Umiraje je volil še velike milodare turkom, judom in kristjanom. Ti turek je bil kristjanom vselej mož beseda, kristjani pa njemu niso bili vselej možki. Rihard je bil na poti proti domu prav nesrečen: hudi viharji ga zaneso v Adrijansko morje, da v Ogleji na suho stopi, in po romarsko oblečen hoče čez Nemško na dom priti, na Dunaju pa se je troše veliko denarjev sam ovadil. Leopold, avstrijanski vojvod, ga spozna, in spomnivši se oskrunjenja in osramotenja svojega bandera pri Akru ga ukaže ujeti in v ječo vreči. Nekoliko kasneje ga za nekaj denarjev cesarju Henriku VI. izroči. Papež žuga zdaj cesarju s cerkveno kletvijo, če Riharda ne osvobodi, zakaj po cerkvenih postavah ni bilo pripušeno križancom kake škode storiti. Pri vsem tem so ga morali Angleži, če so ga hotli imeti, s 150.000 librami srebra rešiti. Filip Avgust, francozki kralj, je bil v Palestini, pred ko se je domu vernil, na sv. evangelji prisegel Rihardu, da mu bo njegove dežele pri miru pustil, dokler ga domu ne bo; na tako prisego pa francozki kralj pozabivši napravi Janeza, Rihardovega brata, da se je angležke kraljeve oblasti polastil in ž njim Rihardovo premoženje na Normandskem razdelil, med tem ko ti le čez 15 mescov po ječah tiči. Izpušenemu Rihardu se mora sicer brat Janez s kraljevega sedeža uganiti, ki ga zdaj Janeza brez dežele imenujejo; nad fran-cozkim kraljem pa se ne more naščevati, ker Angleži se ne morejo s Francozi vojskovati; pa tudi denarjev ni bilo take vojske začeti, zakaj Angleži so jih bili z veliko težavo toliko spravili, da so svojega kralja bili iz ječe rešili. 9. France Prešeren. Dr. France Prešeren je doslej najslavnejši pevec slovenski, ki sluje po izverstnih svojih pesmih po vsem Slovenskem. Znal je strunam glas, da nikdar takega, in prekosil Vodnika, ki je zaostal daleč za njim. »Poezije doktorja Franceta Prešerna," ki so prišle, v knjigo zbrane, 1. 1847 v Ljubljani na dan, kažejo očitno, da je bil naš France za pevca rojen. Ne moreš se načuditi, prebiraje jih, njegovim visokim, navdahnjenim mislim, ki ti jih razgrinja z merjeno besedo tako po domače. Beseda je od kraja do konca čista, in zvoni tako lepo, da se človek ne more naposlueati; poganjal se je pa tudi vedno za čisto slovenščino, vendar pikal v dveh zabavljicah (satirah) one, kteri se ogibljejo vseh tujih besed, če so tudi občno-evropske. Res, da so zavite nektere misli še malo po tuje, ali pevcu ni toliko zameriti, ako šine letaje po neznanih višavah včasih prek domače meje. Saj tudi solnce ni brez madeža. Med Prešernovimi pesmami se nahaja skoro vsake mere in vsake verste liričnih in drugih pesem. Moder svetnik bil mu je učeni prijatelj Matija Čop, rojen 1. 1797 v Žirovnici na Gorenskem, umeri (utonil v Savi blizu Ljubljane) 1. 1835. Meriti se sme Prešeren z najslavnejšimi pesniki vseh narodov. Na žalost vsem Slovencom pobrala ga je nemila smert 8. svečana 1849, potem ko je doživel malo več od 48 let. Rodil se je 3. decembra 1800 v Verbi na Gorenskem. Šolati se je počel v Ribnici, latinske in modroznanske šole zveršilje odi. 1813 do 1821 izverstno v beli Ljubljani, pravdoznanske pa na Dunaju, kjer so mu 1. 1828 priznali doktorstvo pravoznansko. Ondi je zložil tudi pervo slovensko pesem, ki jo je priobčil ljubljanski. „Illyr. Blatt" 1. 1827 (v 2. štev.) z nemškim prevodom vred. Tudi pozneje, ko je živel v Ljubljani, razglašal je svoje duhovite pesmi na isti način in to z neznano ugodnim vspehom. Ko je pa (1. 1830) začela izhajati »Krajnska Cbelica," prestopil je k njej z drugimi slovenskimi pesniki tudi dr. Prešeren, ki je zaslovel potem naglo ne samo po slovenskem, nego i po drugem slovanskem svetu. Leto pred smertjo (1848) izvolili so ga bili za odvetnika in poslali v Kranj. Ondi je tudi sklenil; ondi so mu postavili nekteri domorodci na čast in slavo nadgrobni spomenik s sledečim slovenskim napisom: Dr. France Prešerin, rojen v Verbi 3. dec. 1800, umeri v Kranji 8. febr. 1849. „Ena se tebi je želja spolnila, V zemlji domači de truplo leži." Na rojstno hišo postavilo mu je pa slovensko pisateljsko društvo krasno spominsko ploščo iz domačega mramorja. a. Nova pisarija. Učenec. »De zdej — ko že na Krajnskim vsak pisari, Že bukve vsak šušmar daje med ljudi, Ta v prozi, uni v verzih se slepari, — Jez tudi v trop — ki se poti in trudi, Ledino orje naše poezije, — Se vriniti želim, se mi ne čudi. Prijatel! uči mene pisarije: Kako in kaj ušeč se Krajncam poje, Odkrij mi proze naše lepotije." Pisar. „Ak' so, pisar postati, želje tvoje, Moj zlati uk poslušaj in zastopi, Zapiši terdno ga v možgane svoje! Ak' hočeš kaj veljati v našem tropi, Besed se ptujih boj ko hud'ga vraga, Ak' kos si temu, koj na perste stopi. Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve nič ne prašaj, poj po sili, Pisarjam proza bo in pesem draga. Ceš biti v krajnskih klasikov števili, Debelo po gorjanski jo zarobi, Vsi bomo tvojo čast na glas trobili; Ak' rovtarske vezati znaš otrobi, Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, In pozen vnuk poroma k tvoj'mu grobi De krajnšina zaklad ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atene." Učenec. „A1' žlahtne krajnske tam cveto besede, Ker govoriti dosti več ne znajo Pastirji samski ko imena čede?" Pisar. „Tam, kjer po stari šegi še d. .kajo, Kjer ne zmajejo dost' al' nič jezika, Besed nemškvavcov gerdih ne poznajo." Učenec. „0 srečne rovte! v vas me iti mika: Al' se bojim, per rovtarji, per kmeti De bera besedi ne bo velika." Pisar. „Pečene, ljubčik! pišeta na sveti Nikomur niso v gerlo perletele; Brez truda večno se ne da živeti. Besede zrašene, besede zrele Ne v rovtah, po planjavi ne kmetije, Nikjer ne bodo ti na nos visele. Poslušaj ga, kako jo on zavije, Jezika sol, lepota, de le zine, In pravo ti vezanje se odkrije. Tam pul'jo besedi se korenine; K tem deni konec: ača, išče, uha, On, ovka, ovec, druge pertikline, To terdno skupaj zvari; permaruha! Lahko boš v kozji rog ugnal. Slovence, In proti tebi bo Dobrovski — muha." Učenec. ,0 zlati uk! adijo mestne sence! Apolon drugi bom jez sred kozarjov Si v rovtah pletel nevmerjoče vence. Al' naše ljudstvo nekdaj ni oltarjov Minerve in Apolona imelo, Od gerških, od latinskih so pisarjov Dobili starši učenost v deželo, In z njo besede ptuje, — razodeni, Al' saj se bode tih poslužit' smelo?" Pisar. „Bog tega varij! po nobeni ceni, Jezika naš'ga z njimi ne ognusi!" Učenec, „Sej tudi drugi to store Sloveni: Sej vemo, de turčuje Serb, de Rusi Tatarijo, Poljak de francozuje, De včasih verlj Ceh nemškvati musi." Pisar. *Lej, v knjigah njih je tolkanj lul'ke ptuje Med lepo, čisto slavš'no zasejane, De je noben purist več ne izruje; Al' bukev naše Krajnšne spakedrane Pešičico denimo na ognjiše, Prerojen Fenis čist de z ognja vstane." Učenec. „0'mu bo nam, prašam, prazno pogoriše? Al mutasti počakamo zijali, De z njega zrase novo besediše?" Pisar. »Slovensko lul'ko bomo rešetali, Hranili dobro zerno, in kar zmanjka, Iz svojih bomo to možgan dodali." Učenec. »Te čudne zmesi stariga ostanka In iz novink Slovenic v Koratani, Ne bo razumel Štajarc, ne Ljubljanka," Pisar. »Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojim govore; koga za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani?" Učenec. „Gorjačarsko, cigansko kaj berilo Bo čudno vam pisarjam pomagalo, Ak' bo se vse drugači govorilo; Sami svoj uk spoštujete premalo, Več ptujk clo tebi, ne zameri, vjide, Zakaj bi se jih moje žnablo balo?" Pisar. „To govori se, kar na jezik pride, Pogovor, ko "na všesa več ne bije, Ko zjutrejna megla se v nič razide; Kar v bukvah je natisnjen'ga, upije, To, bratec! med učene gre linguiste, In priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste, Ak' nas ne hval'jo, naj me vzame zlodi! Cel svet posnemal krajnske bo puriste. Kar noč'te vi umeti k svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, Častili bodo pozni to narodi." Učenec. „Peržgal si, mojster! žark mi nove luči; Na delapust de sodniga jez dneva Slovim, še to, kaj pel bom, me poduči!" Pisar. „ Horaci dulce et utile veleva, Kaj prida sliš'jo -všesa naše rade; Nam utile je zerno, dulce pleva." Učenec. „ Romance zdej pojejo in balade, Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlade." Pisar. „Od mene pesem vsaka je prekleta, Ki nima prav slovenskega imena, Naj še tako prijetno bo zapeta." Učenec. »Bog ti zaplati uk, po tvoji volji Bom pel, gosence kaj na repo varje, Kak perdelnje se krompir narbolji, Kako odpravljajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnide, Loviti miš' učil bom gospodarje." Pisar. ,0 zlati vek zdej muzam Krajnskim pride!" t>. Verba. O Verba! srečna draga vas domača, Kjer biša mojiga stoji očeta; De b' uka želja me iz tvoj'ga sveta Speljala ne bila, goljfiva kača! Ne vedil bi, kako se v strup prebrača Vse, kar serce si sladkiga obeta; Mi ne bila bi vera v sebe vzeta, Ne bil vibarjov notranjih b' igrača! Zvesto serce in delavno ročico Za doto, ki je nima miljonarka, Bi bil dobil z izvoljeno devico; Mi mirno plavala bi moja barka-, Pred ognjam dom, pred točo mi pšenico Bi bližni sosed varoval — svet' Marka. Memento mori! Dolgost življenja našega je kratka, Kaj znancov je zasula že lopata! Odperte noč in dan so groba vrata, Al' dneva ne pove nobena prat'ka. Pred smertjo ne obvarje koža gladka, Od nje nas ne odkup' jo kupi zlata, Ne odpodi od nas življenja tata Veselja hrup, ne pevcov pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepote ljubi sveta, In od veselja do veselja leta, De smertna žetev vsak dan bolj dozori. Zna biti, da kdor zdaj vesel prepeva, V mertvaškim pertu nam pred končam dneva Molče trobentalho: »memento mori!" 10. Mihal Vernfe. V Orehku blizu Postojne rodil se je M. Verne (po domače Bernje) 28. sept. 1797. V latinske in modroznanske šole je hodil v Ljubljani, v bogoslovne pa v Gorici. L. 1835 postane kanonik in šolski nadzornik, 1. 1846 prošt, a po Ravnikarje vi smerti škofa namestnik v Terstu, kjer mu je odbila zadnja ura 29. julija 1861. Tega prebrisanega samouka v slovenščini pervi spisek priobčile so „Novice" 1. 1852 pod napisom: ,Potovanje po nekterih jugo-slavenskih krajih," nato njegovo zanimljivo „Potovanje po Laškem," 1. 1856 pa „Natoroznanstvo sedaj in nekdaj," poslovenjeno po Sanderjevem. Njegovo „Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah" (v ,„Novicah" 1. 1858) izišlo je pod napisom: »Potovanje v Sveto Deželo" tudi v posebni knjigi 1. 1859. Srečno je dodelal Verne i Vertovčevo občno povestnico, ki je pa prišla vsa na dan še le po njegovi smerti v Ljubljani 1. 1863 pod napisom: „Občna povestnica ali zgodovina celega sveta." Spisala .. Matija Vertovec ... in Miha Verne . . . (Doklada -Novic"). Štiri drugi obilnejši spisi (prevodi) tega znamenitega moža ostali so do malega netiskani. Rokopise hrani „Matica slovenska." a. Čudo človeškega glasa. Človeški glas je eden narvečih čudodel Stvarnikovih. Naprava njegova je tako čudovita, da je vredna, da jo premišluje vsakdo Od kod neki prihaja, da moreš glas od sebe dajati? To dela naprava tvojega gerla. Majhen predor, ki v sapnik pelje, dela glas, ko se zrak naglo po njem požene. Sapnik je iz okroglih hrustancev, ki so s kožo med seboj zvezani. Na svojem predoru ima pokrovček, ki se odpre, da zraku, ki se ima iz te cevi pahniti, pot napravi Odpira pa se bolj ali manj, kakor je treba, da se glasovi ali zvOki glasa spremene in pomnože; in se zapre, kedar požiramo, da jed, ki čež- nj skoz požiravnik v želodec derči, v sapnik ne more. Skušnja Slovensko Berilo za VIII. gim. razred. 5 uči, da človeški glas lahko dvanajst polnih glasov ali zvokov1) daja. Po ti različnosti mora tudi sapnik v dvanajstero enacih delov razdeljen biti. In ker ste strani precepljenega sapnika neki za deseti del palca saksebi, se da iz tega zrajtati, da glas lahko razdeli polni zvok v sto druzih, in da je človek v stanu 2400 različnih glasov od sebe dati, ki jih uho še razloči. Al' po ti dasiravno čudoviti napravi smo še malo pred živaljo. V tem še le se pokaže prednost človeka, da zrak lahko tako stiskamo in svoj glas tako vpod&bljamo, da s tem čerke in besede izrekujemo. K temu pomagajo nebo, zobje in ustnice. Zanimljivo je razne glasnice premišljevati, kijih usta popolnama priprosto izrekujejo. Ko se čerka a izreče, je zvuk ali glas ves drugačen, nego kedar se čerke e ali o ali i ali u itd. izrekvajo, čeravno pri vseh v enacem naglasu ostanemo. Uzrok te različnosti je neza-popadljiva skrivnost narave. Da se te razne čerke izrečejo, treba je ustno votlino razno vpodobiti. In k temu so naša usta pred usti vseh živali posebno napravljena. Cel<5 nekteri ptiči, ki se nauče človeški glas posnemati, ne morejo nikdar raznih glasnic popolnoma razločno izreči. Zato je njih posnemanje v tem obziru sila nepopolno. Soglasnice izrekovati nam pomagajo trije telesni udje: ustnice, jezik in nebo. Pa tudi nosa je k temu močno treba. Če se zatisne, ni moč nekterih čerk izreči ali saj ne razločno in razumljivo. Očiten dokaz čudovite naprave naših ust, po kteri lahko besede izrekujemo, je brez dvoma tudi to, da se človeški umetnosti še ni poneslo, človeški glas s kakšno mašino do dobrega posnemati. Petje se posnema, toda brez vsega včlenovanja zv3kov in brez vsega razločka raznih glasnic. V mnozih orglah je neka pisal, ki ji »človeški glas" pravijo: al' navadno daja le zvuke, ki se glasnicam ai ali ae bližajo. In vsa človeška umetnost ni v stanu ene same besede človeškega glasu ponoviti. Neprecenljivo dobro je tedaj glas človeški. Kako žalostna bi bila človeška tovaršija na svetu, kako malo sreče bi vživalo človeško društvo, ako bi ljudje daru ne imeli, svoje misli vzajemno si razodevati in skrivnosti svojega serca prijatlom zaupovati! Kako žalostna bi bila tvoja osoda, prijatelj moj, ako bi bil med tacimi reveži, ki so nemi (mutasti) rojeni! ') Staroslovenski „ z veku" ali „zvaku." sonus; prim. nsl. „zvečati" ali „zvenčati," — 67 -l>. Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah I. 1857. Ko tovariši po Galileji potovajo in omenjene toliko zanimljive kraje ogledujejo, odrinemo ostali (drugi) štirje 23. aprila ob šestih zjutraj iz Jeruzalema po ravno tisti poti, po kteri smo bili tje prišli, čez judovske hribe spet v Kamle in v Jafo nazaj. Vreme je bilo lepo, toplo in jasno, pot pa, kakor sem že prej nekje opomnil, zlo gerda in slaba. Dasiravno pa je pot slaba in težavna, zdela se mi je sedaj vendar veliko kratkočasniša nego pred tremi tedni, ko sem sam v deževnem vremenu v Jeruzalem potoval. Ta dan je bilo namreč gotovo čez 3000 gerških, armenskih in koptiških romarjev na poti iz Jeruzalema domu, in od svetega mesta do Kamel je bila dolga dolga, le sem ter tje pretergana versta pobožnih potnikov iz raznih dalnjih krajev. Nas „Franke" je spremljal spet priljudni pater Andrej. O poldne počivamo po navadi na poli poti v neki prijetni dolini pod lepimi oljkami v sredi velike množice neznanih romarjev, in se okrepčujemo z jedili, ki smo jib iz Davidovega mesta seboj prinesli. Ob eni odrinemo dalje, in pridemo še pred šesto uro zvečer v Kamle, kjer nas verli postrežljivi frančiškani spet prijazno sprejmejo. Naslednje jutro odrinemo tudi že ob šestih po krasni saronski planjavi spet na pot, in dospemo kmalu po deseti uri v Jafo, ki je bila polna romarjev in potnikov iz vseh krajev. V Jafi pa smo cele štiri dni tovarišev iz Galileje čakali, in smo imeli časa dovolj mesto in krasno mestno okolico na tanko ogledati. Verli pater Andrej je bil še dva dni pri nas v Jafi, in se je vernil še le 26. aprila po poldne v Kamle in v Jeruzalem nazaj. 24. aprila o solnčnem zahodu je nastopil mahomedanski postni mesec Kamazan. Začetek posta so' v Jafi naznanjali topovi z revnega mestnega ozidja, in zvečer so bile turške barke pred mestom slovesno razsvitljene. Ves ta mesec se Mahomedanci terdo postijo, in do solnčnega zahoda se ne dotakne nihče celi dan ne najmanjše hrane. Tudi vode, in kar jim utegne najtežje biti, še tobaka ne pijejo. Ponoči pa se radostno goste in rajajo, da je kaj. Med tem pa odrinejo tudi tovariši iz Nazareta. Pot jih pelje sedaj v sedmih urah čez neko goro, ki Nazaret na severno-zahodni strani obdaje, spet na ezdrelonsko planjavo, in dalje po ti lepi planjavi poleg dolge dolge karmeljske gore čez potok Kison v revno mestice z imenom Kajfa. Iz Kajfe je le pol ure na krasni sloveči nos ali zahodni konec karmeljske gore, ki tu v sredzemeljsko 5* morje šterli. Na krasnem Karmelu, ki je eden najprijetniših krajev v sveti deželi, sta bivala nekdaj dolgo časa preroka Elija in Elizej. Zverb tega krasnega nosa se vidi deleč deleč na vse kraje. Vidi se namreč proti zahodu široko sredzemeljsko morje, proti severu krasni Liban in proti izhodu in jugu velik del Galileje in Samarije. Tu — verh krasnega Karmela — stanujejo v sila lepem samostanu prav prijazni in postrežljivi menihi karmeljskega reda, ki romarje in potnike gostoljubno sprejemajo, in pri kterih se truden ptujec lahko odpočije in okrepi. Našim romarjem pa ni bilo dano tu počivati in se krepčati, ker je Lloydov parhik „Imperatrice" že 25. aprila v Kajfo po nje prišel. V Kajfi pa je zlo neugodno in težko v barke priti, ker je morje ob bregu tako plitvo, da še majhni čolni ne morejo večkrat do kraja. Zato nosijo krepki Arabčani ptuje potnike in romarje, da se do ledij ne zmočijo, na herbtu v čolne, ki jih dalje na parnike ali druge večje barke prepeljujejo. Ptujci, ki niso tega vajeni, se pri tem večkrat jako kratkočasijo, vide, kako revni Arabčan, dasiravno krepek, pod kakim tolstim možakom stoka in sopiha. Naši tovariši so kmalo na avstrijanskem parniku, ki odrine še tisti dan ž njimi od Kajfe, toda ne v Jafo, kjer smo jih drugi štirje čakali, ampak nazaj v Bejrut. Še enkrat se pelje tedaj večji del letošnjih avstrijanskih romarjev ob bregu nekdanjih slavnih Feničjanov memo slovečega Sidona in Tira. Meni pa ni dala nemila osoda na bregu slavnih učiteljev mornarstva in kupčije razun Lifeana in Bejruta in krasne bejrutske okolice ničesa viditi. Letos ni pošiljal avstrijanski Lloyd nobenega svojih parnikov iz Sirije v Egipt. Zato izroči Lloydovo opravništvo romarje naše francoskemu parobrodu po imenu Clyde (Klid), ki odrine 27. aprila zvečer ž njimi iz Bejruta v Jafo. Klid pridervi naslednji dan proti deseti uri pred poldnem v Jafo, in kmalo po tem so tovariši pri nas v mestu. Oj s koliko radostjo se spet snidemo! Bilo mi je, kakor bi se po mnogih letih s starimi znanci spet sešel! Ob štirih po poldne prejdemo vsi skup na omenjeni francoski parnik, ki je bil že poln koptskih romarjev in drugih potnikov, in proti večeru odrinemo izpred Jafe v Afriko — polni -lepih, dragih spominov iz svete dežele. 11. Anton M. Slomšek. Po vzgledu kranjskih Slovencev so začeli tistih dob tudi nekteri razumni domorodci po Štajerskem in Koroškem slovenščino v knjige presajati in jo marljivo pleti, da bi nagleje rastla, lepše se razcvetala in zmirom bolj rodila. Pervak izmed njih je bil nekdanji Vozeniški župnik; po tem (od 1. 1846) knez in škof Lavantinski Anton M. Slomšek, rojen 26. novemb. 1800 na Slomu blizu Ponikve (Ponigl). Njegovi najimenitnejši spisi so ti le: „Kerščansko devištvo" pervič v Celovcu (1. 1834); „Hrana evangeljskih naukov" (v Gradcu 1. 1835); »Mne-mosinon slavicum" (v Celovcu 1. 1840); »Življenja srečen pot za mladenče" (v Celovcu 1. 1837); »Blaže in Nežica« (v Celju 1842). Leto 1846 je osnoval letopis ^Drobtinice, učiteljem in učencom, starišem in otrokom v poduk in kratek čas," ki jih je vredoval najprej sam; po tem pa so opravljali ta posel drugi; vendar jih je oskerboval Slomšek z odličnimi svojimi spiski do smrti, ki je pobrala tega preblagega moža 24. sept. 1862 v Mariboru, kamor je bil 1. 1859 prestavil svoj poprejšnji sedež iz Št. Andreja (na Koroškem). »Zbrane spise" njegove izdal je Mih. Lendovšek v Celovcu (1876—1879), razdeljene na tri knjige. I. knjiga, olepšana s prijazno podobo pokojnikovo, obsega pesmi; II. basni, prilike in povesti; III. životopise itd. Tudi krasen spominek postavili mu so verni častitelji v Mariborski cerkvi. Slomšekova slovenščina je gladka in prijetna ter vselej lepo »po domače" ubrana. Posebno izvrstvo je pa znal spisovati »životopise." u. Veselja dom. Preljubo veselje, oj kje si doma? Povej, kje stanuješ, moj ljubček serca? Po hribih, dolinah za tebo hitim, Te vidi ti hočem, objeti želim. Te jiščem za mizoj, kjer dobro jed(5, Na plesi per godcih, kjer sladko poj o; Alj prav'ga veselja na rajanju ni, Pijance, plesavce veselje beži. Te jiščem po polji, kjer rož'ce cvettf, Po logi zelenim, kjer ptičke pojo; Pa ptičke vesele in rožice vse Le 'majo veselje za mlado serce. Poslednjič veselje še le osledim, Na veško ledin'co perdirjam za njim; Glej tamkej z otroci prijazno igra, Jim kratek čas dela, per njih je doma. O blažene leta nedolžnih otrok, Vi 'mate veselje brez težkih nadlog; Oj kako vas serčno nazaj poželim! Alj vi ste minule, zastonj se solzim. Le eno veselje še čaka na me V presrečni deželi, kjer mlado je vse; Terpljenje v tajisto deželo ne zna, Le tamkej je pravo veselje doma. l>. Lev in opica. Pravijo, da je zverina svoje dni pod košatim dobom semenj imela. Kraljevi lev sredi tovaršije v senci sedi, opica pa po vejah skaklja in se spakuje, ter začne želod v leva lučati. Lev jo ostro') pogleda, kakor bi jo hotel z očmi predreti, pa besede ne zine. Opico groza obleti; ali hitro se potolaži rekoč: „Pač dobro, da do mene ne moreš," — in spet leva draži ter želod po njem meče. Opica še enkrat verže, in lev zarujove, da se je zemlja potresla, opica pa strahu z veje padla. Trepetaje levu pod šapami kuči in smerti pričakuje, da jo bo raztergal. Vsa zverina s termi in gleda. — »Ne boš me več dražila ne," — zagrozi se opici oroslan, „pa vendar nisi vredna, da bi te raztergal!" pravi lev in opico izpusti. Vsa zverina se oroslanu prikloni in svojega usmiljenega kralja počasti. Abotno je mogočne dražiti; lehko ubogega v pest dobe. Lepo je za mogočne, nad revami se ne maščevati; najmogočniši so, kedar radi opuste. 5. 12. Narodna pesem. Pegam pa Lambergar. Tam beli Dunej mi stoji. Na Duneju kaj se godi, Me dobro.poslušajte vi! Je v sredi mesta tratica, Na trati raste lipica, Dunej hladi nje senčica, Pod senco miza rumena, Okoli mize stoli pa, Sedi na stolih gospoda. 10. Med njimi cesar govori: »Po moji misli se mi zdi, Kraljestvu naš'mu glihe ni." ') Po domače »pisano" (finster). Perdirja Pegam in driči, Ošabno tako govori: 15. »So prazni vaš' pogovori!" _ Naprej še Pegam govori: »Kar pravim vam, gospodje vi, (Cesarja vun tud' ne spusti) »Imajo velk' gos posti vo, 20. „Pa ne junaka med sebo, „Katir' bi skusil se z meno." Odgovori mu c'sar tako: »Kaj češ prašati me za to? »Ga 'mam, de ti presedal bo! 25. „Na kranjski zemlji mi živi, »Ker se na Kamnu govori, »Se nikdar tebe ne boji, »Krištof Lambergar z imenam, »Na sinji skal' prebiva tam, 30. »Te v pest želi dobiti sam." Prav' Pegam: »Pišite mu list: „Doma pusti naj vse na stran', Perdirja meni naj u bran!" Mu reče eesar pisat' list, 35. Človeka berznega dobit', De more kmal' do njega prit'. Izgovori komaj en krat, Se najde preči pobeč mlad, Kir' list ponese njemu rad, 40. Ponese v lepo deželo, Gorato kranjsko deželo, Tje Krištofu Lambergarju. Zvečer je Dunej zapustil, Leti, ko b' njega zlod' podil, 45. Je zjutra že v Teržiču bil, Gospode tukej gor budi, Pohlevno nje nagovori: »Kje Krištof Lambergar stoji?" Pred njim se vsi perklanjajo, 50. Se njemu nič ne zlažejo, Mu s perstam grad pokažejo. Za kapo vtakne beli list, Naprot' perkloni njim se nizk', Gre hitro ko nebeški blisk. 55. U lini stara mat' stoji, Inu per sebi govori: »De to pa že nič prida ni!" Do sina teče svojiga, Do Krištofa Lambergarja, 60. De b' lepo ga podučila: »Konjiča 'maš ko tičico, »Zlato zoblje všeničico, »Pije sladko rebulico, »Stoji per jaslih sedem let, 65. »Na solnce mi nikol' ne gre, »Nu vidil ni še bel' ga dne." Tako še mati rekla je: »O kaj ti pravim, Krištofe, »Na te reči, poslušaj me! 70. »Hudiča ima Pegam dva, »Premagal bodeš ti oba, „Le glej, de te ne zapelja: »Ak bodeš vidil tri glave, »Dve krajne njemu pust' obe, 75. „Na srednjo naj ti sablja gre." Poda se v svitlo kamrico. Na glavo dene kapico, Perpaše sebi sabljico, Zasede konjča berzniga, 80. Eoko pa materi moli: , Mat' moja, zdrav' ostan'te vi!" Mi zdaj pa s konjam zadriči, Ko strela hitro mi leti, In se popred ne vstanovi. 85. Po Duneju mi dirja v skok, So per kosilu vsi okrog, Pegamu pade žlica z rok, Nu Pegam tako govori: »Naj preveč teb' se ne mudi, 90. „De glave bi ne zgubil ti. „A1' očes kaj počakati, „A1' češ se precej mahati, „Nu svojo glavo vagati?" Je Krištof tako govoril: 95. „Ne bom se dolgo jez mudil, „Na Kranjskim sim še včera bil." Ga praša Pegam spet tako: „Kej se pa bo godilo to? „ Al' tu na terg' širokimu?" 100. Mu pravi Lambergar tako: „Na polju, de vsi vidijo, „Za naju čast se bijeva." Naproti zdaj zadirjata, Za všesmi se oprasneta, 105. Si nič ne storita hudiga. Tako pa Pegam govori: „Premočniga mi še b'lo ni, „Te, Krištofe, to kaj skerbi? „A1' konjič tvoj bo žaloval, 110. „Po polju bode rezgetal, ,Ki gospodarja bo iskal." Pa Krištof tako govori: ,Za drugiga pa meni ni, „Ko to, kar tebe mal' skerbi, 115. „Za tvojo židano gospo, „Ki tako mlada vdova bo, „Ne veš, de men' dopadla bo?" Se drugo Pegam zaleti, Se Krištofu pokaže kri, 120. Mu vender sile ne stori. Ko tretje vkup zadirjata, Se dobro takrat počita, Za vselej boj razločita. Je meril Krištof srednjiga, 125. Na kraj' je pustil krajnjiga, Udari ravno srednjiga. Je njemu pravo glavo vzel, Pa hitro njo na jelca vjel, Ves Dunej je čez to vesel. 130. Driči na beli Dunej ž njo, Z junaka Pegama glavo, Jo kaže Dunej cam lepo. Mu reče tako svitli c'sar: „ Junak ti, možki Lambergar, 135. „Kaj češ imeti za tvoj dar?» Pa Lambergar odgovori: „Na Kranjskim imam tri gradi, „De b' moji, prosim, lastni Mi!« Pa cesar tako govori: 140. „Kar češ imet', naj se zgodi, „Kar dolgo li tvoj rod živi!" 13. Miha Kastelic. Po nagovarjanju učenega M. Čopa, knjižničarja Ljubljanskega, začel je njegov poznejši naslednik, Miha Kastelic, 1. 1830 izdajati v kranjskem središču — „Krajnsko Čbelico," ki je do 1. 1833 štirikrat, a 1. 1848 peti krat rojila ter lepo število domačih pevcev privabila ali vsaj prebudila. Med njimi so bili: Dr. Jak. Zupan, Blaž Potočnik, Ig. Holzapfel, J. Grabner, Jarnik, Žakelj, Zemlja itd.; pervak izmed vseh pa dr. Fr. Prešeren, kije zaslovel po „Cbelici" ne samo po vseh slovenskih, nego i po drugih slovanskih krajih. V pesmih, vzlasti v „ muhah" poskušal se je nekoliko tudi izdajatelj K. sam, ki se je rodil 1. 1796 v Zatičini na Dolenskem, umeri pa v Ljubljami 1. 1868. — Njegova pesem se ne vzdiguje visoko; a zarad „muh" ga zbada šegavi Prešeren tako: „Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic? Prodajat misli jih namest' čebelic." Natora. Kamor se koli ozrem, je polna natora veselja Vse poskakuje okrog, pleše prepeva sladk<5. Rože cvetd ljubeznjivo lepe; po dolinah, po gričih Lepi razširja se duh, rosa ko demant svitlf. Pisan'ga cvetja goste se vdajajo vejce zelene, Cbelice pridne buče, v satje nalivajo med. Loge oživlja zverina, 'z germičev pisanih tičev Mili razlega se glas, v travi kobil'ca cverči. Bister tam potok šumlja, r<5ž, travnika žeje gasilo, Vetratii v senco ljub<5 pihleji vabijo nas. Kosec glasan jo priuka, žvenče po vasi kosfce, Mlade ženjice poj6, brusijo serpe hitre. Pika-pok skednji donijo, verše se kopice prosene; Vert in vinograd imž, toliko lepih darov. Kamor se ganem, ozrem, se odpirajo viri veselja: Večno prepevaj, moj duh, stvarniku hvalo svetž! 14. Jož. Zemlja, rojen 1. 1805 v Breznici na Gorenskem, umeri (župnik) 1. 1843; znan po različnih boljših pesmih: „Sedem sinov," „Jek od Balkana," , Samota" itd. Spada med „Cbeličarje." Samota. (Kancona.) Ne mislite, da le med šumom sveta, V Londonu, Beču in še mestih tacih Vijolice priljudne le klijejo; Samota tud' cvetic ponuja vsacih, • Ki venec se iz njih dišeči spleta, Ki vžitek rajske radosti hlapejo. Kdo stavit' more mejo Vesel' mu duha vedrega čutenju? Ocvita srečnost1) prava in veselje, Spolnjenje vsake želje, V baharskih šeg slovečem le vedenju? Zakaj ukdti mars'kdaj slišiš Ira, Jokžti kneza in zmagavca Cira? Filipa slavni sin, čigar deržavam Ne skrije zlato solnce se nikoli, Se odpove kraljestvu in cesarstvu, Samoto tovaršico si izvoli, Odtegne žezla, hrupa se zmotnjavam, 'Zroči se sobe tesne zvesfmu varstvu. Ne v sveta poglavarstvu, Prestolje le tu najde zaželeno; Mir, pokoj serca, ki drago preplača, Kar v kugo svet prebrača, Ki odpeza kron cesarskih daleč ceno, Osrečiti samo človeka more, In m brez tega terdne za-nj podpore. Od šuma daleč kdor živi v samoti, Kes kratkočasnost' mestnih ne okuša, Kak' se igra v komed'ji, ni mn znano, Evterpe glasov milih ne posluša, Bogatih hiš ne čudi se berhkoti, Hoditi na rajišča ni mu dano: Pa drugo najde hrano Duha utrujenega okrepčati, Njemu je Tal'je tempelj nebo jasno, Zelenje trate krasno; Steber korinški v gošči cer košati, Glas slavca, k<5sa najsladkeje strune Bliščoba balov svit sreberni lune. Razveseli ga biser rosni v travi Večerne z&rije škerlat rudeči, Prevzetnega snežnika bela glava, Potoka slap po peči dol dereči, Studenca beg po travnika širjavi Pijanega duhd mu povzdigava. Serce mu poskakava, ') Gliickseligkeit. Ak menijo šeptaje se klasovi Pri mični sapici v poletni noči; Neznani čud' se moči, Ak tul'jo kot v Eoliji vetrovi. Kjer hodi, kjer stoji, kar gleda, išče, Natore celi dom mu je svetišče. In zdaj pojdi, ostani, O pesem, zdrava! pojdi in oznani: Terditi on, ki pel me je, ne jenja, Da z vojvodom ne menja, Ne s kraljem, ne z blagrenimi meščani; Kar vredno po pravici je zavida, Na zadovoljnost se edino zida. 15. Ant. Žabelj (Rodoljub Ledinski). Med boljše pesnike svoje dobe spada Ant. Žakelj, znan po imenu Rodoljub Ledinski, ki je ugledal beli dan 14. okt. 1816 v Ledinah nad Idrijo. V Karlovcu in Novem mestu je zveršil latinske šole, modroslovne in bogoslovne pa v Ljubljani, kjer ga vname „Krajnska Čbelica" tako, da počne tudi on popevati v milem materinem jeziku (1. 1889.) Pervič derzne na svetlo 1. 1841 v tedanji »Carniolii" s slovensko pesmico: »Slavulj in Roža" ter ji pridene po Prešernovem vzgledu i nemški prevod. Že v svojem drugem tečaju priobčijo „Novice" njegovo duhovito »pesem v setvi." Še mnogo drugih lepih umotvorov tega pesnika nahajamo razsejanih po časnikih in knjigah slovenskih. Posebnega spomina je vredna njegova hvaljena balada „Mlada Breda," ki je izišla predelana, — po njegovih besedah pa „samo nekoliko popravljena" po narodni iz Idrijskih hribov — najprej v „Kr. Čbelici" 1. 1848, a na novo popravljena v dr. J. Bleiweisovem „ Koledarčku" 1. 1856. — V nevezani besedi obelodanil je samo dva spiska: „Kralj in možaka poštenjaka" pa „Pobratimstvo." — Živeč v Gradcu pri Podzemlju (med .Belimi Kranjci"), v Ribnici, na Blokah itd., navzel se je ondod lepe, čiste slovenščine, ki jo kaže i njegova pisava. Izdihnil je ta duhoviti mož po kratki bolezni v Ternu nad Leskovcem 26. apr. 1868. Njegovo pevsko ostaline— raznesli- so pa na v*e- kraje. Enako Kolikrat pač pevec poje Tak okroglo in veselo Pa mu skrivna solza lije Dol' na lice obledelo. In druhal krog njega zbrana Pesmi radostno posluša; Sej, kar serce mu ujeda, Nja britkosti ne okuša. Tak prepeva v kletki slavec, Kdar od zunaj pomlad sije, In po berdih in ravninah Svobodo in radost lije. naključje. Vse posluša njega petje Ah! iu vse je zveseljeno; Pa kar revež v pesem sklada, Serce ne ume nobeno. Sej nobeno je ne čuti Mirokradne prebritkosti, Ki jo spleta v svoje pesmi Miloslušljive sladkosti. Pevec-slavec, slavec-pevec Verstnika sta pač v težavi; Oj, da b'la bi na vse veke Tudi verstnika si v slavi! 16. Peter Hicinger (Znojemski, Podlipski). Sluje po premnogih in mnogoterih spisih (knjigah in manjših spiskih), ki jih je spisal ta učeni Slovenec. Rodil se je 29. junija 1812 v Teržiču. Šolal se je v Novem mestu in v Ljubljani, (kjer se je posvetil duhovskemu stanu). L. 1847 postane samostojen duhovnik v Podlipi (zato »Podlipski"), 1. 1859 pa župnik, dekan in šolski nadzornik v Postojni. Uže bogoslovec in Metelkov učenec (1831) zlagati je bil začel slovenske pesmice. Od 1. 1843 do smrti (t 1. 1867, 30. avgusta meseca) zalagal je »Novice," od 1. 1848 dalje pa zapored tudi skoraj vse druge slovenske časopise s svojimi nepreštetimi umotvori: pesniškimi, jezikoznanskimi, zgodovinskimi, staroznanskimi i. dr. Najbolj pri sercu bila mu je pa zgodovina slovenska in cerkvena. L. 1852 izdalo je tedanje „Slovensko družtvo" v Ljubljani njegov slovenski: »Popis sveta s kratko povestnico vsili časov in narodov" in »Obraz cele zemlje v dveh polkroglah." L. 1854 dovršene so bile i njegove »Zgodbe kat. cčrkve," ki jih je prinašala „Zgodnja Danica" poprej za posebno priklado. Sodeloval je tudi pri slovenskem sv. pismu, ki je izhajalo v Ljubljani od 1. 1856—1863. Spomina je vreden tudi njegov »Močni baron Ravbar," knjižica preprostemu ljudstvu in mladini namenjena ter zato brez dvojbe nalašč bolj „po domače" pisana. Za »Vodnikov spomenik" (Vodnik-Album) 1. 1859 spisal je zanimljiv »pregled Vodnikovih pesem." Šest let (1859—64) vredoval je in izdajal tudi „Domač koledar slovenski." Njegovih mirnih, po slovenskih časopisih raztresenih pesmic vsake verste našteli so nad poldrugo stotino. Gladko mu teče tudi nevezana beseda. Novo in staro.') 1. Dan se za dnevom Dalje pomika, Leto za letom Lahno poteka. 2. Staro odstopa, Stvari se novo; Vendar se vrača Vedno še staro. 3. Svetlo zdaj sije Solnčice mladim, Gorko pred grelo Glave je sivčkom. 4. Kmetič poskuša Kmetfvati bolje, Manj si ni vmišljal Modri Egipčan. 5. Stavbe prostrane Stavi umetnik Gleda pa v zglede Glavnega Rima. 6. Mnogo spreminja Mestnik obleko; Staro pa suknjo Samo prevrača. 7. Celo že citre Cene so nove; Pesnik še poje Pesme s Homerjem. 8. Slikar tu stvari Slavno podobo; Zdaj se ozira Zmiraj v Apela. 9. Naj pa kdo najde Novega res kaj, Pot mu napravlja Prednikov delo. 10. Svoja naj slava Staremu bode! Nič se ne znižaj Novega vrednost! to. 0 slovenski zemlji. (Odlomek.) Češki kralj Otokar II. je v sredi trinajstega stoletja vedil časoma večidel slovenske zemlje združiti s svojo krono. Po smerti avstrijanskega vojvoda Friderika II. je leta 1246 za ndedsino"2) na se spravil z Avstrijo vred tudi Štajarsko; po smerti koroškega vojvoda Ulrika III. je 1. 1269 zopet v dedšino dobil Koroško, Krajnsko in slovensko stran, in nektere posestva v Istri in Furlaniji; ') Po švedski alliteraciji: Dan — dalje; leto „dedinau nego „dedšina." lahno itd. — 2) Bolje ogerskega kralja Štefana V. pa je prisilil, mu to dedšino pustiti. Vendar to veliko gospodstvo ni imelo dolgega obstanka. Cesar Eudolf I. je 1. 1276 Otokarja zmagal, in mu vse posebej pridobljeno posestvo vzel; 1. 1282 pa je Avstrijo, Štajarsko, Krajnsko in slovensko stran podelil svojima sinoma Albertu in Eudolfu, in 1. 1286 je Koroško dal goriškemu knezu Majnardu IV. Po smerti vojvoda Henrika je tudo Koroško clošlo avstrijanskima vojvodama Albertu in Otonu, in tako je bil veči del slovenske zemlje združen pod avstrijanskimi vojvodi iz habsburške rodovine, in je ostal v njihovi posesti. Med tem se mora pomniti, da so nekteri deli slovenske zemlje imeli še posebne gospode. Gorica je bila po oglejskih patriarhih krog 1. 1079 knezoma Majnardu in Engelbertu; njuni nasledniki, goriški knezi, so si časoma mnogo druzega posestva pridobili, in so se potem bolj samosvojne šteli. Tomin so goriški knezi dobili 1. 1320 v najem, po raznih prepirih s patriarhi jim je časoma v last ostal. Vipava in Postojna z doljno Pivko ste iz rok oglejskih patriarhov krog 1. 1320 došle goriškim knezom v najem, potem pa 1. 1336 avstrijanskim vojvodom; 1. 1351 jim je cesar Karol IV. obojo posest poterdil. Kras je za en del leta 1266 prišel Ugonu Devinskemu v najem, ravno tako gornja Pivka s Premo m; njegovi nasledniki so si časoma še drugi del Krasa do Eeke polastili. Poslednji devinskih knezov Ugon je 1. 1374 svoje posesti zročil v oblast avstrijanskih nadvojvodov, ter se je odpovedal oblasti oglejskega patrijarha. Pazenska knežija v Istri in Metlika v slovenski strani ste po cesarskih podelitvah že 1. 1090 došle v last koroškim vojvodom, krog 1. 1156 pa meranskim knezom; po smerti kneza Otona je 1. 1248 obe knežii podedoval Majnard III., goriški knez, in za njim sta jih imela v delež Albert III. 1. 1279 in Albert IV. 1. 1302. Ko je poslednji knez umeri 1. 1374, je Metliko in Istro zapustil avstrijanskima vojvodoma Albertu III. in Leopoldu III. za dedšino. Ta nadvojvoda sta potem ravno 1. 1374 v Ljubljani zbrala stanove iz Krajnskega, slovenske strani, Pivke, Krasa in Istre: stanovi so se v eno zedinili, in so si zbrali Ljubljano za središče. 17. Jurij Kobo, iz Poljan poleg Kolpe domž, kjer se je narodil 1. 1807. Latinske šole doveršil v Karlovcu, modroslovje in bogoslovje v Ljubljani. Popustivši Gajevo „ilirščino" prestopi k slovenščini, potem ko so začele 1. 1843 izhajati domače »Novice," ki jih je do smerti zalagal z narodnim blagom, s6seb s popisi jugoslovanskih »običajev" in z narodnimi kolikor toliko poslovenjenimi pesmami Poljanskimi, ki so podobne serbskim, itd. Obilo njegovih spiskov tiči tudi v »Slovenskem Glasniku," v »Drobtinicah" in v „Zgod. Danici." Njegova čista in pravilna slovenščina se približuje govorici hervatski. Izdihnil je 1. 1858 v Čatežu. Beli Kranjci. (Odlomek.) V krilu naše mile domovine žive ljudstva, ki so v izobraženosti, jeziku, noši in šegah tako različna, da se ptujec tej razliki dovolj načuditi ne more. Vso pozornost pa zaslužuje zbog svojega odstopa od druzih Kranjcev tisto ljudstvo, ki unkraj Gorijancev in Kočevarjev ob Kolpi od Metlike do Osilnice prebiva. Ko se na Gorijance od Novega mesta prisope in čez ta hrib proti Luži prevague, odpre se vid po Metliški okolici tje do Ogulina, in vedni tovarš, ki človeka povsod spremlja, kamor koli se oberne, je velikanski Klek, skodišče slovenskih čaravnic, ktere po noči tje „na ples letajo," česar vendar v naši dobi noben bolj prebrisan človek več ne verjame. Na desno proti jugu od „Vahte" skoraj do Tanče gore se razprostirajo, štiri ure daleč, vinske gore, in ker solnce precej, ko na zreniku lice pomoli, svoje žarko oko na nje ravn& in jih še delj ko do malih južin živo prepeka, dajejo one tako kapljico, ki vnema kri in zamika serce. Te gore rivajo za svojim herbtom kočevski mrzli zrak nazaj in vežejo Gorijance s hribi, ki iz vojaške meje1) na Kranjsko segajo in Poljane ločijo od Metliške okolice, ktera z gorami obdana, samo proti brovaški meji odperta stoji. Stanovniki so po verozakonu različni nekteri, in teh je največ, spadajo k zapadni, drugi k vzhodni cerkvi; nekteri izmed poslednjih so se pa z zapadno cerkvijo zedinili, obderžavši obred iztočne (grške nezedinjene) cerkve. Ti vsi žive med seboj v pravi kerščanski slogi tako, da bi se drugim bolj izobraženim deželam smeli v izgled postaviti. Oprava (obleka) od kranjske popolnoma razločna, akoravno pri vseh priprosta, ni vendar pri vseh enacega kroja. Tu vidiš okro-glolična rudeča dekleta z bistrimi, večidel plavimi očmi, in ko na ') t. j. iz onega dela hervatske dežele, ki je spadala tedaj, (ko se je to pisalo), še k .vojaški meji" ali .Krajini" (Militargrenze). smeh postavijo usta, vidijo se jim lepi drobni ko sneg beli zobje. Njih čelo krasi parta (šapelj), nakinčana z leskečimi kamenčki, ki so v žolto (rumeno) svilo vdelani in z biseri obdani; in to zahteva; spoštovanje, ker je znamenje devištva. Na glavi nosijo belo pečo, ktere roglji so nazaj priviti in umetno zloženi; bela drobno nabrana rtfbača1) in „rokavi"2), ki pokrivajo modrec in prsi in do pol pasa segajo, na persih z lepo, od biserjev leščečo iglo speti; ti so njih doljna obleka. Verh tega pertenega oblačila pride zabunec, to je bela suknja, ki čez kolena do ribic sega. Take so Semčanke. — Staroverka nosi, kakor Kočevarica, košuljo3) iz celega, brez modreca in „rokavov;" nikoli je ne boš videl brez pregače (zastora), ki je iz volne tkana in umetno .prepisana. Zakonska se spleta v dve kiti, ki po persih visite, in ako je premožna, vpleta desetice in dvajsetice; revna pa vpleta perstane ali kako sliko (podobo), ktera je iz bele kosti lepo narejena. Ta kinč, ki si ga v kite vpletajo, imenuje se vpletki. Na kite na glavi pripne od obeh plati nad ušesi belo pečo, ki po herbtu visi in jo opregačo4) imenujejo. Devica se le v eno kito spleta, ki zadej po herbtu visi, in nosi na glavi rudečo kapo kakor Poljanke. Nogavice imajo pisane. — Dekleta po Poljanah in Kostelu spletajo svoje lase v rudeči kiti, ki jo z rudečimi verbci (trakmi) kot pol klobase od ušes proti verhuncu pripletajo. Zakonske nosijo bele, od prednje plati klekane počele (avbe). Njih nogavice so pisane ter iz volne pletene; pri vseh drugih ob Kolpi pa bele.5) Poljanke, Kostelje (Kostelke), Osilčanke nosijo repove. Enaka razlika je tudi med prebivavci možkega spola: vsi nosijo bele, po hervaško skrojene hlače. Semčan in Kostelec nosita škornje, kar jima prav lepo k hlačam stoji; Poljanci, Viničanje in Metličanje6) nosijo večidel me s t ve (čižme), samo s tem razločkom. — Vsi nosijo po strani na boku pisan torbaček (torbo). Opanki so obutev samo tako imenovanih Vlahov, ki so se na Krajnsko naselili; med Poljanci jih nosijo le tisti, hi v Krajino po tergovini hodijo. To ljudstvo je lepe, terdne, bolj srednje-velike postave. Bojančanje, Marindolci in Zumberčanje so se v te kraje naselili ter govore čisto serbsko-hrovaško narečje; imajo tudi svoje posebne šege in navade. — — ') srajca. — 2) „ošpetelj." — 3) srajco. — 4) Žumberčanke ji pravijo „premetača;" „pregačau ali „opregača" je drugod (drugim Serbom) oboje = zastor (Schiirze). — J. N. — 5) V Metliški okolici (tudi ob Kolpi na kranjski strani) nosile so ondaj Bele Kranjice zgoli erdeče nogovice, ki se pa naglo umikajo zdaj pisanim in belim. — ") Okoličani. Mladi zarod nosi pa že škornje. Ob Kolpi po Metliški okolici govore slovensko narečje. Poljanec in Kostelec se serbsko-hrovaškemu narečju bolj približujeta in izgovarjata vse besede, ktere Krajnec na ec in ek izreka, na a c in ak; p.: tobolac, ustav a k. Kavna gora in Delnice unkraj Kolpe morajo biti krajnska naselitev; tu se sliši govoriti: biva, šva, kakor na Gorenskem. Tudi jih Primorci in Hrovatje imenujejo Krajnce. Med belimi Krajnci je Poljanec najbolj vesel; on malokdaj tiho gre, ampak vselej poje, in dasiravno še precej „krajnsko" govori, vendar so njegove pesmi čisto serbsko-hrovaške. Kdor je serbske narodne pesmi bral, pa Poljance peti slišal, utegnil bi misliti, da jih je Vuk v Poljanah zbiral. Akoravno ženski spol veliko terpi, —• ima vendar veliko pesem, ki jih poje povsod, koder gre. Ako je Poljanka sama, poje sama; ako ste le dve, ena vodi, druga pa prilaga. Ona ne misli dolgo, ktero pesmico bi zapela; kar ji pred oči pride, od tega tudi zapoje. Ako je po letu v košenicah in seno grabi, zapoje, ko je treba domu iti, da jo „drugarice"') slišijo: „Doba došla, da idemo doma, Da idemo kuei2) pevajuči" itd. Ako gre kod sama po gori, daje si serčnost, ter zapoje kako pobožno pesmico: „Moli Boga, rožica devojka,3) Moli Boga, ne boj se nikoga, Kiti se boj Turka nit' ajduka"4) itd. Poljanka je rada zmerom vesela; toda njeno veselje izvira iz mirne vesti in čistega serca; ona ima bolj v čislih svoje poštenje, ko vse drugo blago. 18. Dr. Lovro Toman. Med boljše slovenske pesnike rs pravo pevsko žilo," spada dr. Lovro Toman, rojen 10. avgusta 1827 v Kamni gorici na Gorenskem. Zveršivši latinske m modroslovne šole v beli Ljubljani poprime se pravoznanstva na Dunaju. Že drugo leto (1849) prišle so njegove navdušene pesmice „Glasi domorodni" v Ljubljani na svetlo. L. 1852 stopi v deržavno službo in se poroči drugo leto s pervo pisateljico slovensko, Josipino Urbančičevo (Turnogradsko). ') tovari.šice. — 2) „Kuči" ali „doma" = domov (domu). — ') dekle. — 4) razbojnika. Slovensko Berilo za VIII. gim. razred. 6 Resneje postane odvetnik v Radoljici in v Ljubljani. Posebna zasluga Tomanova je, da je (1. 1863) prvi izprožil ustanovitev „Matice slovenske11 ter jo tudi obilo obdaril, predno ga je zadušila prenagla smert 14. avgusta 1870 v Rodaun-u blizu Dunaja, kjer je bil tedaj poslanec v deržavnem zboru. Zarad teb in drugih zaslug izdala je „ Matica slovenska" 1. 1876 njemu na častni spomin posebno knjigo pod naslovom: „Dr. Lovro Toman" (Tomanovo življenje popisal Andrej Praprotnik). Ta spomenica ima v sebi tudi pesniško ostalino pokojnikovo. Tomanove pesmi so polne ognja in miline; jezik mu je navzlic kaki »slovnični pegi" — čist in lepo zvoneč. a,. Človek brez 1. Kar drev<5 brez zal'ga cvetja, Brez klasovja lepo žito; Kar je ladja brez zavetja Gnana v jezero serdito; 2. Kar planjava je pobita Od vremena, toče sile; Kar je dan brez solnca svita, Kar je noč brez lune mile; 3. Kar polja brez rdi cvetečih Brez sneg£ naj više gore; Kar devica brez rudečih Lic, čistosti jasne zore; rodoljubja. 4. Kar podložni brez povelja Brez očeta so sinovi; Kar nebesa brez veselja Brez vladarja vsi svetovi; 5. Oj, to človek brez iskrene Je ljubezni domovine, Ki, če žalost jo zadene, Zapusti jo, da pogine; 6. Jo izdaja, zaničuje — Le za ptujstvo moč potrosi, Ki ni vreden da varuje, Da ga v sebi dalj' še nosi. Moje 1. Kdor bere moje pesmice Naj misli, da so rožice, Ki bodo lepše razcvetele Od sebe slajši duh puhtele, Ko gnale bodo cvetnice. 2. Kdor bere moje pesmice, Naj misli, da so tičice, Ki bodo više gor zletele, Ko bodo krasneje imele In urniše perutnice. b. pesmice. 3. Kdor bere moje pesmice, Naj misli, da so kapljice, Ki bodo vkupej zašumele, Naprej, naprej kot val hitele, Ko zderejo zatornice. 4. Kdor bere moje pesmice, Naj misli, da so iskrice, Ki so se v mladem sercu vnele. In bodo žarneje gorele, Ko vplamijo jih sapice. 5. Kdor bere moje pesmice, Naj misli, da so samčice Zaperte skoraj ovenele, Ker rev'ce niso smele Zapeti 'z skrivne izbice. 6. Kdor sliši moje pesmice, Naj misli, da so stranice, Ki bodo vedno glasno pele, Čast, slavo materne dežele, Sloven'je, drage ljubice. 19. Anton Janežič. Marljivi bčeli podoben je bil ta verli Slovenec, rojen v Lešah na Koroškem 19. dec. 1828, — na posled učitelj na Celjovški viši realki. Že 1. 1848 spiše slovnico: „Leicktfasslicher Unterricht in der sloveniscben Sprache" za Nemce. Do 1. 1849 sestavi s pomočjo nekterih mladih prijateljev nemško-slovenski ročni slovar, ki je izišel 1. 1850 v Celjovcu, a drugo leto tudi slovensko-nemški del, (ki ga je za drugo pomnoženo izdajo 1. 1874 po smerti pisateljevi priredil J. plem. Kleinmayr). Od 1. 1850—1853 uredoval je A. Janežič lepoznanski list „Slovensko bčelo;" 1. 1852 priobči »Cvetje slovenskega naroda* (narodne pesmi); 1. 1854 izide njegov »Glasnik slovenskega slovstva." — Istega leta posloveni Schmidov , Zgodovinski katekizem in izda »Slovensko slovnico" s pregledom slovenskega slovstva. Od 1. 1858 do 1868 vredoval je lepoznansko-podučni časnik: ^Slovenski Glasnik," dušno zbirališče tedanjim mladim pisateljem vsake verste. Med tem je izdal (1. 1860) zabavno knjigo »Žarnico," 1. 1861 pa »Cvet slovenske poezije." Drugo leto nato začne izdajati ,Cvetje iz domačih in ptujih logov." L. 1863 in 1864 spravi na svetlo svoje predelane »Slovenske slovnice" drugi in tretji natisk; 1. 1865 in 1867 pa „Cvetnik" (berilo za slovensko mladino) itd. Dne 18. septembra 1869 ustavi prerana smert neutrudnemu delavcu vspešno delovanje na književnem polju domačem. Zarad tolikih zaslug postavila je dražba sv. Mohora svojemu pervemu tajniku krasen nagrobnik. Posebne hvale vredna je njegova »Slovenska slovnica." Obveljale so v njej „n<5ve" ali po-pravem stare oblike -om, -oma (namesto -am, -ama) za moški in za srednji spol v vseh dotičnih „sklonih" ali padežih, — dalje v množinskem toživniku (acc.) za vse tri spole »nje," »je" (namesto: „njih," „jih"); tako tudi v edninskem toživniku za srednji spol „nje," „je" (namesto: .njega," „ga"), premda si je večina Slovencev z drugimi Jugoslovami vred priljubila nove oblike. To ravnanje svoje opravičuje J. v predgovoru „k drugi izdavi" z naslednjimi besedami, ki nam kažejo tudi njegovo pisavo: »Namenjena je pričujoča slovnica sosebno mili slovenski mladini za šolsko rabo; v svesti pa sem si, da je tudi noben drugi Slovenec ne položi iz rok brez vsake koristi. Jezik, v kterem je pisana in ki ga uči, je prava čista slovenščina, posneta po ljudski govorici vseh Slovencev ob Savi in Dravi, ob Soči in Muri; prezerlo se ni nobeno narečje, ktero še hrani kako dragotino starega čistega blaga. Skoz in skoz mi je bila vodnica danešnja beseda našega naroda, svetovavka v dvomnih rečeh pa starša slovenska pisava in stara slovenščina, od ktere še le dohaja sedanji besedi luč in svitloba; dajala se je torej prednost vselej tistemu pravilu, tisti obliki, ki ima korenino v stari slovenščini, pa nam še dan danes živi. — Vsakemu pravilu so dodjani v pojasnjevanje nekteri izgledje, vzeti iz bogatega zaklada narodovih prislovic ali nabrani po spisih najboljših slovenskih pisateljev, ker se take iskrice narodovega uma najrajše primejo mladinskega serca. Blagor mu, komur se vrastejo v misel in serce, da mu svetijo po poti skozi življenje." 20. Miroslav Vilhar, nekdanji graščak na Notranjskem in »pesnik-skladatelj" slovenski, rojen 1. 1818 na Kalcu, vglasbil je nekoliko svojih pevskih proizvodov sam, a nekoliko so jih drugi tako ugodno, da so se ponarodile nektere izmed njegovih »Pesmi," ki so prišle z drugimi vred na svetlo v Ljubljani 1. 1860. Uže 1. 1848 izišla mu je bila spevoigra „Jamska Ivanka." Po »Slogi" je razglasil burko: „Slep ni lep." Leta 1865 pa začne izdajati zbirko svojih glediških iger (izvirnih in poslovenjenih) ter jih izda s časom šest zvezkov. Izdaval je tudi »Slovenski koledarček" itd. Izdihnil je 6. avgusta 1871. — Beseda mu je olikana, in čisto narodna. Po njegovih „Pesmih" (1. 1860) prišla je tudi jeziko-znanska znamenitost na dan, da se nahaja po nekterih notranjskih krajih: v Senožečah, na Pivki, na Krasu itd., pa tudi po Istri še dan danes tako imenovanih »ponavlje-vavnih glagolov, kakoršni so: koševati (kositi), bruševati (brusiti), hodevati (hoditi) itd., ki so po drugih slovenskih krajih potihnili že davno s ponavljavnem glagolom »bivati* vred, ki je v Senožečah, na Krasu in tudi na Pivki še čisto v navadi med prostimi kmeti. Od dne dobe posnemajo to rabo tudi nekteri drugi pisatelji slovenski. Na goro. 1. Na goro, na goro, Na sterme verhe Tje kliče in miče In vabi serce. 2. Na gori cvetice Najzalše cveto In tiče preljube Najslajše poj6. 3. Nad mano na gori Je svobodni dom, Iskal ga in naj del Bliz neba le bom. 4. Na gori pod mano Oblaki vise, Nad mano višave Bleščijo vedre. 5. Na svobodni gori Ni zemskili nadlog; Nad mano, pod mano, Krog mene je Bog. 6. Tedaj le na goro, Na sterme verlie! Tje kliče in miče In vabi serce. 1. Bival na zeleni lipi Nekdaj ščinkovec je mlad; Skakal je po senčnih vejah In prepeval serčno rad. 2. Lipa ga je bolj ljubila, Kakor druge tiče vse; Vejo mu je odločila Naj si plete gnjezdice. 3. Ko so tekli pervi časi, Lipi je hvaležen bil; Komaj pride tretje leto, Že prederzen je grozil: 4. Vejica, na kteri gnjezda Pletel sem že tolikr&t Ni več tvoja, ampak moja; Moj je les in cvet in hlad. 5. Lipo to do serca zbode, Strese gnjezdice mu z vej; Brez zavetja mora tiček Iz domovja iti zdej. 21. Simon Jenko. Pravim, izvoljenim pesnikom slovenskim (naslednikom Prešernovim), prištevajo tudi Simona Jenka, ki se je rodil' na Podrečem blizu Mavčič 27. okt. 1835. Pervih šest latinskih šol z vršil je od 1. 1847/48 do 1. 1853 v Novem mestu, kjer je skerbel za-nj stric o. Nikolaj Jenko. Po stričevi nesreči (slepoti) in odhodu v Kamnik, dodela mladi Jenko sedmo in osmo šolo v Ljubljani. Na Dunaju se poprime najprej modroslovja, ali že drugo leto (1857) prestopi k pravoznanstvu. Po mnogih terpkih urah, ker si je moral na Dunaju sam skerbeti za vsakdanji kruh, doverši vendar pravoznan-ske šole in opravi, vrnivši se z Dunaja 1. 1863 domov, srečno pervi strogi izpit, potem ko je bil v Ljubljani 1. 1864 po pervih bridkih skušnjah na posled podatnega založnika našel svojim pesniškim umotvorom, ki so prišli zbrani na svetlo z letnico (1865) pod napisom: „Pesmi." Zložil Simon Jenko. Ali predno doseže svoj namen, uterga se njegovemu težavnemu življenju nit . v Kranju 18. okt. 1869. — Kakor vsem slednikom Prešernovim, tako je i temu čislanemu pesniku beseda jasna, vzvi-šeno-narodna in pravilna, — pesemska oblika izborna. Poleg slavnega Prešerna počiva S. Jenko na pokopališču Krajnskem, kjer so i njemu prijatelji in častitelji postavili dostojen spomenik. a. Zaklad. „Le hitro na delo roke! Pod sivo to skalo leže Veliki, neznani zakladi Rumenega kupi zlata I belega čudo srebra V globoko zakdpani kadi. Marija, ki srenja te ta Dobrdtnico milo pozna, Nam bodi nocčj pomočnica! Ce dvignemo srečno zaklad, Pa kakor je koli bogat, Od vsega ti bo polovica." Tako prosi i kliče drh&l, Poprjme kopaj e se tal, Z lopatami, s krampi pritiska. „Ze nekaj zvenčf pod zemljč, Le zdaj še udarim krepkč!" I suho zlato se zabliska. »Okoli železne kadi Vrzimo debele vrvi, Da v zemlji posoda se gane, Na desno, na levo še stran Kopijimo, da zdajci na dan Bogati dobiček nam vstane. Kopali na vsako smo plat, Otvezena silna je kad; Zdaj vprimo, tiščimo, vlecimo! Če sleherni počil bi ud, Obilo poplačan bo trud, Saj vemo, zakaj se potimo." Močneje vsakteri se vpre, Da kad se zaziblje, zmaje, Ter dviga se, dvigne, ustavi; Pa sila pomndžena vsa Potegne na ravna jo tla, Na trato jo varno postavi. „ Al kaj, ko panaše vse ni! Bedaki, neumneži mi, Storiti enako obljubo! Čemu bo Mariji zlatč, Devici prečisti srebr<5? Molitev le jemlje za ljube. Zatorej bolj pametno bo, Med nami bogato blagtf Pravično naj bi se delilo Pa groza! odpre se prepad I kad jim požre i zaklad, Delitve več treba ni bilo. t>. Korak v življenje. Serce trepeče Od hrepenenja, V šumni vertinec Sili življenja. 5. Stopil na ladij 15. Tudi bi eno Jadral za srečo Nerazjasnjeno. Morje lažnjivo, 10. Kje so bregovi! 20. Grozna širjava, Grom i vetrovi — Zije slapovje, Kjove peneče, Barke razbija, V brezna jih meče. Zvezde prijazne, Pot mi kazite, Srečni vetrovi, Čoln mi vodite! 22. Anton Umek (Okiški). Ta plodoviti pesnik, rojen na Okiču (naKranjskem)12. junija 1838 zlagal je, ko je bil še dijak na Dunaju, premarljivo različne pesmi, posvetne in pobožne, ter jih priobčeval pod imenom »Okiški" časnikom slovenskim. Nadarjen je bil njegov- znani slavospev pokojnemu misijonarju slovenskemu Ig. Knobleharju, pod imenom: „Abuna Soliman." Izbrane Umkove pesmi izišle so v Janežičevi zbirki: »Cvetje iz domačih in ptujih logov" 1. 1865. Drugo leto postane Umek učitelj gimnaziji Celovški, kjer je razlagal poleg gerščine in latinščine tudi slovenščino; pa izdihnil že 15. julija 1871 ter dobil po svojih častilcih lep kamen na gomilo. Očita se temu pesniku »prevelika enoterost"; vendar mu treba priznati vzvišene misli, ki jih podaje v lepi, snažni posodi. Spisal je tudi nekoliko spiskov v nevezani besedi. Po njegovi smerti obelodanila je „Matica sloven." v Ljubljani v »Letopisu" 1. 1872—1873 njegov slovenski prevod francoske povesti »Pavel in Virginija." Mladeneč in Vila. 1. Mladenču na lice zarja posije, Neznana iz spanja predrami ga moč In urno žene iz temne samije Med gozda zelenega rosnato noč; Zagleda zbujene pomladi življenje In močno mu serce navda hrepenenje. 2. Mladike ovijajo lučice zlate, In hlad ljubeznjiv po zelenji šumi, Po zraku se zibljejo trume krilate, Preradostno petje po logu doni, Ter bunčice pisano cvetje odpira. Napaja mana in rosa ga spira. 3. Mladenča prečudni občutki budijo, Ko vidi sukanje pomladnjih stvari, Ko sluša sladkih glasov harmonijo, Luč gleda, ki v sinjih višavah gori. Pomembe skrivnostne ne ve razjasniti, In v tesnem okrožju ne vč kaj storiti. 4. Kar zdrami ga šum po gladki stezici, In boginja Vila poda mu rok<5; Ovenčano čelo se sveti devici, Počisti z besedo ga rahlo ljub<5. „Kaj gledaš zamišljen pomladnje življenje, Ne veš, kaj pomeni srca hrepenenje? 5. Pobrati z nebeško se harmonijo, In celi ti svet presladka bo last, »Neskončnost vesoljna"1) ti bo v domačijo, Vse veke razlegala tvoja se čast. Dan beli ti zgodnja je zarja rodila, Noč temna te nikdar ne bode zakrila. 6. Kraljestvo je moje na jasnih višavah, Cisteje ko tukaj neb<5 se žari, Podložnike zbiram pa v hladnih nižavah Ne brani, mladeneč! se pevske časti, Podajam ti liro in radostne strune, Vse serca naj petje mogočno presune!" 7. In boginjo skrije jasna višina, Ostane mladenču pevska last ') V pervi objavi (kakor v poslednji kitici): „vesoljnost neskončna." „Vesoljnost neskončna" mu je domovina, Razlegala večna se bode mu čast, Ki giblje po strunah prste krilate, Z veseljem napaja sestre in brate! 23. Valentin Orožen. Pod napisom: „Val. Orožnovi spisi" prišli so 1. 1879 v Celjovcu na svetlo pesmi in drugi spisi, ki jih je po pisateljevi smerti zbral in priredil Mih. Lendovšek. — Narodil se je Val. Orožen 81. januarja 1808 na Sevnem pri Št. Jurju na Štajerskem, postal 1. 1835 duhovnik, umeri 4. maja 1875. Njegove preproste, a serčne in živahne pesmi prijele so se tudi slovenskega ljudstva po Štajerskem; priljubile pa s časom i drugim Slovencem, vzlasti: „Kje so moje rožice," „Merzel veter tebe žene" itd. Najrajši je popeval ta pesnik tudi sam svoje popevke, med kterimi je pa več poslovenjenih, naj si to ni povedano pri vsaki posebej. 1. Merzli veter tebe žene Ljuba2) lastovka od nas, Ki znad lipice zelene Si mi pela kratek čas! Vsako jutro, tička moja! Rano si prepevala, Vsako noč je pesen tvoja Sladko me zazibala! Lastavici slovo.1) Tja naj veter te zavije, Tam prijatelj moj živi, Oh povej mu, da ga ljubim Ljubim kot svoje oko, In zvestobo mu obljubim, Dokler serce živo bo. 2. Kadar koli si zletela V svoje majhno gnjezdice, Vsakokrat si mi zapela Milo pesem v serčice. Zdaj pa iz zvonika line Zadnjo pesem žvergoliš, Ker čez hribe in doline V tople kraje si želiš. 3. Tja, kder toplo solnce sije, Kjer nobene zime ni, 4. Zleti tudi ljubeznjiva V ono majhno mestice, Mile solze kder preliva Serce moje sestrice ; O povej ji, ljubka mila, Da vse dobro ji želim, Da ljubezen ni minila In ne bo, dokler živim. 5. Blizo mesta vertec zali, Išči griček ograjen, V njem ti najdeš grobec mali Z rožicami obsajen; ') Po novi izdaji (Lendovškovi). — 4) »Drobna" (klein, niedlich) čita se v izvirniku po narodni šegi: „drobne tiče." V čemi zemlji tam počiva Bratec ljubi bratec moj; Tička moja ljubeznjiva Lepo milo tam zapoj. 6. Tak pozdravljaj v ptujem svetu Moj'ga serca ljubčike, In o pervem mladem cvetu Zopet k meni verni se! O da b' cvetje mlad'ga leta Skoraj se prikazalo! Oh, znabif pa bodeš vjeta, Videti te več ne bo. — 7. Zdaj boš zapustila mene Oj, kak' serce me boli Merzli veter proč te žene, Pojdi, kjer te veseli! O, da mi ni perje dano, Rad, o rad bi spremljal te; Pa v ledovje zakovano Moje revno serce je. 24. Ivan Tušek. Znameniten je ta učeni Slovenec vzlasti zato, ker nam je ustanovil imenstvo (terminologijo) za rastlinstvo ter spisal te verste pervo knjigo, ki je 1. 1864 v Celovcu izišla pod napisom: »Rastlinstvo. Prirodopis za niže gimnazije in realke" (po A. Pokorny-ju), nato predelal Rossmasslerjevo knjigo: »Štirje letni časi" (v Ljubljani 1867) in poslovenil Schodlerjevo »Botaniko" (1875). Izdal je 1. 1872 tudi »Niže merstvo" (die niedere Geometrie). Več njegovih manjših basnoslovnih spiskov nahajamo v »Slovenskem Glasniku." »O čarov-nih zeliščih" (1863) in drugih iz narodnega basnoslovja. Rojstni kraj mu je bil Martiniverh pri Selcah (nad Loko), kjer se je narodil 13. septembra 1835. Po doveršeni preskušnji iz fizike in naravoznanstva učil je najprej (1. 1860/61) na Dunaju, in to na viši realki Schottenfeldski, potem do 1. 1871 pa na viši realki Zagrebški. Od ondi je prišel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je taj-nikoval tudi »Matici slovenski" in umeri v svoji najlepši dobi 10. marca 1877. Kaj si pripovedujejo od oža.<) Ož je kača, dolga got grabljišče, in stanuje pod hišnim zidom, pod ognjiščem ali vsaj blizu hiše. Domačim ne stori nič hudega, je njih največi prijatelj, varuje hišo nesreče in se igra z otroci. — Opoldne je vzela gospodinja južino iz peči, pustila pak lonček jedi pri žerjavici. Ljudje so odšli na delo. Ož prileze izpod ognjišča v peč in poje, kar mu je pripravila gospodinja. Zvečer pride gospodinja kurit za večerjo, ož izleže iz peči, in izgine počasi pod ognjišče. Pri eni hiši so bili enkrat prilezli vsi oži na njivo k že- ') Po sedanji pisavi: ... ob ožu (namesto: »o ožu"). njicam. To ne more biti nič dobrega, mislijo si ženjice. in gredd domu. Res, kar zagledajo, kako je švigal iz dimnika ogenj, kterega so po sreči še pogasiti mogle! Stala je hiša na samoti ne daleč od potoka, ki teče po dolinici. Uro hoda ni bilo hiše na nobeno stran. Na ve rtu blizo hiše je stala posamna z germovjem obdana skala, ki se je gotovo nekdaj privalila bila s hriba. Imeli so pa tudi pri hiši edinega sinka, ki je prosil vsak popoldan kruha, in potem šel, da nobeden ni vedel kam. Materi se je jelo čudno dozdevati to, posebno ker brez kruha se ni ganil nikoli od hišnega vogla. Mati povedo to očetu, in oba skleneta, gledat iti, kam da sin hodi. Gresta za njim, in prideta do velike skale, ki je stala na vertu. Tu ga vidita, kako je sedel in drobil kos kruha, sam ga jedel in ga dajal tudi ožu v usta, ki mu je v roč zvit na kolenih ležal, glavo kviško derže. Oče priskočijo, in oža ubijejo; sinček pa začne jokati in tožiti očetu: Zakaj ste mi ubili mojega tička! Ni se dal potolažiti, hirati je jel, in kmalu je tudi on umeri žalosti. 25. Fr. Svetličič. Rojen 2. apr. 1814 v Spodnji Idriji, za duhovna posvečen 1. 1839, s časom župnik v Sorici in Godoviču, na posled živel v pokoju na Razdertem in v Ljubljani, kjer je sklenil 22. febr. 1881. Obilo njegovih lepih pesem razglasile so „Novice" in „Slovenski Glasnik." Posebno se čislajo njegove pripovedne pesmi, dosta spretno zložene po narodnih pravljicah. Zvest prijatelj zdravilo življenja. Kot perve dni rudar brez luči v jami V kateri solnce nikdar ne posije V temoto večno, ki votline krije, Izdelane pod rudnimi gorami, Izvedeti zastonj se trudi, mami: Kje rešnji pot na beli dan se vije, Kje kteri delavec na sveder bije, Kje strašno brezno zeva pod nogami: Tak, komur sreča ni prijatla dala, Zvijače tega sveta niso znane, Po njem miru iskaje revež lazi. Ki v ternje ga je steza pripeljala, Pred njim še prav prav svitla ne postane Ko v novih rev goščave že zagazi. 26. Jos. Ogrinec. Sluje ta pisatelj (roj. 5. apr. 1844 v Podgorju pri Kamniku) vzlasti po izbornih naravopisnih izdelkih. Dvoršivši gimnazijo v Ljubljani 1. 1864, odpravi se (dve leti nato) v Zagreb, kjer je pohajal pravoslovno akademijo; ali uže v jesen 1. 1866 prejde na Dunaj ter se posveti ondi na vseučilišču naravopisju; pa mu se je silno trapiti zbog prevelikega uboštva. Po raznih književnih opravilih, s kterimi se je bavil pozneje tudi v Ljubljani in drugod, postane 1. 1872 suplent na gimnaziji Novomeški, a drugo leto v Vinkovcih na Hervatskem, kjer ga 1. 1878 poterdijo za pravega gimn. učitelja. Pa uže 13. maja 1879 zateče ondi mladega, premarljivega moža grenka smert. Ogrinčevi „obrazi iz narave" (v „Slovensk. Glasniku" 1. 1868 in v „Zvonu" 1. 1870) spadajo med najboljše naše spiske te verste. Spisal je O. tudi izvirno veselo igro iz domačega življenja: „V Ljubljano jo dajmo," ki je izišla v .Slovenski Taliji" 1. 1868, njegov slovenski prevod Raimundovega „Zapravljivca" pa 1. 1871. Poleg več drugih rokopisnih prevodov njegovih hrani dramatično društvo" Ljubljansko tudi njegovo izvirno glumo (Posse): „Kje je meja. * ? Mnogo manjih spiskov Ogrinčevih je raztresenih po različnih letopisih in časnikih slovenskih. „0brazi iz narave." Na razhodu. Kaj pa je vam, ptice preljube, da zdaj tako na naglem vse molčite? Ti slavljeni slavec, ki si tako sladko prepevšje v pomladi navduševal mladeniča ter narekal mu gorko, premilo pesem, kako merklo posedaš zdaj med berstjeml Ti veseli skerjanec, ki si za zgodnjega povzdigoval serca, kako sanj&vo čepiš zdaj ob grudi zemlje! Ti ljuba prepelica, ki si za večernega hlada tako glasno klicala kmetiču v vas, kako poterto se vtikaš v razor! Ti naglokrila lastovka, ki si bila ponižni kmetski hišici pod nastrešek nanosila gnjezdice, — kako nemirno in hlastno smukaš se svojo mlado zarejo okolo bele, vaške cerkvice! In ve prijazne tovarišice vse, od živahne penice, ki je drobno žgolela v germu, pa do plenolovne postovke, ki se je vozila po zraku, ve, ki ste bile iz tujih krajev priromale k nam, gnjezdit pri nas ter se svojim prijetnim, neutrujenim prepevanjem oživljat naše polje, gozde, ledine in podnebje, ter vedrit in razveseljevat nam serce, kako tožno in medlo zdaj pomolkujete vse! Vem, merzel veter povleka po rujaveči ravnini; gosta jesenska megla niže in globje lega v doline, da solnce rudi samo verhove goram; žetev je s polja, žito v predalih; po njivah moli samo bodoče sternišče; povsod je tako prazno! To je: ptice se n&dejo, da se bliža čas, ko bi morale hudo prezebati in stradati. In hipoma začno sanjati o milejši domovini, kjer je z živežem miza bogateje pokrita. In zbiraje se v čete vzdi-gavajo se tudi že v ozračje, pa se zopet pospuščajo nazaj doli, kakor bi jim vendar pretežko bilo, da bi se ločile od prijaznih, priljubljenih jim krajev, kjer so skozi jasno poletje tako mirno prebivale in gnjezdile. Ali mahom se jim iz srede začuje glasen klič za znamenje na odhod. In krilati pevci se z lahka požen<5 više in više v zrake. Kmalu leteč proti jugu potegnejo se v tanki in dolgi čerti dalje, da se pozornemu očesu vidi, kakor kak pomenljiv pomišljaj na prostrani, nebeški poli. In dalje ter dalje lete čez potoke in reke, čez gore in dole, da, čez široke dežele, čez sinje morje! Tačas se stoži tudi človeku nekateremu; duša mu skoperm od sladko-otožnih, hrepenečih želja. Povzdignil bi se rad, kakor ptiči v zračne višave, in plaval za njimi, za njimi — Bog ve kam tja v tuje, neznane, vzorne daljave, da tamkaj pozabi bridkih prev&r, katere je bil tukaj doživel, da si tam ohladi rane, ki ga tukaj peko, a ne minejo ; da onda morda najde tisto, kar mu tu skromna domovina prikriva. To se ve, da tak, oziraje se za ptičjim vlakom, ne misli na težave in nevarnosti, kakoršne prete popotnim. Malo je namreč ptic, ki potujejo samo po dnevi; večina jih tudi po noči dalje vesld brez spanja, brez počivanja! In koliko je to potovanje, kak<5 čudovito! Kaj je, ki tem pozračnim bivalcem kaže tir, po katerem gotovo prispevajo do zaželenega smotra? Kaj jih uči reda, katerega se potoma tako pravilno derže? Tu nahaja ubogi človek, ki ima pamet in um, samo reven izraz, da odevdje ž njim svojo nevednost more samo reči: to je nagndtje! O, ta nagib pak je t&k, da lehko pogreša vsak kompas in vse pre-računjevanje. Tu je meja, preko katere tudi najbistroumnejši naravoslovec ne nahaja nobene bervi. Brez ptičjega žvergolenja ostra zima poteka. Samo malo pri nas ostalih ptičev si išče živeža po samotnih tirih in gazeh; ali časi, ko zlasti hudo zmerzuje, priletujejo k našim stanovališčem in prijazno pokljuvavajo na okna: „ljubi človečki, odprite nam; zelo nas zebe in lakota muči!" Ali kmalu se zopet ljuba pomlad povračuje, in ž njo tudi preljube ptice. Juh! zopet je veselje v vasi, ko se nenadoma perva lastovka čivljaje ovija okolo pohištva. Otroška pobožna vera jo blagoslavlja in varuje; saj treščilo bi jim v sleme, kjer bi lastovko gonili od hiše ali jej razmetavali gnjezdo. —• Kmetic, pokladaje si žuljavo dlan pred oči, gleda kvišku, ako bi mogel po ptičjem priletu posneti: ali bode letina slaba ali dobra? Nesrečnik, bolnik, tudi ta čuti, da s povračujočimi se pticami prihaja tudi pomlad, ki milo tolaži in se sladkim upanjem blaži, ki tudi največjemu ubožcu lajša težave. Vendar pticam na gerških, na laških, na španskih in celd na afrikanskih obalih — kedo jim naznanjuje, da pri nas se iz nova pomlaja? Neka temna slutnja, neki notranji čut, ta je, ki jim tačas veleva: kvišku, odpravite se na daljni pot! In koliko pripovedovati bi nam mogel vsak teh malih popotnikov! — pripovedovati, da je prepeval pač preko prelepih in vonjavih travnikov, ki se dozdevajo pravi pozemski raj, v katerem bi samo ljubezen imela svoje svetišče — a tudi tam človek sovraži človeka, brat brata preganja, povračuje se prijateljstvo z izdajalstvom, ljubezen z nezvestobo; po tihih bregovih in verhu stermih gor, kjer se zdi, da se edino noč bori z dnevom — tudi po njih se je razlegal že morilčev hrup; tudi tam je mnog skriven grob; ob samotnih vodah in bistrih potokih ki so tako čisti — tudi tisti so bili že rudeči, rudeči od človeške kervi! Pripovedoval bi lehko, kako je komaj ubežavši neprestanemu človeškemu zalezovanju v tistih krajih, koder kraljuje tudi samo strast, zavist in sebičnost, potem potoval morda preko širnega morja. Morje je bilo burno in viharno: drevili so ga grozni valovi. In že pešajoč bi se bil skoraj ščenil v peneče vodovje, kakor toliko obnemoglih sopotnih tovarišev, — kar je v najizkrajnjejši sili zagledal ladijo ter na nje drevcu je varno počival. A pod njim so brodniki v smertnem strahu molili in na vso moč si prizadevali, kako bi topečo se ladijo oteli pogube. Kar v tistem trenotji se navskriž razkrehne in grozni valovi so jo požerli njo in vse. On sam je zletel' dalje in srečno prispel do kopnega. In tu zopet prepeva vesel: a človek tukaj in tam svojemu bližnjemu in sebi življenje greni se svojo pregreho; ve to — vendar nij nikjer boljši! 27. Fr. Cimperman. V beli Ljubljani ugledal je ta hvale vredni pesnik nove dobe beli dan (3. sept. 1852); ondi mu je — mlademu osmošolcu — prerano ugasnila tudi življenja luč (30. maja 1873). Njegove, ugodno ubrane pesmi, polne lepih misli v čisti obliki, zbral in priobčil je njegov starši brat pod napisom: „Pesni, zložil Fran j o S. Cimperman, uredil in izdal Jos. Cimperman." (V Ljubljani 1874). Materi. Kako bi vendar tdžil, mati, Da človek sem nesrečen jaz, Dokler mi ljubo sije zlati In ljubeznjivi vaš obraz! Kje hočem si iskati veče, Kje slajše radosti dobim? Saj vi ste solnce moje sreče In druge več si ne želim. Bogastvo neizmerno vi ste, Vi moja ste naj višja čast, Besede sladke vaše, čiste, Daj6 kreposti v serci r&st. Kak6 pa vernem kdaj dobroti, Ljubezni vaši in skerbem? Po vaši bodem hodil pdti In vdan v ljubezni vsem ljudem. „„Oj, sin, ti limeš mater svojo In mati ume te sinu, Lastnost zdaj vidim blago tvojo, Ki čast bo mojega rodu. Bog takega naj te ohrani, Da ti ne zmoti nič serca; Veselje moje, sin, ostani In svet naj v dobrem te pozni Rokd ti položim na glavo, In blagoslov ti podelim, Da varuješ si dušo zdravo, Na svčti sreče najdeš z njim. To sreča materi je draga, Da dober sin pri nji živi; Oh, dober sin in mati blaga Na sveti redko se dobi."" „Naj mati, smem vas še objeti, Na serce stisniti vesel, Saj, kar ljudij na vsem je sveti, Do vas v ljubezni bom objel!" 28. Jovan Vesel-Koseski. „Glosa." 1. Ko mi v glavi pusta prede, Ktera v družbi zagreni, Al se v skladbi mčra zmede — Polje žita rodovitno, Se v oči mi lesketa Pridnost vidim tam očitno Kmetovavca marnega Z dvojco vpreženo kopitno. V a 1 j a v e c. Brez napake petje ni — V leta mlajše vpiram glede. Krasno z barvo vsim očitno Lepšam zdaj no dobo sitno; Prazne marnje strogo sodim, Bližno, daljno tak prehodim Polje žita rodovitno. 2. Krasno v pervi desetinki Je stoletja tega teklo, Krajši bili so ovinki, Ker je kaj se v družbi reklo, Ucbi vdani pridni sinki. Mlada lepa deklica Je k molitvi rada šla; Kak je to prijazno bilo, Sercu živo govorilo, Se v oči mi lesketa. 3. Zdaj je v gradu1) vse drugači, Pravijo, to omika je, Un se krivi, ta se pači, Vse na vid, le zdenju vse, Pravo pak s pet6 se tlači. Samo v kletih lepo klitno Cvetko gledam, pridobitno, Nevenljivega korena, Krasno rasti in plemena, Pridnost vidim tam očitno. 4. Vsak se giblje, vse je živo Kok pod pazho zreti ni, Mlado, sredno, staro, sivo, K opravilu vse hiti, V log na travnik, žitno njivo. Zreti to le, rajska sla! Delo čisla srenja vsa, Knez, grajšak, posestnik mali Podpiraje glasno hvali Kmetovavca marnega. 5. Ta obrača se prijetno, Gladko teče mu spod rok, Hiša zdelana umetno Zanj je radosti iztok. Zimsko stanje, ne poletno, Ko pospravi skerbovitno Vse pod streho blago žitno, Speši zraka brazdam dati Ter na novo preorati Z dvojco vpreženo kopitno. Vojaška. 1. Kaj bliska se v jasnem, kaj votlo doni Pred nami na levi, na pravi? Od sela do sela v okrogu veršf, Kot jeka v zaperti dobravi. Orožje se sveti, vojaški je šum, Nabira se čuda okinčanih trum. Vitezi cenjeni! Kam ste namenjeni, Kaj vam zažiga v obrazu pogum? 2. Mi čversti Slovenci smo, gremo na boj Za pravdo, za dom, za cesarja, ') Tu „gradu s srbo-hrv. pomenom: .mesto." Zakonu domačemu viteški roj, Protivnemu groza viharja. Obraze bojari nam hrabrosti blesk, Desnica, če vdari razruši ko tresk; Ude trum ločimo, Grade naskočimo, Tabor pred nami drobi se ko pes'k. 3. Podravske, posavske planjave so nas Iz krepkega jedra rodile, Neplašba, sloboda, premaga tačas So tri rojenice nam bile. Železo nam perva je dihnila v dlan, Sloboda domovja naročila bran, Zmaga le gledala, Nekaj povedala, Slišali boste, če bliža se dan. 4. Naj bo ko listja sovražnika broj, Ko trave po gorah slovenskih; Serdito razkačen pripelji ga v boj Sam vojvoda brezdnov peklenskih: Ce terdega snopja skerbi te nasad, Mlatiče slovenske povabi na mMt; Eadostno vrisnejo, Krepko pritisnejo, Udrijo serčno, ne štejejo klad. 5. Nabita je risan'ca, oster je meč, Obilno v kartušu je blaga V junaškemu sercu poguma še več, Na vraga, o bratje, na vraga! Stoleten raztergati v migljeji hrast, Je dana nevihti gotova oblast, Hujše mi planemo, Urniše zmanemo, V prah jo spremenimo vražno pošast! 29. Zmaj Vukotin. Pripovedka z otoka Krka. Zapisal J. Ter d in a. Zmaj Vukotin je delal nekdaj strašno škodo ljudem in živini, požiraje cel<5 ladije in vozove. Po suhem in po mokrem je divjal, Slovensko Berilo za VIII. gim. razred. 7 da ni bilo nobenega zavetja pred njim. Ko pa so jeli cerkve zidati in so zvonovi zapeli, prevzel ga je tak strah, da je pod Velebit šinil; ali tudi ondi ga zvonjenje preveč nadleguje; rad bi spet na dan prišel in dalje pobegnil, pa ne more. Še le takrat se bo to zgodilo, ko ne bo v primorji nobene pobožne duše več, in tisti strašni čas se približuje. Uže je dobil Vukotin toliko duška, da skoz gorske jame svojo silno sapo izpušča: ta sapa je grozovita „Senjskal) burja," ki čedalje huje razsaja, da se ptujci teh krajev skerbno ogibljejo in celd domači ljudje trepetajo, ne mogoči se jej privaditi. Kedar pride zopet zmaj Vukotin, pa gorje ludstvu in deželi. 30. Domovja. Spisal I. Bilec. V mislih gleda duša vedno Drago bistriško dolino: Vas v dolini vidi čedno, Vidi grada podertino. Vidi hišico v nji belo, Zad vinograd pa cveteči: Sliši, kak bobni veselo Bistrica, potok šumeči. čez zelenih lip verhove Vidi stolp cerkven kipeti, Z njega sliši pa zvonove Milo krog in krog doneti. V senci tvoji, lipa mila, Bratje ljubljeni ležijo : Bo tud moja kdaj gomila Tam, kjer oni sladko spijo ? 31. Večer. Spisal G. Krek. Tihi mrak zemljo pokriva, Luna sred neba vesla; V gozdu slavec že počiva, Pesmic milih ne žverglja. Božji sel skerbno iz raja V solzne kraje pride spet, S spanjem vtrudene navdaja, Pokoj nosi križem svet. Ne žaluje več sirota, Bana več je ne boli, Ker jo v tihi sen zamota, Žalost vsako prepodi. 32. Bčele in njih kraljestvo. Spisal J. Navratil. Mrači se. Zadnji žarki rumenega solnca se blešče izza gore, in se vpirajo v lep bčelnjak na zelenem vertu, ki je poln košate trave in dišečih cvetlic. Bčele ne letajo in ne nosijo več. Vse so •) Senj (Zeng). v bčeljnaku, kakor vsak večer. Ali nenavaden šum in hrup se sliši nocoj iz panja. Tudi po noči so bučale, da še nikdar tako. To je bilo maja meseca. Drugo jutro za belega dne vstane skerbni bčelar, in hiti gledat k svojim bčelicam. Solnce uže sije, toplo je, dan je lep; ali bčele ne letajo tako močno, kakor po navadi; prav po malem ferkajo iz panja v panj. Zunaj pred luknjo vise pa stare bčele kakor kite. Prevroče jim je v panju, v kterem je zdaj velika vročina (30° R.). V panju pa šumi in bobni, da je strah. Kaj jim je? Kaj se godi v njihovem kraljestvu? To je znamenje, da bodo skoro rojile. V bčelnem kraljestvu je od nekdaj taka navada, da ne sme kraljevati h krati več nego ena kraljica. Ako se jih nabere več, preganjajo in koljejo se, dokler močnejša slabejših ne prežene ali ne pokolje, da kraljuje po tem sama. Da se ne bi primerilo kaj takega, da bi umorila stara kraljica mlado naslednico, t. j, „matica" svojo hčerko, zato je v tem kraljestvu modra naprava, da se seli stara kraljica iz starega kraljestva v novo, to je, da roji štiri ali pet dni poprej, nego izleze perva mlada kraljica iz svoje hišice, iz svoje zibeli. Ali sam Bog ve, kako seje to pripetilo: njena svetlost, kraljica tega panja, spozabila se je nekako in se mudila v panju dotlej, da je začela perva godna kraljična uže vertati in predirati pokrov svoje zibeli, da bi izkobacala. Ako neče iti stara sama ob sebi, predno pride mlada na dan, izganjajo jo po sili stare bčele, pa tudi te so zdaj zdbile to za časa storiti; ali se je pa mlada kraljica prenaglo izgodila. „Nulla regula sine exceptione." Ob kratkem: dokler je bila še stara kraljica s svojim ljudstvom v panju, počne ena izmed mladih kraljic prejedati pokrov svoji zibeli, v kteri je bila zaperta, da bi izlezla iz te ječe in stopila na kraljevi sedež. Na nagljem oznanja to veselo novico bčela bčeli s svojim bernečim perotnim „telegrafom." Ko bi trenil, zve to vse ljudstvo po vsem tem ženskem „kraljestvu." Na vrat na nos hiti mati proti hišici, od ktere bernenje izhaja. Hoče li si milo pervo dete na persa stisniti in poljubiti? Kaj pak! Umorila bi ga rada. Castilakomnost je premenila pohlevno matico v serdito kačo. Vsa togotna prilomasti in plane na zibel pervorojene hčerke, ki sili iž nje. Ali bčele (delavke), posebno verstnice mlade kraljice, skočijo pred mater, in ji ne dajo dalje. Nektere maše tačas naglo luknjice, ki jih verta naslednica v pokrov. Strahovito se zaganja jezna mati proti hišici, pa moški jo zaslanjajo in branijo mlade 7* delavke. Še enkrat se zažene stara vsa razdražena, in hoče po sili do deteta, da bi ga prebodla z ostrim želom. To bi opravila zdaj prav lahko, zato ker ima mlada še mehko kožico (mehke oklepe) po životu, ali junaško jo odrinejo spet delavke. Nehote odjenja stara; pa ne ve, kaj bi počela. Eazkačena dirja po panju — pa samo po tleh —, ne maraje za prilizovanje svojih služabnikov (trotov), ni za sladko pičo, ki ji jo ponujajo stare delavke. Nikakor si ne da „jeze potolažiti." Ljudsto se pogovarja, kako in kaj? Potem, ko se je zmenilo, kaj bi bilo storiti v tej stiski, stopi kerdelo mladih delavek pred kraljico. „Svetla kraljica!" — veli neka zgovorna bčela — glej nas; čast in hvala Bogu, mlade, zdrave, čverste in delavne smo. Verne ti hočemo biti; za panj se pa nečemo tergati. Naj bo mladi kraljici in staršim bčelam, ki se rade ne selijo. Poprej smo se ukvarjale vse vkup, da smo ti ohranile zarod; zdaj naj se pa koljemo zavoljo kraljevega sedeža! Tako neumna — brez zamere, svetla kraljica — ni nobena pametna bčela! Pustimo staršim in mlajšim to kraljestvo in kraljevi sedež! Kaj je to mimo sesterske kervi, ki bi se prelivala v vojski. Presvetla kraljica! glej vreme je lepo; bliža se leto. Vodi nas! Pojdimo si iskat novega selišča, tebi novega kraljestva. — „Bog živi svetlo kraljico!" „Bog živi!" zagermi okoli kraljice. Nektere delavke (to je da, Slovenke) kričč tudi „Živila!" Naučile so se tako od sosed. Nektere so pa vekale celo: „Zivio!" ne vedoč, da velja „živio" le moškemu. Kraljica se izperva obotavlja, menda se sramuje, rekši; vedela bo hči, da se ji je mati morala umakniti. Na posled pa vendar privoli. Zdaj se zasliši daleč v panju izmed satovja doneče bučanje. Pa berž vse potihne. — Bčele, ktere se mislijo s staro kraljico preseliti (rojiti), jemlj<5 si zdaj meda za popotnico, t. j. napijajo se ga za po potu, in zato da bi imele nekoliko hrane berž v novem kraljestvu in voska za zid novega poslopja. Po tem pa zašumi prav glasno pri luknji („meževnici"). To je očitno znamenje, da bodo rojile zdaj, posebno zato, ker so izginile zdaj v panj vse tiste (do malega stare) bčele, ki ne pojdejo s tem rojem. Umaknile so se mlademu ljudstvu (pervemu roju) in zlezle v satovje. Vse mlado godno ljudstvo dere res na vrat na nos iz panja, cele kepe se jih prekucujejo iz luknje. Zdaj se prikaže in zleti tudi svetla kraljica. Glasno šumeč in neznano vesele švigajo bčele za njo v zrak, ter roje pred ulnjakom okoli nje, da je veselje gledati, kakor da plešejo „kolo." Ker je pa ljudstvo s kraljico vred meda sito, utrudi in naveliča se berž takega plesanja. Kraljica sede blizi na dervo. Verno ljudstvo za njo, in se zbira okoli nje. Oj čudnega ljudstva, ki visi na veji, kakor velik grozd, kraljica pa sredi njega! Vse se tišče kraljice zarad njenega lepega duha. Poslanke (ne poslanci), ki so zasledile že poprej novo selišče v novem duplu, lete ta čas na ogled, je li še vse na svojem mestu. Pa predno se vernejo, prihiti zviti človek, pomete roj v vrečo, in mu ponudi drugo lepše prebivališče. Bčelam je ta ponudba po volji. Same rade in vesele zlezejo v panj. Oj, da ved<5 sirote, kako jih je napeljal samopašni človek, ki ne daruje rad ničesar, ako se ne nada dobička! Oj, da vedd, kako so prišle njemu ponevedoma v sužnost, kako jih bo kadil s smerdljivim dimom, kako jih bo preganjal in premetal iz panja v panj, kako jim bo podiral satje in hišice, kako jih bo mamil z žveplom in jim jemal potem med in vosek — kaj pravim, da jih misli morda cel<5 pomoriti, ako jim ne bo imel paše. Iz starega panja se tedaj o pervem roju seli stara kraljica z mladimi bčelami. Druge, mlajše, s starimi vred ostajajo pa v (starem) panju, ne pak narobe, kakor se bere v neki nemški knjigi. Po tem, kar smo uže slišali doslej, so torej v vsakem panju po stanu troje bčele: kraljica (matica), gospoda (trot), pa delavke (navadne bčele). Po spolu so pa samo dvoje: samci pa babice. Samci t. j. možkega spola so trotje; babice so pa matice in vse druge bčele (delavke), samo da so matice godne, delavke pa negodne babice. Dolgo so terdili učeni in neučeni možje, da niso delavke nobenega spola; toda pazljivi bčelarji zadnje dobe, ki rabijo tudi drobnogled, pravijo vsi, da so tudi vse delavke — babice kakor matica, toda mimo nje, kraljice negodne babice, ki se niso izgodile tako kakor kraljica le zbog preslabe piče in pretesnih zibeli ali hišic, v kterih so ležale, dokler so bile še majhine. „Kraljice" in „kmetice" — matice in delavke — bile so si tedaj mahom po rojstvu do zobca enake, samo da so se gojile delavke v majhinih tesnih kočicah, kraljice pa v prostranih in mnogo lepših hišicah, v kterih so visele navpik, in dobivale neko posebno pičo, dokler so ležali kmetski — delavski červiči po navadi vsi skerčeni na dnu svoje pretesne zibeli ter dobivali kmetsko hrano. Pa glejte, zato so postale — kdo bi si mislil! — iz enih červičev ženskega spola kraljice, iz enih pa kmetice brez zaroda; kajti le matice — le kraljice — ležejo vsa jajca, kolikor jih je. Da je res tako, to se vidi iz tega, ker se premeni lahko kmetska hčerka (delavka), ako ni uže prestara, v mlado kraljico. Sloveči bčelar Dunajski Fr. W. Hofman, ki je opazoval marljivo bčele, in ogledoval na tanko vse (pa ne le z golimi očmi, ampak tudi z drobnogledom, kar je posebno važno), — ta učeni mož pravi, da ležejo eel<5 stare delavke jajčica, ako se pitajo s kraljevo pičo. Toda to se godi le ondaj, kedar je panj brez kraljice, in brez nove zalege, ktera ni še nad tri dni stara. Ali iz zalege take stare delavke ni drugega nego — trot. Vse bčele so si podobne; vse so zagorelo-erjavkastega in kosmatega života; kosmatine so jim sivo-žolte, sem ter tje prav goste; vendar niso vse enake. Delavke so najmanjše, trotje malo veči; matice pa največe izmed vseh. Matica — kraljica — je malo veča in veliko daljša od delavek in je mati vseh drugih bčel. Le ona je rodovitna in naleže (v treh tednih) lahko 60.000 jajčic, tedaj na dan, malo da ne 3000, ako ni prestara. Zelo ima kakor delavke, pa ga ne rabi, nego v boju in v smertni nevarnosti. Trotje so veči od navadnih bčel, ne tako dolgi, pa veliko debelejši od matice, in nimajo žela. Oni so samci, velika gospoda ali velikaši, ki nič ne delajo, ter jedd in pij6 brez dela to, kar nanosijo sila težko uboge delavke. Vendar ne morejo biti bčele brez njih, drugači bi ne bilo nikakovega zaroda. Nekteri jih štejejo za nepotrebne lenuhe, postopače in požeruhe, zato ker jih pomore bčele same ob sebi, kedar neha paša in se boje lakote. Toda premodri stvarnik, ki ni ustvaril ničesar brež potrebe, ni tudi njih. Vendar po izkušnjah slovečega bčelarja Dzierzona ni treba, da bi bilo trotov v vsakem panju posebej, da so le kje blizi v kakem drugem panju ali ulnjaku. 33. Ptice človeške prijateljice. Spisal Fr. Erjavec. Med vsemi živalimi, karkoli jih je stvarila božja roka ter jih podvergla človeškemu gospodstvu, so ptice človeku najljubše. Dobro vemo, da so nam mnoge druge živali pri hiši in pri gospodarstvu potrebniše; vemo, da bi nam brez njih bilo težko, skoro nemogoče živeti, ali vendar so nam ptice najbolj k sercu prirasle. Že od nekdaj je človek rad gledal in opazoval njihovo vedenje in poslušal njihovo petje. Vsacega, komur serce ni vse popačene, mora razveseliti, ako gleda ptico, kako vesela po vejah skaklja in svoje čute izliva v glasno pesem. Kako žalosten bi bil svet, kako dolgočasen, kako meritev bi bil najlepši kraj, ako bi ga ne oživljajle ptice s svojim petjem. Saj vemo, da lepo je le tam: -Kjer ptičice poj6 In rožice cvettf." Slovenski narod je po svoji rahli in blagi čudi (naravi) nagibal k mirnemu poljodelstvu in pastirstvu, rad je opazoval naravo, zato se je pa tudi ž njo sprijaznil in ostal naraven. V posebnem čislu je imel ptice, one so že od nekdaj bile njegove ljubljenke. Prepričal se je, da ptice marsikaj popreje spoznajo in čutijo, nego on sam; oznanjevale so mu zlasti premembe vremena, in ni mu se čuditi, da je v starih časih izkušal po njih zvedeti svojo prihodnost. Se sedaj — akoravno vraže pojemajo — deklica zvesto šteje, ko na pomlad prvikrat začuje kukavico v zelenem bukovju. Nikar jej ne zamerimo tega nedolžnega veselja, saj pravi, da ne veruje ptici. Vraže naj se zatro, ljubezen do ptic naj pa ostane na veke. Ker se je slovenski narod rad pečal s pticami, zato je tudi v njegovih pesmah tako živo, kakor v zelenem logu. Ptice se ž njim vesele in ž njim žalujejo. Zdi se mu, da ga ptica razume, in on si spet prizadeva, da bi razumel njeno petje. Zdi se mu, da ga sedaj tolaži v žalosti, sedaj ga podbada na delo, a sedaj se spet šegavo posmehuje njegovemu trudu. Mnogo ptičje petje si je človek tudi prestavil v svoj govor. Kedar na primer spomladi sliši peti škerjanca visoko nad sebo, dozdeva se mu, da ga kliče na delo govoreč: „Delaj, delaj; orji, orji; sej, sej; verzi, verzi!" Slovenski narod ima sto in sto svojih pesem, v kterih nagovarja ptico, a ona mu odgovarja. — — Deklica ptici odkriva svoje skrivne misli, mladenič ptici izroča serčni pozdrav, naj ga nosi v dalnji kraj. Nasproti pa drobna tica tudi svari in uči neizkušeno deklico, in deklica jej veruje misleč: „1 kaj, ko vse res bi bilo! „Tič leta nad nami, on vidi ljudi, „Ve dobro, kako se po svetu godi." Ubozega jetnika, ki za terdnim zidovjem v železju vzdihuje, pride ptica na okence tolažit in kratkočasit. V neki narodni pesmi pride klicat slavnega kralja Matijaža, naj se pripravlja na vojsko, in pozneje mu prileti na bojišče oznanjat, da naj domu hiti, ker so mu Turki uplenili kraljico Alenčico. V vseh pesmah so ptice človeške prijateljice, ki mu zmčrom samo dobro žele. Neka serbska n&rodna pesem pravi: „Tri tiče so goro preletele, vsaka nosi neko znamenje: perva pšeničen klas, druga vinsko tertico, tretja pa zdravje in veselje. Perva je sedla v banatsko polje, druga na Fruško goro, tretja se spušča med nas, da bodemo zdravi in veseli." Največ so se ptice prikupile s petjem. V sladko pesem izliva ptica vse svoje čute, kakor jih čuti njeno drobno serce; veselje in žalost; ljubezen in hrepenenje. Kakoršen je čut, taka je tudi pesem. Sedeč blizu gnjezda, kjer mu zvesta družica vali, sedaj z donečim glasom oznanja svojo radost; sedaj spet v strahu tiho cverči in toži za tovarišico, ktero mu je skobec odnesel. Ptičje petje tudi v človeku budi take čute in ptičje hrepenenje izliva se v človeško serce. In ko so človeka objele skerbf in reve, toži ptici svoje bolečine in jo proseč nagovarja: „Zapoj mi ptičica glasno, „Zapoj mi pesem žalostno, „Ki bo mi v serce segala, „Občutkom se prilegala." Ptice so tedaj v resnici človeške prijateljice. Brez nehanja biješ, Vence groba viješ Ura! nam iz dni: Le uhajaj ura, Kar rodi natura, Vse enkrat mini. Tebi so neznane, Nimaš tu domu! Tvoja terda roka Bije brez miru; Serca slast in rane Ako serce poka, Berž, ko smo rojeni, Notri v grob zeleni Z nami si ves čas! Leta nam minijo, Lica obledijo, Ti ne greš od nas! Ko vzbudiš vihar, Kedar ploha suje, Upa nag vzdihuje, Kolne te čolnar. Kmeta up najbolji Ti končaš na polji, Spremljaš naša dela, Britka in vesela, Spremiš jih v pokop; Kedar nam veselje Polni serca želje, Ti ga pahneš v grob! Vstavljat' se moči. Koka tvoja zgrabi Ga brez milosti! Revežem, cesarjem Tvojim ni udarjem Kdor se v siji spozabi, Grehe, hudobijo, Ki zaperti spijo, Vence groba viješ, Ura! nam iz dni; Kmalo boš odbila, Brez nehanja biješ, V skritem dnu serca, Vse o svojem časi Jezik tvoj razglasi, Vse na znanje da. V hladno perst zakrila Naše boš kosti. Kedar jutro dahne, V zori plava svet. Iz grobov merliče, Tvoja pesem spet Gerni grob zapahne, Tvoja pesem kliče Bila boš nad nami, Ali gluho v jami Naše bo uho; Ko boš zadnjič bila, Zopet poročila Z duhom boš telo! 35. Kaj se nam na zvezdatem nebu kaže J Spisal Peščenikar. Strah in groza nas sprehaja — pravi slaven naravoznanec — ako premišljujemo velikanske nektere gore zemlje naše, kakoršne so na pr. planine v Evropi, Andi v južni Ameriki ali pa neizmerni verhovi Himalaja v Aziji; vendar pa so te gore po primeru k naši zemlji tako neznatne, da ne kazijo njene okroglosti, ker se na neizmerni njeni poveršini, ki meri okoli devet milijonov štirjaških milj, skoraj ravno tako izgube, kakor bi se drobni kamnički izgubili na veliki krogli. Iz tega vidimo, da zemlja mora strašno velika krogla biti, pa je vendar milijonkrat manj a od solnca. Ako se v jasni noči ozremo proti nebu, zapazimo tu že z golimi očmi brez števila zvezd, o kterih nam učeni zvezdoznanci pripovedujejo, da jih je mnogo iz med njih še veliko večih in veliko bolj oddaljenih od naše zemlje, nego solnce samo. Kolik mora pač biti prostor, kjer toliko milijonov tako velikanskih nebesnih teles po svojih potih teka, ki jim jih je odkazal Stvarnik neba in zemlje' Kolik je oni prostor, tega, to se ve, da nihče ne more natanko določiti, vendar si pa moremo vsaj njegovo neizmernost misliti, ako le nekoliko premišljujemo silne daljave nekterih zvezd od naše zemlje. Velikanske te daljine lahko nekoliko uže po tem posnamemo, ako vemo, da zvezdoznanci pri silno oddaljenih zvezdah njihovih daljav ne naznanujejo z miljami; kajti številke bi jako velike bile, ter kaj nerodne za izgovarjanje, temoč treba jim mere veče od milje, in za to mero so si izbrali svetlobino leto (Lichtjahr). Znano nam je, da svetloba v eni minuti preide poltretji miljon milj; po takem potrebujejo solnčni žarki, da do nas dospejo, 8 minut. Razun tega našega solnca je na nebu še veliko drugih še bolj oddaljenih solne; od teh tedaj pride njihova luč še kasneje do nas. Najbližje tako solnce je tako daleč še od našega, da njegovi žarki potrebujejo do naše zemlje 9 letin 3 mesece; od solnca, ki mu pravimo »severna (polarna) zvezda" potrebujejo še celo 43 let. Severna zvezda je tedaj 43 in sicer svetlobinih let daleč od nas; kolika pa je ta daljina, lahko si mislimo, ako vemo, da svetloba v enem letu preide 1 bilijon in 300.000 milijonov milj: to je tedaj tista velikanska mera, ki se imenuje „svetlobino leto." Zvezdoznanci so z jako umetnimi pripravami izmerili svetlobo, njeno moč in barvo, ter tedaj tudi na to gledajo, ako hočejo izvediti, kako daleč je kaka zvezda. Da se pri tem ne gleda, ali je 1 milijon več ali manj, to se samo po sebi razume, ker te daljine se tako natanko ne dajo izšteviliti. Najdaljnejše zvezde, ktere se nam, kakor svetle meglice poka-zujejo, kedar jih skozi najbolše kukalo gledamo, so najmanj kacih 80 milijonov svetlobinih let daleč od nas. Ako bi hoteli to z miljami naznaniti, morali bi bilijon in tristo tisoč milijonov množiti z osemdesetimi milijoni; koliko bi to bilo število! Mi vidimo tedaj te meglice za 80 milijonov let nazaj. Kakoršne jih vidimo sedaj, take so bile pred 80 milijoni leti; kakšne pa so danes, to bodo videli naši vnuki, ki bodo živeli čez 80 milijonov let za nami. Ako bi pa te zvezde danes izginile iz sveta, to bi ljudje na zemlji zapazili še le čez 80 milijonov let, ker toliko let je treba, da njihova svetloba do nas pride. Ker je mnogo zvezd tako daleč od nas, je pač očitno, kolik tedaj mora biti prostor med nami in med njimi. Pa ozrimo se na manji prostor, na »rimsko cesto" (Milchstrafie); tu se kažejo še le čudeži stvarjenja zvezdogledcu, tu veljajo posebno pesnikove besede: Zvezda zvedi je soseda, Njih za nas števila ni, Ena v drugo svetlo gleda, Vsaka v božjo čast gori. Marsikaj so uže zvezdoznanci novega v »rimski cesti" našli s svojimi jako umetnimi pripravami, vendar mnogo je še, kar nam ni še popolnoma jasno; kar pa vemo, je uže zadosti, da se čudimo neskončni vsegamogočnosti nebeškega Očeta. Znano je, da je v »rimski cesti" mnogo kolobarjev sestavljenih z mnogo milijoni solne; dva kolobarja se precej dobro dasta razločiti. V teh je blizo 18 milijonov solne s svojimi za nas nevidljivimi planeti in kometi; razun tega pa sta v ,rimski cesti" še kaka dva milijona posameznih osolnčij (osolnčje so vse tiste zvezde, ki se sučejo okoli enega solnca); s sedanjimi pripravami moremo jih viditi kakih 20 milijonov solne. Učeni so izštevilili premernik „ rimske ceste," ter so našli, da njena širjava meri več ko 8000 svetlobinih let, to se pravi, ako je solnce naše malo da ne v sredini rimske ceste, je treba 4000 let svetlobi daljnih solne naše .rimske ceste," predno do nas pride, da zapazimo zvezdo, od ktere nam svetloba dohaja. »Bimska cesta" je pa zopet le ena izmed mnogo druzih vej, ki prepletajo neizmerni nebesni oblak. Tacih rimskih cest so našli do sedaj 4023; nektere so kaj čudne podobe. V nekterih so se dale z najboljšimi kukali posamezne zvezde ugledati, druge se pa nam kažejo samo kakor bel svit, kakor plavajoči svetli oblački, ki si od našega osolnčja morebiti po sto tisoč milijonov svetlobnih let oddaljeni. Zvezdoznanci menijo, da so te svetle meglice razvijajoči se svetovi, ki so še na raznih stopnjah svojega razvitka; nekaj jih je še sama svetla megla, imenujejo se tedaj ..megleni svetovi," v drugih so se uže razvile poti repatih zvezd, zopet v drugih se pa uže dajo razvite osolnčja razločiti. Po takem je zvezdoznancu pred očmi cela povestnica stvarjenja sveta, od njenega začetka do današnjega dne, ker naše osolnčje je bilo v začetku pred ko ne tudi kak meglen svet. Najbližja nam zvezdna megla je od nas osem sto tisoč let oddaljena. Bazun vseh teh zvezdnih vej poznamo do sedaj še 6000 sozvezd (Doppelsterne), ki so zopet iz več solne sestvavljene, kterili se vsako okoli druzega suče. Pri 14 tacih sozvezdah so zvezdoznanci uže izštevilili čas, kolikor ga jim je treba, da obtekajo svoja solnca, in sicer potrebujejo 30 do 300 let. Po takem preteko svoje poti najbližnje sozvezde ena z drugo v 1500 letih, drugih 2000 sozvezd pa v 20.000 letih. Iz teka teh sozvezd in po starih zapisih o legi zvezd so zvezdoznanci našli, da se naše osolnčje suče okoli točke, ki je blizo gostosevcev in skoraj ravno tako, kakor se zemlja z luno suče okoli solnca. Naše osolnčje je svojo lego proti zodiaku uže precej preme-nilo, ker severni zodiak se v 12.000, južni pa v 21.307 letih za 30 stopinj dalje pomakne. Ravno tako premenjajo tudi druge zvezde svoje mesta. Tako bo severna zvezda čez sto let popolnoma odstopila svoje mesto drugi zvezdi. Točka, okoli ktere se suče naše solnce s svojimi planeti, se zove .središnje solnce" (Centralsonne); da pa ta točka ni kako telo, ampak samo mesto v »rimski cesti," to se tako vč. To mesto je od solnca 537 svetlobinih let daleč, solnce pa, ki v vsaki minuti preide polosmo miljo, obteče to točko v 18 in pol milijonov letih, po takem predirja vsako leto 250 milijonov milj. Neizmerno morje solne se nam tedaj kaže na zvezdatem nebu; ti svetovi napolnujejo nam serce s strahom in čudenjem ter najbolj učenega zvezdarja vrtoglavica obide, kadar hoče, da le količkaj natanko pregleduje in premerja nebesni svet. Kako majhna je naša zemlja v tem morji svetov, kako neznatni narodi, ki žive na nji, kako pa je zopet veličasten duh človeški, kteri more vse to prešiniti. 36. Nekoliko narodnih pregovorov iz Istre. Nabral J. Volčič. Ni oltariča brez križiča. Tiho zbada, do serca ubada. Ki hoče služiti, mora imeti berze pete, kratke perste, tanke ušesa in jezik za zobmi. Tuja paša, prazen dvor. Goni tovora (bedaka) na most, on neče, nego pod most. Da padem spreda, izada bim udril. Več valja ura dneva, nego tri noči. Kakav človek, takova beseda. Ki z mečem namira, z mečem umira. Vsako „lani" bolje. Bog pomore in razmore. Volk vsako meso je, svojega ne more. Kedar se ide na pir, se smokve lupe; kedar se pride iz pira, so kore dobre. Ki ima čast, ima oblast. Ako so mi perstani pali, so mi persti ostali. 37. Mojim pesmam. Spisal G. Krek. Po svetu veselo hitite, Pozdravljajte mili moj rod; Da jaz vas poslal sem, recite, Ko vas bi prašali: odkod? Ko bi se jim lepe ne zdele, Al' mar še okorne cel<>, Recite, da vas naredilo Je pevčevo mlado pero. Zatoraj ker oče je mlad še, Prosite da vsak odpusti, Da upale ste se tak zgodaj Čez hribe in plan brez skerbi. Hodite po zemlji domači, In čujte kaj vam poreko; Prosite pri bratih in sestrah, Da vrata vam svoje odpro. 38. Vraže primorskih Slovencov. Spisal St. Kocjančič. Vraž je toliko med našimi Slovenci, da je joj ! Da so res „copernice," „coperniki," .škrateljni" itd., ne da si neomikani Slovenec nikakor iz glave izbiti; zakaj tako je slišal od svojih rajnkih in drugih starih ljudi, in mora res biti, naj kdo temu nasproti reče, karkoli hoče! Copernice so v zvezi s hudičem, in ž njegovo pomočjo morejo veliko veliko storiti, posebno pa škodovati bližnjemu na blagu in na zdravju. Če komu kdo v hiši zboli pravijo, da mu je uže narejeno; če živina boleha, škodovala ji je uže neka copernica ali pa kak copernik. One stopajo v megle in oblake, ondi plešejo in točo delajo. Posebno se rade ob mlaju shajajo ob polnočnem času. Kedar se hudo vreme bliža, in se k toči na-pravlja, je treba s posvečenimi zvonovi zvoniti. Strelni prah »žegnati," in ž njim puško nabiti, pa namesti krogle pridjati glavo žeblja, s kterim je bil žebec podkovan, to verze copernice z oblakov dol na tla. Kedar ima toča priti, ali kedar uže toča pada, vražne babice in tudi babjeverni dedci precej veržejo na ogenj „žegnane" oljke in limbar s pelinom vred; v nekterih krajih vzamejo kak na pol ubit lonec, napolnijo ga z gorečim ogljem, in obesijo na terto ali beko, in stavijo va nj „žegnano" oljko, limbar, pelin itd., hodijo okoli hiše in kadijo oblakom; ta dim namreč smerdi copernicam, da morajo z oblakov pasti. Ko sem bil še doma majhen otrok, moral sem ob takih priložnostih tudi hitro stole iz hiše vun pod milo nebo iznositi in jih tam prekucniti, da so noge kvišku molele, menda zato, da bi se copernice nad njimi pobile, ako bi padle z oblakov. V ta namen nekteri tudi gnojne vile tako copernicam nastavljajo. Copernik in copernica, pravijo, ne moreta čebula terpeti. Tako še pomnim, da sem v otročjih letih praviti slišal: „Glej, ta ženska mora biti copernica, ker še duha čebulnega terpeti ne more." Copernica ne more v hišo, če se metla počez postavi na prag; ravno tako ne more po poti naprej, ako se ji čez pot križem postavi metla. Čudno pa je, da se večidel le o starih babah pravi, da so copernice. Sploh verujejo naši Slovenci, da nekaj malim otrokom kri iz pers pije; ne vem pa, komu se to pripisuje, ali vedomcu ali mori ali komu. Mora tlači človeka po noči. V gorah si taki, kteri menijo, da jih pogostoma mora tlači, snop slame k postelji vzamejo in pa gorjačo pripravijo; če po noči čutijo, da jih tlači, zgrabijo za gor-jačo, in začnejo snop slame pretepati, ker menijo, da v slami moro mlatijo. V ipavski dolini sem videl, da se je hiša tako le zavarovala pred vedomcom in moro: Eden je vzel vilice ali pa nož, in jih vnic zagnal v hišne duri od znotraj, da so se va nje zapičile. Kjer je tako v duri zaboden nož ali pa vilice, ne more mora, pa ni vedomec čez prag. Vedomec je človek. O vedomcih se pripoveduje tudi, da se po noči na križpotih shajajo in kot ovni terkajo. Zatorej mislijo nekteri, da je vedomec vsak človek, ki ima plešasto glavo. Vedomce imajo nekteri za strašne velikane, kteri se po noči klatijo po hostah in po polji, in da imajo tako moč, da staro drevje izrujejo. Smert je po naših Slovencev misli bela žena. Škratelj ima rudečo kapico, klati se po robeh, gorah, gozdih, z bičem poka in žvižga, ter človeka moti, da pravo pot izgreši; kadar je tako človeka napeljal, tedaj se pa zakrohota. Ponočne „svečice" (Irrlichter) so uboge dušice, ki miru in pokoja iščejo. Ogenj, ki se po noči vidi, kaže, kje je „šac" (zaklad) zakopan, ter pravijo da šac cvete. Varuje ga pa škratelj. Ako pa verže kdo „paternošter* (molek) tjekaj, kjer tak ogenj zagleda, in nekaj pomdli, prežene škrateljna, in »šac" je njegov. Kdor zve za tičje gnjezdo, ne sme tega pod streho povedati; sicer pride kača, in mu v gnjezdu vse jajčeca izpije. Pri Gorici sploh verujejo ljudje, da hudobno oko strašno škoduje. 39. P črva pomladnja bčela. Spisal F. Levstik. 1. Pozdravljena bodi, draga bučela! Pomladi tadaj si pervi klicar? Dviguje se v persih mi duša vesela, Ko vgledal sem tebe, nedolžna stvar! 2. Al' vedi, vedi, nevarno da brije Čez njivo in trato še veter hladan, Prijetno po berdih nam solnce' ne sije, Za hribom se hrib dviguje snežan. 3. »Mehak si veter igra čez planine, Na griči počiva spet solnčice, Studenec brez leda se vije v ravnine, Vijole po vertih razsipljejo se!" 4. Al' sever in burja se bosta vernila, Vijolam samotnim umorila cvet, Ti žalostna bodeš polje popustila, Če bo prizanesel ti mraz in led. 5. „Pogledi nad sabo jasne višave, Pogledi solnca nebeškega plam, Pogledi berstja dreves in planjave! Al' ni vse vesele pomladi znam?-1 6. Poslušaj, nedolžna bučelica, mene, Iz serca le tvoje sreče želim! Dokler so po gričih proge snežene, Za tvoje življenje se vedno bojim! 7. „Ko perva cvetlica zemlje bo kalila, Izsrebati moram sladki ji med, Da perva bo moja družina rojila, Jaz rožice perve okusila cvet." 8. To reče, in dvigne se, urno brenčaje, Pa jederno veje čez ravno polje; Mladenič, bučelo z očmi spremljaje, Govoril za njo besede je te = 9. „ Bučelica, ljuba hčerka pomladi! Med cvetom rojena, med cvetom živiš, V domovji obdajejo rajske te sladi, Ko zove pomlad, pa iz ula zletiš. 10. Ognejo naj tvojih perut se vetrovi, Da sever bi tebe nikdar ne moril! Prijazni uhajali naj bodo ti dno vi, Za mlajem naj mlaj se ti sladek rodil!" 40. Pastirska. Spisal J. Bi le c. 1. Na hribu zelenem Mi hiša stoji, Okoli nje drevje Prijetno cveti. 2. Tam v hlevu lesenem Živino redim, Na pašo jo gonim, Veselo živim. 3. Na paši veselje S piščalko imam, In pesmice peti Premile tud' znam. 4. Radujem se, pojem Pri čedi ljubi, Ko tica v goščavi Živim brez skerbi. 5. Najpervemu solnce Mi bajto zlati, In pervemu potok Mi žejo gasi. 6. Kaj tamkaj počnejo V dolinah ljudje, Kaj v tujih deželah, Skerb mala me je. 7. Na gorah visokih Stanuje pastir Kjer vedno kraljuje Tihota in mir. 8. Le v časih oblaki Vojskujejo se, In švigajo strele, In v dole lete. 9. Al' vendar se groma, In bliska požar Sosedove hiše Ogiblje vsikdar. 10. Na gorah visokih Pri čedi ljubi Se smejem in pojem — Živim brez skerbi. 41. Življenje I. Popoviča. Popisal J. Navratil. Rodil se je učeni jeziko- in rastlinoznanec Ivan Popovič 2. februarja 1705 v Studenicah na spodnjem Štajarskem, in je bil revnih slovenskih starišev sin. V Gradcu je hodil v niže latinske šole, kjer so pridnemu, nauka žejnemu pa revnemu mladeniču učitelji posojevali knjige, da se je učil zvečer in po noči iž njih; kajti po dnevi si je služil živež s prepisovajem za plačo. Pri vsem tem se je naučil po veliki veliki marljivosti razun nemškega, latinskega in gerškega, samotež tudi francoskega in laškega jezika tako dobro, da so ga v imenitne hiše jemali za domačega učitelja. Lepo, cvetličnato polje okoli glavnega mesta dežele štajarske je vzbudilo mlademu Popoviču veselje do rastlinoznanstva. Samotež se loti te vednosti, ne zanemarjaje jezikoznanstva, za ktero je imel posebno dobro glavo. Tudi s slovenščino, premilim jezikom materinim, pečal se je močno in rad. Spisoval je tudi slovnico slovensko. Nekoliko rokopisa je dobil pozneje Vodnik v roke, ter nabiral iz njega prave domače besede za svoj nemško-slovenski slovar. V 26. letu starosti svoje si je bil nekoliko gotovine prihranil, da mu je bilo moči izpolniti si najvčejo željo, namreč potovati po svetu. Hodil je pet let po južni Avstriji in Italiji, marljivo iskaje rastlin in opazujoč posebnosti govora priprostih ljudi. Pozneje je prevzel službo domačega učitelja pri nekem plemenitem Avstrijancu; ali za dve leti to službo zopet popusti, in gre najprej v Line, a potem na Dunaj, kjer je stanovitne službe prosil, pa je ni dobil. Zato hoče na pomlad leta 1746 avstrijske dežele zapustiti; ali odbijale so ga gobe bost avstrijskih nad Anižo, ktere bi bil rad popisal. Ostane in prebiva ondi tri leta, posebno v samostanu Krems-miinsterskem, kjer mu je vedo- in gostoljubna duhovščina darom dajala stanišče in živež. Ves živ za jezik in zgodovino svojega naroda želel je posebno zarad slovenščine potovati po tistem kosu Evrope, ki se na eni strani od cesarstva našega do černega, na drugi pa do jadranskega morja razprostira. Imel je uže pismeno dovolitev v rokah s poterdilom vred, da je mož za to; ali na žalost ni bilo človeka, kteri bi bil učenemu pa nepremožnemu rojaku nekoliko na pot pomogel. In zato ni mogel Popovič svojega namena uresničiti. Nekteri učenjaki imajo čudne „muhe" ali posebnosti; posebneže jih imenujemo. Kdo ni slišal o Diogenu, ki je v sodu živel, in se še z veliko drugimi posebnostimi od drugih ljudi razločeval? Tudi naš Popovič je bil tak posebnež. Morebiti, da ne bo nemično, nekoliko njegovih posebnosti slišati, vzlasti ker nam je rojak. Nepremožen in varičen je hodil, da mu ni bilo treba nosača plačevati, v gosposki suknji z opertnim košem na herbtu sam v gozde gob in zelišč nabirat. Kaj pak, da se je zdelo to kmetskim ljudem čudno in smešno, vzlasti ker niso vedeli, čemu gobe nabira. Posebno so se mu posmehovati in cel6 pikali ga nevedneži, ko se je vračal iz gozda z opertnim košem polnim gob in z žepi natlačenimi z mnogotero zelenadjo, ktero si je ovijal celo okolo života, ako je bila dolga. Ali Popovič ni nič maral za zaničljive besede nevednega ljudstva. Tudi njegova stanica je bila polna različnih rastlin in orodja, in podobnejša kakemu hramu nego stanici. Dežele avstrijske kesneje vendar zapustivši, potoval je Popovič najprej v Regensburg, kjer se pa ni mislil muditi, temoč na ravnost na Saksonsko iti; ali želja poznavati rastline parske in posebna prijaznost učenih ljudi ga je ondi dolgo zaderževala. Marljivo je tam knjige prebiral in si izpisoval to, kar je nahajal v njih imenit-nejšega. V Norimbergu se je spoznal z družbo za zemljopis, posebno z učenim svetnikom Francem, ki je družbi svetoval, naj naprosi Popoviča, da bi popravljal v zemljopisu slovenskim krajem imena, ki so po nemških knjigah in zemljovidih večji del popačena. Frančev Slovensko Berilo za VIII. gim. razred. s svet je pa ostal brez vspeha. Popoviča pozovejo leta 1754 v Avstrijo nazaj, in mu izročijo na vseučilišču Dunajskem in tudi v akademiji Savojsko-Liechtensteinski nauk nemškega jezika in zgovornosti. Ta služba je pa možu, ki je bil doslej sam svoj, zbog velikih sitnosti skoro presedala. Prosil je leta 1766, da bi ga deli v pokoj, in so ga uslišali. Potem se upoti v terg Perchtoldsdorf ali Petersdorf blizu Dunaja. Ondi je stanoval v neki hiši od terga precej v stran, ter živel samoten po svoje. Vedno je tičal ali v hiši ali pa na vertu; samo po noči je hodil rastlin nabirat in pa ob nedeljah in praznikih v cerkev; drugači ni nikdar prekoračil hišnega praga. Ker je živel Popovič tako odljudno; ker ni po ulicah, s klobukom nad oči potlačenim, nikogar pozdravljal, nikomur odzdravljal; ker je na svojem vertu namesto zelja, repe in navadnega sočivja, sadil in obdelaval zelišča kmetom do malega neznana; ker je na ognjišču v nenavadni posodi za naravoznanske poskušnje pogostoma kuhal in precejal; ker je imel nadalje v svoji stanici, v ktero so radovedneži skrivaj pogledovali, mnogoterih zelišč, debelih knjig, veliko kebrov in metuljev na iglah nataknjenih itd.: zato so nevedni ljudje sodili, da mora biti mož — „copernik." Popovič pa je živel ne maraje za druge ljudi sam s staro služabnico v svoji hišici, kjer je tudi zložil izverstni svoj slovnik narečja avstrijanskega in pravopisa nemškega. Oba rokopisa ima c. k. pridvorna knjižnica Dunajska. Izmed več drugih učenih spisov Popovičevih slovi' najbolj njegova knjiga: „Untersuchungen vom Meere" (Prankfurt und Leipzig 1750). Umeri je verli, učeni Slovenec 21. novembra leta 1774. Pokopali so ga na pokopališču Perchtoldsdorfskem. Na prostem kamenu, vzidanem nekdaj nad njegovim počivališčem, vsekan je bil v latinskem jeziku sledeči prosti napis, ki si ga je bil Popovič pred smertjo sam napravil: „Popovichii quod fuit." Prištevajo Popoviča one dobe pervim jezikoznancem in najbistroumenjšim naravoslovcem. 42. Josip Cimpernian. Sonet. Kedar nastane morski piš šumeči, Valtfvi divji jezno se dervfjo, Čolnarja žalost, strah, obup, morijo, Da sam ne ve pomoči si v nesreči, — Zašije kmali resni žar bliščeči; Obliki temni naglo se zgubijo, Valdvi mirni prejšnjo pot letijo; Serce se mu raduje v novi sreči. Tak' včasih našo dušo vznemiruje Mogočna strast, ki z drugo se bojuje; Serce togotno se kot morje ziblje. Naenkrat, um, tvoj bistri žar zasveti, Potoki strastni jenjajo kipeti, In jasni mir nam zopet persi giblji. 43. Terst. Popisal F. Cegnar. (Nekoliko okrajšano.) Pod stenami golega Krasa v dolini, ktero od južne in vzhodne strani prijazni griči, od zahodne in nekaj od severne jadransko zeleno morje obdaje, stoji Terst, bogato in pervo tergovsko mesto avstri-janskega cesarstva. S sosednih gričev zagledaš v severo-zahodu bližnji otok Grado in polotok Oglejski, na robu predgorja Duino in zadaj v sinji daljavi bele gore poleg Verone, ki iz globokega morja svoje stare verhove mole, na desni primorsko predgorje, Občino, in na jugu, na osti zaliva teržaškega bližnji Skedenj (Servola), kamor se posebno po zimi rada teržaška gospSda sprehaja. Na gričih za mestom leži v podobi polmeseca stotero kampanij, obdanih z lepimih verti in krasnimi vinogradi, kjer se je obilo žlahtnega vina pridelovalo, dokler ni huda bolezen končavala plodonosnih brajd. Dva drevoreda zalšata okolico mesta: pervi se začne na vzhodni strani v mestu, v ulici „aquedotto" imenovani, in pelje vun iz mesta v naj prijetnejši, Teržačanom toliko priljubljeni gaj rboschetto," kamor se po leti sploh teržaška gospoda na sprehod peš in v urnih kočijah odpravlja. Verh tega se z griča, s starimi, z beršlinom ovitimi hrasti obraščenega in tu in tam na novo pogojzdenega, kamor je več lepih cest in potov izpeljanih, odpira najkrasnejši pogled na mesto, njegovo okolico in na celo neizmerno morje. Tu stoji mestno strelišče, ktero se pa ne obiskuje toliko, kakor v mnogih drugih mestih. Drugi drevored na zahodu mesta pelje proti novi Lloydovi barkotesarnici na potu v Skedenj, ki je sprehajališče o bolj hladnih letnih časih. Ako se vstopiš tu po zimi ali v zgodnji spomladi k potu v nedeljo po poldne, ko je vreme prijazno, se boš čudil sto in 8* stoterim kočijam, ki ena za drugo tu mimo divjajo v Skedenj, kjer se toliko ljudstva nabere, da večkrat ni mogoče nikjer prostora dobiti. Tu točijo sladki refošek, ki ugaja posebno gospem in gospodičnam. — Vsakdanje sprehajališče v mestu je imenitni »korso," najdaljša in sem ter tje najširja mestna ulica med novim in starim mestom, v sredi najlepših poslopij, najimenitnejših teržnic in prodajalnic, ki sega od jugo-vzhoda od „stare šrange" noter do morja, pri morju pa „molo s. Carlo," ki sega iz srede mesta v morje, na kterega levi strani stoje Lloydovi parniki, a na desni druge kupčijske barke. Še bolj nego sprehajališča na suhem se čislajo na morju. Ne le, da se pridno obiskujejo tuje vojaške, zunaj na morju stoječe barke, tem več, ako je vreme ugodno in morje ne preveč valovito, posebno pogosto odrivajo brodarji svoje čolne z razpetimi jadri od bregov, ki pri dobrem vetru ko tica ferče s pevajočimi mladenči, z boječimi deklicami, s pogumnimi možaki in skerbnimi materami v bližnji sv. Jernej. Od tod vživaš posebno lep pogled na zeleno morje proti zahodu, in kakor da bi iz morja rastel, stoji pred tabo kaj krasno Terst po celem morskem bregu od svetilnika na zapadu do novega Lazareta na severo vzhodu. Ker Lloydova parnik poletnega časa pri lepem vremenu vsako nedeljo in vsak praznik terža-čane v sosednje primorske mesta, v Koper, Piran, Duino in Isolo V razveseljevanje vozi, to se ve, da ne manjka takih, ki se te priložnosti radi poslužujejo. Mesto samo, močno polmesecu podobno, razdeljuje, kakor smo uže zgoraj omenili, imenitni korso, akoravno ne prav natanko, v novo in staro mesto. Novo mesto stoji na vzhodni strani in po celi širokosti morske loke, je večje nego staro mesto, prav snažno in lepo zidano, z ravnimi, enako širokimi ulicami, ima poseben lep tlak iz velicih kamenitih plošč, po kterih, ker so iz brusilnega kamena, mnogokrat zapaziš, da ljudje sekire in enako orodje brusijo: pohištva so snažna in prostorna, je z eno besedo prav prijetno mesto. Staro mesto stoji na zapadni strani na podnožju griča, na kterem so grad sezidali, in deloma na griču samem, je kaj tesno, ima prav ozke ulice, da se tu in tam težko dva človeka srečata, v nekterih kotih je dovolj nesnažno; stanovati v takih krajih, kamor nikdar ne posije milo solnce, in je mimo tega vedno šum in šunder, vpitje, krič, ropot in rožljanje, je toliko neprijazneje, ker so stanišča večjidel temna, ker večkrat neprijeten duh v nos bode, in ker se radi zavoljo nesnage vsakteri merčesi rede. Staro mesto ima to edino dobro, da K^fam m po zimi v njem ni tako nadležna huda burja, ki po ulicah novega mesta hudo vihra in piska in žvižga; odvrača pa burjo homec, ki zadaj stoji, in sila ozke in zakrivljene ulice, da va-nje ne more. Da so v starih časih mesta s tako ozkimi ulicami zidali in vse na kup tlačili, velevala je tačasna politika, ker v ožinah so se lahko sovražnikom branili, kar bi se v odpertih mestih ne bilo moglo zgoditi, in ravno Terst je imel z Benečani dolgo terpeče in serdite boje. Akoravno ne najdemo pri mestnih stavbah nič posebnega, vendar enakomernost in talijanski okus dajeta mestu — pa le novemu — neko prijetnost in dopadljivost, ki se ne najde povsod. Uže nizka strešja, da se komaj opazijo, ki so zavoljo večkratne hude burje z opečnimi korci krita in tu in tam z zalimi podobami olepšana, dajejo neko dopadljivost vsaki stavbi. Med vsemi stavbami celega mesta je brez dvombe najveličastnejša nova, na štiri vogle zidana b<51nica, ki stoji na vzhodni strani mesta, in ki jo uže na cesti, ki od Občine pelje, lahko rozločiš, ker izmed vseh stavb zavoljo posebnega obsega veličansko tu stoji. Ima sicer le troje močno nadstropje, ali meri po dolgosti 280 in po širokosti 200 korakov, na dolgost ima v eni versti 49 in na širokost 35 oken. Poslopje je zares veličastno od zunaj na videz, pa ravno tako prostorno, čedno in krasno je od znotraj, zares mojstersko delo. Lepa kapela in obilna lekarni ca lepšate notranjo opravo. Najlepše poslopje za bdlnico je brez dvombo „Tergesteo," ki stoji na korsu in je bilo postavljeno 1. 1842. Ima četvero nadstropje in je posebno krasno na štiri vogle zidano. V sredi, kakor je pri tacih palačah navadno, nima dvorišča, ampak veliko dvorano, v kteri se zbirajo vsaki dan opoldne tergovci na posvetovanje in pogovore. Nad to veliko dvorano je razpeta streha iz stekla, da od zgoraj vanjo svitloba dohaja. Med pogovori se zapre ulica, ki mimo pelje, z železno verigo, da tergovcev v pomenkih ne motijo mimo derdrajoči vozovi. Akoravno je še več lepih palač, namreč: ,borsa," palača „Gopčevič" zavoljo marmornih kiparij imenitna, in druge, vendar niso tema jednake, in nimajo nič posebno znamenituega. Med katoliškimi cerkvami je imenitna stara cerkev svetega Jošta zavoljo mnogih starin in poganskega svetišča, kterega ostanki se še dan današnji vidijo. Eazun tega, ker stoji cerkev na griču in sicer gradu na zapadu, odpira se od tod cela teržaška okolica na morje in suho, in razveseljuje radovedne oči in serce človeku, ki občuduje velika čuda vedno krasne narave. Cerkev Jezvitov, ki stoji nekoliko pod sv. Joštom, diči lepa malarija, in novo cerkev sv. Antona, stoječo pred velikim vodotokom, orjaški marmorni stebri zunaj in znotraj, kiporezi, malarija, in dve krasni kupli jo kronate. Je silno velika, in v nje stavbi je nekaj veličastnega, ki serce in duh k nebu dviguje. Mesto se, rekel bi, dan na dan na vse strani razteguje, ker povsod se vidi, kako marljivo se nove hiše — same palače — postavljajo. Ker število prebivavcov vedno raste in ker živa kupčija obilo tujcev od zahoda in vzhoda, največ po morju privabljuje, tedaj je potreba mesto širiti; ali zraven tega pa tudi tirjajo hišni posestniki „tako visoke" obresti od hiš, kakor nikjer na vsem Avstrijanskem. Tergov je v mestu mnogo. Najimenitnejši so: Veliki terg, ki leži pred hišo mestnega poglavarstva in na morje meji. Na tem tergu stoji iz mramorja izsekana podoba nemškega cesarja Karola velikega, in vodnjak zavoljo marmornih kipotvorov najlepši v vsem mestu. Na tem tergu, kjer se čuje vedno vpitje prodajavek in pro-dajavcev, ki ponujajo svoje blago mimo gredočim, vidi se največ sadja, domačega in tujega, drugih zemeljskih pridelkov, tičev in cvetic. Ko na Krasu po zimi najbolj burja razsaja in hude žamete dela, vidijo se tu prelepe hčerke pomladne: violice, vertnice in druge njim sorodne sestrice. Tu mimo pojdi in ozri se na to mesto, pa boš videl, priskakalo bo ročno prijazno dekle s kitko cvetlic v roki, ponujaje jo tebi. Mladi gospodje se pa tudi radi bahajo s cveticami, nekteri jih dan na dan kupujejo in si na suknje pripenjajo. Lesni terg (piazza di legno) ni manjši od tega. Tu prodajejo večjidel Istranke kruh, kterega v Terst na oslih vsako jutro prinašajo; vračaje se kupujejo za skupljeni denar pšenice, ktero doma na lastnih mlinih meljejo, in tako drugo jutro spet s kruhom v Terst mahajo. To se godi vse leto dan na dan enako. To opravilo je edini zaslužek nekterih vasi, ki miso ravno blizu Tersta. Marljive Istranke uže ob dveh zjutraj svoje osle otovorijo, da dospejo v Terst, ko je dan, ko se mesto prebudi iz spanja, ko se jame šum, rožljanje in kupčija. — Za tem najimenitnejši je terg Grodola, zvezan s poprejšnjim po najdalji in ravni mestni ulici, ki se nova ulica (contrada nuova) imenuje. Tu je posebno živa kupčija, ker leži na najpripravnejšem kraju mesta. Razun teh treh imenitnejših tergov je med drugimi še spomina vreden ribji terg (piazza di pešci), kjer je veden krik in se sekajo ribe, kakor v mesnicah volovska pleča. Po teh tergih in ulicah se razlega krik prodajavcev in prodajavek; dni ponuja smokev, ta pomoranč, dateljnov, jabolk, hrušek, i. t. d. Na <5nem voglu tam peče Furlan laški kostanj, njemu naproti vidiš spet pečene jabolka in hruške. Sem po ulici piivpije fantalin in meri trakove in robce na vatle, spet od <5ne strani se čuje tanki glas človeka, ki nosi vsake verste mazil za Jišp in zdravje. Tam doli maha jud z obleko na roki, ponuja po visoki ceni, a prodaja po nizki. Natihoma stopi pred tujca fantalin, kaže mu lep pozlačen perstan, terdi, da je zlat, in ako mu steče, da ga za par grošičev ogoljufa, potegne jo vesel potepeno izpred oči. Izmed tega šuma in šundra se pa močno razlega glas krepkega sina Kraškega, dolgolasatega ogljarja, ki s svojim „carbone" (oglja) prevpije vse druge prodajavce. Zna se mu po obleki veliko uboštvo, kar je krivo njegovi mali izobraženosti in omiki. Vidi se na njem, da sila malo potreb pozna. Vesel je, ako svoje oglje, ktero prinese na slabem, velikemu teletu podobnem, začernelem konjiču, v mestu izpeča, da potegne par grošičev za silne potrebe. Počernjeni obraz in dolgi kodrasti lasi mu daj<5 zraven lastne oprave posebno podobo. Štiri glavne ceste peljejo iz mesta in sicer: Istranska, ki je najneukretnejša med vsemi in derži v poslednji kot Istrije noter do Pole, kjer se delajo velike stavbe za vojaško brodarstvo, ker zavoljo imenitne loke bo cesarsko vojaško brodovje vprihodnjič ondi svoje stanišče imelo. Reška cesta, do ovinka proti Občini z Dunajsko združena, je tudi močno bregovita, in burja tu najhuje razsaja in največje žamete dela. Tretja bolj prijazna cesta pelje po severnem bregu morja po lepi ravni Furlaniji v Vidim. Na ti cesti je občenje vse živeje nego na obeh ravno imenovanih, posebno perutnine pride po nji neizrečeno mnogo v Terst, in mnogo rodovin se s prekupčijo perutnine živi. Na ti cesti se ti odpira najkrasnejši pogled na mesto in morje. Ako kje, povzdiguje tukaj veličastna narava duha visoko nad zemljo. In k&ka čutila se v dušo vcepijo, ako onkraj brega morskega na desni otoka Grado zagledaš čemi zvonik staroslavnega Ogleja. V spomin ti stopa njegova važna zgodovina. Tu je rožljalo orožje neužuganih Rimljanov, to mesto, nekdaj pervo mesto za Rimom na zapadu, je strahovalo toliko dežel, toliko narodov! in zdaj ga ni več! in le tu in tam kaže kaka razvalina, kak obraščen kamen, da je tu nekdaj nekaj bilo. Tu mimo, kjer zdaj koraka bleda merzlica, derli so iz severa narodi v talijansko zemljo, tu so se bile kervave bitve za posest Italije; tu je stal strah narodov, šiba božja — železni Atila. Iz tega kraja, iz teh pustih močvirov se je zaplodila kerščanska vera med Slovence in razterla malike očetov naših; v ti samoti se je rodila kraljica morja, dvignil se silni beneški lev, ki se je spuntal zoper svojo mater in jo v grob poderl. Zgnjili so staroslavni, preganjani patriarhi, oznanovavci vere božje. Strašna osoda je tu divjala, slava Ogleja živi le — v zgodovini še, dan dahašnji ga ni več. — Pod teboj se vije železna cesta, z mnogimi mostovi in globocimi zaseki v živo skalo noter do Nabrežine. Dunajska cesta, do Občine umetno in kaj krasno izdelana, pravo mojstersko delo, je važnejša nego vse druge, zakaj po nji se zvozi največ raznega blaga v mesto in iz mesta. Ko dospeš po ti cesti verh Občine, opaziš na levi veličansko piramido iz kraškega kamena, spominek cesarju Francu za izpeljavo nove ceste. Postoj pri tem spominku, ozri se še enkrat na nemirno mesto in živo loko. Glej, pod tvojimi nogami leži stotero kupčijskih brodov, njih jambori kviško mole, podobna je loka okleščenemu gojzdu. Mirno je morje, in brez skerbi počiva mornar na barki, ali gorje, ako se tam na severju kope oblakov prikažejo; to je znamenje hude nevihte, strašne „tramontane." Ako kaj takega zapazijo mornarji, zakriče iz vsega gerla, v celi barkostaji vstane silni vrišč in hrup. Nemudoma so po konci, kako se pripravljajo na boj z valovi! Na vse strani se priterjujejo barke z vervmi in verigami na bregove in sidrovišča. Priženejo se valovi, kakor bi trenil. Kako jezno se objemajo, telebajo v skalnate bregove, začerneli se pode v mesto, kako ropočejo težke verige, škripljejo močni jambori 1 Kakor lahki čolniči se premetavajo težke barke, do verh jambora se jezna pena kadi, in glej ga preder-znega mornarja, kako pleza po vervi gor in dol, kako se ziblje zdaj na levo, zdaj na desno, kako se ondi v čolniču in ondi plavajoč vojskuje z razburjenim morjem! — Potihnila je nevihta morska, gledavcev gosta množica, ki so prispeli do brega, se spet na vse strani razhaja, in mornar, vesel, da ga ni zadela nesreča, obriše si spet vroči znoj s čela, ter leže breskerbno počivat. Kaj tam pomeni ponosni orjaški stolp, na <5ni strani mesta na morskem bregu? To je svetilnik, na kterega se ozira v temni noči mornar; njegova svitla luč, ki se vedno zakriva, mu zaznamenuje o hudem viharju bližnje pribežališče, ter ga navdaja z veselim upom rešitve; <5na krogla spodaj na svetilniku na severni strani, ko pade, oznanja poldne, in ob enem poči kanon na barki, in zapojejo zvonovi po mestu. Zgoraj na severni strani v svetilniku ti kažejo vihrajoče zastave število parnikov, ki se bližajo loki, in kako daleč so še na morju, ker kolikor bolj zastava visi, toliko bliže je parnik. Ko se zastava, ki po gerbu parnik natanko naznanja, k višku postavi (prima vista) in z golim očesom še nič ne zagledaš, potrebuje parnik pri dobrem vremenu še dve uri do loke; ko se nagne (seconda vista), in komaj v dalnji daljavi gosti dim zapaziš, moraš ga še skoraj eno uro čakati; ko se zastava obesi (terza vista), je uže blizo, in viditi je, kako penijo hitre njegove kolesa zeleno vodo. Na nasprotni strani v svetilniku zapazuješ obešene krogle, ki naznanjajo barke z jadri; zastava pa pomeni pet bark. Zakaj pokajo danes kanoni v loki, kanoni na gradu in grom pretresa mestu zidovje? Kakov obhajajo praznik? Štejem in naštejem 21 strelov v loki, 21 na gradu. Čuješ, prijadrala je vojaška barka tuje deržave, in pozdravljala je z germenjem kanonov mesto, in na gradu ji odmeva odzdrav. Poveljnik brodovja in vojaški in civilni poglavar mestni jo obiščejo, in spet pokajo kanoni, in kapitan vojaškega broda se mu zahvali za skazano čast, in obišče drugopot mestnega poglavarja, ki ga večidel na kosilo povabi, kjer mu razklada „od morskih voženj" in kaj je vidil in doživel na mokrem svetu. 44. Slovo. Spisal G. Krek. 1. Pozdravljam slednjič sinje vas gore, Z iskrenim glasom: domačija! Iz ptujega hitele mi želje Le k tebi bodo zmir, samija! 2. Navdajal s vitli me večerni plam, Zlatil ki vaše je verhove, Oživljal je prebistri potok sam, Ki gnal peneče je valove. 3. In koča očeva dan slednji mi Veselja mnogo je delila; Kraj lipe senčnate me mlada kri Po stezah dragih je vodila. 4. Zato pozdravljam sinje vas gorč Iz kraja ptujega veselo, Da mi serca tolažite želje, Ki vedno k vam le bo hitelo. 45. Hoja Evgenijeva prek planin. Po A. Jager-u poslovenil J. Navratil. Za' polčeterti mesec po smerti poslednjega Habsburžana, na kraljevem sedežu španskem Karola II. (ki je umeri 1. nov. 1700), v najhujši zimi upotili so se cesarski na Laško, zato ker se je lastil Francoz Milanskega. Za velikega vojvoda je bil izbral cesar Leopold izmed vseh najumnejšega vojvoda svojega, Evgenija Savojskega. Posebna učenost vojaška, pazljivost v namenjanju in v izveršavauju modrih namenov, serčnost in zmernost v prestrašnem boju, vedna preudarljivost, skerb za strah in za red, priljudnost do serčnega vojščaka, lepo ravnanje s premaganimi narodi, poslušnost, ako mu je kdo kaj svetoval, hvaležno spoznavanje zaslug, razum brez samoljubja, serčnost brez bahanja, blaga misel, vernost v službi po dolžnosti, častiželjnost, kakoršna se pristoji vsaki imenitni glavi, in toliko da ne sinovska ljubezen do cesarja Leopolda — to so bile tega imenitnega moža poglavitne lastnosti. Nič manja ni bila njegova slava vojaška. Po zmagi Zentski, ki je bila največa v vojskah z neverci in perva za vojvodovanja njegovega, slulo je ime Evgenijevo od kraja do konca Evrope. Bil je junak kerščanski. Okoli polovice februarja meseca 1701 stopili so pervi vojščaki cesarski na zemljo tirolsko. Vseh je bilo 19.800 pešcev, 12.000 pa konjikov s kakimi šestdesetimi težkimi streljali, z neizrečeno veliko množico konj in druge ropotije. Veliko zbirališče jim je bilo v Eoveredi, kjer je stanovalo pogostoma po deset tisoč, po enajst tisoč vojščakov: 20. maja prišel je Evgenij sam v Boveredo. Drugega dne ogleda, kako stoji sovražnik v Chiusi in Ferrari, ter previdi, da ne bi bilo moči dalje po navadni veliki cesti ob Adiži (Etsch). Francozi so bili namreč prišli pod Catinatom, vojvodom izmed pervih vojvodov svojih, uže na spomlad tudi na Laško, in zaslonili cesarskim vse izhode iz planin. Ne maraje za „nobenostranske" Benečane posedli so konec aprila meseca od „Lago dTdrio" do soteske Veronske vse soteske in ceste, ktere vodijo iz Tirolskega na Laško. Veseli so, da so se postavili tako dobro, in se ustijo: „Če nimajo Avstrijanci perotnic, da bi prileteli po zraku, po tleh ne pridejo dol." Ali stari Cantinat se je zmotil ta krat, in mojster, ki je posivel na vojski, moral je videti, kako ga je prekosil na preveliko čudo vsi Evropi po pameti in po serčnosti junak, ki ni imel še štirdeset let. Zakaj izprevidivši, da se po navadni cesti ob Adiži ne more prejti, misli Evgenij berž, kako bi dospel po drugem potu na Laško. Mahom iz početka je mislil na dva pota: od Tridenta proti vzhodu po.velikem ovinku Valsuganovem mimo izvirka Brentinega na Bassano in Vicenco, ali pa od Roverede proti zahodu na Mori in Torbole prek jezera Gardskega in Judikarije. Toda pokazalo se je po boljšem preudarku, da je bila oboja misel slaba. Tudi je počenjal slavni Evgenij kakor junaki starih časov rad kaj preder- znega. Nameni se tedaj prekrčiti naj krači pot prek mejnih plat,in, in si izbere za to doline in berda planinska proti zahodu od Rove-rede in Ale. Po prelepi krajini Roveredski tik zida prijetnega mestica dere bistrica Leno, in se iztaka šumeč v tiho vodo Adižo. Ta bistrica zbira studence po gorah, ktere delijo Tirolsko od dežele Vicentinske, in se pretaka po dveh dolinah po imenu „Terragnolo" in »Vallarsa," med kterima moli majhen stermec Trembelenski. Prek Ale na južnovzhodno stran čedalje više se vleče dolina Valfreddska cel(5 do krajine planinske, in se veže gori z Vallarso. To so razun malo ravnejše doline „Terragnolske" same sterme nehodne doline, po kterih ni bilo ondaj drugega pota, nego posamezne steze samo za planinarje, lovce in k večemu za počasne mule. Tod, misli Evgenij, da bi se dal prehod narediti, in izbere za namen svoj najmodrejši pomoček: popraševati hribovce, ki znajo te kraje. Da si pripeljati nekoliko kmetov iz onih treh dolin, in jih izprašuje natanko, kako njihove gore stojijo, kam deržijo, kake so, in kod bi se moglo prejti. Priprosti ljudje, ki vidijo težko orožje, konje, vozove s pripravo za vojsko, neizrečeno veliko ropotije in 30.00,0 vojščakov, majejo s plečmi, odmajujejo z glavo; „zakaj odkar pametijo ljudje, ni samokolnica se ni prepeljala prek planin; kako bi se prepravila tolika ropotija; ne vedo, ni kako, ni kaj." Junaškemu vojvodu je pa zadovolela beseda iz ust njihovih, da vendar ni ravno nemogoče prejti, češ, da naj prepuste skerb za to le njemu. Mahoma se loti posla on. Berž berž začnejo in delajo neprenehoma noč in dan tri pote: za kon-jike, za težko orožje in za pešce. Kakih 1000 mož odpravi Evgenij do Valfredde, kakih 2000 do Trembelena, kjer so morali delati poldrugi seženj široko cesto od Terragnola prek planine Borcole (Borkole) do Tiene za konjike in za težko orožje, — od doline Vallarse proti Schiu in Malu na Vicentinskem pa za pešce. Na veliko korist so bili Evgeniju postrežni hribovci, ki so se uganjali, kteri bo bolj pomagal prečastitljivemu junaku. Pisma pravijo, da so pomagali hribovci tako marljivo, da jim ni vergla sviloreja, ki živi skoraj sama Trident in Roveredo, tisto leto ne stotine mimo pridelka drugih let, zato ker so vsi moški ravno maja meseca, najboljšega za svilorejo, delali za Evgenija, kopaje, lamaje in streljaje mu pečine. Ker bi bilo pa vse zahman, ako bi bil izvedel kaj od tega namena sovražnik, torej je bilo Evgeniju posebno na sercu, da bi ga preslepil in napeljal na misel, da bi naši radi prešli prek Adiže ali pa prek jezera Gardskega in Judikarije. Zato je ravnal Evgenij tako: podkurjal ljudi v Val-Lagarini, v Arku, v Judikarijah in v Val di Ledru, ki so se bili postavili po mejah uže o približevanju Francozov, z vljudno pisanimi pismi, ter jim pošiljal na pomoč obilnih kerdel, da bi čversto grabili sovražnika; v dolini Legerski, kjer so se n&dali Francozi poglavitnega boja, na obeh straneh Adi-žinih, pa je velel, neprenehoma pote popravljati, in uže 21. maja, na vse strani močno ogledavat hoditi. S tem je opravil popolnoma to, kar je hotel. Francozi se dajo preslepiti, posedejo vsa berda Montebaldska od jezera Gardskega notri do Adiže, napravijo velike nasipe, in skličejo naglo na pomoč vojsko, ki je prihajala iz Milanskega in Mantovanskega. Ne bi bili mogli Evgeniju bolj ugoditi. Poti za pešce in za konjike so bili uže gotovi. Nadal se je vojvoda, da jih bodo pripravili za teden dan tudi za orožje. Spravljal se je torej na pot. Sporočil je Benečanom, da pojde vojska cesarska prijateljski in pošteno po njihovi deželi. Pekom Roveredskim je naročil, da morajo razun pekov vojaških v Saccu vsak dan za 17.000 ljudi kruha izpeči. Po vseh krajih okoli je velel za tovorjenje kruha, moke in ovsa najeti mul in samotežnie, kolikor jih morejo le dobiti. Poslednjič je napovedal, kako in kod bodo hodili. 27. dan maja meseca se je začel spomina vredni prehod Evgenijev po planinah, ki je bil res tak, da se spominja človek, prebiraje popis, nehotoma hoje Hanibalove prek planin, ki je bila Evgeniju zbog težkega orožja, kterega Hanibal ni imel, skoraj še teža. Konjiki, nekoliko dni pozneje pa težko orožje z ropotijo vred so se pomikali po cesti na Terragnolo, prešli prek planine Borcolske in prišli prek Tiene na veliko cesto Vicentinsko. Pešci so se bili razdelili. Manjši del je stopal prek stermca Trembelenskega na pravo od dereče bistrice po straneh Vallarse do verha njenih planin. Veče kerdelo z Evgenijem pred seboj je lazilo po skalnati dolini Valfreddski na verh Breonija na Veronskem. Konjiki in pešci niso veliko terpeli prehajaje; prevažanje težkega orožja in ropotije vojaške pa je bilo od sile težavno delo — na smert veliko ljudem in živini. S plašnimi konji, ktere so vodili jezdeci peš za uzde, ni bilo moči ob stermoglavih brezdnih po neravnih potih nič opraviti, zato so morale bližnje soseske dati veliko volov, češ, da bodo po pametni in počasni hoji svoji bolj za to rabo. Po deset do dvajset parov je vlačilo le en kanon, razun tega je moralo pa pomagati še veliko kmetov in vojščakov na verveh navzgor vlačiti, navzdol pa prider-žavati, da ni padel kanon v kako prepad. Pri tem se je končalo veliko ljudi in živine, posebno pa po jarkih Valfreddskih, po kterih je bilo delo tako težavno, da so prehodili ves dan toliko da za tri ure hoda. Tako težavno so prevlekli v štirih dneh dvajset težkih kanonov, za temi pozneje pa vseh skupaj še šestdeset. Verh Breonija sta se srečala razdelka pešcev in se vtaborila pervič na Bene-tanskem. Ko zvejo Francozi, da so cesarski uže na ravnicah laških, niso h teli od konca sami sebi verjeti; ko se pa prepričajo, da je res, presenetijo se vsi. Od nove ceste prek planin, dasiravno je bila tako blizo, niso bili izvedeli čisto nič; zakaj med Tirolci ni bilo nobenega izdajavca, pa tudi v vsi vojski Evgenijevi ne, in to je še lepše slišati. Francozi so se nadali boja la terdno kraj Adiže. Vse križem jim zdaj hodi. Vidijo preveliko nevarnost, da jim utegne Evgenij, ako ostanejo v Chiusi in Ferrari, pot zapreti. Ni jim drugega storiti, kot preslepljenim in osramotenim iz sotesek na piano hiteti, da ubranijo našim, ako bi hteli prek Adiže. Evgenij je videl z lastnimi očmi, kako so bili izbegani in kako so bežali. Čakaje v taboru Breonskem dva dni težkega orožja in konjikov, ki so se mu bližali iz Vicence, gledal je Evgenij iz za dneva z gore na pravo stran Adiže, in je videl, kako se je pomanjšal tabor francozki v Bivoli. Berž po tem vidi,^ kako je bežala vojska sovražnikova ob Adiži in se vtaborila pri Bussolengi. Tako — prav po Hanibalovo — prekoračivši planine moral, je pa Evgenij še ves mesec posta vaje Cantinatu nasproti stati; zakaj polahko so lazili po planinah drugi vojščaki, silno težavno je bilo prevažati težko orožje, trebalo je delati hramov za živež, voziti les za mostove, manjkalo je brodov, in bilo še dosti drugih zaprek. Deveti dan julija meseca pa moški zagrabi slavni vitez sovražnika in ga nažge do dobrega. Tudi pozneje je zmagoval preslavno, in ohranil imenu svojemu staro slavo. 46. Podonavska riba. Spisal Matija Valjavec (Kračmanov). 1. Rib'ca jasnooka Plavaj za valovi Doli po Donovi 3. Dalje le po vodi Brez pomudovanja Do preljubga Kranja Gor po Savi brodi; Gori do Ljubljane, Pa mi jo pozdravi. Tje do Save vtoka. 2. Plavaj gor po Savi Na Slovenske strane 4. Pa mi ga pozdravi: Zdravo, ljubo mesto! Pa popusti cesto Dalje gor po Savi. 5. V Kokro, 'z Kokre v Bel'co Plavaj k vasi Beli Do moje zibčli V Storž'čevo dežel'co. 6. Pa mi jo pozdravi: Zdrava bodi Bela Srečna in vesela, Drevi kakor davi. 7. Pa poglej, al sije Se jej solnce milo, Al se potemnilo, Da oblak ga krije; 8. Storžee al še koli Zaplota planina Zverska domovina Na njo gleda doli; 9. Al me kdo pogreša, Kdo po meni praša -Nihče nič ne praša, Nikdo ne pogreša. 10. Ali jaz pogrešam, Hrepenim po tebi, Pa me nočeš k sebi, Pa te le pogrešam. 11. Kibica ne hodi, Le se spet zasukaj Pa ostani tukaj V Podunajski vodi. 47. Duhovnik. Po Francoskem poslovenil M. C i g a 1 e. V vsaki vasi nahajamo moža, kteri brez lastne rodovine spada med rodovino vsega sveta. Kličejo ga za svedoka, za svetovavca, za opravnika v najslovesnejših prigodkih življenja; brez njega se človek ne rodi, brez njega ne mre; on sprejema človeka z materinega naročja in ga ne prepušča drugemu nego grobu; blagoslavlja in posvečuje zibelko, desko mertvaško in rakev. Temu možu, ki se ga že otročiči uče ljubiti in spoštovati, pravijo celo neznanci Oče, pred njim razkrivajo kristjani svoji iskrene izpovesti, in izlivajo naj-skrivnejše solzice. On je prijatelj, dejal bi, živa previdnost vseh nesrečnih, tolažnik tarnajočih, branivec slabotnih, podpornik vdov, oče sirotek. Vse njegovo življenje posvečeno je le sreči drugih. Dokler druge še sladko spanje krepča, nastopil je uže mož ljubezni pred jutrovim zorom svoje ljudomile dela. Utolažil je siromaka, obiskal bolnika, obrisal in posušil solze nesrečniku, podučil nevednega, ukrepil slabega, v čednosti uterdil duše po viharni strasti zmotene; in ko mu v enakih dobrotljivih dejanjih mine dan, prihaja mu večer, pa ne počitek. Kadar veselje k raznoverstnim kratkočasnicam druge vabi, priteče urnih korakov nekdo k posvečenemu služabniku, rekoč: „Kristjan umira;" bodi tudi — za kužno boleznijo; dobri pastir ne more pustiti svoje ovčice nepotolažene v poslednjih britkih trenotkih. On je po svoji dolžnosti srednik med bogatstvom in uboštvom, na njegova vrata zdaj bogatin, zdaj revež poterkuje: bogati, da bi mu na skrivnem izročil milodar, ubožec, da bi ga prejel brez rudečice; — spada enako med vse verste društva človeškega: med niže po bornem življenju; med više po omiki, po znanostih in vzvišenih občutkih, ki jih ljudomila vera vdihuje; njegova beseda pada z višine na razum in serce kakor božje naročilo, ter se ju polaščuje s premagovavno močjo razodete vero. Kristjanstvo je božja filozofija, pisana na dvoje; kakor po-vestnica v življenju in smerti Sina Božjega in kakor zapoved v visokih naukih, ki jih je On na svet prinesel. Ti dve besedi kristjanstva, zapoved in vzgled, zedinjeni sta v novem zakonu. Duhovnikova dolžnost je, imeti ga vsegdar v rokah, vsegdar pred očmi, vsegdar v sercu. Dober duhovnik je živ razklad te božje knjige. Sicer mu prehaja življenje ali pred svetim oltarjem, ali sredi otr<5k, ki jih uči ponavljati katekizem, — ta priprosti zakonik najviše filozofije, to abecedo božje modrosti —, ali v prebiranju bukev, tako rekoč v druščini umerlih. Proti večeru poletnega dneva, po dover-šenih cerkvenih opravilih vidi se pa kakikrat z brevirjem v rokah, bodi si pred jablano svojega vertiča, bodi po stezah zelenega ver-hunca, kjer uživa sladki zrak iz cvetečih ravnin; — zdaj postoji, da prebere verstico svetih pesem, zdaj mu oko zadovoljno zastaja na nebu in jasnem obzorju domačega dola; — na to se verne proti vasi počasnih korakov v svetem premišljevanju stvarstva in njegovega začetnika. Glej! to je duhovnikovo življenje in veselje; — lasje se mu polagoma posive, roke se jamejo tresti, in oslabljeni glas njegov ne napolnuje več kakor poprej božje hiše, pa vendar se odmeva v sercu njegove čede: umre, — kamen brez imena kaže mesto na pokopališču, kamor so ga vložili. Glej življenje moža na veke pozabljenega! Ali le ta mož je šel počivat v večnost, kjer mu je duša že poprej živela, dopolnivši na tem svetu svojo imenitno nalogo. Ponavljal je večni nauk, bil klep nezmerjenemu lancu vere in kreposti, in je prihodnjim rodovom zapustil vero, postavo, Boga. 48. ijuna Spisal F. Bleda luna je tožila zvezdam: „ S vitle zvezde, zlate moje hčerke! Zlo je meni, zlo na vedne čase! Žarko solnce me sovraži hudo, Da si sestra sem po rojstvu njemu, Da kraljica sem na jasnem nebu; Le po noči pušča mi krasoto, Le po noči, da razganjam temo; Pa po dnevi se prevaža samo V zlatem vozu po visokem nebu, Ter zagrinja mene v temno krilo, Da v obraz mi svet se ne ozira, Da ne čudi se svitlosti moji. Nu da nisem tužna zadolžila, Nikdar nisem razžalila brata, Da me tako derzno zaničuje: in zvezde. Cegnar. Zlo je meni, zlo na vedne čase!" Govorijo luni svitle zvezde: „Bleda luna, ljuba naša mati! Tiho, tiho, ne govori tako! Da ne čuje te rumeno solnce: Krasno te je obdarilo ono, Vso svitlobo tebi posodilo, Vso milobo, kar je imaš, dalo, Za kraljico na ponočnem nebu, Mila luna! tebe izvolilo. Tiho, tiho, ne govori tako, Da ne vzame ti svitlobe ono, Te ne verže iz višave nebne." Umolknile so merleče zvezde, Obledala na višavi luna — V zlatem vozu se pripelje solnce. 49. Sokrat pa Kriton v ječi. Iz Platonovega Kritona poslovenil J. Šolar. Sokrat, po krivem k smerti obsojen, je v ječi. Dva dni pred smertjo pa pride Kriton, bogat Atenec, njegov prijatelj, za rana k njemu, ter ga pregovarja, da naj po noči iz ječe ujde, češ, da to njegovi prijatelji žele, ki so tudi pripravljeni begune podkupiti, da ga ne bo nihče izdal, pa da bi sebi, svojim otrokem in svojim prijateljem krivico storil, ko bi ne ušel. Sokrat ga pa vpraša, če meni, da se sme komu krivico prizadeti ali nikomur. Kriton pa pravi da nikomur. Potlej pa pravi Sokrat: Tako pa glej. Ce pobegnem od tod, ne prepričavši srenje, (da me je po krivem k smerti obsodila), ali bom prizadejal kterim krivico in sicer tem, kterim se jo najmanj spodobi, ali ne? in ali bom storil to, kar sem obljubil, ker je po pravici, ali ne? Kriton. Ne morem odgovoriti na to, kar me vprašaš, Sokrate ne razumem. Sokrat. Pa tako le presodi to reč. Ko bi si jaz namenil od tod vpihati jo, ali kakor se uže more imenovati to početje, prišle bi pa srenjske postave pa srenjstvo, ter bi k meni stopivši dejale: Povej nam, Sokrate, kaj pa si se namenil storiti? ali mar s tem dejanjem, ki se ga lotuješ, ne namerjavaš nas, postav, pokončati in vse srenje, kolikor je v tvoji moči? ali meniš, da je mogoče, da bi ne bila še k nič taka srenja, v kteri sodbe, kedar se store, ne veljajo nič, ampak jih lahko vsak po svojem overže in v nič de? Kaj porečem, Kritone, na to in enako? zakaj marsikaj bi kdo, posebno pa deržavni govornik, vedel reči, potegovaje se za tisto postavo zaničevano, ki veli, da sodbe, kedar so storjene, morajo veljati. Ali jim porečem, da mi je srenja krivico storila, pa da pravde ni prav razsodila? bom li to djal, ali kaj ? K rito n. To, bogme, o Sokrate! Sokrat. Kaj pa, če porečejo postave: Sokrate, ali smo se bili mar tudi za to zastopili, me in pa ti, ali le, da ^se more podvreči sodbam, kedar jih srenja izreče. Ko bi se jim pa čudil, da to pravijo, tedaj bi pa morebiti dejale: Nikar se ne čudi našemu govorjenju, Sokrate, nam pa odgovarjaj, kedar si uže navajen vprašanja pa odgovarjanja: No, kaj pa smo ti storile, me pa srenja, da nas hočeš zatreti? Ali te nismo najprej me rodile, in ali ni po nas (postavah) tvoje matere vzel tvoj oče in te na svet pripravil ? povej nam, ali med nami, postavami, te, ki smo o zakonih, kaj grajaš, da nismo prave f Ne grajam vas, dejal bi. Pa te, ki so o reji in učenju otrok, po .:terih si se tudi ti vzredil in omikal? ali niso prav ukazovale med nami te postave, ki so čez to postavljene, ko so velele tvojemu očetu učiti te? muzike pa gimnastike (to se pravi: dušne ino telesne omike)? Prav, dejal bi. Dobro, kedar si se pa porodil in vzredil in izučil, ali bi mogel reči najprej, da nisi naš otrok in služabnik ti in tvoji otroci ? če je pa temu tako, ali meniš, da imaš ti mar enako oblast do nas, kakor me do tebe; da je tudi tebi pripuščeno nam povračati, kar me hočemo tebi storiti? Kaj ne, do očeta pa do gospodarja, če ga imaš kaj, nimaš take oblasti, kakor ond do tebe, tako da bi jima ne smel prizadejati tega, kar ona tebi, ne nazaj jezikati jima, če te kregata, ne tepsti ju, če te tepeta, in še več drugega takega; ali do domovine in do postav jo boš pa imel; tako da, če te me hočemo pokončati, misleč, da bi bilo prav, prederznil se boš tudi ti, kolikor je v tvoji moči, nas, postave, pa domovino zatirati, in boš terdil, da prav ravnaš, ti, ki praviš, da se zares za krepost poteguješ? Ali si mar tako moder, da ne veš, da je domovina večega poštovanja vredna, nego mati in oče in vsi drugi predniki, in častitljivejša in svetejša in bolj v čislih pri bogovih in pri ljudeh, kteri imajo pamet; pa da more domovino poštovati in ji bolj jenjevati in pogovarjati jo, kedar se Slovensko Berilo za VIII gim. razred. 9 krega (kara), nego očeta, pa ali preučiti jo ali pa storiti, kar veli, in terpeti, če kaj preterpiti ukaže, lepo z voljo, bodi si tepenje ali vezanje, ali pa če na vojsko pošlje, kjer nam je ranjenim biti ali pa umreti; da se mora to storiti, in da je tako prav, pa da se ne sme umakniti ali pa odjenjati ali pa stanja popustiti, ampak da se mora na vojski in pred sodbo in povsod storiti, kar srenja veli in pa domovina, ali pa preučiti jo, kako je prav, sile pa ne sme prizadejati ne materi ne očetu, veliko manj nego njima pa še domovini? Kaj porečem na to, Kritone? da prav pravijo postave ali ne? Kri ton. Meni se zdi, da. Sokrat. Glej torej, Sokrate, dejale bi blizo postave: Ali me prav govorimo, ko terdimo, da nam misliš po krivici storiti, kar si si zdaj namenil. Me smo te porodile, vzredile, izučile, dale smo ti vsega dobrega, česar smo mogle, tebi in drugim srenj anom, pa smo vendar oznanile in dovolile vsakemu Atencu, kteremu si bodi, kedar sam svoj postane in srenj ske navade in pa nas, postave, vidi, komur me nismo po volji, vzeti svoje in iti, kamor hoče. In nobena izmed nas, postav, vam ni na poti in ne brani, če hoče kdo iti v kako naselbino (colonia), ko bi mu me in pa srenja ne bile po volji, ali pa če se hoče kam drugam preseliti, tudi mu ne brani iti tje, kamor hoče, s svojim. Kdor pa ostane, ko vidi, kako me pravde razsojujemo in v drugih rečeh srenjo vladamo, ta menimo da nam je z dejanjem obljubil storiti, kar me velimo, in kdor nas ne sluša, ta mislimo da trojo krivico dela: ker nas kot roditeljic ne sluša, niti kot rednic, in pa, ker je obljubil slušati nas, pa nas ne sluša in ne preuči, če kaj prav ne storimo, dasiravno mu na voljo puščamo, storiti, kar me velimo, in ne ukazujemo s hudo, ampak mu na izbor dajemo, da naj nas preuči ali pa sluša, pa ne stori ničesar. V teh krivicah pravimo, da boš tudi ti zapopaden, Sokrate, če storiš, kar si si namenil, pa še ne najmanje med Atenci ti, ampak najhuje. Ko bi jim pa jaz dejal: zakaj neki? zavernile bi me pa morebiti po pravici, da sem jim jaz med vsemi Atenci to skoraj najbolj za terdno obljubil. Dejale bi: Imamo dobre priče, da smo ti bile všeč me in srenja; ne bil bi se ti nikdar srenje deržal bolj, nego vsi drugi Atenci, če ti ni bolj ugajala, ker nisi bil šel nikoli iz srenje, ne na božjo pot razun enkrat na Istem, ne kam drugam, drugače ne, če kam na »vojsko, in tudi po kakem drugem opravku nikamor, kakor drugi ljudje; še poželel nisi kako drugo srenjo ali pa druge postave videti, ampak dovolj smo ti bile me in pa naša srenja. Toliko si ti nas raji imel nego druge, pa obetal si za drugo 1)0 naše vesti se, in pa tudi otroke si rodil v naši srenji, ker ti je bila po volji. Pa še cel<5 pri pravdi ti je bilo na voljo puščeno, tujevanje izvoliti si, ko bi bil hotel, in tedaj s srenjinim privoljenjem storiti, kar sedaj brez njene volje hočeš. Ti si pa takrat ustil se, kakor da bi ne bil nejevoljen, ko bi bilo treba umreti, in si namesto tujevanja raji smert izvolil, sedaj te pa ni tistih besedi sram, in me, postave, nismo ti mar, ker nas skušaš ovreči in počenjaš, česar bi najporednejši sužnjik ne storil, ker nam misliš ujti zoper pogodbe in obljube, po kterih si nam obljubil vesti se. Najprej tedaj to povej, ali prav govorimo ali ne, ko terdimo, da si nam z dejanjem, ne pa z besedo obljubil po naše vesti se: kaj porečem na to, Kritone? jeli da bom dejal, da? K rit on. M<5ral boš, o Sokrate. Sokrat. Kaj ne, dejale bi, da torej pogodbe pa obljube prestopaš, ki si nam jih storil ne primoran, ne preslepljen, in tudi ne prisiljen na naglem pomisliti si, ampak v sedemdesetih letih, ko ti je bilo pripuščeno od nas iti, če ti nismo bile me po godu, in se ti obljube niso zdele pravične. Ti pak nisi hotel iti raji ne v Lake-demon, ne v Kreto, ki vedno praviš, da imata dobre postave, tudi ne v kako drugo helensko ali pa barbarsko srenjo, temoč si bil manj krat zunej srenje kakor hromci in slepci ino drugi nabogljenci; toliko je tebi srenja bolj ugajala nego družim Atencem; pa me, postave, se ve da tudi, komu bi pa ugajala srenja brez postav? Sedaj pa nočeš biti mož beseda? Bddeš, ako nas slušaš, o Sokrate, in ne bodo se ti smejali iz srenje gredočemu. Glej pa sedaj, če to obljubo prestopiš, in tega kaj pregrešiš, kaj dobrega boš naklonil sebi ali pa svojim prijateljem? Da se bo tvojim prijateljem taka zgodila, da bodo tudi oni m6rali pobegniti in ob srenjanske pravice ali pa ob premoženje priti, blizo je udelana: ti pa najprej če greš v najbližih srenj ktero, v Tebe ali pa v Megara — postave imate namreč obe dobre — prišel boš kot sovražnik nju vladarstva, o Sokrate, in kterimkoli je svoja srenja kaj v skerb, pisano te bodo gledali, misleč, da jim postave zatiraš, sodnikom boš pa to vero poterdil, tako da bodo mislili, da so te po pravici osodili; zakaj kdor postave zatira, je zlo podoben, da tudi mladenče in pa nevedne ljudi zapeljuje. Ali se boš po tem takem dobro vredenih srenj in pa najbolj rednih ljudi ogibal? če pa to storiš, bo li ti mar vredno živeti? Ali pa pojdeš vendar le k njim, in se boš prederznil pogovarjati ž njimi — kaj pa, o Sokrate ? ali to, kar tukaj, da se mora krepost pa pravičnost najbolj poštovati 9* in pa postavna dela in postave? in meniš, da se to, kar bo Sokrat storil, ne bo nespodobno zdelo? Misliti je, da se bo. B<5deš se pa od teh krajev odrinil, pojdeš pa v Tesalijo k Kritonovim gostem, kaj ne? Ker tam je največa nerodnost in razujzdanost doma, in morebiti da te bodo radi poslušali, kako smešno da si jo iz ječe upihal, v kako obleko napravljen — ali v kožuh zavit ali pa v kaj drugega, kakor se po navadi oblačijo beguni — in pa našemljen: da si pa star dedec, ko ti je bilo le malo časa še živeti, drznil tako po nesramnem življenje oteti si ter največe postave prestopiti, ali tega pa nihče ne bo dejal? Morebiti da ne, če nikogar ne razžališ; če ga pa, bddeš pa veliko nesramnega od sebe slišal, o Sokrate. Po tem takem se boš vsem ljudem prilizoval, pa suženj jim boš, pa drugega ne nego gostil se boš v Tesaliji, kakor da bi bil na pojedino prišel v Tesalijo, kaj ne? kje bodo pa tisti pogovori od pravičnosti in druge kreposti? — Toda le zavoljo otrok hočeš živeti, da jih boš vzredil in pa izučil? kaj li mar? ali v Tesalijo jih pojdeš redit in pa učit, v tuj kraj, da jim še to nakloniš? Ali pa tega morebiti ne, toda če boš ti živ, bodo tukaj bolje rastli in pa bolje učili se, če prav tebe ne bo pri njih, jeli da? ker bodo tvoji prijatelji skerbeli za nje. Ali če boš ti v Tesaliji, bodo skerbeli za nje, če pa v Hadovi hiši, pa mar ne bodo skerbeli? Ako so kaj prida ti, ki se za tvoje prijatelje štejejo upati je, da bodo. Ali, o Sokrate, slušaj nas tvoje rednice; in ne ceni ne otrok, ne življenja, ne česa drugega više nego pravico, da boš imel, ko v Hadovo hišo prideš, to vse odgovoriti ondejšnjim vladarjem; zakaj tako ravnanje se za te ne zdi ne tukaj bolje in pravičnejše in svetejše, pa tudi za tvojih prijateljev nobenega ne, in tudi, ko tje prideš, ne bo bolje za te. Ampak sedaj boš umeri, če umerješ po krivem obsojen, toda ne od nas, postav, ampak od ljudi: če pa umerješ po taki hudi krivici in takem povračilu, ker boš prelomil svoje obljube in pogodbe z nami, in hudo storil, kterim bi bil najmanj imel, kregale se bomo mč čez te, dokler boš živ, in naše sestre, postave v Hadovi hiši te ne bodo prijazno vzprijele, ker bodo vedele, da si tudi nas skušal zatreti za svoj del. Nikar se tedaj ne daj raji Kritonu pregovoriti, nego nam. To, ljubi moj Kritone, dobro vedi, da to se mi zdi, da slišim, kakor se koribantom zdi, da piščali slišijo, in jek teh besedi mi bobni po ušesih, ter mi ne pusti druzih slišati. Torej ti pravim, da boš zapstonj govoril, kakor se mi sedaj zdi, če kaj zoper to rečeš. Ce pa le misliš kaj opraviti, pa govori. Kri t on. Nimam kaj reči zoper to, o Sokrate! Sokrat. Pa pusti torej, Kritone, pa storiva tako, kedar je tako božja volja. 50. Bog je. Iz Angleškega poslovenil M. Cigale. Brezumni je rekel v svojem sercu: Ni Boga." Stopi pod obok neba ponočnega, in reci, ako moreš: „Ni Boga!" Izusti to strašno kletev, in vsaka zvezda nad teboj bode oponašala pregosto tmino tvojega razuma; slednji glas, ki plava na nočnih vetrovih, bode obžaloval tvojo globoko brezupnost in nespamet! Ni Boga? Kdo tedaj je razgernil modri ta obok, in njegovi širini vpisal žareče čerke brezsmertnosti? Kdo je upodobil zeleno zemljo ž njenimi vedno tekočimi vodami in široko razprostertimi deželami in otoci? Kdo je ustanovil podstave goram? Kdo zagrinja nebo z oblaki, kdo ubira ob veršeči nevihti gromu glas, in spušča blisk, da šviga skozi tmino? Kdo je orlu dal varno gnjezdo, kjer domuje vihar, ki mu najmočnejši ni kos; in golobu tihotno prebivališče v logu, po kterem se njegov otožni glas odmeva? Kdo je tebe naredil, o človek! s tvojo popolno lepoto uma in podobe? Kdo je storil svetlobo, ktera ti toliko dobro de, in skrivavno tmino, kakor tudi oznanovavca pervega svita jutranjih žarkov? Bog je! Vsa natora to razglašuje s tako jasnim izrekom, da se mora razumeti. Velika ta resnica je prerazločno zapisana na obrazu vsega stvarstva; ne moreš je pregledati. Vidiš jo v nežnem zelišču, ki ravno poganja v zgodnji spomladi, vidiš v krepkem hrastu, ki je ukljuboval viharju osemdesetih zim. Čisti potočič, ki se šumljaje vijuga po mehkih tratah in zelenih dolih, in pa strašna reka Niagara, ki se zaganja v svoj grozoviti prepad, od kodar veličastno naprej dervi širino voda proti morju, edinita se v glasu: »Bog je!" Sliši se v pihljajočem vetriču in v bučečem viharju; v votl0 donečem gromu in v majavnem pofeesu zemlje; razglašuje se nam, ko se nevihta temni, — ko vihar nad deželo divji, — ko vetrovi nad našimi prebivališči tulijo, ter se na planoti žalostno pojemaje izgubljajo, — in kadar žareči blisk nebo v černo zagernjeno zdaj tu, zdaj tam razsvetljuje. Ne manj svečano je vtisnjena le ta resnica v našem duhu, v vesvoljni tihoti in v blažnem počitku natore, kadar vse miruje, podobno rahlemu dihu spečega deteta. Nezmerjeno morje, ko se njegova nepregledna širina pen beli, in kadar njegovi valovi vspenjaje se goram podobno naraščajo, ali kadar se mračna modrina nebnega oboka krasno na njegovih gladkih in blažno-mirnih nedrih odsvita, poterjuje ta izrek. Migljajoča zvezdica, ki svoj bliščeči žar daleč čez sežaj ljudskega očesa izliva, in veličastno solnce na nebu, — vse — vse — oznanuje vesvoljni Pervi Vzrok. In človek, ponosni gospodar vsega stvarstva, tako prečudno narejen, — vsak člen s primernim svojim uklepom, — vsaka mišica, kita, žila, ki opravlja svojo odločeno namembo z vso natančnostjo najpopolnejše mašine, — in, kar vse drugo presega, njegova duša, ki ji je dano vživati najbolj izbrano veselje ali prestajati najgrozo-vitnejše terpljenje, ki je previdena z brezsmertnimi lastnostimi in darovi, ter namenjena živeti vse neskončne veke večnosti, — vse to skupno z enim glasom razklicuje večno resnico, — da je Bitje brezkončne modrosti, ki vlada nad vsem, nerazdeljeno in najviše — izvir vsega življenja, studenec vse svetlobe, — iz kterega vse dobro izteka, in ki je središče vse blaznosti. 51. Upanje. Spisal F. Levstik. Lej, upanje hodi pred nami Od rojstva, da gremo 'z sveta, Ko tare nas teža na rami, Nam palico v roko poda. Kedar se nam sreča oberne, Da megla pred nami leži, Nebeški nam raj se odgerne, Ko upanja luč zagori. Oh, kolikrat te je ranila Globoko nesreča v serce, Al' va nje ti upa je vlila, In bile so rane cele I Hvaležen za razne darove Res človek Bogu naj bi bil, Al' vendar ni 'z roke njegovi Od upa nič boljega vžil! 52. Železna Kapla in njena okolica na spodnjem Koroškem. Spisal O. Dular. Ako, dragi popotnik, prideš do „Sinče vesi," kjer ima železnica postajo, stopiš na cesto, ktera iz Velkovca derži proti jugu. Če vprašaš ondotne prebivavce, kam ta cesta pelje, odgovorijo ti „tentr v Kaplo," to je proti Železni Kapli. Če potuješ naprej od Sinče vesi proti Doberli vesi, imaš na desno in levo ravnine, in tako naprej od Dobrle vesi proti Goselni vesi in od Goselne vesi proti Šitari vesi. Tu pa imaš uže na desno in levo male griče, s černim gojzdom obraščene, in četert ure od Doberle vesi proti jugu vidiš v ravnini zrkalu podobno „Jezero," kaki dve četerti ure dolgo in eno široko, in če storiš še nekoliko stopinj od Sitare vesi, prideš do neke gostilnice, „Miklavec" po imenu. Tukaj ti svetujem se oddahniti, dobro ti bode postreženo. Če stopiš zopet na cesto, ktera te je sem pripeljala, koj si pred mostom, ki derži čez vodo (Belo), ktera priteče od Železne Kaple. Tukaj ti je pogled zapert. Pred seboj vidiš le visoke gore, ktere deržijo od vzhoda proti zahodu; dve uri od ondot v vzhodu je visoka gora .Peča," v zahodu pa „Obir," slovite zavoljo svinčene rude. Ne bom ti, dragi prijatelj, na drobno popisoval dalje vsake stezice; idi z menoj, da prideva do „plavža" gosp. J. Kompoša, kjer svinčeno rudo topijo. Ko čez most stopiva, začne se nama dolina stiskati, in tako ozka ti je, da je komaj poleg vode za cesto prostora. Tukaj pa malo postojiva, da ti pokažem spomina vredne reči starodavnih časov in pa naravske imenitnosti. Koj tje čez most se vidijo na levo nad cesto vislice, kterih dva zidana stebra še stojita, na desno sred vode na skali pa majhen stolpič za strelni prah. Ogleduj zdaj na pol razsute terdnjave starodavnih časov; kajti vidi se še dan današnji na desni, kakih šestdeset sežnjev visoko na skali „tabor," kterega zid ima še kacih deset čevljev visočine. Lahko bi ga prav na drobno mero popisal, pa vem, da bi le starinarje to mikalo, večine bravcev pa ne. Na levi strani je malo manj skalovito, toda zlo stermo, in tu se nahajajo trije tabori: pervi spodnji, kakih 25 sežnjev visoko nad vodo, je okrogel in zlo zasut in zaraščen; srednji, tik spodnjega, na pol razvaljen, zasut in obraščen, je na štiri vogle; zgornji je kakih 20 sežnjev od srednjega. Kakor zgodovina in ljudjska pravljica pripoveduje, je spodej bil zid od ene do druge strani; na tedanji poti so bila obokana vrata, ktera, podobna sedanjim cerkvenim velikim vratom, so njega dni ob napadih zapirali; zgoraj omenjeni zid je zapiral dolino. Ko je leta 1483 Turek v to dolino prihrul, so Kaplanci »Belo" zaperli; ko se je pa Turčin v to tesnino navalil, odperli so vodo, in z višin po pečinah so skale nadnj izprožili in ga tako zmagali. 6ni zid je še do novejših časov stal, na vsaki strani vrat pa en »tabor"; leta 1825, ko so cesarsko cesto tod vravnali, poderli so ta obok z enim taborom vred, drugega pa pozneje, ko je bila cesta zopet predelana. Ko skoz to sotesko prideš, razprostre se ti prec pogled; kmalu zagledaš, v znožji petih dolin v ravnini, prav prijeten terg: to je Železna Kapla. Ta kraj pa se zato tako imenuje — pripoveduje govorica — ker pervi tukajšnji naselniki bili so rudokopi, ki so rudo v ondotnih gorah kopali in od »knapova (?) temu kraju dali ime „kapla." Da pa se Železna imenuje, ste zopet dve govorici: ena terdi, da so tedanji rudokopi sperva železno rudo kopali (sedaj le svinčeno kopljejo); druga pa pravi tako: ko so Turka tukaj popolnoma potolkli, je z železnim pismom obljubo poterdil, da le sem ga ne bode več. To poslednje za verjetnejše terdijo. Kje se pa to »železno" pismo nahaja, jaz ne vem, če učeni gospodje ne vejo več. Kazal bi ti, dragi popotnik, lahko tako naprej pot čez hribe in doline in popisaval ti male in veče cerkvice, vasi in terge; ali bojim se, da bi bravcem ne bil ta popis predolgočasen; zato preskočim marsikaj, da prideva na verh, ki se imenuje Žolcpaški Yerh. Malo pod verhom od Oršove nazaj proti jugu stoji cerkev sv. Lenarta. Tukaj je kaj visoko in odsolnčno; sneg malokdaj pred polovico majnika odtod zbeži. Opomina vredno je, da pri ti cerkvi so na vratih nabite konjske podkove. Ljudska pravljica pripoveduje, da so te podkove turške. Gotovo je, da so njega dni od štajarske strani lesem Turki privihrali, in da jih je potem megla v Oršovske pečine zapeljala, kjer so žalostno ali tem krajem na veselje poginili. V ta spomin so pribite te podkove na cerkvene vrata, da so znamenje, da se je Turek grozil, da tudi v ti cerkvi hoče svoje konje kermiti. Nahaja se tudi železna veriga okoli in okoli cerkve. Če storiš še nekaj stopinj, v pol uri si na verhu. Tu se ti odpre zlo zlo grapast svet, Zolcpah; ali če tudi tu visoko stojiš, ti je pogled zapert po visokih gorah. Tu ti stoji pred očmi proti jugu Kočna, ktera meji Kranjsko in Stajarsljo od Koroškega; proti izhodu je Oršova, in skoz to grapo vidiš za pičico štajarskega polja; proti severju je Peča, in na ravnost nazaj se vidijo rehperški hribje, čez ktere se na koroško polje vidi; proti zahodu vidiš Obir, malo bolj proti jugu Košuto, ki se unkraj proti zahodu veže z Ljubeljem. Dragi popotnik! če zapustiš ta kraj, in se poverneš zopet na cesto, ki derži od Kaple proti jugu, in potuješ naprej po dolini, ki se imenuje »Bela," poldrugo uro od Kaple zagledaš na levi strani na skalnati steni namalanega sv. Krištofa. Tako velikanska podoba je, da meri čez 33 čevljev; leta 1861 so jo sosednji kmetje malati dali. Storiš še nekaj stopinj, in prideš do ljudske postaje pri »Skalarju;" nekdaj je stala tam velika skala, odtod to ime zdaj. Če pa storiš še nekaj korakov, imaš pred seboj toplice, v kterih je kisla voda, zdravilna v raznih boleznih. Te toplice je postavil leta 1821 gosp. Mihal Pesjak iz Ljubljane. Nahajajo se štirje studenci (vrelci); studenec številke 4 je zdaj najboljši za pitje. Od toplic se cesta po stermolih vspenja, in tako v treh četertinah ure do verha dospe. Ko do verha prisopihaš, se ti unkraj razprostre lepa dolina „ Jezero." Čeravno, dragi moj popotnik, na visokem hribu stojiš, pa je tvojim očem vendar pogled zapert. Okrog in okrog se nahajajo visoke gore; proti vzhodu je Kočna, ki meji Zolcpah, Belo in Jezero; proti zahodu tikoma mali Storžec, bolj proti jugo-zahodu je mali Grintovec, ki se v zahodu s Košuto veže, proti jugu vidiš veliki gorenski Storžec. Ako se navzdol po cesti spustiš, v pol uri prideš do ravnine; tu pod goro je ljudska postaja pri „Štulerju." Če storiš še nekoliko korakov, imaš pred seboj zalo cerkvico, posvečeno sv. Andreju, ktera nekoliko na griču stoji. Ljudska pravlica govori, da njega dni je tukaj jezero stalo, in da do cerkve so se v čolničih vozili. Odtod tudi temu kraju tako ime. Zdaj lahko po ravni cesti korakaš; v pol ure zagledaš na desni, zahodnji strani novo farno cerkev sv. Osvalda, ktero so pokojni knezoškof A. Slomšek leta 1855 posvetili. Kmalu se začne cesta navzdol spuščati po klancih; v pol ure prideš do pod „Loga," tukaj se ena pot spušča na desno, po kteri se pride čez Javornik do Teržiča; po drugi cesti pa med gorami do meje koroške in kranjske. Potem se začne Kokra, in naprej v petih urah prideš do Kranja. Dragi popotnik! ko sem ti do zdaj naštel pote, doline, hribe, više gore, tudi nekaj vasi, hočem ti tudi povedati nekoliko o tukajšnjih prebivavcih, njih noši, vsakdanjem življenju in obertniji. V okolici pri „Jezeru" se noša vjema z nošo kranjsko, ravno tako tudi vsakdanje življenje; pa vendar je zdaj proti nekdanji zlo različna. Nekdaj so nosili obleko, ktero so doma pridelali, jerhaste ali iz domačega sukna narejene in platnene hlače; robcev ali, kakor tukaj zovejo, antvole, haderce, še poznali niso. Zdaj vidiš seljaka v tuji opravi, v pavoli in svili i t. d. Ravno tako je tudi v hrani. Zavživali so čern kruh, vinca so malo pili, kave še poznali niso. Zdaj je vse drugače: kava je v vsaki hiši doma, pa vendar zemlja jim le to rodi, kar je rodila njihovim preddedom. Resnica je, da časi so se zboljšali, kupčija jim več dohodkov donaša, v obertniji so tudi bolj izurjeni. Preddedje so se pečali večidel le z živinorejo in poljedelstvom; veči posestniki so imeli po 15 do 18 krav, in so na cente masla prodajali; zdaj pa večina masla v kavi utone; redili so tudi po 80 do 100 ovac: to je še pri starem. Z lesom je bila njega dni slaba kupčija; pred petdesetimi leti se je mecesnovo drevo okoli 20 sežnjev dolgosti in tri čevlje debelo komaj za osem grošev prodajalo. Z lesom se je kupčija zlo pospešila; leta 1841 so začeli s deskami kupčevati; od začetka se jih je prodajalo sto po 10 gold., v desetih letih je cena narastla za polovico in zdaj še više. Čez ^Jezerski Verh" se je od nekdaj tovorilo in vozilo do današnjega dne. Tu so vozili od Kaple proti Kranju vsakoverstno blago: mecesnove deske, jelke i t. d., od nasprotne strani pa Kranjci tako. Zdaj pa, kar se je marburško-celovska železnica odperla, je vsa druga. Tukajšnje blago gre vse le proti Sinči vesi na železnico. Brez števila ljudi si je tu svoj kruh služilo, kteri si ga zdaj ne morejo. Nam železnica ni mati, le mačeha je. Ljudje so po teh hribih pa njega dni tudi bolj naravno živeli, mehkužnosti v hrani in lišpa v obleki niso poznali, ker v tistih časih je bila obertnija podertija. Še le zdaj v novejših časih so bolj od naravne poti odstopili. Kmetski ljudje so se le za domačo potrebo z poljedelstvom in živinorejo pečali, večina teržanov so si svoj kruh že od nekdaj služili pri rudi, — zdaj je vsa druga. Do leta 1863 je bilo do 500 rudo-kopov v ti okolici; zdaj jih je komaj 120; svinca se je naredilo od leta 1844 do 1848 na 9.900 centov v enem letu, nekdaj pa še več. V novejšem času je jelo pešati, in dan danes se ga dobi do 800 centov na leto. Dragi popotnik! ako bi bil ti pred 20 leti (okolo 1. 1840) potoval po ti gorati okolici, videl bi bil vse s černim gozdom obra-ščeno. Ali v dvajsetletni dobi je nemila sekira ljuto gospodarila v tistih gozdih; marsikteri kmet ga ima zdaj komaj za svojo potrebo; nahajajo se tudi, kteri, čeravno so lepe novce skupili za svoje premoženje, pa se niso nič kaj ua višo stopnjo povzdignili. Bili so tisti časi zlati časi za okolico; prodajalo se je dosti oglja, desdk; rudarstvo bilo je v dobrem stanu; živina se je tudi drago prodajala; više nad 10.000 gold. je donašalo; ali zdaj vse nekako peša; na korist ti okolici je vstala tukaj tvornica (fabrika), ktera okamnivno apno (cement) žge, in uže dve leti tukajšnjim prebivavcem nekoliko zaslužka daje. 53. Vinska terta in oblaki. Spisal F. Cegnar. Na gorici rase vinska terta, | Vinska terta govori oblakom: Nad gorico se pode oblaki; I „Oj nemili vi oblaki sivi! Veter goni vam peroti rosne, V černem nedru nosite vodico, S hladnim dežjem močite planjave, Da rumena se zori pšenica, In do pasa sega sočna trava; Bistro vodo dajete potoku, Da na skale pljuska z belo peno, In kolesa mlinske urno goni; Reki strugo polnite globoko, Da na herbtu bele barke nosi, In leskeče ribe v nedru hrani: Jaz za sušo tu umiram reva, Rumeni se velo moje perje, Suho deblo poka v vročem solncu, Terda perst mi korenine gloda, Sladki sad na černo zemljo pada; Vi pod nebom jadrite visokim, Gledate na mene iz višave, Pa le ene kaplje mi ne daste, Da odžejam se sirota žejna. Oj nemili, vi oblaki sivi!" Besedujejo oblaki sivi: »Oj ti terta, vinorodna terta; Kako terjaš ti od mene dežja, Ker si kriva hudih djanj brez mere: Ti človeku motiš bistro glavo, Ti z života tergaš mu obleko, In ogrinjaš ga s beraškim plaščem, Ga izganjaš iz domače hiše, Ter odpiraš mu prezgodno jamo. Kolne v solzah te nesrečna žena. Kolne vbritkemzlute vdova mlada, Kolnejo te sirotice nage, Sirotice nage in brez kruha; V tvoji kaplji, vinorodna terta! Marsiktero se vtopi poštenje, Marsiktera pogubi se duša, Pekel polni, in nebo se joka. Zori sladko grozdje v grenki solzi, Ki se toči zarad tvoje zlobe; Naj škropi ti velo tvoje perje, Naj obliva ti razpoklo deblo, Naj namaka ti žemljico suho, Pa ne prosi dežja iz oblakov, O ti terta vinorodna terta!" Odgovarja zdaj oblakom terta: »Oj oblaki, vi oblaki sivi! Ne tožite, ne dolžite mehe; Nisem kriva hudih djanj brez mere, Kriv jih človek je, ki v zlo me rabi, Ki brez uma in brez Boga dela, Ki darove lepe moje sftuni. Kdor me vestno vživa, ta me ceni; Krepim žile mu in trudne ude, Skerb preganjam s temnega mu čela, Napolnujem serce mu z veseljem, Vnemam dušo mu za vsako dobro; Mladim lice, bistrim oko starcu, Pevcu v sercu zbujam zlato pesem, Da ponaša z njo se. pozni zarod. Sin nebeški je izvolil mene, Da pričujem o ljubezni Božji V belih cerkvah po širokem svetu. Oj oblaki, vi oblaki sivi! Ne tožite, ne dolžite mene; Nisem kriva hudih djanj brez mere, Kriv jih človek je, ki v zlo me rabi, Ki brez uma in brez Boga dela, Ki darove lepe moje skruni. Pred sodnika v serdu bom stopila, Pred sodnikom ga tožila bodem, Ko bo prišel dan vsevoljne sodbe." In obmolkne na gorici terta; Nad gorico se zgoste oblaki, Pa odprejo černo svoje nedro, S hladno roso porosijo terto. 54. Lipa, domače drevo. Spisal J. pl. Kleinmayr. (Odlomek.) Narodna pesem naša, pravo zercalo narodovega mišljenja in čutenja, nam ne zamarja „lipice." Njo med vsemi drevesi naj bolj čisla, naj bolj ljubi. Mnogokrat se krasnega drevesa spominja. Ce govori o lepej naravi, o poletji, misli ob enem na lipico; tako n. p. v štajerski narodnej: Ančika in Mihalek: „Stoji mi, stoji poljece Prelepo polje široko, Na polji stoji lipica, Prelepa lipa zelena." ali v »Bfevištvu": „Pod lipo hladna senčica, Pod lipo miza kamnata." v koroško-slovenskej: ,. Tu mi stoji 'na tratica Na trafci lepa lipica O j lepa zelena lipica." Ona zeleni na polji širokem, na lepej trati, pri čistem studencu, a tudi v sredi domače vasi. Ona je kras vasem in posameznim hišam. ,, Na polji je zrasla lipica, Prelepa zelena lipica; Pod lipo stoji mizica, Prelepa kamena mizica." (štaj nar. „Micka"); a tudi v vasi jo je opazovala narodna pesem. V dokaz temu verstice ene štajerske narodne pesmice: „Stoji, stoji Zavoglje, Zavoglje, dolga ves, Na sred(i) vest lipka Oj lipka zelena." (»Potovanje" St. Vraz.) in: „Stoji, stoji Dolinavas Na sred' vasi pa lipica." (»Cigani." Ant. Janež.) Pod lipo se zbira narod o raznih prilikah. Stanje pod lipo ugaja nežnemu hrepenenju mladostnemu. —■ Tu je ob enem kraj, kamor pride možak, spočije se, premišlja. Spominja se teženj domovinskih, spominja se sanj, katere so mu bile v mladosti o »goljufivej sreči" — in nehote se vtopi globeje in globeje. Njemu »svet je nem;" v tem trenotku gaje zazibalo petje .krilatčekov," ki skakljajo po vejicah. Tudi njega Tičica je priletela, V zelenej lipici obsedi, in milo prične popevljati skerbi in dela trudnemu možaku. On posluša; druga pride: Predrobna lica sinkovka Usede se na lipico Zapoje tako pesmico . . . Komaj prične — pojenja, kajti v daljavi čuje se moški glas: Kdor zaničuje Težavni tvoj stan, Ta nima al' serca, Al' nima možgdn. Pod lipo pa je bilo tudi plesišče — in tu so se razlegali mili glasovi domačega petja. Navade te narod naš še hraneva in jih sem ter tja lepo izpolnjuje; pa tudi pesem njegova se pri tej priliki spominja »rajske lipe." Tako v kranjski narodni pesmi .Marko" : Turčije v sredi globoke Stoje tri lipe zelene Pod pervo konj'ce vstavijo, Na raj se berhk' opravijo; Pod drugo raj prodavajo Pod tretjo krogle rajajo. Možje starejši pa, katerim niso več gibke noge, ogledovali so si „raje," opazovali mladino in se spominjali boljših časov nekdanjega raja v deželi srečni, v deželi indijski, ko je bila jim lepša doba. Deveta dežela je lipova (Štaj. riar. „černikos.") Veselje in toga, radost in žalost biva pod lipo domačo! V podnožji njenem pa je ob enem kraj večnemu počitku. Kakor je nekdaj izvolila zvesta Siguna v „Parcival-u" „tožno lipo" za kraj svoje tihe žalosti po umerlem možu — tako tudi še diči stara pokopališča naša osamela lipa in pesem pravi: Pod lip'co si posteljem Za pofvanjem svojim. 55. Oj planine! Spisal Fr. Leveč. 1. Oj planine, oj planine, Eožnate planine ve, Kine slovenske domovine, In pa sinje ve gore, Ki ste žive skalovite Straže našega sveti, O pozdravljene bodite! Kličem tožnega sercl 2. Kolikrat se v meni gl&si Radosten na vas spomin, Pred menoj verste se časi, Ki sem vžil je verh planin, Ko presrečen na višavah, Serčnega veselja vnet, Po ravninah in nižavah Pisani sem gledal svet. 3. Vsako jutro zlato zoro Sem pozdravljal prevesel In čez dan v zeleno goro Glasno žvižgal, glasno pel; 56. Pevcu kosmatih pesem. Spisal 6, Krek. Slovencem pojem milo kakor filomela, Ni oda ptuja mi, neznana ne gazela, Slave balad me cele in romanc kerdela; Res pevca takega še Slava ni imela, Poglej znad Pegaza hripavega, oj brate! Prebirati prenehaj lire strune zlate; Mar skrij v zeleni gozd med smreke se košate: Od tal do glave pesme tvoje so kosmate. 57. Resnica. Spisal F. Levstik. Kdor resnico ljubi, ušes ji ne maši; Kdor se je pa brani, zaveže še oči. -- Mislil sem, da rože krasne Meni se razcvitajo, In da ptiči pesme glasne Meni le prepevajo. 4. Toda moral zapustiti Tebe sem, planinski raj! In med drage ljudi iti, Po poklicu v dragi kraj. Res, povsod se da živeti, Kdor poguma kaj imčt, Pa samo v domači sveti Zemlji sreča je dom&. 5. Torej moje serčne želje Ve zelene ste gor6, Kjer otročje kdaj veselje Vzivalo mi je serce. Na višinah domovine, Kjer živi ves moj spomin, Oj planine, oj planine! Srečen bil bi gorski sin. Kazalo. Stran I'ervi del..............................1 I. Stara slovenščina................1 II. Spomeniki brizinski...............9 Drugi del........... ...........14 Nova slovenščina.....:...........14 III, Petnajsti vek..................14 IV. Šestnajstivek..................16 1. Primož Trubar..................16 a. Iz predgovora k »Evangeliju Sv. Matevža"......18 b. Iz Evangelija Sv. Matevža. Cap. XIX........19 c. Iz Evangelija Sv. Lukeža. Cap. XY.........19 2. Sebastijan Krel.................21 Iz postile...................21 3. Jurij Dalmatin..................22 a. Iz II. Mozesovih bukev. „Cap." 2..........23 b. Iz I. Mozesovih bukev. „Cap." 37. 39................23 4. Adam Bohorič..................26 V. S e d emu a j s ti vek.................26 1. Tomaž Kren......;...........26 Luk. 10. 30—35..................................27 2. Gregor Alazia...................27 3. Prisega iz Stajera.................27 VI. Osemnajsti vek..................28 1. P. Marko Pohlin.................28 2. Osvald Gutsmaun.................29 3. Štefan Kuzmič (Kiizmič)........•......30 4. Jurij Japelj pa Blaž Kumerdej............31 „Djanje Sv. Apostelnov." XXVII. Postava.......32 5. Valentin Vodnik.................33 • a. Popisovanje Krajnske Dežele...........36 b. Veršac, narviši snežnik za Triglavan........38 c. Molitva brambovska...............39 d. Skeržak...................40 6. Anton Linhart..................40 7. Mihal Andrej aš..................40 8. Leopold Volkmer..................41 „Pesem od lipe".................41 VII. Devetnajsti vek.................43 1. Jernej Kopitar..................43 2. Matevž Ravnikar.................44 a. Če v kakšino besedo. (Iz predgov. k zgodbam sv. pisma) . . 44 b. „Tobijovi nauki za sinu".............46 3. Janez L. Šmigoc .................47 „Polsko delo"..................47 4. Verban Jarnik..................48 Zvezde ....................48 5. Valentin Stanič..................49 Hvala vinske terte................49 6. France Metelko..................51 a. Lev ino lisica.................51 b. Gad ino belouška ...............52 7. Anton J. Murko..................52 8. Matija Vertovec..................53 a. Od pokoja in spanja ..............53 b. Tretja križanska vojska.............54 9. France Prešeren .................59 a. Nova pisari j a.................60 b. Verba....................64 c. Memento mori! ................64 10. Mihal Verne...................65 a. čudo človeškega glasa..............65 b. Potovanje po »izhodnem" ali po jutrovih deželah 1. 1857. . 67 11. Anton M. Slomšek.................68 a. Veselja dom .................69 b. Lev in opica.................70 12. Narodna pesem ..................70 Pegam pa Lambergar...............70 13. Miha Kastelic.................. . 72 Natora ....................73 14. Jož. Zemlja...................73 Samota........................73 15. Ant. Zakelj (Rodoljub Ledinski)............75 Enako naključje.................76 16. Peter Hicinger..................76 a. Novo in staro.................77 b. O slovenski zemlji...............77 17. Jurij Kobe.................\ . . 78 Beli Kranjci ..................79 18. Dr. Lovro Toman..................81 a. Človek brez rodoljubja...............82 b. Moje pesmice..................82 19. Anton Janežič...................83 20. Miroslav Vilhar...................84 a. Na goro....................85 b. Bival na zeleni lipi (»Ščinkovec")...........85 21. Simon Jenko ...................85 a. Zaklad......................86 b. Korak v življenje.................87 22. Anton Umek (Okiški).................87 Mladeneč in Vila..................87 23. Valentin Orožen...................89 a. Lastavici slovo..................89 24. Ivan Tušek....................90 »Kaj si pripovedujejo od oža".............90 25. Fr. Svetličič....................91 Zvest prijatelj zdravilo življenja.............91 26. Jos. Ogrinec....................92 »Obrazi iz narave".................92 27. Fr. Cimperman...................95 Materi......................95 28. Jovan Vesel-Koseski.................95 a. „Glosa«....................95 b. Vojaška....................96 29. Zmaj Vukotin. Pripovedka z otoka Krka. Zapisal J. Terdina... 97 30. Domovju. Spisal J. Bilec................98 31. Večer. Spisal G. Krek.................98 32. Bčele in njili kraljestvo. Spisal J. Navratil.........98 33. Ptice človeške prijateljice. Spisal Fr. Erjavec........102 34. Ura. Spisal F. Levstik................104 35. Kaj se nam na zvezdatem nebu kaže? Spisal F. Č. Peščenikar . . 105 36. Nekoliko narodnih pregovorov iz Istre. Nabral J. Volčič .... 108 37. Mojim pesmam. Spisal G. Krek.............108 38. Vraže primorskih Slovencev. Sbisal St. Kocjančič . . . . . 109 39. Perva pomladnja bčela. Spisal F. Levstik..........110 40. Pastirska. Spisal J. Bilec................111 41. Življenje I. Popoviča. Popisal J. Navratil..........112 42. Josip Cimperman. Sonet................114 43. Terst. Popisal F. Cegnar. (Nekoliko okrajšano).......115 44. Slov6. Spisal G. Krek.................121 45. Hoja Evgenijeva prek planin. Po A. Jager-u poslovenil J. Navratil 121 46. Podonavska riba. Spisal Matija Valjavec (Kračmanov).....125 47. Duhovnik. Po Francoskem poslovenil M. Cigale.......126 48. Luna in zvezde. Spisal F. Cegnar............128 49. Sokrat pa Kriton v ječi. Iz Platonovega Kritona poslovenil J. Šolar 128 50. Bog je. Iz Angleškega poslovenil M. Cigale.........133 Slovensko Berilo za VIII. gim. razred. 10 51. Upanje. Spisal F. Levstik......•.........134 52. Železna Kapla in njena okolica na spodnjem Koroškem. Spisal O. Dular.....................134 53. Vinska terta in oblaki. Spisal F. Cegnar..........139 54. Lipa, domače drevo. Spisal J. pl. Kleinmayr........140 55. Oj planine! Spisal Fr. Leveč..............142 56. Pevcu kosmatih pesem. Spisal G. Krek..........142 57. Resnica. Spisal F. Levstik...............142 Popravki. Str. namesto : čitaj t 5' V 14. vr. od zdol. nvuzda" — vuzva (staroslovenski.) 5 n 10. n od zdol. rglagoljati" — glagoljpti (») 6 11 11. » od zgor. „rečej* — rečij (.) 6 n 17. n od zdol. Bglagolja" — glagolj? (.) 6 n 10. rt od zdol. „zuer" — zver (•) 7 n 12. - n od zgor. „krvija" .. .. — krvija riza 8 n 2. n od zgor. nbaždino" — bladino l) 9 r> 2. n od zgor. nniuijt" — ničat <») 9 n 13. n od zgor. rtVUznrajet — vuzirajet (») 9 n 20. rt od zgor. „nlbud(;štuumu" — nabudeštuumu (»> 28 V 1. n od zdol. »knjigeh" — knjigah. 30 v 14. jj od zgor. nOboma" — Obema. 39 v 16. n od zdol. »jestvaril" — je stvaril. 40 n 8. n o.d zgor. »Lej« — Sej (saj). » n 6. (II) n od zgor. »ljubijo" — ljub'jo. 43 n 22. n od zgor. ki" •— in. 44 « 1. rt od zgor. ,,živahne ga" — živahnega. r> n 11. tt od zdol. „nekdo" — nikdo. 47 n 1. rt od zgor. „napuha" — napuhu. 54 n 7. n od zgor. „tomu" — temu. 59 n 6. » od zgor. „naščevati" — maščevati. 66 n 12. n od zgor. „zvuk" — zvok. 68 11 11. n od zdol. „parobrod" — parnik. 73 M 16. rt od zgor. „ Vetratu — Vetra tu. 80 n 10. rt od zdol. »hi« — ki. 86 D 4. (II) rt od zdol. „panaše" — pa naše. 98 11 11. tt od zgor. „Domovja" — Domovju. 112 n 2. - n od zdol. „najvčejo" — serčno. 80 n 13. rt od zdol. čitaj: . . . . samo s tem razločkom, „da j Viničan in Metličan [okoličan] po členkih [na strani] vežeta". Na nekterih mestih čitaj namesto nže" dosledno „uže." -