velika uudska in demokratična sila na prednostnem položaju v borbi za prenovitev države
nf?t
naistdnevnik - Quindicinale
Abbon. postale - Gruppo 11/7'
DELO
9lasilo KRI za slovensko narodno manjšino
Let° XXX. - Štev. 14
TRST - 10. novembra 1978
200 lir


r;,v
STOPI V VRSTE KP!
PISMO BENEŠKIH SLOVENCEV
s Slovenska društva v videmski pokrajini Poslala naslednje pismo predsedniku posebne vladne komisije za vprašanja Slo-®ncev in v vednost tudi predsedniku vlade:
Predstavniki vseh slovenskih or-^nizacij v videmski pokrajini so / dtig 9. oktobra sestali na sedeli kulturnega društva Ivan Trin-r°' da bi enotno ocenili način in pitate ministrske ankete v ob-l^h, kjer živijo Slovenci. Se-f^ka so se udeležili občinski sve-»Vci, upravitelji in voditelji de Matičnih strank iz Čedada, Nc,-. ^kih dolin, Terske doline, Rezije n Kanalske doline.
, *o preučitvi dejstev in dokumen-0.v so organizacije soglasno oce-uf. celotno anketo za odločno ne-”ativno in sklenile, da seznanijo Javnost s svojo oceno prek tega Pffnta predsedniku posebne komite pri predsedstvu vlade za pre-Itai"71^6 vVrašani Slovencev v
9^edc izbire anketne pole kot dinega raziskovalnega sredstva, tevenske organizacije protestira-te, ker jih posebna komisija za J^ašanja slovenske manjšine ni Prašala za mnenje, kot se tudi * Posvetovala s slovenskimi upra-J-ji ter z izvoljenimi in s poli-predstavniki Slovencev vi-te-ske pokrajine.
r Kljub objektivnim pogojem, za-adi katerih je uveljavitev člena k republiške ustave o zaščiti jezi-'rnanJ^n dolžnostna in ne-^tetljiva, je iz anketne pole pred ■^tva vlade mogoče razbrati, da 0ri, zaščita vprašljiva, podvržena etam in odločbam izvoljenih
svetov o «zahtevi skupin, da se jih ima za različne» ali o «želji po prisebnih oblikah zaščite».
Videmska pokrajinska konferenca o etničnih in jezikovnih skupnostih, nà kateri sq sodelovale krajevne ustanove, stranke in kulturna društva iz vse Furlanije, je dokazala, kako je nujno in u-mestno, da se izvaja člen 6 ustave v korist celotne slovenske narodnostne skupnosti (in torej z razširitvijo zaščite na tisti del manjšine, ki živi v Beneški Sloveniji). Konferenca je nadalje dokazala, kolikšna je raven politične zavesti pri Slovencih.
Načela, ki jih povsem priznavajo slovenske in furlanske demokratične sile, je osvojila tudi videmska Cerkev. Omeniti gre zlasti 9. januar 1977. leta, ko se je nadškof Battisti med množično manifestacijo v Čedadu oprostil Slovencem «zaradi premajhnega razumevanja», ki ga je Cerkev pokazala za njihove pravice v preteklosti, obenem pa poročal tudi o odloku o branju maše v slovenščini.
Za drugačno usmeritev ankete bi vprašalna pola morala imeti vsaj uvod, v katerem bi tolmačili zaščito kot dejanje, s katerim bi italijanska republika hotela bolje ovrednotiti svoje «človeško bogastvo» vključno s slovenskim, ki mora imeti pravo mesto v državi.
Anketna pela bi se morala nanašati le na način uresničevanja zaščite, da bi komisija lahko zbrala gradivo za ukrepe, ki so zaradi gospodarskega, družbenega in kulturnega razkroja najnujnejši, ne da bi ob tem prezrli načela globalne zakonske zaščite.
Ob preučevanju gradiva v zvezi z anketnp polo so se slovenske organizacije seznanile z zaupno o-krožnico pokrajinskega odbora Krščanske demokracije z datumom Videm, 24. avgusta 1978 in s podpisoma senatorja Beorchie ter pokrajinskega tajnika, senatorja To-rosa, naslovljeno županom, upraviteljem in političnim tajnikom stranke.
V okrožnici, kot že v strankinem dokumentu z dne 20. 2. 1978, je slovenska narodnostna skupnost ocenjena kot skupek med seboj ločenih skupin, ki so, v okviru neke občine, izraz «določenih odnosov človek - okolje». Pri teh odnosih je treba preprečiti medsebojni in zunanji vpliv drugih Slovencev, da se preprečijo «zunanji posegi, ki so vselej škodljivi za izvirne vrednote krajevnih kultur».
Politika, ki teži k osamljanju Slovencev videmske pokrajine in njihovemu ločevanju od celotne slovenske narodnostne skupnosti v deželi Furlaniji - Julijski krajini, ne more imeti drugih ciljev kot tistega, da pusti skupnost nezaščiteno pred asimilacijo, da ohrani kulturno nepismenost, preprečuje dojemanje lastne kulture ter svobodno obiskovanje šol, kulturnih in univerzitetnih ustanov v deželi.
Ta «zamisel» «spontane» skupnosti, ki naj bi se ohranjala kot ekološka vrednota, ki jo pisci dokumentov želijo uveljaviti v Beneški Sloveniji, je samo kritje za načrtne ideološke predsodke na protislovenski osnovi, ki temeljijo na sorodnih političnih izhodiščih, kakršne je pred kratkim izrazila «Lista za Trst» glede Krasa.
Pismo beneških Slovencev
Omenjena zaupna okrožnica KD je hud zunanji poseg, saj ne spodbuja samo občin, naj zavzemajo sorodno stališče, pač pa izrecno .o-pominja na «delikatnost» vprašanja «o volji, da se Slovenci upoštevajo kot različna etnična skupnost» in daje navodila za reduktib-no reševanje problema.
Celotno jezikovno stvarnost v videmski pokrajini ponazo'rujejo z uporabo izrazov o «krajevni govorici» v posameznih občinah, «včasih različno tudi v okviru posameznih občin» in jo je «mogoče tudi asimilirati uradnemu jeziku* z zaključkom, da se lahko potrdi volja po ohranitvi vsakršnega razlikujočega se elementa in značilnost manjše skupnosti.
Analiza odgovorov dokazuje, da «vnaprej pripravljeni osnutek», ki so ga osvojili v številnih dokumentih, predstavlja objektivno omejitev avtonomije občinskih svetov. Na področju, ki je že desetlet a občutljivo, toda v negativnem smislu, za vsa etnična in jezikovna vprašanja, je posebni namig na, delikatnost vprašanja v pismu, ki ga je videmski prefekt naslovil županom, izzvenel nujno omejevalno.
V zvezi z odgovori občinskih svetov so predstavniki slovenskih organizacij ugotovili, da so nekateri razpravljali o teh vprašanjih zelo površno brez sprejemanja informacij,, predlogov ali stališč svetovalskih manjšin.
Rezultat so bili enolični odgovori, sestavljeni na osnovi vnaprej določenih smernic, ki ne odražajo stvarnosti. Samo v nekaterih primerih je bila razprava poglobljena in je obrodila objektivne rezultate ter je privedla do sprejemanja pomembnih spoznavnih elementov. To je primer občinskega sveta v Špetru Slovenov, ki se je potrudil in izglasoval enoten dokument kljub temu, da se je znašel pred dvema popolnoma nasprotujočima si dokumentoma.
Nekatere občine, katerih upravitelji se niso čutili vezane na u-radna stališča strank, so premišljeno odgovorili v skladu s takojšnjimi potrebami Slovencev videmske pokrajine in so svetovali uvedbo slovenskega pouka ter okrepitev kulturnih društev.
Celotna slika odgovorov občin pa je zelo protislovna: opaziti je jezikovne analize (ki so včasih o-troške) in nakazovanje organiziranih teženj k jezikovni zaščiti, ki se protislovno izražajo od občine do občine, medtem ko je znano, da gre za sosednja območja, ki so z vseh vidikov povsem homogena. To pomeni, da so politično
tolmačili stvarnost, ki jo najbolje in najbolj podrobno ponazoruje obsežno gradivo konference videmske pokrajine.
Ker niso vse občine ponazorile zahtev slovenskih organizacij, le te s pričujočim pismom poudarjajo lastne zahteve, kj so v skladu z zakonskimi osnutki, ki so bili predloženi parlamentu, z izjavami predsednika deželnega odbora avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine in z «Listino o pravicah», ki so jo Slovenci videmske pokrajine že predstavili javnosti. Kulturna društva želijo, da jih komisija zasliši kot temeljne kulturne organizacije in pobudnike enotne razprave o vprašanjih slovenske manjšine.
Slovenske organizacije skupno z upravitelji, občinskimi svetovalci in odgovornimi voditelji demokratičnih strank izražajo pripravljenost na srečanje s posebno komisijo pri predsedstvu vlade, ki je zadolžena za preučevanje vprašanj Slovencev v Italiji.
Čedad, 3. novembra 1978 Združenje beneških umetnikov Center za kulturne raziskave — Bardo
Beneško gledališče Beneško planinsko društvo Zveza beneških žena Duhovniki skupine «DOM» Kulturno društvo «Lepi vrh» — Ukve
Rezijanska folklorna skupina Uredništvo «Dom» — štohlank Združenje slovenskih emigrantov iz Beneške Slovenije Študijski center «Nediža» — Špe-ter Slovenov
Kulturno društvo «Ivan Trinko» — Čedad
Kulturno društvo «Rečan» — Ljesa Kulturno društvo «Nase vasi» — Tipana
Uredništvo «Novi Matajur» — Čedad
Kulturni krožek «Planinka» — Kanalska dolina
PRISPEVKI
Sekcija KRI Opčine izreka globoko sožalje tovarišu Marcelu Vidal ob izgubi svojega očeta in tovarišu Stanotu Vacliku ob izgubi svoje žene.
V spomin pokojnih daruje sekcija KRI Opčine 10.000 lir, Tončka Vidav od Banov pa 5.000 lir.
Ivanka Wilhelm z Opčin je namesto cvetja na grob-svojega brata Alberta, ki je padel med NOB in je pokopan v Borincih v Srbiji, darovala 10.000 lir za sklad DELA.
Vsem darovalcem iskrena hvala.
V SPOMIN
JANEZ PURIČ
Umrl je tovariš Janez Purič iz Repna Dopolnil je 80 let življenja.
Življenjska pot pokojnega tovariša je bila, lahko rečemo, vseskozi naporna.
Med prvo svetovno vojno je bil ko1 avstrijski vojak zajet od Rusov. Več leti® živel v Ukrajini, kjer so prav tedaj divjal' hudi boji interventistov. O dogodkih, k jim je bil priča, je mnogokrat pri'; povedoval svojim delovnim tovarišen1 Ostal je neomajen pristaš revolucionarni!1 idej.
Septembra 1943 so tovariša Puri$ aretirali nacisti. Skupaj z nekaterimi gimi vaščani so ga odpeljali v Nemčij11 odkoder se je vrnil šele avgusta 1945 Leta 1963 se je vpisal v KRI, katere čla( je ostal do konca svojega življenja.
IVAN SFILIGOJ
novembra t.l.
iz Trsta. Dočakal je častitljivo starost '. 88 let. Tudi njegova življenjska pot je bH1 izredno naporna. Med prvo svetovi vojno je kot avstrijski vojak prišel ujetništvo. Več let je ostal v Rusiji, kjerr doživel tudi prevrat in oktobrsko re',cl lucijo. O revolucionarnih dogodkih ! vselej rad pripovedoval svojcem in zna1! cem. Živo mu je ostalo v spominu zlaS| neko zborovanje, na katerem je govor' Lenin. Tudi tov. Sfiligoj je os1 neomajno zvest idejam oktobrske reW lucije.
Po vrnitvi iz vojnega ujetništva se l tovariš Sfiligoj zaposlil v škedenjski z lezarni.
Pokojna tovariša bomo ohranili v tlem spominu.
Za dejansko zaščito narave na Krasu jamčijo le predstavništva Kraševcev
_	~	.	.	.	upravam, ki jih državljani posredno ali
Odgovor predsednika kraske gorske skupnosti	neposredno izvolijo!
podpredsedniku deželnega odbora Coloniju
navijati danes posebno ustanovo za kraške rezervate. Načela, ki jih je glede tega
Glede na stališča in namene, ki jih je izrekel novi deželni odbornik za proračun in načrtovanje Coloni v intervjuju tržaškemu italijanskemu dnevniku v zvezi z reševanjem ekoloških vprašanj in zaščite naravnega okolja, s posebnim poudarkom glede našega Krasa, je predsednik upravnega odbora kraške gorske skupnosti Miloš Budin dal naslednjo izjavo:
V torek, 31. oktobra 1978 smo v ^rajevnem italijanskem dnevniku brali in-'s^ju s podpredsednikom deželnega odbora S. Colonijem, ki vodi tudi odborništvo za načrtovanje in proračun. v pogovoru s časnikarji seznanja odbornik Coloni javnost s pobudami decine uprave na področju ambientalne iščite in pojasni, da je to delo koordi-nirano med štirimi obmejnimi deželami Furlanija - Julijska krajina, Slovenija, ^rvaška in Koroška). Vsekakor gre pozivno ocenjevati dejstvo, da se za pro-%'natiko, kot so infrastrukture, naravni Parki in rezervati ter turistične cone, ^0ordinira načrtovanje na tem medna-r°dnem nivoju v korist celotnega zaintere-s'ranega teritorija.
, Drugače pa gre ocenjevati novico, za atero zvemo v intervjuju, da je deželna ^Prava ponovno potegnila iz predala za-Prašeni načrt za "Ustanovo za zaščito vjasa", ki jo predvideva zakon Belci št. ^2 iz junija 1971. Ta načrt namerava e^elna uprava uresničiti, po besedah Pdbornika Colonija, "naglo in z odlo-Cnostjo"! Naravnost presenetljiv pa je °dbornik tam, kjer poziva kraško gorsko f, uPnost in občinske uprave, naj jih vodi
*drava pamet" (buon senso), da bo ahko ta načrt čimprej sprejet in apli-ciran.
K temu nekaj pripomb.
Odborniku Coloniju je prav gotovo ^ras pri srcu drugače kot magnatom Liste Za Trst, ki jih povezuje s Krasom edinole da si z njim demagoško polnijo usta in da so si zradili na njem razkošno vilo z e'e9antnim vrtom. Odborniku Coloniju je, ^asprotno, prav gotovo pri srcu, poleg baških naravnih lepot, tudi kraško prebivalstvo; ravno tako tudi dobro ve, da 'Pa kraški človek svoje predstavništvo v bcinskih upravah in v kraški gorski uPnosti, zaradi česar ne potrebuje, °'e9 teh, nobene druge ustanove, ki bi P'avljala njegov teritorij.
To je pred leti javno povedalo kraško rebivalstvo. Pred približno dvema letoma l^a so na srečanjih s pristojno deželno ontisijo občinske uprave, kraška gorska ^Ppnost, pokrajina, stranke in druge a'Pteresirane ustanove in organizacije v
veliki večini to potrdile in poudarile, da je za upravljanje kraških naravnih značilnosti pristojna prav kraška gorska skupnost in to tudi po državnem zakonu štev. 1102 iz decembra 1971, s katerim so bile gorske skupnosti ustanovljene. Dejansko je bilo tako načelo sprejeto tudi v dekretu predsednika republike štev. 616, ki predvideva neposredno udeležbo gorskih skupnosti pri upravljanju naravnih parkov in rezervatov v Italiji. Omenjeni dekret sicer ne velja za deželo s posebnim statutom, veljati pa bi morala demokratična načela tega zakona tudi za našo deželo. Tudi v Furlaniji-Julijski krajini je bil sicer pod pritiskom demokratičnih sil storjen korak naprej z zakonom štev. 44 iz leta 1978, s katerim so bile ukinjene "Ustanove za bonifikacijo hribovitih področij". Demokratizacija oziroma decentralizacija italijanskega sistema javne uprave gre v smeri odpravljanja nepotrebnih ustanov, med katerimi nima ljudstvo demokratičnega nadzorstva, in predajanja pristojnosti krajevnim javnim
vprašanja že večkrat izrazilo zainteresirano prebivalstvo, tudi preko svojih različnih predstavništev, ostanejo še vedno v veljavi: zaščito Krasa je treba pojmovati "aktivno", to je v luči družbeno gospodarskega razvoja teritorija, pri čemer mora biti kraško prebivalstvo neposredno soudeleženo; pristojnosti za zaščito pa grejo kraški gorski skupnosti in odvečno ter nedemokratično bi bilo ustanavljati v vrha posebno avtonomno ustanovo, tujo našemu človeku. Edino ta "zdrava pamet" vodi občinske uprave in kraško gorsko skupnost.
Na koncu pa še zadnja skromna pripomba odborniku Coloniju.
Če bi deželna uprava "naglo in z odločnostjo", kot namerava za Ustanovo za kraške rezervate, odobrila statut kraške gorske skupnosti, kar pričakujemo že dve leti, bi storila Krasu veliko večjo uslugo...
Za upravni odbor kraške gorske skupnosti predsednik MILOŠ BUDIN
ODPRTO PISMO PREDSEDNIKOV RAJONSKIH SVETOV
Predsedniki rajonskih svetov iz vrst KRI za Zahodni Kras, Rojan-Barkovlje in pri Sv. Jakobu menijo, da je treba pred županom, občinsko upravo in javnostjo sprožiti vprašanje usode novih upravnih teles, ki jim prvi člen državnega zakona štev. 278 nalaga "pospeševanje ljudske udeležbe pri upravi krajevne skupnosti".
Upravičeno smemo trditi, da si mnogi občani in mnoga društva — zlasti tista, ki se potegujejo za razreševanje težav pri osnovih družbenih plasteh — veliko obetajo od teh novih teles, kajti posebej zaupajo v neposredno razmerje med upravitelji in upravljanci kot tudi v možnost soodlačanja pri upravi javnega premoženja in oskrbe.
Ali razmere, ki vladajo v rajonskih svetih cele štiri mesece po volitvah, utegnejo to pričakovanje hudo omajati. Po čezmernem čakanju na njihovo umestitev - po zakonu določen rok se je bil že davno iztekel - so rajonski sveti izpričali visok čut odgovornosti: v kratkem so izdelali stvarne in obvezujoče načrte in izpopolnili svoj delovni ustroj z izvolitvijo predsednikov in z imenovanjem delovnih komisij. Ali občinska uprava jim onemogoča izpolnjevanje pretežnega dela njihovih nalog.
Občinska uprava namreč še ni poskrbela, da bi izvoljene predsednike sklicala na posvet; ni sprožila postopka, da bi rajonskim svetom odmerila po zakonu določeno oblast "glede vzdrževanja javnih del, zakonite uporabe in uprave javnega premoženja in oskrbe v rajonskem merilu" pa tudi segla ni po najmanjši preureditvi in prepotrebni odredbi, ki naj zagotovi delovanje rajonskih svetov samih. Se več, napovedala je in vstavila nove ovire, tako na primer izrecno spraševanje po tolmaču za slovenščino in nujnost zgolj samostojnega raznašanja tiskovnih sporočil rajonskih svetov.
Glede gmotnih razmer pa velja pripomniti, da so rajonski sveti brez slehernih finančnih sredstev, ker še ni izpolnjen 29. člen pravilnika, zato ne morejo niti tiskati lepakov, da bi občane obveščali o svojih pobudah!
Skrb za ogrožen ugled teh pomembnih teles nam predsednikom prvega, tretjega in desetega rajonskega sveta narekuje, da iztirjamo od občinske uprave nemudno sklicanje posveta dvanajstih predsednikov zato da ob upoštevanju njihovih mnenj izdela vrsto začetnih ukrepov. Hkrati spobdujajo k skorajšnjemu sklicanju posebne občinske komisije za decentralizacijo.
Nekdanja stvarnost v popolnoma drugi luči
T 7v	* v * * rr^ a
Včerajšnji Trst na krmilu sodobnosti
Kaj druži politične grupacije, kot so radikalci, lista za Trst in fašisti?
Zaščitnik Trsta je Sv. Just. In ker so Tržačani zelo muzikaličen živelj, je nastala zelo simbolistična pesem, v kateri se Sv. Just Opisuje kot tat kokoši. Na tem mestu ni toliko pomembno, če so kokoši jugoslovanski kupci, ampak dejstvo, da so se »tatovi* v luči zaščite lastnih interesov organizirali tudi na političnem področju: v okviru konglomerata, imenovanem »Lista za Trst«. Poskušajmo zatorej najprej nekoliko bolj podrobno razčleniti osnovne sestavne dele te »nestrankarske«, vendar politične (kakor se sami opredeljujejo) skupine. Že površen pogled nam odkrije dva elementa: »Lista za Trst« je sestavljena iz treh osnovnih frakcij, na »ideološkem« planu pa opazimo nenavadno združnost prostozidarstva in katolicizma škofa (bivšega) Santina.
Tri osnovne stfuje bi lahko takole opisali: prvo bi lahko opredelili kot manjšino, ki bi bila pripravljena takoj sodelovati s komunisti ter sprejeti strategijo radikalca Giacinta (Marca) Pannelle. Sestaviti občinski odbor iz predstavnikov »Liste za Trst«, komunistov, radikalcev in, če bi seveda privolili ostalih levih strank. Namen takšne sestave je formiranje enotne fronte zoper krščansko demokracijo. Ta manjšina je menila, da bi morala župansko mesto prevzeti Aurelia Gruber-Benco, ki ima zaradi poprejšnje politične dejavnosti največ možnosti za vzpostavitev konkretnejših
ODPRTO PISMO
(Nadaljevanje s 3. strani)
Nazadnje vabijo rajonske svete, njihove predsednike, politične sile, občane in združenja, ki se v njih prepoznavajo, naj te terjatve podprejo, da bodo rajonski sveti lahko uspešno izpolnjevali pomembne naloge, zaradi katerih so nastali. Trst, 4. novembra 1978
Podpisani:
SLAVOLJUB ŠTOKA predsednik rajonskega sveta za Zahodni Kras DENNIS VISIOLI predsednik rajonskega sveta Rojan - Barkovlje SILAVNO MINKUSCH rajonskega sveta pri Sv. Jakobu
stikov s komunisti. Tega mnenja sta na primer Perco in Tassinari — pa tudi radikalec Pannella. Vemo, da so pred balotažo radikalci glasovali za Gruber-Bencovo in da je samo strah pred demokrščanskim kandidatom Stopperjem. vodil radikalce v volitev Cecovinija. Vendar je radikalni prvak takoj dodal, da bodo zagovorniki »Liste za Trst« le toliko časa, dokler bo leta nasprotovala krščanski demokraciji. Prav gotovo je hotel opozoriti Cecovinija, naj čimprej »pozabi« na kakršenkoli poizkus ustvarjanja »zgodovinskega kompromisa à la Trieste«.
Drugo strujo bi lahko mirno opredelili kot desničarsko, saj so jo mnogi opredelili kot smer industrijca Giorgija Irnerija. Dejanski namen te struje je opredelil Irneri sam, ko je dejal, »da ima gibanje izključno prehoden značaj ter da je bolj nekakšna oblika štafete, ki se bo prej ali slej pridružila krščanski demokraciji. Vendar se bo to zgodilo šele tedaj, ko bodo vodstvo prevzele druge osebe, jasno nagnjene k kon-servativizmu«. Torej ljudje, ki se ne bi strinjali z blagim reformizmom Alda Mora in Benigna Zaccagninija. Ta struja, ki poleg tega predstavlja večino znotraj »Liste za Trst«, bi vsekakor hotela sporazum z KD, vendar bi morala slednja zamenjati vodstvo ter kandidata za župansko mesto (KD bi sicer obdržala mesto župana, vendar bi ta moral biti tako imenovani neodvisni kandidat).
In ne nazadnje velja opozoriti na frakcijo bivšega socialista Giannija Giuricina, katerega politično mišljenje je v bistvu identično z mišljenjem nosilca struje znotraj PSI »Presenza socialista«, Giacomom Mancinijem. Z idejo o formiranju »nuj-nostne vlade«, ki prav tako predstavlja obliko zmanjševanja hegemonije KD, v
veliki meri nasprotuje »liniji Irneri« in od katere se tudi počasi distancira. »Nujnost-na vlada« pomeni, naj v procesu odločanja sodelujejo vse stranke, razen neofašistov seveda.
Kdo je »narodni sovražnik štev. 3«
Korak naprej v prikazovanju številnih nasprotij, ki družijo predstavnike »Liste za Trst«, bomo storili, če se za kratek čas pomudimo pri elementu prostozidarstva, ki ga pooseblja trenutni tržaški župan Manlio Cecovini. Prostozidarji so navadno ljudje, katerih ideali temelje na zelo splošnih principih, kot so: izkoreninjenje prero-
kov, samoizpólnjevanje preko spoznavanja lastnih vrlin in slabosti, pravičnost i11 enakost med ljudmi itd. Prostozidarji s<> izšli iz vrst liberalne inteligence, katere s° združevali, poleg skupnega interesa i11 medsebojne pomoči, predvsem antiklerikalizem in določene ideje o demokraciji zakonitosti. Prostozidarji niso nikd1 (vključno s Cecovinijem) organizirali odprte borbene organizacije (stranke), am; pak poskušajo svoje interese uveljavi11 preko različnih poti vplivanja in pritiska Prav zaradi teh dveh elementov morata0 imeti Cecovinija za »duhovnega« očeW t.im. »komiteja desetih«, iz katerega sejc pozneje oblikovala grupacija »Lista ^ Trst«.
Do te točke je spravljivost med progra mom »Liste za Trst« in idejami prostori darstva razumljiva in povsem logična. SvO jevrsten paradoks pa postane tedaj, k povežemo na primer Cecovinijevo izvol1 tev za tržaškega župana s podporo, ki51 mu jo nudili fašistični poslanci. Prostor' darji so bili namreč tako med fašizmo11 kot po vojni pri fašistih zapisani kot »nar0' dni sovražnik št. 3«. To je prav gotov{ pomemben pokazatelj počasne, vend°: konstantne transformacije »Liste za Trs1' v strankarsko grupacijo sui generis, v kat0' ri ideje prostozidarstva nadomeščajo ide)£ makijavelizma.
Po vsem tem si velja zastaviti nadvse p0,' membno vprašanje: kaj je tisto, kar dru?1 tako heterogene politične grupacije, kot s° radikalci, lista za Trst in fašisti? Res r sicer, da je srž njihove zveze nasprotov’0' nje osimskemu sporazumu (konkretne) prosti industrijski coni) in zatorej tudi nf' sprotovanje Jugoslaviji ter uveljavitvi n0' rodnostnih pravic slovenske etnične skup'; nosti. Vendar stvari kljub temu ni mogo°c posploševati, kajti med temi silami le of stajajo nekatere bistvene razlike. Vzeti11 mo na primer vprašanje uveljavljanja pra vic slovenske manjšine v Italiji ozirom0 konkretneje, zahtevo slovenskih svetova cev v tržaškem občinskem svetu o enak0 pravni rabi slovenščine. Kakor je znan0 zahteva ni bila zavrnjena z glasovi radik3 cev ali »Liste za Trst«, ampak z glas0' fašistov in krščanskih demokratov. Za0' mivo je, da so Pannellovi radikalci v okv' ru njihovega boja za dejansko vsedržav11 uresničitev 6. člena republiške ustave gj° sovali za odobritev predloga, medtem k so se predstavniki »Liste za Trst« glasov nja vzdržali. Zadržanost »liste« pri 10 vprašanju še zdaleč ne pomeni, da so^
|ega vprašanja apatični, ampak pomeni '2raz tipične tržaške miselnosti o »reševa-nju slovenskega vprašanja v Trstu«. Preden nekoliko podrobneje spregovorijo o tem fenomenu, bi veljalo navesti zanimiv dogodek izpred trinajstih let, ki bo osvetlil sedanje tržaško stanje iz do sedaj skoraj neznanega zornega kota. Mislimo Predvsem na vsebino sestanka »Ente del Porto Industriale di Trieste« z dne 15. julija 1965. Na tem sestanku izvršnega komiteja, katerega podpredsednik je bil Cecovini, so vsi člani menili, da je edina rešitev za propadajoči Trst oblikovanje »nove industrijske cone na kraški plano-t* *«. Cona naj bi po tedanjih ocenah obsegala 360 hektarov in bi bila postavljena na ,erenih v občinah Trst, Zgonik in Repen-tebor. Stroški bi po tedanjih ocenah znaša-*' 5 milijard lir, od katerih bi levji delež °dpadel na ustrezno ureditev voda in od-Plak. Že tedaj so vsi poudarili, da je potrebno, v luči zaščite Krasa, postaviti takš-uo industrijo, ki ne bo onesnaževala oko-tja. Danes, 13 let po tej iniciativi, se nam tržaška stvarnost kaže v popolnoma drugi ‘Uči- Čeprav je vzrokov za to spremembo Prav gotovo več, je eden izmed bistvenih v 'uternacionalizaciji proste industrijske co-ne> v kateri bi tržaški kapital imel mnogo utanj dobička kot tedaj, če bi bila indu-strijska cona »narodnostnega« značaja.
Kapital — sira eminenca
-rej. dejansko sivo eminenco nastanka in P^toja »Liste za Trst« predstavlja tržaški ^Pital, katerega glavni predstavniki so tu-najeminentnejši zagovorniki programa “Liste za Trst«, če omenimo samo predse-nika družbe Lloyd Adriatico Giorgia Ir-jterija ter največjega tržaškega mogotca ‘‘Uusbrandta. Na »duhovnem« področju Pa ne gre prezreti zelo intenzivnega delo-anja bivšega škofa Santina. Kaže pa, da Podstavljajo njegova zadnja politična pri-adevanja njegov politični »swan song«, če . vuda privolimo v trditev, da so najnovej-»^premembe v vodstvu katoliškega lista ’V|ta nuova« dovolj trden pokazatelj no-c usmeritve znotraj tržaške katoliške duhovščine.
cdaj pa o tipični tržaški miselnosti o »rezanju slovenskega vprašanja v Trstu«. In ar pri obravnavanju te tematike ne gre Požreti, je dejstvo, da je ta problematika ertieljni kamen, ki je fašistom resnično omogočil izjavo: »(...) naš program se s Programom .Liste za Trst' ujema 90 %.«
*ej tematiki beremo v volilnem razglasu SI-Dn tole: »Vpeljevanje izključno jugoslovanske industrije (v prosti industrij-n * Con'’ °P- P-) ne bo samo porušilo etnič-in fd ravnotežia- amPak bo jugoslovanski ^ ustriji omogočilo, da bo, zaradi cenejše ovne sile, uspešno konkurirala italijan-1 v okviru EGS. Zatorej pomeni pro-noam ^kote in emigracije za vso pokraji-« Povezava med programom »Liste za st« in MSI-DN bo postala več kot očit-eov ° k°mo navedli trditve Gruber-Ben-sk,e' »Menim, da je gospodarski del osim-sP°razuma škodljiv miru med sosed-1113 državama... ker ruši njuno gospo-
darsko, narodnostno in ekološko ravnotežje v mejnem prostoru in ker ogroža mesto Trst in njegovo prebivalstvo, tako italijansko kot slovensko«.
Strah pred »invazijo Slovanov«
Če želimo dejansko poznati tržaško miselnost do slovenskega vprašanja, potem moramo poznati predvsem dva momenta: najprej strah Tržačanov pred »invazijo Slovanov«. Kajti sinteza vseh izrazov, ki se pojavljajo v besednjaku nostalgičnega dela Trsta (kot na primer balkanizacija, poslovanje, libanonizacija, evropski svet, itd.) bi bila naslednja: kljub vsemu nezadovoljstvu, ki so ga Tržačani izražali do bivših gospodarjev (Avstrijcev) in ki ga danes kažejo do rimskih oblasti, si Trst omišlja, da jim prava nevarnost preti iz slovanskega sveta. Takšno prepričanje je vzbudilo v Tržačanih »živalski nagon o grozeči nevarnosti« (J. Milič), kajti »mite-levropska civilizacija«, v okviru katere danes skušajo iskati del lastne identitete tržaški avtonomisti, naj ne bi poznala izrazov nesvoboda in podrejanje okolice. Jasno je, da ti izrazi veljajo samo v odnosih med »civiliziranimi«. Žal pa je v .tej »mitele-vropski civilizaciji« več relacij, v katerih imajo visokoleteči izrazi zgolj demagoški značaj. Med te relacije gre vsekakor šteti tudi odnos med mestom, kot nosilcem vsestranskega razvoja, in njegovim širšim zaledjem, ki je zgolj sekundarnega pomena. Če vse to povežemo s težnjo po »neki nacionalni čistosti« (mesto je pač reprezentant večinskega naroda) ter vse te komponente apliciramo na primeru Trsta, nam postane druga značilnost »specifične trža-
ške miselnosti o reševanju slovenskega vprašanja« jasna. Ker se obstoja Slovencev ne da zanikati, je treba vse storiti, da bi ostali tam, kjer so: v tržaškem zaledju, z vsemi posledicami, ki iz. takšnega položaja izhajajo, medtem ko naj ostane (oziroma bolje, postane) Trst »nacionalno čist«.
Ko smo tako zapisali nekatere elemente politične strategije »Liste za Trst«, gre na kratko spregovoriti še o tako imenovani politični taktiki te grupacije. In ker je »Lista za Trst« dokaj apatična do vsakdanjih, navidezno drobnih problemov Trsta ter izključno orientirana na izpolnjevanje »velikih« dejanj, je jasno, da je bila celotna njihova taktika orientirana na prihod medparlamentarne komisije za uresničevanje osimskih sporazumov. V tej luči gre razumeti tudi ponovno izvolitev Cecovini-ja za tržaškega župana, ki je nastopila ob tihi podpori krščanske demokracije, ter sestavo manjšinskega občinskega, odbora. Tako formuliran politični vrh naj bi bil edini glasnik želja celotnega tržaškega prebivalstva.
Znano je, da jim nemara ni uspela, kajti mnenje komisije po obisku v Trstu je jasno: prosto industrijsko cono je treba realizirati. Sedaj moramo torej počakati samo še na to. da bo to mučno obdobje najnovejše tržaške zgodovine za nami. Na to pa ne bo treba dolgo čakati, saj se dan sprejemanja občinskega proračuna hitro bliža in to je v Italiji navadno trenutek, ko padajo tudi trdnejše vlade, kot je v tem trenutku tržaška.
Miran Komac
DELO - Ljubljana, 4. 11. 1978
Pereče vprašanje državnih otroških vrtcev je treba nujno rešiti!
Poziv ministrstvu, naj zagotovi redno delovanje vrtcev
"Učno in neučno osebje državnih otroških vrtcev, starši, predstavniki političnih strank, konfederalni šolski sindikati in Sindikat slovenske šole ter slovenskega javnost zbrana na zborovanju dne 7.11.1978 opozarjamo na nevzdržno stanje državnih otroških vrtcev zaradi neizvajanja zakona 463 na Tržaškem. Obenem opozarjamo spoštovano ministrstvo, da se poleg omenjenega zakona kršijo tudi zakoni za globalno zaščito slovenske manjšine na Tržaškem. Zato pozivamo ministrstvo, naj s takojšnjimi ukrepi zagotovi redno delovanje vrtcev po zakonu 463". Tako se glasi brzojavka, ki so jo z množičnega zborovanja, ki je bilo na Opčinah, naslovili na ministra za javno šolstvo.
Na omenjenem zborovanju so obsežno razpravljali o položaju v otroških vrtcih in
ožigosali zlasti hudo diskriminacijo slovenskih vrtcev. Otroški vrtci, ki so nekoč spadali pod upravo ustanove ONAIRC, spadajo sedaj pod državno upravo. Zakon določa, da morata biti v vsakem vrtcu nameščeni dve učiteljici, da se omogoči pouk od jutra do popoldneva. Toda določilo zakona se ne izvaja. Vrtci so odprti samo dopoldne. Krivdo za sedanje stanje nosi tržaško šosko skrbništvo, ker ni pravočasno izpolnilo določenih birokratskih zadev. Prepozno je bila namreč odposlana pristojnemu ministrstvu ustrezna prošnja.
Očitno je, da bi zamudo lahko nadoknadili in če bi pristojni organi imeli politično voljo, bi to tudi storili. Toda ravno tega, to je politične volje - ni.
Akcije za rešitev vprašanja otroških vrtcev se bodo nadaljevale.
DELO - Stran 6
Lenin govori na Rdečem trgu v Moskvi
Navdih oktobra
Veliki zgodovinski preobrat pred 61. leti v Petrogradu, ko je ruski proletariat pod vodstvom boljševiške partije in Leninovega revolucionarnega genija zrušil družbenoekonomsko ureditev stare predrevolucijske Rusije ter vso oblast prenesel na sovjete delavskih, kmečkih in vojaških odposlancev, je oznanil začetek uresničevanja idealov svobode magičnih sil socializma. Brezpravne delavske in kmečke množice, vklenjene v spone zakonov družbenih nasprotij in spopadov, ki jih je vodila Leninova zgodovinska misel, so zmagovito izbojevale prvo socialistično revolucijo, raztrgale verige suženjstva ter ustvarile prvo državo delavcev in kmetov. Z uresničeno diktaturo proletariata se je takrat pričela nova doba globokih družbenih sprememb po vsem svetu, ki se danes vse bolj razraščajo v socializem kot svetovni proces.
Zato je 7. november, dan Velike oktobrske revolucije, praznik delavskega razreda Sovjetske zveze pa tudi vseh delavcev in napredno usmerjenih ljudi v svetu. S svojim silnim primerom, udarnimi gesli in revolucionarnimi dejanji, katerih smisel je strnjen v geslu: oblast sovjetom, tovarne delavcem, zemljo kmetom in mir narodom, še danes navdihuje borce za socializem k novim dejanjem in ustvarjalnosti, za revolucionarno družbeno akcijo. V bistveno spremenjenih zgodovinskih pogojih je sovjetski oktober neponovljiv, toda neminljivo je njegovo sporočilo vsem naprednim ljudem sveta, da nenehno iščejo in ustvarjalno izrabljajo možnosti za spreminjanje sveta, za ustvarjanje zgodovine, s tem, da utirajo poti socializmu kot novemu sistemu družbenih odnosov.
Ko se spomnimo na tistih »deset dni, ki so pretresli svet« smo lahko v resnici zadovoljni Z ogromnimi uspehi, ki so jih izbojevale socialistične in napredno usmerjene sile v preteklih šestdesetih letih. Marxove, Engelsove in Leninove analize ter predvidevanja so postali nerazdružni del družbene stvarnosti sodobnega sveta. Čas, v katerem živimo, je znači-
len po nenehnem propadanju kapitalizma in stalnem vzponu socializma, ki se po neštetih poteh prebija skozi pore starega preživelega sistema družbenih odnosov. S tem, ko je uresničila ideje znanstvenega socializma, je oktobrska revolucija odprla vrata številnim revolucionarnim in naprednim spremembam v sodobnem svetu, socialističnim in protiko-lonialnim revolucijam in številnim zmagam delavskega razreda, ki si po vsem svetu ustvarja nov politično gospodarski in družbeni položaj. Močno se je okrepila vloga in moč delavskega gibanja ter se razširila in utrdila mednarodna solidarnost. Kljub mnogim težavam, zablodam in odklonom se delavskemu razredu odpirajo nova obzorja, marksistična misel v njegovih rokah pa postaja orodje neslutenih možnosti. Podoba sveta in razpored sil na njem so se v temeljih spremenili. Poražene so sile in nosilci imperialističnih vojn in zatiranja, boj za mir pa je postal poglavitni smoter delavskega razreda. Boj za svobodo, neodvisnost in enakopravnost ima danes nešteto pristašev v novoosvo-bojenih državah in narodih.
Delovni ljudje Sovjetske zveze so v preteklih šestih desetletjih dosegli zavidljive uspehe, ki se jim čudijo in jih cenijo vsi dobronamerni ljudje v svetu, ljudje, ki objektivno gledajo na smeri in vsebino zgodovinskih sprememb, ki so jih ustvarili v prvi državi socializma.
V Sovjetski zvezi z izrednim tempom ustvarjajo materialne temelje za vsestranski napredek socialistične graditve, za mimo, ustvarjalno delo ter lepše in bogatejše življenje sovjetskih državljanov. Vse večja vloga Sovjetske zveze na mednarodni sceni je vsekakor rezultat teh njenih dosežkov ter boja za zagotovitev mirnih razmer pri njenih notranjih graditeljskih prizadevanjih. Nova sovjetska ustava je spodbudila, da odnosi Sovjetske zveze z drugimi narodi in državami temeljijo na načelih vzajemnega odrekanja uporabi sile ali groženj, na načelih popolne
enakopravnosti, nedotakljivosti meja sleherne države, mirnega reševanja sporov, nevme-šavanja v notranje zadeve drugih držav, spoštovanje pravic človeka in človeških svobo- ■ ščin, enakopravnosti in pravice narodov, di sami odločajo o svoji usodi. Če bi se vsa ti ' načela dosledno uresničevala v vsej mednarodni skupnosti, bi lahko približali svet Leninovi viziji mednarodne skupnosti, ki bo osv( bojena vojnih nevarnosti ter posvečeni ustvarjalnemu delu in miru.
Ko proslavljamo obletnico oktobrske revolucije, naj spomnimo na nekatere glavni smeri delovanja sil v boju za zmago socializma. Povsem spremenjene razmere v sveta ter vsestranska kriza kapitalizma pospešujejo iskanje novih socialističnih rešitev. Komunistične in socialistične, delavske in druge progresivne partije in gibanja se vse bolj usmerjajo k sodobnim pogojem družbe v svojih nacionalnih okoljih, gradijo svoje lastne programske in strateške opredelitve, kakršne zahteva sodobnost in jih terjajo socialistični rešitve. Ta nova kvaliteta v strategiji boja komunistov se je najbolje izrazila na berlinski konferenci, kjer so poudarili pomen odpiranja in sodelovanja z vsemi drugimi napri' j dnimi družbami ter političnimi silami, nagla' j sili razvijanje medsebojnega sodelovanja nt | temelju doslednega spoštovanja načela neO' j dvisnosti in enakopravnosti, načela samostojnosti in nevmešavanje v notranje zadev drugih, ter odgovornost vsake partije prl’^ lastnim delavskim razredom in ljudstvom te1 soglasno podprli stališča o razreševanj1*: skupnih vprašanj.
Socialistične in napredne sile, ki se zaveda jo navzočnosti in vpliva oktobra, se vse bol ukvarjajo z resničnimi problemi sedanjo-*' ter črpajo iz še nepreseženega zgodovinske^ pomena oktobra ter dobivajo nove pobude1 boju za spremembe obstoječega in za grad* tev družbe na novih temeljih.
(Po "Komunistu
Pomembna slovesnost v tržaškem Kulturnem domu
POBRATENJE MED DVEMA PARTIZANSKIMA PEVSKIMA ZBOROMA
dovanja borbene pesmi današnjim in bodočim rodovom. Izmenjava listine o pobratenju je bila opravljena ob priliki koncerta Partizanskega pevskega zbora Ljubljana v Kulturnem domu v Trstu dne 29. oktobra 1978".
Na slovesnosti v Kulturnem domu sta spregovorila tudi predstavnik republiškega odbora Zveze borcev NOB Slovenije Marjan Lenardič in predsednik tržaškega pokrajinskega odbora združenja partizanov ANPI-VZPI Arturo Calabria.
Podpisovanje listin o pobratenju
V	nedeljo, 29. oktobra 1979 je bila v
tržaškem Kulturnem domu pomembna ^vesnost:	pobratenje med Tržaškim
Partizanskim pevskim zborom in Parti-*anskim pevskim zborom iz Ljubljane. Melika dvorana Kulturnega doma je bila
zadnjega kotička zasedena.
O pomenu slovesnosti je najprej spre-Sovoril predsednik in dirigent Tržaškega Partizanskega pevskega zbora tovariš ^skar Kjuder. Med drugim je dejal: Obstoj obeh pevskih zborov in današnja bratska povezava sta zrasla iz skupne poti, Prehojene v vihri zadnje svetovne vojne, 2ato lahko s pesmijo prenašamo tradicije ^avne narodne in socialne revolucije".
V	nadaljevanju svojega nagovora je tovariš Oskar Kjuder dejal:
„ “Pesmi, ki jih pojemo, pojejo o junaških podvigin in žrtvah vseh narodov, ki to se z ramo ob rami borili proti fašizmu 'n nacizmu. S to pesmijo bomo še naprej Podili v vseh narodih vest in zavest v Porbi za socialne pravice".
Spregovoril je tudi predsednik Parti-zanskega pevskega zbora iz Ljubljane to-variš Franci Kolar. Med drugim je dejal, P3 partizanski pevski zbor že 35. let goji revolucionarno in narodno pesem ter nato Poudaril:
“Se naprej bomo ohranjali in gojili oaše poslanstvo in srečni smo ob današnjem pobratenju. To bratovsko vez bo-too krepili v prid napredka vseh, predvsem pa demokratičnih ljudi na obeh straneh meje".
Na slovesnosti so podpisali listino o Pobratenju, ki se glasi:
‘Partizanski pevski zbor Ljubljana in ržaški partizanski pevski zbor sta vznikla 12 'stih korenin. Člani zborov so borci Velike osvobodilne vojne in mlajši člani,
vzgojeni in prežeti z idejami svobode, demokracije, bratstva med narodi in narodnostmi, z idejami miru in napredka, prežeti z ljubeznijo do dela in pravice, da s pesmijo ohranjajo dosežke narodnoosvobodilne vojne v Jugoslaviji in odporniškega gibanja v Italiji. Zato sta oba zbora sklenila, da se pobratita v želji, da nadaljujeta s tradicijo ohranitve in posre-
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom
CARLO GOLDONI NERGAČ
Komedija v treh dejanjih (dveh delih)
Prevod	MIROSLAV KOŠUTA
Kostumi	MARIJA VIDAU
Scena	FRANC VECCHIET
Lektor	ANA MLAKAR
Režija	ADRIJAN RUSTJA
V petek, 17. novembra 1978 ob 20.30. ABONMA RED A - premierski v soboto, 18. novembra 1978 ob 20.30.
ABONMA RED B - prva soboto po premieri
v nedeljo, 19. novembra 1978 ob 16. uri.
ABONMA RED C - prva nedelja po premieri
v sredo, 22. novembra 1978 ob 20.30 ABONMA RED D - mladinski v sredo
V torek, 21. in v četrtek, 23. novembra ob 15.30
ERIK VOS PLEŠOČI OSLIČEK mladinska igra
Ob politiki sveta pakta NATO
NEVARNA USMERITEV
TE
Angleški predsednik vlade Callaghan, ki običajno lojalno podpira ameriško politiko zaradi "posebnih zvez" njegove države z ZDA, je javno izrazil bojazen glede hudih gospodarskih posledic oboroževalne tekme in zadržke v zvezi z razširitvijo operativnega območja pakta NATO na Afriko.
Da bi ameriška administracija premagala tovrstne dvome in omahovanja, obenem pa lastno ljudstvo pripravila do tega, da si naloži težko breme novega naraščanja oboroževalne tekme, je sprožila hrupno gonjo v zvezi z dozdevno "sovjetsko nevarnostjo", ki da grozi Združenim državam Amerike, njihovim zaveznikom in malodane celemu svetu.
"Vsakokrat, ki morajo imperialisti zakrinkati svoje agresivne ukrepe, "je dejal tov. L. L Brežnjev že na XXIV. kongresu KPSZ, "si prizadevajo oživiti mit o sovjetski nevarnosti'. Znake za
takšno nevarnost iščejo tako v globinah Indijskega oceana kot na vrhovih Kordiljer, medtem ko na evropskih ravninah, gledano skozi natovske daljnoglede, tako ni videti ničesar razen sovjetskih divizij, pripravljenih za skok na Zahod." Natovska propaganda zdaj nenehno ponavlja trditev o tej bajeslovni nevarnosti tudi za Afriko.
Pri tem kopičenju laži ti gospodje v svoji gorečnosti niti ne opažajo, da si njihove trditve med seboj nasprotujejo. Na eni strani nenehno ponavljajo, da se boje nevarnosti s strani ZSSR in drugih socialističnih držav, medtem ko na drugi strani v svojih nastopih izjavljajo, da so ZDA najmočnejše na svetu in da so pripravljene celo na spopad. Toda vsak trezno misleči politik bo po pravici vprašal: "Če ste tako močni, gospodje, zakaj se torej bojite?
Najbolj daljnovidni politični delavci v Združenih državah Amerike so brez teža\
Nevarna usmeritev
uganili ponarejenost argumenta o dozdevni "sovjetski nevarnosti", ki baje sili ZDA in njihove zaveznike, da po trošijo še 80 milijard dolarjev za novo oborožitev. Podpredsednik senatne komisije za zunanje zadeve Church, ki je 9. junija npr. ironično pripomnil, da Washin gton zdaj "izvaja samo eno igro — Rusi prihajajo" in da je to "znamenje hladne vojne", je poudaril, da se takšno spodbujanje histerije "namerava izkoristiti za to, da bi opravičili nadaljnjo udeležbo Amerike pri dogodkih v črni Afriki". Church je obsodil takšno "igro" in rekel: "Če se bo nazadnje izkazalo, da je spodkopana politična podpora, potrebna za ratifikacijo druge faze sporazuma o omejitvi strateške oborožitve ZDA in ZSSR, bo to zame tragedija".
Istega dne je drugi vidni senator McGo-vern izjavil, ko je reagiral na govor predsednika Carterja v Annapolisu "Nikakršnega smisla ne vidim v razpihovanju svojevrstne antisovjetske histerije med ameriškim ljudstvom ... Takšna intenzivna konfrontacija nam ni potrebna."
Ob novem ostrem obratu v politiki ZDA in njihovih zveznikov iz pakta NATO izražajo močno zaskrbljenost tudi mnogi drugi javni delavci na obeh straneh Atlantskega oceana.
Utemeljevanje novega kroga oboroževalne tekme se v državah pakta NATO v celoti izvaja v imenu obrambe nacionalne varnosti. Nastaja pa vprašanje, po kateri poti je moč najbolj zanesljivo rešiti to nalogo.
Za sedanjo usmeritev ZDA in njihovih zaveznikov je značilno, da ti zagovarjajo stalno povečevanje in obnavljanje oborožitve, v skladu s starim, že zdavnaj izjalovljenim geslom: "Če hočeš mir, se pripravljaj na vojno".
Usmeritev socialističnih držav pa predstavlja skrčenje oborožitve na podlagi načela enakosti in enake varnosti za obe strani. Prepričani smo, da bi bila nacionalna varnost držav trdneje zagotovljena, če bi se oborožene sile in oborožitev pakta NATO ter članic Varšavskega sporazuma postopoma krčile, pri čemer nihče ne sme iskati enostranskih prednosti. Socialistične države so dale nemalo predlogov, izdelanih na podlagi te koncepcije.
Dejstva kažejo, da so voditelji pakta NATO gluhi za takšno zastavitev vprašanja in trmasto povečujejo svoje vojaške proračune. Leta 1949 so vojaški izdatki ZDA in njihovih zaveznikov znašali 18,7 milijarde dolarjev, leta 1959 že 61,2 milijarde, 1969. leta 106,5 milijarde, 1977. leta 174,7 milijarde. V letošnjem proračunskem letu so samo ZDA izdale za vojsko 112,7 milijarde, za prihodnje proračunsko leto pa je Pentagon zahteval 128 milijard dolarjev.
In kaj sledi iz vsega tega? Mar je nacionalna varnost ZDA in njihovih zaveznikov zagotovljena zdaj v večji meri kot v letih 1946, 1959 ali 1969? Mar je neverjetno naraščanje vojaških izdatkov omogočilo, da se zmanjša nevarnost spopada, možnost za novo vojno?
Če je v sedemdesetih letih popustila
STOLETNICA TABORA IN PD VALENTIN VODNIK
V oktobru sta bili i/ Dolini dve nadvse važni proslavi. Prosvetno društvo Valentin Vodnik je proslavilo 100 let svojega neprekinjenega delovanja in obstoja, Brežani, zamejski Slovenci in Slovenci nasploh pa smo s proslavo 100-letnice zgodovinskega tabora še enkrat izpričali naše narodnostne zahteve. Če je bila proslava društva slavnost, ki je kljub krajevnemu značaju zadobda pomembnost pri širšem zamejskem življu, pa je proslava stoletnice tabora v Dolini zajela vso slovensko manjšino in izpričala stalne zahteve naše narodnostne skupnosti. Kot so pred sto leti rodoljubi v Dolini poučevali številno množico, katere so njene pravice za enakopravnost, za šole v materinem jeziku, za zedinjeno Slovenijo, tako so po sto letih na istem kraju govorniki izražali zahtevo po enakopravnosti in mirnemu sožitju ter seveda po globalni zaščiti Slovencev v Italiji.
Dolinsko prosvetno društvo je pomemben _ jubilej proslavilo nadvse dostojno. Že med letom je društveni zbor ime! najprej koncert veselih pesmi, proti koncu maja pa je zbor pripravit zahteven koncert polifonskih skladb v prenovljeni cerkvici sv. Martina. Ob tej priliki so zaslužnim pevcem podelili Gallusove značke.
Na osrednji proslavi 21. oktobra v občinski telovadnici je imela slavnostni govor društvena odbornica Anaroža Slavec, ki je svoj poseg zaključila z besedami: "Na živahnem stičišču dveh mej in kultur igramo pomembno vlogo. Nikoli nismo hoteli biti podrejeni in nikoli ne bomo hoteli biti, kajti za nami bodo prišli drugi in važno je, da jim predamo čiste in neoskrunjene ideale, takšne, kakršne smo dobili mi od naših prednikov." Čestitke in pozdrave so prinesli predstavniki SPZ, društev iz Brega, zbora iz Rogaške Slatine, društva in Radiš na Koroškem, zbora La Montanara iz Toskane, zbora Bojan iz Dornberka, društva I. Cankar, Primorec in Vesna. Pozdrave je poslalo tudi S PD Tabor z Opčin.
Edvin Švab, dolinski župan, je društvu podelil najvišje občinsko priznanje: Odličje prijateljstva.
mednarodna napetost, če je prišlo do popuščanja, če se nad glavami ljudi v Evropi in Ameriki ni zadimilo nebo, se to nikakor ni godilo zato, ker so se gore po višini izenačile z Mont Blancom, temveč zato, ker so socialistične države, ob podpori vseh miroljubnih sil dosegle prenehanje "hladne vojne", vzpostavitev poslovnega, medsebojno koristnega sodelovanja in sklenitev cele vrste mednarodnih sporazumov, kar vse je omogočilo, da se izključijo vsaj nekatere možnosti za oboroževalno tekmo.
Proslava je poleg nastopa mešanega zbora Bojan iz Dornberka obsegala še uspel Recita! "Rodovi skozi stoletje" na besedilo Borisa Pangerca, ki prikazuje obdobje sto let od začetka ob fašističnem zatiranju, ob vojni, do osvoboditve in današnjih dni. Glasbo je napisa! Edvin Križmančič, režira! je Mario Uršič, sceno pa sta si pripravila Edvard Zajec in Marjan Kravos. Poleg domačih recitatorjev so v recitalu nastopili še godba Breg, ansambel Supergroup in društveni pevski zbor.
V proslave stoletnice tabora se je vključila tudi domača sekcija VZPI -ANPI, ki je s prostovoljmim delom olepšala prostor, kjer stojita spomenika padlim v NOB in v spomin na zgodovinski tabor. Sekcija je 30. septembra priredila še prijetno "Partizansko srečanje ob stoletnici tabora", na katerem so govorili domačina Drago Slavec in Dušan Lovriha, predstavnik ANPI - VZPI Arturo Calabria in Rado Pišot - Sokol za ZB iz Kopra. V kulturnem delu srečanja so nastopili otroci dolinske osnovne šole, recitatorji tabornikov RMV, pevski zbor Valentin Vodnik in godba Breg.
Osrednja proslava stoletnice tabora je bila v nedeljo, 22. oktobra na vaškem trgu. Govorniki so poudarjali, da je téma tabora še vedno živa in aktualna. Zahtevali so, da se celotno slovensko manjšino zaščiti z globalnim zakonom, obenem pa so opominjali tiste nazadnjaške in protislovenske sile, da Slovenci hočemo ostati na tej zemlji in hočemo živeti v miru, v enakopravnosti in sožitju z italijanskim narodom. Na proslavi je imel slavnostni govor dr. Joža Vilfan, poleg njega so spregovorili: pesnik Miroslav Košuta, domači župnik Albin Grmek in župan Edvin Švab. Sledil je nastop godb iz Ricmanj in Breg, združenih otroških in mladinskih zborov ter moških in mešanih pevskih zborov iz dolinske občine.
Na dan 1. novembra so vaščani vzidali v taborski kamen poleg časopisnih odrezkov in priložnostnih listin o proslavah, tudi spomenico zborovalcev ob proslavi tega važnega jubileja.
D E L O - glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Direktoi ALBIN ŠKERK
Ureja uredniški odbor Odgovarja FERDI ZIDAR Uiedništvo in uprava:
Trst - Ulica Capitolina, 3 telef. 764-872, 744-047 Dopisništvo v Gorici: Ulica Loccbi, 2 telef. 24 36
Poštni tekoči račun 11/7000 Letna naročnina 3.Ò00 lir Tisk: Tipo/offset Riva Trst, Ulica Torrebianca, 12