PLANINSKI VESTNIK
Seveda vsak literarni spis še ni umetnina ne glede na to, kakšne notranje pobude je imel njen avtor ali kaj je poizkušal izpovedati. Enako kot pri, recimo, upodabljajoči umetnosti tudi besedni zaklad celo pri priznanih umetnikih ne more tekmovati z notranjim občutjem. Izraz besede, čopiča ali filma ne more biti primerljiv s šepetanjem duha in notranjih globin človeka. Filmski ustvarjalci, fotografi in snemalci si s produkti svoje umetnosti skušajo pričarati predvsem zunanji svet gora. Drugače pisec in upodabljajoči umetnik, ki skušata ponikniti za obzorjem vidnega In podati nekaj svojega, fermentiranega z močjo svojega duha In občutja.
Pri tem si — kakor za koga — te oblike In načini umetnosti med seboj niso primerljivi in, žal, tudi ne »enakopravni». Sicer pa se o okusih za to ali ono umetniško zvrst ne razpravlja, samo da jo imamo. Literarna izraznost je v igri besed, v poudarjanju sozvočij in iskanju sinonimov, v čaščenje simbolov, posredovanju domiselnih prispodob. V doživljanju prvin-ske pristnosti narave je pri dovzetnem človeku našla bogato zatočišče domišljije. Vsak spis je bogastvo zase, vsi pa tvorijo mozaik, kakršni so tudi sicer pisane gore s svojimi morfološkimi oblikami, igro senc In svetlobe, čaranja oblakov, šelestenje vetra, odbleska vodnih gladin in predvsem barve, ki je žamet duše Če kaj, potem prepletanje oblik in igra svetlobe In sence izzoveta vzgon duše — od Igre evforije prek čustvene agresivnosti do trepetanja tišine, da subtilna človeška nrav prime za pero, čopič, dleto ali za fotoaparat.
DOKTORAT IZ PROBLEMOV SAMOTE
Človek je naravo v vsakem časovnem obdobju videl na svoj način, danes nič manj dražljivo kot nekoč. Res je — kar zadeva naše vedenje o naravi — razvoj znanosti razvozlal marsikateri strah In pojav. Sicer pa umetnost nI poznala strahu; kvečjemu je le nemir provociral umetniško navdahnjeno dušo, da je videla, slišala in zapisala več od tega, kar je bilo stvarno. Na pojav gora se je človek vedno odzival s svojo notranjostjo. Večja kot je bila človekova čutečnost, večji estetje bil. Zato lahko rečemo, daje tudi gornlštvo v svoji Izraznosti neka umetnost, ki je ne zazna vsak In je ne more zaznati, ker so zaradi množičnosti, hladnosti časa, potrošniške civilizacije, šumnostl življenja nastopili objektivni pogoji, ki vedno bolj obvladujejo pomembnejše poti. bolj obiskane vrhove In planinske koče. Množičnost razglašuje naravo, vnaša v naravni red nemir, vdira v gorsko osamo, ki je pogoj zbranim mislim in globljim doživetjem.
Če je Leo Maduschka doktoriral iz problema samote v 19. stoletju, kaj bi glede tega lahko rekli danes na pragu tretjega tisočletja?
Toda še so vrtički samote za pasionirane ljubitelje miru v gorah. Treba je v te vrtove prihajati čez teden ali v drugem letnem času Ni bojazni, da bi se v temeljnem človekovem odnosu do gora kaj prelomilo; bati se je treba le vsemogočne birokracije, ki ne mara narodnih parkov in okolja naravnih spomenikov in vse meri z istim merilom, 148
Še vedno je ostalo dovolj možnosti za klasiko doživljanja gora, ne le fizično, temveč tudi po umetniško, da znanstvenega obravnavanja ne omenjamo. Ni še odkrito vse, kajti največ je skrito v človeku samem in to ga draži, zanima ali zapeljuje.
Pisen odziv na čar gora je najbolj uveljavljen in množičen, če fotografiranje odmislimo. Vendar je pri slednjem posredi tudi tehnika, pisec pa mora nujno nekaj zajeti iz svojega in to razdati na papir. Toda preden razprede, plete v notranjosti. Če hočemo doživeti goro, jo moramo z notranjostjo, potem pa ali vse zadržlmo zase ali pa pišemo, slikamo, fllmamo, upodabljamo.
Po doživljanju gora prek pisateljevanja, upodabljanja in drugih dejavnosti je umetnost doživljanja narave nadgradnja gomištvu kot fizični dejavnosti. Šele oboje skupaj stori gorništvo celovito v človeku. Da je imel slovenski človek toliko povedati o gorah, kaže, da je v svoji notranjosti zmogel mnogo čustev In rafiniranega odnosa do narave In gora, ki poosebljajo njegovo domovino. Še po sto letih ni mogoče govoriti o literarni suši, pač pa ob literarni beri prej o spretnosti avtorjev in odzivnosti glasil na dogodke in pojave doma in po svetu.
ZASLUGA LITERATURE ZA KULTURO
Vsebinsko je gorniška literarna tvornost ostala zvesta klasiki. Še vedno so spisi prežeti s svojevrstno romantiko, neustavljivi čar gora in narave ne pojenja niti malo. Značilno za tovrstno spisje je, da sta opis in doživljanje narave na prvem mestu in premagovanje fizičnih težav, Izpoved čustev In ostalo na drugem mestu. Gorniška Izpoved uporablja besedne izraze, ki največkrat
Znanja ni nikoli preveč_
Zdravniki zdravniške podkomisije pri GRS Slovenije slovijo po bogatem znanju urgentne medicine. Redno izobraževanje gorskih reševalcev je njihova stalnica. Tudi zato so povabili na predavanje o novostih nudenja prve pomoči in na praktični prikaz v Kranjsko Goro reševalce vseh sedemnajstih slovenskih postaj GRS. Prišli so iz devetih, tem pa so svežill znanja načelnik zdravniške podkomisije mag. dr. Igor Tekavčič, prof. dr. Matija Horvat, dr. Evgen Vavken in dr. Martina Zupančič. Ta je govorila o tem, kaj lahko reševalci ob najdbi nezavestnih ponesrečencev takoj storijo za oživljanje. Po njenem prepričanju ima to prednost, čeprav je eden od njenih kolegov menil, da je prav tako pomembno tudi zaustavljanje krvavitev pri ponesrečencih. Praktično umetno dihanje so nato vsi preskusili na lutki, posamezno in v parih, kjer je ritem oživljanja drugačen kot pri posamičnem posredovanju. Mag. dr. Igor Tekavčič je z razlago tako imenovane glasgovske koma skale pojasnil znake, značilne za zlome lobanjskega dna. Z znaki, kako ponesrečenci reagirajo in se odzivajo, kakšne imajo zenice In kako reagirajo na bolečine, se da ustvariti klinično sliko, ki
PLANINSKI VESTNIK
odražajo lepoto in veselje, potem se lestvica razpoloženja skoraj ne spremeni. Kritik in polemik se gornik skoraj ne poslužuje, kar sicer ni vedno na mestu in za kulturo duha tudi ni dobro. Če pa se tega že poslužuje, je pisec bodisi sitnež ali pa je nekaj hudo narobe.
Na splošno vse gorniško spisje odraža navdušenje, ki presega gorski prostor. Neverjetne, kako višina in kar sodi zraven vzburja duhž! Nikoli tega ne doseže morska ploskev, šumenje gozda, nezemska lepota jam. Gomiško spisje zajema posebno vrsto vzdušja in dramatike, o kateri bi lahko kaj rekel psihplpg ali drug dušeslovec. V gomiški literaturi ne bomo zasledili znanstvene fantastike, vse je hudo stvarno, ker gre včasih za nohte, kot pravimo, ni slikanja socialne stiske, ni znakov za postmoderno književnost. Lahko rečemo, da je prav gorniška književnost ohranila gorništvo še na tistem, na čemer ga hočemo ohraniti. Zato ima gomiška literatura veliko zaslug, da Pbstaja gorniška kultura, kolikor jo je še, kar naj bi plemenitilo lik gornika.
Hkrati pa je treba opozoriti, da je z etičnostjo javnega opozorila trezna beseda storiia še največ pri ohranjanju narave, le daje biia premalo slišna — ali pa je bila prav na tem področju premalo dramatično opozorilna. Značilnost slovenske gorniške literature je na drugI strani, da je pretežno potopisna, ker opisuje gore, vrhove in stene, kot tudi doživljajsko izpovedna, ker se ukvarja s človeško prisotnostjo v gorah. Slog pisanja poskuša biti opisen z bolj ali manj podrobnim opisovanjem ali navajanjem situacije a!i z izseki doživetij, kjer se zaključek prebere sam od sebe. Sicer pa vsebina spisov prehaja od lirike do prave evforije; v
vsakem primeru sp izppvedi optimistične. Ponekod skušajo nekateri avtorji biti tudi dramatični. Besede, ki jih uporabljajo kot simbole, ki pospremljajo opise, ne morejo biti drugačne kot take, ki nosijo v sebi pozitivni naboj. Izrazi, ki se uporabljajo v gomiški literaturi, so predvsem tisti, ki so pojmi za fizikalne pojave, mprfploške in orografske oblike, manj izrazoslovje, ki se veže na človekovo duševnost. Ali to pomeni, da so kar številni pisci gorniške literature bolj usmerjeni eksterno, izven sebe v svet gora, da vidijo več kot občutijo, ali se ne znajo izražati, ker so sramežljivi ali nespretni, ali pa je tu posredi kak drug vzrpk? Psihosocialnih črtic, ki se jim je približal, recimo, Janez Gregorin, pa tudi Boris Režek in še nekateri, je malo.
GORNIŠKO IZRAZOSLOVJE
Opaziti je, da so v medvojnem obdobju ppzornost posvečali predvsem iskanju in uporabi izvirnih gorniških in domačih izrazov. Prednjači nekdanji šolski inšpektor Josip Wester, saj je v svpji knjigi, pravzaprav izboru potopisnih spisov "Iz domovine in tujine« (izdalo in založilo SPD, Ljubljana 1944), na koncu dodal seznam nekaterih novo tvorjenih besed, Z izrazoslovjem so se ppd vplivom dr. Henrika Turne, ki je zbiral krajevna in ledinska imena in jih tudi objavil v samostojni knjigi Imenoslovje Julijskih Alp (izdalo in založilo SPD leta 1929) in še ppsebej v knjigi Alpinska terminologija (založilo SPD leta 1933), ukvarjali predvsem Skaiaši. Za plezalno druščino, ki je desetletje pred drugp svetovno vojnp plezalno delovalo v Grintovcih, pa ni značilno le zbiranje domačih izvirnih izrazov, kjer je prednjačil Boris Režek, ampak še poseben slog pisa-
zdravnikom, ko pridejp na kraje nesreč, lahko veliko pomaga, da pravilno reagirajo pri nudenju pomoči na kraju samem in nato v bolnišnicah. Dr. Evgen Vavken je iz bogate prakse svetoval reševalcem, kako ločijo posamezne krvavitve in kaj lahko store, da rešijo ljudi. Pomembna je imobilizacija takih ran. S tem onemogočijo odplavljanje strdkov v ožilje.
Profesor dr. Matija Horvat je priznal, da so opisi šokov v priročnikih p nudenju prve pomoči opisani preveč optimistično. Dejansko je to ena od najbolj nepojasnjenih tem. Tudi zato sta v bolnišnicah pri diagnozah vedno prisotna dva zdravnika. Zanj je šok posledica nezadostnega krvnega obtoka. V primeru, da je to kratkotrajno, šok ni nevaren, v daljšem obdobju pa pride do zastoja srca in tudi hitre smrti. Reševalci na terenu blažijo šok z zaustavljanjem krvavitev, pravilnimi imobilizacijami in obzirnimi transporti do bolnišnic. Med razpravo je bila odmevna ugotpvitev gorskega reševalca Klavdija Mlekuža iz postaje GRS Mojstrana: medtem ko so vratne opornice že dalj časa sestavni del kompletov za nudenje prve ppmpči v GRS, jih mnogi drugI še vedno premalo uporabljajo pri nudenju prve pomoči v primeru prometnih nesreč.
Mirko Kuni I«
Vaja dela mojstra: Janez Brojan mt. seje skupaj s kolegom naj resne* je lotil treninga umetnega dihanja.	Folo: Ulrk0 Kuni hi
149