Baron Jurij Vega
Doma in v tujini znameniti Slovenec Jurij Vega, ki bo zasluženo dobil mesto tudi na novem slovenskem denarju, je obenem najbrž najveljavnejša kulturnozgodovinska osebnost z območja naše občine. Živelje od 1754 do 1802 (rojen v Zagorici, umrl na Dunaju) in tako se letos spominjamo 190-letnice njegove smrti. Janez J. Švajncer opredeli Jurija Vego v svoji Vojni in vojaški zgodovini Slovencev ttikote: »Najznamenitejši slovenski vojak 18. stoletja je bil topniški oficir in slavni matematik baron Jurij Vega«. V spomin nanj objavljamo odlo-mek iz danes malo znanega romana »Od pluga do krone«, ki ga je o Vegi napisal Jakob Bedenek, izšel pa je že daljnega leta 1891. Po avtorjevem prikazu v romanu je ubil Vego zaradi denarja pohlepni mlinar.
ANDRIJANLAH
... Bila je te temna noč, in v hiši je gorela luč; pri mizi sedela pa sta mli-nar in podpolkovnik baron Vega. Mli-narju je bilo videti, kakor bi tetko sopel, kajti prsi so se mu, dvigale, ka-kor mehovi. Iz tega smemo sklepati, da je šlo za stvar, od katere se mlinar nikakor ni hotel ločiti.
»Ali    hočeš   štiristo    goldinarjev
v zlatu za konja?« vpraša podpolkov-nik mlinarja. »Pomisli vendar, da je to jako lep denar. Na mojo vero, da si upam zn to vsoto dobiti iival iz katere-gakoli kobilišča, o kateri se bode ve-delo, kakšne krvi je, kar se pa pri tvojem konji nikakor ne more trditi z dobro vestjo«. »Gospod preblagorodni, če ta konj
ni prav take ali še plemenitejše krvi, kakor jih imate v cesarskih kobiliščih, naj se kar tu-le pogrezne na dno pekla in niti krajcarja ne maram zanj. Pre-blagorodnemu gospodu baronu je to le predobro znano, sicer bi ne tiščali tako za konjem, ki mi je od vseh stva-rij najljubša stvar na svetu. Sicer pajaz tudi poznam konje, saj sem imel izzda mlada opravila i njimi in to s kakS-nimil«
Dalje Janoš ni razlagal, kakšni so bili tisti konji, s katerimi se je bavil v svoji mladosti — pri Močilnikarji na Zagorici in kesneje v ciganskem ta-boru, dokler se mu potikanje po svetu ni popolnoma pristudilo in je ie ma-lone v tridesetem letu stopil v preprost mlin na Ogerskem, kjer se je naučil za silo mleti. Nato je hodil od mlina do mlina, povsod se nekaj priučil, dokler ga končno sreča ni privedla blizu Du-naja na sedanji dom, kjer sta se sešla nekdanja pastirja, jeden v visoki cesar-ski slutbi in drugi posestnik hiše in mlina ter gospodar neštetim novcem. Dobro, da se nista spoznala in tudi ne spoznati mogla, ker sta le poredkoma občevala zaradi konja.
»Pazi, kar ti sedaj-le povem«, pravi podpolkovnik in iztegne desnico preko mize: »Ali hočeš petsto goldi-
narjev v čistem suhem zlatu za konja? Takoj ti jih naštejem!« Baron seie v iep po zavitek zlatov, katere razpo-ložipo mizi v vrstah. »Na petsto goldi-narjev, jaz pa zajaham konja in mir besedij, če si zadovoljen! To je pa tudi moja poslednja beseda, več ne dobiš niti bora nel«
Mlinarju se je oko iarilo, kakor zvezda na nebu, ob pogledu tolikanj . čisto novega zlatega denarja. Rad bi ga imel, konja pa tudi nerad pustil od sebe. Kaj storiti? Končno zmaga la-komnost, in s tresočo roko seie po denarji.
»Kup je torej sklenjen. Denarje tvoj in lahko ga spraviš, konja pa jaz takoj zajaham proti domu. Kjepa ga imaš?«
O preilahtni gospod baron, ta je dobro spravljen vsako noč. Prav na vodi, na Dunavu ga imam. Kakor ve-ste, imam za hišo mlin na čolneh, ki je s hišo zvezan po brvi. Tik mlina pod tisto streho je majhna shramba kjer sem dal napraviti jasli in postavil ko-nja vanjo, ker sem se bal zanj. Ako Vam drago iti z menoj v mlin, prosim, če pa izvolite počakat privedem ga Vam pred vežna vrata.«
»Radoveden sem na ta izredni, ko-njak, in pojdem s teboj, da ga vidim na svoji oči. Hajdiva torej.«