Poštnina plačana v gotovini. Cena 2Š$L' lir Spediz. in abb. post. I. gr. DEMOKRACIJA Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. -f«. 6i-n Uprava: Trst, ulica S. AliajStaSio 1-c - -U0.' 2-30-49 Goriško uredništvo: Gorica; Riva Piajziitta it. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnin*: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170. letno L 2.000. —■ Poštni' čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127 Leto Vili - Štev. 48 Trst - Gorica 4. decembra 1953 Izhaja vsak petek Svoboda v svobodnem Trstu Samo referendum lahko poda verno sliko o volji trž. prebivalstva Tujim novinarjem, ki so zadnja dva meseca v tako velikem številu prihiteli v naše mesto, se je nudila zanimiva slika, na katero so razgovorih marsikdaj opozarjali: okolica je polna slovenskih napisov in gesel, po gričih okrog mesta vihrajo slovens '2 zastave, v mestu samem pa so razni kande-labri in stebri poslikani z italijanskimi trobojnicami; v okolici se vrstijo zborovanja. proti priključitvi k Italiji, v mestu pa so par dni divjale na najstrožje središče o-mej ene proitalijanske demonstracije. Zunanji videz je torej res tak, kakor da bi želje prebivalstva bile v popolnem skladu s Titovim oziroma Pellovim predlogom, ki stremita po razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja. Toda, ali je ta slika pravilna, a-li odgovarja dejanskemu hotenju Tržačanov in okoličanov? Eden izmed novinarjev, s katerim smo se razgovarjali, si je tudi sam postavil to vprašanje. Neuvrdjivo mu je namreč bilo, kam je vendar izginilo tistih 42 odstotkov prebival siva našega področja, ki je pri zadnjih občinskih volitvah vendar glasovalo za Svobodno tržaško o-zemlje. Ali se je torej to prebivalstvo danes premislilo in pokopalo svoje nade ter se deli samo na proitalijanske in pr o jugoslovanske skupine? Za tujca, ki je pa kar zadovoljivo poznal naše razmere, je bilo namreč še vedno neumlji-vo, zakaj prireja sama Komunistična stranka, katere večino tvorijo Italijani, številna manifestacij-ska zborovanja za Svobodno tržaško ozemlje prav v tržaški okolici medtem ko ni organizirala v Trstu samem niti enega zares velikega protianeksionističnega shoda ter so njeni člani ostali pri vseh iredentističnih demonstracijah sumljivo neaktivni. Ali torej tudi ko-- irmni-sti • spoštujejo to razdelitev področja A v dve vplivni področji, od katerih je eno rezervirano italijanskim iredentistom, drugo pa titovcem? V posmeh samemu nazivu našega ozemlja, ki bi pod zaščito in skrbstvom samega Varnostnega sveta Združenih narodov moralo biti »svobodno«, so namreč na njem zares prevladale okoliščine, v katerih je svoboda, predvsem svobodno izražanje njegovih prebivalcev postalo kaj problematične. Predno se kdo odkrije, predno izda svoje resnične misli, posebno pa še, predno gre manifestirat, se desetkrat premisli. Med ostalini nam to dokazujejo tudi številni »uvoženi« agenti in aktivisti, katere morata uporabljati oba tabora ki se prepirata za našo kožo. V Trstu samem je bilo že nekaj let znana, da vsakogar, ki ne uklanja svojega hrbta iredentistom, vpisujejo v posebno črno listo. Posledice so nato lahko zavzele različne oblike: od upravnih ukre- pov, neugodnosti v službi ali celo njene izgube, pa do odkritih in prikrit/ih groženj: »Boš že videl, kaj bo jutri, ko pride Italija!« Ali se nam je treba potem še čuditi, če se. je v Trstu moralo skriti nekako v »ilegalo« vse, kar misli drugače, kakor gospodje, ki gospodarijo nad tržaškim upravnim, gospodarskim in celo kulturnim aparatom? Dodaj mo še k temu, da je bil Trst obljubljen Italiji prvič leta 1948 z marčno trojno izjavo, nato z letošnjo dvostransko oktobrsko izjavo, medtem in kasneje pa ponovno celo od samega Tita. Pod takim moralnim pritiskom, pa čeprav zaenkrat še nima izrazito policijskega značaja, se pač prebivalstvo ne mara neizbrisno zameriti morebitnim jutrišnjim gospodarjem, za katere ve, da mu znajo bi-, ti vsiljeni tudi proti njegovi volji, in tako se je zgodilo, da. v Trstu prosto in brez bojazni za posledice danes lahko kaže svoje prepričanje samo, kdor je italijanski iredentist. Strah, ne volja prebivalstva, je izpremenil Trst v italijansko iredentistično vplivnostno območje. To, kar je že dolgo veljalo za Trst. pa je zadnji čas postalo očitno tudi za okolico. Vsi vemo, da obstoja v Jugoslaviji režim, ki ne ravna s svojimi nasprotniki z rokavicami. In ko danes Tito zahteva slovensko okolico našega mesta, ko je tudi Pella pripravljen mi gotove »korekture« in ko za hodne velesile poudarjajo i»etnično načelo«, so se tudi za okolico, iz istih razlogov kakor v Trstu, u-stvarile razmere, v katerih v okolici lahko prosto in brez skrbi šari samo kdor je, vsaj na zunaj, za OB NAJNOVEJŠI SOVJETSKI NOTI ZAHODU Propaganda ali trezni preobrat? Moskovska nota v noči pred glasovanjem francoskega parlamenta o usodi Lanielove vlade ni u-žgala. Tako nepričakovano oznanjena pripravljenost Kremlja ',a sodelovanje na konferenci štirih zunanjih ministrov ni učinkovala na odločitev zahodnih velesil, da na Bermudih osvetlijo enotne poglede na bodoče odnose do vzhodnega bloka. Skoro ob istem času, ko se ie tehtnica v francoski zbornici z večino glasov nagnila na stran evropske politike, je belgijski parlament z veliko večino potrdil privrženost državne politike evropski obrambni skupnosti (E. O.S.>. Potrditev Kremlja, da sprejme povabilo na sestanek štirih zunanjih ministrov potem, ko je isto povabilo- dvakrat kategorično odbil, je v zahodnem svetu sprožila ugibanja, ki se kar sama po sebi postavljajo na skupni imenovalec: Propagandna poteza ali trezni preobrat? Vsebino najnovejše sovjetske note bi kljub obširnosti lahko skrčili na naslednje glavne misli: 1) Nota predlaga sklicanje konference štirih velesil. Zasedanje naj bi bilo v vzhodnem delu Berlina. 2) Cas sestanka ni določen. 3) Posebnih pogojev za sklicanje konference Sovjeti ne postavljajo. 4) Posvetovanja naj bi obravnavala: (Nemčijo, evropsko varnost, avstrijsko vprašanje in vprašanje o zmanjšanju mednarodne napetosti. 5) No ta ponovno ostro nasprotuje tvorbi evropske vojske in preporodu nemškega militarizma. Zanimivo je, da Sovjeti v svoji noti ne postavljajo več pogoja, da je treba BOS najprej razpustiti in šele nato pristopiti k urejevanju spornih vprašanj med Vzhodom in Zahodom. Razumljivo je nadalje, da je vsebina v prvi vrsti name-nJbfiS' Tvasprotnikom EOS-a v Fran-, cij-' 'Italiji in Veliki Britaniji. Za boljšo oceno najnovejšega kremeljskega koraka bo vsekakor koristno. če si v tej zvezi ogledamo članek, ki je izšel v sovjetskem sindikalnem glasilu »Trud«. V tem članku pisec opozarja Francijo in Veliko Britanijo pred »osjo USA • Bonn«, katere končni smoter naj bi bilo »gospostvo ZDA nad Zahodno Evropo«. V nadaljevanju zatrjuje člankar, da se »v tem trenutku zarota USA - Bonn obrača predvsem proti Franciji, da ratificira pogodbo o evropski vojski. Te protifrancoske 'težnje diplomatskega spletkarjenja osi USA-Bonn ne najdejo med Britanci nobenega otipljivega odpora, ker je vladajočim krogom v Veliki Britaniji vključitev Francije v EOS izredno dobrodošla. Določeni 'britanski krogi so mnenja — 'tako nadaljuje list — »da bi se prav na ta način lahko odlepili od ZDA in se odtegnili ameriškim zahtevam, da Velika Britanija pristopi v EOS. Kaže, da se v tem času v Londonu ne zavedajo, da os USA-Bonn ne ograža zgolj francoske neodvisnosti, pač pa ustvarja neposredno grožnjo britanskim koristim«. ■Naravnost pretresljivo, kakšno nenavadno pozornost posvečajo v Kremlju obrambi francoskih m britanskih koristi? V Moskvi pa znajo tudi še drugače brenkati. Pred nekaj dnevi je izšel v, »Pravdi« članek, ki je prava izpoved ljubezni do — Zdru-žefiih držav. »Med vojno — pravi pisec — smo tako odlično sodelovali, zakaj bi se tega sodelovanja zopet ne oprijeli?« Prejšnji teden pa je izšel v sovjetskem uradnem glasilu v Berlinu, v »Taegliche Rundschau«, članek pod naslovom »Ameriško - sovjetsko sodelovanje je mogoče«. »Tako sodelovanje --piavi člankar — bi služilo življenjsko važnim interesom obeh. Kateri srčni utripi Kremlja sq po vsem tem pristni? Tisti v »Trudu« ali oni v »(Pravdi« in v »Taegliche Rundschau«? Vsekakor ni zgrešeno smatrati, da je bila sovjetska nota tempirana tako, da bi pravočasno pognala v zrak bermudsko konferenco a-li da bi jo vsaj zmedla. Mogoče je tudi, da je bila preračunana na tak psihološki moment, v katerem bi francoska zbornica Lan-ielu s pičlo večino izdala potni list za Ber-mude, ker so Sovjeti povsem pravilno računali, da bodo bermudski sklepi s francosko prisotnostjo vendarle manj nevarni, kakor bi bili brez francoske udeležbe. S francosko prisotnostjo je postal a-meriški položaj na konferenci vsekakor oslabljen. Na vsak način je kremeljska nota bermudski program navdala z novo problematiko. -Na drugi strani potrjuje sovjetska nota željo Sovjetov, da se pogovorijo z zahodnim svetom Dosedanje izmenjave not med Vzhodom in Zahodom so dovedle, svetovno politiko v slepo ulico, Najnovejša sovjetska nota pa odpira, kljub zlobnostim in strupu, ki ostajajo bistveni del slehernega komunističnega dopisovanja, vsaj formalno možnost za medsebojna razpravljanja. Vredno je omeniti tudi, da so Sovjeti tako s svojim tiskom kakor z radijsko propagando dokazali, da računajo z udeležbo na. konferenci v Luganu — sedanja nota pa za to konferenco predlaga Berlin. Švicarski tisk je poroča), da je iz Berna prispel v Lugano sovjetski diplomatski uradnik ? namenom, da bi za sovjetsko delegacijo poskrbel potrebne prostore Proslave desetletnice zasedanja i viti cilja, naloge, za katero je AVNGJ-a v Jajcu se je udeležila dvomljivo, če jo bo izpolnil. Kajn tudi delegacija Izvršnega odbora to lahko uniči vse in potem ni nič Tita in njegove načrte. Tudi tu je strah tista tajinstvena sila, k; veže ljudem -usta in jim preprečuje vsako zares sproščeno akcijo. Taka je v tem trenutku dejanski/ svoboda na »Svobodnem« tržaškem ozemlju. Zato nas zunanje lice ljudskega razpoloženja ne sme va rati. Vkljub vsem izpremembam ki so se medtem zgodile, smo živa prepričani, da je število pristašev in zagovornikov samostojnosti in neodvisnosti STO-ja v zadnjih me secih celo naraslo, ne: pa padlo Toda zaradi naštetih razlogov je nesmiselno pričakovati, da bi pre bivalstvo to svoje hotenje prosto in brez strahu javim izpovedalo Pač pa bi to lahko izpričal nepristransko organiziran referendum na katerega bi se prebivalstvo tajnim glasovanjem vprašalo mnenje. Zato ga tudi zahtevamo! Direktivo pa so kasneje spremenili, ker so se v Moskvi zbali, da se bo Mao-Tse-tungu nos zafrknil, če ga ne vzamejo s seboj.... Drugo vprašanje, ki živo zanima miroljubni svet, je, ali ta svet v resnici lahko računa s tem, da so Sovjeti svoja dosedanja zadržanja temeljito spremenili? Kdo bi mogel na to vprašanje odgovoriti? Ce bi zadnja sovjetska nota v resnici oznanjala nov preobrat v sovjetski politiki, potem bi se moral miroljubni svet za to darilo zahvaliti težkočam, katerih v Sov-jetiji ne manjka. Dobro obveščeni krogi zatrjujejo, da današnji kremeljski vodilni kolektiv ne vodi več eno srce in ena duša. Pravijo tudi, da opozicijsko zadržanje narodov m priprežniških državah močno izžareva tudi v samo Sov-je.tijo. Propagandna poteza ali trezni preobrat? To je vprašanje! Točen odgovor nam bodo zanesljivo dali bodoči tedni. * * * Ce pride končno le do konference štirih velesil, bo neizogibno postavljeno na tepet tudi vprašanje STO, in to prav v zvezi z reševa njem avstrijske državne pogodbe Ne smemo pozabiti, da so Sovjet', ponovno odklanjali sklenitev ta pogodbe zato, ker so med drugirr) zahtevali tudi, da se avstrijska, vprašanje poveže s tržaškim vprašanjem oziroma z italijansko mirovno pogodbo. Upravičeno so zatrjevali, da ni mogoče sklepati po godbe z Avstrijo, če se poskuša kršiti istočasno mirovno pogodbrj z Italijo. V Varnostnem svetu so Sovjeti ponovno predlagali ostvaritev STQ in imenovanje guvernerja. Ali bo, do pri morebitnih pogajanjih v Berlinu temu načelu, ki je pravno tako močan adut, Sovjeti ostali tudi zvesti? ZborooanieSDZ Prebivalci STO so svobodni ljudje, ne pa sužnji! 29. novembra je sklicala SDZ zborovanje članov in somišljenikov v svoje prostore v Trstu. Dr. Josip Agneletto je poročal o vprašanju, ki nas vse vznemirja, to je o sedanjem stanju STO. Govornik je obdelal ta žamotani problem z jasnostjo in jedrnatostjo. Podajamo le glavne misli iz njegovega govora. S sklepom od 8. oktobra sta ho teli Velika Britanija in Amerika končnoveljavno razdeliti STO med naši sosedi, Italijo in Jugoslavijo, in dati prvi področjfe A in drugi področje B. Da se pa izogneta o-čitku, da sta kršili zopet mirovno pogodbo, sta govorili samo o izročitvi uprave področja A Italiji. I-gra ni uspela. Ves svet je obsodil to enostransko postopanje, ki je hotelo preko noči rešiti spor o STO proti mirovni pogodbi in proti volji vsega prebivalstva STO. Jugoslavija je celo posle!« vojaštvo na mejo, sicer ne zato, da bi branila STO, ampak da prepreči izročitev področja A Italiji, predno bi se ta odrekla področju B v korist' Jugoslavije. Vse, kar se je po 8. oktobru zgodilo, od diplomatskih prerekanj do krvavih izgredov na tržaških ulicah, ni bilo drugo kot borba med 'Italijo in Jugoslavijo za delitev STO. 4. novembra bi morali demonstranti izsilil/I z izgredi izvršitev sklepa od 8. oktobra, ki sta ga Ve lika Britanija in Amerika odgodi-li, da ne pride do oboroženega spopada med Italijo in Jugoslavijo. Ali so imeli demonstranti tudi namen, polastiti se policijske oblasti ne bomo tu preiskovali. Ugotavljamo, da so demonstracije 4., 5. in 6 novembra dosegle nasproten učinek, kakor so ga pričakovali njihovi organizatorji. Svetovna javnost in državniki so obsodili te de- so se nadaljevala diplomatska prizadevanja za konferenco štirih odnosno petih držav (Velika Britanija, Amerika, Francija, ''talija in Jugoslavija), da končno odločijo -STO. Jugoslavija je bila za to konferenco, -Italija pa je zahte-vi-la, da ji Zahod vnaprej zajamči, da se izvrii sklep od 8. oktobra. predlogom od 13. novembra za sklicanje konference, ki so ga dostavili, je kazalo, Jugoslaviji in I-taliji, da bodo konferenco gotovo sklicali. Toda izvedelo se je, da sta Velika Britanija in Amerika pod roko obljubili Italiji, da bodo med konferenco prišli v Trst novi italijanski uradniki, ki bi morali navidezno kot namestniki zavezniških uradnikov prevzeti oblast na področju A v svoje roke. Toda poskus je bil odkrit! Ogromno ogorčenje v Jugoslaviji in tudi v zahodnem svetu in konferenca je padla v vodo. Danes je stanje STO naslednje: Velika Britanija in Amerika hočeta delitev STO med Italijo in Jugoslavijo, misleč, da s tem odstranita spore med tema dvema državama in ugladita pot Italiji za vstop v balkanski pakt za potenciranje obrambe Balkana in vzhodnega odseka Sredozemskega morja. Italijansko stališče: Italija zahteva: 1) vse STO za Italijo; 2) ali potegnitev take narodnostne meje, da bi prišlo pod ‘Italijo vse ozemlje od Stivana do Novigrada ob Mirni z vsemi obrežnimi mesti in njihovo okolico; ali končno 3) izročitev uprave na področju n in plebiscit na vsem STO z izbiro: ' Italija ali Jugoslavija. Jugoslovansko stališče: Jugoslavija zahteva: 1) delitev STO, tako da dobi Jugoslavija vse STO, razen Trsta, ki naj se internacionalizira; 2) vse STO Jugoslaviji, o Tito in tržaške želje Osvobodilne fronte slovenskega naroda za Tržaško ozemlje. Ob tej priliki je delegacija izročila Slavnostnemu zasedanju posebno pismo, v katerem je bilo med ostalim rečeno: '»Ko vam izročamo našo hvaležnost za dosedanjo borbo..., smo globoko prepričani, da bodo naši skupni napori proti samovolji diktata od 8. oktobra zmagoviti in da bo dejansko ponovno uresničen o-dlck o priključitvi še neosvoboje-nega dela Primorske s Trstom k svobodni socialistični Jugoslaviji.« »Primorski dnevnik« pa je v svo-inedeljski številki z mastnimi črkami objavil ponatis odloka Anli-fašističnega sveta Narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 29. novenv) bra 1943, ki je v svoji I. točki potrdil »odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega gdbora (plenuma Osvobodilne fronte) o priključitvi Slovenske Primorske in vseh a-nektiranih delov Slovenije k svobodni Sloveniji. Toda Titove besede so bile v precejšnjem nasprotju s tem v Trstu ustvarjenim vzdušjem in z željami, katere je sporočila v Jajcu tukajšnja Osvobodilna fronta. Maršal se je najprej pritožil nad predlogom od 13. novembra, s katerim so zahodne sile poskusile organizirati konferenco petih tako, da bi istočasno -izročili civilno upravo v Trstu Italiji. To bi seveda predstavljalo ponovno izigravanje Jugoslavije, katera na kaj takega n^ more in ne sme prisatti. Toda vkljub temu je Tito podčrtal: »Mi smo miroljubna država in vemo, kaj smemo in česa ne smemo.... Izjavili smo, da se tokrat odrekamo mestu Trstu zaradi miru in ker želimo sodelovanja.... Ne moremo pa dopustiti, da nam vzamejo naše ozemlje.« S tem je torej Tito ponovno poudaril, da je sedanji jugoslovanski režim že izbrisal Trst iz spiska tistih krajev, v katere maj bi se Italija ne smela vrniti. Celo besede njegovih tukajšnjih pristašev niso vplivale, da bi vsaj za las o-milil svoje tako odprto ponujanja Trsta 'Italiji. Se jasnejši je bil jugoslovanski Maršal v intervjuju, katerega je dal urednikoma sarajevskega radia ni lista »Oslobodjenje«. V njem je namreč izjavil: »Človek si nikoli ne sme posta- tega. . . . Sedaj je popolnoma nemogoče, da bi dosegli, da -bi bila Trst in vse ozemlje STO jugoslovanska. Trsta ne moremo dobiti. Prav tako Italijani nočejo privoliti v to, da -bi dali ne ’e Trst, pač pa tudi nekatere druge kraje. Oni in mi bi hoteli imeti celotno ozemlje, ker pa tega ne moremo dobiti niti mi niti oni, potrebna pa je nekaka rešitev, kajti- itak položaj izčrpava živce in material, bi bilo prav, če bi prišlo do nekake polovične začasne rešitve, tako da bj bil Trst njihov, pod njihovo vr-hovnostjo, ker je v njem večina Italijanov, drugo pa bi bilo pod našo vrhovnostjo.« Namesto da bi se v tem primeru, »ko bi oni in mi hoteli imeti celotno ozemlje«, maršal Tito ne navduševal za kaj dvomljivo vrednost »polovičnih začasnih rešitev« (že ta naziv je zlata vreden!), temveč za samostojnost tega koščka Srednje Evrope, je tako zopet podčrtal svojo pripravljenost ze) delitev, za rezanje, ki bo zapustilo na obeh straneh bolečo in krvavečo rano. Ker je istočasno ponu- Izvajanje v Beneški Petega novembra so na sestanku žu]xinov in tajnikov slovenskih občin iz Beneške Slovenije, ki je bil na prefekturi v Vidmu, sklenili, da protestirajo proti zahtevi, ki so jo poslali Slovenci na Organizacijo združenih narodov, naj se, slovenski triamijšini v Jtaliji dajo jezikovne pravice, zlasti na šolskem polju. -Sklenili so nadalje, da, bodo zahtevali od duhovnikov, da odpravijo vsako sled slovenščine iz cerkev. Duhovniki v, Srednjem so že prejeli pismo župana, v katerem jih poziva, da odpravijo slovenščino v cerkvi in v verskih zadevah sploh. Italijanski vojaki, ki so slučajno v Topolovem, v Srednjem in Št. Lenartu, so dosedaj mimo poslušali slovensko in italijansko razlago evangelija. Kar naenkrat pa so hrupno zapustili cerkev, ko so duhovniki prešli od italijanske na slovensko razlago evangelija. , mon*tr®£iie'_S,° odloči-»iebiseiV Italijo in internacionalizacijo; 3) vse STO Jugoslaviji, Trst pa Italiji. Iz tega sledi, da je STO v nevarnosti. Je v nevarnosti, ker si ga hočeta deliti oba soseda. Slovenci in Hrvati pa se moramo končno zavedati, da pomeni delitev STO — izročitev njegove glave in srca, to je mesta Trsta, Italiji. Ce je kdo poprej še verjel, da delitev STO ne pomeni povratka Italije v Trst, je bila ta vera po-gažena z govorom maršala Tita od 15. novembra v Beogradu, kjer je ta brez ovinkov javno izjavil,, da je treba STO vendar razdeliti, tudi brez jamstev s strani Italije, zato da se vzpostavi sporazum met} obema sosedoma, in da je treba zato prepustiti Trst Italiji, ker Je večina v Trstu italijanska. Žalostno je, da se v srcu Evrope v polovici XX. stoletja baranta za 370 tisoč prebivalcev STO, z njihovo osebnostjo in dušami kot z blagom, ki gre iz rok v roke od gospodarja do gospodarja! »Mi nismo sužnji — je vzkliknil govornik - ampak svobodni ljudje!« Je največja sramota za države, ki hočejo biti demokratske, da z nami postopajo, ne da bi sploh smatrali za potrebno slišati našo voljo in naš glas o naši usodi! S takim postopanjem dve zahodni demokratski velesili gotovo ne delata reklame za demokracijo! Nasproti tej akciji proti STO stoji akcija za STO. Dr. Agneletto je naglasil, da je pred Varnostnim svetom na dnevnem redu predlog Sovjetske zveze za imenovanje guvernerja za STO. Trikrat je bila razprava o predlogu odgodenas ker bi hoteli nasprotniki STO, da prej rešijo spor o. STO diplomatje. SDZ je tudi v zadnjem času dosti delala za STO. Poziv Zveze vladama v Beogradu in Rimu od 29. oktobra, spomenica od 30. novembra vsem enajstim državam v Varnostnem svetu skupno s Tržaškim blokom in Fronte za neodvisnost, nešteti pogovori s časnikarji iz zahodnega sveta, od Švedske do A-frike; govori za razne radijske postaje, vse to so le stopnje naše borbe! Posebno zahvalo smo dolžni za moralno podporo, ki nam jo nudijo v borbi za -STO odbori iz vseli slovanskih držav, ki so sedaj v A-meriki, Kanadi, Veliki Britaniji. Franciji in Južni Ameriki. Ne samo odbori beguncev Slovencev. Hrvatov in Srbov, ampak tudi starih ameriških naseljencev delfijo za STO. Tudi vladni odbori v inozemstvu Bolgarije, Češkoslovaške (Konec na 2. strani) d 11 tudi umik čet z meje, v koli kor bi to prva storila -tudi Italija, mu del svetovnega tiska upravičeno priznava, da je s svojim govo-r -m prispeval k pomirjenju tržaškega vprašanje. Tisti, ki so tolmačili Titove besede v tem smislu se najbrž niso motili. Tako se je delegacija Osvobodilne fronte slovenskega naroda za Tržaško ozemlje dejansko vrnila iz, Jajca praznih rok. Jugoslovanski režim se ne namerava več zavze mati za preprečitev prihoda Italije v Trst, in če do tega vendarle ne bi prišlo, potem bo to predvsem zasluga novega razpleta mednarodne politike in prevelikih -obojestranskih apetitov, morda tudi !-talijanskih obzirov do sorojakov na področju B, nikakor pa ne obzirov sedanje jugoslovanske vlade do jugoslovanskih rojakov, ki žive v mestu, v katerem »tvorijo večino Italijani«, pa čeprav leži' to mesto kot otok na slovenskem narodnostnem ozemlju! V svojem načelnem zanikovanju Svobodnega tržaškega ozemlja ostaja torej u-radna Jugoslavija prav tako dosledna kakor Italija. Slepota in sebičnost sta pač na obeh straneh, prevagali nad razumom. terorja Sloveniji To dokazuje, da se mislijo oblasti resno držati sklepov, ki so jih< sprejeli na omenjenem sestanku, in ki so zasmeh demokracije. Odločno protestiramo proti takemu izvajanju pritiska na naše ljudstvo, kar ni v skladu ne z versko svobodo, ne s človečanskimi pravicami! Tiskovna Honferenca indipendentistov V četrtek, 4. t. m. ob 11. -uri, bila na sedežu Fronte za neodvisnost tiskovna konferenca, na katero so zastopniki Slovenske de mokratske zveze, Fronte za neodvisnost in Tržaškega bloka povabili številne domače in tuje časnikarje. O tiskovni konferenci, katere so se udeležili v lepem številu domači in tuji dopisniki, bomo obširneje poročali prihodnjič. Y oomoa prou ^io in odmevi tega atentata na seji ir ^ j 1; ; • ... _ .-i.i. , , V nadaljevanju preganjanja ustrahovanja Slovencev v Italiji je tudi letos počila običajna bomba, topot proti stanovanju občinskega svetovalca g. Bogomila Pavlina v ulici Dvajsetega septembra. »Neznanci« so jo vrgli v če,-trtek 26. novembra okrog 10. ure zvečer. .Razpočila se je tik pred hišo in razbila le eno samo šipo ■na oknu. Toda pok je bil tako močan, da ga je bilo slišati celo izven Gorice. Značilno je, kaj policija v zadevi meni. Ona sodi, da so bombo pač vrgli Slovenci sami, ker Italijani nimajo »v tem času« niti vzroka niti koristi, metati bombe proti Slovencem. Se največji sum pade tako na svetovalca Pavlina samega!... Kot logični zaključek vseh ugibanj se nehote pojavi- mi4 sel, da je morda policija samaiivra-gla bombo. Ta svoj zaključeknute-meljujejo Slovenci takole: Pred; e-. nim mesecem je policija odvzela svetovalcu Pavlinu potni llst.of7.a' Jugoslavijo. Italijanski tisk je ito vest močno razpihnil in Pavlina dolžil nič manj kot -ohunstva za Jugoslavijo. Svetovalcu Pavlinu je pa vendar uspelo, da je prefektura ukazala policiji, naj mu potni list vrne! In to kmalu potem, ko je »Giornale di Trieste« Pavlina ze- lo močno napadel. Sklepati se da, torej, da se je policija hotela maščevati, ker je morala potni list vrniti! Morda je bomba počila .tudi sporazumno z listom »Giornale di Trieste«. To, pravimo, bi se bilo znalo zgoditi. Vsakdo lahko iznese svoje mnenje, ki ni še obdolžitev. Ce policija sumi Slovence same, zakaj bi Slovenci ne sumili policije, in to iz vzroka, ki smo ga pravkar navedli? Italijani torej nadaljujejo politiko preganjanja in ustrahovanja Slovencev v Italiji, ki ima za cilj njihovo uničenje kot slovensko narodno manjšino! 'Policija »skrbno« sumi Slovence, ne da bi mogla odkriti niti enega samega slovenskega atentatorja pri tolikih bombah, ki so od leta 1947 do danes počile v Gorici. To pomeni, da policija ne vrši svoje dolžnosti, da prime in prijavi sodišču slovenske atentatorje! Odgovor na vse to je v soboto 28. novembra dal sam g. Pavlin na seji goriškega občinskega sveta, ko so fašisti zopet dejali, ca Italijani nimajo v tem času koristi, metati bombe. Gospod Pavlin je odgovoril: »Meni je ob drugi taki priliki policijski komisar dejal, da dobro ve, koga bi moral prijeti, pa tega ne more storiti!« V tem Pavlinovem odkritju vidi-, mo najlepši dokaz, da je metanje bomb proti Slovencem načrtno in morda tudi zaščiteno! Tudi župan Bernardis je s par besedami spravil zadevo ponovnega bombnega atentata proti Slovencem v koš in se raje dolgo solzil ob žrtvah tržaških dogodkov o<3 4. in 5. novembra, za katere so vsi italijanski svetovalci, tudi komin-formi&ti, našli globoke izraze sočustvovanja in v zvezi s tem izglasovali »patriotično« resolucijo. Tudi slovenski svetovalci so imeli besede sočutja za te žrtve. Niso pa glasovali za resolucijo, in to iz razumljivih vzrokov. Bolje bi bilo, menimo, če bi slovenski svetovalci bolj odločno zahtevali, da se o političnih zadevah Zborovanje SDZ (Nadaljevanje s 1. strani) in Poljske so dvignili svoj glas za STO. Tako da se z vso pravico lahko ugotovi — če upoštevamo tudi stališče Sovjetske zveze ter Poljske in Češkoslovaške republike — so vsi Slovani sveta za ohranitev STO, irazen Jugoslavije in »jene vlade. Govornik je končno omenil sklep tržaškega mestnega sveta od 13. novembra, s katerim je bila soglasno sprejeta resolucija, ki zahteva, da se mora zaslišati prebivalstvo obeh področij STO, pred-no bi o usodi STO dalje sklepali. Govornik je glasoval s strankami za neodvisnost za gornjo resolucijo, ker je ta v skladu s stališčem SDZ: predvsem ohraniti STO; če bi se pa že smatralo za potrebno, da se vpraša za mnenje prebivalstvo, naj to samo odloči, ali je za STO ali proti njemu. Govoru dr. Agneletta je sledil^ razprava, ki je pokazala popolno soglasnost zborovalcev s stališčem SDiZ in podkrepila mnenje, da je dosti činiteljev. ki govore za STO. sploh ne ■ sme razpravljati, ker ,e to prepovedala neka prefektova •>-krožnica, ko je šlo za uporabo slovenščine na sejah! Gospod Bratuž pa je samo ugotovil, ,da je prefektova okrožnica prišla ob veljavo, na kar mu je župan zavrnil, da omenjena okrožnica prepoveduje sklepati in ne tudi razpravljati v zadevah političnega značaja! Tu bi mu slovenski svetovalci morali zavrnil;i, da je on, opirajoč se na okrožnico, . prepovedal tudi samo razpravljati o zahtevi Slovencev, da bi uporabljali svoj materin je-,zik, kar se seveda ne more imeti za politično stvar. Prepričevati Italijane, da so Slovenci bili ' zvesti vojaki, ki so se tudi odlikovali, je nekam preveč drznrtš ko sami dobro vedo, da so bili slovenski vijaki vsi v tako i-menovanih »posebnih bataljonih« ‘(»Battaglioni -speciali«), razoroženi in zaistraženij ker bi najraje vsi bežati -k partizanom. Saj so pač bili, kot SlovferiCi, dovolj hudo tepe- ni od takratne Italije, da bi morali še umirati zanjo!... Pri »patriotičnih« razpravah Italijanov, ki se Slovencev ne .tičejo, kaže slovenskim svetovalcem, vzdržati se jih! Ce pa se take razprave tudi samo mimogrede dotikajo slovenskih koristi in načel, je dolžnost vsakogar, da zavzame jasno in odločno stališče s poudarjanjem slovenskih pravic, koristi1'?«- načel! Gospod Bratuž je na opazko nekega italijanskega svetovalca, da slovenske šole obiskuje vedno manj otrok, pravilno zavrnil, da krivda temu gre občinskemu policaju, ki hodi nagovarjat slovenske starše, naj otroke prepišejo na italijansko šolo. A njegova zavrnitev bi bolj učinkovala, če bi povedal, da je prav zaradi tega policaja nek slovenski krojač svoje y-troke, iz bojazni, dal v italijanske šole. Tu bi moral g. Bratuž zahtevati, da se v zadevi uvede preiskava! V ostalem je občinski svet odo- bril načrt za razsvetljavo raznih ki a jev občine; sklep za upiranje tozoi Margarete Perco, ki zahteva odškodnino v zvezi z neko cestno nezgodo; najetje posojila 20 mil.-jonov lir za gradnjo greznic, 30 milijonov lir za gradnjo stanovanj in 30 milijonov za gradnjo šole v Stašicah. Se nekaj drugih sklepov so sprejeli, med temi prispevek 20 tisoč lir za nove zvonove v Sent-, mavru in odstop koščka zemljišča podgorski cerkvi. Pri tej zadnji, ■točki je monarhist Pedroni dejal, da se upre, ker se Podgoro imenuje po slovensko, čeprav je italijanska, in ker se tam vrši tudi pouk .katekizma v tujem jeziku, kar je za italijanske otroke »duševno slabo« (»disagio morale«). Odgovorila sta mu gg. Bratuž in Birsa, da je Podgora vedno slovenski kraj »Podgora« in da se slovenski jezik v Gorici ne more imeti in imenovati za »tujega«. Pedroni se je skliceval tudi na konkordat s sveto Stolico v ^ej zadevi. Prav, toda konkordat mora veljati povsod in za vse, tudi za Slovence na Goriškem in v Benečiji! To bi morali naši svetovalci poudariti in raznarodovanje ožigosati! Pedroni je s svojim ugovorom vsekakor propadel. nadškof Sedej je gouoril resnico »Klic Triglava«, štev. 122 od 3. avgusta 1953, leto VI., je v »Razgledih« na 7. strani priobčil kratko notico: »Lahi in slovenstvo«, ki se glasi dobesedno: » R. A. mi je pisal iz Zuricha: ./Nadškof goriški, dr. Sedej, je na nekem svojem zadnjem birmova-nju sklical po birmi v župnišče vse cerkvene ključarje (med kale-r.mi sem bil tudi jaz) in nam med ostalim rekel tole: Možje, ne verjemite Lahom ničesar, kadar gre za slovenske narodne stvari! Pa čeprav bi to bil rimski papež, ki bi vam glede tega kaj svetoval ali, naročal, vedite, da je tudi on, Lah. ’ « To vest je »Demokracija« povzela in pioriat4snila v polemičnih člankih, ki so imeli namen prikazati in dokazati, da je del italijanske duhovščine, do na-jvišjih cerkvenih predstojnikov, usmerjen protislovensko. S tega mesta povem, da sem iz ust že marsikaterega slovenskega duhovnika slišal ostre besede na račun cerkvene hierarhije, ki se za »slovensko narodno stvar ni zavzel, niti ko nas je fašizem preganjal tudi na verskem polju, niti danes, ko nas krščanska demokracija prezira in celo raznaroduje, tudi s pomočjo laških cerkvenih oblastev.kar zgovorno priča '»Pismo iž Benečije«, ki ga »Demokracija« danes objavlja. Ko smo mi Slovenci in Hrvatje, ki smo skoro stoodstotno vsi kristjani in katoličani morali bežati iz rodne Primorske in Istre pred, nasilnim fašizmom, ali pa romati v okovih v konfinacijo, v zapor in celo na morišče, se niti papež ni zmenil ne za nas laike, ne za naše slovenske duhovnike, čeprav smo bili italijanski državljani! Ko pa so jugoslovanska oblastva po umoru kralja Aleksandra odredila izgon madžarskih državljanov, je papež tem izgnancem poslal denarno pomoč!... Vatikan danes upravičeno grmi proti preganjanju duhovnikov za železno zaveso; ko so pa naši duhovniki morali pod fašizmom v konfinacijo, se zanje ni zavzemal! Ves svet ve, da je fašizem težil za tem, da Slovence in Hrvate iztrebi kot narodno jezikovno enoto. Ves svet ve tudi, da smo se Slovenci in Hrvatje temu namenu, ki je bil zločinski, zoperstavili in še bolj goreče svoj jezik vzljubili! Tedanji papež pa, namesto da bi zločin, ki se je nad nami izvajal, obsodil, je dal izjavo, »da je verski pouk vprašanje, ki ga je treba presojati z narodnostnega in ne z nacionalističnega vidika«. To je pomenilo in veljalo takrat, pomeni pa in velja še danes, da smejo laška cerkvena oblastva, od najnižje do najvišje, jezik slovenskih vernikov tudi prezirati in zapostavljati. Prav letos sem dvakrat slišal iz ust laških duhovnikov, tudi visokih, ko je šlo za čast našega jezika: »Bodite katoličani!« (»Siate cattolici!«) Kot katoličani ne smemo torej zahtevati, da se naš materin jezik spoštuje! Ali pa morda pod katoličanstvom razumejo ita-lijanstvo? Knezonadškof goriški, dr. Sedej, je ena od častnih izjem, ki se fašističnim raznarodovalnim zahtevam ni hotel udati. Tako je leta 1931 izdal navodila, da se mora pri verskem pouku uporabljati »materin jezik vernikov ali jezik družinskega kroga«. Toda ko sta se papež in Musso- lini v septembru 1931. leta zopet poociala, je naš nepozabljeni knezonadškof dr. Sedej moral odstopiti. Zato ga upravičeno moramo šteti med mučenike. Besede knezonadškofa dr. Sedeja, ki jih g. R. A. v »Klicu Triglava« objavlja, so jasne: ». . . ne verjemite Lahom ničesar, kadar gre za slovenske narodne stvari. Pa čeprav bi to bil rimski papež, ki bi vam glede tega kaj svetoval ali naročal, vedite, da je tudi on Lah«. 'Knezonadškof dr. Sedej je torej svetoval nezaupljivost samo, »kadar gre za slovenske narodne stvari«. V zmoti je vsakdo, ki bi drugače njegove besede tolmačil, ker ni škof dr. Sedej govoril o verskih zadevah! Gospod R. A. govori ' kot živa priča škofovih besed! Zato ni moči staviti njegove izjave v dvom s. kako navadno osebno domnevo« Knezonadškof dr. Sedej se s svo-. jimi besedami ni proti papežu, kot 'Italijanu, v ničemer pregrešil, saj. ni rekel ničes_ar, kar bi bilo proti' veri. Govoril je čisto resnico! Se danes se papež za naše jezikovne pravice v cerkvi (zlasti v Benečiji!) ne zmeni! Za svojo osebo besede knezonadškofa dr. Sedeja potrjujem in vem, da se s tem zoper vero prav nič ne pregrešim. Tisti grešijo, ki pri italijanskem škofi; svojega slovenskega duhovnika tožijo, ker jim je dal neke nasvete v slovenski narodni stvari!... Večkrat sem čttal, da je papež Pij XI. o Italiji dejal: »Ta naša mila domovina«. Zaradi tega mu nisem nikoli zameril, ker je pač I-talijan in ima pravico svojo' domovino ljubiti. Ista pravica pa pritiče tudi nam Slovencem glede naše mile domovine in glede našega milega materinega jezika. .Knezonadškof dr. Sedej nam je zapustil še lepši spomin na svojo značajno poštenost in pravičnost, ker nas je v tistih temnih časih ne le versko učil in vzgajal, ampak tudi opozarjal, da nas je Slovence ustvaril Bog, ki nas bo tudi sodil kot slovenske katoličane! Nikoli se knezonadškof dr. Sede,-proti Italijanom in italijanskim vernikom ni pregrešil, zato nihče; njegovega spomina ne blati, ko njegovo značajnost časti in hvali! Nezaupanje do sebe si ustvarja titsi pastir sam, ki svojega glasu ne dvigne, ko drugi tepe slovenske ovčice! Tudi narodnost prihaja od Boga, in z narodnostjo jezik! Odgovorni smo pred Bogom vselej, ko prvo ali drugega zatajimo ali ne branimo pred vsakomur! Krivično ravnajo vsi, ki narodnost in jezik veri vedno podredu-jejo! Kdor ne brani svoje narodnosti in svojega jezika, ne zna braniti pravice! Pravica in vera pa sta tesno povezani in nimata druga brez druge obstoja! iZa zaključek: Tudi Kristus je svojo domovino ljubil. Njena usoda mu je bila tako pri srcu, da se je ob preroškem prividu njenega žalostnega konca bridko razjokal. Cankar je v svoji »Slovenski legendi« zapisal: »Takrat, ko je Kristus, naš Gospod, romal po zemlji, da bi si od blizu ogledal človeka grešnika in njegovo nehanje, se je napotil tudi v ubogo našo slovensko deželo. Sel je po cesarski cesti z Vrhnike v Ljubljano in ugledal je moža, ki je sedel na obcestnem kantonu •ter milo jokal. V neskončnem svojem usmiljenju stopi Kristus k njemu in ga vpraša: »Kaj ti je hudega prijatelj? Povej mi!« Betežnik zmaje z glavo, ne odvrne besede, solze mu lijejo v beli prah. Milo se nagne k njemu Gospod, tolaži ga z usmiljeno besedo: »Povej mi, kako ti morem pomoči?« Ali betežnik zmaje z glavo, odmahne ihteč: »Meni ne more pomoči nihče, niti sam nebeški Bog ne!« Slovesno izpregovori Kristus: »Človek, jaz sem Gospod, tvoj Bog! Razodeni mi svojo bolest!« Se hujše zaihti betežnik ter se izpove: »Slovenec sem!« Ob tej besedi se bridko razjoka Bog sam ter gre dalje po svojih potih.« • • * Naš nebeški Gospod se je razjokal ne nad .tem Slovencem, ki se mu je izpovedal, pač pa nad tistimi nesrečnimi sinovi slovenskegr naroda, ki so svojo mater zatajili in jo zatajajo!... Slovenski vernik Pismo iz Benešhe Slovenije Cenjeni gospod urednik! »Bral sem z velikim zanimanjem članek pod naslovom: »Za pravice Slovencev na cerkvenem in verskem polju« (ki ga je prinesla »Demokracija« od 20. novembra), vendar Vam odkritosrčno povem, da se povsem ne strinjam z dopisnikom, ker se mi zdi, da pripisuje on vso krivdo samo kuriji. Jaz pa bi rekel, da bi se odgovornostj morala pripisati našim ljudem sa-. mim. A da mi ne porečete, da sem v zmoti, navajam .tu nekaj podatkov, kakor sem jih izvedel c d ljudstva. PRI OMOKARJEVIH Po smrti starega slovenskega kaplana jim je hodil tja maševat e;n-krat na mesec gospod župnik, ki je bil Lah. Ljudje so ga le malo razumeli, zatoi(se" je želja po' domačem duhovniku dan ’fia dan po-m-noževalaV Tako da so' se možje pogovorili inu(pobirali-dotov. kurijo. Ko sliši njiharoo: prošnjo in rlizve, od kod prihajajo, ijih generalni Vikar vpraša: »Hočete Slovenca ali Italijana?« — »Slovenca!«, rečejo oni. — »Kako je to? *— nadaljuje prelat — Toliko let ste že pod Italijo in še se niste naučili italijanščine?!« Prizadeti so obmolknili.... Zato imajo Cmokarjevi še danes laškega duhovnika! Potemtakem, kako moremo reči, da je tega kriva kurija? Kriv je tisti, ki ni znal govoriti! NEKAJ PODOBNEGA PRI PEČENIH Po premeščenem slovenskem pastirju so nenadoma dobili laškega. »Zato jim je potem razložil g. dekan — ker ni bilo na razpolago slovenskega. A kadar bo — je nadaljeval — bom poskrbel, da ga boste čimprej dobili.« Par let pozneje je laški kurat sam prosil za premestitev in odšel. Prišel je še drugi Lah. Takrat so ljudje, ker se niso upali več h g. dekanu, stopili naravnost v kurijo. »Mislimo — so rekli — da ste nas slabo razumeli; mi smo hoteli in si želimo slovenskega pastirja.« — »Kaj pomeni to? Mar ne veste, da onstran meje preganjajo vero?«;' se je glasil odgovor in sledil je tudi ob tej priliki molk. Pravijo, da so se .nato v .kuriji lahko poslužili italijanskega pregovora, ki pravi: »Kdor molči, potrjuje!« (»Chi tace, conferma!«) Moram dodati še to, da Pečenovska duhovnija ni več, kakor nekdaj, za vzgled drugim. Več kot deset let je minulo, od TITOVA KOMUNISTIČNA „demokracija“ napreduje... Komunisti, ki so se v Jugoslaviji polastili oblasti, so zopet razpisali »svobodne« volitve, za katere so volivci imeli »pravico«, »prosto« postaviti si svojega kandidata, če so se upali zbrati dve sto podpisov. Ta »prostost« pa je imela tudi tokrat določeno mejo, kajti tudi »prosto izbrane kandidate« je volilna (reci komunistična!) komisija imela pravico, da jih ne potrdil V ostalem pa je kandidate »prosto« izbirala samo »Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije*«, drugače in edino pravilno povedano: samo vodstvo komunističnih oblastnikov, ki so, seveda, izbrali najprej vse komuniste, potem pa tudi kakega hlapca iz vrst sopotnikov. Tu pa tam so korajžni svobodno misleči volivci mislili, da so res »prosti«, in so zbrali dve sto podpisov za svojega kandidata. Komisija pa je skoro vse te kandidature razveljavila, češ da gre za »buržuje starega kopita«, za »veleposestnike« (kot da bi veleposestniki v Jugoslaviji še obstojali!), ali za .»špekulante« in »izkoriščevalce« ljudstva. Apetit Titovih komunistov je, namreč velik in raste iz dneva v dan: zato hočejo biti pri »izkori-ščevanju« ljudstva sami gospodarji. In v nedeljo 22. novembra so vsi Jugoslovani »prosto in taino« volili razne vrste komunističnih stremuhov za poslance in ne vem 5e kai! Tako »prosto in tajno« so mora- li voliti, da so jih že ponoči, klicali na volišča, kier niso imeli niti kake zavese, ki naj bi volivca skrivala pred komunističnimi poli-caii. Na mnogih voliščih so korajžni volivci zahtevali, naj si člani volilne komisije vsaj s časopisom zakrijejo oči, ko so oni opravljal' svoio državljansko dolžnost pod njihovim nosom! Na Hrvatskem je prišlo celo do hudih izgredov, ker ljudstvo ni hotelo na volišče. V Bosni-Hercegoviiji je bil izvoljen edini opozicijski poslanec, ki bo sedel v zbornici v Beogradu, kot dokaz in simbol Titove komunistične napredujoče socialistične progresivne, edine resnične ljudske »demokracije«. Sedel pa bo tako dolgo, dokler bo znal Tita hvaliti ali pa grobno molčati! Tito .je zmagal tudi zdaj z visokim odstotkom. Vendar ne več z 99.99 odstotki! Uvidel je namreč, da se da vladati tudi z 80 odstotki. Zato je dovolil, da so mu Slovenci dali teh 80 odstotkov glasov. Na ta način hoče Tito kot komunist utemeljiti svoj .obstoj in( vlado »demokracije« v svojem območju! Stari Djilas, Titov komunistični teoretik, pa je še pred voli} tvami dejal, da bodo te volitve pokazale, da je obstoj »demokracije« možen tudi brez drugih strank. Zadnje volitve so pa to »dokazale« in demokracijo samo skazile!... Prepoved lova Goriški prefekt je izdal odlok št. 2816 od 28. novembra t. 1„ s katerim iz vojaških ozirov prepoveduje lov na divjačino, z vsakovrstnim strelnim orožjem, na področju od državne meje do železnice Kr-min - Ločnik, desni breg Soče, most v Zagraju in do proge Tržič -Zagraj. kar imajo Ograjani laškega župnika. V cerkvi slišiš moliti in pridi-govati samo v italijanščini in v latinščini. Res je, da so nekatere pobožne žene spočetka skušale moliti v cerkvi svoj »rožar« (.rožni venec) kot po starem, vendar so se takoj razočarale, ko jim je gospod župnik to srdito prepovedal rekoč: »Dokler bom jaz tu za župnika, ne boste molile po vašem!« Pravijo, da v tisti fari se ne moli več niti po italijansko!... Gotovo je, da bi bilo bolje, če bi se bili postavili proti njemu možje! Kateri duhovnik pa upošteva zahteve štirih ubogih ženic? Čeprav .zje Lah, ni mladi kaplan •na Planini tako nestrpen proti slovenskemu jeziku. Ko sliši, da žene molijo po slovensko v cerkvi, jih malo posvari: »Prosim, molite tiho in ne v času javnih obredov, jaz se nočem zameriti svojim predstojnikom. Jaz nočem postati titi-nec!« Rahločutne ženice se, hvala Bogu, držijo natanko tako mile prepovedi. Kaj, ali se Vam ne. zdi, gospod urednik, da pri takih ljudeh bi bilo treba malo več poguma? Pogum, pogum manjka! Zato moramo priznati, da imajo prav nekateri visoki cerkveni krogi, kadar se opravičujejo, češ da niso nasprotni slovenskemu jeziku, pa ga tudi ne morejo vsiliti takim, ki ga ne marajo. « S spoštovanjem Kocijan OPOMBA UREDNIŠTVA: Gor- nje »Pismo iz Benečije«, ki ga priobčujemo dobesedno, dokazuje v svojem ostrem slogu, v kako težkem vzdušju živijo naši verniki v videmski pokrajini. Če so takega nespoštovanja svojega materinega jezika deležni celo od cerkvenih verskih predstojnikov, potem imamo prav, ko trdimo, da vlada v videmski pokrajini pravo moralno nasilje nad tamkajšnjimi našimi brati, ki so stalno ustrahovani. Tako smo te dni brali v laškem tisku ,da je senator Pelizzo iz Ce-. dada poklical k sebi vse župane iz tamkajšnjih slovenskih krajev, da so pred njim podpisali ' protest proti zahtevi po pouku, slovenske materinščine v slovenskih: krajih. Se posebno vlogo so poslali tudi na Organizacijo združenih narodov, v kateiri zavračajo pjouk: v slovenski materinščini slovenskim otrokom! Senator Pelizzo je Lah in demokristjan! Tudi njegov nastop zgovorno dokazuje, kdo deli usodo našim bratom v videmski pokrajini! On in demokristjani naj se brigajo za svoje italijanske pravice, jezik in otroke ter naj naših ne raznarodujejo! Pa Benečije ne bodo raznarodili! S križem, ki ni Kristusov in de-mokristjanskim ščitom gredo nad njo! Uničili je pa ne bodo! Ona vstane iz mučeniških okovov! Ubogi naši bratje so predmet stalnega ustrahovanja. To razume tudi pisec »Pisma iz Benečije«. O-pravičujemo njihovo vdano trpljenje in verujemo, da bodo končno zmagali rja d krivico, ki se jim godi! pritisha y Dobirdobu Tudi v Doberdobu občutimo pritisk brezposelnosti. Vseh brezposelnih štejemo v občini 230, večinoma moških, in tudi družinskih očetov. Najhuje potrebnih pa je kakih štirideset.- . V sredo 25. novembra se je odposlanstvo brezposelnih zglasilo pri županu in ga prosilo za pomoč, to je za njegov poseg pri pristojnih oblastvih. 2upan je odposlancem seveda obljubil, da jim pojde na roko, kolikor bo v njegovi moči, in je res tudi že v tem smislu nastopil. Toda oba od;poslanca, ki sto. se 26. novembra podala na Urad za delo v Gorici, sta se vrnila le z lepimi obljubami! V Doberdobu gradijo orožniško postajo. Zaposlenih pa je sedaj komaj šest brezposelnih. Mar bi jih vzeli na delo kaj več, saj jih tudi potrebujejo! Pristojna oblastva morajo že kaj ukreniti, da dobijo naši ljudje delo in kruh! Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE - JEDILNICE -KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA Tovarna pohigtva Tel. 32 ¥5 Cormons - prov. Gorizia Letcf VII.•? St«-/48«1 ^ Stran 3. MI W BORBI Nedvomno se kriza približuje .svojemu razpletu. Na eni strani beležimo namreč neprikrito italijansko popuščanje, na drugi pa pripravljenost Jugoslavije, da bi našli rešitev, ki bi ne pomenila jugoslovanskega poraza. V bistvu o be vladi vztrajata na tem, da nobena ne pristane na rešitev, ki bi utegnila omajati njen notranji položaj. Ali je torej mogoče — in to je zdaj vprašanje — tržaški zaplete-^ nesti najti rešitev, ki ne bi ranila ne enega in ne drugega nasprotnika? Za tako možnost je pa samo en pogoj: da se pač obe strani od-) rečeta vseh tistih zahtev, ki mogle pomeniti okrnitev pravic nasprotnice. Na tem področju so pa najbolj grešili zahodni zavezniki s svojo odločitvijo od 8. oktobra. Ti so namreč, sodeč po današnji prevladi italijanskega jezika v mestu, začeli iz tega izvajati zaključek na opredelitev prebivalstva. Zavezniki so torej iz te postavke izvajali neke težnje Tržačanov, o katerih nikakor niso mogli biti gotovi, če res ' tudi obstojč. Nasprotno prav nič ni izključeno, da so celo sami imeli razloga, da podvomijo v obstoj takih teženj, vendar pa je bilo zanje udobneje, če so predpostavili, da te obstojajo. Italijanski uradni krogi so pa izvajali zaključek na tržaško težnjo po priključitvi k Italiji iz dejstva, da so ob priliki ljudskega .štetja 1. 1911 skoraj za dve tretjini -tržaškega prebivalstva kot občevalni jezik zabeležili italijanske-; ga, čeprav je vsem jasno, da italijanski občevalni jezik ne dopušča zaključka glede na narodnostno pripadnost tistih, ki se ga poslužujejo. V zadnjem času je bilo pa zelo zanimivo, da so iz udeležbe na pogrebu žrtev 5. in 6. novembra delali zaključke o italijanski opredelitvi Tržačanov, kot da bi bil vsak udeleženec s to svojo prisotnostjo izkazal ne svoje radovednosti, ampak svoje politično mišljenje! Ali bi ne bil že čas, da bi nehali s takimi samovoljnimi tolmačenji, tuje volje? Ali. ti ljudje še niso prišli do zavesti, da s takimi sa-movoljnimi zaključki enostavno spodkopavajo tisto pravno osnovo, na kateri zahodne sile gradijo načelnosti'-svoje politike? Amerika, .. kit. se je ja prve in druge svetovne vojne borila za načelo .samoodločbe,. prav v tržaškem primeru pokazuje, da to načelo zanjo ne obstoja! Svobodno tržaško ozemlje, ki naj bi ga ustanovili v smislu določb zadnje mirovne pogodbe, ki sta jo podpisali .i Italija i Jugoslavija, s čimer, naj bi tako ugotovili, če je to res sposobno za življenje, so enostavno žrtvovali samo zato, da bi zadostili težnjam italijanske za-vojevalnosti. Ce pa velesile ne spoštujejo zakonitosti mednarodnih pogodb, tedaj se pač ni mogoče čuditi, če z ene in druge prizadete strani teže k nezakonitim dejanjem. 'Italijani so marca 1952, marca 1953 in novembra 1953 priredili nerede. Jugoslovani pa grozijo z odprtim napadom na slovenske kraje področja A, medtem ko področja B sploh ne omenjajo. Ce pa nihče ne spoštuje pravnih določb, je pač konec tak, da pride do uporabe sile. Ze Clausewitz je rekel, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. To pa pomeni: če poziv na pravo nima učinka, tedaj ne preostane nič drugega, kot poskus ostvaritve novega in bolj u-temeljenega pravnega reda. To se pa more doseči samo z vojno. Iz vsega tega izhaja jasno, kam vse vodi ameriška lahkomiselnost s sprejemom izjave od 20. marca 1948 in sklepom od 8. oktobra 1$53, Ljudje so prenehali verjetf v d§-no besedo mednarodnih pogodb. Naučili so se, da lahko samo s pritiskom in z uporabo izsiljevainih metod ustrahujejo druge. Saj je že ob pripravljanju izjave od 20. marca 1948 De Gasperi v razgovoru z Bidaultom temu uspešno pre-dočeval položaj Italije, v kateri bi zaradi neuspeha v tržaškem spo;'u koristnik postal komunistični napadalec. Danes to 'Italijani zopet ponavljajo. Kdo je — pravijo v Rimu — zakrivil komunistični uspeh na volitvah 7. junija 1953, če ne prav izostanek odločnega stališča Amerike v tržaškem vprašanju? In ker so baje prav Američani zaradi svoje neodločnosti pred 7. junijem zakrivili napredovanje komunistov, je njihova dolžnost — tako pravijo v Rimu — da z izročitvijo Tr-. sta komunizmu, temu odvzamejo vso njegovo prodorno sposobnost.... Take razlage, ki so s podporo Vatikana iri gospe Klare Luce odločilno učinkovalo na poster Dul-; lesa,, pa pozabljajo ijaV^voj.e: 1) da napredek'.komunizma pri volitvah 7. junija.! pomenja ojače-nje tiste struje, Jci teži za popolnima uveljavljenjem •rinirovne po-gouiK> iad ,sl.O."februarja 1947. Komunisti, , kr so sicer prevratniška stranka, zastopajo zdaj načelo za? konitosti mirovnih pogodb. In demokristjani, ki. sicer zastopajo težnje po ohranitvi zakonitosti, so v danem primeru najhujši nasprotniki izvršitve mirovne pogodbe. Ce pa se demokristjani že postavljajo na stališče protizakonitosti, je prav prirodna posledica tega njihovega zadržanja ojačenje pro-tizakonitosti, in sicer prav tistih prevratniških teženj, ki naj bi ga ameriški protikomunizem in politika atlantske zveze morala pobijati. Niti Jugoslavija niti Italija pa zaradi Trsta nočeta vojne. Toda Jugoslavija neprikrito zastopa stališče, da bi v primeru zasedbe Trsta po Italiji, svoji vojski dala povelje za pohod. 'Italija pa — in sicer prav s poslednjo Pellovo izjavo — stoji na stališču, da ji Trst vsekakor morajo izročiti, če že ne stvarno pred konferenco, pa vsaj simbolično s tem, da britsko-ame-riške sile nehajo z. vsakim upravnim delovanjem in da še zadnje upravne, sodne in izvršne oddelke, vključno z redarstveno silo, prepuste italijanskim državnim uslužbencem. General W.interton je pa prav pred izvedbo te nevidne spremembe, ki naj bi se bila čim spretneje kamuflirala, zajamčil, da bo branil Trst proti vsakemu napadalcu. Slučaj je pa hotel, da so bili 5. in 6. novembra napadalci prav Italijani, medtem ko so -.e Jugoslovani napada vzdržali. Vprašanje pa je, če prav ista pripravljenost glede obrambe Trsta, ki je obstojala do 6. novembra, obstoja tudi danes. Najsi bo kakor koli: bilo, da bi se Jugoslavija borila z Italijo, ali da bi Italija z zasedbo Trsta izzvala stvarno vojno stanje, tisti, ki bi od tega edini imel koristi, bi bil komunistični prevratnik! 2e danes ima ta svojo korist v tem, ker italijansko - jugoslovansko nasprotje onemogoča vsako vojaško sodelovanje na podlagi Atlantske zveze. Toda komunizem ima na vidiku še večjo korist od nadaljnje poostritve italijansko - jugoslovanskega nesoglasja. Kajti, če v borbi proti Jugoslaviji Italija podleže, kdo naj tedaj še prepreči vzpon komunizma v Italiji? Ce bi pa nasprotno Pellove oklepne edinice u-spele potolči Jugoslovane, kdo bi mogel preprečiti vse jačje sovjet- sko vmešavanje v jugoslovanske ne proti sitim. V zgodovini ,zad-zadeve? Niti v enem, niti v dru- njih desetletij se je izkazala ne- gem primeru ne bo zmagovalec I-taiija, niti Jugoslavija; svojo korist iz vsega tega bo imel edinoie komunizem! To spoznanje je začelo prodirati tudi v ameriški javnosti. Kaže, da nam prav VValter Lipman, ki je te dni potoval skozi Trst, ljubosumno obkoljen od Italijanov, priprav-,, ija odkritja v tem smislu. Toda tudi »New York Times« je v četrtek 19. t. m. pričel brenkati na nove strune, ko je sebi in ameriški javnosti začel odkrivati važnost tržaškega vprašanja za življenjsko sposobnost Avstrije. Tržaški neredi prav zadnjih dni so bili naperjeni proti samomorilni politiki tržaškega iredentizma, ki povzroča gospodarsko krizo in brezposelnost. Nasproti obtožbam, da so nemire od 5. in 6. novembra izzvali iz I.alije, je pa sedaj čuti obdolžitve, da so nerede od 19. in 20. novembra izzvali iz Jugoslavije. Toda, medtem ko so prej nemiri imeli kot povod prepoved izobešenja italijanske zastave na občinski zgradbi — torej vsaj na videz nevažen povod (v bistvu so pa s tem izobe-šenjem zastave hoteli izsiliti prehod policijske izvršne oblasti v i-ta!panske roke) — so neredi, ki so jih izzvali brezposelni, imeli kot resen povod njihovo ogroženost po lakoti. Ce je 'Italija povzročila prelitje krvi zaradi zastave, Jugoslavija ni jpovzročila prelivanja krvi, ampak je spravila v gibanje le lač- izpodbitna resnica, da se v takih OKOhšcmaU z nacionalno boroo prične, konča pa jj_s j^jcialnim prevratom. Zato je biio lahko opaziti, aa je imel tako pri •italijanskih .nacionalističnih manifestacijah v Rimu, icot v jugoslovanskih v Beogradu svoje prste vmes kominior-mistični podžigalec. Iz teh ugotovitev je mogoče iz-j vesti jasen in vsakomur dostopen zaiujucek. Za nas obstojata samo dve možnosti: ali naj ostanemo zvesti načelom, ki jih je postavila mirovna pogodba, ali pa naj se izpostavimo, če to pravijo, osnovo opustimo, vsem nevjarn^st-im prehodov v nezakonitost. -. aU- ; > Fi Velika zvezdnata republika, ki je danes še največja oblast na svetu, stoji in pade z zvestobo do načel, ki si jih je postavila. Zanje Je vodila borbo, zanje je izvojevala zmago! Po zvestobi do teh načel bo odrejena in odmerjena njena odgovornost in njen pomen v svetu. Ljudje svojih življenj ne dajejo za tujo posest, ampak samo za vzvišene ideale. Pri tem jih je mogoče prevariti in zavesti v zmoto, vendar zavestno ne morejo pristati na to, da bi jih žrtvovali tuji pohlepnosti. Američani posebno zdaj na to ne bodo pristali. Dovolj jim je že to, če so se morali tri leta vojevati na Koreji. Zato jim še na misel ne prihaja, da bi (Konec na 4. strani) KO SO SE KOVALE jugoslovanske meje 1. decembra je poteklo 35 let, odkar so si Slovenci, Hrvati in Srbi ustanovili skupno državo. Ob priliki teg.a zgodovinskega dne objavljamo najvažnejše odstavke iz zanimivega pisma, ki ga je 15. maja 1919 pisal poverjeniku narodne vlade v Ljubljani dr. Karlu Verstovšku prelat dr. Fr. Kotiačič, slovenski izvedenec na mirovni konferenci v Parizu. V tem pismu namreč najdemo veliko takega, kar še ni izgubilo svoje aktualnosti, saj nam nazorno priča, kako se dejansko odloča usoda malih narodov. Na primeru kovanja tedanjih jugoslovanskih meja bomo marsikje našli veliko podobnost z našim današnjim položajem. Op. ur. » Velecenjeni gospod! . Z ozirom na pismo z dne 13. maja t. 1. sporočam sledeče:. Najin molk je popolnoma umljiv. Kratko sva o vsakokratni spremembi situacije poročala dr. Korošcu, dr. ,Hcihnjecu,,-in generalu Maistru. Na Tebe in druge elitne ljubljanske vlade pa radi tega '.nisva pisala, ker sva bila prepričana, da ste uradno po naši deJeg*-ciji obveščeni o tukajšnjem - položaju bolj ko midva. Zakaj pa sploh hodijo kurirji sem in'-fje;: če "Vam ne donašajo potrebni!^- obvesrtH? Delegacija ima vendar vfeč šeftre-tarijatov! Midva sva le pomožna in podrs- Haši šolniki za enahopraonosi O zadevi tako imenovane izredne doklade na plačo - »emergen-zi«, ki so jo italijanski šolniki ie davno prejeli, slovenski pa ne, je naš list že pisal. S strokovne plati je stvar obdelala tudi prva številka »Sloge«, glasila »Sindikata slovenskih šolnikov na STO«, ki j<^ izšla pretekli teden. Ker ZVU — kljub doslej sprejetim spomenicam — še ni uredila te zadeve, ki je nov dokaz diskriminacijskega postopanja krajevnih oolastev s slovenskim življem, so vsi prizadeti sloveilski šolniki našega področja naslovili novo, vsestransko pravno utemeljeno spomenico na področnega poveljnika, generalmajorja T. J. Wintertona. Spomenico so podpisali vsi šolniki brez razlike. Vsebina spomenice je naslednja: » Podpisani slove-nski šolniki se obračamo do Vas, g. general, da se nam čimprej izplača izredno doklado (»emergenza«). ' 1) Po členu IX. Ukaza štev. 18 od 8. novembra 1947 so slovenske šole v Trstu izenačene z italijanskimi: isti kriterij za vpis učencev, ista predpisana izobrazba šolnikov,. skratka ista zakonodaja, po kateri delujejo sloveriske šole. 2) Ce ne bi bilo jasno, da že samo zaradi omenjenega člena IX. Ukaza 18 pripada slovenskim šolnikom tudi izenačena plača, obstoja še v istem Ukazu ZVU člen XII., ki pravi, da osebje slovenskih šol dobiva prejemke na isti način in na podlagi istih predpisov in pravil, kakor veljajo za o-sebje šol z italijanskim učnim jezikom. 3) Slovenski šolniki bi morali po omenjenem členu XII. dobivati od šolskih oblasti vsak mesec vse tiste prejemke, kot jih dobivajo šolniki italijanskih šol, in (o istočasno in po istem kriteriju. Zato smatramo slovenski šolniki dejstvo, da nam ta doklada ni bi- la doslej izplačana,, za kršitev U-kaza štev. 18 ZVU. j 4) Vse dolžnosti, ki jih imajo i-talijanski šolniki, so istočasno a-plicirane tudi za slovenske šolnike. Prijava prejemkov za odmero davka Vanoni, ki ga v Trstu plačujejo vsi, razen uslužbencev ZViJ. je stopila v veljavo z enim samim odlokom. Slovenski šolniki so morali začeti plačevati ta davek istočasno kot italijanski in ni bil potreben za to noben dodatni odlok. Zakaj ni bil rešen tudi problem izredne doklade (»emergenze«) i-stočasno za slovenske in italijanske šolnike? Dejstvo, da se problem te izredne doklade <»emergenze«) za slovenske šolnike rešuje zase, in to potem, ko je bil za italijanske šolnike že rešen pred šestimi meseci, smatramo slovenski šolniki kot o-čitno zapostavljanje. 5) Urad vojaškega guvernerja nam je na našo pismeno intervencijo odgovoril s pismom AMGj FTTjPLj333.2 od 31. julija, »da je ta zadeva vzeta v simpatičen pretresa. Prav tako nam je isti Urad na ponovno intervencijo potrdil s pismom. AMG/FTT/PL333.2-9316 od 18. septembra, »da je to vprašanje še vedno pod razsodkom ZVU«. Slovenski šolniki se ne moremo zadovoljiti z odgovori, ki so nam bili doslej dani, in smo upravičeno ogorčeni, ker se rešitev te zadeve tako dolgo zavlačuje. Zato želimc v najkrajšem času, vsaj do božiča 1953, izplačilo te mesečne doklade. ne glede na njeno ime, tako kot se je to izvršilo in se še vedno vrši za osebje italijanskih šol. Prepričani smo, da ZVU ne bo dopustila diskriminacije v škodo slovenskim šolnikom. Zato Vas, gospod general, prosimo, da do 10. decembra 1953 sprejmete naše zastopnike in jim daste jasen in končnoveljaven odgovor o tej zadevi. « Prepričani smo, da ta poziv vseh naših šolnikov na ZVU, naj jim u-redi prejemke v smislu veljavnih določb za učno osebje na našem področju, zlasti pa člena IX. Ukaza 18 ZVU od 8. novembra 1947, ne bo ostal brez odziva. V tej borbi za enakopravnost naj se slovenski šolniki na Tržaškem zavedajo, da jim stoji ob strani vsa naša javnost, ki s simpatijami gleda njihovo organizira; no nastopanje, saj je njihova borba važen sestavni del borbe za e-nakopravnost, ki jo vodi že šest let vse naše ljudstvo na področju A Svobodnega tržaškega ozemlja. t Etbin Kristan V Ljubljani je 23. novembra u-mrl v 86. letu starosti pisatelj Etbin Kristan. Etbin Kristan je bil rojen v Ljubljani 15. aprila 1867. Se mlad se je posvetil pisateljevanju, časnikarstvu in politiki. Sodeloval je s socialdemokratsko stranko v Zagrebu, na Dunaju, v Ljubljani in v Trstu. V Trstu je urejal »Svobodo« in. ustanovil 1. 1898 list »Delavec Rdeči prapor«. Kasneje je urejeval dnevnik »Zarjo«. Bil je med vodilnimi člani jugoslovanske socialdemokratske stranke. Nekaj časa pred svetovno vojno se je naselil v Združenih državah, kjer je 40 let deloval med slovenskimi naseljenci. Tam je urejal »Ameriški družinski koledar«, revijo »Cankarjev glasnik« in ustanovil list »Proletarec«. Leta 1920 se je vrnil v Ljubljano, kmalu pa se je spet naselil v Ameriki, od koder se ie za stalno vrnil v domovino leta 1951. Etbin Kristan je bil politični sodelavec in prijatelj Ivana Cankarja. Leta 1900 je izdal svojo prvo pesniško zbirko. Posebno se je uveljavil v dramatiki. jena organa-t na razpolago delegatu dr. Zoli-erju in- predsedstvu et-nograiske sekcije. V afeje politične delegacije .nimava pristopa in veva ie to, kar nam povesta dr. Zol-gar *n Ribar.... . . . Treba poznati proceduro pri mirovni konferenci. O naši usodi sklepajo brez nas ljudje, ki si domišljajo, da vse vedo, a nimajo pojma o naših .razmerah. .Seveda smo jim predložili celo kopo elaboratov, ali je dvomiti, če jih berejo. Lepo moramo prositi, da nas kateri gospod privatno sprejme in posluša naše težnje. H konferencam pa nimamo pristopa .ne nižji, ne višji, slednji le takrat, kadar gre za parado. O sklepih v raznih komisijah zvemo le kaj iz časnikov in privatnih razgovorov. Pri nas se celo zločincu naznanijo razlogi, ki govorijo za njegovo obsodbo, in se mu da priložnost, da jih pobija in se brani. Tukaj nas nihče ne obvešča in nihče ne posluša. Zato ni bilo mogoče, kaj pozitivnega in gotovega poročati. ;Koi so opustili misel Dravo na-p^-avitii.za: mejo, se je od vseh Stranj poudarjalo, da je Maribor ceio zasigUrani in da bomo celo na Ko r