Gospodarske stvari. Domačim sadjerejcem za pomladanski čas. Spisal M. Rant. Prekoristna sadjereja se po mili domovini iz gmotnega stališča nikdar in nikoli zadosti in vredno ceniti ne more. Koristi njene tudi najbolj zagrizeni in trdovratni starokopitnež, če bi prav na pol slep bil, tajiti ne more. Za malo dela in nepomenljivega prizadevanja dobiva se ob rodovitnih sadnih letih tisočerega dobička, tisočere odškodnine za mali trud. Ako pa hočemo, da nam bode sadno drevo tudi ta mali trud dobro plačevalo, ne smemo ga potem, ko je bilo na stalno mesto posajeno, samo božji milosti in pa naravni osodi prepuščati. O tem so vrle „Novice" uže večkrat govorile, toraj o tem ne nadaljujem. Ker se bodo, ako bode vreme ugodno, pomladanska sadjerejska dela skoraj pričela, opomnim naj domače sadjerejce po deželi le nekaterih reči. Marljivi in naprednji kmetovalec uže pozimski čas vse potrebno za svoja pomladanska, poletna in jesenska dela pre-skrbljuje. On si zboljšuje in popravlja svoja kmetijska orodja: pluge, brane in motike, rovnice, krampe, vozove, gnojne koše; grablje, cepce itd. ter si vse pomanjkljivo iz nova ali sam prireja, ali si pa takih reči tudi pri drugih omisli tako , da ga nobeno kmetsko delo, naj bode uže na polji ali pa drugod, nikdar brez potrebnega orodja nepripravljenega ne zasači. Ravno tako moral bi si tudi vsak domači kmetovalec -sadje-rejec uže ob zimskem času vse potrebno za pomladanska sadjerejska dejanska dela in opravila priskrbeti. Le-sem bi spadalo v prvi vrsti sledeče: zboljševanje vrtnega in sadjerejskega orodja, naprava pomanjkljivega takega orodja iz nova, nabiranje žlahnih sadnih cepičev in pravilno shranjevanje taistih, omišljevanje dobrega in kaljivega sadnega semena (pesek in štrati-flciranih koščic) za setev in saditev, preskrbitev potrebnih odrezkov za potaknjence kot podlago pritli-kovcem in nizkim špalirjem; omisliti bi si moral tudi potrebni materijal (smolo, vosek in špirit) za cepilno mazilo, prevideti se z zadostnim številom trdnih in pripravnih kolov za opore in podpore na stalno mesto iz nova nasajenim sadnim drevescem; več potrebno je, da se previdi tudi z lesenimi ali pa plehnatimi tablicami za imena nanovopožlahnjencem, potrebnimi pove-zami ii privezami (ličjem, trticami, srobotom in drugim za to pripravnim materijalom) itd. Prireja naj dalje tudi pravilnih jam za pomladanski nasad sadnih drevesnih vrst na stalno mesto po načinu, kakor bilo je to lansko leto o svojem času pošteno in dobro uže*v „Novicah" povedano. Ako si domači sadjerejec vse take in enake reči za pomladanska sadjerejska dela in opravila uže ob zimskem času polagoma in brez posebne zamude časa preskrbi in omisli, mu pomladanski čas, ko se še le prav za prav v drevesnici in na sadnem vrtu pravo življenje prične, to prijetno in prekoristno delo ne bode nobene posebne preglavice napravljalo , nego šlo mu bode vse redno, točno, vspešno in koristno izpod rok. „Čas je zlato!" In kdor s tem vselej prav in modro gospodari, ni mu prenašati dolgočasnega zdehanja, a tudi brez posebne hibe in nesreče ne prevelikega pomanjkanja trpeti. Letošnja zima je bila do sedaj za vse zgoraj navedene sadjerejske predpriprave izvesti — izredno mila in ugodna, toraj naj se v tem obziru še o pravem in skrajnem času nikdo več ne mudi in ne obotavlja. 42 Ako se zemlja za nove „sejalnice" uže pred zima zadosti globoko prekopala ni, naj se to brez odloga izvrši, ker je čas za setev pesek uže tako rekoč pred durmi. Skušnja uči in potrjuje, da so oni cepiči žlahnega sadnega drevja najboljši za rabo, kateri so se meseca decembra, januarija ali pa vsaj zadnji čas v prvi polovici meseca februarija narezali. Narezovanje teh izvršuje naj se vselej ob lepem in suhem vremenu, nikdar pa ne ob deževji. Ob tem času narezani in pravilno shranjeni cepiči obdrže se prav dobro skoz celo leto, da, tudi celo do druge pomladi se jih more sveže in dobre ohraniti. Taki cepiči morejo se z najboljšim vspehom za pomladansko in tudi poznejše požlahnje-vanje sadnega drevja rabiti. Kako se sadni cepiči varno in pravilno shranjujejo, povedale bile so „Novice" tudi uže o svojem času. Ker dostikrat marsikakemu marljivemu domačemu sadjerejcu pridobivanje podlag za hruševe pritlikavce in niže špalirje v prihišnem vrtu pravo preglavico in sitnost dela, hočem tukaj ob kratkem povedati, kako se temu prav lahko in po najkrajši poti v okom pride. Zgodi se to s pomočjo potaknjencev. Potaknjenci pa nič druzega niso, nego odrezki ali količki iz zadosti krepkih enoletnih poganjkov, kateri se razrežejo v 20 do 30 centimetrov dolge palčiće; spod 20 cm. bili bi taki količki prekratki, a čez 30 cm. dolge napravljati bilo bi škod za les, ker bi se ga tako brez potrebe proč metalo ter bi se manje število količkov dobilo. Dandanašnji je pa uže tako, da se je treba v vsakem obziru tudi najmanjše potrate skrbno varovati. (Dalje prihodnjič.) 50 Domačim sadjerejcem za pomladanski čas. Spisal M. Rant. (Dalje.) Toraj naj se tudi vsak sadjerejec, kateri hruščeve pritlikavce in špalirje izgojuje ali vsaj izgojevati hoče, uže sedaj s kutnjevimi šibicami srednje debelosti in krepkim enoletnim lesom preskrbi, katere naj potem v 30 centimetrov dolge količke razreze. Za narezo-vanje takih šibic (enoletnih kutnjevih poganjkov) najboljši čas sta meseca januar in februar. Taki količki spravijo se potem na hladnem kraju v kleti, ali se pa pravilno na vrtu v zemljo zagrebo, kjer čakajo ugodnega pomladanskega časa, ob katerem se potem v zato pripravljeno gredico posade ali kakor rečemo spotaknejo". Gredica za potaknjence priredi naj se vselej le v bolj senčnatem prostoru ali kraju vrta; zemlja za tako gredico mora biti bolj volhka, rahla, peščena in globoka. Preje pa, kot se potaknjence v zemljo sadi ali potika, mora se vsakega tikoma pod spodnjim popkom z ostrim nožem nekoliko napošev gladko odrezati, na kar se s potikačem (primernim količem iz kakega trdega lesa) v navedeno zemljo zadosta globoka luknja v nekoliko poševni meri vbode, v katero se potaknjenec do tikoma zgornjega popka tako vtakne, da je ta popek z površjem zemlje v enaki legi; na to se mora zemlja okolo potaknjenca s potikačem še pravilno pritrditi, da se okolo tega nikjer nobenega praznega prostora ne nahaja. Potaknjenci sade se v vrste eden od druzega po 10 do 15 centimetrov narazen; a vrsta mora od vrste biti pa vsaj po 40 do 50 centimetrov (druga od druge) oddaljena. S potaknjenci nasajena gredica naj se potem na rahlo z mahom, listjem ali pa kratkim preperelim gnojem pokrije, da tako zemlja potrebno vlago, katere potaknjenci za ozelenitev neobhodno potrebujejo, dalj časa obdrži. Na drugi način se pa potaknjenci tudi tako-le sade: Ko je bila gredica (zemlja) za saditev potaknjencev pravilno pripravljena in prekopana, izgrebejo se zadosta globoki jarki ali žlebate (V) grapice, katerih notranja stran (stena) je nekoliko povešena (poševno vrezana in ne navpična); potem se pravilno pripravljeni količki na to jarkovo stran od 10 do 15 centimetrov drug od drugega tako prislonijo, da pride zgornji popek tikoma se zemeljnim površjem vsakega potaknjenca. Ko je bil izkopani jarek (žlebasta grapica) z potaknjenci tako od enega konca do druzega pravilno naložen — oziroma nasajen — se potem jarek z izkopano zemljo varno in previdno tako zasuje, da ostane vsak potaknjenec na svojem mestu nepremaknjen, ter da je površje zemlje povsod enakomerno in gladko. Prvi nasad gre hitreje izpod rok, a drugi je pa varnejše izpeljan in za to boljši, ker se ni bati, da bi se na spodnjem koncu lubad potaknjencu z narivanjem v zemljo oddrgnil ali pa, da bi okolo njega v zemlji celo prazni prostori ostali. Takih jarkov dno in površje zgornje poševne strani mora biti 40 do 50 centimetrov narazen. Obojni nasad izvrši se vselej, da je vse lepo semetrično, ob potegnjenem ali napetem motozu. Po potaknjencih pomnožujemo kutinje kot podlago hruševim pritlikavcem, nizkim piramidam in špalirjem, rajska jabolka, ivanško jabolko, mirabele, ivanško grozd-jiče in bodeče ali sv. Marjete grozdjiče. Tudi druge sadne vrste se je poskušalo s potaknjenci pomnoževati, a te niso se povoljno obnesle. I Med poletnim časom se na potaknjencih iz v zemlji ležečih popkov, sosebno iz onega najskrajnega razvijejo nove in potrebne koreninice, to je, potaknjenec se vko-reniči, a iz zgornjega popka pa, kateri tikoma ob površji zemlje sedi, požene pa ob enem tudi uže isto leto | veči ali manjši poganjke. Ako so ti prvoletni poganjki potaknjencev čvrsti in krepki, svedoki nam so, da so se taki potaknjenci ob enem tudi dobro, čvrsto in krepko vkoreničili. Take potaknjence s krepkimi pr-voletnimi poganjki moremo uže kot enoletne sadike v drevesnici koristno dalje vporabljevati. Ako so pa prvoletni poganjki potaknjencev še šibki, pustimo je še eno leto na svojem mestu nepresajene rasti; take (šibke) poganjke moramo pa v drugi pomladi do nad dveh spodnjih popkov prikrajšati ali prirezati, da se nam na ta način v drugem letu dobro in krepko vkoreničijo ter nam v nameravano svrho krepkih podlag dajo. Kako pomnožujemo nekatere sadne vrste po poganjkih iz koreničnega vratu, po koreničnih izrastkih in pa po vlačnicah ne bodem na tem mestu razpravljal; o svojem času upno tudi to na vrsto pride. Ker je v nekaterih krajih mile domovine kakor v vipavski dolini, na Pivki, po trnovsko-vremski dolini in tudi po drugod, kjer smreka na raste, ob času po-žlahnjevanja sadnega drevja dostikrat prava prigla-vica za potrebno smolo v priredbo cepilnega voska, naj bi toraj za ta prepotrebni materijal uže sedaj vsak domači sadjerejec skrbel ter si zadosta surove smole od drugod naročil, da bode o svojem času vse potrebno pri rokah imel in mu tako prekoristno delo v lastno in svojih naslednikov škodo zaostajalo ne bode. Domači sadjerejci po domovini navadno sadna drevesca ob pomladanskem času na stalno mesto presajajo in sade. Ker ni vse eno ne, v kakošno zemljo se to ali ono sadno pleme ali vrsta stalno posadi, upam, da se mi nekoliko opomb le-sem nikakor v zelo jemalo ne bode. Sicer o tem uže skoraj vsaka sadjerejska knjiga in knjižica več ali manj govori in razpravlja, toda koristna in potrebna reč se nikdar preveč ne priporoča ter ni nikoli zadosta dognana in popolnem dovršena. (Dalje prih.) i List 8. Gospodarske stvari. Domačim sadjerejcem za pomladanski čas. Spisal M. Ran t. (Dalje.) V visokodebelnato sadno drevje izgojujemo in kot tako stalno na prostem sadimo: a) peškarje; le-sem prištevamo: jabolko, hruško, kutno in nešpljo. Kutna in nešplja ste kot visokodebelnati drevesi le prav redki prikazni; b) jezičarje; ti so: orehi, kostanji in mandeljni (leska je grm); c) koščičarje; k tem prištevamo sledeče: črešnjo, slivo, češpljo in njene druge sovrstnike, breskvo in marelico, katerim vsem je visokode-belnata rast naravna lastnost. Izgojevanje imenovanih vrst in plemen visokode-belnatega sadnega drevja razširjena je v Evropi celo gor do 55 stopinj (grada) severne širine ter se tu in tam nekatere vrste še celo na legah 570 do 700 metrov visočine nad morjem dobro ponašajo. Krajne in pa obnebne (klimatične) razmere, ka-koršnih imenovana sadna plemena — kot visokodebelnato sadno drevje — za svojo vspešno rast zahtevajo, so pa močno in zelo različne. Kavno to pa, da se pri novih nasadih na te zahteve navadno le prav malo, največkrat pa še celo nič ne ozira, je eden največih in najpoglavitnejših vzrokov in zadržkov, da se pre-koristna sadjereja po naši mili domovini ni še tako razširila; kot bi to želeti bilo in bi se po vsi pravici tudi pričakovati smelo. Po drugi strani je pa temu prekoristnemu in plodonosnemu započetju tudi nevednost hudi spodjedež. Marsikdo je uže poskušal si urediti, napraviti in nasaditi nov sadni vrt, al ker bil je ves njegov trud brez vspeha in vse njegovo prizadevanje zaman, obupal je ter je nadaljevanje prekoristnega započetja zopet popolno opustil. Tudi v tem slučaju je prislovica: „nevednost je najdražja reč" popolno na svojem mestu. Domačemu sadjerejcu treba je toraj poznati lastnosti in svojstva posameznih sadnih plemen in vrst, kakoršnih ta zahtevajo glede podnebja in zemlje za svojo prihodnjo čvi^sto in krepko rast na stalnem mestu. Od tega ravno zavisna je tudi v posledici pozneje obilnejša ali manjša rodovitnost sadnega drevja. Proste severne lege v toplih krajih ali gorkem podnebji so prav pogostoma le srednje vrednosti za sadjerejo med tem, ko ugodne gorke lege v bolj mrzlih krajih, katere so pred vetrovi v dobrem zavetji, raznemu sadnemu drevju še prav dobro ugajajo. Obližja velikih voda, zatišja ob gozdih, gorah in nagromadenih večih zidališčih prav dobrodejno glede vspešne sadje-reje na naravno lego zemlje vpljivajo. Oglejmo nekoliko posamezne vrste in plemena sadnega kot visokodebelnatega drevja ter njihove zahteve za čvrsto in vspešno rast na stalnem mestu. Pričnimo s to razpravo pri jabolku. Jabolko je ono sadno drevo, katero skoraj v vsaki zemlji raste in je zavoljo tega zelo razširjeno. Bolj trde jabolčne vrste se pogosto v krajih, ki po 570 metrov visoko nad morjem leže, še prav dobro obnašajo. Sosebno vdomačeno je jabolčno drevo v srednje gorkih legah in dolinah naše avstrijske države. Prav tople južne lege temu sadnemu plemenu ne godijo; toliko bolj ugajajo pa jabolčnim nasadom izhodne, zapadne, da, deloma tudi celo severne lege, v katerih ozračje obilnejšo vlago, kakoršne jabolčno drevje za svojo čvrsto rast in krepki razvoj neobhodno potrebuje, v veči meri in dalj časa obdrži. V obližji večjih voda ter v zavetji pred direktnim vplivom mrzlih severnih vetrov se jabolčno drevje prav dobro ponaša. Jabolčno drevje v kremenasto zemljo stalno posajeno v rasti zastane in se kmalu postara. Najugodnejša in najboljša zemlja za jabolčne nasade je med vsemi drugimi primerno vlažna, lahka, ne pre-gorka in rodovitna ilovnata zemlja. V neposrednji bližini gozdov ne rodi nobeno sadna drevo rado, tako tudi jabolčno ne; če pa tudi sploh kaj rodi, nima sadež prave veljave, ker je bolj plehek^ bled in je le nepopolno ali nenormalno razvit. Hruška je po Evropi še bolj in dalje razširjena^ ii^g^ J6 jabolko. Hrušev les je dosta bolj gost in trši od jabolčnega, toraj zavoljo tega tudi ni tako mnogovrstnim boleznim podvržen nego je slednji; zavoljo tega je tudi hruška glede zemlje bolj razširjena, kot je jabolko. Hruške trdih vrst in sort, katere v gospodarstvu rabimo za napravo sadnega vina ali kakor pravimo mošta, to je: tepke in razne „cidrovke" nahajamo pogostoma v prav mrzlih in najvišjih krajih, kjer sploh še kako sadno drevo raste, toraj v legah do 58 700 metrov visočine nadmorskega površja; nasprotno zahtevajo pa hruške žlahnih vrst in sort prav toplih krajev in južnih leg, kakoršne so za vspešno rast in rodovitnost jabolčnega drevja zavoljo pregorkega ozračja tako rekoč uže popolno ali pa vsaj le deloma neugodne. To je drugi vzrok, da je hruševo drevo memo jabolčnega na vse kraje (južne in severne, izhodne in zahodne) bolj razširjeno. Pri vsem tem pa hruševo drevo, osobito po naših krajih ni še tako mnogobrojno nasajeno, kot to v resnici tudi zasluži, da bi bilo. Poleg vseh ravno navedenih ugodnih okoliščin jabolko hruško na številu mnogo prevaguje, čeravno poslednja tudi pred vremenskimi nezgodami in pred škodljivimi mrčesi mnogo manj trpi, nego jabolko. Hruše-vemu drevju južne lege posebno dobro ugajajo. (Dalje prihodnjič.) 66 Domačim sadjerejcem za pomladanski čas. Spisal M. Kant. (Dalje.) Drevje žlalinih hruševih sort, katere rode lepo, veliko in okusno namizno sadje, naj se vselej sadi le na kraje in lege, kateri so pred izhodnimi in jiižno-izhodnimi vetrovi, piši in viharji dobro zavarovani. Le na takih legah je brez posebnih elementarnih nesreč in uim domačemu sadjerejcu obilnega in okusnega sadja kot vredne odškodnine za trud njegov od plemenitih hruševih sort perijodično pričakovati. Glede zemlje ima hruška tale posebna svojstva in zahteve: tepka raste skoraj na vsaki zemlji, tudi celo na kameniti, samo da ima v spodnji plasti, kamor korenine zasegajo, zadosta ugodne zemlje in potrebne hrane. Ilovnati apnenik v spodnjih zemeljnih plasteh hruševemu drevju posebno dobro ugaja. Na kutno po-žlahnjeni hruševi pritlikavci, špalirji in nizke piramide sade naj se vselej v toplo , dobro in globoko zemljo, katera ima ob enem v sebi tudi potrebne vlage ali mokrote. V mrtvi, premokri ali pa tudi presuhi zemlji ne pričakujmo nikdar od hruševega drevja dobrega, lepega in okusnega sadja; v takih zemljah sadje navadno grintavo postane in se uže med svojem razvojem na drevesu razpoka. Takemu hruševemu sadju Ijudje^^ navadno pravijo, daje „krastavo^^ Cešplja in sliva ste v srednji Evropi skoraj najbolj razširjeni sadni drevesi. Cešplja dorašča memo slive v bolj trd, krepak in gostejši les, zavoljo česar obnese se tudi prav dobro še celo v bolj mrzlih legah; sliva nasprotno je pa bolj mehkega in bolj redkega lesa, dela obsežnejši stržen, trpi rada na eloletnih poganjkih pred mrazom, toraj zahteva zavoljo tega dosledno tudi bolj ugodnih in toplejših leg. Na vsak način so pa za ta dva koščičarja glede nasada na stalno mesto najugodnejše primerne solnčne nižave, kakor obrežja rek in potokov ž njihovimi obližji vred, a to pa zato, ker je v takih legah zrak navadno bolj vlažen ter nastajajo vsled tega o svojem času potrebne rose, oziroma ponočne dolinske megle, katere tema dvema koščičarjema prav dobro in povoljno vgajajo. Ker so č<^šplje in slive sosebno ob času cvetja pred severnimi in izhodnimi mrzlimi vetrovi zelo občutljive, posade naj se vselej, ako le mogoče, na take kraje in v zatišja, na katerih so pred temi vetrovi uže po naravni legi zemlje same dobro zavarovane. Tukaj opazovalo se je skoz pretekli dve leti sem očividno, kako dobro obližje večje vode češpljevemu drevju de in vgaja. Med tem. ko po tukajšnjih breži-nah zadnji dve leti cešplja toliko kot prav nič rodila ni, pridelali bili so oni posestniki, kateri imajo to drevje v obližji vode Reke in pa ob potokih nasajeno, še precej češpljevega sadja. Dejansko prepričanje in pa praktični dokaz je najboljše ravnilo in vodilo, kar naj bi se v praktičnem življejiji nikdar ne preziralo. Cešplja se v nekoliko mokri, močni in dobri zemlji najbolje ponaša in najobilneje rodi; pred vsem ljubi pa kremenčevo-apneno-ilovnata tla. Črešnja je ono sadno pleme, katero se še v onih najvišjih legah nad morjem in mrzlem podnebji obnese, kjer (kodar) se sploh le še kako sadno drevo nahaja in sadi. Črešnjevo drevo vpira se med vsemi sadnimi plemeni viharjem, vetrovom in zmrzlinu najkrepkeje, toraj je posebno odličen sadni korenjak za visoke gorate in mrzle kraje. Ona cvete navadno ob prvem milem pomladanskem času; a v jeseni pa svojo letno rast brzo dovrši, njeni enoletni les z poganjki vred se popolno vtrdi in dozori ter je sposoben tudi prav hude mrazove brez posebnih slabih nasledkov čvrsto in krepko prenašati. Posebno čudo bilo bi, da bi črešnjevo drevo pozeblo. Črešnja sicer ravno ne zahteva brezpogojno tako globoke zemlje, kakor hruška, a ne ljubi pa tudi ne preveč močvirnate (premokre) zemlje; najbolje se pa obnese v ilovnatih, apneno-kremenčastih tleh. Kdor pa hoče tudi višnje saditi in z vspehom izgojevati, naj je posadi v bolj močno zemljo, najbolje v ilovnato kre-menico. Oreh in kostanj ljubita pred vsem gorko lego ter milo in nekoliko vlažno podnebje. Preapnena, lapor-nata in ilovnata tla jima nikakor ne vgajajo; v razpadli bazaltovini se pa sosebno dobro obnašata, čvrsto raseta in tudi obilno dobrega sadu rodita in donašata. Sploh pa velja, da, kjer hrdst čvrsto raste, tudi kostanju in orehu posebne krivice ni. Breskve, marelice in mandeljni sponeso se pa naj bolje v vrtih in vinogradih, toraj le v gorkih in za-vetnih krajih. Z ene besedo rečeno: v krajih, kjer vinska trta na prostem raste in rodi. morejo se tudi z večjim ali manjšim vspehom marelice, bieskve in mandeljni kot visokodebelnata drevesa izgojevati. A najprimernejša je pa tem trem sadnim vrstam polde-beinata izgoja. Ponaša,jo se pa najbolje v močni, dobro obdelani, globoki, topli in lahki zemlji. Kutne in nešplje nahajamo le redkoma kot visoko debelnato drevje; praviloma izgojujete se te dve vrsti sadnega drevja le v poldebelnato drevje. Kodar se zavoljo ugodnega podnebja in primerne zemlje morejo hruške žlahnih in okusnih sort z vspehom izgojevati. goji se tudi lahko in vspešno kutno in nešpljo. To dvoje sadimo navadno zavoljo njihovega prijetno-dišečega sadja in pa zavoljo podlag pritlikavcem in špa-lirjem žlahnih hruševih sort. Kutna in nešplja ljubite toplo podnebje in globoko močno zemljo. Glede raznih zemelj in glede sadjereje bi veljalo na sploh ob kratkem to-le: v sami močvirnici, v vleč-Ijivi, mastni in vodo ne prepuščajoči glini ali mrzli ilovici, kakor tudi v prav plitvi kremenini in peščenim se ne obnese in ne raste nobeno sadno drevje. Ravno te sedaj omenjene zemlje. ako se tudi le pod rodovitno zemeljno skorjo (brazdo — rušo) v preobilici nahajajo, so nam zadostni vzrok in svedok, da tako zemljišče za sadjerejo ne ugaja. Ob urejevanji takega zemljišča za sadni vrt narastli bi veliki stroški, kateri bili bi z delom, trudom in potom toliko kot brezko-ristno zavrženi, to se pravi tam, kjer takega zemljišča po umetnem potu nikakor moč zboljšati ni. (Konec prihodnjič.) Domačim sadjerejcem za pomladanski čas. Spisal M. Rant. (Dalje.) Vse druge zemlje so pa sadjereji več ali manj ' ugodne. Kolikor bolj globoka je zemlja in kolikor ved redilnih snovi (raznega gnojila) se v nji nahaja, tolike 14 obilnejšega in boljšega pridelka moremo tudi od sadnega drevja pričakovati. Nekatere sadne vrste so glede zemlje bolj kočljive, a druge so pa v tem obziru tudi prav z malim zadovoljne, kakor razne sadne vrste, katere v gospodarstvu na razne načine vporabljujemo, to je, katerih sadje ni surovo dobro in prijetno za vži-vati, ter je sušimo, kuhamo, meljemo, iz njega mošt ali sadno vino in pa kis napravljamo. A pri vsem tem mora domači sadjerejec na fizikalične lastnosti in pa na spodnje plasti zemlje sadnemu vrtu namenjene posebni pozor jemati. Skušnja uči, da črešnja ljubi bolj rahlo, suhljato in globoko zemljo, v kakoršni najčvrsteje raste in naj-obilnejše rodi; češpljam vgaja bolj vlažno (volhko), tudi še celo bolj plitvo zemljišče; hruška zahteva globoke in gorkejše zemlje , nego jabolko; orehi in kostanji obnesejo se pa najbolje v globoki in suhi zemlji. To nam je očitni migljej, da mora domači sadjerejec pri nasadu rodnega drevja na stalno mesto ob enem tudi vrh ali krono taistega , v kakoršno se naravno razrasti ima, pred očmi imeti; kolikor višja in obsežnejša se ta razviti ima, toliko globokejše zemlje tudi drevo za pravilni razvoj svojih korenin potrebuje in zahteva. Bolj ko je zemlja rodovitna in globoka, v katero sadno drevo stalno posadiš, lepše in krepkeje bode se ti razvijalo in o svojem času tudi toliko lepšega in okusnejšega sadu rodilo. Samo ob sebi je umevno, da se mora praktičen domači sadjerejec o kakovosti spodnje zemlje, kjer namerava nov sadni vrt stalno napraviti, popreje dobro prepričati. To doseže pa najgotoveje s tem, da tu in tam na takem zemljišči od 1 do 1*30 metra globoke poskuševalne in preiskovalne jame izkoplje. Drug naravni dokaz o dobroti in vrednosti spodnje zemlje za sadjerejo so mu pa bližnja sadna drevesa in tudi druge gospodarske rastline, katere svoje korenine globoko v spodnjo plast rinejo in rasto na enakem zemljišči glede zemeljne dobrote, kot je ono novemu sadnemu vrtu namenjeno. Zemljišče, kateremu je spodnja plast stalno pre-mokra, mora se po drenažah ali pa po pokritih jarkih pravilno osušiti; ono pa, ki presuho, mora se s potrebno vlago ali mokroto preskrbeti. Ako pa tega nikakor izvesti mogoče ni, se taka (premokra in pre-suha) zemlja potem za sadni vrt nikakor koristno in vspešno več rabiti ne more. Naj povedano le-sem zadostuje! Za nameček le še nekaj malega. Prav pogostokrat sem uže slišal domačega sadje-rejca-samouka lamentirati o tem, da se mu presajeni divjaki in pa na stalno mesto posajena žlahna sadna drevesa, če ne uže v istem letu, pa vsaj prav gotovo v malo letih (prezgodaj) vsuše in pod zlo pridejo. Temu utegnejo razni vzroki povod biti, med katerimi je pa prvi in najpoglavitnejši: „pregloboki nasad". O tej veliki in škodljivi sadjerejski napaki govori „der praktische Obstziichter" kot organ „deželnega sadje-rejskega društva nižje-avstrijskega" in „c. kr. avstrijskega pomologičnega društva" v svoji drugi letošnji številki nekako tako-le: vNajveča napaka je, sadno drevje pregloboko saditi. Kdor sadno drevo sadi, naj pred vsem pazi, da od pravega drevesnega debla prav nič v zemljo ne pride. Tam , kjer se razrašča deblo navzdol v korenine (kjer se loči koreninični vrat od pravega debla), naj se pri na novo vsajenem drevescu ločita tudi površje zemlje in prosto ozračje. (Korenine s koreniničnim vratom vred naj bodo v zemlji, a pravo deblo z drugimi deli vred naj pa brez zadržkov čist in sveži zrak vživajo). Obilne nabrane dejanske skušnje so glede preglobokega nasada sadnega drevja na stalno mesto sledeče dokazale in potrdile: Drevo 2 stara palca pregloboko vsajeno, zamre uže v 15—20 letih. Drevo 2—4 stare palce pregloboko vsajeno, zamre uže v 6—12 letih. Drevo 5—6 starih palcev pregloboko vsajeno, zamre uže v 3—4 letih. Drevo 7—8 starih palcev pregloboko vsajeno, zamre vže v 1—2 letih. Drevo 9—12 starih palcev pregloboko vsajeno, vsahne navadno uže isto leto. Domači sadjerejci, opazujte navedene razmere na svojih sadnih vrtih v svojo korist! Ta kmali pogin pa ni še edini slabi nasledek preglobokega nasada; sadno drevo pregloboko vsajeno tudi nikdar rodovitno ne postane. — Boljše je toraj sadno drevje nekoliko bolj plitvo nego pregloboko na stalno mesto saditi, Globoko naj se sade edino in le hruševa drevesa na kutno, a jabolčna pa na „ivanšeka" požlahnjena ; ta morajo se vselej do požlahnjenega mesta globoko v zemljo posaditi. Zakaj to ? Zato, ker kutnine in „ivan-šekove" podlage, kolikor jih je v zemlji, tudi iz debla v zemlji tičečega čvrstih in dobrih korenin poženo ; dalje tudi zavoljo tega, ker so te podlage proti mrazu zelo občutljive, morajo se do požlahnjenega mesta v zemljo posaditi, kjer so pred pozebljenjem in zmrzli-nom popolnem obvarovane." Nad vse me bode veselilo, ako sem s temi svojimi vrsticami le enemu samemu domačemu sadjerejcu kaj koristnega v povzdigo in zboljšanje prekoristne sadje-reje svetovati zamogel. Vsem sadjerejskim naprednjakom zakličem pa navdušeno : Neustrašeno naprej za prekoristno stvar! Bog daj obilnega blagoslova!