AMERIŠKO-KITAJSKA IZJAVA
POSTOPEN] AMERIŠKI UMIK S TAIWANA
Severnoameriški predsednik Richard Nixon je v ponedeljek odletel iz Šanghaja proti Aljaski in od tam v Washington. Na letališču v Washingtonu so iNixonu in njegovemu spremstvu priredili velik sprejem. Nixon se je na obisku na Kitajskem mudil sedem dni. Doslej se še noben severnoameriški predsednik ni tako dolgo mudil v inozemstvu.
Tik pred odhodom sta Nixon in čuenlaj objavila skupno izjavo, obsegajočo 1800 besed, deljeno v severnoameriški, kitajski in skupni del.
AMERIŠKE IZJAVE
ZDA v svojem delu izjave med drugim poudarjajo: „ZDA bodo stremele in delale za pravičen in trden mir. Pravičen, ker polni stremljenje narodov po svobodi in napredku in trden, ker odpravlja nevarnosti tuje agresije. ZDA podpirajo osebno svobodo in družbeni napredek vseh narodov sveta, svobodnih zunanjega pritiska ali vmešavanja. ZDA verujejo, da je za odpravo napetosti najbolje vzpostavljat} stike med državami, ki imajo, različne ideologije, da se s tem zmanjša nevarnost spopada. . . Nobena država nima pravice proglašati svojo nezmotljivost ter morajo vse države biti pripravljene preučiti svoje dejavnosti za skupno blaginjo.“
„Indokitajiskim narodom je treba dopustiti, da si sami določijo svojo bodočnost brez tujega vmešavanja... Ker ni zadevnega sporazuma, ZDA nameravajo končno umakniti vse svoje sile iz tega področja v skladu s ciljem o svobodni odločitvi vseh indokitajskih dežel. ZDA bodo ohranile tesno povezanost z Južno Korejo in jo bodo še naprej podpirale... ZDA najvišje cenijo svoje prijateljske odnose z Japonsko in jih bodo še naprej razvijale...“
„ZDA podpirajo pravido narodov južne Azije, da si ustvarijo bodočnost v miru, svobodni vojaških groženj, ne da bi to področje bilo podrejeno tekmi velikih sil.“
KITAJSKE IZJAVE
Komunistična Kitajska pa je v svojem delu poleg drugega izjavila: „Kjerkoli je zator, je odpor. Dežele si želijo neodvisnost; narodi hočejo osvoboditev in ljudstva hočejo revolucijo. V to nezadržno teži zgodovina. Vsi narodi, velik} in majhni, morajo biti enaki; veliki narod} ne bi smeli uporabljati svoje nadmoči proti slabotnim. Kitajska ne bo nikdar velesila in nasprotuje nad-vladju in politiki sile kakršne koli vrste.“
„Kitajska odločno podpira boj vseh ljudstev in narodov za svobodo in osvoboditev in izjavlja, da' imajo vse države pravico izbrati si svoj družbeni sistem po svojih željah ter pravico ohraniti neodvisnost, suverenost in teritorialno
celovitost ter zoperstaviti se tujemu napadu, vmešavanju, kontroli in subverzivnosti. Vise tuje sile se morajo umaknit} z njihovih področij.“
„Kitajska odločno podpira Vietnam in ljudstva Vietnama, Laosa in Kambodže v njihovih naporih za dosego svojih ciljev... (Kitajska) odločno podpira program osmih točk za mimo združitev Koreje, ki ga je predložila vlada (komunistične) Koreje 12. aprila
1971... (Kitajska) odločno nasprotuje obnov} in ekspanziji navzven japonskega militarizma in odločno podpira želje japonskega naroda ustvariti neodvisno, demokratsko, miroljubno in nevtralno Japonsko...“
„Med Kitajsko in ZDA obstajajo bistvene razlike v njunih družbenih sistemih in zunanji politiki. Kljub temu se obe strani strinjata, da morajo države, ne glede na njihove družbene sisteme, vzdrževati svoje odnose na načelih medsebojnega spoštovanja suverenosti in teritorijalne celovitosti vseh držav; nenapadanja proti dragim državam; nevmešavanju v notranje zadeve drugih držav, v enakopravnosti, medsebojn} koristi in mirnem sožitju. Mednarodni spori se morajo urediti na teh temeljih, brez uporabe ali grožnje s silo.“
TRETJI SKUPNI DEL IZJAVE
V skupnem, tretjem delu izjave, ZDA in Kitajska med drugim pravita: „ZDA in ljudska republika Kitajska ista pripravljeni ta načela aplicirati na medsebojne odnose... Obe stran} nočeta zmanjšati nevarnost mednarodnega oboroženega spopada... Nobena obeh strani ne bo poskušala doseči nadvlade nad pacifiškim azijskim področjem, prav tako nobena tega ne bo dopustila doseči kak} drugi državi ali skupini držav... Obe strani menita, da bi bilo proti interesom narodov sveta, če bi si... velike države razdelile svet na vplivna področja.“
Obe stran} sta prerešetali težke spore med Kitajsko in ZDA. Kitajska je potrdila svoje stališče. Vprašanje Tai-wana je odločilno in ovira normalizacijo odnosov med Kitajsko in ZDA; vlada ljudske Kitajske je edina zakonita kitajska vlada; Taiwan je kitajska provinca, ki je bila že davno vrnjena kitajski domovini; osvoboditev Tai-wana je popolnoma notranja kitajska zadeva, v katero nima pravice vmešavat se nobena druga država; in vse severnoameriške sile in material se morajo umakniti s Taiwana...“
„ZDA priznavajo, da vsi Kitajci na obeh straneh taiwanske ožine trdijo, da obstaja samo ena Kitajska in da je Taiwan del Kitajske. Vlada ZDA ne nasprotuje temu stališču. Znova potrjuje svoj interes za mimo ureditev tai-wanskega problema med Kitajci samimi. S to perspektivo v vidu potrjuje
5	Kdor posvari človeka, se končno bolj prikupi,
kakor kdor se dobrika z jezikom.
Knjiga pregovorov, 28, 23.
Pred novimi volitvami v Italiji
REFERENDUM PRELOŽEN NA PRIHODNJE LETO
Mednarodni teden
Severnoameriški zunanji minister Rogers bo v začetku marca obiskal osem ali deset latinskoameriških držav, da jim bo razložil pomen Nixonovega obiska v Pekingu in predvidenega obiska v Moskvi 22. maja t. 1. V’ ameriškem zun. ministrstvu se še niso odločili, al} naj bi Rogers obiskal tudi Čile ali ne.
Zaradi slabega vremena so na Cabo Kennedy v ZDA odstrelili proti Jupitru raketo Pionir-10 šele minuli ponedeljek zvečer. Raketa je ponesla v vesolje tudi tablico z risbo človeka (obeh spolov), z risbo sončnega sistema in dragimi vesoljskimi znaki, iz katerih bodo mogli „ljudje“ kjerkoli v vesolju, ki bi ujeli to raketo, ugotoviti, da je priletela z Zemlje. Pionir-10 bo namreč po 22 mesecih potovanja po vesolju med svojim mimoletom ob Jupitru fotografiral tega planetnega orjaka in poslal zadevna poročila strokovnjakom v ZIDA, nato pa bo odhitel mimo Saturna, Urana, Neptuna in Plutona naprej v vesolje proti zvezdi Aldebaran, kamor bo priletel, če po šlo vse po sreči, čez 1,700.000 let.
Sovjetom se je posrečilo, da se je njihova raketa Luna-20 vrnila v Sibirijo in jim prinesla več luninih kamnov. Poročajo, da je med njimi kamen, ki naj bi bil za 1000 milijonov let starejši od najstarejšega ameriškega luninega kamna. Sovjeti seveda spet hočejo imeti prednost pred Amerikanci.
Kubanski komunistični diktator Castro namerava letos napraviti obisk v Varšavi. Na obisk ga je povabila poljska vlada.
Zahodnonemšk} kancler W. 'Brandt je v bonnskem parlamentu izjavil, da je predložil vzhodnonemški komunistični vladi skleniti pogodbo, po kateri se bo Zahodna Nemčija obvezala garantirati varnost zahodne meje komunistične Vzhodne Nemčije, t. j. meje med obema Nemčijama. Brandtov predlog je med krščansko-demokratsko opozicijo v parlamentu izzval hudo nezadovoljstvo in ostro debato.
končni cilj umjka vseh severnoameriških sil in vojaškega materiala s Taiwana. Medtem bo postopoma zmanjševala svoje sile in svoj vojaški material na Taiwanu, v skladu z zmanjševanjem napetosti na tem področju.“
Rednih diplomatskih stikov Nixon in Čuenlaj nista ustvarila, pač pa v skupni izjav} trdita, da je namen Kitajske in ZDA to sčasoma doseči, medtem pa bodo ZDA „od časa do časa pošiljale v Peking svojega visokega predstavnika“. Med Kitajsko in ZDA naj bi se razvijal} odslej naprej tudi večji kulturni, gospodarski, športe} in časnikarski stiki.
Iz skupne kitajsko-ameriške izjave je razvidno, da kitajski komunistični režim vztraja na tkzv. „osvobodilnih bojih“, se pravi komunističnih revolucijah, azijskih in drugih narodov na
Italij anska	krščansko-demokratska
vlada, k} jo je pretekli teden sestavil Giulio Andreotti brez sodelovanja drugih italijanskih demokratičnih strank, je kakor je bilo predvideno, na glasovanju o zaupnici minulo soboto v rimskem parlamentu propadla. Senat je s 158 proti 151 glasovom odklonil Andreottijev politični program.
Adreotti je takoj po porazu podal državnemu predsedniku Leoneju ostavko, ta pa ga je potrdil na predsedniškem položaju, da bo razpustil sedanji italijanski parlament in oklical nove predsedniške volitve.
Politični položaj v Italiji je zadnja leta tako nestabilen, da je bila Andre-ottijeva vlada že šesta italijanska vlada od zadnjih volitev leta 1968 in triintrideseta po padcu fašizma leta 1943.
LJUBLJANA — V slovenski republiški skupščini je 11. februarja Stane Kavčič predstavil novi Izvršni svet — vlado -—, ki šteje 19 članov (po naše ministrov). Predsednik je Stane Kavčič (1919, Ljubljana), podpredsedniki so trije: dr. France Hočevar (1913, Ljubljana), Tone Tribušon (1919, Sesljan) in dr. Aleksandra Komhauser (1926, Virmaše); ostali član} so: Tomaž Bi-zajl (1934, Breg), sekretar za prosveto in kulturo, Marijan Dolenc (1930; Žiri), gospodarstvo; Franc Razdevšek (1928, Šmartno pri Slovenj gradcu); Zora Tomič (1929, Slovenska Bistrica), zdravstvo in socialno vorstvo; Franjo Turk (1920, Maribor), sekretar Izvršnega sveta; inž. Milovan Zidar (1931, Lemberg pri Šmarjah), kmetijstvo in gozdarstvo; Jože Florjančič (1935, Oto-
svetu ter jih namerava še naprej podpirati. Kitajska se tudi boji „japonskega militarizma“ in ji ostajajo trn v peti Južna Koreja, Vietnam, Kambodža in Laos, najbolj pa seveda Taiwan, na katerem gospoduje čangkajšek. čuenlaj ni, po uradnem poročilu sodeč, odstopil od nobenega komunističnih revolucionarnih ciljev rdeče Kitajske.
Nasprotno pa je Nixon napovedal postopen umik ameriških oddelkov s Taiwana, podoben umikanju ameriških čet z Južnega Vietnama. Pogoj, ki ga je za umik postavil Nixon: „v kolikor se bo zmanjševala napetost na tem področju“, ni v posebno tolažbo Čang-kajšku in njegovi protikomunistični vojski na otoku, še manj tamkajšnjemu prebivalstvu, k} uživa najvišji življenjski standard v Aziji, poleg Japonske.
Andreott} je imel v načrtu oklicat} nove volitve 7. maja t. L, se pravi skoro leto dni pred normalnimi volitvami.
Zadnjikrat so Italijani imeli nenormalne predsedniške volitve leta 1924. ko se je fašistični duce Mussolini polastil oblasti.
Andreotti je v senatu potreboval 155 glasov, da bi se obdržal na oblasti. Toda, tudi če b} to v senatu dosegel, je ostal njegov položaj brezupen v poslanski zbornici, kjer ni imel prav nobene možnost} za uspeh.
Letos 11. junija bi se v Italiji moral vršiti referendum proti uzakonjenju ločitve zakona, pa bo sedaj preložen na prihodnje leto, ker italijanska ustava prepoveduje v istem letu splošne volitve in referendum.
čec), finance; Pavel Gantar (1923, Žiri) delo; Janez Kocijančič (1941, Ljubljana); Franc Kočevar (1918, Metlika), narodna obramba; inž. Boris Mikoš (1924), urbanizem; Marijan Orožen (1930, Turje pri Hrastniku), notranje zadeve; Jože Novinšek (1930, Velenje), planiranje; Bojan Sfcrk (1924, Ljubljana), pravosodje in obča uprava; inž. Miloš Šulin (1921, Bovec). Predlog mandatarja Kavčiča so vsi zbori skupščine sprejel} soglasno.
Dr. Živko Topalovic
umrl
V 86. letu starost; je umrl 10. februarja na Dunaju dr. Živko Topalovic, predsednik Socialistične stranke Jugoslavije. V javnem življenju ise je udejstvoval nad 60 let tako v Srbiji in pozneje v Jugoslaviji. Njegova zasluga je, da Socialistična stranka ni zapadla komunističnemu vplivu. V emigracijo je odšel že leta 1944 kot delegat Mihajlo-vičevega odporniškega gibanja, v katerem je vodilno sodeloval. Napisal je več knjig, tud} v emigraciji, z ostrim protikomunističnim poudarkom. Od Slovencev je bil njegov najožji sodelavec pok. dr. Celestin Jelenc, ki je umrl v v Buenos Airesu, in je bil kot predstavnik socialisaične stranke v NO.
Ne pozabite,
da v Vaši družinski knjižnici manjka
ZBORNIK
SVOBODNE SLOVENIJE 1970
Nova slovenska vlada v Ljubljani
..Bratski tujci“	1
OD NESLOVENSKIH DELAVCEV JE V SLOVENIJI 44% BOSANCEV
IN 37% HRVATOV
V reviji „Slovenija“, ki izhaja v Ljubljani, je v novembrski številki leta 1971 objavil Peter Likar članek, kjer prikazuje stanje neslovenskih delavcev v Sloveniji. Objavljamo ga v izvlečku.
V Sloveniji dela 125.000 ljudi iz drugih republik. To pomeni, da zaseda vsako četrto mesto delavec, ki se je preselil v Slovenijo iz drugih jugoslovanskih republik. Razlog za tako število tujih delavcev je verjetno ta, da naše organizacije že dolgo vrsto let ne zmorejo pokrivati lastnih potreb z domačo delovno silo. Nekatere gospodarske dejavnosti npr. gradbeništvo, gozdno gospodarstvo, komunalna dejavnost, železarne, promet in celo gospodinjstvo, bi morale precej omejiti svoje proizvodne načrte, če bi se delavci iz dragih republik odločili, da se vs} nenadoma vrnejo domov. Obilico teh „bratskih tujcev“ sprejemajo Slovenci z mešanimi občutki. Hkrati, ko jih potrebujemo, ko vemo, da bi brez njih gospodarski razvoj obstal, nismo našli do njih potov in načinov, da bi jih sprejeli medse. Seveda pa deluje proces tud} v obrate} smeri. Podjetja so ob pomanjkanju delovne sile najprej izčrpala Pomurje, ko se je „rezervat“ izpraznil, so začeli iskati ljudi v Medji-murju, potem pa ob precejšnjem odpora nekaterih delovnih organizacij, ki so hotele ostati „nacionalno“ čiste, tipaje segli v Bosno. Danes prav ti na-
cionalni dušebrižnik} pod pritiskom gospodarske nuje (pa tudi svojega ¡stand-darta) po bosanskih vaseh takorekoč z bobnom sklicujejo vaščane, odbirajo mlade „mišice“ in jih vozijo čez Kolpo. Tu končujejo običajno v „samskih domovih“, kjer jih lepo spravljene komajda slišimo in čutimo.
Ko smo tako tiho skozi zadnja vrata spuščali v naš nacionalni prostor delavce iz dragih republik, je prva realna številčna analiza povztočda sprva začudenje (preplaha po Švicarskem vzoru še nismo doživeli), ki pa se že očitno umika realističnemu ocenjevanju problemov in dilem, ki spremljajo ta migracijski pojav. V svet naše prislovične slovenske zaprtosti smo namreč pripravljeni tujce spustiti le takrat, kadar čutimo, da bo to prineslo posebno korist. Svoj odnos do „uvoženih“ delavcev kažemo na vrsto načinov.
Od takrat, k0 beremo črne kroniko in je ,,.ic“ že vnaprej obsojen na hujši moralni tretma, pa do naših vsakodnevnih odnosov, ko imamo stike z ljudmi iz dragih republik, razen če gre za „asimiliranega“ človeka.
Ne glede na take subjektivno obarvane primere, k} pa so vendarle ka-
zalec odnosov, obstaja dejstvo, da tujo delovno silo potrebujemo in da jo bomo potrebovali še vnaprej. Odstotek naravnega prirastka je znašal v preteklih petih letih pri nas 0.7, v naslednjem petletnem obdobju pa pričakujemo padec celo na 0.6 Po drugi strani je v zadnjih letih odšlo v tujino kakih 60.000 domačih, večinoma kvalificiranih delavcev. Naglo se razvijajoče slovensko gospodarstvo b} menda potrebovalo vseh 120.000 delavcev iz drugih republik, vse zdomce, če bi se vrnili, in ostalo bi še dovolj prostora za naravni prirastek.
Trenutno (ti podatki pa se spreminjajo) je v naši republiki v gradbeništvu zaposlenih kakih 40% neslovenskih delavcev, 20% jih je v kmetijstvu in 10% v industriji. Po nacionalnosti pa je delež zaposlenih naslednji: 44% je Bosancev, 37% Hrvatov, 16% Srbov, 1% Makedoncev in 0.75% Črnogorcev, še manj pa je ljudi iz Kosmeta.
Za „vzorce“ te novinarske analize smo zbrali Bosance, ki so v naši republik} številčno najbolj zastopani (po nepotrjenih podatkih jih je kakih 50.000). Ob niihovih problemih so še številne nejasnosti, ki so značilne za veliko število delavcev iz dragih republik. Na novo prihajajoči delavci prinašajo s seboj vrsto izredno zapletenih, občutljivih in med seboj povezanih problemov. Da b} dobili čimbolj jasno podobo o tej zadevi, ki jo že nekaj let sramežljivo potiskamo v ozadje smo obi-
skali vrsto institucij in oseb, ki so ael-no pojasnile položaj in probleme tuje delovne sile v Sloveniji.
Odgovarja Djuro Vekič, predsednik Zveze bosjanskib sindikatov
„Resnica je, da imamo Bosanci bolje poskrbljeno za naše ljudi v Nemčiji kot v Sloveniji. Razlog za tako stanje izvira gotovo iz tega, ker smo dolga leta delali in mislili pod vtisom enotnega jugoslovanskega trga, pr} tem pa pozabljali na vrsto domačih življenjsko pomembnih kadrovskih, organizacijskih, socialnih, nacionalnih in drugih družbenih vprašanj. Tako je danes v Nemčiji kakih 160.000 bosanskih in drugih delavcev, za katere imamo organiziranih 1.000 sindikalnih poverjenikov v Baden-Wuertenbergu, pa tudi 12 socialnih delavcev. V Sloveniji nimamo niti enega niti drugega, čeprav se socialni in drugi problemi bistveno ne razlikujejo. V Sloveniji ne poznam niti enega bosanskega kluba, nit; ne prihajajo organizirane kulturne skupine.
Ste na Vaših sindikatih že ugotavljali, kaj žene vaše ljudi v svet?“
„■Predvsem moram poudariti, da razlog odhajanja v Slovenijo ni toliko želja po večjem zaslužku (tako kot npr. pri odhodu v Nemčijo) kot želja po tem, da b; se naš} ljudje v Sloveniji kaj naučili. Bosanci računajo, da bodo dobili pri vas urejeno namestitev, da bodo bolj informirani. Razen nekaterih
primerov, ko ste se resno lotili izobraževanja naših ljudi, pa so ti upi ostali prazne sanje. Zdi se, da naši ljudje pričakujejo od vas več, kot vi lahko nudite. če Slovenija potrebuje toliko delovne sile, bi morala na trgu delovne sile nuditi več in se pojavljati bolj organizirano.“
Predsednik ugotavlja, da njihovi ljudje s količkaj urejeno 'izobrazbo in kvalifikacijo odhajajo raje v inozemstvo, v Sloveniji pa se zaposlujejo pretežno ljudje brez kvalifikacij in iz najbolj zaostalih predelov republike. Po podatkih sindikatov se zaposlujejo pri vas ljudje iz Cazina, okolice Banja Luke, iz planinskega platoja Srebrnice, Vlasenice, iz Zvomika. Nekaj jih je tudi iz okolice iDohoja. Po bosanskih statistikah so to regije, kjer se šolanje razvija izredno počasi, veliko ljudi pa ne zna niti pisati. Posledice tega so na dlani. Predvsem je take ljudi mogoče uporabiti za najnižja delovna opravila. Delavc; v dragi republiki težko komunicirajo, večji problemi pa nastajajo tudi na otroških dodatkih, bolniških pregledih, letnih obračunih, pri pravicah iz delovnega prava in končno so prikrajšani tudi kot samoupravljale!. Veriga se zaključuje s tem, da mnogi naši relavci pri vas tavajo od podjetja do podjetja in dajejo vtis nesolidnosti. Za mnoge pa je Slovenija zadnja stopnica pred odhodom v tujino — nekakšna priprava za prehod čez mejo.“
(Konec prihodnjič)
AÑO (LETO) XXXI. (25) No. (štev.) 9
BUENOS AIRES 2. marca 1972
■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■B
ESLOVENIA LIBRE
1 ■■ ■■■ ■»■■■■■■■■■■■ BBBBBBBIB■■■■■■■■■■■ ■■■■■■■ IBBBBBVBHBBBBMBBBflaBMflBflflBflBBBBBBBBBBBBBBBfllBflBBfll BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBII
VODSTVO ZVEZE KOMUNISTOV JE „JALOVO44
Severnoameriške zunanji epolitične stvarnosti
Sedemdnevni obisk, ki ga je severnoameriški predsednik Richard Nixon opravil na. Kitajskem, je že zgodovinsko dejstvo. Po dvaindvajsetih letih izolacije je kitajski komunistični veljak segel v roke Nixonu, predstavniku „kapitalizma“, kakor ga pojmujejo v Pekingu. Kitajski vrhunski diplomat, vladni predsednik Čuenlaj, Maocetun-gov naslednik, je gostil Nix on a in z njim konfetpiral dolge ure. Rezultat obiska in razgovorov je 1800 besed dol-' go skupno poročilo, iz katerega izstopata dve dejstvi: Kitajska ni nič izgubila in se ničemur odrekla, ZDA so se obvezale začeti detaiwanizacijo, ki je kitajski pogoj za normalizacijo odnosov z ZDA.
Takšen je trenutni rezultat Nixono-vega obiska na Kitajskem, kamor ga je povabil Čuenlaj. Okoliščine, ki so bile povod za obisk, okoliščine, s katerih ise je razvijal in okoliščine, ki se bodo iz obiska razvile, pa so mnogo bolj zapletene.
Severni Amerikanci doslej niso bili zunanjepolitični strokovnjaki. Daleč so zaostajali za Angleži. Tudi s Sovje+i jih ni bilo mogoče primerjati, prav tako ne s komunističnimi Kitajci ali katerim kolj drugim komunističnim režimom. (Med komunističnimi in nekomunističnimi režimi je v zunanji politiki težko najti vzporedje. Zunanja po-litka komunističnih režimov, predvsem centrov v Moskvi in Pekingu, je namreč absolutno amoralna, če že ne nemoralna, kar v vseh odtenkih sloni na nemoralnem pravilu, cilj posvečuje sredstva. In v komunističnih režimih ni cilj, ki ga zasledujejo, moralen in tud; sredstva, ki jih uporabljajo, so v večini primerov daleč od morale.)
Severni Amerikanci so po drugi svetovni vojni usmerjali svojo zunanjo politiko večinoma po zunanji politiki svojih zaveznikov — in ¡svojih sovražnikov. Severnoameriška zunanja politika je bila v minulem četrtstoletju skoro ena sama veriga reakcij na zunanjepolitične akcije zahodnoevropskih zaveznikov, dalje Nemcev, Italijanov, Sovjetov, Kitajcev, Japoncev in celo drugih manjših sil in blokov. Druga svetovna vojna je Severne Amerikance dvignila na vrh, s katerega bi jim bilo mogoče diktirati vsemu svetu, pa te možnosti niso izkoristili. Zato težke zgodovinske posledice za pol Evrope in. za njo za pol sveta. Zlomu nacizma in fašizma bi isledil zlom komunizma, če bi Washington znal svojo zunanjepolitično silo kombinirati s svojo vojaško in gospodarsko močjo, s katero je izšel iz druge svetovne vojne. „Tisočletni“ nacifašistični imperij je bil v ruševinah, večtisočletno japonsko božanstvo se je valjalo v prahu pod kopiti MacArthurjevega belca. Moskovska komunistična nadutost je bila odvisna od ameriških dobav in Maocetung bi si na „dolgih marših“ izbrusil pete, vse to, če bi bili Severni Amerikanci — zunanjepolitični strokovnjaki.
Zunanjepolitični strokovnjaki, se pravi: ko bi v prvi vrsti mislili nase, potem šele na zaveznike in nato šele na sovražnike, tako, kakor so doslej in še vedno delajo vsi drugi narodi in države. V svojem hitrem skoku iz ničevosti na vrh svetovnih zgodovinskih dogajanj Severni Amerikanci zelo počasi ugotavljajo, da ne žive sredi ovac, temveč ¡sredi volkov.
Zvezali so si roke in svobodo zunanjepolitičnega gibanja z neštetimi meddržavnimi in blokovskimi političnimi in vojaškimi pogodbami. In večina ameriških zaveznikov je te pogodbe s svoje strani že neštetokrat kršila ali jih tolmačila sebi v prid in sklepala pogodbe z ameriškim; nasprotniki, ne da bi smel kdo protestirati, ali da bi se komu to sploh napačno zdelo. Vsak nov komunistični režim, npr., ki se je pojavil po koncu druge svetovne vojne v vzhodni Evropi, so ameriški zavezniki brez ovinkov priznali, Amerikanci pa so kolebali med svojo vestjo in določbami
Kadar beremo govore ali članke slovenskih komunistov stare generacije, vidimo, da ne razumejo dobro, kaj se okrog njih dogaja- Ne morejo doumeti, da je nastalo to, kar je: njihov komunizem je zašel v slepo ulico. Težko jim je to priznati, zato skušajo svoje razočaranje prikrivat; s frazami dialektičnega materializma. Razvoj pa gre mimo njih in mimo komunističnih teorij. Zato imajo vedno bolj zmedene pojme o narodnosti in enakopravnosti; ne razumejo delovnega človeka, ki jim noče slediti, in so razočarani nad mladimi rodovi, ki ne razumejo jezika starih partizanov.
Nehote je to stanje potrdil inž. Andrej Marinc, ki pripada mlajši generaciji. Kot sekretar sekretariata CK - ZK Slovenije (Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije) je imel obširen govor na seji centralnega komiteja v Ljubljani dne 20. januarja t- 1. Govoril je o aktualnih političnih razmerah v Sloveniji in posebno o razmerah v Zvezi komunistov Slovenije. Skušal je braniti „uradno“ linija starih komunistov, in predvsem braniti pomembnost vloge Zveze komunistov. Pa mu je močno spodrsnilo. Že v prvem delu govora je dejal: „Vodstvo Zveze komunistov Slovenije bi s; moralo bolj prizadevati, da bi odpravilo našo lastno jalovost..
'Presenetljivo odkrito je priznal, da je vodstvo ZKS „jalovo“. Jalov tudi po pravopisu pomeni: nerodoviten, prazen. Nerodovitnost pa je težko odpraviti, posebno idejno in duhovno praznoto ustanove, ki naj bi bila vodilna, pa je po tolikih letih nemogoče rešiti.
Zakaj p|oIitične težave?
Inž. Marinc je še naprej odkrival težave ZK, ko je dejal:
„Sedanje resne politične težave v organizaciji ZK, do katerih je prišlo delno tudi zaradi zmedenosti, nezadostne usposobljenosti in neizostrene zavest; o pripadnosti interesom delavskega razreda, pa tudi zaradi resnično Zapletenih političnih razmer, ¡so ponovno pokazale na izkrivljeno razumevanje družbene vloge ZK.“
Odkod nesporazum
V nadaljnjem govoru je skušal pokazati na razloge, zakaj toliko nespo-
pogodb in listin o teh in onih pravicah malih narodov, dokler niso ostali sami in so bili — v posmeh dotičnim komunističnim režimom — končno prisiljeni tud oni pritisniti jim svoj pečat priznanja.
Ali: ko je komunizem stegal roke po Južni Koreji, ko je stegnil svojo Senco na Indokino: ameriški vojak je odšel prelivat ¡svojo kri, da zadrži rdečo poplavo. Zahodno Evropo naj ščiti ameriški vojak, Azijo naj varuje ameriški vojak, petrolej na Bližnjem vzhodu naj ohranja za svobodni svet ameriška sila, Južni Ameriki naj siplje dolarje ameriška državna blagajna.
Tako zunanjo politiko je Washington vodil vso dobo po drugi svetovni vojni tudi do komunistične Kitajske. Ni je bilo države in ni bilo zaveznika, k; bi bil pripravljen zaščitti protikomunistične čangkajškove sile na Tai-wanu. Washington je „moral“ to storiti, ker da je itak napačno ravnal s Cangkajškom, dokler je bil ta še na celini. Toda, zakaj naj bi Washington „moral“ popravljat; svoje zunanjepolitične napake? Veliko lažje bi mu bilo prepustiti tudi Taiwan komunizmu.
Država za državo je začela priznavat; komunistično Kitajsko, država za državo je prekinjala odnose s čangkaj-škom. V Združenih narodih se je iz leta v leto krčilo število tistih, ki so z Amerikanci glasovali proti včlanjenju pekinškega režima v organizacijo. Praktično sam je ostal Washington lansko jesen v dvorani Združenih narodov in požrl grenko slino novega zunanjepolitičnega poraza, kakršnega ni doživel praktično v vsej svoji zgodovini.
razumov. Naštel je dva glavna: 1. Izrivanje marksizma in 2. Poskusi, da bi ZK potisnili na rob družbenega dogajanja.
Glede prvega je ugotavljal:
„Marksizem se kot ustvarjalna, Kritična družbeno angažirana teorija poskuša postopno in sistematično izrivati iz vseh družbenih področij — od čiste politike do kulture, gospodarstva, družboslovja in še posebej s področja vzgoje in izobraževanja. Zato nismo dovolj sposobni za marksistično analizo in s tem za dialektično presojo in celovito ocenjevanje ne samo globalnih, ampak tudi tistih drobnih dnevnih in širših družbenih problemov in rešitev, ki v sebi odražajo številna protislovja in nasprotja naše družbe.“
Glede drugega pa je tarnal:
ZK se mora vmešavat; povsod, kjer je potrebno
„Pojavljajo se težnje potisniti ZK na rob družbenega dogajanja. Morda je to nekoliko groba trditev. Toda prav razprave v organizacijah ZK po 21. seji so pokazale, da v tem problemu tiči eden od razlogov za nezadovoljive politične razmere v ZKS. Z omalovaževanjem vloge ZK se srečujemo na vseh ravneh, vse do republike. Do izraza prihaja v mnogih družbenih odločitvah, pa tudi v manj pomembnih, drobnih in vsakdanjih primerih. Očitno je, da tudi del članov ZK ne pristaja na politiko in platformo ZKS, ali pa podcenjuje ocene in stališča CK in konference ZKS.“
Poraznla slika o deležu delavcev
„Delež delavcev v zpi ¡se ;e od 1. 1968 do konca 1979 zmanjšal od 31-5% na 30.3%. Najbolj očiten je majhen delež članov ZKS med polkvalificiranimi delavci. Med tem ko je med vsemi zaposlenimi v SRS 41.8% nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev je med člani ZKS samo 6.7% delavcev teh kategorij. Isto stanje kaže tudi: med visokokvalificiranimi delavci v SRS je 17.4% članov ZKS, med kvalificiranimi in polkvalificiranimi delavc pa je samo 4.3% članov ZKS.
S tem številkami je inž. Marinc priznal, da se delavci kaj malo brigajo za komunistično partijo.
V	Washingtonu so; se že večkrat prej vprašali: za koga, zakaj ? In ¡so vedno našli več al; manj zadovoljiv odgovor, da so ostali na zunanjepolitični liniji, ki jim jo je narekoval njihov rožnat pogled na svet. Ob ponižujočih prizorih na lanskem zasedanju v Glavni skupščini ZN pa jim je zastajal dih in odločitev je bila storjena: Washington je začel v prvi vrsti misliti nase.
Če so že davno Anglija, Francija in druge zahodne sile priznale rdeči kitajski režim in vzdržujejo z njim redne diplomatske stike — zakaj tega ne b; napravile tudi ZDA? če ves svobodni svet trguje s komunističnimi režimi — zakaj ne bi z njim trgovale tudi ZDA? če se Vatikan pogaja s komunističnimi režim; vseh vrst — zakaj se ne bi smel z njimi pogajati tudi Washington? Če drugim nihče ne očita, vsaj javno ne, nenačelnosti — zakaj naj bi jo smel kdo očitati Washingtonu?	T-l
Takšno je ozadje Nixonovega obiska Pekingu, takšni so razlogi nove severnoameriške zunanje politike; oboje gledano iz Bele hiše navzven. Marsikoga vse to preseneča, marsikdo je razočaran, marsikonju je vse to nerazumljivo. Toda „real-politik“ nima v zakupu samo Willy Brandt, zunanjepolitična ¡stvarnost ni lastnina samo Londona in drugih — Washington je sedaj začel misliti v prvi vrsti nase.
V	današnjem svetovnem položaju je Severni Ameriki, kljub temu, da je prva velesila sveta (al; pa morda prav zato) težko odrekati to pravico.
Entrenamiento de agentes subversivos en Cuba
Continuando su apoyo activo a los movimientos revolucionarios de los países latinoamericanos, Cuba entrena gran cantidad de agentes subversivos en su territorio.
Los detalles sobre las actividades subversivas cubanas en América latina fueron proporcionados recientemente por importantes funcionarios del ¡Pentágono a la Subcomisión latinoamericana de la Cámara de Representantes de los Estados Unidos, presidida por Dante Fascell, senador democrático de Florida.
Según el comandante Gerald Cassell, de la Agencia de Informaciones militares, el papel de los cubanos en la subversión latinoamericana es, a instigación de los soviéticos, desde hace algún tiempo más difícil de identificar.
Sin embargo la agencia ha informado, que entre los años 1960 y 1969 se formaron en Cuba alrededor de 2500 agentes subversivos, que luego fueron enviados como entrenadores y jefes de grupos guerrilleros a sus países de origen-La cifra habla elocuentemente de la participación de Cuba en la subversión continental.
Vežbanje prevratnih agentov na Kuhi
V podporo revolucionarnim gibanjem latinskoameriških držav, Kuba vežba na svojem ozemlju številne prevratne agente.
Podrobnosti o kubanskih prevratnih dejanjih v latinski Ameriki so bile prikazane pred Siubkomisijo za latinskoameriške zadeve severnoameriškega parla-mnta s strani visokih funkcionarjev Pentagona. Omenjeno podkomisijo vodi Dante Fascell, demokratski senator iz Floride.
Komandant Gerald Cassell, član Agencije za vojaška poročanja je omenil, da je vedno teže ugotavljati vlogo Kube v latinskoameriški prevratnosti, in to zaradi sovjetske instigacije.
Kljub temu m]ore agencija poročati, da se je na Kubi med leti 1960 in 1969 vežbalo okrog 2.500 agentov, ki so bili potem poslani v svoje države kot inštruktorji in vodje gverilskih skupin. To število zgovorno oriše kubansko udeležbo pri kontinentalni prevratnosti.
Nacionalizem
Ni mogel inž. Marinc obiti vprašanja nacionalizma. Tu se je naslonil na smernice Kardelja in ¡Popita. Zato so njegove ugotovitve na en; strani daleč od stvarnosti, na drug; strani pa si med seboj nasprotujejo.
Takole je modroval:
„1. da nimajo pojavi nacionalizma nič skupnega z reševanjem nacionalnega vprašanja. Osnovni konflikt ni med narodi i narodnostmi v Jugoslaviji, kot to želijo prikazati ideologi nacionalizma in tako imenovani „skrbniki za narodne interese.“ Osnovni konflikt, kot
KOROŠKA
Gostovanje Ljubljanskega zbora v Žabnidah, v Bistrici na Zilji in Železni Kapli
Akademski pevski zbor „Tone Tomšič“ iz Ljubljane je v soboto, 29. januarja, popoldne nastopil v Žabnicah pod Sv. Višarjami. Ta koncert je bil del dvodnevne turneje, ki jo je zbor naredil po slovenski Koroški pod geslom „Po eni deželi skozi tri države“.
Dvorana hotela „Spartiacque“ (Na razvodju) je bila nabito polna. Koncertni program, napisan v treh jezikih (slovenski, nemški ¡in italijanski) je obsegal narodne in umetne pesmi jugoslovanskih narodov. Zlasti „Rasti, rasti rožmarin“ je zelo užgala navzoče. Poslušalci so bili od Ukev prek Trbiža do Bele Pečk Bilo je tudi precej Italijanov iz Trbiža, ki obiskujejo tam poseben tečaj za slovensk; jezik. Eden izmed njih je dejal: „Čeprav pesmi nisem razumel, sem imel ves čas solzne oči.“ In ena od slovenskih žena je pevcem rekla: „Pridite še, potrebni smo slovenske besede.“
Po koncertu sta vse navzoče pozdravila žabnišk; župnik Mario černet, k; je pevcem pripravil pot v Žabnice in trbiški župan, ki se je pevcem zahvalil za izvrstno petje.
Še isti dan so pevci na večer nastopili v 'Bistrici na Žili. Tudi tam je dvorana komaj sprejela vse poslušalce.
Po prvem delu koncerta je eden izmed prisotnih stopil k pevcem in jim dejal:
„Vlili s'te mi novega optimizma.“
Tretji koncert je bil v železni Kapli naslednji dan. Ponovila sta se koncertno vzdušje in sprejem poslušalcev s prejšnjih koncertov. Ljudje so pokupili vse plošče in koncertne knjižice pevskega zbora.	' ¡T i
Pisateljica
Matilda Klošutnikova — umrla
V petek, 28. januarja t. 1., je po kratki bolezni preminila v 73 letu starosti Matilda Košutnik, hčerka ljudskega pesnika in pevca Franca Ledra-Lisičjaka.
Rajna Košutnikova mati je bila žena lepega in močnega značaja- Bila je pobožna, globoko verna. Ni se izčrpala samo v skrbeh za svojce, nenehno je snovala in delala za Slovence in posvetila vse svoje sposobnosti srca in uma notranji rasti našega slovenskega narodnega občestva. Podarila nam je kar lepo število iger, katere je zdramatizi-rala po romanih deloma skupno z Rajmundom Greinerjem. Oba ¡sta bila Glo-bašana.
Slovenski podeželsk; odri na Koroškem so igrali z velikim uspehom zlasti „Vislavino odpoved“, „Črni križ pri Hrastovcu“ ter „Roža sveta“. Tudi njene izvirne igre kot npr. „Na betlehemskih poljanah“ in „Pot sv. Miklavža“ so naletele v javnosti na ugoden odmev in se spet in -spet uprizarjajo.
Njenih priložnostnih pesmic za nove maše, razne jubileje in rodove pa bi bilo verjetno kar za Celo knjigo. Tudi celovški radio je V svojih slovenskih oddajah stalno prinašal dela rajne pisateljice.
Pokojno Matildo ¡so ob izredno lepi udeležb; faranov ter zlasti še izseljencev od blizu in daleč spremili v nedeljo, 30. januarja, k večnemu počitku na do-mače pokopališče.
Isti dan, to je 30. januarja, je priredilo prosvetno društvo „Rož“ na odru farnega doma igro „Roža sveta“, ki sta jo dramatizirala pok. Košutnikova in R. Greiner.
prav; tov. Kardelj, je med delavskim razredom in tistimi družbenimi silami, ki delujejo protisamoupravno, dogmatsko al; pa propapagirajo anarholibera-lizem in pristajajo na vse mogoče inačice teorija spontanitete.
2. Sedanji nacionalizem v Sloveniji nima korenin le v preteklosti in polpreteklost; (centralizem, unitarizem in hegemonizem), ampak tudi v sedanjosti — v sedanjih nerešenih temeljnih ekonomskih odnosov v Jugoslaviji.“
Na vse to soglašamo, da je komunizem v Sloveniji jalov, t. j. nerodoviten in prazen.
Slovenci v Argentini
Osebne novice
Krsta. V Slovenski kapeli sta bila krščena 20. februarja 1972 Štefan Beznik, sin g- Frida in ge. Alenke roj. Jenko. Botrovala sta g. Jurij Beznik in ga. Danica Petriček; in Marija Patricija Mugerli, hči g. Franca in ge. Francke roj Močnik. Botra sta bila g. Franci Cukjati in gdč. Marija Pregelj. — Oba krščenca je krstil msgr. Anton Orehar.
Poroka. V cerkvi sv- Roze Limanske v Tabladi sta se v soboto, 12. februarja poročila gdč. Marija Albreht in g. Jože Mehle. Za priči sta bila nevestin oče g. Jože Albreht in ženinova mati ga. Alojzija Mehle roj. Janežič. Poročne obrede je opravil g. Franc Grom. Mlademu paru želimo vso srečo.
Srebrno poroko sta v krogu svoje družine, 'sorodnikov in prijateljev obhajala v San Martinu g. Ivan Dimnik in gospa Marija roj. Lampret. Ob tej priložnost je daroval zahvalno sv. mašo msgr. Anton Orehar. Gospa Dimnikova je dolgoletna odlična pevka in solistka Slov. pevskega zbora v ¡San Martinu. Gospod Dimnik pa pridno deluje v številnih slovenskih organizacija: v načelstvu SKD-SLSi, v vodstvu KA, v nadzorstvu Slov. doma v San Martinu, kateremu je več let tudi načeloval. Tudi je že dolga leta poverjenik za slovenski tisk v svojem okolišu. Iskreno če-s^tamo.
UftffffCI P« SVIT«
CLEVELAND
V ponedeljek, 7. februarja* je umrl Franc Kastelic, rojen v Stični na Dolenjskem. Pokojnik je veliko trpel, ker je pri domobrancih izgubil pet sinov.
Z«5 dobro voljo
Gre mnogokrat
D /.a gospoda se srečata in se gledata, kot bi se poznala,
„Če se ne motim, sem vas nekje videl.‘r
„Gotovo. Jaz grem namreč velikokrat tja.“
Ne zna drugače
Starček razlaga zdravniku: „Kadar stojim za nekaj trenutkov na eni nogi iri imam drugo dvignjeno, čutim bolečine.“
„Kdo vam vendar pravi, da telovadite pri teh letih?“
„Veste, ne vem, kako drugače naj bi si nataknil hlače.“
OD DOMA
Kmetijske zadruge imajo nesrečno roko že zaradi imena, saj so bile bolj kot za kmete narejene za druge.
V Ameriki imajo vsaj kip Svobode, pri nas smo jo pa pokopali, ne da bi ji postavili spomenik.
Kjer se prepirata dva, ima direktor vedno prav.
ZBORNIK
SVOBODNE SLOVENIJE 1970 še vedno na razpolago : v Buenos Airesu: v Slovenski hiši, vseh slovenskih domovih in v pisarni Simona Rajerja, Tucuman 1561, 7. nadstropje, pisarna št. 49; v Mendozi pri Rudolfu Hirscheggerju; in v Bari-ločah pri dr. Vojku Arku. Cena: 2.800 pesov. Po pošti: 3.000 pesov.
PO ŠPORTNEM SVETO
O olimpiadi v Sapporo bomo poročali, ko bomo prejeli podrobne podatke o uvrstitvi Slovencev. Nimamo še poročil o uvrstitvi skakalcev in alpskega tekmovalca, hokejisti pa ne samo da niso mogli ponoviti uspeha iz Greno-bla, ko so bili pivi v skupini B, ampak so se znašli skoraj na dnu lestvice.
Jože Pogačnih, novinar pri Lj. dnevniku, je na 18. svetovnem prvenstvu v /smučanju v Bayrischzellu zmagal v slalomu in veleslalomu in postal tako tudi prvak v alpski kombinaciji-
Lanski mladinski prvak v košarki moščanski Slovan je letos v Slavonskem brodu zasedel drugo mesto; v finalu ga je premagal domači Oriolik.
Jugoslovanska teniška reprezentanca je v januarju nastopila v Keniji; moška ekipa, ki sta jo sestavljala Igos Košak in Zlatko Ivančič je izgubila s 3:2, Jav-ševčeva ni Škuljeva pa sta gladko zmagali s 5:0.
Dva Specialista v teku na 1.500 m sta se v Rimu v maratonskem teku zelo izkazala. Bivša svetovna prvakinja na 1500 m Italijanka Paola Pigni ni le vzdržala izrednih naporov, ki jih terja 42.192 m dolga proga, ampak je med 96 tekmovalci zasedla dobro 24. mesto. Franco Arese, ki je evropski prvak na 1.500 m. pa je s časom 2:24,27 premagal prav vse nasprotnike.
OD DOMA
PRESTOPI — Leto 1971 bo ostalo v „globokem“ spominu vseh prebivalcev po značilnosti, da so vsi šli mimo preko predpisov, načrtov, priporočil, sklepov, odlokov in resolucij. Vsi se sprašujejo, kako bo letos 1972, ko je
prestopno leto!!!
OBVESTILA
NEDELJA, 27. februarja 1972:
V	Slovenski hiši ob 10.30 pevska vaja za mladinsko mašo.
Na Pristavi družinska nedelja in zaključek počitniških dni.
TOREK, 29. februarja:
V	Slovenski hiši ob 19,30 seja delegatov SDO-SFZ.
CETERTEK, 2. marca 1972:
V	domu v San Martinu bo ob pol
devetih prva letošnja vaja pevskega zbora, na katero so poleg članic in članov vabljeni tudi drugi prijatelji petja.
NEDELJA, 5. marca:
V	Slovenski hiši pričetna šolska sv. maša. Po maši igra.
V	Slovenski hiši ob 8.30 pevska vaja pred mladinsko mašo.
SOBOTA, 11. marca 1972:
»- V Slovenski hiši popravni izpiti Slov. srednješolskega tečaja ob 15.30.
NEDELJA, 12. marca:
Tradicionalna tombola v Slomškovem domu.
SOBOTA, 18. mlarca 1972:
V	Slovenski hiši vpisovanje v Slov. srednješolski tečaj in začetna sv. maša ob 16.
DRUŠTVENI OGLASNIK Seja upmvnega sveta Zedinjene Slovenije bo 3. marca ob 20 v društvenih prostorih. Zaradi priprave na občni zbor vabimo vse odbornike, da se je udeleže.
Slovenska radijska oddaja je vsako soboto ob 17.34 na radio Antártida. Sporočami vsem, ki bi želeli voščiti svojim sorodnikom in prijateljem v slovenski uri, naj ustno ali pismeno spo-roče Zedinjeni Sloveniji.
Vsem članom sporočamo1, da bo obenj zbor ZS v nedeljo, 19. marca, po sv. maši v Slovenski hiši-
Pisarna in knjižnica ZS je zopet odprta vsak dan, razen ob ¡sobotah, od
15.30	do 20.
ESL0VENIA UBRE
Nedelja, 5. marca 1972, ob 16
Pričetek slovenskih šol
® sv. maša
@ otroška igra: Janko In Metka
V igri, ki jo pripravlja šola „Franceta Balantiča“ v San Justu, nastopajo: Janko in Metka, Pavliha, čarovnica, Policaj, Mucek in ljudstvo.
Kraj: Slovenska hiša v Buenos Airesu
Otroke, starše in prijatelje naših osnovnih šol lepo vabi učiteljski zbor.
SREDNJEŠOLSKI TEČAJ
Tajništvo Slov. srednješolskega tečaja obvešča vse dijake, da bodo popravni izpiti 11. marca ob pol šitrih v Slovenski hiši.
Vpisovanje bo 18. marca ob štirih popoldne in začetna sveta maša ob petih isti dan. Sveta maša obvezna za vse dijake.
Seja profesorskega zbora bo 11. marca ob petih popoldne.
Od blizu in daleč se bomo tudi letos zbrali na prijetnem vrtu Slomškovega doma, kjer bo
V NEDELJO, 12. marcu velika tombola v korist
gradnji in olepšavi slovenske postojanke. ¡Pridi in podpri slovensko ognjišče v Ramos Mejiji!
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158. Buenos Aires T.E. 69-9503 Argentina
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.086.173	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1972: za Argentino $ 5.500.—• Pri pošiljanju
po pošti $ 5.700.-------ZDA in Kanada
13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado» Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7Í18
Četrt milijona je vreden
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
Družinska nedelja na Pristavi
27. februarja 1972
združena z zaključkom počitniških dni.
Ob 10 sv. maša; ob 11 zaključek počitniških dni; ob 13 skupno kosilo. — Prijave do četrtka, dne 24. februarja, na telefon 629-4077 ali 629-9838.
Vljudno vabi
Društvo Sl »venska Pristava
glavni dobitek letošnje tombole v Slomškovem domu. Nabavite ¡si tablice v predprodaji in zagotovite si
MODERNO SP ALNICO ki bo ponos in okras. Vašega doma!
Pakete za Veliko noč
kakor tudi denar pošilja najbolje in najceneje
JADRAN-PAK
ulica Monte 2049, višina Rivadavie 6400 (Omnibus 132 in 133 do Carabobo 700)
Uradne ure med tednotm od 15 do 19 ob sobotah pa od 10 do 12. Pismena naročila kakor tudi giro je poslati na naslov
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RALE CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
UNIV. PROF.
S
DR. JUAN BLAZNIK I
■
■
■
Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed [
■
■
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto ■ od 17 do 20	S
Dr. Tone žražek
ADVOKAT
Uraduje od 17.30 do 19.30. Ponedeljek, sredo, petek
Lavalle 2331, p. 5. of. 10 T.E. 47-4852
ZDENKA KALEČAK, Casilla 340, Corre» Central, Buenos Aires Vse pošiljke so zavarovane.
Če vložitev denar v
Kreditno zadrugo SLOGA
imate od tega več koristi, kot na prvi pogled izgleda.
•	Za denar, ki vam je vedno na razpolago, so pri nas za leto 1972 predvidene 22% oziroma 24% obresti. Za naložbe pod istimi pogoji plačajo druge kreditne družbe največ 18% oz.20% obresti.
O Denar, naložen pri nas, gre v obliki posojil med naše rojake in odlično pomaga pri gospodarskem napredku slovenskega človeka v Argentini.
•	Kot član naše zadruge imate vedno prednost za posojilo po ugodnih pogojih.
Trije razlogi, katere velja premisliti, predno naložite svoje prihranke.
Informacije v našj pisarni v Ramos Mejiji (Bme Mitre 97) ob torkih, četrtkih in sobotah od 16 do 20 ali po telefonu 658-6574.
(Nadaljevanje s str. 3) organizacije ZK, ki bi lahko aktivno vplivale na vzgojno delo v teh zavodih in, ki bi tudi delovale med starši otrok.
Več kot očitno je, da smo sprejem novih članov iz teh zavodov zanemarili. Sami člani, ki so sedaj povezani na terenske osnovne organizacije, se v teh osnovnih organizacijah srečujejo predvsem s starejšimi ljudmi, ki nimajo otrok v vrtcu. V interesu poenotenja vzgojnih naporov staršev in vzgojiteljev v teh vrtcih bi morali predvsem zelo dobro organizirati starše in vzgojitelje okrog vzgojno varstvene ustanove. V ta namen bi morali tudi organizacijsko prilagoditi ZK tem nalogam.
Čeprav vemo, da bj se dalo v dijaških domovih in drugih internatih zelo veliko vzgojno vplivati na gojence, pa vendarle v njih Zveza komunistov ni organizirana v organizacije ZK. Opažamo tudi, da ne vodimo sistematične in ustrezne kadrovske politike pri naslavljanju pedagoškega kadra v teh zavodih. V njih dela sorazmerno zelo-veliko ljudi, ki niso člani ZK in zelo veliko jih nima ustreznih strokovnih kvalifikacij. V vseh domovih v Ljubljani živi več tisoč mladih ljudi. Zveza komunistov bi morala življenje teli ljudi bolj usmerjati in tudi delati na tem, da bi še v času šolanja sprejeli v organizacijo ZK čimveč mladih ljudi.
To še posebej velja za vajeniško mladino. Na vsak način bi bilo potrebno organizirati eno ali nekaj več organizacij vseh komunistov, ki delajo v internatih.
Predvsem v nekaterih novoustanovljenih šolah, kot sta npr. osnovna šola Bičevje, osnovna šola ¡Stožice, še sedaj nimamo osnovne organizacije ZK. V osnovni šoli Franca Bukovca v Medvodah se je organizacija ukinila, ker so se člani prevezali na teren. O smotrnosti te ukinitve bi bilo treba še enkrat razpravljati. Očitno je, da smo tudi v podeželski šoli v Vodicah zanemarili našo kadrovsko politiko, saj smo v šoli skoraj brez članov. ZK.
Po vsej verjetnosti bi lahko v Smledniku pedagoški delavci imeli svojo organizacijo. Komuniste iz pedagoškega inštituta bi lahko povezali skupaj v osnovno organizacijo z republiškim zavodom za šolstvo. Vprašanje je, če je bila ukinitev osnovne organizacije 'v šolskem centru tiska in papirja .umestna. Komuniste iz vzgojne posvetovalnice bi lahko povezali na zavod za prosvetno pedagoško službo. S tem, da ■se bodo vse ustrezne zdravstvene šole v Šaranovičevi ulici združile v en zavod, se odpirajo pogoji za ustanovitev osnovne organizacije. Čeprav bi bili na tem zavodu komunist; maloštevilni, pa se vendarle ogrevam za to, da bi se ustanovila osnovna organizacija. Ta
osnovna organizacija bi morala delovati predvsem na tem, da bi sprejela v ZK čim več mladine, kajt; opažamo, da nam predvsem med ¡srednjim zdravstvenim kadrom zelo primanjkuje novih članov ZK.
Komunisti, ki delajo na delavskih univerzah in podobnih ustanovah, bi se verjetno ravno lahko združili v svojo osnovno organizacijo.
Zavodi in nekatera podjetja širšega pomena, ki imajo nizek odstotek članov ZK.
V Zdravstvenem domu Ljubljana
imamo sorazmerno malo članov ZK. Ta služba ima najbolj masoven kontakt s prebivalstvom. Zato smo komunisti zainteresirani, da imamo v vrstah tega zavoda čim več dobrih članov ZK. V bolnišničnih zavodih imamo sorazmerno dobro število članov ZK, toda ti člani so predvsem iz vrst višjega in visokega strokovnega kadra. Odločno premalo imamo v svojih vrstah ostalih delavcev v teh zavodih. V zadnjem času smo' opazili, da izstopajo predvsem tisti člani, ki imajo nižje strokovne kvalifikacije in s tem tudi manjše osebne dohodke. V naših največjih kulturnih hišah: v SNG in v ¡slovenski filharmoniji imamo sorazmerno zelo malo članov ZK. Predvsem že v času študija bi morali sprejemati nove člane v ZK. Zelo pomembno podjetje, ki skrbi za varnost v Ljublja-
ni, tj. podjetje za Varnost, ima v svojih vrstah premalo članov. Na pošti, telegrafu in telefonu je sicer precej članov ZK, toda glede na velik pomen te službe bi morali storiti vse, da ojačamo število članstva ZK. Tudi v zavarovalnici Savi imamo sorazmerno malo članov.
Zavodi, v katerih ni osnovne organizacije ZK.
V Ljubljani imamo kar 27 zavodov, v katerih je zaposlenih več kot 30 oseb, v katerih nimamo osnovne organizacije ZK. -Struktura zaposlenih v zavodih je običajno taka, da je v njih sorazmerno zelo veliko članov ZK. Zato lahko računamo, da imamo marsikje pogoje za ustanovitev osnovne organizacije ZK, čeprav je zaposlenih sorazmerno zelo malo ljudi. V nekaterih smo osnovon organizacijo v lanskem letu ukinili. Pri tem se niti ni dovolj pazilo na to, ali dotična osnovna organizacija dela dobro, alj ne dela dobro, npr. osnovna organizacija v Geodetskem zavodi je delovala dobro in člani so se zelo neradi preselili na teren.
Podobno je bilo v časopisnem podjetju Pavliha. Komunisti iz Hidrometeorološkega zavoda so že dali iniciativo, da ustanovijo osnovno organizacijo, saj jih je v zavodu kar 14.
Verjetno bi ¡se lahko komunisti, ki delajo v republiškem zavodu za zaposlovanje, povezal; v osnovno organiza-
cijo komunalnega zavoda za zaposlovanje delavcev Ljubljana. Zelo pomemben zavod na področju zdravstvenega varstva je ljubljanski zavod za zdravstveno varstvo. Čeprav je v njem zaposlenih veliko ljudi, nima osnovne organizacije ZK. Verjetno bi lahko vse komuniste, ki delajo v zavodih in ustanovah s področja spomeniškega varstva, turizma in podobnih povezali v eno organizacijo. Posebej bi veljalo preučiti stanje v domovih upokojencev, oz. v domovih počitka. V njih je zaposlenih veliko ljudi in verjetno bi tudi mnogi oskrbovanci želeli imeti svojo osnovno organizacijo. V ljubljanski lekarni po vsej verjetnosti nimamo nobenega člana ZK, čeprav je to zelo pomembna javna služba. Obstoji možnost, da bi se komunisti, ki delajo na socialnem področju, povezali v eno osnovno organizacijo. podobno možnost obstoji za vse, ki delajo v knjižnicah, v avitomoto društvih in v muzejih in arhivih. Vsi ti verjetno v osnovni organizaciji obravnavali bi zelo številne skupne probleme razvoja svoje službe in številne probleme, ki se pojavljajo tudi v odnosih v teh kolektivih. Verjetno bi te organizacije žele bolj uspešne sadove kolt pa jih žanjemo sedaj, ko so ti člani povezani v terenske osnovne organizacije.
(Dalje prihodnjič)
g» ^»OW^inSg^
Dramatik Joža Vombergar — sedemdesetletnik
LJUBLJANA — Zveza kultumo-prosvetnih organizacij Slovenije je na seji 19. januarja obravnavala problem literarne plaže. Na seji so ugotovili, da b0 treba najti primeren jez proti tej poplavi ter določiti mejo med zvrstjo in pravimi vrednotami, še bolj primerno bi bilo korenito spremeniti sedanje stanje, kajti vse kaže, da so v Sloveniji izgubili merila v kulturi.
ŠKOFJA LOKA — Leta 973 je cesar Oton II. izročil današnjo Staro Loko s širšo okolico brižinskim škofom v fevd. Sicer ni znano, ali je morda škof vzidal prvi kamen današnjega loškega mesta že isto leto, toda Ločani so sklenili prihodnje leto proslaviti 1000-letnico mesta in so se na to tudi že začeli pripravljati.
LJUBLJANA — Pili sedanjem stalnem višanju cen, se je pa le nekaj pocenilo. S prvim marcem bo stal enominutni pogovor z ZDA namesto dosedanjih 68 dinarjev le 51.
STARI VRH nad Škofjo Loko — V tem smučarskem središču imajo izposojevalnico smuči in smuških čevljev. Dnevna izposojevalnina za smuči velja 24 dinarjev, za čevlje pa 12; izposojevalnica posluje v novem hotelu Trans-turist.
MARIBOR — Mariborska revija Naš dom je v januarski številki natisnila v reklamni prilogi barvne fotokopije stodinarskih bankovcev. Odtisnjeni ’sta bili obe strani bankovcev in preko le-teh reklamni napisi. Pa so kliub temu mojstri zlikovci še našli nekaj naivnežev in vnovčili že več teh bankovcev.
NOVA GORICA — Tovarna pohištva Meblo je lani izvozila pohištva v vrednosti 3,700.000 dolarjev v 40 držav. Največ v Francijo, Avstrijo, SZ, Poljsko, Švico in Italijo. Med izvoznimi artikli, ki so najbolj rentabilni kljub raznim visokim stroškom in dodatnim carinskim obremenitvam, so rustikalni izdelki.
LJUBLJANA — V Sloveniji je po statistiki okrog pol milijona stanovanj s skupno 20 milijoni kvadratnih metrov površine; letno zgrade okrog 10.000 stanovanj. Toda primanjkljaj bo vedno večji, če ne bo uspešne pomoči za gospodarsko šibkejše, ki čakajo na stanovanja. Dosedaj čaka 150.000 oseb na stanovanja.
LJUBLJANA —• Do konca februarja so sklenili rešiti problem zobozdravstva. Vprašanje pa je, kako rešiti: Po predlogih naj bi zobozdravske stro-
ške plačali iz zdravstvenega sklada v celoti za otroke, mladino in za nosečnice. Ostali pa naj bi bili deležni delnih plačil po raznih ključih.
MURSKA SOBOTA — Komunisti s Pomurja so na svoji seji iskali grešnega kozla za neuspelo povezovanje kmetijskih gospodarstev. Ugotovili so, da niso ne komunisti ne drugi družbeni organi dovolj storili za odprto razpravo med kmeti in v kolektivih kmetijskih organizacij.
BEGUNJE — Tovarna športnega orodja in opreme „Elan“ se je z obsežno modernizacijo, povečanjem proizvodnih zmogljivosti ter z zgraditvijo drugih prostorov utrdila v vrhu svetovnih izdelovalcev teh produktov. 'Pred petimi leti so izdelali letno 160.000 smuči, sedanja zmogljivost pa je pol milijona. Velik skok so naredili tudi pri izdelovanju plastičnih čolnov: od 600 na 3.000.
UMRLI so od 20. do 23. januarja
LJUBLJANA — Martin Dolničar, 73; Leopol Malešič; Martin Štefančič, koroški borec; Vladimir Glavi, ing. kemije; Milan Pogačar; Ludvik Rode; Agneza Temenit roj. Rupnik; Alojz Franc, brusač; Franc Racman; Marija Juhart; Jožefa Hegler r. Boltar; Jože Jaklič; Mirko Toros, inženir; Alojzija Simčič r. Mermolja (89); Marija Ne-dižavec vd. Podobnik; Angela Žorž, up. učiteljica; Franc Hočevar (77); Angela Miklič r. Volk; Francka Rus r. Dobnikar, Vič; Josefina Hoič r. Haidweger; Janez Gruenfeld; Josip Windisch, prof. glasbe v pok.; Ivan Baloh.
RAZNI KRAJI — Ivan Šček, profesor glasbe in skladatelj, umrl v Kopru, pokopan v Vipavi; Mihael Ura-njek, upok., Migojnice; Konrad Ciglar, Mengeš; Dragica Mertelj r. Rust, Nova Gorica; Anton Vesel, Podgorje; Martin Plevnik, Vrbno; Feliks Dežman, Za-dvor; Franc Suessinger (71), Šentjud pri Celju; Slavko Mulej, mesarski mojster, Radovljica; Minka Buh r. Černe, Novo mesto; Ivana Bauman r. Plečko, Rače, Franc Mimik, Petrovče; Karel Košir, Domžale; Franjo Ferluga, upok. ravnatelj osn. šole, Izola; Avgust Zore, Celje; Jože Teržan, Celje; Franc Čepeljnik, Žnidarčkov a^a, Vižmarje; Jožefa Kepa r. Kolman, Sevnica; Ivanka Grabnar r. Foerster, Brežice; Matevž Uranič, Trstenik; Bogumil Juvane, brivski mojster, Ribnica; Jože Zadnik, Rašica; Francka Fajdiga r. Lovšin, Sodražica; Albert Janko (71) upok. prof. Nova Gorica; Jožefa Butulin (7), Kromberk; Jože Žgajner, Rogaška Slatina; Aloiz Klančnik (60), Mojstrana; Alojzija Osredkar, Polhov Gradec. * V
NOV JUGOSLOVANSKI POSLANIK PRI VATIKANU
Trst. Z ukazom predsednika Republike je bil za novega izrednega in opolnomočenega poslanika Soc. republike Jugoslavije pri Vatikanu imenovan Slovenec Stane Kolman, dosedanji podtajnik Izvršnega sveta SR Slovenije.
Ing. Ladislav Bevc:
$ f>. Odilo Hajnšek
(30. IX. 1895 — 30. X. 1971) Spominska črtica
27. maja 1945 je prišla v Lienz vest, da so Angleži sklenili premestiti begunsko taborišče iz Vetrinja v Italijo, kot so rekli na boljše in urejeno življenje. Glas iz Vetrinja je bil, naj bi prišla takoj tja še dva člana Narodnega odbora. Med dvojico sem bil tudi jaz. Ker so Angleži ukinili ves železniški promet, cestni promet pa omejili na okolico do 10 km razdalje smo problem potovanja rešili s pomočjo P. Odi-la, kj je osebno šofiral avto. Ker je govoril angleško, nj imel težav, da nas je spravil čez cestne zapore, ki so jih postavili in stražili Angleži. 28. maja 1945 smo torej potovali po cestj Lien— Špital—Beljak—Celovec in prišli v Ve-trinj. Tam je vladalo živahno pričakovanje nesrečnega ljudstva, da bo končno le rešeno skrajne bede in prišlo „na boljše“. V Vetrinju je stalno zasedal Narodni odbor, katerega sejam sva se novodošla iz Lienza takoj priključila.
Izvedela sva, da odvažajo begunce vsak dan, zadnji trije bi bili torej 29.,
30.	in 31- maj. Delegacija Narodnega odbora je stalno hodila na angleško vojaško poveljstvo, kjer 'so včasih le po dolgem čakanju posegli sprejem, da sporoče želje in zahtevajo pojasnila. Že od prvega dneva transportov pa so se javljali prebežniki, ki so trdili, da begunce ne odvažajo v Italijo, temveč jih izročajo partizanom na jugoslovan-
ski meji. Angleški zastopnik pa je delegaciji Narodnega odbora kategorično zanikal trditve prebežnikov in je grozil, da bo kazensko postopal proti vsakomur, ki bi širil takšne vesti. Ker nihče od prebežnikov ni hotel odkrito nastopiti z dokazi, tudi Narodni odbor ni mogel uspešno nastopati v zaščito ljudstva. Toda prebežniki so se še javljali, vselej pa ustrahovani z angleškimi grožnjami.
V sredo 30. maja 1945 pa se je oglasila odločilna priča v osebi domobranskega zdravnika, ki je odšel s transportom 28. maja. Ta je na seji Narodnega odbora poročal, da so jih peljali v Pliberk, tam so jih Angleži postrojil; in jim odvzemali ure, brivske aparate in kar je še bilo kaj vredno. Nedaleč pa so čakali partizani, katerim so Angleži predali žrtve. Partizani so takoj začeli odvzemati beguncem, kar je bilo boljše obleke v zameno za ponošene cape. Nato so zapirali žrtve v živinske vagone. Mladi zdravnik je v tej veliki zmešnjavi porabil ugoden trenutek, da se je vrgel v žitno njivo in tam ležal do pozne noči, ko je končno po odhodu vlaka vse utihnilo. Tedaj je odšel na pot v smeri proti Vetrinju. 'Čez Dravski most ni mogel, ker je bil zastražen, zato ga je prepeljal čez Dravo brodnik. Okrog poldneva 30. maja je lahko podal Narodnemu odbo-
Kadar imenuješ ime Joža Vombergar, takoj si misliš zraven še ime „Vo-da‘‘ tak0 je povezano njegovo bitje z njegovim dra-matskim prvencem,
z igro „Voda“, je namreč zaslovel ravno pred štiridesetimi leti 1. 1932, ko je bila 3. aprila nje premijera. Pisatelj je bil tridesetleten visokošolec v Misi-jonišču v Grobljah pri (Domžalah.
Kot povodenj se je takrat razlila „Voda“ iz Kamniškega okraja, rojstne pokrajine Vombergarja, rojenega 16-februarja leta 1902 na Pšenični Polici pri Cerkljah, po vsej domovini: še istega leta (18. decembra) je bila igrana v Narodnem gledališču v Ljubljani, nato je šla po vseh domovih in povsod je bila sprejeta z navdušenjem kot dobra slovenska komedija, ki spada v „železni repertoar“ slovenskega ljud-ga igranja. Vodnik, Fr. Koblar, Kozak, Govekar, Klopčič, Jože Pogačnik (sedanji metropolit) itd. so jo priznali in Župančič je bil navdušen nad njo. Nemški kritik Mariborer Zeitung je tedaj zapisal: „Heureka! Pesnika slovenske ljudske igre smo našli! Vombergar je nov up! Je človek, ki ve za novo pot in napolnjuje veliko vrzel. Ljudska igra, kj ni znala najti izhoda iz Jur-čičeve-Finžgarjeve zamisli, je postavljena na nov 'tir, ki obeta veliko prenovitev!.. . Velik uspeh — Ein grosser Erfolg!“
Za ta nov tir pa je Koblar označil Vombergarjevo ustvarjanje iz psiholo gije kmetskega kolektiva, ne oblikovanje individualnih tipov: „uredil je naš podeželski kolektiv v teatralično učinkovito igro z dobrohotno mislijo in zdravim jedrom“ (Dvajset let slovenske drame, I, 113). Zato ni čudno, da je „Voda“ zajela prav vse slovenske ljudske odre in segla čez mejo že davno pred drugo vojno: igrali so jo v Severni Ameriki, igralj tu v Buenos Airesu že 24. maja 1936. leta (pred 32 leti!) v režiji na Ljudskem odru v dvorani Alsina 2832. S povojnimi izseljenci je šla skozi taborišče in stopila tudi na avstralska tla in še bogve kam. „Voda“ je šla po vsem globalnem slovenstvu, zajela je domovino, zamejstvo in zdomstvo, pa tud; med Čehi in Slovaki se je igrala v prevodu in v Avstriji je budila celo misel na — film. Vsekakor ob štiridesetletnici kliče po jubilejni reprezentativni predstav; tu med nami, da se z njo seznani tudi
ru avtentično poročilo o usodnih dogodkih. Narodni Odbor je nato sklenil pozvat; še preostale begunce, da se raz-beže in tako umaknejo prisilni predaji partizanom.
Oba člana Narodnega odbora, ki sva prišla iz Lienza sva se odločila, da se vrneva- P. Odilo nama je zopet, bil na razpolago in naju je kot „bolnika“ varno prepeljal v Lienz, skozi mnoge angleške cestne zapore. V begunsko kolonijo v Lienzu smo prinesli žalostne novice o prisilnem vračanju beguncev. Moj sostanovalec mi je pred odhodom v Vetrinje izročil 1000 lir s prošnjo, naj jih dam njegovemu edinemu sinu, katerega sem poiskal tik predno je odšel s transportom, poln veselega pričakovanja, da bo končno prišle „na boljše“. Pa je odšel v večnost, osrečen z zadnjimi očetovimi pozdravi. Moj sostanovalec in prijatelj je preihtel vse noči, vse do najine ločitve. Ko sem odhajal, da se prebijem skozi angleške zapore na svobodnejše ameriško področje v Italiji, sem odložil nahrbtnik v samostanu, odkoder je bil prepeljan čez zaporo, sam pa sem pešačil po ovinkih in se tako izognil pregledu na cestni zapori. Nuna, k; je prevzela nahrbtnik, je ob pogledu na to ravšči-no vzdihnila „Hascher“. Za takšno spontano sočutje ji ostajam vedno hvaležen, prav kakor sem hvaležen P. Odilu, da mi je pomagal v času največje nevarnosti. Zavidam ga, da je našel svoj večni mir pri Sv. Trojici, na katero me tudi sicer veže sentimentalen spomin na mojo poroko. Ne, ne zavidam ga, blagrujem ga. Naj v miru počiva!
novi, že tu rojeni slovenski rod, k; Vombergarja pozna morda res samo kot resničnega varuha vode na kopališču Sloge v Castelarju. Voda spremlja usodno Vombergarjevo življenjsko pot.
Prav tak uspeh je imela tudi njegova druga drama Vrnitev, ki je prav tako šla čez vse slovenske odre; tretja drama Zlato tele pa je zopet zaživela na deskah Narodnega gledališča.
To so bile glavne Vombergarjeve dramatske ustvaritve v času, preden je bil poklican s’ svojim odrskim ustvarjanjem na novo področje: v novo ustanovljeno radijsko postajo. In tu je Vom-bergar ustvaril prvo slovensko slušno dramo in to istočasno z nastajanjem te vrste radijskih iger med drugimi narodi. Nenehno je pisal svoje radijske igre, k; so rastle v stotine primerov. In tu je postavil svoj klasični tip „Jake Smodlake in njegovih“, v nastopih, ki so jih radijski poslušalci po vseh slovenskih domovih uživali z na j več j im užitkom, in jih željno pričakovali. Pa tudi izobražene; so uživali njegov humor. Po teh igrah je „Jaka Smodlaka“ postal še bolj popularen kot „Voda“. Na Župančičev nasvet je ta radijski drobiž hotel izdati knjižno (založnik se mu je ponudil!) in bila bi to knjiga preko tisoč strani. Igre so bile last Radijske postaje in so se hranile v njenem arhivu. Ob tragičnem prelomu 1. 1945 so ves ta arhiv „kulturni barbari“ poslal; v mline vevške papirnice. Tako se od vseh teh stotin iger ni ohranil noben papir, vse je šlo z radijem v .zrak. Ostal mu je samo zgodovinsko neovrgljiv naslov „ustanovitelja slovenske slušne igre“, kakor ga je imenoval prof. Peterlin v Trstu, ki je to zvrst literature nadaljeval v zamejstvu.
Škoda, da Vombergar ni končal drame iz taboriščnega življenja Tabor brezpravnih, katere drugo dejanje sem svoj čas priobčil v zborniku Balanti-čevcev Gor čez izaro in ki bi bil zanimiv odrski dokument našega taboriščnega meddobja. Zato pa imamo iz njegovega zdomskega življenja dve njegovi deli: prvo dramo v emigraciji iz domobranskega časa Nlapad (pod imenom Poznič) ter dramatizacijo Martina Krpana. Posebno s tem zadnjim je znova uspel v Buenos Airesu v tak; meri, da s0 ga obnovili na Koroškem ter je s koroškimi igralci šel na deske tržaškega gledališča in celo — v domovino. Našel je vprizoritev tam blizu — v Domžalah, kjer se je pred štiridesetimi leti začela njegova pisateljska pot. Martin Krpan predstavlja zdaj ob sedemdesetletnici zadnji njegov odrski uspeh in želet; je, da bi — prečiščen — našel tudi knjižno obliko.
Toliko na kratko o Vombergarju pisatelju, dramatiku.
Toda Vombergar je bil v življenju sedemdesetih let delaven še na drugih področjih. Tako spočetka v dijaških organizacijah, predvsem v Kamniški Bistrici, kot režiser, prosvetni delavec itd. Kot visokošolec je bil aktiven v
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
14.	februarja 1952 — Št. 7 KADAR BODO SPREGOVORILE ATOMSKE BOMBE
Zahodni demokratski blok z ZDA na čelu in komunistični svet pod komando ZSSR, vsi se pripravljajo na novo vojno... Razni vojaški in drugi strokovnjaki so napisali zanimiv pregled dogodkov tretje svetovne vojne, ki bo potekala nekako takole:
Atentat na Tita. — Tito je sprejel na dvoru v Topčideru delegacijo srbskih kmetov neke udarniške zadruge v avdienco. Med kmeti 'sta bila tudi dva člana kominforma ter izvežbana atentatorja, ki ju je Moskva poslala že pred dvema letoma v Titovino... Tito je bil pri atentatu samo ranjen, beograjski radio pa je istočasno objavil: „Tito je ubit! Jugoslovanski narodi se bodo osvobodili tiranije!“
„ Postajo so namreč po načrtu takoj prevzeli kominformovci. Po objavi novice 'so se, po vsej Jugoslaviji začeli neredi...
Konec Titovine. — Zaradi neredov so po nalogu Moskve Budimpešta, Bukarešta in Sofija objavile, da so poslale svoje vojske v Jugoslavijo, da napravijo red. Titova vojska je armade sosednjih držav zadržala nedaleč od meje ter je zato ZSSR s svojimi 15 motoriziranimi in tankovskimi divizijami prihitela na pomoč, tako da so naslednjega dne sovjetski tanki stali v Beogradu na Terazijah, številne edinice pa prodirale po Slavoniji proti Zagrebu. Istočasno sa vdrli sovjetski tankovski oddelkj čez Maribor proti Ljubljani, jo zasedli še isto popoldne, prodrli do Trsta... Tito se je z nekaj gverilci umaknil v bosanske hribe, jugoslovanska vojska pa se je razbežala na vse strani. V dveh dneh je bilo konec Titove Jugoslavije. /vwvwvwwvwvwvvwvwwww akademskih društvih, postal je celo predsednik (Dijaške zveze, pozneje Akademske menze in končno najvišje predstavnice katoliških akademikov Akademske zveze! Nastopal je kot pevec še pri Maroltovem Akademskem zboru ter je eden redkih članov Gallusa od vsega početka. Zdaj je njegov tajnik. Je član nadzorstva Slovenske kulturne akcije. Je zbiralec folklornega gradiva, narodnega blaga in njegovo odkritje narodopisnih virov Martina Krpana je imenoval kritik tržaškega Zaliva „pionirsko“. Vsem je znan kot tenko-slušen ljubitelj slovenske besede, katero je vzljubil kot Breznikov učenec, sledeč tudi njegovi puristični težnji. Bil je poklicni novinar (tajnik ljubljanskega župana) in član novinarskega društva, tud; igralec, ki je „mojster“ v nemi igri itd.
Še zdaj kot sedemdesetletnik v pokoju je še vedno aktiven. Tudi kot dopisnik našega tednika in kulturni poročevalec. Svobodna 'Slovenija mu k visokemu življenjskemu jubileju iz srca čestita.	td
INFORMACIJA	3
o ©snovnih statističnih nodatkih in o gibanju članstva Zveze komunistov v Ljubljani
Sestavil: Gojko Stanič
Nadaljujemo z objavo poročila o razmerah v partijskih vrstah v Ljubljani v letu 1968.
Strogo zaupno!
Delovne organizacije na pbdročju vzgoje in izobraževanja z nizkim odstotkom članov ZK
Predvsem za nekatere podeželske osnovne šole je značilno, da so v njih le posamezniki člani ZK. To kaže na našo zelo nenačrtno politiko kadrovanja učiteljskega kadra. Podatki nam tudi povedo, da so verjetno slabi odnosi v učnih delavnicah Zavoda za gluho mladino povzročili, da imamo tako malo članov v tej vzgojni ustanovi.
Dokaj nizek odstotek članov imamo tudi v vzgojnem zavodu Janeza Lavca, v gimnaziji Poljane, v srednjih in glasbenih šolah v Ljubljani, v Gostinskem šolskem centru in v blagovnem šolskem centru. Med drugim opažamo tudi to, da je ravno kvalificiranih delavcev v gostinstvu in v trgovini sorazmerno malo v Zvezi komunistov. Po vsej verjetnosti bomo morali ravno komunisti v tej šoli napeti vse napore za intenzivno delo med mladino, ki se šola
v teh centrih, delovati bodo morali na tem, da bi se že v času šolanja sprejeli v ZK čimveč članov.
Vzgojno izobraževalne delovne organizacije, v katerih ni OO ZK
V niti enem same vzgojno varstvenem zavodu nimamo organizacije ZK.
V vseh teh organizacijah skupaj imamo zaposlenih zelo malo članov ZK. Le-to so vezan; na terenske osnovne organizacije in nekateri na posamezne osnovne šole. Kolektivi so sorazmerno majhni. Samouprava je v vseh kolektivih praviloma zelo slabo razvita. Osnovno Vlogo odigravajo ravnatelji. Aktiven odnos vzgojiteljev do staršev je sorazmerno slabo razvit. Zelo resno bo treba preučiti vprašanje velikosti teh zavodov in samoupravnih odnosov v teh zavodih. Po vsej verjetnosti bi bilo najbolj umestno, da bi imeli zavodi svoje
(Nadaljevanje na str. 4)