1136 Boris A. Novak 1001 stih: Sindbadova potovanja VI PRVO SINDBADOVO POTOVANJE Kdo potujem, ko zginejo vse poti in le stih tipa od hipa do hipa globlje v noč, v brezbrežje brez sledi in brez smeri, v breznp, ki me zasipa? In kam potujem, ko je nebo slepa miš in svet brezpotje, brez svetlobe za na pot? — Šeherezada sem in potujem v nič, krušenju postiljam golo belo polt in bežim k užitkom, o Čas, dam ti svoj glas, 510 Sindbadov spev naj mi odpre ppt skozi mraz: Odkar me je zapljusnil prvi val svetlobe in do joka opijanil prvi liter zraka, se solzim od strmenja in tesnobe, potnik, razkorak daljave in koraka. — O rojstvo, brezdanji prag neznanske poti: iz hranljive krvi k ranljivemu bitju, iz vroče noči k bolečini luči, iz notranjega Objema k samožitju, 1137 Sindbadova potovanja iz domovine Matere daleč vase, 520 v svoje življenje ... — v smrt, ki rase. Pomnim, kako otrok potujem k stvarem: strmim — kot sezidan iz samih oken — na stežaj odprt svetu, ki ga ne vem, solzni odkritelj ognja in besede ogenj, na stežaj odprt svetu, ki ga ne smem; iščem — kot sezidan iz samih vrat — in kričim od odkritij, zdaj boleče vem: padec me pretepe kot starejši brat, do krvi me poreže poredni nož 530 in trn, trn je najostrejša beseda rož! ... Pomnim, kako otrok potujem k besedam: zaljubljen v te deklice iz glasov jim gledam pod krila kot lepim sosedam! — Odkrivanje besed je svetlobni lov na neznanski svet: prisluškujem vanje kot v školjke, ki šumijo spomine na rojstno morje stvari, na valovanje... Z vsako besedo predrem nebo tišine. In ko v ustih poljubljam besedo nebo, 540 poljubljam na usta samo nebo, nebo... Pomnim, kako otrok potujem skozi sobo: preproga je morje in postelja barka, cilj je pripluli v sanjsko svetlobo skozi svileni zaliv luninega žarka, razlit visoko med oknom in stropom... — a tolmun me potegne globoko vase, da zgubljam zrak in sebe in hlastam za robom, o, morska pošast se na moji mori pase, ta pot nima tal, ta pot nima sten, 550 šele zjutraj skopni ta strah brez imen! ... Pomnim, kako otrok potujem skoz vrt: zelene češnje jem kot bonbone, iščem skrite zaklade kot kakšen krt in v drevoredu se grem telefone: radoveden sem, kaj je onstran ograje, a vrtni telefon ima smejalno hibo — L 1138 Boris A. Novak drevesa mi nazaj šepnejo (igraje): »Hrust Hrast je zaljubljen v lepo Lipo!« Zdaj se razjezim: saj to ni drevored, 560 to je čisto navaden — drevonered! ... Pomnim, kako otrok potujem skoz ulice (to so reke, kjer valovijo ljudje): vsaka ulica ima drugačno lice, vsaka ulica ima drugačno srce, vsaka nova ulica je novo vesolje, vsaka nova ulica je noro veselje... — a naenkrat zaidem na brezpotno polje, da ne najdem več nazaj, skoz blodnjak želje, od solza sem slep in od strahu gluh in gol, 570 dokler me dobri stric ne pripelje domov... Pomnim, kako otrok potujem skoz luko — med barke in žarke, med vrvenje in vrvi, v strašno morsko hrepenenje in muko: gledat krmila za vse nebesne strani, gledat bleščeča jadra širokih ram! — Moja želja se vkrca in mi maha s krova, jaz pa ostanem na obali, tako sam, sam... gledam razpenjeno sled morskega lova, visoki jambor že kuka čez obzorje, 580 bojim se, da ga je pojedlo morje! ... Pomnim, kako otrok potujem skoz glavo: ko ne smem od doma, prikličem cesto, da mi želja zbeži v zadnjo daljavo, da mi žeja zbeži v pijano mesto, — da si mornar sredi more dvignem jambor, da si beduin sredi peska dvignem drevo, da si potnik sredi poti dvignem tabor, da si človek sredi zemlje dvignem nebo: moj edini dom je domišljija sna, 590 domišljija, ki je povsod doma! . . . Domišljijski dom otrpstva je zaraslo resje let. Plima časa me je dvigala vse više in više, dokler ni pozaba potopila ves moj svet. Zdaj mi ostanejo le še ruševine rojstne hiše, 1139 Sindbadova potovanja mrtve igrače, ptiči ukradeni iz spominskih gnezd in... — In pesen, ki se še edina dotika dna: tam so košate krošnje teme in zrelo sadje zvezd, ki se utrinja in pada v sinja usta želja; tja, tja, v mesečino spominske resnice 600 moje besede letajo kot vešče kresnice... VII DRUGO SINDBADOVO POTOVANIE Nadaljujem spev .. . Zaklinjam čarno moč, a papir je prazen in blazen kot led. Iščem nov stih za to novo, nosno noč, a najprej moram najti lastno sled, zbledelo v slepeči luči belega dne. — O, zakaj sem razdeljena na noč in dan, zakaj le notranje oko razume sne, zakaj ima nebo vzhodno in zahodno stran? . In šele ko se zgubim čisto do dna, 610 se moj stih zasveti od Sindbadovih solza: Ko odhajam, me stiska: lepota je strašna. Oziram se nazaj, vse se kruto manjša: za menoj zre ta hiša, prazna in plašna; za menoj zre ta smreka, tanjša in tanjša; za menoj zre ta žena, ena sama rana. (Medtem ko mi na pot kaplja sončno olje, kot nikdar čutim njeno polt iz lana.) Slovo, do samote poplavljeno polje. Od smrti naplavljeno medme in njo, daljavo. 620 Od samote preplavljeno. Do smrti plavo ... Stopam, kriv in krik: svet je sveta tišina, ki odmeva od mojega odhoda, bel robec v zrak — zadnji znak zločina. .. Stopam, stopam in se topim od prehoda iz rojstne sence v smrtno sonce, iz zibke v korak — in v razkorak... Stopam, stopam, stopam in znoj iz bronce mi postopoma izpira spominski prag ... Boris A. Novak Vsak korak je žebelj v krsto spomina, 630 vsak razkorak razprta, boleča jasnina ... Ne vem več, ali je pot prostor ali čas, prostost ali samica s streho iz neba, jasnina skozi gozd ali moj izkrčeni jaz, snov iz kamna ali snov iz sna — sled ali sla, kretnja pokrajine ali norost mojih nog, hudournik časa ali časovni splav, viba v srcu negibnosti, čarni krog ali resnična, srečna bližnjica daljav, gaz neštetih stopinj ali smer v neznano, 640 struga ali truga korakov pred mano.. . In kaj je za obzorjem — vse ali nič, morska neskončnost ali strmi konec sveta, večna noč ali luč srečna kot razprti ptič, zvezde ali praznina gosta kot vino sna, čista bližina ali ista daljava — nedogledno polje ah poljub med njima, v brezdanji tujepis skrita narava ali jezik sončen kot materna rima, moški, ki ubijajo drugače kot jaz 650 ah ženske, ki ljubijo drugače — nežni plaz... A v razkoraku med daljo in korakom, med pogledoma naprej in nazaj, med kopnečo sledjo in rastočim mrakom, med dvema ranama besede zdaj, med potjo in potnikom mokrim od potu, med blatom nog in zlatom večernih ram, med neizbežno tujino besede tu in nedosežno domovino besede tam: mir, nočno vsemirje in umiranje smeri: 660 stanje — spanje: na postaji pot stoji... Zjutraj se spet poženem na pot želje! In čeprav je vsak korak že razkorak, čeprav na nebu čutim zenit žeje, čeprav me na koncu poti čaka mrak — vse je prav, vse je prav, vse je prav, prav, prav: imam dva zvesta sopotnika — sonce in senco; 1140 1141 Sindbadova potovanja zrak nad cesto je od silnega drhtenja plav; kričim in lovim odmev, neskončno kadenco; in gorim na vrhu gore: kako je svet odprt! ... 670 Velik in volk sem — kot svoboda in kot smrt... In zdaj vem: pot je in prostor in čas, prostost in samica s streho iz neba, jasnina skozi gozd in moj izkrčeni jaz, snov iz kamna in snov iz sna — sled in sla, kretnja pokrajine in norost mojih nog, hudournik časa in časovni splav, viba v srcu negibnosti, čarni krog in resnična, srečna bližnjica daljav, gaz neštetih stopinj in smer v neznano, 680 struga in truga korakov pred mano... In vem, vem: za obzorjem je vse in nič, morska neskončnost in strmi konec sveta, večna noč in luč srečna kot razprti ptič, zvezde in praznina gosta kot vino sna, čista bližina in ista daljava in nedogledno polje — poljub med njima, v brezdanji tujepis skrita narava in jezik sončen kot materna rima, moški, ki ubijajo drugače kot jaz 690 in ženske, ki ljubijo drugače — nežni plaz... Tako preostrp jutro strga pesen, Sindbadovo in moje potovanje. — In ko oči zamreži sanjska plesen, kdo moje pisanje prevaja v sanje? — Jarka je kri, ki jo kriknejo rane ptice v Sindbadovo in moje igranje! — In kp mi dan rani širne zenice, kdo s podobami hrani moje spanje? — Nekdo z vekami brani moje oči, 700 nekdo mi narekuje lunopis noči. 1142 Boris A. Novak VIII TRETJE SINDBADOVO POTOVANJE Spet odprem pesen, veliko tiho veko: pogled besed vžge temni, nemi svet. Kot da sem ustje... — usta za neznansko reko, ki skozme izreka čas, kozmično sled! Hip za hipom naga odtekam v noč, stih za stihom se vpisujem v neznano, strah za strahom si objemam telo, oberoč!.. . ker zmeraj znova se vračam v isto rano: najlepša in najstrašnejša ppt je vrnitev — 710 na očesu spomina nabrušena britev: Moji koraki so bdeči in sladki zaveslaji v neznanska zračna morja! Moji koraki so kratki, o prekratki, zmeraj krajši od poti do obzorja! Tako na koncu vseh korakov obtičim na sredi poti med daljo in daljavo. Senca je najbolj moja vseh mojih rim: večer v dalj veča mojo postavo. Potopljen sredi polja, oko sredi neba, 720 sem hkrati srce in skrajni rob sveta.. . Vse sem že videl: nezaslišane obale in razpenjeno nedoglednost morja, ledene gore in južne karnevale, mesta iz nebotičnega marmorja in večne ruševine mrtvih bogov, povsod isti in blizki otroški smeh in povsod smrt, kjer je vsakdo sam in gol, moške z ničem ali s ptičem v očeh in ženske tako črne in čarne kože, .730 da urežejo v željo žareče rože! ... Nikjer nisem našel dežele brez smrti. Nisem pobegnil od svoje samote. Moji koraki so nikamor uprti. Iz niča zori prostor, težak od lepote. Praznina zveni na raztrganih strunah strahu. Tečem za obzorjem in se vgrezam v mulj. 1143 Slndbadova potovanja Kamorkoli stopim, povsod sem tu. Tu je tujina. Tu sem tuj, tuj, tuj! Tu, na pragu nedosežnosti — kam zdaj? 740 Tu se odpre brezno spomina — nazaj, nazaj! Kakšna vrtoglavica, to zrenje v minulo: v vodnjaku časa se blešči moj rojstni kraj! Kako boli svet, povezan v culo!, kako boli zapuščeni smehljaj!, kako bolijo koraki brez korenin, kako odsekane korenine korakov!, kako v ponikalnici let spomin, spomin! ... (Otrok sem vprašal: »Kje je spalnica oblakov?« In mama mi je rekla? »V deželi Nikjer — 750 tam, kjer ni dežja in sonce vzhaja zvečer...« Od spominske rane ves zbran v odločitev — v ločitev od gole, odprte daljave — sem svoj živi korak obrnil v vrnitev. Podobe mi bojo raznesle brezno glave! Zdaj je sonce zlata ura v popku modrine in luna srebrna ura na trebuhu neba, ki odšteva mesece in mesečine in trenutke in trepalnice... ko bom doma. Vse mora, mora, mora biti še zmerom isto: 760 mesto in ceste in tisto dekle . . . isto ... čisto ... Pred menoj končno obrisi rojstnega obzorja: po strmi strugi nikamor odteklih let, skozi praznično grozo rosnega prostora se večeren vračam v svoj jutranji svet... ki mi je do najmanjše bolečine znan: te ulice in to lice, ta veter in ta vrt.... Vračam se, vračam se, vračam, ranjeni vran: tečem skozi domače dvorišče, na smrt odprt — skozi znana, a zdaj tako neznanska vrata.. . 770 tujec se vračam skozi vrata nepovrata. Z vsem svojim bitjem pijem vonj te hiše! — Hiša je ista, ista... a ko jaz, spominski stih, hočem nazaj, me hiša izbriše, izbriše: ker... jaz nisem več tisti... nikdar več isti!.. . 1144 Boris A. Novak Neznanci so predihali mojo sobo. O prašno podstrešje, polno brezrokih igrač, kako rad bi s prsti v tvojo trohnobo! ... a nočem strgati pajčevin z otroških frač. — O, da bi bil sredi preteklosti neviden, i780 da bi živel smrt, kot svetloba vseviden! ... Ona se je preselila v bližje naročje! Na njenem praznem obrazu berem svoj poraz. — Moj dom je preraslo slepo tuje ločje. Moj dom me ne pozna: kdo sem torej jaz? Moj dom je zaprašila neznanska praznina. Moj dom je ponikalnica na dlaneh teh rim. Moj dom je ruševina v srcu spomina. Moj dom je privid. Moj dom je dim, dim, dim... Moj dom je le še beseda, val za obalo 790 minulega, bolečinsko srebrno zrcalo . . . Tudi jaz živim v tujini: tu me je strah. Oblečem se v pesen, da sem nevidna. Zdaj daljna stopam po odteklih stezah rojstnega vrta, neslišna in vsevidna. S trenutki milujem minulo: vse je še tam, listje in veter in pod vrati šop luči, vse je tam ... v plimi časa potopljeni hram. Na zelenem dnu samote gledam svoje oči. — Spomin je najbolj moja vseh bolečin 800 in ti stihi tihi gosti praznih domovin .. . IX POSLEDNJE SINDBADOVO POTOVANJE Po tolikih ljubljenjih v postelji besed: v tišino jutra strta ljubezenska noč. — Po tolikih poletjih teles: ledeni med. — Po tolikih stihih: molk, dozorela nemoč slediti Sindbadu na najbolj samotno pot. — Po tplikih potovanjih med stegna sveta: sestop v odsotnost, vase slečena pot, bolečina smrti, čista kot vino neba. — Sindbadova potovanja Po tolikih korakih: negibno strmenje 810 v ljubezen vsega z vsem ... ki je življenje: Star sem. Končno sem se začel učiti. Učim se od reke. Drevja. Učim se od otrok. Učim se od bilk, kako preprosto biti; in preiti. — Učim se od tebe teh svojih rok! Učim se ljubiti čudežno, enkratno telo: tvoje in svoje. — In da smrt ni truga, ampak rojstvo: kri, korenina in nebo! Doživeti Drugega, biti struga! . .. Zdaj je vsak moj trenutek mirno umiranje. 820 V soncu smrti sem človek, čisto odpiranje: Odpre me drevo, prečarano v en sam cvet: Z vsem svojim cvetjem darovano mladi pomladi, z vsem svojim razcvetom razprto za. .. odcvet! — Odpre me gora: nebotični skladi skal in sil in ... brezdanji prepadi neba! — Odpre me reka: jezik iz lomljivih valov, ki s peno na ustju izreka, kako sva val in človek lovca na Čas ... in njegov ulov! — Odpre me polje: prostor, tako preprost 830 in v tej zadnji zarji tako rosno prost... Odpre me jutro: prebujanje oči vseh reči, sredi gozda noči prva izkrčena jasa! — Odpre me večer: plima vek in čeri, trenutek v očesu kot trepalnica Časa in mir, mir med mojo smrtjo in menoj umirajočim. — Odpira me Čas: tišina, ki skoznjo drsi svet. Odpre me vsak hip, ki se vanj smehljaje jočem. — Odpre me vsak tvoj gib: goli, beli magnet! — Odprejo me besede, ti poljubi v ustih: 840 na ustnice vseh stvari diham svoj zadnji stih... Odprem oko: kot bi se rodil iz teme, osupli otrok na prsih mlečne svetlobe. — Razprem prste: kot bi plaval skoz tvoje lase, te oblake iz samega vonja in mehkobe. — Odprem usta: kot bi bil vsak glas drhteči stih, ki zveni in vene, struna tišine. — 1145 1146 Boris A. Novak Odprem pismo: kot bi mi Drugi dih pridihal pozabljeno dalj in vse spomine. — Odprem pipo: kot bi stekel goli čas, 850 hladni, beli glas, da mi očisti oči in obraz... Odprem okno: kot bi odprl veliko oko iz sobe v svetlobo, iz sebe v svet. — Odprem vrata: kot bi odklenil telo iz tesnega doma v domišljijski let. — Odprem knjigo: kot bi odprl prvo stran sveta, njivo razbrazdano z jezikom. — Odgrnem posteljo: kot bi slekel dan in oblekel noč, berem te z dotikom. — In odprem tvoje telo: kot bi odprl dno 860 in, prečaran vate, padel v nebo! . .. Odpiram se: kot bi mi smrt odprla žile, da od mene kapljajo nageljni in hipi. — Odpiram se: kot bi vame vstale vse sile, da še enkrat ugledam svoj obraz v šipi. — Odpiram se: kot bi šele zdaj slišal spev žuželk, tihi ritem tvoje hoje, kroj dežja. — Odpiram se: kot bi šele zdaj zares živel, skozi solze pijem slepečo svetost sveta. — Odpiram se: kot bi potoval, potoval, 870 prvič in zadnjič v življenju zares potoval! ... Odpiram se: o, biti široko oko in z vsem svojim nebom na smrt ljubiti visoko drevo... — biti visoko drevo in z vsemi svojimi očmi na smrt ljubiti globoko globoko nebo ... — biti globoko globoko nebo in z vsem svojim listjem do ljubezni ubiti oko, oko, 880 oko!. .. Odpiram roko v široko, široko! ... Odpiram oko v nebo, 1147 Sindbadova potovanja nebo, nebo... — o nikdar več me ne 890 bo! .. . Tako Čas spodmakne Sindbadu nebo: odprto oko zre v dozorelo praznino. — Tako jaz in Sindbad jemljeva slovo: pp poti v stih in po poti v tišino. — Tako Čas in jaz igrava smrtonosni šah: jaz imam bele, Čas pa čarne stihe, In vsaka moja beseda je zmaga in strah: ker ko bom izdihnila najtišje stihe, bo Čas potegnil svoj poslednji šah ... — mat! 900 Praznih ust bom stala na pragu zaprtih vrat. OPOMBA Sindbadova potovanja predstavljajo odlomek (VI. — IX. spev) iz lirske pesnitve 1001 stih. Gre za u-pesnitev nekaterih znamenitih tem iz staroarabske zbirke pravljic 1001 noč. (Naslovi drugih spevov so: I. Šeherezada, II. Aladinova čudežna svetilka, III. Ali Baba in štirideset razbojnikov, IV. Harun al-Rašid, V. Pesnik Abu Nuvas in X. Šeherezada.) Tudi okvir predstavlja Šeherezadi-na življenjska zgodba: Šeherezada poje pesmi, da bi premagala smrt. Pesnitev obsega natanko — 1001 stih. Razdeljena je na 10 spevov po 100 verzov (z izjemo zadnjega speva, ki obsega 101 verz). Vsak spev ima 10 deset-vrstičnih kitic z rimo ababcdcdee. Prve in zadnje kitice spevov — natisnjene v kurzivi — predstavljajo Sehereza-din govor; ostalo je Sindbadova pesem — potovanje skozi jezik, življenje, čas! B. A. N.