ZVON

L'ESDOVAL IlfcT ZALOŽIL
J. Stritar.

na dunaj I.
tiskal a. keiss, i., eschenbachgasse 11.
■m 60028



*
KAZALO.
Pesmi.
Stran.
Cesarski razglas............................................113
Moj černi plašč................................................296
Na starega leta dan......................................6
Nebo zercalo....................................................321
Oj z Bogom ti planinski svet......................193
Po bitvi............................................................361
Serce sirota....................................................49
Skali..................................................................102
Slike iz Italije :
Isole Borromee. Isola Bella....... ...	177
Isola S. Giovanni........................................144
Lugano 1. 2..................................................257
3. 4..................................................277
Na komskem jezeru..................................81
Slovenski vojak..............................................23
Slovo.......................................................113
Slovo in naročilo.. ...............................231
Soči....................................................................225
Stražniki..........................................................222
Ti veselo poj...........................70
Vojaci na poti................................................257
Vojakove neveste poroka..............................376
Za dom med bojni grom..............................360
Zimski dan....................................................345
Pesmice s podobami.
Mlada vertnarica............................................161
Pervo jabolko..................................................241
Po zimi iz šole............................................352
Pri pastirskem ognji......................................209
Zadnja cvetica................................................289
Povesti.
Elisabeta..................... 293, 205, 322
Mož z mačico............ 23. 43, 56, 71, 84
Stran.
Pravda mej bratoma . 162, 178. 194, 229, 244
Priletnega samca sveti večer............ 7
Soror Pia..........................88. 103
Zgodovinski spis. Kralj Matijaž ....... 138, 148, 184, 200, 214
Prirodoslovno.
Obrazi iz narave :
Zvonček............................ 121)
Jutro in skerjanec................... 122
Večer in slavec ..................... 123
Za zimski večer pri peči......... 59, 75, 93
Leposlovno.
Odlični pesniki in pisatelji slovenski 2, 17. 34, 49, 66, 82. 98, 130, 226, 242. 258, 274. 290, 338. 354. 370
Potopisa.
Na planinah........ 146, 166, 181, 197, 212,
234, 250, 266, 278 Spomini s pota.. 26. 44, 58, 72. 92, 108, 118, 140, 151, 170, 187, 203, 219, 236, 251, 267, 282, 300, 315.
328, 348, 365, 372
V dramatični obliki.
Očetov god........................... 29 '
Pri večerji 1........................... 340
II....................... 358, 375
Ukovito.
Stran.
Lipa domače drevo...............114, 136
Zabavno.
Baba na Poljani....................... 309
Veseljak.............................. 142
Zaklad za Triglavom................... 361
Šaljivo.
Misli g. Jeremije Tožnika v Dolgi vasi 210, 231, 247, 262, 312, 325, 345
Pogovori.
Str........ 14, 29, 46, 61, 76, 109, 124, 155,
173, 190, 260, 222, 238, 254, 270. 285, 302, 318, 333. 351, 367, 381
Vadnica.
Str. .. 15, 31, 63, 79, 95, 110, 126, 143, 158, 175, 192, 256, 272, 288, 304. 319, 336
Slovenski glasnik.
Str......... 16. 32, 48. 64. 80, 96, 112, 128,
176, 208, 224. 240, 288, 320, 368
Podobe.
Obrazi:	stran.
Čop.............................. 97
Jenko............................... 337
Koseski.............................f?3
Levstik............................. 369
Preširen 1......................... 33
II......................... 75
Vodnik.................... ...... 1
Druge podobe :
Angelj varuh .. ;..................... 24
Certomir in Bogomila................ 89
Klepetanje.........................». 233
Mlada vertnarica..................... 161
Na vernih duš dan................... 329
Nedolžno veselje..................... 57
Obljubljeno dete..................... 265
Pervo jabolko....................... 241
Po zimi iz šole...................... 353
Prepovedano sadje................... 185
Preširnova hiša...................... 41
Pri pastirskem ognji................. 209
Važen posel......................... 329
Vesela vožnja....................... 153
Veseljak............................ 129
Zadnji cvet.......................... 289
Za pečjo..........................201
«
iLEPOZ^^
Na Dunaji 1. januarja 1879.
Leto Y.
Valentin Vodnik.
m
Odlični pesniki in
'Jicedó izmed nas ni že gojil seréne želje " t.udi po obrazu poznati vseh tistih cestitili mož, ki so iz samega čistega domoljubja velik del svojega trudoljubivega življenja posvelili omiki in napredku neznatnega naroda slovenskega ter v do-veršenih leposlovnih umotvorih in uko-vitih knjigah ostavili nam neminljiv spomenik svojega neumornega dela intruda, svojega globocega mišljenja in čutenja?
Kakor namreč v navadnem življenji priljubljenih nam ljudi ne nosimo samo v svojem sercu, nego iz vse duše hrepenimo shajati in prijateljski pogovarjati §e z njimi ter z oči v oči gledati jih, tako.se nam godi tudi z našimi pesniki in pisatelji. Tudi oni — kaj so nam druzega nego preseréni prijatelji, ki v veselih in žalostnih urah, v sreči in nesreči, kedar nam solnee jasno sije in kedar nas moré skerbi in težki oblaki, vselej zvesto stoje poleg nas, zdaj povzdigujoč upadajoči nam pogum, zdaj tolažeč serčne bridkosti naše; zdaj veselé se z nami veselega trenotka, zdaj žalujoč 7. našo žalostno dušo.
Dragi bralec, kolikrat si morebiti že sedel sam, nezadovoljen, nesrečen, od vsega sveta zapuščen v svoji tihi sobi! Brez posebnega namena segel si po drobno knjigo. Bereš. To so misli ! to je resnica! to je življenje! Pozabil si samega sebe, utopil si se v pesnikovo dušo, zagledal se v svet njegov. In kedar knjigo odložiš, zanese te fantazija čez hribe in doline, zanese te nazaj v bližnjo mi-nolost ter nehote porodi se ti _želja v persili : rad bi poznal moža, ki je toliko izkusil, toliko prebil, tako čutil ter svoje čute izlil v take pesmi !
pisatelji slovenski.
l)a ga imaš pred seboj, v roko mu sežeš kakor staremu znancu, na lice ga poljubiš kakor drazega prijatelja, pesnika-vodnika. pesnika-učenika, pesnika-to-lažnika! A ker ga ne moreš imeti živega pred seboj, nehoté išče tvoje oko njegove podobe po tihih stenah tvojega domačega svetišča.
In kakor so te danes genile in utolažile Preširnove elegije, tako te je drugi pot ogrelo mladeniško domoljubje Vodnikovo : kakor te je danes podnetil in navdušil sveti ogenj domovinske ljubezni Jenkove, tako te je zopet do sladkega nasmeha oveselil zdravi humor Levstikov.
Naravno je ledaj, da svojega ljubljenca pesnika, ako živi daleč od tebe, ako ga morebiti krije celo že zelena gomila, vsaj v podobi želiš imeti pred svojimi očmi. A tudi to pri nas, kjer vsa upodabljajoča umetnost leži še v povojih, do sedaj ni bilo tako lahko možno. Srečen si, če si oskerbel si Vodnikov, Preširnov obraz! Koliko družili pesnikov in pisateljev težko pogrešaš!
Srečna je bila zatorej ura, ki je uredniku Zvonovemu rodila misel, da bi v svojem listu prinašal podobe najimenitnejših pesnikov in pisateljev naših. Na njegov poziv prevzel sem rad nalogo spremljati té podobe s potrebnimi životo-pisi. A da se umejemo! Veščak. ki morebiti pričakuje korenitih monografij ; učenjak, ki se nadeje v teh životopisih zanimivih čertic iz slovstvene zgodovine naše — ne bode jih našel. Zvonov urednik je svoje papirnate deržave samo-deržec in v svoji volji in modrosti odmeril je vsakemu pesniku prostora samo
v dveh številkah svojega lista. Kolikor se na tako skromnem prostoru more povedati, povedal bodem po svoji zmožnosti. Ti životopisi tedaj nikakor ne bodo Bog si ga vedi, kako učene, korenite razprave o naših pesnikih in pisateljih, nego po domače se hočemo pogovarjati o njih, tako, kakor se moremo meniti o teli čestitih možeh dolgi zimski večer v veseloresni družbi omikanih l judi.
I.
Valentin Vodnik.
Zvon prinaša danes svojim bralcem podobo našega čestitega Valentina Vodnika, slovenskemu pesništvu očaka. Življenje tega najstarejšega pesnika našega je med vsemi slovenskimi pisatelji že najkoreniteje opisano. Ako se hočeš natanko seznaniti z Vodnikom in njegovim časom, vzemi v roko Gostov „Spomenik* iz 1. 1859. ; ako hočeš Vodnika spoznati V' vsem njegovem mnogoverstnem slovstvenem delovanji, beri, kar piše o njem prof. Marn v svojem izverstnem „.Jezič-niku8 1. 1876.; ako hočeš zvedeti,, kakšno v nebo vpijočo krivico so mu delali na stara leta, kako so ga hvalili, a poleg tega v nič de vali ter mu še vsakdanjega kruha ne privoščili, priporočam ti, kar o tej'stvari kratko a krepko pripoveduje prof. Pleteršnik v ljubljanske gimnazije letopisu 1. 1875. Ako pa hočeš Vodnika poznati v vsej njegovi ljubeznjivosti in preprostosti, beri, kako nam sam opisuje svoje življenje. Ta životopis je Vodnik sè svojo roko spisal na pervi list »Velike Pratike" 1. 1795—97., katera se terdo vezana hrani v veliki knjižnici ljubljanski. Slòve tako :
Valentin Vodnik m. p.
Rojen sim 3. svičana 1758. ob 3. uri zjutra v' gorni Šiški na Jami per Žibertu iz Očeta Jožefa, inu matere Jera Pancè iz Viča. Dedec Juri Vodnik (sie!) je rojen v Šent Jakobi uni kraj Save. se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k' hiši Žibert. Potle kupi hišo v' Šiški na Jami, ime seboj pernese v' leti 1730., virierje 1774. star osemdeset inu pet let. Je rad delal inu vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Her-vaško. kupčovala s' prešičmi, vinam inu platnam, zraven dober kup v' ostariah živela. Večidel Vodnikov je pozno starost doživelo ; dva brata inu ena sestra mojga dedcà so mene dostikrat pestovali, inu potle hvalili, kader sim pridno v' šolo hodil.
Devet let star popustim jegre, lužo. inu der-sanje na jamenskeh mlakah, grem volan v' šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kader očem, ako mi uk nepojde od rok. Pisati inu branje me je učil šolmaster Kolenec 1767.: za pervo šolo -stric Marceli Vodnik, franciskanar v Novim Mesti 1768. inu 1769. Od 1770. do 1775. poslušam per Jezuitarjili v Lublani šest latinskeh šol. Tiga leta me ženejo muhe v' kloster k' franciskanarjatn, slišim visoke šole. berem novo mašo, se z' oblubami zavežem ; al 1784. me Lublanski škof Herberstein vun pošle, duše pàst.
Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole ; lastno vesele pa laško, francozko, inu sploh slovensko. Kamenje poznati sim se vadil 1793.
Z' Očetam MarkaPohlin Diskalceatam se izna-nim 1773. pišem nekaj krajnskiga, inu za-krožim nekitere pesme, med katirmi je od za-dovolniga Krajnca komaj enrnalo branja vredna. Vselej sim želel krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v' leti 1794. naročita, kalender pisati ; to je moje pervo delo, kaliro tukaj vsim pred oči postavim, da se bodo smejali, inu z' menoj poterplenje imeli. Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati, naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti.
Pisano na Gorjušah v' bohinskeh gorah 1. Rožnicveta 1796.
Ta životopis ne potrebuje pojasnila. Samo to hočem omeniti, da od 10. aprila
1*
1784. do 15. februarja 1785. je Vodnik, pomočni duhovnik", »duše pasel* v Sori; od 11. marca 1785. do 12. decembra 1786. bil je »subsidiarius* in od konca 1. 1786. do 17. oktobra 1788. ,cooperatori v bledskem Gradu. Ta čas naj-berž seznanil se je bil z veleučenim in preblagim baronom Žigo Zoisom. L. 1793. nahajamo Vodnika za kaplana v Ribnici, od koder se je bil februarja meseca 1. 1793. preselil na lokalno kaplanijo koprivniško ali gorjuško v Bohinju. Tu, v najlepšem kraju zemlje slovenske, zbudilo se je v Vodniku vnovič veselje do pesništva, do literarnega dela. Mnogo, jako mnogo pomógel je k tema Vodnikov čestitelj in prijatelj Zois, posestnik bohinjskih rudnikov. Kaj je bil Zois Vodniku, to najbolje vidimo iz pisem njegovih, katera mu je v letih 1794. in 1795. iz Ljubljane pošiljal v Bohinj. Milo se stori človeku, ako prebira ta najlepši spomenik slovstvene zgodovine naše ter vidi, kako je baron Zois, milijonar, velike tergovske hiše gospodar ter cvetoče obertnosti voditelj, neozdravno bolan, po doveršenih tergovskih opravkih o pozni polnočni uri s čudovitim mladeniškim ognjem in gorečo domovinsko ljubeznijo Vodnika navduševal, tolažil, učil ter iz-podbujal, kaj in kako naj piše, da bode koristil narodu slovenskemu. S kratka: Zois Vodniku ni bil samo mecen, bil mu je tudi mentor, ki je pervega pesnika našega v občnem znanji, v kraso-slovji in v zdravem pesniškem okusu daleč presezal. Zois je bil izversten~ učeni-k, a našel je tudi izverstnega, dovzetnega učenca.
V Bohinju bil je Vodnik predaleč od svojih učenih prijateljev, predaleč od knjig. Baron Zois se je zategadelj trudil bliže Ljubljane dobiti mu kako službo,
kar se mu tudi res posreči. Dné 30. marca 1796. je Vodnik v Koprivniku zadnjega merliča pokopal, 11. maja istega leta zadnjega otroka kerstil. Dné 1. avgusta 1796. prišel je za kaplana in bene-ficijata k sv. Jakobu v Ljubljano, kjer je bil 17. avgusta 1798. imenovan za učitelja poetike ter je za 400 gld. letne plače razen verouka v najvišjem razredu gimnazijskem učil vse predmete. (Gimnazija je imela po tedanji uredbi samo pet. razredov.)
Tu v Ljubljani je Vodnik pridno na-dalj e val svoj e pisatelj e vanj e. „Veliko I ' r a t i k o ", katero je na Zoisovo prošnjo že v Bohinju izdal za 1. 1795. in 1796., uredil je tudi za 1. 1797. Ta pratika ima čisto drugačno obliko in vsebino, nego je dandanes navadna. V mali če-tverki poleg kalenderskih stvari obseza različne pesmi, nadpise, ukovite in kratko-časne sestavke. Istega leta osnuje tudi perve novine slovenske: »Lublanske novice od vseh krajov celiga s vej ta*. Na polovici pole v mali osmérki prišel je 4. prosenca 1797. pervi list na svetlo. Izhajale so 1. 1797. in v pervi polovici 1. 1798. po dvakrat na teden, vsako sredo in soboto, od tega časa dalje do konca 1. 1800. samo po enkrat na teden. A ker jih Slovenci niso dovolj podpirali, naznanja Vodnik v zadnjih dveh listih tega tečaja: „V pri-" hodnim lejto nebodo krainske novice več ven dajane*.
Kako se je Vodnik trudil slovenski jezik očistiti, vidimo iz tega, da je leta 1799. spisal celo »Kuharske bukve4 z jako zanimivim predgovorom.
Vodnik, sedaj učitelj poetike, bil je tako na svojem mestu, kakor riba v vodi. Sam navdušen za vse lepo in blago, navduševal je mladino za vzvišene ideale
razlagaje ji gerške, latinske in nemške klasike, a tudi sam si je ogreval o njih svoje serce, pojil je z njimi svoje veselje do pesništva ter učil se od njih lepe misli izraževati v lepi obliki. Z večjo resnobo loti se pesništva, sad njegovega dela so ,Pesme za pokušino* leta 1806., to je perva zbirka klasičnih pesmi slovenskih. Že poprej začel je spisovati slovar iir-slovnico slovensko. A za nekoliko časa moral je odložiti to delo, kajti, ko so 1. 1807. preuravnali učni red na gimnaziji, prevzel je Vodnik, ki je bil v to najsposobnejši,' težko nalogo na naglem spisati učno knjigo o zgodovini kranjski, ki je 1. 1809. v zalogi šolskih knjig na Dunaji prišla na svetlo podnaslovom: »Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Triest, und der Grafschaft Görz*. Ta po dobrih virih osnovana in z rodoljubnim sercem pisana knjiga rabila je, pozneje nekoliko popravljena, učencem IT. gimnazijalnega razreda do 1. 1848., ko se je nauk o kranjski zgodovini iz šol — pahnil. L. 1807. začel je Vodnik na gimnaziji učiti zgodovino, v šolskem 1. 1808/9. učil je že zgodovino in zemljepisje v vseh razredih in začasno je oskerboval tudi učenje fran-cozkega jezika. A pri vseh teh mnogih opravkih tudi pesništva ni opustil ter 1. 1809. o tedanji vojski zoper Francoze zložil (največ po Kollinu) nekoliko jako krepkih „Pesmi za Brämbovce".
To leto je prišla, kakor je znano, skoro vsa slovenska zemlja pod francozko oblast. Francozi so 1. 1810. preosnovali vse kranjske šole. Vodnik je bil postavljen za ravnatelja (direcleur) gimnaziji, na tri razrede skerčeni, za nadzornika začetnim šolam (écoles primaires) ter za vodjo umetnijski in rokodelski šoli (école
d'arts et métiers). Učil je zgodovino in zemljepisje ter neobligatno italijanščino. Učni jezik v ljubljanskih šolah, potem na gimnaziji v Novem mestu, v Kranj i in Postojni bil je iz perva slovenski in nemški, pozneje francozki.
S čudovito pridnostjo in delavnostjo začne zdaj Vodnik pisati potrebnih šolskih knjig. »Abeceda za Perve šole*, »Keršanski Navukza Illirske Dežele", »Pismenost ali Gramatika za Perve Šole*, »Početki Gramatike, to je Pismenosti Francoske* prišle so vse v enem letu (1811.) na svetlo !
Napoleon je takrat ustvaril slovensko Ilirijo, dal je našemu jeziku vsaj kolikor toliko pravice, stal je na verhuncu svoje slave, osvojil si je vso Evropo, bil je zaveznik avstrijski, poročen z avstrijsko cesaričino — kedó se bode čudil, da je takrat. Vodnik. Slovan, zgodovinar in pesnik, v svoji duši porodil najveličastnejšo pesem svojo ter Napoleonu v čast in slavo zapel »Ilirijo oživljeno*! Natisnil je bil to pesem najprej v svoji slovenski pismenosti, a potem HI. julija 1811. tudi v uradnem listu »Télé-graphe officiel* v slovenski besedi in v latinskem prevodu. Uredništvo ji je pride-jalo kratko opazko, katere zadnji stavki pravijo: „Le style de la pièce originale est, au jugement des conoisseurs plein de mouvement et d'énergie. La version latine laissera juger au moins du mérite de la composition. L'auteur nous semble avoir habilement recueilli tous les faits, toutes les circonstances propres à relever l'éclat du nom illyrien. L'Amour de la patrie respire d an s chacun de ses rers et, c'est un feu sacre qui échnuffe, anime la pièce entière"-.
Dasìravno Vodnik v tej odi poveličuje bolj svojo domovino, nego Napoleona,
vendar govori v njej Ilirija za pesnika usodne verze:
»Zveličana bodem. Zaupati smem, Godi se eno čudo. Naprej ga povem: Duh stopa v Slovence Napoleonov, En zarod poganja -Prerojen, ves nov".
Koliko bridkosti rodile so te besede našemu Vodniku !
Ko so se Avstrijanci spet 1. 1813. na Kranjsko vernili, bil je Vodnik imenovan najprej za učitelja zgodovine inzemlje-pisja, pozneje za humanitatnega profesorja ; začasno je oskerboval tudi vod-
(Konec
stvo normalnih šol ter podpiral licejskega ravnatelja v gospodarstvu. L. 1814. nadejal se je Vodnik celo, da dobi ali izpraznjeno mesto -zgodovinsko na ljubljanskem liceju, ker ga je vodja dobro priporočil zanje, ali pa, da mu bodo dali v novič ustanovljeno stolico italijanskega jezika. Ali vse te nadeje se mu zoper pričakovanje nemilo poderó. Dné 18. marca 1815. pride ravnateljstvu usodni ukaz: cesar je zapovedal, da naj se profesor Vodnik ali po veljavnih zakonih v pokoj dene,- ako ni več zmožen za službo, ali da naj ga nasvetujejo za kako službo izven Ilirije, kjer ne bi imel nič opraviti z odgojevanjem mladine. Fr. Leveč.
prih.)
Na starega leta večer 1878.
eJj|pet smo. bratje nocoj se zbrali po stari navadi, Staremu letu slovó. novemu róko podat. Malo omizje je nas, okó jih mnogo pogreša,
Ki so lanski vecér z nami obhajali še. Kje mladine je cvet, ki je nékdaj se družila z nami?
Lepo število nekdàj, malo jih vidim nocoj ! Vreme slabó? — Snega žamete mladenič pregazi
Radostno, ako ga kam šiloma žene sercé. Nič nemogoče mu ni: Helespönt je Leander preplaval,
Da bi onkraj morja róko nevesti podal. O, ne varajmo se! rod mladi se nam iznevérja. Druge uzore ima, druge bogove cesti.
V	tla upira oči, blagà posvétnega išče.
Kvišku jih malokedaj, v jasno povzdigne nebó,
V	zorne višave, kjer dom je večni resnici, lepoti ; Kjer plemenito sercé najde svoj pókoj samó. —
Naj gredó! Besedo na pot jim dajmo prijazno: Sreča naj mila jim bo, sreča, ki grejo za njó. Saj mogoče, da kdaj se jim še potoži za nami,
Da jih prazno sercé zopet privede mej nas. Dobro nam došli tedaj, veliko bo naše veselje :
Čaka objém jih goräk, bratov jih čaka poljub. — Mi pa, kar je še nas ostalo, ostanemo zvesti
Starim resnicam poslej, kakor smo bili do zdaj. Kar je bilo nekdàj nam sveto in prednikom našim, Blagim, čestitim n^ém, sveto nam bode vselej.
Dragih nam nékdaj svetinj teptali ne. bodemo v blato.
Kar nam novi sedaj, krivi proroki vele ! Je-li mogoče, da bo nam prazno ime domovina?
Da izneverimo se materi svoji kedàj? Verni sinovi zvestóst ohranimo materi svoji.
Njej ljubezen in trud, njej kar imamo in smo! Tn ko prisije nam dan zaželeni, ki združi nas brate,
Tirate od Štirih vetrov, mirno rečemo: Tu smo! Svetega ognja platnen hranili, netili smo verno.
Bratom se bratje torej smemo pridružiti vam. — Ne v preteklost nazaj, nevesele nam čase minóle,
Bratje, naprej okó bistro obračajmo mi! Novo se leto rodi. moči nam novih je treba. Novega truda — torej, z nova na delo. možje!
B. M.
Priletnega san
X
svoji sobi je sedel, v mehkem na-'' slonjači ; visoka svet.iinica je gorela na mizici pred njim. Bela peč v kotu je dajala prijetno gorkoto. Kamor je človek pogledal po sobi, vse je kazalo, da je njen gospodar premožen, izobražen mož, ki zna, kaj je lepo, prijetno življenje. Lepe podobe po stenah so pričale, daje tudi umetnosti prijatelj. Obilost je imela tu svoj dom; ali pa tudi zado-voljnost,, sreča?
Zadovoljen, srečen mož ni bil videli, vsaj nocoj ne; ravno ta večer, ko veselja žar posveti skoraj v vsako kočo, vsako stanico. Nekako serpo je gledal izpod zgubančenega čela; nemirno seje premikal na svojem sedeži ; naslonil se je zdaj na desno, zdaj na levo stran, zdaj je stegnil noge pod mizo, nič mu ni bilo prav; in vendar se je gotovo dobro sedelo v mehkem naslonjači. Zdaj si prižge cigaro, prijeten duh se razlega po sobi od plemenitega kadiva; mož mirno sedi in izpušča počasi višnjevo-sivkaste kolobare kvišku iz ust, ter gleda za njimi, kako se širijo in širijo
a sveti večer.
ter se slednjič razkadé. Ali" tudi tega se hitro naveliča; draga cigara mu nocoj noče dišati, kakor po navadi. Odloži jo, vstane ter prekorači dvakrat, trikrat sobo po dolzem. Zdaj mu vidimo v obraz: prileten mož, temni lasjé mu že sive ob sencih, vendar obličje mu je zdravo rudeče, čverst. je še in krepko stopa, da se soba potresa.
Zdaj sede zopet, odpre miznico ter potegne iz nje zavitek listov, z višnjevo-sviljenim trakom povezan. Trak odveze, razgerne pervi list, pogleda vanj ; ali hilro ga zopet zgane, zveže vse skupaj t,er zapre. Na to vstane in gre k oknu. Bil je lep zimski večer, pravo božično vreme. Po vedrem nebu so planitele zvezde, in rimska cesta se je stezala svetlo bela, kakor redko kedaj, od vzhoda do zahoda. Strehe so bile vse snežene, hišna okna zamerzla, in po ulicah je sneg škripal ljudem pod nogami. Malo ljudi, in še tem se je vsem mudilo.
»Da bi bilo vendar že kedaj konec tega nesrečnega večera* ! zdihne naš prijatelj,, obernivši se od okna. Doma.
\
mu ni bilo sterpeti; s kljuke sname drag kožuh, vzame klobuk in gorke rokovice ter tako za mraz opravljen otide, sam ne vé še, kam.
Ljudje ga srečavajo po ulicah, skoraj vsak nese kaj v roki ali pod pazuho, ta in ta ima zeleno smrečico s pisanimi trakovi na rami; nihče ga ne pogleda. V notranje mesto krene, do velikega lerga pride, kjer se prodaje mnogoverstno božično blago. Eni kupujejo, drugi samo ogledujejo razpostavljeno blago. Naš mož se ne meni za vse to veličastvo : on nima žive duše na svetu, da bi ji kaj kupil, da bi jo razveselil !
Čas večerje še ni, vendar kaj se hoče? večer je tako strašno dolg! Krene torej proti svoji navadni gostilni, kjer se zbirajo znanci njegovi. Vstopivši sede moleč v svoj kot.
»Meni se zdi, da bova nocoj sama, doktor" ! oglasi se póstaren gospod iz drugega kola.
»Tem bolje"8 ! odgovori mu naš mož kratko in precej neprijazno; bilje vidno slabe volje.
Postrežni natakar mu prinese navadno mérico dobrega vina I er ga vpraša, kaj bode večerjal.
„Pozneje" ! odgovori mu hudomušni doktor, ter si nalije vina.
»Samsko življenje ima vendar tudi svoje neprijetnosti, sošebno na božični večer" ! oglasi se zopet znanec v nasprotnem kotu.
»Kaj to« ? odgovori mu doktor: »božičen večer je samo eden v letu, drugih je tri sto štiri in šestdeset ali celo pet in šestdeset vsako čet.erto leto"!
To je bil že malo daljši govor. Vendar da bi bil svojega znanca k sebi poklical, ali sam prisedel k njemu, kakor bi se bilo spodobilo, tep. ni storil.
»Vedno mnogo opravka, doktor"?
»»Še preveč, človek bi bil vesel, da bi kedaj mir imel"".
» Menim dà : talco glasovit zdravnik v tako velikem mestu" !
»Imenitna gospoda se kar terga za vas: — sosebno ženske" ! pristavi mož ter se čudno nasmehne, kakor da je kedó vé kaj dobrega povedal. Ali doktorju se nocoj ni ljubilo Še predno je bil izpil polovico vina, poterka natakarju, plača ter vstane.
»Tako zgodaj? kam pa. kam, doktor" ? poprašuje mož.
»Po mestu"! odgovori mu naš prijatelj kratko, pozdravi ter otide.
Prišel je v precej tihe gosposke ulice z otemnélimi, starimi palačami. Visoka okna so bila povsod razsvetljena; tu pa tam je bilo videti z ulic veršiče krasnih božičnih dreves v sijajnih prostorih; samotnemu popotniku se je zdelo, da čuje iz njih vesele glasove srečnih otrók, radujočih se lepih božičnih darov!
Čudno mu je bilo pri serci; korake pospeši in krene v druge ulice, ki so bile bolj žive. Ko zavije okrog vogla, zagleda mlado deklico, ki je slonela ob zidu. Od mraza je privzdigovala zdaj eno zdaj drugo nožico. Kako bi je ne zeblo, v tako slabi, raztergani obleki! Pod predpasnikom si je grela zmerzle roke. Ko zagleda bogato oblečenega gospoda, pomoli desno roko proti njemu, prav malo -— videlo se je, da ni vajena prositi.
Mož ji pogleda v obličje : lep obrazek, ali tako bled, tako žalosten! Zdravnik je vajen žalostnih obrazov, 011 ni in tudi ne smé biti premehkočuten, ali ta pogled ni bil nič navadnega ; ta otročji obraz je bil tako lep, tako nedolžen in tako neskončno žalosten, da se je možu milo
storilo o tem pogledu. ]n ta večer je bil božični večer!
»Pojdi z mano, dete, tu je mraz* ! reče ji prijazno ter jo prime za roko. Deklica gre boječa za njim. Vede jo v bližnjo prodaj alnico, kjer so bile razne sladkarije na prodaj. Tu jo posadi na stol, potem gré ter ji nabere sam, kar se mu je zdelo najboljše. Deklica vzame nakopičena sladka jedila, jé nekoliko, potem pojenja ter ga milo pogleda.
»Zakaj več ne ješ, deklica, ali se ti ne ljubi"? vpraša jo priljudno.
„»0, ljubilo bi se mi že, gospod; ali — ko bi smela, rada bi to sè seboj vzela; bolno mater imam doma".
»Tako? bolno mater? Zakaj mi pa nisi tega prej povedala* ?
»»Upala se nisem, gospod""!
»Kje si pa doma" ?
Dekle mu imenuje predmestje in ulice.
»To je daleč, poj va; bolnemu človeku je treba zdravnika" !
Nato plača in otide z dekletom. Gredoč migne vozu, ki je prazen mimo derčal ; vanj sede z dekletom in veli vozniku, kam.
Voz se ustavi v ozkih ulicah pred visoko, a staro, zanemarjeno hišo.
»Tukaj torej"?
»»Tukaj, gospod""!
»Pojdi naprej, jaz pojdem za teboj"!
Po ozkih, slabo razsvetljenih stopnicah sta šla, mož je dekleta težko dohajal.
»Ali se pojde še dolgo tako"?
» » Še ene stopnice, gospod " " !
Bila sta že v petem nadstropji. Ko prideta pod streho, ustavi se deklica pred nizkimi vrati:
»Tukaj, gospod"!
Mož je težko sopihal.
Terkati ni bilo treba, vrata niso bila zaklenena. Mož se je moral pripogniti,
ko je šel skozi nizka vrata. Bila sta v merzlein, temnem prostoru.
»To je kuhinja; še ena vrata" !
Zdaj se začuje iz sobe :
»Ali si ti, Bela"?
»»Jaz, mati""!
»Ti nisi sama, Bela; zdi se mi, da sem čula moške korake, kedo je s teboj " ?
»»Bodite brez skerbi, žena"", oglasi se nato gospod: »»jaz sem zdravnik iz mesta; slišal sem, da ste bolni, pa sem prišel pogledat, kako in kaj vam je"".
1 )eklica odpre. Stopita v izbico, merzlo, temno kakor kuhinja. Bolan človek, sam, v merzli sobi, brez luči, brez postrežbe !
Z razsvetljenih ulic je prihajalo toliko svetlobe v izbo, da je zdravnik zagledal v nji posteljo, in na postelji žensko z nekim starim krilom odeto.
Ravno je bila vanj obernila svoj obraz. Ženska je bila videti v srednjih letih, bledih, upalih lic, udertih oči, in té oči so se tako čudno žarile. Gosti, černi lasje so se ji vsipali na obeh straneh ob belem čelu, po bledih licih ; ta žena je bila nekedaj lepa !
»Kaj si Jbodete mislili, gospod? Mati, ki pošilja svojega otroka na večer, po noči beračit" ! ogovori ga žena sé slabim a prijetnim glasom.
»Mirni bodite, žena"! tolaži jo doktor, »nič hudega si ne mislim, sila je sila".
»»Verujte mi, gospod; hudo nama je res, vendar jaz je nisem poslala, sama je šla, nisem ji mogla ubraniti. Uboga moja Bela! Naprosila je vas, povedala vam je, da sem bolna in vi ste se je usmilili, prišli ste me obiskat. Kako se vam morem zahvaliti, blagi gospod""!
»Hvalo pozneje, če jo bodem zaslužil; sedaj se kaj druzega bolj mudi. Jaz sem zdravnik, tu velja moja beseda !
Najprej je' treba luči v sobo in derv v peč. Nä, dekle, skoči urno ter nakupi česar treba; ti veš bolje, kje se dobi".
Ko je bil sam z bolnico reče ji:
»Zdaj poglejmo, kakovaje vaša bolezen, dajte mi roko" !
Prime jo za žilo. 0 pervem pogledu se mu je bilo zazdelo, kaj bi pač utegnilo biti ženi, zdaj se je do dobrega prepričal, da je pravo pogodil!
»Nič hudega! ako se bodele ravnali po mojih ukazih, jutri že lahko vstanete. Pokoja, gorkote, krepke hrane vam je treba, druzega nič. — Pač! nekaj krepkega vam moram zapisati, a to storim lahko v lekarni".
Možu je bilo prišlo na misel, da tu pač ne bode papirja in cernila.
Zdravila menda tudi ni bilo tako silno potreba, a to je bil rekel nalašč, žena naj bi ne vedela, da je tako dobro uganil njeno bolezen.
Žena v postelji globoko zdihne, a ne reče nič. Ta zdihljaj možu ni bil po volji ; vesel je bil, da je v tem trenotji prišla deklica sè svečavo in kurjavo.
Ko je luč posvetila po izbi, tedaj se je še le prav pokazalo vse siromaštvo, ki je bilo tu doma : gole stene, okna počena, hroma mizica, dva stola na pol polomljena in postelja: to je bila vsa hišna oprava ! A mož ni imel časa, da bi ogledoval to beraštvo; pomagal je deklici, ki se je trudila, da bi si sè šker-bastim nožem drobnih derv naklala. Poskušal je sè svojim nožičem, s katerim si je sicer nohti obrezäval.
Deklica je bila urna. Že je ogenj veselo prasketal v pečici, že' je dobrodejna gor-kota širila se po merzlem prostoru. Kako dobro je delo to ženi v postelji ! Prijetna omotica jo je obhajala; oči so ji same sku; aj lezle. Mirno je ležala kakor v
spanji, vendar je vedela vse, kaj se poleg nje godi. Dobro je slišala, ko je rekel tuji gospod deklici:
»Zdaj moram pa jaz po svojih opravkih; počakaj malo, skoraj severnem".
In urno je odšel. Pozvedel je najprej, kje je bližnja lekarna. Tam zapiše nekaj na listek, ki so mu ga bili dali. Globoko se mu prikloni mladi človek, kateremu je bil listek podal, ko je bral na njem podpis: doktor Mavrin. Ko je bil prejel zdravilno pijačo, urno otide. Na ulicah zgrabi postreščaka, ki je slonel ob hišnem voglu. Vpraša ga, kje se dobode to in to, potem hiti z njim od prodajalnice do prodajalnice, nakupi raznih jedil, vina, posode, odeje gorke obleke, vsega, kar se mu je zdelo potrebno. Nato mu ukaže, kam naj nese vse to, in tam naj pové. naj napravijo večerjo, da bode vse gotovo, ko se verne. Silno obložen je bil poslreščak, ali zadovoljen je bil tudi sè svojim plačilom. Že sta se bila ločila, ko ga gospod nazaj pokliče :
sČujte, mož! ali imate otroke"? „Kaj pa da jih imam, gospod, da bi jih ne tako ! Kolikor je perstov na roki"
»Nate, kupite jim kaj za božič; pane zapiti in zabiti! čujete, mož"?
»»Bog ne daj té pregrehe, gospod! to bo večer""!
Vesel sopiha mož, kamor se mu je bilo velelo.
Doktor Mavrin pa krene proti notranjemu mestu, kjer so bila na prodaj božična drevesca. Malo jih je bilo še, izbere si najlepše. Plača ter veli, naj se mu hrani drevo, dokler ne pride ponje. Zdaj je bilo treba še božičnih daril; nakupil je raznih reči toliko, da je do malega vse potrosil, kar je imel pri sebi. Hitro vse na voz in hajdi v daljno predmestje !
Vse je bilo lepo pripravljeno, ko je stopil v izbo obložen z nakupljenim blagom. Miza je bila pogernena — tudi perta ni bil pozabil in — jedila so bila po nji razpostavljena, kolikor je bilo prostora. Hitro postavi drevo v kot, in pod drevesom razloži naknpljene reči ; potem reče vesel:
„Zdaj pa veččrjat, jaz sem lačenTi sèdi sem, Bela, tu je moj sčdež in — križ božji" !
Najprej izbere ženi, kar se mu je videlo primérno, ter ji prijazno ponudi:
„Ta le košček pečene kuretine je lahka jed, to najprej, potem bomo že videli, kaj se smé še dalje. Nič se ne bojte, vzemite in jej te; zdravnik mora vedeti, kaj dobro dé bolnemu ali oslabelemu človeku*.
Potem se oberne proti dekletu: ,, Kaj pa ti ? ne daj se prositi ; ti vse lahko ješ, kar ti diši. — Tako, zdaj pa jaz" !
In mož si zavali precej velik kos merzle pečenke na krožnik ter začne hrusiati prav junaško. Bes je bil lačen postal, in tako v slast mu že dolgo ni šla večerja.
Prej se mati in hči niste nič prav upali, a njegov izgled jima je dal serč-nost, da ste tudi oné začeli. Govorilo se ni, samo da je zdaj pa zdaj doktor ženi ali dekletu kaj ponudil.
Po jédi nalije doktor vina v kozarec, pokusi ter ga ponudi ženi :
» Dobro vino, tèga že smete, dalo vam bode moči. Tako ! Tudi ti, Bela, ga smeš malo pokusiti, pa ne preveč, vino je močno, dekle"!
Ko se ni nikomur več ljubilo, vstane mož ter reče :
j Ge noče nihče več, pa pospravimo; vse z mize doli* !
Sam pomaga dekletu ; kakor bi trenil, bilo je vse pospravljeno, samo pert je ostal na mizi. Nato gre doktor, vzame drevo iz kota ter ga postavi na mizo :
»Tako ! nocoj je božični večer, ki ga praznuje vsak pošten kristijan; praznujmo ga tudi ifii" !
Bekši gre v drugič, prinese nakupljene reči ter jih razloži po mizi.
»Tu je nekaj malega za božič, kar se je dalo v naglici dobiti; ako nisem v vsem pravega pogodil, saj se lahko pozneje popravi. To vam, in to, in to — vse drugo je tvoje, Bela! vzemi in spravi ter bodi vesela, če ne, bom hud; jaz ne morem videti kiselih obrazov, zlasti na božični večer se to ne spodobi" !
Mož se je prav po nepotrebnem tako hudoval ; deklica se ni kiselo deržala. Ze prej, ko je videla, da je ubogi materi vsaj za zdaj pomagano, da ima vsaj za nekaj časa vsega dovolj ; ko je videla, kako lepo zanjo skerbi in ji streže blagi tuji gospod, začelo se ji je v radosti tajati otročje serce. Da je bila sama z materjo, skakala bi bila, plesala in vriskala od samega veselja. Kako rada bi bila poljubila blaženo roko plemenitemu dobrotniku, močila jo z radostnimi, hvaležnimi solzami, ali branila ji je dekliška sramežljivost in boječnost. A kaj še zdaj. ko je videla pred sabo té sijajne reči : drago obleko, zlatnino in druge dragocenosti! Badosti polno ji je bilo drobno serčece, radost ji je sijala iz nedolžnih oči. — Otrok je otrok! Dežuje naj dan na dan, žalostno se klati in plazi po hiši ; ali ko se nebo zvedri, ko posije zlato solnce, pozabljen je žalostni čas! Kratko pamet ima otrok, in to je dobro !
Tako je bilo tudi Beli v tem srečnem trenotji izginilo iz spomina vse kar je bila preterpela se svojo ubogo materjo
skoraj ves čas odkar se je zavedala svojega življenja. To čisto otročje veselje je bilo blagemu možu obilo plačilo za vse, kar je bil storil,
Ne tako mati ! Res so ji bila začela rudeti bleda lica, ali ne od veselja, izgubljena moč se ji je povračala v onemogle ude. Molčeča je bila in zamišljena ; zdaj pa zdaj je moža po strani pogledala, a vselej je oči hitro drugam obernila, kader se je bilo bati, da Iti ne zapazil njenih skrivnih pogledov. Tudi doktor se je malo z njo pečal, in to iz blagoduš-nosti in lenkočulja; spoznal je bil namreč takoj, da ima pred seboj izobraženo žensko, ki se sramuje kazati tujemu človeku svoje žalostno stanje ter miloščino prejemati od njega. To je bilo edino, kar je kalilo njegovo veselje. Pustil je torej mater in pečal se in veselil z otrokom.
Dobro sta se imela, priletni samec doktor Mavrin slavni zdravnik in Bela, hčerka siromaške ženske, ki je tam v postelji ležala. Pravil ji je lepe pripovedke, nekaj se jih je spominjal iz svojih otročjih let, druge si je izmišljal sproti; potem pridejo na versto smešnice, uganke in kar še druzega more veseliti otroka. Deklica ga je s konca samo poslušala, pozneje je začela tudi ona govoriti, popra-ševatiin pripovedovati. Vse njeno vedenje in govorjenje mu je kazalo, da je otrok dobrega serca in bistrega uma.
Precej pozno je bilo že; deklica začne bolj in bolj liha prihajati, zaspanec jo je premagoval. Tolika izprememba je jela kazati svojo moč nad otrokom ; nekoliko je morda ludi to pripomoglo, da je bila enkrat ali dvakrat pokusila močnega vina. Nekoliko časa se je borila sé spanjem, a naposled stori, kar bi bil menda o taki priliki storil vsak otrok. Nasloni se z
desnim komolcem na mizo, položi glavico na komolec in zamiži.
Zdaj je bilo možu odhajati čas. Vstane torej ter se bliža ženi, ki je znak ležala in v strop upirala oči, globoko zamišljena. Poda ji roko, da bi se poslovil od nje; a ona mu reče:
»Predno otidete, gospod, prosim vas, sedite še in poslušate me nekoliko tre-notij ; ne bodem vas dolgo mudila. Zdi se mi, da sem vam dolžna povedati, komu ste izkazali toliko dobroto. Morebiti iz-previdite, da je, nisem vredna. Mogoče celo, da se z nevoljo in jezo obernete od mene in — od mojega otroka f Naj se zgodi kar hoče, govoriti moram, poštenje mè sili. Čujte torej mojo izpoved, kratko zgodovino mojega življenja !
Moj oče je bil premožen, čislan ter-govec v vélikem mestu. Matere nisem poznala, umerla je bila malo časa po mojem rojstvu. Oče me je rad imel, preràd, bila sem mu edini otrok. Za mojo odgojo je storil vse, kar more storiti mož njegovega stanü, njegovega premoženja. Ko sem bila odrasla, jemal mi je razne učitelje v hišo*. — —
Nato se žena malo oddahne. Doktor jo je če dalje bolj pozorno poslušal, zdaj pa zdaj jo je skrivaj pogledal. Čez nekaj časa zopet začne žena:
„Med temi učitelji je bil mladenič, vse-učiliški dijak; učila sem se z njim na-ravoznanstva — sevéda kakor se ga dekleta ucé. — S pomladi sva hodila skupaj po polji, po gozdih, cvetic nabirat. Ljubila sva se. Moja volja je bila očetova volja, moja sreča edina želja njegova. Rad ga je imel tudi on — kedó bi ga ne bil rad imel ! Zaročena sva bila ; s poroko je bilo treba še čakati eno leto ali dvé ; premlada sem bila še in on je hotel zveršiti prej svoje študije1. — —
„Dalje* * !
, Skoraj bom pri kraji. Želela sem se ačiti risanja. Za učitelja mi je prišel mlad umetnik. Bil je to, kaj se imenuje sijajna prikazen, in jaz sem bila — kaj bi se opravičevala in izgovarjala, da je bila napačna moja odgoja, da nisem imela matere, da me je razvadila in popačila slepa očetova ljubezen! — jaz sem bila malopridna stvar! Pobegnila sem z njim, skrivaj sva se poročila. Oče je nama odpustil. Vernila sva se k njemu. Dal je nama svoj blagoslov in veliko premoženja. Nato popotovanje, veselice, vse kar ima lepega življenje. V Italiji sva zvedela, da je oče umeri in nama zapustil vse svoje imetje. Jaz sem žalovala, on ni mogel skrivati svojega veselja. Pokazal se mi je, kakoršen je bil. Prepozno moje bridko kesanje! Zanemarjal me je, igral je, v razuzdane druščine zahajal. Predno sem se prav zavedela, bilo je vse zapravljeno. To mi neko jutro naravnost , hladnokervno pové ; potem gre in — nisem ga videla več. — V bolnišnici je sklenil svoje nesrečno življenje. Ta uboga sirota ni poznala svojega očeta* !
ssDovolj, dovolj! In Mavrin**?
Zena nekoliko časa molči, potem pa se začne strašno ihteti ; solzé jo posilijo, glasno se zajoka!
Materin jok zbudi deklico. Kvišku plane ter skoči k materi :
sMati, mati, sladka moja mati! Kaj se vam je zgodilo, da tako jokate*? Nič odgovora!
Mavrin koraka razburjen po sobi. Čez nekaj časa stopi k deklici, prime jo za roko ter ji pravi :
,Tiho, tiho, dete! Nič hudega! zate se jokajo mati; zate, ker si sirota, ker nimaš očeta. — Bela, poglej mi v oči! Kaj praviš? Lep nisem, ali — nič napačen človek ! Nu, govóri, dete, ali hočeš mene za očeta* ?
Zena se, ko je to slišala, še huje zajoka. Treba je bilo zdaj njo tešiti. Mavrin se bliža postelji ter zakliče z mehkim glasom : »Jadviga! — Pozabiva, kar je bilo, dajva siroti očeta* ! —
Žena ga pogleda in — zdaj se je jokalo vse troje !
* * *
Bil je zopet božični večer. Doktor Mavrin ga je praznoval na svojem dómu; ne sam ! Zala žena ga je obhajala z njim in lepa cvetoča deklica se je radovala krasnega božičnega drevesa, ki je sezalo gori do visokega stropa. Bil jim je lep večer ! Vendar, ko bi bil kedó vprašal srečnega Mavrina, kateri večer je bil lepši, letošnji ali lanski, morebiti bi mož v svoji sreči ne bil vedel, kaj naj bi mu hitro odgovoril ! _
B. M.

P O g O
h	I.
m
"^ekel sem v zadnji številki, da imamo
* Slovenci v primeri z našim številom in našimi močmi preveč listov. Sitno je talco govoriti človeku, ki sam časnik izdaje, morebiti je pa tudi nepotrebno; kaže namreč, da to spoznanje pri nas bolj in bolj prodira; da bi skoraj povsod in do dobrega proderlo ! Potihnil je politični razpor; izkušnja nas je učila, da je bil domači prepir satno našemu nasprotniku na korist,. Zložimo se torej, združimo svoje moči. Zložno delajmo za narod, vsak po svoji moči ; uspeh naš bodi tak ali tak, vsaj očitati si ne bodemo morali, da nismo storili svoje dolžnosti. Splošna korist naj vodi naše delanje, naša podjetja, ne lastni prid, ne samovoljnost in termoglavost !
Časopisov nam je treba, ne mnogih, a dobrih; političnih, gospodarstvenih in literarnih ; morebiti bi nam bil za vsako stroko eden dovolj ! Kar ne more živeti ob svoji notranji moči, naj pogine, bolje prej nego pozneje. Umnivertnar potrebi suhe veje z dreves, da ne delajo zdravim napotja ; drevo, ki hira, znotraj červivo, poseka brez usmiljenja. Ne kličimo vedno rodoljubja na pomoč, da nam ne odreče tedaj, kader ga je v resnici treba in ga tudi na pomoč poklicati smemo !
Časniku podpora so naročniki, to je tako, bilo je in bode; in to je tudi edino pravo, vse drugo ne velja nič. To je treba naravnost povedati ! List, katerega ne vzderžujejo naročniki, to je taki ljudje, ki ga prejemajo in plačujejo, nima zdrave podloge. Ali list mora biti tudi tak, da si ga ljudje radi, prostovoljno naročajo, ker se jim vidi dober, ker ga z veseljem
J 0 r i-,
beró. Tisto moledovanje, tisto vrivanje in priganjanje zdi se mi nedostojno; tisto večno opominjanje, terjanje in prete-nje — celò sramotno. Da bi se skoraj opustila ta gerda navada, ki se ie talco ukoreninila pri nas in pri naših južnih bratih ! Drugod je menda neznana.
To samo mimo grede ! — Dejal sem : združimo svoje moči! Zgodi se v obert-nijskem življenji, da dvé enaki podjetji na enem polji hirati; samo za eno je prostora. Kaj more priti? Ali pogineti obé, ali pa s časom močneje zatrè sla-beje. Koliko moči se je v tem tekmovanji, v tem boji pogubilo!
Ali ni pametneje, da se podjetnika, dokler je še čas, pogovorita in pogodita tako ali tako? da eden odstopi, ali pa da zložita svoje moči in delata družno? Tako se tudi zares godi v obertniji in tergovini, zakaj ne talco ali enako tudi v časnikarstvu?
Preteklo leto še smo imeli Slovenci tri lepoznanske liste. Ali je to število ustrezalo našim potrebam ? Gotovo ne ! Skleni! sem bil torej jaz nasvetovati to : Naj se-pogodé lastniki med seboj kako zložiti liste ; ako pa to ni mogoče, naj prestanejo ob istem času vsi trije listi. Potem naj bi se stvar začela javno obravnavati in razpravljati po listih, dala bi se talco rekoč na neko narodno glasovanje, iz česar bi se razvidelo, do koga ima večina občinstva največ zaupanja. Ta naj bi potem začel sam izdajo novega lista. Dejalo se mi je, daje ta pot nepraktična ; morebiti je res, nenavadna je gotovo.
To je zdaj nepotrebno! Od treh lepo-znanskih listov je ostal samo še eden;
nekako sredi preteklega leta .je minol pervi, drugi konci lela. Kaj hočeš torej ? Zdnj si vendar lahko zadovoljen, poreče se mi ; zdaj pokaži, kaj moreš, prosta ti je pot!
Vse res, in vendar ne morem biti vesel. Obhaja me misel: ali ni morebiti to »signatura t emporis", znamenje časa? alini morebiti narod sam izgubil veselja do slovenskega slovstva? V zadnjem listu preteklega leta sem nekoliko povedal, zakaj rneobhajata misel. »List za listom.. . . pada"-. Ali ni ta prikazen Zvonu opomin : Memento mori? »Oj pastirče, oj pastirče! Tebe tudi ponesó" ! — Ko bi se bilo to prej zgodilo!
Vendar poskusiti je treba. Jaz sem namreč prepričan, da nam je potreba
lepoznanskega lista, ravno zdaj še prav posebno potreba, ako nočemo, da mlado drevesce našega slovstva popolnoma ne usahne. Kje naj ima slovenski jezik zdaj svoje pribežališče, svoje zavetje? V javnem življenji, v šolali, uradih ? Saj vemo, kako se mu tod godi; zdaj je treba, da sami zanj skerbimo !
Kaj hočem torej? Slovenske pisatelje prosim, naj poskusijo z mojim listom, ker zdaj druzega ni ; naj mi pošiljajo svoje spise, pomagajo naj, da ustanovimo list, kakoršnega nam je treba, list, ki naj bode, kakor sem nekedaj že rekel, » glasilo slovenske inteligencije na slovstvenem polji". Pisatelji storimo svojo dolžnost, potem bode, tega sem prevérjen, tudi slovensko občinstvo rado storilo svojo. Na zdravje !	S.
V a d n i c a.
rsjfod tem naslovom odpremo poseben predal ? v Zvonu. V njem se bode govorilo o pesniških poskušnjah, katere se nam pošiljajo na ogled in pregled. To se nam zdi potrebno; mladi ljudje, ki čutijo ali menijo, da čutijo pevsko žilo v sebi, nimajo sedaj skoraj nikake prilike zvedeti, kaj so vredne njih poskušnje; na prijateljske sodbe se ni zanašati. Naj torej, kakor do sedaj, zaupno pošiljajo »Zvonu5 svoje per-vence, preverjeni, da jim izrečemo vselej od-kritoserčno svojo sodbo o njih, da jim povémo naravnost, kaj se nam zdi dobro, kaj slabo. Kedor se hoče učiti — in učiti se moramo vsi, mladi in stari — poslušati dober cvet. kar pri-stoji sosebno mladini, upamo da ne bode bral čisto brez koristi, kar se bode tu govorilo, bodi si da se pretresajo njegove stvari, bodi si da je samo neudeležen poslušalec. Kedor bi se morebiti razžaljenega čutil, ko sé mu resnica pové, njega ni škoda.
V preteklem letu se nam je poslalo mnogo takih pesniških poskušenj, té naj pridejo sedaj najprej na versto, in to kakor slučaj nanese
1.
V. SI. Uvodne besede niso slabe: »Gospod S.! — Mislim da ne bode škodilo, ako se kaki četert ure s tem smetjem jezite, ktero Vam pošljem3. Ta človek ima. kakor kaže, hudobno serce, a tudi jezik njegov ni mnogo prida. — Brez šale! Ali je treba človeku, ko mu pride kaj takega pred oči, še dalje brati? Ko bi ljudje vedeli, kako hitro se človek spozna že iz pervih verstic svojega pisma, bili bi morda bolj previdni. Skoraj neverjetno je. kaki dopisi nam dohajajo iz mile naše domovine ! Da nas nihče krivo ne umé ! Tu ne govorimo morebiti o »eti-kéti® : prazno etiketo zaničuje vsak pameten človek, vsaj zahteva je ne; ali spodobno bodi ki dostojno vse kar pišemo, in če tudi pišemo
svojemu čevljarju! — Vendar poglejmo vsaj pervo pesem tega čudnega svetnika; morebiti se vendar motimo.
Sonst. Mladenči dragi ! Slušajte vam mile Besede, ki iz serca so gredoče; Prijatelj vam prepevat verste hoče Ki čez livado bodo se glasile.
Verstice moje da bi vas prosile Omenjene mladenčem vam sledoče(!)
Zdi se nam, da je to bralcu dovolj, nam tudi ! Križ ! Sézimo po drugo ; dabi nam prišlo kaj boljšega v roko!
2.
Sr. M. — »Prosim, vzemite naslednjo pesmico »Zvon* v natis, ako bodete videli. daje vredna*. — Izkušnja uči, da pesmi, katere se pošiljajo uredniku s pristavkom, naj jih natisne, navadno niso vredne natisa.
Todà beri m o :
(Dalje
Z v o n. Gospodu hvalna pesem mi doni,t Da z glasom čistim krog naznanja. Naj narod svetna dela popusti In njemu kolna svoja klanja! V nevihti strašni zmaga bliska moč In tužno se glasi z zvonika, Kedar napoči komu večna noč Oznani prihod vam praznika.
To vsaj ni neslano ! Perve štiri verstice niso slabe, samo „kolna* za „koléna*. to ni že več »licentia poetica«, to je že posilstvo ! Isto tako zadnja beseda ,praznika* za »praznika* ne gre, tako se vendar ne sme ravnati z naglasom. Al se morebiti res kje v kakem kotu slovenske domovine čuje »praznika« ? — Druga polovica pesmi je nejasna; bralcu je treba uganiti, kaj je hotel pesnik, a pesem ni uganka! — Kaj pa to? »To sem zložil, se na neko nemško pesem upiraje*. — Škoda besed!
S.
prih.)
Slovenski glasnik.
— Vojska na Turškem od leta 1875. do konca 1878. Za priprosto ljudstvo spisal Jakob Aleševec. V Ljubljani 1878. Založil Janez Giontini.
Namera g. pisatelja je vse hvale vredna. »Ta knjiga obsega vse, kar se je v štirih letih na jugu godilo, in ni suh popis bitev, marveč vpletene so politične opazke, geografične in etno-grafične ter kulturne date o važnejih krajih Bosne in Hercegovine, katere nabrati je stalo pisatelja veliko truda1. Ta knjiga je pri nas perva te verste; gospod Aleševec zna take reči zares prav »po domače* pripovedovati. Gospod založnik je pridal knjižici pet podob; tudi to bi bilo hvale vredno in knjižici na korist ; samo nekaj: podobe so prav »na debelo*; dobro vemo, da se za ta denar ne more zahtevati kedó vé kaj; ali té podobe so vendar malo — pre-humoristične, sosebno perva! Knjižica se dobiva za 50 kr., po pošti 55, terdo vezana za 60 kr. pri založniku, gosp. Giontini-ju v Ljubljani.	_
J^ISTNICA UREDNIŠTVA.
G. prof. Fr. E. v G. »Spomini s pota* nam niso došli o pravem času ; škoda !
Vse čč. gg. pisatelje, kateri nam hočejo kaj poslati, prosimo, naj to skoraj storé, da nam bode moči gradivo prav razverstiti.
J^ISTNICA ODPRAVNISTVA.
G. A. V. v P. in dr. Toliko se jih je že do sedaj oglasilo s prošnjo, naj jim pošiljamo list zastonj, da nam je čisto nemogoče vsem ustreči. Sploh je vprašanje, je-li vse to »zastonjištvo* pametna naredba? Imeli smo večkrat priliko prepričati se, da se ta dobrohotnost časi prav gerdo zlo rabi.
G. V. J—k. Selo pri L. Poslali ste nam 7 gld. 50 kr., torej 2 gld. 50 kr. preveč. Kaj naj storimo s tem zneskom?
Pervo številko dobodo vsi dosedanji naročniki Zvonovi; drugo že samo oni, ki" se bodo naročili o pravem času.
»Zvon* izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina Redact.ion des „Zvon*, Wien.
5 gold, za vse leto, 2'50 za pol leta; Napis: Währing, Herrengasse 74.
Izdaje m ureduje: Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in P. Horr|.