IZRABA PROSTEGA CASA KOT RAZPOZNAVNI ZNAK ČLOVEKOVE IDENTITETE Tone Strojin Znan je izrek: povej mi, s kom se družiš, pa ti povem, kdo si. V prene- senem pomenu bi lahko rekli: povej, kaj počneš v prostem času, pa ti povem, kdo si. Človekova dejavnost v prostem času je torej nek zunanji znak človekove indentitete. Po izboru teh dejavnosti, ki so simboli z do- ločenim pomenom, se lahko odkrije tudi "notranja" podoba, bolj kot to lahko razkrijejo razni testi, ki intenzivnosti ne morejo prav odkriti. Ugotavljanja indentitete po načinu preživljanja pr 3tega časa se je mogoče lotiti pri posamezniku ali pri skupinah. Najbrž prtpoznavanje identitete pri posamezniku ni poseben problem, zanimivo pa je, da lahko tudi identiteto naroda razpoznavamo po tem, kaj njegovi pripadniki počno v prostem času. Take dejavnosti v prostem času odkrivajo temperament, delavnost, kultivi- ranost itd. V tem oziru je prosti čas nek kazalec tega, kar narod počne, ko je prost dela, družine in funkcij. Nedvomno ni vse to, kar pri posameznih članih narodne skupnosti "odkrijemo" v prostem času, simptomatično za ves narod. Gotovo imcjo tu vlogo trad.cija, navade posameznika, krajevni običaji, vpliv podnebja, naravne danosti, zgodovinska preteklost itd. V terapevtsem pogledu je poučno posamično odkrivanje skritih posamezni- kovih talentov, interesov, konjičkov ali kakor koli že temu pravimo. Po- samezniku moramo pustiti svobodo v izrabi prostega časa. Res je, da nam to, kako posameznik preživlja prosti čas, pove več kot dejavnosti med de- lovnim časom, ki je pod prisilo, nujo, normami. Nekateri so zanimanje za posameznikov prosti čas razlagali kot poseg v osebnostno sfero, ki je po ustavi zavarovana ^ Drugi so menili, da z zakoni ni mogoče urediti in s tem zavarovati človekov prosti čas. Vse to govori, da nam o vlogi prostega časa marsikaj ni jasno, kaj šele, da bi bili enotnega mnenja. 'glej 216. člen Ustave SR Slovenije - 104 - Način izrabe prostega časa je tudi katalizator odvisnih, morda tudi družbeno neracionalnih energij pri posameznikih, ki bi v prostem času lahko zašli na kriva pota. Vendar prosti čas sam po sebi ni negativna kategorija, temveč zgolj ča- sovna možnost, ki lahko posameznika zavede na kriva pota. Nasprotno, v prostem času, zlasti v trajanju in vsebini dejavnosti v pro- stem času. moramo videti socialno varnost, ki posamezniku omogoča ne le osvoboditev od nuje dela in ostalih obveznosti, ki jih opravlja v nepro- stem času, kot funkcionar, delegat, oče ali mati, temveč razbremenitev, oddih, zabavo in bogatenje osebnosti v amaterskih dejavnostih. Za strokovnjaka, ki se ukvarja s problematiko osebnosti, naj bo kriminolog, psihiater, psiholog ali socialni delavec, je izredno pomembno, kako bo "videl" osebnost v prostem času. So različne metode za razpoznavanje osebnosti in svetovanje v osebni stiski. Strokovnjak lahko izbere metodo indukcije, po kateri bo opazoval, prepozn"'al in analiziral posameznikove dejavnosti v prostem času, pri čemer se bo ustavil pri tisti, ki označuje individuum in s tem identificira posameznika. S takim spektrom opazovanja bo stroko- vnjak lažje dešifriral moteno in prizadeto osebnost. Na metodo indukcije pri opazovanju preživljanja posameznikovega prostega časa opozarjamo zato, ker se doslej ni dovolj prakticirala, hkrati pa jo svetujemo, ker se lahko vse- stransko osvetlijo tudi intimne razsežnosti, ki so lahko opora za učinkovito terapijo in ponovni vzgon osebnosti. Metoda dedukcije izhaja iz značilnega vedenja pri raznih dejavnostih v pro- stem času. Metoda lahko ali pa ne "zadene" posameznikovo konkretno osebnost. Strokovnjaka čaka težko delo in zapletena pot svetovanja. Vendar je metoda dedukcije možna, ker je na zunaj vidna, zato metode ni zavreči. Naj strokovnjaka na tem področju, recimo mu socialni terapevt, opozorimo še na eno stvar, to je na značilnosti dejavnosti v prostem času, ki tudi odkrivajo posameznikovo identiteto in podzavest. Navadno je to globoko zakopana in čuvana posameznikova intima. V njej so vsi nedosanjani načrti. - 105 - izjalovljeni poskusi, skrita prizadevanja, emocije in zatajevana sovraštva. Tudi v posameznikovi podzavesti, v zvezi s početjem v prostem času, so skrita hotenja s pozitivnim in negativnim predznakom. V njih so skrita tekmovanja, sodelovanja in nasprotovanja. Možnosti za posamično in skupinsko preživljanje prostega časa so izhod iz takih stisk in težav, če so le te možnosti in načini preživljanja dostopni za prizadetega in nevtralni za njegovo okolico. Da bi dosegli socialni namen prostega časa, bi morali zagotoviti enako- pravne možnosti in dostopnost različnih oblik in nrčinov preživljanja prostega časa. S socialno dostopnostjo takih oblik bi že mnc^o storili. Prostovoljni delavci s svojim tovariškim človeškim zgledom lahko storijo to, kar stro- , kovnjak dostikrat ne more. Posamične in skupinske oblike preživljanja prostega časa vodijo k prema- govanju odtujenosti in vključevanju v družbeno koristne dejavnosti. Prosti , čas je pogoj za prostovoljne dejavnosti vseh interesnih usmerjenosti in intenzivnosti. Kdor hoče zadostiti hi manim ciljem v prostovoljnih - torej nepoklicnih - dejavnostih, to more ie ob svojem prostem času. Torej ima prosti čas družbeno koristen in socialen pomen. Prosti čas se spreminja s starostjo, po obsegu in vsebini, hkrati z njo pa načini, kako se prosti čas preživlja. S starostjo je navadno pogojena tudi racionalna izraba prostega časa, vendar to ni pravilo. Krivulja intenzivnosti preživljanja prostega časa z leti upade. Razlog za to ni toliko zmanjšanje zanimanja. Skoraj vse interesne dejavnosti v prostem času od rekreativnega do tekmovalnega športa isto velja pa tudi za zabavo, kulturne dejavnosti in izlete, lahko pojasnimo s trošenjem energije. Vložena energija je odvisna od osebe in od načina izrabe prostega časa, saj se spreminja od preprostega počivanja, zabave, športa, do miselno i-^ kulturno zelo zahtevnih dejavnosti v prostem času. - 106 - Dr. Tone Strojin, docent, Višja šola za zdravstvene delavce, Liubliana Interesne dejavnosti v prostem času so neprimerno pomembnejši kazalec človekove identitete, kot si navadno mislimo, posebej če jo znamo pri posamezniku tudi ugotoviti in ji prisluhniti.