.; : -'r. J. ■. . lilo ¥110 mm HlV/j n HT ‘ M 1 Je'' Ob 45-letnici smrti I ljubljanskega I I škofa dr. j GREGORIJA ROŽMANA 1883-1959 Spodaj: Njegov grob na ameriških Brezjah v Lemontu, ZDA. Foto: Toni Bidovec Z EVHARISTIČNEGA KONGRESA v Corrientesu. Desno zgoraj: Papeški legat, bolivijski kard. Julio Ter raza Sandoval. X. ARGENTINSKI EVHARISTI"NI KONGRES - Corrientes , od 2. do 5. septembra 2004 ' ---------------------------------------------------------------------- ŠKOF ROŽMAN — ŽRTEV SODNE IN POLITIČNE ZAROTE BOŽIDAR FINK sodbo Vojaškega sodišča IV. armade je bil škof Rožman 30.8.1946 v Ljubljani obsojen v odsotnosti na 18 let zapora s prisilnim delom, na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo desetih let po izteku zaporne kazni in na zaplembo celotnega premoženja. Na formalno pritožbo zagovornika je Vrhovno sodišče jugoslovanske armade v Beogradu sodbo že po dveh dneh potrdilo, določilo pa je še novo stransko kazen odvzema državljanstva. Z verjetnostjo se domneva, da revolucionarna oblast, ki je takrat že imela mednarodno priznanje, ni hotela škofa obsoditi na smrt, ker bi tako teže dosegla njegovo izročitev. Sodba je torej postala pravnomočna in škof je bil uradno opečaten kot sramoten hudodelec za vso dolgo povojno dobo. Proti pravnomočni sodbi ni bilo več rednih pravnih sredstev, s katerimi bi jo bilo dovoljeno zaradi kakršnih koli nepravilnosti izpodbijati pred višjim sodiščem. Sicer pa je bila vsaka pot zaradi pritiska diktatorskega režima vnaprej popolnoma zaprta. Ko je Slovenija 25. junija 1991 doživela osvoboditev, je bilo šele mogoče misliti na razveljavitev krivične obsodbe. Določnejšo pravosodno pot je nakazal novi zakon o kazenskem postopku, ki je začel veljati 1. januarja 1995. Ta zakon dopušča dvoje izrednih sredstev, s katerima se izpodbija pravnomočna sodba. Prvo tako sredstvo je obnova sodnega postopka, ki ga dovoli sodišče predvsem tedaj, če se najdejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki bi iahko povzročili oprostitev obsojenega, razen tega Pa tudi, če je prišlo do sodbe zaradi kaznivega de-Jmija sodnika ali druge uradne osebe, ki je sodelovala v postopku. Če sodišče prve stopi\je ne zavrže ne zavrne zahteve za obnovo, izvede ves postovk znova in izda sodbo, s katero prejšnjo sodbo v celoti ali delno razveljavi ali potrdi njeno veljavnost, ko pa jo tudi spremeni, a ne v škodo obsojenega. Drugo izredno pravno sredstvo je zahteva za varstvo zakonitosti. Ta se sme vložiti, če je bil v postopku kršen kazenski zakon, zakon o kazenskem postopku ali kakšen drug zakon, katerega kršitev je vplivala na zakonitost sodne odločbe. O zahtevi odloča vrhovno sodišče, ki pravnomočno sodbo spremeni ali jo v celoti razveljavi, lahko pa zadevo tudi vrne nižjemu sodišču v novo odločitev. Republiški državni tožilec Anton Drobnič je uporabil obe sredstvi. Naprej je vložil zahtevo za obnovo postopka pri okrožnem sodišču v Ljubljani. Zaradi kar najboljšega utemeljevanja zahteve je naročil zgodovinarjema dr. Tamari Griesser Pečar in dr. Francetu Martinu Dolinarju, da izdelata strokovno poročilo ali ekspertizo. Oba sta preučila delovanje škofa v zvezi s sodnim procesom proti njemu in so bili njuni izsledki objavljeni v obširni knjigi Rožmanov proces, izdani leta 1996 pri založbi Družina. Okrožno sodišče je zavlačevalo z odločitvijo in je zahtevo za obnovo postopka večkrat zavrglo, po pritožbi jo je na zahtevo višjega sodišča spet obravnavalo in jo ponovno zavrglo. Končno je letos višje sodišče potrdilo sklep, da se postopek ne obnovi. Osemletno prelaganje odločitve od nižjega na višje sodišče in nazaj slovenskemu sodstvu ni v čast. Leta 1998 je republiški državni tožilec vložil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti. Ko bi se namreč obnavljal ves postopek iz leta 1946, bi se spet obravnavala obtožba in presojali dokazi, če ne bi pristojni državni tožilec prej odstopil od obtožbe, kar pa ni bilo gotovo. Škof Rožman bi bil spet v središču polemike, v javnosti bi se obnavljali napadi in sramotenje ter bi se poglabljala razdvojenost slovenske družbe. Po ponovni vsestranski obravnavi pa bi škofov lik morda tudi dobil pravilno podobo in bi bila oprana čast. Ker je bil zaradi stanja v slovenskem sodstvu ta drugi učinek manj verjeten, je bilo prav, ± da se zahteva tudi varovanje zakonitosti. Vrhovno I UVODNIK sodišče bi zahteve ne moglo zavrniti, ker so bile kršitve prava preveč očitne. Izreči bi se moralo ne samo glede postopka, ampak tudi vsebinsko, ko bi presojalo izpodbijano sodbo zaradi kršitev kazenskega zakona. Tu pa je vmes posegla politika. Ko je pretekel mandat tedanjemu generalnemu državnemu tožilcu, je njegovo mesto zasedla Zdenka Cerar. Ker je vedela, da bi vrhovno sodišče ne moglo ravnati drugače, kot da sodbo razveljavi, je takoj po zaprisegi objavila, da bo umaknila zahtevo za varstvo zakonitosti, in je odločitev utemeljevala s tem, da zadeva ni v narodnem interesu. Ni povedala, kaj je narodni interes, in ne, kaj ji dpje pravico, da ugotavlja, kaj ni v narodnem interesu. Zahtevo prednika je torej umaknila in s tem prekršila dolžnost varovanja zakonitosti ter ravnala, kot ji je narekovala njena politična usmerjenost. Če je morda dvomljivo, ali bi bilo mogoče prepričljivo navesti nova dejstva in predložiti nove dokaze, je pa očitno, da je politično usmerjano sodišče kršilo vse predpise, celo samih revolucionarnih oblasti, zakone iz predvojne pravne ureditve in splošno uveljavljena pravna načela civiliziranih narodov, ki jih upošteva zdpj veljavna zakonodaja. V zahtevi za varstvo zakonitosti so navedene vse kršitve, ki jih je najti v procesu proti škofu Rožmanu in zaradi katerih pjegova obsodba sploh ni bila pravno veljavna. Zakon o kazenskem postopku v zadpji verziji osebe, proti kateri je bila izrečena izpodbijana sodba, ne imenpje obsojenca. Vojaško sodišče ni bilo stvarno pristojno, da sodi škofu kot nevojaški osebi, ker vrhovno sodišče jugoslovanske armade o tem ni izdalo posebne odločbe. Obtožba je bila vložena neposredno, brez prej uvedene preiskave. Obtožnica ni obsegala zadostnega opisa očitanih dejar\j in je bila v sebi neveljavna. Obdolženemu ni bila niti posredno vročena obtožnica, ne nobeno vabilo na obravnavo. Zagovornik ni bil postavljen pravočasno in je tudi prepozno prejel vabilo na obravnavo. Ker je bil škof odsoten, bi mu moralo sodišče določiti zagovornika že v pripravljalnem postopku. Sodba je izdelana po revolucijskem naklepu in je izraz maščevalnih nagonov. Sodišče je obsodilo škofa zaradi dejanj, ki niso po nobenem predpisu kazniva dejar\ja, in je s tem kršilo kazenski zakon. Izrek sodbe je večinoma nerazumljiv, ker ne navaja znakov kaznivega dejanja. Med obtožnico in sodbo so pogosto očitne razlike: sodišče je škofa obsodilo za dejanja, za katera sploh ni bil obtožen, ali pa ni v celoti rešilo predmeta obtožbe. Izrek sodbe se včasih ne sklada z vsebino predloženih listin. V nekaterih pri- ■ ■ ODKRIVATI „SEMENA RESNICE" JANEZ PAVEL II. rugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor uči, 1 da ,.Gospodov duh napolnjuje vse veso-M Ije in nenehno vodi ljudi k polnosti res-niče in ljubezni, ki ju je Bog Oče daroval f HHHHMHHBHHHHHBHi mammm merih pa sodba celo sama sebi nasprotuje. Sodba proti škofu Rožmanu je po oceni takratnega generalnega državnega tožilca samo politična agitka brez pravne vrednosti in brez kazenskopravne razvidnosti. Zato bi moral biti ves postopek razglašen kot neveljaven in sodba nična. Republiški državni tožilec ima po svoji službi dolžnost ponovno zahtevati, da vrhovno sodišče ugotovi nezakonitost škofove obsodbe in sodbo v celoti razveljavi. Taka odločitev bi bila v npjnem narodnem interesu, saj brez poprave velikih krivic revolucije in iz nje nastalega režima ni mogoče pričakovati spravnega stanja v slovenski družbi. • v Jezusu Kristusu". O globoki zavesti o navzočnosti in delovanju Svetega Duha, ki vedno razsvetljuje Cerkev, priča filozof Justin že v prvi polovici drugega stoletja. Odprtost človeškega duha resnici in dobroti pa vedno uresniči ,,Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka", to je sam Kristus, ki je od vsega začetka razsvetljeval človekove korake in proniknil v njegovo ‘srce’ kot sijaj resnice ter se mu v teku stoletij postopno po delovanju Svetega Duha razodeval kot polnost resnice. Delovanje ‘Duha resnice' pa ne zadeva samo verujočih, ampak na skrivnosten način vse ljudi, ki sicer brez lastne krivde ne poznajo evangelija, a iščejo Boga z iskrenim srcem in si prizadevajo prav živeti. Zaradi tega goji Cerkev prijateljski odnos do vsakega pristnega iskanja človeškega razuma in iskreno ceni dediščino modrosti, ki so jo uresničile in jo prenašajo razne kulture, in je izraz neizčrpne ustvarjalnosti človeškega duha, ki ga Duh vodi k polnosti resnice. Srečanje med besedo resnice, ki jo oznanja Cerkev, in modrostjo, ki jo izražajo kulture in jo razvijajo filozofije, spodbuja namreč filozofije, naj se odprejo in najdejo lastno dopolnitev v razodetju. Kot poudarja drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor, to srečanje bogati Cerkev, ker jo usposablja globlje spoznavati resnico in jo izražati z govorico različnih kulturnih izročil ter jo neokrnjeno podajati na času ustrezen način. Zaupanje v navzočnost in delovanje Svetega Duha tudi v vrenju kulture našega časa lahko postane ob zori tretjega tisočletja predpostavka za novo srečanje med Kristusovo resnico in človeško mislijo. V našem času je treba globlje dojeti koncilski nauk glede tega vedno novega in plodnega srečanja med razodeto resnico, ki jo ohranja in prenaša Cerkev, ter med mnogoterimi oblikami človeške misli in kulture. Žal velja namreč še danes ugotovitev Pavla VI. v okrožnici Evangelij življenja, da je razhajanje med evangelijem in kulturo nedvomno drama naše dobe. Da bi našli izhod iz te razdvojenosti, ki resno prizadeva vest in ravnanje ljudi, je treba v Kristusovih učencih prebuditi tisto sposobnost vere, ki jim omogoča odkriti ‘semena resnice’, katera Sveti Duh razliva v naših sodobnikih. S pomočjo potrpežljivega dialoga in prikazovanja Kristusovega lika v vsem njegovem sijaju bo mogoče tudi očistiti in pustiti dozoreti to semena resnice. Pri tem naj bi sledili načelu Cerkve, ki Postavlja v ospredje globoko povezanost med Bogom in človekom, •n to ne samo v filozofiji in humanistični kulturi, ampak na vseh področjih znanstvenega raziskovanja in umetnosti. zoče, naj branijo svojo svobodo. Zlo in smrt nimata zadnje besede, potrebno pa je, da vzamemo resno sporočilo Božje matere v Lurdu. Spomnil je, da je človeška svoboda ranjena zaradi greha. S tem je opozoril na versko resnico, da je devica Marija bila edini človek, ki je bila spočeta brez vsakršnega izvirnega greha. To dogmo je pred 150 leti oklical papež Pij IX. Poleg tega je papež Janez Pavel II. poudaril, da sta ta dogma in dogma o telesnem sprejemu Marije v nebesa posebej povezani med seboj. V nadaljnjih besedah je zahteval ,,zaščito življenja, vsega življenja od spočetja do naravnega konca. Življenje je sveto darilo in nihče ne sme postati njen gospodar." Hkrati je nagovoril ženske, naj v današnjem času materializma in sekularizacije zastopajo tiste vrednote, ki jih je mogoče doumeti le z ‘očmi srca'. Ob koncu maše se je sveti oče zahvalil posebej mladim, ki v Lurdu skrbijo za nego bolnih: ,,Po Marijinem vzoru ponesite v svet novo upanje". Naposled je papež romarje pozdravil še v več jezikih. Med drugim je pozival, naj so po zgledu device Marije vedno odprti za delovanje božje milosti. ,,Moj blagoslov naj vas spremlja", jim je dal na pot. Domačinom iz Francije se je Janez Pavel II. zahvalil za njihovo gostoljubnost, za sprejem ter za pripravo in oblikovanje praznovanj. Pri svojem dvodnevnem obisku je papež večkrat usmeril svoje besede bolnim. Sam je prišel kot bolnik v Lurd, kjer je pil tudi vodo iz studenca. Vsako leto si nad milijone ljudi od tega pričakuje ozdravljenje. ,,Z vami imam skupaj odsek življenja, ki je zaznamovan s telesnim trpljenjem, prav tako pa ta del ni manj vreden kakor drugi." Iz Nedelje Papež v Lurdu: ŽIVLJENJE JE SVETO DARILO ^ soboto, 14. avgusta, in v nedeljo, 15. avgusta, na praznik vnebovzetja Božje matere Marije, je bil papež Janez Pavel II. na obisku v Lurdu. Ta kraj šteje med največje romarske kraje na svetu. koli tristo tisoč verujočih, predvsem iz Francije in sosednjih l 1 držav, se je zbralo na lurški „Prairie“, da bi s papežem molili in praznovali. V svoji pridigi je papež pozval nav- OKTOBER - MESEC ROŽNEGA VENCA Argentinsko-slovenski rožni venec na Sveti gori JURE RODE Tk "T" a lanskem žegnar\ju v Slovenski hiši, ob praz-I niku zavetnice naše cerkve Marije Pomagaj, smo imeli priložnost, da smo lahko videli na A- ^ roko izdelan velik lesen rožni venec, ki je sedpj na Sveti gori, v Sloveniji. Izdelal ga je slovenski rojak, Carlos Gabas, potomec primorskih Slovencev, ki so se naselili v provinci Entre Rios okrog leta 1879. G. Carlos Cesar Bizaj je pravtako potomec — vnuk — prvih naseljencev v San Benito (Entre Rios). On je poskrbel, da je ta originalni rožni venec končno priromal na Sveto goro. Frančiškanski predstojniki so z veseljem sprejeli ta dar in ga umestili v Marijino svetišče. Sledi prevod vzklikov Mariji v čast, ki jih je Carlos Gabas vrezal v jagode tega rožnega venca. Na križu: Oznanjuj veselo novico svetega evangelija Spodaj pod križem: Carlos Gabas Prvih pet jagod: Zdrava Marija, vrata v svete skrivnosti Zdrava Marija, razsvetijeno poznapje Božje milosti Zdrava Marija, mladika nesmrtne Trte Zdrava Marija, kadilnica prave molitve Zdrava Marija, zavetje naših duš Na svetinjici na začetku petdesetih jagod: Mir — vera — ljubezen Mati nas prosi: Molite sveti rožni venec Carlos Gabas, deseti mesec leta 2002 Colonia Avellaneda, Parana, Entre Rios Prva desetka: Zdrava Marija, zaradi tebe se nebesa veselijo skuppj z zem(jo Zdrava Marija, nesmrtni sad večnosti Zdrava Marija, rešitev moje duše Zdrava Marija, zdravje mojega telesa Zdrava Marija, v tebi molimo Odrešenika Zdrava Marija, polje, ki rodi obilje milosti Zdrava Marija, očiščepje vesoljstva Zdrava Marija, slavospev popolne čistosti Zdrava Marija, mati Jagpjeta in Pastirja Zdrava Marija, nebeška hrana zemijanom Med prvo in drugo desetko: Zdrava Mati, iz tebe si je Bog privzel meso in v tebi je postal otrok On, ki je bil naš Bog že pred vsemi veki Druga desetka: Zdrava Marija, mati Dobrotnika človeštva CARLOS GABAS: Velik lesen rožni venec. (Foto: Marko Vombergar) Zdrava Marija, zaradi tebe se zemlja radpje z nebesi Zdrava Marija, ti nam odpiraš rajska vrata Zdrava Marija, dostop do nebeških vrat Zdrava Marija, ti nas rešpješ pred peklom Zdrava Marija, nosilka Nosilca vsega sveta Zdrava Marija, učiteljica duhovnega napredka Zdrava Marija, zaklad neizčrpnega življepja Zdrava Marija, nevidna moč spoznavalcev Zdrava Marija, pogum smrtnikov pred Bogom Med drugo in tretjo desetko: Zdrava mati, Zdrava devica, Zdrava Marija, Kpji-ga devic, Kpjiga večne luči, Zdrava, Zdrava Mati Božja Tretja desetka: Zdrava Marija, po tebi smo se odeli s slavo Zdrava Marija, znamepje Božje naklopjenosti do smrtnikov Zdrava Marija, ki nam pomagaš do zmage Zdrava Marija, slavna hvalnica zvestih duhovnikov Zdrava Marija, sveta, bolj sveta kot vsi svetniki Zdrava Marija, prebivališče Božje Besede Zdrava Marija, ki odvračaš sovražnike Zdrava Marija, upapje na večne dobrine Zdrava Marija, skrirga pozlačena s Svetim Duhom Zdrava Marija, temelj devištva Med tretjo in četrto desetko: Zdrava, sveta mati Besede, cvet porojen med trpjem, roža brez trnov, cvetlica slavna četrta desetka: Zdrava Marija, čreda duhovnih ovčic Zdrava Marija, ki si združila, kar je bilo po grehu ločeno Zdrava Marija, nikdar molčeča usta apostolov Zdrava Marija, ki razvezuješ vezi naših napak Zdrava Marija, zmeda nevernikov Zdrava Marija, vihar proti nevidnim sovražnikom Zdrava Marija, sijaj radosti Zdrava Marija, delilka Božjih milosti Zdrava Marija, ki brišeš Evine solze Zdrava Marija, ki si rodila Začetnika našega živjjerga Med četrto in peto desetko: Zdrava Mati, pod tvoje varstvo se zatekamo, sveta Bo^ja Mati, ne zavrni naših prošepj v naših potrebah, temveč reši nas nevarnosti, slavna in blagoslovljena Devica Peta desetka: Zdrava Marija, ključ Kristusovega kraljestva Zdrava Marija, zvezda znanilka Sonca Zdrava Marija, ki dvigaš padlega Adama Zdrava Marija, uničevalka prekletstva Zdrava Marija, vrata zveličanja Zdrava Marija, brezmadežna nevesta Zdrava Marija, prestol nebeškega Kralja Zdrava Marya, prenoviteljica vseh stvari Zdrava Marija, naročje Božjega učlovečenja Zdrava Marija, slavna krona dobrih kraljev BLAGOSLOVITEV IN USTOLIČENJE PODOBE SVETOGORSKE Marije v župniji SAN BENITO — ENTRE RIOS CARLOS BIZAJO | dejo za ta verski obred so predstavili potomci prvega na selitvenega toka Slovencev v Argentino. I^eta 1879 je prva skupina Primorskih rojakov zapustila svoj rodni kruj in se napotila v to deže-°- Pomar\jkar\je sredstev za preži-Vetie ter mučno doživljanje zapos-tavtiarya in poijjarmljenia so rojake Papotili v novi svet, kjer so pričakovali priznanje človeškega dostojanstva, miru in boljše prihodnosti zase in za svoje otroke. Različni razlogi so povzročili, da je stik z izvorno domovino pre-rgal. Po dolgih desetletjih pa so Puhovi potomci hoteli obnoviti pre-hjene odnose. Želeli so v nekem rPiu stare domovine tudi postaviti ak spomin na svoje prednike, ki 0 nekoč odšli, zapustili svoje dra- * ’ sv°Je korenine in se nikoli več vrnili. Prebujenje zavesti svojega izvora so sedanji potomci takratnih naseljencev doživeli ob obisku veleposlanika Republike Slovenije mag. Bojana Grobovška, ki je prišel v San Benito, da počasti spomin na rojake, ki so se naselili v tem kraju. Od tedaj naprej so si potomci prizadevali, da bi se na nek način predstavili v stari domovini. Tako se je porodila misel, da bi podarili veliki rožni venec, katerega je izdelal Carlos Gabas, kaki cerkvi na mejnem področju med Slovenci in Furlani. Ti so namreč prišli v Argentino s kupuj s Slovenci in se naselili v istem kraju v provinci Entre Rios. Msgr. dr. Jure Rode je posredoval, da se je to moglo zgoditi v baziliki na Sveti gori ob koncu leta 2003. Pojavila se je tudi misel, da bi ustoličili podobo Svetogorske Marije v župni cerkvi v San Benito, kot izraz hvaležnosti in kot znak potrditve dokončne povezanosti narodov in cerkva izvorne in nove domovine. Tako so si zamislili sliko, ki združuje podobo Svetogorske Marije ter cerkva na Sveti gori in župnije San Benito. Slika je dobila velikost 1,20 m širine in 1,35 m višine. Nadškof v Parana, msgr. Mario Luis Bautista Maulion, je 16. avgusta 2004 blagoslovil in ustoličil omenjeno sveto podobo. Slavja so se udeležile vidne osebnosti, predstavniki raznih izseljenskih skupnosti, otroci krajevnih šol z zastavami, verniki iz Parana in San Benito, CARLOS BIZAJ na obisku v Slovenski hiši. (Foto: Stane Snoj) fantje in dekleta iz slovenskega društva Triglav - Entre Rios v slovenskih narodnih nošah in slovensko zastavo. Prisotnih je bilo okoli 300 oseb. Ob koncu obreda so prireditelji razdelili med navzoče spominske podobice in letak, ki je opisal zgodovino prikazovaijj Svetogorske Marjje ter bazilike na Sveti gori. (Glej sliko na 3. strani platnic.) C) Raziskovalec in zgodovinar naseljevanja Slovencev v provinci Entre Rios ter predsednik slovenskega društva Triglav — Entre Rios. ZAKAJ SMO BILI BIRMANI? - ZAKAJ LETOŠNJI BIRMANCI? BIRMA JE DAR SVETEGA DEHA Prevedel in priredil JURE RODE T ezusa imenujemo I Mesija ali Kristus, El kar pomeni Maziljen po Božjem Duhu, Odrešenik. Jezus, poln Božjega Duha, ni pustil svojih samih in nezavarovanih, ampak jim je obljubil, da bo izlil Svetega Duha v srca vseh, ki bodo vanj verovali: „Govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal“ (Jn 16,7). „Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas" (Apd 1,8). Rekel jim je še: „Jaz bom vedno z vami, do konca sveta". JEZUS IZPOLNI OBLJUBO, DA NAM BO POSLAL SVETEGA DUHA Kpjiga Apostolskih del v simbolih opisuje, da je na prve BINKOŠTI (= PENTECOSTES, to je, 50 dni po veliki noči) Sveti Duh popolnoma, v korenini, spremenil apostole, ki so bili potrti in malodušni zaradi smrti Učenika in jim dal novo vero v Vstalega. V podobi SILNEGA VETRA prejmejo istega Duha živjjepja, ki je bil prisoten že pri stvarjenju sveta: „Duh Božji je vel nad vodami" (1 Mz 1,2). In pri stvarjenju prvega človeka je Bog „dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša“ (1 Mz 2,7). Na Binkošti pa je močan veter (dih): Jezusov Duh, ki da življenje v izobilju, jim da moč in korajžo, srčnost. Kakor je Mojzes zaznal Božjo navzočnost v gorečem grmu, tako nam simbol OGNJA pri birmi osvetljuje resnico, da nam je Bog blizu po svojem Duhu, ki očiščuje našo notranjost tako, kakor ogenj očisti zlato v topilnici. Sveti Duh je luč, ki nas notranje razsvetljuje in je kot toplina družinskega ognjišča, ustvarja harmonijo, sporazumevanje, prijetno sožitje. Simbol JEZIKOV nas spominja na svetopisemsko zgodbo o gradnji babilonskega stolpa (1 Mz 11). Tisti, ki so bili en narod in so govorili en jezik, so zgubili edinost zaradi praznega napuha, da hočejo zgraditi svet brez Boga. „Zmešali so se jim jeziki" in „Gospod jih je razkropil po vsej zemlji". V Novi zavezi Sveti Duh znova združuje ljudi, raztresene med vsemi narodi, v eno samo Božjo družino: v katoliški Cerkvi. Uči jih, da morejo znova govoriti en in skupni jezik, ki ga razumejo vsi ljudje in jih vse druži med seboj: jezik krščanske ljubezni. Sveti Duh je spreobrnil apostole, ki so se prej zaprli iz strahu, v pogumne može. Šli so ven, na ulice, med (judi in kričali v svet Božjo Resnico. „Bili so polni Svetega Duha". PO BIRMI POSTANEMO PRIČEVALCI ZA VERO * Božji Duh vlye Novo Življenje. „Če je torej v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo" (2 Kor 5,17). Jezus nam je obljubil, da nas bo Duh uvedel v vso resnico. V teoriji, v besedi izpovedujemo, da bo Duh ^prenovil obličje zemlje". Toda v praksi, ali ne zaupamo morda bolj v stari svet, v to, na kar smo navajeni, kjer se počutimo bolj udobno in bolj sigurne, češ: „doslej je bilo vedno tako, zakaj bi kuj spremir\jali?“ Zakaj se toliko kristjanov „ne zmiga", zakaj so pasivni? To, kar je bo\j „komodno“ nasprotuje delovai\ju Duha, ki nas hoče spreobrniti „v nove ljudi“, kakor apostole. Kdor obstane vedno pri starem, kdor se nikdar ne spreobrne na boljše, se zakoplje in udira vedno bolj v svoje lastne, že stokrat prehojene stopipje. Pravilo ali kar zakon ..duhovnih" ljudi (= polnih Svetega Duha) pa je: „vedno-več“, „vedno-boljše“, težiti za tem, ,,kar je pred nami“ in „nad nami“. SVETNIKI V MESECU ---—------------- TEREZIJA AVILSKA, cerkvena učiteljica * 1515 — 1582 15. oktober ti". Oba starša sta rada molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija Je bila očetova ljubljenka in ne brez razloga", pravi sama. Spominja se, kako pobožna je bila v teh letih: „Da bi zmolila vse svoje ustne molitve, sem se zatekala v samoto. Rada sem molila zlasti rožni venec, do katerega je mati čutila posebno ljubezen." Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, ji je umrla mati. „Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati." Ko je odraščala v dekle, se je „začela lepo oblačiti in se z negovano zunanjostjo predajati spogledljivosti", vendar ni imela slabih namenov. V hišo je zahajala sorodnica njenih let, ki je nanjo slabo vplivala. „Če bi smela staršem kaj svetovati," piše Terezija, „bi jim rekla, naj pazijo, s kom se otroci v tej dobi družijo." S šestnajstimi leti jo je oče poslal v samostan, v katerem so se vzgajala dekleta iz plemiških in premožnih družin. Sprva se je tam počutila utesnjeno, kasneje pa je bila »srečnejša kot doma pri očetu". Ob neki vzorni BERNINI: Sveta Terezija v ekstazi. 1646-52 redovnici je začutila v sebi redovni poklic. Oče ji ni pustil iti v samostan, zato je kar pobegnila od doma in kasneje ji je oče ta korak odpustil. Kmalu po prihodu v samostan so jo začele mučiti razne bolezni. T T kazali so mi, naj ob I vsej svobodi, ki so mi % « jo dali, opišem moli- ' ' tvene načine in milos- ti, ki mi jih je podelil Gospod; rajši bi bila, da so mi naročili, naj jasno in nadrobno opišem svoje hude grehe in svoje slabo življenje." Tako se začenja znamenita avtobiografija sv. Terezije Velike ali Avilske, ena najbolj branih knjig duhovne vsebine, katero smo leta 1974 dobili v slovenskem prevodu. Poleg avtobiografije je Terezija Avil-ska napisala še vrsto drugih del, s katerimi je bila številnim kristjanom učiteljica notranjega življenja. Zato Jo je papež Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Bila je Prva žena, ki je dosegla to čast. V prvem delu svojega življenja 1'erezija pripovedke o svoji mladosti in o prvih letih svojega redo-vnega življenja. Rodila se je 28. niarca 1515 v Avili v Španiji, zato Se Po rojstnem mestu imenuje Avil-ska. Oče je bil dvakrat poročen: v Prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa devet. Terezija je bila Iretja iz drugega zakona. Njena mati Je poročila komaj štirinajstletna. Pila je lepa pa tudi »polna čednos- Za kristjana je Sveti Duh luč, ki mu pomaga odkrivati Resnico, spoznavati znamenja časa, zaznavati to, kar Bog — danes — pričakuje od Cerkve, od mene, od nas. Po krstu in birmi »razsvetljeni" kristjan, se mora spremeniti v luč za druge ljudi. »Vi ste luč sveta". Ne bodimo pregorele žarnice, ugasle svetilke, ugasnjene in brez stika, brez povezave z našim Virom energije! Jezus pravi: »Brez mene ne morete ničesar storiti". Žerjavica, odstranjena od ognja, hitro ugasne. Zato nam pravi: »Kdor ostane v meni, bo obrodil veliko sadu." * bveti Duh nam da moč, da živimo kot PRIČE ZA KRISTUSA, KOT KRISTUSOVE PRIČE. Ni lahko vedno in povsod braniti in širiti Kristusovo sporočilo. Kristjan je PREROK, ki oznanja Bo^ji načrt in obso- ja vse, kar je proti temu, da bi bil svet bolj človeški, bolj po Borjem načrtu. Biti ZNAMENJE NASPROTOVANJA ob Kristusu, za Kristusa in s Kristusom z oznanjevanjem Resnice in s pobijanjem zmot, more pripeljati pričevalca, preroka mučeništva, ga spremeniti v MUČENCA za vero, za Kristusa — v moči Svetega Duha, ki ga je prejel PRI BIRMI! Po Mariji, Kraljici apostolov in Materi Cerkve, prosimo za letošnje birmance in birmanke, za njihove starše in botre ter za vse nas, da bi nas letošnji prihod Svetega Duha med nas znova spremenil v nove ljudi, zveste pričevalce za našo vero, brez strahu pred okoljem in pred vsem, kar čutimo, da nasprotje naši pravilno vzgojeni vesti. Priporočimo sebe in birmance našim pričevalcem-mučencem, ki so v moči svojega krsta, Evharistije in birme žrtvovali svoje življenje iz ljubezni do Boga in iz ljubezni do prave sreče vsega slovenskega naroda. Več let je bila od bolečin vsa zvita in napol hroma. Molitev, v kateri je nenehno napredovala, ji je pomagala, da je ne le vdano prenašala vse trpljepje, temveč je obrodila tudi druge sadove. „0 nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila. Globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni." S svojim redovnim življepjem ni bila zadovoljna, prav tako jo je motila prevelika posvetnost v strogem karmeličanskem redu. Najprej je prenovila sama sebe, potem pa se je čutila poklicano, da v skladu s svojimi spoznanji začne prenavljati red, ki mu je pripadala. Redovnice in redovniki pravega duha so pjeno delo z veseljem pozdravili, mnogi pa so ji nagajali, vendar Terezija ni odnehala. Potovala je od samostana do samostana. Na eni teh poti je v krpju Alba de Tormes v noči od 4. na 5. oktober 1582 umrla, stara 67 let. Nasledpji dan je bil uveden gregorijanski koledar, zato je za 4. oktobrom takoj prišel 15. oktober in od leta 1622, ko je bila razglašena za svetnico, obhajamo njen god na današpji dan. Danes godujejo naše številne Terezije, Rezke in Zinke. SILVESTER ČUK KATARINA LABOURE, redovnica * 1806—1876 28. november "V T srcu Pariza je glavna ali ma-tema hiša redovnic usmilje-V nih sester sv. Vincencija Pa-velskega, ki so pri nas znane pod imenom usmiljenke. Srce te hiše je kapela čudodelne svetipje, prostorna kot sredpje velika cerkev. V pjej se vsako leto zvrsti skorpj toliko romarjev kot v Lurdu. V tem svetem prostoru je današpja godovpjakipja sv. Katarina Laboure doživela več skrivnostnih srečapj z božjo Materjo Marijo. Pri drugem prikazapju, 27. novembra leta 1830, se je okoli nebeške Gospe prikazal napis: „0 Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zate-kamo!“ Redovnici je Marija naročila, naj da izdelati svetipjice s podobo in z napisom, ki ju je bila videla. Ta datum pomeni rojstni dan „čudodelne svetipje" . Na eni strani je lik Marije z zgoraj navedenim napisom, na drugi pa je črka M, nad pjo križ, pod pjo pa dve srci: eno obdano s trpjevo krono (Jezusovo), drugo prebodeno z mečem (Marijino). Čudodelna se ta svetipja ime-npje po uresničitvi Marijine obljube: „ Vsi, ki jo bodo nosili (z vero in zaupapjem), bodo deležni velikih milosti.“ Preprosta redovnica Katarina Laboure, ki jo je Brezmadežna izbrala za svojo glasnico, se je rodila 2. mpja 1806 kot deveta od enpjstih otrok pobožnih kmečkih staršev v francoski pokrpjini Burgundiji. Ko ji je bilo devet let, ji je umrla mama in Katarina je nekaj časa zelo uspešno gospodii\jila veliki družini. Njeno življepje je bilo delo in molitev, prosti čas pa je prebila v cerkvi. Oče jo je odločno zavračal, da bi šla v samostan usmiljenk za svojo npjstarejšo sestro. Pri 24 letih ji je le uspelo priti v samostan v Parizu. Kot novinka je imela pogosta videpja Odrešenika v najsvetejšem zakramentu. Ob teh videpjih si je zaželela, da bi videla tudi božjo Mater Marijo. To se je zgodilo 19. julija 1830. „To je bil npjsrečnejši trenutek mojega življepja." Marija ji je dejala, da ji bo Bog zaupal neko poslanstvo. 27. novembra 1830 je med premišljevapjem redovne družine Katarina videla božjo Mater, stoječo na polkrogli, pod nogami se ji je zvijala pohojena kača, pjene povešene roke, izžarevajoče valove svetlobe, so se polne usmiljenja sklonile k zemlji. Zaslišala je Marijin ukaz, npj da izdelati svetipjice s to podobo in z napisom „0 Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo." Ko se je pjen spovednik o tem naročilu pogovarjal s pariškim nadškofom, ta ni imel nobenih pomislekov. Prvih 2000 svetipjic je bilo poslanih 30. junija 1832. Eno je vzel pariški nadškof s sabo, ko je šel na obisk k nekemu umirpjočemu odpadlemu duhovniku. Ta ga je najprej zavrnil, potem pa poklical nazaj, ves spremepjen. Ta čudež spreobrpjepja je bil pariškemu nadškofu potrditev za pristnost Marijinih prikazapj Katarini Laboure. Čudodelna svetipjica je v srcih katoličanov utrdila vero v skrivnost Marijinega brezmadežnega spočetja in z veseljem so pozdravili versko resnico o tem, ki jo je leta 1854 razglasil papež Pij IX. Nov razmah so dobile Marijine družbe, občestva kristjanov, ki hočejo živeti po zgledu Jezusove matere Marije. Katarina Laboure je od svojega noviciata do smrti 46 let živela in delala kot usmiljenka v nekem pariškem domu za stare. Z vso ljubeznijo je opravljala dela usmil-jepja. Umrla je 31. decembra leta 1876. Njeno nestrohpjeno telo počiva v kapeli materne hiše v Parizu. Za blaženo je bila razglašena leta 1933, za svetnico pa leta 1947. SILVESTER ČUK PRAZNIKI V MESECU VSI SVETI 1. november erkev se je sprva spominjala I z javnim češčepjem samo mučencev. Kasneje so se jim pridružili svetniki, ki niso bili mučenci. Število mučencev je zlasti v Dioklecijanovi dobi tako naraslo, da ni mogel imeti vsak svojega go-dovnega dne. Zato se je Cerkev odločila za poseben spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh mučencev skupaj, tako da ne bi noben ostal brez češčepja. Tak dan je bil do začetka 7. stoletja naprej v Rimu 13. maj, dan posvečenja starega rimskega Panteona v Cerkev Device Marije in vseh mučencev. Dobrih 100 let kasneje je Gregor III. posvetil v baziliki sv. Petra poseben Oratorij (molilnico), med drugim vsem pokojnim mučencem, spoznavalcem >n popolnim pravičnikom. S tem je bil praznik vseh svetih že nakazan. Za 13. mpj so prihajale v Rim množice romarjev. Izkazalo pa se je, da v tem času primapjkpje v Rimu živeža tako za domačine kot za romarje, zato je prestavil Gregor IV. praznik na 1. november. SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH 2. november Pl intski martirologlj ali koledar, IV v katerem so zaznamovali v ^ sprva obletnice svetih mučenčev, kasneje pa tudi drugih od erkve razglašenih svetnikov, ^aznapja spomin vseh vernih rajnih . emi jedrnatimi besedami: „I)anes 6 s^i)es7ii spomin vseh umrlih ernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov." Pri nas se je za današpji spominski dan vseh rpjnih udomačilo ime „veme duše“ in verni ljuclje prosimo za svoje pokojne, ki so morda še v kraju očiščevapja in zorepja za nebesa. Temu kraju ali pravzaprav stapju pravimo vice. To stapje nastopi takoj po smrti za tiste duše, ki impjo v sebi božje življepje posvečujoče milosti, pa še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov. Kako dolgo trnja očiščevapje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Same si te duše ne morejo pomagati; čas zaslužepja je bil zapje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k „potpjoči Cerkvi". S svojo priprošpjo jim morejo pomagati tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: „Verpjem v občestvo svetnikov." Novi Katekizem katoliške Cerkve pravi: „Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim. “ Glede odpustkov isti Katekizem uči: „Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Od- pustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo naklanjati ali živim ali rajnim." V prvih osmih dneh novembra Cerkev za obisk pokopališča in molitev za rajne naklapja popolni odpustek. Prav tako dobi odpustek v vseh cerkvah in javnih kapelah na dan 1. in 2. novembra, ali prejšpjo ali nasledpjo nedeljo, kdor moli vsaj očenaš in vero in je bil pri spovedi in obhajilu ter moli po namenu svetega očeta. Spominu vernih rajnih je posvečen že popoldan praznika Vseh svetih. Tako je bilo že od začetka današpjega ,,spomina vseh vernih rajnih", ki sega skoraj tisoč let na-VA\- Spomin ima svoj izvor v odredbi sv. Odila, opata v Clunyju, ki je leta 998 ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, nuj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi n »ne tmn uK3ri.il “• S SREČANJA TREH SLOVENIJ 1. avgusta 2004 NA SVETIH VIŠARJAH. Letošnji predavatelj je bil Pr0' dr. Jernej Zupančič. Koncelebrirano mašo je vodil koprski škof Metod Pirih, ki je po maši blagoslovil spominsko ploščo dr. Lambertu Ehrlichu, odkrito ob tej priložnosti. Beri na strani 270. Foto: Stane Snoj FRANOUF.O PAGADO Conceaoo*q.6305 TARIFA REDUCIDA Onnnaftl/Sn NO PflflO Lfl Vida ESpilitlial Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena. Director: Mons. dr. Jorge Rode Ramčn L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Regi str o Nacional de la Propiedad Intelectual N9 90-877 A rm n irvmr/w>iisn- TallrtrA«* 72ralianf> \ /II IZ n O D I CptarJnp I lnirJAr> A OC C*A A f\A A Al Diianaa A I r«-x«-> Araantina