~\
DANTE ALIGHIERI
VITA NUOVA1
Novo življenje — Prevel J. D.
Predgovor
V nekem delu knjige mojega spomina se nahaja nadpis: Incipit Vita Nova. Pred tem nadpisom je malo branja vrednega; pod njim pa vidim zapisane besede, ki jih nameravam obelodaniti v tej knjižici, če ne vseh, pa vsaj njih bistveno vsebino.
I
Devetkrat izza mojega rojstva se je bilo že sonce na svojem krogotoku vrnilo skoraj na isto točko, ko se je mojim očem prvič prikazala zdaj v večni slavi živeča gospa mojega srca, imenovana od mnogih Beatrica, ki niso vedeli, kako naj jo imenujejo. Imela je za seboj že toliko let življenja na tem svetu, da se je v tej njeni dobi zvezdnato nebo zasukalo proti vzhodu za dvanajstinko stopinje, tako da se mi je prikazala nekako ob pričetku svojega devetega leta in sem jo jaz videl skoraj ob koncu svojega devetega.2
1   Preva jalčeva pripomba. Središčna oseba v Divini Commedii je Beatrica (it. Beatrice, izgov. Beatriče). Seveda že poveličana. O njenem zemskem življenju pa govori Dante v svojem prvem spisu Vita nuova. Kdo je bila Beatrica? Nekateri mislijo, da njenega rodbinskega imena ne bo svet nikoli izvedel; drugi — med njimi zdaj najbolje poučeni dantolog Michele Barbi, Dante, Firenze, 1933 — pa se nagiblje k mnenju, da je bil njen oče firenški meščan Folco Portinari. — Vita nuova je (časovno) prva avtobiografija v svetovnem slovstvu. To vedeti zadostuje za razumevanje. Pač, še dve dejstvi: i. da se je Dante rodil v Firenci v maju 1. 1265., Beatrica pa istotam 1. 1266., a da je umrla že dne 9. junija i. 1290; 2. da so si tedaj pesniki pošiljali (tiska, revij še ni bilo!) svoje pesniške proizvode v presojo. Dante je kmalu vse prekosil. (Lepoto išči seveda v izvirniku!) L. 1292. ali 1293. je odbral nekaj svojih pesmi, sonetov in kancon, jih povezal s prozo ter to delce izdal pod naslovom Vita nuova. Morda bi se lahko reklo tudi: Izza mladih dni. Ali tudi: Knjižica o Beatrici. Ima 42 kratkih poglavij, med katera so vpleteni sonetje in kancone. Po notranjem ustroju se razločijo nekako trije deli: I. gre od pogl. 1. do 16.: tu Dantejeva ljubezen še nima čisto določnega značaja, ni še niti čutna niti idealna, bori se še med čutnostjo in razumom; silno hrepeni, da bi jo videl, da bi mu odzdravila, pa toži, ko mu pozdrava ne vrne. II. del: pogl. 17. do 27.: ljubezen Dantejeva je že vsa idealna, nič več ne toži, srce je veselo; III. del: pogl. 28. do 42.: Beatrica umrje, poet žaluje, neka druga plemenita žena ga tolaži, končno — pripoved o slavi Beatričini v nebesih, napoved Divine Commedie.
2  Kot izvrsten uvod v Vito nuovo nam lahko služi, kar je zapisal univ. prof. dr. Izidor Cankar v svoji Zgodovini likovne umetnosti v zahodni Evropi, II. del, 2. snopič, Slov. Matica, 1933, str. 173. nsl., tam, kjer začenja razpravljati o gotski umetnosti, o prvih gotskih katedralah in kjer primerja arhi-
239
Prikazala se mi je oblečena v obleko najplemenitejše barve, kot kri rdeče, ponižne in spoštljive, prepasana in okrašena, kakor je pri-stojalo njeni otroški dobi. V tistem trenutku, to moram po resnici povedati, se je duh življenja, ki prebiva v najgloblji kamrici srca, začel tako močno tresti, da se je to v utripih moje krvi strašno poznalo; in dejal je tresoč se te besede: Ecce deus fortior me, qui veniens dominabitur mihi. (Glej, bog, silnejši od mene, prihaja, da bo nad menoj gospodoval.)
Tisti trenutek se je začel duh čutov, ki prebiva v oni vzvišeni kamrici, v katero vsi duhovi čutov donašajo svoje zaznave, zelo čuditi in je, govoreč posebej duhovom vida, dejal te besede: »Apparuit iam beatitudo vestra.« (Že se je prikazala vaša blaženost.) Tisti hip je začel jokati duh narave, ki prebiva v onem delu, kjer se vrši naša prehrana, in je jokajoč dejal te besede: »Heu miser, quia frequenter impeditus ero deinceps.« (Gorje meni nesrečnemu, ker bom odslej pogosto oviran.) Od tedaj, pravim, je Amor gospodoval nad mojo dušo, ki mu je bila tako naglo zaročena, in je začel dobivati tako moč in tako nesporno gospodstvo zbog moči, dovoljene mu od moje domišljije, da sem moral čisto vse delati po njegovi volji. Večkrat mi je ukazal, naj skušam videti njo, rosnomladega angela; zato sem v svoji deški dobi večkrat šel, da bi jo iskal, in sem jo res videl tako plemenitega in hvalevrednega vedenja, da so se prav gotovo mogle nanjo obrniti one besede  Homerjeve:    »Ni,   se   zdi,   hčerka   umrljivega
tektoniko Divine Commedie s tako gotsko katedralo.  S hvaležnostjo sezimo po tistem Cankarjevem komentarju in ga ponatisnimo!
»Beatrica je živa, historična, in vendar abstraktna, tip lepote in vse popolnosti (»distruggitrice di tutti i vizi e regina delle virtu«), realna in vendar skoraj brezosebna, kakor fiziognomije ljudi W slikarstvu, ki je tedaj nastajalo. Dante natanko opaža svoje psihološke doživljaje, globoko vzburkanost svoje duše in telesa, ko ga Beatrica pozdravi ali ko se ž njo slučajno snide, a prav tako natančno opisuje tudi svoje sanje, polne simbolične pomembnosti: Dante zavrača vsako drugo ljubezen, ko Beatrica umrje, kot podlo slo (»desiderio malvaggio e vana tentazione«); in čeprav se je nekako ob istem času oženil, se zdi, da se to ne dotika onega sanjanega sveta ljubezenskih idealov, kakor živi po tedanjem nazoru nad vso bedo človeške eksistence svetli svet večne harmonije, kakor se končuje ta avtobiografska ljubezenska kronika z napovedjo Divine Commedie, pesmi večnega reda, in s posvetilom Njemu, »qui est per omnia saecula benedictus, amen.« Ves vidni svet prehaja v Dantejevem opisu v neko shematično, ideološko formo in pesnik se vedno varuje, da bi bil docela realen: ko zboli, pravi, da je obolel »in alcuna parte della mia persona« in da mu je streglo mlado in ljubko dekle, »ki mu je bila v najtesnejšem sorodstvu«, a ne pove, kakšna bolezen se ga je bila lotila in kaj mu je bila strežnica; razen Beatrice se imenuje v »Novem življenju« eno samo ime (Primavera) in še to le zaradi spekulativne besedne igre (prima verra); ljudje, s katerimi ima opraviti, so »nekdo«, kraj je »mesto« in voda, ob kateri jezdi in ki jo »lepo, naglo in prečisto« občuduje, je »reka« — same stilne posebnosti, ki jim je lahko opaziti enakovredne znake v slikarskem stilu istega časa. A življenje ni le shematizirano, marveč je tudi na skrivnosten način urejeno; posamezni dogodki so med seboj v višjem odnosu, povezani s številčno mistiko, ki tudi v onodobni teologiji ni bila neznana (tako celo v teoloških spisih Inocenca III.). Devetkrat se je bilo od Dante-
240
človeka, ampak božja.« In čeprav je njena podoba, ki me je stalno spremljevala, dajala Amorju pogum, vladati nad menoj, je bila vendarle vseskozi tolike plemenitosti, da ni niti za hip Amorju dovoljevala, vladati nad menoj brez zvestega sveta pameti v stvareh, glede katerih bi utegnilo biti koristno, jo poslušati. Ker pa bi zmaga nad strastmi in dejanji v tako zgodnji mladosti utegnila vzbuditi videz pravljičnega govorjenja, naj molčim o tem; preidem torej mnoge spomine, ki bi jih mogel navesti iz knjige spominjanja, iz katere se le-ti porajajo, ter prihajam k besedam, ki so zapisane v mojem spominu pod važnejšimi nadpisi.
Ko je bilo minilo toliko dni, da se je natanko dopolnilo število devetih let, odkar sem bil prvič videl — kakor sem zgoraj povedal — ono premilo, se je zgodilo zadnjega onih dni, da sem videl to divno devo oblečeno v najsvetlejšo belo obleko; bila je sredi med dvema plemenitima starejšima gospema. Idoč po cesti se je ozrla v smer, kjer sem jaz ves boječ stal; v svoji nedopovedljivi ljubeznivosti, ki sedaj uživa vredno plačilo v večnosti, me je krepostno pozdravila, tako da sem začutil v sebi vrhunec zemske sreče. Ura, ko me je dohitel njen premili pozdrav, je bila natančno deveta onega dneva; in ker je bilo to prvikrat, da so njene besede prišle iz njenih ust, zato, da bi dospele do mojih ušes, sem občutil tolikšno sladkost, da sem kakor pijan pobegnil od ljudi ter se skril v samoten kot svoje sobe, da bi razmišljal o tej najljubeznivejši.
jevega rojstva »nebo svetlobe vrnilo skoraj na isto točko«, ko prvikrat zagleda Beatrico, ki je bila takrat v začetku devetega leta; »ko je bilo minilo toliko dni, da se je natančno dopolnilo devet let po tisti prikazni«, jo sreča in Beatrica ga pozdravi natančno ob deveti dnevni uri; pesnik ima v srcu pomembno vizijo, in sicer v četrti nočni uri, »itorej v prvi devetih zadnjih nočnih ur«, ko opeva šestdeset najlepših žena v mestu, nanese tako, da se da Beatričino ime vstaviti v verz samo na devetem mestu tistih imen; ko ima zopet v sanjah znamenito prikazen, se to zgodi v deveti dnevni uri; »pravim, da se je njena nad vse plemenita duša po arabskem štetju poslovila v devetem mesecu leta, zakaj ondotni prvi mesec tismin je pri nas oktober. In po našem štetju se je poslovila v tistem letu izza Gospodovega rojstva, ko se je popolno število devetkrat dopolnilo v tistem stoletju, v katerem je bila na svet postavljena, in bila je med kristjani trinajstega sitoletja. Razlog, zakaj ji je bilo to število tako naklonjeno, bi bil morda naslednji: Po Ptolemeju in po krščanskih naukih je devet nebesov, ki se gibljejo, in po splošnem nazoru astrologov vplivajo ti nebesi na zemljo po svojem medsebojnem stanju. To število ji je bilo naklonjeno, da se pokaže, da je ob njenem rojstvu bilo vseh devet gibljivih nebesov v najpopolnejšem razmerju med seboj. To je en razlog. Toda če se stvar natančneje premisli in po prevzvišeni Resnici, je to število bilo ona sama, kar pravim v podobi in razumem takole: Število tri je koren števila devet, tako da je, samo s seboj pomnoženo in brez drugega števila, devet, ker jasno vidimo, da je trikrat tri devet. Če torej po samem sebi ustvarja devet in če je Stvarnik čudežev po samem sebi Trojica, to je Oče, Sin in Sveti Duh, ki so Trije in Eden, je število devet spremljalo to ženo zato, da se pokaže, da je ona sama bila devet, to je čudež, ki ima svoj koren samo v čudoviti Trojici. Bolj bistroumen človek bi morda našel temu bolj bistroumnega razloga, toda jaz vidim tega in ta mi je najbolj všeč.«
II
In ko sem tako mislil nanjo, me je objel lahen sen, v katerem sem videl prečudno prikazen: videl sem — se mi je zdelo — v svoji sobi ognjebarven oblak, v katerem sem čisto jasno razločil zapove-dujočo postavo moža strašnega pogleda za vsakega, ki bi hotel gledati vanj. Sam na sebi pa se mi je zdel tako poln radosti, da je bilo čudno: govoril je mnogo, a razumel sem le malo, med tem besede: Ego domi-nus tuus. (Jaz sem tvoj gospod.) Na rokah mu je spala — se mi je zdelo — neka oseba, gola, prav lahno zavita v krvavordečo tančico. In ko sem jo zelo pazljivo motril, sem spoznal, da je bila to gospa rešenja, ki me je bila tisti dan pozdravila. V eni roki je držal — se mi je zdelo — neko stvar, ki je bila vsa v plamenih; in zdelo se mi je, da je rekel te-le besede: Vide cor tuum. (Glej, tvoje srce.) Čez nekaj časa — se mi je zdelo — je zbudil njo, ki je spala; in s silo svojega duha ji je velel, naj zaužije tisto, kar mu je plamtelo v roki, in je zaužila z bojaznijo. Kmalu potem se je njegova radost spremenila v pregrenak jok; in tako jokajoč je privil tisto devo k sebi in odplul — se mi je zdelo — z njo proti nebu; meni pa je postalo tako tesno okrog srca, da se moj lahni sen ni mogel več držati in sem se zbudil. In ko sem takoj začel premišljevati, sem prišel na to, da je bila ura, ko sem videl tisto sanjo, četrta v noči: očividno torej prva devetih še sledečih. In premišljujoč prikazen sem sklenil, jo dati v vednost mnogim slovečim pesmarjem onega časa. In ker sem se bil iz lastnega nagiba naučil umetnosti, delati rime in verze, sem sklenil narediti sonet, ki bi v njem pozdravil vse zveste podanike Amorja; s prošnjo, naj sodijo o moji viziji, sem jim popisal, kaj sem bil videl v snu. In pričel sem nato sledeči sonet:
Vi, žlahtni in v ljubezni vneti rod, če pride vam pred oci to pisanje, kako se zdi vam, dajte mi na znanje! Pozdravlja Amor vas, nas vseh gospod!
Že v drugo je tretjino spela pot noči, v vseh zvezd blesteče se sijanje, ko Amor je pristopil v moje sanje; spomin mi nanj še zdaj je poln grozot.
Vesel se zdel je; v roki žarovito
srce je moje držal, a gospo
v naročju, spečo, v svilen prt zavito.
Zbudi jo, z vso poda uslužnostjo srce ji v jed; z bojaznijo očito zaužije ga; plačoč odplul je ž njo.
16
242
Na ta sonet jih je odgovorilo mnogo in v različnem smislu; med njimi je poslal odgovor tudi tisti, ki ga jaz imenujem svojega prvega prijatelja3; ta je spesnil takrat sonet, ki se začenja z vrstico: Vedesti al mio parere ogni valore. (Vsekakor si videl stvar pomembno.) In to je bil takorekoč začetek najinega prijateljstva, ko je zvedel, da sem bil jaz tisti, ki mu je bil sonet poslal. Pravega smisla onih mojih sanj ni tedaj nihče spoznal, sedaj pa je jasen celo najpreprostejšemu.
(Dalje)
3 Firenčan Guido Cavalcanti.
IVAN ČAMPA
PIKOV A DAMA
(Dami, ki sem ji poklonil svoje pesmi.)
Pikovo   damo   dobiti:   imel boš opravka z zahrbtnim zlobnežem.                     Sanjske bukve.
O, kadar ti se vrneš mi v spomin, mi je, kot stal nekdo pri meni bi v nočeh in mi z rjavo žago škrtal po kosteh: blaznim od neizraznih bolečin.
Vse, kar imel sem lepega zares, si z gnusom pohodila kot mrčes in se potem na tihem veselila, da s tem tako si v živo me ranila.
Rotim te, to samo mi razodeni, zakaj si mi tako se maščevala; bi rada, da poslej ob vsaki ženi bi duša mi od groze trepetala?
Saj nase navezala si me sama
in jaz le toliko pri tem sem kriv,
da nisem prej kvartati se učil;
zdaj vem, kak pikaš, pikova ti dama.
281
I. Lah je imel lep pripovedni dar. Najlepša je — za moj okus — prav prva črtica »Lužarji«: vse je naravno, nič odveč, dialog realističen. Pozneje je v slikali marsikaj odvečnega, dolgoveznega. Pesem »Gospod Ravbar« ima nad 4000 verzov, gladko teče, teče, a vsebina? Ravbar jaha snubit Jedvinko v Podgrad, zbog nepaznosti mu jo martaloz Ostoja ugrabi (kako, ne vemo), nevesta ga še zmerom čaka (kako rešena, ne vemo). V desetih vrsticah se da vsebina povedati. Pesnik se ni znal omejiti. — V »Lužarjih« je pisal naraven slog, pozneje je posnemal Iv. Cankarja (glagol na začetku stavka): »Gledal je ribič na grad... Prihajal je šum iz gradu... Ozrl se je ribič na jezero...«. Čuti se tudi vpliv ruske (ukrajinske) pesmi: »Zaplakala je Mana, zajokala«.  (»Čarovnica«.)
Že z 1. 1905. je začel pisati v »Slovan«, pozneje mnogo v Ljublj. Zvon, Slov. Matico,  za Vodnikovo  družbo. DS mu  ohrani  hvaležen  spomin!
DANTE ALIGH1ERI
VITA NUOVA
Novo življenje — Prevel J. D.
IV*
Po tej sanjski prikazni se je moj duh začel čutiti oviranega v svojem delovanju, ker je bila duša vsa pogreznjena v premišljevanje o tej predražestni; zbog tega sem v kratkem času oslabel in onemogel, da je mnogo mojih prijateljev moje zdravje skrbelo: in mnogi so, polni radovednosti, skušali zvedeti prav to, kar sem jaz prav skrbno hotel skriti pred drugimi. Na njih zvito vpraševanje sem jim po navdihnjenju ljubezni, ki me je po nasvetu pameti vodila, odgovoril, da me je ljubezen tako daleč pripravila. Dejal sem Ljubezen, ker sem imel toliko nje znakov zapisanih v svojem obrazu, da je nisem mogel več prikrivati. In kadar so me vprašali: »Kateri velja ta tvoja ljubezen, ki te tako muči?« sem jih smehljaje gledal, a nič rekel.
V
Nekega dne je predražestna sedela v nekem prostoru, kjer je bilo slišati pesmi v čast Kraljice nebeške, a jaz sem se nahajal na nekem mestu, od koder sem videl svojo blaženost. Med njo in menoj — v ravni črti — pa je sedela plemenita gospa zelo ljubkega obličja, ki me je večkrat pogledala in se mojemu motrenju, namenjenemu — tako se je zdelo — njej, tako čudila, da so mnogi zapazili njene vame
* Na str. 238. dobi že Predgovor št. L, s tem se paginacija popravi.
282
obrnjene poglede. In tako zelo se je to opazilo, da sem, odhajajoč iz onega prostora, slišal za hrbtom: »Glej, kako se ta trapi za ono gospo.« In ko so imenovali njeno ime, sem razvidel, da so res mislili ono, ki je bila sedela v sredi, v ravni črti, začenjajoči se pri dražestni Beatrici in končujoči se v mojih očeh.
Tedaj sem se zelo pomiril v zavesti, da ta dan s svojim motrenjem nisem bil izdal drugim svoje skrivnosti. In tedaj sem brez oklevanja sklenil, da porabim ono ljubko gospo kot zaklon istine; in v kratkem času sem to naredil tako spretno, da je večina tistih, ki so me opazovali, menila, da pozna mojo skrivnost. S to gospo sem skrival svoje pravo nagnjenje nekaj mesecev in let; in da bi ljudi še bolj potrdil v njih domnevi, sem spesnil nanjo nekaj rimanih stvaric, ki jih pa ne nameravani tu zapisati, razen kolikor se tičejo one predražestne Beatrice. In zato jih vse opustim, zapišem pa le nekaj tistega, kar bi utegnilo biti njej v slavo.
VI
Pravim: v tistem času, ko je bila ta gospa zaklon moje tako velike ljubezni — vsaj z moje strani —, me je obšla želja, da bi proslavil ime one predražestne obenem z imeni mnogih drugih žena in zlasti tudi one plemenite gospe. In tako sem izbral imena šestdesetih najlepših žena mesta, ki je bila v njem moja deva po volji Najvišjega našla svoj dom, pa sem zložil epistulo v obliki serventeze, ki je pa tu nočem zapisati. In ne bi bil tega omenil, da mi ni bilo do prečudne ugotovitve, da ime moje deve ni šlo na nobeno drugo mesto v verzu med imeni teh gospa kakor le na deveto.
VII
Gospa, ki mi je tako dolgo pomagala, skrivati moje nagnjenje, je morala omenjeno mesto zapustiti in oditi v daljno deželo: tega sem se zelo ustrašil, ker sem bil ob tako lep zaklon, in še huje mi je bilo, kakor sem bil izprva mislil. In videč, da bi ljudje le prehitro izpregledali moje skrivanje, ako se ne bi njenega odhoda spomnil s primerno bolestjo, sem sklenil, to potožiti v sonetu, ki ga tu zapišem, ker je dala moja deva neposredni povod za nekatere besede soneta, kakor se to takoj odkrije vsakemu, ki jih bo umel. In sem torej zložil tale sonet:
Vi, ki na pot ljubezni mi sledite,
postojte, premotrite,
je večja kje od bolečine moje?
Le toli, da povem vam, potrpite
in potlej presodite:
nisem odprl vsem mukam dveri svoje?
283
Ne radi cene moje osobite,
zbog   svoje,   plemenite,
mi Amor dal življenje tak lepo je,
da vzklike cul sem za hrbtom srdite:
»Zbog ktere znamenite
zasluge tale zmer vesele poje?«
Zdaj mi pogum je ves po vodi šel, ki le iz vrelca vre ljubezni vroče; in jaz, ubogo le sirotče bojim se, da to bol bi v verze del.
Sem, kakor kdor od srama skriti hoče
na vne bogastva svojega vrzel:
na zunaj sem vesel,
a v prsih se srce mi trga, joče.
VIII
Po odhodu te plemenite gospe je bila volja Gospoda angelov, da je poklical v svojo slavo zelo lepo mladenko, ki je bila dika gori imenovanega mesta. Njeno mrtvo truplo je ležalo —¦ sem videl — sredi med mnogimi gospemi, ki so bridko jokale. Spomnil sem se, da sem jo bil nekoč videl v družbi one predražestne, in se nisem mogel vzdržati solz. Še jokaje sem sklenil, izpregovoriti nekaj besed o njeni smrti z ozirom na to, da sem jo bil nekaj kratov videl z mojo devo. In o tem sem nekaj namignil v zadnjem delu svojih besed, kar bo jasno tistemu, ki me razume. Zložil sem torej takrat dva soneta, katerih prvi se pričenja: »Ljubeči, v jok!« a drugi: »Smrt kruta!«
Ljubeči, v jok! Saj Amor4 sam se joče! In čujte, kaj ga k joku je nagnilo: žene naricati je slišal milo in videl jih solze točiti vroče,
ker kruta smrt je delo uničujoče opravila nad bitjem, ki je bilo predobro; strla vse je, kar krasilo je deklico: krepost, telo cvetoče.
In čujte, kakšno Amor dal ji čast:
ob ljubkem truplu se kot človek vdajal
je žalosti, v človeški se osebi,
4 tukaj: Beatrica.
284
in cesto se ozrl je gori k nebi, kjer duh se deklice je že nahajal, ki   tu   jo videti bila je slast.
Smrt kruta, ki ne maraš prizanesti,
ti mati vseh bolesti,
ki tvoj izrek neizprosen je despot,
boli si toli dala mi na pot,
da tožen hodim tod,
že sit, ti nove kletve plesti.
Da osovražim v ljudski te zavesti,
mi treba le navesti
ta tvoj zločin, grehoto vseh grehot;
ne, ker poznal te ne bi ljudski rod,
ampak, naj slej povsod
mrzi te, kdor je vdan ljubezni zvesti. Odnesla ljubeznivosti si cvet
in ž njim prav vse, kar ženskih je kreposti;
saj v zorni je mladosti
ta lepi cvet od tebe bil zadet.
Kdo deva je, ne zve od mene svet,
dovolj vele povedane lastnosti.
Kdor vreden nisi večne blaženosti,
ne upaj, kdaj v nje družbo biti štet.
IX
(Dante govori o novi, izmišljeni ljubezni.)*
Nekaj dni po smrti te mladenke se je pripetil dogodek, ki me je napotil v ono stran, kjer je zdaj živela dražestna gospa, ki mi je bila služila kot zaklon moje ljubezni; vendar pa me moja pot ni peljala prav do njenega bivališča. In čeprav sem po zunanje potoval v veliki družbi, mi potovanje ni ugajalo in vzdihljaji mi niso mogli olajšati žalosti, ki sem jo v srcu občutil, ko sem se oddaljeval od svoje blaženosti. In zato se je pred mojim duhom prikazal sladki gospod, ki je vladal nad menoj zbog kreposti najmilejše gospe; nosil je kot romarček lahko, siromašno obleko. Zdelo se mi je, da je žalosten, gledal je v tla, samo včasih — se mi je zdelo — je obrnil oči proti lepi reki, bistro in hitro tekoči vzdolž moje poti. Zdelo se mi je, da me je Amor poklical in mi govoril te-le besede: »Prihajam od one gospe, ki je bila dolgo tvoj zaklon, in vem, da se še dolgo ne bo vrnila; in zato zdaj neseni tvoje srce, ki si ga po moji volji navidezno daroval oni, k neki drugi, ki te bo prav tako ščitila kakor prejšnja.«
* Dostavek  v oklepaju je prevajalcev in  tako vsi naslednji.
285
In mi jo je imenoval, tako da sem jo lahko spoznal. »Če vsekakor hočeš o teh mojih besedah kaj pripovedovati, stori tako, da ne bo nihče mogel uganiti niti prve izmišljene ljubezni niti te druge, ki jo boš v svojo korist kazal sedaj.« Po teh besedah je hipoma zginila vsa ta vizija zbog velike žalosti, ki sem jo — kakor se mi je zdelo — od njega prevzel; in zdaj, po zunanje skoro še bolj spremenjen, sem tisti dan jahal zelo zamišljen dalje in pogosto vzdihujoč. Naslednji dan sem začel zlagati ta-le sonet:
Ko jahal oni dan sem s konjenico vtopljen v pohod, ki ni mi nič ugajal, glej! Amor mi nasproti je prihajal kot  romarček  odet,  prepet  z  vrvico. Potrt se zdel je, ko da moč, pravico je zgubil vso; korak mu je zastajal; da ne bi tropu, ki me je obdajal, v obraze gledal, vesil je glavico.
Uzre me in pokliče po imenu, rekoč: »Pravkar prihajam iz daljine, kjer si srce imel po volji moji; vzemi ga, novi služi naj gospoji!« To reče in ne vem kako izgine — jaz nisem temu se uprl bremenu.
X (Beatrica nevoljna odreče Danteju pozdrav.)
Ko sem se s poti vrnil, sem začel iskati gospo, ki mi jo je bil Amor, moj gospod, na poti zdihovanja imenoma označil. In da bo moje pripovedovanje krajše, naj povem: v kratkem času sem z njo kot svojim zakladom tako dobro dosegel svoj namen, da je vse mesto bolj, kakor pa se je spodobilo, o tem govorilo, kar me je dostikrat hudo mučilo. In zbog teh govoric, ki so me, kakor se je videlo, žigosale kot grešnika in mi jemale dobro ime, mi je najmilejša, neprijateljica vsake grešnosti in kraljica kreposti, ob prvem srečanju odrekla svoj mili pozdrav, ki je v njem bila vsa moja blaženost. In dasi se nekoliko oddaljim od svojega predmeta, naj poskusim razložiti, kakšno moč je imel njen pozdrav name.
XI
(Učinki Beatričinega pozdrava.)
Trdim: kadarkoli se mi je od kake strani prikazala in sem se jaz nadejal  njenega  čudotvornega  pozdrava,   ni  bilo  zame  nobenega sovražnika več, da, zgrabil me je plamen ljubezni do bližnjega, da
286
sem bil pripravljen vsakemu odpustiti, ki me bi bil razžalil. Kdor bi me bil tedaj česarkoli prosil, bi mu bil z vedrim licem ugodil, govoreč edino besedico: Ljubezen. In kadar mi je bil njen pozdrav že čisto blizu, je duh ljubezni zatrl v meni vse druge duhove čutnosti, slabotne duhove vida pa odrinil, veleč jim: »Pojdite, počastite svojo vladarico!« in je sam ostal na njih mestu. In kdor bi bil hotel spoznati, kaj je ljubezen, bi bil to lahko dosegel, ako bi bil pazil na trepet mojih oči. In kadar je ta najmilejša gospa pozdravila, tedaj ni bilo tako, da bi bila ljubezen delala steno med njo in menoj, tako da bi bila zasenčila mojo preveliko blaženost, ampak zbog preobilice blaženosti je njena sladka moč zrastla tako, da se je moje telo, popolnoma pokorno njeni oblasti, večkrat gibalo samo še kot nekaj težkega, neživega. Iz tega se jasno vidi, da je bila vsa moja blaženost v njenem pozdravu, večkrat  presegajoč  moje  moči  in  me  skoro  dušeč  kakor  povodenj.
XII
(Dante se opravičuje svoji resnični gospe.)
Naj se zdaj vrnem k pravemu predmetu! Tu pripovedujem: ko mi je bila odbita moja blaženost, me je zgrabila tolika bolečina, da sem se ločil od vsake človeške družbe in v nekem samotnem kraju močil tla s svojimi prebridkimi solzami. In ko sem si z jokom nekoliko srce olajšal, sem šel v svojo sobo, kjer sem mogel tožiti, ne da bi me kdo slišal. In ko sem tam klical k Materi usmiljenja in ponavljal: »Amor, pomagaj svojemu zvestemu!« sem plačoč zaspal, kakor otrok, ki je bil tepen.
Skoro sredi mojega spanja pa se je zgodilo, da sem menil v svoji sobi tik ob sebi videti mladeniča sedečega in v snežnobelem oblačilu; bil je, kakor se je zdelo, globoko zamišljen. Gledal me je dolgo na mojem ležišču, potem pa me je — tako se mi je zdelo — zdihujoč poklical, govoreč mi tele besede: »Fili mi, tempus est, ut praeter-mittantur simulacra nostra.« (Moj sin, čas bi bil, da se neha najina hlimba.) Tedaj sem ga — se mi je zdelo — spoznal, ker me je na način klical, kakor je bil že večkrat storil v mojih sanjah.
In ko sem ga motril, se mi je zdelo, da bridko joka in da pričakuje kakšne moje besede; opogumil sem se torej ter ga vprašal: »Gospod vse popolnosti, zakaj jokaš?« In dejal mi je te besede: »Ego tamquam centrum circuli, cui simili modo se habent circumferentiae partes; tu autem non sic. (Jaz sem kakor središče kroga, do katerega so vse točke oboda v enakem razmerju; ti pa ne tako.) Ko sem potem o teh besedah razmišljal, so se mi zdele tako temne, da sem bil primoran govoriti in mu reči: »Kaj pomeni, gospod, kar si mi tako neumljivo dejal?« In odgovoril mi je v narodnem jeziku: »Ne vprašuj več, kakor bi utegnilo bili dobro zate.«
In zato sem mu začel pripovedovati, kako mi je bila odrekla pozdrav, in sem vprašal po vzroku. Nato sem dobil tale odgovor: »Ta
287
naša Beatrica je slišala od nekih oseb, ki so o tebi govorile, da je imela žena, ki sem ti jo bil na potu vzdihov imenoval, sitnosti zaradi tebe; in zato te ta prežlahtna, nasprotnica vsake nevšečnosti, ni blagovolila pozdraviti, želeč, da bi ti bila zoprna. Čeprav ji je torej pravi pomen tvoje skrivnosti že precej znan, ker te že dolgo pozna, hočem vendarle, da spišeš nekaj verzov, v katerih izpovej, kakšno moč imam jaz nad teboj zaradi nje, in kako si njen že izza svojih deških let. In za pričo pokliči njega, ki to ve, in kako ga prosiš, naj ji to pove: in jaz, ki sem tista priča, ji bom rad o tem govoril. In tako bo izvedela za tvojo resnično ljubezen ter spoznala zmoto onih, ki so se dali varati. Tisti verzi naj ti služijo le kot sredstvo, tako da ji ne boš govoril neposredno, ker bi bilo drzno. In ne pošiljaj jih brez mene nikamor, kjer bi jih mogla slišati; okrasi pa jih s sladkim blagoglasjem (t. j. daj jih uglasbiti!, op. prev.), v čemer bom jaz vedno, kadar bo treba.« To izrekši je izginil in mojega spanja je bilo konec. In ko sem to premišljal, sem našel, da se mi je bila ta prikazen javila deveto uro dneva; in sklenil sem bil, preden sem zapustil ono sobo, da zložim pesem in izvršim ukaz svojega gospoda. In tako je nastala sledeča pesem:
O pesem, k Amorju nastopi pot in ž njim do mojega srca kraljice: zagovor moj, ki te-le ga pojo vrstice, naj ji tolmači Amor, moj gospod!
Tako ti dostojanstvena je hoja,
da bi brez spremstva tudi
lahko s pogumom šla na pota vsa;
a če naj čisto varna pot bo tvoja,
se k Amorju potrudi:
morda ni dobro iti brez njega;
pri njej, h kateri si namenjena,
sem namreč, kakor mislim, jaz v zameri,
pa bi,  če prideš ji brez  Amorja pred  dveri,
neljub ji bil morda ta tvoj prihod.
Ko prideš, pesmica, ji pred obraz,
besede, milo se tedaj glasite,
to ji recite:
»Gospa, le-ta, ki me poslal do Vas,
želi, če je zaslužil to uslugo,
da milostno krivdo odpustite.
Moč taka Vaših je nad njim oči,
da ni nad svojimi mu več moči.
Če torej mu pogled obrnil v drugo
je Amor, dobro znan Vam je povod.
288
Še reci ji: »Gospa, trdna ko skala
mu vera je; želela
bi misel vsaka, biti Vam dvor niča;
ljubezen mlada ni mu omahovala.«
Če ti ne bo verjela,
naj Amor ji pove, da je resnica.
Če odpustiti se ne da krivica,
pa prosi jo, naj izvoli le veleti
po svojem slu, da moram koj umreti,
pa izve: pokorno pojdem na to pot.
A preden, pesem, greš iz nje bližine,
še Amorju, ki ključi dani
so mu do src, v zagovor moj govori:
»Že zbog napeva mojega miline
le-tu pri njej ostani
in zanj, ki služi ti, kar prosi, stori!
O, naj mu odpusti, jo pregovori,
naj iz oči mu njenih sine mir!«
Zdaj pojdi, pesmica, pred njeno dver!
Naj spremlja sreča, čast ta tvoj odhod!
XIII
(V sonetu pripoveduje o notranji vojski med mislimi.)
Ko sem bil že povedal, kar mi je bil Amor ukazal, so me po pravkar opisani viziji začele mnoge, različne misli napadati in skušati, druga drugo skuša je nad vladati; od teh so zlasti štiri motile pokoj mojega življenja. Ena je bila ta-le: »Gospostvo Amor-jevo je hvalevredno, ker odvrača duha svojih zvestih od vsega nizkotnega.« Druga je bila ta: »G o -spostvo Amorjevo ni hvalevredno, ker mora njegov zvesti služabnik tem več trpeti, čim močneje vanj veruje.« Tretja je bila ta: »Ime Amor tako sladko zveni, da se mi zdi nemogoče, da ne bi bilo tudi njegovo delovanje večinoma sladko, saj se imena natanko ujemajo s svojimi predmeti, prav kakor je zapisano: Nomina sunt consequentia rerum.« Četrta pa je bila ta: »Gospa, ki te zaradi nje ima Amor tako trdo, ni kakor so druge, ni omahljivega srca.« In vsaka me je obdelovala tako, da mi je bilo kakor tistemu, ki ne ve, po kateri poti bi šel, in ki hoče iti, pa ne ve, odkod bi pot nastopil. In če sem mislil na to, da bi izbral in poiskal vsem skupno pot (t. j. Beatrico), s katero bi se vse (štiri) soglašale, sem videl, da mi je bila ta zelo sovražna, to je: moral bi na pomoč klicati usmiljenje, usmiljenju se vsega izročiti. — In v tej bridki negotovosti se mi je zahotelo napisati nekaj verzov; zložil sem tedaj sledeči sonet:
289
O Amorju vse misli govorijo, a velik boj med mislimi se bije: t a   polna hvale Amorja moči je, a   ona   zove spet to moč norijo;
ob   tej   se sladki upi mi budijo, ob   oni   pa oko solze mi lije; samo srce naj: »Milost, milost!« vpije v trepetu, to mi složno vse velijo.
Izreči sodbo o njih srce me sili,
ne vem pa, ktera prava, ktera lažna;
zato med dvomi, kaj je Amor, niham;
ustrežem dvomom vsem, če milo vzdiham, kličoč gospo, ki zmer mi je sovražna — Usmiljenje, vsaj ti se me usmili!
XIV
(Povabljen  k  nekemu  pirovanju  ne  prenese  navzočnosti  Beatričine;   ta  in ostale gospe  se  smejejo  njegovi  zbeganosti.)
Po tej vojski nasprotujočih si misli se je zgodilo, da je predražestna prišla v družbo več plemenitih gospa. Pa tudi mene je privedel prijatelj, ki je mislil, da mi naredi veliko veselje, če mi pokaže toliko ženske lepote. Ker pa sem komaj vedel, kam me pelje, in sem se popolnoma zaupal svojemu spremljevalcu, ki je bil (na ta način) enega svojih prijateljev (kakor sem pozneje zvedel) v smrt speljal, sem ga vprašal: »Čemu sva prišla k tem gospem?« Odgovoril mi je: »Da jih dostojno počastiva.« Žene so bile zbrane okrog plemenite gospe, ki se je bila tisti dan omožila. Po običaju mesta so ji hotele pri prvem obedu v hiši mladega soproga delati družbo. Tako sem sklenil, na ljubo svojemu prijatelju ostati v družbi, da bi bil na uslugo gospem. Kmalu po tem sklepu pa sem začutil čuden drget, ki mi je prihajal od leve strani mojih prsi in se mi je naglo razširil po vsem telesu. Da bi (drget) prikril, sem se naslonil na neko vso dvorano ob-dajajočo stensko slikarijo. Da bi videl, je li kdo moj drget zapazil, sem dvignil oči h gospem in med njimi zagledal predražestno Beatrico. Tedaj se mi je pod silo ljubezni, zbog bližine predražestne, duh tako zmedel, da so mi samo še oči služile. Pa tudi duhovi mojega vida so se morali umakniti iz svojih delavnic, ker je Amor hotel sedeti na njih mestu, da bi gledal čudovito ženo.                                           (Dalje)
19