VOJAK. GENERAL IN NEKATERI DRUGI M i o d t a g Bulatovič Salvatore Paolone je poplesoval okoli tanka in opazoval, kako vojaki in meščani urejujejo trg. Belili so razpokanc zidove in stara vrata, brzojavne drogove in drevesa. Škropili so tlak, listje in celo zrak. Od dolgega generalovega imena, ki je bilo napisano na več krajih, ga je spreletavala zona: hal se je. da ne ho znal siati v pozoru. ko ho veliki poveljnik pregledoval vojsko. Ljudje so se potili in godrnjali. Ker je bilo vse okoli njih belo. Niti vodnjak ni bil več umazan: samo voda je tekla kakor poprej, hladna in motna. Ljudje so peli najprej bojne pesmi iu potem tiste, ki so govorile o srečnejši prihodnosti. Popeval je tudi Salvatore. čeprav ga je bolela glava od sonca in bele barve. Ljudje in vojaki so se prepirali in se mlatili z dolgimi ščetkami. Potem so spet peli tisto, kar so morali, in se dolgo mazali. Po zunanjem videzu nobeden ni bil več umazan ali črn. Nekateri mimoidoči so prosili delavce, naj jih pobelijo. Beli so bili tudi oblački, ki so se podili po nebu. Obraščen s črno brado in lasmi je Paolone gledal, kako sta Bale-strini in Porta, ne da bi se skrivala pred mimoidočimi in vojaki, hranila Malica. Tako, je polglasno rekel vojak, lepo je to. kar delata: saj siromak leži tu onemogel dva ali tri dni. Dajala sta mu makarone, meso in kruh. Malic je klečal in vročično jedel vse, kar sta mu ponujala. Tako. je ponovil Salvatore. stopicajoč na mestu. Malic je imel roke v prahu, na keiterem se je delala tenka mreniea apna, in ni opazil, da imata Balestrini in Porta čisto bela pasova, toka za samokres in puški. Samo požiral je, kašljal in kdaj pa kdaj široko odprl oči in vprašal, ali lahko še kaj doti. Govoril je nerazločno. 599 bljuval makarone in apno ter skušal vstati. Ne moreš ne li brez mene ne jaz brez tebe, mu je tiho rekel Paolone in mu podal roko. Malic se je stresel kakor petelin in spoznal vojaka, ki mu je sporočal nekaj zaupnega. — Bel si od glave do pet, je rekel Salvatore. Čudno, kajne? Hi-hi-hi ... Malic ni vedel, kdo se tako pretrgano reži nad njim. Oči so mu bile krvave in so ga bolele. Nekako pomišljal si je, kam naj se odpravi. — Mene pa še niso pobelili, je ponosno rekel vojak. Morda je tako bolje. Vsi beli. jaz pa kakor vran. Kaj se mrščiš — ali ti morda ni prav? — Pa kaj sem jaz bel? je vprašal Malic in si razmazal apno po obrazu. In kaj naj to pomeni? — Tako... vsi beli, je nervozno rekel Salvatore. Ker pribaja general, in sicer od južne strani. Ampak ne verjamem — prišel bo od zaboda. Hm. vsi beli . .. — Ali ljudje vedo, da jaz v resnici nisem bel? je izjecljal Malic in se odpravil. — Ne zanima jih ne tvoja ne moja barva, je rekel Salvatore in se mu spet približal. Popolnoma so naju pozabili. Zanima me samo. ali bo tudi general, ali bo tudi on .. . Malic ni vedel, s kom govori. Salvatore Paolone mu je dolgo v svojem narečju pojasnjeval. zaradi česa belijo mestece. 9 . Malic je stopal, pomečkan in negotov. Za njim so gledale njegove rdeče črke. vojaka, ki sta ga branila, in celo drugi. Salvatore je ostal spet sam, začutil je ostro bolečino v senceh in zazdelo se mu je^da iz vodnjaka teče gosta in bela voda. Navadno me zapustita tedaj, ko sta mi najpotrebnejša, je pomislil Salvatore, ko je opazil, kako sta Palestrini in Porta odšla za nekimi dekleti. Tudi Maliču sem imel povedati veliko reči. ~\ si mislijo, da začnem, komaj da zinem, tarnati in se cmeriti. Pa ni ravno tako. Ker se po cele dneve ne ganem od tod, sem videl in slišal marsikaj. Na lepem se je izza gore in vročine pokazalo komandantovo letalce. Letelo je prav nad strehami in razsipalo letake na vse strani. Že drugi dan je razglašalo prebivavcem. da vsak trenutek utegne priti general. Kaplar Turiddu Barbagallo je krmaril stroj prav nad trgom: od zgoraj je mahal z roko: Paoloneju se je celo zdelo, da je. metaje kupe pisanega papirja, tudi pljuval na zemeljsko vročino, prah in belo barvo. Turiddu Barbagallo mi je prijatelj, čeprav še nobenkrat tli sporočil moje prošnje polkovniku, je tiho rekel Salvatore. Turiddu Barbagallo je najbolj premeteni vojak v vsej italijanski vojski in morda v vseh vojskah na svetu in bo dosegel visok čin, je dodal in si obrisal beli pot s čela. Turiddu Barbagallo še naprej spi s hodževo ženo. ki mu je rekla, da hoče še drugega sina; še drugo meščanko ima. resda ciganko, ki bo tudi rodila pred zimo. Turidda Barbagalla bodo predložili za odlikovanje, ker je izjavil, da se ne vrne na Sicilijo, dokler 600 ne bo v osvobojenih krajih ustanovil vsaj manjše iialijanske naselbine: spreten pilot, bil je v Albaniji. Grčiji in Abesiniji. preden je prišel v Črno goro. Jaz pa nič, je suho rekel Salvatore Paolone. ko se je kaplarjevo letalo obrnilo na bok in izginilo. Vojaki, tisti, ki jih poznam, in prav tako tisti, s katerimi se nikoli nisem seznanil, mi pravijo, da Dane ni pod nobenim mostom, je glasno pomislil Paolone. Ne ljubim je več. ker je po vsej verjetnosti niti ni več. Najbrž je odšla po vodi. z ribami, kakor nam je zmerom grozila. Ne sanja se mi več tako pogosto o njej. Zdaj imam drugo in drugačno. Ne vem natanko, kako ji pravijo, prepričan pa sem. da ima več imen. Živi v Bologni in ljubila je mojega Napolitanca. Ker tudi Augusta ni več in ker ona ne more ljubiti človeka, ki je odšel, sem jo prevzel jaz. Nikoli je nisem videl. Upam, da bom ostal živ in da se mi bo nekako privadila, čeprav ne znam peti kakor on. Sicer pa tudi z njim spočetka ni šlo tako, kakor je treba: pritoževal se mi je. da so jo dolgo motili njegovi kovinski zobje, štrleče Adamovo jabolko in zmerom motne in žalostne oči. Nič več mi moj Augusto ni povedal o njej. je rekel Salvatore in suho zajokal. Ampak vem. kakšna je, se je stresel. Glavo ima kakor druga dekleta, vrat in roke tudi. prsi pa ne: te so prepolne mleka, ker se naši rojaki s severa, posebno tisti iz Bologne in okolice, čudovito hranijo. Pri pasu in globoko vdolbenem popku se ne boni dolgo mudil. Kakor vsak pravi vojak prehajam takoj k zadnjici: to je hribček mesa. ki ga bom dolgo gladil in ogreval. Stopala so majhna, ker ni bila nikoli bosa, niti v postelji ne. Kolena, to sta dve navadni okrogli kosti, ki se premikata in v kateri nikoli ne zijam: zato ker hitim gor. med stegna. Tam pa je razpolovljena in sočna breskev, moj topli in dišeči raj. To je cela pokrajina, velika in širna kakor moja Kalabrija. Tu je vse mogoče, tako da ne vem, kam bi s seboj in s svojimi udi. Vem. je vzdrhtel vojak, kako bi ne vedel: ko ostanem živ. se bom zavlekel v to svežo školjko in kakor polž dolgo molčal. Če vojne še ne bo konec, se bom gori skrival in ne bom hodil ven. dokler me civilne oblasti ne potegnejo za ušesa ven. Opravičil se bom svojemu tolstoritnemu angelu, ker ne znam peti. spustil se bom na kolena, če bo treba, in se ne bom jokal kakor zdaj. Ves čas bom omenjal Augusta, ker vem. da ga je imela rada. in prepričal jo bom. da je izgubil glavo tudi zaradi nje. Obljubil ji bom najsrečnejšo prihodnost in veliko otrok, in ko bo vojne konec, bova videla, kaj bova. Če bodo prišli otroci, bo prvi sinček dobil ime mojega nepozabnega brata iz Neaplja. Salvatore Paolone je zasukal vrat in opazil, da puška, ki mu je upogibala ramo, počasi raste. Tudi cev in bajonet se debelita, je tiho rekel vojak in začutil novo povoden j okroglih solz, in če bo šlo to tako naprej, me bo teža podrla v prah. Gledal je gor, ob konici, in čutil, da ga obliva hladen pot. Tank je dremal, prah se je pekel in valovil, ali razen cevi in noža je bilo vse navadno. Zaihtel hi bil od strahu, ko bi ne bilo poročnika Rive, ki je zmerjal Balestrinija in Porto. Nicola Riva, razkoračen in popolnoma pijan, je udarjal po plečih zdaj enega, zdaj drugega vojaka. Odpenjal si je hlače in celo drugim 601 kazal svoj veliki in razdraženi ud ter kričal, da je to njegov tretji scolo,* odkar je v Črni gori, in peti. odkar je oblekel uniformo. — Najbolj gnusni scolo, kar sem jih do zdaj videl, se je zatikal jezik poročniku. In prepričan sem. da je to neka čudna črnogorsko-grška ali albansko-abesinska kombinacija! \ ojaka nista vedela, kako naj zbežita. Gledala sta okoli sebe in obraz jima je pekla živa rdečica. Balestrini je vlekel Porto. ta pa se ni upal premakniti. Nicola Riva je potegnil iz toka samokres, gledal preko cevi svojega razcvetenega vraga in škripal z zobmi: — Streljal boni... da ubijem to poslušno kanaljo! Tega psa. zaradi katerega ni napredovanja že celi dve leti... vislice pa zaradi njega že cela desetletja prežijo name! Balestrini in Porta sta rekla, da se sliši trobenta in da morata hitro v vrsto. Poročnik Nicola Riva je stisnil petelina za vrat in zalim mel z močnim, skrhanim glasom: — Pripeljita mi tisto oslico, ki je pod tovorom drv ... pankrta tenko-vrata, ali slišita. kaj vama ukazuje poročnik! Njo in vse oslice iz tega in iz sosednjih krajev — videle bodo te dolgoiihe spake. kako kolje italijanski poročnik Nicola Riva. ki ga nikakor nočejo povišati in ki so mu nevoščljivi za številne uspehe! Zvežita in pripeljita vse, kar je ženskega na dveh ali na štirih nogah: danes hočem sejati ljubezen in bolezen! Uh, kanalji vojaški, kaj me puščata samega sredi poti... — Ampak jaz sem zraven vas. gospod poročnik, je rekel Salvatore Paolone. ko je opazil, da Nicola Riva poziva mimoidoče na pretep. Mi vojaki nismo kanalje. # — Nisem te klical, Salvatore, je bahavo rekel Riva in spravil samokres v tok. Kakor si prišel, tako lahko greš tudi naprej! Z norci nočem imeti nič opraviti! — Rekli ste. da ste sami, je tiho rekel Paolone, in da so vas zapustili. In še nekaj: morda bi si morali zapeti hlače, gospod poročnik. — Poslušaj, ti kalabreški pankrt! je zarezal Nicola Riva. Pripelji s mi svojo Eleonoro in se poberi. Pripelji jo in ne boj se za čin —¦ obljubim ti ga! — Rajši bi dobil zameno, je bleknil Paolone. Pa kaj je njej tako ime, gospod poročnik? — Tako mi je pravil Augusto, je rekel Riva in krepko stresel tisto, kar je držal pred seboj. Njo* mi pripelji, umazanec! Ali ne vidiš tegale, poglej si tole ... » — Ona je samo moja, gospod poročnik, je s trepetajočim glasom rekel Paolone. Samo moja. — Zakaj samo tvoja? je rekel Riva in ga prvič pogledal z očmi, ki so bile polne groze. Nič ni samo tvoje ali samo moje. Ker je vse naše. Vojak se mu je približal in se razgovoril z glasom, ki se je tresel in se trgal: — Midva z Augustom sva si bila kakor brata. Poznala sva se že pred vojaščino. Delila sva dobro in zlo. Nekoč sva se menila, da poj- * Vojaški izraz za gonorejo. 602 deva. seveda če bova morala, tudi skupaj na drugi svet. Celo v prvih bojnih vrstah sva se držala za roke. Vidite, on je odšel: mi, navadni vojaki še ne vemo. kako se je zgodilo to z njim. Varujem njegove reči — nekatere sem zakopal v prah, pod tankom. Dopisoval si bom z njegovo materjo: ljubil jo jo kakor sonce. Pa si položite roko na srce in povejte, ali je prav, da bi si njegovo dekle prisvojil kdo drug. Ni prav, to bi si upal reči celo generalu, lileonora ali Bolognesina, kakor jo je okrajšano imenoval moj edini brat Augusto — to je moje! \ udi gospodu majorju Pedutti sem moral razlagati isto kot vam. Namenjen je bil, da poj de kdaj skozi Bologno in da jo zgrabi. Gospod major me je razumel, zazdelo se mi je, da se mu je v očesu zalesketala drobcena solza, in obljubil mi je. da se je ne bo nikoli dotaknil. Tudi ne, če bi ona hotela. Tudi vas prosim, gospod poročnik, da mi obljubite... — Blagor tebi. ker si nor, C&tabrese, je rekel Riva, ker ni mogel verjeti tistega, kar je slišal. — Rotim vas, storite mi to. je rekel Salvatore in toliko da se ni spustil na kolena. Kakor sami vidite, ne prosim zamene. Gospod poročnik, kakor boga vas prosim, ne približujte se ji. — Nikomur ne morem in nočem ničesar obljubiti, je komaj izgovoril Riva in se zamajal. L kaztijem ti pa, da se nehaš cmeriti. Kako da te ni sram! — Ce se je dotaknete, posebno prej kot jaz, je buhnil v jok Salvatore Paolone, vam odgriznem grlo! Napil se bom vaše krvi namesto vode in vam potem zapieil v srce ta nož, ki raste in je razbeljen! Ali me slišite, gospod poročnik... in ne šalile se. zakaj meni je življenje resnično presedlo in ko bi ne bilo nje, ne bi živel niti trenutek več. Ne rogačite oči in ne glejte me tako, ker bom pritisnil na petelina, potem pa naravnost sebi v srce... — Hočem dolgo živeti, je liho in zaneseno rekel poročnik. Nicola Riva je dolgo stal sredi poti in nekaj razlagal. Oči so tnu bile osteklele in čeljust potisnjena naprej. Ljudje in vojaki, ki so peli bojne in druge pesmi, so ga vsega skrbno pobelili. Niti premaknil se ni. Salvatore je trepetal ob tanku, gledaje, kako je Nicola vse bolj krčevito stiskal svojo bolno in belo spako. itt boječ se. da bodo preple-skali tudi njega. Prah. ki ga je vzdigoval veter, se je mešal z njegovimi solzami. Oči so ga pekle in vse je videl potrojeno pred seboj. Da ne bi padel, se je naslanjal na tank in šepetal z glasom, polnim norega koprnenja: — O Bolognesina. moja edina, moja bela. moja vsa iz mleka in modrih oči.. . o šole, moje telo in mojo meso na severu, k tebi boni odslej molil namesto k Mariji. L smili se, moja prva in edina, in pusti me med BVO'Jakolena, in ne zameri, da sem tako klavrn in pokvečen in zapuščen, zaraščen z brado in lasmi in umazanijo... Salvatore Paolone tii več vedel, kje je: zraven tanka ali med njenimi vročimi stegni. Obraz mu je bil oblit s solzami in zdelo se mu je. da se mu glava pogreza v njen mehki trebuh. Videl je samo temo. ki je spominjala na odprto žensko meso in alge. Nikoli ji ni bil bližji: njegove kosti pa se niso spominjale bolečine, ki bi bila bolj topa in predirnejša. 603 Samo topovski streli so ga mogli premakniti z mesta. Počasi je razpiral veke: njegove solze so bile spet polne sonca. Slišale so se trobente, bobni in rafali iz strojnic. Človeški glasovi so se zdeli neresnični — to so bila častniška povelja in neki jok. Nekdo, ki ga je on dobro poznal, je letal s polkovnikovim letalom in metal pisane papirje. Trg. prepoln ljudstva in vojakov, je začel klicati, tuliti. Spet se je čutil ničev. ogoljufan in zapuščen. Pozdravljali so generala. Ta pa je prihajal od vseli strani. — Živel! Salvatorc Paolone je gledal, kako so vojaki razganjali množico, ki se ni dala umiriti . Pomagalo ni ne zmerjanje ne vpitje, in karabinjerji so piskali s piščalkami, vlačili samokrese na dan in grozili z bajoneti. Na trgu je bilo veliko črnosrajčnikov in živine. Vojaku zraven tanka je bilo, da bi se še sam pridružil: — Živel! Oklopni avtomobil se je bližal trgu. obkrožen z molociklisti in s posebnim spremstvom. Salvatoni se je zdelo, da to ni avtomobil, temveč nekakšen tank z rumenimi kolesi in s čisto majhnimi steklenimi okni na sprednji strani. Ljudje in vojaki še nikoli niso videli več reči na enem vozilu; začudeni so strmeli v kakih deset usnjenih kovčkov in torb. dobro povezanih na strelu voza. Niče. Monte-Carlo. Biarritz — je bilo napisano na spodnjem kovčku. Sonce je peklo prah, veter je vzdigoval praprot in veje, s katerimi je bila jeklena pošast maskirana, tako da so ljudje in vojaki še naprej prebirali etikete: Pariz. Hotel Majorv ... 29. rue Jacob. Madrid, Barcelona, Menorca. Ni bil samo Salvatorc Paolone prepaden. ko je videl, da molijo iz borovih vejic smuči s palicami, lovska puška v toku iz najdražjega usnja in ribiške potrebščine. Avtomobil je počasi lezel in trobil. — Živel!... Glasba je mahoma utihnila. Izzvenel je tudi zadnji pisk trobente. Ljudstvo in vojaki so onemeli. Mirovale so celo veje. praprot in trava na kovčkih. Kakih petnajst fotoreporierjev je prebilo živi zid vojakov in črnosrajčnikov ter začelo čakati. Oči številnih kamer so opazile, kako so se vrata čudnega avtomobila odprla. General je hitro kakor bitka izstopil in se postavil v pozo. Kamere so ovekovečile dolg nasmeli gumenih ustnic, blesk umetnih zob in belo rokavico, ki je odzdravljala. V sliko je skočil tudi polkovnik AUcgretti, tudi poten in na prvi pogled vesel. Pisana množica si je zapomnila: visoka Častnika sta si segla v roke in se vsak zase pomenljivo nakremžila. Potem sta si dolgo govorila, ne da bi se gledala, obrnjena h kameram, ki so brnele. Glasba, ki je spet podivjala, ju je pospremila do častne čete. Paolone je zlezel tankn na ramena. Tako od zgoraj je bil general videti veliko manjši, nagubanega vratu in ozkih prsi, opazno živčen, čeprav ozaljšan s trakovi in z- odlikovanji. Pripeljali so mu belega žrebca. Skoraj isti trenutek sta general in polkovnik odskočila: spočiti in gladki konj s pristriženim repom in privzdignjenim udom je namreč 604 začel hrzati, kopal je s sprednjimi nogami po zemlji in stresal prah in cvetje s srebrne grive. Čeprav je bil Paolone daleč, je opazil zbeganost na obrazih svojih poglavarjev. General se je naposled, kakor spreten igravec, oprijel sedelnega glaviča; vtaknil je stopalo v streme. Vse kamere so zabrnele, in on je še enkrat pokazal lepe zobe. Vendar general ni zajahal konja: vzdignil je samo desni škorenj v višino žrebčevih lakotnic. Paolone je zagodmjal, ko je visoki in dolgo pričakovani gost stopil na drugo stran in tam ponovil isto. Tokrat je vzdignil škorenj žrebeu celo do križa. Vojak ni vedel, da se general zadnja leta nobenkrat ni zavihtel v sedlo in da se je za tisk zmerom slikal tako. Veliki komandant je ostal tako cel trenutek, z napetim obrazom in s štrlečimi očmi. Potem je nalahno skočil na zemljo, se obrnil k množici in k vojakom, ki so ga čakali, in rekel nekaj zelo pomembnega. Začudenega žrebca so odpeljali, in general in polkovnik sta začela nemoteno pregledovati vojake. General je bil mož srednje postave in pri petdesetih, vendar v uniformi. Na posiveli glavi je imel dvorogo kapo, na pasu dva samokresa, in preko rame je imel obešen fotoaparat z mnogimi drobnimi pripravami. Oči je imel lepe, temne in kakor da po bolezni, pod rimskim nosom pa prav drobne brčice. Stopal je pred četo. ki je tulila, se trudil, da bi bil videti spočit in veder, in si pazljivo stresal prah z ramen in številnih jermenov. Major Antonio Peduto je spet raporiiral in se pridružil generalu in polkovniku. Kamere so ujele naravni nasmešek na generalovem nežnem obrazu, zvijačen izraz in pomenljiv gib Pedutove roke. Ti trije se najbrž poznajo od prej, je rekel sam pri sebi Paolone. Le kdo bi rekel, da je naš major tako pomemben, je dodal vojak in nadaljeval: ne njemu ne polkovniku se slavnostna uniforma ne poda dobro: general, to je nekaj drugega, to je — general. Ta je lahko oblečen, kakor koli hoče. Major Peduto je usločil rdečo obrv in vzdignil rokavico. Vsi so pogledali za njegovo roko. Trije poveljniki so pozdravili četo. ki je za-grmela v zrak, naj živi Italija in njena nepremagljiva moč. Potem so se, očitno z olajšanjem, odpravili k neki drugi vrsti. — Živelo nezlomljivo bratstvo velikega italijanskega in malega, pa hrabrega črnogorskega naroda! Bilo jih je kakih trideset. Meščani so bili razvrščeni skoraj tako kakor vojaki in pobeljeni od glave do pet, vzdigovali so bele roke v zrak in vzklikali ne samo temu, temveč tako rekoč vsem generalom na svetu. Paolone jih je poznal: to so bili kramarji in obrtniki, ponajveč pa potepuhi in brezdelneži, ki se niso ločili od vojaških kotlov. Tisti prvi se je ukvarjal z zvodništvom. Tistemu v sredini, ki je bil tudi upognjen, droben in škilav, niti med vojaki ni bil nobeden kos v malopridnosti, Tisti suhi s konjsko glavo in z velikimi, pobeljenimi ušesi je bil tretji, vendar Mustafi Agicu najbolj dragoceni prisluškavavec — vohunil je za vojaki, častniki, in katerikrat celo sam za seboj; imel je sedmero otrok, je vedel Paolone, in kar je počenjal, tega ni skrival pred nikomer. Ker so bili obrnjeni proti soncu in ker so do onemoglosti vzklikali italijanski moči, se je apno na njih sušilo in padalo s čeljusti in z visoko vzdignjenih rok. Tisti, ki je stal na koncu vrste, dolgonog in z razbrazdanim obrazom, 605 oblečen v zakrpano vojaško uniformo in s prebito črnogorsko kapo na temenu, je zaklical in drugi so se mu pridružili: Duce. Ducc. chi nori sapra morir... Quando Tu h> mini, gagliardetti al venlo. tutti oerremo a Te .. * Z bližnjih hribov so grmeli težki topovi. Na vse strani so se razle-tavale rdeče bombice. Vedro nebo se je zibalo: zemlja je pokala. Prihod redkega posta so razglašali celo pravoslavni zvonovi. Džamija je bila pobeljena in okrašena prav do vrha in polmeseca. Okna so se odpirala in zapirala, na vse strani je padalo cvetje ali navadna trava in listje. General je segel pornografskem aparatu, vendar ga je spet spustil, ker .se mu je približal glavni sneniavee. General je začel mahati z rokavico in bliskati z zobmi. — Tako so me pričakali samo na Siciliji, je rekel in odzdravil beli vrsti ljudi, ki je začela vnovič izgovarjati ducejevo in njegovo ime. — In sicer pred več, pred mnogimi leti. — Obožujejo vojsko in orožje, je rekel še tise polkovnik, in da hi ostal na sliki, se je stisnil h generalu. Tako kakor tudi Italijani. Pred njima so korakale čete v vsej bojni opravi. — Živeli naši prijatelji! lista, ki je stopala na čelu dolgi ženski vrsti, je vrgla generalu prod noge šopek cvetja in še drugič za vpila, naj živijo prijatelji. Bila je orjaška, s poudarjenimi breicat*. in držala si je italijansko zastavo visoko nad glavo. General jo je nehal gledati: ni se začudil, da je bila. tako kakor druge, pobeljena od tal do pasu. Ustavil je pogled na tretjem pisanem dekletu, ki je skušalo v nekem nerazumljivem jeziku peti giovi-nezzo: imela je kratek vrat. lase do sredine brlita in črnogorsko tribarv-nico na dolgem drogu. Sedma in osma sta bili dvojčici, enajsta pa je morala biti njima sestra: vse tri v muslimanskih širokih hlačah in z vezenimi robci čez brado. General si je zapomnil njihove debele plave ' kite. ozaljšatie s ponarejenimi dragimi kamni in z italijanskimi novčiči. Zadnja in najmanjša ženska je imela velike in križemglede oči. tako da niti sneinavei. še manj pa general niso mogli vedeti, koga gleda: spremstvo, vojake ali kratko malo zastave, ki .so plapolale na drogovih. \c-ljavni gosi je obdržal v spominu ženine štrleče in krive zobe, lica. ki so bila črna. razbrazdana in mehka, in si je zaželel, da bi je ne videl nikoli več: (oliko bolj ker mu je. ko je stopal mimo nje. mahala zdaj s kratko roko. zdaj z umazanimi zastavami. — Živeli miši edini prijatelji! je vzkliknila spaka na koncu vrste, in složno so ji pritegnile vse prijateljice in tudi tiste nepobeljene za njimi. In naj jih varujeta bog ly kralj! je vrgla skozi zobe ciganka, in generala je pognalo naprej. Naletel je na novo vrsto žensk. Glavni snemavec je nameril kamero vanj: general je začel odzdravljati tudi tem. Ženski obrazi so se širili * Dure. dure, kdo ne bo znal umreti... Ko boš hotel, pridemo z zastavami v vetrn vsi k tebi. 606 od ušesa do ušesa in to ga je. sililo, da bi zakričal in jim zamašil usta. Tiste, ki niso imele dojenčkov v naročju, so mahale z rokami, z rutami, ki so jih snemale z glav. in z zastavicami. Nekaj jim je tudi govoril. to se je videlo, vendar je bilo sredi hrupa in ploskanja slišati samo klicanje ducejevega. njegovega in polkovnikovega imena. Bilo jih je okoli trideset, i ti vse so bile pobeljene, krivonoge. rahitične, zelo grde in večidel ciganke. Ena izmed njih. s trebuhom do zob. izpita in sajasto črnega obraza, je zavreščala: — Živeli očetje naših čudovitih otrok! Vse nosečnice so ji pritegnile. Oglasili so se tudi črnooki. debelo-glavi otroci. Polkovnik Allegretti in major Peduro sta prestregla pobeljeno cvetje, vrženo na generala, in se izmotala iz množice, pazeč na snennivce ter uniformirano in civilno spremstvo. General si je z odišav-Ijenim robčkom obrisal pot s čela. vrata in podbradka. in poprosil za vodo. Salvatore Paolone je stal na lanku. Čutil je. kako se mu stopala potijo. Komaj se je držal na nogah in brez diha je gledal, kako general pije in razliva belo vodo iz glinaste posode. Karabinjerji in črnosrajčniki so razmaknili množico. Agenti v civilu. strogi in zaskrbljeni, so naredili prehod. General se je napotil proti tribuni, stopajoč po cvetju, vrženem na pobeljeno preprogo, in čuteč prah v nozdrvih in v grlu. Zbral je moči iti pogledal po strani v kamero: poiem se je zaletel in se z dvema lahnima skokoma znašel na vrhnji stopnici. Množica je zatulila, vojska je izrekla imeni kralja in naposled pričakanega gosta, generalovo spremstvo pa je Lilo prepad.eno. Skoraj vsi na tribuni so zaklicali, naj živi na jpogumnejši in najlažji italijanski vojskovodja, pehotni general Giovanni Besui. Veliki poveljnik, zasopel in še držeč fotografski aparai in druge priprave, je stopil v pozor in se zvito nasmehnil. Major Peduto je vzel zalet in toliko da se ni spotaknil: tiho je preklel vojno in neumne vojaške spretnosti, ler .se postavil h generalu. Stotnik Brambilla. bolj bled ko le kdaj. je poskusil dvakrat — zanj so bile stopnice previsoke in hlačnice preozke. Celo nekateri vojaki so se zasmejali, ko je stegnjeni stotnik padel še tretjič in se zavalil na zemljo. Izvlekli so mu levo nogo in desni škorenj iz korita z gostim apnom. Agenti in vojaki so ga z velikim trudom obuti in ga kakor smešno breme, ki ječi in se trese in preklinja, zrinili gor na tribuno. Polkovnik Allegretti se je /bal korita in apna. Krepko je zakoračil na stopnice in. pridržujoč odlikovanja, ki so začela žvenketati, podal roko Pedntti. Rdečelasi major in stotnik Brambilla sta ga potegnila gor in ga posadila zraven generala. Topovi in bobni so zagrmeli: zakaj nihče se ni več vzpenjal po strmih stopnicah. — Živele sile nepremagljive Osi! Po taktu koračnice in v spremstvu nasmehljanega majorja Pedtita je general stopil k popu '\ ukieu. mu rekel molto piacere in opazil na črni halji vrsto peterih italijanskih odlikovanj. Polkovnik Allegretti mu je predstavil hodžo. ki je zajokal in namočil s solzami vseh osem medalj: general je rekel prosojnemu in sivobradenm pobožnjaku nekaj lepega in tolažilnega ler je začutil duh po neumiti koži in tiohnobi. Zmerom 607 uniformirani in togi Črnogorec je stisnil generalu roko. tako da se je celo polkovnik zvil od bolečine: govoril je veljavnemu gostu nekaj slovesnega, vprašal po zdravju Njenega veličanstva kraljice Jelene. svoje daljne sorod niče, ga trepljal po rami in po plečih in se postavljal s kovinskimi zobmi in z nedavno dobljeno bronasto medaljo. Generala je imelo, da bi mu zatlačil bodisi pest ali robec v široko zijajoče čeljusti. Mustafa Agič se je prvi približal, zajecljal, potlačil solzo od veselja in se spustil na kolena. Generalu ni preostalo nič drugega, kot da poboža veliko, grčasto in prepoteno glavo z udrtim čelom, da ostane celih nekaj trenutkov pri miru, čudeč se, da mu ta mlahavi medved poljublja kolena in stopala. Držeč roko na mastnem Agičevem temenu, je začudeno pogledal polkovnika, ta pa je bil zavzet s poziranjem pred kamerami in svojemu poveljniku ni odgovoril. Medtem ko je Mustafa Agic vstajal, je general štel njegove medalje: bilo jih je trinajst. — Eno odlikovanje več imate kakor jaz! je rekel general Besta in mu pomolil roko. Pa niti sam ne vem, od kdaj sem nepretrgoma na bojišču! In potem... in potem imate tudi medaglio d'oro!* Saj to je skoraj neverjetno! Pravim vam, celo desetletje sem že v prvih bojnih vrstah, pa sem zaslužil komaj medaglio dargento!** Čestitam in tisočkrat čestitam! Mustafa Agic je buhnil v jok, se spet spustil na kolena in začel poljubljati ponujeno rokavico. Ker so bile generalu roke dolgo zavzete, se je z drugimi pozdravljal, kimajoč z glavo in raztegujoč razpokane ustnice. # Glasba je bila taka, kakor da napoveduje mrk. Salvatoreju Paolo-neju sta se trg in orkester vrtela okoli glave. Čutil je, da bo padel, če se ne umakne v senco tanka. Gledal je, kako je general jemal iz žepov neke papirje in kako je bral: beli so bili listi, bele so bile besede, bel in vlažen je bil tudi generalov jezik. — Kako prebijate prosti čas? je vprašal general in kakor golman ujel vržen šop cvetja. — Imamo ga malo, gospod general, je rekel polkovnik Ailcgretti in se zbal, da ga ne bo na sliki. Saj sami veste: vojaški pouk in potem politična vzgoja. Odkrito povedano, io drugo gre precej težko. Italijani so, kakor tudi sami veste, veliki junaki, pa tudi individualisti, da ne rečem anarhisti. Rajši se učijo tega njihovega čudnega, slovanskega jezika kot recimo zgodovine naših vojn. — Pa se poje dovolj? — To že, je rekel polkovnik in si obrisal pot z nizkega čela. Posebno pornografske pesmi. Tu je bil neki Napolitanec. ki je bil zmožen pokvariti celo divizijo. Čuden fant: prava enciklopedija italijanske pornografije! * Zlata medalja, najvišje italijansko odlikovanje. ** Srebrna medalja. 608 — Ali bi ga mogel slišati? je rekel general in v poskoku ujel novo cvetje. — Na žalost ne, je rekel polkovnik. Predvčerajšnjim .si je vzel življenje. — Glej! je rekel general in vrgel oba šopka polkovniku v naročje. — Svoj čas je imel zaročenko, je rekel polkovnik Allegretti, po strani gledaje v snemavca in v objektiv. Bila je iz Bologne. Zapustila ga je in moj južnjak ti potegne samokres in naravnost sebi v sence. Saj sami veste, kako smo mi z juga odkriti, čustveni in hitro zaljubljeni. — Poskrbite, da se to ne bo razlagalo politično, je rekel general in naposled segel po svoji kameri. Zakaj znano je, da so komunisti zmožni tudi najnavadnejši in najnizkotnejši osebni nagib, kakor je bil ta, ki sem ga slišal, spremeniti v razlog, kakor temu pravijo, razredno-zaved-nega in tlačenega, je dodal in začel otipavati gumbe in prožila. — Poslovilno pismo, ki so ga našli pri njem, jasno govori o pravem nagibu, je rekel polkovnik čez cvetje. A ojake in meščanstvo smo obzirno seznanili s tem. Na splošno vzeto je najboljše, če vse podobne primere prenesemo na ljubezensko področje. Kadar gre za Italijana, so verjetni tudi čudeži. — Hm, je rekel general, ko je posnel vrsto žensk, mimo katerih je bil malo prej prišel. Res je, to področje je široko, je dodal, ko je ove-kovečil desetino v vrsto postavljenih, zravnanih in izpitih nosečnic. Ljubezen, je izrekel bolj kakor sam zase, prepričan, da so posnetki grdih, vendar pobeljenih žensk dobri. Polkovnik Allegretti je dal hodži in Agiču z roko znamenje, naj se ne približujeta. General Besta se je smehljal in odzdravljal na vse strani, medtem ko je delal posnetek za posnetkom. Kamere so brnele, fotoreporterji so se gnetli in se pačili, ker so vedeli, da jim veliki poveljnik izdatno vrača. — Ko že govoriva o ljubezni, kakšno je zabavno življenje vojske? — Priznati moram, da gledajo vzgojne in propagandne filme neradi, je tiho rekel polkovnik in se postavil pred generalov objektiv. Človek bi imel vtis, da so vojne siti, pa je v resnici niso. Opazili smo. da jih bolj razvnemajo kriminalni in celo ljubezenski filmi. Tudi glasbena dela. Na primer opere. Neki Sicilijanec je tu pred kratkim gledal filmano opero in si je skušal sredi dvorane prerezati vene. Ne. ne bojte se, tudi tega primera niso razlagali narobe: tudi tukaj je šlo za ljubezenski motiv — obljubljenega odlikovanja od nikoder ni bolelo biti. z druge strani pa so si tudi častniki pomišljali, ali naj ga pošljejo v prvo bojno črto. — Ali ga lahko vidim? — Pred dvema tednoma so ga ubili komunisti. Nedaleč od tod. Bil je pijan od medalje, celo spal je z njo. od kaplarskega čina. ki sem mu ga podaril za dvajseti rojstni dan. in seveda tudi od žganja, ki ga je imel prav tisti dan skritega v nedrju. Tudi ta je zapustil poslovilno pismo, in v njem. to se razume, poziva vse svoje tovariše, naj napnejo svoje jeklene prsi na braniku za trenutek ogrožene Italije. General Besta je opazil vojaško motorno kolo in na njem Mariko. Vozila je počasi, v nekakih Škoriijih in v častniških hlačah, z modrim y~> Sodobnost 609 trakom okoli glave. Cel trenutek je general gledal oblo zadnjico, od katere sedežu ni bilo videti. Vozila se je mimo odrevenelih vojakov, kakor da opravlja pregled, in pritiskala vzvod za plin. tako da je mogočni prah, ki se je vzdigoval v oblakih, zakrival generalovemu očesu okame-nele vojaške glave in mehke čelade. \ ožila je zdaj čisto počasi, tako da bi se je bil mogel dotakniti vsak vojak ali mimoidoči, zdaj tako hitro in noro. da ji je veter hote! odnesti dolge, črne lase. Podila se je med četami. preskušala zavore in moč motorja in celo električne naprave: zdrvela je mimo tribune s prižganim žarometom in trobeč, nagnjena naprej, tako da je bila čudovita razpolovljena oblina še bolj poudarjena. Generalu se je posrečilo samo. da je posnel vrtince prahu, pramen podivjanih las in otipljivo senco stegen. — Iorej? je usločil obrv general. Kdo je bil to? — Moje glavno odkritje, se je sramežljivo nasmehnil polkovnik Allegretti. — In to pomeni? — Ime ji je Marika in je zaročenka stotnika Brambille. ki se. kakor vidite, trenutno pogovarja s tukajšnjimi izobraženci. Spoznal sem nekaj plati njene zares bogate osebnosti. Major Peduto mi je obljubil, da bo napisal cel roman o njej. Skratka, je rekel polkovnik, ko mu je padlo v naročje še nekaj šopov cvetja in prgišč drobnega apna, nobenega dvoma ni, da je fenomenalna. In nadalje — nevarna je za zdravje, morda celo za življenje. General se je stresel, vendar si je zaželel, da bi jo čimprej videl, četudi na motornem kolesu. * Na tribuno je od nekod prišel padre. spodobno oblečen in bled. vendar potrt in zamišljen kakor zmerom. General Giovanni Bosta je pretrgal pogovor s polkovnikom na najbolj zanimivem mestu in stopil k njemu. Dva stara znanca sta si segla v roke. General je bil razvnel o 611 sem. Pojem >e zdaj, kdaj pa kdaj me prijatelji naprosijo... ali. ta prah . . . in tudi nekaj pisarim. Ampak dovolite, polkovnik, rad bi povedal na kratko: v pesmih našega vojaka ni dovolj epitel. In ali more Italijan živeti in pisati brez njih? - Epiteta, poante, metafore in podobno, to je privilegij komunistov in njihove propagande, je rekel polkovnik, prepričan, da bo general položil orožje. Nje, komuniste, je treba pustiti, naj nizajo lepe in zveneče besede. Vidite, gospod general, jaz imam njegove pesmi zelo rad: zato ker so konkretne in resnične. O Italija, ti. ki poznaš samo zmago — to so zame svete besede in včasih se mi od razvnetosti na jezijo lasje na glavi. Potem pa je vpletel še mater, sestro, polbrata, ki je zanj isto kot pravi brat — in tokrat nekaj čistega, resničnega in nekaj, po čemer človek hrepeni. In naposled, če dovolite, gospod general, njegove pesmi so tako koristne. — Od koti je? je kislo vprašal Giovanni Besta. — Od švicarske meje. je veljavno rekel polkovnik. — To se vidi, je dejal general, in zaletelo se mu je od najnovejše koračnice, pesmi in pralni. I o sem tudi domneval, je dodal in dal foto-reporterjem znamenje, naj ga ne snemajo, dokler kašlja. Polkovnik je poslal Mustafo Agiea s pijačo proč. Ni pa mogel ustaviti majorja Pednta. ki je sporočil, da otroci in učitelji iz neke šole želijo videti generala od blizu: rotijo ga. naj pride in jim pripoveduje svoje vojne spomine iz Albanije. Abesinije in Grčije: opozarjajo ga. naj se ne jezi, ker ho šola od danes naprej za zmerom nosila njegovo ime. — Kolikor se spominjam, pišete iudi vi. major, je rekel general Pesi a. — Da, gospod general, je rekel Antonio Pedtito in rahlo zardel. Ampak če nimate nič proti, bi to lahko ostalo med nama. — Kakor hočete, je rekel general. Ali gre za prozo ali za poezijo? — Za nekakšen roman, je sramežljivo rekel major. — S temo? — Človek in njegova usoda. Človek in poraz. — Zakaj pa 10 ne bi bilo: naš človek in njiliov poraz? — Človek in poraz nasploh, je rekel major in se vznemiril. Človek, ko nima izbire. — To se pravi, da se vnovič postavlja vprašanje svobode? je na videz naivno rekel general. — Svoboda je dokončno opravila, je odkrito rekel major Pednto. Ni je več in je tudi ne bo. — Kaj nam torej po vašem mnenju preostaja? — Vojna in pornografija, je rekel s tiho oiožnosijo v glasu bradati major. To je pravzaprav eno in isto, in meni je zelo žal. da imamo dve besedi za en pojem. — Lepo brado imate, je v zadregi rekel general. Zares je lepa. — Čisto pornografska je. gospod jfeneral, je zaupljivo rekel Antonio Ped u to. — Da. ampak ni črna. je rekel general, pogledal v številne kamere in nadaljeval: — Ljubo mi je, da sva se vnovič srečala. Zanimivo je, da 612 se niste spremenili. Ali veste, kdo me je prvi seznanil z vašimi pogledi na svet: polkovnik Enzo Fabiani: pred tremi tedni sem se srečal z njim v Atenah, grški nacionalisti so ga laže ranili. Obožuje vašo brado in duh in me prosi, naj vas pošljem dol. No. ali piše še kdo tukaj? Če ne računava tistega obsedenca s švicarske meje. — Dva vojaka, ki ju imam zelo rad. je rekel major, očitno zadovoljen, da polkovnik Allegretti ves čas zadržuje Mustafo Agiča. Ime jima je Adamo Balestrini in Tulio Porta. Potem je tu še neki coearo* ampak to je najvulgarnejši italijanski belcatito. Pa še neka orjaška brkata meščanka. Da. vi se smejete: res je smešno, ampak resnično. Torej, to je ženska, ki ji je mož padel pri kraji, ona pa dobiva pokojnino kot žrtev komunizma. Ta piše domoljubno poezijo, seveda v italijanščini. pornografsko pa v obeli jezikih. Kaže. da se vam ne zdi več smešno. gospod general. — Čudovita snov za roman, je rekel general Besta in poblisnil z očesom. Za pravi vojni roman. Za knjigo, v kateri bi se videlo, kako S svojim orožjem, s kulturo in duhom prerajamo primitivni svet. Dajte, major, začnite roman še drevi. Mar vse to, kar vidimo in slišimo, ni čudovito gradivo? — Najprej bi hotel vedeti, kaj kdo vidi. je zvijačno rekel Antonio Peduto. Da, opažam že veliko reči. je dodal dosti tise. Res je. pravo obilje gradiva. O Gospod, kako bogat je današnji pejsaž. Major je z žalostnim očesom begal po množici. Čutil je. kako gori prah na vojaških čeladah. Lesketali so se bajoneti in aluminijaste sko-dele. Salve o popolo eleroi.** so pele grde in noseče ženske, mahajoč z italijanskimi in s črnogorskimi zastavicami, medtem ko so druge, številne, črne in še grše pritegovale Salve o patriu immortale.*** Otroci. lačni in razcapani, dolgovrati in tankonogi. so se prebijali med zelenimi vrstami vojakov: izčrpani, kakor jih je dobro poznal, debeloglavi in podobni žuželkam, kakršnih doslej ni bilo videti, so omahovali skozi prah in tarnajoč beračili. V ozadju je bilo videti obrise nekoliko mirnejših mož. in žensk, malo naprej pa obilico lepakov, transparentov in velikanski kup apna. S tisoči zastav so bili okrašeni glavno mestno stranišče, postavljeno pred nekaj tedni, zapor z belimi rešetkami in strešniki in še bolj belimi velikimi ključavnicami, ter celo skladišča s hrano in z raznim drugim blagom. Povsod je bil navzoč duce: gledal je s sten, trebušastih in pomaknjenih naprej kakor čeljusti: iz malih izložb, polnili pisanih papirjev in mrtvih muh; mrščil se je iz okvirov, zastekljen ali kratko malo položen na papir in prah. Per Benito Mussolini eia eia alala! je kapljalo s samega neba na vročino in popolnoma izčrpano in pobeljeno godbo. Majorja SO od l>ele barve zmerom bolele oči, zato je pazljivo pobesni glavo in približeval pogled tanku in vojaku. Vztrepetal je: Saivatorejev obraz jo bil hrapav in skoraj pooglenel: življenje so izdajale samo povečane in začudene kalabreške oči. Čez tank in zrastlo vojakovo puško je opazi] krčmico Grubana Malica: rdeče stavke je '"" Kmet i/ okolke H ima. "•'"""' Pozdravljen, narod junakov. *** Pozdravljena, nesmrtna domovina. 613 znal na pamet in kadar koli jih je izrekel satu pri ,sel>i. se ga je lotevala tiha in zahrbtna otožnost. Ahilu. je spet zadonelo, in on se je naježil. General je priprl oči in zgrabil daljnogled. — Kaj pa vidite vi. gospod general? se je približal major Peduto. General Besta je opazil vse tisto, kar tudi major Peduto. Za nekaj trenutkov je zadržal pogled na javnih stavbah in zazdelo se mu je. da niso pobeljene tako. kakor bi bilo treba: potem je sam pri sebi pripomnil, da bi bilo treba mestece ozaljšati še s poldrugim milijonom zastavic. Topovska gnezda po hribih so bila po predpisih zabetonirana in markirana, bodeča žica se je raztezala v nedogled. - Ne glede na to. kar mi kažete, vidim jaz \ vsem naše nove ideje, major. Naš novi red. Kratko povedano: prerod! Mednju se je zapieil potni Mustafa Agič s pijačo na bakrenem pladnju. I mberto in Franco sta se prepirala ob ženskem glasu, ki je spet pil in častil z najbolj neverjetnimi psovkami ne samo Giovannija Besto. temveč tudi vse generale na svetu. Sod je zvenel, lomila se je tema. v kateri sta se spotikala. Čolotala sta po lužah žganja in grozila drug drugemu: ženska jima je govorila, da sta kravjaka. mehka in ploščata italijanska kravjaka, ki ne moreta osrečiti najbolj navadne in žalostne in pijane črnogorske vlačuge. Moža sta iskala izgubljene reči in izhod iz teme. Grttban Malic je pomagal Brankovi ženi. da je vstala s slame. Ona je vnovič stresla mrvice in prah s krila iff se mu vrgla v objem. Neprepričljivo je zajokala, in Malic je ni niti pobožal. — Prejle so naju videli, je rekla žena. tresoč se od suhega joka. In kaj naj rečem Branku? Oh. kaj sem naredila... ubogi moj fant. moj Branko... - Rekla mu boš. da sva pisala gesla in letake, je veljavno rekel Malic in potegnil prste skozi njene lepe lase. — Ne bo verjel, je rekla žena in pogledala kvišku vanj. - Če je pravi komunist, in videti je. da je, mora verjeli, je dejal Malic, letaki in gesla, boj proti fašistom: to so veliki izgovori! - Čeprav" je komunist, se 1h> domislil, je rekla žena. Potem mi ne ostaja nič drugega, kot da zbežim k tebi. ali pa z mostu v reko. — Našlo se bo še kaj tretjega, je rekel Malic. Ne joči se. — Ji bi. kakor kaže. hotel, naj me odnese voda. je rekla žena. Zdaj je poglavitno, da zmagamo, je rekel Malic in si postavil Francov samokres na kolk. Ženska v temi je rekla, da noče vstati: prosila je oba moška glasova, naj ji vtakneta med noge kar si bodi: roko. koleno ali celo stopalo. Žganje je klokotalo in moža sta preklinjala Črno goro in njene divje ženske. — Jaz pojdetn zdaj na desno, je rekla Brankova žena. ko je prestopila kletni prag. I i pa nikomur niti ne erhni. In varuj si glavo. Malic je stopil za njo in jo zgrabil za lahei: - Malo prej pa si mi govorila, da pojdoš z menoj tudi v ogenj in v vodo, če bo treba. Zdaj govoriš o hiši — kakšna izdaja! 614 Poten in ves pobeljen, vendar poln samozavesti, jo je objel iti jo peljal s seboj. Rekel ji je. da jo ljubi skoraj tako kot Gibanje, vzel je vedro, polno gostega apna, in se odpravil po sončni strani ulice. Šla je zraven njega, zbegana kakor ovčica, gledala predse in šepetala, da je poročena in da jo bo kdo videl. Malic se je prebija] skozi množico, razgaljen in vzdignjene glave, in ji govoril, da ju vidijo vsi. da pa jima, ker sta združena, nihče nič ne more. — Kaj pa nosiš? je kakor zaneseno vprašala žena. Kaj je to... — Strup! je glasno rekel Malic in stopil na trg. Orkester je podivjal. Vojska je zapela neubrano pesem, v kateri so bili zraven duceja omenjeni tudi Giovanni Besta, Spartaco Allogretti in celo Antonio IVduto. General se je tega razveselil kakor oirok in segel po daljnogledu: naravnaval je številke in želel videti, ali je množici všeč .grda pesem, ki jo je poslušal z užitkom, ker mu je bila vendarle prijetna. Orkester je zagrmel, tribuna se je zazibala, pisana množica je zabučala O Italia, o mamma mia.. Generalu pa je zastal dih, zagledal je Mariko in motorno kolo. Sukal je kolesce na daljnogledu in primikal k sebi njen okrogli zadnji del. Vozila je počasi in mahala z roko in z ruto gostom na t rib mi i. Ko jo je general spremljal, je opazil moža. ki je vlekel neko žensko in vedro, polno apna. Prebijal se je skozi prah, in ljudje so se mu umikali in se smejali. I stavil si- je nedaleč od motornega kolesa in spustil težko posodo: ženska je gledala predse in se jokala brez solz. General je gledal zdaj ta par. zdaj Mariko. ki je naravnavala plin. Malica in ženske ni gledal samo general. K njima se je obračala tudi vojska in celo Marika. Bled. s črnini čopom, ki se mu je lepil na vlažno čelo. je Malic s ščetko risal belo peterokrako zvezdo čez vrata svoje krčmice. I udi srpa in kladiva ni pozabil vrisati vanjo. Potem je začutil, kako mu sonce peče trepalnice, in se ozrl proti tribuni. kdo pa je to? je vprašal general, oglu šel od nove pesmi. - Predstavnik tukajšnjega odpora, je rekel polkovnik iz cvetja. — Zanimivo, je rekel Giovanni Besta. ne da bi odmaknil pogled od njegovih upadlih lic. Spartaco Allogretti mu je povedal telo Maličevo zgodbo. General se je nasmehnil in z rokavico pomignil Pedutu. — Mestni junak, je rekel Antonio. \ italijanščini bi njegov priimek pomenil Mali. Na vse pretege se trudi, da bi ga mi zaprli. Ampak gospod polkovnik pravi, da ima čisto prav, ko tega ne dovoli. Jaz pa bi mu ustregli. Opisal ga bom. To je vse. kar morem. — lo ni tako primeren motiv, major, je rekel general, gledaje belo zvezdo in žalostnega moža. I o je bolj gradivo za pisatelje preteklosti kot za sodobnike. Ker odpora ni več in ga tudi ne sme biti. ne vem. zakaj naj bi se lotevali tega tipa. Z druge strani je to navadni, mali in vsakdanji človek, za literaturo že zdavnaj neprimeren. Ali ne bi bilo boljše, ko bi se ukvarjali s kakim junakom, s kako večjo osebnostjo, s katero bi prikazali ideje o novem redu. o novem pojmovanju sveta, zgodovine, prihodnosti, in celo ljubezni. 615 — Moji zapiski o njem obsegajo že petsto strani, je tiho rekel major Peduto. In imam vtis. da bi mogel ta motiv obdelovali do konca življenja. - Take zgodbe se danes poredko zapisujejo in še redkeje objavljajo, je dejal general in se zbal. da bo izgubil Mariko iz objektiva. Ali računate z zavračanjem, ki bo po mojem mnenju upravičeno? — Tistega, kar sem napisal v zadnjih letih, si nihče ne ho upal in ne bo hotel izdali, je rekel major Peduto z nasmeškom človeka, ki bi se sprijaznil celo s peklom. Gre namreč za bistvene probleme. Sicer pa sem vam prejle skušal razložiti svoja mičela in teme: človek in pornografija . . . — Imam vtis. da bi morali kak zvezek napisati tudi o sebi. major, je posmehljivo rekel general in začutil, kako ga je šopek pobeljenega cvetja zadel v tilnik. Polkovnik, kako ste že rekli, da je ime tistemu človeku: smešno se sliši, se mi zdi. v obeh jezikih, posebno v njihovem. — Malic, je rekel Spartaco Allegretti in s svojo rokavico obrisal generalu apno in rožne liste z vratu in z ramena. Imam občutek, da bi to zvenelo komično v vseli jezikih. Toliko bolj. ker živijo taki primerki povsod razen v Italiji. Da, Malic. Jaz mu skrajšano pravim Izzivač. Vidite, v pismu, ki sem ga dobil od njega v trenutku, ko ste prihajali, nas poziva, naj se vdamo: če tega nočemo, nam priporoča, naj brez bojev in krvi zapustimo mesto. Čudovit je. ali ne? — Kaj pa tista nesrečnica. ki se joče? — Nikoli je nisem videl, gospod general. Kamere so brnele. Generalove čisto ozke brčice so se smehljale. Vozeč z vsem plinom in trobeč, je^larika delala krog okoli Malica in njegove krčmice. Tako je obkroževala četo pod telečnjaki in čeladami, vzdigujoe prah in zbujajoč paniko. Vojaki so peli. usta so jim bila črna in žejna, pesem in trepalnice bele. General je še enkrat premeril dekle z bleščečimi zobmi in dolgimi lasmi in dih m« je zastal. Ali opazil je. da je Malic surovo pocukal žensko zraven sebe in se tudi obrnil proti tribuni: za njim so stale velike rdeče črke in zvezda. Marika je norela po daljnogledu. — Dol z izdajavci! je zavpil Malic, kriveč ustnice, in začel stopati med četami. Celo vojaki so ga razumeli. Niso mu branili, ko se je prebijal med njimi. Zakaj bil je bled in razburjen in vlekel je za seboj ženskico ubranih oblik in vedro z apnom. Otroci, ženske z zastavami in nosečnice so peli, kakor da ga niso niti opazili. Vsi na tribuni so se zbrali okoli generala. Posebno so bili vznemirjeni poj) Lukič, Mustafa Agič in liodža. ki se je tiho jokal. Generala so zasipali s cvetjem in z apnom, in veselil se je. poslušaje hkrati vzklike in pesem. Skrbel ga je edino veliki in spačeni obraz pravoslavnega duhovnika. — Dol z izdajavci velikega črnogorskega naroda! je zagrmel Malic'. da je tudi glasba za trenutek potihnila. Dol! Generalu so prevedli oba stavka in vprašal je polkovnika, kam se je izgubilo motorno kolo z dekletom. Spartaco Allegretti mu je začel razlagati nekaj zelo pomembnega in smešnega. Vendar je premolknil. zakaj 616 pop Vukic je začel režati in škripati z zobmi. Stotnik Brambilla in pudre sta ga z naporom zadrževala. Major Peduto je pojasnil generalu. da je Malic glavni sovražnik popa \ nkica in da la .skoraj zmerom omedli, kadar je izrečena beseda komunizem. Z nekaj skrite groze je general gledal zdaj izbuljene in krvave popove oči. zdaj moža z apnom in s sramujoče se žensko. Dolgi bradač se je otepal, govoril o nožu in bombi, in generalu se je zazdelo, da inu bodo od besa izpadli redki črni zobje. Vojaškemu duhovniku in stotniku Brambilli so prišli na pomoč neki vojaki in Črnogorec v tribarvni uniformi. Pop Vukič je začel gristi po zraku. — Dol s fašizmom — gor s komunizmom! je zatulil Malic in napel svoje petelinje prsi. Od bele barve, cvetja, ki je letelo na vse strani, in od apnenega prahu je zakašljal celo Spartaco Allegretti. Brž ko> se je umiril, je zmagoslavno pogledal v fotoreporterje in prevedel generalu vzklik. Mimogrede je navedel, in sicer v obeh jezikih, še druga Maličeva gesla: bilo jih je veliko, in Giovanni Besta je vzdigoval obrv proti robu kape, naravnavajoč kamero. — Tisto, ki sem ga slišal zdaj, mi je najbolj pogodu, je rekel general. Lepo se rima. zares. Tako preprosto, pa tako strašno in absurdno! — Potem vam boni pokazal in, če hočete, tudi dal za spomin fotokopije vseh njegovih gesel, sporočil in celo pisem, je rekel polkovnik. - Rajši bi ga fotografiral, je rekel general, stopajo po cvetju in po pesmi grdih žensk. In sicer z vami, polkovnik. In z vami. major. — Zahvaljujem se vam vnaprej, gospod general, je rekel Spartaco Allegretti. Antonio Peduto je opazil, kako padre, stotnik Brambilla in troje vojakov z velikimi napori zadržujejo nakrcmženega popa Vukiča. Major se je nasmehnil sebi v brado in slišal, kako je general spet omenil Ma-riko in motorno kolo. Malic bi bil še dolgo napadal fašizem, ko bi ne bilo stotnika Bram-bille. ki je prišel z dvema vojakoma in mu rekel, naj pusti žensko in posodo z apnom. Stotnik je na pomečkanem in pobeljenem možu opazil pas in samokres in zavpil. Malic je ozmerjal žensko, ki se je razjokala, vrgel je vedro proč in pozval vse na boj. Naježeni Brambilla je dal znamenje vojakoma, in ta dva sta najprej stopila v pozor in potem na svoji mesti. — Kaj pa počenjajo z njim, polkovnik? je tiho vprašal general. — Jeklenijo ga. je rekel polkovnik. Trenirajo ga za nove boje. General je videl, kako sta vojaka ločila Malica od ženske, ki ni vzdignila glave. Držala sta ga samo za roke in mu nista branila, ko je drugo za drugim vpil svoja najljubša gesla. Giovanni Besta se ni začudil, ko je stotnik od nekod izvlekel lisice in spretno vklenil žensko. — Mene odpeljite, ne ti je. zverine fašistične! je buhnil z dna života Malic. Nevaren sem vendar jaz, ne ona! jaz... jaz vam pripravljam sramotno smrt in popolno likvidacijo! Zato zvežite mene. če si upate, ljudožerci italijanski! Žensko so odpeljali. Druga dva vojaka sta na stotnikov migljaj zgrabila Malica in ga krepko odrinila. Gruban se je zamajal in padel 617 čez vedro: apno se je razlilo in mu zmočilo kolena, hlačnice in stopala. Malic je udaril s čelom ob zemljo in bil cel trenutek nepremičen. Njegovo slabotno telo se je treslo, in general Bosta je bil prepričan, da se bridko joče. Ljudje in vojaki okoli njega so peli. — In vi. major, pravite temu motiv, je rekel Giovanni Besta. Antonio Peduto ni mogel odtrgati pogleda od drobnega, pobeljenega telesa. Generalu seje zazdelo, da je majorjevo ustnico ukrivil posmehljiv krč: blago ga je prijel za roko in približal razcvetelemu Allegrettiju. ki je mahal množicam v daljavi zdaj z robcem, zdaj s cvetjem. — Major, koristnejše bi bilo. ko bi napisali roman ali kaj podobnega o našem polkovniku, je rekel general, vdajajoč se svoji gladki frazi. O vojaku, ki je. vojskujoč se in prerajajoč divji balkanski svet, dobil še enega otroka. Tokrat v Albaniji. Upam, da se spominjate, polkovnik, o kateri govorim . . . - Morda se šalile, gospod general, je osupnil Spartaco Allegretti. — Če mi rečete to še enkrat, bom predlagal, naj vam vzamejo čin. polkovnik, je skoraj pojoč rekel Giovanni Besta. Z. našim potomstvom se ni šaliti. In kolikor se spominjam, vaša Albanka niti ni bila tako slaba. Sicer pa se je rodil deček: še en vojak — obmejni stražar. — Gospod general . . . — Major, opišite tudi mene. je rekel general, ko je opazil, kako strastno Mustafa Agič prisluškuje njunemu pogovoru. Začnite ep. kako general, to se pravi jaz. kako neki veliki vojskovodja sporoča nekemu drugemu in nekoliko manjšemu vojščaku. pa večjemu strategu, novico o najnovejšem sinu. I istega našega domnevnega sovražnika pa pustite in pozabite, in pustite ga, naj kakor zdaj večno grize zemljo in požira prah. Prosim vas. major, vsaj za trenutek odmaknile pogled od njega: toliko bolj, ker <^re tukaj za otroka, spočetega v zelo čudnih okoliščinah. Torej, gospoda moja. ali se vam ne zdi, da bodo naš čas pomnili kot čas slave ... Major Peduto je začutil, kako se je vse. kar je bil malo prej videl. začelo spreminjati v temen prah. Čas slave, je ponovil pri sebi generalove besede. Ne čas slave, temveč čas sramu, je spet zašepetal. Čas italijanskih laži in burk, čas groze. In naposled, čas. ki se ga bodo. o tem sem prepričan, naši sinovi in vnuki sramovali. Antoniove oči je zamrežila bela barva. Ni utegnil še enkrat pogledati potolčenega in sploščenega Izzivavca. Zapomnil si je samo njegov krvavi in objokani obraz, in premeteni, premočeni generalov nasmeh: skuhana in bleda koža se je nabirala okoli oči in izrabljenih ustnic. Cel trenutek je Antonio ostal zravnan in zbran. Ni vedel natanko, kje je. prepričan pa je bil. da nad njegovo glavo sleče len veter, ki nosi vojaško pesem in svetlobo kakor prah. Salvatore Paolone je padel ob tanku. Orkester in pesem sta se mu valila na glavo in ramena. Ne smeš pasti, si je rekel, ker bo to opazil general. Izgubljal je tla pod seboj. Skušal se je ujeli za tank. praskal je po železju.'ki za njegove prste ni bilo več razgreto. Če 618 padeš in če bo on to videl, lahko kakor za šalo zgrabi enega izmed dveh samokresov in ti prestreli srce. je pomislil spet. Paolone se je zgrudil v prah zraven puške, ki je še vedno rastla, in je videl, kako je general vzel polkovniku Agičevo steklenico in kako je nagnil, mahajo z desnico in z rokavicami. "N si na tribuni so mu ploskali, razen popa Vukiča, ki se je držal za srce in bombo, skrito v nedrju. Giovanni Besta je malo odpil. potem je z rokavicami in s steklenico pozdravil človeštvo, okoliške hribe in razgreto nebo. in pisana soclrga je zatulila, naj živi pogumni in lepi sin nesmrtne dežele Italije. Ginjen od bučanja in odmevati ja pravoslavnih zvonov je general iztrgal iz toka desni samokres in začel streljati v razbeljeno nebesno modrino. Salvatore Paolone. oprt na lakte, z očmi polnimi solz in prahu, je vztrepetal: njegov tank se je premaknil. Nevidna sila je zavrtela zarjavele gosenice, in Augustovc male reči, pokrite z drobno prstjo in mrvicanii. so se razletele na vse strani. Tank je še drugič stresel s sebe umazanijo, obvozil je. ne da bi pogledal svojega prepadenega varuha, najbolj prašno četo. ki je korakala, pustil mimo še naslednjo desetino in zavil na levo. General se je spustil s tribune ob spremljavi piskanja številnih trobent in udarjanja bobnov. Stopil je v beli prah in cvetje, ki mu je segalo že čez kolena, hi padel bi bil v eno izmed korit z apnom, ko bi ne bilo polkovnika Allegrettija in majorja Peduta, da sta ga pre-stregla. General je rekel, da toliko cvetja ni \idel niti na Holandskem. Držeč se za roke in kakor da bredejo čez naglo reko. so se v si irije prebijali skozi pisano morje sumljivega vonja. Naposled so izplavali in zmagoslavno pogledali v vznemirjene kamere. General je opazil Malica itn rekel polkovniku: — Imam vtis, da so Črnogorci zares čuden narod. — Najhujše je to,