SVOBODNA SLOVENIJA
ESLOVENIA LIBRE
Glasilo Slovencev v Argentini
Leto LXXVIII | 13. septembra 2019 - Buenos Aires, Argentina | Št. 22
www.svobodnaslovenija.com.ar	Svobodna Slovenija
49. MLADINSKI DAN NA PRISTAVI
Kot že 49 let, se je tudi letos pristavski Mladinski dan vršil prvo nedeljo septembra. Bog nas je blagoslovil z sončnim dnevom, tako da se je mladina začela zbirati že v zgodnjih jutranjih urah in pričela s tekmovanji v nogometu - tako fantje kot dekleta.
Proti poldnevu smo skupaj, ob dviganju zastav, pozdravili naši dve domovini, nato pa je sledila skrbno pripravljena sveta maša, katero je daroval g. Franci Cukjati. Po sveti maši je sledilo okusno kosilo, ki sta ga imela na skrbi Luka Mavrič in Martin Križ s pomočniki.
Tudi popoldan je potekalo v prijetnem vzdušju, proti večeru pa se je zgornja dvorana napolnila v pričakovanju kulturnega programa. Pri uvodnih besedah nas je predsednica Erika
Prisrčno srečanje papeža Frančiška s Pedrom Opeko in prebivalci Akamasoe
Otroci in mladi so v preprosti cerkvi že dolgo peli, ko se je papež med obiskom na Madagaskarju v glavnem mestu Antananarivo v nedeljo, 8. septembra, zgodaj popoldne s papa-mobilom vzpenjal na hrib, posejan s sedmimi vasmi združenja Akamasoe. V naselju, ki so ga zgradili na smetišču, ga je pričakal ustanovitelj Pedro Opeka. Krepko sta se objela. »Stisnila sva se kot dva velika prijatelja, starejši brat in mlajši brat,« je dan zatem povedal misijonar slovenskega rodu.
»Tukaj vsi delajo«
Ko je papež vstopil v polno cerkev, so ga otroci in mladi, oblečeni v pisane obleke, pozdravili z vzkliki. Glasno so peli, ploskali in plesali. »Sveti oče, kakšno veselje, da vas lahko sprejmemo danes, na praznik rojstva Božje Matere, na tem kraju, kjer je Bog hotel dvigniti z močjo evangelija toliko revnih družin z otroki, ki jih je družba zavrgla,« je Frančiška v navzočnosti malgaškega predsednika pozdravil misijonar Pedro. »To je bil kraj izključenosti, trpljenja, nasilja, smrti. V 30 letih je Božja previdnost ustvarila oazo upanja, kjer so otroci zopet našli svoje dostojanstvo, mladi so spet začeli hoditi v šolo, starši so začeli delati, da bi pripravili prihodnost za svoje otroke. Skrajno revščino smo na tem kraju izkoreninili z vero, delom, šolanjem, medsebojnim spoštovanjem in disciplino. Tukaj vsi delajo. V vsej ponižnosti smo zaupali revnim, da se lahko dvignejo, in to zaupanje nas je pognalo na pot k skupni osvoboditvi, ki traja vse do danes.«
Po besedah misijonarja Opeke so v Akama-soi dokazali, da revščina ni stvar usode, ampak jo je ustvarilo pomanjkanje socialnega čuta politikov, ki so obrnili hrbet ljudstvu, ki ga je izvolilo. »Ta kraj izključenosti je postal danes kraj občestva, bratje in sestre z vsega sveta tu obhajajo nedeljsko mašo z Božjim ljudstvom iz Akamasoe. Sveti oče, vaša navzočnost danes v tem kraju, ki ga je Bog preobrazil v kraj bratstva in delitve, je milost, blagoslov, s katerim bomo podvojili pogum za nadaljevanje boja proti revščini, ki ubija duše, in proti sleherni krivici, ki je storjena otrokom, ženskam in ostarelim. Hvala, sveti oče, da ste obiskali našo vas, kjer je Bog tako vzljubil uboge, da jih je rešil suženjstva, kjer je vsak živel zase. Veselje otrok in
Čeč spodbujala, naj ne pozabimo naših korenin in vsega, kar smo skupaj dosegli. Naj gradimo trdne vezi na podlagi temeljnih vrednot vere in slovenstva, in naj pri tem ostanemo zvesti
mladih, navzočih tukaj, izraža našo veliko srečo, da smo vas lahko sprejeli tukaj v Akamasoi. Hvala iz vsega srca, sveti oče!«
V imenu otrok je Frančiška s pojočim glasom pozdravila dolgolasa 13-letna Fanny. Povedala je, da je v Akamasoo prišla pred šestimi leti z mamo ter mlajšima bratom in sestro. »Naše življenje se je spremenilo, danes sem srečna, da se lahko učim in molim.« Zahvalila se je dobrotnikom z vsega sveta, da lahko na tisoče družin napreduje, skrbi za otroke in jih pošilja v šolo. »Mi, otroci in mladi, bomo ohranili vero, čeprav je skušnjava po lahkem življenju vedno navzoča okrog nas.«
»Bog se je odločil živeti sredi ljudstva«
»Dober dan vsem! Dober dan!« je v francoščini nagovoril zbrane papež Frančišek. »Zame je veselje, veliko veselje, da se spet srečam s svojim nekdanjim študentom: oče Pedro je bil moj študent na Teološki fakulteti v letih 1967-68,« je povedal in z nasmehom na obrazu dodal, da ni preveč maral učenja, da pa je zelo rad delal.
Vesel sem, da sem lahko med vami, je dejal Frančišek in poudaril, da je Akamasoa, »mesto prijateljstva«, kjer si s svojimi rokami prizadevajo za dostojanstvo družin, izraz Božje navzočnosti med njegovim ubogim ljudstvom. Ta navzočnost po njegovih besedah ni občasna, priložnostna, pač pa je to »navzočnost Boga, ki se je odločil živeti in vedno ostati sredi svojega ljudstva«. »Ko vidim, kako žarijo vaši obrazi, se zahvaljujem Gospodu, ki je poslušal glas ubogih in izkazal svojo ljubezen z oprijemljivimi znamenji, kot je vznik te vasi,« je povedal Frančišek in dodal: »Recimo z vso močjo: revščina ni stvar usojenosti.«
Papež je zatem govoril o zgodovini tega naselja, ki je zgodovina poguma in vzajemne pomoči ter trdega dela. Pri temeljih je najti živo vero, ki se je izrazila v oprijemljivih dejanjih, ki lahko
obema domovinama, čeprav je to včasih težko. Sledil je odrski prikaz, ki ga je mladina sama napisala. Mladi so s sproščenim igranjem znali zanimivo prikazati realnost mešanja dveh različnih kultur. Zgodba, ki se je odvijala na odru, je prikazala fanta, ki se je srečaval z slovenskimi navadami svoje izvoljenke in njene družine. Marsikdaj smo se nasmejali! Program se je zaključil z zahvalami vsem, ki so sodelovali pri pripravi mladinskega dne, podelitvijo nagrad zmagovalcem turnirja v nogometu, pozdravom g. Roberta Bresta ter petjem mladinske himne.
Še dolgo je zvenel pogovor in smeh na pri-stavskem dvorišču, in prijatelji iz vseh domov so se radi zaklepetali na dvorišču v dobri družbi. Veseli smo obiska, in vas z veseljem pričakujemo drugo leto!
MG
»premikajo gore«. »Vera brez del je mrtva,« je spomnil na besede apostola Jakoba. Božje sanje pa, kot je dejal, niso samo osebni napredek, ampak predvsem skupnostni; »ni hujše sužnosti, kakor nas je opomnil oče Pedro, kot ta, da vsak živi samo zase«.
Frančišek je mlade povabil, naj delo svojih predhodnikov nadaljujejo. »Naj poženejo v vas darovi, ki vam jih je dal Bog.« Akamasoa se bo po njegovih besedah v prihodnje razvijala v tolikšni meri, v kakršni bo še naprej pričevala o njegovi ljubezni do sedanjih in prihodnjih rodov. »Molimo, da bi se po vsem Madagaskarju in drugih delih sveta širil sijaj te luči in bi se oblikovali razvojni modeli, ki dajejo prednost boju proti revščini in družbenemu izključevanju,« je dejal Frančišek ter se vnovič zahvalil Pedru in sodelavcem za preroško pričevanje, ki poraja upanje.
Molitev za delavce v kamnolomu
Papež se je sprehodil med zbranimi v dvorani; punčka je spontano stopila k njemu in mu podarila vrtnico, Pedro je vzel v roke malčka. Na papamobilu, izdelanem na Madagaskarju, sta se odpravila k Jezusovemu kipu nad kamnolomom, ob katerem ju je znova pričakala množica. Mlada mamica je ob očetovi spremljavi na kitaro občuteno zapela pesem. Delavka, ki je papeža pozdravila, je povedala, da so sredi kamnoloma postavili oltar, kjer Pedro trikrat letno mašuje. Frančišek je zmolil molitev za delavce, za tiste, ki opravljajo delo s svojimi rokami in neizmernim fizičnim naporom. Ob koncu je blagoslovil vse delavce v Akamasoi in malgaške delavce, še zlasti tiste, ki živijo težko življenje iz dneva v dan in iz rok v usta.
Pedro Opeka se je s papežem povzpel na papamobil in se z njim spustil v dolino. »Pedro, poglej, kakšen krasen narod, kakšni veseli ljudje, še otroci se smejejo, te pozdravljajo,« je misijonarju dejal papež, kot je Opeka povedal za Radio Ognjišče dan po dogodku. »Vsi so bili veseli, bilo je neverjetno, zgodovinski dogodek za nas,« je dejal slovenski misijonar, ki je še povedal, da je papež na njegovo prošnjo ob poti blagoslovil kapelo svete Družine, h kateri se je njegov oče zatekel v smrtni nevarnosti ob koncu vojne in bil rešen. »Veseli in srečni smo tega Božjega dogodka, da nas je obiskal Jezusov namestnik in nas s tako ljubeznijo podprl, nam dal nove moči, da delamo naprej za otroke, za revne, za družine.«
Marjan Pogačnik družina
NOVI
VELEPOSLANIK REPUBLIKE SLOVENIJE V ARGENTINI
V začetku meseca je nastopil mesto veleposlanika Republike Slovenije v Buenos Airesu novi veleposlanik Alain Brian Ber-gant. V sredo, 11. septembra zvečer, se je prvič srečal s predstavniki organizacij slovenske skupnosti v Argentini, ki delujejo v okviru Medorganizacijskega sveta.
Srečanje se je vršilo v Našem domu San Justo. Ob prihodu so novega veleposlanika sprejeli predsednik Zedinjene Slovenije, Jure Komar, podpredsednik Andrej Golob in pa predsednik Našega doma, Andrej Mehle. Pospremili so ga v spodnjo dvorano, kjer so ga že čakali ostali predstavniki slovenskih organizacij.
V uvodnem pozdravu je veleposlaniku izrekel dobrodošlico predsednik Komar in izpostavil željo, da bi še naprej skupno utrjevali zavest povezanosti z našo skupno domovino ter pospeševali medsebojno sodelovanje. Izročil mu je tudi mapo s predstavitvijo naših organizacij in opisom našega skupnega dela, zraven pa še slovenski prevod argentinskega klasika "Martin Fierro", monumentalno delo izseljenskega pesnika in pisatelja Tineta Debeljaka.
Veleposlanik se je zahvalil za sprejem in povedal, da mu je bilo imenovanje v veliko veselje. Rekel je, da ga je sprejem kar presenetil, prav tako tudi to, da se lahko na srečanju pogovarja v slovenščini. Na kratko je opisal svojo dosedanjo diplomatsko kariero in prisotnim obljubil, da bo veleposlaništvo vedno imelo odprta vrata, da prisluhne težavam Slovencev. Posebej je izpostavil, da si bo s profesionalnim in nepristranskim načinom dela, skupaj s sodelavkami veleposlaništva, močno prizadeval za še tesnejše odnose s slovensko skupnostjo, izvajanje skupnih projektov, ohranjanje in krepitev slovenske identitete, pripadnost in vez z matično domovino ter promocijo krepitve medsebojnega zaupanja, ohranjanja domoljubnosti in ponosa pripadnosti slovenstvu.
Sledila je predstavitev vseh navzočih in osebni pogovori, zraven pa seveda tradicionalna pogostitev z odlično hrano in pijačo.
Veleposlaniku Bergantu želimo veliko uspeha v novi službi!
KREPAK OBJEM DVEH PETROV
STRAN 2
13. SEPTEMBRA 2019 | SVOBODNA SLOVENIJA
SPOMIN NA ŽRTVE VSEH TOTALITARNIH REŽIMOV
Vsakega 23. avgusta v Sloveniji in Evropi danes obeležujejo evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga je pred desetimi leti določil Evropski parlament. Na ta dan pred natanko 80 leti je bil podpisan pakt Ribbentrop-Molotov med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo.
Podatki o tem, koliko žrtev po svetu so povzročili trije totalitarni režimi - fašizem, nacizem in komunizem - so različni, zagotovo pa je bilo žrtev več deset milijonov. V Sloveniji je glede na nazadnje lani osveženi seznam portala slovenskega zgodovinopisja Sistory med aprilom 1941 in januarjem 1946 življenje izgubilo 99.865 ljudi.
V nedeljo, 26. avgusta, so v okviru tega dne v Rovtah nad Logatcem proslavili 75-letnico postavitve spravne kapelice posvečene Mariji Kraljici Slovencev. V njej so imena vojakov padlih med Prvo svetovno Vojno, med Drugo svetovno Vojno do datuma postavitve kapelice, ne glede na kateri strani so padli in tam je tudi ime enega vojaka padlega med vojno ob osamosvojitvi Slovenije. Na slavju je bilo prisotnih nekaj Slovencev iz Argentine.
Proslavili pa so tudi 75-letnico protikomu-nističnega shoda, katerega se je udeležil general Leon Rupnik, njegova žena in sin Vuk Rupnik. Pri tem shodu je generalu Rupniku pripela šopek Marija Kogovšek, mati letošnjega govornika dr. Janeza Zorca pripela šopek generalu Rupniku.
Maševal je nadškof dr. Anton Stres. Po maši je dr. Janez Zorec imel govor pred spravno kapelico.
Govor dr. Janeza Zorca
Spoštovani!
O Devica pomočnica, vseh slovenskih src kraljica, ... se je oglašala pesem med procesijo za Marijinimi podobami z Brezij, Svete gore in Luja-na, ob 70. obletnici romanja v Lujanu in 60. obletnici smrti škofa Gregorija Rožmana, v Buenos Airesu, letos maja meseca. Ponovno sem med procesijo v molitvah in petju slišal v spominu ječanje zatrtih glasov staršev, sorodnikov in drugih znancev iz Rovt, kot privid zvočnega odjeka prošenj za mir in sprave med njihovim nekdanjem pohodom pred Marijino podobo v tej kapelici v Rovtah, za katerega je z Janezom Hladnikom Božja previdnost poskrbela, da je odmev takratnih prošenj še danes slišen pod Južnim križem, tam nekje, ob
Srebrni reki. Ganjen, prevzet stojim pred izvirom teh prosečih glasov, kot da bi se tukaj čas ne iztekel, kot da je čakanje za uslišanje nekdanjih prošenj še neizprosno dolgo, kot da se na tem mestu še vedno v kriku izraža upanje na prihod dneva ko bo za spravo med Slovenci bila izpovedana zgodovinska resnica, dragoceno plačana z žrtvami preroško napovedane prav na tem obeležju.
Na stičišču treh totalitarnih uničevalnih sil slovenstva: fašistična Italija, nemški nacizem in italijanska okupacija ljubljanske pokrajine, v zlu poostreno s komunistično blaznostjo in
kolaboracijo, je pred 75. leti na tem tlečem metežu nasilja bil postavljen spomenik posvečen Mariji kraljici Slovencev, edinstven v Sloveniji in v Evropi, kjer so narodna zavest, in zanjo utrpele žrtve in trpljenje v popolnem zaupanju v Božjo previdnost jasno pokazani z vsemi mogočimi znaki. Tukaj, pod pričo slovenskih žrtev darovanih med Prvo svetovno vojno, predvsem med bratomornim spopadom na račun tujcev, ko je bila zamisel o Zedi-njeni Sloveniji še skrivni zametek, si brat bratu segata v roke, ne glede s katerim prepričanjem je kdo sebe daroval preizkušeni domovini med in po Drugi svetovni vojni, tokrat med bratomornim spopadom zaradi tuje uničevalne ideologije slovenstva. Da so v tem obeležju, poleg spominske kapelice, zajete tudi vse bolesti in tegobe Slovencev po Drugi svetovni vojni, vidimo v znaku dvanajsterih apostolov, pravi preroški simbol sprevoda dvanajst tisoč zaznamovanih, poosebljenih v vseh življenjskih žrtvah komunizma, v izgnancih in beguncih, v narodu, ki je pol stoletja pod jarmom krvavi pot potil. To ni mesto malikovanj namišljenih slav in herojev. Tukaj je postavljen državni moralni mejnik, ki nas nagovarja z dejanskim vzorom bratstva darovanega narodu, domovini in Stvarniku. Namesto okopov na križišču spopadanj so tukaj domobranci zgradili oltar, povezovalno mizo vseh Slovencev.
Procesija, ki je postavila Marijo v to kapelico še ni zaključena. Odvija se danes po domovini, zamejstvu in zdomstvu, po celem svetu in v onstranstvu, v posplošeni vrsti vseh živih in mrtvih žrtev nasilja, katerim se dan za dnevom pridružujejo novi romarji, vsi ljudje dobre volje, večkrat blateni, ker s svojimi prizadevanji gradijo pogoje, da bi se v bližnji bodočnosti lahko praznovala dokončna zmaga resnice pred tem spomenikom vseslovenske sprave, daleč od nemih pokrival sporov med dejstvom in lažjo, prikazanih drugod v simbolu razkola z nasprotujočima stenama.
O Marija, k tebi dvigamo roke, sprejmi v svoje nas srce ! ... je spev zaznamovanih, ki se v nepretrganem sprevodu pomikajo preko neba, širom po svetu in mimo tega obeležja v čaščenju postaj slovenskega križevega pota. Trpljenje v zaporedju Gospodovih postaj prikazuje moč zvestobe in ljubezni s katerimi nas je odrešil in s tem usposobil za končno pove-ličanje v Njem. Pohod pred tem obeležjem pa nam simbolično prikazuje podobnost postaj trpljenja, ki ga je naš narod moral prestati zaradi ljubezni do domovine in zvestobe krščanskim vrednotam, prepojenim z usmiljenjem za osmišljanje svoje narodne zavesti in za reševanje človeškega dostojanstva.
Pred histerično, nahujskano sodrgo so se Tito, Kardelj, Maček, Bebler, Marinko, Rozman in drugi podobni mednarodni zločinci in Stalinovi hlapci, v Pilatovi preobleki proglasili za gospodarje nad dobrim in slabim ter razglasili uničenje države in krvavo maščevanje nad nasprotniki samooklicani pravici OF do revolucije in prevzemom oblasti v pokornem streženju nasilnim interesom mednarodne Kominterne. »Na klic Kominterne, ... v boj za Sovjete...«, je tokrat Bor zapel. V popolni prodaji narodnega ponosa, je tako bil nastavljen odlok uničenja slovenskega demokratičnega tabora, izrečena sovražna sodba nad moralnimi in kulturnimi vrednotami s katerimi je slovenski narod utrjeval svojo enotnost in obstoj v preteklih stoletjih in naknadno uvedla raz-človečen pogled nad prebivalstvom, mu vtisnila razdvojenost, ga zatrla z linčanjem, zaprla po taboriščih in delno razgnala izven meja ter zverinsko posejala državo z neštetimi grobovi in množičnimi morišči.
Med tujim nasiljem in povzročeno zmedo, so se prišteli še grozoviti samovoljni pomori nasprotnikov revolucije, izbranih med lai-
ki, duhovniki in redovniki, med preprostimi ljudmi ali premožnimi kmeti, med drugimi uglednimi osebnostmi in voditelji. Posplošena zarota proti človeški dostojanstvenosti in narodni enotnosti, je narodu željnemu miru, naložila na ramena težki križ samoobrambe, na katerem je proti izdajalskemu in uničevalnemu barbarstvu stal napis častnega načela »Za Boga, narod in domovino«.
Zgodovina bo vedela opisati niz samoobrambnih pobud naroda prepuščenemu samemu sebi in pri katerih so Rovte, tudi z nekaterimi mojimi sorodniki na čelu, med prvimi prevzele odgovornost. Korak v boj je tokrat spremljala Mavova pesem »...Zadnja kaplja mojega srca, to je moja domovina! Pod varstvom nadangela Mihaela, vodnika bojevnikov proti zlu, tukaj v Rovtah, del zibeli domobranske misli, se je pred 75. leti vršilo Veliko protikomunistično zborovanje po skoraj dveletnem obstoju krajevne domobranske postojanke. V 35. številki Družinskega tednika' iz dne 31. avgusta, leta 1944., beremo opis pomena tega shoda, poteka praznovanja in ponosnega vzdušja nad opravljeno dolžnostjo, saj bi brez te žrtve, piše častnik, »bilo danes na naši lepi slovenski zemlji še več ruševin in uničenja, kakor ga je že«. Glavni govornik, general Leon Rupnik pa je med drugim poudaril »... ker nas je Bog postavil sem, nam je naložil tudi nalogo, ki jo je določil vsem narodom, katerim je namenil lastno domovino«. Zvestoba domovini, nadaljuje Rupnik, »... pa zahteva tudi odpovedi in hrabro stiskanje zob v zaupanju v Vsemogočnega, ki mu je naš narod zaradi vernosti in vdanosti v mučeniškem trpljenju posvečen«. Za temi trditvami se takratni inšpektor slovenskega domobranstva ni predstavljal, da se bo podobnost med to postajo domoljubov in postajo ko je Odreše-niku bil naložen križ, obdržala prav do zadnje v obeh križevih poteh.
Beda, ki se je v tem času iz vseh strani priko-lovratila v Slovenijo, je bolj kot kdaj narod preizkusila. V močnem zaupanju se je poslednjič posvetil Bogu proseč: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi, pridi k nam tvoje kraljestvo, pošlji nam miru in sprave, pre-ženi žrelo tujega nasilja in uniči zmotni nazor in njegov premišljeni zločin, ki nas dušita z zatiranjem duha in umorom človečnosti, pravice in svobode. Pot ubrana z zaupanjem in v vdanosti Vsemogočnemu do mučeniške žrtve, je tudi branitelje slovenskenarodne zavesti privedla k srečanju z Božjo materjo. Sin, v podobi duš, src in pogledov zaznamovanih se je tukaj, pred 75. leti, v tesnem objemu medsebojnih tolažb in skrajnih nad za svojo domovino, našel s Svojo materjo preoblečeno v slovenskih narodnih barvah. Pri tem spomeniku pa je slišen še glas padlih v Prvi svetovni vojni, ki nas od takrat opominja na posebnost gradnje slovenske državnosti z Majniškimi deklaracijami, s katerimi je v Majniku nakazano simbolno občasno srečanje z Marijo in Njej v varstvo zaupani postopni nastanek naše države.
Kolaboracija ali pomoč?, ko gre za prenašanje križa obteženega z izdajo zvijačnih komunistov in njihovih političnih sopotnikov. Marksisti so delovali proti slovenstvu ko so nasprotovali zedinjenju Slovencev ob času ko je tem prihodnost ni bila drugače možna kot v državni povezavi z drugimi južnoslovanskimi narodi.
Uničevanje slovenstva je dolga zgodba pisana tudi z delovanji Liberalcev in Socialdemokratov proti priključitvi Koroške in z nasprotovanji generalu Maistru, ki je s prostovoljci iz Soške fronte reševal Štajersko. Pokorščina Stalinovemu imperializmu je osnovna poteza narodne izdaje slovenskih Komunistov. Njihovo izdajstvo se je nadaljevalo z kolaboracijo z Nemci med utilitarnem prijateljevanjem Stalina s Hitlerjem. Oportunistična in brezpogojna
povezava partije s Fašisti in Nacisti proti slovenskim narodnim interesom je bil neprekinjen ves čas okupacije, kot so to naznanjale žive priče, med njimi moj oče, in o tem
govorijo danes novi neizpodbitni dokazi. Ključ in morala teh zvijač je bila naprava sredstev za uničevanje sovražnikov partije med svojim ljudstvom, v prid učinkovite izvedbe revolucije in prevzema oblasti.
Neizprosni politični in vojaški položaj, ki ga je ustvarjalo to dodatno nasilje v okviru tuje okupacije, je primoral domobrance k sprejetju orožja od okupatorja za upravičeno samoobrambo brez izdaje življenjskih interesov Slovencev, kakor so to priporočali med drugim, Bruseljski protokol iz 19. stoletja, Haaški protokol iz leta 1907, in to delajo danes še Ženevska konvencija iz leta 1949. ter ustavna določila Združenih narodov. V nasprotju z narodno izdajalsko kolaboracijo Komunistov z okupatorji, ni bila takrat prošnja Nemcem tista, ki je prišla pomagat slovenskim domobrancem nositi križ samoobrambe, ampak verska, narodna, etična načela in priznane mednarodne konvencije.
Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, bi lahko v molitvenem prepisu predstavili začetni stavek prisege za sprejem te politično tvegane vojaške pomoči, izrečene tik pred končnimi zavezniškimi taktičnimi ukrepi proti nacizmu, katerim sta sledila usodna prodaja slovenske vojske ter grozotni holokavst, pravi državni kriminal nove jugoslovanske vlade, kakršnega ne pomni slovenska zgodovina in katerega je sledeča nasilna politika groteskno izrabila za svojo polstoletno lažnivo propagando, ki še danes hoče slepiti Slovence.
Za vkrcanjem zaveznikov v Normandiji in Provansi, so dekleta s cvetjem lahko pozdravila osvoboditelje Evrope, podobno kot so to storile v Rovtah med sprejetjem slovenskih domobrancev, na katere je bilo oprto vso upanje za uničenje Komunizma na slovenskem. Kako bi ob tem mogel spregledati moje mame v gesti pripenjanja šopka predstavniku slovenskega domobranstva in v njej upodobil pogum slovenskih deklet in žena, ki so se takrat nehote s cvetjem, skromnim izrazom zaupanja in spoštovanja do branilcev narodnega ponosa, izpostavile maščevalnemu srdu komunistov. Gospodov namen pokazati Veroniki svoj iznakaženi obraz in svoj nagovor jeruzalemskim ženam imata tudi v slovenski prispodobi križevega pota, prav tukaj, pri srečanju ob svetem obeležju, globoki pomen zaupanja ženam, za prenašanje najhujših stisk svojih otrok.
Gospod je vedel za odličje njihovih drž. Jasno je bil izkazan ko so se na njena ramena zgrudile vse težave družinskega vzdrževanja med in po revoluciji, v razžarjenem peklu zaslišanj, zaničevanj, mučenj, kazenskih taborišč in zaporov, posiljevanj in umorov, v vzdrževanju porušenih in požganih domov, v krvavem plačilu ne-usmiljenja blaznosti, med odsotnostjo ali po smrti mož, fantov in sinov, pa vedno obstale v neomajni vedrini in v zglednem življenju po veri.
Tudi pri našem križevem potu so padci in omahovanja. Večina miroljubnega naroda je osupla zastala pred odločno peščico političnih zločincev, ki so ji usodno pretili z dolgoletnimi pripravljenimi izdajami, spletkami, zavajanji, aretacijami in arbitrarnimi likvidacijami. S samoobrambo je narod zaustavil nasilje, ni pa preprečil smrtnega oklepa mednarodnega komunističnega omrežja. Drugi padec je bila Slovenska nemoč v spletkarskem prepiru dveh partnerjev v jugoslovanski vladi v izgnanstvu, ki sta s svojo neresnostjo zapravila zaupanje zaveznikov in jih tako prepustila nemilosti Titovega zavajanja. V našem križevem potu se danes dodaja še tretji padec v podobi odnosa do kleptokomunistov, moderni politični in moralni obskuranti preleviti v lažne demokrate, omamljeni z miti in zlaganimi opravičili, ka-
SVOBODNA SLOVENIJA | 13. SEPTEMBRA 2019
STRAN 3
terim močna zaloga farizejev, nedoslednih ljudi in neodgovornih kimavcev, nestanovitnih naivnežev, bojazljivcev in drugih hinavcev še vedno omogoča obstanek in jim zaupa vodenje države v zaskrbljujoče nazadovanje.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, polni tesnobe danes prosimo kruha duhovne moči s katero bi omahujoča množica lahko utrdila svojo držo pred občno nadlogo laži, zavajanji in zahrbtnih prepričanj nameščenih, po Eccovem ocenjevanju, fašističnih neokomunistov, ki jo pogreza v otopelost intelektualne lenobe in ji briše čute za moralno odgovornost. Ta padec opominja zavedne domoljube na neizbežno nujnost vztrajanja v pogumnem in neizprosnem boju za obstanek demokracije in končnega
razcveta svobode v Sloveniji.
Mučen, zasmehovan, zapostavljen in razlaščen, človek oropan časti, ki je kronan s trnjem razčlovečenja postal samo predmet smrti, napojen z žolčem zatiranja in begunstva, to je bila podoba družbenega odpadka naložena vsakemu, ki je bil nepo-koren zavratni veri neskončne laži in varljivi svobodi s katerim se je revolucionarna misel brez ovir opravičevala pol stoletja do razglasitve samostojne Slovenije. V raznih odtenkih pa se ta miselnost še danes ohranja z upravičevanjem dednosti oropanih oblasti in privilegijev, z zamrznitvijo političnega prostora v strogi pokorščini navodilom Udbe in globoke države'. Označuje se v načrtnem preoblikovanju duhovnega profila ljudi s pomočjo prevladujočih ser-vilnih medijev, ki potiskajo narod v ideološko zaslepljenost in duhovno praznino, ki povzroča izgubo dovzetnosti do svoje zgodovine, izgubo čuta za pravičnost in ugašanje potrebe soočanja z resnico. Z vpeljevanjem novih totalitarnih ideologij, dosledno deluje proti vrednotam človeške narave in življenja. Vztraja pri ideološki nestrpnosti z napadi na svobodo javne besede in uvaja idejno razredno razlikovanje. Odkupuje svojo nedolžnost s prekrivanjem resnic iz polpreteklega spomina in sledove morilske žetve srpa in kladiva. Beg pred žalostnimi zgodovinskimi dejstvi se že 10 let kaže v patetičnem ne preklicevanju totalitarnih sistemov. V pričo današnjega svetovnega svobodnega in demokratičnega mnenja, v katerega se navidezno prepoznava, jo ne skrbijo kršenja zasebnih in človekovih pravic, predvsem s šolskim trojanskim konjem za lažje in neposredno pranje možganov in zavajanje najmlajših, jo ni sram izvajanje akutnih protiustavnih vladnih in pravosodnih nepravilnosti ter splošno škandalozno stanje slovenskega pravosodja, jo ne moti pospešeno zavajanje države v nazadnjaški družbeni model iz preživetega režima.
Čeprav vezanih rok in na križ pribit, vržen na tla in teptan, slovenskemu narodu ni režim uspel zatreti duha.
Kot v Gospodovih besedah »Ko bom povišan z zemlje, bom vse pritegnil k sebi«, tako se je z močjo zdravega duha Slovenija potegnila iz ideološkega mrtvila in dvignila pogled proti novim in družbeno ne razdejanim obzorjem. Vzpon pa še zdaleč ni končan, ovira ga bojazen pred odkritim pogledom vseh bratov v dnu svoje narodne duše, kjer pohlepnost, zavist in sovraštvo še vedno plenijo dobro voljo, plemenitost, nesebičnost in odkritosrčnost. Beg pred dejstvi v naši zgodovini, še vedno uvaja spor in sovraštvo, poglablja razdvojenost in megli pogled v pričakovana obzorja. Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, je načelo s katerim so naši predniki gradili to kapelico in z njo upali na prihodnost brez razkola. Kdo naj odpušča
in koga odpustiti danes, da bi razpoka bila premostena ? Odpuščanje ni mižanje oči pred dejstvi, ni dodeljena potuha dolžniku, ni zastonjski in formalni postopek med žrtvijo in storilcem krivic. Pričakovano odpuščanje je lahko v Sloveniji tisto vsestransko povišanje duha, ki bo s priznavanjem in obžalovanjem storjenih napak bilo doseženo v okolju, ki je s krvavim pohlepom po oblasti zastrupil zgodovino in še vedno vzdržuje razdvojenost, ker zagrešene stranpoti noče priznati, storilce prikriva in sebe brani z lažjo in sprenevedanji, z napadi in oholimi ogorčenji.
Ne pusti nas v skušnjavo, da bi v zamegljenim nazorskem prostoru in idejno razdejani družbi nas ne premagala maloduš-nost pri vzpostavljanju pogojev za uspešno delovanje temeljnih krščanskih vrednot dialoga in solidarnosti s katerimi je možna gradnja boljšega in trajnega sožitja, temveč reši nas vsega hudega nastalega v dominantnem gospodovanju oblasti prevzete na podlagi navidezne demokracije, ki vodi k uničenju zasebnih pravic in osebnega dostojanstva, pospešuje zastrupljanje družbe z mrtvili, ki delujejo proti krepitvi vzorne demokratične države in narodne zavesti njenih prebivalcev.
Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil! - je bil verjetno vzklik vseh, ki ob uri skrajnega darovanja in prepuščeni ihti končnega maščevanja, so še vedno zaupali in bili prodani Božjemu usmiljenju. Z žolčem jeze napojena in preizkušena življenja v iskanju resnice, prežeta z zvestobo in ljubeznijo do svojega naroda in domovine, so bila v molitvi darovana Njemu za odkup poroštva lepših dni medsebojnega razumevanja in gradnje nove zgodovine, pisane v zglednem spoštovanju pravičnosti, miru in svobode.
Na vznožje našega križa, simbola težavne gradnje pravične družbe in države, postavljamo prednosti, po eni strani v podobi vseh iskrenih prizadevanj za odstiranje megla pred zgodovinskimi resnicami in po drugi strani v podobi nepretrganega boja za vrednotenje človeka in človečnosti nasploh. Polagamo pa tudi našo zaskrbljenost pred neokrnjeno pristransko ideološko gospodovanje oblasti, v državi članici Evropske Unije, ki ima poglede obrnjene v preživele politične zablode in katere trajnost vzdržuje visoka stopnja otopelosti
kritičnega javnega mnenja, ki še vedno brez prave zavesti o med in povojnih krivicah, likvidacijah in množičnih pomorov, ali ki v njih ne verjame, brezčutno pred doživetem trpljenjem in v pravi nezvestobi do umorjenih, še vedno molči ali predaja svoj glas močem z nevarnim ideološkim zaku-lisjem za ohranitev slovenske civilizacijske dediščine.
Obrnjeni k Gospodu, kot Abraham sklicujoči na pravične, danes pod tem križem kličemo: Gospod, ne dovoli uničenja te države, saj tukaj je veliko pravičnih, ki iskreno ljubijo Tebe in domovino. Slovenija pa je, glej, en sam grob mučeniških darovanj za vero, narod in dom. Ker je s svetostjo prežeta ta žrtev, zato kot vsi takratni graditelji te kapelice, z Marijo, Tebi vdani upamo, da bodo zaradi Tvojega kraljestva, ljubezni, oblasti in slave, v naši domovini zavladale pravica, mir in prava svoboda.
Med pohodom obče procesije zemljanov in vseh naših onstrancev, se danes pred tabo, Marija kraljica Slovencev, do tal priklanjamo in proseče vzklikamo, ... Mati ljubezniva, Sedež modrosti, Pomoč kristjanov, Kraljica mučencev, Kraljica miru, svetuj nam in pri Vstalemu Sinu prosi, prosi za nas in za domovino!
Janez Zorec
OkrOgle OBLETNICE
Friderik Pregl (1869 -1930)
Pred 150 leti, 3. septembra leta 1869, se je v Ljubljani rodil Friderik Pregl, edini slovenski znanstvenik, ki je samostojno prejel Nobelovo nagrado. Kot raziskovalec in profesor na univerzah v Gradcu in Innsbrucku je razvil izjemno natančno metodo za organsko mikroanalizo, s katero je bilo za analize poslej potrebno petdesetkrat manj raziskovane snovi in samo tretjina časa. Za ta dosežek, ki je omogočil hiter napredek organske kemije v 20. stoletju, je leta 1923 prejel Nobelovo nagrado v kemiji.
Življenjepis dr. Friderika Pregla
Friderik Pregl se je rodil 3. septembra 1869 v Ljubljani pri Križankah, na današnji Gosposki ulici 19. Krstili so ga na ime Mihael Raimund. Po končani osnovni šoli se je med leti 1880 in 1887 izobraževal na ljubljanski klasični gimnaziji, kjer pa ni bil posebno uspešen: boljšo oceno je dobil le pri fiziki. Po maturi in očetovi smrti sta se z mamo preselila v Gradec, kjer se je vpisal na študij medicine. Leta 1894 je promoviral za doktorja vsega zdravilstva (medicum universum), vendar se je od tedaj poglabljal v kemijo, leta 1899 dosegel habilitacijo iz fiziologije in leta 1903 postal profesor fiziologije na univerzi v Gradcu. Nadaljeval je s podoktorskim izobraževanjem najprej na Karlovi univerzi v Pragi, nato pa v Nemčiji, kjer je obiskal najpomembnejše laboratorije v Tubingenu in Leipzigu. Leta 1910 je sprejel redno profesuro in predstojniško mesto za medicinsko kemijo na Univerzi v Innsbrucku.
Leta 1913 se je vrnil v Gradec, kjer je vse do smrti bil redni profesor za uporabno medicinsko kemijo na Univerzi (v letih 1920 in 1921 je bil celo rektor graške univerze).
Po imenovanju za častnega doktorja Univerze v Gottingenu leta 1920, ga je Avstrijska akademija znanosti naslednje leto imenovala za dopisnega člana.
Od leta 1917 so dr. Pregla predlagali za Nobelovo nagrado, in mu jo podelili leta 1923.
Umrl je v Gradcu 13. decembra leta 1930.
Preglova nova metoda
Dr. Pregl je razvil osnove za kvantitativno organsko mikroanalizo. Pogoj za to je bila tehtnica, ki bi pri teži 20 gramov zaznala do milijoninke grama natančno. S pomočjo podjetja iz Hamburga je
Pregl tako tehtnico uresničil. To pa so izvedli tako, da so tehtnico postavili v najmirnejši del univerzitetne stavbe, na marmornato ploščo, obloženo s svincem in tako preprečili vsak premik, ki bi oviral natančnost merjenja. Prostor je moral imeti konstantno temperaturo, simetrično osvetlitev in biti vedno sterilen kot operacijska dvorana. Tudi osebe, ki so delale s tehtnico, so se morale ravnati po določenem delovnem in gibalnem režimu, da so bili možni natančni rezultati.
S svojo novo metodo je Pregl občutno zmanjšal količino snovi, ki so jih znanstveniki potrebovali za analize, saj je za raziskave potreboval samo 10 miligramov snovi. Poleg tega pa je skrajšal tudi čas, namenjen raziskavam: s Preg-lovo metodo se je namesto običajnih treh ur potrebovala manj kot ena ura.
Preglova metoda je hitro postala nepogrešljiva v laboratorijih po celem svetu.
Ali ste vedeli?
•	da je dr. Pregl na gimnaziji dobil zadostno v slovenščini šele pri popravnem izpitu?
•	da je ostal samski, ker ga je zanimalo samo delo?
•	da je večji del časa preživel v službi? Tam je tudi spal in se prehranjeval.
•	da je v glavni stavbi Univerze v Gradcu dal narediti kuhinjo, kjer so revni študenti lahko jedli zastonj?
•	da je dr. Pregl edini Slovenec, ki je samostojno prejel Nobelovo nagrado? Nobelovo nagrado v fiziki pa je leta 2016 prejel Slovenec Frederick Duncan Michael Haldane skupno z raziskovalcema Davidom J. Thoulessom in Mi-chaelom Kosterlitzem.
•	da je dr. Pregl večji del Nobelove nagrade podaril graški Univerzi za gradnjo laboratorijev?
•	da je dr. Pregl svoje premoženje zapustil Akademiji znanosti na Dunaju, ki še sedaj vsako leto iz njegovega sklada izplačuje Preglove nagrade za mikrokemijo?
•	da se v Sloveniji vsako leto delijo Preglova priznanja uspešnim učencem? Skupno so ta priznanja osnovali Slovensko kemijsko društvo, Sekcija za kemijsko izobraževanje, Sekcija za kemijo in gibanje Znanost Mladini. Podeljujejo zlate, srebrne in bronaste Preglove značke ter Preglovo plaketo za učence in mentorje. Zlata Preglova značka je najvišje priznanje na vsakoletnem srečanju mladih kemikov. Zanjo morajo doseči 100% rezultate.
•	da si je dr. Pregl malo pred smrtjo kot eden redkih Gradčanov kupil avto? Z njim je leta 1930 doživel tudi nesrečo. Ali je bila ta nesreča odločilna za njegovo smrt kmalu zatem, še do danes ni pojasneno. Razlog smrti bi lahko bila tudi pljučnica, za katero je zbolel v začetku zime leta 1930.
•	da je dr. Pregl rad zahajal med Slovence? Do-pustoval je v slovenskih gorah in na Jadranskem morju. Eno izmed svojih aparatur, na katerih je delal svoje poskuse, je poklonil tudi Ljubljanski Univerzi, kjer jo lahko vidimo še danes.
NAGRAJENA ALEJANDRA LAURENCICH
Izmed preko 2000 pisateljev španskogovoreče Amerike, t. i. Hispanoamerice, je bila Alejandra Laurencich, argentinska pisateljica s slovenskimi koreninami, nagrajena z nagrado za kratko prozo XXX Premio de Narrativa Breve, ki jo vsako leto podeli UNED - španska Universidad Nacional de Educación a Distancia. Žirija je sporočila odločitev na letošnjem madridskem knjižnem sejmu. Zgodba pod naslovom "Merecido" (Zaslužen) bo vključena s sedmimi drugimi v knjigo, ki bo predstavljena na istem sejmu junija prihodnje leto.
Ta mesec, v ponedeljek 16., pa se bo v avditoriju Jorge Luis Borges Državne knjižnice predvajal dokumentarni film o njej in hkrati predstavila tudi knjiga "Diario de Eslovenia" (Slovenski
dnevnik), ki jo je pisateljica napisala med turnejo po Sloveniji in zamejstvu. Le-to bo predstavila znana kulturna novinarka Canela (Gigliola Zecchin), prevajala bo pa Florencia Ferre.
Za uresničenje projekta tega filma je tudi pomagalo Slovensko veleposlaništvo v Buenosaire-su, in se bo tudi predstavilo v Parani in morda celo v Cipolettiju.
Več podrobnosti najdete na www.alejandra--film.com in www.bn.gov.ar/agenda-cultural/ alejandra.
Seveda čestitke Alejandri za priznanje in vsi lepo vabljeni na dogodek.
Rok Fink
STRAN 2
13. SEPTEMBRA 2019 | SVOBODNA SLOVENIJA
KOLEDAR
14. septembra
70-letnica Slomškove šole
14.	septembra ob 15:00 Redni pouk SSTRMB
15.	septembra
Obletnica doma | Slomškov dom 21. septembra
Proslava šolskih otrok na čast škofu Slomšku
21. septembra ob 17:00
SKA: predstavitev knjig Marka Kremžarja
21.	septembra ob 20:00
Ob taktu barv - San Martín
22.	septembra
Mladinski dan v Slovenski vasi
28.	septembra ob 15:00 Redni pouk SSTRMB
29.	septembra
Obletnica doma | Pristavski dan Slovenska Pristava, Castelar
5.	oktobra do 6. oktobra
Mladinsko peš romanje v Luján
6.	oktobra
Obletnica ZSMŽ v Slovenski hiši
12. oktobra ob 15:00 Redni pouk SSTRMB
12.	oktobra ob 15:00 Redni pouk SSTRMB
13.	oktobra
Obletnica doma | Naš dom Naš dom San Justo
19. oktobra ob 15:00 Redni pouk SSTRMB
OSEBNE NOVICE
•01 DIPLOMA
Dne 12. junija je na univerzi UTN končal študije Martin Tomaž SMOLE in postal »Ingeniero Industrial«.
18. julija pa je študije zaključila Diana Lucija SMOLE in postala »Licenciada en Comercio Internacional« na univerzi UNLAM.
Obema čestitamo in jima želimo mnogo uspehov!
MALI OGLASI
Krvavice, pečenice, suhe klobase (prekajene), čevapčiče
lahko naročite pri Franciju Miklavcu
tel/whatsapp 11 2766 8343
Sobota, 21.septembra 2019
Slovenska hiša Ramón L. Falcón 4158
ŠOLSKA PROSLAVA V ČAST BL. ŠKOFU ANTONU MARTINU SLOMŠKU
ob 9.30 sveta maša za vse žive in pokojne učitelje Nato igra v dvorani
w
v izvedbi Prešernove sole
režija: Dominik Oblak
VSi Upi fÂIUira
Vstopnina: za otroke:$100.-za odrasle:$ 150.-
K*PAC s.a.
Fábrica de tubos y envases de cartón
Svobodno Slovenijo podpirajo
G030MAX
SUPERN AYORISTA DE OFERTAS
CKC
LABORATORIOS CKC
CONSULTORES
Grupo HZ
oblak
ARGENTINA S.A. ASOCIADOS
SVOBODNO SLOVENIJO SOFINANCIRA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU.
SVOBODNA SLOVE N IJA | Glasilo Slovencev v Argentini
Ustanovitelj Miloš Stare
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija
Predsednik Jure Komar
Uredniški odbor
Mariana Poznič, Cecilija Urbančič, Lucijana Hribar, Sonja Tomazin, Jože Jan, Jože Lenarčič, Miloš Mavrič, Marko Vombergar in Tomaž Žužek.
SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar