Ivan Langerholz

Na Smarno goro!
 Pozimi je ibilo,   Krivec in sneg sta  se stepla,  burja  jima je pa pomagala. To je bil boj!  šolo so prišli le riajbolj pogumni otrod. In prav takrat             je pošta prinesla »Vrtec«. V »Vrtcu« smo pa brali povest pro-       fesorja Silvestra o dveh zasutih mestih. Poslušali smo, kakšna je tista skrivnostna gora Vezuv, ki je pri vrhu odprta, skozi luknjo pa silita ogenj in dim na dan.
Kaj takega še nisino videli; saj še slišali nismo o takih gorah. V šoli smo si ogledali kos lave, ki je shranjena v šolski zbirki. Zvedeli smo tudi, da je Vezuv (1301 m) skoro za sto metrov nižji kakor naš Kropivnik (1389 m) in Mladi vrh (1370 m), aaaša bližnja soseda.
Pa je kar završalo: »Pojdimo pogledat tisti hrib! Kar pojdimo!«
•In res bi bili šli, ko ibi se ne bili zbali troškov. Troški so pa nam kar zaprli sapo in vzeli pogum. Zakaj tisočakov res ne premoremo.
Za odškodnino smo pa tedaj sklenili, da gremo na Šmarno goro.
In šli smo, ko se je približalo toplo poletje. Komaj pa smo zapustili dom, je pričelo doma deževati, kakor bi lilo iz škafa. In skoraj ves dan je deževalo. Doma namreč! Mi pa — ne boste verjeli — smo pa imeli skoro ves dan solnce. In ko smo sc zvečer vračali na svoje domove, je tudi že domače gore  absevala solnčna svetloba.
Prvo čudo, ki smo je videli, je bil neki deček. Na kolesu — biciklu — se je peljal v šolo. Slišite, kaj takega pa še ne! Vsaj pri nas to ni mogoče. Kdo bo nam zameril, če smo se ustavili in gledali tega učenčka kakor prikazen iz devete dežele. On pa nas. In to mu je prineslo nesrečo. Za-vozil je vstran, pa se je prekucnil. Malo je bil jezen, to se mu je videlo na obrazu, malo ga je bilo pa sram. Poibral se je, zlezel na kolo in se odpeljal dalje.
Nas je pa ta prikazen toliko premotila, da smo skoro pozabili na Savo, ki pada v Medvodah vsa potnosita po skalah v globino in mimo-grede vsakega človeka malo poškropi. Vsa ta jeza izhaja menda odtod, ker so ljudje v Medvodah zajeli Savo in jo primorali, da mora pomagati pri izdelovanju papirja.
Hodili smo še dosti dobro; samo parkrat bi 'bili kmalu zašli. Gledali smo potem, kje je pot zaznamovana z rdečo barvo, pa smo zadeli vselej pravo pot. Takrat smo spoznali, da ni imel prav tisti učenec, kf se je doma jezil: »Čcmu pa mažejo naše drevje z rdeoo barvo? Saj prl nas vsak sam ve, kje je prava pot.« Doma že veš, a če prideš malo od doma, te pa hitro zapusti te vrste učenost. Zato smo pa sklenili, da bomo vedno hvaležni »Slovenskemu planinskemu drušivu«, ki je tudi za nas zazna-movalo pot na Šmarno goro.
^^H        Vroče nam je bilo, ko smo prišli na vrh gore. Malo smo se pohladiii.
potem smo pa Šli k sveti maši. Po sveti maši smo si pa ogledali krasno i poslikano šmarnogorsko cerkev. Ali je lepa! Takoj smo spoznali, kaj po- j menijo slike. Nad velikim oltarjem je Marija brezmadežna, Marijlno ozna- i njenje in Marijina zaroika. Na cerkvenem stropu pa je prekrasna slika j Marijinega vnebovzetja. Nad orgljami smo zagledali naslikane trume ro- j marjev v narodnih nošah. Še to povejmo; te slike je naslikal umetnik | Matej Langus, doma iz Kamne gorice.
Zunaj cerkve smo se zatopili najprvo v zgodovinske spomine. Šmar- ] nogorska cerkev je močno obzidana. To nam pove, da je bil pri tej cerkvi ' nekdaj tabor. Sem so prJbežali ljudje iz bližnje okolice, ko je naznanila J goreča grmada na drugem vrhu Šmarne gore strašno novico: »Turek se j bliža!« Koliko trpljenja, koliko solz, koliko goreče molitve in neomah- | ljivega zaupanja na pomoč Ibožjo, pa tudi koliko junaštva so gledali ti ^J taborski in cerkveni zidovi na Šmarni gori!                                                 1H|
Šli smo tudi v zvonik. V njem smo videli gnuscbo razdejanja po sve-        ¦ tovni vojski: samo mali zvon je še visel v zvoniku in žaloval po svojih tovariših. Vlit je 4bil lcta 1467. Kar zelen je od same starosti,
Zunaj taborskega oibzidja pa smo imeli prelep razgled po širjii okolici. Od tam vidiš štiri mesta: Ljubljano, Kamnik, Kranj in Škofjo Loko. Sava teče skoro pod našimi nogami. In pa naše ponosnc gore gorenjske, pa zeleni griči dolenjski: kdo bi jih ne tfbčudoval, od koderkoli jih zagledaš! Le proti ubogi Notranjsiki smo gledali bolj z žalostnimi očmi. Zakaj tam v daljavi — tam gospodari tujec nad našim narodom in nima z njim usmi-ljenja. Ubogi otroci, ki v šoli ne 'smejo slovenski govoriti! To šo na svetu ljudje hudobm!
Še krampirjeva juha nam ni šla ob tem spominu tako v slast, kakor bi nam foila morala. Preveč so se nam smilili ii/bogi notranjski otročiči.
S Šmarae gore smo šli proti Št. Vidu. Že z gore smo videli sredi polja velikansko stavbo. »To so škofovi zavodi,« so nam povedali. Ker smo imeli dovolj časa, smo si jih šli ogledat.
To vam je hiša! Ni&mo venjeli, ko so nam doma pravili, da je ta hiša tako velika, da bi se sami lahko izgubili v njenih prostorih. Pa bi se bili res, ko bi ne bili gospodjc v zavodih tako dolbri — mladine so imeli namfeč itak zadosti — da so nam pravi čas pokazali, kje se pride iz hiše na prosto, Saj ima ta hiša kar 410 vrat in 880 oken. Za njeno zi-danje se je porabilo 5 in pol milijona komadov opeke.
V zavodih so nam pokazali tamošnji gospodje veliko dvorano za predstave. Videli smo tudi celo vrsto strojev: za pranje, za peko, za kurjavo. Ogledali smo si prostore, kjer bivajo dijaki med učenjem; videli smo, kam hodijo dijaki k sveti maši. Na prostranem dvorišču smo dobili dijake ravno pri igri. Žogo so bili; nekateri naših so pa mislili, da mečejo pomaranoo. Kaj se boče: v hribih še ne pozmamo takih iger. Pa bi se nam žoga tudi prehitro izguibila in odletela sam večtri Bog ve, kam.
Veste pa, kaj nam je bilo najibolj všeč v zavodih? Ne uganete! Tista soba, kjer imajo vse polno živali, ptičev, rib in take šare. Vse živali so seveda mrtve, pa so videti, kakor :bi bile žive.   To smo jih gledali!
Vso pot proti domu smo potem ugiibali, kdo zna te živali tako lepo nabasati in urediti. Neki radovednež je celo hotel- poizvedeti, kdo sme pojesti meso takih živali, ki jih potem nabašejo. Če ga sme tisti, ki živali nabaše, ni spak, da ibi se še on tega rokodelstva ne lotil.
»Ja, kaj pa dihurje, maoke in kuščarje?« so pomišljali drugi.
Računali smo tudi v mislih, kolilko žaganja je trelba za enega zajca, koliko za cno smo, koliko za jelena. Toliko časa smo premišljali, da smo prišli do sloaa. Kaj menite vi, koliko voz žaganja bi bilo treba, da bi nabasali enega slona? Mi tega vprašanja nismo rešili, pač pa smo že v duhu gledali, kako bi slona nabasali Ali bi flbilo treba odra? Z jeribasom bi nam donašali žaganje, s kolom bi ga pa tlačili. Nazadnje bi oder po-drli, in pred nami bi stal lepo nabasan slon. Ali Ibi ne bilo to nekaj zabavnega?
Med takim in poddbnim ugibanjem smo prišli z nočjo vred na svojc domove. Takrat so se pa domači oddahnili, ko so zvedeli, da je bil dež. samo doma, tam pa, kjer smo bili mi, je pa sijalo ljubo solnce.