Stev. 86 V Ljubljani, sreda dne 24, oktobra 1917. Leto Izhaja razen nedelj in praznikov vsak dan popoldne. Uradnlitvo ln npravniitvo v Ljubljani, Frančiškanska nliea štev. 6, ■■-M- ■■■ ■ — i. nadstropje, Učiteljska tiskarna. =-■ ■ r. Naročnina po pošti r. dostavljanjem na dom za celo leto K 30'—, za pol leta K 15’—, za četrt leta K 7*50, za mesec K 2'S0. Za Nemčijo celo leto K 33 60, za ostalo tujino in Ameriko K 42-—. Posamezne *------------- številke po 10 vinarjev. 11 ■ j«-« Rokopisi se ne vračajo, nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rekla-i macije za list so poštnine proste. l....v:'. inserati: Bnostopna petit vratiča 30 vin.; pogojem prostor 50 vin.; . razglasi in poslano vrstica po 60 vin.; večkratni objavi po dogovoru .... ■ . primeren popust. ......................... ■ • szmm : Glasile loMe socialne demokratične iM o: Proti vladi! » Na vsem svetu ni najti enako klavernc vlade, kakor je v Avstriji. Lovi se semintje, mešetari z vsemi strankami, krošnjari z reformami, a koristnega ne napravi nič. Politično je neplodna, gospodarsko brezmočna. Vsakemu vprašanju, ki zahteva velikopoteznosti in odločnosti, se varno izogibljertsamo da se ne zameri ne Nemcem, ne Madžarom. Nemško nacionalnih kričačev se bolj boji kakor vrag križa, in če Mladžafi le kihnejo, zleze pod klop. Slovanski narodi v monarhiji zahtevajo le to, kar jim gre: Enakovredni in enakopravni hočejo postati v krogu avstro-pgrskih narodov, nočejo biti v,eč nadvladani. To je vse! A namesto da bi vlada resno preštudirala njihove zahteve, jih kratkomalo prezira in pušča, da odgovarjajo mesto nje na te zahteve razkričani politiki a la Wolf, Teufel, Markhl in dvojni renegat Linhart s svojim podkupljenim »Štajercem«. Ali je potem čudno, če spravi le z največjo težavo večino za proračunski provizorij skupaj? Kdo naj z mirno vestjo dovoljuje taki ne-orientirani in pristranski vladi kredite, kako naj jej izrekajo zaupanje zastopniki tistih narodov, za katere so je le ječe in vislice? Jugoslovanski poslanci so z vso upravičnostjo j v najstrožji vladni opoziciji, saj do danes | vlada še ni priznala tega, kar je živa potreba za slovanske narode na jugu. In kako se je obnesla vlada v gospodarskem oziru? Vse zamujeno! Iz vseh delov monarhije se grmadijo obtožbe nad njenim gospodarskim režimom, dan za dnem razkrivajo poslanci v (interpelacijah, da je zgrajena naša gospodarska organizacija na Principu protekcije agrarne velegospode. Od začetka vojne je zavoženo vse, zloglasne centrale so ubile poštenost in vzgojile ode-rušt-vo v najgnusnejših oblikah. Nastal je velikanski kaos, ki ga ni mogoče razrešiti več. Izhod iz tega zmedenega položaja v gospodarstvu je le eden: Takojšen mir! Ljudstvo je že tako izžeto, obupano, onemoglo, da novih žrtev in bremen ne more prenašati več. Zima se oglaša, a z grozo jo pričakuje vsakdo, ker ve, da si sam ne more pomagati nič več, a tisti, ki bi mu morali pomagati so brez glave, so izgubili krmilo in so' se prepustili močnejšemu toku, ki prižene vse v prepad. Poleg vsega tega pa so pričeli še Vsenemci 'iz rajha raztezati svojo ostudno igro na monarhijo in zlat dež obljubujejo bratcem v Avstriji, če jih podpirajo pri njihovem ljudstvu sovražnemu delu proti miru. Vlada pa gleda brezbrižno to početje pripadnikov najbolj »patriotičnega« naroda, namesto da bi že v kali zatrla njihovo pogubonosno delo. Za brezmejne profite velekapitalistov naj izkrvavi ljudstvo do zadnje kaplje, naj prenaša strahote vojne še mesece in mesece, naj počasi umira od lakote, ined tem ko se peščica brezvestnih mogotcev še zaduši v bogastvu. In kako oprezno in obzirno postopa vtada s temi ljudmi! Namesto da bi odločno segla po premoženju, ki je vzklilo tem krogom iz trpljenja in smrti miljonov bednih, in pogumno izvedla delno -oddajo premoženja, da vsaj nekoliko zakrpa luknje zevajočih državnih blagajn, pa izjavlja, da je treba to stvar še dobro premisliti in da bo za tako nadlegovanje posedujočih slojev šele po vojni primeren čas. Gotovo, visoki gospodi se je treba približati ponižno. Kadar pa gre za indirektne davke, ki naj- bolj teže neposedujoče sloje, takrat ni treba nobenega premišljevanja in odlašanja, takrat so načrti hitro izdelani in se hitro u-resničijo. iz dvojnih razlogov je tudi slovensko delavstvo proti tej vladi. Zapostavljeno je od nje politično in gospodarsko. Politično zato, ker potrebuje slovenski delavec za svoj svobodni razvoj svobodno jugoslovansko državo, ki mu jo odreka vlada. Prav tako kakor se brani delavstvo gospodarske odvisnosti od močnejšega razreda, prav tako se brani politične odvisnosti od močnejšega naroda. Odrekati kakemu narodu vse svoboščine le zato, ker je po številu manjši, ni le krivično, temveč tudi skrajno nemoralno. In zato ostane slovenski proletariat tako dolgo v skupnem boju z ostalimi razredi za najprimitivnejše pravice svojega naroda, dokler ne doseže narod popolne svobode, dokler ne bo uresničena jugoslovanska deklaracija in zato iskreno pozdravlja opozi-cionalno stališče Jugoslovanskega kluba, ki ga je zavzel klub v proračunski debati. Nastop manjšine v avstrijsko nemški socialno demokratični stranki. (Dalje.) 3. Po izbruhu vojne je bilo vse delo stranke v tem, da so poslanci intervenirali pri oblastih in da so se strankini pristaši u-deleževali upravnega dela v občinah in v vojnogospodarskih organizacijah. Ne da bi podcenjevali velikega dela, ki so ga izvršili naši sodrugi na ta način, se nam zdi vendar potrebno, da svarimo pred precenjevanjem in nevarnostmi teh metod. Socialna demokracija lahko izpolni svojo zgodovinsko nalogo le v razrednem boju. Moč stranke v razrednem boju se ne sme slabiti s tem, da se obremenjujejo vse moči stranke z zgolj upravnim delom. Bojnega stališča stranke proti vsemu meščanskemu svetu se ne sme slabiti z vsakdanjimi pogajanji z vlado in z dnevnim sodelovanjem z meščanskimi strankami. Stranka se ne sme izpremeniti v dobrodelno društvo, katerega delovanje je o-sredotočeno le v tem, da se izposlujejo posameznim plastem delavstva majhne izboljšave njihovih življenskih razmer. Najvažnejša naloga stranke je in ostane boj proti gospodarski in politični vladi kapitala. Naloga socialne demokracije je boj proti razrednemu gospodstvu, a ne pogajanja z vladajočimi razredi. Ali tudi v političnem boju se odkriva duh tesnega reformizma, s katerim se bo stranka kmalu popolnoma prepojila. Naši poslanci in naše časopisje ne apelirajo nič več na voljo proletariata, temveč le šs na uvidevnost vladajočih razredov. Ne iščejo več svoje naloge v tem, da bi pojasnjevali delavstvu razredni značaj kapitalistične države, temveč v tem, da bi prepričali vladajoče, da je izpolnitev socialno demokratičnih zahtev v njihovem lastnem interesu. Ne bojujejo se več proti vladajočim razredom, temveč jih hočejo pregovoriti. Nasproti temu se nam zdi umestno, da spomnimo na staro spoznanje, da je osvoboditev delavskega razreda delo tega razreda samega, da se ga izvojuje lehko le v boju proti vladajočim razredom. Reformizem vodi nujno v ministeriali-zem. Saj že izvaja sod rog Renner, najdo-slednejši zastopnik najožjega reformizma v Avstriji, v svoji zadnji knjigi, da je delavski razred z vlado svoje dežele tem tesnejše zvezan, čim bolj razvita je dežela in da bo delavski razred šele tedaj izpolnil svoje mednarodne naloge, če bo zastopan v vladi vsake dežele. Proti takim tendencam v stranki se bomo odločno borili. Odklanjamo vsako trajno zvezo z meščanskimi strankami, vsako politiko blokov, vsako dovoljevanje proračuna v razredni državi, vsako dovoljevanj^ vojnih kreditov in vsako udeležbo v meščanskih vladah. Vztrajamo pri načelu: Kapitalistični državi nobenega moža in nobenega groša! 4. Stiirgkhova doba je dokazala, da je avstrijski državni zbor brezmočen, le navidezen parlament, ki mu puste vladajoči, da dela le tako dolgo, kolikor časa ga potrebujejo, a ga pahnejo proč, ko jim postane neprijeten. Naloga socialne demokracije ni, da bi olepševala ta dejstva, da bi zbujala v delavskemu razredu velika upanja na delo takega parlamenta in da bi tak parlament v vsakem primeru in za vsako ceno podpirala, »reševala«. Naloga socialne demokracije marveč je, poučiti mase, da pridemo do pravega parlamentarizma le s polno demokracijo, z reformo ustave na podlagi samodolo-čevanja narodov. Ona mora pripravljati delavstvo na možnost, da se sesuje iznova naš navidezni parlamentarizem, to spoznanje mu mora posredovati, da je težka državna kriza, ki jo povzročuje ponovna razrušitev navideznega parlamentarizma, najugodnejša prilika za boj, da se doseže pravi demokratični parlamentarizem. Kriza avstrijskega parlamentarizma • je le znak težke državne krize, ki se jasno kaže v razmerju vseh slovanskih narodov na-pram državi. Strankino časopisje je težko krizo države prikrivalo in olepševalo zlasti pod vplivom in s članki sodruga Rennerja. V času, ko so bili umori po nagli sodbi na dnevnem redu, je Renner to državo naravnost idealiziral, jo slavil kot zavetišče malih narodov in prikazoval »nadnarodno državo« kot neko višjo državno obliko. On je hotel zbujati iluzijo, da se ozdraVi lehko bolezen države z navadno reformo uprave. Ne podcenjujemo pomena in potrebe upravne reforme v občini in okrožjih, a prepričani smo, da ne zadostuje reforma naše organizacije uprave za rešitev državnega problema. Kakor ni mogoče rešiti socialnega problema le z navadnim upravnim delom, temveč le s tem, da si osvoji proletariat politično moč, tako tudi nacionalnega problema ni mogoče rešiti z nekaterimi upravnimi zakoni, temveč le s polno zmago demokracije. V boju za narodno avtonomijo ne more biti naše geslo uprava po okrožjih, temveč naše geslo je, da se skliče ustavodajalni nacionalni zbor posameznih narodov; vsak narod določi suvereno ustavo in upravno organizacijo za svoj narod in sklene upravo skupnih zadev v soglasju z ostalimi narodi. 5. V naši stranki imamo na ani strani nacionalno socialno strujo, katere glavna zastopnika sta Pemerstorfer in Leuthner, na drugi strani socialno patriotično smer, katere zastopnik je Renner. Obema strujama postavljamo nasproti stari intemacionalizem, ki presoja vsa vprašanja notranje in zunanje politike po splošnem interesu vsega medna- NAPREJ, St. 86, 24. oktokra 1917. rodnega proletariata, a ne po posebnih interesih nemškega naroda ali avstrijske države. V češkem delavstvu je enaka ločitev. Modračkovi nacionalno socialni struji in Šmeralovi socialno patriotični struji stoji nasproti mednarodna struja, kli jo zlasti zastopajo češki centralisti. V zadnjem'času se o-glašajo tudi v stranki separatistov nekateri, ki zastopajo stari inernacionalizem napram Modračkovem nacionalizmu in Smeralovern socialnem patriotizmu. Poljska socialna demokracija v Galiciji se je popolnoma vdala nacionalizmu. Ali po vojni se razvije gališko gibanje pod vplivom socialističnega gibanja po onih delih Poljske, ki so doslej še ruski. Od tu bodo prodrle v Galicijo tudi one poljske socialistične stranke, ki so ostale zveste načelom mednarodnega razrednega boja. Smatramo, da postane skupna internacionalna stranka v Avstriji zmožna za uspešno delo šele tedaj, kadar se dovelj ojačijo med delavstvom posameznih narodov mednarodne struje. Danes ne bi bila skupna stranka nič drugega nego alianca med socialno patriotično smerjo Retnnerjevo in Šme-ralovo; ne bi bila zmožna: za uspešno delo, ker je nemogoča skupna mednarodna politika, dokler vpliva na nemško stranko Per-nerstorferjev nacionalizem', na češko pa Mo-draokov. Skupno avstrijsko stranko ustvarimo lehko le po drugi poti: Če vadimo v naši stranki energičen boj proti nacionalnemu socializmu na eni strani, proti socialnemu patriotizmu na drugi strani, tedaj dobi ta naš boj odmev pri delavstvu drugih narodov. Z internacionalisti v nemški stranki se združijo češki in poljski internacionalisti. Le na ta način ustvarimo lehko mogočno, pravo internacionalno, enotno in življenja zmožno skupno stranko v Avstriji. — Po tej izjavi se je razvila daljša debata. Za večino so govorili Renner, Seliger, dr. Adler, Seitz Irf še več drugih; v imenu manjšine so nastopili dr. Maks Adler, dr. Scha-cherl, Richter. Debata je trajala v soboto in v nedeljo. ' O nadaljnem poteku strankinega zbora bomo še poročali. Vojna. Avstrijsko vojno poročilo. Dunaj, 23. oktobra. (Kor. ur.) Na pobočju sv. Gabrijela sta se izjalovila dva sovražna napada v boju z ročnimi granatami. .Na ostalih bojiščih ni bilo nobenih večjh bojnih delovanj. — Šef generalnega štaba. Nemško vojno poročilo. Berlin, 23. oktobra. (Kor. ur.) Zapad.no bojišče: Arm. sk. prestol. Ruprehta Bavarskega: Boji, ki so se razvili včeraj zjutraj v Flandriji med Draaibanik in Poeloapelle, so trajali do večera. Cilj francoskih napadov je bil po najdenih poveljih dva do dvainpol km za našo prednjo črto. Sovražnik, ki je v začetku le na južnem: robu gozda Houthoul-ster prodrl globokejše v našo obrambno zono, je bil zavrnjen s protinapadom. Nato je prišel sovražnik z ojačenji, a tudi ni mogel razširiti prvotne pridobitve na ozemlju. Pridobil je le ozemlje v globokosti 300 metrov in v širini 1200 metrov. Pri Poelcapelle smo obdržali kljub močnim napadom Angležev naše prednje črte granatnih kotlin. Na osta-iih delih bojišča Se je popolnoma izjalovil sovražni naskok. Močni napadi so bili namerjeni tudi proti frontnemu oddelku'ob o-beh straneh Gheluvelda. Naš obrambni učinek je zlomil silo angleškega sunka, ki ni prišel nikjer do naših ograj. Francozi in An-, gleži so imeli krvave izgube in so pustili u-jetnike v naših rokah. Včerajšnji bojni dan v Flandriji nam je prinesel popoln uspeh. — Arm. sk. nemškega cesarjeviča:. Artilerijska bitka sevemovzhodno od Soissona je zastavila opoldne z vso silo; v meglenem jutru so pričeli Francozi1 le s poizvedovalnimi sunki. Zvečer je bil topovski ogenj iz vseh kalibrov v bojnem ozemlju med zemljiščem' Aillette in. Braye izredno silen. Ko se je znočilo je odnehal sovražni ogenj; od polnoči dalje se je zgostil v bobnajoči ogenj. Zjutraj se je pričela .iufanterijsika bitka s j francoskimi napadi. Na vzhodnem bregu ■ Može so naskočiti vzhodnoafriški polki in deli napadalnega bataljona po izvrstni topovski pripravi višino 326 južnozapadno od Beaumonta. Dobili smo nad 100 ujetnikov. — Vzhodno bojišče: Skupni plen z otokov v riškem zalivu znaša: 20.130 ujetnikov, nad 100 topov, od teh je 47 težkih ladijskih topov, nekaj revolverskih topov, 150 strojnih pušk in metalcev min, čez 1200 vpreg, okolo 2000 konj, 30 avtomobilov, 10 letal, 3 državne blagajne s 365.000 rublji, velike zaloge materiala za oskrbo in vojnega orodja. — Med Vzhodnim in Črnimi morjem ni bilo večjih bojnih delovanj. — M a c e d o n s k a fronta: Ker je bilo deževno vreme, je povsod popuščalo dopoldne bojno delovanje. Zvečer se je ojačilo pri Bi-tolju, v loku Černe In na zapadnem bregu Vardarja do Dojranskega jezera. — Rrvi gen. kv. mojster: v on Ludendorff. * Beg ruske mornarice na švedsko obrež j e. Stockholm, 23. oktobra. Da se izogne 'nevarnosti obkolitve, je ruska mornarica sklenila, da odpluje v Bolniški zaliv na švedsko obrežje ter o~ stane do konca vojne internirana na Švedskem. Posadka se vrne baje v Rusijo. Potočni pregled. = Politika vojskovodij. Vojni maršal Hindenburg je gotovo med najslovečimi vojskovodji. Naloga vojskovodij je težavna. Ni torej čuda, da nemški narod priznava tega vojskovodjo. In vendar je poslanec Heine govoril iz srca vsega nemškega naroda, ko je ugovarjal, da se Hindenburg vmešava v notranjo in zunanjo politiko države. Prebivalstvo Nemčije se jame vedno očitnejše deliti v dva tabora. Na eni strani je meščanstvo, kmetje in delavstvo, ki zahteva demokratizacijo države in jasno mirovno izjavo za mir brez aneksij in vojne odškodnine; drugi tabor, manjši, toda jačji, se brani demokratizacije in zahteva popolno zmago nad sovražniki Nemčije in Avstrije in njunih zaveznic ter aneksije. Ta stranka obsega v prvi vrsti težko industrijo, jun-kerstvo, tvorničarski fevdalizem na zahodu in agrarni kapitalizem na izhodu. Vpliv te stranke močno podpira glavni vojni stan. Take diference nastajajo pri vsaki vojni. In prav nič čudnega ni. Vojskovodja hoče zmago, to je njegov poklic, njegova naloga. Za ljudstvo pomeni vojna bedo. Za državnika je pa vojna le sredstvo za dosego političnih namenov. Skoro vsaka vojna konča z bojem med temi avtoritetami. Zgodovina nam marsikaj poroča o takih pojavih. Leta 1866 je stala pruska armada pred Dunajem. Generali niso hoteli odnehati, Bismarck je pa zahteval konec vojne. Generali so hoteli na Dunaj, Bismarck se je branil in zmagal. Po njegovem vplivu ni izgubila Avstrija ne Šlezijo ne nemško Češko in tudi ni plačala vojno odškodnino. Bismarck se je bal, da bi Avstrija sicer postala zaveznica Francije. Bismarcku so to politiko hudo očitali, a končno se je cesar Viljem tudi sam vdal, zlasti ker mu je to priporočal prestolonaslednik Friderik. Viljem je rekel, da mora skleniti .sramoten mir.* Takrat je bil Moltke in njegovi generali, danes je Hindenburg in njegov štab. Takrat so rekli, da je Bismarck pustil svojega kralja ,na cedilu*, danes pravijo državnozborska večina je izdajalska. .Sramotni mir* danes pravijo .Scheidemannov mir*, .mir gladu*. Toda vsa Nemčija mora še danes hvaliti Bismarcku za svojo nemško državo. Če bi bila Avstrija takrat ponižana, bi se bila zatekla k Franciji in z Nemčijo bi bilo danes drugače. Skoro enako je bilo tudi v vojni 1870/71. Tudi ob tej vojni je nastal tak spor zaradi Alzacije Lorene. Bismarck je hotel osvojiti samo nemške dele teh deželic. Generali so pa uvaževali le strategični pomen trdnjave Metz V tem primeru je Bismack odnehal, dasi je bil prepričan, da ne bo Nemčija na zahodu imela miru, če si osvoji francoske pokrajine. Danes ne ve vsa Evropa, kaj pomeni triumf politike vojskovodij. Če bi bila Nemčija zavzela le nemške dele, bi danes ne bilo tega spornega jabolka, ki zanje krvavi toliko narodov in je postalo v tej vojni takorekoč glavno sporno vprašanje. Bismarck se je še tretji« postavil v nasprotje z vojskovodji. Ko je Rusija zbrala leta 1888 vojaštvo na zahodu, so zahtevali generali, da naj Nemčija takoj prične .preventivno vojno" proti Rusiji. Takrat je imel Bismarck znamenit govor in preprečil z njim vojno, ki je potem ni bilo, in prihranit človeštvu vojno skoro trideset let. Moltke je bil velik vojskovodja. Tada v edinem primeru, ko je njegova politika zmagala nad Bismarckovo politiko, je postala nesreča za Nemčijo in ves ostali svet; v obeh primerih pa, ko je zmagala Bismarckova politika, je bila ta v srečo Nemčije in drugih narodov. Hindenburg ni manjši vajskovodja kakor je bil Moltke, strokovnjak je na bojiščih, ne pa v državni pisarni. Njegov vpliv na politiko utegne biti enako neugoden, kakor je bil Moltkejev. Nemčija more imeti mir, če ga hoče, žakaj javne ponudbe miru, ki ne zahteva aneksije in vajne odškodnine, ne bi nobena ruska vlada odklonila. Ko pa Rusija pritrdi, bo s Jem prisilila tudi zaveznike, da se pogajajo. Če se ne odloči Nemčija za tak mir, so krive temu notranje težkoče; delajo jih vsenemci in konservativci, ki kličejo tudi častitljevega Hindenburga na pomoč. = Italijanska zbornica nesklepčna. Italijanska zbornica je razpravljala včeraj o interpelacijah glede pomanjkanja krušnega žita. Poljedelski minister je izjavil, da je skoraj polovica italijanskih kmetskih delavcev oproščena od vojaške službe in da je Italija vendar na boljšem kakor Francija, kjer se je površina obdelane zemlje zmanjšala vsled vojne za 35 odstotkov. Anglija je pospeševala izvoz žita v Italijo. Angljija sama izrablja sedaj za kruh nadomestila in Italija jo bo morala posnemati. Riž in koruzo dobi Italija tudi letos iz Indije in Amerike. Socialisti so zahtevali naj se letnika 1874 in 1875 takoj odpustita iz vojaške službe. Ministrski predsednik Boselli se je izjavil proti tej zahtevi. Ko so socialisti zahtevali poimensko glasovanje, je čez 100 poslancev zapustilo dvorano, vsled česar je zbornica postala nesklepčna. = Angleški ministri o položaju. Londonski biro Reuter poroča: Ministrski predsednik Lloyd George je govoril v ponedeljek v Alberthall pred zelo mnogobrojnim občinstvom v prilog ljudski štedljivosti. Razpravljal je potem o ogromni višini vojnih stroškov ter izja-vil: Ne morem prorokovati, kdaj bo konec vojne. Noben razumen človek ne bo vojne niti za eno uro podaljšal, če bi bila dana prilika za v resnici tiajen mir (živahno pritrjevanje), ne za mir, ki bi bil le priprava za novo, Se strašnejšo vojno. Lahko si mislite, da z največjo pozornostjo motrim obzorje, a ne morem spoznati, da bi se pojavljali kaki. znaki, ki bi nas mogli dovesti do trajnega miru. — Minister Bonar Law je izjavil: Naši sovražniki S® vedno ošabno kažejo na svojo vojno karto, pozabljajo pa na nemške kolonije v Afriki in na vse na svetu, kar je sedaj proti njim. Ne vidim nobenega pota k miru, razen pot zma-ge. A mir bo kmalu prišel, čim bqdo naši sovražniki sprevideli, da je položaj za nje vedno slabejši, čim dalje traja vojna. — Za Bonar Lawora je govoril Smuts, ki je rekel, da morajo biti možje in žene cele dežele složne z armado na Francoskem in Flanderskem, da se doseže zmaga. =3 Demlslja francoskega kabineta. I* Pariza se uradno poroča, da je ministrski pred' sednik Painleve v pondelek podal predsedniku republike demisijo skupnega kabineta. Poincare je odgovoril, da je zbornica v petek izreki* kabinetu svoje zaupanje, vsled česar smatra predsednik, da ne more sprejeti demisije. ■=* Razpust dume. Ker so volitve za ustavodajno skupščino določene na 25. novembra-je ruska vlada odredila razpust četrte dume i razglasila mandate za ničeve in neveljavne. — Rusija pred novimi dogodki. Švicarskim listom se iz Petrograda poroča: Celoto^ slika Petrograda se je od petka znatno *P^f" menila. Vse odredbe vlade merijo na to: “ je želežniška proga v Moskvo in Kazan Pf0® za državne transporte. Poslaniki aliiranib