V Trstu, 25. junija, 1894. Letnik YII. Cirilometodijska cerkev in politika. Dan 5. julija, to je praznik sv. Cirila in Metodija se bliža; ta veliki praznik specijalno katoliških Slovanov obuja spomin na imenitno okrožnico „Grande mu-nus" sedanjega papeža Leona XIII. Ta zgodovinsko pomenljiva enciklika je v poslednjem cilju spominjala Slovane v obče, da sestavljajo vsled organizacije cirilo-metodijske cerkve posebno skupino, naj si bodo drugače politiški in geografski v kakoršnih koli zvezah ali oddelkih. Poročajo tudi, da isti veliki papež Leon XIII. priobči ravno sedaj prevažno encikliko, v kateri kaže na potrebo zjedinjenja z Rimom vseh krščanskih veroizpo-vedanj, torej ne le pravoslavnih, ampak tudi protestantskih. Ta enciklika bi bila po takem v sorodu z encikliko „Grande munas" in bi poštevala ne le veliko slovansko skupino, ampak skupino skupin ali vse oddelke človeštva, ki pripadajo krščanskemu kulturnemu svetu. Iz stremljenja tega papeža se jasno vidi namera zjedinje-vanja, združevanja, in morda ni naključje, da sedanja enciklika zagleda svet ravno ob prazniku svetih blago-vestnikov Cirila in Metodija. V resnici pomerya cerkvena organizacija poslednjih utrjevanje in zaščiščanje jedne posebne kulturne skupine, in ta značaj je imela cirilometodijska cerkev uže ob svojem začetku. Slovanski knezi na Moravskem so bili v sosedstvu nemških plemen, in.so sami občutili vpliv vojen in bojev, s katerimi se je nagloma širilo ozemlje najprej Karola Velikega in potem njegovih naslednikov. Ni prešlo jedno stoletje, odkar se je bilo ustanovilo rimsko cesarstvo nemškega naroda, in uže so bili prišli slovanski knezi do spožnanja, da morejo slovansko narodnost ubraniti jedino s pomočjo posebne kulturne organizacije. Videli so, kako so Kaj-olingi od začetka uporabljali krščanstvo za svojo agresivno politiko, in so mogli sklepati, da, ako se d& rabiti krščanstvo za agresivne namere, more isto krščanstvo služiti tudi za defenzivo, za zaščiščanje. V tem je glavni vzrok, da so se hoteli slovanski knezi otresti tujega svečeništva ter svojim narodom podeliti posebno, njim primerno cerkveno organizacijo. Na njih poziv prišla sta sv. Ciril in Metodij ter sta dala krščanski cerkvi med Slovani narodno organizacijo s sta-roslovenskim jezikom in grško-slovanskim obredom. Ta cirilometodijska cerkev je torej po nameri in zasnovi imela od začetka značaj, prvič ločenja od cerkvene organizacije, kakoršno so širili rimski cesarji nemške na-cije, potem pa značaj defenzive, ravno nasproti zapadni cerkvi. Ta dvostranski in vendar jednotni značaj je cirilometodijska cerkev ohranila nepremično do današnjega dne. V najhujših položenjih, pod različnimi tujimi gospodstvi, je cirilometodijska cerkev ščitila posebno kulturo in s tem različne oddelke razstresenega slovanskega plemena. Se ve da sila in nadmoč more slabiti in izpodkopavati tudi tako organizacijo, tako trdnjavo posebne kulture ; ali zakoni verojetnosti kažejo v vsej zgodovini te organizacije, da slovanski narodi so se branili laže in vspešniše s to organizacijo, nego brez nje, in ti slovanski narodi, ki so poginili ali se vsled agresivnosti zapadnega sveta potopili v tujih narodnostih, bili bi še prej uničeni, ko in kolikor bi bili brez zaščite cirilometodijske cerkve. Zapadni gospodovalci niso bili slepi, in so takoj videli, da cirilometodijska cerkev je njih agresivnemu prodiranju v veliko zapreko; njih politika ni torej še le čakala, kako se obnese tekom vekov cirilometodijska cerkev, ampak so jo začeli takoj rušiti, še predno se je dobro utrdila tam, kjer so jej najprej postavili temelj. Cirilometodijsko cerkev je začel Zapad po raznih potih prosledovati še za življenja Cirila in Metodija, in jo je po njuni smrti prosledoval še intenzivnejše in vspešniše. S cirilometodijsko cerkvijo so na Zapadu vedno združevali politiške namere. Posvetna politika latinsko-germanske kulture je postopala in postopa do današnjega dne agresivno proti njej; kolikor more, jo izpodkopuje in zajedno v njenih zasnovah slabi. Za to uničevanje je Zapad upotrebljeval vedno svojo posvetno silo, če ne z orožjem, pa z diplomatiškimi spletkami, in poleg tega, če ni šlo gladko, je uprezal za iste namere različno sve-čeništvo latinskega obreda. Vstočna politika, kolikor je umela sama sebe, je pač branila ciriiometodijsko cerkev, s to pa tudi slovanske narode. Kajti vera in narodnost ste v cirilo-metodijski cerkvi najože združeni, in zaščiščanje jedne pomenja zajedno brambo druge. Slovanska politika ne more, ako noče delovati proti sebi, nikdar izpodkopavati cirilometodijske cerkve. Z brambo poslednje se ščiti tudi narodnost, in z brambo narodnosti se naopak ščiti tudi vera. Posledice zaščiščanja cirilometodijske cerkve ostajejo vedno jedne in iste. V dobah verskih bojev se ščiti neposredno cirilometodijska cerkev kot taka, in se kaže zajedno združena bramba narodnosti kot postranska stvar; v dobah nacijonalnih bojev je pa zaščita narodnosti glavna in zaščita vere postranska stvar. Rezultat je vedno jeden in isti, in pri takih zvezah stvarij morajo istočasno zadovoljni biti ti ki hočejo ščititi vero, in ti, ki poštevajo pred vsem narodnost kot tako. Zato pa so v kulturnem pogledu vojne za brambo narodov, ki imajo ciriiometodijsko cerkev mnogo važneje, nego druge vojne. Od začetka do danes se politika okolo cirilometodijske cerkve loči po značaju; ti, ki izpodkopujejo to cerkev, so agresivni; ti pa, ki jo branijo, so v defenzivi. Slovani so dandanes v defenzivi; oni Zapada nikakor ne napadajo; oni ne kažejo nikakega stremljenja, da bi se širili na škodo drugih proti Zapadu. Nasprotno pa je stremljenje od istega Zapada. Odtod moremo umeti tudi vzrok, zakaj da skuša isti Zapad slabiti organizacijo cirilometodijske cerkve tam, kjer se je ohranila, in jo zabraniti tam, kjer bi jo hoteli vsled tradicij in nepretrganega zgodovinskega prava obnoviti. Kakor v prošlosti, je ona tudi dandanes agresivnim narodom velika zajeza, trdnjava, na katero je treba streljati. Strelja se na njo v resnici: kolikor možno na Balkanu, in med današnjimi unijati galiških in ogerskih Rusov, Med zapadnimi Slovani ne morejo več streljati na njo, ker tu so jo uže porušili pred veki, pri jedilih prej-pri drugih pozneje. A tu streljajo s puškami diplomacije, porotnikov, skupnih pastirskih listov in okrožnic na vse te, kateri izsledujejo stare podrtine in označujejo samo kraje in mesta, kjer je tudi nekdaj bila trdnjava cirilometodijske cerkve. Glagoljska današnja misa n. pr. je še majhen kamenček iz stare celotne trdnjave; a hočejo imeti tako uglajeno pot za zapadno politiko in kulturo, da niti čez ta kamenček nočejo več vzdigovati noge; izpodtikajo se, in zato bode zapadnike tudi ta kamenček v oči in, kolikor je zavisno od njih, delajo in delovali bodo dalje, da ga odstranijo. Naj razloži kdo jasneje tok zapadne politike nasproti celoti in ostankom cirilometodijske cerkve? Mi mu bodemo hvaležni zato. Sedanji papež Leon XIII. pozna dobro pomen cirilometodijske cerkve in se po svojih močeh in svojem vplivu tudi ravna po tem pomenu. On pozna defenzivni značaj te cerkve in ume tudi bolje nego kdo drugi dvojno stran, versko in nacijonalno silo tega značaja. On kot naslednik sv. Petra ima izključno verske stvari pred očmi, ali on pošteva sedanji tok nacijonalnega stremljenja tudi med Slovani in, ker vidi v cirilometo-dijski cerkvi poleg verskega tudi nacijonalni značaj, mu je kaj lehko, laže nego drugod, ustrezati Slovanom na obe strani, cerkvi pa pred vsem z verskim pomenom cirilometodijske cerkve. Ko bi bilo zavisno od Leona XTTT. samega, on bi sam od sebe obnovil cirilometodijski obred tudi tam, kjer ga ni več, ker ve, da s tem bi se ne prikupil samo Slovanom, ampak bi tudi ohranil iste Slovane od raznih opasnostij, ki prete na Zapadu tudi katoličanstvu. Ne da bi Leon XIII. cenil ali ljubil Slovane bolj, nego druge narode, ampak ker se mu kažejo med Slovani posebni verski interesi, trudi se on, da bi se Slovani utrdili s pomočjo cirilometodijskega obreda, in morda od Ivana VIII. naprej ni bilo modrejšega papeža nasproti Slovanom, nego je Leon XIII. Tudi dobe ni bilo ugodniše za stremljenje sedanjega papeža, nego je današnja med Slovani, ker med njimi oživljeno čustvo za narodnost vidi v papeževem pospeševanju cirilometodijske cerkve podpiranje ne le verskih, ampak tudi nacijonalnih interesov. Papež Leon XIII., pospešujoč ciriiometodijsko cerkev med Slovani, je v nasprotju z agresivno politiko Zapada. Moč tega nasprotja je občutil uže sam celo pri utrjevanju zgorej omenjenega kamenčeka, t. j. v podeljenju novega glagoljskega misala za črnogorske in hrvatske katolike Senjske biskupije. Papež Leon XIII. se temu velikemu nasprotju ne more čuditi, ker pozna zgodovino in stremljenje Zapada nasproti Vstoku; pre-hvapiti ga je moglo jedino to, da je v sedanji dobi nastalo med Slovani toliko latinizatorskega višega in nižega svečeništva, ki nasprotuje naravnost stremljenju in delovanju tega razsvetljenega papeža, in ki deluje v smislu istega Zapada, kateri, kakor rečeno, dela papežu toliko ovir. To zapadno svečeništvo je imel Senjski biskup Posilovič na umu, ko je rekel, da ti modrijani hočejo biti bolj papeški, nego papež sam. Cirilometodijska cerkev, kakor se vidi, je svetovnega pomena; boj okolo nje je zatorej povsem umljiv. Zapad in vsi njegovi pomočniki so proti tej cerkvi od prve dobe do današnjega veka; boj>proti tej cerkvi ne pomenja nič drugega, kakor naskok na trdnjavo, katera more ščititi vero in narodnost, ali narodnost in vero. Boj proti tej cerkvi vzbuja odboj med Slovani, ki so si še ohranili to cerkev. V drugih Slovanih pa, katerim je Zapad iztrgal to cerkev, vzbuja se zavest o pomenu te cerkve, in zato nastaje strah pred to zavestjo. Zapad je poslal v sedanji dobi latinizatorje v boj, da bi uže pri korenini zatrli to zavest. Ti zaslep-Ijenci, ki, kakor smo dokazali, skušajo paralizovati zajedno stremljenje papeža Leona XIII., imenujejo tu pa tam blagovestnika sv. Cirila in Metodija, ali njuna cerkvena organizacija jim je — groza! Ti, ki bi v smislu Leona XIII. označevali pomen te cerkve ali tudi samo razkrivali historijo te cerkve, bili bi takoj označeni kot propagandisti razkolništva, in kot taki se dejanski opisujejo vsi ti, ki med zapadnimi Slovani spoznavajo ali kakor si bodi ocenjujejo značaj cirilometodijske cerkve. Tako obrekovanje ugaja zapadni politiki in mora ugajati, ker se vrši na — njen ukaz! Zapadni politiki pa je po godu tudi dejstvo, da je inteligencija ravno zapadnih Slovanov z večine mlačna nasproti pomenu cirilometodijske cerkve. Ta inteligencija se ni naučila nič iz zgodovine zapadne politike, kolikor se dostaje tujčevanja potom cerkve, in kolikor se dostaje uničevanja cirilometodijske cerkve ravno zaradi tega tujčevanja. Glasila inteligencije zapadnih Slovanov kar površno tu pa tam omenjajo cirilometoaijsko cerkev; imenujejo utopisie ali še kaj drugega te, ki pišejo o tej cerkvi, in menijo, da zapadni Slovani se morejo rešiti tudi brez pomoči cirilometodijske cerkve. Zapadni inteligenciji globoki mislitelji slovanski razkrivajo zgodovino in ž njo tudi posebno zgodovino zapadne in vstočne cerkve. Ta zgodovina more vendar bolje kazati pota, nego sedanji tok občega mnenja, katero vstvarja Zapad med Slovani. Latinizatorji „slovanskih jezikov" in posvetni na-obraženci zapadnih Slovanov ne potrebujejo drugega, kakor pogledati v zrcalo, katero jim podaje zgodovina, in pa uvaževati stremljenje in delovanje sedanjega velikega papeža Leona XIII., pa bodo videli, da so na krivih potih, in da se zagrešajo proti temu Slovanstvu, za katero, kakor mislijo, da delajo, pa mu jemljejo ali direktno uničujejo glavno zaščito, ko še ali izpodko-pujejo ali pa prezirajo organizacijo cirilometodijske cerkve. Naj si pa bode nadaljnji razvoj stvarij v tem pogledu kakoršen koli, resnica ostane, da isti Leon XIII., katerega se najbolj spominjamo v praznik sv. Cirila in in Metodija, razume ne le sedanjo dobo v obče, ampak specijalno tudi historijo in stremljenje Slovanstva. Naj bi voditelji vsaj zapadnih Slovanov premišljevali delovanje sedanjega papeža, kateremu v pogledu na Slovane je bil in je največi nasprotnik — knez Bismarck! —<§>— Opozicija in sistem. V Avstro-Ogerski ima opozicija povsem drug pomen, kakor pa po drugih, nacijonalno bolj ali manj jednotnih državah. Drugod se obračajo opozicije proti vsakodobnim vladam, in gre boj poprek za konservativna ali liberalna in z obojimi sorodna načela. V Avstro-Ogerski pa se opozicija v najširšem in najvažnejšem pomenu obrača proti skupnemu sistemu, proti sedanjemu notranjemu ustroju cesarstva in proti vsemu temu, kar od zunaj ali znotraj podpira in vzdržuje ta ustroj. Ta opozicija ni sestavljena umetno iz kake skupine ali raznih skupin zastopnikov, ampak iz celotnih skupin negospodovalnih narodov. V teh narodih samih so sicer različne stranke, katere uže kot take nasprotujejo druga drugi; ali tudi pri največih navskrižjih so te stranke vendar načelno proti skupnemu ustroju. Negospodovalni narodi se torej po vseh svojih strankah obračajo proti sistemu, in so le poti različne, po katerih hodijo. Razun Madjarov, Poljakov, Nemcev in Italijanov so vsi ostali narodi v nasprotju s sistemom. Ker so pa navskrižja velika in prevelika, pozabljajo nekatere stranke negospodovalnih narodov na pravi smisel opozicije, in tako zabredejo ter hote ali nehotč delujejo v pospeševanje sistema. To pa je največa hiba vseh vrst oportunistiških strank. Na Ogerskem je sosebno hrvatska madjaronska stranka, ki neposredno podpira duvalizem in s tem po svoje utrjuje ves sistem. V tostranski polovini cesarstva so bili oportunisti poprej tudi Staročehi, so sedaj še med gališkimi in bu-kovinskimi Rusi, dalmatinskimi Hrvati in Slovenci. Tu in tam se pa iz oportunistiških strank pojedinci uže izločujejo ter približujejo pravi opoziciji. Odločne opozicijonalce imamo sedaj na Ogerskem in Erdeljskem med Romuni, pri nas pa Mladočehe in hrvatsko-slovenski nezavisni klub. Drugi, ki niso več pri strogih oportunistih, se sučejo v nekaki sredi. Nobena stranka, ki ni odločno proti skupnemu sistemu, ne zasluži prave opozicijonalne stranke, in zato imamo dandanes v vsej monarhiji prave opozicijonalce jedino v Romunih, kolikor je v njih močeh, tudi v Slovakih, potem Mladočehih in majhni skupini hrvatsko-slovenskih zastopnikov. Zgled pravega opozicijonalca je Mladočeli dr. Va-šaty. Ta dosledno pobija sedanjo zunanjo politiko, kaže na njen neugodni vpliv na znotraj, pobija duvalizem in vsako vladno in parlamentarno sestavo, ki utrjuje in pospešuje sedanji sistem. Odločniše in obsežniše negativne kritike ni doslej razkril še noben opozijonalni zastopnik. Isti dr. Vašaty pa stalno tudi v pozitivnem smislu dokazuje potrebo izvršenja ne samo narodne jednakopravnosti, ampak tudi češkega historiškega državnega prava. V pozitivnih podatkih tudi na to stran še noben Mladočeh ni prekosil dr. Vašatega, in da zasmehujejo ali postavljajo na nizko stopinjo ravno tega doslednega opozicijonalca, prihaja odtod, ker je v odločnosti ter negativni in pozitivni kritiki svoje vrste zastopnik, kateremu se bliža doslej le malo tovarišev. Zgled kritikovanja na znotraj, specijalno razmer, ki so neposredno v zvezi s hrvatskim in slovenskim narodom na Primorskem, je pa poslanec Spinčič. Mi si štejemo v dolžnost, povdarjati dejstvo, da v cesarstvu ne zasledimo gorečnišega, vestnejega in marljivejega narodnega zastopnika nego je državni in deželni poslanec Vjekoslav Spinčič. Bliža se mu posl. Biankini, potem dr. Laginja. Tudi je še nekaj drugih, ki so dostojni imena pravih, vestnih zastopnikov, ali kjer nam gre kazati na vzor zastopnikov, dolžni smo se omejiti na malo primerov, tipov pravega zastopništva po delovanju in napravljenju ali smerih. Marljivost takih tipov je treba povdarjati toliko bolj, ko se je v avstrijskem parlamentu pokazala nekaka mlačnost tudi v opoziciji. Mnogoteri mladočeški zastopniki so le preveč izostajali, in so se pogrešali njih glasovi pri važnih razpravah. Prava opozicija ne sme ostajati samo pri mehaničnem zanikanju, ampak je dolžna, zbirati materijal za negativno, kakor pozitivno kritiko. Ta kritika je toliko potrebniša, kolikor bolj so demoralizovane stranke vsakodobne večine, in kolikor bolj slepo in mehanično prikimujejo te stranke vsemu, kar pride na dnevni red. Drug prevažen vzrok pa je v omejeni svobodi tiska, in ta tisk more pravo kritiko širiti med občinstvom le, kolikor jo prav zadenejo govorniki v parlamentih. V obče se vzdržuje sistem tudi s tem, da odločilni činitelji slišijo premalo stvarne nepristranske kritike. Gospodovalne stranke in njih glasila odobrujejo vedno to, kar vzbuja in provzro-čuje opozicijo negospodovalnih narodov in njih strank. Ako torej posamični členi opozicije zanemarjajo svojo dolžnost, zavirajo vspehe tudi teh, ki se mučijo zaresno. Toliko, kolikor so posamični opozicijonalci dejstveno zanikarni, je opravičena tudi kritika od strani oportu-nistov teh narodov, od katerih prihaja opozicija. Na to stran imajo tudi staročeška glasila prav, da grajajo tiste Mladočehe, kateri se malokedaj ali neredno vidijo v parlamentu. Kriva in krivična pa je zlasti staročeška kritika, katera zahteva od mladočeške opozicije uže sedaj vidnih vspehov. Tu je glavno vprašanje: Proti čemu pa se bori mladočeška opozicija ? Ali je šla iskat morda pred vsem pomnoženje osnovnih in srednjih šol ali celo osredotočit se za doseženje češkega vseučilišča na Moravi, pomnoženje sodišč in češkega sodiščnega in politiškega osobja in jednakih ciljev ? Tu je treba stvarno in pošteno odgovoriti, in nakrat zgine vse sofistikovanje in zbegavanje širših množic češkoslovanske narodnosti. Ako bi se postavili Mladočehi na tako stališče, na kakoršno jih hočejo glasila staročeška prav nepatrijotiški — zavesti, potem bi mladočeška opozicija uničila vse dosedanje delovanje in sama sebe, a uničila bi tudi opozicijo drugih narodov in nadeje teh narodov, da se vendar izpremeni sistem. Tak sistem pa se da predrugačiti ne v jednem, ne v več letih; treba je delovati proti njemu dosledno in vstrajno daljšo dobo, katera se more skrajšati le, če so druge okolnosti ugodne, drugače pa ne. Brez opozicije pa utegne tak sistem tudi podaljšati se, celo tedaj, ko bi druge razmere bile proti njemu. V tem tiči pomen sedanje opozicije, da ona krajša življenje sistemu. Zunanja politika se ne da na hip izpremeniti, pač pa je uže velik vspeh opozicije v tem, ako more ona spreobračati voljo, iz neugodne napraviti dobro voljo za izpremembo. Duvalizem se ne da uničiti, kakor bi kdo hotel; podpira ga tudi zunanja politika in tuja diplomacija, a doseženo je uže mnogo, ako začnejo premišljevati o duvalizmu kot obliki, ki ne more postati stalna za monarhijo. Gospodovalne narodnosti se ne dajo ugnati in hipoma zagnati na stališče jednakopravnih narodov; a velik vspeh je uže v tem, ako se poželjivost takih narodnostij razkrije in ukroti nekoliko vsaj moralno. Da bi dosegla opozicija mnogo drobtinic, katere so oportunistom glavni cilj, na to ni misliti, in bi bilo kaj takega tudi v protislovju z namenom opozicije. Sicer pa njena kritika doseza posredno mnogo tudi v pozitivnem zmislu. Ako opozicijonalec razkriva rane na državnem telesu in dokaže n. pr., da nedostajanje go-spodarstvenih občil ali komunikacij v tej ali oni pokrajini je na škodo skupnega državnega gospodarstva, prisili moralno tudi gospodovalne stranke k temu, da se uklonijo za popravo tega, kar so zagrešile s pristranskim gospodarstvom doslej. To je le jeden primer moralno pozitivnih vspehov delavne opozicije. Opozicija, kakoršno zahteva ustroj sedanjega sistema, mora ostajati dosledna, energična in vstrajna. Ona mora biti na daljšo dobo pripravljena, ne da bi se izpremenil sistem ; dovolj je, če maja ali pretresa stebre, na katerih sloni. Pomen opozicije zahteva pa tudi, da opozicija, kakor smo povdarjali uže večkrat, zastopa v resnici po cele narode, ne pa neznatne njih odlomke. To pa je zavisno tudi od strank vsakega naroda; ako v jednem in istem narodu ni jedinosti med strankami, paralizuje jedna stranka vspehe druge stranke. To je protinarodno, nepatrijotiški. V češkem kraljestvu je bil vsaj v tej volilni dobi narod toliko moder in srečen, da je v državni zbor poslal jednotno opozicijo, in je tu le plemstvo, katero slabi in uničuje pomen mladočeške opozicije. Češki narod bi potreboval sreče, da bi stalno pošiljal jednotno opozicijo v parlament. To pa je potrebno v vseh deželah, kjer je kompaktno češkoslovansko naseljenje. Tako bi deloval vsaj jeden narod jedin v opoziciji. Sedanji sistem je pa toliko mogočen, da potrebuje opozicije od več narodov, in ti narodi bi morali jednako pošiljati opozicijonalne poslance v osrednji parlament. O Slovencih smo takoj ob začetku dokazali, da vspehe teh poslancev, ki so v opoziciji, paralizuje ona skupina, ki ostaje oportunistiška. A ne le to! Pravi vspehi opozicije so zavisni tudi od tega, da opozicijonalne skupine postopajo združeno, in da se v ta namen tudi formalno označujejo kot združena opozicija. Do tega pa slovanski opozicijonalci niso še prišli. Vzrok nesložnosti je v kratkovidnosti in parlamentarni okornosti. Doma strašijo Staročehi narod, da bi ne bilo jedi-nosti za mladočeško stranko. Na Slovenskem strašijo zastopnike pred Mladočehi. Tudi poslednji niso bili doslej povsem srečni v svoji taktiki, ko se niso omejili najprej nato, kar bi moglo pridružiti jim opozicijonalce tudi drugih narodov. Letos je dr. Rieger prilično prav pov-darjal, da treba se je vsakočasno omejiti na jedno točko in pri tej vstrajati, da se završi. Taka točka je^ bila in ostaja še dalje za Mladočehe in opozicijonalce drugih narodov, da se izvrši narodna jednakopravnost. Pri tem bi ne bilo nikakor treba narode zbegavati, kakor da bi opozicija popuščala druge točke svojega programa, ali kakor da bi zanemarjala državno historiško pravo. Omejiti se je treba odločno na jedno točko, in ako so stranke lojalne, morale bi opozicijo podpirati pri takem postopanju. Tako bi opozicija rastla po številu zastopnikov, po številu pozitivno opozicijonalnih narodov kot takih in s povečanjem moralnih vspehov. Tu pa tam poprašujejo : Kako je možno podpirati Mladočehe ? Tako prašajo pristaši tistih strank, ki so se sedaj združile v protislovanski koaliciji, torej v podporo tudi nemško-liberalne stranke, ki je najhujša izmed vseh strank, ki je največa nasprotnica krščanstva, sosebno pa katoličanstva, kmetijstva in poštene obrti, prave svobode in največa nasprotnica narodne jednakopravnosti in vsega konservatizma. Ako je bilo možno, da se je konservativna stranka združila z nemško-židovskim kapitalizmom in z vsem, kar je neposredno v zvezi s tem kapitalizmom, pač je stokrat in tisočkrat laže in pošte-nejše združiti se z Mladočehi. Ko bi nemška konservativna stranka ne bila gnjila, združila bi se bila tudi ona stokrat rajši z Mladočehi, nego z menčestersko stranko. In kaj naj rečemo o slovenskih oportunistih, ki skupno delujejo z isto stranko, ki je največ kriva, da so dandanes jedni narodi gospodje, drugi pa hlapci, in katera ne preneha, pozitivno ruti proti vsemu, kar bi utrdilo slovanske narode in državo ? No, ako bi nam odgovarjali, da nemški in slovenski zaslepljenci in opor-tunisti najslabše vrste so se združili z nemško-liberalno stranko za specifične namene, da prezirajo vse drugo, kar je z isto stranko v zvezi: mogli bi jih mi poživljati, da naj izvrše isto logično operacijo nasproti Mlado-čehom, naj abstrahujejo od vsega drugega in naj se zvežejo ž njimi, za kar postavijo vsem negospodovalnim narodom skupen program, pa rešijo svoj razum in nekoliko tudi svojo, sedaj vsaj pri nekaterih vendar obtežano vest. No, slovenski in drugi slovanski oportunisti so propadli moralno še mnogo bolj, nego nemški konservativci ; kajti poslednji vendar vidijo, da tudi v koaliciji se ščiti Nemcem nacijonalna posest, v tem ko se Slovanom odteguje to, česar niso imeli še nikdar, za kar pa imajo ustavno in historiško pravo. Zato se ne moremo nadejati, da se poboljšaje slovanski jako nizko padli oportunisti ; le tam, kjer je še kaj moralnega čustva, moremo nadejati se, da nekateri slovanski zastopniki popravijo še svoje zmote ter se neposredno združijo z dosedanjo opozicijo. Glavna stvar pa ostane, da narodi razumejo pomen sedanjega skupnega protislovanskega sistema, da se po tem razumu pripravljajo na daljšo opozicijo, v ta namen pa tudi gledajo do časa, kako odstranijo dosedanje oportuniste ter jih nadomestijo z odločnimi zavednimi in veščimi zastopniki. Taki oportunisti, kakoršne imajo nekateri slovanski narodi dandanes, kljubu vsem doseženim mrvicam, ne rešijo slovanskih negospodovalnih narodov in le pospešujejo sedanji ustroj, da se isti protislovanski sistem utvrdi še bolj, monarhiji in negospodovalnim narodom na škodo. Opozicija ima glavni namen, oslabljati sedanji sistem, vse drugo je postranska stvar, in ne sme motiti narodov, ako ne doseže vidnih vspehov. Vspehi prave sedanje opozicije morajo biti pred vsem moralni, in ti se ne dajo ne ogledovati, ne tehtati z obično tehtnico. Vspehi opozicije so nekaka imponde-rabilia, a v poslednjih bode toliko veča sila, kolikor bolj bodo za opozicijo stali narodi v svojih celotah. Cilj odločuje, in zato je treba pobijati vsako stranko, ki nepatrijotiški izpodkopuje opozicijo kot tako in ž njo pa glavni cilj, ki je cilj rešitve in utrjenja celokupne monarhije in njenih narodov. —<§>— Hrvati, Srbi in Slovenci. (Ob Starčevicevi slavnosti.) Dne 26. tega meseca postavi se temeljni kamen domu, ki ga sezida hrvatski narod na čast dru. A. Starčeviču, načelniku hrvatskega državnega prava. Ob tej priliki razglase, kolikor čitamo, posebno formulacijo istega državnega prava. Hrvatski narod bode, kolikor se vidi, kolikor je zares naroden, proslavljal Starčeviča in program, ki ga je on razvil in s tem vstvaril posebno državnopravno stranko. Kakor se velik del naroda udeleži te pomenljive slavnosti, ravno tako bode jeden del istega naroda nasproten tej slavnosti. In ko bi tega ne bilo, srbsko naseljenje, naj se nahaja kjer koli, bode z mržnjo gledalo in označevalo to slavnost, V med ali strd bode se mešal ob tej slavnosti tudi pelin, in tužno je res poleg vsega drugega tudi to, da pogajanje obeh opozicijonalnih strank ni pred to slavnostjo dovedlo do zjedinjenja, kakor trdijo jedni, formalno, in kakor trdijo drugi, formalno in materijalno. Mi programa stranke prava ne bodemo pretresali, in to toliko manj, ker nam ni znana poslednja redakcija tega programa, namreč taka formulacija programovega teksta, katero bi mogli poštevati kot avtentično in torej ogledati si jo tudi kritično. Našemu listu ne morejo Hrvatje očitati, da bi ne bil ugodno pisal o hrvatskem državnem pravu. Saj, če je kaj na tem, je ta list med Slovenci poslednja leta prvi navajal dokumente, kateri potrjujejo nepretržno veljavo hrvatskega državnega prava, in je tudi naznačil, koliko se dostaje isto pravo tudi Slovencev. Tudi niso ne slovenski, ne hrvatski listi doslej v toliki meri praktično izvrševali literaturno zbliževanje Slovencev in Hrvatov, kakor ravno „SI. Svet". Naposled se zavedamo tudi jako dobro občutljivosti Hrvatov in Srbov, tako da je jako težavno ustrezati obema. Ni nam pa do tega, da bi iskali hvale ne pri Srbih ne pri Hrvatih, ker z radostjo beležimo vse, kar se po našem preverjenju pojavlja dobrega in lepega med tema dvema oddelkoma južnih Slovanov. Jednako se pa tudi graje ne bojimo, ker ne smatramo stvarij za kak šport, ampak za nekaj, kar je nad vse zaresno, poštevanja dostojno nad vsako hvalo in grajo, nezavisno od zahipnosti, ampak sezajoče v daleko bodočnost, nasproti kateri ne more biti indiferenten noben rodoljub, naj si bode Hrvat, Srb ali Slovenec. Namesto tega torej, da bi pretresali sedanje nedo-statne formulacije hrvatskih narodnih programov, spe-cijalno programa stranke prava, vsiljuje se nam drugovrstno premišljevanje, in to tukaj izjavimo, naj si bode komu drago ali neprijetno, in naj bi se tudi s kamenjem lučalo na naš listič. V tem, ko se Srbi in Hrvatje prepirajo za nekako politiško prvenstvo na jugu; v tem, ko si oni snujejo in izpreminjajo svoje programe, je zapadna politika uže določno zasnovala svoj program, in ta program je toliko obsežen, da vključuje poleg Slovencev ne le Srbe in Hrvate, ampak tudi Bolgare, da ne govorimo o drugih narodnostih, katere so le posredno v zvezi in tudi v konečni usodi združene z Jugoslovani. Kar se dostaje Hrvatov in Srbov, so uže danes dejstva tako očitna, da jih more zaslediti celo največi srbski ali hrvatski šovinist. Zapadna politika hoče stalno ločiti Srbe in Hrvate na dve posebni skupini. Tudi ko bi prišla ta dva naroda do složnega razuma, zapadna politika bi vedno gledala na to, da ju razdvoji. Hrvatom in Srbom ni torej samim še-le iskati medsebojnih navskrižij; zapadna politika, ki je bila vedno iznajdljiva, kjer je bilo treba staviti zagvozde med Slovani, iztuhta v vsaki dobi in v vsakem za to primernem ozemlju, da se bodo Srbi in Hrvati borili drug proti drugemu in tako slabili drug drugega. Dandanes je za taka navskrižja tako preskrbljeno, da si protislovanska politika ne more želeti ugodnejega za svoje konečne cilje. Na vstoku je v tej dobi macedonsko vprašanje, katero spravlja Bolgare in Srbe v nasprotje. Na zapadu ima Srbija Bosno in Hercegovino. Ti dve poslednji pokrajini ste zagvozda nasproti Srbom in Hrvatom; v tem ko se ti križajo zaradi teh dveh dežel, se množi tuji živelj v njih, iznašel se je uže poseben bosenski jezik, uničujejo se pesmi in staroslovanski običaji in poslednji kulturni ostanki iz slovanske prošlosti. Katoliška propaganda se pospešuje ne iz ljubezni do katoliške cerkve, ampak da bi tudi ona utrjevala med Srbe in Hrvate dobro zagnano za-gvozdo. Kakor se zdi tuji politiki primerno, izrablja za svoje namere sedaj hrvatski, sedaj srbski šovinizem; v jednili deželah se laska Hrvatom, v drugih veže Srbe s slovanskimi nasprotniki proti istim Hrvatom. Srbom in Hrvatom mora to znano biti, zato tega tu ne bomo dalje označevali. Ko tako slabita Srb in Hrvat svoje najboljše moči med seboj, se zapadna politika smeje v pest, in tu se uresničuje latinski izrek: Duobus litigantibus tertius gaudet. Srbi in Hrvatje spominjajo na starogrške hege- niste; ko so se ti oslabili dovolj, prihrumel je mace-donski Filip in potem njegov sin Aleksander, in skupne grške politiške svobode je bil konec na vse veke. Hrvatje se ponašajo z večim napredkom, nego se kaže doslej med Srbi. Ta napredek ni odločilen za bodočnost, odločilno pa je to, na kaki podstavi napredujejo Hrvatje, in na kaki se bodo nadalje razvijali Srbi, in tu moramo konstatovati resnico, da so Srbi mnogo na boljem. Srbi so si ohranili cirilometodijsko cerkev, in ta ima take korenine, da jih zapadništvo ne more izruti niti takó lehko, kakor je to možno pri sedanji avtonomiji unijatske cerkve avstro-ogerskih Rusov. Zapad mora tu dolgo ruti in z večo umetnostjo širiti protestantizem ali lat. katolicizem, da oslabi avtonomijo srbske cerkve. Pri Hrvatih je to delo izvršil Zapad uže pred veki, in kar se zopet utrjuje v Senjski biskupiji, ni niti senca od popolne cirilometodijske organizacije med Srbi. Hrvati so šli dalje in za njimi Slovenci zapadni politiki na led s tem, da so se namesto Azbuke poprijeli posebnih latinskih Abeced, in nič ne pomaga, da se Hrvatje ucé po šolah še vedno cirilici, ko pa jo popuščajo pri dejanski porabi. Tudi Vuk Karadžic se je zagrešil nasproti Srbom, da jim je pokvaril staro Azbuko; ali na to stran je, rekli bi, smrtni naglavni greh pri Hrvatih in Slovencih. Na Hrvatskem, kolikor se sliši, na poštah uže neposredno prosledujejo Azbuko, dasi je v isti Hrvatski dovolj pravoslavnih Srbov, katerim je zagotovljeno pravo porabe cirilice. Vsled opuščenja cirilice se vsled zaslepljenosti vedno bolj ločijo tudi oblike jezikove v književnosti, in se tudi tu dela zagvozda med Hrvati in Srbi. Oboji, dasi imajo na več stranij skupne tradicije, trgajo se med seboj zastran svojine in svojstvenine starih narodnih pesmij, kakor je bilo to videti tudi iz polemike, nastavše vsled tega, daje „SI. Svet" namestil nekoliko odlomkov narodnih pesmij. Tu je šovinizem srbski morda še veči, nego hrvatski; vsled geografskega položenja srbskega naroda morda tudi bolj opravičen, ali šovinizem je vsekakor, in služi le na korist in posmeh tujstvu. Dosledno jo pretira nadaljnji šovinizem še do tega, da se bodo trgali celó za prvenstvo krašenj ali ornamentov na poslopjih, posodah in narodnem kroju, v tem ko bi se bili oboji dolžni radovati, da je v obče še ostalo toliko tvornega duha med narodom. V narodnem in socijalnem gospodarstvu so si Hrvatje v najnovejši dobi oslabili zadružno življenje, in tudi to služi le tuji politiki, ki hoče na vse strani spraviti najprej Hrvate, po drugih potih pa Srbe v omrežje za-padne kulture. Politika se izpreminja, kultura pa, jedenkrat uničena, je po svoji svojstvenosti za vselej izgubljena, in s tem tudi narod v svojih tvornih silah oslabljen. Srbi in Hrvatje v političnih borbah zapravljajo, kar je narod vstvaril tekom srednjega in novega veka, ali kar je prinesel seboj še iz prahistoriških dob. Hrvate in Srbe spravlja tujstvo tudi v ekonomiško zavisnost, in ta jih oslabi celó za politiške borbe. Slovenci so po posebnih zgodovinskih nezgodah politiški in kulturno oslabljeni; oni potrebujejo sosedov, ki so sami še kulturno živi in plodni. Ako ne bodo imeli takih sosedov, so za Slovanstvo izgubljeni. Hr-vatstvo in Srbstvo ima za slovenski narod le toliko pomena, kolikor ostane isto Hrvatstvo in Srbstvo samo kulturno krepko in tvorno. A Hrvati in Srbi, tudi ko bi se ne slabili med seboj, ko bi jih ne izpodmikala tuja politika, niso dovolj močni, da bi se vzdržali, in naj bi imeli še toliko politiško svobodo ali avtonomijo. Kakor potrebujejo Slovenci njih, ravno tako potrebujejo Hrvatje in Srbi Slovence. Kolikor se dostaje Hrvatov samih, ne morejo in ne smejo oni prezirati programov drugih avstro-ogerskih Slovanov. Duvalizem je zapreka vsem Slovanom; ta duvalizem je treba poštevati tudi pri hrvatskem državnem pravu, pa ne takč, da bi Hrvatje puščali Madjare pri sedanjem položenju, samo da bi oni dosegli svoje državno pravo. Dalmacija je tudi v programu nemških nacijonalcev, in ti bi radi dali Hrvatom, ali prav za prav, Madjarom Dalmacijo, da bi po izločitvi te dežele in zajedno Galicije toliko laže v Dunajskem parlamentu spravili pod oblast nemške narodnosti Čehoslovane in Slovence. Za Hrvate pa je vprašanje srbsko primeroma ravno tako važno, kakor za Čehoslovane nemško vprašanje na Češkem. Dobro pa je, da tudi srbski šovinizem spozna one opasnosti, katere groze srbskemu narodu bodisi v mejah naše monarhije, bodisi v zunanjih deželah. Brez pošte-vanja odločilnih činiteljev se programi avstrijskih Slovanov ne izvrše, in Slovenci imajo tudi v pogledu na druge Slovane prav, kolikor teže najprej po izvršenju narodne jednakopravnosti s pomočjo posebnih nacijonal-nih avtonomij, kakor je bilo mnogokrat razloženo v našem listu. Tudi je hrvatsko državno pravo, tako, da slovanski mislitelji ne zatrjujejo brez vzroka, da bi bil program pod kakim drugim imenom mnogo ugodniši Hrvatom, Srbom in Slovencem, nego sedaj povdarjano hrvatsko državno pravo, katero vzbuja v Srbih toliko nasprotja, da ne gledamo na vse drugo. Želimo načelniku hrv. drž. prava še dolgega, srečnega življenja, pa tudi to, da bi se mu posrečilo spraviti v soglasje vse, kar je potrebno, da se ohrani ne le politiški, ampak tudi kulturno hrvatski narod, in da bi svojemu programu dal tak izraz, da bi ga radi sprejeli ne le Hrvatje, ampak vsi ti Slovani naše monarhije, ki so bolj ali manj tesno združeni z usodo hrvatskega naroda. Pri pastirskem ognji. Mrak je, ogenj že ugaša Že umolknol je strnad ; Sita je živina naša, Rada šla domov bi spat. Trebe je od ognja vstati, In domov je gnati čas; Težko čaka že nas mati In večerja čaka nas. Sivka vaša, glej, se bliža, Mukajoč, da se mudi; Čakaj še, da se prekriža Ogenj, predno pogori. Da ostane v božji moči, To po dolgem, to po čez; Angeljci se zdaj po noči Pridejo sem gret z nebes. Izvirnik. I. Iz poezij J. Stritarja. ílpM nacTkipcxeM orHbtt. MpaK i«, oreHL ace yrama, 3Ke yBOJiKH*! i« cipHaji;; Cma i« acHBHHa Hama, Pasa ni.ia jomob 6m cnaT. TpiÓA ie o^, orna bctüth, IIh jomob i« mam tac ; Tahcko iaka ace Hac Mara, Hh Beiepa lana, Hac. CnBKa Barna, rjiAH, ca 6maca, MyKaBKH, ja CA nyjK; Haicaá me, fla ca npeicpKaca OreHt, npi^Ho noropn. Jla ocxaHe b Coaci moih, To no soasen, to no ie3 ; AHreju.n;n ca 3jak no hoto Ilpmet* ct* rpÍT 3 ne6ec. M. A. JaMt/pcKÍú. Kraški soneti. y nacTymbflro oroHbxa. Yací, TeMHieii., oroHi ace racHert, sposffb Haili'í, mhjibim y®e mojtíhtt ; Cia^o CMioe acejraeii. BopoiHiica yacB jomoh. Ott. orna Haü'i. Bcraib Bi;y> HyacHO, CTajo rHaTt «omoíí ñopa; jKjei't iiacb íaiyuiKa bi> ipeBori, yatHHX yact roioBi. j;jih HacL. H KOpOBKa BOTB nOJIOJHTT,, 5a mhihtb : jomoh nopa ; IIpeKpeCTHTB OrOHB Mfflfc HaffO PaHBBie, hík-b itoiyiHen. ohi. no^t 3anpnoü fioacBeü 6vjert, HanmjrB noffb cbhtmm-í. icpecTOin, ; Anreabi npHAyn. ate hohek), ^toóx norptTLCH y orna. TB ym PacTerB bo tlmIi yatacHoä — «it'iB. Cep«hthii caumHMi BonaB oi'iaaiiBa, ^10 Ha«o Bce, Bce pa8pyniHTB! JIioÖobb — i^bIitoki B3oij«erB He««aHHaa, Joaacna pa3BaaiiHBi noKpuTB, Bl KpOBH CBtll «pax.iuii OÖHOBHTB ! ! — OGLED PO SLOVANSKEM SVETU. a) slovenske dežele. Škof Andr. Štrk bil je dne 24. t. m. posvečen za Krško biskupijo, in sicer v stolni cerkvi sv. Justa v Trstu. Posvetil ga je ilirski metropolit, knez in nadškof dr. Zorn; prisostvovali so Tržaški, Poreški škof in Ljubljanski knezoškof. Kmetijska in vrtnarska družba za Trst in okolico ustanovila se je na prvem občem zboru 17. t. m. Udeležilo se je zbora kakih 200 mSž, pravih možakov Tržaške okolice. Udeležili so se zborovanja državni poslanec Nabergoj, zdravnik dr. Pertot (Tržaški okoličan) in drugi znani rodoljubi tudi iz mesta. Mnogo kmetov se je takoj vpisalo v družbo; obširniše je govoril poslanec Nabergoj o pomenu družbe, povdarjajoč, da je potreba obilo članov in delavnega odbora. Dr. Pertotu se je zbor zahvalil, da je on uže pred leti in, rekli bi, prvi trudil se, da bi se zasnovala ta družba. On je povdarjal, da je treba sposobnega odbora, in da naj vstopijo v odbor le taki možje, ki se ne ustrašijo ne dela, ne žrtev. Slišati je bilo v obče mnogo spodbudnih besed, in ministerstvo kmetijstva, kakor je ponovil vitez Nabergoj tudi na tem zboru, podeli družbi podporo, ako pokaže zaresno voljo v svojem delovanju. Kavno on je tudi kazal, kako da dosedanja družba, ki je v italijanskih rokah, ni storila čisto nič za okolico. Odbor se je vsklikom izvolil po listi, za katero so se zjedinili, in katero je prečita! poslanec Nabergoj. Predsednik je dež. poslanec Ivan Gorjup. Odborniki za mesto: Mate Mandič, Fr. Žitko, dr. Š. Pertot, dr. M. Pretner; za okolico: Dragotin Pertot, Barkovlje; Iv. M. Bole, Rojan; A. Sancin-Drejač, Skedenj; Iv. M. Klun, Kocol; Ivan M. Vatovac, sv. Ivan ; E. Ferluga, Opčina; Iv. Balanč, Prosek ; Jak. Ciak, Kontovelj ; Val. Cibic, Prosek ; Josip Turk, Skorklja ; Josip Pertot, Bojan; Hrabr. Bažem, Bazovica ; preglednika računov: Anton Grmek, sv. Ivan in M. Kamuščič, Trst. Vidi se, kako so odborniki postavljeni iz raznih krajev Tržaške okolice. Med njimi je takih, katerim gori srce za narod v okolici, in kateri bodo znali tudi pravo sovetovati v prospevanje nove važne družbe. Hvala vsem, med njimi sosebno tudi Drag. Martelancu, ki so se trudili za osnovo te družbe! Tržaški „Sokol" je 17. t. m. na posebni ladiji napravil izlet v bližnji Devin. Udeležilo se je izleta nad 200 oseb, in bi jih bilo še več, ako bi bila ladija veča. Sokoli so imeli seboj zastavo, in jih je bilo več v sokolski, obleki. V Devinu so sprejeli goste s streljanjem, dekleta so jim delila pa cvetlice" Na velikem županovem vrtu so bile sokolske vaje, igre, so svirali Trž. tamburaši; tamošnji učitelj, znani slov. skladatelj g. Volarič je vodil pa petje domače šolske mladine, in je, kakor povsod, kjer je učiteljeva], dokazal tudi tukaj, da more v kratkem času doseči lepe vspehe pri vežbanju v narodnem petju. Pred odhodom so zažigali umetne ognje, in je kazali jedno „kolo" krasne narodne barve. Kakor pri dohodu, nagovoril je starosta dr. Gregorin Devince tudi pri odhodu, zahvalivši se jim, zlasti županu za lepi sprejem. Kazal je na starodavnost in slovenski značaj Devina in izrazil nadejo, da Devinci in njih razumni možaki bodo sami še nadalje ščitili ta značaj. Sokolaši in vsi udeležniki so z veliko zadovoljnostjo vrnili se uže pozno v noč v Trst, prepevaje narodne pesmi do bregov Trž. luke. Taki izleti Sokolcev in v obče Trž. društev so potrebni in važni v pogledu na opasno položenje slovenskih občin, ki so še pod kolobarjem Trž. ital. vpliva. „K" in „h" pri novi valuti. Finančni minister Plener izdal je, ko so se uvedli novi novci, naredbo, da se mora pri skrajšani pisavi vsak posluževati za „kor ono" velike pismenke K brez pike zadej, za „vinar" pa male pismenke h brez pike. Tudi deželni šolski sovet kranjski prejel je omenjeno naredbo, kjer se je posebno naglašalo, da se imata pismenki K in h rabiti po vseh šolah na Kranjskem. Razposlal jo je okrajnim in krajnim šolskim sovetom, da se ravnajo po njej. Okrajnemu šolskemu sovetu v Radovljici pa se je ta naredba nekam čudna zdela, ker vendar ne gre, da bi n. pr. govorili 100 koron in 10 vinarjev, zajedno pa pisali „100 Kfonen" „10 Heller", kar namreč značita pismenki K in h. Okrajni šolski sovet v Radovljici je torej mislil, da ta naredba velja samo za nemške šole, in sklenil je za omenjena izraza rabiti slovenski kratici k in v. O tem svojem sklepu poročil je vrhovni deželni oblasti, katera je sklepu tudi pritrdila. Ministerstvo je o tem zvedelo in prisililo vrhovno šolsko oblast kranjsko, da takoj izda nov ukaz, da veljata pismenki K in h tudi za slovensko pisavo, in da se nikjer v šolah ne sme drugače pisati in tudi ne tiskati po slovenskih učnih knjigah. Omenimo, da tudi Trž. mestni sovet se upira takemu poznamenovanju in se bori zato, da bi za Italijane obveljale kratice, ki odgovarjajo ital. jeziku. Slovanski listi vso to stvar, ki je sama po sebi malenkostna, smatrajo kot kos tiste politike, ki hoče proti osnovnim zakonom polagoma uvesti na vse strani nemški kot državni jezik. Logika nemških liberalcev in nacijonalcev pravi, da tako zahteva „neizogibna potreba države". Ta potreba pa nakrat preneha na oger-ski meji, kajti Madjari za svoje notranje potrebe ne smatrajo nemščine za tako potrebo, oni bi madjarščino vsilili celo v skupno c. in kr. vojno. Tu in tam vstvarja „potrebe" jedino nadmoč gospodovalnih narodnoštij; najbolj pa ponižuje narode to, da so celo pri določevanju prvič denarja, drugič imen tega denarja onemogli. To kaže vse sedanje preustrojevanje valute. Kresovi na čast sv. Cirila in Metodija. Koroških Slovencev jedini list „Mir", govoreč o sedanjih osnovnih šolah, ki .odtujujejo mladino veri in narodu", opominja, da bi tudi zaradi tega, v izraženje nezadovoljnosti s takimi šolami, zažigali kresove na večer dne 4. julija, torej pred praznikom sv. Cirila in Meto-dija. „Mir" spodbuja: .Rojaki! zažgite tudi letos po naših slovenskih krajih prav mnogo slovenskih kresov v čast sv. slovanskima blagovestnikoma, v dokaz, da Slovenci še živimo, in da krepko ugovarjamo drznemu početju nasprotnikov!" Na Koroškem se je poslednja leta uže utrdil ta običaj in širi se tudi drugod. Ž njim se ve da je treba probujati tudi zavest o svetih blagovestnikih, in to toliko bolj, kolikor bolj zatirajo moderni Wichingovci vsak sled o pomenu teh slovanskih blagovestnikov. „Cirilo-Metodijski dar" ! Slovenski listi priporočajo, da bi tudi letos v dan sv. Cirila in Metoda, 5. julija, Slovenci in Slovenke spomnili se velikih potreb družbe sv. Cirila in Metoda ter vsak po svoje kaj darovali na prospe-vanje naše šolske družbe. Kažejo, kako so n. pr. Čehoslovani te dni priredili slavnost na korist svoji šolski družbi ter to pot z darovi zbrali vsoto 40.000 gld. Naj bi tudi na Slovenskem zbral se primerno velik znesek! V upravnem so vetu Pazinskem, ako obveljajo volitve, bode odslej 8 Italijanov in le 4 Slovani. Uprava je tu različna od občinskega zastopstva! V Dolini pri Trstu se je na novo zasnovala čitalnica, ki je uže pred leti napredovala lepo a prenehala pred 4 leti radi nekaterih neprilik. V Gorici je italijanska stranka zavrnila zahtevo, da bi se ustanovila slovenska šola na mestne stroške. Kakor v Trstu 1 Shod zaupnih mož v Celju bil je dne 20. t. m. Na vabilo »Slov. pol. društva za Štajersko udeležilo se ga je obilo odličnih rodoljubov štirskih Slovencev, med njimi državni in deželni poslanci, kakor dr. L. Gregorec, M. Vošnjak, I. Robič, dr. Radej i. dr. Shod je vodil državni poslanec M. Vošnjak. Sklenila se je ta resolucija: „Dne 20. junija 1894. v Celju zbrani rodoljubi slovenski, protestujejo z vso odločnostjo zoper pro-glašenje c kr. gimnazija v Celju kot nemško posest. Ta gimnazij je c. kr. državni naučni zavod, namenjen prebivalstvu južnega dela Spodnje-Štajerskega, in to prebivalstvo je po ogromni večini slovensko, in je tudi '/« dijakov na Celjskem gimnaziju Slovencev. Mora se torej ta gimnazij urediti tako, da bode ustrezal potrebam tega prebivalstva. Sedanja ureditev tega gimnazija, vsled koje se vsi predmeti, izven slovenščine, preduašajo v nemškem jeziku, je krivična sama na sebi ter nasprotuje pozitivnim državnim osnovnim zakonom. Zahtevamo torej za sedaj nemudno osnovitev slovenskih paralelk na c. kr. gimnaziju v Celju. Slovenskim državnim poslancem pa naročujemo, da delujejo na vso moč nato, da se čim prej izpolni ta opravičena zahteva slovenskega naroda". Sklenilo se je dalje: „Dotične občine ki žele, da se pri njih skliče ljudski shod, naj javijo to „Slov. po-litiškemu društvu za Štajersko", da ukrene potrebno, da bode moč zborovati. Pododbori, ozirom dotične občine, zavežejo se skrbeti za prostor in program, politično društvo pa preskrbi potrebnih govornikov". Predsednik je ob sklepu povdarjal, da je dokazal ta shod jedinost v mišljenju in postopanju štirskih Slovencev. „Domovina" pristavlja: „To je bil shod drugačnih mož, kakor v Gradcu. Ti zastopniki reprezentovali so 90% prebivalstvu Spodnjega Štajerja, zato pa smo radovedni, komu bode vlada bolj upala". „Občeslovensko obrtno društvo v Celju", katero se je zasnovalo 1. 1893., imelo je občni zbor 16. t. m. v Celju. Predsednik je povedal, da je bilo povabljeno tudi to društvo, naj pošlje 2 člana k obrtni enketi na Dunaj. Osnovali ste se uže tudi 2 poddružnici, jedna v Šoštanju, druga v Št. Juriju ob juž. žel. Društvo ima doslej 28 rednih članov. Mnogo se ni še moglo razvijati, ker so se društvu takoj ob početku pokazali hudi nasprotniki. Društvu je bil in je tudi sedaj izbran predsednik g. Dragotin Hribar. O pisanju slovenskih imen. Drž. poslanec dr. Gregorčič govoril je dne 25. aprila pri proračunski točki „bogočastje" o pisavi slovenskih lastnih in krajevnih imen in priimkov ter vlado naprosil, da pooblasti župnijske urade v slovenskih pokrajinah, da smejo pri vpisovanju v matrike mnogokrat napačno in nesmiselno pisavo krajnih, rodbinskih in hišnih imen popraviti po slovenskem pravopisu, kakoršno pooblaščenje se je za Istro izdalo uže 1. 1883. Dramatično društvo v Ljubljani je imelo 22. t. m. občni zbor. Predsednik dr. Tavčar se je zahvalil za podpore dež. zboru kranjskemu, mestni občini Ljubljanski in gledališkemu društvu pod vodstvom notarja Plantana. Te faktorje prosi za podporo i nadalje in se priporoča tudi slovenskemu občinstvu. Odboru je treba skrbeti za dobro igralno osobje, pa tudi za penzijski zaklad. Zadača odborova je važna ; zato naj bi ga podpiralo tudi občinstvo. Zbor, po n&sovetu dr. Štora, izreče zahvalo podpornikom. Po poročilu društvenega tajnika o delovanju „Dra-matiškega društva" je bilo v minoli sezoni 232 članov, in sicer 6 častnih, 17 ustanovnih, 89 vnanjih in 120 Ljubljanskih; ti so plačali članarino, in ti dobe tudi letos zvezek „Talije", in sicer besedila k. operam „Prodana nevesta", „Prenočišče v Granadi" in „Čarostrelec". Glavno odborovo delovanje bilo je pri gledališču. Opera se je gojila najbolj; dalje bode bolje tudi za dramo. Gg. M. Hubad in kapeln k Grbič imata velike zasluge za dosedanje razvijanje opere. Stalno nameščenih je bilo 26 igralnih močij, vrhu tega še 16 močij za pevska zbora. Predstav je bilo 58, in sicer 30 dram, veselih iger in burk; 11 iger se je letos prvikrat vprizorilo, dve igri ste bili izvirni slovenski. Tudi gmoten vspeh je bil povoljen, kakor zasnove „gledališkega društva", kateremu je namen gmotno podpirati slov. gledališče. Vseh stroškov je bilo 29.615 gld. 38 kr., ostalo je nekoliko za bodoče sezone. Izvolili so se 4 odborniki: dr. vitez Bleivveis, prof. M. Hubad, dr. Tekavčič in Ivan Bole. Izrekla se je zahvala izstopivšima odbornikoma Dreniku, dr. Zupanu in rač. revizorju dr. Štoru. Gosp.Trste-njak je nasovetoval i nadaljnje razpisovanje nagrad za dobre slovenske igre; tajnik je bil proti temu, ki je rekel, da sposobne igre se spravijo na oder, občinstvo naj sodi o njih, in pisatelji naj dobe tantieme zato. „Slavec", pevsko društvo v Ljubljani, pripravlja se k slavljenju svoje lOletnice v dan 7. in 8. julija t. 1., katere se udeleži mnogo drugih društev kranjskih. „Crvena Hrvatska", ki izhaja v Dobrovniku, seznanja svoje čitatelje v jako simpatiškem članku pod imenom „Slovenija" o razvijanju, položenju in stremljenju Slovencev, in kaže sosebno na to, kako deluje narodni del slovenskega probujenega občinstva za približanje k Hrvatom, in to ne le v jezikovnem, ampak tudi poli-tiškem pogledu. Italijansko polit, društvo za Istro je sklenilo resolucijo, da se v isterskem dež. zboru ne sme v bodoče govoriti hrvatski ali slovenski, niti se ne smejo stavljati predlogi, interpelacije itd. v teh jezikih. „Naša Sloga" pravi ljudem takega postopanja „politiška deca". Fr. Košar, stolni dekan itd. v Mariboru, slovenski pisatelj, odličen rodoljub, je umrl v 71. letu življenja. Opisal je v slovenskem in nemškem jezikn Slomšekovo življenje, za njim je uredoval tudi „Drobtinice". Imel je krasen slog. Z mladega je bil v ozki dotiki s Slomškom in bil je tudi njegovega duha. Kosarjeve zasluge je ob gomili sam knez in škof dr. Napotnik označeval. b) ostali slovanski svet. Cesar s cesarico se mudi sedaj dalje časa na južnem Tirolskem. To priliko porabljajo ital. in tudi nemško-liberalne novine, da se razgovarjajo o možnosti razširjenja avtonomije Tridentinskega ali takozvanega Trentina. Vidi se, da tudi pri centralni vladi veje sedaj drug veter, kakor pa še pred 2 ali 1 letom. Tudi ofi-cijozni listi hočejo kar nakrat konstatovati dejstvene razlike med južnim in nemškim Tirolskim. To pomenja, da Italijani Trentina nadejajo se, doseči nekaj v smislu svojega idejala o nacijonalni avtonomiji. Na Ogerskem je zbornica magnatov dne 21. junija t. 1. pri drugem glasovanju sprejela vladno predlogo o civilnem zakonu s 128 glasovi proti 124. Okolo 100 članov velikaške zbornice ni bilo prisotnih. Sedaj je toržeštvo v madjarskem in v občem Izraelu, in to, v pravem pomenu besede. Jeden član gospodske zbornice je tudi naravnost povdarjal, da pred vsem Židov-stvo je hotelo tak zakon, in je torej prav za prav židovski vpliv zmagal nad Madjari samimi in nad vsem ogerskim naseljenjem. Katoliški listi sami očitajo sedaj madjarski hierarhiji mlačnost in zanemarjanje dolžnostij. Na Kranjskem se je dogodil celo velik čudež, da je glasilo konservativne in kat. stranke proti Ogerski postavilo za zgled — Rusijo! V Rusiji, pravi ta latiniza-torski in prek in prek protislovanski list, je jedro naroda še zdravo, na Madjarskem je pa gnjilo. izrael si obeta mnogo od civilnega zakona, listi pa, ki žele monarhiji dobro, prorokujejo, da z dnem 21. jun. t. 1. začenja tnžna doba. Nemadjarski narodi na Ogerskem vidijo v tem zakonu nadaljnji korak propadanja in drugo sredstvo, s katerim hoče madjarski šovinizem pomadjariti Slovane in Romunce. Temeljni kamen doma dr. A. Starčeviča se dne 26. t. m. v Zagrebu slovesno položi. Odbor, ki se je sestavil za to svečanost, izbral je dan 26. junija radi tega, ker je ravno 26. junija pred 33 leti Star-čevič govoril v hrvatskem zboru govor, s katerim je položil temeljni kamen stranki prava. „Chorvatskfi ulice" v Pragi. Kremencovo ulico v Pragi prekrstili so v „Chorv&tska ulice". S tem so Čehi utemeljili trajni spomin hrvatskega imena v Pragi ter Hrvatom pokazali nov znak ljubezni in vzajemnosti. Ob tej priliki se listi spominjajo, kako ima hrvatski duševni preporod mnogo zahvaliti Čehom. Sa-farik je raziskal najstarejšo zgodovino vseh Slovanov ter tako postal učitetj in svetovalec slavnih hrvatskih historikov Račkega in Kukuljeviča. Na kulturnem polju pomagal^ so in pomagajo Čehi vedno Hrvatom. Koliko slavnih Čehov je delovalo in deloma še deluje v Hrvatski zemlji, katero ljubijo kot svojo domovino. Tudi v političnem pogledu družijo Čehe in Hrvate slične težnje. Prvi in drugi se borijo proti močnim protivni-koin, oni se morajo na vse sile upirati nemško-madjarski koaliciji, zato so si naravni zavezniki. V Pragi je bila večdnevna slavnost, prirejena na korist Osrednji Matici češki. Rodoljnbi in rodoljubke so silno delovali da je provspela slavnost v umetniškem, moralnem in gmotnem pogledu. Donesla je 40.000 gld. čistega. „Matica Hrvatska" je imela 17. t. m. glavno redno skupščino. Členov je bilo 1. 1893. uže 10.006, t. j. 889 članov več, nego 1. 1892. Lani se je tiskalo 8 knjig za člane v 80.000 iztisih. Letos se tiskajo v 12.000 iztisih vsake knjige, ker jih je bilo lani premalo. Dohodkov je bilo lani gld. 35.372-04; od tega so potrosili 48-284-41 za knjige. Skupna temeljna glavnica razun hiše znaša 45.653-55. Skupni glavnični imetek, razun hiše, znaša sedaj 61.649 58. Dar vladike Stross-mayrja za „Matičino" izdanje „hrv. narodnih pjesama" 1000 gld. in je narastel letos na 1.256-61 gld. O drugem v bodoče. Vpliv okupacije bosenske. Češki pisatelj Ignacij Hofica je obiskal Trebinje, Krivošije in Boko Kotorsko, da bi se preveril o narodnem življenju, v običajih, pesmih itd. Pravi pa : Opazovanja in izsledovanja so bila žalostna ; običaji, navade ginejo, kakor tudi narodna samouprava, zlasti od 1. 1876., potem vsled dogodkov v 1. -1878. in 1892. Da, tudi stare junaške pesmi se pozabljajo, in v Dubrovniku ter v Boki se razvija uže docela nova vrsta epike, pesem „landverska". Na mesto narodne svojstvenosti stopajo birokratski običaji. Jako žalostne vtise sem prinesel seboj. Moravski Slovaki imajo kot središčno mesto Hodonin; vseh mest in mestic slovaških v Moravi je 28, in imajo po več nego 2000 prebivalcev, in je po mestih skupno 93.000 duš ali tretjina moravskih Slovakov (300.000 duš). Hodonin šteje sedaj 8.400 duš in se dobro razvija. Tu se je zasnovala „Matica Hodoninska", da se osnuje realka. Podpore so nabrali uže toliko, da morda se otvori realka uže letos. „Srbobran" prinese večkrat izvestja o preganjanju cirilice od strani nekaterih oblastij v Hrvatski in Slavoniji. Osobito se odlikujejo poštni uradi s tem, da pisem, ki imajo naslove pisane s cirilico, ne odpošiljajo na določene kraje. V Bukovino je bil prišel pred leti dr. Kraus, ki je kot dež. predsednik trebil in iztrebil mnogo gnjilega iz zapletenih razmer te deželice. Židovstvu se je zaradi tega zameril, in sedaj, ko je židovski vpliv dobil več moči tudi v koaliciji, moral se je hujskanju umakniti delavni dež. predsednik; prevzel je vodstvo njegovo dvorni sovetnik Goess, ki je bil doslej pri dež. vladi v Celovcu. V Bukovini hočejo tudi metropolijo razdeliti v romunsko in rusko; tako bi razdelili tudi davno ustanovljene verske fonde, s tem pa oslabili zlasti cerkev bukovinskih Rusov. Temu se protivijo Rusi, ker vidijo, kaj namerjajo Poljaki tudi v Bukovini. Poljski vpliv na ruske unijate v Ameriki. „rajnmHHHi" od 14. t. m. pripoveduje, da kardinal Ledohovski, načelnik propagande razprostranjenja vere, je izdal dne 12. maja t. 1. objavljenje grško-Icat. škofom v Avstriji, v katerem zahteva, da bi se ruski svečeniki, došedši v Ameriko, podrejali oblasti tamošnjih rimo-kat. škofov. V ta namen so dolžni grško-kat. avstr. škofje, predno pošljejo kakega svečenika v Ameriko, dobiti soglasje katoliških škofov dotičnih amerikanskih škofij in razun tega imeti tudi pismeno dovoljenje rimske propagande. Po takem je zavisno vse od kardinala Ledo-hovskega, in ta je nasprotnik vsega ruskega, „raau-HaHHHrt" pravi, da bi bilo bolje, da bi se za ruske svečenike grško-kat. obreda določil rajši poseben apostolski vikarij, „nego da bi se to duhovenstvo podrejalo rimo-kat. škofom, kateri nimajo niti najmanjšega pojma o naši cerkvi in njenem obredu, in kateri se bodo informovali bez dvomljenja pri zagrizenih Poljakih, pri kakoršnih se informuje tudi kardinal Ledohovski. Jasno je iz vsega tega, da poljska politika se hoče raztezati uže na rusko cerkev tudi v Ameriko in stremi za tem, da bi ta cerkev z rimsko kurijo občevala jedino s posredovanjem in kontrolo Poljakov". Tako maloruski dnevnik, in vsiljuje se res vprašanje, ali more tako postopanje služiti pravim verskim interesom rimske cerkve. Dejstva bodo najbrže učila nasprotno. Slovaške cerkvene distrikte — evangeljske — hočejo Madjari razdeliti tako, da bi bili Slovaki povsod v manjšini. Slovaška manjšina sinoda je protestovala; ko ni nič pomagalo, odložila je svoje mandate ter razglasila svetu to novo nasilstvo. Bosenskim dijakom se je opetovano strogo prepovedalo, da ne smejo biti člani nobenega vseučiliščnega dijaškega društva, izvzemši nemška dijaška društva. Povod tej strogi prepovedi dala je namreč izjava bo-senskih in hercegovskih dijakov, da oni vsako stvar, ki se ne strinja s hrvatskim duhom, smatrajo protinarodno. Rektorat Graškega vseučilišča razglasil je sedaj na-redbo ministerstva financij, s katero se omenjenim dijakom vsaka politična izjava strogo zabranjuje z opom-njo, da se inače štipendistom, ki bi bili zapleteni v stvar, odvzame štipendij, in da je pri tem meritorni zadržaj povsem irelevanten, da se torej vse take izjave, brez ozira na njihovo tendencijo, razumevajo v omen-jenej prepovedi. Naučno ministerstvo pa opozarja z odlokom bosenske in hercegovske dijake, da se vsako prekoračenje omenjene prepovedi mora naznaniti kom-petentni oblasti. Katoliški shod na Moravskem. Grofa Egb. in Lud. Belcredi, dr. Kaudela, grof 0. Serenyj z drugimi so se posovetovali in sklenili v Brnu, torej med mo-ravskimi Čehoslovani, prirediti letos prvi katoliški shod. Vabijo k temu „katolike češkega naroda" in govore v vabilu samem o katolikih „češkega jezika", o potrebi, da se ohrani najdragoceneje nasledsvo očetov, katero so prvi na Moravi prejeli iz rok sv. Cirila in Metoda. Vabilo se lepo glasi, ali ima očiten namen, prepir zavesti z verske strani med Čehoslovane in tako odvračati jih od narodno politiškega dela. Viša hierarhija hoče, kakor na Slovenskem, pomagati sedanji koaliciji, protislovanski politiki, protislovanskemu sistemu. Med Čehoslovani hočejo, kakor v politiki, na to stran pripomoči tudi fevdalci. Ti in moderni Wichingovci pov-darjajo ime sv. Cirila in Metoda, v tem ko popolnoma prezirajo in pozitivno tlačijo vse to, kar bi dovajalo med Čehoslovani do stare slovanske cerkvene organizacije. No, Čehoslovani imajo bolj živo v spominu svoje tradicije nego Slovenci; zato uže sedaj razkrivajo prave namere, katere hočejo neprijatelji slovanski doseči na shodu s katoliki „češkega jezika". Italijanščina na Graškem vseučilišču. Profesor dr. Ive (Istran) začel je na Graškem vseučilišču predavati o italijanski literaturi na italijanskem jeziku. Na vseučilišču so se nekako protivili temu postopanju, češ, da vseučilišče je nemško, da zahteva torej po vsem nemško predavanje vseh predmetov. Dr. Ive pa je šel k naučnemu ministru Madejskemu in k samemu cesarju. Cesar da je neki opomnil, da se razume samo po sebi postopanje dr. Ive-ta. To je prae-cedens, katerega se bodo spominjali zlasti Slovenci. Saj vendar ne more večno trajati krivica, da bi se merilo gospodovalnim narodnostim z jedno, slovanskim pa z drugo mero. Češko dijaštvo se razgovarja sedaj, kako bi se rešilo njega gmotno vprašanje. Posebno društvo hočejo ustanoviti za to, da bi plačevalo na vseučiliščih ubogim dijakom šolnino za razne takozvane kolegije. Češki narod se je razvil, razmerno je tudi mnogoštevilen, in zato ima tudi med di-jaštvom mnogo revščine, katera slabo slabo vpliva na vzgojo in poznejše življenje pasamičnikov. Plavijo, da nastajajo tu pa tam renegati, a narod v celoti je tudi sam kriv, da ni pomogel dovolj v to, da bi dijaštvo moglo izhajati, ne da bi se postavljalo v različne opasnosti. Mladočeški zastopniki imajo na različnih krajih shode, na katerih dokazujejo težave opozicije. Isto jim ob-težujejo tudi staročeške novine in staročeška stranka. Poleg tega deluje tudi plemstvo proti Mladočehom in se v ta namen druži z latinizatorji. Vse je zavisno nadalje od tega, da se mladočeška stranka ne umakne s stališča, na katero jo je postavil narod, in katero je doslej poprek dobro zagovarjala sama. Z mladočeško stranko je doslej zdiuženo to-le vprašanje: Ali zmaga protislovanska politika, ali zmagajo historiška in ustavna prava Slovanov? Ako premagajo Mla-dočehe različne spletke, bodo Slovani zopet tam, kamor so jih bili zavozili fevdalci, Staročehi, poljsko plemstvo in —-nemški konservativci. Kajti boji, ki so bili ta leta proti sistemu, ostanejo nevspešni, in protislovanska politika jo porine velik korak naprej ! V tem tiči opasnost, in iz tega se vidi, da je hero-stratsko počenjanje, ako rujejo Slovani sami proti sedanji mladočeški stranki; zato pa je važno, da tudi mladočeški zastopniki sami premišljejo dobro vsako izjavo in vsak korak, ki ga storijo pred ožim ali širšim občinstvom, po novinah, na shodih ali kje drugod. Lehko-miselnost v tem pogledu bi ne škodovala le mladočeški stranki, ampak interesom vseh Slovanov naše monarhije. „Nordmark" se je zasnovala nedavno za gojenje nemških interesov v Sileziji. Shoda, ki je bil v Opavi, udeležili so se nemški liberalci, nacijonalci in antisemiti. Prisotni predsednik „Südmarke", ki deluje na Slovenskem, dr. Hof-mann pl. Wellenhof, je razkladal svoje skušnje v boju proti Slovencem. O avstro-ogerskih naselbinah. Ni davno, kar je izšla nemška knjižica, katera nasovetuje, kako naj bi se iz našega cesarstva selili n. pr. v južno Ameriko, v Brazilijo. Nemški nacijonalni listi pa kažejo na Bosno in Hercegovino. V teh deželah da se nemški narodnosti ni treba bati potujčevanja, kakor drugod, in tu da je zemlje in zaslužka dovolj. No, Nemci se iz Velike Nemčije naseljujejo po Bosni in Hercegovini; drugi jim bodo pa sledili; Šlovani, sosebno Čehoslovani, ki so spretni v tehniškem pogledu in marljiv narod, pa se ne vabijo ; a Slovani bi se morali sami spodbujati k temu. Koalicijski načelniki, kakor bar. Chlumecky, grof Hohenwart itd. šli so bili v goste k Poljakom v Krakovo, Levov, kjer so si ogledali razstavo itd. Politični zavezniki so bili srečni niad seboj. Podkupljeno novinstvo na Ogerskem. „Narodnie Noviny" od 16. t. m. dokazujejo, kakö so novine na Ogerskem do cela propadle moralno. Začetkom duvalizma je bilo še nekaj takih, ki so se borile pošteno, v soglasju s prever-jenjem. Potem pa so začele v vedno večem številu delovati proti svojim nazorom,in dandanes je večina listov ali v židovskih rokah, katere delajo jedino za plačo in obče židovske interese, ali pa so tudi domači ljudje, ki se dajo podkupovati sedaj za to, sedaj za drugo stranko. Politiška morala je izginila, in šovinizem se neti za — denar! Posledica je ta: „Ah, to ubogo „javno mnenje", to je predmet kolosalnega humbuga, kolosalne laži....." Rusija in Vatikan. Izvolskij, ki je toliko let posredoval med Sv. stolico in Rusijo, bil je slovesno v Vatikanu sprejet kot nov poslanec, ki bode zastopal Rusijo pri Vatikanu. Radost sporazumljenja je velika na obeh straneh. In tudi tu se je dogodil čudež, da sedaj katoliški protislovanski listi opominjajo — Poljake, naj bi se vedli zakonito, da bi ne dali ruski vladi novih povodov za tako zvano prosledovanje. Ti listi, ki so še letos do poslednje dobe črnili Rusijo in povzdigovali Poljake, izpremenili so nakrat svojo barvo! Ubogi postreščeki; a še bolj pomilovanja so vredni čitatelji takih listov, katerim opisujejo stvari, kakoršne — niso. Židovskim podkupljenim novinam se ve da ni po godu sporazumljenje Rusije z Vatikanom. Aleksander, srbski kralj, je odpotoval v Carjigrad, da obišče sultana. Pri odhodu se je pogovarjal z nadvojvodo Josipom, in to. pravijo, je tudi velikega polit, pomena. Pomenljivo pa je uže to, da ravno pri sedanjem zamotanem položenju je mladi kralj zapustil kraljevino in dopustil, da ga namešča ta čas ministerstvo. Se ve, da čuje zanj tudi oče Milan, ki se ne odmakne iz Srbije. Na Bolgarskem razkrivajo Starabulova nasilstva ter popravljajo, kar je on zagrešal proti narodu, sosebno proti njegovi svobodi. V Kološu je bila 11. t. m. zopet porotna obravnava proti Romunom, in sicer proti 12 romunskim svečenikom, ki so v „Tribuni" proslavljali te, ki so bili obsojeni radi Memoranduma. Porotniki so spoznali krivimi vseh dvanajst, na kar se jim je kazen odmerila med 2 in 3 meseci. Madjari se nad onimi romunskimi vseučiliščniki, ki so romunskim obtožencem in njih braniteljem priredili ovacijo, sedaj maščujejo s tem, da se je 42 dijakom odrekel podpis indeksov za drugo poluletje, da se jim ne da absolutorij, ter da jih ne puste k izpitom niti h kolokvijem. Ker nekateri teh dijakav uživajo tudi ustanove, jim dekani nočejo podpisati pobotnic. Sedaj iste dijake tožijo še posebe. Papež Leon XIII. je izdelal novo veliko enci-kliko, katera vabi vsa veroizpovedanja v unijo z Rimom. Pravoslavnim ki'istijanom obeta zaščiščanje stare avtonomije v obredih in stara patrijarhalna prava. Spominja, da na Florentinskem in Lijonskem koncilju so pravoslavni še pnpoznavali papeža kot prvega načelnika cerkve. Protestantom kaže, da so se izgubili tako daleč, da nimajo več prave avtoritete. Vlade držav raznih oblik opominja, naj spravijo svobodo narodov v soglasje s temi oblikami. Enciklika po vsem obsegu danes ni še znana, ali je ne le zaradi vseobsežne?a cilja, ampak tudi v pojedinih točkah silno važna. Židovstvo se je takoj prestrašilo te enciklike, in je takoj kazalo nato, češ, da ruski car kot „papež" pravoslavnih Rusov ne da iz rok te oblasti. Sedaj bode najlepša prilika svetu razložiti tudi to točko, s katero se slepi ves protislovanski Zapad. Iz tega, kar je uže znano iz enciklike, se vidi zopet, da hočejo zapadniki in tudi privilegovani katoliki biti bolj papeški, nego papež sam. Ta pa je vendar dosegel uže toliko, da isti modrijani uže obračajo plašč, in to je tudi dobro. „Nacijonalna različnost avstro-ogerske vojne". (Die nationale Verschiedenheit des oesterreichisch-unga-rischen Heeres). Pod tem naslovom so „Hamburger Nachrichten", sedanji znani organ Bismarckov, priobčile članek z očitno tendencijo, spodbujati, naj bi se v c. in kr. avstro-ogerski vojni germanizovalo dosledno in popolnoma. V tem je jedro, vse drugo je lepa lupina, katera more zavesti le otroka ali pa tega, ki se da zavesti — rad! Članek namreč priporoča, da naj bi naši posamični polki ne ostajali v svojih domačih popolnjevalnih okrajih, ampak naj bi dobivali svoje garnizone v drugih oddaljenih pokrajinah. V tem grmu tiči zajec. Kako to ? V c. in kr. vojni je obči jezik nemški. Nemški polki naše vojne, naj se premestijo v katero pokrajino koli, ostanejo nemški, in se prostaki gotovo ne potujčijo; polki, sestavljeni iz drugih narodnostij pa, premeščeni n. pr. v nemške dežele, se v resnici nemčijo tudi od zunaj, in to hoče ravno Bismarckov organ. To namero isti organ ovaja tudi sam, ko priporoča še bolj intenzivno gojiti nemški jezik, nego doslej, in ogibati se vsega, kar bi dalo polkom značaj čeških, madjarskih polkov. Tudi ovaja častnike nenemškega roda, češ, da po gostilnicah govore tudi v svojih jezikih. Torej tudi za potrebe zunaj službe naj bi vojaštvo zatajilo svoj materin jezik! To se zdi še glasilu zunanjega našega ministerstva, „Fremdenblattu" preveč, v tem ko „Reichswehr" nima niti besedice graje nasproti Bismarckovemu organu. Da, „Reichswehr" je z očitno radostjo ponatisnila ta članek, ker se nadeja, da spodbudi ravno s tem še k večemu širjenju nemščine v skupni c. in kr. vojni. Ta vojaški časnik, ki se toliko krat poteza za čast avstro-ogerske vojne, pa ne vidi, kako nedostojno je to, da zunanji organ ovaja našo c. in kr. vojno na zunaj, samo da bi se pospeševalo germanizovanje v še veči meri. Bismarckov organ, ovadivši zlasti češke časnike, pravi na koncu... „želimo, naj bi se posrečilo, kar najhitreje s primernimi ukrepi paralizovati nevarnost na-cijonalnih nasprotij, katera grozi jednotnosti in moči avstrijske vojne". To je pač največa perfidija, a njena ost ni naperjena toliko proti skupni naši vojni, kolikor pa proti nenemskim narodnostim naše monarhije. Še „Fremdenblatt" zavrača to perfidijo, ko spominja Bis-marcka, da je on poznal nacijonalna nasprotja v naši monarhiji, a je kljubu temu iskal zveze ž njo, in „Politik" dodaje, da je naša vojna, kljubu različnim narodnostim, pridobila v prošlosti obilo zmag, katere so pripomogle k vstvarjenju sedanjega nemškega cesarstva. Ista „Politik" tudi pravi, da ne od jezika, pač pa od duha je zavisna moč tudi v vojnah. No, stvar je zaresna, in je treba le želeti, da bi bila ta točka jasna tem, ki imajo odločevati. Dostojno je tudi razpravljanje v delegacijah, prav za prav najbolj v teh zastopih. Mi tu spominjamo samo, da take recepte je pred leti dajala „Münchener", tedaj še „Augsburger Zeitung" za Al-zaško-Lorensko; kazala je, kako se da s pomočjo vojaštva potujčiti kaka dežela. Mi smo ob isti priliki nabrali toliko materijala. da bi mogli še služiti ž njim. To se pa vse strinja z namero, da zunanji Nemci skušajo pripravljati avstro-ogerske tudi nenemške dežele za vso mater Germanijo! „Hamburger Nachrichten" pod pretvezo dobrega nasovetovanja meri v poslednjem cilju na izpodkopavanje ne le nenemških narodnostij naše monarhije, ampak tudi monarhije same ! „Das ist des Pudels Kern', in mi le želimo, da bi bili visi činitelji o tem ravno tako preverjeni, kakor smo mi. Slovensko politično društvo štajersko v Celju priredi ljudske shode, na katerih se bodo pretresale točke : a) o stvari Celjske gimnazije in njenih spored-nic; b) o javnih napisih; c) o novih davčnih predlogah. Slovanski delavci. Vse kaže, da tuja politika hoče zavajati tudi slovanske delavce in v tem odtegovati slovanskim malim narodom narodnih delavcev. Na to dela očitno socijalna demokracija. Ta pošilja povsod agitatorje, jih oskrbuje s podporami, da snujejo mednarodna društva, katera naj bi opuščala vse, kar je narodnega in verskega. Takih društev so uže vsilili med češke, poljske in celo tudi med bolgarske težake. Imajo poleg društev tudi posebne liste, kateri prevajajo na slovanske jezike spise židovskih načelnikov današnje prek in prek požidjene demokracije. Vse to je opasno, in taka opasnost grozi tudi na Slovenskem, kjer se zbirajo delavci po mestih in okolo množečih se tovaren. Zato je treba biti na straži in poučevati težake, kam jih prav za prav hočejo zavajati delavcem in Slovanom na škodo. Stjepan Buzolič, hrvatski pesnik, zastopnik stranke prava in član hrvatskega kluba, je dne 10. t. m. umrl v Zadru po kratki bolezni. Buzolič je bil v Dalmaciji jeden prvih in glavnih boriteljev za narodno stvar v času narodnega probujenja, ko je bilo v Dalmaciji še vse italijansko, in so se taki vzorni možje prešteli lahko še na prste. Tudi on je bil vzgojen povse italijansko in je tudi svoje pesniške prvence pisal v italijanskem jeziku, a kmalu se je zdramil in spoznal, da mu teče po žilah slovanska kri in od tega časa posvetil je vse moči svojemu narodu. Ko se je v Arba-nasih pri Zadru ustanovilo hrvatsko učiteljišče, imenovan mu je bil on ravnateljem, kjer je njegovo delovanje v vsakem pogledu prinašalo obilo plemenitega sadu. On je vzgajal mladež v povse hrvatskem in patriotič-nem duhu. Kot umirovljen ravnatelj izbran je bil zastopnikom hrvatskega zbora, kjer je v političnem pogledu deloval neumorno vedno le v prid svojega naroda. Buzolič je plemenit pesnik. Zbirka njegovih pesmij se je 1. 1871 izdala pod naslovom „Bog, rod i sviet", Izborno je na hrvatski jezik preložil mnogo ital. del, kakor Alfierijevo tragedijo „Oreste", XIII. spev Ario-stovega „Orlando Furioso", Foscola „Grobove" itd.; potem iz ruskega Lermontova „Djak iz Kavkaza", „Prorok" itd.; tudi iz nemškega in francoskega je prevajal. Buzolič bil je odličen rodoljub in pesnik, ljubljenec narodov sosebno v Dalmaciji. To se je pokazalo sedaj ob njegovi smrti. Kardinal Dunajevskij je umrl v Krakovu, in so ga ondi tudi shranili k večnemu počitku. Kakor njegov še živi brat, bivši finančni minister, vplival je tudi na politiko, in da njuno mišljenje ni ugodno SI )vanom, ume se pri takih odličnih Poljakih samo ob sebi. Pokojni kardinal je bil cerkveni knez; to spominja na slovansko cerkev, toda različni cerkveni knezi so pozabili na prošlost, od katere so proiz-hajala taka dostojanstva. Nikolaj Nikolajevič Ge, znamenit ruski slikar, je umrl dne 15. t. m. Proslul je zaradi mnogih večih slik. Carnot, predsednik francoske republike, kakor je došla vest, je bil včeraj umorjen od anarhistiške roke. Vsled tega utegne nastati zmešnjava v Franciji. V francoski zbornici so dokazovali, da velika židovska financija celó podkupuje različno anarhistiško sodrgo. Pri vsakem velikem zlodejstvu treba bode odslej slut iti spletke, ki potiskajo anarhiste le kot sredstvo za namere naprej. Saj je v politiki še dandanes takó, kakor prejšnjih vekov v Benetkah, kjer je skrivni sovet dajal različne vsote na glavo cesarjev, kraljev, celó papežev in v obče vplivnih oseb. Takó tudi umor Carnota ne more biti samo spletka anarhistov, ampak teh, katerim je ali je bil Carnot na poti. — KNJIŽEVNOST, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko ima v 3. seš. t. 1. med drugim: Jos. Apih : K obrtni politiki 18. veka. (Konec). — Dr. Fr. Kos: Regesti k domači zgodovini. (Dalje). Mali zapisniki. „Izvestja", ki izhajajo v Ljubljani, stoje na leto za nečlane 2 gld. Trije jahači (Tri jezdci). Melodram na pesem (na báseií) N. Lenaua. (Slovenski prevod A. Funteka) (česky preklad A. Klašterskeho). Za klavir zložil K. Hoffmeister. Cena po pošti 53 kr. Založila L. Schwentner-jeva knjigarna v Brežicah (ob Savi). Ta skladba dokazuje, da skladatelj pozna dobro svojo umetnost. On ilustruje podani tekst uže po moderno, sosebno z modernimi akordi, vendar pa spominja tu in tam na narodne melodije. Skladatelj piše (tehniški) prav dobro in je vso skladbo navdahnil poetiški ter slikovito podal posamične dele, ki se razlikujejo med seboj. Ta razlika je zahtevala, da se je vsak del obdelal sam za se, in torej nikakor ni na škodo, da skladba ni jednotna, ko sledi različnemu izraženju teksta. Skladba popolnoma odgovarja muzi-kalnemu občinstvu in je jako zanimiv komad, ki sam po sebi nalaga skladatelju, naj bi pisal mnogo, ker radovednost je zares vzbudil s to lepo glasbo. Mali Azbukvar. Za pravilno i jednolično čitanje glagoljice v novih cerkvenih knjigah po hrvatskoj recenziji. V Rimu. — Tisak sv. Sbora „de Propaganda Fide" 1894. Str. 10 teksta. Cena 10 nvč., po pošti 12 nvč. Dobiva se v Senju ali pa n. pr. pri uredništvu „Naše Sloge" v Trstu. Na drugi strani te važne praktične knjižice je glagoljska azbuka in sicer v prvi stolbici hrv. glagoljica, v 2. azbuške številke, ki kažejo „brojno vrednost" glagoljskih pismen, v 3. „cerkvena cirilica" tudi z brojno vrednostjo, in latinske črke. Na 4. str., so „Naslovna i početna slova", na 5, 6., 7. str. je „tumačenje glagoljskih slova", na 8. str. je „tumačenje brojeva" in na 9. str. „običnije kratice i svezanice" (poslednje kažejo, kakó je združenih po več črk skupej). St. 10. daje „primjer čitanja" in sicer „pjesan sv. Duhu" „Pridi, Duše Stvoritelja". Na 10. str. je ta-le opomnja: „Svakoma svoje. Ove bilježke sgotovio je bio malo prije smrti pok. dr. I. Broz po želji presv. bisk. I. Posiloviča, pak se evo sad objelodanjuju uz male promjene veleuč. Radetiča, sjemeništnoga profesora u Senju, čemu sam ja još uz koju opazku i razjašnjenje nješto pridodao. U Rimu na staro Cirilovo 1894. Dragutin A. Parčič, kanonik pri sv. Jerolimu, Na poslednji 11. str. paje latinsko potrjenje bisk. Posiloviča, ki pravi, da tekst „nil continet, quod obstet, quonimus typis vulgetur". Mnogi svečeniki so nas popraševali uže davno po knjižici, iz katere bi se mogli naučiti čitanje z glago-ljico; stare knjižice so uže pošle, a sedaj je z novo knjižico ustreženo vsem, tudi tem, ki nimajo namena pripravljati se za novi glagoljski misal. Na Slovenskem so še tu in tam napisi z glagoljico, a niti svečeniki jih ne morejo citati, ker, kakor vse drugo, izgubljajo se tudi stari spomeniki glagoljski. Stari očetje so še računili z glagoljskimi znamenji; šola je izpodmaknila tudi ta znamenja. „Mali Azbukvar" je dobro došel tudi Slovencem, sosebno tem, ki se še kaj zanimajo za starine in pa — stare slovanske svetinje. Izdanja jugoslovanske akademije. „Monumenta spectantia historiam Slavorum merid." imajo v 26. zvezku: „Historia salonitana" Tome Arcidijakona. To delo je priredil pokojni Bački, ki je uže za mladih let proučaval Tomo Arcidijakona in je leta 1864. v Književniku I. priobčil o njem kritiško razpravo : „Ocjena starijih izvora za hrvatsku i srbsku poviest srednjega vieka". Sedaj priobčena kujiga je velevažna za jugoslovansko, zlasti hrvatsko zgodovino. Eačkega je prehitela smrt, da ni mogel napisati predgovora, namesto tega je tiskan listič, ki se je našel med papirji. Knjiga obseza 225 strauij ter stoji 2 gld. v Dionički tiskari v Zagrebu. Govoreč o tem znamenitem delu, priporoča „Obzor" Hrvatom, da bi v obilici kupovali knjige ter tako pripomogli k nadaljnjemu delovanju akademije. Poslednja namreč nima posebnih postranskih dohodkov; če je torej ne bode podpiral narod vsaj z naročevanjem na njena dela, mora izostati mnogo prevažnega gradiva, katero bi drugače akademija priredila za tisk. Jugoslovanska akademija dela čast Slovanstvu, in je v resnici tužno, da nima posebnih povoljnih londov, kakor druge akademije, in ni težko prorokovati, da njeno delovanje mora opešati, ako se ne pokaže poleg veče brige narodove tudi takih dobrotnikov, ki bi akademijo oskrbeli s stalnimi dohodki. Vprašanje na to stran je res važno in seza v interese ne le Hrvatov, ampak tudi Srbov, Slovencev in Bolgarov. 118. „Kad" iste akademije obseza : „Rabski dijalekat", spisal M. Kušar; „O kajkavačkom dijalektu u Prigorju" (konec), spisal V. Božič: „Prinos k naglasa u novoj slo-venštini i hrvatskoj kajkavštini" (konec). To obsežno razpravo je sedaj završil slovenski rojak M. Valjavec. Četrta razprava, katero je spisal dr. M. Šrepel, govori o Iv. Bolici, Kotoraninu, ki je na latinskem jeziku opeval Boko Kotorsko v XVI. veku. Dne 9. t. m. je v Jugoslavenski akademiji čital g. Tade Smičiklas: „O životu i djelima Radoslava Lo-pašiča". Lopašič je zapustil mnogo snovij v rokopisih, katere je pridobil vladika Strossmavr za akademijo. Samo za tisk odbranega gradiva bode do 200 tiskanih pol. Hrvatski spomeniki od XIV.—XVIII. veka dajo 4 zvezke; r Monumenta ecclesiae graeco-orientalis" pa 2 zvezka. „StenografGlasilo hrvatshog stenografskog društva v Zagrebu. Izšli ste sedaj 1. in 2. št. tega kot IV. leta izhajanja. Kakor doslej, hoče imeti pred očmi „tako teoretičnu, kao i didaktično-praktičnu stranu stenografije" in hoče donašati temu primerne razprave in poročila o tem, kar je v zvezi s stenografijo. „Napokon privest če kraju „Stenografiju slovensku", koju evo sada več dvije godine obradjuje, kao što je minule godine kraju priveo „Stenografiju hrvatsku". V „slov. stenografiji" je list došel sedaj do členic in predlogov. „Stenograf" izhaja po 10 krat na leto in stoji za nečlane 2 gld., za dijake 1 gld. Slovencem in sosebno srednješolcem ta list jako priporočamo, ker, kakor se kaže, doslej najpravilniše uporablja Gabels. sistem za hrvatsko in slovensko stenografijo. O staroČeskem pravi dedickem a kralovskem prave odiimrtnem na statcich svobodnych v Čeehach a na Moravč. Sepsal dr. Jos. Kalousek. N&kl. Češke Akademie cisafe Fran-tiška Josefa, v Praze, 1894. Dejing češke literatur g. Napsal Jarosl. Vlček. Seš. 3. Nakl. Jednoty českych filologuv, v Praze, 1894. Uvahg a člankg dr. V. Zeleneho. Svaz I. jO Bedfichu Smetanovi. S uvodem Val. Zeyera N&kl. F. Šimaček, v Praze, 1894. Literarni pamdtkg, duch a povaha Žižkova. Podava dr. Hugo Toman. Vestnfk Kral. češke společnosti nauk, tfida filosofsko-historicko-jazykozpytna. V Praze 1893. Moravski Valašcko. Lidopisne obrazy prispevkem ke kulturnim dejinam českym. Sepsal Mat. Vaclavek. Dil L Mkl. spisovatelovym, ve Vsetinč 1894. Kritickd knihovna. I. Vydava a poradd Josef Pelcl. Sešit 1. Emile Hennequin. Studie v ž dečke kritiky. Spisovatele ve Francii zdomacneli. (Dickens. — Heine. — Turgenev. — Poe. — Dostojevsky. — Tolstoj). Preložil a uvodni studii napsal F. X. Salda. Str. 48. Cena 27 kr. V Chrudimu. Na-kladom časopisa „Bozhledy". Ta nova „Kriticka knihovna" hoče podati v. I. zvezku znanstveno kritiko o 6 pisateljih, ki so se udomačili v Franciji. V tem snopiču se presojuje pisatelj Dickens. To podjetje je važno za Slovane zaradi tega, da tudi oni spoznavajo merila, po katerih je treba soditi raznovrstna leposlovna dela, s temi pa tudi dotične pisatelje. Znanstvena kritika beletristike sedaj jako napreduje vsled čiščenja nazorov o svetu in življenju. Mnogo pisateljev, ki so sluli kot veliki, izgube na svoji ceni, drugi pa pridobe. To pa je treba dandanes uvaževati, ker le tak<5 bodo tudi Slovani sezali po dostojnih pisateljih, ne pa takih, kakoršne jim vsiljuje „moda" ali kak poseben interes, ki nima pod-stave v umotvorih samih. S tega stališča je tu navedeno podjetje dostojno velikega priznanja. Pt/ccKiu . BtcTHiiKi." izhaja 4 krat na leto v knjigah po 10 do 15 tisk. pol, na leto najmanj 50 tisk. pol vel. 8. in stoji 7 gld. s poštnino vred. Izdanje je važno za slovanske jezikoslovce v obče in tu za vse te, ki se bavijo s proučavanjem slovanske literature, ali pa za profesorje, ki uče slovanske jezike in literaturo n. pr. na srednjih šolah. JlcTopia noeoii f/iujioco(fiiu ott. HiiKOjaa Kv3aHCKaro (XV.) jo HacToamaro BpemeHii ct upujmacemeMi. KpaTKaro (j)iuoco(|)CKaro cjioBapa. . KpaTKaa cfioneruKa n Mop^o.ioria no.ibCKaro fl3biKa. bpahflti) 6. MocKBa. 1894. u. 70 k. En eonpocy o CMliuaiiHiixT. aauKaxi. r»oropo,T,im,Kiit. Ka3am>. ^llerpopadt". IIpaKTimecKifi H.iaiiT, CTo;iirn,r>r C.-IIe-Tep6ypi"B. Ci. yKaiaie.ieM'j,: kohoki, ho^th, iiapaxoffCTBa, nepKBefi, j,B0pi;0B'i. h aiyaeeBi, yanitt, moctobi, h TearpoBT,, 6ojiLHiiu,i, cy,T,a h ynacTKOBi u m noro jpyroro. 20 Kon., et oiiHcaiiieMx 30 Kon. CociaBOt ii H3ja.Ti. Kpymic.iaB't Xepyii't. 1894. Ta plan je z barvami jako čedno izdelan, in je tekst imen povsod razločen. Kazatelj kaže na posamične skupine, po katerih takoj zaslediš to ali ono cerkev, gledišče i. t. d. Na drugi strani je ,Aa$aBiiTHHH cnncoKt v.thu/i, h njoina^eir ropoma". C.-1I6., potem „Micmoe na-POXOÄCTBO". Itd. Ves načrt je zares praktičen in priročen. „Tesnepisne Listy" nadaljujejo spis: Ca.uoyuuTeJib pyc-CKoii CKoponucu; v 8. štev. začenja z glagolom „6bitf,". Razna poročila podaje, kakor vselej, s češko stenografijo. Naročnino (l-50 gld. na leto) prijemlje g. V. Pašek v Jilske ulici č. 12 v Pragi. PyccKUH EiioMOTeKa. Kasarne Z. H. Ile.rexa. 1894. r. BunycKi IV. h V. (Anplub ii Mat.) Co^epa-.auie : Köpern» 3.ia". PoMaHi II. H. IIo-ieBoro. (Cip. 65—192). Ta biblioteka priobčuje najboljša leposlovna dela velikoruskih velikih pisateljev, dodaje slovarčeke na maloruskem jeziku, in stoji po 12 snopičev na leto 2 gld. 40 kr. Izhaja od aprila 1887. in je odtlej izdala uže veliko vrsto prekrasnih del v prozi in vezani besedi. Naroča se pod adreso: H^a-teitctbo „PyccKofi EiiojioTeKii", bo. .LibobI;, (Lemberg) E.iaxapcKaii yjima N~o 13. Opomnja upravništva. Nekoliko izvodov „Slovanskega Sveta" celih letnikov od 1. 1891., 1892. in 1893. oddamo izjemno po nizkih cenah, namreč s poštnino vred po 1 gld. 50 nvč. Kdor jih želi dobiti, naj se podviže. Drugače pa se vsi letniki od 1. 1888. naprej prodajajo s poštnino vred po 2 gld. 50 kr. Razprave o cerkvenih vprašanjih, kakor o Veliki noči, koledarju in zgodovini rimske liturgije, se nahajajo v letnikih 1889.—1893.; ti so zanimivi, specijalno tudi za svečenike katoliškega in pravoslavnega obreda. Imamo nadalje na prodaj: „Rusko pravopisanje za učeče se\ Spisal A. I. Eljsin, poslovenil dr. Jenko. (Ponatis iz „Slov. Sveta" od 1. 1892.). Knjižica ima 28 str. teksta ter obseza fonetiški in morfologiški oddelek ruskega pravo-pisanja. Točna pravila z zgledi dovajajo do pravega izgovarjanja in pisanja. Stoji le 10 nvč. s poštnino vred. Levstikovega „Martina Krpana" v izbornem ruskem prevodu oddajemo po 15 nvč. izvod, po 10 izvodov skupej za 1 gld. 20 nvč. s poštnino vred. Ta prevod priporočamo posebno dijakom, ki ga morejo najlaže in na svojo veliko korist primerjati s slovenskim izvirnikom. Se imamo nekoliko iztisov brošure „Das Parteiwesen der Slaven in Böhmen", ki na 100 straneh podaje obilo zgodovinskega gradiva o avstro-ogerskih Slovanih in jim utrjuje nacijonalno-politiški program, katerega naj bi se poprijeli skupno. Knjižica je pravi nacijonalno-politiški katekizem avstro-ogerskih Slovanov, stoji pa s poštnino vred 55 nvč. Vabilo na naročbo. S to (12.) številko se završuje letošnje prvo polu-letje. Vljudno prosimo, da bi obnovili naročnino ti, katerim je potekla; drugi pa, ki so kakor si bodi še zaostali, da bi kar najpreje poravnali svoje dolgove. Opozarjamo, da naša tiskarna zahteva sprotno poravnavanje tiskovnih stroškov, in da z dragim papirjem se moramo sami zalagati naprej. Torej smo potrebni, da nas slično in točno podpirajo tudi naročniki. Naši naročniki in zvesti čitatelji vidijo sami, kako slovanski narodi zaostajajo v politiškem, kulturnem, v obče duševnem in socijalno-ekonomiškem napredku ne le zaradi velikih zaprek, ampak tudi zaradi preomeje-nega obzorja v pogledu na opasno položenje Slovanov, zaradi nedostatnega oživljenja odločilnih in vodečih idej. Te je treba širiti, in kolikor so naši čitatelji preverjeni, da naš program zastopa take ideje, priporočamo se jim, da vsako izmed njih pospešuje širiti naš list v različnih vrstah slovenske inteligencije. „Slovanski Svet" stoji za celo leto : za celo leto...........4 gold. za pol leta...........2 „ za četrt leta...........1 „ Za ljudske učitelje, učiteljice in dijake: celoletno..........3 gld. 60 kr. poluletno..........1 „ 80 „ četrtletno..........— „90, posamične številke so po.....— „ 18 „ Zunaj Avstro-Ogerske: za celo leto.........5 gld. — kr. Naročnina se pošilja neposredno izdavatelju v Trst. Uredništvo in upravništvo „Slov. Sveta". Listnica uredničtva. Ver aeternum u Zagrebu. „Hrvat tko je, Dokle žije, Neka pije, Neka poje, Svako doba, Sve do groba 0 slobodi poj!" O slobodi „poje" se u nas i dosti i odvise. Da li 1 znade svatko, koji o njoj poje, što ona jest? Možda .... Ali Vam se čudimo najviše s toga, što nas sjetujete, neka pijemo: za knjige „Matice Hrvatske" i „Družtva sv. Jeronima" .neče biti ni šestice ni petice. ali za vino u Hrvata uviek dosti . . . Prosit! — K. R. v Ljubljani. Vaši osmerci so nemški, ne domači. V narodnih je pesmah diereza iza drugega troheja pravilo bez izjeme; — o — o | — o —ov Zakaj bi mi bili tuji hlapci, če moremo biti svoji gospodari ? — Citajte pesme o kraljeviču Marku in o boju na Kosovem polju. — A. M. R. u Dalmaciji. Mi si ne damo impono-vati od nikoga ; komu štogod nije pravo, neka dokaže, zašto nije. Jer — sub rosa — u nas ima previše kritikovanja, premalo kritike. Naobražena — quae dicitur — mladež ne razmišlja dosti. Razmišljajte Vi, da li razmišljamo mi, čega ne razmišljaju drugi ! — Blagomila Veroslava. Vaš pseudonim je lep, krasen, divan, ali pesem nije ni divna, ni krasna, ni lepa. Pišite mu, — ali, za milega Boga, v nevezanem, ne v vezanem govoru — pismo in izjavite mu, da vam brez njega „dolgi so dnevi in dolge so noči". Mi vam želimo mnogo dobre sreče. — A. O. u Zadru. Pravo imate, da j e u pjesmici „Slušao sam . . .", tiskanoj u zadnjem broju „SI. Sv." zadnji stih prve kitice „osmerac" (ne: deseterac) ; izostala je naim e rieč : „milen". — o -f- u v Ljubljani. Soditi morejo o stvari samo oni, koji jo poznajo. Nekoji naši „modri" profesori sodijo o vsem in svačem — ako nije g. nadzornika za katedro. — Najbolji nadzornik je nepristrana kritika. „SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44. Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik : Fran Podgornik. — Tisk tiskarne Dolenc.