i
V SREDIŠČU
KDAJ BO TRAKTOR, LJUBEZEN IN ROCK'N'ROLL SPET FILMSKA ZGODBA?
1
GORAN VDJNOVIČ
Traktor; ljubezen in rock'n'roll Branka Du-riča je na žalost eden tistih preštevilnih slovenskih filmov, o katerih so govorili sodni izvedenci, takšni in drugačni revizorji ter predvsem dolga vrsta neplačanih avtorjev in filmskih delavcev. Filmu ni v popolnosti pomagal niti sanacijski program Filmskega sklada, njegova neskončna pot iz postproduk-cijskega somraka pa še vedno traja.
Ko je bil po vseh možnih zapletih končno le prikazan na lanskoletnem Festivalu slovenskega filma, pa se je zdelo, da so ob vseh težavah in sporih, ki so spremljali njegov nastanek in tudi pre-mierno predvajanje, končni izdelek, torej sam film, ljudje v Portorožu bolj ali manj spregledali. Predvsem so ga skoraj v celoti spregledali člani portoroške žirije, ki so filmu oziroma Urši Loboda namenili le nagrado za najboljšo scenografijo, čeprav bi si Duričev Traktor zaslužil precej več. Skoraj nujni bi bili nagradi za najboljši scenarij {Miroslav Mandič, Branko Durič in Feri Lainšček)
in najboljšo stransko moško vlogo (izjemni naturščik Jaka Fon), nikomur pa ne bi mogli zameriti, če bi nagrado podelil tudi Tanji Ribič za najboljšo žensko vlogo.
Edina sreča v tej sanacijski nesreči je, da je Traktor, ljubezen in rock'n'roll ena tistih brezčasnih zgodb, ki ji tudi tako mukotrpno in dolgotrajno romanje v slovenske kinodvorane ob dobro izpeljani promociji ne bi smelo pretirano škodovati in bo po vsej verjetnosti prej ali slej postala nova domača kino uspešnica. Čeprav sam Durič trdi, da s Traktorjem ni ustvaril klasične komedije, je ta grenko-sladka ljubezenska zgodba polna humorja. Polna je tragikomičnih likov, polna domiselnih in dobro izpeljanih gagov ter mestoma zelo duhovitih dialogov, katerim dodatno živost priskrbi sočna prekmurščina. Poleg vsega naštetega pa je že dejstvo, da v glavni vlogi nastopi sam režiser, ki s svojo pojavo in značilnim nerodnim nastopom vnaša v film nevsiljivo in prisrčno karakterno komiko, pri mnogih gledalcih dovolj, da filmu nadenejo
etiketo komedije.
V osnovi pa gre za dokaj preprost, za literarne pripovedi Ferija Lainščka tipičen ljubezenski trikotnik, v katerem se vaški pionir rock'n'rolla Breza (Branko Durič) zagleda v lepo natakarico Sil-vijo (Tanja Ribič), hčerko premožnega gastarbajterja (Vlado Novak), ki pa je v skrivni ljubezenski zvezi s poročenim Gjirkošem (jernej Kuntner). Ta seveda z njo nima resnih namenov in med va-ščani skrbno ohranja svoj ugled družinskega človeka, a ko Silvija iz obupa usliši Brezino ljubezen, si tudi Gjirkoš zaželi življenja z njo. Silvija se kljub temu poroči z Brezo, zanosi pa z Gjirkošem in vse je nared za tragičen razplet.
To osnovno zgodbo je film že v scenariju močno nadgradil. Sam Branko Durič je vanjo vpeljal rock'n'roll, ki postane v tej zgodbi klasičen leitmotiv in dobi pomembno vlogo pri natančnejšem odrejanju časovnega obdobja ter s tem tudi specifične zvočne in vizualne podobe filma. Predvsem pa rock'n'roll iniciira izjemen in duhovit tragikomičen glasbeni epilog, ki predstavlja enega izmed številnih vrhuncev filma.
Scenariju in tudi režiji poleg tega uspe odlično vpeljati in še bolje razviti številne stranske like, ki v veliki večini zelo dobro učinkujejo, pri čemer igralsko presenetijo tudi nekoč že odpisani igralski obrazi (Kuntner). Dodajmo še mnoge posrečeno umeščene detajle, s katerimi Durič skoraj brez izjeme po-antira določene motive v svoji zgodbi.
V filmu praktično ni lika, prizora ali detajla, ki bi obvisel oziroma ki ga film ne bi razvil, izpeljal in izkoristil za potrebe tega, kar želi povedati gledalcu. Traktor, ljubezen in rock'n'roll morda res ni najbolj avtorski izmed filmov, ki smo jih lani gledali v Portorožu, a je scenaristično skoraj mojstrsko dovršen, režijsko pa suvereno in zrelo zamišljen ter tudi izpeljan. Poleg tega moramo režiserju Branku Duriču priznati, da je ustvaril vizualno razkošen film, v njem pa mnoge filmsko poetične prizore, kjer namesto dialogov pogosto spregovorita skladna slika in zvok (še največkrat glasba), kar film in njegovega režiserja odpelje nekaj velikih filmskih korakov naprej od simpatičnega prvenca.
Morda le sem ter tja kakšen gag po nepotrebnem izzveni in zato kakšen prizor rahlo zaide v parodijo. Na nekaterih mestih bi film nedvomno potreboval več režijske in tudi montažne prefinjenosti, malenkost več zadržanosti oziroma strožje filmske drže, ki bi se uprla skušnjavi po izzivanju smeha za vsako ceno. Po domače povedano bi moral Durič nekatere svoje štose zaključiti oziroma odrezati nekaj sekund prej, kot jih je.
Film, ki smo ga videli v Portorožu, ni bil dokončan in je tudi zaradi tega sprožal nekatere bržčas nepotrebne spore. Kopija filma je bila delovna, od direktorja fotografije (Sven Pepeonik) še nepotrjena in zato ni bila najbolj primerna za javno prikazovanje, tudi zvok
MOJ PRIZOR
ni bil potrebne vrhunske kakovosti, kar je gledalcem ob težko razumljivi prek-murščini povzročalo še dodatne težave pri spremljanju filma in so se mnogi pogosto zatekali k angleškim podnapisom. Kljub temu so gledalci film sprejeli z navdušenjem in Traktor, ljubezen in rock'n'roll je le za zanemarljivo malenkost zaostal za Petelinjim zajtrkom v boju za nagrado občinstva. Če pomislimo na število gledalcev Naberšnikove-ga filma, bi Durič gotovo pristal na malenkosten zaostanek tudi v slovenskih kinodvoranah, zaradi prepoznavnosti Branka Duriča in sodelovanja nekaterih znanih ex-jugoslovanskih obrazov (hrvaška glasbena legenda Kičo Slabinac v odlični vlogi šefa romskega orkestra, prisrčni Srečko Katanec v svoji prvi ter velika jugoslovanska igralka, pokojna Semka Sokolovič Bertok, v eni zadnjih filmskih vlog) pa bi film lahko imel uspešnejšo distribucijo na področju bivše skupne države.
A vse to bo, če sploh bo, filmu prinesel čas. Trenutno je namreč njegova slovenska distribucija še vedno pod vprašajem. Film so sicer zavrteli na canski filmski tržnici, vendar bo bržkone potrebno najti partnerja, ki bo pripravljen vanj vložiti določena sredstva, ki bi med drugim omogočila dokončno poplačilo vseh nastalih dolgov in s tem konec neskončne in nikoli sanirane produkcije ter oznanila začetek neke veliko lepše in izključno filmske zgodbe.
MOJ PRIZOR NI IZ
CASABLANCE
IGOR LEONARDI
oj prizor je ko v kinu pred mano nihče ne sedi
moj prizor je ko na predavanju zaspim, ker mi je vse jasno moj prizor je ko zamudim poročila moj prizor je ko Matija igra bobne moj prizor je ko pridem na tržnico moj prizor je ko natakar takoj prinese moj prizor je ko mi ni treba gledat mjuziklov v gledališču
moj priz,or je ko mi ni treba delat mjuziklov v gledališču
moj prizor je ko delam v gledališču z Borisom moj prizor je ko delam z Damjanom na filmu moj prizor je ko ne delam v gledališču in na filmu moj prizor je ko ne delam moj prizor je ko se ne delam da delam moj prizor je ko delam moj prizor je ko Matija igra na orglice moj prizor je ko mi na avtocesti nihče ne leze v rit moj prizor je ko sem že stuširan moj prizor je ko me ne boli zob moj prizor je ko me ne bolijo ušesa moj prizor je ko dišijo spomladi drevesa moj prizor je ko ne slišim poštarja moj prizor je ko gume na kolesu niso na pol prazne
moj prizor je ko nudijo poleg Laškega in Uniona še kako drugo pivo
moj prizor je ko improviziram moj prizor je ko na tekmi pade vsaj en gol moj prizor je ko nimam časa za branje časopisov moj prizor je ko Matija poje moj prizor je ko Matija vse poje moj prizor je ko zjutraj ob sončnem vzhodu neham delat
moj prizor je ko kdo drug kaj dela
moj prizor je ko moj sogovornik ta dan ni jedel česna
moj prizor je ko mi ne zmanjka olja doma in v avtu
moj prizor je ko po mestu ni več plakatov revival bendov
moj prizor je ko tovornjaki ne prehitevajo eden drugega v klanec
moj prizor je ko Matija igra saksofon moj prizor je ko sanjam o ljudeh, ki jih več ni moj prizor je ko v Merkatorju dobim še zadnjo steklenico Pelješca
moj prizor je ko se mi ne zalomi noht moj prizor je ko dežuje poleti moj prizor je ko se lahko delaš da veš, čeprav nimaš pojma
moj prizor je ko se lahko vsaj enkrat na dan zlažeš za boljši svet
moj prizor je ko resnica ni preveč resna moj prizor je ko Matija igra sinthesizer moj prizor je ko je na plaži kakšna senca moj prizor je ko vidim žive race moj prizor je ko ni več treba kurit na centralno moj prizor je ko stopim ven iz pošte moj prizor je ko me cigančki prosijo za drobiž moj prizor je ko Matija igra kitaro moj prizor je ko Ana igra kitaro moj prizor je ko ni časa za kompliciranje moj prizor je ko Afričani igrajo na kitaro moj prizor je ko sem po špilu ves prešvican moj prizor je ko bo Bush šel stran na svoj ranč in za njim ne bo prišel McCain
moj prizor je ko Matija igra trobento moj prizor je ko ni moj prizor moj prizor je ko je v kinu konec filma in lahko še kar sedim