VESTNIH NOTICIERO T Ob ttO-letniei vetrinjske tragedije VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Bogumil Pregelj, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires. Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redactor responsable: Bogumil Pregelj, Ramdn Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.211.703 — 11-9-73 PREJELI SMO V OCENO: France Kunstelj, Butara — Novele in črtice, Buenos Aires 1975, izšlo kot 93. publikacija Slovenske kulturne akcije. Broširano 80.—, vezano 100.— pesov, za inozemstvo cene pri izdajatelju. — Uredil Tine Debeljak, ovitek Ivan Bukovec. -— Spremna beseda: „K tisku knjige je prispeval domobranec v Argentini v počastitev spomina svojega kurata ob tridesetletnici njegove smrti.“ Uvodna beseda: pisatelj Karel Mauser. Aleksander Solženicin, Odprto pismo voditeljem Sovjetske zveze, izšlo v Evropi; naroča se pri Mohorjevi v Celovcu, Viktringer Ring 26, A - 9020 Klagenfurt (Celovec) — Avstrija; Cena 35.— avstrijskih šilingov odn. protivrednost v drugi valuti. Naročnina za leto 1975: za Argentino 50,00 pesov; za Južno Ameriko tri dolarje; za ZDA, Kanado in Evropo pet dolarjev. Za letalsko dostavljanje doplačati 4 dolarje. Soborcem in naročnikom v Argentini: članarino in naročnino lahko poravnate v Dušnopastirski pisarni. VESTNIK-NOTICIERO XXVI — 9-10 — 21. 9. 1975 Hablu el mons. Bonamtn “He aqui la muerte de un coronel. Es un hombre que de ante-Tiano ofrecio su vida. Desde que entro al Colegio Militar y acepto la carrera militar con todas sus consecuencias hizo como un voto de aceptacion de la muerte. El juro, si era el caso, dar la vida en de-fensa de la bandera”. “Su muerte es muerte de amor, como lo es esta de los oficiales, suboficiales y conscriptos que han muerto en accion de guerra en Tucuman. Son muertes que tienen una finalidad trascendente”. “Cuando hay derramamiento de sangre hay redencion. Dios esta redimiendo mediante el Ejercito Argentino la Nacion Argentina. Mu-eha traicion. Hay mucha desverguenza. Mucho y en todos los niveles. Kn los mas superiores. Hasta el punto de avergonzarme .Todo eso hay que pagarlo, companero. Todo eso hay que expiarlo delante de Dios. Šobre todo, cuando el delito, la debilidad, la entrega, la traicion, esta arriba”. “Por una parte debe alzarse lo quc esta tan caido y que bueno es que sean los primeros en alzarse los militares. Que se pucda de-cii‘ do ellos que es una falange de ge n te honesta, pura; hasta ha lle-Kado a purificarse en el Jordan de la sangre para poder ponerse al frčnte de todo el pais hacia grandes destinos futuros. Le toča sufrir Por lo que los dcmas gozan. Les toča velar con las armas en la mano l°s festines de los corruptos que gozan de la vida gracias a que °tros les defienden las fronte ras fisicas, geograficas, moralcs, para 9ue no se los moleste en sus convites”. “Yo venero a este Ejercito Argentino. Yo csto« orgulloso de este Ejercito Argentino. Yo se que es un motivo, es un argumcnto, que suvge ahi del altar, lo que le esta pasando al Ejercito Argentino. Pido a Dios que el, el Ejercito, lo advierta, y lo acepte generosa-mente como hay cuantos que lo aceptan”. “Quien no se estremece al ver a esos chicos que saben, los del aiio, que el ano que viene van a ir a Tucuman. Y lo aceptan”. “Esa sangre es pura, la quieren ofrendar a la Patria. Estamos viviendo horas de grandeza increible en el Ejercito Argentino, ver-daderamente orgullo de nuestro pais”. VUK RUPNIK - MRTUV Kot blisk se je raznesla novica — ne samo po Argentini, ampak po vseh kontinentih, da je Vuk podlegel zavratni bolezni. Padel je vojak, častnik in zlasti prekaljen zaveden Slovenec. Kdo v ideološki emigraciji ga ni poznal? Vsi brez izjeme in zlasti tudi slovenska mladina. Vsi smo videli v njem vzor poštenjaka in idealista ter odličnega poveljnika. Mož, ki je s svojimi domobranci bil zadnjo bitko druge svetovne vojne na evropskih tleh! Po dobro pripravljenem načrtu je udaril na boljševiške titove bande, ki so zasedle most na Dravi, da bi preprečile umik desettisočem civilnih beguncev in seveda tudi slovenske narodne vojske, na področje, ki so ga zasedli „zavezniki“. Odprl je pot v svet vsem, ki so izbrali svobodo pred suženjstvom, resnico pred lažjo, mir pred ropom, požigom in umorom, ter vero pred brezboštvom. Njegova zasluga je, da razseljeni po vseh kontinentih — in še posebej mladina — tako visoko dvigamo neomadeževano slovensko narodno zastavo ob vseh slovesnih prilikah skupaj z zastavami velikih narodov. Ni ga med nami njemu enakega v neizmerni ljubezni in spoštovanju slovenske narodne zastave. Pri vseh organizacijah, ki jih je ustanovil, je bila njegova prva skrb — zunanji znak — narodna zastava. Pokriti z našo največjo svetinjo so počivali njegovi zemski ostanki v Slomškovem domu in ta ga je tudi spremljala ves čas veličastnega pogreba do jame, v katero so ga položili. Ogromna množica rojakov, in zlasti mladina se je vključila v pogrebni sprevod, ko so ob zvokih domobranske koračnice borci dvignili njegovo krsto. Ko je bil pred leti proglašen naš narodni praznik tudi za dan zastave, je bil nad vse srečen, (la je ta pobuda prišla ravno iz organizacije borcev v Argentini, ki jo je on ustanovil. Tebi, dragi poveljnik, ki si kot vojak od prvega trenutka dalje pa do zadnjega diha stal neustrašeno na okopih, branil narod in njegove svetinje, njegovo premoženje in obstoj — iskrena zahvala! Točno tak si bil, kakor te je tvoj narod potreboval in hotel. Nikdar ga nisi izdal! Zato pa: dokler bo narod stal pod Triglavom in po vsem svetu, ime Rupnik ne bo izginilo iz ust in knjig. Služil boš kot zgled nesebične ljubezni do naroda in očetnjave, za zgled vsem rodovom, ki prihajajo za nami. Ti si zdaj že skupaj s svojim velikim očetom in s svojimi borci — izdanimi in zverinsko telesno uničenimi. Ko si blodil pred smrtjo, si videl naše nikdar premagane bataljone v strumnih vrstah prihajati tebi nasproti in tvoja glasna izjava je bila, da boš zdaj tudi sam marširal z njimi. Tvoj in naših mrtvih, pobitih ter poklanih idealistov pohod naj ne neha, dokler rdeča zvezda ne bo zatonila našemu narodu in se bo spet dvignilo sonce zlate svobode. Takrat bo ponesla naša zavedna mladina tvoje zemske ostanke narodu samemu v naročje. Do takrat pa počivaj v miru v argentinski zemlji, veliki poveljnik, hrabri borec in neizmeren slovenski idealist! Soborec ZVEZA društev slovenskih protikomunističnih borcev Cleveland, 22. avgusta 1975 Spoštovana gospa Zinka Rupnik Danes sem iz pisma gospoda Smersuja zvedel za smrt Vašega moža. Ni še tako dolgo, ko sem mu preko g. Smersuja sporočil svoje pozdravi’ 'n niu želel povedati, da sem se ga vsak dan spominjal v svojih molitvah. Sam hudo zadet od bolezni sem dobro čutil tudi križ Vašega moža in prav tako Vašega. V imenu glavnega odbora Zveze društev slovenskih protikomunističnih horcev izrekam Vam in vsem Vašim globoko sožalje. Vukovo ime je bilo med vsemi borci visoko spoštovano in bodite prepričani, da je v molitvi 'seh naših članov. V nedeljo, 7. septembra, ko poromamo člani clevelandskega društva slovenskih protikomunističnih borcev k Žalostni Materi božji v h rank, Ohio, kjer vsako leto še posebej molimo za vse mrtve Slovence, Posebno še za mrtve protikomunistične borce, se bomo Vašega moža še Posebej spomnili pri sveti maši. Naj Vas tolaži zavest, da je Vukovo ime v srcih Slovencev zapisano z blagimi črkami in da ga je Rog po tolikem trpljenju pričakal z veliko milostjo. Sprejmite tudi moje osebno sožalje. Lepega srečanja na Slovenski Pristavi še nisem pozabil. Z iskrenimi pozdravi Vaš vdani Mauser Karel 1. r. Ob smrti velikega poveljnika je DSPB Buenos Aires položila k JeKovi krsti venec z napisom: Vzornemu poveljniku slovenskih domobrancev — Vestnik. Starešina Slavko Urbančič in soborec Miha hcdičič pa sta krsto prekrila z društveno zastavo, ki ga je sprem-a do groba. Ob pogrebu je v imenu borcev Vestnikovcev govoril l,ha Benedičič. Komunistična teorija in praksa Komunisti polagajo veliko važnost na to, da se praksa strinja s teorijo, ker to skladje smatrajo za kriterij resnice in najboljše potrdilo pravilnosti kakšne teorije. Zgodovina dokazuje, da je šla komunistična praksa po docela drugih poteh kot bi jih morala hoditi po ..znanstvenih" teorijah dveh največjih utemeljiteljev marksizma, namreč Marxa in Engelsa. Zlasti pa se v današnji Sovjetski Zvezi dogaja prav nasprotno od tega, kar so napovedovali marksistični teoretiki. Po sodbi njih samih je torej s tem dokazana zmotnost nauka, ker ga je sploh nemogoče uresničiti. Marksizem je napovedal, da bo socialna revolucija in zlasti podržavljenje vseh proizvajalnih sredstev prineslo veliko blaginjo, ki se bo potem neprestano večala. Komunisti so imeli in imajo še v Rusiji popolno oblast, da so lahko spremenili gospodarske in socialne pogoje popolnoma v skladu s svojimi teorijami in načrti. Kaj so dosegli v 50 letih svojega načrtnega ustvarjanja nove družbe? So doseženi uspehi v kakšnem sprejemljivem razmerju z milijonskimi žrtvami človeških življenj in trpljenja, ki so ga naložili svojemu ljudstvu? Je res sovjetski delavec osvobojen izžemanja? Izrabljanje človeka po človeku je baje odpravljeno. V Rusiji ni nobenih zasebnih podjetnikov več, ki bi mogli vzeti v svojo službo kakšnega človeka. Noben obrtnik ne sme imeti pomočnika, noben kmet hlapca — vse to je bilo izžemanje človeka po človeku, ki mu je marksizem hotel narediti konec. Sicer pa tudi samostojnih obrtnikov in kmetov ni več. Dovoljeno je le izžemanje človeka po silnem državnem stroju in po komunistični partiji. Država je edini podjetnik in zato tudi velekapitalist, kot ga nobena kapitalistična država ne premore. In kako praktično je urejeno tudi vse ostalo v tej novi družbi! Policija, sodišča in zapori so popolnoma v rokah edinega kapitalista. Tako se vsa morebitna nasprotja med tem velekapitalistom in njegovimi delavci ter uradniki zlahka „urejajo“. Vprašanje plače in delavskega časa se reši enostavno od zgoraj. Stavke so nemogoče, nasprotno se ..prostovoljno" uvajajo stahanovske metode ob navdušenem pristanku tiska in ostalih družbenih občil, ki so seveda tudi brezizjemno v rokah edinega podjetnika. Kdor se ne ukloni, je ..ljudski sovražnik", in mora zato v Sibirijo na prisilno delo, ki ga država tudi potrebuje. In kljub vsemu temu so vsi Sovjeti s svojimi oblastniki 99% zadovoljni, kot pokažejo nezmotno vse volitve. Če so tako vsi enih misli in enega srca, bi človek mislil, čemu toliko koncentracijskih taborišč in zaporov, v najnovejšem času tudi psihiatričnih klinik, kjer prevzgajajo eminentnejše sovjetske državljane. Težko si je razlagati, zakaj potem tolik strah Sovjetske Zveze pred vsakim vzhodnim časopisom, vsako knjigo, pred radijskimi oddajami zahodnih držav? če gre v Rusiji vsem tako dobro, potem bi mogla poročila iz kapitalističnih držav, kjer so baje delavci še Piavi sužnji in se vsem dosti slabo godi, ugledu boljševiškega raja samo koristiti? Tako bi navaden človek mislil! Posebej ne sme ruski delavec zvedeti, koliko zasluži kapitalistični delavec in kakšni so socialni zakoni za njegovo zaščito in kako delavski sindikati z vedno večjim uspehom branijo delavske interese, medtem ko se v komunističnih deželah godi ravno nasprotno. Saj do pred nedavnega sovjetski državljani niso smeli brez poseb-nega dovoljenja zapustiti svojega domačega kraja. Prav kot sužnji. Absolutna oblast voditeljev aparata nad življenjem in smrtjo svojih državljanov kaže na najstrašnejše suženjstvo, ki ga je človeštvo kdaj doživelo. Zaključek je jasen: če praksa kaj dokaže, potem dokazuje prav to> da je komunistična teorija v bistvu napačna in zgrešena. Da bo to še bolj vidno, shematično primerjajmo komunistično teorijo in Prakso: TEORIJA P Komunizem sledi dialektično naj višji obliki kapitalizma. 2- Stopnje razvoja bi morale biti: visoki kapitalizem — socializem — komunizem. ”• Takojšnje izenačenje vseh plač. P Iste pravice za vse (brezrazred na družba) — svoboda. 5- Vse za delavca! Počasno odpravljanje države, policije, vojske. T Razširjanje komunizma v kapitalističnih deželah po nujnih gospodarskih zakonih (obubožanje). PRAKSA Komunizem se more uveljaviti samo v slabo razvitih agrarnih deželah. V Rusiji je ravno nasprotno: iz začetnega komunizma oz. poskusa, smo prišli do državnega kapitalizma. Vedno večja razlika v plačah. Razlika med plačo tovarniškega direktorja in navadnega delavca je v ZS SR večja kot v ZDA. '-redno velika neenakost med funkcionarji vseh vrst (zlasti partijci) — delavci in kmeti — milijoni prisilnih delavcev — diktatura. Vse za državo! Zmeraj večji državni stroj, policija, vojska. Brez števila uradnikov. Komunizem se širi le z vojaško silo in z lažno propagando in proti volji delavcev, ki so morda imeli srečo, da so videli sovjetski „raj.“ 8. Skok v kraljestvo svobode. 9. Delavci vseh dežel združite se! 10. Dvig življenjskega standarda delavnega ljudstva s podržavljanjem proizvajalnih sredstev. Povratek v najbolj brutalne oblike suženjstva in primitivnosti. Onemogočenje vsakega stika ruskega delavca od ostalega delavskega sveta. Dejanski življenjski standard je v Rusiji danes komaj 20—40% standarda „kapitalističnih“ dežel. Vsi ti „uspehi“ predstavljajo ravno nasprotje tega, kar so si delavske množice obetale. Sovjetska Rusija in druge države za železno zaveso, ki so šle po poti strogega komunizma, so svetu jasno dokazale, da komunizem ni pot do socialne pravičnosti in do resničnega osvobojenja človeka. A. K. Karel Mauser V V ETRI A JI SI DOZOREL V ČLOVEKA DNEVI TEKO IN LETA TEKO. Preteklost se odmika in pušča za seboj sledove, spomine. Lepe in težke. Stare rane se celijo, to in ono vstaja v dnčgi loči. Kar smo nekoč gledali z bolečino in s solzami, to danes blagoslavljamo. Ljudje smo, šibki in nestalni. Prav zato je čas, ki briše ostre sence in deli svetlobo na vse, tudi na tisto, kar smo nekoč videli v temi. Naj ne bodo to grenki spomini! Grenko je samo tisto, kar je brez cene preteklo. Vse pa, kar je pustilo za seboj zlat prah, je neznanske vrednosti za vse, ki so izkusili vetrinjsko trpljenje. Naj nam bo čas, ki je za mami, vodnik in veliki kažipot! Zgodilo se je že, da je sodišče izreklo krivo sodbo in usmrtilo nedolžnega. Po smrti nedolžnega pa je prišla resnica na dan. Zgodilo se je že, da so tisoče po krivem obsodili na smrt. Na dan je prišla resnica, toda sodniki molče. Prevelik je zločin. Z lažjo so tiste dni nalagali slovensko kri na kamione v Vetrinju. Slovenska preprostost je verjela tujčevi hinavščini. Za skledo leče so prodali tuja življenja. S petjem je šla mladina na kamione. Robci so vihrali, vriski so odmevali čez Vetrinjsko polje. Kamioni so brneli, žene, dekleta, in otroci so strmeli za odhajajočim’. Gredo, da jim pripravijo srečo. Veliko srečo, ki bo končala to pusto življenje. Vetrinjska cerkev je zrla za odhajajočimi... Ne v Italijo, v Pliberk in Podrožčico so vozili ljudi. In v Pliberku in v Podrožčici je čakala smrt nanje. Od tam je vlačila svoje žrtve v Teharje in št, Vid. In od tam na vse kraje. V kraške globače in jame, v jaške in rove. Tujčeva hinavščina in domača podlost sta si podali roko. Ni danes čas, da bi kdo mogel premeriti ves zločin. Čas sam, ki je največji zaveznik pravice, bo nekoč pokazal vse v pravi luči. Ne bodo ljudje sodili tega dejanja, zgodovina ga bo sodila. Zaman je vsako odrivanje. Kakor so tiho grobovi ob Dravi tam ob Liencu in Špitalu, in vendar kriče, tako kriče vsi grobovi po kraških gmajnah, pa tistih neznanih jamah, ki jim nihče ne ve imena. Čas teče. Nihče ga ne ustavi. Tisti, ki so ubijali, bi danes radi videli, da bi se to ne zgodilo. Kri se namreč ne da izprati. Kri, četudi je sprhnela pod zemljo, postavlja mejo do neba. In dokler bodo postavljali take meje, dotlej življenje ni mogoče. Zločini niso> podstava za pošteno življenje. Če si ubijal v belih rokavicah, si zločinec in če si ubijal kot prostaški človek, si ubijalec. Čas je naš veliki maščevalec, ne mi! Čas sam bo zrešetal narode. »Mane, tekel, fares“ se piše za mnoge. In Tisti, ki te besede piše čez svet, je doma tudi v vetrinjski cerkvi. Ta je tedaj videl in pretehtal vsakega, ki je odhajal. In Ta bo, ki bo zahteval visoko ceno za vsako kapljo po nedolžnem prelite krvi. Kamioni so utihnili in na Vetrinjskem polju so ostale žene, dekleta in otroci. Rab je požrl tisoče, domovina deset tisoče. Za smrt. Še otroci so utihnili, ko je prišel glas. V črno so se oblekle žene. Vetrinjska cerkev je pila molitve. Slovenski Katyn je bil zasut. . . Slovenski človek v Vetrinju pa je dozorel. V eni noči. Iz otroka, ki je verjel vsako besedo, je zrasel v moža. Danes slovenski človek verjame sa-'uo še v dejanja. Ne več v besede. Ob največjem smo veliki. Ne meri se namreč veličina po ozemlju, tudi ne po denarju in po zvezah. Veličina je v dozorelosti, je v volji. V Ter-uvopilski soteski smo padli zato, da pridemo v zgodovino. So narodi v zgodovini, toda mnogi tako kakor Neron, ki je za to ceno dal zažgati Rim. Mi smo se jrrerili v zgodovino z voljo in bomo v njej ostali. Ko bi si podali roke in šli. Ne s ladjo, ne s avionom, temveč peš, kakor se gre na božjo pot. Kam? — V Vetrinj. Bosi, razkritih glav in s sklenjenimi rokami. Tako se hodi na božjo pot. Iz Amerike, Argentine, Kanade in Avstralije. V dolgih vrstah, molče, ~ 'Molitvijo v srcu. Naravnost v vetrinjsko cerkev, da zapojemo bilje. Po biljah poiščemo prostore. Kje si imel svoj šotor iz vej in listja? Poišči ga, tu si dozorel v človeka. Tu je stal voz, ki je dajal streho Barbki, ki je vinrla v taborišču. l'am si stal in gledal, domov. Tu si jokal, ker se je življenje razklalo in je ostala živa krivica. Tu. so nakladali kamione s slovensko krvjo. še vidiš kolesnice, pesem mrtvih še visi v zraku. Mahanje robcev plava še vedno nad poljem. Zdaj vsi pušpanove vejice v roke in pojdimo kropit! Ti v Teharje, ti v Trbovlje, ti v Kočevski Rog. Deset tisoč pušpanovih vejic in kropit. Brez joka kropimo. Z jokom kropimo samo mrliče. Iz jam in rovov, iz zasutih strelskih jarkov odgovarjajo. Iz Dobre polj, iz Žužemberka, iz Vrhnike, iz Ribnice in Lašč, od vsepovsod... F si se poznamo. Z nami so peli, z nami trpeli, z nami hodili v vetrinjsko cerkev. Nad zemljo in pod njo ni velikih razdalj. Vode, ki spirajo lobanje in kosti, se zbirajo na soncu in v meglicah romajo v višavo. V dežju se vračajo na zemljo. In v tem dežju je slovenska kri, slovenski mozeg. V tem dežju hodijo na Vetrinjsko polje vsi, ki so odšli v trboveljske jaške in r kočevske jame. Vodnjake polni ta dež in semena kali. V roke ga love otroci. Ko bi si podali roke in šli. Na Vetrinjsko polje, v vetrinjsko cerkev. Tam si dozorel v človeka. Ne pozabi! Triilese! lel njihovega molka in glas naše pesmi Spremna beseda ob Spominskem koncertu Buenosaireškega Slovenskega Okteta — 14/6/75 (člani: Prva tenorja: Rok Fink, Janez Zorec; druga tenorja: Gregor Batagelj, Janez Rode; prva basa: Janez Mežnar, Tone Mežnar; druga basa: Janez Marinček in Ivan Fajfar). Več kot trideset let je minilo, kar je na ustnih enega ali drugega našega borca za vedno zamrla tista „Kaj nam mar je smrt!" in trideset let je, odkar je strašni molk dvanajstisočev pokril Slovenijo. Nekaterim med nami se zdi, da je od tega komaj nekaj tednov, tako je še vse živo pred nami, našim mladim pa so tisti črni dnevi nekje v davnini — a nocoj se jih oboji spominjamo, zbrani v jesenskem večeru tu sredi velikega mesta. Prisluhnili bomo starim pesmim o fantih in možeh, pradedih naših, ki so v davnih časih umirali na bojišču, prisluhnili pa tudi pesmi naših bratov in očetov, ki so dali življenje v najbolj grenkem boju, kar jih zgodovina našega naroda pozna, pesmi, ki je kakor komaj odzvenela. . • Že stoletja pred Doberdobom je moral kak naš neznani pevec objokovati svoje padle in gotovo bo tudi še stoletja po Kočevskem rogu kak pevec zapel žalostinko — saj noben narod, ki po božji volji hodi skozi čas, ne more reči z gotovostjo, da je že vseh štirinajst postaj njegovega križevega pota za njim. Vedno je človek vedel: nihče, ki pade za svojo idejo, v resnici ni umrl; on samo od drugod in drugače poraja novo življenje. Toda naš rod in pa rod, ki prihaja, moreta bolj kot so pa rodovi pred nami, naravnost otipali, kako naš narod začenja črpati novih sil prav iz svojih mrtvih. Kdo, ki se sredi hrupnega sveta le za hip ustavi v samem sebi, ne začuti, da so nam naši mrtvi borci v vstajenje in za smrt? Kdo ne ve, da bi mi tudi sicer morda živeli, da pa zaradi njih živimo polneje? Pa tudi: kdo ne vidi, da je zaradi njihove smrti v marsikakem nekdanjem sovražniku zaživela resnica, ko je v teh letih več ko enemu padla mrena z oči, in kdo ne vidi, da so zaradi njihove smrti prav krivci pobojev čeprav še vedno nad zemljo, zgolj živi maliči? V nocojšnji pesmi se prepletata grenka žalostinka in strumna ko- račnica. Vse nas pa spominja njih, ki jih ni več med nami. Toda ta žalost ni ubijajoča. Melodija res stiska srce, a ne toliko, da duh ne bi mogel izgrebsti iz besedil skrito večno resnico. In ko se ob njej zamislimo, je Prav, da si posebno še v dnevu, kakršen je danes, odkrito pogledamo v srce: „In kako je z nami, zdaj po tridesetih letih?“ Ko molimo za svoje mrtve in Bogu darujemo „rodne domačije častni sad“, daleč od njihovih grobov, „ker prekrit je bratov greh", kaj nam pove niisel: „Naj zvestoba in molitev naša izprosita jim večni mir"? Ne zvestoba sama! Niti molitev sama ne! ..Zvestoba in molitev". Kajti nič ne Pomeni zvestoba, kadar ni za njo preko Boga stika z njimi, katerim smo zvesti. A tudi nobena molitev ne pomaga, če jim istočasno nismo zvesti. Ali se tega zavedamo? Kaj nam pomeni ,,domovina", to je očetnjava — ali kakor so stari Pravili „očetnina“, „očevina", „očina“ — zemlja na kateri so se rodili naši očetje? Kaj čutimo, ko pojemo: „Zanjo hočemo umreti, zanjo hočemo živeti" ali „črna zdi se manj gomila, le da svobodna si ti"? In v samotnih pogovorih s seboj ali sredi glasnih srečanj z rojaki, se ®e ponosno zravnamo, bi še vedno znali tudi mrtvim mirno pogledati v °č‘ ob njih klicu: „Srca mrtva govorijo, ne pozabite nas nikdar!"? Predvsem pa, ko se kdaj sprašujemo, doklej še ta borba, ko smo 'taleč od zemlje, katero so naši predniki pojili z znojem in krvjo in v kateri ležijo kosti naših mrtvih, ali še vedno — danes morda tišje, toda 2 mirom, ki bolj kot vse drugo govori, da trdno stojimo na naši poti — °dgovorimo: „Naša borba zato jo sveta, dokler gruda ni oteta!"? Samo če tako odgovorimo, ima namreč smisel spominjati se naših mrtvih, ima smisel obujati staro žalost. Ne zaradi žalosti same, ampak ker 'z nje lahko kakor iz stare dragocene čaše pijemo okrepčujoče sokove. Do kdaj borba — ve samo On. On, ki jo odločil, da je v strašnih urah Njemu in narodu tisoče zvestih src nehalo biti in da tisoče drugih src v trpljenju živi naprej. Mi vemo eno: Naša borba zato je sveta, dokler gruda ni o teta. Vse ostalo je sicer lahko glasna beseda, celo lepa beseda, a — prazna beseda. Pesem prehaja iz roda v rod kakor kri. Pevec, ki je pesem prejel in jo pretoči naprej, je kakor človek, ki si ni iz strahu pred življenjem in borbo prerezal žil, ampak ki to pesem pogumno nosi v svojem srcu in grlu naprej. Zato ko gledamo življenje našega naroda, vidimo, da je že daleč človek, ki je prvi v našem jeziku zapel o fantih, ki na vojsko pojdejo — a vemo, da je še dalje od nas oni v bodočnosti, ki bo še vedno pel „Oče, mati. . .“ Tudi mi smo člen v verigi, nocoj v pojoči verigi pojoči člen, in ne iz zvestobe do dedov in naših mrtvih, ne iz ljubezni do teh, ki prihajajo za nami, nimamo pravice te verige pretrgati. Pa čeprav je kdaj težka! Vse ima namreč svoj smisel in nekaj, kar nam je po očetih in materah bilo s tako ljubeznijo dano v srce, ni moglo biti ustvarjeno od Boga kot da je le hipna dobrina. Pesem morda res ni najvažnejši steber, na katerem sloni slovenski grad skozi stoletja. Toda je steber in če se zruši ta, ne vemo, kaj vse se še zruši z njim. Morda prav zato narodi, katerih eksistenca ne more biti odvisna le od števila topov, tako strastno ljubijo svojo pesem. Pesem je zato vse kaj drugega kot samo lepa melodija. Pred več kot pol stoletja je ob mrtvih v prvi svetovni vojski zapel naš pesnik-general: „Mrtvi v nas so pokopani, mi smo njih nagrobni križ". A kakor je nagrobni križ vidno znamenje, ki naj spominja na počivajoče pod njim, tako naj bo naša pesem glasen spomenik v nas pokopanim borcem. Naj ta glas nikdar ne utihne! Ni nujno, da to našo pesem sliši množica v svetu okoli nas! Toda v nas naj ne utihne. Nocoj bo iz osmih grl zaslišati kdaj tiho tožbo, kdaj smrtno tesnobo in kdaj prezir smrti. Ti mladi pevci, povečini že rojeni v svetu, preko naše pesmi še bolj poglabljajo svoje korenine. Nocoj s svojimi glasovi častijo spomin padlih. Nekateri med njimi so s krvjo povezani z mrtvimi, ki jih ta večer častimo, drugi le z zvestobo svojih očetov mrtvim prijateljem — a vsi so že iz novega, v svetu zraslega rodu. To je rod Sloveniji zvestih sinov, deželam, v katerih živijo, ne le vdanih, ampak zvestih in zanesljivih podanikov, svetu v nemirnih dneh trdnih opornikov. Ta novi rod je kakor drevo, ki bohotno širi svoje veje preko sveta, a ki srka moč iz starih domačih trdnih korenin. Je izraz zvestobe, ki edina more roditi v človeku ponos in čast. Dvoje, brez česar se ne da z dvignjeno glavo iti skozi življenje. Zato „nocoj je en lep večer", kljub črni žalosti. Zorko Simčič Kili .so borci, bili so Kristusova fronta Na Spominski proslavi Zveze slovenske mladine, 17. maja, v farni dvorani pri Sv. Vidu je imel inž. Jože Likozar globok in tehten govor. Naj ostane zapisan kot dokument dobe, da ne bo izzvenel v pozabo, in kot beseda mladine v zdomstvu ob 30-letnici. Slovenke in Slovenci! Kakor da je pomlad, ki ozeleni naravo, prinesla duha in novega navdušenja tudi v nas, se je v preteklih mesecih zganila vsa slovenska skupnost. Zvenela je beseda preko radia, govorilo je časopisje ter pričalo, da človek ne more prav doživljati in spoznavati sedanjosti, če je ne osvetli z 'učjo, ki prihaja iz preteklosti. Ako smo sledili temu, kar so mnogi iz svojega doživetja, pa tudi iz svojega prepričanja napisali o dogodkih iz Inta 1945, se nam zdi nemogoče, k vsemu dodati novih, izvirnih pogledov. Segamo zato nazaj, daleč v preteklost, preko leta smrti, ki je uničilo cvet slovenskega naroda in iščemo oporišča v tistem čustvu, ki je prestalo preizkušnjo časa, nasilja in preganjanja. Močnejša kakor smrt je ljubezen! S to mislijo v srcih je slovenska mladina pripravljala današnjo proslavo. S to mislijo se jim pridružimo — v tej misli se združimo, ko obuja-ni° spomine na dneve, strašne in tragične dneve, kot jih slovenski narod še n' doživel v svoji zgodovini, spomin na našo Kalvarijo. Res ni moč pozabiti 12,000 slovenskih mož in fantov, ki so prelili zadnjo kapljo krvi za svoje 'n naše prepričanje. Ne moremo in ne smemo jih pozabiti! Ali — ne orna-dežujmo spomina nanje s krikom po maščevanju. Naš spomin naj posvečuje želja, da se nekoč združimo z njimi čisti in neomajni v prepričanju, za katerega so oni pred tridesetimi leti stopali preko muk v smrt, a preko smrti v Slavo. Kar živi, umira. Smrt je torej lastna vsem. Nihče ji ne uteče. Slava pa m°re biti le prislužena. Naši junaki so jo zaslužili in zapečatili s smrtjo, J° moramo prislužiti z življenjem. Da bo torej naše delo in nehanje častno, zajemajmo iz njihovega žalostnega konca pogum in iz tega pogu-bia nam bo ostalo življenje lažje in mirnejše. Kdor spozna resnico, nosi v svojem srcu mir in se ne boji nasproto-'an.i- Mnogi prijatelji in dobrotniki, ki smo jih našli v naši novi domo-' 'n‘ Ameriki, so do konca svojih dni živeli v takem miru. Ker je dana-j'nJi dan posvečen spominu, postojmo najprej pri njih. Kakor stebri so sta-'■ magi'. Ponikvar, Father Oman, Ivan Zorman, Jaka Debevec, Anton Gr-1 lna’ Jože Nemanich in še drugi... Kljubovali so nasprotnim vetrovom in num v najtežjih časih stali ob strani, čast in hvala jim, ki dogodkov re-V|ducije niso sami doživeli, pa so jih razumeli! — Poklonimo se spominu tudi vseh onih, ki so hodili pot begunstva z nami, pa smo jih izgubil', ker se je iztekel čas njihovega boja. Na čelu je stal naš veliki voditelj, vladika škof dr. Gregorij Rožman, ki je prvi pokazal na lažnjivo krinko komunizma. Čeprav v stalni nevarnosti, da izgubi življenje, je neustrašeno učil. Dalje msgr. Škerbec, pa tudi laiki kot dr. Miha Krek, Zdravko Novak, general Ivan Prezelj in še mnogi drugi, ki so umrli v zdomstvu, zvesti krščanskim idealom. Vse te moramo prišteti med žrtve komunizma, čeprav niso omahnili pod kroglo. Vsi so črpali moči od iste zapuščine in v vseh je do konca živela tolikšna ljubezen do domovine, da so vredni vrstniki padlim domobrancem. K spominu tisočerih borcev proti komunizmu dodajmo nocoj tudi mlada življenja teh, ki so rastii z nami in so padli v Vietnamu in prej v Koreji. Na svoj način so zvezani z vsemi tistimi, ki so padli ali bili pomorjeni na tleh slovenske domovine. Ljubili so svobodo kakor domobranci in četniki — slovenski protikomunistični borci — padli so za tisto svobodo kakor oni. Kje vse so še slovenske kosti? Po skritih gozdovih, na pokopališčih nekdanjih taborišč po Italiji, Nemčiji in Avstriji in v pepel sežgani, ki ga niti zagrebli niso. Vseh in vsega se spominjamo za letošnjo tridesetletnico. Švicarski svetnik Nikolaus von der Flue je zapisal: „če premišljujem Jezusov smrtni boj, ki ga je prestal na križu, ne postanem žalosten, pobit in potrt, ampak sočutje napolni celo moje srce s tako sladkostjo, da sc le-ta razlije v vse moje ude, živce in dele, ter jim da tako svežost, silo in živahnost, ki si jih ne morem razložiti." Ko se mi spominjamo zadnje žrtve vseh naših hrabrih borcev, naj napolnjujejo našega duha ponos, zaupanje in ljubezen. To troje in najbolj ter predvsem — ljubezen. Po tridesetih letih se ne shajamo več na grobovih da bi na njih žalovali. Danes proslavljamo spomin tistih, ki so nam kazali vzor domovinske ljubezni. Zahvaljujemo se jim za njihovo žrtev in se krepimo ob njihovem junaštvu. Zato so naši obrazi danes resni, a seva z njih ponos, da smo med prvimi stopili na pot, na katero mora danes svobodni svet, če hoče ohraniti svojo vrednost; ponos pa tudi, da smo iz svojega naroda žrtvovali predragocene žrtve, ki danes že rodijo bogat sad. Iz tega ponosa nam raste zaupanje. Prav po spominskih proslavah, kot je današnja, stopamo v svet, ne kot žrtve razmer, ampak kot sotvorci zgodovine. Po naših mrtvih gremo in bomo šli v širše, popolnejše, svetlejše življenje. S pričevanjem o preteklosti bomo pomagali vsem, ki so v vrtincih in zmedah. In ko gledamo, s kolikim prepričanjem je mladina stopila na pot pričevanja, zaupamo, da nismo na dnu, ampak da se dvigamo in rastemo. Moč drevesa je v njegovih vejah in veja mladine na slovenskem zdomskem narodnem telesu je močno pognala. Mladina bo v sebi in pred svetom vsak dan pozlačevala tisočere smrtne rane, v katerih so izkrvaveli naši bratje. S ponosom in vero v bodočnost zato gledamo svetu v oči. Bolečina nas je okrepila in iz nje brsti ljubezen, ta pa nas nagiba, da nadaljujemo duhovni koj, ki so ga bili mučenci, katerih se danes spominjamo. Junaki so bili. Hodili so pod praporom z najlepšim napisom: Bog — Narod — Domovina! In resnično so v svojem nastopu postavili pred blagor naroda in domovine in tudi pred skrb za svojo osebno varnost — Boga. Kadar govorimo o naših padlih, vse preveč poudarjamo, čemu so nasprotovali, in pri tem pozabljamo, za kaj so se borili. Protikomunistične borce jih imenujemo, namesto da bi jih imenovali to, za kar so z dušo in telesom stali. Bili so borci božji, Kristusova fronta. Ne kakor Valjhun in njegova v°jska, ki je v preveliki vnemi in v napačnem navdušenju morila malikom vdane Slovence, ampak možje, ki so spoznali, da je Satan izbral komunizem kot orodje za načrtno izpodrivanje krščanskih načel in vpeljavanje brez-bo.štva. Sledili so Resnici; in ko so v boju podlegli, ni bil njih zadnji vzdihljaj razočaranje in obžalovanje, da so šli za resnico. Padali so v brezna, preko ustnic pa jim je z zadnjim dihom šla molitev k Bogu, ki jo bil in ostane njih vrhovni vodja in poglavar. V tem je najbolj ožarjena njih Slava in v tem je neizbrisno trajen njih spomin. Jože Likozar PAPEŽ SOCIALIST? papež socialist? Verski tednik „Družina“, ki izhaja v Ljubljani, je v svoji št. 11/75 Ptinesel zanimiv komentar, ki ga objavljamo na drugem mestu. Ta tednik izdajajo slovenski škofje; torej so za smer lista odgovorni slovenski katoliški prelati. Naša mladina, ki danes v zdomstvu deloma že obiskuje univerze, ne hodi z zaprtimi očmi okoli. V Južni Ameriki je vsa njena okolica marksistična. Ko je že vse marksistično, ni nič čudnega, če je za to mladino Moderno poslušati z levim ušesom in opirati sc na levo nogo. Ta mladina nas vpraštije, zakaj nismo pred tridesetimi leti krenili na levo? Mnogi izmed nas, ki so že postali radi novega dogajanja malodušni, ne morejo Več tako odgovoriti, da bi jih mladina razumela. Točno trideset let je, od kar smo prekoračili dravski most! O, koliko bridkih razočaranj smo od takrat doživeli! Ko smo bili še v Vetrinju, smo kmalu zvedeli, da gredo vsi transporti domobrancev ne v Italijo, ampak v Jugoslavijo, že v juniju 1945. leta smo tudi že vedeli, da so jugoslovanski Partizani domobrance in druge protikomunistične borce izropali in po straš-nem mučenju pobili. Ko so prihajale v taborišča jugoslovanske proskripcij-"ske liste, sem se moral neznansko boriti, da me niso našli. In ko sem končno le srečno prišel v novo domovino, (lasi s skoraj uničenimi živci, sem pri 40 letih — kakor tudi mnogi drugi — moral začeti vse od kraja. Koliko sil smo rabili, da smo vzdržali. Danes, po tridesetih letih, pa vsak teden prebiram nova poročila, kako se po vsem svetu komunizem le širi (ne morda nazaduje) kakor kuga: Kuba, Afrika, Formoza, Vietnam, Kambodža, Madžarska (Mindszenty) itd. Skoraj ne mine teden brez slabih novic. Množice delavcev na zapadu plavajo brez krmila. V njih sindikatih je sama birokracija in podkupovanje, kapitalisti dandanes izžemajo še bolj nego kdajkoli. Kjer nastopi socializem in komunizem, se takoj pojavi hud rdeči teror, da je nasilje mogoče odstraniti samo z nasiljem (čile). Na lastne oči opazujemo, kako se rdeči sinovi kapitalističnih staršev utrjujejo na univerzah in se pripravljajo na prevzem »oblasti". Med tem se delavske množice borijo za »povišek minimalne plače". Kaj je to socialna zaščita, kaj je to socializem po Marxu, katere pravice človeku gredo po naravnem pravu, o vsem tem delavski voditelji nimajo pojma! Slovenska protikomunistična emigracija v Argentini je bila mnogo let vzor, kaj zmore organizacija, ki pozna samo eno smer. Pa tudi tukaj, prav za tridesetletnico poboja domobrancev, se je v »Glasu S. K. A." oglasil g. Nikolaj Jeločnik in slavo pel Kocbeku. Kocbekarjenje za tridesetletnico, pač lepo darilo! Kljub vsem mogočim neprilikam danes še živi majhen krog pričevalcev, ki so 1. 1945 ušli splošnemu klanju, čeprav v letih že, ne mislimo samo nastopati kot priče, ampak hočemo današnje dogajanje v svetu registrirati in celo analizirati nove vzroke, ki v modernem času omogočajo rast modernega marksizma. Z veliko skrbnostjo ugotavljamo, da je v zadnjem času tudi rimskokatoliška Cerkev v nevarnosti. Preprosti duhovniki, pa tudi takšni, ki zasedajo višja mesta, deloma z molkom, deloma z nejasnimi izjavami, deloma tuldi odkrito podpirajo marksizem in komunizem. Nihče več ne govori, da so še v veljavi socialne okrožnice papežev Leona XIII., Pija XI. in Pija XII. Pred več nego 400 leti se je moral slovenski narod odločiti, ali zapusti katoliško cerkev, ali sprejme novo, luteransko krščanstvo. Slovenci so ostali katoličani. Pred tridesetimi leti je pa na tisoče domobrancev sprejelo krvavi krst, ker niso hoteli sprejeti komunizma, zlasti zato, ker je proti veri. Slovence po svetu zato silno zanima, kaj se dogaja znotraj Cerkve in kakšni so idejni »premiki" Vatikana. Ljubiti cerkev pa nas obvezuje, da spoštujemo na poseben način božjega namestnika na zemlji — rimskega škofa — in z njim tudi najvišje upravne organe Sv. Sedeža. Kot vdani sinovi Cerkve z največjo bolečino opazujemo njen pretres. Potrudili se bomo, izražati se dostojno; zato ob tem težkem trenutku obnavljamo izraze vdanosti papežu in Sv. Sedežu. Papež Pij XII in njegov Sas Papež Pij XII je podedoval bogato dediščino: njegov prednik, papež Pij XI mu je zapustil Cerkev — upravno in disciplinsko v vzornem redu. Ta red je deloma ustvaril papež Pij XII. sam, ko je bil še kardinal, državni tajnik, že takrat je poznal vse dobre, pa tudi slabe strani v Vatikanu: bil je špecijalist na diplomatskem polju. Prav radi tega so se ga bali najhujši sovražniki Cerkve: fašisti, nacisti, najbolj pa komunisti. Papež Pij XII je kot diplomat govoril, p redno je bila borba na vrhuncu, je pa znal tudi molčati, kadar so bili komunisti blizu. Ko se je Hitler v naj večji tajnosti pripravljal na vojsko proti Rusiji, je po vsem svetu iskal zaveznike. Tudi pri Vatikanu je povpraševal in je takoj pri prvetn poskusu v loku odletel. Seveda so to ugotovili Amerikanci m Rusi po svojih špijonih. čeprav so nacisti popolnoma odleteli, so še *• 1941 širili glasove, da bo vodila Nemčija »križarsko vojno" za obrambo krščanskih verskih vrednot. Leta 1946 je nemški jezuit Burkhardt Schneider zabeležil besede, ki jih je izgovoril Pij XII.: »Nikdar nismo izgovorili, uikdar nismo zapisali ene črke, ki bi pomenila vzpodbudo za vojno proti Rusiji." Schneider je še dostavil: »Za komuniste je bilo zadosti, kor je Papež molčal", še danes komunisti govorijo, kako je papež ščuval na »križarsko vojno". Prehajam na konkretna dejstva: 11. marca 1940 je bil pri papežu sprejet nemški zunanji minister Joahim von Ribbentrop. Ta je imel na p. Pija XII nagovor v katerem mu je zagotovil, da bo nacizem branil krščansko vero pred komunizmom. Papež P'i XII je bil presenečen, ker so Nemci baš takrat v masah zapirali nemško katoliško duhovščino. Hitro se je zbral in preprosto zavrnil: »človek nikdar ne ve, kaj se bo zgodilo". Ko je 22. 6. 1941 Nemčija napadla Rusijo, sta Nemčija in Italija diplomatsko pritiskali, naj se vendar papež čimprej jasno izjavi. Za to so kaj kmalu izvedeli ameriški špijoni. Takoj se je Predsednik Roosevelt odločil, poslati v Vatikan osebnega zastopnika Myron C- Taylorja. To je seveda strašno razburilo Mussolinija. Takoj je poslal italijanskega poslanika pri Vatikanu k referentu za zunanje zadeve, msgr. Domenicu Tardiniju. Ta je bil izredno izurjen vatikanski diplomat: izjavil Je> da se je katoliška cerkev vedno jasno in nedvoumno izražala. Zato nima Potrebe ničesar preklicati, niti kaj popravljati. Pač pa bi bilo dobro, da bi se Nemčija izjavila, ki je bila do 22. junija ruski zaveznik. Nemčija naj obrazloži svoje premike. Sicer bi bilo res dobro, če bi bili komunisti postav-Ijeni pod kap, ko so vendar hudi sovražniki Cerkve. Niso pa komunisti odini njeni sovražniki. Nacionalni socializem nadaljuje preganjanje Cerkve. Kljukasti križ pa tudi ni znak krščanstva. Hudiča se ne da izgnati z Belcebubom. Ob tej priliki je nemški poslanik pri sv. Stolici poslal nemškemu špecijalistu za cerkvene zadeve pri zunanjem ministrstvu Weissackerju telegram, da je Vatikan glede Nemčije zelo rezerviran. Krivo da je posto- panje nemške države s Cerkvijo v Nemčiji in zasedeni Evropi. Katoliška Cerkev da sc boji, priti po sovjetskem porazu iz dežja pod kap. če bi papež spregovoril, bi bil prisiljen govoriti ne samo o komunizmu, ampak tudi o nacizmu. V tistem času so se nahajali že tisoči kat. duhovnikov v K. Z. lagerjih. V istem času, ko se je dogajalo to diplomatsko prerivanje v Vatikanu, se je razvijala v Sev. Ameriki debata, ali naj Amerika vstopi v vojno ali ne. 1. septembra 1941 je apostolski delegat (nuncij) v Sev. Ameriki Amleto Cicognani poslal v Vatikan izčrpno poročilo, kakšno pozicijo do komunizma zavzemajo posamezni ameriški prelati. Posebno prelati rimskega irskega porekla niso hoteli o komunizmu ničesar slišati, še manj o kakšnem zavezništvu z Rusijo. Vsi ti škofje so se sklicevali na papeške enciklike, posebno „Divini Redemptoris". Drugi prelati so odklanjali ozko tolmačenje. Nadškof iz Detroita n. pr. (Mooney) je predlagal šii-oko in avtentično tolmačenje po sami sv. Stolici, posebno potem, ko je na škofijski konferenci škof iz St. Augustina Hurley (poznejši nuncij v Titovi Jugoslaviji) imel govor v prid rusko-ameriškemu zavezništvu. Levičarski del episkopata je svoje postopanje opravičil zlasti zato, ker so mnogi napadli Cerkev, češ, Cerkev meče državi polena pod noge in ne pozna patriotizma. Osebni pooblaščenec previs. Roosevelta je imel tri naloge- 1) Papeža pridobiti za ..Atlantsko listino z dne 14. 8. 1941“; 2) Papeža prepričati, da je vstop Sev. Amerike v vojno kot ruski zaveznik nujno potreben; 3) Papeža prepričati, da v Rusiji ni verskega preganjanja. Res je Roosevelt že preje enkrat na prošnjo Vatikana v Rusiji diplomatsko interveniral, da bi se pravice glede verske svobode v Rusiji popolnejše izvajale. Končno je Roosevelt 3. septembra pisal papežu pismo, da je „kot prezident informiran, da obstojajo v Rusiji katoliške cerkve in da se v njih opravlja služba božja." — Msgr. Tardini je ob tej priliki napisal v svoj dnevnik sledeče: Predsednik Roosevelt se zadovoljuje z zelo prozornimi dejstvi. V vsem Sov. Savezu obstojata le dve katoliški cerkvici: v Moskvi in Leningradu. Kdor ima pred očmi interese ruskih vernikov, ta lahko samo želi uničenje komunizma. Preds. Roosevelt ima zmotno predstavko, da gre Cerkvi v Rusiji bolje nego v Nemčiji. Mister Taylor je prišel v Rim 8. septembra in je šel 10. septembra zvečer k papežu. Govorila sta zelo dolgo, vendar se ob tej priliki ni napravil noben zapis. Pač pa se domneva, da se je govorilo v tem smislu, kakor so se domenili papež, kardinal msgr. Maglione ir. msgr. Tardini. Kardinal Maglione je- bil samo mnenja, da Vatikan ne more glede Atlantske listine napraviti nobene posebne izjave. Kardinal Maglione se je tudi jasno izrekel, da Cerkev ne more spremeniti svojega stališča do komutiizma, zadeva pa naj se interpretira tako, da papež nikdar ne bo deloval proti varnosti in ostalim interesom ruskega naroda. Msgr. Tardini je bil tisti, ki je bil po papežu določen, napraviti zapis, kaj se bo mr. Taylorju in njegovemu spremstvu ob priliki obiska v Vatikanu odgovorilo. Za Tardinija je predstavljalo pismo Roosevelta glede verske »svobode" v Rusiji neka ponesrečena apologija komunizma. Tardini je dobro poznal ljudi in tudi ..zmogljivost" diplomatov. Zato je vatikanskim diplomatom odsvetoval, spuščati se z Amerikanci v ideološke debate o komunizmu. Priporočal je previdnost glede debat o tistih državnikih, ki so se že zapleli v drugo svetovno vojno. Nič govoriti preveč o Rooseveltu; če se ga slučajno omenja, omenjati malenkosti, ki so zanj ugodne: n. pr. da so Amerikanci zelo velikodušni i. t. d. Iz vsega tega vidimo, da se je Vatikan zelo dobro pripravil, kako bo sprejel amerikanske diplomate in kako bo imel vsak trenutek tudi napram Nemčiji in Italiji orožje v rokah, da se Vatikan ne meša v politiko. Tardini jc tudi do korenin poznal perspektive svetovnega komunizma; takrat je imel priliko srečati amerikanskega diplomata, ki ni imel pojma niti o komunizmu, niti o katoliški Cerkvi. Zato mu je Tardini hotel malo odpreti oči. Ko sta s Taylorjem prosto govorila, ga je Tardini nato opozoril, kaj bi se zgodilo, če bi bil, recimo, nacizem uničen: V Evropo bi prihrumela ogromna vojaška velesila, ki bi Cerkev napadla še bolj nego nacizem. Mr. Taylor je samo pripomnil: ,,Ekselenca, ali res mislite tako hudo?" „Jaz sem prepričan o tem", je rekel Tardini, Taylor je potem prešel na drugo stvar. Kljub temu, da je mr. Taylor v debati absolutno pogorel, „je vendar njegova diplomatska misija popolnoma uspela". Apostolski delegat msgr. Cicognani je dobil nalog, da poišče pripravnega škofa iz ameriškega episko-pata — nekega desničarskega prelata, da ne bi ljudje slabo mislili — (!). Ta naj napravi pastirsko pismo o bolj „široki“ interpretaciji enciklike »Divini Redemptoris", po kateri bi se napravila razlika med ..Komunistično Partijo" in pravico braniti domovino pred neupravičenim napadom. Cicognani ie za to nalogo izbral nadškofa iz Cinncinatija Mc Nicholasa ki ie imel visok ugled in je bil specialist v političnih zadevah. Toda tudi sedaj Sf' Je dvignil glas nekega nadškofa proti amerikanski vojni intervenciji (De Pubuque): »Skrajni čas je, da se napravi konec z razlikovanjem med »komunistično Partijo" in »Rdečo armado". »Obema načeljuje isti krvavi tiran". Navedene podatke bo našel zgodovinar v peti knjigi zbirke vatikanskih dokumentov o drugi svetovni vojni. Kaj vidimo iz njih? 1. ) Papež Pij XII se ni nikdar razgovarjal s komunisti. Torej jih je smatral kot sovražnike katoliške Cerkve. Vsekakor jih je smatral kot zmožne in toliko predrzne, da bi mu lahko nastavili diplomatsko past. Zato je bil proti razgovorom s komunisti. 2. ) Papež Pij XII je ruski komunistični vladi priznal pravico, ki ji tudi po katoliški doktrini gre, namreč da kot »de faeto" vlada brani pravice ruskega naroda: Pravico obrambe in neodvisnost. Tem moralnim načelom na ljubo, je Pij XII. ruskemu pravoslavnemu narodu žrtvoval veliko politi- čno koncesijo: A d hoc posebno interpretacijo papeške enciklike. Seveda s tem Vatikan ni izjavil, da je socialistični sistem moralno dober. Pravičen zgodovinar bo moral dati papežu Piju XII popolnoma prav. Vatikan pozna moralna načela, ki jih pa je v gotovih primerih treba pojasniti „s pridržki". T)a je Pij XII tako mislil tudi po drugi svetovni vojni dokazuje dokument Kongregacije Sv. Oficija z dne 1. julija 1949.: ..Komunizem je materialističen in protikrščanski. Načelniki komunizma, tudi če izjavljajo, da vere ne napadajo, vendar se po njihovem nauku in delovanju razodevajo kot sovražniki vere Cerkve in Kristusa. Tisti, ki po svoji svobodni volji branijo in širijo komunizem, zapadejo izobčenju na poseben način pridržanem sv. Sedežu." Nekaj tednov po ..uspešno dovršeni diplomatski akciji" mr. Taylorja, so japonske bombe padale na Pearl Harbour. Vprašanje, ali je vstop Amerike v vojno upravičen ali ne, se je samo po sebi razrešilo. Premiki v pokoncilskem času S smrtjo papeža Pija XII je končala doba protireformacije. Takoj po njegovi smrti je švicarski tednik „Die Weltwoche“ zapisal, da bo pri volitvah izvoljen kandidat levice. Levico da vodi nadškof Montini, ki pa tedaj še ni bil kardinal; tako je bil izvoljen Janez XXIII. Vsi vemo, da so komunisti gledali v papežu Piju XII svojega velikega sovražnika. Ne samo to: podtikali so mu tudi izmišljotine, posebno še, da je hotel organizirati ,,križarsko vojno" proti komunizmu. V prejšnjem podnaslovu smo navajali dejstva, ki dokazujejo prav nasprotno. Kako gledajo komunisti na papeža Janeza XXIII in Pavla VI ter o naj novejšem času v Cerkvi komunisti trdijo sledeče: 1. ) Cerkev v današnjem času priznava, da je v hudi stiski, da so mnoge stvari obsodbe vredne, toda stvarno se na tem nič ne spremeni. 2. ) Iz tega sledi, da na kakšno »križarsko vojno" proti komunizmu nihče več ne misli. 3. ) Cerkev je prisiljena, da v obrambo svojih pravic in interesov svetuje svojim vernikom, z nasprotniki voditi dialoge, da cerkvi omogočajo sklepati pogodbe s socijalističnimi demokracijami, ki jih je Cerkev „de facto" priznala. Res je, da v nekaterih pokrajinah še ni nastopil verski mir; toda, če analiziramo totalno situacijo — tako pravijo komunisti — vidimo, da se je v Cerkvi izkristaliziral pojem mirne koeksistence, posebno, kar se tiče oborožitve in atomskega orožja. To posebno vidimo iz enciklike „Pacem in terris". Od Pija XII znaten napredek. Tako komunisti. (Andre Moine, Cristianos y Comunistas, ed. Arandu, Buenos Aires, 1965.) Tudi komunisti z vso silovitostjo trdijo, da se Katoliška Akcija niti na vzhodu, niti na zahodu ni mogla uveljaviti. Prav tako se je popolnoma Ponesrečila cerkvena akcija, da bi duhovniki delavci prekrižali načrte raz-redni zavesti prodirajočemu socializmu. Prav nasprotno! Po enem letu delovanja je 90% duhovnikov- delavcev delovala roko v roki pri organizaciji komunistične stranke. Tudi mnogo članov K. A. danes vojskuje v vrstah komunistov za marksizem. Če iz naše strani analiziramo enciklike in konciljarne dokumente po IT- vatikanskem koncilu, ne najdemo v njih niti sledu o kakšnem dogmatič-nem premiku; prav tako ni premikov v teoriji o socialnem vprašanju. Edino Politična taktika se je v Cerkvi za 180v obrnila. V dobi protireformacije je bilo važno, da se je Cerkev trdno oklepala svojih načel: Božjega razodetja, nedotakljivosti dogem, papeške nezmotljivosti, načela, da je treba spoštovati cerkveno vodstvo — in če ne, so sledile cerkvene kazni: suspen-zije, ekskomunikacije, interdikti i. t. d. — Dandanes teli stvari nihče ne vzame več kot resna sredstva. Papeški dokumenti so polni lepih besedi Tudi za nevernike in odpadnike, povdarja sc mir za posameznika, mir med narodi, mir med državami, mir med raznimi verstvi. Za koncilske dokumente je značilno, da se nikogar več ne obsoja in vključno tudi tisti ljudje, ki so danes v popolni zmoti, lahko že jutri z božjo pomočjo najdejo resnico. (Pacem in terris, 66, 67). Cerkev nič več ne uporablja cerkvenih „cenzur“ (poboljševalnih kazni), Cerkev danes hoče le prepričati posameznike in polagoma ljudske množice; vsak vernik bi moral hiti tisti „kvas“, ki bi vplival na svoje okolje, neki center ljubezni, po kateri bi sc prekvasili ljudje (Pacem in terris). Ta misel je prav gotovo zelo lepa. Osnova, da se lahko nasprotniku približam, pa je dialog. Kako gledajo komunisti na dialog? Po njihovem mnenju ie diskusija 0 izkustvih dveh nasprotujočih se nazorov. Po komunističnem mnenju je dialog najbolj pripraven način, kako propagandno fanatizirati mase in jih prepričati, da je možno graditi nov svet samo iz položajev delavskega razreda in brezobziren boj proti kapitalizmu. Od II. vatikanskega koncila je preteklo komaj 10 let. Svet se danes strahovito hitro „vrti“ in obnavlja. Zato je treba ugotoviti, ali je zamisel nove moderne Cerkve imela nek uspeh ali ne? Ali je dialog mogoče koristil 1)0U komunizmu in marksizmu, kakor utrjevanju krščanstva? Tudi o tem se mnogo razpravlja. Enciklika „Mater ct Magistra" (1961) je bil samo poizkus, „Pacem ■n terris (1963) pa že bolj napreden dokument o novi taktiki v Cerkvi. Enciklika „Pacem in terris" je pravi priročnik za tiste škofe, ki nimajo univerzitetnih študij, pa so kar naenkrat prišli v viharen svet, poln reklamacij in izprememb. V tej encikliki se obravnavajo pravice in dolžnosti človeka kot posameznika in kot člana moderne družbe. Njena dikcija je tako preprosta in jasna, da jo more analizirati tudi preprostejše ljudstvo. Nekoliko več izobrazbe zahteva koncilijarni dokument »Dogmatična konsti- tucija Cerkve", ki pod poglavjem 36, a, b, c, in d obravnava dolžnosti in pravice laikov v Cerkvi. Temelji novega nauka o družbi so ostali isti. Vsaka avtoriteta izhaja od Roga. Država ima po božjem pravu pravico zahtevati da so ji državljani pokorni; vendar s pridržki: državna oblast ne more kršiti osnovne pravice človekove osebe in družine, kot osnovne celice človeške družbe; Roga je treba v prvi vrsti ubogati, potem šele ljudi. Država je pri vladi svojih podanikov popolnoma svobodna in ne obstoja nobeno vmešavanje Cerkve v politiko. Cerkev želi, da si država in Cerkev složno pomagata; če pa „de facto" obstoja popolna ločitev Cerkev od države, naj država vsaj ne ovira delovanja Cerkve, oziroma naj ne ovira vernikov v izvrševanju verskih dolžnosti. Proti „ljudskim demokracijam" (komunističnim državam) Cerkev zavzema posebno milo stališče: Vernike ljudskih demokracij se ne sme smatrati kot sovražnike, pač pa kot časti vredne in delavne ljudi človeške družbe (Pavel VI pri otvoritvi koncilskih zasedanj). Z eno besedo Janez XXIII in Pavel VI sta odprla na široko vrata Vatikana za vedno in ne samo za tisti dan, ko je bil sprejet v Vatikanu Adžubej. Kakšen je bil odmev pri marksizmu? Vsi vemo, da minimalen. Kako dolgotrajna so bila pogajanja z Jugoslavijo in s kako skromnimi uspehi! Kaj naj rečemo o Češkoslovaški, kaj o Madžarski (Mindszenty) ? In še so države, kjer ni niti duha ne sluha o začetku pogajanj (Kitajska, Albanija). V Cerkvi imamo pa še pojav, ki je samo odmev svetovne krize in družbenega razkroja. Razkroj se je začel v Cerkvi sami. Posebno v državah, kjer so hude notranje krize, tamkaj je tudi položaj Cerkve izredno delikaten. Zadostoval bo en sam primer, da boste vsi razumeli, za kaj gre. Od IT. vatikanskega koncila sem se čuti v tistih državah, kjer so levičarski pokreti in revolucije na dnevnem redu, tem revolucijam odgovarjajoča gibanja, zlasti med nižjim klerom, ki hočejo po levičarskih modelih tudi Cerkev ..modernizirati". Sami se nazivajo in svet jih pozna kot ..duhovniki tretjega sveta" ali kratko slovensko „tretjesvetniki“. čeprav zanikajo, da so komunisti, so silno ortodoksni marksisti, ki roko v roki sodelujejo s ..trockisti". Prvo veliko mednarodno zborovanje so imeli aprila 1972 v Santiagu pod zaščito predsednika Allendeja. Pri tej priliki je bilo navzočih 400 delegatov — duhovnikov iz 28 držav. Načeloval je msgr. Mendez Areco, škof iz Cuernavaca iz Mexike. Resolucija pozdravlja SOCIALIZEM, ki naj napravi konec lastnini na produkcijskih sredstvih. Po njihovem mnenju je to edina rešitev za nerazvite dežele. Pozivajo, da naj katoličani podpirajo razredni boj. Na zborovanju so histerično vzklikali Che Guevari, pred njegovim kipom so položili cvetje i. t. d. Ko so nekateri katoliški laiki iz Santiaga protestirali proti brezbrižnosti, s katero je to zborovanje spremljala cerkvena oblast (ordinarijat), je čilenski kai’dinal primas sicer izjavil, da je ..globoko zaskrbljen", kmalu nato pa je msgr. Mendez Areco tolmačil molk čilenskih cerkvenih oblasti s pojasnilom, da se je zborovanje vršilo brez nadzorstva krajevnih cerkvenih oblasti zato, da so mogli biti duhovniki kongresisti bolj „komod“ („Que pasa", 4. 5. 1972, Santiago). Pripombe h komentarju v „Družini“ Videli smo da je katoliška Cerkev v borbi proti komunizmu spremenila svojo taktiko. Noben papež pa ni spremenil nobene dogme, niti smernic na socialnem polju. Cerkev je na široko odprta vrata vatikanskih palač, tudi vrata cerkve sv. Petra. Komunisti sicer priznavajo, da predstavljajo sedanji dokumenti Vatikana „velikanski napredek", tožijo pa, da Cerkev ni sposobna sodelovati pri socialistični revoluciji, ker ni sposobna odpraviti ekonomsko odtujitev, ki je religija. Po komunistični doktrini mora Bog umreti. Omenili smo tudi, da ima sedanja Cerkev kljub „odtajanju debelega ledu", kakor to večkrat beremo v ,,Družini", velikanske težave z deželami kjer vladajo komunisti. Od leta 1949, ko je izšel „interdikt“ Proti komunistom pa do danes, se pri komunizmu nič ni spremenilo. Vse je ostalo pri starem: „Načelniki komunizma, tudi če izjavljajo, da vere ne napadajo, se vendar po njihovem nauku in delovanju razodevajo kot Sovražniki vere, Cerkve in Kristusa" (Sv. Oficij, 1. 7. 1949). Iz povedanega jasno sledi sledeče: Nemogoče je, da bi bil papež po svojem notranjem prepričanju komunist, ko mora sam dan na dan prenašati težke diplomatske poraze in ponižanja, kakor jih je Cerkev redkokdaj doživela (Mindszenty). Tudi je nemogoče, da bi bil papež socialist ali komunist, ko mu klero-komunistični tretjesvetniki delajo dan na dan nove škandale. Naj hrže bo res, da papež molči in trpi, zato da se ne bi „klasje obenem z ljuljko uničilo". N. pr.: Ko so nekoč poklicali msgr. Mendez Areca a d limina, so ga Koteli zaslišati pri Sv. Oficiju. Prvo vprašanje se je glasilo: „Ali verujete v Jezusa Kristusa?". Mendez je dobro vohal pečenko. Po kanonskem pravu ima rezidencijalni škof pravico zahtevati, da ga papež osebno zaslišuje. Ko je to dosegel, mu ni bilo težko, da se je iz silno zapletene situacije srečno izmotal. V ..Družinskem" komentarju je tudi še mnogo drugih trditev, s katerimi se ne morem strinjati. N. pr. Situacija na Poljskem. . . Samo radi zanimivosti dodajam to: Tisti madžarski jezuit, ki je leta '945 ,.vzpostavil" diplomatske stike Sovjetske Zveze z Vatikanom, je pozneje Prišel preko morja v našo Argentino, ker ga v Rimu niso mogli več prenašati. Rog ve, po kaki nesreči je končno s papeškim indultom iz jezuitskega reda izstopil in bil „ad statum laicalem reductus". Nato je vstopil v FRAMA SONS KO LOŽO. Potem je še spisal knjigo, kjer je grdo ofrcal svoje ''ivše redovne predstojnike na Madžarskem. Najbolj ogabno pa je bilo, kako težko je oblatil junaško figuro herojskega mučenca, kardinala Mind-szentvja. To je bil jezuit, ki je hotel za dvajset let naprej anticipirati koncil ‘n ki je pri odtajanju debelega ledu sam zmrznil. KAJ SO MISLILI PRELATI NA II. VATIKANSKEM KONCILU? Kaj so mislili prelati, ki so imeli glavno besedo na II. vatikanskem koncilu? Od 20. aprila do 2. maja 1972 je bil v Buenos Airesu znani kardinal Jean Danielou (takrat 67 let star, ki je dve leti pozneje tragično umrl). Slovenci morajo vedeti, kaj o marksizmu Cerkev misli. Zato bomo dobesedno citirali izjave tega kardinala, objavljene v „Confirmado VIII — 360, Buenos Aires": Marxismo y juventud: El marxismo contiene aspiraciones sociales ge-nerosas, y eso explica su atraccion entre los jovenes. Pero en el piano an-tropologjco tiene una concepcion estrecha, insuficientc, que reduce al hom-bre a simple elemento de la sociedad economica y le desconoce dignidad y transcendencia. Ademas, su concepcion sobre la lucha de clases no presen ta fundamentos cientificos. En cuanto a la afirmacion de que solo el ma terialismo hi stori co explica adecuadamente la historia humana — y aun la religiosa —, entiendo que es ciertamente heretico, esta desprovisto do valor y, en resumen, es una estupidez (21. 4. 1972). Dialogo con el marxismo: El marxismo tiene importancia porque es la ideologia de algunos paises, pero tambien porque filosoficamente impregna a muchos pensadores actuales y se infiltra en el cristianismo. Para enten-derlo y combatirlo, deben tenerse en cuenta sus tres aspectos: el materialismo historico: a) es un materialismo en el sentido de que sostiene la no existencia de otra realidad que sea alcanzada por la cienciu positiva; pero este materialismo es dialectico, dado que implica la duali-dad de la naturaleza y del trabajo, a la cual considera generadora de un perpetuo proceso de transformacion; b) por esas mismas razones, el marxis-mo niega dimension espiritual a la persona humana, y ni ega su transcen dencia respecto a la naturaleza, asi como la permanencia de valores me tafisicos, morales y espirituales; el comunismo: a) el hombre es esencialmente un hecho social, su realidad es la de las realizaciones economicas; su realizacion social se resuelve con la eliminacion de las alicnaciones; b) esto implica una reduccion so-ciologica de todas las realidades, la politizacion de todos los dominios, la confusion entre las estructuras sociales y la aspiracion de una alienacion que consiste en un telon ideologico que oculta la realidad; el ateismo: a) ve en la realidad de Dios una creacion del hombre quc ref lej a en el piano ideologico la alienacion economica; b) esto procede de una negacion que no tiene fundamento dialectico, porque la transcendencia, o sea la relacion del hombre con una realidad que lo supera, es constitu-tiva de todo humanismo autentico. La transcendencia es la garantia de libertad. En cuanto al dialogo en si con los marxistas, hay tres aspectos que tener en cuenta: 1) es imposible en el piano ideologico; 2) la controversia puhlica implica siempre un marco politi co, y por lo tanto imposibilidad a tla. Takoj na to na drugega in storil isto. Iz posameznikov, ki so se mi bližali, je v par minutah nastala množica. »Um Gott’s Will, was machen Sie hier?“ »Das, was recht ist.“ Nadaljeval sem započeto delo z vso vnemo. »Vas bodo postavili ob zid... “ »Prodno vas bodo ubili, vas bodo strašno mučili..." »To je vendar vaša zastava!“ »Ni naša. Naša je čista. Ta je omadeževana!" Zgrabil sem jo stopil nanjo in jo z rokami z vso silo potegnil, (*a sem jo strgal. Strgal na drobno. Eno in drugo. Vaščani, nekateri sivolasi, so zmajevali z glavami nad mojim Početjem. »Ste za komuniste?" sem jih vprašal. »Ne, ne!" so začeli govoriti slovensko vsaj stari. »Toda za Slovence smo." »Zelo, zelo prav! Jaz tudi! Toda ne maram pod rdeče trinoštvo!“ »Mi tudi ne! No, nekateri morda..." Sledilo je še nekaj prepričljivega pouka. Skrb in strah sta kar v'(lno lezla z njihovih ramen. »Ne Hitler, ne nemška oholost, še manj komunisti! Ta dežela je "aša: slovenska in krščanska!“ Po kosilu sem naložil nahrbtnik, v roko kovčeg in jo ubral proti 'lomu, misleč, da so partizani tudi od nas odšli. »Ja, ja, ja!" so mi pritrjevali. Vso dolgo pot se me ni usmilil niti en sam voznik. Ena sama revna ženska mi je dala kosilo. Na prejšnjem službenem mestu, ki sem ga gredoč obiskal, so mi Povedali, da sem partizanom za pet minut ušel. Takoj, da so Opraševali za menoj. M. O. m Manifest dijakov — petošolcev srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka — Buenos Aires, ob 30-letnici slovenske politične emigracije Mi, dijaki in dijakinje petega razreda srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu se v letošnjem šolskem letu spominjamo skupaj s svojimi starši junakov in mučencev, ki so dali svoja življenja bodisi med vojno bodisi po končani svetovni vojni, in zvesti vzgoji, ki smo jo sprejeli tako v naših družinah kakor v naših svobodnih in demokratično organiziranih delovnih skupnostih, izjavljamo, da odločno odklanjamo mednarodni komunizem, ki je našemu narodu ubil in še ubija toliko življenj, ki jih slovenski narod na svoji rodni očetnjavi tako krvavo potrebuje in jih bo potreboval še bolj v neposredni bodočnosti. Izjavljamo slovesno, da ni v nas nobenega sovraštva proti nobeni osebi, nobene maščevalnosti za vse gorje, ki so ga prestali naši starši in naši predniki; izjavljamo pa tudi slovesno, da hočemo svobodo narodu, iz katerega smo izšli in za katerega se moramo boriti, kajti v nas teče slovenska kri. Ta nam tudi narekuje, da sedanje oblastnike vprašamo, kdaj bodo dovolili odkop vseh, ki so jih skrivaj pobili in njih krščanski pokop v blagoslovljeni zemlji, kakor je od nekdaj bila navada v slovenskem narodu. Obžalujemo pa tudi, da v 70-letu, odkar je bila postavljena prva slovenska gimnazija — kakor to vemo iz šole — njeno veličastno poslopje še ni bilo vrnjeno pravemu lastniku. Nasprotno, služi namenom, ki niso v korist slovenskemu narodu. Obračamo se končno na vse sošolce naših let po vsem svetu, da skupno začnemo povezavo svobodnih slovenskih študentov Slovenije v svetu z enim samim ciljem: vse naše delo za svobodo vseh rojakov in rodne grude naših očetov. Buenos Aires, 12. julija 1975. ŠE ENO PRIZNANJE Komunistični literarni zgodovinar R a d o J a n je v razmišljanju 0 Svetinovi trilogiji Ukana zapisal med drugim tole: ,,Boj za Boga, ki so ga bili, tako sd rekli, naši zapeljanci (mišljeni so domobranci), jt' bil v bistvu boj zoper njihovo lastno samocdtujiteV, ki se je končala po tragični razčlovečenosti v breznih roških gogdov.“ HOČEM SI USTVARITI SLOVENSKO DRUŽINO! Kot mati večjih hčera, naj bi vam govorila o temi: Iz vas bodo zrastle nove slovenske družine. Ni moj namen povedati Vam nekaj zvenečih fraz, ampak želim se pogovoriti z vami, kot se pogovori mati s svojimi hčerami. Vem dobro, da človek mnogo sliši, marsikaj si dobro zapomni, vendar le malo od tega uporabi. Ko sem pred 27 leti prišla v Argentino, sem bila slovensko dekle, k' je pognalo svoje korenine in srkalo sok slovenstva v matični domovini. Zato ni čudno, da sem si ustvarila slovensko družino. Vam Pa, dekleta, stoji na poti mnogo ovir in le, če boste zavestno hotele doseči slovensko družino, vam bo to uspelo. Živite v popolnoma različnem okolju, kot sem živela jaz. Nikakor ne morem reči v boljšem ali slabšem, ampak drugačnem, če vam ni težko razumeti, (la ste hčerke političnih emigrantov potem bomo ta razgovor veliko lažje nadaljevale. Vaši starši so kot jaz odšli od doma, ne morda 2 mislijo, da nam bo na tujem boljše, ampak zgolj zato, da smo si ohranili možnost živeti Bogu, materi in domovini. Ne mislite, da je to preveč zveneč rek-fraza, ne drage moje, to je naše geslo. Vem, (la kot ves mladi svet opazujete ljudi in vidite, da so mnogi tega Kesla le malo spominjajo in se brezbrižno predajajo materializmu. Vendar, če ste odkrite, imamo med seboj ljudi, ki vedo, zakaj so odšli od doma in temu primerno živijo. Lepo je biti mlad. Ne zato, ker ste prijetne za oko, mnogo bolj važno, da sc zavedate, da je mladost doba, v kateri se pripravljate Za bodočnost, ki bo taka, kakršno boste naredile ve z Božjo pomočjo. Ena lastovka ne prinese pomladi, pravi slovenski pregovor, vendar ja prvi opomin, da se bliža pomlad in te moje besede naj bi bile takšen opomin in obenem vabilo za premišljevanje vaših pravic 'n dolžnosti kot dekleta slovenskih staršev. Gotovo je najvažnejše, ^ar ve same čutite, dostikrat je dobronamerna beseda ob pravem času velika pomoč. Kot je temelj vsake družbe družina, tako je tudi bodočnost slovenskega naroda odvisna od števila slovenskih družin, ^brašanje je, če ste ve kdaj pomislile na to? če niste, skušajte s' dobiti čas, da boste premislile, kaj pomeni naslov: Hočem si ustvariti slovensko družino. Ne prepustite tega usodi, to bi bilo Pilatovsko ravnanje. Ne mislite, da bi si jaz dovolila soditi dekle, k* ravna tako. Ne! Koliko je deklet, ki niso imele prilike, da bi fe o tem pogovorile, zato je vaš šolski odbor odločil, da bi se danes 'a tudi v bodoče, pogovorila o stvari, ki je tolikšnega pomena za bodočnost slovenskega naroda. Torej, dekle, če si slovenskih staršev bči, nosiš v sebi slovensko kri, katero skušaj ohraniti,, poplemenititi. kri ni samo kemična sestavina, ampak je žlahtna tekočina, ki vsebuje modrost preteklosti in moč slovenski bodočnosti. Omenila sem že in še enkrat ponovim, da je napačno mišljenje, da smo Slovenci boljši od drugih, zelo važno pa je da se zavedamo, da smo različni. V tem tečaju ste po dovršeni osnovni slovenski šoli dobile vsaj približno poznanje naše narodne preteklosti, če se udeležujete slovenskih prireditev, se doma kdaj pogovarjate o Sloveniji in preberete vsaj nekaj slovenskih knjig na leto, potem že imate temelj, na katerem boste gradile slovensko družino in z njo narodno bodočnost. Priznam, da imate mnogo ovir na poti, zato toliko povdarjam da samo, če se boste zavedale, da ste člen, ki ga je ustvaril Bog v narodni verigi in ga boste po sebi vključile v nov člen, ste izpolnile dolžnost do svojega naroda in s tem ostale nekdo, ki ve kaj ho ;e. Vendar vem, da ni vedno lahko izpolniti, kar želimo zato Vam svetujem, prosite za pomoč Boga in Mater Božjo. Zavedna Slovenka bodi praktična katoličanka. To se pravi, živi, kakor Cerkev uči. Delaj dobro, bodi vesela in zavedaj se, da je ljubezen tista, ki vse da in ničesar za sebe ne zahteva. Takšna naj bo vaša ljubezen do težko preizkušenega, malega a trdoživega s'ovenskega naroda. Joža Andrejakova 12. julija 1975 (Izvajanja na Študijskem dnevu dijakinj srednješolskega tečaja ravn. M. Bajuka). L. Ceglar: S voj biser brtmimo Nasprotnik nam vsiljuje boj, naš biser hoče nam odvzeti, če to mu kmalu ne uspe, bo skušal naše vrste streti. Pripravimo se zdaj na boj, vrste bojevniške sklenimo; dokler ne bo napad odbit, pogumno biser svoj branimo. Naj v boju nas krepi zavest; Pravica je na naši strani. Naš bojni klic naj se glasi: Kdo zoper nas, če Bog je z nami! IZ NIČ SIHO ZAČELI (Nekaj spominov na početke Slovenske begunske gimnazije v Vetrinju) Z iskreno zavzetostjo in odobravanjem sem pozdravil misel vodstva Srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka, ki me je naprosilo, (la vam, drage dijakinje in dijaki, povem kaj iz spominov, kako smo v tistih Prvih begunskih dneh pred tridesetimi leti pričenjali s šolskim poukom med begunci tam na Vetrinjskem polju. Tz tega je vzrastla »Slovenska begunska gimnazija v Vetrinju". In ni nobenega dvoma, da se je v njej započel tudi zametek današnjemu vašemu Srednješolskemu tečaju. Saj nosi ime po njem, ki je bil začetnik in osrednja gibalna sila vsega našega prizadevanja in dela. Naprošen sem bil za referat „Iz nič smo začeli" Ne morete si predstavljati, dragi moji, kaj vse ta skromni in borni „nič“ skriva v sebi! Koliko ljubezni in volje, koliko truda in žrtve, da — celo resnih tveganj 1 Božja Previdnost je odločila, da sem bil med tistimi, ki smo ob ravnatelju Marku Bajuku že na samem Vetrinjskem polju postavljali temelje našemu šolstvu v begunstvu. Čas mi je na kratko odmerjen. Zato se bom skušal omejiti v naslednjem predvsem na nekaj svojih osebnih najpomembnejših in najzanimivejših spominov. Vsekakor pa vam vsem in vsakemu posebej toplo priporočam in na srce polagam, da prebirate v Svobodni Sloveniji predragocene spominske prispevke dr. Ludvika Puša v podlistkih „Na dolgo pot". Podrobne podatke in zelo nazoren opis vsega dela najdete v Koledarju Svobodne Slovenije iz 1. 1949 na str. 109 in ss. ter v Koledarju-Zborniku 12 1. 1952 na str. 160 in ss. Zdi se mi, da bi vam skoro moral postaviti nekako nalogo, naj bi ne bilo nikogar med vami, predragi mladi študentje, ki hi se ne sezna-ntli čimprej s tema dvema člankoma. Naj bi bila to med vami — majhna žrtviea ob spominu na 30-letnico zdomstva vaših staršev, sorodnikov in prijateljev, ki so tedaj morali na križev pot begunstva. Ko sva z rajnim očetom v tistih prvih majniških dneh leta 1945 2 mojimi štirimi nedoraslimi sinovi (najmlajši še ni dopolnil poldrugega leta) in s štirimi ženskami naše rodbine pririnila na Ljubelj ter obstala Pred tistim dantejevsko pošastnim tunelom, se nama je posrečilo ,da sva ženske in otroški drobiž spravila v zavetje pod streho Sama sva pa ostala cepetaje vso mrzlo noč z ostalimi zaskrbljenimi begunci pred tunelom ob koleslju, ki sva ga našla prevrnjenega in zapuščenega, precej polomljenega na serpentinah v obcestnem jarku. A služil nama je dobro vse do Vetrinja. K ojnici sva mu otvezala z debelo žico, s pravtako prevrnjenega vojaškega kamiona, mladega žrebca, ki sva ga našla na paši brez lastnika in brez opreme — zares čisto „nagega“. Oče je tedaj od nekod prinesel tri krompirčke in sva si jih pekla na skromni žrjavici pod vozičkom. Tedaj mi je potožil: „Bog se nas usmili! — Veš, kar zagomazi mi po hrbtu, če pomislim, da odhajava v neznano tujino in v še vse bolj neznano bodočnost ob beraški palici; pa s štirimi ženskami in štirimi majhnimi otročiči. Kaj bodo jedli jutri; in pojutrišnjem? In potem bo še en dan; in še eden; in še. . . Pa — saj Bog ve za nas!" Po preplahu pred partizani, preden smo mogli skozi tunel na koroško stran, in po trepetanju v strahu, če se bomo mogli še pravočasno rešiti preko mostu na Dravi, smo v gluhi noči obstali na mehki zemlji na vetrinjskem polju. Dotipal sem se do žveplenke in ugotovil, da smo sredi množice sobeguncev — na obdelani njivi... No, prav! Toliko mehkeje bo postlano na preorani in prerahljani zemlji! In se je že v teh prvih dneh, na teh njivah in travnikih, pod drevjem in šotori vseh vrst ravnatelju Marku Bajuku razširilo skrbno očetovsko srce in zajelo poleg njegove rodbine še vse širše kroge. Med domobranci in begunci je srečal in prepoznal mnogo svojih osmošolcev s klasične gimnazije, ki jo je moral zapustiti kot ravnatelj. Brez oklevanja je začel vrtati za mislijo, kako rešiti vsem tem mladim študentom njihovo šolsko leto. Narodni odbor je zato po svojem delegatu za Koroško in Štajersko dr. Jožetu Basaju izdal dne 16. majnika 1945 odlok št. l/pr. (prosveto) ,ki ga lahko imenujemo ustanovno listino za novo gimnazijo. Odlok pravi v svojem prvem odstavku: „V slovenskem taborišču Vetrinje se ustanovi s pravico javnosti a) Prva slovenska begunska gimnazija; b) po potrebi meščanska šola in c) ljudska šola. Spričevala teh šol imajo veljavnost enakih učnih zavodov v Jugoslaviji. In z naslednjim odlokom št. 2/pr. z dne 18. majnika je pa NO že imenoval za prosvetnega načelnika ravnatelja Marka Bajuka z nalogo, da organizira vse naše šolstvo med begunci po taboriščih. Vzporedno z organiziranjem vseh vrst nižjega šolstva (otroški vrtci, ljudske šole itd.) so se torej z vso vnemo začele priprave za ureditev srednje šole. In tako je bil z odlokom istega Narodnega odbora št. 3/pr. z dne 8. junija 1945 imenovan ravnatelj Marko Bajuk za ravnatelja ..Slovenske begunske gimnazije v Vetrinju". Posrečilo se mu je med begunci zbrati prve usposobljene profesorje in Učitelje za vse predmete. Osebno sem se šel posvetovat v tistih dneh s prof. Mirkom Bitencem v njegov šotor tam za potokom med jelševjem. Ob formiranju domobranskih edinic sem čutil za svojo dolžnost, da uredim vprašanje osebne obveznosti v službi domovini. Pa mi je z vso odločnostjo dejal: „Vaša dolžnost, drag' kolega, je pač zdaj, da se posvetite reševanju svoje družine in pa poklicnemu vzgojnemu delu. Tam je vaše' mesto!" In tako mi je pripadla vključitev v profesorski zbor nove nastajajoče gimnazije in pa mesto njenega tajnika. Ravnatelj je brez odloga izdal poziv na dijake, da se prijavijo k nadaljevanju pouka. Naj vam tu pokličem v spomin — za razumevanje našega razpoloženja in vsega položaja —, da so v tistih zadnjih majniških dneh odhajali transporti domobrancev pod stražo lažnih zaveznikov v nasilne klavnice rdečih valpetov v domovino. Živeli smo pač pod vtisom strašne mrzlične napetosti in pričakovanja usodnih novic. Tudi sam sem bil s starši in z družino že določen na listi za odhod prvega naslednjega transporta civilnih beguncev za 1. junija 1945. A božji računi so bili drugačni! Kakor vsi veste, se je našim zastopnikom, zlasti dr. Meršolu posrečilo, da so bili nadaljnji transporti ustavljeni. Ko se je nekega dne bližala strašna nevihta nad Vetrinje, sva se Pred hudim neurjem z očetom in našimi zatekla pod streho v župnišče. Tam smo bili deležni pač za tiste čase največjega gostoljubja.. Odkazali so nam sicer tesno, a za nas predragoceno sobico, polno starega pohištva, kjer smo poslej mogli ostati v zavetju in pod streho z našimi malimi. In tako me je tamkaj doletela še nova služba! Bolehni župnik je moral °b večernih urah zgodaj k počitku. Zato je izročil meni cerkveni ključ z naročilom, da sem vsak večer čakal, dokler se ni cerkev izpraznila, da sum zaklepal glavna cerkvena vrata. Moj Bog! — Predragi študentje! Nikdar mi ne bo mogoče pozabiti, kaj sem doživljal tiste strašne polnočne ure z dolgim ključem v roki! Pod kipom Žalostne Matere božje je neprestano gorelo nebroj sveč in svečic, ki so povzročale v temnem in zaprtem prostoru še vse tesnobnejše, kar neznosno ozračje. In vanj se je zlivalo še vse groznejše in bolestnejše duševno trpljenje in vzdušje. Po tleh pred Njo, Materjo bolečin so na pol klečale, na pol ležale v obupavanju skrušene postave utelešene bridkosti 'n nedopovedljivega trpljenja; molile so in jokale, klicale in rotile, vile toke in tarnale: matere, žene, neveste, sestre izdanih in v mučeniško smrt Ptedanih domobrancev... Kako je vsakokrat v srce zarezalo, ko sem obrnil ključ v cerkvenih vfatih in je tegobno odjeknilo v gluho praznino... Toda — čez dan pa je šlo naše delo za gimnazijo dalje. Oče — rav-natelj je vodil in urejal, kakor da se ni nič zgodilo. Še enkrat vam ponavljam: „Iz nič smo začeli" — a, dragi moji, n i č ", ta nič ima toliko globoke in pretresljive vsebine!... Prav zato sem čutil potrebo, da sem se vam ob teh spominih pomudil nekaj več trenutkov, čeravno na prvi videz nimajo nič opravka z našo gimnazijo; pa so vendar z vsem našim takratnim življenjem in delovanjem tako tesno povezani! Iz letnega ravnateljevega šolskega poročila za šolsko leto 1945/46 o početkih gimnazije beremo: „S podporo taboriščnega poveljstva se je posrečilo dobiti in urediti v prazni zasebni hiši v neposredni bližini taborišča zasilne prostore: v kuhinji pisarno in zbornico, v treh sobah tri učilnice, v listnjaku poleg hleva pa četrto. Šolske table in nekaj klopi smo prinesli iz vetrinjske ljudske šole in, ko je bilo z odlokom št. 3/pr. z dne 6. junija 1945 poverjeno vodstvo zavoda ravnatelju Marku Bajuku, je imel učiteljski zbor dne 11. junija svojo prvo sejo." In nadaljuje: „Pouk je bil izredno težak: manjkalo je vsakršnih učil, papirja, svinčnikov in zvezkov; knjig ni bilo; učitelji so za vse predmete morali sproti sami sestavljati snov.. . (itd.) Vse to je zahtevalo ogromnega dela in je bilo posebno težko, ker so člani učiteljskega zbora stanovali skoro vsi še pod šotori." K temu naj dodam nekaj svojih osebnih doživetij. Tudi sam sem v začetku delil usodo s sotrpini na njivi — brez strehe in brez šotora, ob našem koleslju. Tam za opatijsko cerkvijo sem med najrazličnejšo brklarijo nemškega vojaškega eraričnega materijala našel čisto nov bajonet. Kovač mi ga je izbrusil v veliko dragocenost — kuhinjski nož, ki ga imamo še danes za spomin. Pa še vse kaj več! Tam je ležal tudi podolgovat lesen zaboj za ročne granate. Vsebina me ni prav nič zanimala; pač pa moja nova — pisalna miza! Na tem zaboju sem poslej pisal na roko grške in latinske tekste. Toda — kako? Odkod? Vsemu je Bog odpomogel! Ne vem; menda so bili nekateri bolj duhovno prisotni, ko so bežali od doma, kakor tisti, ki so v zbeganosti pograbili po dva desna čevlja, oba leva pa pustili — levičarskim partizanom doma. Polagoma smo namreč izbezali eno ali drugo knjigo izmed revščine, ki so jo ljudje prinesli sabo v begunstvo. Pa sva z očetom kmalu sedla tudi na kolesi in jo mahnila proti Celovcu vohat za knjigami. In res! Tam v tisti Bahnhofstrasse sva se komaj prerivala z dvignjenimi kolesi po ruševinah zbombardiranih hiš na obeh straneh ceste. Le ozek prehod za poedinca je bil možen na nekaterih mestih po pločniku. A tam na drugi strani!? Samo pomisli si čudeža! Večnadstropne stavbe na obeh straneh porušene; a v sredi pa v pritličju nepoškodovan vhod in nad njim napis: Antiquariatsbuchandlung — Knjižna starinarnica... Podvizala sva se in prilezla preko grmade ruševin na drugo stran. Vstopila sva in našla prijaznega starca. Nato pa: sreča vseh sreč — latinski in grški teksti nemških šolskih izdaj!... Nikdar ne bom pozabil zadoščenja, s katerim sva se vračala v Vetrinje. In tako se je začela moja „domača tiskarnica". Med odvrženimi predmeti umikajoče se nemške vojske je bilo najti tudi raznih nepopisanih blokov s kopirnim papirjem ipd. Vse to je prišlo prav za naše delo. Začel sem na pisalni mizi — zabojčku od ročnih granat, po turško sede v njivi. Po tri ali štiri kopije sem lahko pisal hkrati. In nato v šolo k pouku. Učne ure so tudi mene zadele v že omenjenem listnjaku. Joj, Platon in Homer, Livij in Cicero — kam ste zašli! Pa moram ob tej priložnosti omeniti in podčrtati še pravcate junaške podvige naših študentov. Mnogo knjig, ki so nam manjkale, so nam oskrbeli oni sami. Posebno omembo zasluži oni, ki je šel ponje v domovino, v svojo lastno domačo hišo in s tem dejansko tvegal tudi svoje življenje. Spominjam se še, kako je bil rajni oče-ravnatelj hud. da ne rečem razočaran, češ kako je to mogoče, da more tak vzoren fant kar za več dni »solo špricati" — zginil je bil brez sledu. Pa se ti po nekaj dneh pojavi v pisarni pred ravnateljem. In preden se je utegnila nadenj uliti ravnateljeva ploha nevolje, ga je fant prehitel in mu pomolil knjige, ki smo jih tolikanj pogrešali. Tvegal je svojo življenjsko varnost, se pretihotapil cez Karavanke v Slovenijo in od doma prinesel knjige. V svojem obsežnem poročilu o slovenskem begunskem šolstvu v Zborniku Svobodne Slovenije 1952 na str. 169 pravi ravn. M. Bajuk: »Nekaj knjig je prišlo v nahrbtnikih dijakov iz domovine čez visoke snežnike. Nosilci so tvegali s tem „kontrabantanjem“ življenje; toda prenesli so važne pripomočke. Ko so o tem Angleži zvedeli, so poročali domov v Anglijo in ondi je na plenarni skupščini učiteljev o tem poročal predsednik zbranemu učiteljstvu s poudarkom posebnega občudovanja in priznanja mladini, ki kaj takega tvega za svojo izobrazbo." Tudi londonski časopis je poročal o tem. Tako je v teh najtežjih okoliščinah polagoma v nekaj mesecih delo na gimnaziji steklo v svoj — lahko rečemo — normalni tek. Prišla je razselitev vetrinjskega taborišča. Slovenska begunska gimnazija je bila določena, da se preseli z glavnino slovenskih beguncev v Pcggez pri Lienzu na Tirolskem. Gimnazijski ravnatelj je poslal prošnjo na angleško vojaško upravo v Celovcu, da se nam dovoli višji tečajni izpit in da pošljejo zastopnika Za predsednika izpraševalne komisije. Prišel je nadzirat delo gimnazije sef vzgojnega oddelka angleškega klasičnega kolegija. Zahteval je podrobne informacije o upravi in delu zavoda ter dva dni z največjim zanimanjem nadziral reden pouk. Iz obsežnega poročila angleškim pristojnim oblastem naj vam nave-dem nekaj najznačilnejših odlomkov. »Šola temelji na rednem učnem načrtu iz Jugoslavije; njen direktor je bil skozi tri leta načelnik za srednje šole v Sloveniji. Ravnatelj Marko Bajuk je mož izredne osebnosti in energije. Po poročilih taboriščnih oblasti 'n po neposrednih opazovanjih je jasno, da je njegova vodilna roka pogla-vitni faktor šole. Njegova osebna izkušenost kot šolnika, upravitelja in glasbenika ie neprecenljiva. On tudi v glavnem daje' smernice osnovnemu šolstvu, čeravno ima tudi to svojega upravitelja. . . V kolikor more presoditi tujec, ki ne obvlada slovenskega jezika, je sposobnost članov profesorskega zbora nedvomna; njihovi osebni odnošaji z bližnjim, z vodstvom taborišča in z učenci so očividno naravni in ugodni." O pouku in svoji inšpekciji nadaljuje: „Kar se tiče neposredne priložnostne inšpekcije, so bili vsi obiskani razredi nad šolsko povprečnostjo... Predložen je bil sistematično urejen urnik in videti je bilo jasno, da je točno odgovarjal temu, kar so dejansko v razredih obravnavali. Vsi obiskani razredi so bili v redu, točni in lepo disciplinirani. Vedenje dijakov je bilo celo bolj umirjeno, kot je to običajno na Angleškem; a bilo je dovolj očitno, da to njihovo zunanje vedenje izvira iz prirojene dostojnosti in odločnosti, da dane jim ugodne okoliščine čim najbolj izkoristijo..." In po podrobnem opisu obiskanih učnih ur predmetov in njihovih profesorje zaključuje: ,,Ta šola vzdržuje vkljub velikim težavam najlepše tradicije evropske vzgoje. Že zaradi okoliščin, v katerih se šola nahaja, se ta podvig lah ko imenuje herojski in zasluži vse mogoče priznanje in podporo." Ker je bil nadzornik Baty sam klasičen filolog, me je osebno dvakrat obiskal med poukom, pri grščini in latinščini. In podaril mi je p'1 pouku za tedaj pač najboljši veliki grško-nemški slovar. O pouku grščine na gimnaziji je poročal: „Brez vsakega pridržka trdim, da to delo presega višino, ki m je danes možno najti pri pouku grščine v večini angleških sredmih šol, Kjer se poučuje grščina." V novembru 1946 je redno šolsko delo utrpelo težak pretresljal s prekinitvijo, ob selitvi iz taborišča Peggez v Spittal na Koroškem in ob velikih težavah, ki so nastale, preden se je mogel pouk spet redno nadaljevati. Za resnost študija gre dijakom v tej dobi vse zasluženo priznanje. Z vso treznostjo so se posvečali študiju in šolskemu delu. In naši maturantje so, prekaljeni po vseh okoliščinah, odhajali iz šole dejansko „zreli“ v življenje. Saj so si poleg šolskih predmetov nabrali za svojo duhovno izlde-sanost značajev bogatih in dragocenih vrednot. Iskrena duhovna povezanost med njimi ter učitelji je bila zares — iskrena, da ne rečem prijateljska. Priznati moram, da nam je bilo njihovo spoštovanje do nas in njihovo vrednotenje našega prizadevanja zanje v veliko zadoščenje. Poseben uspeh pa je bil še v tem, da je ravnatelj Marko Bajuk na graški univerzi dosegel, kar sam imenuje „pravo čudo." Univerza v Gradcu je naša zrelostna spričevala brez obotavljanja priznala, tako da so se brez vsakih težav naši abiturientje mogli vpisati na univerzo. Pa še več! Zgodilo se je „še danes nerazumljivo čudo" — kot piše ravn. M. Bajuk: „Vseučiliški senat je v izrednem razumevanju našega položaja soglasno sklenil, da velja za univerzo potrdilo o maturi, ki ga izda on (ravn. M. Bajuk) dijakom, toliko kot izvirno spričevalo." Bilo je namreč mnogo maturantov med begunci, ki so ob begu zgubili vse svoje dokumente Istočasno mu je rektor pohvalil naše akademike, da so izredno pridni, 'la jih celo stavijo za zgled svojim avstrijskim slušateljem. Vsi ti naši uspehi so pa seveda povsem razumljivo bili trn v peti našim nasprotnikom v domovini. Zato si je Jugoslovanska zvezna misija spomladi 1947 zastavila za glavno nalogo, da razbije našo Slovensko begunsko gimnazijo. 8. aprila 1947 so dosegli, da je bil odstavljen njen ravnatelj Marko BajUk in nam je bilo sedmim profesorjem prepovedano nadaljnje poučevanje. Sledilo je tedaj novo obdobje v življenju naše gimnazije. Kajti da bi tik pred koncem šolskega leta ne trpel pouk, je ravn. M. Bajuk dosegel dovoljenje, da smo glavne predmete smeli izprašati ravnatelj sam in pa trije profesorji. Seveda sem n. pr. sam osebno skrivaj nadaljeval z učnimi urami tako, da sem se vsakokrat sestajal z dijaki v drugi baraki po zasebnih sobah. Večkrat je ob 12 potrkalo na vrata, ko je taboriščna sirena klicala h kotlu za obed: „Gospod profesor, Military Police je v taborišču". In sem pač moral počakati skrit, dokler niso odšli. Kasneje sem dobil menažo — včasih „za Ion" še večjo porcijo — iz kotliča, ki so £a naša dekleta imela za take primere skritega. Matura se je dovršila v redu. A vsi profesorji, ki smo bili kot »zločinci" na listi, smo morali zginiti iz taborišča. Ob novembrski blokadi špitalskega taborišča 1. 1947 po angleških vojaških četah je patrulja potrkala v baraki tudi na vrata moje sobe. Bil sem skrit pod stropom, in skozi špranjo škilil na oficirja, ki je tolkel komaj razumljivo nemščino. Z užitkom bi mu bil pljunil na polizano pričesko. Povpraševal je seveda po meni. Noč me je nato vzela in dobil sem zatočišče v podstrešni sobici špitalskega mesta. Po petih dneh se mi je posrečilo zakopanemu v bukovih drveh na tovornem vlaku uiti v ameriško cono. Vse peripetije te epizode so spet Poglavje zase in se ne morem tu spuščati vanje. A z božjo pomočjo smo se na priprošnjo Marije Pomagaj vsi rešili. Ko sem po uspelem begu v soboto ob 3/4 7 zjutraj stopil v Schvvarzach St. Veit v bolniško kapelo, se je prav tisti trenutek begunski sotrpin žpk. Kristanc, sklonil pred oltarjem nad Najsvetejšim in molil: »Domine, non sum dignus.. ." ...Ves ganjen sem se zavedel, da so v istem trenutku v Edlingu pri špitalskem taborišču moji dijaki tudi bili pri redni sobotni rnaši dijaške Marijine kongregacije in molili ter prejemali obhajilo zame —, kakor so mi prejšnji večer pred pobegom poslali poslovilno pismo v moje skrivališče. Begunska gimnazija pa je medtem premagovala še nadalje vse težave pod ravnateljevanjem profesorjev Majcena, Ovseneka in Jegliča. 91 maturitetnih spričeval je izdala ta naša begunska gimnazija v teh časih svojega s trnjem prerastlega, a plodonosnega življenja. Čutim potrebo, dragi študentje, da ob tej priložnosti stavim predlog s prošnjo, naj bi se kateri izmed vas zavzeli in — recimo — za svoje letošnje seminarsko delo po seznamu iz takratnih šolskih letnih poročil ugotovili, kakšne poklice so si izbrali dijaki, zlasti abiturientje slov. begunske gimnazije in kje so danes zaposleni. Boste videli, kako lepe in zanimive podatke boste odkrili o zasluženih dosežkih te naše gimnazije. Saj so že kar tu med vami samimi navzoče osebnosti, ki so izšle iz te gimnazije in smo danes vsi ponosni nanje! Dodam naj še svojo osebno zadnjo epizodo iz te odisejade! V taborišču Asten ob Donavi nas je našlo iz tega preganjanja v Špitalu zatočišče 50 oseb. Od moje rodbine smo se čudežno rešili vsi do zadnjega. Ustanovili smo za našo deco slovensko ljudsko šolo. Bil sem njen upravitelj in učitelj. Pa je segla v taborišče spet s svojimi tipalnicami rdeča pošast za nami. Bilo je že na tem, da bi nas morali Amerikanci vseh 50 oseb (25 odraslih in 25 otrok ter otročičev, celo novorojenčkov) prisilno vrniti nazaj v spital, v angleško zono, odkoder smo ilegalno pobegnili. Spet je bila božja moč močnejša od naših zaklet:h nasprotnikov! Imel sem pred pobegom iz Spitala osebno priporočilo na salzburškega nadškofa dr. Rohracherja. Bil nam je ves čas na strani in tudi v tistem kritičnem trenutku odločilno posegel v našo usodo. Postopek naše prisiln' vrnitve je bil ustavljen in akt anuliran. Pred našim odhodom v Argentino se je šel oče zahvaljevat v Salzburg k nadškofu za posredovanje in rešitev. Ta je pa pozval k sebi svojega škofijskega kanclerja in mu deial. naj očetu razloži, kar je doživel. Bil je namreč on tisti, ki je po naročilu nadškofa za nas posredoval. Visoki uradnik, ki je imel v rokah naš akt, je namreč hodil h kanclerju k spovedi... Predragi, ponavljam, kakor imam v spominu očetove besede. Kancler je govoril nekako takole: „Nikdar v svojem duhovniškem poklicu nisem doživel še tolikšnega zadoščenja kot ob tej vaši rešitvi. Vi vsi bi namreč bili poslani v zapečatenih vagonih skozi angleško zono do meje in predani jugoslovanskim oblastem. Šlo je pa pri tem za zamenjalno kupčijo... Vrnjeni bi bili v zameno — za tri vagone macedonjskega tobaka. . Predragi moji fantje in dekleta! Osebno mi je v največje zadoščenje da sem mogel biti v tistih letih učitelj in vzgojitelj tako zrelim in plemenitim našim študentom v begunstvu, kot je tisti, ki mi je po mojem pobegu pisal ganljivo pisanje. Dobesedno pravi v pismu: 1)2(1 i se mi, da vse tiste besede, ki ste nam jih govorili v šoli, zdaj s svojim življenjem uresničujete. Sami nam dajete največji dokaz za resničnost naukov, ki ste nam jih dajali... Rad bi Vam povedal še to, da niste sami v teh najtežjih dneh; da Vaši dijaki mislimo na Vas, da smo z Vadb... Vemo, da je naša hvaležnost vsa malenkostna in ničeva, ker smo pač Uudje. Položili smo jo zato v naročje Brezmadežni Materi, ki tudi te dni išče prenočišča (NB — pismo je od 14. decembra 1947), naj ga izprosi tudi Vam in vsej Vaši družinici!..." Kako bi za take duše in značaje človek nekaj ne tvegal!? Vzemite, dragi moji, vse te besede sebi za zgled! In skušajte se v spomin na tiste najtežje čase v zgodovini našega naroda ob tridesetletnici odtegniti za kak kratek trenutek v samoto premišljevanja! — Prof. Božidar Bajuk Avgust Horvat KJE NAS ČEVELJ ŽELI? (Staranje in bodočnost emigracije) Izvajanja avtorja so danes bolj aktualna kot leta 1972, ko je bil pričujoči tekst natisnjen v Družabni Pravdi (Št. 5. 1972 — XXVI). P. Vladimir Kos DJ (Meddobje X/I2 str. 159) in dr. Vinko Brumen (Meddobje XI/3 str. 239) ugotavljata, da se' v zdomstvu v kulturnem ustvarjanju staramo. P. Kos tega dejstva nekako noče sprejeti, rajši bi videl realnost drugačno, dočim dr. Brumen to realnost sprejme in še doda bridko resnico, da poleg tega, da se kulturni ustvarjalci v zdomstvu starajo, r.i mladih, ki bi njihovo delo nadaljevali; mladina se je oddaljila, smo jo 'zgubili. Staranje je že očitno v vsem našem zdomskem udejstvovanju. V naših Publikacijah, tudi splošnega značaja, sodelujejo skoraj vedno isti ljudje v odborih organizacij si isti ljudje iz leta v leto zamenjujejo samo odbornike funkcije. Povprečna starost sodelavcev v naših revijah in časopisih, odbornikov v društvih in organizacijah je že precej nad 50 let. Tako je žc res pereče vprašanje, kdo bo nadaljeval to do pred kratkim še cvetoče delo. Kje so mladi? Zakaj ne sodelujejo? Zakaj jih ni v odborih organizacij in društev? Večkrat položaj, v katerem se nahajamo, radi primerjamo z razmerami doma pred vojno, češ, takrat je mladina starejše odrivala, sedaj pa je sploh ni blizu. Primerjava je zgrešena. Razmere v emigraciji, tukaj in danes, so drugačne kot so bile nekdaj doma, pa tudi položaj slovenske mladine ali otrok slovenskih staršev v zdomstvu je drugačen kot pa ga je imela in ima mladina v domovini. Po teh nerealnih primerjavah nas je dokončno življenje prisililo do bridke in realne ugotovitve, da mladine nimamo; oddaljila se nam je, ker se zanjo nismo dovolj zanimali, ali smo jo s svojim ravnanjem odbili in naravnost potisnili v tuje okolje. Ker nismo sejali, sedaj nimamo kaj žeti. Vzrokov za tako stanje je več. Nekateri že izhajajo iz tradicije. Že pred vojno je bilo doma značilno za skupnost, ki se je imenovala katoliška, da se intelektualci niso dosti zanimali in skrbeli za vzgojo svojega naraščaja- Ljudje, ki so vodili naše kulturno in javno življenje, so hoteli imeti ob sebi le ,,pridne fante", poslušne, mlade ljudi, ki so radi ubogal’ in potrpežljivo čakali, ko jih pokličejo in odkažejo določena mesta. Le v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno se je začelo spreminjati po zaslugi dr. L. Ehrlicha in prof. E. Tomca. Ta tradicija nezanimanja in vzgoje posebej še intelektualnega naraščaja, je ostala močno zasidrana tudi v emigraciji. Kljub nezanimanju starejših za mlade je doma kulturno življenje le 1‘astlo. Veter, ki je vlekel iz različnih mladinskih organizacij in krožkov, je zasejal semena, ki so vzklila in marsikatero doseglo bujno rast. Zemlia je bila namreč domača, okolje in klima sta bili ugodni. V zdomstvu pa lahko vidimo, da veter ne zaseje nič. V Argentini je pampa preobširna, peščena; vpliv okolja prevladuje nad življenjem slovenstva, zato takih samozasejanih sadov ni. Tudi v bodoče ne bo drugače. Priti bi moral sejavec, ki bi zrahljal in pripravil prst ter zasejal seme slovenskega kulturnega življenja v srca in duše slovenskih mladih ljudi v zdomstvu. Sejavcev, ljudi, ki bi skrbeli in si prizadevali za slovenski kulturni naraščaj v zdomstvu med našimi intelektualci in kulturniki ni. Vsi m bili vedno in so še preveč zaposleni sami s seboj, za drugo ni časa- To nezanimanje, tudi sedaj, ko že teče voda v grlo, je težko razumljivo. Morda kdo od kulturnih ustvarjalcev misli, da vzgoja in priprava intelektualnega slovenskega naraščaja ni ustvarjalno, kulturno delo. Morda :e v tem eden izmed vzrokov. Res je, da to delo ni tako vidno kot v reviji objavljena razprava, tako znano kot že mesec dni prej napovedano predavanje, najbrže ga ne bosta omenjali literarna in kulturna zgodovina, niti leksikoni, vendar je veliko bolj važno, kot vse to, ker pomeni predati prejeto dediščino mlademu rodu, vsaj del svojega znanja in ljubezni do slovenske zemlje bodoči generaciji na tuji zemlji. Poleg nezanimanja za mladi kulturni in intelektualni naraščaj je tudi tujina kruta. Kljub temu, da večkrat slišimo in beremo, predvsem v razndi pozdravnih pismih, kako smo srečni, da živimo v svobodi, tujina streže po našem narodnem življenju. Naravnost požira naš mladi rod. Nihče ni izvzet, ne študirajoča mladina, niti zaposlena v tovarnah in delavnicah-Zaradi stalnega močnega vpliva tujega okolja naša narodna vzgoja ni dovolj močan protiutež, da bi se na primer, naši mladi intelektualci lah :o dobro izražali v materinem jeziku, mislili slovensko. Njihovega položaja ne moremo primerjati s položajem slovenskega študenta, ki je med vojnama študiral na tuji univerzi. Ta je z eno nogo še vedno stal na slovenski zemlji, v njej je imel svoje korenine in upal, da bo doma tudi dobil zaposlitev. Vsega tega mladi človek v zdomstvu nima. Končno tudi pomanjkanje v brezhibnem izražanju v slovenščini ni in ne more biti vzrok, da mladi ne pišejo v naše publikacije, ne predavalo na sestankih in kulturnih večerih. Nihče jih ni in jih ne povabi in pripravi za to delo. Izgleda, da se jim ne zaupa, obstoja nek dvom, če bodo znali podati svoje misli na zadovoljivi „višini“. V zvezi z ,,višino" je svoječasno sedanji urednik Meddobja v eni izmed številk v svojem prispevku kramljal o kulturnem ustvarjanju v zdomstvu in pride nekako do zaključka, da bi revija imela lahko več sodelavcev, a je vprašanje višine njihovih prispevkov. In tukaj je veliko jedro problema. Oni, ki so na ,,višini", ne zaupajo oziroma mislijo, da mladi niso zmožni pripraviti nekaj, kar bi bilo na višini. Problem višine, kdaj je nelo tlelo ali ustvaritev na višini, je zelo obširen in zasluži posebno obravnavo. V tem konkretnem primeru je važno, kako se na višino pride, začne Ppt in doseže cilj, pride na vrh. Na višine nihče ne hodi z helikopterjem, n'ti ga ne odvržejo s padalom. Je to peš hoja, včasih strma, včasih bo'j Položna. Najbolj značilno pri peš hoji v višine pa je, da skoraj nihče ne hodi sam. Na planine, če vzamemo primero, hodijo ljudje v skupinah, hajmanj v dvoje, a čimveč jih je, krajša in lažja se zdi pot. Med potjo !,1'ug drugega bodrijo in si pomagajo. Marsikateremu spodrsne, nekateri Pade, a se pobere, če ne more sam, mu skočijo na pomoč, da gredo potem vsi naprej. Velika večina jih doseže vrh, eni še kar čili, drugi popolnem t utrujeni. Večkrat kdo opeša tudi tik pred vrhom. Vendar ga zmagovala vrha, ko se vračajo iskreno sprejmejo med sebe z bodrilno besedo za Ponoven poskus. Naši kulturni ustvarjalci so se v čilih letih udobno počutili na „viši-nah“. Niso marali gruče, čim manj jih je na vrhu, tembolj posameznik stopi v ospredje. Sedaj, ko so pa začeli nekateri že pešati, se tudi na vrhu, na i,višini" čutijo osamljene. Hudo je, če je človek sam, zelo hudo, če je sem v tujini pri kulturnem ustvarjanju. V tem primeru so precejšnji vzrok tudi intelektualni egoizem, skopost in nevoščljivost. Poleg ,,višine" se postavlja tudi vprašanje „linije“. Kdor je na »liniji", odločujoči v skupnosti sprejmejo ali vsaj tolerirajo, lahko objavlja Kdor ni na liniji, je odklonjen in obsoen na molk, če se ne zateče kam drugam. Kolikokrat smo že imeli priliko slišati, da je nekdo dogodke po svoje razlagal, po svoje opisoval. Pa jih nihče drugače ne more kot po SVoJc, če misli s svojo glavo in gleda s svojimi očmi. Izgleda, da obstoja teka uradna linija, ki jo določa nekdo, ki se smatra za nezmotljivega n Je za vsakega obvezna. In ta linija je tudi med nami, kot je zapisal za razmere doma Taras Kermavner, tako ostra kot britvično rezilo. Ne prenese se, da nekdo drugače govori in piše, pride z novimi idejami. Nismo vese i, da nekdo drugače misli, niti ne stopimo z njim v razgovor in debato za objektivno iskanje resnice, ampak ga takoj obsodimo za odpadnika. Koliko Kor j a so že naredile take obsodbe, koliko trpljenja posameznikom in tudi ujihovim družinam! (Glej tudi A. Gosar, Moj oče, Meddobje št. 3, 1970). Emigraciji mora biti enkrat že jasno zaradi svojega lastnega obstoja, da sumničenja, prepiri, obrekovanja, natolcevanja, podtikovanja ter razne ločitve duhov ne more pritegniti mladih ljudi k skupnemu delu. In ravno pri tem nečastnem delu prednjači del inteligence. Navadno gre pri vseh teh sporih za neko pravilnost poti, za obrambo večnoveljavnih načel. Pri tetn se pa postopa tako, da se ta načela branijo z brezobzirno breznačelm-stjo in se teptajo osnovna načela človekovega dostojanstva. Če bi prostor v naših publikacijah, ki ga uporabimo za pogrevanje medsebojnih razprtij dali na razpolago mladim ljudem, da bi nam povedali 8 voj e mnenje in poglede in to v slovenščini, ki jo obvladajo, bi stor.li skupnosti in za njeno ohranitev veliko koristno in dobro delo. Marsikaj h1 že bilo drugače, boljše. Kot v medsebojnih odnosih tako grešimo v kritiki. Potrebna je pri vsakem delu, mora pa biti objektivna, poštena, v službi iskanja resnice. 1 ake kritike nam pa manjka kot vode v puščavi. Med nami imamo kritiko P°, načelu ,,danes poj ti hvalo meni, da jo bom jaz jutri tebi", ali pa, da kritik hoče pokazati, da je vseveden in vsemogočen in nastopa kot nekdaj ^ urek, češ, čimveč nevernikov pobijem, toliko večje bo moje zasluženje Pred Alahom. Neredko zasledimo tudi polno ignoriranje. Ni važno, kaj ’e kdo napisal ali povedal, ampak kdo je tisti. To je merilo vrednosti. Pri vsem tem početju starejših mladina ni brezbrižna. Opazuje in dem sy°je zaključke. Že precej let nazaj sem vprašal takrat še mladega fanta, sina enega izmed »vodilnih", zakaj ne sodeluje bolj aktivno v skupnosti, ali ga k temu ne vzpodbuja vzgled očeta. Odgovor je bil kratek: „Ne verujem očetu." Sin ni veroval v slovenstvo in iskrenost prizadevanj svojega očeta! In takih primerov je več. Mladi se oddaljujejo, ker nam ne verujejo. Čutijo, da jim ne povemo resnice. Ne rečem, da se jim laže, ne pove se jim pa vsega. Pride se do gotove točke, do gotove dobe in dejanj, potem pa molk. Godi se nam enako kot vladajočim doma. Tudi njim se je mladina oddaljila; je nimajo, ker ji ne povedo resnice. Zato sama brska po preteklosti in išče odgovorov na mnoga vprašanja, za mnoge dogodke. To stališče mladine nam tudi ponovno dokazuje, da se resnica ne da nikoli za vedno zapreti še v tako močan in hermetično zaprt zaboj. Pride čas, ko eksplodira in plane na dan. Tega nikoli ne smemo pozabiti. In kaj porečemo, če se v bodočnosti mladi doma in v zdomstvu združijo za objektivno iskanje resnice? Zdomska skupnost bi morala biti prijetno okolje, domovina v majhnem za naše mlade ljudi. Če pa pogledamo v življenje naših organizacij in šolskih tečajev, lahko kaj kmalu opazimo, da so si naši otroci premalo prijatelji, se ne veselijo dosti medsebojnega srečanja. Njihovo prijateljstvo je omejeno na zelo majhen krog, navadno določen in dirigiran po starših. Drugi se ne pogledajo, če se srečajo na cesti ali drugod, se ne pozdravijo in ne nasmehnejo. Niso veseli srečanja. Razen redkih izjem se ne smejo obiskovati na domu. Slovenskemu otroku so vrata slovenskega družinskega doma zaprta! Ker pa otrok potrebuje družbe in prijateljev, jih najde pri sosedovih druge narodnosti, se z njimi igra in raste. Tako doživlja najlepšoo otroško dobo v tuji družbi, se izraža v tujem jeziku-Ali se potem moremo čuditi, da otroci ne čutijo in mislijo slovensko. Premalo poudarjamo potrebo prijateljstva, še manj ga pa prakticiramo. Življenje in odnose odraslih še vedno grenijo razni spori od doma in taborišč ter te spore in nesporazume prenašajo na mlade. Enako kot spore hočemo zvaliti na mlade vso našo preteklost, ji*11 naprtiti naše trpljenje vojne in zdomstva. Kar z zadovoljstvom ugotavljamo, da smo že del našega trpljenja prenesli na naše mlade ljudi. Zelo se trudimo, da bi v naših otrocih videli svoj „trpeči obraz". Toda nihče nima pravice prenašati lastnega trpljenja na otroke, niti kot skupnost na vso našo mladino. Pripravimo jih na življenje tako, da bodo s pomočjo vere zmogli nositi vedno težo svojega dneva. Svoje težave pa nosimo sami. so samo naše. če pa kdo tega ne zmore in mu križ postaja pretežak, posebno sedaj, ko postajamo starejši in se klic krvi in zemlje vedno močnejše oglaša v nas, si naj poišče Simona iz Cirene med sebi enakimi, mladini pa gradimo skupnost veselih in vrlih ljudi. Da bomo mogli graditi zdravo in zadovoljno skupnost, je nujno, da končamo po 26. letih svojo pot v Emavs in se enako kot učenca srečamo s Kristusom, ker le On nam lahko razjasni smisel trpljenja, njegove nujnosti in koristi za poznejše vstajenje. Če tega ne bomo storili, bomo hodili P° svetu z zavezanimi očmi in se gibali v začaranem krogu. Pravilno vrednotenje trpljenja in zdomstva bo tudi naše slovenstvo postavilo na trdne temelje. Sedaj pa obstoja resno vprašanje, na čem mladina sploh gradi svojo slovensko zavest. Stalno ji ponavljamo, da js doma v Sloveniji ječa in trpljenje; proč od vsega, kar je tam. Ne ločimo ljudstva od režima. Mladim zato ponujamo ,,Slovenijo v svetu", neke vrste surogat, ki bi naj nadomestil naravno navezanost na slovensko zemljp> ki je samo ena. Dveh Slovenij ne more biti. Če smatramo za „Slovemj° v svetu" zdomstvo, potem si bodimo na jasnem, da je tega zdomstva vedno manj. Mladi pa bodo ohranili slovensko zavest, če jih bomo navezali n.a Slovenijo, ki raste, kjer je življenje. Le od tam more črpati sok za svojo rast poleg tega, kar lahko nudijo starši in skupnost na tujem. Kot že rečeno komunističnega režima ni mogoče istovetiti s slovenskim narodom. Ta režim je prišel s pomočjo nasilja in ga bo prej ali slej tudi konec. Narod bo živel. Ta narod na slovenski zemlji so naši starši živi ali m>'tvi, bratje in sestre, sorodniki ter tisoči in tisoči tistih, ki se vsako nedeljo zbirajo v božjem hramu in združijo z nami v duhovno občestvo. Krajevna občestva vodi na stotine starih in mladih duhovnov, razlagal-eev večnih resnic. Ker Duh veje kjer hoče, jim je za učitelje postavil Maksimiljana, Jožefa in Janeza. To občestvo, množice vernih, so resnični slovenski narod, so večina. Ob tem razmišljanju se postavi vprašanje, zakaj, kje je vzrok, da tudi s temi rojaki, brati po krvi in veri, ki so z nami združeni v eno duhovno občestvo, ne smemo imeti nič skupnega. Zakaj nekateri dvomijo v njihovo vero in slovenstvo. Bili so po ječah, preganjani, zapostavljeni in jih še zapostavljajo, a vztrajajo. So jamstvo slovenske bodočnosti. Zakaj potem Proč od njih? Zakaj naj „gradimo Slovenijo" posebej in ne z njimi? Odklanjanje vsega, kar je doma, tudi dobrega in poštenega, nas je tako prevzelo, da smo že praktično pozabili na svoje slovenstvo. Slovenska zavest je že pri mnogih neka vrste medalja, skrbno zaprta v škatlji, ki Sl jo nadenejo, kadar gredo na skupne prireditve, poslušajo govornika o Paši revščini, se malo pocmerijo, potem pa medaljo zopet spravijo do Prihodnje prireditve. Slovenstvo že sila trpi. V številnih naših domovih starši ne govorijo z otroci več slovensko in zato tudi njihovi otroci ne čutijo več slovensko. Za vse naše nadloge iščemo krivce drugod, le vase se hojimo pogL> uati. Stalno jamramo o naši majhnosti, ki naj bi bila kriva vse naše Pesreče, a se istočasno ne nehamo klanjati velikim narodom. Nikoli si Pa ne postavimo upravičenega vprašanja, ali še sploh v naši dobi in sodobnem svetu obstojajo majhni in veliki narodi, če res nismo preveč •številni, pa bodimo zato toliko bolj kulturno in duhovno delavni in močni, tla v polni meri doprinesemo svoj delež v življenju družine narodov. Kdor Sc , Pa pod nobenim pogojem ne more znebiti kompleksa majhnosti, si obleče dolge hlače, moško opaše in stori danes ter vedno svojo 'olznost, pa mu bo kompleks majhnosti gotovo prešel. Mladim pa dajmo zgled ponosnega in zdravega Slovenca, da znamo živeti v bratski slogi. To Pa kar se velikokrat dogaja, ubija slovensko zavest v mladih ljudeh n so resnični heroji tisti, ki kljub temu vsemu še čutijo in mislijo slovensko. Povedal sem samo nekaj odgovorov na vprašanje, zakaj nam mladina 6 sledi, zakaj je nimamo. Jih je še veliko več: Iščimo jih. Toda ne ustav:-i v-®e samo pri tem. Iščimo odgovarjajočih rešitev. Položaj res ni naj->0|Jši, toda vzrokov za pesimizem zaenkrat še ni. Zamujeno se res težko adomesti, lahko pa začnemo in skušamo popraviti naše pomanjkljivosti, eliko je še mladih in kuštravih glavic med nami, ki zvedavo in navihano W° okrog sebe in nas opazujejo. So polje, pripravno za setev semena lakv^ih. kulturnih delavcev in ustvarjalcev. Začnimo sejati danes, da bomo k j1 k° jutri želi. Začeti ni nikoli prepozno. Ne pričakujmo, da nam bo . °d „velikih“ dal navodila za naše delo, ne pričakujmo ponovno izkrcavam pomoči namišljenih zaveznikov. Delajmo sami s trdno voljo in cbkim čutom odgovornosti, brez prepirov in sumničenj. Proč z nemar->stjo, ki misli, da cmerjenje in jadikovanje odtehtata trdo delo. Dokler bomo zahtevali svoje pravice, bomo silni; naši mrtvi še vedno ierjajo pravice, zato so vsak dan silnejši in postajajo jerihonske trobente, l^ed katerimi se ruši komunistično zidovje molka in krivičnosti. V ta zbor Vi1tvili stopamo mi živi, da izterjamo svoje in svojega naroda pravice. Milan Magister na domobranski spominski proslavi v San Justu Slovesna otvoritev in blagoslovitev Zavetišča tir. Gregorija Rožmana V nedeljo 31. avgusta je bila slovesna otvoritev in blagoslovitev’ Zavetišča škofa dr. Gregorija Rožmana. Točno ob 11 dopoldne je Slovenska mladinska godba pod vodstvom Toneta Skubica zaigrala argentinsko in slovensko himno. Nato je predsednik odbora in duša vsega dela za Zavetišče, Matevž Potočnik pozdravil zbrane zastopnike in goste. Svoje pozdravne misli je razvijal takole: »Iskrena zahvala in bratski pozdrav vsem, ki ste prišli na slovesnost blagoslovitve Doma, ki nosi ime našega pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana. Za tridesetletnico našega zdomstva se vrsti slovenskih otokov v svetu pridružuje novi otok, nova slovenska postojanka, nov dokaz našega narodnega čutenja, nov dokaz močnih vezi ljubezni v težkih dneh revolucije. Slovensko Zavetišče je tu, resda po trudu in znoju, toda Bog bodi zahvaljen za to. Hvala tudi njegovemu zavetniku in varuhu, velikemu škofu Gregoriju, pa našim mrtvim fantom in končno tudi vam, dobri ljudje, ki imate ljubezen. Ta dom počitka naj bo spomenik našim mrtvim bratom. V mislih nanje smo ga gradili, danes pa ga izročamo v last slovenski skupnosti po vseh kontinentih, prepričani, da smo storili le svojo dolžnost." Po teh pozdravnih besedah je povabil botra go. Ivanko žužek in Stanislava Budo, da sta prerezala slovensko-argentinski trak in vstopila. Pričela se je sv. maša, ki jo je za žive in mrtve dobrotnike Zavetišča daroval ramoški župnik g. Jože Škerbec. Sveto opravilo je spremljal z ubranim petjem SPZ Gallus pod vodstvom dirigenta dr. Julija Savellija, nekatere vložke pa je zaigrala Slovenska mladinska godba. Popoldanski program se je pričel s slavnostnim govorom predsednika Matevža Potočnika. Po uvodnem pozdravu zastopnikov in gostov, je takole pletel svoje misli: »Zamisel Zavetišča je stara prav toliko kot je staro naše zdomstvo. Ta ideja je izšla iz vrst borcev. Iz vrst onih, ki so se zavedali pomena iskrenega in nesebičnega prijateljstva. Lahko je graditi dom zase. za svojo družino. Graditi dom prijatelju ali sorojaku pa potrebuje utemeljitve, ki jo najdemo v medsebojni ljubezni ali pravem krščanskem bratstvu. Podlaga doma počitka je in mora ostati samo slovenska. Edinole načelna jasnost in priznanje k slovenski narodnosti morata biti predpogoj za vstop v ta dom. Vse drugo pa je pri vsakem posamezniku nedotakljivo in se n sme poudarjati: prostost v nevažnem, jasnost v poglavitnem, vse pa povezano z rdečo nitjo bratske ljubezni. Ni slučaj, da so v našem odboru kar štirje vrnjenci iz Vetrinj, ki so se vsak na svoj način rešili v svobodo." In J' zaključil: »Z vašim sodelovanjem in z vašo pomočjo stoji danes po Petl letih blagoslovitve temeljnega kamna in ob tridesetletnici našega zdomstva pred vami dom, pripravljen, da sprejme za začetek vsaj nekaj rojakov; Pripravljen, da nastopi in vrši pot poslanstva, ki mu je bila nakazana. Govor Matevža Potočnika so zbrani sprejeli z navdušenim odobravanjem- Sledili so pozdravi zastopnikov organizacij, društev in domov. , Kot prvi je pozdravil za NO Slovenije in za Kulturno akcijo univ. pl-0" dr. Tine Debeljak. Za Zedinjeno Slovenijo je pozdravil njen predsednik jan Loboda. Za Zvezo slovenskih mater in žena je spregovorila ga. Rui Šuc, za Ligo Mati-Žena iz San Martina pa ga. Lina Matičič. Za Združenj slovenskih protikomunističnih borcev Vestnik je spregovoril Pavle Rant, z Združenje slovenskih protikomunističnih borcev Tabor je pozdravil I" . Korošec in razvijal sledeče misli: »Prižigamo večno luč na oltar ljubez ’ na oltar Slovenije v zdomstvu. Bog daj, da bi nikoli ne ugasnila! In ob te oltarju, ob tem spomeniku ljubezni, te prosim, te rotim, dragi sobot'' < pozabiva sekundarno in bodiva zopet eno. Tako eno, kot sva bila v temnem ljubeljskem predoru, kot sva bila na krvavih teharskih arenah pred grobom — Slovenca, svobodnjaka!“ Za Naš Dom San Justo je pozdravil Albert Malovrh; za Slomškov dom, Ramos Mejia, Franc Vester; za Slovensko vas v Lanusu, Nace Glinšek; za Slovensko Pristavo iz Morona, France Pemišek: za Slovensko hranilnico „Sloga“, Franc Hrovat; za Slovensko Državno gibanje, Jože Štefanič; za Slovensko planinsko društvo ga. Danica Petriček in končno, v imenu slovenske mladine, Tomaž Rant. Blagoslovitev Zavetišča škofa dr. Gregorija Rožmana „V imenu Vestnika — vsem najlepši pozdrav! V imenu Vestnika najprej iskrena zahvala in priznanje tistemu odboru Tabora, na čigar sejah se je rodila 7>iisel zavetišča, katerega vključenje v slovensko živo skupnost danes pozdravljamo. V imenu Vestnika se tudi hvaljujem v osebi Matevža- Potočnika- sedanjemu odboru in vsem sodelav-ceni, da so dokončali v prvi etapi to novo slovensko postojanko. K današnjemu, dnevu želim samo dvoje: da bi bilo vedno in povsod toliko in tako dobrih slovenskih ljudi, kakor so bili tisti, ki so to Zavetišče Priklicali v življenje, in želim tudi, da bi se borci združili prej in ne šele na stara leta v Zavetišču." Pozdravni nagovor Pavleta Ranta VELIČASTNE SPOMINSKE PROSLAVE OR 30-LETNICI VETRINJSKE TRAGEDIJE Slovenci, ki so se umaknili komunističnemu nasilju in se razpršili po '^seh kontinentih, so se letos na veličastnih proslavah spominjali domobran-iu drugih žrtev vetrinjske tragedije in sploh komunistične revolucije. Ker je o teh proslavah slovensko časopisje obširno poročalo, jih hoče-n° v naslednjem samo na kratko opisati. Cleveland V Clevelandu so bile spominske svečanosti 17. in 18. maja. Pripravil> Im je Zveza slovenske mladine. Tem svečanostim se je pridružilo tudi naše 'JSPB v Clevelandu in je zato opustilo svojo vsakoletno spominsko slavje. V soboto, 17. maja je bila akademija pri Sv. Vidu. Velika dvorana je bda popolnoma polna rojakov iz Clevelanda in okolice. Akademija je bila odlično pripravljena, vodil jo je Janez Tominc, Na akademiji je mladina v različnih skupinah in s pomočjo pevcev „Korotana“ in ..Slovenskih fantov" ■zpovedala, da veruje v verske in narodne ideale, za katere so tisoči žrtvo-vali svoje življenje. Glavni govornik na akademiji je bil inž. Jože Likozar, ki je v vznese-Uih besedah poveličeval žrtve vetrinjske tragedije. Vodja prireditve je nato prisrčno pozdravil navzočega dr. Valentina Meršola, rešitelja slovenskih civilnih beguncev na Koroškem. Naslednjega dne — na binkoštno nedeljo — se je vršil drugi del spo- minskih svečanosti. V cerkvi Marije Vnebovzete je bila spominska sv. maša pri kateri je somaševalo 7 duhovnikov. Tudi te maše so se Slovenci udeležili v zelo velikem številu. Bile so navzoče tudi narodne noše. Na koru so prepevali pevci pod vodstvom Ivana Riglerja. Ves čas je vladalo pietetno vzdušje in na vse navzoče je napravila ta spominska maša nepozaben vtis. Gilbert, Minnesota V Gilbertu se je vršila spominska svečanost v nedeljo, 1. junija popoldne. Začela se je s sv. mašo, ki jo je daroval duhovni vodja DSPB v Gilbertu č. g. Janez Šušteršič in ki je imel po evangeliju na zbrane zelo globok govor, ki je v tej številki Vestnika v celoti objavljen. Omeniti moramo, da je bila udeležba pri sv. maši in pozneje v cerkveni dvorani polnoštevilna. Po sv. maši so se vsi rojaki zbrali v cerkveni dvorani na spominsko zborovanje, ki ga je vodil predsednik DSPB v Gilbertu soborec Franc Krulc. Glavni govornik je bil č. g. Dolšina, ki je v daljšem govoru obrazložil nastanek in razvoj komunistične revolucije, opisal komunistične zločine, za radi katerih so se ustanovile Vaške straže in pozneje domobranstvo. Opisal je domače in svetovne politične razmere med vojno in po njej, razmere, ki so potisnile pol Evrope pod komunistični jarem. Vsi navzoči so poslušali govornika z vso pozornostjo in bili hvaležni za njegova izredno zanimiva izvajanja. Za sklep so navzoči poslušali na trak posnete domobranske pesmi, ki so mnoge ganile do solz. Po končanem spominskem zborovanju so bili vsi pogoščeni s kavo in pecivom in pri tem so obnavljali spomine na dom, na strahote med vojno in komunistično revolucijo, na begunstvo itd. Vsi udeleženci so odnesli nepozabne vtise s te lepe spominske prireditve. Buenos Aires Letošnje spominske svečanosti v Buenos Airesu spadajo med najlepše in najmogočnejše prireditve naše skupnosti. Vršile so se 1., 14. in 15. junija. Vse te svečanosti je pripravila Zedinjena Slovenija za vse Slovence in pridružile so se ji vse organizacije in vsi domovi. V nedeljo, 1. junija popoldne je bil praznik junakov v prostorih Slovenske hiše ob izredno lepi udeležbi Slovencev in Slovenk. V cerkvi Marije Pomagaj je bila spominska sv. maša, ki jo je daroval ms gr. Anton Oreliar, somaševalo pa je še ostin slovenskih duhovnikov. Po evangeliju je imel msgr. Orehar nagovor, v katerem je navezal glavno misel na 30-letnico pokola domobrancev in drugih vojakov. „Ker je komunizem materializem, ‘ je dejal, „moramo mi biti idealisti" in ..nasproti komunističnemu brez-boštvu, moramo mi poživeti svojo vero." — Med sv. mašo je ubrano prepeval slovenski pevski zbor Gallus. Po sv. maši so se vsi rojaki strnili okoli spomenika junakov. Svečanost pred spomenikom je začel kulturni referent Zedinjene Slovenije g. Lojze Rezelj ki je spomnil vso zbrano množico na tiste 'tragične dni pred 30 leti. Nato je mladinska godba pod vodstvom g. Antona Skubica zaigrala „Gozdič je že zelen." Tedaj sta stopila k spomeniku dva fanta v slovenski narodni noši in položila predenj venec nageljnov in zelenja. Za fantoma so stopali predstavniki naše skupnosti: predsednik Narodnega odbora za Slovenijo g. Miloš Stare, predsednik Zedinjene Slovenije g. Marjan Loboda, predstavnika obeh borčevskih organizacij gospoda Ivan Korošec in Valentin Urbančič ter predsedniki in predstavniki slovenskih domov in organizacij-Msgr. Orehar je opravil molitve za mrtve junake in za njihov večni mir in pokoj. Godba je znova zaigrala „Oče, mati...", ki jo je povzela vsa množica, da se je daleč razlegala ta naša borčevska himna. Nato se je vsa množica rojakov podala v dvorano. Spominsko besedo Je spregovoril predsednik Zedinjene Slovenije g. Marjan Loboda, ki je v svojem odličnem in krepkem govoru med drugim dejal, da se v teh dneh vsa Slovenija v svetu spominja junaških domobrancev, četnikov, legionarjev in vaških stražarjev, ki so v gigantskem boju med dobrim in zlim pred 30 jeti s svojo mučeniško smrtjo izvojevali največjo zmago nad nemoralnim m v svojem bistvu pokvarjenim marksističnem sistemu. Po 30 letih je njihova žrtev nam v svobodi najmočnejša opora in kažipot, hlapcem marksistične ideologije, trenutno na oblasti v Sloveniji, pa v najstrašnejšo preganjavico in moro. — Slovenija v svetu bo te dni bolj kot drugače duhovno povezana s trpečo, skrito Slovenijo v Kočevskem Rogu, Teharjih, Jelendolu. Ha so se med našim narodom našli ljudje zmožni tolikih in tako strahovitih zločinov, je kriva marksistična ideologija. Zato ne more biti nobenega sodelovanja, nobenega iskanja stičnih točk, nobenega dialoga z ljudmi, ki pripadajo tej ideologiji, ki je utelešena v komunistični partiji. — Ob 30-letnici veličastne žrtve naših domobrancev svobodni Slovenci jasno vidimo pred seboj bodočnost svojega naroda, za katerega se tako mi v zdomstvu kot mnogi doma trdo borimo že 30 let. V tej borbi smo pripravljeni vztrajati če treba še nadaljnjih 30 let in več, dokler ne preneha oblast laži nad Slovenijo. Tem globokim mislim g. Lobode je sledila izvirna in dobro pripravljena odrska prireditev „Naša čast je šla čez smrt," ki je zapustila pri vseh gledalcih globok vtis. Dne 14. junija je bil v glavni dvorani Slovenske hiše spominski koncert Bucnosaireškega slovenskega okteta pod geslom „Mrtvi so naša čast in ponos." Nastop pod vodstvom g. Janeza Mežnarja je odlično uspel. Dne 15. junija pa se je vršil tretji del spominskih svečanosti. Pred spomenik generala San Martina, osvoboditelja Argentine, je slovenska skupnost v Buenos Airesu položila venec. Pri spomeniku se je zbrala velika množica rojakov, zastopnikov Narodnega odbora in vseh slovenskih organizacij in domov ter zelo lepo število narodnih noš. Po položitvi venca je imel pred spomenikom spominski govor predsednik Narodnega odbora za Slovenijo g. Miloš Stare. Omenil je komunistične proslave v Ljubljani, kjer proslavljajo zmago ..revolucije" in so zato odkrili spomenik „zmagi revolucije" na „trgu revolucije." Torej se niso borili za narodno osvoboditev, ampak za revolucijo. Nehote so komunisti ob svojih proslavah dali priznanje slovenskim domobrancem. Nazivali so jih ..zagrizene protirevolucio-narjev." In to so tudi zares bili. Bili so protirevolucionarji v komunistični revoluciji, to se pravi borci za svobodo, borci proti komunistični diktaturi in borci za človeške pravice. Da, to so bili naši vaški stražarji, četniki, legionarji in naši nepozabni domobranci. Strma je pot do cilja. Nekateri omagujejo in stopajo iz vrste. Toda večina junaško vztraja. Pri mladem rodu pa vidimo živo zavest, da so bili njihovi očetje junaki, borci za svobodo. S tem je bil zaključen tudi tretji del spominske proslave v Buenos Airesu. Mendoza v Tudi slovenska skupnost v Mendozi je izredno lepo počastila spomin žrtev vojne in revolucije. Spominska svečanost je bila dne 13. julija t. 1. Popoldne je bila v kapeli pri ss. mercedarkah spominska sv. maša, ki jo je daroval dr. Branko Rozman ob somaševanju z g. ./. Hoimom. Dr. Rozman je bil v tem času na obisku vArgentini, pa je z veseljem ustregel prošnji mcndoških Slovencev, da se udeleži njihove spominske proslave. Med mašo je imel pomembno, globoko pridigo o poglavitni zapovedi krščanstva: o ljubezni do Boga in do bližnjega. Po maši pa je bil drugi del proslave v dvorani Slovenskega doma. Vršilo se je pod okriljem Društva Slovencev v Mendozi in ob sodelovanju Slovenske kulturne akcije. Za uvod je spregovoril društveni predsednik g. Stane Grebenc. Spominsko besedo in pozdrav gostu je izrekel tudi dušni pastir g. Horn. Dr. Rozman je nato v zanimivem govoru podal nazorno sliko vseh glavnih okoliščin in dogodkov pred 30 leti, da je tako poslušalcem približal čas, v katerem se je dogajala drama »človek, ki je ubil Boga,“ ki jo je pred leti sam napisal in so jo igrali v Buenos Airesu, sedaj pa ponovili v Mendozi. Kot gosta sta igrala g. Niko Jeločnik in Frido Beznik iz Buenos Airesa. Ostale vloge so igrali domači igralci: gdč. Anica Grintal in Janez Štirn. Igro je na oder postavil in režiral g. Rudi Hirschegger. Lepo uspela predstava je močno vplivala in pritegnila k sodoživljanju vse navzoče. Poleg omenjenih spominskih prireditev so bile še mnoge druge v vseh slovenskih naselbinah. V Buenos Airesu so imeli spominske svečanosti vsi slovenski domovi in razne organizacije. Tudi v Evropi so bile maše zadušni-ce za pobite domobrance in ponekod tudi spominske prireditve (v Londonu, Parizu in Muenchnu). Tudi v Torontu je bila spominska proslava, o kateri bomo poročali, ko bomo prejeli podrobnejše poročilo. Slovenski emigranti so ob 30-lctnici vetrinjske tragedije pokazali, da niso pozabili svojih pobitih bratov in da še vedno prisegajo na tiste ideale, zaradi katerih so naši junaki šli v boj in v smrt. V SPOMLIft f JAKOB PAVLOVČIČ Dne 27. julija 1975 je umrl v San Martinu pri Buenos Airesu starosta slovenskih emigrantov gospod Jakob Pavlovčič. I {lojen je bil leta 1888 v Borovnici in je po raznih zaposlitvah postal prvi slovenski poklicni fonograf, znan po skoraj vsej slovenski domovini. Posvečal pa se ni samo svojemu poklicnemu delu, ampak tudi javnemu — prosvetnemu in gospodarskemu in političnemu. Kar moramo posebej pofudariti, je to, da je bil rajni g spod Pavlovčič odločen in brezkompromisen protikomunist in je v tem duhu vzgojil tudi svojo dru. ino. Med komunistično revolucijo se ga je prijelo ime »domobranski fotograf", ker je fotografiral vse domobranske prireditve. Prtifotografiral je tudi razne važne dokumente, ki so bili nato; poslani v inozemstvi Ob koncu vojne se je z družino podal na begunska pot, ki ga je pripeljala v Argentino, kjer se je bavil s fotografsko obrtjo do svoje smrti, istočasno Pa se je vedno živo zanimal za vsa slovenska vprašanja, podpiral slovenske organizacije in slovenski tisk in bil slovenski skupnosti v Argentini zgled g lobu/ko vernega, narod no zavednega in silno delavnega moža. Vsemogočni naj mu nakloni večni mir in pokoj! Modema komunistična država ni realizacija socialistične ideje, ampak je diktatura manjšine, ki se poslužuje marksizma kot orodja. Solženicin SPOMINSKO SLAVJE ZA POK. GENERALOM RUPNIKOM V nedeljo, 7. septembra se je lepo število slovenskih protikomunističnih borcev — članov Tabora in Vestnika — in tudi ostalih rojakov udeležilo y cerkvi Marije Pomočnice maše zadušnice za generalom Leonom Rupnikom 'n policijskim ravnateljem dr. Lovrom Hacinom. To skupno spominsko slavje Pripravita vsako leto ena izmed borčevskih organizacij; letos je ta naloga doletela Vestnikovce. Sv. mašo zadušnico je daroval namestnik delegata slov. dušnih pastirjev dr. Alojzij Starc. Berila so brali in nesli na oltar darove člani Tabora 'n Vestnika. Po sv. maši so se vsi rojaki zbrali pred spomenikom junakov, kamor sta starešini Tabora in Vestnika — Ivan Korošec in Valentin Urbančič — položila šopek rdečih nageljnov. Zatem je dr. Starc zmolil molitve za rajna: generala Rupnika in dr. Hacina. V besedi se je nato Pavle Rant spomnil osebnosti rajnega generala Rupnika. S pesmijo »Oče, mati", ki so jo zapeli vsi navzoči je bila zaključena Pijetetna proslava. Po uradnem delu spominskega slavja so se v intimnem razgovoru zbrali v salonu Slovenske hiše ga. Zinka Rupnikova, gdč. Francka Petelin, Benedičič Miha z gospo, Bidovec Franc, Bras Rudi, Brula Janez, Buda Stane, Dimnik Dušan, Dolenc Vencelj, Dolinar Lojze, Havelka Danilo, Jeločnik Avgust, Keršič Rudolf, Korošec Ivan z gospo, Lah Polde, Markež Jože, Matičič Tone, Osojnik Maks, Rant Pavle, Sedej Lojze, Smersu Rudolf, Šturm France, Šušteršič Božo, Tičar Beno, Tomaževič Lovro, Urbančič Slavko. PRIJATELJEM V SPOMIN Bral sem v Vestniku življenje in delo gospoda kaplana Marijana Kremžarja, kot ga je opisal dr. Tine Debeljak. Poznal sem mladega gospoda kot duhovnika in človeka, ki je daroval življenje v ljubezni do bližnjega. Ni bil sam, ki se je žrtvoval; žrtvovali so se tudi njegovi učenci, ki jih je imel, ko je bil v naši fari sv. Janeza Krstnika v Trnovem. Kot človek s svetlimi in jasnimi besedami je koval, da je vzgojil ljudi, ki so bili pripravljeni njegove besede in nauke izpolnjevati in dati tudi svoja življenja. To so bili fantje, ki so v veliki večini pretrpeli italijanska koncentracijska taborišča. Noter so jih metali komunistični izdajalci, povezani z Italijani preko njim enako mislečim, samo zato, ker so slovensko čutili ‘n branili svoj narod. Hoteli so jih uničiti, pa se jim to ni posrečilo. Pokazali so to, ko so se zbrali vsi za obrambo. Za dober vod jih je bilo, več častnikov kot vojakov, večina se je znašla v prvi liniji. Oboji so bili vešči v orožju in v službi dosledni. Zavedali so se svojega poslanstva in niso iskali osebnih koristi. To, za slovensko narodno stvar že od mladih nog vzgojeno mladino, je kaplan Kremžar samo še bolj utrdil. To so dokazali, saj je večina dala življenje za naše ideale, ko so — pravzaprav smo — branili vse, kar je bilo dobro za naš narod. Težak je bil davek, ki smo ga Trnovčani plačali. Branili smo veliko vasi, ne v vlogi Kajna, ampak kot pravi domobranci. Na to smo danes ponosni. Prijatelji domobranci ne bodo pozabljeni, še posebej iz naše fare ne, saj smo faro Janeza Krstnika ustanovili tudi na tujem. Skušali bomo približati mladim faranom življenje in delo domobrancev in postavili ji'1 bomo tako na mesto, kot ga zaslužijo kot junaki, ki so dali življenje za narodno stvar. Vem, da so pri Očetu dobili venec zmage za zvestobo Njemu in narodu. Kot prijatelj bi jih rad obiskal na neznanih grobovih po Sloveniji' A verjetno je bolje, da se jih spominjam v molitvah, kot pa da bi šel Kajna prosit za vstop v rodno deželo. Veliko je takih, ki imajo prijatelje v skupnih grobovih, drugi morda brate in sestre, očeta, matere, pa so pozabili. Prijatelj, si pozabil, da smo skupaj nosili puško ti, jaz in on1., ki je v skupnem grobu? Moreš zanikati, da nismo vsi trije enako mislil1 pred 30-leti. Danes pa se ponižaš in greš prosit Kajna za dovoljenje za obisk rodne dežele in pozabiš onega v skupnem grobu, ki ti je bil vojni tovariš. Ti si lahko spremenil mnenje, ali oni v skupnem grobu ne, ker ima Kajnov pečat na tilniku. France Šturm Rupnikove znamke Po objavi bankovcev, ki so bili izdani v Ljubljani v času generala Leona Rupnika, je dr. Stanko Kociper izrazil željo, da bi bilo lepo, ako bi objavili tudi celotno serijo Rupnikovih znamk (Vestnik, 7/8 — 1975 stran 144). Kmalu' se je oglasil imetnik teh znamk in uredništvu ne samo odstopil sliko znamk, ampak tudi poklonil kliše. Danes ga objavljamo. Dr. Kocipru se najprej zahvaljujemo za idejo, dobrotniku — ki ne želi biti imenovan, izrekamo zahvalo še posebej, bralce in soborce pa prosimo, da svojim mladim razlože posamezne znamke-Le tako bodo zaživele v spominih vseh in se tudi ohranile. PHOV1NZ LAIBACH ČAS HI ŽE BIL, DA BI NESTRPNOSTI ODZVONILO Nesmiselno se je vdajati veselju in zmagoslavju oh tem jubileju zmage nadnacizmom in fašizmom, če skuša kdo pri tem podaljšati v naše dni tisto najhujše, kar sta nacizem in fašizem pomenila: sovraštvo do drugače mislečih, nestrpnost, nasilje, grožnje, totalitarnost, politično vsiljevanje lastnih idej kot edino pravilnih, obrekovanje politično drugače presojajočih, prezir do svobode in do nazorskega pluralizma. („Novi list“ (24. aprila 19754 Za tiskovni sklad Vestnika: v arg. pesih Č. g. N. N................ 40,00 Anton Furlan ............. 20,00 N. N...................... 20,00 S. g. Boris Koman ........ 20,00 ga. Majda Knap ........... 60,00 DAROVALE SO Franc Jarc ................ 50,00 Beno Tičar ................ 50,00 N. N...................... 500,00 L. Osterc ................. 50,00 N. N....................... 40,00 Skupaj: 750,— Vsem prisrčna hvala. VSEBINA: Govori tnsgr. Bonamin — Vuk Rupnik — mrtev — Komunistična teorija in praksa (A. K.) — V Vetrinju si dozorel v človeka (Karel Mauser) — Trideset let njihovega molka in glas naše pesmi (Zorko Simčič) — Bili so borci, bili so Kristusova fronta (Jože Likozar) — Papež — socialist? (Maks Lob) — Kaj so mislili prelati na II. vatikanskem koncilu? — Kam meri vatikanska ..vzhodna politika'*? — Pravičnih duše so v dobri roki (Janez Šušteršič) — Mati, Domovina, Bog (L. Ceglar) — Škofovim zavodom za sedemdesetletnico (G. M.) — Ustanovni dogovor o NO za Slovenijo — Ali je NO za samostojno slovensko državo ? (Stane- Buda) — Pripombe k članku v Vestniku 7-8 (Zinka Rupnik) — Pri Gospej Sveti (M. O.) — Manifest — Hočem si ustvariti slovensko družino (Joža Andrejakova) — Svoj biser branimo (L. Ceglar) — Iz nič smo začeli (Božidar Bajuk) — Kje nas čevelj žuli (Avgust Horvat) — Blagoslovitev Zavetišča Gregorija Rožmana — Spominske proslave ob 30-letnici vetrinjske tragedije — V spomin. Jakob Pavlovčič — Spominsko slavje za generalom Rupnikom — Prijateljem v spomin (Fr. Šturm) — Rupnikove znamke-. o = r- S ‘5 S £ V Propiedad Intelectual TARIFA REDUCIDA No. 1.211.703 — 11-9-73 o “ ® •< Concesion No. 6830 Ramon Falcon 4158, Bs. As.