103 Politični obzornik Človek sredi svetd Spoznati in ljubiti svojo majhno usodo, vključeno v veliko nujnost, to je že tvorno dejanje, dejanje svobode. Usoda človeka je, to doseči. Waldo Frank. Usoda ne odgovarja človeku na nobeno vprašanje, temveč le sprejema njegove odločitve. Konrad Heiden. Poslej se leto 1918. ne bo omenjalo, ne da bi pri tem pomislili na leto 1938. v katero se je izteklo pred 20 leti začeto in mnogo obetajoče razdobje. Prav danes se zavedamo vse usodnosti tega, da leto 1918. ni ostalo trajno zvezano z letom 1928., ko so se zastopniki vseh držav sveta podpisovali v Parizu pod slovesno pogodbo, da se odpovedujejo vojni. Slutnjo velike prihodnosti, v katero je človek veroval, je nadomestila bojazen strašnega poloma in razdejanja. Manj ko kdaj verujejo ljudje danes v novi svet. Vendar se je treba dvigniti nad trenutke razočaranja in poraza, ki smo ga doživeli, in pogledati stvari s širšega vidika: primerjati smotre, ki so gibali narode, in gesla, ki so jih proglašali njihovi voditelji v teh desetletjih, s svetom, kakor se je v resnici urejal, in presoditi, kaj bi bilo človeštvo moglo in moralo napraviti, da bi napredovalo in se približalo prihodnosti, ki si jo je želelo. Tako premišljanje bi nas utegnilo privesti do spoznanja, da je bilo nekaj napak začeto, da so ljudje živeli v iluzijah, ki so jih odtegnile stvarnosti, tako da je dobil svet čisto drugačen obraz, ker so ga delali ljudje, ki so bili daleč od velikih idealov — pa tudi od iluzij. Leto 1918. smo z letom 1848. kaj radi označevali kot dopolnitev leta 1789. zaradi uveljavljanja demokratičnega načela tudi v narodnostnem pogledu. Gotovo je bilo to ocenjevanje preveč optimistično. Kajti 130 let po francoski revoluciji so bila nasprotja v družbi in v človeku že neprimerno hujša in bolj zamotana, da bi bila zadoščala za osnovo družbena shema leta 1879., dopolnjena le z narodnostno razčlenitvijo. Takrat samostojni meščan, ki je postal odločilna politična sila, se je lahko zavedal svoje veljave in se čutil trdnega v svetu, v katerem je živel in ki ga je resnično vladal. Bile so dane socialne osnove za ostvaritev meščanske demokracije s spoštovanjem svobode meščana. V razmerju do njega se je bilo tudi lahko opredeliti nastajajočemu sloju delavstva, ki ni bilo udeleženo pri vladanju in upravljanju sveta. V nadaljnjem razvoju pa se je razmerje družbenih sil zamotalo in ni bilo več mogoče videti preproste sheme razredne družbe. Nastala je prava družbena hierarhija s številnimi stopnjami odvisnosti, v katerih se je znašel tudi velik del nekoč samostojnih meščanov, dasi so še ostali pravno uvrščeni med zasebne lastnike. Vsem tem ljudem, katerih življenje je bilo vključeno v družbeno dogajanje in postalo odvisno od družbe, se je moralo izpremeniti tudi psihološko razmerje do sveta. S tehničnim napredkom so bile obvladane naravne sile, ki so prej tako vezale človeka, da je v idejni svet boga, ki vlada nad svetom, vključil tudi družbo. Zdaj pa je postala družba tista sila, ki je zlasti prebivalstvu v mestih merila in odločala življenjsko usodo. Stari miselni svet pa se je začel podirati. Področje prepričanja in vesti, ki so ga prvi kristjani ločili od države — tedanje najvišje vrednote in so ga potem ljudje stoletja varovali veri v druge, višje vrednote, ki pa so bile zdaj nad tem svetom, je ostalo nenadoma prazno. Treba je bilo najti v človeku, v družbi sami ideale, ki bodo posvečali človekovo življenje. Treba je bilo na novo rešiti vprašanje človekove svobode, ki se je zastavilo v novi obliki, in nadomestiti občutek odvisnosti in nemoči z zavestjo suverene vlade, ki razumno odloča v svetu. In k vsemu je človek občutil nad seboj novo silo — državo. To ni bila več stara liberalna država, ki se je omejevala na varovanje obstoječega redu in proglašala le politična načela v najožjem smislu. Nastajala je nova država, ki je razširila svoje področje tudi na gospodarsko, prometno in socialno uveljavljanje. Težišče oblasti se je preneslo od zakonodajnih organov, ljudskega zastopstva, na upravne organe. S tem je moč in oblast države silno zrasla in ustvarjena je bila nevarnost, da zajame nova država v imenu kake višje ideje, ki bi se postavila nad posameznika, vsega človeka in ustvari novo totalitarnost. Spričo tega je nastalo vprašanje novega razmerja do države, njene preureditve, novih načinov političnega dela v službi istih idealov, ki živijo in gibljejo človeštvo že toliko sto let. Izravnati je bilo razmerje med družbenima elementoma kot sta narod in razred, ki sta prišla v nasprotje v meščanski demokraciji. Toda ne moreta se izključevati v demokratični ureditvi, ki sloni na osvoboditvi vseh elementov, kateri res sestavljajo posamezen narod. Samo na teh temeljih 104 bi se bila mogla vzdržati nova mednarodna organizacija in postati varuh svobode, pravičnosti, človečnosti. Ali je bilo to težko videti pred 20 leti? Morda. Toda danes čutimo vse posledice dejstva, da ni bilo rešeno prav nobeno nakazanih osnovnih vprašanj. Država je v nekaterih delih stare Evrope postala tista sila, ki je še bolj potlačila človeka in udušila zadnjo njegovo svobodno misel. Postala je organ tistih družbenih sil, ki so se dvignile nad večino prebivalstva im jo potisnili v svojo odvisnost. Ta država naj bi napolnila duhovno odvisnost človeka in se mu vsilila, vtelešena v osebi in volji voditelja, kakor v antičnem svetu kot najvišja vrednota, v katero naj veruje. Brez pomena je razločevanje, ali je država sama to novo božanstvo ali pa je država le konkretizirana ideja naroda ali plemena kot najvišjega božanstva. Zdelo se je že, da se suverenost države omejuje s tem, da se postavlja v službo višje oblasti — človečnosti, ki edina more vezati in družiti v skladno življenjsko celoto in uravnovesiti človeka v znamenju življenjske enotnosti. Toda v resnici smo doživeli, da se nam hoče življenje nasilno poenotiti v znamenju nečesa, kar je le del celote. Danes smo priča, kako se to vrši ne le nad posamezniki, temveč tudi nad narodi. S tem je bila pregnana tudi misel mirnega sožitja narodov. Prav Franciji je 130 let po njeni veliki revoluciji pripadla viplivna in odločilna vloga pri novem urejevanju sveta ob koncu vojne. Pri tem ni uspela, pač zato, ker se ni lotila bistvenih vprašanj, katerih rešitev je pogoj za resnično novi svet. Sile, ki bi bile lahko odločile drugače v Franciji sami in drugod, navzlic svoji številnosti in organiziranosti niso bile politično razvite. Delavske stranke je ohromila njihova shematična doktrinarnost. V svoji vdanosti idealu nove družbe so cesto odklanjale vsako zvezo z danim svetom, bile v svoji sodbi do konca negativne in pri tem tudi politično pasivne, ne da bi razumele, da je treba zgrabiti stvari, kakršne so. Slednje meščanske stranke pa so ostale navezane na stare meščanske ideale, dasi je bil položaj tega sloja že zelo podoben položaju delavstva, brž ko je postala bistvena značilnost odvisnost, o kateri smo govorili. Spoznanje tega dejstva bi terjalo koordinacijo politične dejavnosti med obema, kar bi bilo prva osnova za osvoboditev človeka. V resnici pa sta bila ta dva sloja sprta med seboj in politizacija se je pri obeh v bistvu izčrpala v boju za gospodarske in socialne koristi; kulturno-politični principi svobode, demokracije, mednarodne solidarnosti pa so dejansko ostali abstrakcija. (Kajti pojmovali so jih na isti ravnini z drugimi gospodarskimi in socialnimi načeli, pri katerih je odločilno merilo egoistični interes posameznika ali socialne skupine. Seveda imamo že v primeru eksistenčnega boja skupin v medsebojni pomoči in solidarnosti elemente nadosebnega, človeškega interesa. In prav te elemente je treba razviti in dvigniti v odločilno politično vzpodbudo, ker edini morejo ustvarjati nove, višje in naprednejše oblike človeškega življenja. S tem pa postane politika področje višjega etičnega pojmovanja in razumskega delovanja, ki se dvigne nad preprosto, časovno in prostorno omejeno dejavnost v znamenju neposrednega vzroka in posledice v obrambi zgolj lastnega obstoja. V tistem trenutku, ko je človek doživel idejo skupnosti — naroda, človeštva, na katero ga v preteklost in prihodnost veže nekaj, kar je nad njegovim dnevnim življenjskim interesom, je dobila politika tudi višjo vsebino kot je zgolj vprašanje oblasti. To etično pojmovanje, ki mu dajejo vsebino absolutne abstraktne vrednote, pa ostane prazno in mrtvo geslo, če ni vsak trenutek, ki ga živimo, v znamenju aktivizma razumskega političnega napora, ki hoče premagati dane ovire in približati človeka idealnemu smotru. Bistveni element tega stremljenja je 105 kultura ali po Bougleju civilizacija: „Ideja civilizacije vključuje idejo višje kulture, ki ne dopušča prostora golim nagonom in ki presega skrb za materialne interese." In Bougle ugotavlja, da so prav Francozi razširili narodno kulturo v mednarodno, ko se je njihovo čustvovanje izoblikovalo v prepričanju, da so z lastno osvoboditvijo izvršili samo začetek svoje naloge: osvoboditi ves človeški rod. Ta misel, ki je rezultat dolgega zgodovinskega in miselnega razvoja v Franciji, se zdi, se je v resnici dotaknila zavesti vsakega Francoza. Zato ni slučajno politično gibanje, ki se je sprožilo v Franciji pred tremi leti in obetalo nasproti silam, ki so se v znamenju totalitarnosti in hegemonije utrjevale v Evropi, ustvariti nekaj novega na osnovah človekove svobode. Zdelo se je, da to gibanje hiti popravljati, kar ni bilo storjeno leta 1918. Politične sile so se (prečistile in okrepile ter se na novo stvorile, slednjič je bilo doseženo sodelovanje med vsemi delovnimi sloji. Človek, ki je z negotovim korakom hodil po svetu, je že začutil trdna tla pod seboj, se zavedel svoje veljave in iskal novih pogledov na svet in človeka, ki mu naj bo edinemu posvečeno njegovo stremljenje in prizadevanje. Ko so pristopili ljudje, posvečeni kulturnemu in duhovnemu delu, smo čutili, da raste to gibanje v visoko kulturno dejavnost. Morda je najbolje izrazil čustvovanje tudi svojih francoskih tovarišev ameriški književnik Waldo Frank, ko je rekel: „Nam umetnikom pripada naloga, da dvignemo v zavest in spravimo v gibanje občutke organske enotnosti življenja, občutek svetosti življenja, občutek osebnosti — žarišča, v katerem odseva vesoljni svet in iz katerega se poglablja vest, odgovornost in ljubezen." Toda če bi bili takrat, po prvih mesecih, dobro pregledali tok novega gibanja, bi bili že spoznali, da je obstalo. Morda bi bili videli, da francoski človek ni šel do konca kot njegov tovariš v sosedni južni deželi, ko se mu je zastavljalo vprašanje: „Zakaj sem vendar na svetu?" Tako se sprašujejo že toliko let milijoni po vsem svetu v tistih urah, ko se osvobode stroja, ki mu strežejo, kajti saj ne morejo biti prepričani, da delajo zgolj za to, da telesno živijo. Zdi se pa, da se je tudi francoski človek ustavil pri odgovoru, da mu mora svet nekaj dati. Ni občutil in toliko razmislil, da bi si bil rekel, da je nekaj dolžan svetu. Tradicija francoskega civilizacijskega poslanstva se ni prerodila v zavestno politično silo, ki bi utegnila preobraziti svet, človeka duhovno osvoboditi in dvigniti, mu prevrednotiti življenjske smotre in ustvariti nov red na osnovah svobodne človeške osebnosti. To je po našem mnenju jedro današnje krize ne samo pri Francozih, temveč domala pri vseh narodih. Le toliko tragičnejše je to dejstvo pri Francozih, ki so svetu že nekaj dali in so odrekli v času, ko je svet spet toliko pričakoval od njih. Gotovo pa smo preveč pričakovali in si s tem sami povečali občutke razočaranja. Skoraj nismo mogli pomisliti na to, da smo vsi po vsem svetu tudi dolžni nekaj napraviti in ne le čakati rešitve zdaj od zapada zdaj od vzhoda. Ko je pred sklepom minulega leta Jules Romains bridko obžaloval razvaline stavbe, o katerih smo sanjali pred 20 leti in še pozneje, je zaskrbljeno vprašal: kaj zdaj in kam? Presenetil nas je in tuj nam je bil njegov poziv, naj Francozi pustijo svet, ki ga niso znali preurediti, in naj se posvetijo sebi, svoji domovini in svojemu imperiju. Na tem koščku sveta naj ustvarijo tisto, kax jim ni uspelo, ko so odločali v Evropi. Ta imperij bo po mislih Romainsa čisto drugačen kot so drugi, ne bo slonel na egoizmu in sili, ne bo v nasprotju z ideali človečnosti, ki jim ostanejo Francozi slej ko prej zvesti. Kakor da se je izgubil Romains med miselnimi nasprotji — in vendar odseva iz njih duh, ki je Še ostal na dnu. Ali bo ta duh kdaj razgrnil nasprotja, v katerih tava danes? Morda bo, morda tudi ne. Vendar je res, da se je francoski delavec v zadnjih mesecih zamislil in se približal 106 celotnemu pogledu na svet, v katerem nista Praga in Miinchen nekje daleč od njegovih meja. Danes vidi senco septembrskih dogodkov že v središču svoje domovine in pod vtisom tega spoznava, da je napačen zgolj načelni in zato pasivni pacifizem. Biti moraš tako močan in delaven kot tisti, ki nakaj podira, če hočeš preprečiti razdejanje. I ¦ ' '• '¦ i Človek, ki danes blodi sredi sveta, išče sebe, svojega sočloveka, načina, kako bi mogel z njim delati za vrednejše življenje. K temu stremi človeški duh že dolga stoletja in navzlic vsem porazom ni vera v to nikdar umrla, da, bila je udušena, umrla ni nikdar. Tudi danes ne. Morda, pa bo naš čas zaznamovan po tem, da se v njem poleg nikdar izumrle vere polagoma oblikuje nov element, ki nam bo poroštvo, da bo vera tudi uresničena: v politiki se začenja živo in tvorno razumsko snovanje in se kakor vera razteza čez čas in prostor, ki ga more obseči naše individualno življenje — v daljno prihodnost novega človeškega veka. „AIi v kratkem ali šele po nekaj rodovih, jutranja zarja bo gotovo prišla... Družba bo končno izprevidela, da je zemlja, ki ji človek dolgo ni znal vladati, zrela za zlati vek", je z globoko vero dejal G. A. Borgese, eden tistih, ki daleč od svoje domovine blodijo po svetu. Toda dotlej moramo prav vsi varovati tisti skrivni kotiček svoje misli, ki nam je ne sme nihče vzeti, da bo ob svojem času oživela v dejanje in resničnost. Albert Kos. 107