Govor grofa Leona Thtma ob sklepu splošnega avstrijskega katolLškega shoda (v četertek 3. maja). Dalje. Druga versta brezverskih šol je ta, ki priderži še verski poduk, Sole pa odtegnc cerkvenemu vodstvu in nadzorstvu. Najbolj silovito je ta sistem izpeljan po radikalnih kantonih na Švicarskem in na Pruskem, v teh dcšelah je boj zoper kerščansko omiko glavni nalog za derzavo, in vest jih ne pečc, ko v ta smoter žertvujejo pravico in prostost, ki jo v sramoto našemu veku z nogami teptajo. Šola je tam postala takošna, da tudi za podučevanje v verouku skerbi derzava. To nam kaže beseda, ki jo je govoril pruski ntinister za uk, ki se glasi: AJko je v Ijudski šoli poduk v vcri obligaten, potem ga vreja deržava in v derzavnem imenu se podučuje. Tudi najviša sodnija je to spoznala, ko je izrekla, da podučevanje v veri izvira zl deržavnega učilništva in da se duhoven, ki samooblastno t. j. brcs deržavnega poklica (mandata) v veri podučuje, se stori krivega, da si je prisvojil dcržavno službo. To je vendar rezek izraz misli: Nič več ne veljajo Zvdičarjcvc besede, ki jih je apostolom rekel: nPojte in učite vse narode", marveč dcršavna oblast bo vse Ijudi nčila, kar ji bode vseč in je tudi v resnici tako zvane staro-katolike poklicala za verske učenikc katoliškim otrokom. V bolj krotki obliki vidimo tako brezversko šolo pred svojinii očmi, v tej obliki namreč, da so po postavi verouk in verske vaje stvar, m katero skerbi verska zadruga in njeni predstojniki; le pri drugem podučevanji cerkev nima nič opraviti in nirna pravica se vanj vtikati, to inia le deržava. Vidimo tukaj pred sabo šolo, ki je na zunanje še katoliška, ali vsaj bi imela biti, a vendar ni katolislca, ali vsaj po vredbi, nji odkazani, ni vec taka. Razloček med njo in katoliško šolo je duhoviti pisatelj prav točno pokazal tako-le: Otroci imajo v dveh, k večem v stirih urah na tcden vero, — za poduk, pa v 28. ali 26. urali nasprotnost v veri — za zrak in življenje. Poprej je bilo živo kerščanstvo po šolah, viselo je na stenah, napolnovalo prostor, šolska soba je bila cerkev drugega reda, svetišče malim. Sedaj pa je soba, v kateri slišimo podučevati v marsikakih rečeh, med drugim se pa podnčujr. nekoliko v veri. Cerkev je dobila še kotiček notri. Otroci se nauče toliko kerščanstva, da o njem kritikujejo, ali če druge slišijo, da razumo kritiko, in da potem izstopivši is šole poleg druge modrosti, ki se jim je v glavo ubijala, tudi znajo kerščanstvo zaničevati. Župnik je se svojima dvema urama postal ptujec v šoli, večkrat gost, s katerim se malenkostno ravna, vsiljenec, ki ne more prenoviti šolskega duha, da, še slabega šolskcga dulia ne more panati". Tukaj vidite, gosjpoda moja, nasprotjc bresverske šole $ katoliško šolo. Katoliška šola, del katoliškega življenja, zmožna, da v sodelavnosti s družino vzbudi in ohrani pri otrocih katoliško mišljenje; brezverska šola, posluševališče, ki se pa bode spreverglo v šolo dvomljivosti (skcpticizma), dvomljivost pelje k sovraštvu do svete cerkve. Kako pa so vendar prišli do tega, da se za take šole tako goreče poganjajo ? Kaj je pravi nagib tem, ki se zato prizadevajo, kaj je smoter, kateri hočejo doseči? To nam prav pomenljivo odkriva pogovor, kateri so nasnanile prav zanesljivi tiskani spisi. Tukaj menim namreč pogovor, ki ga je imel katoliški poslanec na Badenskem s snanim profesorjem Blimtschli, ki je na visoki stopinji pri prostozidarjih na Badenskem in v zedinjeni Nemčiji. — Konservativni deželni poslanec je kazal učenemu profesorju na razkristjanjenje mladine, ki se narašča in profesor mu je odgovoril: L. 1848 smo hotli svoj smoter, brezbožno (ateistično) republiko, doseči z bojem na idici; a reakcija je bila še preveč močna. Sedaj smo si pa odločili za pot, ki je sicer bolj počasna a bolj gotova, namreč za razkristjanjenje mladine s pomočjo šolc. Prestrašen ga zaverne konservativni poslanec: Mari ne pomislite, da spridite cel rod ? Merzlo in mirno mu odgovori Bluntschli: nKaj je v teku zgodovine jeden rodu. Gospoda moja! tako govore možje, ki mislijo, da more bogatajni smoter, sa kateri se poganjajo, posvetiti hudobna sredstva, katerih se poslušujcjo v ta namen, in uprav tako se je drugi prostomavtarski glas prizadcvaje se za isti smoter oglasil s temi suhoparnimi besedami: Naš smoter ni le samo, da uničimo politiko katoličanstva, marveč da tudi razrušimo njegove verske stavke, ki so človeštvu toliko nevartd, kajti podučevanjc v katekizmu je največa zapreka, da se dušne zniožnosti pri človeku ne razvijo. (Dalje prih.)