-----272 ----- Zgodovinske stvari. Hieronim, čegav je? Da se s kratka pove, prav govori P. Ladislav Hrovat v sporočilu novomeške gimnazije tega leta, da sv. Hieronima, cerkvenega očeta, Slovenci smemo za svojega šteti, če ne po rodu, ker po vsem se kaže La-tinec ali saj polatinčen Grk, pa saj po rojstnem kraji ali po stanovališči in po znanji naših nekdanjih prednikov in po znanji njihovega jezika. Ne vem pa vendar, zakaj znameniti slovenski pisatelj tako trdo odpoveduje Hrva- ----- 273 ----- tom vse udeleževanje o imetji slovečega cerkvenega uče-nika. Ne po narodu, temuč po zemlji in znanji jezika je sv. Hieronim nas; ravno tako si ga svojfti zamorejo Hrvatje. Za rojstni kraj nočem prijemati tako trdo; eni hočejo S tri do v o v Medjimurji, v nekdanji Panonii, eni Zdrenjo v Istrii, eni Stržan na meji med turško Hrvatijo, Bosno in Hercegovino, kdaj Si dr on a v Dalmacii , ker ime Stridon, ki ga sv. Hieronim nazna-nuje za svojo domačijo, se utegne na vsacega teh treh krajev primerjati. Vendar moram toliko reči, da splošno mnenje in lastne besede sv. Hieronima kažejo ne na Istrijo , ne na Panonijo, ampak na Dalmacijo. Ce po eni strani sv. Hieronim ob Akvileji govori kakor o svoji bližini, se mora pomniti, da o njegovih dneh kakor sploh v rimskem času daljava ni toliko razločka delala; sv. Hieronim sam se nam kaže zdaj v Akvileji, zdaj v Rimu, zdaj cel6 v Betlehemu, in Akvileja je bila v zahodu prvo mesto za Rimom, da je tudi njega lahko tje kaj vodilo. Po drugi strani pa ravno tisti možjč, s kterimi je bil sv. Hieronim prijatel v Akvileji, pozneje hodijo po Dalmacii in po dalmatinskih otokih; so tedaj tudi lahko blizo Hieronimovi domovini in njegovim sorodnikom, čeravno bi se stridonsko mesto štelo k Dalmacii. Na priliko: Nepocijan želi obiskati če ne egiptovskih samostanov in mezopotamskih miniških krdel, pa saj samote dalmatinskih otokov; Bonos kot ribji zarod stanuje na otoku flanatiškega, to je, reškega in kvarnerskega zaliva , in Julijan, kteri je bil ravno Hieronimovi sestri duhovni vodnik , je zidal samostane al ohranjeval veliko število svetih duš na dalmatinskih otokih. (Epistolae s. Hieronymi ad Heliodorum, ad Ru-finam, ad JulianumJ Ce bi stridonsko mesto imelo biti sedanja Zdrenja, je tista v sredi istrijske zemlje med Buzetom in Opr-tom; in če bi bilo Stridovo v Medjimurji, je tisto v sredi nekdanje gornje Panonije blizo Cakovca. Sv. Hieronim je gotovo znal mejnike nekdanjih dežel, in bi bil po takem postavil Stridon naravnost v Istrijo ali pa v Panonijo, ne pa na mejo med Panonsko in Dalmatinsko. Mejnik med Istrijo in Dalmacijo je bil kdaj Snežnik (Mons Albius) med Ložem in Bistrico na Notranjskem, in pa reka Rasa (Arsia fluvius) blizo Labina v sedanji Istri; Snežnik je znamoval tudi istrijsko in dalmatinsko mejo proti Panonii. Daljša meja med gornjo Panonijo in Dalmacijo pa so bili hribje, ki se stegujejo proti be-biškim goram; bebiške gor6 pa so bile pri meji med gornjo in doljno Panonijo, in so ravno tiste, ki se zdaj zovejo dinariške planine. (Primeri: Ptolemaei Geographia lib. 2. cap. 14J Po takem je Stridon, če je stal na meji med Panonijo in Dalmacijo, po vsaki strani stal na sedanji hrvaški zemlji, če se tista jemlje v širjem pomenu, kolikor obsega hrvaški ali ilirski narod, in Hrvatom se ne more zavidati, če tisto mesto sebi lastijo po tem, ne pa po narodnem oziru. Drugač si tudi Dalmatinci sv. Hieronima ne morejo svojiti, če se gleda zgolj na narod; zakaj nekdanji Dalmatinci so bili traško-ilir-skega rodii. Kar stridonskemu mestu ne di veljati za Istrijsko, je to, da sv. Hieronim, kjer govori o razdjanji dežel in razrušenji mest v svojih dneh, ne imenuje nikjer Istrije, ampak le Panonijo in Dalmacijo, in kar je od črnega morja do juliških planin, ki so mejile Istrijo. Ce pa o n svoj rojstni kraj posebej imenuje mimo Ilirije in Tracije, to ne dela nasprotja; zakaj Ilirija tukaj v širjem pomenu obsega več kot samo Dalmacijo, tudi Panonijo, Norik, in lahko še Mezijo. Vendar sv. Hieronim, bodi si rojen bolj ali manj blizo Akvileji, Slovencem in sploh Jugoslovanom je domač svetnik in učenik. Je bližava njegovega rojst- nega kraja, bližava njegovega dolzega prebivališča, je znanje nekdanjega slovenskega jezika, ki nam njega domačega dela. On je bil pa tudi še globokeje v slovenski zemlji v prijaznih zvezah; dva njegova lista, eden do pobožnih devic emonskih, eden do Antona mniha v Emoni, to je v sedanji Ljubljani, govorita o mnozih službah, ki jim jih je skazal, in o mnozih pismih, ki jih je poslal na tisto stran. (Epistolae s. Hierongmi ad Virgines Aemonenses, ad Antonium monachum Ae-monae^) Pri besedah teh listov se skoraj ne d4 drugač misliti, razun da je sloveči učenik tudi sam večkrat ali delj časa v Emoni bival, če je pobožnim osebam res tolikrat kako službo storil (toties vobis officium tri-buenti). Hicinger.