RIKOSS
Poljudnoznanstvena revija s področja ljudi z okvaro vida 
številka 1 / 2013
Rikoss 1 / 2013 1
KOLOFON
RIKOSS
Poljudnoznanstvena revija s področja ljudi z okvaro vida  
letnik 12, številka 1 / 2013
ISSN 1854-4096
Izhaja 4-krat letno v elektronski in zvočni obliki in je brezplačna.  
Spletna stran: http://www.zveza-slepih.si/rikoss/
Izdaja: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Odgovorni in tehnični urednik: Marino Kačič
Uredniški odbor / sodelavci: Brane But, Jože Gregorc, Metka Pavšič, Jure Srebrović, 
Slavica Bukovec Zupanič  
V reviji se objavlja priporočila in izsledke testiranj nove specialne IKT opreme, 
strokovne članke o spoznanjih z relevantnih področij, možnostih za izobraževanje, 
delo, prosti čas, o izkušnjah v povezanosti/vključenosti, o osebnih življenjskih in 
delovnih izkušnjah ljudi z okvaro vida, njihovih svojcev, strokovnjakov vseh podpornih
služb in drugo. Vsi prispevki so avtorizirani, avtentični in se nanašajo na področje 
"ljudje z okvaro vida".
================================================================
Avtorske pravice za prispevke, sprejete v objavo, pripadajo reviji Rikoss. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele besedila, če tako zahteva jasnost in 
razumljivost, ne da bi o tem prej obvestili avtorja. Avtorji prispevkov so odgovorni za
avtentičnost besedila in svoja stališča. 
© Revija Rikoss (ime, oblika in vsebina) je zaščitena z zakonom o avtorskih pravicah. 
Revija ali katerikoli njen del ne smeta biti razmnožena ali spremenjena v kakršni koli
obliki (elektronski, zvočni, tiskani ali drugi obliki) brez predhodnega pisnega 
dovoljenja lastnikov avtorskih pravic: © Revija RIKOSS in Zveza društev slepih in
slabovidnih Slovenije.
Domov Uredništvo Naročite brezplačen Rikoss
================================================================
Rikoss 1 / 2013 2
KAZALO
UVODNIK: Zopet čas za vznemirljive novosti
Marino Kačič 
AVTOPORTRET: Maksi Vinšek
Življenje z glasbo
POPOTNIŠKI UTRINKI: Med soncem in zemljo
Sabina Dermota
INTEGRACIJA: Z delavnicami do kvalitetnejšega sobivanja
(predstavitev projekta Bontonček) 
Slavica Bukovec Zupanič
NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Vlada sprejela Nacionalni program
socialnega varstva
Brane But
DOBRO JE VEDETI: Tekmovanja v alpskem smučanju in teku na smučeh za 
slepe in slabovidne
Gregor Habjan
PAMETNI TELEFONI: Predstavitev programčka EqualEyes
Jožef Gregorc
NAMIGI IN NASVETI: Učinkovito iskanje z Googlom – šestič, Zamrznitev 
naslovne vrstice ali stolpca v Excelu
Brane But
OGLASNA DESKA: Veččutno doživljanje umetniških del 
(postavitve razstav in vodstva po njih za slepe/slabovidne)
Slavica Bukovec Zupanič 
NOVIČKE: V Ljubljani na mestnih avtobusih možna storitev prevoz na klic;
format daizy za elektronske knjige prihaja tudi v Slovenijo; Novosti iz sveta
računalniških programov 
Jure Srebrović
Rikoss 1 / 2013 3
UVODNIK: Zopet čas za vznemirljive novosti
Avtor / urednik: Marino Kačič  
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Nekatere tehnologije, ki so bile v preteklih letih prava mala revolucija v okviru
informacijskih tehnologij med polno-videčimi, so v zadnjem času postale uporabne 
tudi za ljudi z okvarami vida. Zdelo se je, da takih tehnologij, ki tako močno temeljijo 
na vizualni uporabi, sploh ne bo mogoče pripraviti, da bi jih lahko uporabljali ljudje z 
okvarami vida. Za te namene napovedujemo novosti v reviji Rikoss.
V zadnjem letu, ko sem nekatere od teh tehnologij preizkušal, sem se počutil tako 
zelo vznemirjeno, kot takrat, sredi devetdesetih preteklega stoletja, ko sem preživel
od nekaj ur pa do dan ali dva v laboratorijih podjetij po Evropi (Audiodata,
HandyTech, Alva, Tieman, PaperMayer, Baum), ki so razvijali t. i. podporno
tehnologijo za ljudi z okvaro vida. Vznemirjali so me eksperimenti in rešitve, katerih
cilj je bil v prvi vrsti omogočiti ljudem z okvaro vida delo v okolju Windows. Skupaj s 
tistimi ljudmi smo sanjali, kaj vse bomo lahko delali, ko se nam bo ta svet možnosti
odprl. Spomnim se, kako sem vsakič prihajal domov navdušen in pripovedoval, kaj je 
že vse narejeno, kaj vse se že da delati in kaj vse nam bo to omogočilo. Resnici na 
ljubo je bila pot do tega želenega cilja precej daljša, kot sem takrat mislil.
Nikakor pa nisem mogel razumeti, zakaj sem ob deljenju tega optimizma (četudi 
pretiranega) v tistem času vedno znova dobil v odziv hladen tuš dvoma in močnih 
nasprotovanj s strani kolegov in strokovnjakov za to področje. Še manj sem razumel, 
ko sem dobival »polena pod noge« ob prenašanju te tehnologije v Slovenijo. Danes
se zdijo tiste dileme, strahovi in odpori v veliki meri odveč. Ne pa povsem, če vemo, 
da večina uporabnikov uporablja le nekaj odstotkov funkcionalnosti, ki jo ta 
tehnologija omogoča. Vendar to velja enako tudi za vse ostale ljudi. 
Sladko-kisle novice
Novice, ki jih bomo letos na novo objavljali, so sladke, saj nam bodo prikazale
možnosti, ki omogočajo uporabo mnogih novosti, kar bo pomagalo ljudem z okvaro 
vida do še večje stopnje samostojnosti in neodvisnosti. Z njihovo pomočjo bo 
mogoče izvajati opravila, ki jih do sedaj nikoli v zgodovini civilizacije ni bilo mogoče. 
Hkrati pa so te novice tudi kisle, saj pomeni preskok na uporabo teh tehnologij
pogosto tudi nujen prehod v drug svet razmišljanja in delovanja. To zahteva od
uporabnika veliko prožnosti pri spremembi mišljenja in učenja. Za nekatere bo ta 
prehod lažji, za druge težji, za tretje morda nedosegljiv. A tako se dogaja vsem
ljudem. Poleg tega je znano, da je nekaj, do česar se ena generacija z muko prebija, 
otročje lahko za naslednjo in samoumevno za vse naslednje. 
Pametni telefoni
Prehod ljudi z hudo okvaro vida z dosedanjih prenosnih telefonov Nokia na t.i.
pametne telefone, lahko primerjamo s prehodom iz znakovnega računalniškega 
okolja (DOS) v grafično okolje (windows). Po eni strani si je težko zamisliti, kako bi 
lahko nekdo, ki ne vidi, sledil toliko informacijam na zaslonu in za to uporabljal
Rikoss 1 / 2013 4
sprehajanje prsta po zaslonu. Za povrh pa še tista navidezna tipkovnica z malimi
ozkimi tipkami. Nič fiksnega. Na prvi pogled se zdi podobno kot tipanje v temi. 
Vendar prav v zadnjem letu, še zlasti pa v zadnji polovici leta, je bi na tem področju 
narejen ključni preboj naprej v govornem dostopu. Če k temu dodamo razvoj 
zaslonov, ki bodo reliefno prikazovali, kar je izpisano, se vse skupaj zdi več kot 
obetavno. Da pa pametni telefoni omogočajo mnoge izjemno uporabne programčke, 
pa itak že vemo.
Da bi razširili novice o dostopnosti telefonov in programov za pametne telefone,
uvajamo rubriko »pametni telefoni«. V tej številki te rubrike je prikazan programček, ki 
je namenjen dostopnosti pametnih telefonov za slepe/slabovidne in vse starejše, ki
so morda manj spretni na zahtevnih programih običajnega pametnega telefona. 
Predvidoma v septembrski številki pa bo objavljen test pametnega telefona, ki bo
pokazal, na kakšen način je tak telefon uporaben za ljudi z okvarami vida. Ob tej 
priložnosti vabimo vse bralke in bralce, da nam pošljejo ideje ali članke za to rubriko. 
Mednarodno sodelovanje
Že dalj časa sem razmišljal in iskal možnost, da bi postopoma pritegnil k pisanju ljudi, 
ki so sposobni, imajo izkušnje s tega področja, a niso iz Slovenije. Pri tem sta dve 
večji težavi: prva so finance, druga pa je jezik. Rešitev, ki jo uvajamo poskusno v 
naslednji številki, je rubrika »mednarodno sodelovanje«. V tej rubriki bodo pisci
objavljali članke v svojem maternem jeziku. Pomembneje se nam zdi, da besedilo 
sploh dobimo, kot da ga ne bi bilo, ker ni poslovenjeno. Ob koncu leta se bomo
odločali, če naj ta poskusna rubrika ostane ali ne, kar bo odvisno od odzivov vas, 
bralcev.
Skener za knjige
Skener za knjige (Iread naw) je še ena mala revolucija za tiste, ki si skenirajo večje 
količine besedil in predvsem knjige. Doslej so bili skenerji za te namene ogromni, 
počasni, primerno visoka pa je bila tudi njihova cena. Sedaj pa je na voljo povsem 
nova tehnologija. Skener je izjemno majhen, hiter in praktičen. Vsak si lahko sedaj 
poskenira knjigo zelo, zelo hitro, preprosto in z malo napora. Cena je dostopna, ni pa
nizka. Ampak, ko nekaj časa to napravico uporabljamo, nam hitro postane všeč in 
prav nič nam ni več žal denarja. Obratno, meni je samo žal, da česa podobnega 
nisem imel že prej. Privarčeval bi si ure in dneve, ki sem jih porabil ob skenerju. V 
naslednji številki bo objavljen opis takega skenerja, ki je povsem uporaben za ljudi z
okvarami vida. Poleg tega ima še dodatno funkcijo polavtomatskega skeniranja, kar
uporabo še pohitri. Za pokušnjo naj povem, da traja skeniranje dveh listov v knjigi 1
sekundo in potem še cca 1 do 3 sekundi za pretvorbo (odvisno od hitrosti
računalnika). 
V letošnjem letu v Rikossu načrtujemo še nekatere druge novosti. Ker pa iz izkušenj 
vemo, da se lahko na poti do udejanjanja marsikaj zgodi, kar uresničitev premakne 
ali celo onemogoči, bomo počakali s konkretnimi napovedmi. Vsekakor bomo novosti 
predstavili, ko bodo razvite do stopnje zadostne uporabnosti.
Na vrh
Rikoss 1 / 2013 5
AVTOPORTRET: Maksi Vinšek
Življenje z glasbo
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Moja stalna spremljevalka v življenju je glasba, kajti brez nje bi šla pot v čisto drugo 
smer. Nikoli ne govori z menoj, pa vendar jo kot senco čutim na vsakem koraku. Bil je 
jesenski dan v letu 1954, ko sem prvič zadihal zrak tega sveta. Kot drugorojeni otrok 
v družini sem imel to smolo, da je bil moj vid na enem očesu 9 odstoten, na drugem 
pa je bila, kot se je pozneje izkazalo, čista tema. Pri 21 letih sem dobil odstop 
mrežnice in zlata sončna svetloba se je umikala temi .Leta 1975 je bila operacija 
očesa uspešna le v toliko, da sem videl pol metra pred seboj. Takšno stanje je ostalo 
še dve desetletji, nakar je tema prevzela oblast v svoje roke. Jaz je nisem hotel
poslušati in sem ji vedno dokazoval, da z menoj ne bo imela lahkega dela. Hočem biti 
dejaven in ne sedeti ob zapečku v skritem kotu. 
Že v zelo zgodnjih otroških letih so starši opazili, da mi zvoki iz radijskega
sprejemnika vzbujajo zanimanje in dajejo več energije, kot sem jo kazal sicer. V 
tistem času je bila frajtonarica (harmonika) iskan instrument, saj ni bilo veliko godcev, 
pa tudi denarja ne, da bi si jo lahko kupil kar tako. Oče je bil eden izmed redkih, ki jo 
je imel in razveseljeval ljudi okoli sebe. Z otroško ljubeznijo sem se zaljubil v
frajtonarico in oče mi je dovolil, da sem lahko pritiskal na gumbe. Tu se je pričelo in 
temelj je bil narejen. Pouk glasbe se je pričel, saj je oče kot moj učitelj prenašal 
znanje name in kmalu je bilo opaziti, da napredujem. Tako to ni bila samo muha
enodnevnica. S pomočjo radia se mi je vtisnila kakšna pesem v spomin in že sem se 
ji poizkušal približati na harmoniki po svojih najboljših močeh. Nekoč je nekdo 
vprašal: kaj pa narediš, kadar sta otroka slabe volje? In oče je odgovoril: takrat njima 
kaj zaigram, saj dekle rada posluša frajtonarico, fant pa se usede na tla, ter se vrti s
pomočjo rok in nog v levo in desno stran ter zraven poje. Tako z njima večinoma 
nimam težav. Tudi mama je znala zaigrati nekaj pesmi in nama polepšala marsikateri
dan. Tako so minevala leta vse do osnovne šole, ko sem zaradi slabega vida moral
zapustiti domače ognjišče in se prilagoditi novemu načinu življenja v Zavodu za slepo 
in slabovidno mladino v Ljubljani. Hitro sem se znašel v novem okolju in reči moram, 
da sem si tam pridobil veliko izkušenj za leta, ki so sledila.
Veliko dobrega bi lahko napisal o zavodu, o različnih krožkih, predvsem pa o 
poučevanju glasbenih instrumentov. Ker je bilo v učilnici veliko instrumentov, sem se 
zagledal v pisano paleto majhnih, srednjih in velikih klavirskih harmonik. Ko so mi
dovolili eno izmed njih uporabljati, sem kar zažarel od sreče. Vsa leta bivanja v 
zavodu sem hodil na učne ure harmonike in v višjih razredih me je tovariš Jože 
Povše naučil nekaj koncertnih skladb, na primer: Madžarski ples, opero Ernani, 
Lahko konjenico in še kaj. Trudil se je, da bi mi podal kar največ znanja in jaz sem ga 
imel rad, pa čeprav mi je kdaj zvijal prste na roki, kadar sem naredil preveč napak. V 
tem času sem pasivno igral še druga glasbila: kitaro, kontrabas, trobento in klarinet. 
V tistih letih je bilo kar nekaj javnih nastopov, najprej v šoli, kasneje pa tudi izven nje.
Spominjam se, da so me prišli snemat za neko radijsko oddajo iz RTV Ljubljana.
Po končani osemletki me je pot vodila v center slepih Škofje Loka, kjer sem si pridobil 
izobrazbo za poklic telefonist administrator. Tudi tukaj je bilo možno z glasbo
Rikoss 1 / 2013 6
nadaljevati. Z tovarišem Antonom Čuričem sva pričela igranje klavirja. Naučil me je 
pisati in brati note v brajevi pisavi in me pripravljal za igranje na orgle. Tako sem
včasih v cerkvi v Stari Loki nadomeščal organista, kadar je bila potreba za to. Tudi v 
domači fari sem bil nekaj let organist. Ker doma nisem imel harmonija ali česa 
podobnega, sem se po notah učil kar v cerkvi. Vsak glas je bil pisan za sebe, zato 
sem jih najprej moral združiti in naučiti na pamet. Orgle so bile stare in so imele črne 
in majhne tipke, kar pa je bilo zelo moteče.  
Pisalo se je leto 1972, ko sem se zaposlil v železarni Ravne na Koroškem. Ker so mi
starši že poprej kupili 120-basno klavirsko harmoniko, so me v domačem kraju 
vaščani poznali in me kdaj povabili, da sem jim kaj zaigral ob različnih priložnostih. 
To so opazili starejši muzikanti in nastal je kvintet. Kar nekaj izkušenj z igranjem smo
si pridobili in veliko mladih parov omožili. Tudi mene je sreča obiskala, saj nevesta mi 
žena je postala. Dva otroka je rodila in s tem družino obogatila. V ansamblu je bilo
kar nekaj sprememb, med drugim zapostavljena frajtonarica, ki so se ji obetali boljši
časi. Veliko pesmi sem s pomočjo posluha prenašal s klavirske na diatonično 
harmoniko. Priznati moram, da sem kot samouk težko zmogel ta prehod. Na Muti se
je ustanavljal orkester frajtonaric oziroma diatoničnih harmonik in povabili so me k 
sodelovanju. Pridno sem si nabiral izkušnje in kot solist sem že hodil na tovrstne
prireditve in manjša tekmovanja. Z orkestrom smo posneli kaseto starih melodij. Ker
se je na Koroškem ustanavljalo kar nekaj takšnih skupin, sem v Dravogradu kot
mentor prevzel skupino harmonikarjev Diatonik. V njej sva dva člana medobčinskega 
društva zveze slepih in slabovidnih Maribor. Nastopamo na kulturnih prireditvah in
različnih srečanjih doma in v tujini. Igramo predvsem slovenske narodno zabavne 
pesmi in tako razveseljujemo srca tistih, ki imajo to glasbo radi. Tudi s to skupino
smo posneli prvič kaseto in drugič zgoščenko. Pripravljamo že tretji projekt, ki bo 
izšel v prihodnjem letu. Povedati moram, da ko se je leta 1996 v Dravogradu
ustanovila skupina harmonikarjev Diatonik, sem v naslednjem letu pričel poučevati 
diatonično harmoniko na osnovni šoli Vuzenica, tamkajšnje učence iz četrtega, 
petega in šestega razreda. Učenje je bilo najprej posamično, kasneje pa so se 
združili v skupino mladi harmonikarji Vuzenica. Veliko so nastopali in s tem kraju dali
nekaj mladostno svežega. Posneli so kaseto in video spot.
Na misel mi je prišla ideja, kaj če bi za neko prireditev pripravil družinsko igranje na 
diatonično harmoniko. Doma smo o tem razpravljali in se odločili za akcijo. Od 
prijateljev sem si sposodil tri harmonike, dve pa sta bile že doma. Pripravili smo dve
pesmi in na oder odšli po starostnem vrstnem redu. Najprej oče, mama, jaz, sin in 
hčerka. Odmevi so bili pozitivni, saj je bilo rečeno, da ne poznajo družine, ki bi igrala 
pet istovrstnih instrumentov. Ker je razvoj učenja  tekel hitreje, kot sem ga dohajal, 
sem kar nekaj let obiskoval šolo diatonične harmonike. Izkazalo se je, da trud ni bil 
zaman. Moj cilj je bil zastavljen dokaj visoko. Želel sem tekmovati na najvišji ravni v
Sloveniji in sicer za zlato harmoniko Ljubečne. Vedel sem, da pot do tja je strma in 
težka. Poizkusil sem štirikrat, a žal neuspešno. Obupal nisem, ker sem bil prepričan, 
da bom enkrat prišel do tja. Naj o poteku napišem par vrstic. Tekmovalci so
razvrščeni v 4 kategorije po starostnih skupinah do 60 let. Vse skupine se točkuje do 
100 točk. Najprej je treba opraviti predizbirno tekmovanje, ki so v različnih krajih po 
Sloveniji v mesecih junij, julij in avgust. Tako preizkusi svojo srečo okoli 400 
tekmovalcev. Nato komisija izbere tekmovalce za polfinale. Odigrati je treba dve
skladbi po lastnem izboru, vendar se jih ne sme več igrati v finalu. Na tej stopnici jih 
je le še okoli 100. Kdor je imel znanje in mirne živce, je bil eden izmed petintridesetih
Rikoss 1 / 2013 7
kandidatov, ki mu je uspelo priti do finala. V tem delu tekmovanja sta predpisani dve
obvezni skladbi, ki ju že poprej določi strokovna žirija. Ena obvezna je venček 
narodnih, druga pa je za vsako skupino drugačna. Prijaviti je potrebno še tri skladbe 
po lastni izbiri in eno izmed njih določi komisija na dan tekmovanja. V dopoldanskem 
času pred komisijo odigra vsak tekmovalec predpisani skladbi, v popoldanskem delu 
pa še eno za občinstvo in komisijo. V letu 2007 sem prišel do želenega cilja in dobil 
zlato plaketo. Tega uspeha sem bil resnično vesel, saj je bil s tem poplačan ves trud, 
ki sem ga že več let vlagal v to. Nisem se dal uspavati in delal sem naprej. Čez dve 
leti sem se zopet odločil, da poskusim še enkrat iti po isti poti. Tokrat je bilo bolj 
sproščeno, ker sem že vnaprej vedel, kje so tiste šibke točke, na katere moram biti 
še posebej pazljiv in trema je bila manjša. Rezultat tega je bila ponovno zlata plaketa.
Januarja 2012 je bil na spletu objavljen razpis za šesto mednarodno tekmovanje
harmonikarjev za nagrado Avsenik v Begunjah. Skušnjava je bila velika in se ji ni bilo
mogoče upreti. Način tekmovanja in ocenjevanja je bil skoraj enak, kot sem ga opisal 
poprej. Zaradi velikega števila nastopajočih je tekmovanje trajalo tri dni. Moja ocena 
je bila 93,67 točk in dobil sem srebrno priznanje. S tem hočem preveriti samega 
sebe, kaj in kako naprej. Ker pregovor pravi: v tretje gre rado, sem se ponovno
odpravil na pot proti zlati harmoniki Ljubečna v septembru istega leta. O plaketah 
sploh nisem razmišljal, ker je že to dovolj velika nagrada priti v finale. A sreča je 
zopet bila z menoj in v mojo zbirko sem dodal še tretjo zlato plaketo.
Pri učenju je bil nepogrešljiv pripomoček kolutni magnetofon. Večina pesmi je bila 
posnetih pri najvišji hitrosti predvsem zato, da sem pesem lahko upočasnil in s tem 
lažje poiskal hitre predvajane tone, odigrane v šestnajstinkah in osminkah. Seveda
sem se moral privaditi takšnemu poslušanju, kajti toni so bili znižani za eno oziroma
dve oktavi. Prisoten je bil še en problem, kadar se duri s posnetka niso ujemali z
diatonično harmoniko. Takrat pa sem se moral najprej naučiti pesem na klavirsko in 
še le nato prenesti na diatonično. Malo bolje je bilo ob uporabi kasetofona, saj ga je 
serviser predelal, s tem pa mi omogočil postopno znižanje ali zvišanje durov. Sedaj, 
ko si lahko pomagam z računalnikom, teh problemov ni več, lahko sem bolj hiter, 
natančen in učinkovit. Z računalnikom delam šele dve leti ter spoznavam, da je veliko 
zamujenega. Ker me je naš član gospod Niko Šket s sodobno tehnologijo omamil in 
nudil pomoč pri učenju po telefonu in v živo poleg sina in hčerke, je prišlo do 
rezultata, o katerem sem prej le sanjal.
Življenje teče dalje in veliko tega ne bi bilo, če ob sebi ne bi imel pomoči in spodbude 
s strani moje žene, ki me je vozila in spremljala povsod, kjer je bilo le mogoče. Zelo 
veliko sta mi pomagala sin in hčerka, predvsem kadar me je bilo treba spremljati. 
Zaslužnih oseb, ki jih nisem omenil, je še nekaj, zato se zahvaljujem tudi njim.
Na vrh
Rikoss 1 / 2013 8
POPOTNIŠKI UTRINKI: Med soncem in zemljo
Avtorica: Sabina Dermota
Urejanje rubrike: Metka Pavšič 
Lektoriranje: Bernarda Pavlovec Žumer
Pošlji komentar
Pred 20 in več leti smo pogosto zahajali na Kriško goro. Tam je bil že takrat raj za 
jadralne padalce. Padala vseh mogočih barv so razprostrta ležala po travi, njihovi 
lastniki pa so mirno čakali na ugoden trenutek tistega dne. Pod Kriško goro je na 
travniku prav primeren prostor za pristajanje. Neštetokrat smo tam opazovali, kako so
začetniki pristajali na riti. In jaz ne bi bila jaz, če si ne bi zaželela leteti. Takrat so že 
leteli v tandemih, a mi še ni bilo dano, da bi  to poizkusila. Otroka sta imela pač 
prednost. Ko sta bila še majhna, je želja po letenju v meni zakrknila. Ko pa sta zrasla,
se je spet sama od sebe, čisto počasi izluščila iz podzavesti in potuhnjeno priplavala 
na površje. Tako je tudi zame prišel veliki dan.
Sedimo z Darjo v debeli senci ob Tolminskih koritih na kavi in lenobno kramljamo.
Temperatura zraka je bila prav peklenska. »Lepo je tukaj pri nas, a ne? Tolminka, pa
Soča, pa hribi pa …« pravi Darja in mi se z njo strinjamo. Nad nami nekdo zagleda 
jadralnega padalca in to na glas omeni. In meni uide misel: »Bog ve, kdaj boste lahko
mene takole gor gledali?« »Bi rada letela?« Dvajset let že sanjam o tem in ona me
vpraša, ali bi rada! »Toliko časa si že želim, da skoraj ne verjamem več, da bo to kdaj 
res,« ji odvrnem. »Bom vprašala Sebastjana, če te pelje,« je pogumno poslala po 
kostanj v žerjavico svojega sina. Presneto dobro se zavedam odgovornosti pilota
jadralnega padala do »slepih potnikov«. Ali bo sprejel tveganje?
Pozno popoldan zazvoni mobilni telefon. »Si pripravljena? Obuj visoke čevlje in jutri 
pridite v Tolmin. Dobimo se ob pristajalnem travniku, kjer boste videli veterno vrečo. 
Sebastjan te bo peljal.« To je bilo vse. In smo bili, v sredo zjutraj ob enajstih v
Tolminu. Darja nas je že čakala. »Sebastjan prihaja,« je povedala. »Lej ga, že gre,« 
ga je prvi opazil Miloš. Zame sva bila v tistem trenutku pomembna samo midva.
Sebastjan in jaz. On je tudi radioamater, a ga dotlej še nisem poznala. Kako se bova
razumela? Konec koncev me je moral živo in celo pripeljati natanko nazaj sem. Če je 
Darjin sin, mora biti še zelo mlad. Mu bom zaupala? Podava si roke. Dokaj drobna, a
čvrsta moška dlan in prijazen mladeniški alt s primorskim naglasom mi takoj vzbudi 
zaupanje. Predstavljam si športno, ne preveliko postavo, ki že nekaj let živi za
jadralno padalo. Kako si?« me vpraša prijazno. »Močno sem vznemirjena,« mu 
povem, ker tega ne morem skriti. »Malo bomo morali še počakati, da bova imela 
prave pogoje,« reče Sebastjan. Vzleteti sva nameravala s 1080 metrov visoke 
Kobale.  To je priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev in zmajarjev. Omogoča odlično 
izhodišče za dolge prelete ob južnih grebenih Julijskih Alp. Zato je tudi znano 
tekmovalno prizorišče. Prav dolgo nisem mogla čakati. Ko je postalo že neznosno, 
sem zaprosila: »Ali gremo lahko prosim gor?« Cesta pod avtomobilskimi kolesi me je
pomirila. Vleče pa se kakor jara kača. Ampak, kakor je vsake poti enkrat konec, smo 
tudi mi prispeli na cilj. Avte smo pustili v senci dreves in se peš odpravili do vzletišča. 
To je zelo velik, lepo urejen travnik na kopastem vrhu sicer z gozdom porasle gore. V
debeli lipovi senci je miza z dvema klopcama, da padalci laže počakajo na primeren 
veter. Ko sem sedla na klopco, sem se šele vprašala, kje je vendar padalo, s katerim
Rikoss 1 / 2013 9
bova letela. Sebastjan ga je imel na hrbtu v ogromnem nahrbtniku. »Daj no, prosim,
tole malo meni, da preverim, kako se nosi,« sem ga prosila. Žal mi je bilo, da se tega
nisem spomnila že pri avtu. Ko si nadenem nahrbtnik, mi sega od kolen do ramen in
me vleče nazaj. Oprosti Sebastjan, a dvomim, da bi ga lahko prenesla tistih 100 
metrov od avta do vzletišča. Tehta 30 kilogramov in v njem je vse mogoče. Skupaj ga 
odpreva in na dan pride sedež za pilota s pomožnim padalom, sedež kopilota s
pristajalno vrečo, dva kombinezona, dve čeladi, inštrumenti za letenje, 40 kvadratnih 
metrov padala, metri in metri vrvic, jermenov in sponk. Presneto veliko je vsega.
Lepo po vrsti sem si ogledala vse skupaj. Najbolj me je seveda zanimal moj sedež z
napihljivo vrečo in padalo, ki pa ga še nisem mogla pobožati. Počakati sem morala 
še kakšno uro, da je zapihal za naju ugoden zahodni veter. Zemlja se je morala toliko
ogreti, da toplota od hriba jadralce lepo odlepi od tal. Jadralci veter in temperaturo
lahko spremljajo prek mobilnega telefona, ki je povezan z avtomatsko vremensko
postajo. Na vzletišču pa jim mnogo pove tudi opazovanje ptic. Med tem sem si lahko 
v miru ogledala Kobalo. Z Darjo sva se sprehodili po vsem vzletišču, da sem dobila 
pravo predstavo. Vmes mi je razlagala imena gorskega venca nad dolino Tolminke.
Najbolj me je zanimala Kobilja glava, 1475 metrov visoka gora. Pa Rdeči rob, ki nima 
zaman takega imena, sredi belega in sivega apnenca je namreč vgnetena gmota  
rdečkastega laporja. Na Kobali nismo bili sami. Kakšnih 30 jadralcev je čakalo na let 
tistega dne. Vsi skupaj smo se kurili in si nabijali adrenalin po žilah. Tudi dva
zmajarja sta razprostrla svoji napravi. Lahko sem otipala današnjega modernega
zmaja. Danes jih sestavljajo čisto drugačni materiali. V prstih sem imela še tiste 
»svilene«, ki so pred 30 leti letali s Šmarne gore. Sebastjan mi je pokazal svoje
letalne inštrumente. Sestavljajo jih GPS, višinomer in radijska postaja. Meni se je
zdel najzanimivejši višinomer. Kajti z naraščajočo višino oddaja piskajoč zvok, ki ti 
pove, da se dviguješ. To je za jadralce pomemben podatek. Tudi kamera je bila
pripadajoči tehnični dodatek opreme tistega dne. »To boš imela v žepu ti,« mi pove 
moj pilot. »Jaz?« Ali se nič ne boji zanjo? Ta stvarca ni poceni, da bi mu jo 
poškodovala. No, on že ve. In ne samo to. Tudi višinomer in GPS bosta s trakovi
pritrjena na moj hrbet. »Se kaj bojiš?« me prijazno vpraša. »Ne bojim, veselim se!«
mu odvrnem vsa razvneta. No, malo me je že skrbelo, kako bova skupaj stekla po
odskočišču. Ampak, tistih nekaj korakov bom pa res zmogla, saj nisem tako lesena. 
Potečem malo po travnatem terenu in se mi zdi precej lahko, saj so tla gladka, brez 
lukenj in izboklin. »No dobro, potem pa obleci kombinezon.« V roke dobim oblačilo, ki 
je tako kakor vse podobne stvari narejeno za 180 centimetrov visokega fanta.
Zaviham hlačnice, zategnem pas, zaviham rokave, naravnam ovratnik in že se 
počutim enaka padalcem. Kakšno samozavest ti da takšno oblačilo. A takoj me 
prizemlji moj nadebudni sin: »O, draga mamica, v tem pajacu si pa še manjša kakor v
resnici.« »O, fant, ti ne veš, kako trdno na obeh nogah se počuti tvoja majhna 
mamica. Vsak čas si bo s pticami delila nebo in vi boste samo majhne pike globoko 
spodaj.«
Sebastjan razgrne in uredi padalo za let. Pobožam šušteči umetni material, ki naju bo 
nosil kakšno uro. Pozanimam se o načinu delovanja takšne naprave in o barvi. 
Najino padalo je modro, belo in oranžno. Lepo se mi zdi. Nato si nadenem še sedež.
Stvar postaja malo okorna. V tem bo pa že težje teči, si mislim. Tudi Sebastjan se 
obleče in si nadene sedež. Nato naju pripne skupaj in na pravilno razgrnjeno padalo 
za nama. Vse skupaj postaja resno. Z mirnim glasom mi začne razlagati: »Zdaj bom 
začel šteti. Na zdaj bova stekla. Ko boš začutila, da te padalo vleče nazaj in boš 
izgubila tla pod nogami, bova v zraku. Ko ti rečem, sedi nazaj in uživaj. Če nama 
Rikoss 1 / 2013 10
start ne uspe, ga bova ponovila. Ti bodi mirna in skušaj sodelovati. Če nama prvič ne 
uspe, ni nič hudega.« Te mirne besede so me zelo pomirile. Oba sva utihnila. Bila me 
je ena sama napetost in zbranost. Odmislila sem vso okolico in mislila samo na noge
in klanec pod seboj. »Pet, štiri, tri, dva, ena, zdaj!« Zganem se v hipu. En korak, dva,
tri in švist in sva že v zraku. Presenečena sem bila nad eleganco, s katero nama je 
uspelo. No, morda bi Sebastjan povedal kaj drugega, ampak jaz sem se počutila 
kakor letalska kraljica. Fant res obvlada tole sceno sem si že petdesetič ponovila v 
mislih. Nekaj časa me je pustil v tišini, potem pa me je vprašal, kako se počutim. 
»Malo še okorno v vseh teh jermenih in bojazni, da bi s svojim premikanjem porušila
ravnotežje padala. Toda, počakaj malo, da pridem k sebi.« Zadiham, zabrcam, malo 
se nagnem in glej, res sva v zraku in lahka kakor peresci. »Nagni se v desno, da
pridobiva višino.« In res. Nagneva se v desno, da dava padalu možnost za dvig.
Začneva se obračati v desno in navzgor. Najprej sem imela sončno kroglo na levi, 
nato za seboj, nato na desni in pred seboj. Za nama je en obrat. In nato še eden in
še eden. Nabirava višino in ne da se opisati čudovitih občutkov celotnega telesa. 
Sebastjan mi pove vsakič, ko je vzletišče točno pred nama. »Spodaj so, mahajo ti!« 
mi pove. Pobrcam z nogami, pomaham z rokami in zakličem pozdrav dol k svojim 
najdražjim, a me ne morejo slišati. Pregloboko spodaj so. Višinomer piska svojo
čudovito melodijo dviganja in midva sva vedno višje. Nekaj časa jadra z nama tudi 
jastreb.
Sebastjan mi razlaga smeri, v katere sva obrnjena. Meni veliko pomeni opis
pokrajine: hribi, reke, daljava! Dvigneva se na višino 2300 metrov, nato pa odjadrava
proti Bohinjskim goram. Sebastjan z enim pogledom objame Triglav in tržaško morje.
»Daj, prosim, stori to še zame!« Boš malo ti peljala padalo, jaz bi malo posnel,« mi
reče prijazno. Primem ročici padala in ne zdi se mi nič posebnega. Samo nekaj me 
moti. Le kaj bi to bilo? Seveda, tišina. Izgubljava višino. Višinomer je utihnil. Ko pa se
nagnem v desno in povlečem ročico navzdol, začutim, kako se začneva dvigovati. 
Tudi bip, bip, bip višinomera pove svoje. Juhuhu, svobodne višave. Ko Sebastjan
neha snemati, me vpraša: »Kam se odpeljeva?« »Ti povej, ti si šef. Jaz uživam, kjer
koli sva,« mu rečem. Odpeljeva se proti Kobaridu. Malo pod nama na desni leti 
športno motorno letalo. Nikoli si nisem mislila, da bom letela nad letalom. Nad Mrzlim
vrhom mi postane slabo. »O želodec, prosim, ne teži zdaj, ko je tako lepo in
enkratno.« Pa se ne da prepričati. Ko nisem mogla prikriti svoje šibke točke, 
izdahnem boječe: »Slabo mi je.« Bala sem se, da bova morala kar pristati. »Če boš 
bruhala, povej. Nagnila se bova v desno, da ne dobiva zajtrka v naročje.« O, kako 
prijazno. Nič govora o kakšnem pristanku. Dvakrat, trikrat debelo pogoltnem in voziva 
se proti Kobaridu. Pod nama je Gregorčičev slap. »Pozdravljen Simon Gregorčič – 
Goriški slavček! Kako bi šele pisal in pel, če bi si lahko privoščil tak izlet in pogled z 
višav, kakršnega si pravkar lahko jaz?! In Krn na dosegu roke! Mi pa smo pred tremi
leti lazili nanj kar tri ure.« Nad Vrsnim obrneva proti Tolminu. Zračni makadam nad 
Mrzlim vrhom spet dela svoje. Višinomer molči. Vem, da izgubljava višino. Dlje kot 
uro sva že v zraku in čas bo za pristanek.  
Pristati? Pustimo to še malo na strani. Sebastjan mi pripoveduje pokrajino pod
nama: Soča in naselja ob njej, pa hribčki in doline, ki jadralnim padalcem pomagajo 
jadrati. Tako razgiban zračni teren je treba dobro poznati, da si lahko privoščiš pet in 
več ur v zraku. Tukaj pogosto organizirajo jadralska tekmovanja. Včasih jih je toliko v 
zraku, da se dobra jadralca lahko pobožata s padali. Pripoveduje mi zanimive
zgodbe s svojih potepanj, pa o takšnih in drugačnih potnikih, ki jih je že vozil. To bo 
Rikoss 1 / 2013 11
ostalo med nama. Kdor jih želi slišati, mora z njim v zračne višave. Tam se izve 
mnogo zanimivega. Vedno bolj vroče postaja. Seveda, spuščava se, sva že na višini, 
s katere sva poletela. Pristati bo treba. Doskočišče je na velikem travniku ob Soči. Na 
višini 160 metrov. Nanj opozarja vetrna vreča, ki kaže tudi, kako piha veter. »Ko bova 
dovolj nizko, bom začel šteti. Vstani s sedeža, in ko boš začutila tla, steci.« Sliši se 
preprosto kot pasulj, toda, hmmm? Sebastjan opazuje doskočišče. Vidi tudi vse, ki 
naju čakajo. Vroče je že kot v indijanskem kotlu. Seveda, gori v višavah je bilo 18 
stopinj, tukaj v Tolminu pa 38. »Ali je tole belo cesta?« vprašam začudeno, da sploh 
kaj vidim. »Ja,« odvrne, in že sva mimo. Obrneva in še enkrat jo zagledam in spet mi
gre malo na bruhanje. Morda je pa bolje, da ne vidim premikajoče se pokrajine pod 
seboj. Ampak, ni časa za razmišljanje: »Pet, štiri, tri, dve, ena in se dotaknem tal. 
Premaknem eno in drugo nogo in pokleknem ter se zavalim kakor vreča krompirja in 
čezme Sebastjan in naprej pred nama padalo. O.K. Tole ni bilo čisto nič elegantno in 
v stilu, ampak pristala sva varno, čisto nič boleče na tole preljubo slovensko zemljico.  
Lepo, prečudovito je bilo vse skupaj. Kakor v transu se počutim. Objamem vse tri 
moje mušketirje in Barona in Darjo in kar ne morem verjeti. Nekaj se skušam
opravičevati Sebastjanu za tisto »vrečo krompirja«, a ni pomembno. Mislim, da je tudi 
on zadovoljen s svojim prvim slepim potnikom. Toda, on je vedel, da bo vse dobro in
vse prav. In tako je tudi bilo. Vljudno vprašam, ali lahko pomagam pospravljati padalo
v nahrbtnik, a Sebastjan to hitreje in varneje naredi sam.
Prisrčno se objamemo in poslovimo. Onadva sta morala v službo, mi pa na sotočje 
Tolminke in Soče namočit svoja pregreta telesa. In povem vam, odkorakala sem 
kakor general po osvojeni bitki!
Na vrh
Rikoss 1 / 2013 12
INTEGRACIJA: Z delavnicami do kvalitetnejšega sobivanja (predstavitev projekta
Bontonček) 
Avtor: Slavica Bukovec Zupanič
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
V sodobni družbi čedalje več govorimo o kvaliteti in kulturi sobivanja ljudi, kar v praksi 
pomeni, da znamo prepoznati, sprejeti in spoštovati raznolikost posameznika in s tem
tudi njegove specifične potrebe. Seveda se razlike še poglobijo, če je pri neki osebi 
prisoten hendikep. Čeprav neprestano ponavljamo, da različnost bogati družbo in 
kljub dejstvu, da je vedno več hendikepiranih aktivno vključenih v različna področja 
javnega življenja, še vedno večino ljudi prevzameta zadrega in strah pred neznanim, 
ko se srečajo s slepo ali gluho osebo, z osebo na invalidskem vozičku ali pa s tisto, ki 
ima težave pri sporazumevanju. Največkrat ljudje preprosto ne vedo, kako bi pristopili 
in kako bi se s tako osebo sporazumeli. Poleg nevednosti so še vedno močno 
prisotni negativni stereotipi o hendikepiranih (pretirano hvaljenje, pomilovanje, prezir).
Da bi premostili vse te ovire, si čedalje več društev in organizacij prizadeva javnosti 
sporočiti, da lahko tudi hendikepirani s pomočjo ustreznih prilagoditev, tehničnih 
pripomočkov in osebne asistence dosegamo iste cilje kot polnočutni, hkrati pa jih 
poučiti, kakšen je primeren odnos in pristop do ljudi z različnimi hendikepi. Le takšna 
pot lahko vodi do prijetnega sobivanja nas vseh.
Ker sem že v kar nekaj svojih prispevkih omenjala delavnice Bontonček, je skrajni 
čas, da jih predstavim nekoliko podrobneje. Da bo predstavitev zares popolna, sem 
za odgovore na vprašanja prosila Vikija Vertačnika; vodjo projekta Bontonček pri 
Društvu YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa.
Vprašanje: »Kaj je potemtakem Bontonček?« 
Odgovor: »Bontonček je projekt društva YHD - Društva za teorijo in kulturo 
hendikepa. Z njim želimo ljudem približati življenje hendikepiranih, naše potrebe in
zmožnosti. S tem želimo tudi olajšati vključevanje hendikepiranih v okolje in sploh 
prispevati k boljšemu sobivanju nas vseh.«
Vprašanje: »Od kje ime in od kod ideja za nastanek projekta?«
Odgovor: »Projekt je dobil ime po istoimenski knjižici, ki jo je izdala Zveza telesnih
invalidov Hrvaške. Društvo YHD je pridobilo pravice za prevod in njeno širjenje pri
nas. Ob tem pa je nastala ideja, da bi s projektom nadgradili samo knjižico. V prvi
vrsti je bilo mišljeno, da bi z izvajanjem delavnic ob izdaji knjižice olajšali integracijo
hendikepiranih otrok v običajne šole.« 
Vprašanje: »Kako je zasnovana knjižica Bontonček?« 
Odgovor: »Knjižica Bontonček je sestavljena iz 21 kratkih pravil, ki so pospremljena z 
ilustracijami. Knjižica je zasnovana tako, da je v prvi vrsti namenjena otrokom nekako
do 10. leta starosti. Njeno sporočilo pa je namenjeno prav vsem. Pravila v knjižici 
govorijo o tem, kako ravnamo v stiku s hendikepiranimi, trajno bolnimi, z otroki z
učnimi težavami ali s tistimi, ki imajo probleme pri vzpostavljanju socialnih stikov. 
Primeri v Bontončku so takšni, da se v kakšnem izmed njih najde prav vsak.« 
Rikoss 1 / 2013 13
Vprašanje: »V kakšni obliki se projekt izvaja in kdo so njegovi izvajalci?«
Odgovor: »Projekt izvajamo v obliki delavnic, ki največkrat trajajo dve šolski uri ali po 
dogovoru. Nekajkrat smo izvedli že tudi dan dejavnosti za kakšen razred in z učenci 
preživeli cel dopoldan.
Izvajalci Bontončka smo v glavnem ljudje z lastno izkušnjo hendikepa, kar je posebna 
dodana vrednost našega projekta, saj lahko udeleženci delavnic iz prve roke izvedo
vse, kar jih zanima. Lastna izkušnja odtehta marsikaj, to nam dokazujejo tudi odzivi s
terena.«
Vprašanje: »Kdo so ciljne skupine in kakšno je sporočilo projekta?« 
Odgovor: »Na začetku je bil namen predvsem olajšati inkluzijo otrok s posebnimi 
potrebami v običajne šole. Zato smo projekt izvajali predvsem v osnovnih šolah in to 
predvsem v prvi triadi. Sedaj pa vedno bolj ugotavljamo, da so potrebe velike in da
moramo delati tudi s starši, učitelji, sosedi, znanci teh otrok, skratka z vsemi ljudmi. 
Zato ravnokar nastaja knjižica, ki bo za razliko od Bontončka še bolj nagovarjala vse, 
ki so Bontonček že nekako prerasli. Sporočilo Bontončka je predvsem to, da ima 
vsak od nas svoja močna področja, da lahko vsi lepo sobivamo drug z drugim. 
Projekt želi širiti vrednote, kot so: spoštovanje, sprejemanje in upoštevanje različnosti 
v družbi, vzpodbujanje k solidarnosti…«
Vprašanje: »Kako poteka delavnica, kaj vse lahko udeleženci na njej vidijo in
izvejo?«
Odgovor: »Delavnica traja največkrat dve šolski uri. Po predstavitvi namena ter 
izvajalcev in udeležencev delavnice se pogovarjamo predvsem o naših izkušnjah
življenja s hendikepom, o tem, kako delamo povsem običajne stvari na prilagojen 
način. Pri mlajših predstavimo tudi knjižico Bontonček, ob priliki pa se pri njej tudi dlje 
zadržimo. Pri učencih višjih razredov in pri starejših si bomo v bodoče pomagali s 
knjigo, ki nastaja. Prav v tem času pripravljamo gradivo zanjo. Ob koncu delavnice je 
obvezna refleksija, kjer skušamo od otrok izvedeti kaj so med delavnico novega
izvedeli, kaj se jim je najbolj vtisnilo v spomin in kako so se počutili med delavnico. 
Pogosto nam kakšne svoje vtise sporočijo tudi kasneje v obliki risb ali sestavkov. 
Delavnica pa ni samo pogovor, ampak se lahko udeleženci s pomočjo različnih vaj 
vživijo v različne situacije, v katerih se znajdemo tudi hendikepirani. Tako jim pogosto 
zavežemo oči in jih postavimo pred kakšno nalogo, jim ponudimo, da se zapeljejo z 
vozičkom ali naredijo nekaj korakov z belo palico. Pri tem je zelo pomembno, da je 
delavnica daljša od ene ure, saj zahtevajo vaje nekoliko več časa. Je pa na vseh 
naših delavnicah zelo pomembno pravilo, da lahko udeleženci vprašajo, karkoli jih
zanima.«
Vprašanje: »Kje je izvedenih največ delavnic in kdo finančno podpira projekt?« 
Odgovor: »Največ delavnic izvedemo v ljubljanskih osnovnih šolah in četrtnih 
mladinskih centrih v prestolnici, saj smo že več let zapored uspeli na dveh razpisih v 
okviru Mestne občine Ljubljana. V okviru teh dveh projektov so delavnice za šole in 
mladinske centre brezplačne. Ponujamo pa v Ljubljani in njeni okolici tudi plačljive 
delavnice, tudi zanje se kdo odloči. V nekaj primerih so šole kupile določeno število 
knjižic Bontonček, ki so jih potem poklonile svojim prvošolcem.« 
Vprašanje: »Za podkrepitev še morda nekaj statistike.«
Rikoss 1 / 2013 14
Odgovor: »Največ delavnic, nekaj čez sto, smo izvedli v letih 2010 in 2011. Lani je 
bilo delavnic 89. Nižji številki je botrovalo dejstvo, da smo za lani na razpisu, preko
katerega izvajamo delavnice po ljubljanskih šolah, dobili precej manj denarja. Število
izvajalcev se vse od začetka giba od osem do enajst, kolikor nas je tudi trenutno.« 
Vprašanje: »Ali projekt širite tudi izven osnovnošolskih zidov?«
Odgovor: »V že omenjenih mladinskih centrih je poleg osnovnošolcev tudi nekaj
srednješolcev. Sodelovali smo že z Zvezo prijateljev mladine v okviru počitniškega 
varstva, občasno izvedemo delavnico v kakšnem vrtcu, dogovarjamo se s knjižnicami 
in župnijami. Redno se predstavljamo tudi na različnih festivalih, kot sta: Igraj se z 
mano, v Ljubljani, in Festival drugačnosti v Slovenj Gradcu. Bomo pa projekt 
zagotovo še širili na različne organizacije, če se pojavi kakšno konkretno 
povpraševanje, se lahko z zainteresiranimi tudi dogovorimo. Tako smo imeli lani
delavnice za študentke socialnega dela, letos pa smo izvedli delavnico za zaposlene
na oddelku za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.«
Vprašanje: »Ali se in v čem se delavnice v četrtnih mladinskih centrih razlikujejo od 
tistih v razredu?«
Odgovor: »Kar precej. V razredu je obvezna prisotnost ves čas in tudi sicer je 
vzdušje pač šolsko. V mladinskih centrih temelji vse na prostovoljni odločitvi mladih, 
nihče jih v nič ne sili, ko pridejo, pridejo, ko grejo, grejo. Zato ni v mladinskih centrih 
skoraj nikoli ves čas delavnice prisotna ena skupina mladostnikov. Tukaj je treba 
udeležence precej bolj animirati, hkrati pa uporabljati načine dela, da so mladi čim 
bolj aktivno vključeni. Daljši razgovori tukaj skoraj odpadejo. Tako smo v mladinskih 
centrih oblikovali delavnico kuhanja, družabnih iger in mobilnosti. Pri kuharski
delavnici s skupnimi močmi pripravimo kakšno jed, pri delavnici družabnih iger se 
igramo že prilagojene igre na ta način, da se tudi udeleženci vživijo v položaj 
hendikepiranega. Vsako leto pa tudi skupaj prilagodimo kakšno družabno igro. Na
delavnici mobilnosti pa udeležencem na začetku demonstriramo hojo z belo palico in 
vožnjo z vozičkom, kasneje pa se tudi sami preizkusijo v tej ali pa v vlogi osebnega 
asistenta.«
Vprašanje: »Glede na potrebo po širjenju podobnih sporočil med ljudmi tudi v bodoče 
gotovo ne bo zmanjkalo dela. Kakšni so torej načrti?« 
Odgovor: »Zagotovo bi bili veseli, če bi lahko naše delavnice dosegle čim širši krog 
ljudi. Tako bomo še naprej iskali različne poti do njih. Omenil sem že knjigo, ki 
nastaja, zagotovo se bomo lotili še česa podobnega, saj je zapisana beseda tista, ki 
ostane, na delavnicah pa tudi opažamo, da imajo udeleženci zelo radi, če dobijo kaj 
konkretnega v roke.«
Vprašanje: »Kam se lahko obrnejo tisti, ki bi želeli o delavnicah še več dodatnih 
informacij?«
Odgovor: »Vse informacije so na naši spletni strani
www.yhd-drustvo.si/bontoncek,
lahko nas tudi pokličejo na društvo YHD, telefon 01/521 22 77 ali pa mene 
neposredno na GSM: 041/436 720.
Projekt izvajamo preko celega leta, zato verjamem, da se bomo lahko uskladili z
vsemi zainteresiranimi.«
Na vrh
Rikoss 1 / 2013 15
NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Vlada sprejela Nacionalni program
socialnega varstva
Avtor in sodelavec: Brane But
Lektoriranje: avtor
Pošlji komentar
Vlada Republike Slovenije je na svoji seji dne 21.02.2013 sprejela Predlog resolucije
o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020. Resolucijo mora
pred začetkom uveljavitve potrditi še Državni zbor, ki jo bo predvidoma obravnaval na 
marčevski seji.  
Nacionalni program socialnega varstva (NPSV) je ključen razvojni dokument na 
področju sistema socialnega varstva, saj določa osnovna izhodišča in načela razvoja 
sistema, ključne cilje na področju socialnega varstva, mrežo javnih socialno 
varstvenih storitev in programov in opredeljuje način izvajanja in spremljanja 
izvajanja programa ter odgovornosti posameznih akterjev na različnih nivojih. 
Podlaga za pripravo NPSV je Zakon o socialnem varstvu. Predlog Resolucije o
NPSV za obdobje 2013-2020 je tretji po vrsti: prva resolucija o NPSV je bila sprejeta
leta 2000 (za obdobje 2001-2005), druga pa leta 2006 (za obdobje 2006-2010).
Tokratni predlog Resolucije o NPSV se nanaša na daljše časovno obdobje (do 2020) 
kot predhodna dva dokumenta, zato je zastavljen bolj strateško in je usklajen z
Evropsko strategijo do leta 2020 in slovenskimi zavezami v tem kontekstu
(zmanjševanje revščine). Poleg petih poglavij so njegov sestavni del tudi tri priloge, in 
sicer:
- ocena uresničevanja prejšnjega NPSV (za obdobje 2006-2010), 
- ključne okoliščine in dejavniki vpliva na delovanje sistema socialnega varstva in na 
določanje ciljev njegovega razvoja do leta 2020, in 
- kazalniki za spremljanje uresničevanja ciljev NPSV 2013-2020. 
Dokument je bil pripravljen na MDDSZ v tesnem sodelovanju z delovno skupino,
imenovano za ta namen (v njej so bili predstavniki raziskovalcev, UMAR-ja,
izvajalcev na področju socialnega varstva, nevladnih organizacij, ki predstavljajo 
uporabnike, in Socialne zbornice).
Cilji, tako kvalitativni kot kvantitativni, so bili določeni na osnovi stanja glede 
uresničenosti ciljev prejšnjega NPSV, ključnih okoliščin in dejavnikov, ki bodo vplivali 
na sistem do leta 2020 (zlasti pomembni so demografski dejavniki, pričakovane 
gospodarske in zaposlitvene razmere, ipd.), potreb v populaciji (razvoj različnih 
socialnih problematik) ter tudi pričakovanih finančnih možnosti. 
Trije glavni cilji razvoja sistema socialnega varstva do leta 2020 so:
- zmanjševanje tveganja revščine in povečevanje socialne vključenosti ogroženih in 
ranljivih skupin prebivalstva;
- izboljšanje razpoložljivosti in pestrosti ter zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti
storitev in programov;
- izboljševanje kakovosti storitev in programov ter drugih oblik pomoči (preko 
povečanja učinkovitosti upravljanja izvajalskih organizacij, povečanja njihove 
Rikoss 1 / 2013 16
avtonomije in upravljanja s kakovostjo in zagotavljanja večjega vpliva uporabnikov in 
predstavnikov uporabnikov na načrtovanje in izvajanje storitev). 
Pomembnejši poudarki v dokumentu so še:
- Aktiven pristop v socialni politiki - s programom želimo tudi v politiki socialnega
varstva narediti premik v programe, ukrepe in načela aktivacije, v smislu pomoči 
posameznikom, da bodo lahko sami reševali svoj položaj, predvsem prek zaposlitve
(ne samo transferji in kurativne storitve in programi, ampak predvsem preventiva in
programi socialne ter zaposlitvene aktivacije).
- Kompleksnost in povezanost politik, ki vplivajo na socialni položaj posameznikov in
družin (ne le socialna politika, ampak tudi politike izobraževanja, zaposlovanja,
upokojevanja, stanovanjska in zdravstvena politika, ipd. Zato morajo biti te (različne 
politike) medsebojno usklajene tako na nivoju načrtovanja kot na nivoju izvajanja. 
- Krepitev skupnostnih oblik socialnega varstva – spodbujanje tistih oblik storitev in
programov, ki ljudem omogočajo, da še naprej živijo v skupnosti in so tam vključeni, s 
tovrstnimi storitvami in programi pa jim pomagamo odpraviti ali blažiti težave
(predvsem na področju starejših: pomoč na domu, oskrbovana stanovanja, dnevni 
centri… namesto institucionalnega varstva).
- V dokumentu so poudarjeni tudi kvalitativni razvojni vidiki in inovativni pristopi na
področju razvoja socialno varstvenih storitev in programov. 
Za izvedbo NPSV 13-20 sta predvidena dva izvedbena načrta na nacionalni in 
regijski ravni (za obdobje štirih let), v katerih bo bolj podrobno določena dinamika 
širitev in razvoja (tudi ob upoštevanju gospodarskih razmer in možnosti financiranja).
Na regijski ravni bodo izvedbene načrte koordinirali centri za socialno delo na 
regijskem nivoju (po reorganizaciji), pri njihovi pripravi pa bodo sodelovali tudi
predstavniki lokalnih skupnosti, ki bodo regijske načrte tudi potrdile. Cilje, ki so v 
pristojnosti lokalnih skupnosti (npr. razvoj storitve pomoč na domu), bodo v svojih 
planskih dokumentih opredelile lokalne skupnosti (občine). 
Vir: www.mddsz.gov.si
Na vrh
Rikoss 1 / 2013 17
DOBRO JE VEDETI: Tekmovanja v alpskem smučanju in teku na smučeh za 
slepe in slabovidne
Avtor: Gregor Habjan
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Tekmovanja ter prvenstva za slepe in
slabovidne v slovenskem prostoru prireja
ZDSSS (Zveza društev slepih in slabovidnih
Slovenije). Slednja največkrat najame 
podizvajalca, ki pozna posebnosti slepih in
tekmo skuša kar najboljše pripeljati od same
zasnove do uspešnega konca. Zadnja leta
izpeljavo prvenstva ZDSSS v alpskem
smučanju in teku na smučeh za slepe in 
slabovidne največkrat zaupajo Športnemu 
društvu slepih in slabovidnih iz Škofje Loke, ki
se s svojo ekipo izvrstno znajde v organizaciji
tovrstnih tekmovanj. Slepi in slabovidni se
imajo enkrat letno možnost udeležiti tudi
tekmovanja, ki jih v okviru vsesplošnih invalidskih tekmovanj priredi ZŠIS-POK. Tako
na enem kot na drugem tekmovanju so slepi razvrščeni v tri kategorije, in sicer B3 - 
kategorija slabovidnih, ki za svojo aktivnost ne potrebujejo spremljevalca, B2 -
kategorija močno slabovidnih, v kateri se nekateri od tekmovalcev že poslužujejo 
možnosti spremljevalca in B1, ki je kategorija popolnoma slepih in kjer je
spremljevalec obvezen. Vse tri kategorije so običajno zastopane v vseh starostnih 
skupinah, ne pa vedno tudi po spolu. Na splošno se teh tekmovanj pogosteje
udeležujejo moški, ki so tudi bolj željni dokazovanja, adrenalina in namenjajo več 
časa tovrstnim aktivnostim. Tekmovanja pozimi niso najštevilčnejše obiskana, kar le 
dodatno opozarja na to, da je udeležba slepih in slabovidnih na teh tekmovanjih
dodatno pogojena z mnogimi dejavniki.
Alpsko smučanje je aktivnost, ki slepim ni 
ravno pisana na kožo, a je vseeno dokaj
privlačna in pritegne le tiste najbolj motorično 
sposobne, neustrašne in avanture željne
posameznike oz. posameznice. Med slepimi
in slabovidnimi je največ slabovidnih 
smučarjev, ki jim ostanek vida dopušča, da še 
lahko smučajo sami, seveda na poznanih 
smučiščih, kjer se znajdejo in poznajo terene. 
Manj je tistih smučarjev, ki potrebujejo spremstvo, pa naj bodo slepi ali močno 
slabovidni. V tem primeru je potrebno poskrbeti za označbo smučarja, kot tudi 
njegovega spremljevalca. Treba je poskrbeti za varnost smučarja, kar zagotovimo s 
primerno čelado, očali, rokavicami in nenazadnje tudi s primernimi oblačili, v katerih 
se smučar počuti prijetno in varno. Do sedaj ste se verjetno že vprašali, kako lahko 
sploh spremljamo slepega smučarja na smučišču. To je mogoče na več načinov, 
meni osebno najboljši in najlažji način je preko radijske postaje (walkie-talkie), ki 
omogoča obojestranski pogovor oz. kjer spremljevalec slepemu smučarju med 
Rikoss 1 / 2013 18
smučanjem daje kratka in preprosta navodila. Na tak način lahko spremljevalec 
slepega uspešno popelje od vrha smučišča do dna. Toda na tekmah tak način 
vodenja ne pride povsem do izraza, je prepočasno in preveč neosebno oz. 
nenatančno vodenje med vratci. Na tekmah si spremljevalec in tekmovalec 
največkrat privoščita spremljanje, kjer ima spremljevalec na hrbtu zvočnik, preko 
katerega daje slepemu jasna navodila, ki jim ta sledi in varno pelje po progi. Na ta
način se lahko oba peljeta zelo hitro po progi in ustvarjata dokaj natančne zavoje 
med vratci, kjer se mora slepi nenazadnje dobro znajti. Obstajajo tudi drugi načini 
spremljanja, ki pa žal ne omogočajo prav hitrega smučanja in na tekmovanjih niso 
dovoljeni. Na primer, da se slep smučar in spremljevalec držita za roke in 
spremljevalec daje glasna navodila, da spremljevalec vozi ritensko pred slepim in ga
usmerja, da spremljevalec vozi pred slepim in s palicama udarja skupaj ter s tem
naznanja smer svojega smučanja, ki mu slepi sledi, in pa meni od teh najboljši, da 
spremljevalec in slepi smučata vzporedno ter pred seboj držita dokaj togo palico 
(najboljši je tekmovalni kol) in preko te palice nakaže spremljevalec slepemu gibanje
gor dol, kot tudi smer levo in desno skoraj brez besedne komunikacije. Naj omenim le
še to, da morata biti pri smučanju tako smučar, kot tudi spremljevalec zelo zbrana in 
uigrana. Vožnja po progi zahteva od slepega smučarja stoodstotno koncentracijo 
tako na spremljevalca, kot tudi na vratca. Spoznanje s progo pred tekmo je velikega
pomena za lažjo kasnejšo vožnjo. Slep spozna tako konfiguracijo proge kot tudi
terena, ki zna biti večkrat bolj naporen kot sama postavitev proge. Tudi smučanje 
izven proge oz. celodnevna smuka zna biti za oba smučarja kar velik zalogaj. 
Največkrat imajo začetniki dve do tri ure povsem dovolj, le tisti uigrani dvojci lahko 
smučajo po cele dneve. Pomembno je, da spremljevalec, ko ugotovi, da ne more več 
stoodstotno voditi slepega po smučišču, mu to tudi pove in, kljub njegovi zagnanosti, 
smučanje v tistem trenutku prekineta ter si privoščita odmor na sončku pred kočo ali 
pa odideta domov in se vrneta prihodnjič z novimi močmi. 
Tek na smučeh je zimski šport, ki je slepim 
nekoliko bolj pisan na kožo. Seveda si tudi
tovrstne aktivnosti slepi ne more privoščiti 
povsem samostojno in potrebuje
spremljevalca tako za dostop do proge, kot za
vodenje in spremljanje po progi. Slepi se
običajno odločajo za klasično tehniko in tudi 
nakup ali pripravo opreme prilagodijo tej
tehniki. Zanje je zelo pomembno, da so na poligonu dovolj zgodaj, ko so proge še
urejene in dokaj trdne, ker se v tako urejenih progah počutijo varne in samostojne. 
Prav take proge pričakujejo tekmovalci tudi na tekmovanju. Tudi teči je precej bolj 
preprosto v lepo utrjenih progah, katerih podlaga je hitra in dobro drseča. 
Spremljevalec slepega usmerja in mu pomaga le, če je ta zašel iz proge ali če je 
padel. V primeru, če ga je potrebno opozoriti na spremembo konfiguracije proge ali 
na morebitno nevarnost (drugi tekači, ovire, luknje, vzponi in spusti) na progi, ga 
zaustavi. Slepi tekač poskrbi za svojo varnost in varnost drugih tako, da se označi s 
posebnim telovnikom, rutko ali pa trakom okoli roke. Pri teku na smučeh lahko 
spremljevalec prevzame tudi dva ali tri slepe tekače, če imajo približno enake 
sposobnosti in so pripravljeni spremljevalca deliti oz. prevzeti nase nekaj tveganja.
Slabovidni že lažje izbirajo med klasično tehniko in prosto (drsalno) tehniko. Od 
posameznika je odvisno, za katero tehniko se odloči, tisti ki vidijo nekoliko bolje, se 
predvsem odločajo za drsalno tehniko, ki je motorično nekoliko zahtevnejša, zahteva 
Rikoss 1 / 2013 19
nekoliko več ravnotežja, kondicije in dinamike in je hitrejša ter precej bolj 
adrenalinska. Slabovidni so sprva odvisni od spremljevalca, ki jim razloži
konfiguracijo terena in smer proge oz. teka, ko progo spoznajo bolje, se lahko podajo
sami naokrog. V času tekmovanja si lahko tekmovalci zagotovijo spremljevalca skozi 
celotno dolžino proge. Le-ta jih spremlja, spodbuja in poskrbi za varnost na progi. Če 
pa je tekmovalcev na progi več, lahko organizator poskrbi za dodatne spremljevalce 
na zahtevnejših predelih proge, kjer se ti potrudijo in usmerjajo skozi ta del vse
tekmovalce na kar najboljši način. Običajno si tekmovalci s statusom B1 zagotovijo 
spremljevalca skozi celotno dolžino proge, kjer jim ta pomaga tako pri pobiranju pri
padcih, zavojih, vstopanju v smučino, pri nevarnejših spustih, zaustavljanjih in 
preostalem posredovanju prepotrebnih informacij, ki jih tekmovalec srka med
tekmovanjem. Tudi za slabovidne priporočamo, da se označijo, ker s tem opozorijo 
nase in se lahko izognejo marsikateri nezgodi. Slepe oz. slabovidne tekače je treba 
pri klasični tehniki naučiti osnovnega koraka in soročnega odriva, polpluga in pluga 
ter rahlo smukaške drže, ki jo uporabljajo pri spustih. Prav tako pa pri drsalni tehniki
poskrbimo, da se najprej naučijo osnovnega drsalnega koraka, nato drsalnega 
koraka v hrib in prav tako poskrbimo za smukaško držo in zaustavljanje s plugom ali
polplugom. Tek na smučeh je zelo primerna športna panoga tudi za družinske zimske 
počitnice, kjer lahko celotna družina, pa naj bo slep kdo od staršev ali pa otrok, gre 
na tek na smučeh in si z medsebojno pomočjo na progi popestrijo dan, poskrbijo za 
prijetno vzdušje in druženje na snegu oz. v naravi, kar je dandanes najpomembnejša
vrednota.
O posebnostih priprave proge za tekmovanje v teku na smučeh in alpskem smučanju 
bi lahko rekli, da jih ni veliko, so pa vseeno. Na tekmovalnih progah moramo najprej
zagotoviti, da je teren, na katerem tekmujemo, primeren za vse prijavljene
tekmovalce. Prav nihče ne sme biti na progi zapostavljen oz neučinkovit. Na progi se 
morajo vsi tekmovalci počutiti prijetno in zaželeno. Precej bolje je, da je proga tistim 
nekoliko boljšim enostavnejša, torej so pogoji bolj izenačeni in se morajo za zmago 
bolj potruditi na nekoliko manj zahtevnem terenu. Na vsaki progi smo pozorni na to,
da ni preveč motečih dejavnikov, da so odstranjene tako zvočne kot prostorske 
motnje. Poskrbeti moramo za dovolj prostora, ki zagotavlja varnost tako
spremljevalcu, kot tudi tekmovalcu. Za tiste, ki se podajo na progo sami, moramo
poskrbeti za kontrastne vidne učinke, ker se je tekmovalcu precej lažje orientirati oz. 
usmerjati ali popravljati smer med vožnjo. Največkrat progo in najidealnejšo smer 
označimo ali zarišemo z modro barvo. Tudi pri teku na smučeh lahko z modrim 
sprejem precej olajšamo tekmovalcem iskanje prave smeri. Ob progi mora biti tudi
več delavcev kot običajno, ki hkrati poskrbijo tudi za glasovno usmerjanje in 
spodbujanje tekmovalcev ter preprečijo večje število zgrešenih smeri v progi. Ob 
progi se kaj kmalu nabere veliko gledalcev, ki še dodatno motivirajo tekmovalce h
kakovostnim in drznejšim vožnjam. V alpskem smučanju je najpogostejše in tudi 
najbolj realno izvajati tekmovanje v veleslalomu, ki ga izvedemo v dveh tekih. Pri teku
na smučeh se pa največkrat odločamo za tekmovanja v klasičnem slogu na dolžini 
proge od 3000 do 5000 m. Tekme so organizirane na kakovostni ravni in
ugotavljamo, da se jih udeležujejo »starejši prekaljeni mački«, ki v teh športih 
nastopajo že dalj časa oz. za katere bi lahko rekli, da znajo živeti zdravo in na način, 
ki jih ohranja na prizorišču. Pogrešamo pa mlade, ki se naučijo smučati ali teči na 
smučeh, pa v kasnejših obdobjih izgubijo motivacijo za nastop na organiziranih 
tekmovanjih. Večkrat sem se že spraševal, zakaj se določeni posamezniki ne 
vključijo prav na nobenem področju. Zakaj ne pridejo v družbo vsaj tu v športu, zakaj 
Rikoss 1 / 2013 20
si ne želijo srečati prijateljev, znancev, zakaj si ne želijo dvigovati svoje ravni življenja 
in zakaj ne bi vseh ostalih opozorili nase in na svoj obstoj v tem širnem svetu. To mi
bo verjetno ostala še naprej tiha in neprijetna neznanka, ki pa me vsako leto opomni,
da naj ne obupam, da je slepim treba pripraviti določene aktivnosti, ki se jih imajo 
možnost udeleževati kljub sorazmerno majhnemu zanimanju. Pozval bi tudi starše,
naj poskrbijo za svoje otroke do te mere, da bodo otroci živeli čim bolj polno in pestro 
življenje. Poskrbimo, da se bomo tisti, ki znamo ceniti tovrstne ponujene priložnosti,
še bolj trudili, se še naprej zbirali ob teh redkih trenutkih, se veselili in uživali življenje.
Le enkrat se živi, ne spoznaj tega prepozno!
Na vrh
Rikoss 1 / 2013 21
PAMETNI TELEFONI: Predstavitev programčka EqualEyes
Avtor in sodelavec: Jožef Gregorc
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
S prvo številko v letu 2013 odpiramo kotiček, kjer se bodo zbirale aplikacije ali 
programčki, ki so prilagojeni delu s pomožnimi tehnologijami, s poudarkom na 
mobilnih platformah, vključno z VoiceOverjem in drugimi tehnologijami na iOS, ter 
TalkBackom in drugimi tehnologijami na sistemu Android. To sta samo dve platformi,
kjer bomo iskali primerne aplikacije. Druge so še BB10, WP8 in ostale, ki so še v
razvoju (Ubuntu on Tablets and Phones, FireFox os). Namen je zbrati aplikacije, ki so
uporabne za ljudi z ovirami, da jim ne bi bilo treba brskati za njimi po uradnih tržnicah
in/ali po divjem zahodu medmrežja.
Tokrat predstavljam aplikacijo EqualEyes za sistem Android, ki prihaja iz naših logov,
točneje iz Maribora in z Londona. Za njo stoji podjetje Drugi vid. Podjetje je dedič 
projekta 2nd Sight, ki je na Imagine Cup 2011 dosegel uvrstitev med prvih 18
projektov na svetu. Aplikacija je pravzaprav t.i. launcher (zaganjalnik, ki klasičen 
Androidni domač zaslon preoblikuje v zaslon, ki prikaže zbirko aplikacij, združenih 
pod streho EqualEyes. To vključuje Phone, PhoneBook, CallLog, Messages (SMS), 
Reminder, Clock, Status, Dictafon in druge.
Ključna značilnost in morda najbolj pomembna značilnost te zbirke je avtonomna 
govorna podpora in podpora za slabovidne preko menjave barvne palete ali
povečave besedilnih ikon. 
OPIS
Vsaka aplikacija v tej zbirki sledi enaki logiki, kar pomeni, da je treba spoznati
vmesnik ene in poznali bomo vmesnike vseh. Trenutno zbirka ponuja 3 začetne 
zaslone; verjamem, da jih bo z razvojem nastalo malenkost več zaradi na novo 
dodanih elementov. Na vsakem zaslonu sta spodaj (nad osnovnimi Androidnimi
gumbi) gumba »Nazaj« in«Naprej«, ki sprožita prikaz prejšnjega/naslednjega zaslona
z aplikacijami. Nad njima so v dveh kolonah po 4 aplikacije. Ko aplikacijo odpremo,
bomo spodaj vedno našli gumb »Zapri«, ki bo sprožil zaprtje trenutno aktivne
aplikacije v zbirki in bo žarišče postavil na domač zaslon. Nad njim je v stolpcu 
običajno 5 ikon, ki predstavljajo različne možnosti ali storitve, ki jih izbrana aplikacija 
ponuja. Izjema so aplikacije, ki pokažejo številčnico (Phone, Calculator) in druge. 
Ena od posebnosti je tudi aplikacija »Light Detector«, ki ob aktivaciji ne pokaže
nobene možnosti, temveč sporoči, kakšno je stanje svetlosti in nato vrne žarišče na 
trenutno aktiven domač zaslon. 
UGOTOVITVE TESTA
Zbirko aplikacij sem pognal na Androidu 4.2.2 na telefonu Nexus 4, ki bo v
prihodnosti služil kot glavna testna platforma tudi za druge Android aplikacije.
Vključena je podpora za pomožne tehnologije in vgrajen bralnik zaslona TalkBack. 
Prva ugotovitev je, da zbirka samodejno prepozna, če je vključena podpora za 
pomožne tehnologije in tako sama ne vključi avtonomne govorne podpore.  Z 
Rikoss 1 / 2013 22
veseljem zapišem tudi, da je v sedanjem stanju popolnoma združljiva s TalkBackom.
Vmesniki so pregledni in razumljivi.
Pomanjkljivost bi lahko bilo pomanjkanje gest. Primer je sprejemanje telefonskega
klica. Ob vključeni aplikaciji s standardno TalkBack gesto (zmerno hitri poteg z enim 
prstom proti desnemu robu zaslona) klica nisem mogle sprejeti.
Šminkerski minus bi lahko pripisal tudi aplikaciji Reminder, saj namesto praznega
besedilnega polja ali »alarm1/2/3), ko izbrišem prvotni opomnik, le-ta na zaslonu, kjer
so zbrani alarmi, še vedno pokaže besedilo, ki sem ga želel pobrisati.
SKLEP
Ko razmišljam o tem, če naj zbirko priporočim ali ne, trenutno enoznačnega odgovora 
ne morem dati. Dejstvo je, da v zadnji različici sistema Android večino aplikacij, ki jih 
vključuje EqualEyes, lahko dosežemo tudi brez tega pripomočka. Dodana vrednost je 
v specializiranih aplikacijah, ki vključujejo detektor svetlobe in oddaljeno pomoč. 
Toda Androidov, ki so dosegli zadnjo iteracijo, je na trgu po podatkih različnih virov 
do dva odstotka. Sklep za tiste, ki uporabljajo Android 4.1 ali novejše, se torej ponuja
sam, aplikacija ima omejen učinek. Zgodba pa postane drugačna, ko govorimo o 
Androidu 2.3.x, tržni delež katerega je še le v zadnjem mesecu padel pod 50 %. Na
teh sistemih je ta zbirka precej bolj koristna, saj ta Android sam po sebi ne nudi tako
močne podpore, kot 4.1 in novejši. 
Raziskovalcem in radovednežem pa ta zbirka vsekakor ne sme manjkati, ker je
projekt še v fazi beta in se stalno izboljšuje, kar pomeni, da zgornji opis kmalu ne bo
več točen in resnici na ljubo, prej bo zgornji sklep netočen, z večjim veseljem bom 
popisal izboljšave in sklep še enkrat preučil in ga po potrebi tudi spremenil. 
Aplikacija je na voljo v uradni Google trgovini na naslovu
https://play.google.com/store/apps/details?id=com.equaleyes&feature=search_result
#?t=W251bGwsMSwxLDEsImNvbS5lcXVhbGV5ZXMiXQ..
VABILO
Zaradi specifičnosti rubrike vabim predvsem vas bralke in bralci k sodelovanju. Na 
trgu je precej platform, še več aplikacij zanje, v uredništvu pa (še) nimamo sredstev, 
da bi lahko v stalno »testno« rabo dobili primerek vsake platforme. Zato vas vabim k
sodelovanju, da tudi same/i preizkušate in opise aplikacij, za katere menite, da so
uporabne, pošljete na e-naslov uredništva: rikoss@zveza-slepih.si
ali na: jozko.gregorc@guest.arnes.si
Na teh dveh naslovih tudi pričakujem vaše komentarje in želje.
Na vrh
Rikoss 1 / 2013 23
NAMIGI IN NASVETI: Učinkovito iskanje z Googlom – šestič, Zamrznitev 
naslovne vrstice ali stolpca v Excelu
Avtor in sodelavec: Brane But
Lektoriranje: avtor
Pošlji komentar
73. Učinkovito iskanje z Googlom – šestič 
Pa si oglejmo še nekaj dodatnih priročnih možnosti uporabe brskalnika Google, ki 
bodo lahko marsikomu prišle zelo prav v vsakdanjem življenju:
Glasba
Če iščemo nekaj v zvezi z glasbo (glasbenik, skupina idr.), bo z uporabo ukaza 
music: Google omejil zadetke na glasbeno področje in jih veliko bolj pregledno izpisal 
in razvrstil. Za ukazom music: vpišemo (brez presledka) ime oz. naziv, ki ga iščemo.  
Primer:
- če nas zanima skupina The Beatles, bomo v iskalno okence vpisali: music:beatles 
Če pa npr. z Googlom iščemo glasbene datoteke v formatu mp3 od Beatlov, bomo v 
iskalno okence vpisali: music:beatles mp3
Rojstni dnevi znanih oseb
Če nas zanima le rojstni datum neke osebe, ki je vpisana v kakšno enciklopedijo, 
uporabimo ukaz dob, za katerim vpišemo (po presledku) njeno ime. Ta ukaz deluje
samo, če je Google nastavljen v angleščini.  
Primer:
- če nas zanima rojstni datum Franceta Prešerna, bomo v iskalno okence vpisali: dob 
france prešeren
Kje je država, kakšna je njena zastava?
Z ukazom location of nam Google pokaže zemljevid, na katerem je označena država, 
ki jo iščemo.  
Primer:
- če iščemo, kje je država Angola, v iskalno okence vpišemo: location of angola 
- lahko pa Google tudi takole vprašamo, kje je država Angola: where is angola
- lahko pa Google tudi vprašamo, kakšno zastavo ima neka država: flag of angola
Kje je mesto?
Z uporabo ukaza map nam bo Google na vrhu seznama zadetkov prikazal na
zemljevidu, kje je mesto, ki ga iščemo. 
Primer:
- če iščemo, kje na zemljevidu je Luanda, v iskalno okence vpišemo: map luanda 
- lahko pa Google vprašamo tudi takole: where is luanda
Najvišje gore
Rikoss 1 / 2013 24
Z ukazom highest point in nam Google pove, katera je najvišja gora v neki državi. Ta
ukaz deluje samo, če je Google nastavljen v angleščini.  
Primer:
- če iščemo najvišjo goro v Angoli, v iskalno okence vpišemo: highest point in angola 
Povezava: http://www.google.si/
Vir: Mislil sem, da obvladam Google, M. Mazzini, 2009
74. Zamrznitev naslovne vrstice ali stolpca v Excelu
Pri našem delu v Excelu imamo včasih opravka z zelo veliko preglednico (tabelo), ki 
ima več stolpcev in zelo veliko število vrstic (npr. dolg seznam imen z več stolpci 
podatkov). Ko se v takšni preglednici pomaknemo navzdol npr. v trideseto vrstico, ne
vidimo več naslovov posameznih stolpcev in tako ne vemo več natančno, na kaj se 
posamezni podatki v stolpcih nanašajo oziroma za kakšne vrste podatek gre. To
seveda piše v naslovni vrstici, vendar ta ni več vidna na zaslonu. Zelo prav bi nam 
prišlo, če bi bila naslovna vrstica, ki je običajno prva vrstica preglednice, vedno vidna 
na zaslonu, ne glede na naš pomik navzdol po preglednici.
V takšnem primeru je smiselno uporabiti postopek zamrzovanja prve vrstice
preglednice, ki nam omogoča, da bo naslovna vrstica seznama ves čas vidna na 
zaslonu, ne glede na naš pomik navzdol po tabeli.
Oglejmo si postopek zamrznitve prve (naslovne) vrstice preglednice:
- Kazalec (kurzor) postavimo kamorkoli na preglednici, kliknemo torej v katerokoli
celico preglednice.
- V orodni vrstici izberemo naslednji ukaz: Ogled / Okno / Zamrzni podokna.
- Iz spustnega seznama, ki se prikaže, izberemo naslednji ukaz: Zamrzni zgornjo
vrstico.
Zamrznili smo prvo vrstico, ki ostane na zaslonu tudi, če se s pomočjo navpičnega 
drsnika ali koleščka na miški premaknemo navzdol po preglednici. Zgornja vrstica je 
torej vidna, ostanek delovnega lista pa se premika.
Zamrznitev prve vrstice odstranimo tako, da najprej kliknemo v katerokoli celico
preglednice in nato izberemo oziroma sprožimo naslednji ukaz: Ogled / Okno /
Zamrzni podokna / Odmrzni podokna.
Podobno imamo pri zelo velikih preglednicah težavo, ko imamo v prvem stolpcu npr.
seznam imen, podatke pri posameznih imenih pa v več stolpcih in ko se pomikamo 
po stolpcih na preglednici v desno, na zaslonu ni več viden prvi stolpec in ne vemo 
več natančno, na katero ime se podatki v stolpcih nanašajo. V takšnem primeru bi 
nam zelo prav prišlo, če bi bil naslovni stolpec, ki je običajno prvi stolpec preglednice, 
vedno viden na zaslonu, ne glede na naš pomik v desno po preglednici.
Oglejmo si postopek zamrznitve prvega (naslovnega) stolpca preglednice:
- Kazalec (kurzor) postavimo kamorkoli na preglednici, kliknemo torej v katerokoli
celico preglednice.
- V orodni vrstici izberemo naslednji ukaz: Ogled / Okno / Zamrzni podokna.
Rikoss 1 / 2013 25
- Iz spustnega seznama, ki se prikaže, izberemo naslednji ukaz: Zamrzni prvi stolpec.
Zamrznili smo prvi stolpec, ki ostane na zaslonu tudi, če se s pomočjo vodoravnega 
drsnika premaknemo v desno po preglednici. Prvi stolpec je torej viden, ostanek
delovnega lista pa se premika.
Zamrznitev prvega stolpca odstranimo tako, da najprej kliknemo v katerokoli celico
preglednice in nato izberemo oziroma sprožimo naslednji ukaz: Ogled / Okno /
Zamrzni podokna / Odmrzni podokna.
Vir:
- http://www.racunalniske-novice.com
- Pomoč za Microsoft Office (Excel 2010) 
Na vrh
Rikoss 1 / 2013 26
OGLASNA DESKA: Veččutno doživljanje umetniških del 
(postavitve razstav in vodstva po njih za slepe/slabovidne)
Avtor: Slavica Bukovec Zupanič 
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
V okviru projekta »SOdelujem skupaj integrativno na področju kulture« je v letu 2012 
potekalo usposabljanje za slepe, slabovidne in videče. Temeljilo je na dialogu in 
nadgradnji dojemanja vizualne umetnosti. Udeleženci so se seznanili s kulturno
politiko, možnostjo financiranja na tem področju, z delom z najrazličnejšimi ranljivimi 
skupinami, s pedagoškimi pripravami za delo v kulturnih inštitucijah ter s pisanjem
projektnih prijav. Glavni poudarek izobraževanja je bil, kako postavitve razstav in
vodenja po njih prilagoditi slepim in slabovidnim, da bi ti na veččuten način doživljali 
tisto, kar s pogledom zazna polnočutno človeško oko. Kljub temu, da se je v oktobru 
2012 usposabljanje zaključilo, skupina ostaja aktivna na področju organizacije ter 
priprave vodstev v galerijskem in muzejskem prostoru za raznolike ciljne skupine s
poudarkom za slepe in slabovidne. Kot pravi Katja Sudec, vodja projekta
»SOdelujem«, želijo po eni strani pri galerijah in muzejih vzpodbuditi zanimanje za
tovrstna vodenja, na drugi strani pa približati umetnost na nekoliko drugačen način 
čim širšemu krogu zainteresiranih obiskovalcev. 
Rezultate sodelovanja med kulturno inštitucijo in projektno skupino smo si lahko pred
časom ogledali v umetnostni galeriji Maribor (v nadaljevanju UGM).  
UGM predstavlja veliko pregledno razstavo slovenske likovne umetnosti z naslovom
»Skoraj pomlad/100 let slovenske umetnosti«. Na ogled so dela najvidnejših
slovenskih umetnikov 20. in 21. stoletja, zbrana iz zbirk številnih slovenskih galerij in
muzejev, s čimer razstava geografsko zaokroža celoten slovenski prostor. Na osnovi 
pridobljenega znanja je delovna skupina pripravila participativna vodenja na veččutni 
princip po izbranih delih Ivana Groharja, Toneta Kralja, Ivana Kosa, Vlaste Zorko,
Slavka Tihca, Dragice Čadež, Sandija Červeka in skupine Irwin, ob tem izhajajoč iz 
avtobiografije udeležencev, kjer je moč spoznati, kako preseči vizualno dojemanje 
umetnosti, in  kako stopiti v zakonitosti dojemanja slepih in slabovidnih. Tak način 
vodstev po razstavi je v UGM potekal med 21. februarjem in 17. marcem. Program so
pripravili: Katja Sudec (idejni vodja), Karmen Bajec, Marko Mikulin, Katrin Modic,
Aleksandra Surla, Boštjan Vogrinčič. Makete in napisi v brajici: Kevin Koman Modic, 
Katrin Modic, Boštjan Vogrinčič. Po razstavi sta naprej najavljene skupine vodili: 
Darinka Lozinšek, udeleženka projekta Sodelujem, in Brigita Strnad, višja kustosinja
UGM.
Naša skupina si je ob prihodu najprej ogledala
taktilni načrt galerije, da bi dobili predstavo 
razporeditve prostorov, v katerih je razstava.
S Katjo Sudec in Brigito Strnad ter še z nekaj
njunimi pomočniki smo se nato podali v svet 
umetnosti. Povsem razumljivo je, da se
celotne razstave ne da prilagoditi, kajti takšna
postavitev in primerno vodenje že pri eni sami
umetnini zahteva veliko ustvarjalnosti in
Rikoss 1 / 2013 27
dodatnega dela, vse od priprave opisov umetnin, izdelave maket, podajanja osebnih
razmišljanj  in izvedbe različnih vaj za slepe in slabovidne, da bi ti z različnimi čutili 
dobili čim več informacij o umetniškem delu. Zaradi vsega tega so postanki pri 
posamezni umetnini daljši in posledično takšno vodenje traja precej dlje kot za videče 
obiskovalce.
Na začetku razstavnega prostora sta nas pozdravili 2 deli: slika Ivana Groharja 
»Kapelica« iz leta 1907 in projekt o vesoljskem plovilu Dragana Živadinova iz leta
1999. Najprej nekaj besed o delih. Da je Groharjeva »Kapelica« na samem začetku 
razstave, sta dva razloga; prvi je ta, da je to prvo umetniško delo, ki je bilo kupljeno
na začetku 20. stoletja za bodočo galerijo, ki je bila potem ustanovljena šele leta 
1954, drugi razlog pa, ker se z obdobjem impresionizma, v katerega slika spada,
začenja slovenska moderna umetnost. 
Projekt Živadinova sestavljata dve sliki, ki predstavljata notranji prostor vesoljskega
plovila in ljudi, ki lebdijo v breztežnostnem prostoru, in so oblečeni v kostume, 
podobne astronavtskim oblačilom. 
Po predstavitvi nekaterih zgodovinskih dejstev iz obdobja impresionizma je sledil opis
slik, ki je zajemal tehniko slikanja, velikost slike, debelino in teksturo okvirja, motiv na
sliki in uporabljeno paleto barv. Zdaj si je vsak od nas že lahko ustvaril svojo
predstavo in ob tem tudi kakšno asociacijo. Katrin Modic je opis narave v
Groharjevem delu povezala s pojmom svobode in prostosti, ki ni kar tako dana
vrednota. Hendikepirani smo mnogokrat postavljeni pred dejstvo, da ne moremo
vedno oditi v naravo, kadar bi to želeli, še težje pa je bila svoboda dosegljiva nekoč, 
ko so hendikepirane zapirali v inštitucije. Pot, ko so impresionisti šli iz ateljejev slikat
v naravo, pa primerja s svojim uporom in s potjo, po kateri danes hodimo
hendikepirani do nekega cilja, ki nam je enak, le pot do njega se razlikuje.
Da bi fizično občutili prisotnost kapelice, smo 
lahko otipali dve maketi. Poleg otipa oblike
sem s segom roke v njeno notranjost začutila 
hladnost prostora, ki ga običajno kapelice 
dajejo, spolzkost ter vonj opeke in prsti pa me
je popeljal v zavetje narave in svet prostosti. V
meni pa so se prebudile asociacije na otroška
leta v vaškem okolju. Tudi Aleksandra Surla
pravi, da otip prsti vzbuja pri njej melanholijo
in spomine na potepanje po gozdu v otroštvu,
kocka opeke pa ji simbolizira ujetost v nek prostor.
Pri pomikanju do kiparskega dela Toneta Kralja »Glad« so si videči člani naše 
skupine morali zavezati oči. Ja, slepota in neznan prostor nista ravno najboljša 
sodelavca.
Obdobje po prvi svetovni vojni je zaznamovano z revščino in lakoto, zato so 
ekspresionisti z uporabo pretežno črne barve ponazarjali stanje v takratni družbi, pri 
umetnikih je prevladoval motiv portreta in figure.
Rikoss 1 / 2013 28
Otip kipa pove, da so na njem številne človeške glave, vse z odprtimi usti in delno 
popačenimi obrazi, kar še dodatno izpričuje tragiko časa. Iztegnjene roke 
portretirancev pa hlastajo po koščku kruha. Vse te informacije ob poznavanju 
takratnih razmer so pred mene postavile podobo množice lačnih ljudi, katerim je 
skupna želja potešitev lakote.
Pri sliki Ivana Kosa »Deklica z oranžo« je Katja najprej prebrala opis slike, kustosinja
pa opisala razmere v obdobju »nove stvarnosti«. V delih tega obdobja še vedno
prevladuje portret in mnogo simbolike. Še vedno pretežno temne barve govorijo o
grenkobi časa, le oranžna odslikava upanje po nečem boljšem. 
Da bi udeleženci takšnih vodenj čim bolj na sebi prilagojen način doživljali 
razstavljene umetnine, je obvezen sestavni del le teh tudi interaktivnost, med drugim
podajanje svojih občutenj drugim udeležencem, opisi del, različne vaje, videči morajo 
določene naloge opraviti z zavezanimi očmi itd. No, tudi v tem primeru je sledila vaja, 
po opisu slike sva dve udeleženki s poziranjem ponazorili dogajanje na sliki, ostali pa
so lahko to preverili s tipom, da bi s tem dobili še boljšo predstavo.
Na podoben veččutni princip je sledil ogled kinetičnega objekta « Akvamobil« avtorja 
Slavka Tihca iz leta 1969. Obiskovalci smo v roke dobili ročno izdelane vrtavke, ki 
smo jih zavrteli in s tem ponazorili gibanje osi objekta, nato je sledilo tipanje in
tehnični opis objekta ter razlaga z zgodovinsko - umetnostnega vidika. 
S programom »Otipljivo za slepe in slabovidne« so v UGM začeli leta 2009 ob 
razstavi Dragice Čadež, umetnica osebno dovoli, da se vsa njena dela lahko otipa. 
Tega dne je bila med drugimi njenimi deli tudi figura iz cikla »Spomini na Pompeje«.
Ta upodablja človeška telesa, kakršna so odkrili po odstranitvi lave v Pompejih in je 
hkrati metafora minevanja. Po otipu modela smo udeleženci dobili nalogo; igračo z 
lesenimi gibljivimi deli sestaviti tako, da je bila identična modelu. 
Zadnje umetniško delo, ki je bilo dano na ogled na veččutni princip, je bila maketa 
»Zidna instalacija«, delo skupine umetnikov pod enotnim imenom »Irwin«. Delo je
sestavljeno iz več objektov: okvirja, krzna, rogovja itd. S tipom makete in opisom smo 
dobili informacijo, kaj sploh je zidna instalacija. Gre za postavitev več objektov na 
steni, ki je pobarvana sivo in obdana z belim okvirjem.
Čisto na koncu je seveda sledila še zahvala zaposlenim v galeriji ter evalvacija 
udeležencev. Čeprav zelo nerada delam kakršnekoli primerjave, jih bo tokrat za 
boljše razumevanje potrebno nekaj narediti. Ogled nekaj umetniških del na prilagojen
princip je trajal kar celi 2 uri in od nas ves čas zahteval popolno koncentracijo in 
predanost, polnočutni obiskovalec pa bi se v mnogo krajšem času ob uporabi 
neprimerno manj energije sprehodil po galeriji. Toda, verjetno bi bilo njegovo
doživljanje umetnosti mnogo bolj površinsko, kot je bilo naše. Podobno je tudi pri
sami postavitvi razstave, ki je od delovne skupine »SOdelujem« zahtevala obilico
idejne in praktične ustvarjalnosti. Glede na njihovo zagnanost bo ob posluhu 
zaposlenih v Umetnostni galeriji Maribor v bodoče še gotovo prišlo do sodelovanja. 
Na vrh
Rikoss 1 / 2013 29
NOVIČKE: V Ljubljani na mestnih avtobusih možna storitev prevoz na klic;
format daizy za elektronske knjige prihaja tudi v Slovenijo; Novosti iz sveta
računalniških programov 
Avtor in sodelavec: Jure Srebrović
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
V Ljubljani na mestnih avtobusih možna storitev prevoz na klic
Prevoz na klic je storitev LPP-ja, ki invalidom omogoča brezskrbno prestopanje z 
avtobusa na avtobus oziroma ostala potovanja. Gre za prenos informacij med
uporabnikom in Ljubljanskim mestnim potniškim prometom. Storitev deluje tako, da
uporabnik pokliče prometno nadzorni center LPP na številki 01 582 24 25 ali na 051 
449 992, kjer poda zahtevo za prevoz na določen dan ob določeni uri. Uporabnik ob 
tem pridobi takojšnjo povratno informacijo možnosti prevoza in s tem tudi potrditev
prevoza. Prometno nadzorni center nato prevoz potnika najavi vozniku, ki ga potem
ob določenem času in kraju na ustrezen način sprejme na avtobus. S tem se oseba z 
invalidnostjo izogne nepotrebnemu stresu, voznik pa je vnaprej seznanjen s
potnikom, ki prihaja, da se lahko ustrezno pripravi na njegov sprejem. Storitev je
povsem brezplačna za končnega uporabnika.  
V praksi to deluje tako, da voznik avtobusa ustavi točno pred uporabnikom, ki 
potrebuje tovrstno pomoč in ga povabi, naj vstopi. Storitev deluje le na progah LPP in 
je na voljo že 3 leta. Sprva so bili do nje upravičeni zgolj invalidi na vozičkih, kasneje 
pa so storitev razširili tudi na ostale invalide ter na skupine otrok v vrtcih. 31. 1. 2013
je imelo podjetje LPP v Zavodu za slepo in slabovidno mladino predstavitev v okviru
delavnice, ki jo je organiziral zavod z naslovom Gremo mi po svoje. Srednješolcem
so predstavili storitev prevoz na klic, ob tej priložnosti pa so srednješolci lahko
povedali svoje izkušnje z vožnjo z avtobusi, ki jih je bil LPP zelo vesel. Predavatelji
so odziv zabeležili in bodo informacije podali prevoznikom, da bodo le ti lažje sprejeli
slepo oziroma slabovidno osebo. Veseli pa so tudi predavatelji LPP-ja, da so lahko
srednješolce seznanili z zahtevnostjo poklica voznika. Zelo pomembno se jim zdi, da
slepa ali slabovidna oseba komunicira z voznikom, saj ni vidna od daleč, razen če 
ima palico. Žal nas o tej možnosti nista obvestili niti Zveza društev slepih in
slabovidnih Slovenije niti medobčinsko društvo slepih in slabovidnih. 
Vir: e-lista »pomagajmo si« in
http://www.lpp.si/uporabne-informacije-za-potnike/prevoz-na-klic
ter http://www.lpp.si/aktualno/lpp-obiskal-zavod-za-slepo-slabovidno-mladino-
ljubljana
Format daizy za elektronske knjige prihaja tudi v Slovenijo:
Konec leta 2012 smo v Sloveniji dobili prvo daizy knjigo, ki jo je za nas s pomočjo 
zveze izdelal Robert Horvat Merič. Kaj je daizy? Daizy je najbolj enostavno povedano 
zvočni zapis mp3 z dodatki, ki omogočajo lažje premikanje po knjigi. Pomikamo se 
lahko po poglavjih, straneh, teoretično celo po vrsticah. Poznamo 3 vrste daizy 
formata: Prvi tip je, da imamo samo besedilo, ki ga potem beremo na računalniku ali 
Rikoss 1 / 2013 30
na ustreznih predvajalnikih, ki znajo brati z določeno sintezo. Drugi tip je delno 
besedilo. To pomeni, da je knjiga posneta, napisano pa je zgolj kazalo in strani. Tretji
tip pa je posneta in napisana knjiga. To pomeni, da lahko knjigo poslušamo tako z
bralcem, ki jo je posnel, ali pa jo z govorno sintezo preberemo.
Daizy nam omogoča tudi vnašanje pisnih opomb v knjigo. Daizy in mp3 ni nujno, da 
sta časovno usklajena. Lahko je v eni mp3 datoteki posneto celo poglavje, Daizy pa 
je narejen tako, da se pomikamo po straneh. Daizy predvajalniki si točno zapomnijo, 
kje smo knjigo nehali brati in tudi, če vmes beremo drugo knjigo, se bo prejšnja knjiga 
začela predvajati od mesta, kjer smo prenehali z branjem. V Sloveniji sta na voljo 2 
bralnika Daizy knjig, ki se lahko kupita v podjetju Diopta d.o.o pri gospodu Dušanu
Jankoviću. Večji lahko bere tudi cd-je, medtem ko manjši bere le knjige, shranjene na 
spominsko kartico. Meniji pri obeh so prevedeni v slovenščino in narejeni tako, da jih 
bere govorna sinteza Alpineon Proteus. Če pa odpremo datoteko z besedilom, pa jo 
berejo češka, angleška ali nemška sinteza. Manjši predvajalnik Daizy ima tudi 
možnost snemanja, vendar posnetki niso kdo ve kako kvalitetni.
Vir: Jure Srebrović 
Novosti iz sveta računalniških programov: 
Podjetje GW micro, ki izdelujejo bralnik zaslona Window Eyes, so v letu 2012 izdelali
program GW connect, ki služi za komunikacijo na Skypu. Ta program je povsem
brezplačen in neodvisen od Skypa in je posebej prilagojen za slepe in slabovidne 
uporabnike. Program nudi večino Skype možnosti, razen dodajanja stikov, video 
klicev in vpisa na FaceBook ali Messenger. Tako so vsa pogovorna okna in obrazci
posebej prilagojeni bralnikom zaslona in je za marsikoga manevriranje veliko lažje
kot v samem Skypu. Program je preveden že kar na nekaj jezikov, v kratkem pa bo
tudi v slovenščino. Zadnja različica programa je 2.1. GW connect je izdelan s 
pomočjo SKype programskega dodatka SKype Kid, ki programerjem omogoča 
izdelovanje Skype dodatkov ali programov, ki lahko delujejo tudi ne da bi imeli
nameščen Skype. Več o samem programčku si lahko preberete na povezavi: 
http://www.gwmicro.com/App_Central/Apps/App_Details/?scriptid=1353
Izšel pa je tudi novi Skype 6.2.0.106, ki ima precej spremenjen obrazec za iskanje
stikov. Iskanje se pokaže kar v glavnem oknu programa, kjer v iskalno polje edit
vpišemo ime stika, nato pa s tipko tab poiščemo list box in se s puščicami 
sprehajamo po rezultatih. Tak način iskanja in dodajanja stikov je nekaterim bolj 
drugim pa manj všeč kot prejšnji, ko se je iskalo kakor na Internetni strani. Novost je 
tudi, da v primeru, ko smo v Skype vpisani z računom Windows Live naslovom, v 
glavnem oknu Skypa ni več prikazano naše Skype ime ampak Windows live naslov. 
Obvestim vas lahko tudi o tem, da sem začel z avtorjem Espeak govorne sinteze 
Jonnathanom Dudingtonom, izboljševati Espeak za Slovenski jezik, tako da lahko v
nekaj mesecih pričakujemo precej boljše govorjenje Slovenščine v Espeaku. Kot sem 
v prejšnjih številkah že nekajkrat omenil, je Espeak brezplačna sappi 5 govorna 
sinteza, ki se aktivno uporablja tudi v prav tako brezplačnem bralniku zaslona NVDA. 
Če želite izboljšave pri prevodu preizkusiti tudi sami, obiščite spletno mesto: 
http://espeak.sourceforge.net/test/latest.html
Rikoss 1 / 2013 31
in prenesite Espeak za Windows. Ob nameščanju pa v eno izmed vnosnih polj vpišite 
črki sl, ki predstavljata Slovenski jezik. 
Na vrh
© 2002-2013, Uredništvo Rikoss, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije