22

ki so sedeli sredi sneženega polja, kakor črne zaplate na beli odeji.
Celo uro je šetal zdravnik ob vodi, potem pa krenil proti zidu in šel skozi vrata v tovarno.
Na dvorišču je srečal ravnatelja.
„Odkod, gospod doktor?"
„V bolnici sem bil, potem sem se pa nekoliko izprehodil. Krasen dan!"
„Žal, da ni saninca! Bila bi krasna šlitaža!"
„No, kako Vam ugaja tu?"
„Hvala lepa! Krasna pokrajina!"
„Kaj ne! Počakajte, da pride novo leto. Zima je zima!"
Ravnatelj Leo Nussdorier se je rahlo priklonil in hotel dalje. Bil je bolj majhne postave, rejen; v ustih je imel večno por-toriko, hodil je s kratkimi koraki, ki so bili pa energični, ali vsaj koraki tistega, ki se zaveda oblasti.
ROMAN ROMANOV.
„Oprostite, gospod ravnatelj, morda ni posebno umestno, pa si vendar drznem prašati: Kdaj bi bilo ugodno, da se poklonim milostni gospe soprogi?"
»Izvolite kar danes! Danes je doma, sicer gre večkrat dopoldne v mesto!"
„Hvala lepa, gospod ravnatelj!"
Ob enajstih je stal dr. Sluga popolnoma opravljen za obisk. Pred zrcalom si je popravljal kravato in gledal, da ni bilo praška na suknji. Ko je bil gotov, se je zasmejal na glas pred ogledalom samemu sebi.
„Vrag, če to ni pretirano, kar se zahteva od človeka, da more v salon! In če nisi moderen, pa ti zaradi ovratnika ali kravate, ki stane dve kroni, rečejo, da si gumpec. Oj, ti moda moderna! Tako, sedaj pa še ti, svetli črnec, ki si na dan promocije tako žalostno ulogo igral pri Gambrinu pod mizo — še ti na glavo —. Actum est — gotov sem!"
(Dalje.)
ROJENICE SO PELE
ZJbala zibelko mamica, zibelko lepo zares, da bi dete zasanjalo prej, pa je še pela vmes.
—  Kadar boš, sinček, dorastel ti, pa vojak boš zal,
pa boš opasal sabljico in se na vojsko podal.
—  Vse boš postrelil sovražnike in se boš vrnil domov:
videl boš, sinček, tistikrat, kaj je domači krov ! —
Sladko je dete zadremalo, z mrakom je prišel mir — Čudno pesem, prečudno res prinesel je mirni večer:
—  Kadar boš, sinček, dorastel ti, pa vojak boš zal,
pa boš opasal sabljico in se na vojsko podal.
—   Krogljica priletela bo, v tvoje bo prsi šla — Nikoli več se vrnil ne boš na mila domača tla! —
Rojenice so pele morda, vile so pele tako . . . Tiho je tekla zibelka, mamice strah je bil6 . . .
4U   41*   *i