Izhaja zvečer vsak prvi in tretji ietrtek meseca. Ako je ta dan praznik. Uide dan poprej Cena mu je 80 kr. na leto. Inaeratl ae sprejemajo io plačujejo po dogovoru.
Slovenskemu ljudstvo
v poduk in zabavo.
j v.
Spisi In dopisi se pošiljajo: Uredništvu ..Domoljuba*, Ljubljana, Semeniške ulice it i. Naročnina in Inserati pa: Upravnižtvu .Domoljuba*, Ljubljana, Kopiur-jeve ulice it. », '
Št. 24
V Ljubljani, 4nt 18. decembra 1902.
Leto XV.
Predragi naročniki in bravci »Domoljuba"!
V par tednih stopi »Domoljub4' že v svoje 16. leto. Da je tako lepo starost dočakal in pri tem ostal tako čvrst in mlade-niško živahen, za to se ima v prvi vrsti zahvaliti svojim dobrim prijateljem: dopisnikom in naročnikom, pa vsem tistim, ki so mu delali gaz med slovenskim ljudstvom. Ob koncu svojega petnajstega letnika zato čuti v sebi nekako potrebo in dolžnost, malo pokramljati s temi svojimi prijatelji; marsikaj ima na srcu, kar mora na dan, da tako z večim pogumom in v najboljših nadah nastopi novo leto svojega življenja.
Najprej prijazna prošnja: dopisniki, naročniki, ostanite »Domoljubu" tudi v novem letu zvesti! Nobeden naj ne odpade! Toliko časa smo zvesto skupaj držali, naj bo tako i v prihodnje! Tudi kdor naroči »Domo-ljubovega" bratca „Bogoljuba", naj se vsled tega ne izneveri „Domoljubu"; če bosta oba pod streho, bo veselje dvojno -- za bratca in za naročnika! — Pa ne samo zvesti ostanite stari naročniki — tudi novih prijateljev, novih naročnikov pridobite „Domoljubu". Že večkrat smo ponavljali željo: o ko bi vsak naročnik pridobil še enega novega! Veste h, koliko naročnikov bi potem štel »Domoljub" ? Na uho bodi povedano : b 1 i z o
.40 tisoč! In ko bi mu odprla vrata vsaka slovenska hiša, bilo bi jih še precej več! Ali ni to mogoče? Ali ni to želeti? »Domo-ljub" je pripravljen ustreči tej želji — odprite mu vrata! Kdor ima dober malin v ustih, napelje naj vso vodo nanj in naj pridno melje za ,.Domoljuba'-! „Dober jezik je vreden tisočaka", pravi pregovor — zlasti pa v službi za tako dobro stvar kot je razširjevanje poštenih časnikov. — Kdor pa nabere deset novih naročnikov, dobi enajsti izvod po vrhu, ima torej poleg tega, daje storil dobro delo, tudi list zastonj!
Torej le pridno na delo, da bo okoli »Domoljuba" vedno večja armada. Nekateri črnogledi pravijo, da število naročnikov ne bo več rastlo, temveč, da se bo celo zmanjšalo, zlasti vsled novega bratca „Bogoljuba". No, to pa menda že ne bo res; predobro poznamo „Domoljubove" prijatelje. — Nasprotno, prav nalašč bodo vse strune napeli, da v novem letu poskočimo za par tisoč naprej! Kadar nas bo 30 tisoč, takrat bo pa urednik »Domoljubov" dal na ljubljanskem gradu na svoje stroške streljati — seveda če bodo oče župan dovolili!
Za dopisnike ima pa »Domoljub" še to le posebno prošnjo. Poročajte take stvari, ki ne zanimajo samo par oseb v domači vasi, temveč tudi širje občinstvo. Pri poročanju pazite na te-le stvari:
bodite kratki: s tem prihranite čas uredniku. stavcem in sebi. Bodite jasni: posebno razločno zapišite imena oseb. krajev j in številke. Ne pišite nikdar na obeh straneh papirja. Ako je papir popisan samo na eni strani, ga je mogoče razrezati in hitro razdeliti med več stavcev. Ne pišite preveč skupaj, da urednik pomote lahko popravi. Iz istega vzroka p u -ščajte ob strani papirja prazen rob. Pod dopis zapišite vselej svoje pravo ime. Brezimnih dopisov ne bomo sprejemali. Poročajte o pravem času: vsaj en teden pred tistim četrtkom, ko izide ..Domoljub", mora urednik imeti dopis že v rokah. Zapomnite si : -Domoljub" se ne postavi in še manj natisne v enem dnevu! Naposled nikar ne bodite hudi. ako vam urednik kaj črta: vedite, da je storil to iz pametnega vzroka. Ce tudi dopis vrže v koš, se nikar ne jezite: dostikrat je veliko boljše, ako dopis nikdar nc ugleda belega dne. Dopise pošiljajte vedno uredništvu ..Domo-ljuba" v Ljubljani, nikdar pa upravništvu. 1'pravništvu se pošilja denar, inserati. pa reklamacije: to se pravi, pritožbe, če kdo ni prejel kake številke. Kavno tako se vse spremembe v naslovu pošiljajo samo upravništvu. Ako se točno ravnate po tem navodilu, prihranili nam boste veliko dela in sitnosti.
Zdaj jc pa dosti prošnja in zahtev ..Domoljub" ob novem letu ne pozna samo grabelj, temveč ima pripravljene tudi vile: v svojem novem letniku hoče svojim naročnikom tudi kaj dati. Hodil bo po dosedanji poti, vedno se držeč gesla: za Boga in narod! V uvodnih člankih obravnaval bo pereča vprašanja iz politike, gospodarstva, organizacije, zlasti naše moške mladine. Pijančevanju bo v novem letniku ostal neizprosen sovražnik in bo nadaljeval nekrvavo vojsko proti alkoholu. V listku bo prinašal zanimivo daljšo povest in v vsaki številki šaljivo črtico; poleg političnega razgleda, slovenskega novičarja, drobtinic, smešnic ter ugank bo odprl nov predal za vprašanja in odgovore, kjer bo vsakemu članu na prosto dano, staviti vprašanja o najrazličnejših predmetih, dvomih i. t. d. in uredništvo bo oskrbelo odgovore na dotična vprašanja.
Vse to in še marsikaj druzega bo prinašal ..Domoljub'1 vsakih štirinajst dni svojim bravcem: da se bo še bolj postavil in prikupil. prihajal bo večkrat tudi s slikami ozaljšan med svoje prijatelje. Ker se bo s svojim bratcem ..Bogoljubom" lepo prijateljsko vrstil, bo tako vsak teden kaj novega na mizi.
Kaj ne. nekoliko baharije gleda iz teh vrstic — pa saj še berač hvali svojo malho! Ce ne bo vse res tako, kakor obeta, bodo pa naročniki ob letu obračunali z bahačem.
Zdaj je pa dosti kramljanja. Za sklep pa vošči .,Domoljub" svojim bravcem vesele božične praznike in prav srečno novo leto. sebi pa — saj pet tisoč novih naročnikov!
Boj pijanfievanju!
Kako iz srca smo govorili premnogim bravcem „Dcmol)uba", ko amo zaklicali med svet >Boj pijančevanju!«, kažejo dopisi, katere smo prejeli o tej stvari. Danes prinašamo zopet dva dopisa, pisana od preproste roke, toda polns cgnja in navdušenjs za boj nesrečnemu pijančevanju!
I.
Ne samo čuteči človekoljubi in savedni mladeniči ae zanimajo za omejitev pogubnega pijančevanj«, na čelu bojevnikov stal* bi vslrd te strasti neznosno trpeča žena, ko bi njej bilo dostopno orožje pravice. Žena, katero je nemila usoda zvesala s pijancem, je vklenjena v najhujše \erige sužaosti, ona nima nikake opore, nobene pravice, ki bi jo branila pred krut;m ravnanjem surovega pijanca. Nje edino upanje in red.tev je prezgodnji grob. Pijanec ne h pravlja samo podedovate last;, kateo bi imel zapustiti svojim otrokom, ne trpi samo njegovo zdravje; on ruši družinsko blagostanje, sebi in svojim rodni dom, krati zdravje ženi in orateri nesrečnih otrok.
Železna moč volje in zdravja se mora razbiti ob neprestanem pomanjkanju, jesi in morilni skrbi zavoljo množečih se dolgov. Znane so žalostne posledice za duševni in telesni razvoj otrok. In vendar se do danes od strani oblastev še ni nič storilo, kar bi omogočilo, rešiti ženo trpljenja, prihraniti občinam stroškov in pridobiti narodu treznih mož.
Nujno se prosi vse vplivne kroge, ki si stavijo nalogo, rešiti vprašanje o poslih na deželi in v mestu, naj v prvi vrsti skrbe, da se že vpelje protialkoholni zakon. S tem bode že velikemu delu kmetskih deklet zagotovljen obstanek na deželi. Kako hudo jim je, gledati
dom« žalostno propadanje gospodarstva, prenašati ne-značajnost očeta — pijanca in obdelovati zemljo, last upnikov. Otroci so prisiljeni na tuje v mesto zaradi večje plače; kajti poleg skrbi za sebe imajo tudi skrbeti za osirotelo, on< moglo mater in očeta-zaprav-Ijivca, ako se ga ne prepusti milodarni občin1.
Torej boj pijančevanju! — Kmetska hči vsled pi j a nč e va n j a pr isilj ena služkinja v mestu.
II.
Boj pijančevanju! Ljut boj žganju!
Malo da nisem Abrahama videl, pa se nisem če nikdar bojeval, ali za ta boj sem tako navdušen, da komaj čakam trenutka, v katerem planemo na sovražnika. Združimo se in pošljimo mu »ultimatum".
Marsikateri se bo ustrašil trga boja, češ tu nikakor ni več mogoče pomagati; a ne bodimo kakor Pavliha, ki je mislil, da je mrtev. Za ta boj ne potrebujemo drugega kot junaško odločnost. Saj se nam ne bo treba poslavljati od drage ženke in ljubkih otrok, ne od dobrih prijateljev in znancev, ampak nasprotno: toliko večkrat bomo lahko v kregu svoje družine. It tega boja ne bo prišel nobeden pohabljen, brez roke ali brez noge, ampak ozdravimo se lahko vse bolezni in zacelimo vse rane, katere nam je do sedaj prizadejal sovražnik. Za ta boj ne petrebu-jemo ne svinca ne smodnika, ne puške ne meča, in vendar ako kdaj zmagamo na vsi črti, bo najslavnejši zmaga vseh zmag, kar jih je še naša zemlja videla. — Koliko delavskih družin je, da trpijo veliko pomanjkanje, pa ne vedo, kje je uzrok; žganje mora biti vsaki dan. Ko bi si iz denarja, kar ga potrošijo za žganje, izboljšali hrano in obkko, koliko manj mraza bi užili! Torej poživljam in vabim vse avoje sovrstnike delavce in priprosto ljudstvo, pošljimo za novo leto žganju »Ultimatum«.
Brinarjev Peter, delavrc.
Drobtine.
Nova moda. Bogatim Američankam nič več ne žadoščajo dragoceni prstani. Prevrtati si dajo nohte in v luknjice jim v nohte zlatarji vstavijo drage dijamante.
Turki sovražijo jerebice, ker so baje izdale preroka Mahomeda, ko se je enkrat skril v žitu na polji njegovim preganjalcem. Iz tega vzroka tudi noben Turek ne jč jerebičjega mesa. Ravno tako je navada med Turki, da je kaznovan, kdpr ubije jastreba, ki je Bogu posvečen. Kdor ubije pardala, jc najprej 24 ur zaprt, ker je ubil žival, katere se
Bog poslužuje, da ljudi kaznuje, po tem pa dobi od države denarno podporo, ker je človeštvo rešil enega sovražnika.
Usoda enega milijona ljudi. Neki statistik pravi: Ako vzamemo en milijon novorojenih otrok, tedaj od tega števila v prvem letu umre 150.000, čez eno leto 53.000, do konca tretjega leta zopet 28.000 in do konca 13. leta še 4000 oseb. Od 13. do 45. leta jih umre 500.000. 60 leto dočaka le okoli 300.000 ljudi in 80. leto le 37.000 oseb. V 95. letu živi le 223 edincev in v 108. letu umre zadnji človek iz milijona.
Doba papirja — papirnati čevlji. Naša doba odpira papirju vedno nova polja. Sedaj so prišli iz Amerike — papirnati čevlji. Na videz se čevlji, narejeni iz papirja, skoro nič ne razlikujejo od usnjatih. Ti čevlji so seve jako lahki, a malo trpežni.
Hudo zimo prorokuje profesor Ledocho\vsky na Dunaju. Profesor pravi, da tako ostre zime, kakoršna bo letošnja, ženi bilo petdeset let.
Žrtva domišljije. Neki gospod v Clevelandu v Ameriki je nekega jutra strahoma opazil, da ni nikjer njegovih umetnih zob. Takoj si je mislil, da je zobe pogoltnil, in res pričel ga je skoro na to silno boleti želodec. Šel je k zdravniku, ki je hitro odredil operacijo. Med operacijo je bolnik umrl, a v želodcu — ni bilo zob. Njegova hišina jih je našla skoro na to za posteljo.
Tehtano poštenje. V nekem okraju na Angleškem je navada, da stehtajo župana, kadar je na novo izvoljen. Po preteku jednega leta ga zopet stehtajo in iz tega sodijo, kako stoji občinsko premoženje. Ča ae je preveč odebelil za časa njegovega županovanja, hitro znajo, da se je v tem času občinska blagajna — posušila. V nasprotnem slučaju pa so prepričani o njegovem poštenem delovanju.
Za eno smodko. Na Francoskem se je ustavil brzovlak, ker je nekdo pozvonil z zvoncem, katerega smejo porabiti potniki v nesreči. Sprevodniki so tekali od voza do voza, da bi bili izvedeli, kje, v ka-terem vozu se je pripetila nesreča. Nič... Slednjič so vendar zagledali v vozu prvega razroda nekega Angleža, ki se je prepiral z dvema Francozoma. »Jaz sem hotel ugasniti smodko«, rekel je Anglež, »katero kadi ta gospod, a on jo vender noče ugasniti in kadi naprej. Pozvonil sem, da zapodite nesramneža iz voza«. — Angleža so kaznovali z globo 50 fr., ker je vstavil vlak brez pravega uzroka.
		
m	Listek.	
		
Otrokova prošnja.
(Konec.)
Nasloni se na sekiro in opazuje debelo iival: »Ravno za jutršnji dan! Dobra pečenka; kakor nalašč za »iegnanje !« Toda ... ukradena stvar nima teka! Ne! Domov grede povem Bastelnu lovcu ali mu pa žival Se sam ponesem; on je dober, d b:l bom par »zeksarjev«. Zopet so odmevali krepki in hitro se vrsteči udarci; misli drvarjeve pa so bile v hišici pri ljubljeni ženi, dobrih otrocih; kaj čuda« ako se mu je ob takih mislh moč podvojila, da je delal za dve, tri, vaaj je vedel, za koga se trudi. Pri takem delu mu je dan hitro mineval. Iz doline mu poiilja domač zvon večerne pozdrave.
Z odkrito glavo stoji tu mirno in tiho, a goreče opravlja molitev ta velika orjaška postava, zlasti nocoj na predvečer največjega hišnega praz-niks, na predvečer .žegnanja«.
Odmolhši pospravi svoje stvari v nahrbtnjak, kot nameček naloži še na svoja široka pleča srnjaka; čeS, najbolje je ako ga oddam še nccoj, ker poštenost najdalje izhaja.
Počasi stopa po strmi stezi naš znanec. V mi slih mu je jutršnji dan, pred seboj vidi veselja se žareče oči svojih zdravih otročičkov; na čelu čuti vroč, ljubezni poln poljub svoje Lenke, s katerim ga je vedno vsprejemala. Kako srečni občutki!.. . »Stoj, malopridnež !• zavpije v tem trenutku nekdo nad njim. Janez se ozre in vidi jezo oznanujoči očesi lovca Bistel na.
Ni se še odltčil, ali naj se smeje čudnemu po četju lotčevemu, ali naj ga jezno zavrne, da si prepoveduje take šale, ie kriči Bistel iznova nad njim: »Ti preklicani tatinski lovec! proč s sekiro, drugače ustrelim!« Nehote odpade Janezu sekira iz rok.
Hlastno pograbi sekiro ie v službi osiveli lovec in nadaljuje: »Ti hinavec I« ti sama »poštenost!« ; sedaj te vendar jedenkrat imam! Sedaj mi ne uideš nič več 1 Tri ure sem te lovil po gori, ko si ustrelil to žival pri oni stari bukvi. Ali si upaš še tajiti? Kaj! to bi bila pečenka za jutršnji dan. Sedaj pa domov! Marši Pet korakov pred menoj!«
»BaBtel, jaz sem jo ... jaz jo vendar nisem!« poskuša se izgovarjati drvar Janez.
»Jezik za zobe[l Nič ne pomaga se izgovarjati. Tam pri oni bukvi je počil strel, ti imaš živa), toraj ■i ti ustrelil! Kaj pa hodiš gori?!«
»Jaz nisem streljal; nisem sploh bil pri oni bukvi. Ž val je prišla smrtnoranjena proti meni, ko sem drva pripravlja'. Da bi jo rešil nadaljnih bolečin, pobil sem jo s sekiro. S. daj sem jo nalolil na rame, da jo ponesem k tebi. Dji je vse to res, mi . . .!«
»II«, ha — ha —! Zikaj nisi šel študirat za »ta jezičnega dohtarja«, ko znaš tako lepo govoriti?' Sedaj pa jezik za zobe in marš naprej! S svojimi lažmi lahko poskusiš svojo srečo pri nadgozdarju ali pa pri sodniji! Ako ee mi še enkrat ustaviš in pri -čneš žlobudrati, ustrelim te tako, kakor psa! Marš1«
V Janezovih prsih vname se hud boj, boj med pametjo in strastjo. Zmagala je boljša stran ; vdal se je v žalostno usodo in korakal mirno naprej, zaupajoč v Boga, ki svojih nikdar ne zapusti. — — Tam doli stoji njegova hišica, v njej ubogi otročiči. --Solza mu zdrkne po licu.
Ko zgineta lovec in »tatinski lovec« v gosto zaraščenem gozdu, prikaže se oprezno izza grmičevja močna, podivjana postava. Mož je oblečen v stare jerhaste hlače; široka pleča mu pokriva star, raztrgan jopič; petelinovo pero je premočeno padlo počez čez zeleni klobuk.
»No, no!« mrmra približno tridesetleten neznanec v svojo razmršeno brado, »tako hudo pa vendar ni bilo mišljeno — tega mu ne privoščim — a aedaj ne morem pomagati.«
Spusti se na javorov štor in zija pred se. Vidi se mu, da ne rojijo v njegovi glavi ravno najbolj prijetne m<s1i.
Hipoma vstane in hiti odtod; beii . . .
Kmalu dospe do hiše precej podobne Janezovi, le da je že zunanja njena oblika izpričevala poman-kanje dobre gospodinje. Vatopi v sajasto sobo, ki je ob jednem služila tudi kot kuhinja.
Vrže nekaj trak na ognjišče, kjer je še tlelo.
Nabaše si vivček, vleže se na črvivo klop in zija zamišljen v plapolajoči ogenj.
Sem in tja be prične kar nenadoma prav škodoželjno smejati sam vse mrmrajoč: „bedaj sem te izplačal. Lenka! Jaz sem ustrelil,a Janez bode sedel. Jaz ti nisem bil dober, raje si vzela onega tepca. No, naj sedaj zato par noči prečuje v kletki!« Mjd tem storila se je trda, temna noč; pri od trenutka do tre nutka vzplapolajočem plamenu zdelo so je, kakor da bi hodde različne pošasti po sobi. V tem trenutku zaloputne močan veter neka vrata, da žalostno zahrešče. Divjemu lovcu, ki ga je vznemiril že današnji slab lov, in to, da bode sedaj mesto njega zaprt njegov ne kdanji prijatelj, izginila je sedaj vsa škodoželjnost z obraza, poloti se ga strah; on zbeži iz hiše ven.
Dolgo leta po gozdu semtertja, dokler se nc koliko ne umiri. Že hoče iti zopet v svojo hišo, kar zagleda skozi drevje luč. Nehote meri svoje korake
proti tej poti. Kmalu stoji pod oknom — Janezove hiše. Pogleda skozi okno.
Pred podobo Križanega kleči ona, Lenka, zatopljena v vročo molitev za srečno vrnitev moževo. Kaj ko bi se bil ponesrečil? . . . Vroča solza se ji potaka po žalostnem in bledem licu.
Po vzgledu materinem dvigata enako proseče mala otročička h Kristusu svoje roke, da bi ata kmalu prišli.
Francetu, ta je naš neznanec, šine v glavo satanska misel: »Sedaj se maščujem nad teboj, ker me nisi marala. Naredim ti jedno, da bodeš pomnila vse svoje življenje!« Hitro odločen prime za kljuko vežnib vrat, vstopi v sobo in ne meneč se za čudne, vprašujoče poglede Lenkine se vsede k peči.
Kakor dub stopi bleda žena par korakov bližje in pravi: »Fraroe, povej na kratko — ali živi še Janez? Ali ga je drevo ubilo? Pred dvema urama bi imel biti že doma.« Nobenega odgovora.
»Prosim, povej,- ti vendar drugače nisi prihajal k nam 1« pravi žena
»Nikar se preveč ne ustraši«, pravi škodoželjno France.
»Torej mrtev 1" vsklikne obupno žena. »France, resnico hočem vedeti I Kaj se je zgodilo ? Jaz grem takoj k njemu « Francetu zaigra škodoželjen nasmeh okrog usten. »Tega ne razumem, govori jasno in ne muči uboge žene!« »Meni je vsejedno. Ako hočeš vedeti, povem. Janeza je vzel lovec Bistel s seboj. Ustrelil je srnjaka, veš srnjaka za jutršnjo pečenko ...« »To ne more biti res, ti lažeš; Janez se vse svoje življenje puške še dotaknil ni.« Jezna stoji pred njim. »Pojdi pa vprašat nadgozdarja 1« Obraz Francetov priča, da govori resnico.
Tega udarca ne more prenesti uboga žena. Se-sede se na klop; poloti se je nekaka omotica. Ko se zopet nekoliko zave, stopi moško pred Franceta. »Tega si ti kriv! Ker veš, da te nisem ravno radi-tega marala, ker si lovski tat in žganjar, hočeš mi moža zapeljati, da se maščuješ nad menoj. Ako nimaš z menoj usmiljenja, imej ga vsaj s tema otro-čičkoma in ne jemlji jima očeta.« Premagana od prevelike bolesti zopet omahne na klop.
Sedaj pa se zgodi nekaj čudnega. Mali Janezek dvigne proseče svoje roke proti »raubšicu« in ga prične tako milo prositi: »Dajte nam ata nazaj, dajte nam ata nazaj 1« Pogled na pol mrtvo ženo in mile prošnje dečkove, vzbudila Bta v Francetu vest. Naglo pritisne dečka k sebi in ga poljubi rekoč: »Takoj dobiš ata nazaj!« in zbeži iz sobe.
Držal je besedo.
Drugi dan so sedeli zopet veseli Janez, Lenka, stari oče Peter pri mizi in ravno govorili o Francetu,
češ da ni France ravno tako slab, kar se odprč vrata in v sobo stopi lovec Bastel s srnjakom na hrbtu.
»N& Janez, vzemi ga kot pečenko za »Žegnansko nedeljo« in pozabi na snočnje!«	s.
V čuvajnici.
Prazno in pusto je bilo v čuvajnici železniškega uslužbenca. Od najbližje vasi je bila oddaljena nad jedno uro, od prvega večjega trga pa kakih 6 ur. Stala je toraj kakor osamljena med širokim gozdom. Postavili so jo sem, ker ravno tu naredi železnična proga močan ovinek in vsled tega potrebuje ved-nega nadzorstva.
Po letu bilo je tu pač prijazno, a ob dolgih zimskih večerih in dneh je bilo dolgočasno in pusto. Takrat so ostajali tudi otroci doma; niso šli v šolo, da ne bi preveč zaostali za drugimi učenci, izpraše-vala in učila jih je mati katekizma, oče pa drugih stvari.
Kdor ima mirno vest in vero, temu tudi v samoti ni dolgčas. Njemu je vsaka stvar odsvit božje vsemogočnosti in dobrote; to ga pa dela vedno veselega in mirno-zadovoljnegs.
Ridi tega bili so tudi v čuvajnici mirni in zadovoljni. Oče Molek, mati in štirje otročički: dva dečka, dve deklici.
Živeli so srečno. Kar je potrkala sredi jeseni nesreča na hišna vrata; žena je nevarno zbolela. Že je ležala cele tri mesece, a bolezen ni niti za las odjenjala, pač pa se je le še bolj vkoreninila. Približal se je tako Božič, sveti večer.
Prejšnja leta je bilo vse tako veselo in živahno, a danes vse tiho. otožno, žalostno, ker so mama bolni.
Plača železniškega čuvaja je bila zelo slaba. Pri najboljši volji ni mogel preskrbeti bolnici zdravnika. 35 goldinarjev na mesec —pasešt glav; to je bilo komaj, komaj za vsakdanji živež in obleko.
Vendar, akoravno je bilo v čuvajnici vse tako tiho in žalostno, so le prišli otroci k očetu in ga prosili:
»Oče, kaj ne da smemo narediti tam v kotu jaslice? Gotovo bodo mama veseli!«
In oče je molče pritrdil. Lahko se mu je brala z obraza velika žalost in slabost. Videti je bilo, da ne bode dolgo, ko bode tudi njega položila bolezen
na posteljo.
A grozilo mu je še nekaj hujšega. Ravno danes
je dobil pismo od predstojnikov. Kličejo ga na odgovor, češ, da je zanemarjal svoje dolžnosti. Natančnejšega ni bilo v pismu.
»Jaz da nisem natančno spolnoval svojih dolž nostij?" je govoril sam s seboj, »ne, to mora biti obrekovanje.«
Kakor bi mu bil kdo zasadil oster nož v srce, tako ga je zabolela nesrečna novica. A ženi ni sme' povedati o tem niti besedice, bila bi njena smrt. Otrokom? Ti bi ga ne razumeli, ali pa povedali materi. Nikogar ni imel, ki bi mu lahko odkril svojo ialost.
Uaodno pismo je dobil pred poldnem svetega večera. Otroci so že pridno delali, da bi kolikor mogoče olepšali jaslice in tako pripravili materi nekoliko veselja. Danea niso bili razposajeno-veseli, danes so bili bolj razpoloženi za vročo molitev. Sklenili so moliti za bolno matsr in žalostno - potrtega očeta.
Ob 6. uri pride vedno mimo čuvajnice vlak. Ofie mora biti toraj na progi.
»Oče, ko bode vlak že oddrdral, takrat bomo priigali svečice. To bodo mamica veseli!«
OJe je nemo prikimal. Neznosna skrb mu je stiskala srce. Po nedolžnem cbrekovan — to je hudo, to boli!
Jaslice so bile napravljene, treba je bilo le ie lučke prižgat*. Otroci so komaj čakali trenutka, ko bodo to smeli storiti.
Niso mogli dočakati trenutka, da bi bs vrnil oče; sami so hoteli razveseliti bolno mater. Nesli so torej jaslice v sobo bolnice in prižgali svečice.
Mati se je sklonila pokoncu počasi, težko: z medlimi, bolnimi očmi je gledala to otroško veselje in bolestno šepetala:
„Sveti večer, sveti večer... .!"
Potem je sklenila roke kakor k molitvi. Mogoče njen zadnji sveti večer, mogoče ....
o o *
V vlaku sta bila dva visoka gospoda; oba sta hotela priti še nocoj v glavno mesto. Brzovlak je hitel z nepopisno hitroatjo; le tupatam, na večjih postajah se je nekoliko ustavljal. Gospoda v vozu prvega razreda nista bila enakih misli o stvari, o kateri sta govorila. Vprašanja, odgovori, vprašanja in proticdgovori so švigali od enega do drugega. Nikakor se nista mogla zediniti; preveč sta zagovarjala in s dokazi podpirala vsak svoje trditve.
.Jaz ostanem pri tem, kar sem rekel, gospod doktor; nižje ljudstvo, delavci, to so vsi skupaj sirovi, ničvredni ljudje. Brez vBake izobrazbe, brez zaved nosti živč kakor tele tjavendan. Skoraj bi rekel, ftival ne Živi nič slabeje ali bolje kakor ti ljudje.«
»Gospod ravnatelj, v tem pa delate veliki večini ljudi te vrate brez dvoma veliko krivico. Res, da
se dobijo med njimi taki, ki Žive kar tjavendan. Toda kdo je tega kriv? Uboga plača, nedeljski delavnik in pa izobrazba!? Kje je to mogoče? Ni čuda, da potem delavec, ko spozna, da ga ima delodajavcc samo za stroj, zgubi veselje do dela, zlasti ako mu ne da še toliko prostega časa, da bi izpolnjeval svoje verske dolžnosti; ni čuda, da dela potem samo zato, ker mora, ako hoče živeti. Toda velika večina ni taka! Mnogo jih je še, ki so dobri, boljši in vestneje izpolnujejo svoje dolžnosti, kakor pa kdo izmed nas, ki živimo v izobilju ... I
»Vsaj o tem vestnem izpolnjevanju stanovskih dolžnosti pri takih ljudeh mi molčite!«
»Ne, ravno to občudujem vedno na nižjem ljudstvu. Vidite, gospod ravnatelj, sedaj, ko se peljemo, smo popolnoma navezani na vestnost in zvestobo delavstva. Delavci vodijo stroj, delavci skrbc, da je vse v redu, delavci sktbč, da je železnična proga varna. Ako bi ne bilo to nižje ljudstvo, katero vi tali zaničujete, tako vestno v izpolnjevanju svojih dolžnosti, davno bi bili mi že med mrtvimi...«
Kaj je to... ? Bil je žvižg varnostne piščalke, ki je odmeval po noči. Začulo se jc vpitje; vrata pri vozeh so se odpirala.
»Kaj je?«
»Nesreča, nesreča!«
Ravnatelj je odprl vrata in skočil iz voza. Mogoče zopet zanemarjenje dolžnosti; od jeze se mu je tresel glas.
Sprevodnik je pritekel k njemu.
»Hvala Bogu, rešeni smo! Grozovita nesreča bi se bila zgodila. Železnični tir je bil pokvarjen. Čuvaj nas je rešil. Rtvno pred dohodom vlaka je preiskal progo in videl je tir pretrgan; preprečil je nesreče.
Zdravnik je stal zraven in poslušal.
»To je priden in vesten človek; kje je?«
Prišel je. Ni slutil, da stoji pred njim njegov predstojnik, ravnatelj. Iznova je moral pripovedovati, kako se je zgodilo.
»Vi ate eden izmed malo onih, s katerimi aem zadovoljen«, rekel je ravnatelj mrzlo in brezčutno. »Dobili bodete nagrado; navada je. da se da pri tski priliki nagrada."
Čuvaj je vedel, koga ima pred seboj.
»Gospod ravnatelj, tako sem delal vedno. To je moja dolžnost; in dolžnost je moje življenje. Ni mi treba dajati nagrade; plačilo imam v srcu."
„Vi ste poštenjak", je dejal zdravnik. »Prav pravite; plačilo je v srcu. To je več vredno kakor zlato."
Takoj so pričeli z delom. Vse osobje, ki je bilo v vlaku, pomagalo je pri delu, da bi preje vložili nove šine.
Veter je pihal skozi gozd, da je z drevja padal snfg. B lo je mrai, in megleno; vsled tega bli-iala sta se ravnatelj in zdravnik čuvajnici.
»Sreti večer«, rekla je bolnica, ko so prinesli otroci razsvetljene jaslice v njeno sobo.
»Zapojte, otroci, božično pesem«, jih je prosila.
Ia otroci so pričeli: Sveta noč, blažena noč.
Peli so pesem tako lepo, tako milo, kakor jo morejo peti edinolo nedolžna srca.
Pred vrati eta stala zdravnik in ravnatelj. »Pojdiva notri«, pravi prvi, »otroke bi rad videl«
Otroci ju niso takoj opazili.
Zdrsvnik je nekaj časa mirno stal; potem se približal bolnici in povedal, kako da pride sem. Povprašal jo je, kako je z zdravjem, kateri zdravnik, da jo zdravi. Bolnica mu je rekla, da so preubožni, da bi si mogli preskrbeti zdravnika; da pa zaupa na Boga, ki je najboljši zdravnik.
Ravnatelj je moke poslušal.
„Jutri pride zdravnik." Doktor je napisal par vrstic.
Bolnica mu je hvaležno podala roko.
Zdravnik je govoril ša nekoliko z otroki, potem sta pa odšla.
Med tem so že popravili tir. Vlak je mogel naprej.
Ravnatelj je ši enkrat poklical čuvaja.
»Zahvaljujem se vsm za vašo vestnost, s katero ste nss rešili gotove smrti. Nagrado bodete kmalu prejeli. Vaše ime ?"
»Železniški čuvaj Molek.*
Ravnatelj obmolkne. To ime mu je bilo tako znano.
»Molek? Že res! Ali niste dobili od načelnika pisma, ki vas kliče radi zanemarjenja svojih dolž-
nostij na odgovor?"
„Ds, gospod ravnatelj. A to je golo obrekovanje ! Jaz nisem nikdar — Bog mi je priča — zanemarjal svojih dolžnosti. Še takrat ne, ko je bila moja žena na smrtni poBtelji; zakaj dolžnost je le dolžnost!«
»Obrekovanje? Verjamem. Danes ste dokazali, da izpolnujete vestno svoje dolžnosti. Vso stvar bodem natanko preiskal. Kdaj se pora ta zglasiti?"
»Prihodnji torek, gospod ravnatelj."
„Pridite; ne bojte se; ne bode nič hudega!"
Ravnatelj je ša povpralal, kako je mogla nastati nesreča. Na vsak način morala je biti zlobna roka vmes. Vse je kazalo na to.
»Imate-li sovražnika?«
Molek je molčal.
„Meni se dozdeva, da imate sovražnika."
„D^K. Več ni hotel povedati, akoravno bi ga bil lahko imenoval.
Ravnatelj je podal čuvaju roko. V pol ure je bil prejšnji ošabni ravnatelj popolnoma drugačen.
»Z Bogom«, zaklical je zdravnik odhajaje. »Zaupajte na Vsemogočnega kakor doslej. On vas ne bode zapustil.«
Vstopila sta v vlak, ki je s podvojeno hitrostjo bežal naprej, da bi vsaj nekoliko popravil, kar je zamudil.--
Čuvaj se je z veseljem na obrazu vrnil v hišico. Bolnica mu je podala roko, otroci so ga obkolili in ga niso hoteli nič več izpustiti. Zavladalo je pravo, nedolžno, neprisiljeno veselje. Oče je prebral pismo na bližnjega zdravnika. V njem je bilo, da naj pride takoj k bolnici.
„Preskrbite tudi zdravila. Poravnal bodem vse jaz ! Nadzdravnik dr. K."
Tedaj pa je Micika zavpila: »Oče, tukaj je tudi nekaj«, in vzela iz jaslip zavitek.
Oče je odprl; notri je bil stotak.
Začudenje se je bralo vsem z obraza. Hvaležno so sklenili roke in zahvalili Jezusa. Bilo je res pravo veselje, zahvaljevanje in molitev: božična sreča...!
» o #
Čuvaj Molek je prišel določeni dan k ravnatelju. Ša enkrat ga je načelnik pohvali in mu izročil znatno nagrado.
A tudi krivca so bili dobili. Poklicali so ga v sobo. Kazen, katera ga je zadela, bila je trda a zaslužena: odpust iz službe.
V tem trenutku pa stopi čuvaj par korakov naprej in pravi:
„Ako smem danes izreči jedno prošnjo, potem prosim, naj se odpusti kazen mojemu tovarišu; jaz sem mu tudi že odpustil."
Posvetovali so se dolgo. Čuvaj je ponovil prošnjo, dokler mu je končno niso uslišali.
S solznimi očmi se mu je zahvaljeval krivec.
Ravnatelj pa je rekel: »To je sad žive vere!«
S. P.
Politični razgled.
Državni zbor se je pretekli v teden pečal s zadevo, ki se tiče tudi naših krajev. Slo se je namreč zato, da se kolikor mogoče omeji krošnjarstvo, češ, da silno škoduje obrtnikom. Koliko je na tem resnice, pač ve, kdor pozna krošnjarstvo. Res, da je pravično, ako se prepove krošnjarstvo onim, kateri so si navzeli krošnjarstvo prav kakor kak obrt. Ud hise do hiše hodijo in ponujajo za nizki denar staro preležano judovsko blago. Drugača je stvar onih,
kateri se pečajo s krošnjaratvom le ob času, ko nimajo na polju dela, in jih to delo čez leto ne more preživeti in slednič oni, ki prodajajo domače izdelke kakor n. pr. Ribničani lonce in suho robo. Do sedaj ste bili zadnji dve vrsti krošnjarstva dovoljeni, a letos je predložila vlada zbornici načrt, po katerem bi sicer za posamezne slučaje se še dala pravica krošnjariti, moglo bi se pa tudi prepovedati. Naši poslanci so odločno zahtevali, naj se izrečno ozira zakon na kranjske krošnjarje, katerim se mora pust ti krošnjarstvo, kot je bilo doscdaj. Ne le, da imajo že stsre pravice zato, ampak pomisliti se mora tudi, da bi bili popolnoma uničeni, ako se jim krošnjarstvo prepove. Upati je, da se bode vlada ozirala v tem na pravične zahteve naših poslancev. Vlada hoče nadalje, da ae onim, katerim se prepusti ša vedno kr šnjarstvo, prepove blago drugod prodajati kakor v domačem okraju in da morajo imeti posebno ko-lekovano dovoljenje. Tu se je zoptt oglasil naš dr. Šusteršič in obveljal je njegov predlog, da se to ne sme ozirati na kranjske krcšnjarje, ampak dovoli se jim krošnjariti po celi deželi, kakor tudi izven dežele in njihovi izkazi o pravici ni treba, da bi se kolekovali.
Carinska pogodba z Nemčijo ima koncem leta že p teči. Novi nemški tarif pa, katerega v kratkem potrdi nemški drž. zbor, je silno neugoden za Avstrijo. Carina od našega žita in živine je tako visoko nastavljena, da je vsak izvoz naravnost ne mogoč. Akt ravno bo pa akoraj gotovo Nemčija že koncem tega leta odpovedala trgovinsko pogodbo, naša vlada vendar še nima izdelanega avtonomnega carinskega tarifa, na podlagi katerega je mogoča nova trgovinska pogodba z Nemčijo. Zaatopniki kmetskih poslancev, med njimi tudi naš poslanec Povše, so prosili ministerikega predsednika, naj jim pojasni, kaj vlada namerava. Ministerski predsednik je odgovoril, da resnega dela v naši zbornici ni več, vsled česar so tako važne zadeve ostale še vedno nerešene. Obljubil je, da v kratkem obširneje od govori na vsa vprašanja kmetskih zast pnikov, ko bodo zgotovljene še neke carinake postavke z Ogrsko.
Trgovinska pogodba z Italijo ima tudi letos že ugasniti. Ker je Italija v svojem načrtu sprejela posebno težke okolnosti za uvoz konj, bi bila tu Avstrija oziroma Ogrska zelo oškodovana, zato je zažugala Avstrija z odpovedjo trgovinske pogodbe. Italijanska vlada se je tega zelo prestrašila, ker je dosedanja pogodba bila v večjo korist Italiji, med tem, ko je morala Avstrija pri tem škodo trpeti. Italijanska vlada upa, da pride do sprave, ko bode aama nekoliko odnehala, da se potem tudi avstro-ogrski vodivni krogi ne bodo upirali proti vinski klavzuli, ribarskemu in brodarskemu dogovoru. Tako hočejo vplivati na Koerberja in Szella, da ostaneta pri sedanji pogodbi, ako tudi avstrijski koristi na škodo. Med avstrijskim in ogrskim ministerstvom pa ae ie vrše pogajanja radi odpovedi trgovinske pogodbe z Italijo. Bomo videli, kako se bode izteklo.
Nagodba. Že zgorej smo omenili, da je nujno potrebno izvršiti že do novega leta ves carinski tarif zaradi trgovinskih pogodb z Nemčijo in Italijo. Ker je prišel zadnje dni zopet Szell na Dunaj in bil tudi v avdijenci pri cesarju, vse na to kaie, da se prično zopet stare nagodbene konference, vendar zdaj ne
bode več toliko časa za potovanje iz Budimpešte na Dunaj in obratno, kakor ata delala ministeraka predsednika že celo leto, ker novo leto je pred durmi in ž njim odpoved trgovinske pogodbe od atrani Nemčije. Dase kmalu dovrši, pojdejo avstrijski ministri v Budimpešto.
Češko nemško jezikovno vprašanje je s t; vedno pri starem. Načrt, katerega ao poslali Nemci Čehom v pregled, so slednji zavrnili. Prva zahteva čeških poslancev je bila vedno in je češki notranji jezik. Nemcem pa kar ne gre v glavo, da bi odstopili od lepih sanj o nemškem državnem jeziku, zato so tudi v načrtu za spravo s Čehi zopet po-vdarjali svojo staro tirjatev in milostno obljubili, da se bodo smeli nekateri akti tudi v češkem jeziku uradovati. Potem naj se razdeli dežela v češke, nemške in mešane okraje. V čisto čeških ali čisto nemških okrajih naj bodo nastavljeni uradniki, katerih prepričanje je eno teh narodnostij, na materni jezik tu ni gledati. Po tem načrtu naj bi se zgradil med Cehe in Nemce kitajski zid in v resnici popolnoma razdvojil deželo. Ko bi doaegli to, zahtevali bi Nemci še razdelitev poštne in finančne uprave itd. Ni se torej čuditi, da takih predlogov Čehi ne morejo sprejeti in so jim tudi odgovorili, da na podlegi tega načrta niti ne mislijo ne pričeti razprav v jezikovnem vprašanju, ker ta načrt no namerava drugega, kakor na prav zviti način dati Nemcem predpravice, katero si želč, za spravo jim itak ni mar.
Italija Poročali smo ie, da je ministerstvo odobrilo načrt, da se omogoči lai|a razdružitev zakona, kakor tirja kat. cerkev in da tako ločeni po-stinejo tudi popolnoma prosti. Vlada je bila prepričana, zadeti sicer na male ovire, vendar pa brez velike težave z načrtom tudi v zbornioi prcdreti. Zanardelijeva vlada je predložila sicer zbornioi načrt, toda takoj prve dni doživela hud udarec. Po glavni razpravi je zbornica izvolila poseben odsek, ki se naj peča s to zadevo. Toda, glej smolo, od devetih članov, ki so voljeni v odsek, bode za načrt glasovali le trije. Seveda s tem še ni dognano vprašanje, da prodere v zbornici nasprotni predlog, kakor pa ga zagovarja odsek, kar Be v Italiji mnogokrat zgodi, vendar š<) bolj verjetno je, da doiivi vlada tudi pred zbornico pošteno blamažo. S:cer pa teiko, da bi odsek izrodil načrt zbcrnici nazaj še za časa tega zasedanja. Oktobra meseca so nove volitve, takrat pade skoro gotovo Zanardelli in ž njim njegov načrt o ločitvi zakona.
Španija. Ni še mesec dni, kar smo poročali, da je Sagasta podal ostavko, da pa je potem kralj zopet njemu poveril sestavo novega kabineta, ka terega je Sigasta res po dolgem trudu skupaj spravil. Sedaj je dobil Sagasta zopet nezaupnico parlaments, v katerem nikakor ni mogel priti do večine. Glavni povod je dala samosvojnost mornarskega ministra, ki je naročil novih ladij, ile da bi dobil za to odo-brenje parlamenta. Za vse to pa je Sagasta dobro vedel in se ni ustavil. To je povod seveda ne glavni vzrok, ker vzrokov ima zbornica že itak dovolj, da ne zaupa Sagasti Sagasta je vložil ostavko, katero je kralj sprejel in izročil novo sestavo kabineta Sdveli, kateri ga je ie tudi sostavil. Tako se toraj tudi drugcd menjujejo miniaterstva, kakor so se nekdaj še pred~ne^dolgo letjudi pri nas.
Nemški driavni zbor. Še pred nekaj tedni so se v nemškem državnem zbora zgražali nad avstrijskimi škandali v parlamentu; zdaj so pa sami na isti poti. Obstruirajo zlasti socijalni demokrati, kateri itak nikdar ne mislijo na resno delo Vlada grozi, da spremeni parlamentarno življenje tako, da bode vlada sama določevala govornike, kateri v eni debati ne bodo smeli govoriti nad pet minut. Uporni se bode smeli tudi izključiti. Soo. dem Singer je imei prvi to srečo, da ga je zbornica izključila, a ni se dosti brigal za kazen in je še nadalje ostal v zbornici. Vsa ta sredstva misli nemška vlada z resnostjo uporabl|ati, dokler ne bode prepozno, ker sicer ne more še dobiti odobrenega carinskega tarifa, katerega pa pred novim letom nujno potrdbuje.
Macedonija. Odločen nastop avstro-ogrske in ruske diplomacije, naj Turčija uredi zamotane zadeve v Macedoniji, je imel uspeh, da je sultan naredil takoj celo vrsto obljub. Oficijelno se že proglašajo naslednje reforme: Orožništvo obstoji iz moha-medanov in kristjanov, šolstvo se dvigne in dobi vsak kraj z več kot 50 hišami šolo, število sodišč se pomnoži in odpravi sedanje načelo volitve sodnih uradnikov, ampak odslej jih naj imenuje pravosodni minister in sic.r kristjane, kakor mohamedane v pravem razmerju. Nadaljne naredbe se tičejo poljedelstva, industrije in javnih stavb To so obljube sultanove; oni, ki poznajo razmere, pravijo, da bode veliko boljše stališče postalo kristjanom, če se te naredbe res izvedejo in ne ostanejo le obljube.
Carigrad. Turški generali imajo dan na dan konference, katerim predseduje vedno sam sultan. Pripravlja se načrt slučajne vojske z Bolgari in Rusi. oklenili so oborožiti 100 bataljonov aziatske vojske. Ako nastane vojska, bo Turčija vse moči napela, da ne zgubi niti koščka zemlje v Evropi in zato raje žrtvuje Tripolis in Arabijo. Ako nastane vojska, bode glavni poveljnik Edhem-paša. Pri popravljanju starih ladij so ustavili vsa dela, ker morajo sedaj te svote porabiti za oboroženje. Kake homatije nastanejo še spomladi, se še ne ve, poroča se pa, da se Ma-cedonci pridno urijo v orožju, da združijo vse moči proti Turkom. Turki so v silni zadregi, od vseh stranij prihajajo pritožbe, vendar misli turška vlada, da se bode srečno obneslo, ker zaupa na evropejske sile, katere še dosedaj še vselej stopile v obrambo Turčije, kadar ji je huda predla. Ena na drugo so ljubosumne in zato ne puste, da bi se katera ožje dotikala pri tem vprašanju, njim je veliko na ljubem evropejskem miru, katerega vedno povdarjajo kadar jim prede.
Nadškof Milinovič in črnogorski knez.
Razni nemški listi so poročali o razporu med škofom in knezom, ravno tako so pisali tudi hrvatski listi, po katerih smo tudi mi posneli poročilo v zadnji številki. Sedaj naznanja hrvatski list „Obzor , da so bila ta poročila izmišljena in so prišla bržkone iz italijanskih krogov, kateri bi res radi hoteli da bi do tega prišlo, je pa tudi neitalijanov dosti katerim ne dopade nadškof Milinovič in se jim zdi preveč udan svoji hrvatski narodnosti.
Portugalsko Položaj na Portugalskem postaje čim dalje resnejši. Radi ^edn	čast redeb, posebno radi strogega postopanja proti časo-
pisju, vre v vseh slojih prebivavstva. Sodi se, da namerava kralj prodati vse naselbine.
Amerika. Zastopnika angleške in nemške vlade v Carakasu sta izročila venezuelski vladi ultimatum, kar je ravno toliko, kot napoved vojske, ako se do določenega dneva zahtevam ne ustreže. Povod tega nastopa je dalo postopanje venezuelske vladi proti nemškim in angleškim naseljencem v Venezueli. Za časa ustaje so Nemci in Angleži silno veliko škode trpeli, zato sta angleška in nemška vlada opetovano zahtevali, naj se škoda popravi. Ker se Venezuelanci niso ozirali na te opomine, v nadi, da dobč trdno oporo pri drugih ameriških državah, sta omenjeni vladi odločno nastopili. Roosevvelt je odgovoril, da zvezne države nikakor nimajo tu dolžnost zagovarjati venezuelsko vlado, ker vsaka država mora sama paziti na notranji red. Tako torej ni upati pomoči od zveznih držav. Ako se venezuelska vlada ne uda, pride zopet do nove vojske.
Delavski nemiri v Rusiji. V Rusiji se je letos bati hudih delavskih uporov. Središče tem uporom je Rostovv ob Donu Med delavce širijo agitatoriji izjave, da večina delavcev že stavka in bode pobila vse, kateri se ne pridružijo. Vtjaštvo je že pripravljeno, da naredi red, če bode hujše. Gotovo pa je, da se Ruska takih uporov silno boji, zato je izjavila, da se takoj v prihodnjem letu izdajo zakoni v varstvo delavskih stanov in se vpelje tudi bolniška in starostna za varova vnica po vzgledu Nemčije. Zadnji čas je, da se tudi na Ruskem kaj stori za delavce, ker do zdaj so bili res pravi sužnji in ni čuda, da je potem med njimi toliko nihilistov.
Tirolski deielni zbor se letos zopet ne bode mogel vršiti ker Italijani izjavljajo, da obstruirajo toliko časa, dokler se jim ne da autonomija.
Francosko Večini škofov, kateri so podpisali protest proti vladi, žuga vlada ustaviti plačo. Sedaj je na vrsti pred zbornico to vprašanje. Utemeljuje vlada svojo zahtevo na to, da škofom ni dovoljeno skupne dogovore imeti brez dovoljenja vlade. Tako daleč je prišla katoliška Francija.
Kraljici Heleni je poslal naš cesar povodom rojstva njene hčerke Mafalde dva krasna bela konja.
Dopisi.
Ribniški novičar bo prihodnje leto še izhajal in večkrat obiskoval „Domoljubove" naročnike. To pa zato, ker je letos rekaj na dolgu ostal, ker ni prišel tolikokrat, kakor je obljubil in to hoče v novem letu poravnati. Tudi naši vrli poslanci se gori na Dunaju pošteno trudijo, da nam bodo krošnarjenje polajšali in pocenili, zato bode novičar toliko ložej razpečaval svojo robo. Novičar pa tudi ve, ker je večkrat med vami, ko še zanj ne veste, da je njegova krošnja ljuba mladim in starim. Kolikokrat je že sam videl, da najprej stikajo po njegovi krošnji, ko dobe »Domoljuba« v roke, zato se pa ne more premagati, da bi ne vstrezal svojim prijateljem.
Eno in drugo vam je povedal letos, danes, ko
Stran 378	_ Domoljub 1902.	___________St 24
li ■ it	■ ----T.V	. 1 .1 1 i'■"■■ , '■■• ■ ■ ■' ■	...	■	■ ■
prihaja zadnjič v tem letu pod vašo streho, podaja vam pa to-le za nameček:
Ribničanje so bili od nekdaj verni ljudje in menda zato, da bi se večkrat spominjali poslednjih reči človekovih, nadeli so trem krajem imena Pekel, Vice in Nebesa. In kaj se je pred kratkim doli pri Peklu res zgodilo! Sam živ bognasvaruj se je doli prikazal, črn, kosmat in ogenj mu jc švigal iz gobca. Neki junak iz Poljan ga je srečal, toda, ko ga zagleda, postal je kar trd in lasje so mu stopili po koncu ko šivanke in so mu privzdignili pokrivalo. K sreči se še o pravem času zave, v prsih se mu nekaj utrga in srce mu pade v pete, da se spusti v beg. Toda bognasvaruj pa za njim. Kakšen je bil konec, mi ni natanko znano, upam pa, da je junak še pri življenji ali pa življenje pri njem, ker nisem slišal na Poljanah še nič mrliču zvoniti.
Kaj pa je bilo? Nek gospod iz ortncškega kolodvora ima velikega in dobro izučenega psa, ki je tako postrežljiv, da zvečer sveti svojemu gospodu s svetilnico v gobcu. Tega psa je srečal oni nesrečni večer naš poljanski junak.
Novičarjeva želja ob koncu starega leta je pa ta le:
I)a bi novo leto milo, V krošnji srečo Vam nosilo!
Iz Preske. B'agovoli sprejeti, dragi »Domoljub«, veselo novico, da smo ae tudi pri nas nekoliko vzdra mili in si po prizadet ar ju našega za vse dobro une tega g. župnika J. Brenceta ustanovili i z o b r a ž e valno društvo. Dasravno naši župnija ni posebno velika, se je vendar do sedaj vpisalo v društvo 58 Članov, večjidel mladeničev. To je veselo znamenje, da napredujemo. Kcmur je skrb za Isstni blagor, naj z veseljem pristopi k temu društvu, zlasti vi, mladeniči, stopite z vašimi vrlimi močmi na polje krščanske organizacije! Sadovi takrga združevanja se bodo kmalu pokazali — vam in celi župniji v čast in ponos!
Preteklo nedeljo je bil ustanovni shod delavskega društva. Govorili so mnogoštevilnim zbranim društvenikom dr. Lampe o liberalizmu, socialni demokraciji in o krščanskem socializmu, Gostinčar o strokovnih društvih in Jeriha je iz lastne izkušnje pravil, kako si naj pomagajo delavci po tovarnah, da kaj dosežejo.
Iz dežele loncev in rešet. Novičar ne more vsem kaj; enkrat je celo nekaj govoril o „zapitiji". Pa bo že kaj povedal. Novice so njegove! Jaz vsm sporočam, kaj sedaj najbolj gruntamo, ko je nss sneg sapa! in je mraz pritisnil, da zunaj delati re moremo. V tem času imamo dosti pril ke premišljevati, kako in ugibati zakaj. Pa še vi vedite, kaj nam »gre sedaj posebno po glavi«. Neka g o ■ spodična, s tem pa ie ni rečeno nič hudega, je
bila detomora obdoliena, pa so jo porotniki oprostili, ker je bila vedno pridna, a takrat, kakor so dobtarji rekli, najbrž „n i vedela, kaj dela.« Druga gospodična, potoška učiteljica, je pa dobila tri dni zapora pred sodniki zato, ker je porednega županovega otroka v cerkvi krenila in tako očeta razžalila. Sodniki so bili mnenja, da je vedela, kaj dela. — Obsojen je pa bil tudi kmet Plah iz Malih Lašč na sedem mesecev težke ječe, ker je ubil — srno na tujem lovu.
Iz Belokrajine Nameraval sem nekoliko počivsti s svojim rešetom. A glejte spaka! razprava v državnem zboru, da se naj prepove vse krošnjsrstvo, me je dvignila po koncu. Če bi bili namreč sklenili na Dunaju, da ne bi smeli Ilibničsni več prodajati širom sveta svojih lončenih pridelkov in svoje suhe lesene robe, bi morebiti naposh d še meni strogo prepovedali rešetarenje. In kskor bi mignil, sem zsgrabil hitro svoje rešeto in hsjdi! Mahnil sem jo ž njim, ne oziraje se na hudo zimo, čes Gorjance. Res, prava žrtev je bila ta pot zame, da sem se podal v Uki zimi nsokrog po Belokrajini. Zsto mi je pa tudi silno dobro storilo, ko sem prišel na Suborju v gostilno pri „apoteksrju" in so mi dsli pokušati letošnje izvrstne belokranjske kspljice. Na Suhorju sem zvedel, da so dobili svojo pošto, kar ni baš po volji metliškemu Guštinu. Pokszsli so mi tudi letes na novo dograjeno šolsko poslopje. Od tod sem korakal proti Metliki. Ko sem se pribliievsl mestu, mi je postajalo malo čudno pri srcu, češ, kaj če ti sedsj posvetijo gotovi metliški »purgarji« in ti razbijejo tvoje re-ieto, kar so ti tolikokrat zapretili.- No pa ni bilo nič hudega; samo Fiajimonov »ate« so me malo premerili s svojimi očmi. Ko bi bili znali, da bodo prišli radi tega v »cajtenge«, me ne bi bili sigurno tako strašno pogledali. V Metliki je nsjvsžnejša novica, — posebno za liberalce, — U, da je bil nek ondotni modrijan obsojen radi peterih krajcarjev na šest tednov. Drugače je pa v Metliki nekoliko mirnejše, ker so tisti, ki se radi prištevsjo k .inteligenci", opustili pretepa vanje. Jaz s svojim rešetom jim le čestitam, da jih je srečala vendar enkrat ta pametna misel. z,ato sem pa odkorakal vesel iz Metlike proti središču belokranjskemu, proti Črnomlju. Nisem se pa zamogel dosti nsčuditi ljudem, ki vozijo prašiče v vozovih prav „nobel", sami morajo pa peš capljati poleg voza. Toda kaj hočemo, napredek 20. stoletja to zahteva. I a še nekaj drugega! Doslej sem opazil, da imsjo le konji po zimi zvonce na vrat obešene. Na Belokranjskem so dobili sedaj pa še tudi voli ta okrasek. Kdaj ga bodo dobili neki belokranjski goljufivi in oderuški liberalci? V srameto jim gotovo ne bi bili Uki zvonci. Prišedši v Črnomelj, sem nsjprvo
poprašal po propadlem liberalnem kandidatu Ščetini. Ker ni bilo mlaja, me je res doletela sreča, da sem ga videl. Pravili so mi, da je bolj slabe volje, ker ni še postal okrajni šolski nadzornik. Sploh mu jaz kot dober človek iz srca želim, da naj se udo-brovolji. Ko sem si še ogledal novi most pri Vinici in so mi tam pripovedovali, kako mislijo prekopati zemljo in napraviti velik kanal od Kolpe tja do Reke, sem se vrnil nazaj proti domu. Semič je bila zadnja postaja. Bil sem ie utrujen in najraje bi bil šel spat. Toda dobri prijatelji so me pridržali še po koncu, za kar mi prav nič ni žal. Zvedel sem namreč od njih, da ste na Belokranjskem dve šali brez učiteljev. Kna je tam na Božakovem, ena pa na Črešnjevcu. V Semiču samem pa drugi razred sploh šolskega poduka letos nima. Ej, to ni tako hudo, sem jim dejal, da se le slavijo slavni možje ob svojih štridesetletnicah; koliko šol je moralo sezidati ljudstvo, ki ima tako vedno preveč denarja, za časa njihovega službovanja, če tudi ni učiteljev. Nato sem se pa podal spat. Ko vstanem drugo jutro, sem hitro vzel zopet svoje rešeto in jo odkuril nazaj čez Gorjance. Pri „N6cku" Bem ga izpil še en liter, zaklical vsem belokranjskim policajem, da naj le dobro vohajo, morda izvohajo, kdo je —	Znatekdo.
Iz raznih krajev. — Iz Blok poroča Marijina družba, da se je delavni kapelan Jernej Prijatelj preselil v Podkraj na Vipavskem. Veliko dobrega je v Bvojem triletnem d< lovanju izvršil, zlasti so mu Blc-čani hvaleini za upeljavo vednega češčenja sv. R. T. in Marijine družbe. Dobili bo pa novega gospoda Antono Žnidaršiča, ki bo gotovo istetako vneto izvrševal svoj poklic kot njegov prednik. Božji blagoslov naj spremlja oba gospoda! — Iz Smlednika: Naša Marijina družba se lepo razvija. Na praznik Brezmadežnega Spočetja je bilo zopet na novo sprejetih 21 udov. Mladeniči bo priredili igro »dr. Vseznal in njegov sluga Štipko Tiček«, ki je vzbudila nepopisen smeh. To so vesele novice: žalostno pa je to, da se dobijo ljudje, ki z lažnjivimi dopisi po liberalnih časnikih blatijo našega vrlega kapelana. Toda če bo mislili, da bodo s tem škodovali našemu obče-priljubljenemu kapelanu, so se bridko zmotili; ravno nasprotno so dosegli: mi gospoda še bolj ljubimo in spoštujemo. Vrli gospod kapelan, Vas naj pa tolaži beseda Gospodova: Blagor jim, kateri zavoljo pravice preganjanje trpe! - Z Gore pri Sodražici se nam poroča, da se je ondetni ekspozit gospod Dominik Janež preselil v Studeno pri Postojim; teiko je bilo slovo od gospoda, ki je skozi 11 let tako go reče skrbel za svoje ovčice v dušnem in telesnem oziru. Bog plačaj ves trud tisočero! — Iz Starega trga pri Ložu: Avgusta meseca smo obhajali 25-letnico papeževanja Leona XIII., ki je lepo
izpadla; najbolj je slavnost povzdignila naša Msrijina družba, ki se lepo razvija. Dekliška šteje nad 800 deklet, mladeniška pa nad 50. H >g daj, da bi se v novem lttu odprle tudi tistim oči, ki dosedaj še ne izprevidijo, kolika dobrota bi bila Z8nje Marijina družba; zlasti mladeničem naj novo leto prinese toliko srčnosti, da se ne bedo bali stopiti pod Marijino zastavo!
- Hamborn na Nemškem. (Blagoslovljenje zastave društva sv. Barbare.) Tukaj bivajoči Slovenci smo imeli zopet veliko veselje, ki nam ne izgine tako hitro iz spomina.
Dne 16. pr. m. ob 11 uri dopoldne je bil shod slovenskega »Društva sv. Barbare«, ki je bil dobro obiskan. Ni shodu se je povdarjalo, kako morajo vsi udje skrbeti za ugled društva, za mir in red z dostojnim obnašanjem in lepim življenjem. Potem so se društvenikom razdelile kape, kakor jih noBijo pri nas sploh rudarji, kadar so v uniformi.
Ob 4. uri popoldan se je zbrala velika množica ljudstva v župni cerkvi v Hambornu.
Cerkev je bila nafačena do zadnjega kota. Udeležili so se slavnosti ^iinglings-Verein", „St. Josefs-Arbeiterverein" in „St. Raphael-Knappenverein"; za njimi so prikorakali Slovenci v uniformi, noseč svojo zastavo zavito. Nato se je začelo cerkveno opravilo, ki so ga opravili g. rektor K5 iter v spremstvu župnika in kapelanov. Pred izpostavljenim Najsvetejšim se je vršilo blagoslovljenje, na kar bo Slovenci razvili svojo zastavo. Nato se je naša zastava pobratila z zastavami zgoraj omenjenih društev. Lepo je bilo videti, kako se zastave objele v znamenje složnega delovanja. In zatem je naS č. gosp. predsednik Koster šel na prižnico ter v krasnem govoru navdušil vse navzoče.
Po pridigi, ki je vse navzoče močno ganila, so bile pa litanije vseh svetnikov v slovenskem jeziku, po litanijah so pa Slovenci navdušno zapeli nekaj cerkvenih slovenskih pesmi. Vse se je završilo z
blagoslovom z Najsvetejšim.
Ko smo prišli iz cerkve, je godba zasvirala veselo koračnico in ponosno smo korakali v dvorano, kjer se je vršila veselica. V dvorani nas je zopet pozdravil naš gosp. predsednik Koster. Rekel je med drugim: Veseli me, ker. se je vas tako veliko skupaj zbralo in da sts v tako lepi slogi Slovenci poleg Nemcev. In zakaj bi se tudi sovražili med'seboj? Vsi skupaj Slovenci in Nemci, delate v eni jami; v isti smrtni nevarnosti ete. Čeprav govori eden ta materin jezik, drug pa drugega, ste vendar le bratje med seboj. Res, da sta dve sobi, pa vendar le obe peljeta v eno dvorano; v dvorano naše nebeške domačije.
Nato sta še govorila župnik hambornski dr. Lsck-mann in kapelan Roters, mi smo pa [zapeli pesem od zastave in svete Barbare, in še več drugih slo-
venakib narodnih pesem, na zadnje pa cesarsko pesem; vse v milem slovenskem jeziku.
Med veselico so nas razveseljevali, tukajšnji udje od St Raphael Knappenvereina, ki so nam na odru predstavljali več zanimivih stvari.
Tudi nam S'ovencem se je v srcu porajala želja, da bi tako na odru nastopili in kako lepo predstavo priredili — toda vse naenkrat ne gre. Sedaj moramo v prvi vrsti skrbeti, da poravnamo dolg za prelepo zastavo, potem, ako Bog da, pridejo na vrsto ie druge stvari Toda že to, kar smo izvrtili do sedaj kaj ne, rojaki v domovini, je nekaj! Z božjo pomočjo naprej!
Iz Velikih LaŠIČ v »Domoljubu se redkokdaj kaj izve o Lašičanib. Sicer smo bolj tihi, a ne spimo ampak se dobro gibljemo. Zlasti društveno življenje jako lepo in dobro napreduje. Oglašajo se tudi vedno bolj želje po Rajfajznovi hranilnici in posojilnici, kjer bi se ljudje v prvi vrsti učili varčevanja tudi po malih zneskih, in kjer bi pošteni kmetovalci v resnični potrebi dobili na lahek način posojila brez velikih stroškov. Prihodnost bo vse pokazala. Če bo ta želja želja večine ljudi, pa se bo ustanovila Rajfajznova hranilnica in posojilnica v Velikih Lašičah.
»Domoljubov" v našo faro prihaja precejšnje | število. Ljudje komaj čakajo na novo številko. Zakaj bi tudi ne? Ali ne nudi ravno ^Domoljub" raznovrstnega beriva v izobilju? Toliko beriva, pa tako po ceni. Samo 80 krajcarjev za celo leto, saj to še denar ni. Skoro nobena hiša ni tako revna, da ne bi v enem letu mogla skupaj spraviti 80 krajcarjev. Ker je „Domoljub" tako silno po ceni, zato se bo v laški fari oglasilo za prihodnje leto novih naročnikov. Pomislimo, sam sv. oče v Rimu, naš slavni in častitljivi papež Leon XIII., ob raznih prilikah posebno povdarjajo, da bi katoličani naročali in širili dobre, krščanske knjige in časopise. Za poštene krščanske knjige skrbi med Slovenci predvsem „Družba sv. Mohorja", ki je obenem cerkvena bratovščina, in dobivajo udje mnogo dušnih dobrot Zato moramo to prekoristno družbo na vso moč širiti, in upati je, da se bo število Mohorjanov pri nas za I. 1903. tudi pomnožilo. Kar je pa časopisov na Kranjskem, je za preprosto ljudstvo najboljši »Domoljub". Zato pa mcfra vsak zaveden Slovenec, ki ne morebiti naročen na dnevnik »Slovenec" imeti »Domoljuba", in mora tudi druge nagovarjati, da se naročč na ta list. V laško faro prihaja sedaj okrog 100 »Domoljubov". Ce vsak dosedanji naročnik pridobi »Domoljubu" samo enega novega naročnika za prihodnje leto, tedaj bo 1.1903. prihajalo v laško faro 200 izvodov »Domoljuba". Upajmo, da se bo to tudi zgodilo, kajti Lašičanje so čedalje zavednejši in za
dobro stvar čedalje bolj vneti. Omenjam le, da bodo ..Domoljubovci" dobivali v prihodnje leto »Domoljub* v prodajalni »Kmetijskega društva", kajti tako bo zanje veliko pripravnejše. Kdor ga bo hotel na lastno ime dobivati ali pa na prejšnjem kraju, ga pa bo tudi lahko še nadalje tako dobival. Stari in novi naročniki naj se zglasč zaradi »Domoljubove" naročnine ali pri g. kaplanu ali pa pri g. poslovodju »Kmetijskega društva", da se bo potem pravočasno pisalo upravništvu, koliko izvodov »Domoljuba" naj nam pošiljajo v prihodnjem letu. Kdor more, naj takoj plača naročnino (80 kr.), kdor pa ne more sedaj plačati, bo pa plačal pozneje tekom leta, tudi po malem lahko.	(Konec prih.
Slovenski novifar.
Zadnjemu »Domoljubu smo priložili poštno nakaznico, h katero naj čč. naročniki obnove naročbo za prihodnje leto 1903. Prosimo pa, da naj bi se to zgodilo kmalu, že pred novim letom, kajti s prvim januarjem 1903. izda c. k. pošta nove nukaznlce in sedaj priloženih ne bode več sprejemala po novem letu. — Svoje Ime, stan, kraj bivanja in pošto naj sichrni na nakaznico zapiše prav razločno. Med letom naj bi se naslovi ne spreminjali brez posebne sile. Kadar se kak naročnik preseli v drug kraj, naj svojo novo pošto upravništvu »Domoljuba" naznani, pa naj tudi povč, kje je prebival prej. — Razpošiljanje lista traja vsakokrat po dva ali tri dni, naj torej ne zameri, komur »Domoljub" ne pride v roke tako kmalu, kakor bi si želel. Posebno nam je ustreženo, ako se naroči več odtisov lista pod skupnim naslovom. — ,,Domoljub" stane po pošti pošiljali za vse kraje v Avstriji na leto 1 K 60 h, na Nemško 2 K 8 h, v Ameriko in druge tuje države celoletno 2 K OO h. Odprte ne zalepljene reklamacije so poštnine proste in naslavljati jih je na »Upravništvo Domoljuba" v Ljubljani.
Prihodnja itevilka ,,Domoljuba' izide 1. janu-varja 1903. Ker se ob novem letu nakopiči silno dela v upravništvu in ker je ob praznikih počitek, zato naj nihče ne zameri, če prve številke ne dobi tako hitro, kakor si želi. 'Polagoma se bo vse uredilo !
»Bogoljub" bo izhajal vsak 2. in 4. četrtek v mesecu. Stane na leto 1 krono 44 vinarjev ali 72 kracarjev. Naročnina se pošilja pod naslovom
U p r a v n i S t v o »Bogoljuba* v Ljubljani. S tem še enkrat opozarjamo bravce na ta novi list in"ga priporočamo v naročanje. Kakor pri ^Domoljubu", takri nam tudi pri•'»Bogoljubu"" naj -
Župnijo Skofja Loka je dobil vč. g. Avguštin Šinkovec.
- Kočevska gimnazija sejpričenši z 1.1904 razširi v v i šjj o* g^i m n a z i j o. To leto se otvori peti
Jaslijce.
s**.1« svgSSS
premalo hodilo.
ražred, potem pa vsako leto nadaljni razred. Pri-
hodnje leto se prične tudi z zgraau
n o ve i a 'g i m n a z i j s k e g a p o s 1 o p j a v
Kočevju in se je v tej zadevi že mudil dvorni svetnik Berger v Kočevju.
Cerkvona sovesnost v Kočevju. Na praznik Brezmadežnega Spočetja Marijinega je premilostni gospod knezoškof dr. Anton Bonaventura )eglič podelil gospodu Karolu Orossu, katehetu v Kočevju, red dijakonata. Potem pa je sprejel gospod knezoškof nad U>0 deklic iz mesta in okolice v Marijino družbo, ki je prva na kočevski zemlji. Obojno sveto opravilo sc je izvršilo v prekrasni novi župni cerkvi. Udeležilo se je te slovesnosti izredno mnogo vernega ljudstva. Premilostni gospod knezoškof se je večkrat kaj hvalno izrazil o lepoti nove cerkve Lepota zidave naj daje poguma kočevskemu gospodu dekanu, da bo polagoma oskrbel cerkvi tudi kolikor mogoče najlepšo, veličastnemu slogu primerno notranjo opiavo.
Izobraževalno in zabavno društvo , Kranj" jc imelo dne 7. dec. svoj ustanovni shod. Vdeležilo se ga je toliko zavednega meščanstva, da so bili društveni prostori (v I. nadstropju gostilničarja in mesarja g. Fr. Šumij-a) nabito polni. V odbor so bili soglasno izvoljeni gg.: prof.Jarc, predsednik; trgovec Hlebš, podpredsednik; kaplan Potokar, tajnik; tovarniški uradnik Tome, njegov namestnik; usnjar Zupan blagajnik; klobučar Ovčjak, njeg. namestnik; prof. Remec, knjižničar. Udov je že zdaj 70, med njimi 10 ustanovnikov. Po dovršenem dnevnem redu so lepo zapeli pevci pevskega društva „Kranj". Zvečer je koncert meščanske godbe zbral društve-nike in njihove rodbme mnogoštevilno pri „Novi pošti".
Nova podružnica .Slomšekove zveze" se je ustanovila dne 7. dec. v Kranju za kranjski in rado-ljiški šol. okraj. Priglasilo se je doslej 22 svetnih gg. učiteljev in gdč. učiteljic. V odbor so voljeni izmed učiteljev gg. profesor Dokler, učitelj Kos in profesor Remec, izmed učiteljic pa gdčni Praprotnik in Strle. Izmed katehetov je v odboru g. Potokar.
S Homca se nam piše: Tu je umrl dne 5. t. m. starosta cele fare Mihael Pogačar, star 90 let. I)o vlanskega leta je hodil v goro v cerkev brez palice, do zadnjih par mesecev sploh še v cerkev, večkrat tudi ob delavnikih, na polju je pomagal še to poletje. Ob zadnji državnozborski volitvi šel je volit v 5. kurijo našega kandidata. Svetila mu večna luč.
Utonil je 9. dec. na Malem Kumu v vodnjaku pred domačo hišo dvanajstletni Janez Poboljšaj. Spodrsnilo mu je najbrže na ledu, ko se je stegnil, da bi zajel vode. Pogrešili so ga čez kake pol ure in ker tudi poliča ni bilo, iskali in našli so dečka v vodnjaku
Pristop k ..slov. kršč soc. ziezi' v Ljubljani sta
priglasili slov. katol. izobraževalni društvi v Žužemberku in Preski pri Medvodah.
„Gorenjče>au jeza. Katoliška stvar se vedno Bolj širi po Kranju. Zato se jezi in huduje neznatni .(iorenjček*4 na vso moč v svojih zadnjih številkah Ton, ki prevladuje v tem listu, je tisti, kakoršnega rabijo navadne poulične barabe in cestni šnopsaiji. Dober tek kranjski inteligenci, ki to zmes s slastjo požira!
Kat. slov. izobraževalno društvo v Vel. Poljanah pri Ribnici si je na ustanovnem zboru dne 30. novembra t. I izvolilo naslednji odbor: predsednik
|os. Vole; podpredsednik Jos. Lunder, črevlj mojster 'in posestnik; tajnik Jos. Lunder ml., sin posestnika: Franc Higlar, sin posestnika (nam.); blagajnik Janez Koplan posestnik; Jan. Adamič, posestnik (nam.; knjižničar Jan. Š k raj na r, cerkovnik. — V Selcih pri Š k o f i jiloki se bo vršil d e s e 11 e d e n-ski praktični kurs o mlekarstvu in sirarstvu in se prične 8. januarja 190!i. Mladeniči, ki žele vdeležiti se tega pouka, naj se zglase do 20. d c c e m b r a t. I. pri deželnem odboru v Ljubljani s prošnjami za sprejem, katerim naj pridonejo spričevalo občinskega županstva o poštenem vedenju in o dosedanjem delovanju v kmetijstvu sploh. Prednost imajo oni, ki so v tej stroki že delovali.
Stroj .ga je zmečkal. V Čikagi je ponesrečil Slovenec Štefan Žagar, ki je delal v premo-govih skladiščih. Stroj ga je pritisnil s tako silo, da ga je zmečkal do smrti.
Božični dar Slovencem na Vestfalskem — Ustanovitev knjižnic. Te dni so odborniki „Slovenske krščansko-socialne zveze" odposlali nad T>oo slovenskih knjig v H a m b o r n na Vest-f a 1 s k o, d a tako slovenskim delavcem v tujini ustanove slovensko knjižnico. Ustanovitev takih knjižnic se bo nadaljevala, posebno se bo poskušalo ustanoviti slovenske knjiž niče na skrajnih točkah slovenske Siajarske in Koroške. To je v prvi vrsti najnujnejša potreba, zato naj društva po Kranjskem, ki tudi prosijo knjig, oproste, da za sedaj sredstva ne zadoščajo, da £>i se ustreglo njihovim željam. Upamo pa, Ja bo mogoče v vsaki župniji na Kranjskem, oziroma tudi po nekaterih delih Štajarske spraviti toliko požrtvovalnih mož in javnih faktorjev skupaj, da se ustanovi v vsaki župniji v izobraževalnem društvu1' knjižnica. Za ustanovitev take knjižnice naj vsa v župniji obstoječa društva krepko delujejo, posebno pa naj tudi pomaga v ta namen ob-č i n a. Kdor bi imel kaj primernih knjig na razpolago, naj jih pošlje odboru „Slovenske-krščansko socialne zveze".
Umrl je dne 1 dec. v Sanaboru pri Vipavi obee-spoštovani posestnik Andrej Ferjančič, 43 let star. Bil je vrli zagovornik katoliških idej. Blagi pokojnik naj počiva v (iospodu!
Kathreinerjev koledar za leto 1903, ki nam je bil prijazno doposlan, je letos mičen, eleganten stenski koledar, ki ga bo vsaka prijateljica Katlir<.i-nerjeve kave rada obesila blizo svoje mizice. Na sredi ima umetniško izvršeno sliko, ki se ji utegne vsakdo \ sečno nasmehniti. Brhka, prijazna kmetiška deklica dviga čašo Kathreinerjeve kave; prikupni vonj te pijače ji menda zbuja prijetno pričakovanje in že sedaj vesela tega užitka, se poredno smehljaje obrača na stran, kakor bi hotela reči: „Pijača pa taka I4 Ta veseli vzklik je tudi za geslo postavljen pod sliko. Kakor čujemo, daje firma Kathreiner ta lični koledar odjemnikom brezplačno razdeljevati po vseh trgovinah, kjer se prodaja njena svetovno znana Kathreiner-Kneippova sladna kava.
Listnica uredništva: Kozjanskemu vsevedeJu: Hvala! Na-daljujte, toda kratko in jedrnato — da ne bodo preveč trpeli urednikovi svinčniki in Škarje! Ker nam je tesna s prostorom, oglasite se vsak drugi mesec — i/, torbe pa poberite samo lajzanimivejSe novice Zdravil — Kr. B—č: Vaš dopis smo izročili uredništvu »Bogoljuba«. — Fr. Urb—k, Elij, Min, Amerika : Vaš dopis prinesemo okrajšan veni prihodnjih Številk. V prihodnje poročajte kratko! — A. G. v MoSnjah : oprostite, da dopisa ne objavimo, ker bi provzročil gotove sitnosti. Hotičnik gre tako proč — pa mirna Bosna!
Za smeh in kratek 6as.
Zakaj je Šel V kurnik: Sodnik; Nedolžni, pravite, tla ste: Lepa nedolžnost, ko so Vas sretli noči dobili v tujem kurniku!
Obtoženec: Gospod sodnik, hotel sem le zgodaj vstati, ker pa nimam ure budilke, zato sem zlezel v kurnik.
Naravno čudo: Ali bi radi videli kako naravno čudo ?
B: No, da. Prav rad'
A: Potem pa kar tega-lc gospoda poglejte! (Pokaže gospoda, ki se piše Oreh in nosi v roki zavitek hrušk.) To je Oreh, ki nosi hruške.
			Bese		d n e u	gankc:
					I.	
			a			soglasnik
		a	a	a		časnik
	c	d	e	e-	e	denar
e	e	e	i	i	i k	cvetica
1 1	1	1	m	o	P P	p ----- —
P	r	r	r	r	r r	obrtnik
	s	s	s	s	s	moško ime
		t	t	v		domača žival
			V			soglasnik
II.
Sestavil A. Pa«on.)
J J
		a	a	a	a	a			
	a	a	C	c	č	e	e		
e	e	h	i	i	i	i	i	i	
i	i	i	i	i	i	i	j	j	j
k	k	k	k	k	k	1	1	I	1
m	m	n	n	n	n	n	0	0	0
P	P	P	r	r	r	r	r	r	
	r	r	r	s	s	s	s		
		t	t	t	t	t			
			t	v	v				
				v					
Soglasnik, glas pri petju, kraj na Gorenjskem, "se maščuje, moško ime, živalska vrsta, " -	>
dve kranj. mesti, narod, žensko .me, bolezen, ostrina,
soglasnik.
III.
'Sestavil F. Debcvcc.)
Reseda iz osmih ti črk sestoji,
Časnik slovenski iz nje se glasi;
Ko pa pogodil besedo si pravo,
Nad štirikrat osem besed iz nje se bo bralo.
IV.
Sostavite iz teh-le zlogov „Domoljubovo" voščilo za novo leto: Bo, brav, cem, čno, Do, in, jim, le, li, ljub, mo, no, sel, sre, svo, to, Ve, vo, že, žič.
Rešitev ugank v zadnji številki. Besedni uganki:
e k P
I.
T
k R t 1 I r I 1 A u B t O a L o K A
G B U D E N
0 u
1
o m
a
II.
s s i
1 i k o
1 a
a v n o
a r
s s
Rebus:
1.	Žena je podložna možu
2.	Napuh je velik greh.
Vse so prav reSili: Ana Fric v Fari pri Kostelu; Lavrencij Tomažin na Krki; Martin DernovSek, lesni trgovec na Savi; Marija Sila v Trebnjem , Iv. Fatur na Rakeku; Kati Bliimer in Mici Gola*Sek, dekleti v Št Pavlu pri Preboldu; Joždf Žagar v Stari Loki; Anton Stenovec, tajnik izobraževalnega druStva v Št. Pavlu pri Preboldu; Franc in Martin ŠuStar v Kamniku pri Preserju; Anica in Jurij Markič v Goričah; Marko Vacac, d.', v Slov, Gradcu s soprogo; Jernej LamovSek, kmečki fant v Sent Janžu; Andrej Pagon v Poljanah pri Cerknem; Anton Sraj in Mih Turek, mladeniča v Topolu na Blokah; Vekoslav Levstik v J pod Sv. Gregorjem; Marko in Mihael . akoS na Branskem pri Št. Janžu; Hedvika Preglej v konsumnem druStvu v Tržiču; Franc Vilfan iz Križne gore; Jos. Stupica, Jak Hočevar dijaka, Al. Zabukovec, učenec, v Ljubljani; Fran SUrote, paznik v Kaz-nilnilci v Begunjah; Sestrice KerSič t Podbrezjah; Franc Ko-željSki; Fran Vitovič; dijak v Ljubljani; Fr. Zemlji«, L. Bostjanfiič, M. TomSič, Fr. Tavželj in A. Komatar v Ljubljani; tilip Mer-jeSič in Vinko Zalokar, dijaka v Ljubljani.
Prihodnja Številka „DOMOLJUBA" izide dnč 1. januvarja 1903.
mmtmrnmmmnmmnm Svoji k svojim!
m^tmmmmmmrn
187 3-3

V-.\ $
$
V-.v
Čl m
V.V<
•/'.V C/V
•/'.v
Zobozdravnik
dr. Edvard Bretl
naznanja, da se jc preselil s svojim atelijejem (preje dr. Frlan) iz Špitalske ulice štev. 7
na voffal Žpitalske ulice i ii Glavnega trga
= uhod Pred Skotijo št. 1. =
•/-*.v> .v.
■ I <-.\ - I ■V>.V> A'<<TA
-V <7/.
M
/.v.
/ .v.
>W, v/. M-/, NW.
Svoji k svojim!
koncesijo-novano
francosko prekomorsko družbo
»Compagnie generale Transatlantique\
Edina direktna in najkrajša črta
poštnih brzoparnikov
ki prevažajo zanesljivo brez prelaganja
iz Havra v Newyork.
Za vožnje tu- in inozemskih železnic, za navadna in okrožna potovanja in prireditev romarskih vlakov
daje pojasnila in veljavne vozne liste Edina oblastveno potrjena potovalna pisarna
Bel. ^marda
v Ljubljani, Dunajska cesta št. 6
blizo znane gostilne pri „Figabirtu".
88 7
franc Dolenc v Ljubljani
nasproti Frančiškanski cerkvi.
P. n.
Slavnemu občinstvu priporočam svojo
= veliko zalogo ==
obstoječo iz suknenega, volnenega in platnenega
blaga za m Ske m ženske obleke, na dalj* »vilnats. kakor tu l vseli vrst pletene in suknene zimske
robce, izvrstno hlavro z« malrace. rjuhe in posteljno opravo, narejene kovtre. koče in Jegerjt-vili srajc.
Veliko zalogo earnitur zaves, tepihov in preprog od tiajcvnejS* do najliuejSe »rsie.
Ker prejemam blago le iz prvih in najboljših tovarn, mof :.o mi je vtakomur i zaui sljivo dotirim blagom, po najožjih cenah postrefi 191 ,'t n Dobrohotnemu obiskovanju se udano priporočani
s spoštovanjem
Fr. Dolenc.
HEB HABN\-jev podfoafornaato-klsll
apneao-železni siru.
Ta ie 33 let od mnogih zdravnikov pripi rojeni ■trap raitaplja «le». umiri kaiclj, pomanjtnjn p6t laja slast do Jedi. poapatnj« prabavljauje n rod!' noat. Železo, k', je v strupu v lahko »i prisvajajo'' l.i ki je jako koristno u aarajaaj« krrl '»rtoDljive fosf^-no-apnta« soli, ki io v njem, pri slabotnih otrobi •pelujejo narejenj* fcoatU	tfl
0«n* Btaklonlol 1 «1« a« kr. — a K 50 h. po p it' 90 kr. — 40 h v»6 s« Bavtjaaja.
(varilni Pred izdelki pod •• JI(llllU.a|i podobnim ii:
■ iin
i mi.
lqfflWK1MD!^ ki pasopoitstavl in po učinku •> 2 KIT RITMI'll ralllCnH posnemanja i aših izv rnih RtfAl l«Q.M PreP«ratov t.e 83 let obšlo
podfosfornastega kislo - apn- > '' Selezncga sirupa svarimo in »i prosimo, zahtev«ti izrečn H°r-babny-Jev ,apneno - iolezol Itrnp" in gedati na to <">■ vsaka steklenica pristavljeno uradno vpisano varstv. znanko.
Edina izdelovavnica in skladišče: Dunuj, lesarua „<;ur BarnilierzUk---'
vn.l, KaUcratraas« 73-75
V	zaiegl tktrs v vsak Iskaraak aa Daaaj«. v Llukljanl Ir <n |i
V	zalogi je pri gospodih lekarnarjih: v Ljubljani: M. Mar detschlttger, G. Piccoli, U. pl. Trnk6czy, J. Mayr Celje: O. Schwarzl A. Co., M. Rauacher; Reka: F. Prodam G. Prodam, A. Schindler, A. Mizzan ; Breze: G. Els&aser dediči, Stvoden : F. Kordon; Cileveo: P. Hauser & J. Pichler, P. Birobach" vdova, J. Kometter, V. Hauser & R. v. Hillinger; Št. Vid: C. Schiebl. Trtlž: J. Siegl; Trat: C. Zanetti, A. Suttina, A. Fllipp'. dr. V. Serravallo, E. pl. Leitenburg, P. Prendini dediči, M vasini; Beljak: Jobst 4 Schneider, L. Asamann; Črnomelj:
F. Haika; Velikevao: J. Jobst; Vtlšpark: A. Huth.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Dr. Igoaoli Žitnik.
Tiska »Katoliflka Tiskarna«.