LJUBLJANSKI ČASNIK.
M	T petih 20. Grudnu	1S.ZO.
i
Povabilo na naročilo
časopisa, po imenu:
..LJUBLJANSKI ČASNIK".
Z perčetjem leta 1851 se drugi tečaj „Ljubljanskiga Časnika" začne.
S spremenjenim letam se pa tudi vredništvo tega lista spremeni, ker njegov namen in dalja od Ljubljane dozdajnimu vredniku več ne pripusti tega lista dalje vredovati.
Za svojo dolžnost imamo, častitim bravcam vodila naznaniti, ki se jih bode novo vredništvo deržalo.
v
^Ljubljanski Časnik" bo sploh iz celiga serca Avstrijanec in kakor takšin posebno Slovenec.
Kakor Avstrijanec bo ^Ljubljanski Časnik", kar se bode le storiti dalo vse podperal, kar naši dragi vesoljni Avstriji k dobrimu služi, in se vsimu zoperstavljal, kar edinost in mir med bratovskimi ljudstvi overa.
Kakor zvesti sin svoje slovenske matere, si bo iz cele moči prizadeval, podperan po enakomislečih, naše ljudstvo na tisto stopnjo omike ali izobraženosti, blagostanja in sreče povzdigniti, na kteri se druge ljudstva znajdejo, in ktere je ono tudi popolnama vredno.
Svobodnih naredb noviga časa po pameti se posluževati, je potreba postave sploh poznati in vlada je „Ljubljanskiga Časnika" izvolila, svoje ukaze, oznanila in postave Slovencam naznanovati. ^Ljubljanski časnik" si bo tedaj prizadeval svojim bravcam pravi pomen novih postav, kjer bo potreba natanjčnejše razlagati , in vladi deželne potrebe pokazati. — Zgodbe politiškiga sveta in posebno Avstrije bo 011 kakor čebela med nabiral, in kar bode le mogoče naglo svojim bravcam prinašal.
De bo pa „Ljubljanski Časnik" pred vsim drugim zvesto zerkalo domačije, prosi svoje drage rojake vse imenitne prigodbe mu naglo naznanovati.
Zraven politiških novic bo on posebno zvesto tudi imenitnejše sodnijske obravnave sporočeval , in s tem novim očitnim sodbam večje polje pripravil. Blagostanje naše domovine v vsih razdelkih obertništva povzdigniti bo njegova posebna skerb.
^Ljubljanski Časnik", ki izhaja vsak teden dvakrat in sicer vsak vtorik in peti k, se razdeli v „glavni list" in v vradni list.
Glavni list razpade v tri dele: 1. vradni del, ki bo obsegel vradne oznanila, imenovanje, po-vikšanje c. k. vradnikov in sploh vse vradne razglase, katere vlada sama hoče na znanje dati; S. ne vradni del, kjer se bodo nahajali vodivni sostavki za razloženje in razjasnjenje deržavnih naredb, — važniše dogodbe naše deržave in tujih dežel 5 — 3. lepoznanski list, ki se bo z literaturo in umetnijo, razvese-ljevajočimi sostavki in kratkočasnicami pečal, posebno pa domače reči donašal. — Ljubljanski novi čar bo deželo z prigodbami glavniga mesta soznanoval.
Vradni list zapopade od c. k. gosposk poslane vradne oznanila, pozive, razpise konkurzov in služb itd.: temu listu bo pristavljen tudi oznanil ni list namenjen za oznanila vsih reči, katere bodo ose-
v
bujni ljudje po „Ljubljanskim Časniku" hotli razglasiti in izklicati dati.
Naročnina znese, ako se časopis v tiskarnici založnika Jožefa Blaznika prejema, za celo leto 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kr. — za polletno pošiljanje na dom se odrajtaše 15 kr. — Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., polletno 3 gold. 30 kr., četertletno 1 gold. 45 kr.
Pisma, v kterih se naročnina pošilja, se morajo po novih postavah frankirati.
v
Kjer se je po tem takim „Ljublja:iski Časnik" resnično namenil blagostanje naše kronovine kolikor bodi le moč podperati, sme upati, de mu bodo slovenski bratje v tem z domoljubnostjo na strani stali.
V Ljubljani 15. Grudna 1850.
D, Mclcer,
odgovorni vrednik.
Jožef Bkznik,
založnik.
r*
Vradne naznanila«
14. Grudna 1850 je bil izdan in razposlan XXXIII. del deželniga zakonika in vladniga lista za krajnsko kronovino, ki zapopade
Naznanjenje zapopada postav in ukazov v delih CXLIX do CLI občniga deržavniga zakonika in vladniga lista. — Razglase, k. krajnskiga poglavarstva od 29. Kozoperska 1850. Ribške pravice na Krajnskim ostanejo, kakor so bile, dokler se ne uravnajo. — Razglas c. k. koroške in krajnske višje deželne sodnije od 31. Kozoperska 1850. Predpis za sodnije zastran ravnanja z odrajtovili za naznanila v časnikih v privatno pravnih osebujnih zadevah. — Razpis c. k. krajnskiga poglavarstva od 2. Listopada 1850. Določenje notariatnih okrajev in števila notarjev na Koroškim in Krajnskim. — Razglas c. k. krajnskiga poštniga vodstva od 8. Listopada 1850. Znižanje poštne razstave med Novim mestam in Metliko in privoljenje priprege čez klance med tema poštnima postajama. — Razglas c. k. koroške in krajnske višje sodnije od 15. Listopada 1850. Kako se imajo deržavni pravdniki, zagovar-javci, obdolženci, priče in umetniki pri sodbi v kazenski ravnavi zaderžati. — Razglas c. k. krajnskiga poglavarstva od 24. Listopada 1850. Pogodbe oprostenja šolskih učeneov o sadanji izberi vojaških novineov.
17. decembra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CLIX. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer v edino-nemškem kakor tudi v vsih devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 463. Razpis ministra bogočastja in uka od 3. decembra 1850, s kterim se §».63 začasne postave čez teoretiške deržavne spraševanje razjasne.
Št. 464. Ukaz ministra notrajnih oprav od 16. decembra 1850, veljaven za vse krono-novine, v kterih je začasna občinska postava od 17. marca 1849. v moči, po kterem se po najvišjem sklepu od 15. decembra 1850 §. 35 imenovane začasne občinske postave toliko razjasne: de se od vradnikov in služabnikov, ki se v postavi omenjeni in izvolitve izjeti le tisti razumejo, ki zares službo op r a vi j a j o.
Dunaj 16. decembra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Politiške naznanila«
Avstrijansko cesarstvo.
Ljubljana, 17. Grudna 1850. Pri okrajnim glavarstvu v Vipavi je število vojaških novineov pri včerajšni izberi popolnama in brez zaprek doveršeno bilo.
Terst. Ni davno, kar se je v Terstu društvu vstanovilo, kteriga namen je napravo za umetnost , kupčijo in obertnijo storiti v spomin prihoda njegoviga veličanstva spomladi 1850 v Terst. Društvo si je namenilo še ta mesec predlog vstanovitve te naprave razglasiti. Cela naprava bo v treh razdelkih obstala. Pervi razdelk bo zapopadel naravo- inračunoslovne predmete, drugi moralne, v obče leposlovne umetnosti, tretji kupčijo, obertnijo in vse predmete , ki segajo v to. Naprava ima mnogo-sortne ude in učence. Udi se razdele v aktivne, prave dopisavce in v častne ude. Noben ud se ne more v več razdelkov vpisati. Aktivnih udov ne sme biti čez 18, ki so zavezani k vsakimu zboru priti in vsako leto naj manj enkrat v napravi o tistim predmetu go-
voriti, ki je v tisti razdelk prištet, v kterem
so vpisani. Kar se prednaša, se mora predsedniku naznaniti. Številu dopisavcov ni nobena meja postavljena. Za častne ude se bodo volili zlo učeni možje in umetniki. Oni bodo vživali vse pravice aktivnih udov, brez de bi imeli dolžnost, ktero imajo poslednji. Učenci se bodo iz tistih mladenčev volili, ki so sena vseučilišu, na tehniški, politehniški napravi ali na zgornjem gimnaziju dobro obnesli. Njih ne sme čez 12 biti. Ti so zavezani, naznanila tiskanih bukev ali rokopisov brati, kar jim bo vodja zadevajočiga razdelka ukazal. Oni smejo tudi z dovoljenjem zadevajočiga vodja oddelka, svoje izdelke javno prednašali, in le če so izdelki izverstni, se zamorejo za dopisavce izvoliti. Učenci morajo pri vsaki seji pričijoči biti. Seje se bodo mesca novembra začele in pervi pondelik vsakiga mesca deržale. Samo v mescih juli, august, september, oktober ne bo sej. Izredne seje bo predsednik naznanil. Naprava bo imela predsednika , njegoviga namestnika, tri oddelkne vodje, tajnika, oskerbnika, denarničarja, arhivarja in bibliotekarja. Osnova društva, ki obstoji iz 57 paragrafov, vsakimu svoje dela odloči.
tštajarska. Štajarski stanovski odbor je sklenil sledečo prošnjo visokimu ministerstvu poslati:
Visoko ministerstvo! Predstojniki 191 žu-panij naše kronovine in mestno svetovavstvo v Gradcu so se v pridjani prošnji na odbor z prošnjo obernili: de bo on potrebno storil, de bi se po 83 deržavne in deželne vstave, 30. decembra pr. 1. razglašene, pervi štajarski deželni zbor pred ko je moč skupej poklical. Zavolj prememb zemljišnih razmer, zavolj noviga odmejenja sodniških in administrativnih okrogov, zavolj enakopravnosti vsih deržavljanov glede javnih občinskih bremen, z eno besedo, zavolj vsih prenaredb deržavniga organizma: je po spoznanju odbora deželni zbor kmalo skupej poklicati, tako velika in spoznana potreba, de ta prošnja ni le po željah nekterih sostavljena, ona je izvir občnih želj Štajarskiga. Odbor se toraj primoraniga vidi, ministerstvo z zaupanjem prositi, de bi se skoraj pervi deželni zbor skupej poklical. Ker si mora središna vlada varstvo noviga deržavniga organizma prideržati, so opravki deželniga zbora administrativni, in le zlo natanjko poznanje razmer in krajnih posebnost zamore v tej reči kaj zadostniga storiti. Občine, ktere so po krajni vstanovitni večidel nezmožne, se morajo popraviti, de jim bo mogoče, svoje dolžnosti opravljati, klere jim za-čazna občinska postava od 17. marca 1849 predpiše, de jim bo mogoče, z svojim premoženjem koristno ravnati in svojim potrebam po mogočosti zadostiti. Neenakosti, ki še zdaj obstoje, se morajo poravnati, posebno kar zadene vkvartiranje, priprego, šole in ohrane-nje cest; dela komisije za oprostenje zemljiš se še le v deželnem zboru popolnama dokončajo, šolam in učiteljem le dežela zamore pomagati. Ti predmeti in še mnogo drugih, pri kterih se mora po vstavi deželni zbor vdele-žiti, kakor n. pr. potrebne poprave postav za posle, vprašanja zavolj naselitve, razdeljenja zemljiš in drugih reči so še take, de se ne morejo za začasne naznaniti. Odbor meni, de ne bo v opravke vlade predaleč segel, ako pripričanje izreče, de spolnenje občnih želja, zadostenje zagotovljene pravice, je edino, ki zamore Štajarcam težke žertve, ktere je der-žava, ko je bila v nevarnosti, od njih tirjala, popraviti in zaupanje uterditi, in de bo v tem zaupanju prestol in vesolna deržava močno podporo našla.
Horvaška. „Jugosl. nov." naznanijo, de je mestna Zagrebška gosposka sklenila predlog
storiti, v kterem se razglasi, de ondi žan-
darmerije ne potrebujejo, in de se brez nje zamore javni red in mir ohraniti.
*	Iz Vinkovc se piše 11. decembra v„Agr. Ztg." Poslanci, ki so bili iz našiga mesta na Dunaj k cesarju ministrama uka in vojaštva in banu Jelačiču poslani, nam dajo upanje, de se bo pri nas visi gimnazij napravil, zagotovijo nam, de se od zgorej že zavolj tega možje poprašujejo. To naglo ravnanje je gotovo poroštvo, kako marljivo se vlada prizadeva deržavnim potrebam zadostiti.
Serbska. Iz Zemuna se piše v „Agramer Ztg.", de je 8. decembra kehaja (tajnik) Hai-redin pašata tje prišel z mnogimi spremlje-vavci in de se je drugi dan v Bosno podal.
T nje dežele.
Bosna. V „Agramer Ztg." se piše iz bos-niške meje 14. decembra: Za gotovo zamorem vam naznaniti, de so se vstajniki Omer pašatu na milost udali in de so vse privolili, kar nove carske naredbe tirjajo. Omer paša se bo spet v Sarajevo vernil, kjer bo čez zimo ostal. V Ranjaluki je že posadka.
*	V „Osserv. d al m." se piše 4. decembra sledeče, kar pa ni verjetno:
Omer paša je zoper uporniga poveljnika v Posavini, ki se njegovimu svarjenju ni hotel udati, 1600 vojakov poslal, ktere so pa vstajniki, ki šo jih iz skalnih preduhov napadli, zlo natolkli. Ko Omer paša to sliši, se je naglo dvignil vojakam v pomoč, in je vstaj-nike napokal, od kterih se pa govori, de so se spet zbrali in de pričakujejo 2000 vstajnikov, ki jim iz Krajne v pomoč hite.
Pozneje novice pravijo, de so bili vstajniki iz Krajne, ki so v Posavino hiteli, že razti-rani; toliko je gotovo, de so se tje podali, ker so topovi v Bihaču to naznanili.
„Osservat. Triest." naznani iz Hercegovine de vojaki, ki so iz Carigrada prišli, skoz Sto-lač šli in de bodo 6. decembra v Runo prišli; Omer paša si je namenil vse soteske, ki iz Bosne derže, zapreti, de bo zamogel vse poglavarje vstajnikov poloviti, kar pa še do zdaj ni mogel storiti, ker ima z vstajniki še dovolj opraviti.
Iz verodostojniga vira zvemo, de je Omer paša dovolj vojakov v Hercegovino poslal.
Kasas paša vedno tirja, de bi mu mesto Mostar pomagalo, ki ga vendar kakor se zdi, noče poslušati.
Iz Bosne se v „Reichszeitg." perve dni decembra piše:
28. novembra prispe tatar naglama iz Po-savine v Sarajevo in prinese naznanila od zmage Omer pašata. Ko je Bosno prestopil, je po boju v Modrič prišel, kjer so mu prebivavci namesti z vervi krog vratu z belimi rutami naproti prišli; oni hočejo vse načelnike izročiti, ker je bilo ubogo ljudstvo zapeljano in s silo v boj tirano, naj zavolj tega Seraskier prizanese. On je tudi obljubil, de jim bo sultan milost skazal, ako se udajo, med tem se naprej poda in v Tuzli je hotel se več od tega pomenkovati. Omer paša meni, de je vstaja v Posavini udušena in meni čez 14 dni spet v Sarajevo se verniti. Pokazalo se bo še le, ako vstajniki res resnično menijo. Med tem je v Sarajevem kakih lOOkrat zavolj zmage top počil.
Po naznanilu človeka, ki je bil pri Omer pašatu, zamorem vam sledeče od popotovanja Omer pašata naznaniti. Na poti iz Sarajeviga v Ivladain so vojaki v 20 hišah samo 7 moških in nekaj žen in otrok našli. Vsi drugi prebivavci so bili pri vstajnikih. Ker so bili po noči vojaki Omer pašata napadeni, je paša ukazal vas obropati in požgati. Od tod je bila zlo slabo pot skoz gojzd v kraj, kjer so se vstajniki nabirali. Uterdili so se vstajniki
prav dobro z velikimi debli in z zemljo; toraj
je bilo zlo težavno, jih od tod iztirati. Vojaki so vendar hrib naskočili in vstajnike v beg zapodili. Pri tem naskoku je bilo 6 vojakov umorjenih in 16 ranjenih, med tem ko so le trije vstajniki padli. Potem so vojaki kraj Stobric požgali, ko so ga obropali, prebivavci, ki so vojakam v roke padli, so bili brez usmiljenja pomorjeni. Vojaki se v teh bojih zlo hvalijo, de so se povsod hrabro deržali, ker se niso nobene nevarnosti ostrašili, le pri ropanju so silno trinožni.
23. novembra se je 1500 vstajnikov vojakam nasproti postavilo, potem ko so se dve uri bojevali, so bili vstajniki v beg zapodeni in nekaj vodjev z Kadiam vred je bilo vjetih. Kladain so tudi zropali in požgali. Ibrahim paša iz Sarajeviga pomoči prosi, ker se da-lej ne upa, in zavolj tega se je od tod nekaj vojakov njemu v pomoč podalo.
1. decembra opoldne se je jelo v taboru pri Sarajevem spet s topovi streljati. Omer paša je Tuzlo, glavno zbirališe vstajnikov posedel in 100 tovorov orožja uplenil.
Iz Hercegovine se ne more zvediti, kaj de se ondi godi. Vojaki pri Konjiči se nektere dni več ne napadajo. Poslanci iz Mostara so prišli k Seraskieru in so mu pismo podali, podpisano od Turkov in kristjanov, v kterem se zoper vezirja Hercegovine, Ali pašata Stol-čeviča, toži in prosi, de bi ga odstavili. Omer paša je obljubil to reč osebno v Mostaru preiskati.
Vojaki začnejo priprave delati, se iz tabora v Sarajevo preseliti.
Predstojniki samostanov bosniških frančiškanov iz Fojnice, Kresoviga in Sutinskiga so bili v Sarajevo poklicani, de se bodo z vlado zavolj osebujniga davka pogovorili.
Dragina v deželi je vedno veči, posebno hudo se bo ubogim ljudem godilo pozimi, ker se le malo derv in še te prav drago prodajajo. Konj ni, ki bi derva in živež prevažvali, ker so jih večidel vojaki polovili, in ljudje, ki so daleč od Sarajeviga, se nočejo v noben opravk spustiti, ker se boje, de bi se jim konji pobrali, ako bi z njimi blizo Sarajeviga prišli. Nadloga se v vsakem obziru strašno naraša, česar so posebno vojaki krivi, ki nič ne plačajo, kar kupijo; res je, de tudi oni morajo cele mesce na plačilo čakati, in zavolj tega toliko raje ropajo, pa ljudstvo se na kako vižo le bolj divje in hudobno stori, in nasledek tega je, de clo dobromisleči raja pravi, de so nove naredbe do zdaj le nesreče in nadloge rodile. V zdajnih okoljšinah ne bo mogoče, osebujniga davka vrediti.
Med tem ko mora raja vse brez odškodovanja za vojake preskerbeti, ko vojaki in zdravniki že 5 mescov niso bili plačani, dobi Seraskier Omer paša vsak mesec 9000 gold. toraj 108,000 gold. na leto plačila. Zraven tega se mora opomnili, de ima mnogo pašatov tukaj zlo veliko plačilo na leto.
Nov vezir, Hairedin paša še ni v Sarajevo prišel.
Sicer od nobenih strani nimamo gotovih naznanil, in de je kupčija in občenje popolnama zaterto, se samo po sebi razume.
* Od bojev v Bosni se ve, de so bili 15. novembra vstajniki v Konjicah zmagani, devet njih vodjev je bilo ubitih, pet pa ujetih, ktere so zvezane v Sarajevo poslali. 18. se je Omer paša v veliko bitvo spustil in vstaj-nike pri Derventi popolnama potolkel. 17. je Ibrahim paša vstajnike pri Kladni po bitvi, ki je 8 ur terpela, popolnama razgnal in25 glavarjev zvezanih v Sarajevo poslal. Enimu vstajnikov so odsekano glavo brata na vrat privezali, in ga tako v Sarajevo poslali. 23. pr. m. so bili vstajniki v Hercegovini pri Ko-
njicah popolnama poterti, Bogu hvala, de so
vstajniki obnemagali, ker bi bili sicer morali kristjani težek jarm nositi.
Nemška. Poruski kralj je sledeče lastnoročno pismo knezu Paskieviču ob času njegove jubilejske slave poslal.
Gospod poljni maršal! Jez sim razumel, de boste Vi 17. oktobra tisti dan praznovali, ko ste pred 50 leti v deržavno službo stopili. Navajen , se vsemu pridružiti, kar se je Vam prijetniga dogodilo, le po svojem sercu ravnam, ako Vašo svitlost iskreno počastim ob času te dogodbe, s ktero je toliko slavnih spominov združenih. — Velike zasluge, ktere ste Vi dvema velikima vladarjama skazali, kakor na bojnem polju, tako tudi pri veslu vladanja, Vam dovole, gospod poljni maršal, de se preteklih časov z blagorodnim ponosam in s tisto sladko zadovoljnostjo domislite, ki visoki značaj z veseljem napolnuje. Vi boste dobili plačilo blagorodnih trudov v udanosti in visokem zaupanju, s kterim Vas njegovo veličanstvo, Vaš car poštuje. Dovolite mi, de tudi jez naj veči blagodarnost pridani zavolj želj in trudov, ktere ste vi imeli vedno za cvet in blagostanje zemlje, ktero je osoda meni vladati dala. Milo mi je, de Vam dam javni dokaz svoje pazljivosti, ko Vas zvolim po dovoljenju njegoviga veličanstva, cara, za poveljnika perviga pešniga polka, s slavnimi deli od dve sto let poslavljeniga, kteriga je vodil vojvoda Kari Meklenburški in poljni maršal Bojen. Moja vojska bo ponosna, ko bo vidila Vaše ime, moj ljubi knez, med per-vimi, in tudi jez sim srečen, ker vidim junaka, ki zveze, ki naju vojske s tesnimi čini zedinjuje, ki so uterjene z prijaznostjo vladarjev dveh porodov. Naj Vas Bog obdari z mnogimi leti v srečo in slavo Vaše domovine. S tem ponovi Vaši svetlosti posebno spoštovanje Vaš zvesti pisatelj.
Friderik Wilhelm.
*	23. decembra se imajo pogovori v Draž-danah začeti. C. k. avstrijanskimu poslancu v Petrogradu, grofu Buolu se je naložilo od strani Avstrije, se diplomatiških pogovorov vdeležiti. Tudi predsednik ministerstva, knez Schwarzenberg in pruski minister Manteuffel se bosta prihodnji teden v Draždane podala, pa le malo dni ondi ostala.
Iz Berolina se naznani, de je vlada že mnogo vojakov spustila. V Draždane se bo k po-govoram iz Berolina grof Alvensleben podal.
*	Poruski vojaki so Kurhessen že skoraj popolnama zapustili.
*	Sedajni poveljnik Holsteinske armade, general Horst — se piše — je nagel in pre-derzen v svojem ravnanju in velik sovražnik Dancov, on bo vse storil, kar mu bo le mogoče. To vsi pričakujejo, ki ga poznajo. Ker je Willisen od poveljstva odstopil, so nekteri častniki nevoljni in so zavolj tega prosili, de smejo iz armade stopiti.
*	Bavarska vlada je tudi enako Poruski sklenila, armado pomaljšati.
Angleška. Angleški kraljici je bila prošnja podana zoper katolčane. Ona je na to odgovorila, de bo cerkvene naprave in pravice vedno z veliko skerbjo varovala in de želi, de vsi nje podložni o veri svobodo vživajo.
Turška. Iz Rima se piše 20. listopada, de je general Aupik s turškim cesarjem novo pogodbo zavoljo svetih mest v sveti deželi sklenil. Po te pogodbi je Božji grob pod posebno francosko varstvo postavljen, in zdaj še med nami prebivajoči Jeruzalemski patriarh, pre-častiti gospod Valerga, je izvoljen varovati ga in ohraniti. — Sveti grob bodo pa še zunaj in znotraj tako popravili, kakoršen jc bil v letu 1239, ko je gospodarstvo keršanskih
kraljev v svetim mestu nehalo. Pravijo, de
bodo tudi popravili groba Gotfrida Builjonskiga in njegoviga brata Balduina, ki so ji greški menihi v svoji besnosti poderli bili, in ki ji je sardinski poslanec v Jeruzalemu, gospod Botta, pod šibrami ne davno zopet našel, kakor je tudi Ninivljanske groblje spet dobil.
(Dan.)
Azia. Naj novejši novice iz Kitajskiga pravijo , de se bodo začeli tam Kristjani preganjati. Kitajski poglavar v Hong-Kong Kea-Ying je dolg razglas izdal, v kterem se ondi naznanjene zmotnjave keršanstva na čudno vižo pretresujejo; tisti Kitajci, ki so se že h keršanski veri spreobernili — in njih število se celo v razglasu za veliko naznani — ne smejo sicer o verskih rečeh nadlegovati, tisti pa, ki to vero razširjujejo bodo z smertjo kaznovani.
Razne naznanila.
—	5. t. m. po noči je umeri eden naj bogatejših teržaških kupcov, namreč Juri Chog-gia po dolgoletni bolezni. On zapusti svojimu pervimu dediču krogmiljona goldinarjev. Njegov testament, kteriga je nekoliko pred svojo smertjo storil, je opomina vreden, med drugim je odločil 10,000 gold. v ta namen, de bi se Reka v Terst napeljala, potem 5000za vbožnico itd.
—	Pondelik večer je prišel poljni maršal Radecky v Ljubljani in se je drugo jutro naprej na Laško podal.
—	Časopis „Presse" bo nehal izhajati, ker se ne more noben tiskar dobiti, de bi ga hotel natiskovati.
—	Zagrebški časopisi naznanijo, de je banalna vlada „JugosIavenske novine" prepovedala. — Sliši se, de bo drug časopis namest Jugoslavenske novin začel izhajati.
—	V Turinu je bil predlog poterjen, na stroške ljudstva Karlu Albertu spominek postaviti.
—	15. decembra se je železnica izPešta v Požim odperla.
—	Iz Tersta se v novice piše: V stanišču slavjanskega družtva v Terstu, pri g. Ler-herju v Ljubljani, in pri g. J. Leonu v Celjovcu se dobijo:
„Jadranski Slavjan", podučiven list, 6 zv. (19 pol) po 1 gold.; — »Razgovor B. Bos-suet-a o deržavah", poslovenil M. Verne, po 20 kraje.; — „Detovodske potuvanje v Krajc-lingu", jeseni 1840, po 15 kraje., (poslednje dvoje ste v Terstu po 5 kraje, boljši kup.)
Slavjansko društvo meni s temi pervemi cvetlicami svojega proletja željem iskrenih rodoljubov po svojej moči vstreči, in jih prijat-lem svoje domovine ponudi, naj jih tudi vpletejo v krasni venec mlade se zbuječe Slovenije. »Slavjan" je častito preznanje najšel, ki se mu lepo in prijazno zahvali. Z radostnim sercam smo nektere njegoveh sostavkov v„No-vicah" in v slovenski „Čbeli" brali.
To nam daje upanje, da bodo verli Sloveni, ki jim je mar za prosvetje svojega naroda, v podporo našega početja radi nekoliko krajcarjev pogrešili, in si jedne ali druge rečenih knjižic kupili.
To bo nam dalo tudi moč, znovič se v naše lepe perivoje in livude podati, in kar bomo nabrali, dragim prijatlem priobčiti.
Imenovane knjigeteržce smo tudi pooblastili „Slavjana" jakim slovenskim učiteljem zastonj podeliti.
Od slavjanskega družtva v Terstu 13. decembra 1850.	• S. R.
•— 16. dopoldne je sprejel cesar turškiga poslanca vpričo predsednika ministra kneza Schvvarzenberga, ki je bil v deržavni obleki.
(Dalje.)
Z letam 1830 se začne za slovensko slovstvo sploh, in sosebno pa pesništvo nova doba. Duh pesem se premeni, predmeti so novi in mnogi pesnikov, ki če dalje več naslednikov dobivajo, se oglasi.
Jasno se pokaže, de niso samo Serbi tisti rod Slovanov, ki mu je narava pevsko žilo podala, ampak de ima pesništvo tudi pri Slovencih rodovitno njivo, ki je bila le predolgo zanemarjena. Več se ne dado misli zaderže-vati, to kar je serce večidel mladih pesnikov navdajalo, je prišlo v „Čbelici" na svetlo in je čedalje svitleji luč slovenskimu umu priži-govalo. Gosta, dušna noč je popred Slovence pokrivala. Zakaj pesniške dela so jim bile malo znane in bi bile tudi razun Vodnika malo zdale; in slovenska proza tistiga časa je bila skor brez izjeme taka, de bi nikdar teme duha pregnala ne bila. Dolgočasen govor, okoren jezik, dolgi stavki, posiljeni izrazi in nerodno skovane besede so poglavitne znamnja slovenske proze pred letam 1830. Pa zdaj se prikaže „Čbelica" in da zaporedama štir roje, ki jih zgol nov, od poprejne pisarije popolno razločen duli preveje. Posiljen, težek govor zgine; sužnost v pisanju, ki je Vodnik otresti ni smel, neha; serce govori tako, kakor se resnično občuti in ne razodeva nadušeno reči, ki so mu laž, vraža in dušna prenapetost. In to je bilo tisti čas že dovelj dobička slovenskimu ljudstvu, de je le iz goste noči v ne-gotovoy zarjo prišlo. Če je pa živi, krepki duh „Čbelice" tudi vselej prav, čist, za dobro, krasno in čedno vnet duh bil, po tem se ni takrat dosti prašalo. Pa časi so se spremenili in s časi se tudi presoja „Čbelice" premeni. Več ne moremo vsih pisateljev tega letopisa hvaliti in vsim pesmam nepogojene vrednosti pripisovati.
Začetnik teh knjig je g. Kastelic, pa tudi med perve in poglavne podpornike se mora šteti. Pisal je on mnogo pesem in tudi zlo mnogoverstniga zapopadka. Reka njegoviga govora teče gladko in le malokdaj jo kak kamen al rob zavera.
Ta gibčnost je glavna prednost Kastelica Manjših bi se zamoglo še mnogo v njegovih poezijah dobiti, ali vsaka drobtinica se ne more tu omeniti. Če se pa na red pogleda, s kterim si misli slede, bomo pa več napak naj-dili. Malokje je tista harmonija smislov, ki je sicer težavna naloga pisatelju, ki pa vender tako zlo dopade,7le tam, kjer jo najdemo, radi druge zmotke in pogreške pozabimo. Večidel so pesmi, o kterih tukej govorimo, v svoji notranjosti pretergane, tako de misel, ki bi imela koj za pervo slediti, še le za peto ali šesto na versto pride. Pri nekoliko poezijah res te napake ni, jo pa vender še veči namesti: Namreč pesnik je hotel kako misel prav pesniško izraziti, je pa pri tem prizadetju tako to misel zdaljšal in pa stanšal, de se na zadnje ne ve, koga de je prav za prav reči hotel. K temu je pristopila še tista lahka pesniška mera, ki sicer gibčnost podpera, pa vender po drugi plati visoki duh poezije silno popači. In tako se je zgodilo, de nam nekaj Kasteli-covih pesem le lepo, pa votlo govorjenje ponudi, ki se nam kakor prazna sreberna nožnica Kljukcoviga sovražnika v pripovedki zdi
Pa to so le napake obleke smislov in so same na sebi menj pomembne, ker se bolj al menj pri vsih tudi pri nar boljših pesnikih ne pogrešajo. Al v pesinah, o kterih se tu menimo, najdemo tudi neko drugo napako, ktere sicer ni veliko nemških in francoskih pesnikov prostih, ki se pa vender po nobeni ceni ne da opravičiti. G. Kastelic je namreč večidel o ljubezni prepeval. Mi gotovo ne slišimo k tistim, ki terdijo, de bi se o tej reči popol nama molčati moglo. Marveč je brez dvom be ravno ljubezen nar veči pripomoček, ki se ga modri vladar sveta v združenje in ohranje-nje človeštva posluži in ima tedaj tudi v mo-droslovnim smislu nar veči važnost, pomembo in vrednost. Ne more se tedaj reči, de bi govorjenje in petje o ljubezni le golo bledenje meseniga človeka bilo.
Ljubezen je potem nar slajši in močnejši občutek, ki serce siloj odpre in se v gorečih
mičnih poezijah oglaša in razodeva. Ne Iju-lezen tedaj sama na sebi, ampak smisel besede ljubezni je tisti tem, ki nas v Kasteli-covih pesmah zbada. Po naši misli je ta občutek tista čudna moč, ki nas popolnama vse sebičnosti osvobodi, ker clo misli in mnenja serca ljubljeni osebi podamo. Pa pri tem, ko človek svoje serce v dar da, gotovo tudi pazi, de ta dar ni oskrunjen in omadežvan, ampak čist, brez peg in pelih. Če hočemo to z dru gimi besedami bolj po domače imenovati, re čemo, de je prava ljubezen gotova pot k zbolj šanju in požiahtenju, ki se ne gubi v praznih domišlijah, ki ne mre o golih občutlejih, ki ne budi pregrešnih, nedopušenih želja. Govor prave ljubezni je sicer mehek, pa nas vender prevzame, povzdigne in z vikšimi ka-ior samo s telesnimi poželjenji navdahne. Pa zlo nasprotno temu govoru govori ljubezen Iva-stelicovih poezij. Vez njen jezik se suče v mehki občutljivosti in občutljivi mehkoti, v obupnih tožbah in v otožnim obupu,v posvetnih željah in v poželjeni posvetnosti. Tako govore sicer tudi tuji pesniki, pa žalostno je, de so se ti zapopadki od ljubezni, ki jih razun g. Kastelica tudi še pri druzih naših pisateljih kazneje vidimo, med Slovence zanesli.
Sicer je pa g. Kastelic, kakor smo že rekli začetnik in če ravno ne zmiram prav vender vselej marljiv podpornik Čbelice in on je v tem tudi začetnik druge dobe, ki je slovenskimu duhu veselo zarjo prižgala, po kteri ima še bolj vesel dan nastopiti. To je brez dvombe velika zasluga gospoda Kastelica. On e dal potem mladim pesnikam priložnost, svojo zmožnost pokazati in svojo moč poskusiti, on je odperl pot, na ktero je narpopred Prešern stopil in od kodar se je njegova slava pervič zabliskelala in Slovence z veselim samočutjem navdajala. To je brez dvombe zopet neskončno velika zasluga in ta zasluga gre gospodu Ka-stelicu.
(Dalje sledi.)
Pa vse.
V sedmih deželah ni bilo takiga buteljna ka-ior je Pavše, sin neke goijanke bil. Sleherni se inu je posmehoval ako ga je le enkrat govoriti slišal, toliko je neumnih besedi imel. Mater je zlo skerbelo, kam de ga bo vendar kadar ilorase pripravila, ker je tak teleban: Pridno ga je toraj učila; ali nič mu v glavo ni hotlo, take neumne in smešne ji je bil pravil, de se sama večkrat smehu ni mogla zder-žati. En dan gre mati od doma in ker se ji je zlo mudilo , Pavšetu zelje zašpehat veli, de bi nezabeljeniga ne jedil. Ko mati odide gre berž gledat, koliko bi glav bilo, pa jih nikoli sošteti ne more. Potim gre v omaro in v hram po ves Špeli kar ga je bilo, in s trem čepljami v zelnik odide. Tako dolgo časa je glave špehal, de je ves špeh zašpehal. Mati domu pride in še zelje tako najde v peči kakor ga je popustila ko je od doma šla. Kaj nisi zelja zašpehal, ga mati vpraša? On: Precej sim ga bil, za nekaj glav ga mi je pa le zmankalo. Glej ga no neumniga trapa! ves špeh mi je potrati!! Ali me nisi razumel? Sim le liolla, de bi bil zelje, ki se je v peči kuhalo, zašpehal, ne pa glave v zelniku. Prosi vendar že enkrat Boga, de li je vsaj stvarčico več da! Čez nekaj časa mu med ljudi iti zavkaže, de bi se jiti navadil in se z njimi govoriti naučil. Čepijo masla mu tedaj v roke da, de ga v bližnji terg prodajat nese. Predin matiPavšeta iz hiše spravi, je silno veliko terpela, ker nikoli mu ni dopovedati mogla kako de naj se pri ljudeh vede. Na pragu jo še vpraša, komu de naj maslo vendar proda? Kdor se bo bolj moško deržal, taistemu ga pa daj, mu mati zaverne. Ko do perviga zna-minja pride, vidi v zidu leseno podobo svetnika. Dolgo časa ga bara, če maslo kupi — ali nič mu noče svetnik odgovoriti. Presneto, ta se moško derži, sam pri sebi pravi, Pavše, le daj mu maslo — in res mu maslo k nogam dene. Ko domu pride, ga mati poprašuje, kako in kam je maslo prodal. Saj ste ga že vidili, taistimu ki je v zidu stal , sim ga prodal. Mati vi ne veste, kako se je moško deržal. Mati: Kje imaš pa kaj denarjev? Saj jih nima nič, zdi se mi, de še žepa ni imel, on zaverne. Le urne po denar ali pa maslo nazaj, se zdaj mati nad njim serdi. Moral je
od doma, desiravno se je silno branil. Predin od doma gre si še butico poiše, de bi bil svetnika nategnil, ako bi mu ne bil morebiti masla plačal. Ko do znaminja pride, hoče od svetnika maslo ali pa denar. Ker pa svetnik le molči ga Pavše po glavi ožge, de mu ju vso zdrobi. Berdija! ali boš dal denarje sem. Komaj izusti, se sami rumenjaki, iz svetnikove glave pred njega vsujejo. Dete plente prej jih nisi hotel dati, zdaj si jih pa rad dal, ko sim ti bučo zdrobil. Denar pobere in gre domu. Mati vesela mu berž še siroviga masla da, de ga je zopet v terg nesel, ker je prejš-no tako dobro prodal. Komu pa to prodam? Saj boš vidil, kdor bo bolj v tebe silil, temu ga pa daj, mu mati odgovori. Potim gre v terg. Muhe, komarji tako nanj-ga sedajo in ga pikajo, de jezin posodo od sebe treši. Zlodej! zdaj se znosite, pravi muham in komarjem in se domu verne. Ker nič denarja ni prinesel, ga mati prav dobro okrega. Na to jezo gre Pavše muhe in komarje oskerbniku v grad tožit. Oskerbnik sodbo tako stori, de Pavšetu nasvetje, muho ubiti, kjer koli jo najde. Bavno na oskerbnikovo čelo se ena vsede, — lop — ga udri Pavše po čelu.
Oskerbnik je mislil, de je zviškama v vanj-ga trešilo,tako se mu je pred očmi zabliskalo in po ušesih zazvonelo. Potim je bil nekaj časa doma še prav neumen. Ko se je materi zadosti neumnosti zdelo, ga od doma spodi, de si je mogel ženo po sveti iskat iti. Na vprašanje ktero naj vzame mu mati svetuje po ženskih oči metati in listo vzeti, na kteri bodo oči ostale. Toraj gre ponoči k sosedu kozlom oči vertat. Ko jih vsim zverta, gre v bližnjo vas, kjer je ravno shod bil in nevtrudno na dekleta oči meče. Ostalo je enookovpeči priletne ženske, ktero brez oprašanja domu pelje in se z njo zaroči. Potim mu reče mesa kupiti, in ker mu mehkiga priporoča, celi vamp kupi. — Drugi dan so ženitovanje obhajali, tretji dan je pa Pavše tako zbolel, de so mu vse neumne iz glave zbezljale bile.
J. Valjavec.
Slovstvo in umetnost.
*	V založbi knjigokupcalgn. Klukovskega v Varšavi je prišel drugi del spisa Litva od I. Kraszevvskega na svitlo.
*	V Vilni se je odperlo novo središče slovstvenega življenja poljskega, ker je začel ondi izhajati časopis: „Pamietnik nauko\vo-li-teracki". Vreduje ga Bomuald Podbereski.
*	Posledni zvezek dogodivščine Palackega pod naslovom: „Dejiny narodu českehowČe-chali a wMorawe je že na svitlo prišel, kterega bo prof. Wenčig v nemško prestavil.
Ces. kralj, loterija.
Naslednje številke so vzdignjene bile:
V Gradcu 14. Grudna:
74. 4S. 7. 19. 48.
Na Dunaju 14. Grudna :
39. 66. 22. 49. 12.
Prihodno srečkanje bo v Gradcu in Dunaju 28. Grudna in 11. Prosenca.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih
CJ
pisem 18. Grudna 1850.
Deržavne dolžne pisma po 5 od 100 (v srebrn) 93'5/1( » » » » 4 '/, » »	»82
» » » » 4 » »	» —
Obligacioni avstrijanskih pod
_ / po 4 od 100 i — gld.
» 2 '/, »	» f	50
» 2	'/, »	»
»2	»	»
» 1	3/4 »	»J —-
in nad Anizo, čeških, morav skih, silezkih , štajarskili, koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Bankne akcie po 1143 gold. v srebrn.
Dnarna cena 17. Grudna 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 33 gld.
Srebra
» » 27