Bogo Grafenauer: . Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času i. Razvoj slovenskega zgodovinopisja. V skladu s socialnim položajem slovenskega naroda je slovenska zgodovinska znanost še zelo mlada. V «srednjem veku je nastalo na slovenskih tleh le nekaj zgodovinskih del v latinščini in nemščini, ki iso jih napisali duhovniki in vitezi, trije od šestih priseljeni iz tujine. Tri od teh del izvirajo iz 13. stoletja, dve iz 14..stoletja in tri iz 15. stoletja. V teh delih so sicer tudi vesti o Slovencih (zlasti v Un T e s to v i kroniki), a kot po svoji obliki so ta dela tudi po svojem konceptu tuja našemu narodu. So pač izraz značilnega sred­ njeveškega mišljenja, ki je v preteklosti iskalo le zanimive dogodke in ki se ni nikjer stikalo z nacionalnimi vprašanji in težnjami. Zaradi posebnih slovenskih razmer pa tudi še po nastopu huma­ nizma, ki je pri tzv. zgodovinskih narodih vnesel v historiografijo že jasne nacionalne koncepte, do druge polovice 18. stol., do začetka socialnega preporoda slovenskega naroda, pri nas ni nastalo nobeno zgodovinsko delo te vrste, ampak le posamezne beležke v raznih delih, kjer se avtorji s ponosom prištevajo k Slovanom in govore o njih. Vsa tri najpomembnejša zgodovinska dela, ki so v tem času nastala pri nas (M e g i s e r j e v i Annales Carinthiae, 1612; Schön­ lebnova Carniola antiqua et nova, 1681, in Valvasorjeva Die Ehre des Herzogthums Krain, 1689), so pisana v tujem jeziku. Karakterizirata jih pokrajinsko patriotični koncept (koroški, kranj­ ski) in nemška tendenca: ker so bile slovenske ipokrajine v tem času sestavni del nemške države, je bila njihova zgodovina zanje nemška zgodovina. V metodičnem oziru boljša so' nekatera dela iz srede* 18. stol., ki so nastala pod vplivom mavrinske kritike virov, a tudi zanje je še vedno značilen pokrajinski koncept različnih zgodovinskih enot, cerkvenih ali svetnih, ali genealoški koncept glede na različne plemiške rodbine na Slovenskem. Prvi zgodovinski spis v slovenščini je Pohlinov izpisek iz Schön lebna >Krayns>ka kroneka«, ki pa v vsem drugem ne pomeni nobenega napredka. Začetek prave slovenske zgodovine pa pomeni'Linh a rtov o delo > Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs« (1788, 1791). Prvo koncepcijo slovenske zgodovine nam je torej dalo s socialno regene-- 11 racijo našega naroda tesno povezano njegovo kulturno prebujenje. Linhart, izrazit (meščanski prosvetl jenec, je težišče svojega dela, ki sega do karolinške dobe, prenesel na zgodovino civilizacije. Osnova njegove periodizacije je razvoj dežele same (po ljudstvih, ki so živela v njej), zavestno je pisal že slovensko zgodovino. Kot prvi je premagal pokrajinski koncept dotedanjega zgodovinopisja in utrl pot -vseslovenskemu pojmovanju. Uporabljal je že predvsem vire, seveda še ne s poznejšo kritično metodo. V resnici je njegova zgodovina največje idejno delo slovenskega preporoda v 18. sto­ letju. Vodnikovi zgodovinski spisi so deloma le izvleček Linhar­ tovega dela in po svoji vrednosti mnogo nižji. Doba romantike je močno poživila zgodovinsko delo pri nas. Izživljalo se je pa to zgodovinopisje v iskanju stare slave, v kolikor je bilo slovenskega izvora v dokazovanju avtoktnosti in prvotnega slovenskega značaja vzhodnih Alp ali še mnogo večjega ozemlja; sicer pa je tudi/še pri večini tega časa še močan vpdiv fevdalnih in pokrajinskih zgodovinskih konceptov. Najznačilnejši slovenski zastopniki te smeri, ki je po svoji metodi in izobrazbi hudo dile­ tantska, so Urban Jarnik, Anton Krempl in že nekoliko zakasneli fantastični spisi Davorina Trstenjaka.. Najboljši od takratnih zgodovinsko šolanih delavcev pri nas v iem času pa je brez dvoma ljubljanski profesor Franc Richter, ki pa se je pečal pretežno s fevdalno zgodovino. Pospešeno zanimanje za zgodovino v tem času pa je rodilo vrsto zgodovinskih časopisov in zgodovinskih društev pri nas. Za vso to organizacijo zgodovinskega dela je v tem času še vedno osnova koncept zgodovinskih pokrajin. Isto velja za znanstvene institucije (muzeje in arhive). Vso dobo do 70ih let 19. stoletja karakterizirate v metodičnem oziru še precejšen diletantizem in močan Trstenjakov vpliv. Edini res kritični duh v tem času je bil Dežman, ki je ostro polemiziral proti Treten Jakovim člankom in publikacijam Mu­ zejskega društva. Glavno pozitivno delo te dohe je zbiranje.gradiva in proučevanje pokrajinske in krajevne zgodovine. Vse slovenske zgodovinske pokrajine so dobile takrat od nemške strani svoje zgodovinske orise. Velika večina naše zgodovinske produkcije je izhajala še v nemščini. Kot avtorje slovenskih del je -treba omeniti Krempla, Koci an čiča, Ignaca Orožna in zlasti Janeza P ar ap a t a. V tem času je izšla prva časovno popolna, dasi seveda v. premladih letih (1848) napisana in zato nedozorela in nekritična Zgodovina slovenskega naroda, tiskana 1866 že brez odobrenja svo­ jega avtorja, Janeza Trdine. Od nemških del naših avtorjev je vsekakor treba kljub nemškemu konceptu še posebej omeniti Dimitzevo Geschichte Krains (1874—1876), ki se ртесеј ozira zlasti na slovenski kulturni razvoj. "Mejo med dilentatizmom in znanostjo je slovensko zgodovino­ pisje dokončno premagalo šele v 70ih letih 19. stoletja, torej v tistem času, ko so Slovenci ^v narodnostnem pogledu znaitno utrdili svojo meščansko plast, ko se je precej povečalo tudi š-tevilo slo- 12 • • . . venske inteligence in so 'bili s tem dani nujno potrebni materialni in družbeni pogoji za po koncepciji in jeziku re» slovensko zgodo­ vinopisje. Odtlej dalje gre nepretrgana vrsta -slovenskih splošnih in strokovnih periodičnih publikacij, v katerih so.mogli zgodovinarji objavljati svoje razprarve. Zlasti za prvi čas, deloma pa tudi še pozneje, so pomembni splošni časopisi, še bolj seveda taki z znan­ stvenim namenom. Konec stoletja je ustanovil Anton K obi ar prvi slovenski zgodovinski časopis, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (1891—1909), ki je izhajal poleg nemškega zgodovinskega časopisa Mitteilungen des Musealvereins für Krain (1889—1907) oz. Garniole I (1908—1909). Leta 1910 sta se oba časopisa združila v pretežno slovensko Canniolo (1910—1918), ki ji^ je sledil leta 1919. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (1919—1945). Mariborsko Zgodovinsko društvo je v začetku 20. stoletja začelo izdajati Časopis za zgodovino in narodopisje (1904—1941), ki je posegal v svojem delu 'daleč preko 'mej slovenske Štajerske, leta 1918. pa je nastal prvi strokovni časopis, ki je tudi po svoji zasnovi odločno premagal pokrajinski ikoncept in ga zamenjal z narodnostnim, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (1918—1931). Slovenski zgodovinarji so seveda sodelovali tudi pri skupnem jugoslovanskem strokovnem glasilu, Jugoslovanskem istoriskem časopisu (1935 do 1939). Seveda kaže že pregled teh časopisov, še bolj pa razvoj zgodovinskih in muzejskih društev, da je bil pokrajinski patrioti­ zem sicer premagan v stari Jugoslaviji v koncepciji preteklosti, da je pa še vedno živel v organizaciji zgodovinarskega dela kot njegov zadnji ostanek. Šele v zadnjih letih pred drugo svetovno vojsko ee je v organizatorionem pogledu položaj izboljšal z začetkom skupnih zborovanj slovenskih zgodovinarjev, ki jih je vodil poseben odbor, sestavljen iz zastopnikov vseh zgodovinskih društev. V 70ih letih je začela z znanstvenim delom večja skupina na avstrijskih univerzah strokovno izšolanih slovenskih zgodovinarjev, ki je pomedla z dilentatizmom in prav za prav šele utemeljila slovensko zgodovinsko znanost. Največji med njimi je brez dvoma Prane Kos (1853—1924). Že od početka je sistematično zbiral in obdeloval gradivo za •znanstveno zgodovino Slovencev v srednjem, veku. Cela vršita razprav priča o tem njegovem pripravljalnem delu. Ko je Slovenska Matica odbila publikacijo Kosovega dela o sloven­ ski zgodovini od leta 500. do 1269. kot preveč znanstveno ter nado­ mestila.načrt skupne slovenske zgodovine z zemljepisnim in zgodo­ vinskim opisom slovenskih zgodovinskih pokrajin — to je bilo zadnjič, da je pri nas pokrajinski koncept zgodovine pxemagal narodnega — se je lotil objavljanja Gradiva za zgodovino sloven­ skega naroda. To ni le njegovo osebno največje delo, marveč tudi po obsegu in pomenu doslej največje delo slovenskega zgodovino- рјбја sploh, ki bo še dolgo nujno izhodišče za samostojno znan­ stveno delo za velik del slovenske (zgodovine. Poleg tega poglavit­ nega dela, čigar uvodi kažejo že tudi obrise marsikaterih strani 13 slovenske zgodovine, je Franc Kos napisal še vrelo del, posvečenih manjšim okolišem na Slovenskem. Simon Rutar je obdeloval poleg arheoloških vprašanj — v tem je bil prvi slovenski strokovnjak — predvsem zgodovino slovenskega Primorja, Anton Kaspretpana podlagi arhivskega gradiva predvsem slovensko-kulturno in gospodarsko-socialno zgo­ dovino od 15.—17. stoletja; lotil se je tudi vprašanj v zvezi z našimi kmečkimi punti, njegovo delo je tudi zemljevid sodišč na Kranj­ skem v zgodovinskem atlasu avstrijskih alpskih dežel. Tudi. Ivan Vrhovec sé je pečal predvsem s kulturno in zgodovinsko-socialno zgodovino od 16.—18. stoletja; zlasti je obravnaval zgodovino Ljub­ ljane in Novega mesta. Josip Apih je obravnaival podobne pro­ bleme v slovenski zgodovini 18. in 19. stoletja, njegovo največje delo pa je posvečeno marčni revoluciji na Slovenskem. Fran Š u k 1 j e je sicer posvetil večino svojega življenja politiki, a tudi on nam je dal nekaj dobrih del, predvsem iz srednjeveške politične zgodovine. Poleg teh poklicnih zgodovinarjev je obdelovalo zgodovinske probleme r(zlasti s področja cerkvene zgodovine) še več duhovnikov. Ignac Orožen je opisal lavantinsko škofijo, Kob 1 ar in Vr­ hovnik sta delala na zgodovini fara ljubljanske škofije, Josip Gruden se je podrobneje pečal z našo cerkveno in kulturno zgodovino Y času humanizma, reformacije, protireformaeije in jan- zenizma, Ivan Vrhovnik in Fran Kovačič pa sta obrav­ navala poleg tega tudi dolgo vrsto problemov iz posvetne zgodovine. Njuno delo je najraznovrstnejše in najobsežnejše od vseh teh ne­ strokovnih .zgodovinarjev. Ob teh domačih delavcih ne smemo pozabiti tuidi na diplomatarije za zgodovinske pokrajine, ki so v tem času nastajali pri naših sosedih, v katerih je pa seveda obilo gradiva tudi za našo zgodovino. Konec 19. in v začetku 20. stoletja do 1918 je iz avstrijskih univerz izšla že cela nova generacija, ki pa je s svojim delom takrat šele pričela, dala pa je glavne predstavnike slovenske zgodovine v času meti obema svetovnima vojskama. Povsem v čas pred sve­ tovno vojsko spada le delo marljivega arhivskega delavca Franca Komatarja. Ves čas do raizsula Avstro-Ogrske prevladujejo v našem zgodovinopisju pokrajinsko-historični prikazi, življenjepisi* topografstko-genealoško, arhivsko-kulturno in gospodarsko-socialno preiskovanje. Šele v zadnjem času so začela nastajati večja sintetična dela, od katerih pa je bilo res pomembno le Kosovo Gradivo. Lončarjeva Socijalna zgodovina Slovencev je le kratek očrt. P i v k o v a Zgodovina Slovencev kratek, pomanjkljiv poljuden prikaz, Grudnova Zgodovina slovenskega naroda razen v raz­ dobjih, s katerimi se je posebej pečal, sicer obsežno, a vendar zgolj kompilatorično, delo, večinoma le izpis ali prepis uporabljenih del, marsikje nekritično in pomanjkljivo. Leta 1918. je bila ustanovljena univerza v Ljubljani. S tem je v zgodovinskem, umetnostno-zgodovinskem in arheološkem semi- 14 narju, pa tudi v slovanskem institutu dobila slovenska zgodovina nova, močna središča svojega proučevanja. Po svojih novih odkritjih je v času med obema svetovnima vojskama največji slovenski zgo­ dovinar Ljudmil Hauptmann. V svojih deldh, pisanih jasno in prepričljivo, le da so njihovi delni konkretni rezultati posplošeni večkrat v neopravičene enačbe, je obravnaval predvsem prva tri stoletja slovenske zgodovine v novi domovini, preiskoval strukturo srednjeveške družbe na Slovenskem, pa tudi upravni in politični razvoj slovenskih pokrajin v tem času. Večkrat se je lotil tudi širših zgodovinskih problemov. Mi 1 ko K os se je v svojih delih posvečal posebno pogosto problemom najstarejše slovenske politične zgodo­ vine, problemom v zvezi s pomožnimi zgodovinskimi vedami in raz­ nim ožje omejenim vprašanjem, objavil je vrsto virov za slovensko zgodovino, ogromno pa je delal na kolonizacijski zgodovini sloven­ skega ozemlja. Posebna njegova zasluga pa je, da je napisal prvo znanstveno zgodovino slovenskega naroda do konca 15. stoletja. To delo ne sloni le na kritičnem pretresu vseh dotedanjih ugoto- ^ vitev v podrobnih obravnavah, marveč marsikje nai lastnem podrobv * nem delu. S tem je ustvaril trdno podlago za vse nadaljnje delo. Fran Zwitter je prvi slovenski zgodovinar, ki se melodično - ni učil predvsem pri Nemcih, marveč je uporabil v svojih delih novo, sociološko metodo, ki se je učil pri marksističnih kla­ sikih in francoskih zgodovinarjih (pjrim. zlasti Prebivalstvo na v Slovenskem od 18. stoletja do današnjih dni). V svojih razpravah je obravnaval razvoj naših mest v srednjem veku, predvsem pa nekaj najvažnejših problemov zadnjih dveh stoletij naše ^zgodo­ vine. V zadnjih letih je njegovo delo posvečeno zlasti vprašanjem naše zahodne meje. Poleg teh treh vodilnih naših zgodovinarjev je treba od .starejše generacije omeniti še Lončarjeve razprave o slovenskem poli­ tičnem življenju v zadnjem stoletju ter M a 1 o v e arhivske študije o 19.-stoletju,'na katerih sloni deloma tudi njegova Zgodovina slovenskega naroda, pa tudi njegove raizprave o prvih stoletjih .slovenske zgodovine ter o ustoličevanju koroških vojvod. Od Zgodo­ vinarjev, ki so izšli iz historičnega seminarja na ljubljanski uni­ verzi, pa je treba omeniti zlasti Josipa Ž o nit ar j a, čigar Zgodo­ vina mesta" Kranja in razprave iz srednjeveške gospodarske in pravne zgodovine so izredno bogata dela, Frana Basa, ki je- posvetil svoje mmogostransko delo zgodovini Slovenske Štajerske, Pavla B 1 a z n i k a, ki je podrobno preiskal kolonizacijsko zgo­ dovino škofjeloškega okoliša, Maksa Miklavčiča, Stanka Juga, Franceta Škerla in Metoda Mikuža. Le majhen del strokovnega zgodovinopisja je raste! v nepo­ srednem stiku z življenjem. Velika večina dela strokovnih zgodo­ vinarjev je bila posvečena antiki in srednjemu veku. Močno zane­ marjeni so bili vsi problemi novejše zgodovine, n. pr. formiranje slovenskega naroda, problemi razrednega boja (n.pr. 'kmečki punti, delavsko gibanje, razvoj kapitalizma), skratka vsa vprašanja, na /• 15 katerih znanstveni obravnavi 'bi morala sloneti trdna, resnično slo­ venska politika. Slovenski zgodovinarji nikakor niso izpolnjevali tega, kar so 'bili dolžni svojemu narodu. Vzrok temu je jasen: nova delovna metoda, ki je rodila tako bogate sadove v sovjetski in tudi francoski historiografiji, jim je bila skoraj neznana. Njihovo delo sledi v metodičnem pogledu skoraj brez izjeme metodi nemškega zgodovinopisja, sloneči na pogledih nemške idealistične filozofije (najjasnejši primer je polemika med Hauptmamnom in Ma'lom o začetkih slovenske zgodovine). V času med obema svetovnima vojskama zaradi tega izredno zraste pomen zgodovinskega dela ljudi, ki sicer niso prešli strokovne šole na univerzi, zato pa so bili do potankosti podkovani v novih metodičnih prijemih historičnega materializma,- ki je šele zaključi] razvoj zgodovine v resnično znanost. V tem času je močno zraslo število slovenskega proletariata in, kar je še pomembnejše, njegov velik del se je strnil v komunistično partijo. Eno od bistvenih načel vsake komunistične partije pa je, »da praktična dejavnost partije proletariata ne sme temeljiti niti na dobrih željah .znamenitih osebnosti', niti na zahtevah ,razuma', .splošne moraile' in podobnega, temveč na zakonitostih družbenega razvoja, na .proučevanju teh , zakonitosti« (Stalin). Zlasti v času tako jasnega uvoda v zgodovinski prelom, 'kot je bilo to v stari Jugoslaviji, je KPJ in KPS zaradi očitne odpovedi strokovnega zgodovinopisja morala (poseči po samo­ pomoči. Tako je iz njenih krogov zrasla vrsta zgodovinskih delav­ cev, ki po pomenu svojega dela v marsikaterem pogledu daleč presegajo strokovnjake. Med njimi je na prvem mestu Edvard Kardelj — Sperans, čigar knjiga Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), naj­ globlja idejna priprava Osvobodilne fronte, pomeni tudi globoko obdelavo slovenskega narodnega razvoja v zadnjih dveh stoletjih, brez dvoma daleč najboljšo od vseh dosedanjih 'sintetičnih del o tem razdobju. To js sploh prvi poskus resnične razlage slovenske zgodovine, ugotovitve njenih resničnih gonilnih sil. Na manjših razdobjih in posameznih vprašanjih sta delala Boris Kidrič in Boris Z i h e r 1, 'ki sta v zvezi s 'tem ponovno pretresala zaneslji­ vost rezultatov strokovnega zgodovinopisja, dočim so nekateri drugi pretresali metodične podlage zgodovinske vede. V vrsti teh zgodovinarjev je treba omeniti še Dušana Kermaunerja, ki se je pečal z zadnjega pol stoletja slovenskega političnega življenja, zlasti z razvojem socializma na Slovenskem in delom njegovih poglavitnih voditeljev. Poleg teh zgodovinskih delavcev, ki so v slovensko zgodovino­ pisje prinesli bistveno nove momente, je treba omeniti še nekaj nestrokovnjakov stare vrste, katerih delo se po načinu obdelave ali po problematiki ni bistveno razlikovalo od dela poklicnih histo- nikov. Franc G r i večje preiskoval drugo polovico 9. stoletja, Anton Kristan in Franc Erjavec sta nekritično pisala o zgodovini političnih strank. To vrsto bi lahko še podaljšali. 16 V tem pregledu razvoja slovenskega zgodovinarja tudi ni mo­ goče obiti velikega deleža, ki ga imajo za spoznavanje' naše pre­ teklosti literarni izgödovinar ji. France Kidrič je dolgo vrsto razprav posvetil slovenski protestantski književnosti, slovenskemu narodnemu prebujenju in posebej Prešernovi dobi. Njegova Zgo­ dovina slovenskega slovstva pa ima za našo kulturno zgodovino podoben pomen kot Kosovo Gradivo za srednjeveško zgodovino. V njej se mi lotil le literarno- Tudi tò je bilo omogočeno le s popolnoma ларабптт naziranjém o razmerju političnega življenja ita družbenega reda, zelo značilnim za vse moderino nemško zgodovinopisje od Ramkeja naprej, na drugi tirani pa s pomanjkljivim reševanjem teh vprašanj tudi pri nas. Vsa starejša dela so se zadovoljila, v kolikor so se .problema slovenske družbe v lem času «ploh dotikala, le is prenašanjem docela nezado­ voljivih^ formulacij meščanske historiografije o patriarhalni slovan­ ski -družbi v slovensko • zgodovino, sikoraj brez kakršnih koli kon­ kretnih analiz. Peisker, Levée in Puntschart, .ki so prvi konkretneje načeli problem slovenske ' družbe po prihodu v vzhodne Alpe, so ga reševali le s splošnimi političnimi momenti. Hauiptmann je po ponovni podrobni analizi virov prišel do tehtnih rezultatov, a v celoti tudi njegova rešitev ne zadovoljuje, ker je delne rezultate posploševal v splošno veljavne enačbe in ker je •gledal v socialnem razvoju predvsem rezultat političnega in vojaškega razvoja. Prvo napako je popravljal že Milko Kos, celotne kritike Hauptmannovih del so bile pa po svoji osnovi glede razmerja družbe in države prav tako napačne, v večini konkretnih rezultatov pa so pomenile korak nazaj, ne naprej. Čas države ka'rantanskih Slovencev je razdobje, ki je bilo pri nas prilično mnogokrat obdelano. V glavnem pa.so (bili seveda obrav­ navani predvsem kronološki m politično-zgodovinskr problemi v zvezi s podrobno kritiko virov, le nekaj redkih razprav je seglo širše. Za podrobne preiskave^ gospodarskih in družbenih problemov pa velja pravkar povedano. , Obilokrat j,e bilo že obdelano tudi pokristjanjevanje Slovencev v 8. stoletjn. Obravnavano pa je bilo večinoma le zunanje širjenje krščanstva iz oglejske in salzburške, strani, nekoliko manj tudi še cerkvena organizacija in misijonska metoda, nikjer pa ni pokristja­ njevanje povezano z gospodarskim in družbenim razvojem v .tem času, dasii je bilo v njem osnovno gonilo vseh verskih in političnih bojev v 8. in 9. stoletju pri nas. .Tucli polittčni razvoj v 9. stoletju je bil razmeroma mnogokrat obravnavam. Dela Franca- in Milka' Kosa ter Hauptmanna so do podrobnosti razkrila upravni in politični razvoj od Ljudevita Po­ savskega, prelko Kocljeve države do Arnulf a. Gospodarski in druž­ beni preobrat*, ki ga pomeni to razdobje 'za nas, je pa ostal še do danes skoraj popolnoma neobdelan. • .. Iz zgodnjega srednjega veka so -gdede nastajanja krajin slo- venski zgodovinar ji'-obravnavali skoraj izključno problem Kranj­ ske, Haupfanknn pa je poleg tega analiziral strukturo prvotnega nemškega plemstva v Sloveniji in dokazal silovite spremembe V posestnem- stanju, ki jih je povzročil .Boj med državo in cerkvijo. Za-razvoj kolonilzaeije- imamro>nekaj podrobnih razprav o posa^ mezmih okolišihi, poleg- tega pa obsežno Kosovo rokopisno delo o VS^J Sloveniji. ; Gospodarskih in družbenih vprašanj naša historio­ grafija" z izjemo ^ркЉкта »slovenskih kmetïjç'skoraj ni načenjalla, 20 pač pa je obravnavala tudi vprašanja cerkvene organizacije, zlasti lastniških cerkva. . . , Mnogo i>olje je obdelan visoki in pozni srednji vek. Poleg kranjskega problema, ki je seveda še vedno v središču, imamo tudi podrobnejša dela o boju za dinastične teritorije v Primorju, pred­ vsem pa tudi o bojili za politično prevlado v vzhodnih Alpah med Otokarjetm II. in Rudolfom Habsburškim ter pozneje med Celjani in Habsburžani, o rasiti habsburške sile in njenem prodiranju k Jadranu. O kolonizaciji, o ustalitvi slovenskih narodnih meja, o zemljiških gospostvih, o problemu županov in posameznih delih socialnih plasti, o plemiških pravicah, o cerkveni organizaciji in samostanih, zlasti o nastanku ljubljanske škofije, o nekaterih pro­ blemih v zvezi z nastopajočim denarnim gospodarstvom, o trgovini in masitanku mest ter njihovi upravi «in gospodarskem življenju, je v naših publikacijah dolga vrsta razprav. In vendar je v celoti še mnogo zelo pomembnih vprašanj nerešenih. Tako т-azkroj pri- dvornega gospodarstva in njegove posledice za položaj slovenskega kmeta, formiranje podiožriilškega razreda in momenti, ki so sodelo­ vali pri tem .razvoju, narodnostna in socialna struktura prebivalstva naših mest, zgodovina zemljiških gospodstev, premnogo vprašanj.iz kolonizacijske zgodovine, vse to še čaka slovenskega zgodovinarja. Precej časa bo tudi še minilo, preden bomo začasno skico kmečke zgodovine v poznem srednjem veku mogli zamenjati s pravo zgo­ dovino. V Tazdobju od 16. do 18. stol. je v naši historiografiji 16. sto­ letje mnogo bolje preiskano kot poznejši čas. To stoletje kmečkih puntov in verskih bojev, ki je rodilo prve slovenske knjige, je zaradi svojega pomerua vedno zelo zanimalo slovenske zgodovinarje. Predvsem pa so seveda obdelani verski im kulturni problemi, zlasti šolski in liter arno- zgodo vinski. Mnogo več vemo o organizaciji slovenske protestantske cerkve, o sektantskih sporih med našimi protestanti, o nastajanju slovenske knjige, o deželno-knežji zakono­ daji v verskih vpnašanjih, o tem, kaj je protestantizem pomenil za meščana iin plemiča pri nas, kot pa 'kaj je pomenil za kmeta in v koliko je bil res slovenski množični pojav. Prav to velja tudi za protiref ormacijo. Kmečki položaj v tem času poznamo le v nekaterih okoliših nekaj podrobneje, predvsem v zvezi s posameznimi kmeč­ kimi punti. Daleč pa smo še od tega, da bi mogli opisati razvojno pot slovenskega podložnika od poznega srednjega, veka do položaja, v katerem ga najdemo v času terezijanskih in jožefinskih reform. Celo kmečki punti so obdelani le prvi do leta 1525., naprej je pa napravljen, razen nekaj redkih, delnih razprav, komaj register,' ki kaže, koliko dela še čaka, Šele, za drugo polovilco 18. stol. imamo neka j .odličnih .razprav o kmečkem, položaju, pa tudi v tem času so obdelani bolj zakonodajni ukrepi, do danes pa je ostala neobdelana agrarna revolucija, ki se, je takrat izvedla v agrarni proizvodnji pod vodstvom fiziokratov. Struktura slovenskih mest, naraščanje slovenskega meščanstva, rast industrije na Slovenskem, sprememba 2t ustave, slovenskih mest, vse to so nerešena vprašanja, ki jih je nujno treba obdelati, da bomo mogli postaviti že temeljito obdelano kul­ turno, narodno prebujenje v pravi okvir, ki ga ko sede pojasnili. 19. in 20. stoletje lahko združimo v celoto. Tudi v item stoletju imamo obdelamo predvsem kulturno, literarno in poleg nje še stran- karsko-politično zgodovino. Ce izvzamemo Kardeljevo knjigo o slo­ venskem narodnem vprašanju, pa ta politični razvoj ni nikjer povezan z gospodarskim in družbenim razvojem. Osnova kulturnega m političnega razvoja, socialni prerod in osvojitev mest -na Sloven­ skem, gospodarski razvoj, dolgotrajna slovenska kriza od industrij­ ske revolucije naprej, vsa ta osnovna vprašanja so ostala do danes skoraj nedotaknjena. Zwitter jih je nekaj načel v svojem delu o prebivalstvu na Slovenskem, podrobno pa je bil obdelan samo pro­ blem zemljiške odveze. Politična zgodovina pa je obdelana samo glede bojev prvakov, ' razvoja programov slovenskih političnih strank, skoraj brez globljih posegov v celo problematiko dobe, ki «e je javljala v teh političnih bojih. 3. Naloge našega časa. S tem moremo preiti na zaključno poglavje. Domalega pri vseh poglavjih zgodovine slovenskega naroda trčimo v naši historiografiji na isto značilnost. Mnogo bolj so preiskane zunanje manifestacije življenja slovenskega maroda lçot to življenje samo. O političnih in upravnih spremembah, o političnih in kulturnih delavcih tea- o strankarskih programih, o pravnih oblikah in okvirni državni zako­ nodaji, o tujem plemstvu in o .bojih, ki so se vršili na naši zemlji m za njo med temi tujci, o razvoju vse te zgodovinske nadstavbe smo po dosedanjih delih mnogo bolje poučeni, kakor o njenem vsakokratnem gospodarskem in družbenem temelju, o vsakdanjem življenju slovenskih ljudskih množic. To je pač posledica neizogib­ nega dejstva, da je naše zgodovinopisje raslo sikoraj izključno v -okrilju nemškega zgodovinopisja in njegove metode, iki daleč preveč precenjuje vlogo države in-palitičnega življenja v celotnem zgodo­ vinskem razvoju, in da je bilo .spričo tega tudi delo našega zgodo­ vinopisja v veliki meri le odsev tujega, samo prenesenega koncepta, «ne pada bi v vsem zrastlo iz domače problematike, ne da bi bilo v resnici v vsakem pogledu naša lastna, domača veda. Zgodovinski materialiizem je dejansko prvi metodični prijem v zgodovinopisju, ki prelaga težišče zgodovinskega razvoja v gospo­ darstvo in družbeni ustroj in s tem na široke ljudske množice. Prav paradi tega zgodovinski materiializem za. nas ni važen le kot nov, brez dvoma od vseh dosedanjih najboljši metodični, prijem za pro­ učevanje zgodovine, brez katerega so rezultati znanstvenega dela bistveno pomanjkljivi in celo napačni. Prav tako je pomemben za nas še v drugem pogledu. Zgodovinski materialiizem namreč izpod­ bija temelje, razlikovanja med takozv. zgodovinskimi in nezgodo- vmskimi narodi s tem, ko prenaša težišče zgodovinskega razvoja 22 iz njegovih öbodniiih manifestacij, ikulturnega, državnega, političnega, upravnega .razvoja, v njegovo srčiko, gospodarski in družbeni razvoj širokih ljudskih množic. Ker niso predmet zgodovinarjevega studija več predvsem države in vladarji, (marveč široke ljudske množice, so zanj vsi narodi enako zgodovinski, ne glede na to, ali se je za oblast nad podložniki ter njihovo zemljo trgalo domače ali tuje plemstvo, domač ali tuj kapital. Prav v zvezi s tem novim postavljanjema viprašanj bo treba lilzviršiti še marsikatero preocenitev v slovenskem zgodovinskem razvoju. Dve stvari bi s tem v izvezi rati posebno podčrtal. Težišče dela slovenskih zgodovinarjev se i>o moralo ртетакпШ na gospo­ darski in družbeni razvoj. S tem se tbo samo po sebi premaknilo na proučevanje širokih slovenskim, ljudskih množic. Obilo vprašanj, ki so bila v središču preiskav, pa se bo umaknilo v okvir tega doma­ čega, slovenskega razvoja. Na ta način se ibo zgodovina slovenskega ozemlja, obravnavana doslej kljiub ogromnim naporom slovenskih zgodovinarjev vendarle večinoma na zelo podoben način kot zgo­ dovina katere koli avstrijskih alpskih dežel, spremenila končno v resnici v zgodovino slovenskega naroda. Saj je zgodovina sloven­ skega naroda skozi vse« tisočletje omejena skoraj izključno na probleme družbenega razvoja. Razredni boj slovenskih podložnikov proti tujim gospodom je bila obenem naša notranja in zunanja polliltika. Najjasneje nam pokaže to kratek pregled nove koncepcije slo­ venske zgodovine, povezane z novo periodizacijo, ki slkonaj nujno izhaja iz prenosa težišča zgodovinskega razvoja v življenje sloven­ skega Ijndsitva. Od prihoda Slovencev v novo domovino do začetka 9. stoletja sega č a s p r e d"f e v d a 1 n e družbe. Kl jut) temu, da se v politič­ nem oziru deli ta čas na obrsko-slovensko, karantensko in frankov- sko-slovensko razdobje, sta' se vendar gospodarstvo in družbeni ustroj razvijala v bistvu še nemotena po tujih posegih. Slovensko gospodarstvo v tem času označuje sistem letečih njiv, družbo pa mešanica elementov prvobitnega občinskega reda (rod, zadruga), nekaterih elementov snžnjeposestniekega reda (položaj romanskih staroselcev) litn razvijajočega se fevdalnega družbenega reda (stop­ njujoče se premoženjske razlike med »prvaki«, svobodniki in pod- ložniki, mašita j an j e zemljiških posestev itd.). Ves ta čas temelji slovenski razvoj na domačih silah, njegov večji del zavtzema samo­ stojna slovenska država. V drugii polovici 8. stol. se je razvoj fev­ dalnih oblik še pospešil, v ozki zvezi z njim je tudi nastop krščan­ stva pri nas; vendar pa fevdalizem na Slovenskem ni rezultat dovršenega domačega razvoja, marveč je vnesen iz tujine kot že dovršena obllilka. • •• Drugo razdobje je čas' pravega fevdalizma od začetka 9. do konca 15. stoletja. Njegov začetek označujejo štirje, v zgodo­ vinskem razvoju slovenskega naroda izredno pomemibni momenti: uvedba fevdalnega reda v zvezi z razdelitvijo-slovenske zemlje med ^ 23 tuje zemljiške gospode, y gospodarstvu razdelitev zemlje na kmetije in obdelava polja s kolobarjenjem, začetek nemške kolonizacije tin dovršitev pokrištjanjeivanja, ki je utrjevalo nemške politične prido­ bitve. Vse te osnovne zgodovinske spremembe so za tisoč let omejile slovenski narod skoraj izključno le na podložniški kmečki razred. Slovenska zgodovina postane tako v prvi vrsti kmečka zgodovina. Ne da bi ves drugi razvoj za njo ne bil važen, toda zanima nas vendarle predvsem kot razvoj neločljivega okvira, ne kot naš lastni narodni razvoj. Vise razdobje pravega fevdalizma lahko ločimo v dve manjši dobi. Prva sega do isrede 12. stoletja, druga od 12. do konca 15. sto­ letja. Za prvi pododdelek je značilno pridvorno gospodarstvo z ve­ liko tlako in v zvezi s tem zelo močna družbena razbitost kmečkega razreda, zèlo močna notranja kolonizacija in v zvezi s tem prise­ ljevanje memskiiih kolonistov, naturalno gospodarstvo in skoraj po­ polno pomanjkanje mest, razmeroma precejšen vpliv krone na pokrajinske oblastnike, katerih položaj se postopoma fevdalizira, izgradnja cerkvene organizacije. Za drugi pododdelek so značilne poteze postopno napredovanje denarnega gospodarstva, razkroj pri- dvornega gospodarstva, olajšanje ikmečkih bremen in preraščanja raznih oblik podložništva v razmeroma enoten podiložniški razred, popust nemškega priseljevanja in ustalitev slovenskih narodnih mej, nastanek in raizvoj mest, trgovine in dbrti in v zvezi s tem tzv. mestnega gospodarstva, nastanek nižjega plemstva in deželnih stanov, boj za dinaistične teritorije (fevdalni partikularizem) in za politično oblast nad Slovenijo, v kateri zmagajo Habsburžani, za­ ključuje pa se ta čas s hudo gospodarsko, notranjo in zunanjo politično in versko krizo v 15. stoletju. Sledeče razdobje od konea 15. do srede, 19. stoletja predstavlja doba poznega fevdalizma, v kateri se pripravlja že nova. meščansko-kapitalistična družba. Obenem pa se začno že jasni pojavi zavestnega slovenskega narodnega življenja, tako na kulturnem polju kot v razrednih bojih, ki so stvarno pomenu boj za socialni prerod slovenskega naroda. Za pivi pododdelek tega razdobja, ki sega do srede 18. stoletja, so značilni vedno ponavljajoči se kmečki puniti, začetki slovenskega meščanstva, verski boji in zlasti rojstvo prve slovenske knjige. Drugi pododdelek pa označuje pospešen soci­ alni prerod slovenskega naroda pod vplivom terezijansktìh in jože- fiiskih reform, ki so kljub temu, da so bile namenjene predvsem v ikorist mastajajoči buržoaziji, vendarle ustregle nekaterim zahte­ vam kmečkih puntarjev, fiziokratska revoluclija v poljedelski pro­ izvodnji, pospešeno slovensko kulturno prebujanje. Za vso dobo pa so značilni še fevdalni odnosi, rast sprva založniških in manufaktur­ nih, kasneje industrijsk&h obratov, rast mest in naraščanje sloven­ skega deleža prebivalstva v njih, v državnem okviru pa propad fevdalnega partikularizma, postopno naraščanje centralne vladar­ jeve oblasti, naslonjene na vedno širši uradniški aparat, in njeno preraščanje v absolutizem, zadnji .branik propadajočega fevdalizma, 24 obenem pa že podpornik napredujočih bogatih meščanskih slojev, zlasti na gospodarskem področju. Zaključi se ta doba z meščansko revolucijo 1848 in z zemljiško odvezo. Zadnja doba je čas meščansko-kapitalistične družbe od marčne revolucije do narodno-osvobodilne borbe. Ta doba se da Sicer po zunanjem okviru deliti v avstrijski in jugoslovanski pod­ oddelek, njuna karakteristika pa je vendarle enotna. Slovenijo je zajela po industrijski revoluciji, ki je ubila manufakturna podjetja in^prevozništvo, ne da bi nadomestila te življenjske -vftre z novimi, , kronična gospodarska kriza, ki se izraža v izseljevanju podeželskega prebivalstva v tujino. Slovenci v tem času narodnostno osvoje mesta, izgrade narodno kulturo, izoblikuje se tudi slovenski narodni pro­ gram — Zedinjena Slovenija, a tako konservativno kot liberalno' politično vodstvo, odtrgano od širokih ljudskih množic, vodi zgolj drobtinčarsko politiko — boj za posamezne jezikovne pravice in podobno. Slovenci ne le da nimajo nikake možnosti odločati o svoji usodi, marveč prihajajo vedno bolj v suženjstvo tujega kapitala in v razdobju imperializma pod obnovljen udar pangermamskega pr;i- . tiska, ki si hoče preko slovenskih tal izkrčiti pot do Sredozemlja. V zvezi s formiranjem domačega kapitala se je vedno bolj ostril raz­ redni boj, z njliim vred pa tudi politični boj in strankarski razkol, ki je slonel na Tazrednih nasprotjih. Nastanek Jugoslavije ni rešil narodnostnega vprašanja niti za Slovence, v Jugoslaviji, celotno slovensko vprašanje pa je preraslo z razdelitvijo slovenskega na­ roda med štiri države v Parttzu 1919 iz notranjega vprašanja državne ureditve v mednarodno vprašanje, rešljivo le še s propadom impe­ rializma v tem delu Evrope. V vsem tem času se v zvezi z razred­ nim bojem vedno krepkeje uveljavlja tudi številčno krepko napre­ dujoči delavski razred, v avstro-ogrski monarhiji v okviru sociali­ stične stranke, v Jugoslaviji pa strnjen v veliki meri v krepko udarno pest pod smotrnim in požrtvovalnim vodstvom Komunistične partije Jugoslavije in pozneje Komunistične partije Slovenije. NaTodno-osvobadilma borba, najbolj herojski in najslavnejši del dosedanje slovenske zgodovine, pa je odprla vrata v novo, socia­ listično dobo; z njo si je slovensko ljudstvo spet priborilo res­ nično svobodo, vzelo svojo usodo v lastne roke, premagalo vse istrankarske ločnice, ki so ga delile s pomočjo razrednttlh nasprotij in se osvobodilo iz okovov tujega in domačega kapitala. Slovenci ;sano končno dozoreli v resnici v narod. Prav v analizi te velike limije slovenske narodne zgodovine, v liniji dosledne borbe majhnega proletarskega naroda proti zunanjim in notranjim sovražnikom za gospodarski in družbeni napredek, ki m gà z neizogibno zakonitostjo pribori, ta uspen mu pa prinese tudi narodno prebujenje, v analizi te velike linije je najboljše orožje, ki ga more in mora dajati slovenski zgodovinar svojemu ljudstvu v njegovih današnjih borbah. Saj zgodovina mnogo manj tòt marsi­ katera druga znanost sane stati izven te borbe, marveč ji mora 25 \ dajali -visak dan trdne, znanstvene tetmelje. V tem je prav za prav poglavitni naimen zgodovinarjevega iskanja resnice. Opomb a : Nastopno predavanje 7. decembra 1946. Kot je bilo govorjeno, naj ostane tndi tu brez kritičnega aparata. Navajam samo poglavitna dela, kjer si bralec lahko poišče bibliografske in biografske podatke, na katerih deloma sloni predavanje: za razvoj •slovenskega zgodovinopisja primerjaj Milko Kos, Slovenska histo­ riografija, Jugoslovenski istoriski časopis I, 1935; za biografije in bibliografije posameznih avtorjev primerjaj Slovenski biografski leksikon, Narodno enciklopedijo in Letopis Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani I, 1942; za bibliografijo sploh je zbrala po­ datke Melita Pivec-Stele (Časopis za Bgodovino in narodopisje 1940; dodaj še Jugovo bibliografijo za leta 1938/39 v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, 1940); za srednji vek primerjaj, tudi o posa­ meznih razdobjih zbrane bibliografske podatke v Kosovi Zgodovini Slovencev, 1933. Проблемм и задачи слобенскои историографии 6 наше бремл Краткое содержание. 1. Развитие словенскои историографии до начала второи мировои воинн ивлнетсн предметом первои части настолвдеи статБи, воспроизводнгцеи вступителБнук» лек- цик) автора на философском факулђтете в Лгоблнне, 7 декабрн 1946 года. Двтор перечислнет и кратко карактеризует отделБ- ннх словенских историков и их трудн и одновременно излагает развитие организации словенскои историографии. Словенскаи историографин — молодан наука. O зачатках подлиннои сло- венскоЛ истории можно говоритБ ЛИШБ co времени Лингарта (Linha-rt) (Versuch einer Geschichte von Kradm und. der übrigen süd­ lichen Slaven Österreichs, 1788, 1791), которни первми сделал попнтку представитБ историк) всего словенского народа, не- зависимо от границ исторических областеи, ero разделнвших, a центр тлжести исторического развитин усматривал в развитии цивилизации. Ho и через сто лет no внходе ero труда в сло- венскои историографии областнаи легитимистичеокан концеп- цин все евде преобладала над словенскои народнои концеп- циеи, a в.свнзи с зтим наблгодалсн и определеннми диллетан- тизм в отношении техники научнои работн. Границу между диллетантизмом и наукои словенскаи исто- риографин преодолела ТОЛБКО B 70-bix годах 19 столетин, a словенскан концепцин начала ВНОВБ утверждатБсл в неи ТОЛБКО 26 в начале 20 столетин. В свнзи с зтим возник целми рнд спе- циалБНМх исторических журналов (Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1891—1909; Carniola 1910—1918; Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1914—1945; Časopis za zgodovino m narodo­ pisje 1904—1941: Časopis za slovenski jezik, književnost.in zgodor vino 1918—1951). .» B период Австро-Венгрии, которан, естественно, не обнару- живала никакого интерееа к развитик» словенскои науки, все зто бнло пронвлением частного почина и содеоствин некотормх словенских издателБСтв. Главннми работника-ми в области исто- риографии в зто времл бнли Франц Кос (1853—1924), Симон Рутар, Антон Каспрет, Иван Врховец, Иосиф. Апих, Драготин Лончар, Иосиф Груден и Фран Ковачич. Почти все они по- лучили образоваиие ТОЛБКО B австрииских университетах. После 1918 года словенскан .историографин получила новне силБнне организационнме центрм в форме исторического и слависти- ческого семинариев и семинарин no истории «скусства в новом •словенском университете в Лгоблине. Главнмми представителн- ми словенскои историческои науки в зто времи бнли Лгодмил Гауптманн, МИЛБКО КОС И Фран Цвиттер. Нариду с зтими спе- циалистами исклгочителвно значителБнои нвлнетсл научнаи дентелБностБ прогрессивнмх авторов, внесших в "историогра- фиго сувдественно НОВБШ методические приемБ1. Виднеишим из них нвлнетсл Здуард Карделв, которБШ в своем труде «Раз- витие словенского националБного вопроса» (1939 г.) дал до- НБше непревзоиденнБш синтез словенекои истории с середшш 18 столетин до новеишего времени. Автор статБи перечислнет и характеризует и трудв! историков литературБг (Франце Кидрич, Иван ПринтелБ, Иван Графенауер) и историков- права (Лнко Полец, Метод Доленц, Иосиф Жонтар) зтого периода. 2. Характеристика виполненного труда и обзор словенских проблем, подвергнутнх из- у ч e н к), составлнет содержание второи части статБИ. Итоги, работБ1 в полнои мере соответствушт молодости словенскои историографии. СобственнБ1е изданин исторических HCTOHHHKOR представлнгот пока ТОЛБКО фрагментБ1."*"Научнои истории сло- венского народа до сих nop не сушествует (ТОЛБКО ДО конца 15 столетин: Milko Kos, Zgodovina Slovencev, 1933); равнБ1М обра- зом, нет и историческои библиографи«, рассенннои во множе- стве публикации." Ту же картину подтверждает и подробнБш. распределеннБги no историческим периодам, обзор проблем как подвергавшихсл изучениго, так и неизученнБгх и все еш,е оста- КИЦИХСИ открБ1ТБШи. Повсгоду еше ВИДНБ1 HBHBIC следБ1 наследил австриискои концепции словенскои истории: Вместе с тем, нсно ВБ1ступает и влинние австриискои историческои ШКОЛБ1, KOTO- ран терлласБ' в подробнастнх «• не пронвлнла понимавин зна- 27 ченин синтеза и изученин хозниственного и обш,ественного развитии, сосредоточивансБ преимувдественно на политическоЛ истории. 3. Задачи-нашего времени. Дав краткук) обобвда- Јоодуго характеристику состоинин словенскои историографии до последнего времени, автор подчеркивает значение новнх точек зренин исторического материализма в частности длл сло- венскои истории. В свнзи с зтим о.н делает попмтку наметитБ новук) периодизацик) словенскоо истории на основе обвде- ственного развитин: I. Период до-феодалБного обвдества, от заселенин до начала 9 столетии. II. Период подлинного феода лизма: 1. период придворного хозлиства, немецкои колониза- ции и феодалБного партикулнризма с начала 9 до серединн 12 столетин; 2. период образованин крепостного класса, утвержденин националБнои границн, зачатков денежного хо- зниства и политического соединенин словенских областеи с серединм 12 до конца 15 столетин. III. Период распада фео- дализма: 1. период кругтошх крестБинских восстании, ^елигиоз- нои борбн и образование абсолгатизма с конца 15 до начала 18 столетин; 2. период физиократизма, зачатков каггитализма и националБного пробужденин с начала 18 до серединн 19 сто- летин. IV- Период хозниственнои депрессии, конституционнои борбн и политическои дифференциации в зпоху буржуазно- капиталистического строи с серединн 19 столетин до начала второи мировои BoftHbi. — В заклгочителБнои части своеи стати автор подчеркивает великие задачи, возлагаемме на историка в повседневнои жизни и в борБбе собственного народа за луч- шее будушее. Problèmes et tâches de l'historiographie slovène à notre époque (Résumé) 1. Le développement de l'historiographie slovène jusq'au début de la deuxième guerre mondiale est le sujet de la première partie de l'étude (conférence d'habilitation à la Faculté des Lettres de l'Université de Ljubljana, le 7 décembre 1946). L'auteur dénombre et caractérise brièvement les divers historiens et leur oeuvre et montre en même temps l'évolution de l'organisation, de 1 hi­ storiographie slovène. L'historiographie slovène est une science jeune. Les débuts de la véritable historiographie slovène ne remontent qu'à Linhart (Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs, 1788, 1791) qui, le premier, a essayé de présenter l'histoire du peuple slovène, tout entier sans égard aux frontières des provinces historiques qui le divisaient; il a vu le centre de l'évolution historique dans révolution de la civilisation. 28. Cependant, plus de cent ans encore après son oeuvre, la conception légitimiste provinciale prévalait encore sur la conception nationale slovène dans l'historiographie slovène; en outre, le dilettantisme prévalait quant à la méthode du travail scientifique. L'historiographie slovène ne franchit définitivement la limite qui sépare le dilettantisme de la science que dans la huitième dé­ cade du XIXeme siècle et la conception slovène ne s'y -est affirmée de nouveau qu'au début du XXeme siècle. Cest alors que toute une série de revues historiques apparaissent (Bulletin de la Société du Musée pour la Carniole 1891—1909, Carniola 1910—1918, Bulletin de la Société du Musée de Slovénie 1919—1945, Revue d'histoire et d'ethnographie 1904—1941, Revue de langue, de 'littérature et d'hi­ stoire Slovènes 1918—1931). A l'époque de l'Autriche-Honigrie qui ne s'intéressait nullement au progrès de la science slovène, tout ce travail était le fruit de l'activité individuelle et de l'aide de quelques maisons d'édition Slo­ vènes. Les principaux noms à mentionner à cette époque dans le domaine de l'historiographie sont ceux de Franc Kos (1853—1924), Simon Rutar, Anton Kaspret, Ivan \rhovec, Josip Apih, Ivan Vrhov­ nik, Dragotin Lončar, Josip Gruden et Franc KovacicVpresque tous avaient étudié exclusivement dans les. universités autrichiennes. Après 1918, les instituts d'histoire, de slavistique et d'histoire de l'art de la nouvelle Université de Ljubljana devinrent des centres d'organisation considérables pour l'historiographie slovène. Les prin­ cipaux représentants de la science historique à cette époque sont Ljudmil Hauptmann, Milko Kos et Fran Zwitter. A côté de ceux-là et de leurs travaux il faut signaler à cette même époque, surtout pour l'étude de l'époque contemporaine, l'important travail scienti­ fique des auteurs progressifs qui; ont introduit dans l'historiographie des vues méthodiques essentiellement nouvelles. Le plus en vue par­ mi eux est Edvard Kardelj qui*dans son ouvrage »Evolution de la question nationale slovène« (1939) a donné la meilleure synthèse que nous avons jusqu'à présent de l'histoire slovène à partir du milieu du XVIUemc siècle.' L'auteur mentionne et caractérise également l'oeuvre des historiens de la littérature (France Kidrič, Ivan Prija­ telj, Ivan Grafenauer), des historiens du droit (Janko Polec, Metod Dolenc, Josip ŽontaT) de cette époque. 2. La caractérisation de l'oeuvre accomplie et la revue des prin­ cipaux problèmes étudiés font l'objet de la deuxième partie. Le bi­ lan de loeuvre correspond parfaitement à la jeunesse de l'historio­ graphie slovène. Ses propres publications de sources historiques ne représentent que des fragments. Jusqu'à présent il n'y a pas d'histoi­ re scientifique du peuple slovène (jusqu'à la fin du XVème siècle ^seulement: M. Kos, Histoire des Slovènes, 1933),, pas plus que de bibliographie historique, éparse dans d'innombrables publications. Pour les diverses périodes historiques, un examen détaillé des que­ stions traitées ou non et des questions encore ouvertes nous pré­ sente le même tableau. On voit partout les traces encore fortes 29 d'un héritage légué par la conception étrangère (autrichienne) de l'histoire slovène. On voit aussi très clairement les influences de l'école historique autrichienne qui se perd dans les détails et n'a pas le sens de la synthèse pas plus que de l'évolution économique et sociale et s'attache surtout à l'histoire politique et administrative. 3. Tâches de notre époque. Après une -brève caractérisation d'ensemble de l'historiographie slovène jusqu'à nos jours, l'auteur souligne la portée des nouveaux points de vue du matérialisme hi­ storique justement pour l'histoire slovène. A ce propos, il essaie de donner une nouvelle division en périodes de l'histoire slovène en se basant sur l'évolution sociale: I- période de la société pré-féodale, depuis l'immigration jusq'au début du IXème siècle; II. période féodale proprement dite: 1. époque de la Gutsherrschaft, de la co­ lonisation allemande et du particularisme féodal, du début du jj^ème siècle au milieu du XIIème siècle; 2. période de la formation d'une classe unique des »sujets« (paysans), stabilisation des fron­ tières ethniques, début de l'économie d'argent et de la réunion po­ litique des provinces Slovènes sous la domination autrichienne, du milieu du XIIème siècle, à la fin du XVème siècle; III.: période de la désagrégation du régime féodal: 1. période des grandes révoltes paysannes et des luttes religieuses et formation de l'absolutisme de la fin du XVfenre siècle au début du XVIIIème siècle; 2- période du physiocratisme, début du capitalisme et du réveil national, du commencement du XVTIIème siècle au milieu du XIXème siècle; IV. période de dépression économique, luttes constitutionnelles et diffé­ renciations politiques à l'époque de l'ordre bourgeois-capitaliste, du milieu du XIXème siècle à la deuxième guerre mondiale. Comme conclusion, l'auteur a encore souligné les grandes tâches qui incom­ bent à l'historien dans la vie quotidienne et les luttes dé son peuple. :-o