POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI 
ZGODOVINSKI 
ČASOPIS 
ИСТОРИЧЕСКИИ ЖУРНАЛ 
HISTORICAL REVIEW 
L E T N I K XXIII 
Z V E Z E K 1-2 
L E T O 1969 
L J U B L J A N A 
I Z D A J A 
Z G O D O V I N S K O D R U Š T V O ZA S L O V E N I J O 
L J U B L J A N A 
Zgodovinski časopis je glasilo^ •••'•-• '"*'- i " 
Zgodovinskega društva za Slovenijo 
S e d e ž u r e d n i š t v a : 
Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani 
Ljubljana, Aškerčeva cesta 12 
Št. žiro računa SDK 501-8-490/1 
Zamenjave (обменш, Exchanges): * r -- -n 
Zgodovinsko' društvo za Slovenijo . . *• 
Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete * '' - '' 
Ljubljana, Aškerčeva cesta 12 
Z a l o ž b a , i n u p r a , v ä ' : "..J/ 
Državna založba Slovenije 
Ljubljana, Mestni trg 26 
Redakcija tega zvezka Je bila zaključena v aprilu 1969 
Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji 
Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva 
in navedbo vira 
Ta zvezek so uredili: 
Dr. Stane Gabrovec, dr. Ferdo-Gestrin,-dr. Bogo Grafenauer, dr. Milko Kos, 
dr. Vasilij Melik, Bogo Stupan, dr. FranceJŠkerl, dr. Jože Som, dr. Fran Zwitter 
Odgovorni urednik: 
Dr. Ferdo Gestrin 
Zalaga Državna založba rSlqvenije-;v, Ljubljani; •_ .TJ 
Natisnila tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani 
B r a n k o M a r u š i č 
RAZVOJ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA GORIŠKIH SLOVENCEV 
OD UVEDBE USTAVNEGA ŽIVLJENJA DO PRVEGA 
POLITIČNEGA RAZKOLA 
Politično življenje goriških Slovencev je v obravnavanem obdobju 
sestavni del zgodovine slovenskega naroda in kaže iste značilnosti kot 
politični razvoj v ostalih slovenskih pokrajinah.1 Bachov absolutizem, 
ki mu je uvedba življenja sledila kot najbolj otipljiva posledica kriz 
monarhije na zunanje in notranje političnem področju, je tudi na Gori­
škem prekinil s prvimi poskusi narodnostnega prebujenja spočetega v 
dogodkih leta 1848 ter zasnovanega na akcijah določenih skupin, v manjši 
meri pa posameznikov, katerih delovanje je sicer značilno za predhodna 
desetletja (Valentin Stanič, Matija Vrtovec). »Slavjansko bravno društvo« 
ustanovljeno meseca junija leta 1848 v Gorici2 predstavlja jedro narod­
nostne prebuje ne le v mestu Gorica, ki je v tistem času politično močno 
razgibana predvsem zaradi Italijanov, marveč tudi na slovenskem pode­
želju, .saj je bil eden izmed namenov društva« »k organisti razsnovi in 
povzdigi slavjanske narodnosti, pripomagati vsaki očitni ali skriti napad 
na njeno samostalnost o pravem času zaslediti, z besedo in pismom ga 
odvračati, k zavezi pripomoči, katera mora pred ali poslej vse avstrijan-
sko-slavjanske rodove objeti, mladosti in vsim, ki bi se radi s stranjem 
slavjanstva, slavjanskim jezikam, slavjanskim prizadetjem soznanili, pri­
ložnost podati, se v tem podučiti, z eno besedo — namen društva je — 
slavjanski živelj (element) povzdigniti po organiški poti samoizobraže-
vanja in podučenja s slavjanskim jezikam in slovstvam.«3 Andrej Winkler 
(1825—-1916), odbornik društva, je ob koncu leta 1848 zapisal, da ima 
društvo predvsem dvojni namen: povzdigniti slovanski živelj in »zvedeti 
prigodbe omikanega sveta, in sploh politiško se izobraziti«.4 Goriško društ­
vo najbrže pobudi dve podobni društvi na goriškem podeželju, v Kanalu 
in Bovcu. A vendar niso le te naprave dokazi političnega prebujanja 
slovenskega življa v Gorici in na Goriškem. V dunajski državni zbor so 
bili na Goriškem izvoljeni trije poslanci slovenskega trodu (Anton Cerne, 
Josip Doljak in Anton Gorjup) poleg dveh Italijanov. Njih zadržanje, 
predvsem tomajskega posestnika Cerneta (1813—1891), je bilo prav zgled-
1 Slovensko Primorje in Istra. Beograd 1953, str. 100. 
2 J. Apih, Slovenci in 1848. leto. Ljubljana 1888, str. 140. 
3 Ob stodvajsettetnici »Slovjanskiga bravniga družtva« v Gorici. Primor­
ski dnevnik, št. 113, 12. 5. 1968. 
• 4 Slovenija, št. 50, 22. 12. 1848. 
mmmm 
no. Zavzemali so se za odpravo podložništva, za odstranitev vseh uradni­
kov iz pokrajine, ki ne obvladajo slovenskega jezika, za enakopravnost 
narodov v novi ustavi. V takratnem slovenskem tisku se pojavi tudi 
nekaj dopisnikov z Goriškega, ki razpravljajo zlasti o vprašanjih bodoče 
politične ureditve Slovenije in predvsem Goriške. Ves ta prvi nalet 
političnih akcij Sovencev na Goriškem prekine z letom 1852 nastali 
absolutizem, s katerim je povezana doba germanizacije in reakcije.- Ta 
skoraj desetletje trajajoča doba je popolnoma zaustavila započeto giba­
nje, le na področju kulture in književnosti se tedaj udejstvujejo tudi 
nekateri posamezniki. Omeniti velja zlasti Štefana Kociančiča (1818 do 
1883), goriškega semeniškega profesorja, ki objavi nekaj samostojnih del 
predvsem nabožne vsebine, bodisi kot lastna, bodisi kot prevode. Kociančič 
sodeluje pri takratnem slovenskem periodičnem tisku, med katerega 
sodelavci velja iz Goriške omeniti še Franca Zakrajška (1835—1903), 
goriškega šolnika, ki sodeluje kot pesnik in prevajalec ter kateheta na 
nižji gimnaziji v Gorici Andreja Marušiča (1828—1898), ki objavlja do-
pisniške prispevke ter tudi domoznansko blago. 
Takega, predvem kulturnega netenja slovenske narodnostne zaved­
nosti absolutizem ni uničil, a zato je bilo treba z njeno politično obliko 
po njegovem padcu znova nadaljevati, ne le ker so se v novih prilikah 
kljub navidezni ustavnosti politične akcije še vedno odvijale v ozkih 
mejah vladne politike, marveč tudi za to ker ni ostala kontinuiteta v 
idejnih ali pa akcijskih nosilcih slovenske politike na Goriškem, razen 
nekaterih izjem (A. Cerne, A. Gorjup, A. Winkler). Brez nekega vodstva, 
brez jasneje opredeljene politične formacije, brez določnejšega programa 
stopajo goriški Slovenci v ustavno dobo. Neorganizirano se predajajo na­
rodnostnim zahtevanjem, ki so prav takrat združena bolj v želji kot 
zahtevi, da dobi slovenski jezik svoje mesto v javnem življenju, predvsem 
v šolah tako kot je določal tudi cesarski ukaz z dne 8. avgusta 1859, 
da se smejo v gimnazijah namesto nemščine uvajati kot učni jezik razni 
narodni jeziki. Ta ukaz, ki je bil znanilec sprememb dotakratnega živ­
ljenja monarhije na znotraj, je vzbudil veliko željo na Slovenskem. 
Izraža jih tisk, ki spočetka polaga toliko upov v reševanje jezikovne 
enakopravnosti, ti upi in želje so prav značilni za obseg in sposobnost 
slovenske politike v celoti. 
P o u v e d b i u s t a v n e g a ž i v l j e n j a 
Nade, ki jih je vzbudil cesarski manifest z dne 15. julija 1859 
neposredno po premirju v vojni, ki jo je Avstrija z nesrečno roko vodila 
v Italiji, so dopolnjevale ugibanja goriških Slovencev, kaj bo prinesel čas 
po vojni. Cesarjevi besedi in obljubi, da bo dal »času primerne spre­
membe v zakonodaji in ustavi«, je sledil odhod Bacha in kot zadnja 
etapa pred uvedbo ustavnega življenja je izšel petega marca 1860 cesarski 
patent, ki je sklical pomnoženi državni svet. Redki, ki se takrat v pičlem 
slovenskem tisku oglašajo iz Goriške, poudarjajo nastop novih razmer: 
»Kaj se bojite; več ni over, ktere so nekdaj napredek slovenščine zader-
ževale. Presvitli Cesar so dali brez razločka, kar vsakemu narodu zastran 
jezika gre; mi pa moramo paziti, da se ta postava pravično izpolnjuje. 
Kaj se je pa že v Gorici zgodilo? kaj se bo določilo, da nam ukaz 8. 
avgusta v prid bo? Normalne naše šole in gimnazije so zemlja, v katero 
se mora seme sejati, da bo slovenščina vesel plod donesla.«5 Poudarjajo 
se potrebe, da znajo uradniki jezik ljudstva, tako uradniki kot duhovniki 
pa morajo znati brati in pisati v slovenskem jeziku. Vsa zahtevan j a 
Slovencev, ki streme za prebujo narodne zavesti ter za enakopravnost 
naroda kot celote so potemtakem osredotočena v poskusih, da dobi slo­
venski jezik ustrezno mesto v javnem življenju in šolah. Dopisnik V. . . ski 
iz Gorice zagovarja uveljavljanja cesarskega ukaza z dne 8. avgusta s 
statističnimi podatki na podlagi izvestij goriške gimnazije, iz katerih je 
razvidno, da je v razdobju 1857—1859 obiskovalo šolo 420 Slovencev ter 
343 dijakov, ki niso bili slovenskega rodu.6 K goriškemu šolstvu se 
kmalu za tem povrača obsežen članek »Narodnost in slovenščina v Go­
rici«, ki ga »Novice« objavijo v treh nadaljevanjih. Avtor članka, katehet 
na goriški nižji gimnaziji Andrej Marušič, je podal pregled pouka sloven­
skega jezika na goriški gimnaziji in pisal tudi o drugih šolah na Goriškem. 
Cesarski uk;az z dne 8. avgusta 1859 se na goriški gimnaziji ni uvajal 
zaradi ministrskega predpisa z dne 12. 1. 1860, ki je nasvetoval, da je 
najbolje, »da se sedanja vredba obderži«.7 
Poleg Marušičevega stališča, da je šola »serce narodnega življenja« 
ter da so šole »zdaj zraven cerkve vedno postavno bojišče narodnega 
duha«, se pojavijo še pomisleki Franca Zakrajška, ki ugotavlja, da so 
Goričani storili le malo za slovenski jezik od onih časov kar je umrl 
Valentin Stanič: »Ni nam nikakor prav, ako nam kdo zabavlja zastran 
narodnosti, pa da bi se imelo tudi pri nas kaj delati v hasen mile 
slovenščine, ni dosihmal ne duha ne sluha.« Zavzema se za časnik (»lite­
rarna ustanovitev«), »o kterem se je tu pa tam že marsikaj govorilo, 
naj bi zagledal beli dan in bil močan nasip proti neprijaznim valovom«.8 
Isti Zakrajšek je za novo leto 1861 napovedal izid literarnega almanaha 
»Vile slovenske«9, ki pa ni izšel, pač pa je Zakrajšek svojo pobudo ures­
ničil šele ob koncu leta 1863 z izdajo »Goriškega letnika«, zbornika 
literarnih in raznih drugih prispevkov. 
Dokončno "ureditev notranjih državnopravnih odnosov monarhije po 
vojni leta 1859 pomenita 20. oktobra 1860 izdana takoimenovana okto­
brska diploma in 26.. februarja izdani februarski patent. Uvajala sta 
deželne zbore in državni zbor, februarski patent pa je vseboval še temeljni 
zakon o državnem zastopstvu, deželne rede in deželnozborske volilne rede 
za posamezne dežele zahodnega dela monarhije. S tem so bili postavljeni 
temelji ustavnega življenja monarhije in njenih posameznih dežel med 
5 Novice (odslej dalje N), št. 5, 1. 2. 1860, str. 39. 
6 Ib. 
7 N, 13, 28. 3. 1860, 99. 
8 N, 13, 28. 3. 1.860, 102. 
9 N, 23, 6. 6. 1860, 182—3. 
katere je spadala tudi Goriška. Februarski patent je ustalil upravne raz­
mere in ozemlje Goriške je bilo kot poknežena grofija Goriško-Gradiščan-
ska vključeno v upravno celoto imenovano Avstrijsko Primorje, ki ji 
je kot enoti državne uprave načelovalo namestništvo s sedežem v Trstu. 
Dežela je dobila svoj deželni zbor, iz tega pa se je kot izvršni organ 
volil deželni odbor. Formiralo se je 12 političnih okrajev, a se je število , 
teh z julijem leta 1868 zmanjšalo na štiri; mesto Gorica je imelo svojo j 
lastno upravo. Z zakonom z dne 19. maja 1868 je bila ločena politična i 
uprava od sodne in dobila s tem vsaka svojo lastno oblast. Po zakonu • 
z dne 8. decembra 1853 je bilo v deželi 110 administrativnih občin, 
poleg mesta Gorice še 26 občin iz okraja Gorica, 13 iz okraja Tolmin, '. 
45 iz okraja Gradišče ob Soči in 25 občin iz okraja Sežana. Pred letom f 
1868 pa! je v takratnih političnih okrajih bilo naslednje število občin: } 
Gorica (okolica) 12, Bovec 4, Tolmin 7, Cerkno 2, Kanal 7, Ajdovščina 7, ', 
Krmin 9, Gradišče ob Soči 7, Cervinjan 19, Tržič 10, Komen 18, Sežana 7; 
kot posebno upravno telo se sem uvršča še občina Gorica.10 j 
Goriški deželni zbor je imel svojega glavarja, imenovala ga je vlada j 
ter je vodil tudi deželni odbor. Deželni zbor je imel 22 poslancev, od . 
teh je bil en mandat virilističen, pripadal je goriškemu nadškofu, 21 j 
poslancev pa je bilo voljenih in sicer po skupinah: veleposestvo, trgovsko- f 
obrtna zbornica, mesta in trgi ter podeželske občine. Veleposestvo je ! 
imelo šest mandatov, trgovsko-obrtna zbornica 2, mestna kurija 5 in 
kmečka kurija 8 poslanskih mandatov. Poslanci so se volili v volilnih 
okrajih. Tako so za volitve poslancev iz kmečkih krajev bili 4 volilni 
okraji, od teh je prvi obsegal sodne okraje Gorica (okolica), Kanal, ; 
Ajdovščina, drugi Gradišče ob Soči, Krmin, Tržič in Cervinjan, tretji , 
okraje Tolmin, Bovec, Kobarid in četrti Sežano ter Komen. Za volitve ' • 
kurije mest, trgov in obrtniških krajev so bili prav tako 4 volilni okraji i 
in sicer za Gorico, za Krmin in Gradišče ob Soči, za Cervinjan, Tržič ; 
in Gradež ter kot zadnji za Tolmin, Bovec, Cerkno, Kanal in Ajdovščino; 
kraji volitev so bili v Gorici, Krminu, Červinjanu in Tolminu. V mestu 
Gorica sta bila izvoljena dva poslanca, med tem ko v ostalih volilnih 
okrajih pa po en poslanec. V skupini trgovsko-obrtne zbornice sta 
bila v Gorici izvoljena dva deželna poslanca. Za veleposestvo pa je v 
februarskem patentu veljalo, da je vsa dežela en volilni okraj. Z letom 
1866 pa se je veleposestvo na Goriškem razdelilo v dva dela, ki sta vsak 
volila po tri poslance, namesto dotedanjih 6 skupnih. Zanimiva je sestava 
volilnih okrajev v posameznih kurijah. Volilni okraj za kmečko kurijo 
je bil sestavljen iz več sodnih okrajev, ki so se do leta. 1868 ujemali 
s političnimi okraji. Od vsakega volilnega okraja sta prišla v deželni 
zbor po dva poslanca, od okrajev so bili trije z izrazito slovenskim pre­
bivalstvom ter so šteli po podatkih štetja iz 1857 skupaj 111.812 prebival­
cev, med tem ko je ostali okraj s 60.834 prebivalci predstavljal v večini 
furlansko in italijansko prebivalstvo (izjema so slovenske občine iz 
l e K. Czörnig, Das Land Görz und Gradisca. Wien 1873, str. 63—5; iz tega 
dela so povzeti tudi vsi v naslednjem tekstu vneseni številčni in statistični 
podatki. 
krminskega in tržiškega okraja). Le v tej skupini je bila razporeditev 
mandatov in porazdelitev volilnih okrajev Slovencem pravična. Drugačne 
so bile razmere v velepošestvu, kjer je šlo za očitno privilegiran]e višje 
stoječih družbenih slojev, česar pa slovenski živelj zaradi svoje socialne 
strukture ni predstavljal. 
V takoimenovani mestni kuriji je bila razporeditev sodnih okrajev 
v volilne okraje nekoliko izpremenjena v primerjavi s kmečko kurijo. 
Kraji s slovenskim prebivalstvom so bili združeni v en volilni okraj, kar 
je predstavljalo 59.560 prebivalcev. Dasiravno se izi vse te celote niso 
volili volilni možje, ki so imeli volilno pravico, se je iz območja volil 
le en poslanec, medtem ko so bila ostala štiri mesta pridržana za pod­
ročja naseljena v pretežni meri z Italijani, od tega pa je imelo mesto 
Gorica s 13.297 prebivalci kar dva poslanca. 
Iz vrst deželnih poslancev je volil deželni zbor državne poslance in 
sicer po enega iz vrst: virilista, 6 poslancev veleposestva, 2 poslancev 
trgovsko-obrtne zbornice in 2 poslancev mesta Gorice ter enega iz vrst: 
3 poslancev mestne kurije in 8 poslancev kmečke kurije. Slovencem nova 
volilna zakonodaja ni bila po volji, favorizirala je italijanske glasove, 
pri tem pa je bila edina izjema kmečka kurija. 
Ta nekoliko obširni pogled na ustroj goriškega deželnega zbora sili 
k pregledu narodnostnih prilik, ki so vladale na Goriškem. Po štetju 
iz leta 1857 je bilo v deželi 185.943 prebivalcev, dvanajst let nato, leta 
1869 pa je število naraslo na 204.076. Mesto Gorica je imelo po štetju iz 
1857 13.297 prebivaloev (16.659), po političnih okrajih pä je bila porazdeli­
tev naslednja: Kanal 11.826, Gorica (okolica) 26.830, Ajdovščina 12.141, 
Červinjan 22.274, Krmin 15.585, Gradišče ob Soči 9.727, Tržič 13.248, 
Komen 13.240, Sežana 12.182, Bovec 6.218, Cerkno 7.495 in Tolmin 21.880. 
Leta 1869 pa je stanje posameznih političnih okrajev pokazalo na­
slednje številke: 
Gorica (okolica) 56.082, Gradišče ob Soči 66.602, Sežana 27.142 in 
Tolmin 37.591. V deželi je bilo 110 občin, v političnih okrajih z izključno 
slovenskim prebivalstvom je bilo 64 občin, 6 pa jih je bilo v okrajih, 
kjer je bila velika večina Italijanov (Biljana, Dolenje in Medana iz 
sodnega okraja Krmin; Doberdob, Devin in Opatje selo iz sodnega, okraj a 
Tržič). Tem je stalo nasproti 39 občin s furlansko-italijanskim prebi­
valstvom ter občina Gorica, ki je bila narodnostno mešana. Carl Czör-
n i g u je na podlagi štetja iz 1857 prišel do naslednje narodnostne strukture 
prebivalstva v deželi: 
Slovenci . 130.748 
Furiami . '. . . . . . . . 47.841 
Italijani . 15.134 
Nehiči . : .' .". . . . . . 2.150 
Židje . •. . . ; . . : . : 403 
Slovenci so naseljevali severni in vzhodni del dežele, Furlani .pre­
dele med spodnjim delom toka reke Soče in po letu 1866 italijansko^ 
11 O. c, str. 54—9. 
avstrijsko državno mejo. Italijani so predstavljali kompaktni del le ob 
nekdanji beneški obali, Nemci so bili v občutni manjšini, a največ jih 
je bilo v Gorici. Narodnostni sestav prebivalstva posameznih upravnih 
enot dežele pokaže še bolj zanimivo sliko. 
Czörnig je med kompaktnim slovenskim predelom navajal v okraju 
Tolmin slovensko-nemška mešana kraja Nemški Rut in Stržišče s skupnim 
številom 650 prebivalcev, ki jih je označil kot Nemce. V okrajih Bovec 
in Cerkno je naštel izključno Slovence, ne pa tako v Kanalu, kjer je 
poleg Slovencev bilo še 200 Furlanov. Gorica je bila pomešana z vsemi 
narodnostnimi skupinami deželnega prebivalstva, med tem ko za okraje 
Ajdovščina, Gorica (okolica) in Komen navaja kot prebivalce le Slovence. 
V okraju Tržič je 5 krajev — Doberdob, Dol, Jamlje, Opatje selo in 
Devin :— imelo slovensko prebivalstvo in sicer v celoti 2580, medtem 
ko so bili ostali prebivalci Italijani (10.814). Okraj Krmin je imel 12.196 
Furlanov, narodnostno mešani kraji so bili Dolenje, Rutarji (Ruttars) in 
Mirnik s 3065 Slovenci; pri tem pa isti vir ne navaja, če so k temu 
številu priključeni tudi Slovenci iz občin Medana in Biljana. V okraju 
Gradišče je bilo 8.749 Furlanov, 700 Italijanov v Sv. Martinu na Krasu, 
200 Slovencev v Zdravščini in 100 Židov v mestu Gradišče ob Soči. 
Večino prebivalstva okraja Červinjan so prav tako tvorili Furlani (20.079), 
medtem ko> je bilo Italijanov 2600 (od teh 2216 v občini Gradež). 
Sledeč geografski porazdelitvi dežele (visokogorati, srednje gorati, 
gričevnati, ravninski in kraški predeli) je po Czörnigovem izračunu bi­
valo v visokogoratem predelu dežele le slovensko prebivalstvo v številu 
14.406, v srednj egora tih delih je bilo 43.295 Slovencev poleg 650 Nemcev, 
prav tako je bilo največ Slovencev naseljenih na gričevnatih delih in 
sicer 42.807, Furlanov je bilo tu 21.128, Nemcev 1500, 'Italijanov 1450 
in Židov 403. V ravninskih predelih je slika drugačna, saj je bilo tu 
26.713 Furlanov in 13.414 Italijanov, na Krasu je bila velika večina 
Slovencev (30.240) in 270 Italijanov, Slovenci so bili naseljeni na dobrih 
4/5 površine celotne dežele, predstavljali pa so 2/3 vsega prebivalstva 
(66,6 °/o). 
Uvedba ustavnega življenja predvsem pa uveljavitev februarskega 
patenta leta 1861 postavijo nove temelje političnemu življenju goriških 
Slovencev. Oživljanje pred več kot dvemi desetletji začetega dela nastaja 
spontano, brez organizacijskih priprav, brez ustaljenih načrtov in izku­
šenj, spočetka mu zadostuje buđenje nacionalne zavesti, a še ta оЈзИка 
je povezana predvsem z željo rabe slovenskega jezika v javnosti. 
Narodnostno prebujanje pa rabi za to, da doseže svoje cilje predvsem 
oblike, ki jih daje milejši režim, ki zavlada v monarhiji. V prvi vrsti 
je nova deželna uprava, z deželnim zborom kot nosilcem deželne avto­
nomije, kjer so zastopani tudi Slovenci, bodisi s poslanci, ki izhajajo 
iz vrst Slovencev, bodisi s poslanci, ki kot Neslovenci, zastopajo koristi 
področij naseljenih s slovenskim prebivalstvom. Buđenju narodne zavesti 
služi nadalje tisk, bodisi osrednji slovenski, v katerem se oglašajo z 
Goriškega mnogi dopisniki, bodisi slovenski tisk, ki nastaja v Gorici. 
6 
Tretja oblika, ki iz spočetnih kulturnih postavk prehaja prav kmalu na 
politično področje prebuje narodne zavesti, je pa nastanek društvenega 
življenja, ki nosi naziv čitalniško gibanje. Posebno mesto ima pri tem 
še šolstvo, ki spada sicer v vrsto občinskih oziroma deželnih ustanov, se 
pa lahko želje in zahteve Slovencev odražajo tu le posrednim potom. 
Take možnosti se potemtakem odpirajo goriškim Slovencem ob začetku 
ustavnega življenja. Medtem ko so nekatere teh oblik značilne za prva 
leta desetletja, nakaže ves nadaljnji državni razvoj, ob upoštevanju raz­
voja tudi slovenske politike, nove oblike tudi na Goriškem. Gibanje 
goriških Slovencev dobiva od sredine desetletja oblike političnega gi­
banja. Taborsko gibanje, ki nastane z letom 1868, je izrazito politična 
,akcija, najširših množic, uspeh dovolj organiziranega, vztrajnega in 
široko zasnovanega prebujanja narodne zavesti vseh slojev in vrst sloven­
skega prebivalstva. 
D e ž e l n i z b o r 
Cesarski patent z dne 26. februarja 1861 je v prilogi H i objavil tudi 
deželni red in deželnozborski red za Goriško-Gradiščansko, v dodatkih k 
deželnemu redu pa je bilo določeno, kako deželni zbor voli poslance za 
državni zbor. Niti ne mesec dni za tem, v dneh od 21. do 26. marca, so 
se v vseh volilnih skupinah izvolili poslanci za nov goriški deželni zbor. 
Iz časopisja ne razberemo niti drobne vesti o volilnih pripravah na Go­
riškem. Po volitvah poročajo »Novice« o izidih ter za izvoljene poslance 
pravijo, da so »gospodje, za domačo reč in za Avstrijo skoz in skoz uneti, 
kterim narodnost slovenska ni prazna beseda! Prepričani smo tedaj, da 
se bodo v zboru krepko potegovali za vse to, kar nam gre, da se ne bodo 
premotiti dali od Laškonov, kterih prislovica, bi rekel, je: ,Meni vse, tebi 
— nič'.«12 Za področje, kjer so bili naseljeni Slovenci je bilo v zbor izvo­
ljenih 7 poslancev, medtem ko je bil en Slovenec izvoljen v skupini vele-
posestva. Med omenjenimi 7 poslanci je bilo 6 Slovencev ter so bili vsi 
izvoljeni v treh volilnih okrajih kmečke kurije, v mestni kuriji sloven­
skega volilnega okraja pa je bil izvoljen okrajni predstojnik v Tolminu 
Franc Grossmann, po rodu Čeh, ki je slovenščino znal le za silo. Edini 
poslanec izvoljen v goriškem veleposestvu je bil Anton Gorjup (1812— 
1883), deželnosodni svetnik v Gorici, zastopnik goriških Slovencev v dr­
žavnem zboru na Dunaju in Kromerižu leta 1848 in 1849. V slovenskih 
kmečkih volilnih okrajih so bili izvoljeni: v Tolminu Josip Fabiani, urad­
nik iz Bovca in Filip Jakob Kaffol, kaplan na Pečinah na Tolminskem, 
v Gorici deželni uradnik v Gorici Andrej Winkler in posestnik na Humu 
v Brdih dr. Anton Zigon, v Sežani posestnik v Tomaju Anton Čeme, ki 
je zastopal goriške Slovence v državnem zboru leta 1848 in 1849 in Alojz 
•Polley, uradnik iz Komna. Med izvoljenimi je bilo poleg Černeta in Gor-
jupa, ki sta že nastopala kot poslanca, poznano ime Andreja Winklerja, 
1 2 N, 14, 3. 4. 1861, 114—5. 
xìT 
ki je bil v letih 1848-9 eden najvidnejših članov goriškega »Slavjanskiga 
bravniga družtva« ter dopisoval v takratno slovensko časopisje. Med 
sedmimi Slovenci je bilo četvero uradnikov, 2 posestnika in eden duhov­
nik. Izvolitev F. J. Kaffola (1820—1864) je značilna za volitve leta 1861 
na Slovenskem, saj je bil rednim potom takrat edini izvoljeni poslanec 
duhovskega stanu.13 Tem sedmim oziroma osmim predstavnikom sloven­
skih predelov dežele je stalo nasproti 13 poslancev izvoljenih v furlansko -
italijanskih in pa narodnostno mešanih predelih, eno poslansko' mesto 
pa je bilo prihranjeno za goriškega nadškofa, ki je v prvem zasedanju 
zbora bil v Radovljici rojeni dr. Andrej Gollmayer. Med poslanci neslo­
venskega dela goriškega deželnega zbora so bili predstavniki deželnega 
plemstva, industrijskih krogov in meščanstva, od teh bi vsaj dva opre­
delili kot Nemca, vsi ostali so bili Furlani oziroma Italijani. Ta del de­
želnega zbora bi lahko opredelili tudi po političnih nagnjenjih in tako 
ugotovili izrazite avstrijakante, predstavnike nemškega in tudi italijan­
skega liberalizma (dr. Rismondo). Podobna opredelitev za slovensko stran 
ni mogoča, izjemi sta pri tem le Cerne in Winkler, ker ni za ostale po­
znano kakšno posebno politično nastopanje, razen tistega, ki je imelo 
izrazit provladni značaj, z bolj ali manj jasnim poudarjanjem pripad­
nosti slovenskemu narodu. Pomembna značilnost prvih pa tudi nasled­
njih volitev se zdi predvsem v kmečki kuriji narodnostna homogenost-
volilnih okrajev, ker so bile tako nedvomno manjše težave za uveljav­
ljanje slovenskih kandidatov. Če je bilo ugotovljeno za volitve 1861 na 
Slovenskem, da je v vseh deželnih zborih bilo 23 poslancev slovenske 
politične orientacije,14 predstavlja 7 poslancev goriškega deželnega zbora, 
kljub narodnostno krivični volilni zakonodaji pomemben uspeh. 
Goriški deželni zbor je v svoji prvi dobi zasedanj pričel delovati 6. 
aprila 1861. Medtem ko sta prvi seji minili ob obravnavanju nekaterih 
formalnosti, med katerimi je bila potrditev novega deželnega glavarja 
Paceja in njegovega namestnika dr. Doliaca, je tretja seja 10. aprila 1861 
bila že delovna in prinesla prve nastope Slovencev. Ze prav na začetku 
zasedanja je F. J. Kaffol zato, da opraviči svoj mandat ko zagovarja pra­
vice Slovencev in da ostane zvest tradiciji svojih prednikov, ki so imeli 
Gorico za slovensko mesto (»città slava«) želel, da se zapisnik piše tudi 
v slovenskem jeziku. Kaffol, ki je govoril v slovenskem jeziku, je posta-
vil tri vprašanja: če morejo biti zapisniki deželnega zbora vedno pisani 
v italijanskem jeziku, če je poslancem dovoljeno govoriti v zboru v slo­
venskem jeziku, in če se bo nemški jezik uporabljal v zboru. Kaffolje 
na pobudo glavarja prevedel svoj govor še v italijanščino, debata o 
vprašanjih pa je bila preložena ria kasnejši čas. Ko je skušal Kaffol 
znova podkrepiti svoje predloge in sicer v slovenskem jeziku, je »občin­
stvo živahno godrnjalo«. V nadaljevanju seje je Čeme zahteval, da 
dobi italijanski tekst pozdravne adrese cesarju tudi slovenski prevod, 
13 V. Melik, Volitve na Slovenskem. 1861—1918. Ljubljana 1965, str. 205. 
14 V. Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdese­
tih let devetnajstega stoletja. JlC, št. 1, 1964, str. 41. 
kar je zbor sprejel.15 Na isti seji sta se iz vrst poslancev volila tudi 
dva državna poslanca. Kot prvi je bil izvoljen Gorjup, za drugega po­
slanca sta se že izvoljena Dottori in Rismondo odpovedala, končno je bil 
v peti volitvi izvoljen Anton Čeme. Ker sta tako postala državna po­
slanca Slovenca je Italijan dr. Pajer ugovarjal, a mu je Gorjup odgovoril, 
da gre pri tem za primer majhnega pomena, o katerem ne bi kazalo vne-
mati nesoglasij.16 
Izvolitev dveh Slovencev je pomembna za njih afirmacijo obenem 
pa je potek volitev pokazal na stališča avstrijskih Italijanov do dunaj­
skega parlamenta, ker se je najjasneje pokazalo ob priliki volitev v istr­
skem deželnem zboru, kjer so dobro organizirani italijanski nacionalisti 
oddali listke z besedo »nessuno« (nihče); nacionalistično orientacijo pa 
lahko prisodimo obema goriškima poslancema, ki sta se mandatu odpo­
vedala. Oba novoizvoljena goriška poslanca sta se v svojem parlamen­
tarnem delovanju trajajočem šest let (1861—1867) pokazala z dokaj raz­
lično dejavnostjo. Medtem ko je bil Gorjup izrazito vladni poslanec ter 
se v zboru za slovenščino ni nikoli opredelil ter je v svojih govorih ob­
ravnaval predvsem gospodarske probleme Goriške in Istre, je bil Anton 
Cerne skupaj s kranjskim dr. Lovrom Tomanom tisti slovenski državni 
poslanec, ki je stal v ospredju boja za nacionalne pravice Slovencev. 
Zlasti je vzbudil pozornost in mu dvignil sloves njegov govor v parla­
mentu dne 27. junija 1861 o neenakopravnosti Slovencev in slovenskega 
jezika, Cerne je o tem še enkrat govoril 14. maja 1862, 9. septembra 1861 
pa je izdal interpelacijo za enakopravnost jezikov v sodstvu.17 Potem­
takem se po svoji nacionalno-politični orientaciji Černe kaže naJDunaju 
kot Slovenec, česar pa o Gorjupu ni mogoče povsem govoriti. 
Če se znova povrnemo k prvemu zasedanju goriškega deželnega od­
bora, omenimo sejo 22. aprila 1862, ki je znova prinesla razpravo o upo­
rabi slovenskega jezika v deželnem zboru. V slovenščini je govoril F. J. 
Kaffol, a je poslanec Del Torre bil mnenja, da sprejme zbor sklep, da je 
italijanščina jezik zbora. Dr. Zigon je ugovarjal, češ da ima slovenski 
jezik iste pravice kot italijanski. Glavar je pri tem pojasnil, da je bila 
italijanščina sprejeta za uradni jezik zbora, da pa naj rabijo poslanci 
jezik, ki ga bolje poznajo. Italijan Dottori je bil mnenja, da lahko velja 
tako stališče.za slovenščino, ne more pa za nemški jezik. Italijan Doliac 
je bil za popolno enakopravnost jezikov. V debati se je oglasil tudi Nemec 
Ritter, ki je zahteval enakopravnost tudi za nemški jezik.18 
S to zadnjo sejo je bilo končano prvo zasedanje goriškega deželnega 
zbora. Poleg pomembnih nastopov nekaterih slovenskih poslancev (Kaf­
fol, Černe, Zigon, Winkler) za enakopravnost slovenskega jezika v dežel-
15 Protocoli di sessione della prima tornata della dieta provinciale delle 
contee principesche di Gorizia e Gradisca. Gorizia 1861, str. 7; pod naslovom 
»Sejni zapisniki prve sejne dobe deželnega zbora pokneženih grofij Goriške in 
Gradiške« so bili zapisniki prvega zasedanja deželnega zbora izdani tudi v slo­
venskem jeziku, v prevodu Andreja Marušiča. 
w Ib., str. 9. 
17 V. Melik, O nekaterih vprašanjih..., str. 49—50 
18 Protocoli..., str. 16. 
nem zboru velja še omeniti, da je bil Winkler izbran v deželni odbor, da 
je bil sprejet sklep, da se sejni zapisniki prevajajo na slovenski jezik ter 
da je s posebnim pismom datiranim na Pečinah 12. julija 1861 poslanec 
Kaffol sporočil volivcem, da se je zaradi natolcevanj in zaradi službe od­
povedal svojemu mandatu. S tem so Slovenci izgubili človeka, ki se je 
kot deželni poslanec pričel prvi in najbolj dosledno boriti za enakoprav­
nost slovenskega jezika. Kaffol je v svojem sporočilu priporočil volivcem, 
da »za poslance v deželni zbor nikdar ne voliti ptujcov, ki nam tlačijo 
domovino, jezik, narodnost in sveto vero«.19 Kaffola, ki je izdal nekaj 
samostojnih nabožnih del, je ob smrti (umrl 28. 2. 1864) tisk imenoval 
kot enega »izmed prvih djanskih zbujovavcov slovensko-narodne zavesti 
na Goriškem«.20 Istočasno s poročanjem o Kaffolovi odpovedi pa je začel 
tisk z akcijo, da bi nadomestne volitve prinesle poslanca, ki »more biti 
Slovenec z dušo in telesom«. Predlagan je bil Peter Kozler (1824—1879), 
notar v Sežani.21 Neposredno pred volitvami, ki so bile 7. septembra 1861 
v Tolminu, je dopisnik iz Gorice v »Novicah« znova predlagal Kozler j a 
ter ob poudarjanju krivice, ki jo volilni zakon dela do 130.000 Slovencev 
s 7 poslanci za razliko od 66.000 Italijanov s 14 poslanci, spregovoril o 
tem, kakšen naj ne bi bil deželni poslanec: »potrebujemo Slovenca, pa 
ne le po rodu, ampak po mislih, besedi in djanji. Poverh tega, da mate­
rijalne tominske itd. potrebe pozna, mora tudi duh časa poznati in narod-
no-slovenske zadeve, in ker so sicer z dobro voljo pa plitvo pametjo v zbo­
ru le malo opravi, naj bo skušen, učen, zgovoren, da ne bo le števila, 
ampak moč in glas naše sedmerice pomnoževal. Za mutce in nevedneže 
imamo v Gorici posebno napravo; v' deželnem zboru ne maramo zanje. 
Nadalje naj bi ne bil ne prenapet spoštovavec nemške . k u l t u r e ' , pa 
tudi ne prepobožen molivec tistega nevarnega moloha, ki nam je bene-
čanske Slovence požerl; domače Lahe naj bi pa prav rad imel; njih dobro 
voljo in pravičnost vselej in povsod priznaval, njih pravice jim nikdar 
kratil, kakošenkrat pa vendar sam pri sebi mislil, da je bolj varno se na 
lastno moč in pravico opirati, kakor pa ptujo pomoč in morda prisiljeno 
pravičnost zanašati, in da nam je treba s v o j e p r o s o samim brati. 
To bi bile po priliki moje napotila za stare in za novega zbornika«.22 
Namesto Kozlerja je bil izvoljen dr. Vincenci Volčič, odvetnik iz Ajdov­
ščine, »Slovan iz celega serca mu je barva politična: ,Zmeren pa neover-
ljiv napredak'«.23 
Po zasedanju v letu 1861 je nadaljeval z delom izvršni organ de­
želnega zbora, deželni odbor. Andrej Marušič je ocenil s temi besedami 
pomen prvega zasedanja deželnega zbora: »Kakor sploh vse polje svoje 
delavnosti, tako tudi njivo narodnosti je utegnil deželni zbor v svojih 6 
sejah komaj poverhoma preorati in zrahljati in nekoliko tudi vsejati, po­
glavitne dela pa je o d b o r u naložil, ali si jih za prihodnjič prihranil.« 
1 9 N, 30, 24. 7. 1861, 246. 
2 0 Umni gospodar (odslej UG), 3, 15. 3. 1864, 23. 
2 1 N, 30, 24. 7. 1861, 246. 
2 2 N, 35, 28. 8. 1861, 288. 
2 3 N, 38, 18. 9. 1861, 316. 
10 
Ob tem pa je poročal o sklepu deželnega odbora na seji 12. julija 1862, 
da deželni odbor dopisuje s slovenskimi županstvi v slovenskem jeziku.24 
Sklep je sprejel na podlagi predloga, ki ga je postavil odbornik Winkler, 
»ki ni le po rodu in kervi Slovenec, ampak tudi po mislih in prepričanji 
svojem, in kolikor zmerniši in previdneši, toliko bolj intensivno in zdat-
no je njegovo postopanje po poti narodnega napredka; on ve, za kaj se 
poganjamo in kaj hočemo doseči«.25 Odbor so poleg Winkler j a sestavljali 
še zmerni katoliški Italijan dr. Carlo Doliac, bivši goriški župan in odvet­
nik, zmerni Italijan dr. Giuseppe Dépéris, in odvetniški kandidat dr. 
Luigi Pajer, »vsemogočen ljudovod duša italijanske stranke«, predstavnik 
goriškega italijanskega liberalizma. Po službeni dolžnosti je v odbor so­
dil še glavar grof Wilhelm Pace, nemški goriški fevdalec, predstavnik 
Goriške in Istre v pomnoženem državnem svetu iz leta 1860. 
Leta 1862 deželni zbor ni zasedal, zbral se je na svojem ponovnem 
zasedanju leta 1863 ter imel prvo sejo 8. januarja. 
Z a h t e v a n j a z a u v e l j a v l j a n j e s l o v e n s k e g a j e z i k a 
Slovenski jezik naj bi dobil potrebno veljavo v šolah in uradih. Do­
pisnik J. Z-i iz Brd je v »Novicah« leta 1861 pisal o zanemarjenosti slo­
venskega jezika v Brdih in videl vzroke v tem, »da nam ljudskih šol 
manjka, kjer bi se mladež v domačem jeziku vadila, in drugič to, da 
smo sužni lascine«.26 Prav na istem je nek drug dopisnik iz Goriškega 
naročal v zvezi z uveljavljanjem slovenskega uradovanja: »Zato posebno 
vi, občinski možje, župani zlasti, ki ste na čelu občin, razodevajte svoje 
želje, svoje potrebe; nikar v pravičnih rečeh ne bodite plahi zajci; nikar 
se ne bojte lastne sence; tirjajte to z lepo besedo, kar je nam pa bo tudi 
našim otrokom živa beseda.« Taki in podobni dopisi ter članki se vrste 
v slovenskem tisku tudi vsa naslednja leta. Zlasti na mejnih področjih 
oziroma naseljih je pretila italijariizacija: »Ker smo na meji med Furlani 
in Lahi je malo upa, da pojde naši zatrti narodnosti kdaj boljše, ker 
tukajšnji kmet v večkratnih opravilih z Lahi more se vedno lascine siliti, 
če hoče ž njimi* izhajati. Vrh tega nima naša mladost priložnosti se v 
domačem jeziku bolj izobraževati, zavoljo pomanjkanja domačih šol.«27 
Skozi celo desetletje pa so deževale kritične pripombe na račun dela mno­
gih županstev, predvsem pa občinskih tajnikov, ki v slovenskih občinah 
niso uradovali v slovenskem jeziku. Posebne skrbi so bile deležne šole. 
Šolska mreža naj bi se razširila, šole naj bi dobile učitelje z dobrim zna­
njem slovenskega jezika, v goriških šolah pa naj bi dobil slovenski jezik 
mesto, ki mu pripada. 
Dopisnik J. Ternogorski (duhovnik Josip Furlani) iz Gorice je potom 
»Novic« naslovil na goriške deželne poslance predlog, da bi bil v zvezi z 
verjetno razpravo deželnega zbora o učnem jeziku v šolah še najboljši 
2 4 N, 31, 31. 7. 1861, 251. 
2 5 N, 32, 7. 8. 1861, 258. 
2 9 N, 6, 6, 2. 1861, 49. 
2 7 N, 10, 5. 3. 1862, 76. 
11 
načrt, po katerem bi bili v normalkah in nižjih gimnazijah ločeni raz-
redi, v višji gimnaziji pa naj bi bil nemški jezik.28 Temu je nato ugovar-
• jal takratni dunajski študent Josip Tonkli, češ da predlog zahteva pre­
malo v korist Slovencev, dijak ima dovolj prilike, da se nemščino nauči, 
sicer pa je namen, da se slovenski jezik vpelje v urade kot uradni jezik! 
Svoj načrt, ki je bil za vpeljavo le slovenskega jezika v višje razrede 
gimnazije, je Tonkli razložil tudi poslancu Winklerju v pismu dne 22. 
aprila 1861,28 
Oglasil se je dopisnik z Dunaja, ki je temu predlogu nasprotoval, ker 
je v nasprotju z razglašeno enakopravnostjo avstrijskih narodov, saj bi * 
morali v višjih razredih goriške gimnazije tudi Italijani oziroma Furlani 
rabiti le slovenščino, kot učni jezik. Predlagal je v nižjih razredih gim­
nazije paralelne razrede porazdeljene po narodnosti, v višjih pa naj bi se 
polovica predmetov podučevala v slovenskem, polovica v italijanskem 
jeziku.30 
Josip Furlani je nato ob Tonklijevem predlogu tudi omenil, češ da bi 
bilo načrt zaradi nasprotovanja Italijanov nemogoče uresničiti. Zato pa 
bi lahko ostal italijanski predlog o dvojnih razredih od prvega do zad­
njega razreda, ali pa načrt, ki ga je sam predlagal, da se nemščina uvede 
v višje razrede. Za italijanski načrt pa je bilo po njegovem premalo učen-, 
cev, ter bi se morali razredi sčasoma združiti.31 Tonkli je skušal z jezi­
kovnimi značilnostmi slovenskega in italijanskega jezika zagovarjati 
umestnost svojega predloga, svoj predlog pa je utemeljeval na podlagi 
cesarskega razglasa z dne 8. avgusta 1859, da se v področjih- naseljenih . 
s prebivalstvom različnih narodnosti na višjih gimnazijah uvede jezik, 
ki ga govori večina prebivalstva.32 Polemika je s tem prenehala, pač pa 
so »Novice« ob zaključku šolskega leta 1860/61 prinesle obširen popis 
stanja goriških šol. Na gimnaziji je bilo od 334 dijakov, 179 Slovencev, 
108 Furlanov, 25 Italijanov.in 22 Nemcev. Nerešeno je bilo poučevanje 
slovenskega jezika kot predmetnega v vseh razredih gimnazije, prav tako 
je bilo nejasno glede rabe slovenskega jezika kot učnega. Samostojna 
višja realka v Gorici je delovala od leta 1860, 5. marca 1861 je dobila 
svojo dokončno podobo — 6 razredov. Izvestja te šole niso poročala o 
narodnostnem sestavu učencev (od 186 učencev jih je bila tretjina iz Go­
rice). 
V goriški normalki je bilo med 678 učenci 283 Slovencev, število je 
bilo nizko, ker so Slovenci iz okolice mesta pošiljali otroke v domače šole; 
ob zaključku šolskega leta je na zaključni prireditvi prvič govoril dijak 
v slovenskem jeziku (Fran Podgornik iz Cepovana, kasnejši publicist) 
Nedeljsko šolo je obiskovalo 92 učencev, med temi kar '42 Slovencev. 
Učiteljsko pripravništvo je obiskovalo 25 dijakov, potrjeni so bili 4 uči-
28 N, 16, 17. 4. 1861, 131—2. 
29 N, 18, 1. 5. 1861, 145—6. 
30 N, 20, 15. 5. 1861, 158—9. -
31 N, 21, 22. 5. 1861, 166—7. ' ' ' 
32 N, 24, 12. 6. 1861, 191—2; 26, 26. 6. 1861, 206—8. 
f 
12 
telji. Na mestni ljudski šoli ni bilo slovenskih paralelk, bila je italijan-
sko-nemška. Prav tako ni bilo mogoče razporediti narodnostne strukture 
učenk glavne dekliške šole. Poleg teh javnih šol, je bilo v Gorici še nekaj 
privatnih šol. Pisec tega obširnega članka, ki je sicer nepodpisan, je bil 
najbrž Andrej Marušič; ob koncu je zapisal: »Toliko je tedaj gotovo, da 
se nekaj giblje, in da, berž ko bo mora nepriličnih zapoved in naročil od-
jenjala, se bo naše šolstvo v dušni in telesni prid prihodnjih narodov 
veselo povzdignilo.«33 Vendar je vpeljava slovenskega jezika v srednje 
šole naletela na ovire in' tako je ostalo pri nemškem jeziku.34 Ureditev 
šol, predvsem pa uvedba slovenskega jezika kot učnega, postaja perma­
nentna zahteva, tudi kasneje ko se že pojavljajo tabori." 
Medtem ko so se v prvih časih od uvedbe ustavnega življenja izražali 
upi, da bo skorajšnji čas prinesel rešitve, ki bodo dale slovenskemu 
jeziku enakopravno veljavo, so ti upi kmalu zvodeneli v izkušnjah 
vsakdanjosti in v dolgem pričakovanju izboljšav. »Živimo že čez 4 leta 
v ustavno enakopravni Avstriji, ali, žalibog! vživamo še malo ustavnih 
pravic. Podlaga ustave je enakopravnost narodnega jezika in veljava 
njegova v javnem življenju; brez veljave domačega jezika v šolah, urad-
nijah, deželnih zborih je vsaka ustavnost puhla stvar, ktera našemu 
narodu nobenega prida ne donaša. Vemo sicer, da je težko, stari sistemi 
na enkrat slovo dati, ali. vendar bi smeli pričakovati, da se naš jezik 
hitreje v šole in uradnije vpeljuje. Pa kaj bodi li nam od Njih. Veličan­
stva našega cesarja zagotovljena enakopravnost vedno le na papirju 
ostajala? . . . Doba germaniziranja ali ponemčevanja je po oktoberskej 
diplomi nehala ali vsaj bi morala popolnoma enkrat že jenjati,« je tožil 
v celovškem »Slovencu« dopisnik iz Ajdovščine.35 
Omenili smo že zanimivo pobudo učitelja na goriški višji realki 
Franca Zakrajška iz marca leta 1860 o potrebi slovenskega časnika na 
Goriškem. Za novo leto 1861 je nameraval izdati književni almanah 
»Vile slovenske«, v drugi polovici leta 1861 pa se je pripravljal za 
izdajanje lista »Lipa slavjanska«, ki naj bi bil »zabavni (kratkočasni) 
in podučni list«. Kljub temu, da so mu prijatelji izdajanje odsvetovali, 
je vendar le vztrajal, končno pa se je nameri odrekel zaradi tiskarskih 
in založniških okoliščin. Istočasno z Zakrajškom je pričel goriški Italijan 
Giovanni Filli pripravljati list »Il speculatore goriziano«, ki naj bi ob­
javljal tudi slovenske prispevke. S svojo namero je uspel le. delno, 
ker je 11. januarja 1862 izšla v Gorici prva in obenem edina številka 
tednika »Lo Speculatore goriziano — .Goriški oglednik«, ki je imel ita­
lijanski in slovenski uvodnik, in je povedal, da bo časnik »le samo tisto 
obsegel, kar domorodcem naše kronovine, naj si bodo že kakoršnega 
koli stanu in pa narodnosti, v prid in pa v korist priti zamore«. Z objavo 
Cegnarjeve pesmi »O posvečevanju Prešernovega spominka« je list za­
ključil svoj slovenski del. »Novice« so po izidu želele uredniku Filliju 
uspehe pri težavnem delu in poudarile, da bodo o listu več poročale, 
™ N, 39, 25. 9. 1861, 321; 40, 2. 10. 1861, 328; 41, 9. 10. 1861, 336—7. 
M N, 26, 25. 6. 1862, 213; N, 2, 14. 1. 1863, 15. 
35 Slovenec (odslej S), 39, 27. 5. 1865, 155. 
13 
ko bo prinesel slovenske članke. Kasneje so »Novice« zanikale vsako 
zvezo Slovencev s tem neuspelim poskusom.36 Filli si je najbrže priza­
deval ustvariti nepristranski deželni list, ki pa že ob izidu ni naletel 
na primeren odziv, njegov urednik je kasneje zapisal, da je list »umrl 
novorojen zaradi pomanjkanja mleka«.37 
Veliko bolj uresničljiva so se v letu 1862 pokazala prizadevanja 
kmetijske družbe v Gorici, da prične izdajati svoje glasilo tudi v sloven­
skem jeziku. Kmetijska družba je nameravala izdajati tak list že v 
začetku petdesetih let, kasneje je ob koncu leta 1861 izdala v slovenskem 
jeziku koledar, ki je izšel tudi za naslednje leto. ,Leta 1862 je pričela 
družba izdajati časnik v italijanskem jeziku, v skrajšanem naslovu »Atti 
e memorie«, toda že v istem letu je na zboru kmetijske družbe njen 
predsednik 22. maja predlagal, da prične izhajati tudi slovenski list.3" 
Kmetijska družba pa je zamisel pričela uresničevati, vendar ni našla 
dovolj naročnikov in urednika. »Glavni zbor« družbe je 28. maja 1863 
znova obravnaval vprašanje lista. Družba je prosila slovensko čitalnico 
v Gorici, da bi ji preskrbela brezplačnega urednika. Nalogo sta nato 
sprejela Andrej Marušič in dr. Josip Tonkli, odvetniški kandidat v 
Gorici.39 Vendar pa ob samem sklepu, da pričenja izhajati list, niso 
bila rešena vprašanja vsebine novega lista. Predsednik družbe se je nam­
reč zavzemal aa vsebinsko razširitev italijanskega glasila družbe, pri 
čemer so mu nekateri člani ugovarjali, saj so hoteli, da list ostane izrazito 
strokovno glasilo: Z nejasnim vsebinskim konceptom je pričel izhajati 
v Gorici »Umni gospodar«, s podnaslovom »mesečen list za kmetijsko 
gospodarstvo in obrtnijstvo, izdaje ga c. k. kmetijska družba Goriška«. 
Prva številka je izšla 31. julija 1863, kot začasni odgovorni urednik je 
bil naveden Andrej Marušič. Goriški katehet se je tako iz marljivega 
dopisnika nekaterih takratnih slovenskih listov razvil v urednika lista; 
list je urejeval do konca leta 1865 ko je prenehal zaradi nasprotovanj 
italijanskih članov družbe, ker je zlasti v svojem zadnjem letniku prina­
šal tudi politične vesti. Andrej Marušič je septembrsko, deveto številko 
tretjega letnika podpisal že kot izdajatelj in odgovorni urednik, list pa 
je nosil podnaslov »list za kmetijstvo in druge deželne zadeve«.40 »Umni 
gospodar« je že v svoji prvi številki naznanjal, da bo prinašal »domače 
in tuje novice raznega zapopadka«. Potemtakem ni bil izrazito strokovno, 
kmetijsko glasilo. »Novice« so izid lista pozdravile, »narod slovenski ima 
zdaj že 7 časnikov«.41 O koncepciji lista je odločal zbor kmetijske družbe 
v Tolminu 21. septembra 1863, glede predloga, da bi list obravnaval tudi 
nekmetijske zadeve, je dobilo predsedstvo družbe nalogo, da rešuje za-
36 B. Marušič, Ob stoletnici »Goriškega oglednika«. Kronika, XI/1963, zv. 2, 
str. 101—106. 
37 G. Filli, Programma di due' giornali bimensili politici e di varietà per 
la provincia di Gorizia. Gorizia 1869, str. 10. 
38 N, 26, 25. 6. 1862, 216. 
39 N, 29, 22. 7. 1863, 230—1. 
40 B. Marušič, Ob stoletnici »Umnega gospodarja« (1863—1963). Jadranski 
koledar 1963, str. 209—220. 
41 N, 33, 19. 8. 1863, 265. 
14 
devo v sporazumu z uredništvom. Predsednik družbe, kasnejši goriški 
župan Claricini, je bil listu naklonjen in le na lastno odgovornost do­
volil Marušiču objavljanje člankov nekmetijske vsebine. Marušič pa ni 
skrival želje, »da bi se iz tega lista izcimil sčasoma nekak d e ž e l e n 
č a s n i k , kteri bi vsem p o s e b n i m — duševnim in materialnim — 
potrebam goriških Slovencev zadostoval«.42 Prav zavoljo tega je bil tol­
minski zbor »za Goriške Slovence imeniten in spomina vreden, bodi da 
gledamo na narodnost, al da se na kmetijstvo oziramo«.43 
Drugi letnik »Umnega gospodarja« je imel podnaslov »mesečnik za 
kmetijstvo, obrtnijstvo in druge deželne zadeve, ter za izobraževanje 
ljudstva sploh« in si je dal vzdevek »grebenica, res, da zdaj še šibka 
in malo rodovitna grebenica, zlasti neprecenljivih ljubljanskih ,Novic' 
in — ,naše Gorice list'«. Tretji letnik je izhajal"vključujoč še osmo šte­
vilko pod podnaslovom »list za kmetijstvo in druge deželne zadeve« 
z dovolj bogato nekmetijsko vsebino. Prav v tem nekmetijskem delu je 
list 15. maja 1865 (štev. 5) prinesel drobno vest o aprilskih volitvah v 
goriški mestni svet v rahlo zasmehljivem tonu ter na istem mestu vest 
o nameravanih proslavah šeststoletnice Dantejevega rojstva v Gorici, 
kar je vzbudilo nejevoljo pri italijanskih članih kmetijske družbe. Na 
občnem zboru družbe 29. maja 1865 je goriški liberalec Carlo Favetti 
(»Umni gospodar« je goriške liberalce v napadenem članku poimenoval 
Favettovce, »za tukajšnjo liberalno laško stranko menda najprimerniši 
ime«) napadel »Umnega gospodarja«, da objavlja politične vesti, medtem 
ko se italijansko glasilo drži pravil družbe. Njegovi kritiki so se pridru­
žili še dr. Pajer, dr. Jona in dr. Maurovich. Njim so odgovarjali dr. Ton-
kli, dr. Doliac in urednik Marušič. Zasedanje je bilo burno in pred­
sednik družbe ga je bil prisiljen prekiniti in nase prevzeti vso odgovor­
nost. Kljub zahtevam Italijanov je »Umni gospodar« še dalje ohranil 
svoj novičarski del. Poročanje o Antoninijevi knjigi »Il Friuli orientale« 
je končal z besedami:' »nikar nas Slovence ne dražite; mi ljubimo 
Vaš jezik, smo vam prijatli, če hočete, toda — amici u s q u e a d 
a r a m ; ,ara' naša je — zvestoba do Avstrije in cesarja ter — narodnost 
in domovina slovenska, ki nam jo je t u d i B o g d a l . S u u m c u i -
q u e ! « 4 4 List se je dotaknil tudi mariborskega programa iz leta 1865, 
obsežni Lavričev članek v zadnjih dveh številkah pa je poudarjal pomen 
slovenskega jezika in šol za ljudstvo.45 V svojem dve leti in pol traja­
jočem izhajanju je »Umni gospodar« opravil veliko narodnobuditeljsko 
delo, sicer utesnjen zaradi svoje ozke vsebinske usmerjenosti, je objavljal 
tudi politične vesti. Pri tem se ni v ničemer razlikoval od veljavne slo­
venske politične miselnosti, ki so jo vodile ljubljanske »Novice«. Krog 
dopisnikov iz Goriške, ki jih je leta 1863 zbiral Levstikov »Naprej« in 
od 1865 dalje celovški »Slovenec« dokazuje, da so se tudi na Goriškem 
mnogi odtegovali »noviškemu« krogu. 
42 UG, 4, oktober 1863, str. 25. , 
43 Ib., str. 28. 
44 UG, 10, 15. 10. 1865, 82—3. 
45 B. Marušič, Ob stoletnici... Jadranski koledar 1963, str. 219. 
15 
C i t a l n i š k o g i b a n j e 
Za razliko od deželnega zbora, kjer je bil razvoj in napredek slo­
venske politične miselnosti vezan vselej na obstoječo zakonodajo ter na 
narodnostno raznolikost članov zbora, je slovensko časopisje, predvsem 
pa citalniško gibanje doprinašalo narodnostni prebuji prvine lastnega 
političnega življenja. Citalniško gibanje, ki na Slovenskem pričenja z 
letom 1861, a se zlasti razmahne v sredini desetletja, je našlo prav plodna 
tla tudi na Goriškem. Pravila prvih čitalnic so odklanjala vsako politično 
dejavnost, razvoj pa je kasneje presegel meje kulturnoprosvetnega dela 
in terjal drugačne oblike. Poleg političnega delovanja ]e bilo pomembno 
tudi gospodarsko, a omejeno je bilo le na vzgojno plat, gospodarskih 
problemov kmetijstva kot obrti. V obravnavanem desetletju je bila zlasti 
na Primorskem gostota čitalnic zelo velika, sledeč nepopolnemu stati­
stičnemu pregledu slovenskih čitalnic iz leta 1869«, lahko razberemo da 
ie bilo od 56 čitalnic na slovenskem narodnostnem ozemlju 16 čitalnic 
na Kranjskem, prav toliko na Goriškem, 13 na Štajerskem, 9 na Trža­
škem ter dve čitalnici na Koroškem. Skupaj je bilo na takratnem Pri­
morskem 25 čitalnic kar je komaj nekaj manj kot polovica vseh sloven-
S X Na Goriškem je v času od 1862 do konca leta 1870 nastalo 20 čitalnic, 
njih razporeditev po deželi je bila zelo različna. Razen SežaneJ m 
Kobarida in Bovca so imeli vsi večji slovenski kraji dežele svoje čital­
nice, a kar je najpomembnejše, svoje čitalnice so dobile tudi nekatere 
kmečke vasi. Čitalnice so bile ustanovljene v devetih občinskih središčih 
z več kot 2000 prebivalci (Gorica, Dornberk, Solkan, Vrtojba, Vipavski 
križ Rihemberk, Komen, Cerkno, Tolmin), 11 čitalnic pa je bilo v 
krajih z manjšim številom prebivalstva (Ajdovščina, Skopo, Lokavec, 
Voice Crniče, Kanal, Prvačina, Standrež, Nabrežina, Miren, Štanjel). 
V nekaterih večjih predelih ni bilo čitalnic, tako v Brdih, na Bovškem, 
na Kobariškem in v bližnjih goriških gorah. Zato pa je bilo njih število 
večje v okolici Gorice in Vipavski dolini, pri čemer ni brez pomena 
omeniti, da so bile v zgornji Vipavski dolini, na Kranjskem čitalnice 
ustanovljene v Vipavi, Podragi in Šentvidu (Podnanosu), na kranjskem 
' Krasu je bila čitalnica v Senožečah in nekoliko bolj oddaljena čitalnica 
v Ilirski Bistrici, ob severovzhodnih mejah dežele pa je od leta 1866 de­
lovala čitalnica v Idriji. Posebnega pomena se zdi tudi pregled števila 
čitalnic po letih nastanka, tako sta v letu 1862 nastali na Goriškem dve 
čitalnici v letih 1863 in 1865 ni bila ustanovljena nobena čitalnica, leta 
1864 nastane le ena, dve leti zatem 1866 nastaneta dve novi čitalnici, po­
sebno plodno je leto 1867, ki je dalo kar 8 novih čitalnic; to leto se na osta­
lih slovenskih področjih ne pojavi niti ena nova čitalnica. Ustanavljanje 
goriških čitalnic v letu 1867 se zdi pomembno tudi zavoljo tega, ker je bila 
4 6 Letopis Matice Slovenske za 1869, str. 282—296. 
47 »Domovina« (odslej D), 1, 8. 1. 1869, 5,, beleži ustanovitev čitalnice v 
Sežani. Vest pa je tudi obenem edini podatek o obstoju čitalnice v Sezam v 
obravnavanem razdobju. ( 
16 
večina u r a d n o potr jena še pred sprejet jem zakona z dne 15. novembra 
1867 o pravici združevanja (o društvih in polit ičnih društvih). Leta 1868 
ni bilo nobene nove čitalnice, naslednje leto 5 čitalnic, za leto 1870 pa je 
poznan nastanek le dveh. Tak postopni razvoj čitalniškega gibanja kaže, 
da se je spočetka osredotočilo predvsem okoli večjih središč (Tolmin, 
Gorica, Ajdovščina), kasneje pa je obujena n a r o d n a zavest zahtevala 
razvoj v najširše plast i slovenskega prebivalstva podeželja. Goriške či­
talnice so v veliki mer i nosile vzdevek »čitalnice«, pojavila pa se je 
tudi oblika »bralno društvo« (spočetka Voice, Prvačina, Štandrež), ob 
nazivu čitalnica je ostal še dodatek »narodna« v več pr imerih, p o 1 vaseh 
pa so bile »kmečke čitalnice« ali celo »kmečke in rokodelske«. P r a v 
poudarek pr ipadnost i določenega sloja prebivalstva, tako socialnega kot 
poklicnega, je ohranjal mnogim čitalnicam skozi več naslednjih deset­
letij podobo resnega dela in šele fašizem je pokončal delo mnogih, potem 
ko so šestdeset let uspešno delovale za ku l turnoprosvetn i razvoj kra ja. 4 8 
P r v a goriška čitalnica je bila ustanovl jena v Tolminu. V 4 e n i t rgu 
je kot v ostalih večjih kra j ih (Ajdovščina, Kobarid, Bovec) deloval nem-, 
ški, za u r a d n i k e namenjeni »Leseverein«. Tolminski u r a d n i k Tavčar si 
je že ob koncu leta 1861 prizadeval, da postane nemško društvo slovenska 
čitalnica, a je občni zbor druš tva sklenil, da ostane vse po s tarem. 4 9 
T a k r a t pa se je že del tolminskega slovenskega uradniš tva zbiral v Deve-
takovi hiši in pr ipravl ja l t la za novo čitalnico. 5 0 P r a v na začetku leta 
1862 pa se je pojavila prva vest o pr ipravl janju čitalnice. 5 1 6. j anuar ja 
1862 so pravila, ki sta j ih podpisala notar dr. Janez pl. P r e m e r s t e i n kot 
predsednik in Valent in Luznik kot tajnik poslali t ržaškemu namestniš tvu 
v potrditev, 10. februarja so bila pravi la potrjena, 16. dne istega meseca 
je imelo društvo svoj prv i občni zbor, 20. februarja 1862 pa je bila 
.čitalnica slovesno odprta. 5 2 Ob tem je poročilo v »Novicah« pisalo in 
prineslo govor predsednika čitalnice v celoti: »Ker so" bile naše pravi la 
od naše c. k. okra jne u r a d n i j e pri jazno "sprejete in od našega mnogo-
častitega gospoda predsednika, deželne namesti je b a r o n a Burger ja p r a v 
v domačem slovenskem jeziku potrjene, in k e r so naš slavni vitežki 
Cesar svoje zveste slovenske j u n a k e na Laškem po slovensko pohvalili, 
n a m se je nadjati, da naša narodna čitavnica bode imela lepo prihodnost.« 
Govoru je sledilo petje in deklamacija in nato zabavnejši del večera. 5 3 
Skromni začetek p r v e goriške čitalnice pa je napovedal bogato razdobje, 
ki m u je spočetka dajalo podobo p r a v delovanje tolminske čitalnice in 
kasneje goriške. , 
4 8 B. Marušič, Čitalniško gibanje na Primorskem in nastanek narodne či­
talnice v Rihemberku. V »Ob stoletnici rihemberške čitalnice. Ob stoletnici 
kulturnoprosvetnega delovanja v Braniku«, Branik 1968, str. 5. 
4 9 N, 51, 18. 12. 1861, 418—9. 
5 0 B. Marušič, Stoletnica tolminske čitalnice 1862—1962 (Bivanje dr. Karla 
Lavriča v Tolminu). Jadranski kolledar 1962, str. 179. 
5 1 N, 2, 15. 1. 1862, 15. 
5 2 N, 8, 19. 2. 1862, 68; Zgod. tolm. čitalnice od 1862. naprej. Soča, 20, 
24. 1. 1906, str. 6, 7. 
5 3 N, 10, 5. 3. 1862, 77. 
1 Zgodovinski časopis 17 
V Tolminu so v marcu 1862 imeli že drugo besedo, na kateri je 
tajnik čitalnice Valentin Luznik govoril o pomenu društva, ter o pomenu 
učenja slovenskega jezika, ki ga je treba poznati in se ga z veseljem 
učiti. Govornik je spregovoril o novem narodnostnem gibanju, »tudi do 
nas tolminskih Slovencev je sonce svobode prisijalo; tudi nam tukaj 
na izhodu .mrzlega vrha' se vnema v srca gorka ljubezen do naše 
mile matere Slave. In nam, ki smo tukaj na meji benečanskih Italijanov, 
od koder marsikdaj sovražna sapa pripiha, ostaja srce vselej stanovitno 
v zvestobi in vdanosti do našega vladarja«.54 Podobne ugotovitve podaja 
tudi poročilo iz Tolminskega, ki so ga prinesle »Novice«: »Tukaj na 
T o l m i n s k e m se lahko reče, da za našo narodnost se zares lepo skrbi; 
saj ni dolgo, kar ste nam ,Novice' oznanile, da tudi v Tolminu, glavnem 
trgu tega kraja, se je čitavnica napravila kakor po drugih slovenskih 
krajih, ki bo gotovo napredovanju naše narodnosti veliko pripomogla... 
Pa tudi ljudskih š o l ima ta kraj veliko, ktere so, posebno v zadnjem 
času — slava našemu nadzorriištvu! — vse na slovenski podlagi vredjene. 
V večih trgih, kakor: V Tolminu, Kanalu, Kobaridu, Bovcu in v 
Cerknem so više ljudske šole, in imajo po 2 učnika; v manjših trgih 
pa in vaseh so niže ljudske šole, vse slovenske, ki imajo svojega svetnega 
učnika, ali pa po skrbi naše slavne škofije duhovni v njih učijo, ker 
je šola za njih službo že sklenjena ali pa iz proste volje učijo.«55 
Drugo čitalnico so pričeli pripravljati v Gorici. V nekem dopisu 
z Dunaja, ki je izšel v »Novicah« je pisalo o primernosti čitalnice v 
Gorici in dopisniku so bile dobro znane ovire, ki so »tej reči na poti; , 
dobro vem, da moji. goriški bratje so vrli Slovenci; al ne dvomim, da 
bi se bilo o slov. čitalnici v Gorici že zdavnaj govorilo, ako bi tako 
lahko bilo, kakor v drugih slovenskih mestih«.56 Kasneje poroča Josip 
Tonkli iz Gorice, da okoliščine za čitalnico v Gorici niso bile godne, 
vendar so resne priprave v teku.57 Drugi dopisnik iz Gorice odgovarja 
Tonkliju: »Kdor pozna sedanje razmere, mora res priznati, da ni ravno 
lahko napraviti čitavnico; vendar, ali se bodo te nemile okolišine, ki 
res overajo prosto gibanje tukajšnjih Slovencev, takoj precej odstranile 
ali predrugačile, in ali niso enake ovire zadrževale ustanovitve čitavnic 
tudi po drugod?. . . Le srčnosti je. treba; predolgo pretresovanje ne 
zda in ne kaže nikamor; drugače bomo potrpežljivost nekterih domo­
ljubov, ki željno pričakujejo te lepe ustanovitve, le trpičili in popolnoma 
strudili«.58 
Medtem ko so se v Gorici pripravljali, da ustanove čitalnico ter 
so meseca avgusta bila že sestavljena pravila, je bila v Vipavi in na 
bližnjem Lanthierijevem gradiču Zemono velika prireditev v nedeljo 
8. septembra 1862. V Vipavo so prišli člani ljubljanske čitalnice, da bi 
vrnili obisk Vipavcev v Ljubljani 4. aprila 1862. Med ljubljanskimi gosti 
54 N, 13, 26. 3. 1862, 101—2. 
5 5 N, 14, 2. 4. 1862, 109—110. 
5 6 N, 15, 9. 4. 1862, 117. 
5' N, 28, 9. 7. 1862, 235—6. 
ss N, 31, 30. 7. 1862, 260. 
18 
sta bila tudi dr. Bleiweis in ljubljanski župan Ambrož. Pri besedi na 
gradiču Zemono se je zbralo okoli 800 ljudi, največ Vipavcev, z zastavo 
pa so prišli tudi Ajdovci in Goričani, zato tudi ni pozabil vipavski dekan 
Jurij Grabrijan (1800—1882) že takoj na začetku poudariti veze Vipavcev 
z bližnjimi deželnimi sosedi: »Namen našega današnjega' shoda Vam je 
— mislim — znan. Zanašam se namreč, da se pohvalnega pisma dobro 
' še spomnite, katerega smo pretečeno zimo po vseh naših komunih ta 
— in unkraj Hubla s tako pripravnostjo podpisovali, ki je bilo namenjeno 
društvu slavnih mož v Ljubljani poslano biti, kteri so se s srčno po-
gumnostjo povezali prizadevati si, da bodo našemu maternemu sloven­
skemu jeziku na noge pomagali, ga izobrazovali in za njega povzdigo 
in veljavo pri vseh prilikah skrbeli.« Važnost udeležbe ljudi iz širšega 
področja je v svojem govoru na besedi pokazal tudi ljubljanski župan 
Ambrož: »Drugi narodi popotvajo na daljne ptuje kraje, ker so v svojih 
geografičnih mejah že bolj zedinjeni, — Slovenci smo razdeljeni po mno­
gih geografičnih mejah; zato je prva potreba, da se med seboj seznanimo; 
zato ne hodimo daleč po svetu, ampak se zbiramo v naši domači deželi; 
priča tega je to, da so danes naši sosedje iz Goriškega in Tržaškega sem 
prišli se udeležit zanimive veselice.« Poročilo navaja med goriškimi 
uglednejšimi gosti državnega in deželnega poslanca Antona Černeta, 
Andreja Marušiča, Petra Kozlerja, notarja iz Sežane, dornberškega žu­
pana Franca Kerševanija, ajdovskega župana Mohorčiča, rihemberškega 
župana Furlanija. Prisostvovala sta prireditvi tudi Josip Tonkli in po­
sestnik iz Rihemberka Ivan Ličen,58 ki sta-skupaj z Jožefom Budauom 
podpisala prošnjo za uradno odobritev goriške čitalnice. Ta prva množič-
nejša prireditev v Vipavski dolini je dolgo ostajala kot mejnik v narod­
nostni prebuji geografske Goriške, ki pa jo je deželna meja na Hublju 
delila v dve upravni enoti. Toda kljub temu so med Vipavci obeh dežel 
obstojale vezi, ki pa so se razumljivo- odražale predvsem v občasnih 
nastajajočih čitalnicah na obeh straneh Hublja. 
Prav zato ni odveč omeniti, da se je živahno kulturno oživljanje 
pričelo tudi .ob severovzhodnih upravnih mejah Goriške. V Idriji je 
sicer deloval »Leseverein«, a časopisna poročila pišejo veliko o raznih 
slovenskih gledaliških predstavah, v Idriji je delovalo tudi nekako slo­
vensko pevsko društvo.60 Živahnejše je bilo v Vipavi, kjer je živel Jurij 
Grabrijan, pesnik in poznani javni delavec. V Vipavi je sicer deloval 
»Leseverein«,, v katerem so v letih 1862—1863 nastopali.vipavski pevci 
s slovenskimi pesmimi. V sredini leta 1863 je »kazinska čitavnica« (tako 
piše poročilo) v Vipavi pripravila prireditev, na kateri je Grabrijan že 
govoril o obstoju društva, ki »imenujte ga že potem, kakor Vam drago«.61 
Na prireditev so prišli tudi Ajdovci. Ko se je vipavska kazina zbrala 
na občni zbor 18. februarja 1864, je večina članov odločila, da se preime­
nuje v čitalnico.62 Oblast je pravila potrdila 22. aprila 1864, 12. maja 
59 N, 38, 17. 9. 1862, 230—3; 39, 24. 9. 1862, 328—30. ' 
6 0 N, 48, 2. 12. 1863, 389. 
61 N, 26, 1. 7. 1863, 206. -
62 N, 9, 2. 3. 1864, 70. 
19 
je čitalnica dobila svoj odbor, ki mu je načeloval dekan Grabrijan;63 
14. avgusta pa se je čitalnica nadvse slovesno odprla.64 Le teden dni 
prej je bila odprta čitalnica v Ilirski Bistrici. Naslednja čitalnica na 
bližnjem Kranjskem je bila v Idriji, kot dan njene ustanovitve se navaja 
29. november leta 1866, pričela pa je delovati 26. februarja 1867.65 Leta 
1866 je dijak Anton Zgur iz Podrage dal pobudo za ustanovitev vaške 
čitalnice, »narodno-kmetijske knjižnice (bukvarnice)«.66 Zgur je v drugi 
polovici leta 1865 skušal s prireditvijo, ki pa ni našla odziva, vzdramiti 
vaščane Podrage. Kljub temu, da so morali v Podragi čakati kar dve 
leti na uradno potrditev njih čitalnice, je ta uspešno delovala in imela v 
sredi leta 1866 že 130 knjig.67 Končno so bila pravila odobrena v febru­
arju 1868, slovesna otvoritev pa je bila 19. aprila isto leto, takrat je 
nastopil z govorom o »svobodi« tudi ajdovski odvetnik dr. Karel Lavrič. 
Ze omenjena statistika slovenskih čitalnic navaja, da sta se v letu 1863 
ustanovili čitalnici tudi v Šentvidu pri Vipavi ter bližnjih Senožečah na 
Krasu in v Postojni. 
Privoljenje za ustanovitev goriške čitalnice nosi datum 26. september 
1862, že 1. oktobra se je osnoval odbor čitalnice, ki so ga sestavljali 
Andrej Winkler kot predsednik, uradnik Viktor Milharčič, kot podpred­
sednik, odborniki so bili duhovnik Josip Furlani, deželni blagajnik 
Andrej Jeglič, katehet Andrej Marušič, deželni svetovalec Ferdinand 
Zörer in učitelj Anton Toman.68 Ta začasni odbor je vabil v članstvo 
in vabilu zapisal, da je poglavitni namen društva: »Narodna omika! 
Citavnica bo nekako narodno ognjišče, od koder se bo po naravni in 
postavni poti širila dušna gorkota slovensko-narodne zavednosti, po 
hribih in dolinah slovenskih ob Soči in Vipavi«.69 V začetku decembra 
1862 je imela čitalnica svojo prvo prireditev. Dopis iz Gorice, ki so ga 
prinesle »Novice« v začetku leta 1863 podaja zanimivo poročilo o goriški 
čitalnici od zamisli pa do prve njene prireditve: »Citavnica goriška po­
meni zanimiv košček naše kulturne zgodovine. Naj pokažem tedaj, kako 
se je izcimila in začela, kako se razvija in napreduje. Ko smo tedaj, 
meseca aprila pre. 1. rožičke pomolili in svet zagledovali, ni bilo vreme 
za čitavnico še ugodno. Pravila čitavnice so že spisane, bile so spet na 
stran položene. Meseca avgusta šele smo poskusili goloba izpustiti. Pretr­
gano nit smo na novo povzeli in v drugi polovici avgusta so bile pravila 
že oddane, kamor se je tikalo. Malo dni potem se je pokazalo, da nismo 
bili preslabi vremenski preroki. 30. avgusta namreč je imela tukajšnja 
gimnazija svojo končno slovesnost. Nepričakovani radostni klici pri slo­
venski deklamaciji tistega dne zaznamujejo za našo reč pomenljivo dobo; 
«3 N, 21, 25. 5. 1864, 172. 
84 N, 34, 24. 8. 1864, 277—9; 35, 31. 8. 1864, 286—90; Rojstni god ali prva 
slovesna beseda ipavske čitavnice 14. avgusta 1864, str. 1—16. 
85 N, 8, 20. 2. 1867, 64. 
68 N, 19, 9. 5. 1866, 154; B. Marušič, Stoletnica čitalnice v Podragi. Primor­
ske novice G, 22, 25. 5. 1968, str. 8. 
87 N, 37, 12. 9. 1866, 298—9. 
88 N, 41, 8. 10. 1862, 346; K.O.S (Fran Kos), Dvajsetletni obstanek goriške 
čitalnice. Soča, št. 50, 15. 12. 1882; št. 51, 22. 12. 1882. 
89 N, 45, 5. 11. 1962, 378. 
20 
pokazala se je zbujena narodna zavest in moč tukajšnjega slovenstva, 
kakor nikdar popred. Trezni in pošteni opazovavec te prikazni je moral 
priznati, da je bilo to plamen narodne zavednosti, ki je bil nenadoma^ 
kvišku dvignil. Nauk, ki smo si ga iz vsega tega posneli, je bil ta, da 
narodno čutje je že širje kroge prešinilo, kakor smo menili in da je treba 
za kladivo zgrabiti, dokler je železo belo. Pogum velja, si mislimo, 
zastavo našo začnemo nekoliko drzneje razvijati in Hružnike za čitavnico 
očitno nabirati. Pravila pa so ležala takrat še zmiraj v Gorici. Sem vmes 
spada imenitni slovenski shod v Ipavi 8. sept. Kar smo tam vidili in 
slišali, je pritisnilo le še pečat našim sklepom. Čitavnica je odsihmal 
nam geslo, nasprotnikom našim pa zabavljica. Slovenci in Neslovenci 
stikajo glave. Temu je čitavnica kamen pohujšanja, unemu drevo spozna­
vanja; ta nam zabavlja, uni se nam posmehuje, tretji nas celo denuncuje. 
Os in sršenov razdraženih se ni manjkalo. Inimici hominis pa — se ve 
— domestici. Naleteli smo pri nabiranju udov na vašo mlačnost, kakor 
smo se zanašali; mnoge je oparila neka plahota, pa sami niso prav vedili, 
zakaj? Na vse to — post tot discrimina rerum — je dospela konec sep­
tembra že znana slovenska rešitev tržaškega namestništva, potrditev naših 
pravil. To je Goričane osupnilo; žal mi je, da nismo imeli tisti čas ,Figara' 
ali kacega tacega lista v Gorici; tvarine bi se mu ne manjkalo. Čitavnica 
je bila odsihmal en vogue; gostivnice in kavarnice so jo bile polne. Prve 
dni oktobra se je volil začasni odbor; od tistega večera je postala zaup­
ljivo, nad vsakoršen sum povzdignjeno slavno W i n k l e r j e v o ime 
zastava našim zahtevanjem, poroštvo našim sklepom, jedro ob katerem 
se enakošne čutja in mnenja vse v eno kristalizujejo. . . Oktobra se 
odbor pogostoma shaja; težav je bilo veliko premagati. Nepremekljivi 
sklep odborov je bil: ,Dostojno v vsakem oziru'. Treba je bilo goriškemu 
občinstvu imponovati, prisiliti ga k priznanju in spoštovanju naših pošte­
nih namenov. Po tem takem se bo med drugim razumelo, da in zakaj smo 
se predrznih najeti za čitavnico najimenitnejše in pripravniše stanovališče 
v Gorici za 650fl. In glej! fortes fortuna juvat, naša predrznost je 
mestjane močno osupnila; zasmehovanja in zabavljanja je bilo konec, 
še celo zavidati so nam začeli.«70 
S takimi prestižnimi oziri je pričela živahno delovati »Slovenska 
čitavnica« v Gorici. Da je bila Italijanom trn v peti dokazujejo dopisi, 
ki jih je goriški municipij poslal namestništvu v Trst v zvezi s prošnjo 
za uradno potrditev čitalnice. Tako stoji v dopisu z dne 17. septembra 
1862, ki ga je podpisal goriški župan grof Mels Colloredo: »Prvi člen 
statuta društva govori, da se vzdržuje političnih zadev. Kljub temu pa, 
prepričani, da se bo natančno opazovalo to določilo statuta, se ne more 
drugače kot obžalovati, da zato, da bi se še povečal razdor v družbi tega 
malega mesta, ustanavlja slovenski kazino. Tako bomo imeli tri, mestnega, 
nemškega in slovenskega; zadnja dva so poklicali v življenje tujci v 
mestu, in prav zato moreta dati priliko za trenja in razprtije.«71 
7 0 N, 2, 14. 1. 1863, 14. ' 
71 Arhiv namestništva v Trstu — mikrofilmski posnetki v Arhivu Slove­
nije, Ljubljana, 130/111—2. 
21 
Obe čitalnici, v Tolminu in Gorici, sta v letu 1863 pokazali prav 
zelo živahno delovanje. Zlasti velja taka ugotovitev za tolminsko, katere 
vodstvo je prevzel takratni tolminski odvetnik dr. Karel Lavrič (1818 
do 1876) ter je njegov povratek v javno življenje po letu 1848 povezan 
z delovanjem čitalnice v Tolminu. Lavrič ni bil le glavni govornik na 
prireditvah, učil je nastopajoče, predvsem deklamatoriko, organiziral je 
mnoge prireditve. Na prireditvi 17. marca 1863 je Lavrič govoril pod 
naslovom »Vsa slovenska dežela naj bode učilnica in slovstva sloven­
skega«. Bil je obširen govor, kjer je poslušalcem skušal z primeri iz 
zgodovine pokazati pomembnost in mesto jezika v življenju naroda.72 
Iz Lavričevega govora je bilo razbrati, da je v Tolminu delovala nekakšna 
knjigarna za slovenske knjige (poverjenik knjigarja Soharja iz Gorice). 
Prav tako kot ta, so tudi tretji Lavričev govor leta 1863 v tolminski, 
čitalnici »Novice« v celoti ponatisnile; Lavrič je govoril o narodnem 
petju na prireditvi 5. maja 1863. Petje je bilo Lavriču le osnova, na kateri 
je predel svoja razmišljanja o narodu ter o svobodi, ki je »najpotrebnejši 
in najveličastnejši predmet, ki se more temu petju pridružiti«. Vest, ki 
je o prireditvi govorila, je za prihodnje besede najavila govore o narod­
nih shodih ter o starejši slovenski zgodovini, za ožji krog poslušalcev 
pa pravno predavanje »o zastaranju in pri posestvovanju«.73 Govor o 
narodnih shodih je imel Lavrič na prideditvi 14. julija 1863, kljub ne­
kakšni obljubi, ga »Novice« niso ponatisnile.74 30. septembra 1863 so na 
besedi v tolminski čitalnici nastopali otroci na »mali besedi«.75 Oktobra 
meseca se je dr. Lavrič poslovil od Tolmina, preselil se je v Ajdovščino. 
Tolminci so mu priredili posebno besedo 21. oktobra 1863. Tudi tokrat 
je imel Lavrič govor, ki so ga »Novice« objavile pòd naslovom »Zgodo-
vinske črtice o znanstvu in umetnostih«. Govor je Lavrič zaključil s 
naslednjimi besedami: »Narodno zavest buditi in krepčati je torej vsake­
ga Slovenca dolžnost, in posebno narodnih čitavnic visoka naloga. One so 
središče, v kterih se imajo duševne domoljubne moči navduševati in 
uriti. One so, rekel bi, narodne straže, in glasniki matere Slave, ki imajo 
neprenehoma narod dramiti, in pa skrbno paziti, da več ne zaspi.«7^ 
Delo goriške čitalnice v prostranih ' prostorih Stabilove hiše na go­
riškem Travniku je bilo v prvih mesecih leta 1863 zabavnejšega značaja. 
Tako je ples 8. februarja 1863 privabil mnoge veljavnejše prebivalce 
Gorice. Gotovo pa je bila v istem letu največjega pomena beseda posve­
čena »v spomin začetka omike med Slovenci po kršanstvu in narodnem 
pismenstvu«. Na prireditvi se je 12. julija 1863 v goriški čitalnici zbralo 
tudi veliko gostov iz drugih krajev, slavnostni govornik je bil dr. Josip 
Tonkli, ki ga časopisno poročilo imenuje kot » p r v i slovenski doktor 
(kot pravosednik) v Gorici«. Obširni Tonklijev govor, v katerem je raz­
grinjal zgodovino Slovanov, govoril o pokristjanjevanju ter o Cirilu in 
7 2 N, 17, 29. 4. 1863, 134—5. 
7 3 N, 20. 20. 5. 1863, 157—8. 
7 4 N, 29, 22. 7. 1863, 234. 
7 5 N, 41, 14. 10. 1863, 332. 
m N, 44, 4. 11. 1863, 356; 45, 11. 11. 1863, 361—3. 
22 
Metodu in slovstvu tiste dobe, je končal s pregledom »stan slovenščine 
v Gorici«. V kratkem zgodovinskem pregledu se je spomnil Valentina Sta­
niča, »prvi, ki se je bil v Gorici Slovenca zavedel«. Za konec je izrekel 
misli o prebujanju in postavil: »Narodni župani, narodni učitelji in 
narodni dušni pastirji so nepremakljivi stebri, na kterih se valov j e ne-
postavnega poptujčevanja gotovo razbije. Vsi tedaj se svojega milega in 
lepoglasnega jezika poslužujmo v družini in v javnem življenji, v go­
voru in v pisanji.«77 
Lavričev prihod v Ajdovščino, bil je že poznan kot Čitalniški organi­
zator, je najbrže pospešil, če že ne sprožil spremembo ajdovskega »Lese-
verein« v čitalnico, občni zbor društva je 26. decembra 1863 tako spre­
membo sprejel z večino glasov.78 V Trst so bila poslana pravila, namest-
ništvo jih je potrdilo 22. februarja 1864. Čitalnica je tedaj štela 63 
članov ter si je za svojega predsednika izvolila dr. Lavriča.79 Čitalnica si 
je osnovala knjižnico s sto knjigami, ki jih je razpošiljala tudi po de­
želi.80 17. aprila 1864 se je ajdovska čitalnica odprla, glavni govornik je 
bil dr. Lavrič, ki je razlagal načela prebuje naroda; Slovenci se morajo 
pri tem najbolj zavedati, da so Slovenci, da čislajo svoj jezik ter da se 
mladina primerno vzgaja. Nanovo je definiral pomen čitalnic, ki so »druž­
ba Slovencev, kteri so namenjeni narodno zavest v sebi in v drugih buditi, 
kteri hočejo seznaniti se z našim že omikanim in lepoglasnim jezikom 
in slovstvom, in ki želijo narodno reč na vso moč podpirati. — Citavnice 
so tedaj varhi, ki skrbijo za narod, so središča domoljubnih src; so 
učilnice nam odraslim, ki ne moremo, več po šolah hoditi in učiti se 
jezika in slovstva.«81 
Zanimiva pobuda ajdovske čitalnice na gospodarskem področju je 
najbrže Lavričeva. 17. julija 1864 so se zbrali v njenih prostorih kmeto­
valci iz Vipavskega in se pogovarjali o vinogradništvu. Lavrič je pripravil 
za to priliko govor, ki je bil objavljen v tisku pod'naslovom »Združba 
je moč, združba napredek«. V govoru se je Lavrič potegoval za nekakšno 
zadružno gospodarjenje.82 Pa tudi pobuda za besedo »pod milim nebom« 
izhaja iz ajdovske čitalnice, bila je 15. avgusta 1865 v Palah pri Ajdov­
ščini ter so se je poleg Ajdovcev udeležili tudi Tolminci in Vipavci.83 
V treh letih, kar se je z ustanovitvijo tolminske čitalnice pričela čitalniška 
doba tudi na Goriškem, so tri čitalnice prav uspešno orale ledino. Za 
naslednjo čitalnico je prišla pobuda iz Lokavca pri Ajdovščini. Tu so 
januarja ali februarja 1866 prosili za uradno dovoljenje;84 ustanovili so 
»čitavnico za kmete in rokodelce«, vendar so bili po dolgih mesecih ča-
kanja na dovoljenje ustanovitelji zaskrbljeni in ogorčeni vpraševali: 
" N, 30—33; 29. 7., 5. ,12., 19. 8. 1863; 239—240, 246—7, 254—5, 264—5. 
•s N, 9, 2. 3. 1864, 70—1. » 
7 9 N, 14, 6. 4. 1864, 115. 
8 0 N, 21, 25. 5. 1864, 172. 
8 1 N, 18, 4. 5. 1864, 148; 19, 11. 5. 1864, 156. 
8 2 UG, 8, 15. 8. 1864, 59—63; ponatis N, 35, 31. 8. 1864, 281—2. 
8 3 N, 46, 15. 11. 1865, 376. 
Si N, 10, 7. 3. 1866, 81. 
У 23 
»Kaj le gospoda sme svoje kazine in čitalnice imeti, mi v kmetiški suknji 
pa ne? Mar nam mana obilnih in dobrih pridelkov brez vrednosti sama 
z nebes pada? Oviralcem kmetiške omike naravnost rečem: idimo in 
poglejmo njive, senožeti in vinograde nevednega kmeta, in videli bomo, 
kako je vse pusto, — stopimo pa k sosedu, kteri je podučen in omikan, 
in zagledali bomo polje dobro obdelano, senožeti umno gleštane, vinograde 
v lepem redu.«85 Meseca junija 1866 je bila tudi ta čitalnica potrjena, 
a se zaradi vojne tega leta ni mogla takoj odpreti, otvoritev je bila 
4. novembra 1866.86 Tega leta so pripravljali čitalnico tudi v Rihemberku. 
Prošnjo so poslali v Trst namestništvu v sredini leta 1866, v »Letopisu 
Matice slovenske« za leto 1869 piše, da je njen ustanovni dan 24. februar 
1867, čitalnica se je odprla 10. novembra 1867. Ob tej priliki je pred­
sednik čitalnice rihemberški župnik Pire govoril, da se čitalnica ne bo 
vtikala »v političke vladne reči, ne v stvari ne v opravke, ki nas nikakor 
ne zadevajo; nobenemu narodu nočemo kratiti niti.kaliti njihovih pravic; 
temveč le naš napredek in naše ter naših bratov omika, najbolj pa izobra­
ževanje nadepolne mladine naše bodi edini merilo in vodilo tega našega 
početja.«87 Ob koncu leta je dobila uradno privoljenje čitalnice v Skopem 
na Krasu. »Čitalnica za kmete in rokodelce« na Skopem, ki ji je pred­
sedoval posestnik Jožef Živec je bila odprta 23. septembra 1867.88 
Največ goriških čitalnic pa je bilo ustanovljenih, uradno potrjenih 
in svečano odprtih leta 1867. Nastanek novih in dovolj pestra dejavnost 
starejših, daje čitalniškemu gibanju prav svojevrstno in edinstveno me­
sto. Uspešno deluje ajdovska čitalnica pod vodstvom dr. Lavriča. Tako 
je na besedi 4. februarja 1866 Lavrič govoril o liku slovenskega rodolju­
ba in zlasti poudarjal, »da človek, kteri kakoršni koli ideji (misli) živi, 
je ves drugi mimo tistega, kteri živi in skrbi samo in le za svoj život in 
za svoj materialni prid«.89 Lavričev članek »Živa potreba, da prebiramo 
zgodovinske bukve«, ki je izšel v »Novicah«90, je najbrže čitalniško pre­
davanje. Isti list je nato v letu 1867 objavil v celoti še dva Lavričeva 
govora. Prvega »O potrebi obrtnijskega napredka«9 1 je imel na shodu 
primorskih čitalnic v Ajdovščini na travniku pod Školjem 1. junija 1867, 
ta prireditev »že pomeni uvod v taborske shode.«92 Na besedi v Ajdov­
ščini 1. oktobra 1867 je govoril o notranjem položaju Avstrije, govor 
je bil objavljen pod naslovom »Ravnopravnost narodna — rešiteljica 
Avstrija«.93 3. maja 1868 je Lavrič govoril o gledališču in njegovi po­
membni vlogi.933 
8 5 N, 22, 30. 5. 1866, 177. 
w S, 1, 3. 1. 1867, 4. 
87 Nastanek narodne čitalnice v Rihemberku. V »Ob stoletnici rihemberške 
čitalnice...«, Branik 1968, str. 11—17. 
8 8 D, 41,-11. 10. 1867, 171. 
8 9 N, 8, 21. 2. 1866, 66. ' , 
9 0 N, 2, 9. 1. 1867, 12—3. 
9 1 N, 32, 7. 8. 1867, 259^—260; 33, 14. 8. 1867, 268—9. 
92 Š. Trojar, Taborsko gibanje na Primorskem. Goriška srečanja, št. 7, 
1967, str. 25. 
9 3 N, 43, 23. 10. 1867, 352—3. 
93a N, 22, 27. 5. 1868, 173^1. 
24 
Na začetku 1867. leta so na Goriškem delovale 4 čitalnice. To pičlo 
število je najbrže pobudilo goriškega realčnega učitelja Franca Zakraj-
ška, da bi se po vaških gostilnah postavili zametki čitalnic.94 Prvi glas 
o pripravah za čitalnico pa je prišel iz Kobarida, kjer je bil 20. 1. 1867 
sestanek, na katerem so se dogovarjali, da bi dotakratno shajališče Ko-
baridcev spremenili v čitalnico.95 Posrednim potom sicer izvemo za ob­
stoj nekake čitalnice v Kobaridu ob koncu leta 1867.96 Kobariško čitala 
nico je kasneje v pozni zimi ali na pomlad 1871 ustanovil takratni ko-
bariški kaplan Simon Gregorčič skupaj z Ignacijem Gruntarjem.97 
V letu 1867 je bila prva uradno odobrena čitalnica v Volčah (»bralno 
društvo«) in sicer 25. aprila, namen »bralnega društva« je bil, »da uka-
željno ljudstvo za majhen denar potrebno berilo dobiva.98 Še leta 1864 je 
pisal dopisnik iz Volč, da v kraju ni duha ne sluha o narodnem življenju. 
A že dve leti nato je začela vas napredovati in pojavila se je prva po­
buda za čitalnico.983 Čitalnica se je odprla 15. septembra 1867. Skoraj 
istočasno je bila uradno, potrjena čitalnica v Crničah (potrjena pravila 
so prišla 11. 5. 1867),; ki je štela tedaj že 35 članov.99 Čitalnica si je 
ustanovila knjižnico, knjige so ji podarili goriški dijaki in posamezniki.100 
Ustanovitev čitalnice v tem kmečkem naselju je vzbudilo živahno gibanje 
v kraju, odraža se v številnih dopisih, ki jih iz Črnič objavlja tisk. V teh 
se veliko bere o pomenu čitalnice: »Do zdaj se ni nihče zmenil za to, 
ker ni še vedel, da se mu krivica dela; zdaj pa, ko nam čitalnica in napre­
dek oči odpira, mislim da se vse v kratkem spreobrne.«101 Čitalnica je 
imela svojo otvoritveno besedo z Lavričevim govorom 11. novembra 
1867. Tretja čitalnica v tem letu po kronološkem redu nastanka je bila 
solkanska, bila je prva čitalnica v neposredni okolici Gorice. Namest-
ništvo v Trstu je njena pravila potrdilo 10. junija 1867, čitalnica si je 
izbrala za svojega predsednika solkanskega kaplana Franca Podreko in 
pripravila slavnostno otvoritev 14. julija 1867; med govorniki je zabele­
ženo tudi ime dr. Lavriča.102 21. julija 1867 se je formiral prvi odbor 
čitalnice v Komnu, predsednik je postal Alojz Polley, društvo pa je ime­
lo 58 članov.103 Slovesna otvoritev čitalnice je bila 15. septembra 1867, 
istega dne je bila odprta tudi čitalnica v Volčah. Kot smo že omenili 
so bile v tem letu odprte še čitalnice v Skopem, Rihemberku in Črničah. 
V letu 1867 je bila uradno potrjena (7. novembra 1867) tudi čitalnica 
v Kanalu. Tla za čitalnico v Kanalu je časopisje dalj časa pripravljalo. 
94 D, 3, 19. 1. 1867, 12. 
9 5 D, 4, 25. 1. 1867, 17. 
9 0 D, 48, 29. 11. 1867, 192. 
97 F. Koblar, Simon Gregorčič. Njegov čas, življenje in delo. Ljubljana 
1962, str. 44. 
9 8 N, 20, 15. 5. 1867, 164. 
98a N, 7, 17. 2. 1864, 154; S, 78, 29. 9. 1866, 313-^. 
9 9 D, 20, 17. 5. 1867, 83. , 
1 M D, 23, 7. 6. 1867, 94. 
1 9 1 D, 28, 12. 7. 1867, 118. 
1 9 2 Stoletnica Slovenske čitalnice v Solkanu 1867—1967. Solkan-Nova Go­
rica 1967, str. 4—9. 
1 0 3 D, 30, 26. 7. 1867, 127. 
25 
Kanal, ki je bil tedaj sedež okrajnega glavarstva, je imel svoj »Leseve-
rein«.104 »Kanal je res čuden kraj«, je opisoval ob novem letu 1866 do­
pisnik Tolminskega razmere v Kanalu, »kamor se je mnogo italijanske 
ali boljše rekši furlanske kulture zatrosilo.« Predlagal je ustanovitev 
čitalnice, saj sta v Kanalu dva moža tega zmožna.105 Malo kasneje je isti 
dopisnik upal, da bo kanalski odvetnik dr. Josip Tonkli ustanovil čital­
nico, saj so te potrebne, »posebna na mejah, kjer je narodnost zarad 
dotike z drugimi narodi v največji nevarnosti.. One nam bodo močne 
trdnjave proti napredovavnemu poptujčevanju«.108 Dr. Tonkli je priča­
kovanja izpolnil, skušal je »Leseverein« izpremeniti v slovensko čitalnico, 
a je za njegov predlog bilo premalo pristašev in tako ni ostalo nič dru­
gega, »kakor samostojno čitalnico napraviti; a malo upanje'je, ker manj­
ka trdne volje, toliko potrebne edinosti in pa — materialnih pripomoč­
kov«.107 V začetku maja so imeli v Kanalu prvo slovensko prireditev 
goriški dijaki, prireditev je bila v prostorih gostilne, vendar pa ni imela 
velikega obiska.108 Članek v celovškem »Slovencu« je tožil prav ob tem 
času, da je v »narodnih zadevah« v Kanalu precejšnje mrtvilo, sicer je 
kanalska uradnija uradovala slovensko, nekaj članov sta imela Mohor­
jeva družba kot Slovenska matica, vendar se je v kraju malo govorilo 
slovensko. Led pa je bil končno prebit in 13. oktobra 1867 so bila podpi­
sana prva pravila čitalnice. Potem ko so bila uradno potrjena, je dobila 
čitalnica odbor, ki ga je vodil kaplan Ivan Wolf. Prva prireditev je bila 
prav na dan 1. januarja 1868, otvoritvena beseda pa je bila šele 3. maja 
1868.109 
Prav ob koncu leta 1867 je oblast uradno potrdila čitalnico v Vrtojbi, 
23. februarja 1868 je dobilo društvo svoj odbor.110 Svojo prvo prireditev 
pa je čitalnica pripravila šele 6. februarja 1870.111 30. novembra 1867 je 
bila potrjena čitalnica v Vipavskem križu. 16. februarja 1868 se je slav­
nostno odprla z govoroma predsednika čitalnice križkega župnika Lovra 
Sušnika in dr. Lavriča. S smrtjo predsednika, niti ne mesec dni zatem, 
je čitalnica komaj delovala, ali pa je celo prenehala, saj jo že omenjena 
statistika slovenskih čitalnic ne omenja, niti ni zaslediti v časopisju vesti, 
ki bi poročala o delovanju. 
Tako živahno gibanje seveda ni ostalo brez odmeva v tisku, ki je 
ocenil pomen ustanavljanja čitalnic kot »trden duševen zid proti nava­
lom italijanskega soseda, kateremu se tako zelo sline cede po našej 
pokrajini. — V kratkem ste nam oživeli dve čitalnici ter se ponosno 
1 M K. Bavdaž, 100 let kanalske čitalnice. V »Ob stoletnici kanalske čital­
nice in ob Odkritju spomenika Mariju Kogoju«, Kanal 1967, str. 6. 
105 S, 3, 10. 1. 1866, 11. 
106 S, 21, 14. 3. 1866, 83 . -' 
107 S, 16, 18. 4. 1866, 129—130. 
108 S, 39, 16. 5. 1866, 156. 
109 Pred sto leti ustanovljena slovenska čitalnica v Kanalu ob Soči. Pri­
morski dnevnik, 243, 14. 10. 1967, str. 3, 6. . 
110 B. Marušič, Stoletnica čitalnic v Vipavskem križu in Vrtojbi. Primof ske 
novice G, 25, 15. 6. 1968, str. 9. 
111 N, 8, 23.̂ 2. 1870, 65. 
26 
uvrstili osmim primorskim sestricam. Samo kakih 140.000 Slovencev v 
goriški kneževini, pa 10 čitalnic! Kaj ne, vi italianissimi in nemšku-
tarji, da to vam je vendar malo preveč? Zrastli ste nam rečeni svetlici 
v Solkanu pri Gorici pa v Komnu na Krasu — zares prav prikladna 
kraja — uni' leži skoraj na furlanski meji, ta pa v središču značajnih 
Kraševcev, kteri se trdno drže svojih narodnih načel«.112 Ob veselju, ki 
ga je ta dopisnik v ljubljanskih »Novicah« zapisal ob desetih čitalnicah 
na Goriškem pa je urednik goriškega tednika »Domovina« pripomnil, da 
bi jih moralo biti na Goriškem 50. u s Značilna se zdi tudi izjava kaplana 
Marka Valesa na besedi čitalnice v Volčah 26. januarja 1868: »Pomislimo 
le, da več imamo zdaj že čitalnic, kot pred malo leti rodoljubov«.114 
Andrej Marušič pa je v svojem listu »Domovina« pisal, da bi moral 
imeti njegov list desetkrat več prostora če bi hotel popisovati vsako 
čitalniško prireditev.1 1 5 
Vzporedno z navdušenjem, ki spremlja popise čitalniških besed, s 
poudarjanjem narodnobuditeljskih značilnosti vsake, nanovo nastale čital­
nice, pa se pojavljajo stališča do konceptov dela vsake posamezne čital­
nice ali pa gibanja v celoti. Tako naj bi kanalska čitalnica za vselej 
pregnala tuj, filistrski duh, ki se je prizadeval' vgnezditi v Kanalu.1 1 6 
In če še ostanemo pri Kanalu, je dopisnik v »Domovini« naročal po 
prvi čitalniški besedi, da naj čitalnica skrbi tudi za kmete: »Le ako ima­
mo kmečko inteligencijo za sabo, le takrat je nam bodočnost in sicer 
slavna bodočnost zagotovljena.«117 Goriška »Domovina« je tudi priobčila 
značilno stališče, da morejo biti čitalnice postavljene v krščanskem duhu. 
Čitalnica, ki bi le dobivala časnike, jih posojala in hranila, bi bila za 
ljudstvo premalo. Učiti se je treba od cerkve, čeravno duhovniki posre­
dujejo na tisoče manjših knjig in katekizmov, vendar razlagajo vsako 
nedeljo krščanski nauk v cerkvah javno in pismeno.118 Takemu stališču 
seveda ni bilo po volji zabavnejša plat delovanja nekaterih čitalnic: 
»Bistvena reč pa po kmečkih čitalnicah niso veselice, ampak poduk, 
omika, občni napredek«.119 Podobno je v svojem govoru na prireditvi 
goriške čitalnice, ki "jo je dopisnik imenoval najboljšo prireditev čital­
nice dotakrat, prav na začetku leta 1868 povedal predsednik čitalnice 
dr. Josip Tonkli: »Naše društvo pa nima le tega namena, da bi se samo 
zabavljali, ampak tudi veliko viši namen, namreč, narodno-družbno 
omiko pospeševati in na višo stopnjo omike povzdigavati.«120 Še dalje 
pa je šel v gonji proti plesom dopisnik iz Črnič, ki je pisal, da so prav 
z namenom, da mladina s časom morebiti na ples nekoliko pozabi ali ga 
celo opusti, ustanovili čitalnico.121 Delo čitalnic je bilo, pestro, a gotovo 
1 1 2 N, 32, 7. 8. 1867, 263—4. 
1 1 3 D, 34, 23. 8. 1867, 141. 
1 1 4 D, 6, 7. 2. 1868, 23. 
1 1 5 D, 10, 6. 3. 1868, 39. 
" e D, 2, 10. 1. 1868, 6. 
1 1 7 D, 20, 15. 5. 1868, 80. 
1 1 8 D, 34, 23. 8. 1867, 141. 
1 1 9 D, 10, 6. 3. 1868, 39. 
1 2 0 D, 3, 17. 1. 1868, 10—1. 
1 2 1 D, 22, 31. 5. 1867, 90. 
27 
je prišla njih zabavnejša oblika delovanja veliko bolj do izraza v večjih 
naseljih, zlasti velja pri tem omeniti goriško čitalnico, ki je prirejala 
plesne prireditve, pogosteje so bile tudi besede in razna predavanja, pri 
tem pa delo čitalnice ni bilo vselej enako intenzivno ter je upade aktiv­
nosti tisk pridno beležil. 
Tolminska čitalnica je priredila prvega maja leta 1869 izlet na stari 
tolminski grad. Prireditev je potekala v znamenju govorov in pesmi, ki 
»so doneli po grajskih razvalinah, v kterih so nekdaj stanovali mogočni 
grofi in s tlako tlačili naše zdaj prosto ljudstvo — slovenska zastava je 
vihrala na starem stolpu, kjer so prej zaprti stokali — Slovenci«, kasneje 
se je veselica odvijala pozno v noč v prostorih čitalnice.122 Prav nihanje 
aktivnosti čitalnice je značilno za Tolmin, kjer so padec delovanja pripi­
sovali pomanjkanju primernega vodstva, tako se je večkrat poudarjalo 
pomanjkanje agilnega dr. Lavriča. Zato pa je tembolj uspevala ajdovska 
čitalnica, v Ajdovščini pa so se skušali čitalniško udejstvovati tudi de^ 
lavci. 31. januarja 1869 so pripravili besedo, na kateri je govoril dr. 
Lavrič o potrebi izobraževanja delavcev, se zavzemal za štirirazredno 
slovensko šolo, pa tudi za obrtno šolo v Ajdovščini. Časopisno poročilo 
je pozdravilo tako pobudo ajdovskih delavcev, poudarilo je navdušenost 
vseh prisotnih na prireditvi, »ali vsi pričakujemo še drugih dokazov, in 
potem bojo naši zbujeni delavci tudi drug korak storili in osnovali kako 
družbo v vzajemen poduk in vzajemno pomoč, kakor je navada pri 
Angležih, Francozih, in kakor so se začeli tudi naši Nemci zbirati v take 
družbe.«123 Ta pobuda ajdovskih delavcev je prvi poskus združevanja de­
lavskega razreda na Goriškem v času ko je delavsko gibanje na Sloven­
skem prav v prvih ipovojih. Z letom 1867 pa ni bilo končano ustanav­
ljanje čitalnic na Goriškem v obravnavanem desetletju. Leto 1868 je bilo 
mnogo manj plodno. V tem letu je kot smo že spoznali, pričela delovati 
čitalnica v Vipavskem križu, postavila se je vrtojbenska, svojo slavnostno 
otvoritev je pa doživela čitalnica v Kanalu. 
Živahnejše je bilo na bližnjem Kranjskem. Na otvoritvah čitalnic 
v Podragi in Postojni (17. maja 1868) je govoril tudi dr. Lavrič. Med tem 
ko je v Podragi Lavrič nadaljeval svoj govor »o svobodi«, ki ga je pričel 
že v Vipavskem križu, pa je v Postojni razpravljal o šolstvu.124 Pobude 
za ustanovitev čitalnice so se pojavile iz Dutovelj, 8. novembra 1868 pa so 
v Mirnu razpravljali o ustanovitvi čitalnice in izvolili pripravljalni od­
bor, ki ga je sestavljalo 6 članov.125 Isti vir navaja tudi priprave za 
čitalnico v Sovodnjah, kar so pa »Novice« zanikale. V Sovodnjah po pi­
sanju lista »narodno zavednost tukajšnjo tlačijo kot svinčene teže deloma 
kolonijalni j arm, deloma pomanjkanje umnega in pogumnega gospodar­
ja«.126 Od teh pobud je bila uresničena le mirenska, 19. julija 1869 so 
bila namreč potrjena pravila »kmečke čitalnice« v Mirnu.127 
1 2 2 D, 19, 14. 5. 1$69, 79. 
1 2 3 D, 6, 12. 2. 1869, 25; 7, 19. 2. 1869, 30. 
1 2 4 D, 21, 20. 5. 1868, 168. 
1 2 5 D, 46, 13. 10. 1868, 183. 
1 2 6 N, 50, 9. 12. 1868, 410. 
1 2 7 D, .34, 27. 8. 1869, 143. 
28 
2 e prav iz začetka leta 1869 izvira vest, da so čitalnico osnovali tudi 
v Sežani; čitalnica se je postavi la šele štiri leta kasneje. 3. januar ja 1869 
so se dogovarjali v Prvačini o »bralnici« za katero se je zbralo 36 čla­
nov. 1 2 9 Ta oblika društva naj bi vodila v čitalnico, ki je predstavl ja la 
višjo obliko društva. 29. januar ja 1869 je oblast potrdi la čitalnico v 
Cerknem, predsednik je postal dekan v C e r k n e m Jožef J e r a m ; svojo 
otvoritev pa je čitalnica opravila 18. apri la 1869.130 Čitalnica se je usta­
novila tudi v Nabrežini 1 3 1 , ki je svojo otvoritev proslavila 29. avgusta 
1869.132 
Leto 1869 je čas ko odmeva taborsko gibanje in tako pobudi zamisel 
za čitalnico v Šta'ndrežu pr i Gorici, saj ugotavljajo, da ' se je »začel na­
rodni duh močno oživljati, posebno od takrat , k a r smo bili na ,Šempa-
skem taboru' . Po gorečem prizadevanju našega vr lega gosp. župana se 
nas je bilo prav veliko udeležilo tabora, zlasti, k e r smo imeli tudi svojo 
zastavo«. 1 3 3 Kasneje predlaga nek dopis v goriški »Domovini«, da bi 
š tandreške gostilne kupi le slovenske časnike, če pa tako ne bi uspeli, 
naj b i ustanovil i neko p r i v a t n o »bralno društvo«, k a r bi lahko bilo os­
nova za čitalnico. V prvi polovici apri la je bil že postavljen začasni 
odbor bra lnega druš tva oziroma čitalnice, ki m u je načeloval učitelj 
Jožef Komavec. 1 3 4 Pobudo, da bi tudi B r d a dobila čitalnico pa je spro­
žil briški tabor 25. apri la I860. Zia dan 29.' juni ja 1869 je b i l sklican 
sestanek Bricev v gostilni F r a n c a Marinčiča v Kojskem. Tu naj bi se 
poleg nekater ih razprt i j , ki so se pojavile med Brici, pogovarjali tudi o 
čitalnici. 1 3 5 
Živahno čitalniško gibanje je nalete lo tudi na težave, čeravno je 
okolica Gorice štela že nekaj čitalnic, bi teh lahko bilo še več, »ko bi 
j im ne manjkalo duševne in mater ia lne p o d p o r e . . . povsod so kmet je 
vnet i za narodno stvar in se j im sanja o čitalnicah, ali manjka j im du­
ševne podpore, m a n j k a j im voditeljev«. 1 3 6 
18. apri la leta 1870 se je odprla čitalnica v Štanjelu. 1 3 7 Ob koncu 
1869 ali v začetku 1870 je bila ustanovl jena čitalnica v Dornberku, p r a v 
v tisti vasi, o k a t e r i so »Novice« že leta 1861 pisale, da ima tako dobre 
pevoe, da so lahko vsem ostalim vasem na Goriškem za vzgled. 1 3 8 
1 2 9 D, 2, 15. 1. 1869, 9. 
IM g Marušič, Čitalnica v Cerknem. Primorske novice G, 28, 6. 7. 1968, 
str. 8. 
1 3 1 D, 6, 12. 2. 1869, 24. 
1 3 2 D, 34, 27. 8. 1869, 143; Jadranska zarja, št. 1, 5. 9. 1869. 
1 3 3 D, 7, 19. 2. 1869, 30. 
1 3 4 D, 14, 9. 4. 1869, 59; D, 16, 23. 4. 1869, 67; Prava čitalnica je bila v 
Štandrežu ustanovljena v jeseni leta 1871 (Soča, 16, 22. 11. 1871). 
B. Marušič, Ob stoletnici prvega slovenskega kulturnoprosvetnega društva 
v Štandrežu, Jadran, koledar 1969, str. 195—7; R. Bednarik, Sto let prosvetnega 
dela v Štandrežu. V »Ob stoletnici štandrežke čitalnice 1869—1969«; Štandrež 
1969, str. 6—18; B. Marušič, Ob stoletnici slovenske čitalnice v Štandrežu. Pri­
morski dnevnik, št .125 in 127, 30. 5. in 3. 6. 1969. 
1 3 5 D, 22, 4. 6. 18691, 91. 
1 3 6 D, 15, 16 . 4. 1869, 63. 
1 3 7 N, 22, 1. 6. 1870, 177—8. 
1 3 3 N, 31, 31. 7. 1861, 254. 
29 
v 
Dorhberška čitalnica je imela prvo pr i redi tev že 5. junija 1870, slovesno 
se je pa odprla 20. novembra istega leta. 1 3 8 
P r i pregledu čitalniškega gibanja, predvsem njegovega k u l t u r n o -
prosvetnega pomena pa n ikakor ne gre zanemari t i pobud, ki prihajajo 
iz vrst goriškega dijaštva. Dijaki so s? s svojimi nastopi, ki so j ih prirejal i 
po deželi, vkl jučevali v gibanje s p r a v lepim uspehom. Ob koncu šol­
skega leta so goriški dijaki višjih razredov obiskali 29. avgusta 1863 
tolminsko čitalnico in pr ipravi l i besedo. Med dijaki je bil tudi kasnejši 
pesnik Simon Gregorčič, 1 4 0 dijakom pa je govoril dr. Lavrič; poudarjat 
je pomen govorništva in postavljal vzgled irskega domoljuba O'Connel-
la. 1 4 1 V začetku 1866 so dijaki priredi l i Vodnikovo besedo v Šempetru 
pr i Gorici, 2. februarja 1867 pa so Vodnikovo besedo imeli v Solkanu. 1 4 2 
Omenili smo že pr i redi tev maja 1866 v Kanalu, 3. m a r c a 1867 so imeli 
dijaki pr i redi tev v Kamnjah. 1 4 3 Leta 1868, 2. februarja so goriški dijaki 
pr ipravi l i Vodnikovo besedo v Gorici, prisostvoval j i je tudi dr. Lavrič. 
Naslednje leto 31. j anuar ja pa so Vodnikovo besedo ponovno priredi l i 
v Solkanu. 1 4 4 (Nadaljevanje sledi) 
1 3 9 N, 26, 29. 6. 187», 208; N, 44, 2. 11. 1870, 353. 
1 4 0 F. Koblar, O.e., str. 31; F. Oblak, Doktor Karol Lavrič in njegova doba. 
Gorica 1906, str. 11—5. 
1 4 1 Naprej,-št. 72, 8. 9. 1863. 
1 4 2 D, 6, 8. 2. 1867, 26—7. 
1 4 3 D, 11, 15. 3. 1867, 46. 
1 4 4 D, 6, 7. 2. 1868, 23—4; D, 5, 5. 2. 1869, 20—1. 
30 
T o n e Z o r n 
ANDREJ EINSPIELER IN SLOVENSKO POLITIČNO GIBANJE 
NA KOROŠKEM V 60. LETIH 19. STOLETJA 
Šestdeseta leta preteklega stoletja se na Koroškem v celoti vklju­
čujejo v takratni razvoj na Slovenskem. To označbo ne utemeljujejo le 
značilne pojavne oblike političnega delovanja, ampak tudi živahno in 
iniciativno sodelovanje tega področja v splošnih tedanjih slovenskih 
prizadevanjih za formulacijo narodnega programa in v prizadevanju za 
njegovo uresničenje. Tu gre za formulacijo tistih konceptov slovenskega 
političnega gibanja tistega časa, ki so na eni strani odsevali v zamisli o 
posebni notranjeavstrijski skupini, ter našli svoje mesto v mariborskem 
programu 1865. leta, na drugi strani pa v zahtevi po zedinjeni Sloveniji, 
predvsem pri slovenskih liberalcih v času taborskega gibanja.1 Pretres 
geneze obeh konceptov kaže, da je poleg Matije Majarja — Ziljskega tudi 
tvorec zamisli o notranjeavstrijski deželni skupini, Andrej Einspieler, v 
obdobju 1848—1849 zagovarjal misel o združitvi vseh Slovencev na etno­
grafski podlagi in s tem zedinjeno Slovenijo2, na kar kaže tudi njegova 
jasna zahteva iz maja 1849 po enotnem šolskem vodstvu za vse Slovence.3 
Ločila pa je oba slovenska politika, deloma že v tem času, predvsem 
pa od pričetka 60. let dalje, različnost pogledov na način rešitve sloven­
skega vprašanja, pogledov, ki so bili pri Matiji Majarju bolj radikalni kot 
pri Einspielerju, ki je prav v tem času vedno bolj prehajal od svojih nek­
danjih zmerno liberalnih stališč h katoliško-konservativnemu taboru. Prav 
v tem dejstvu je predvsem iskati vzroke Einspieler j e vih prizadevanj po 
rešitvi slovenskega vprašanja v obstoječih strukturah avstrijske države, 
iskanj ki v šestdesetih letih končno preidejo v takoimenovano konstruk­
cijo notranjeavstrijske deželne skupine. Vzrok za legalistično iskanje re­
šitve slovenskega vprašanja moremo pri Einspielerju iskati predvsem 
v slovenskem položaju na Koroškem, pri njegovih slovenskih sodeželanih 
pa tudi v močno zakoreninjeni pokrajinski zavesti. Značilno je, da je 
imel že sam program celovškega Slovenskega društva leta 1848 o delitvi 
1 Janko Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, Ljubljana, 
1965, 141. Isti avtor mi je dal na razpolago tudi izpiske iz takratnega koroške­
ga tiska, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 
2 Prim. Fran Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca. Zbornik ZMS, 1905, 
92—93. 
3 Vlado Schmidt, Zgodovina-šolstva in pedagogike na Slovenskem, III, 
Ljubljana, 1966, 30. 
31 
Koroške v dve okrožji, slovensko in nemško, negativen odmev tudi v 
tem društvu in podobne pomisleke zasledimo še čez dvajset let v okviru 
slovenskega koroškega političnega društva — Trdnjave. 
Po nastopu Bachovega absolutizma preide slovenska politična ori­
entacija na Koroškem predvsem na kulturno področje, na področje je­
zika, deloma tudi v okviru Slomškove koncepcije slovenskega vprašanja 
(prim, ustanovitev Družbe sv. Mohorja). Viden izraz te usmeritve je 1852. 
leta ustanovljen Einspielerjev »Šolski (od 1858. leta dalje Slovenski) 
Prijatel«, ki je do Bachovega padca izhajal kot jezikovni in verski list, 
prešel pa takoj po Bachovi odstranitvi na politično področje. Einspieler 
je marca 1861. leta sam takole označil ta prehod: »Vsak pameten človek 
se obnaša, kakor potreba nanese. Nekaj mesecev semle nam je Sloven-
com šlo za glavo. Nismo vedeli za gotovo, kaj bode z nami; gg. ministri 
so se na Dunaju posvetovali tudi za stran naših zadev; — mi sirote pa 
— razen ,Ljubljanskih Novic' nismo imeli nobenega časopisa, ki bi branil 
- in zagovarjal naše pravice; — nemški časopisi pa so z nami ravnali hujši 
kot Turki s svojo krščansko rajo. Velike so bile naše sile in potrebe. Ni 
se torej' čuditi, da je tudi »Slov. Prijatel« iz ovojnic skočil in delal slo­
vensko politiko .. .«4 Ta usmeritev slovenskega gibanja in Einspielerja 
samega iz kulturnega na politično področje se ne kaže samo v poudar­
janju nacionalnih pravic in zahtev Slovencev, ampak tudi v poudarjanju 
tistih Einspieler j evih desno-liberalnih stališč, ki jim sledimo v letih 
1848/1849 v Cigaletovi »Sloveniji«. Predvsem je tu zajeta želja po ustav­
ni monarhiji, in ob obnovi ustave iz leta 1848 v kraljestvu obeh Sicilij, 
je »Slovenski Prijatel« leta 1860 povzel po zmerno liberalnem tisku 
sodbo, da je absolutizem nemoralen, škodljiv in nevzdržen in kot tak 
sovražnik1 vsake svobode, predvsem pa cerkvene.5 Tu že sledimo tistemu 
pisanju, ki je v letih 1861 do 1863 dajalo ton Einspieler j evim »Stimmen 
aus Innerösterreich« v cerkvenem vprašanju. Težko je reči, v kolikor sta 
na stališča vplivala liberalna katolika Günther in Veith, s katerima 
dr. Ivan Prijatelj povezuje Andreja Einspielerja.6 Ugotoviti moramo le 
to, da je leta 1849 povzemal Einspieler po stališčih zastopnika tubinškc 
teološke šole Johanna Baptista Hirscheja vse glavne postavke katoliško-
liberalnega katolicizma, kot ločitev cerkve od države, cerkvene sinode z 
udeležbo nižjih duhovnikov in laikov, uvedbo materinščine v bogoslužje 
ter odpravo celibata pri čemer je po Matiji Majarju posebej poudarjal 
kasnejše glagoljaštvo. Po Hirscherju je tudi zajel misel, da je narodno­
stno gibanje nova kvaliteta, s katero se mora krščanstvo sporazumeti in 
se spoprijateljiti (»da se kerščanstvo s tem gibanjem porazumi in po-
prijazni«).7 Po letu 1860. zasledimo med pisci, iz katerih je Einspieler 
zajemal, tudi Johanna J. I. Döllingerja, kasnejšega očeta starokatoliške 
cerkve ter Franza Bussa, vodjo jugozapadnonemškega katolicizma in 
4 Slovenski prijatelj (SPj) 15. 3. 1861, 181—183. 
5 SPj. 15. 7. 1860, 441-^43. 
6 Duševni profili naših preporoditeljev, v: Zbrani eseji I, Ljubljana 1952, 
118—122, 312. 
7 Slovenija 1849, št. 78—81, 309, 313, 317, 320. 
32 
pobornika demokratskih in socialnih reform, ter zagovornika uveljavitve 
katolicizma v javnem življenju. 
Prav to povezovanje verskega vprašanja z narodnostnim ostaja tudi 
v prihodnje eno od Einspielerjevih izhodišč, pa tudi glavna postavka 
slovenskega političnega gibanja ца Koroškem v prihodnjih desetletjih. 
V skladu s celotnim političnim razvojem, pa tudi z odmevi katoliško-
liberalnih stališč je dejstvo, da pomeni v tem času Einspielerju konkor­
dat iz leta 1856 enega glavnih prodorov svobode v, absolutizem,8 ki je 
pretrgal stare vezi, ki so ovirale cerkev v njenem delovanju; v kolikor 
pa bi nasprotniki konkordata dosegli njegovo spremembo, bi bila sveta 
dolžnost katoliške cerkve doseči popolno ločitev cerkve od države ter 
dosego kanonične svobode.9 Od tod pri Einspielerju tudi poudarjanje 
gesla o »svobodni cerkvi v svobodni državi«, ki ga v drugačni zvezi 
najdemo med drugim tudi pri Cavourju. Na povezavo nacionalnega z 
,cerkvenim momentom pa kaže poudarjanje vodila cerkve po> uporabi 
meterinščine v verskem pouku.1* Gotovo je, da je prav negativni odnos 
nemškega liberalnega gibanja v deželi vodil skupaj s Schmerlingo.m in 
s kasnejšimi liberalnimi režimi do vedno večjega Einspielerjevega od­
mika od nekdanjih izhodišč zmernega liberalizma, kar je imelo vpliv 
tudi na slovensko politično orientacijo. To odmikanje je razbrati med 
drugim iz Einspielerjevega zapisa 1864. leta, ko je ob izidu lista »Die 
Zukunft« pisal: »Dobili smo časopis »Die Zukunft«. Nimamo še časopisa 
dosedaj nobenega, ki bi nam branil p o l i t i č n o i n c e r k v e n o s v o ­
b o d o . Večji del jih je, ki se potegujejo za politično svobodo, zraven 
pa mislijo posebno katoliško cerkev vkovati v težko in sramotno železje 
starega suženjstva.«11 
Oktobrska diploma, na katero se je v naslednjih letih- navezoval 
mariborski program in ki je po letu 1860 dajala poleg Majarjevih 
stališč glavni poudarek slovenskim manifestacijam na Koroškem tja do 
taborskega gibanja, je Einspieler 1860. leta pozdravil kot upanje, ki bo 
prineslo izboljšanje slovenskega vprašanja ter odprlo pot dokončni re-
- šitvi slovenskega položaja tako na Koroškem, kot na celotnem sloven­
skem etnografskem območju.12 V smernicah slovenskemu gibanju, kot 
jih je takrat prinašal »Slovenski Prijatelj« moramo razbrati poleg priza­
devanj po narodni prebuji, odmevu Majarjevega ilirizma ter Kollarje-
vega nauka o zbližanju Slovanov, tudi poziv k slovenski politični uve­
ljavitvi: »... Prvič nam je skerbeti, da se zavedamo, da smo Slovenci, 
sinovi in hčere tistega slavnega naroda, ki ga je kot listja in trave; — 
drugič nam je skerbeti, da se v knjižnem jeziku bližamo svojim bratom 
na jugu in tretjič nam je skerbeti, da spravimo v deželni in državni zbor 
svoje ljudi, ali kakor Nemec . . . pravi: agitirati moramo.. .« 1 3 Podobno 
8 Stimmen aus IÖ, I, 1860, 63. 
9 Prav tam, 384. 
10 Prav tam, 63. 
11 Spj. 15. 11. 1864. leta, št. 11. 
12 Prav tam, 15. 11. 1960. 693—695. 
1 3 Prav tam. 
3 zgodovinski časopis 33 
kot leta 1848 najdemo tu po Palackem povzeto zahtevo po preureditvi 
Avstrije v federativnem smislu s tem, da se vse dežele v katerih bivajo 
Slovenci, Štajerska, Koroška, Kranjska in Istra združijo v eno deželo 
in z enim deželnim zborom in glavarjem ob enakopravnosti obeh jezikov, 
slovenskega in nemškega,14 v želji, da bo s tem odprta pot za izboljšanje 
slovenskega vprašanja ne le na Koroškem, ampak na celotnem sloven­
skem ozemlju. 
Na tako Einspielerjevo orientacijo opozarja tudi neznani dopisnik 
v prvi številki Tkalčevega lista »Ost und West« (16. 3. 1861) ob sporo­
čilu, da pozdravljajo izid tega lista ne le koroški Slovenci, ampak tudi 
liberalno in pravično misleči Nemci. Dopisnik je dalje zapisal, da Nemci 
privoščijo slovenskim sodeželanom tak list, s katerim bodo prišle do 
veljave tudi njihove pravične želje in zahteve; ter opozarjal, v kateri 
smeri bi koroški Slovenci (oz. Einspielerjev krog) bili pripravljeni sode­
lovati v Tkalčevem listu: »Ker se morajo — kot je pisal list — koroški 
- Slovenci, čeprav otroci dežele, zatekati izven nje, zato je toliko bolj 
zaželeno uporabljati vaš list ter v njem pretresati politične, socialne in 
nacionalne zadeve naše dežele. Svojim nasprotnikom hočemo dokazati 
(v duhu Einspielenevega povzemanja katoliško liberalnih stališč — op.), 
da smo zmožni življenja, da smo v vsakem oziru svobodomiselni, pri tem 
pa pravični na vse strani«. Za neposredno nalogo slovenskega gibanja 
na Koroškem je dopisnik postavljal spremembo volilnih okrajev, ker 
obstoječe stanje preprečuje Slovencem zastopstvo v deželnem zboru. 
Očitno pa Einspielerja in njegov krog Tkalcev list ni zadovoljil. Naj­
brže moramo prav tu poleg ostalih dejavnikov (npr. Bleiweisovega vpli­
va)1 5 iskati vzrok za pričetek izhajanja Einspielerjevih Stimmen aus 
Innerösterreich, lista usmerjenega predvsem na pridobivanje nemške 
javnosti za slovensko stvar. Izid lista in potrebo po slovenskem tisku v 
nemškem jeziku je Einspieler utemeljil predvsem z nemško nadvlado; 
v tej smeri pa je posebej zanimiv njegov poziv slovenski javnosti za 
naročbo lista: »Gospodje, ki imajo oblast v rokah in nam pomagati mo-
' rejo, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo so Nemci; gospodje, ki 
so slovenske krvi pa žalibog nemškega duha in z našimi nasprotniki po­
tegujejo, so skoraj tudi že Nemci. N e m c e m moramo pa resnico in 
pravico po n e m š k o povedati: mislimo, da nam bo to več pomagalo, 
kot deset časnikov v slovenskem jeziku, ki jih Nemci brati nočejo ali 
ne znajo. To so naše misli! Slovenci! Ako se vsi — na Kranjskem, Šta­
jerskem, Koroškem, Goriškem in Istrskem, vsi Slovenci po »Notranje-
avstrijskem« lepo in bratsko v roke sezamo, nas premoti in ne premaga, 
nikdo. Pomagajmo vsakdo po svoje!. . . — Mi pa obljubljamo, da bomo 
svoj časopis vredovali v enakopravnem, katoliškem in lojalnem duhu. 
Za stran našega jezika bomo'se potegovali zato, da naš jezik dobivlja po 
slovenski zemlji tiste, pa vse tiste pravice, ki jih ima nemški jezik po 
nemški zemlji. Za stran svete vere bomo terdno in zvesti katoličani, pa 
14 Spj. 15. 11. 1861, 103—114. 
15 Dragotin Lončar, Dr. Janez Bleiweis in njegova doba, v: Bleiweisov 
zbornik, Ljubljana 1909, 192—193. 
34 
ne bomo drugih cernili ali preganjali, tudi vsega ne hvaliti, kar se na­
haja po katoliškem svetu: »svobodna cerkev v svobodni državi« bo naše 
geslo. Za stran političnih pravic bomo lojalni in se močno deržali cesar­
skega diploma 20. oktobra 1860, bomo stali na strani avtonomistov v 
deržavnem svetovalstvu.«16 
Svoj'koncept so mogle »Die Stimmen aus IÖ« uresničevati vsega le 
tri leta, saj jih je zatrla že aprila 1863 sodna pravda, ki si jo je bil 
Einspieler nakopal z dopisom župnika Mundena iz Slovenjega Plajberka, 
v katerem je ta izrazil misel na politično osamosvojitev Slovencev v 
okviru monarhije na podlagi narodnega prava.17 — Stališča nemške 
liberalne strani do slovenskega političnega gibanja pa so se v tem času 
razvijala predvsem v polemiki z Andrejem Einspielerjem, kajti Matija 
Majar se je bil umaknil v širše, vseslovanske okvire in je v praktično 
slovensko politiko posegel le na višku ljudskega gibanja za Zedinjeno 
Slovenija v dobi taborov; samo Einspieler j evo stališče o nesprejemlji­
vosti koroških meja pa je v tem času pomenilo vsekakor veliko ugodnost 
za agitacijo nemških liberalcev, saj so ti razpravljanje o jezikovni in dru­
gačni enakopravnosti Slovencev na Koroškem lahko vedno zavajali od 
načelnih stališč k argumentom praktičnosti tradicionalne nemške eno-
jezične uprave dežele ter na poudarjanje gospodarske podrejenosti slo­
venske manjšine v deželi, s katero so bili dani trajni pogoji tudi za poli­
tično podrejenost Slovencev.18 — S samim prenehanjem »Stimmen« je 
tudi nastala kar ostra cezura v diskusiji z nemško stranjo o slovenskem 
vprašanju, kadar pa je do nje spet prišlo ji je manjkalo zamaha in 
ostrine, ki se je kazala prav v začetku 60. let v znani diskusiji Einspieler 
— dr. Huscha o slovenskem vprašanju,19 ki se je razvila predvsem ob 
Einspieler j evi zahtevi po priznanju nemškp-slovenskega značaja Koro­
ške. Prav v tej diskusiji najdemo na nemški strani vedno znova poudar­
janje mirnega sožitja obeh narodnosti v deželi, podčrtavanje gospodar­
skega zaostajanja slovenskega prebivalstva za nemškim na gospodarskem 
in kulturnem področju, pa tudi zagotovila, da se govorica koroških Ven-
dov tako zelo loči od kranjske slovenščine, pa tudi od štajerske slovenske 
govorice; sicer pa na Koroškem sploh ni slovenskega jezika, ampak samo 
ločena narečja, katerih korenine so sicer slovanskega porekla, a so pre­
vzele toliko nemških besedi in korenov, da se prebivalci raznih dolin 
južnega dela Koroške med seboj niti ne razumejo,20 pač trditve, ki jih v 
določenih povezavah najdemo tudi danes. Značilno v tej smeri je takrat­
no pisanje lista »Zeitung für Kärnten,« 14. 12. 1861, da kolikor ne bi 
Slovenci govorili z Nemci v njihovem jeziku, čeprav poznajo nemščino, 
"> SPj. 15. 6. 1861, 381—383; Novice, 26. 6. 1861, št: 26, 209—210. 
17 Celoten sodni postopek so prinesle Stimmen aus IÖ 23. in 24.. 4. 1863, 
št. 36 in 37; Bartholomäus Petrei, Die Slowenische Frage in der Kärntner 
Presse 1848—1863, tipkopisna disertacija na filozofski fakulteti dunajske uni­
verze, Dunaj 1961; Fran Levstik, Zbrano delo VIII., Ljubljana 1959, 354 (op. 
dr. Antona Slodnjaka); Janko Pleterski, cit. d. 156; Stimmen aus IÖ II, 434—435. 
18 Janko Pleterski, cit. d. str. 143. . 
19 Bartholomäus Petrei, cit. disertacija. 
20 Stimmen aus IÖ I, 1861, 1—19. 
з ' 3 5 
bi bilo to kršenje pravi l dobrega obnašanja in spodobnosti. K m a l u za 
t e m znova beremo o nujnosti znanja nemščine, kajt i le z njo je mogoč 
dvig posameznika in občutek te nuje je prešel tudi v zavest vsakega 
razsvetl jenega Slovenca in vsakdo bo moral opaziti, da celo slovenski 
k m e t želi, da se njegovi otroci uče nemški. Zato delajo v koroškem 
šolstvu napako, ker n e uče učencev nemški n a podlagi slovenskega jezi­
ka, 2 1 pač spoznanje k i ga k m a l u najdemo ob tako imenovanih koroških 
utrakvis t ičnih šolah, k a t e r i h glavni n a m e n je bil doseči prehajanje učen­
cev iz slovenskega n a nemški jezik in iz slovenske na nemško k u l t u r n o 
in narodnostno zavest. 
Viden izraz poskusa usmeri tve celotnega slovenskega političnega 
gibanja, pogojen iz koroške realnosti, je v let ih 1865 do 1867 izhajanje 
Einspielerjevega političnega lista »Slovenec.« Tako kot leta 1860 je tudi 
v tem Einspieler jevem listu, v e n d a r bolj odločno in zavzeto, podčr tana 
povezanost med jezikom in vero, z naraščanjem l iberal izma pa tudi pod­
c r t a v a n a nevarnost, k i jo l iberalizem pr inaša tako veri kot slovenski 
narodnost i (»katoliška vera ravno tako pred n a m i omaguje, kakor se 
slovenski rod ponemčuje: to nas skušnja več kot tristo let uči«).2 2 V 
skladu s t o koncepcijo sledimo t rdi tv i o katoliški ver i kot srcu in j edru 
narodnost i . 2 3 S svetopisemskim izrekom »Ljudje so spali, prišel je so­
vražnik in pose j al l julko med pšenico« je Einspieler tega leta ponovno 
nastopil prot i n e m š k e m u liberalizmu, od duhovnikov pa zahteval poli-
litčno udejstvovanje. 2 4 Tako nas ne preseneča opozorilo Slovencem — 
ob istočasnem n a p a d u да l iberalne tendence, da naj se ne dajo »motiti 
t is t im političarjem, ki pravi jo: Kaj jezik, kaj narodnost — svoboda, svo­
boda to je perva reč!«,' saj t u d i največja »svoboda brez narodnost i ni 
nič, — svoboda je le za naše prijatelje, n e za nas. Anglija je najsvobod-
nejša deržava cele Evrope: kaj pa pomaga ubogim Irčanom vsa ta 
angleška svoboda . . .«2Ò 
V poli t ičnem smislu je Einspieler jeva usmeri tev od tega časa dalje 
opazno sledila v državnem okviru konservat ivnemu federalist ičnemu ta­
boru, kot ga je n a slovanski s t ran i zagovarjal Palacky, na nemški pa 
d v a k r a t n i spreobrnjenec F r a n z Schuselka, ki se pričenja prav v tem 
času dokončno odvračat i od nemškega l iberalizma h katol iškemu kon­
servat ivnemu taboru in po letu 1867 tudi k s lovanskim krogom; leta 1867 
p a je bil Schuselka celo eden najvnetejš ih zastopnikov češkega državnega 
prava. 2 8 Za slovenske r a z m e r e zasledimo v »Slovencu« tako kot v času 
»Stimmen aus IÖ« ponovno koncepcijo notranjeavstr i j ske deželne sku­
pine izhajajoče iz historičnega koncepta oktobrske diplome, 2 7 k i najde 
še istega leta svoje mesto tudi v znanem mar iborskem programu. Za-
2 1 Zeitung für Kärnten 26. 4. 1862, št. 34, po izpiskih dr. Janka Pleterskega. 
2 2 Slovenec 14. 1. 1865, št. 1. 
2 3 Prav tam, 21. 1. 1865, št. 3. 
2 4 Prav tam, 19. 4. 1865, št. 28. 
2 5 Prav tam, 25. 2. 1865, št. 13. 
2 8 Franz Schuselka. Ein Lebensbild, tipkopisna disertacija na filozofski fa­
kulteti dunajske univerze, 1948. 
2 7 Prim. Slovenec 5. 7. 1865, št. 50. 
36 
nimivo je, da Einspieler v tem času pr i red i povzetek č lanka Palackega 
Idea s ta tu rakouskeho y »Slovencu« v tem smislu, da je Palackovemu pred­
logu o preuredi tv i Avstrije po federalističnih načelih in predlogu u r e ­
ditve dednih dežela pr i takni l zamisel notranjeavstr i j ske deželne skupine, 2 8 
istočasno pa pozival k historičnim utemel j i tvam t e konstrukci je. 2 9 Za­
devno preuredi tev Avstri je je list utemeljeval tudi z vel ikonemškimi in 
velikoitali janskimi usmer i tvami dela nemškega in itali janskega prebi­
valstva monarhi je . 3 0 Nove preusmer i tve slovenske politike na Koroškem 
zasledimo ob koncu vojne 1866. leta, ko p r o d r e v slovensko politiko 
spoznanje po preusmer i tv i slovenskega vprašanja n a področje zedinjene 
Slovenije in pr i rodnega prava. P r i iskanju novih rešitev ob mar ibor­
skem p r o g r a m u je decembra 1865. leta postavil Matija Majar nov predlog 
rešitve slovenskega vprašanja s takoimènovanim »Kraljestvom Ilirijo«, 
ki naj bi v razliko z notranjeavstr i jsko deželno skupino zajemalo K r a n j -
sko, Koroško, Goriško, Istro, Trs t ter oba popolnoma slovenska okraja 
Štajerske, mar iborskega in celjskega, v nekem smislu pa pomenil odmev 
nekdanjega il irskega kral jestva, h ka te remu je Matija Majar dodal še 
južni del Štajerske, očrtan po Kozlerjevem zemljevidu; za Koroško pa 
očitno pomeni ta predlog odmev p r o g r a m a Slovenskega društva iz leta 
1848 o delitvi dežele v dve jezikovni enoti . 3 1 Odcepitev severnega n e m ­
škega dela Štajerske je Matija Majar utemeljeval predvsem s prev lado 
nemškega življa, v kolikor bi bila k Ilirskemu! Kral jestvu pr ikl jučena 
celotna Štajerska. Zanimivo je, da je iz historičnih momentov pa tudi 
glede n a Nemce in Itali jane, Majar nekako odklanjal za slovenske dežele ' 
poimenovanje z nazivom »Slovenija«.3 2 Po njegovi zamisli bi avstri jske 
dežele v I l i rskem kral jestvu ohrani le dotedanje meje, deželne zbore in 
premoženje. Za rešitev narodnostnih vprašanj monarhi je je ob Kral je­
stvu Ilirija tudi predlagal uvel javitev k u l t u r n e avtonomije, k a r očitno 
kaže na Lajoša Kossuthà ter na ogrsko situacijo v revolucionarnih letih 
1848—1851; s tem pa je _tudi za pol stoletja prehi te l na Slovenskem 
Etbina Kristana.3 3 Odmeve Kossuthove us tavne uredi tve Ogrske najdemo 
predvsem v Maj ar j evi zamisli o narodnostni uredi tv i občin, okrajev, 
okrožij ter uredi tv i deželnih zborov po nacionalnih kuri jah. Najvišji 
zadevni organ vsake narodnost i bi bila ustrezna dvorna pisarna, k i bi 
2 8 Slovenec, 24. 6. 1865; Vasilij Melik, Die slowenische Politik am Anfang 
des Dualismus 1867—1870, tipkopis, 1967. 
2 9 Slovenec, 5. 7. 1865, št. 50. 
3 0 Slovenec, 15. 7. 1865; za pomen tega lista prim, še dr. Fran Vatovec, 
Levstikova prelomna časnikarska izpovedanost,, Delo, Ljubljana, 23. 3. 1968; 
Isti, Levstikove puščice iz Einspielerjevega »Slovenca«, Ljudska pravica 9. 5. 
1955; isti, Celovec, prvo žarišče slovenske publicistike, Naši razgledi, 9. 1. 1965. 
3 1 Dr. Ivan Prijatelj, Slovenska kulturno-politična in slovstvena zgodovina 
1848—1895, II. str. 569—576 (opombe dr. Dušana Kermavnerja). 
3 8 Prav tam. , 
3 3 M(atija) M(ajar), Betrachtungen über die österreichischen Länder und 
Nationen I—III, Slawische Centralblatt, Bautzen, 1865, št. 10—12 — Madažrski 
historik Oskar Jâszi opozarja, da se Kossuthove zamisli ustavne ureditve Ogr­
ske in koncepcije Rennerjeve kulturne avtonomije »osuplo skladata«, cit. Rehak 
Laszlo, Manjine u Jugoslaviji — pravnopolitička studija, ciki.-disertacija, Novi 
Sad-Beograd, 1965. 
37 
bila za Slovane skupna. Ob genezi Kossuthovih pogledov na nacionalno 
vprašanje je opozoriti še na vpliv dveh poljskih udeležencev ogrske 
vstaje v vojni 1848—1851, generalov Dembinskega in Berna, na Kos-
suthovo stališče do državne ogrske nacije in v njenem okviru do ostalih 
narodnosti Ogrske.34 
Po pruski zmagi leta 1866 je kot ugotavlja dr. Ivan Prijatelj pričel 
tudi Einspieler pod vplivom mladoslovenskih dopisnikov Slovenca pola­
goma prilagajati svoje zgodovinsko stališče notranje avstrijske državne 
skupine nekdanjemu ilirskemu kraljestvu, ki bi se mu pridružila tudi 
spodnja Štajerska.35 Očitno je, tudi v tem evoliranem stališču Einspieler 
pri zavračanju prirodnega prava izhajal s stališča skrajno ogroženega 
slovenstva na Koroškem, poznavajoč bolje kot politiki iz drugih slo­
venskih dežela napadalnost nemškega liberalnega nacionalizma. Zato 
naj bi se po njegovi ponovni zamisli Slovenci prizadevali združiti se vsaj 
v" skupnem parlamentarnem zboru, pa naj si bi bil to zbor notranje-, 
avstrijskih dežel, ali zbor prebivalcev nekdanjega ilirskega kraljestva ter 
spodnje Štajerske.36 To pa je bila tudi dokončna odpoved zedinjeni Slo­
veniji .in to je še isti mesec grajal Levstik v »Slovencu« z opozorilom, 
o neuresničitvi notranjeavstrijske deželne skupine.37 Podobno kot letä 
1863 je kmalu po dualizmu Einspieler ubral ostrejše strune v polemiki 
z nemškim liberalizmom, kar se kaže predvsem v dejstvu, da v tem 
času izpade iz »Slovenca« rubrika' namenjena notranjeavstrijski deželni 
skupini; res pa je, da stopa v prihodnjem obdobju vprašanje rešitve slo­
venskega vprašanja s prirodnim pravom pri Einspielerju tudi zaradi 
aktivnega nastopa mladih slovenskih liberalcev povsem v ozadje, o čemer 
' priča Einspielerjevo pismo dr. Janezu Bleiweisu z dne 5. 5. 1870., v 
katerem je ob soočenju svoje poglede na slovensko vprašanje z mlado-
slovenskim gibanjem pisal: »Pot po kateri hočemo doseči svoj cilj nas 
vodi do razpotja. Mnogo naj iskrene j ših rodoljubov in visokoučenih gos­
podov je, ki mislijo, da se da to doseči le, ako osnujemo »Slovenijo«. So 
pa tudi taki, ki menijo, da se to da dognati po drugem potu. K tem 
spadam tudi jaz . . . Vladi naj se naravnost pove, da se je »Slovenija« 
vtisnila globoko v glavo in srce slovenskega naroda in da jo bo morala 
vlada prej ali slej ustvariti. Ves narod to želi, — tabori in časniki. Ta 
misel se je pa porodila, ker so Slovenci vse upanje izgubili, da se bodo 
Nemci še kedaj prenaredili in Slovencem bolj pravično postali.« »Slo­
venija bodi šiba nad tramom, strašilo Nemcem in vladi. Vendar pravki 
še niso izgubili vse upanje do vlade in Nemcev in ultimatu ali poslednjo 
besedo, ki jo nudijo, predno.oni sežejo po poslednji rešitvi.«38 
Sledeč tem stališčem je zanimivo, kako so ocenjevali Slovenca ta­
kratne oblasti in koroško-nemška liberalna sredina. Za oris je na voljo 
34 Zoltan I. Tot, Košut i nacional'nyj vopros v 1848—1849 gg, Budimpešta 
1954, pos. str. 102. 
35 Ivan Prijatelj, cit. d. str. 463. 
3 8 Fran Levstik, Zbrano delo VIII, 402 (opomba dr. Antona Slodnjaka). 
37 Prav tam, 208—209. 
38 Dr. Dragotin Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, 
Naši zapiski, Ljubljana 1910, št. 1, 28. 
38 
korespondenca med kranjskimi deželnimi oblastmi ter sodnimi oblastmi 
v Gradcu in Celovcu, iz katere je razvidna predzgodovina dogajanja, ki 
je pripeljalo k prenehanju izhajanja tega slovenskega glasila in na 
njegove usmeritve v letih 1865—1867, potem ko je doseglo 1866. leta 650 
izvodov naklade (dr. Josip Vošnjak, Spomini I. str. 206—7, 1905). Ta do­
kumentacija kaže, da so bile listu poleg koroških nasprotne tudi kranjske 
oblasti, ki so tudi nastopile kot iniciativni pobornik sankcij proti temu 
listu. Začelo se je konec marca 1867 z intervencijo kranjskih prezidialnih 
oblasti pri javnih pravdnikih v Gradcu in Celovcu, z obtožbo,-da je 
»Slovenec« v nasprotju z veljavnim tiskovnim zakonom skušal vplivati 
na slovenske volivce pri kranjskih volitvah tega leta (šlo je za članek 
objavljen v »Slovencu« 19. 3. 1867. o nepravilnosti pred temi volitvami). 
Vidi se tudi, da je javni pravdnik še pred prejemom zadevnih navodil 
vložil ob izidu inkriminiranega članka pri celovškem sodišču obtožbo 
proti Slovenčevemu uredniku. Zanimive so ob tem sodbe oblasti do tega 
slovenskega političnega glasila: med njimi beremo o nesramnem pisanju 
lista, ki gre čez vse meje, ó listu, ki prinaša take nazore, ki so v nasprotju 
z avstrijsko državno in pravno ureditvijo; da širi mržnjo proti nemštvu, 
zlasti pa proti uradništvu, kar bi utegnilo imeti nedogledne posledice, 
zato je nujno zaščititi prebivalstvo pred takimi subverzivnimi tenden­
cami. Zanimivo je še opozorilo koroških deželnih oblasti kranjskemu 
deželnemu predsedniku 11. 4. 1867, da celovško državno pravdništvo ni 
moglo najti oprijemljivega dokaza na kranjsko trditev, da vsebuje 
»Slovenec« subverzivne in komunistične tendence (vsekakor v skladu z 
znano zbirko papeških silabusov, povzeto leta 1864).39 Aprila 1867 so 
ljubljanske deželne oblasti celo zahtevale prelustracijo celovške čital­
nice, kjer naj bi bil sestavljen eden od inkriminiranih člankov. Sâmo 
vlogo Slovenca in njegove politične usmeritve pa so kranjske deželne 
oblasti, želeč doseči sankcije proti listu, označile takole: »,Slovenec' je 
na Kranjskem zelo razširjen in ima škodljiv vpliv. Zasleduje tendence, 
ki se v bistvu vedno bolj uveljavljajo. Prinaša dopise iz raznih krajev 
Kranjske ter razburljive vesti iz te kronovine, ter si dovoljuje izpade 
proti osebnostim, ki ne soglašajo z.navedenimi nacionalnimi in politič­
nimi nazori, ki jih list zasleduje. Pridiga mržnjo proti nemškemu prebi­
valstvu, zlasti pa proti takoimenovanemu nemškemu uradništvu . . . — 
Kdor to gonjo opazuje, mora s skrbjo ugotavljati, kaj vse bo iz tega 
nastalo. . .«40 Dne 31. 5. je očitno v tej zvezi dopisnik iz Gradca sporočal 
»Novicam«, da je menda celovški mestni odbor zahteval od ministra, da 
izžene Andreja Einspielerja zaradi. njegovega »političnega delovanja«. 
"Med tem pa je tekla tožba proti odgovornemu uredniku lista z očitkom 
hujskanja proti narodnosti (namreč nemški); posledica njegove obsodbe 
39 Mišljen je papeški silabus od 8. decembra 1864, izdan obenem ž encikliko 
quanta cura. Vsebina je izvleček iz raznih papeških enciklik od leta 1846 dalje 
s kratkimi označitvami zmot, med njimi tudi o komunizmu in liberalizmu.. 
Prim. H. Dezinger — Clem. Banwart, Eichridion Symbolorum, Freiburg 1922. 
4 0 Povzeto po prezidijalnem arhivu kranjskega deželnega predsednika iz 
pomaldi 1867 v Arhivu Slovenije, f. IV. in V; Prim, tudi Slovenec 14. IV. 1867, 
št. 43. 
39 
pa ni bila le ustavitev lista, ampak tudi ugasnitev vsakršnega slovenske­
ga političnega tiska v deželi vse tja do leta 1882, ko je izšel »Mir«, ki je 
bil v nasprotju z Einspielerjevim vseslovenskim »Slovencem« idejno in 
vsebinsko popolnoma zasidran v koroškem okolju.41 
Odnos nemške koroške liberalne javnosti do »Slovenca» v drugi 
polovici 60. let kaže pričetek izhajanja lista »Alpen-Blätter«, idejno 
usmerjenega proti Einspielerjevi publicistični in politični dejavnosti. 
Analiza tega lista, ki jo je pripravil dr. Janko Pleterski kaže, da so do 
mariborskega programa »Alpen-Blätter«, ko je bilo vprašanje zgodovin­
skega ali naravnega prava za Slovence še odprto in ko je Slovenca 
preveval Levstikov liberalni duh, pisale o Slovencih kot o enakovrednih 
partnerjih.42 Zanimiva je iz tega časa v »Alpen-Blätter« ocena Andreja 
Einspielerja, kot vnetega voditelja slovenske stranke: »to je mož, — je 
pisal list — čigar osebne nepolitične lastnosti morajo vzbuditi pri vseh 
spoštovanje, a čigar vroča kri ga v političnem pogledu žene k pretira--
vanjem, katerih posledice lahko postanejo nevarne, če bi jih ne zajezili. 
Bojno razpoložen drži v rokah vihrajočo zastavo z geslom »Popolna 
enakopravnost«, pri tem pa pozablja, da z njenim drogom dreza stranko 
in jih žene drugo proti drugi«.43 V trenutku, ko je »Slovenec« objavil 
slovenski mariborski program, ko je predvideval obnovo »zgodovinske« 
notranjeavstrijske deželne skupine, se je to pisanje spremenilo. Tako je 
v komentarju k mariborskemu programu list zviška ocenil ta program 
za »elaborat, ki ne bi vzdržal pretresa kakega bruca pravne fakultete«. V 
tem programu je list našel tudi federalistično hipertrofijo, naštel kar 
trinajst predstavniških teles in smešil zmešnjavo kompetenc, enako 
• tudi integracijo ostalih dežela Notranje Avstrije s Kranjsko na zgodo­
vinski osnovi iz leta 1522 ter upravičeno opozarjal: »Če želite (Slovenci 
op.) jezikovne meje, jih postavite odkrito in častno, ker to bo imelo še 
kaj smisla.« Ugovarjal je tudi temu, da bi drugi Slovenci iskali opore 
in čutili privlačnost h Kranjski. List je nato z liberalnega stališča kriti­
ziral naslonitev teritorialnega obsega občin v mariborskem programu 
na cerkveno razdelitev, videč v tem »klerikalne ozire«. Čudil se je tudi 
zakaj so ogrski in beneški Slovenci izpadli iz programa in ostali tako 
»nekrščanski denacionalizaciji«. V nadaljevanju komentarja najdemo še 
več cvetk, okoli katerih se je od tega časa dalje bolj ali manj vrtela 
celotna nemškonacionalna politika do Slovencev. Med drugim je tako 
list zavračal zahtevo po enakopravnem položaju slovenščine v celi notra-
njeavstrijski skupini, kajti iz nasilnega duha te zahteve — je pisal — 
izvira nevarnost ne le za nemški nacionalni položaj, ampak tudi za 
politično svobodo. Zanimivo je, da je list apeliral na izdelavo protipro-
41 Janko Pleterski, Nekaj o »Miru«, Koledar Slovenske Koroške za leto 
1958, Celovec (1857), str. 51—56. 
France Jesenovec, Snovanje »Slovenskega juga« leta 1867, Levstikov zbor­
nik, Ljubljana 1933, 276—300. 
42 Janko Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, Ljubljana 
1965, 162. 
43 Alpen-Blätter, 24. 9. 1967, št. 51 (po izpiskih dr. J. Pleterskega). 
40 
grama nemške stranke Notranje Avstrije.44 Poslanstvo »Alpen-Blätter« na 
Koroškem pa so njeni izdajatelji označili z besedami, da »Tam, kjer stoje 
zadnje straže germanskega plemena na jugozahodu (!), tam naj bi v tisku 
glasno zadonela svobodna beseda, ki je tudi nemška beseda«. Ta naj bi 
dokazala, »da je pristno germanska narava globoko zakoreninjena v 
koroškem ljudstvu«, to pa še posebno zdaj, ko hočejo koroško deželo 
vključiti v »Zvonimirovo državo«.45 
II 
Iz orientacije slovenskega političnega gibanja na Koroškem v drugi 
polovici 60. let preteklega stoletja izstopata za nadaljnji razvoj sloven­
skega vprašanja predvsem dve dejstvi: po eni strani deželnozborske 
volitve ter sprostitev društvenega življenja leta 1867, po drugi pa do­
končna zavrnitev uveljavitve mladoslovenskega gibanja, katerega naj­
vidnejši izraz je po letu 1868 prav taborsko gibanje. Dejstvo je, da so 
sprejetje društvenega zakona leta 1867 kot novo možnost izkoristila v 
začetku na Koroškem predvsem takoimenovana demokratična društva 
(Demokratenvereini), med njimi 1870 leta posebno demokratično društvo 
za Podjuno, pa tudi druga, kot celovško Nemško društvo, ki je segalo 
tudi na slovensko ozemlje. Poznavalka tega dela koroške zgodovine 
Dorotheja Doliner opozarja, da na Koroškem ni bilo liberalno usmerjeno 
samo meščanstvo, ampak da so za liberalne ideje bili v tem času spre­
jemljivi tudi bogati nemški kmetje; in dejstvo je, da pri slovenskih 
kmetih v Podjuni liberalne usmeritve demokratičnega društva niso 
imele enakega uspeha kot pri nemških. Dolinerjeva dalje pravi, da so 
bila ta društva proticerkveno usmerjena in je bila Cerkev zanje steber 
absolutizma ter glavna ovira uveljavljanju njihovega centralističnega 
političnega programa. Toda liberalni program teh društev je bil liberalen 
po ugotovitvah Doliner j eve samo v smislu varovanja-privilegijev nem­
škega meščanstva: »Koroška demokratična društva so se razlikovala od 
podobnih društev v drugih kronovinah po tem, da je nacionalno vpra­
šanje zanje že od nekdaj''najbolj pereče vprašanje in da je pri njih 
prizadevanje za ohranitev privilegiranega položaja nemštva. . : bilo 
posebno močno poudarjeno.«46 Značilnost liberalizma teh društev ni bila 
po ugotovitvah dr. Janka Pleterskega samo socialna usmerjenost k vpra­
šanjem nemškega prebivalstva, ampak tudi močno poudarjen nemški 
nacionalizem, kar je vodilo k procesu spreminjanja nemškega liberalizma 
v nemški nacionalizem, proces, ki je bil za splošnoavstrijske razmere 
prav na Koroškem posebno zgoden, nagel in temeljit, ter je zajel razen 
meščanstva tudi nemške liberalne kmete. Od tod tudi dejstvo, da je 
postala kmalu Koroška med vsemi alpskimi deželami, kljub pretežno 
agrarnemu značaju, posebno močna trdnjava nemških nacionalnih 
strank.47 
44 Prav tam, 12. 10. 1866, št. 56. 
45 Pleterski, cit. d-, 161. 
46 Dorothea Doliner, Die politischen Organisationen, Vereine und Verbände 
in Kärnten von 1860—1914, tipkopisna disertacija na insbruški fil. fak., 1953. 
47 J. Pleterski, cit. d., 168. 
41 
/ 
Ta razvoj v smeri liberalizma, predvsem pa odmevi vladajočega 
liberalnega režima, so po letu 1867 vodili tudi k politizaciji proti liberal­
nim tendencam usmerjenega katoliško-konservativnega gibanja na ob­
močju Avstrije, navzven pa se je ta politizacija kazala v ostrem nasprot-
stvu večine avstrijskega episkopata, ki je ob podpori Vatikana pričel 
širiti odpor proti liberalnim tendencam, predvsem v avstrijskih alpskih 
deželah. Izraz tega odpora je bila končno 1868 leta ustanovitev politič­
nega katoliškega društva za Gornjo Avstrijo, sledilo pa mu je ustanovitev 
tirolskega katoliškega društva.473- Odmev tega dogajanja na Slovenskem 
je bila med drugim 23. XI. 1869 ustanovitev »Katoliškega ustavnega 
ljudskega društva na Koroškem« (Katholisch Constitutioneller Volks­
verein von Kärnten), med katerega odborniki najdemo tudi Andreja 
Einspielerja, ki se je v tem času, kot dokazuje taborsko gibanje, dokonč­
no odmaknil ne le od nemških liberaloev, ampak tudi od mladosloven-
skega gibanja. O hitri rasti katoliških političnih organizacij na Koroškem 
priča dejstvo, da je bilo leta 1872 od 41 političnih društev v deželi 30 
katoliških; in prav podpora katoliških Slovencev tej akciji je bistveno 
pripomogla k organizacijskemu uspehu, čeprav so se katoliška politična 
društva širila tudi po nemškem delu dežele. Vsekakor je bil v ozadju 
take slovenske orientacije tudi nacionalni moment, saj je bil A. Ein-
spieler eden voditeljev katoliškega gibanja v deželi, pa tudi urednik 
njenega glasila »Kärntner Blatt«, ki je prav zato pisalo v duhu narodne 
enakopravnosti. Prav to dejstvo pa je očitno vzbujalo pri Slovencih ilu­
zije, da bo Slovencem na Koroškem s tako politično orientacijo mogoče 
rešiti ali vsaj olajšati svoj nacionalni problem.48 
Po letu 1867 se je dokončno razrešilo tudi vprašanje uveljavitve slo­
venskega liberalizma na območju južnega dela Koroške, proces, ki se 
pričenja kazati zlasti po deželnih volitvah 29. I. 1867. leta.- Na teh voli­
tvah sicer nastopita obe usmeritvi slovenskega političnega gibanja še 
skupno. Na to ne kaže samo mladoslovenska usmerjenost Einšpielerje-
vega Slovenca, ampak tudi Einspielerjeva kandidatura velikovškega po­
litičnega okraja skupno z dr. Valentinom Pavlicem, enim od tvorcev 
mariborskega programa, in v tem času koncipienta pri dr. Albinu Pazniku 
v Velikovcu. Same volitve, za katere je značilen še nastop slovenskih 
kandidatov na večini slovenskega etničnega območja, kljub izostanku 
podatkov kažejo, da je v primerjavi z volitvami leta 1861 prodor sloven­
ske zavesti v deželo; tako so v velikovškem in v beljaškem političnem 
okraju dobili slovenski kandidati kljub intenzivni nemškonacionalni pro­
pagandni dejavnosti malo manj glasov kot nemški.49 
Predvsem pa gre mladoslovenskemu gibanju zasluga, da je nepo­
sredno po prvih dveh slovenskih taborih v Ljutomeru in v Žalcu izšla 
tudi iz koroške sredine iniciativa za podobno slovensko prireditev. Dne 
22. IX. 1868, le mesec dni za prvima taboroma, je Slovenski narod ob-
4 7 a Fran Erjavec, Prvi začetki katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljub­
ljana 1928. 
48 J. Pletêrski, cit. d., 171. 
49 Slovenec, 22. 1. 1867, št. 9. 
42 
javil oklic 52 koroških Slovencev za tabor, ki bi se imel sestati dne 
29. IX. 1868 na Bistrici pri. Pliberku, še pred tem pa je bila izročena 
vladi zadevna prošnja za dovolitev te prireditve (prim. Slovenski narod, 
1. IX. 1868, št. 64). Vendar pa je oblast prireditev prepovedala ter s tem 
dejansko onemogočila razmah slovenskega političnega gibanja tudi na 
območju Koroške. Znova zasledimo oklic na slovenski tabor šele maja 
1869,50 ob istočasnem opozorilu, da zaradi »nekaterih okoliščin«, pač za­
radi negativnega odnosa oblasti, ni bilo mogoče pripraviti slovenskega 
tabora, do katerega, kljub pripravam, zaradi prepovedi, to leto še ni 
prišlo.51 Tako se je uresničila ta zamisel šele prihodnje leto in še to pod 
vplivom 27. XII. 1869 v Celovcu ustanovljenega slovenskega političnega 
društva Trdnjava. 
Nastanku tega društva moremo slediti vsaj od novembra 1868, od 
obsežnega uvodnika v Slovenskem narodu 21. XI., št. 99 o potrebi usta- . 
navijanja slovenskih političnih društev po deželah, kjer žive Slovenci, 
med drugim tudi na Koroškem. Dne 11. III. 1869 je sledil v Slovenskem 
narodu ponatis pravil mariborskega slovenskega političnega društva. Pra­
vila, ki so vplivala tudi na delo in orientacijo kasnejšega koroškega dru­
štva Trdnjava, so med drugim predvidevala prizadevanja za narodno 
enakopravnost, pa tudi sklicevanje taborov. Julija 1869 (10. VIL) je list 
objavil dopis s Koroške z opozorilom na potrebo političnega društva za 
koroške- Slovence; temu je 14. IX. sledil oklic slovenskega učitelja Ferda 
Vigeleta v imenu »več gornje koroških Slovencev« na sestanek, na ka­
terem bi razpravljali o ustanovitvi slovenskega političnega društva ter 
izvolili začasen odbor. Na sestanku — bil je dne 23. XII. 1869 — so bili 
izvoljeni v začasni odbor društva poleg dveh laikov dr. Val. Pavlica in 
Ferda Vigeleta še dva klerika dr. Val. Nemec in Kandut, izstopa pa 
dejstvo, da v odbor ni bil izvoljen A. Einspieler. Stvar postaja jas­
nejša ob dejstvu, da se je prav v tem času pripravljala ustanovitev kato­
liškega ustavnega društva ter s tem dokončno distanciranje A. Einspie-
lerja od mladpslovenskega gibanja. Tudi na ustanovnem zboru Trdnjave 
prihodnje leto je bil izvoljen v odbor društva poleg laikov le en sam 
klerik, Andrej Wieser, stolni kaplan v Celovcu, drugi odborniki pa so 
postali: Ferdo Vigele, B. C. Rosbecher ter Anton Šajnik iz Borovelj.52 
Občni zbor Trdnjave se je sicer izrekel za Zedinjeno Slovenijo; vendar 
pa še vedno zasledimo vprašanje, ki smo ga našli v celovškem Sloven­
skem društvu leta 1848; namreč problem razkosanja dežele, ki ga je 
ustanovni zbor Trdnjave skušal rešiti v skladu z dotedanjimi Einspieler-
jevimi in Majarjevimi predlogi s sistemom nacionalnih kurij za nacio­
nalna in politična vprašanja, v gospodarskem oziru se je zbor izrekel 
za gospodarsko enotnost Koroške, v verskem pa za upoštevanje katoliških 
pravil (pač načel) ter za delo društva v katoliškem duhu.53. Sprejet je bil 
tudi sklep o sklicanju tabora na Bistrico pri Pliberku, za glasilo društva 
50 Prav tam, 2. 2. 1867, št. 16. 
51 Slovenski narod, 25. 5. 1869, št. 60. 
52 Besednik, 10. 1. 1870. 
53 Besednik, 10. 1. 1870, št. 1. 
43 
pa izbran Slovenski narod.54 Do sredine marca 1870 je imelo društvo 
104 člane.55 Trdnjava je nameravala dalje tiskati posebno brošuro na­
menjeno poduku preprostega prebivalstva o zemljiškem davku in o novi 
postavi; vendar so sklenili še preudariti, ali ne bi bilo bolje kupiti 3—400 
iztisov podobne knjižice, ki jo je izdala ljubljanska Slovenija. Da bi se 
nadrobneje odbor seznanil s težnjami slovenskega prebivalstva, je sklenil 
pred nameravanim taborom sklicati še dva predhodna shoda: enega pri 
županu Krautu na Bistrici pri Pliberku na velikonočni in drugega na 
Bistrico na Zilji pri Ferdu Vigeletu na binkoštni ponedeljek; sam tabor 
pa naj bi bil 25. VIL 1870. Za tabor je Trdnjava predlagala naslednje 
resolucije: 
»1. na Slovenskem morajo uradi upravljati v slovenskem jeziku. 
2. pouk v šolah mora biti v materinščini in 
3. združitev Slovencev v eno upravno telo s skupnim deželnim zbo­
rom; lahko pa se predlagajo tudi druge resolucije.«56 
Tako kot v preteklem letu je tudi to pot skušala upravna oblast pre­
prečiti najavljeni shod na Bistrico pri Pliberku. Za vzrok prepovedi je 
velikovško okrajno glavarstvo sporočilo prirediteljem, da sme društvo 
delovati le na mestu svojega sedeža, vendar je predsednik Trdnjave 
dr. Albin Paznik uspel s pritožbo razveljaviti ta sklep oblasti. V celoti 
se je shoda pri Krautu udeležilo nad 200 oseb, med njimi tudi Ziljani. 
Glede predstojećih volitev so na njem posamezniki predlagali absti­
nenco Slovencev od vsakršnih volitev ter protest proti sklepom, ki bi'bili 
sprejeti brez slovenskega pristanka; vendar je ta predlog odpadel. V pro­
gram slovenskih poslancev za bližnje volitve se je postavila zahteva po 
vpeljavi slovenskega jezika v vse urade in šole na slovenskem ozemlju; 
Zedinjeno Slovenijo ter nasprotovanje velikonemškim (»pruskim«) ten­
dencam. Predlagali so tudi skupen nastop s katoliškim ustavnim dru­
štvom na volitvah, ter za sestavo skupnega volilnega odbora, ki bi po­
stavil »za celo deželo sposobne poslance«; vendar pa ta predlog, postav­
ljen v.duhu Einspielerjeve koncepcije, ni prodrl, ampak je obveljal sklep 
o prepustitvi Trdnjavinemu odboru izbor slovenskih kandidatov za pred­
stojeće volitve. Istočasno je shod imenoval za kandidate v velikovškem 
političnem okraju dr. Pavlica, Kušeja in kar je zanimivo tudi A. Einspie-
lerja, vendar šele na tretje, neizgledno mesto. Sama debata na zboru, 
pa tudi določitev kandidatov za volitve kaže, da sta prihajali na dan 
v slovenskem gibanju predvsem dve tendenci: Einspielerjeva in mlado-
slovenska, ki je v tem trenutku prevladala. To je vidno že iz sklepov 
shoda namenjenih prihodnjemu taboru. Vidi se, da je bil osvojen pro­
gram, kakršnega je shodu predlagal Trdnjavin odbor, zahtevajoč enako­
pravnost slovenskega jezika tako v uradih, kot v šolah ter postavitev 
vprašanja Zedinjene Slovenije v tem smislu, da se preuredi volilni red 
54 Slovenski narod, 18. 1. 1870, št. 7. 
55 Prav tam, 24. 3. 1870, št. 35. ' 
56 Prav tam. 
44 
t e r ločijo volilni okraji po narodnost i in da Slovenci in Nemci ločeno 
volijo svoje poslance. 5 7 
V predstojećem voli lnem obdobju je vsaj v začetku nastopala Trd­
njava samostojno in to po večini slovenskega etničnega ozemlja Koroške. 
T u je med drug im priredi la shode za fare Marija na Zilji, Pečnica in 
Loče, kjer se je shoda, kl jub dežju, udeležilo blizu 100 posestnikov, 3 3 
m e d t e m ko se je sestanka n a Bistrici na Zilji udeležilo nad 40 volivcev.5 3 
P o d o b e n sestanek je bil sklican v Bačah in se ga je udeležilo okoli 
200 posestnikov iz okolice. Na njem so sklenili še isto leto sklicati tabor 
ob Baškem jezeru. 6 0 V predvol i lnem času je bilo' opaziti tudi poskuse" 
prodora nemških liberalcev na območju velikovškega političnega okraja, 
ki pa niso uspeli tako, kot so predvideval i organizatorji . 6 1 
Že Einspieler jeva postavitev na kandidatno listo slovenskega politič­
nega društva na Koroškem kaže na določen vpliv v smislu katoliškega 
ustavnega druš tva or ient i ranih volivcev. Prisotnost te orientacije je bilo 
dalje opaziti med samo predvoli lno dejavnostjo tega leta. Po vol i tvah je 
v tem smislu opozoril Trdnjavin predsednik dr. Albin Poznik, da je sku­
šalo katoliško ustavno društvo, in seveda Einspieler sam, pripel jati Trd­
njavo v svoje naročje. Vendar pa ta predlog pr i večini ni našel podpore, 
nasprotno, Trdnjava se je celo okrepila. 6 2 Eden poskusov preusmer i t i 
Trdnjavino mladoslovensko orientacijo je bila vsekakor akt ivna Einspie­
lerjeva udeležba n a za marec 1870 napovedanem zborovanju društva, ki 
je bilo iz Bistrice na Zilji prestavl jeno v Bače. Za predsednika zboro­
vanja — pričel ga je Albin Poznik —je bil izvoljen Andrej Einspieler, 
k i je v govoru, ki ga je h a zborovanju imel, očitno razvijal svojo kon­
cepcijo usmer i tve slovenskega političnega gibanja; svoj govor pa končal 
s pozivom k preorientaci j i Trdnjave in k slogi ob skorajšnjih volitvah; 6 3 
samo katoliško ustavno društvo pa se je ob teh poskusih z voli lnim pro­
glasom na splošno izrazilo prot i zat iranju narodnost i . 6 4 
Zaradi nacionalno neprav ične razdelitve volilnih okrajev je Trd­
njava pred voli tvami tega leta apel irala n a nemške s t r a n k e v tem smislu, 
da bi Slovenci kandidi ra l i sami v Velikovcu, v nacionalno mešanih k r a ­
j ih pa bi postavili Slovenci prvega, Nemci pa drugega kandidata, med­
tem ko bi v beljaško jezikovno mešanem okraju kandidi ra l pravičen 
Nemec. Nemci naj ne bi po tej zamisli postavljali konkurenčnih kandi­
datov Slovencem, pač pa naj bi Slovenci v mešanih okraj ih z nemško 
večino glasovali za nemškega in Nemci v pretežno slovenskih kra j ih za 
prvega slovenskega k a n d i d a t a složno, in obratno. 6 5 V odnosu n a katoliško 
us tavno društvo je skušala Trdnjava najprej uveljaviti svoje kandidate, 
51 Slovenski narod, 28. 4. 1870, št. 49. 
5 8 J.Pleterski, cit. d., 177. 
5 9 Slovenski narod, 16. 6. 1870, št. 69. 
6 0 Prav tam. 
6 1 Prim. cit. d. J. Pleterskega, 177—178. 
6 2 Slovenski narod, 16. 7. 1870, št. 82. 
6 3 Besednik, 10. 6. 1870, št. 87/88. 
6 4 Kärntner Blatt, 11. 6. 1870, št. 47. 
6 5 Kärntner Blatt, 18. 7. 1870, št. 49. 
45 
vendar pa je morala kmalu kloniti pritisku ter iti v kompromis s kleri­
kalnim taborom. Po volitvah je dr. Albin Poznik prav dejstvu, da kato­
liško ustavno društvo ni osvojilo Trdnjavinih predlogov o postavljanju 
kandidatov, pripisoval enega vzrokov, da niso prodrli slovenski kandidati 
in da je povsod po Koroškem odnesla zmago nemška liberalna stranka."* 
Delno je bilo predvolilni dejavnosti pripisovati dejstvo, da je prišlo 
do prvega slovenskega tabora na Koroškem šele avgusta 1870. leta. To 
je bilo tudi obdobje intenzivnejših prizadevanj nemško liberalno usmeri 
jenih krogov na pridobivanje južnega dela dežele. Viden izraz takih 
prizadevanj je v tem času bilo 17. VII. 1870 ustanovljeno »Podjunsko 
demokratično društvo«, ki-"so mu sledila še v tem in v prihodnjem letu 
še nova, tako maja 1870 »Rožansko demokratično društvo« (Rosenthaler 
Demokratenverein) in kasneje tudi Spodnjeziljsko naprednjaško društvo 
(Untergeilthaler Fortschritsverein); medtem ko do ustanovitve demo­
kratičnega društva za Mežiško dolino 1871. leta ni prišlo. — Prvi sloven­
ski tabor na Koroškem je bil končno sklican za 31. VII. 1870 na Bistrico 
pri Pliberku. V program tega tabora je bila v duhu sklepov marčnega 
shoda na prvo mesto postavljena zahteva po Zedinjeni Sloveniji in dalje 
po enakopravnosti slovenskega jezika tako v uradih kot v šoli; na gospo­
darskem področju pa vprašanje zmanjšanja davščin kmečkemu prebival­
stvu. Tabora se je udeležilo po cenitvah slovenskega tiska blizu 8000 oseb 
(7—8000), medtem ko pri cenitvah v nemško-nacionalnem tisku že pri 
prvem taboru opazimo vidne težnje po zmanjšanju števila udeležencev 
in s tem tudi po zmanjšanju pomena tabora kot slovenske politične mani­
festacije (Freie Stimmen so npr. pisale o 3000 udeležencih).67 Zanimivo 
je, da je poročevalec v Slovenskem narodu pisal o tem taboru kot o prvi 
manifestaciji koroškega slovenstva, ki se do sedaj ni aktivno udeleževalo 
slovenskega gibanja. Zato je tudi ta tabor za slovenski narod neprecen­
ljivega pomena in priča — je nadaljeval list — da so Korošci prav tako 
za idejo Zedinjene Slovenije, kot drugi deli slovenskega naroda.6 8 Za­
nimivo je, da so velikovški Nemci skušali za 31. julij sklicati na­
sprotni shod, vendar že same priprave nanj niso uspele.69 
Dosedanja literatura je nadrobno prikazala in povzela zunanji potek 
in delno tudi vsebino vseh taborov na Koroškem, tako da se na tem 
mestu dotikamo le najvažnejših momentov iz tega dogajanja v sloven­
skem političnem gibanju-. Predvsem je opozoriti, da je uspehu prvega, 
bistriškega tabora pripisati dejstvo, da je bil čez dva meseca sklican 
novi tabor v Žopračah (18, IX. 1870). Udeležencev je bilo na tem taboru 
v primerjavi z bistriškim mnogo več (po nekaterih cenitvah do 10.000), 
kar znova potrjuje dejstvo močnega prodora slovenske politične misli 
med prebivalstvom slovenskega jezika. Zanimivo je, da se je tega tabora 
aktivno udeležil tudi Matija Majar-Ziljski, ki je to .pot opustil svoj pred­
log iz leta 1867 o poskusu rešitve slovenskega vprašanja na podlagi pri-
66 Prim. Slovenski narod, 16. 7. 1870, št. 82 
<" Besednik, 25. 7. 1870, št. 14; Slovenski narod, 21. 7 1870, št 84 
63 Slovenski narod, 6. 7. 1870, št. 92. 
69 Prav tam, 9. 8. 1870, št. 92.- ' • 
46 
merne uporabe historičnega prava ter kromeržiške ustave ter se povrnil 
na stališče Zedinjene Slovenije. Tako kot na bistriškem, so tudi na tem 
taboru razpravljali o vprašanju Zedinjene Slovenije, enakopravnosti slo­
venskega jezika v uradih in v šoli; poudarek je bil predvsem na gospo­
darskih vprašanjih kmečkega prebivalstva.70 Tretji koroški tabor je skli­
cala Trdnjava za 6. avgust 1871 v Zgornjih Buhljah blizu Grabštanja. 
Še pred tem je bil maja meseca poseben shod v Hodišah, katerega po­
budnik je bil gotovo Andrej Einspielen na njegov vpliv kaže predvsem 
napovedani dnevni red, ki je zajemal predvsem gospodarska vprašanja, 
se izogibal vprašanja Zedinjene Slovenije ter se izključno dotikal vpra­
šanja izboljšanja slovenskega položaja v okviru Koroške, ureditve sloven­
skega šolstva, zastopstva Slovencev v koroškem deželnem zboru (»Kako 
dobimo več svojih mož ali zastopnikov v deželni zbor?«)71 ter ureditve 
slovenskega zavarovalništva in posojilništva, vprašanje, s katerim se je 
po Schultze-Delitschu Einspieler ukvarjal še v času Stimmen , aus IO 
(prim. Stimmen II, 78—91).71a_ — Tabor v Zgornjih Buhljah — udeležilo 
se ga je med 5 in 6 tisoč oseb, je bil v dosedanji literaturi do raziskav 
dr. Janka Pleterskega še najmanj zajet. Po poročilu »Kärntner Blatta« 
(9. Vili. 1871, št. 63) so se tabora udeležili Slovenci iz skoro vsega sloven­
skega dela Koroške: Jezerskega, Železne Kaplè, Pliberka, Velikovca, 
Djekš, Šmihela, Zgornjega in Spodnjega Roža, Loč, Št. Štefana pri Bek-
štajnu in o drugod. Na njem so razpravljali, katere pravice so Slovenci 
že dosegli, katere so jim se potrebne ter jih je mogoče postavno še do­
seči, pretresala se je majska Trdnjavina spomenica Dunaju pa tudi orien­
tacija slovenskih volivcev na deželnih, in pri državnih volitvah. Kot na 
hodiškem shodu je bilo tudi na taboru sproženo vprašanje ustanovitve 
posebnih zavarovalnic in posojilnic namenjenih kmečkemu prebivalstvu.7-* 
Med govorniki tabora najdemo že znanega Jurija Krauta, prof. Majcin-
gerja in Železnikarja iz Maribora, dr. Valentina Zamika, Matijo Majarja, 
župnika Mundena, avtorja inkriminiranega članka, zaradi katerega so 
ugasnile leta 1863 »Stimmen aus IÖ« ter Andreja Einspielerja, katerega 
nastop .vidno označuje odmikanje Trdnjavine politične orientacije v smeri 
katoliško ustavnega društva. Pomen tabora v Zgornjih Buhljah je tudi 
v tem, da je prišlo s strani nekaterih demokratov in liberalno usmerjenih 
domačinov do poskusa protidemonstracije, usmerjene predvsem proti An­
dreju Einspielerju; podjunsko demokratično društvo pa je v dneh po v 
taboru napovedalo društveni shod v Grabštanju, s posebnim namenom 
nasprotovati programu Zedinjene Slovenije.73 
70 Slovenski narod, 22. 9. 1870, št. 110; Besednik, 25. 7., št. 14; 10. 8., št. 15 
in 25. 9. 1870, št. 18. 
71 Slovenski narod, 13. 5. 1871, št. 91. 
71a Najbrž tudi v tej luči ni slučajna ustanovitev prve hranilnice in po­
sojilnice na Koroškem dne- 5. 9. 1972 v St. Jakobu v Rožu. — O ustanovitvi 
posojilnice gl.: Osemdesetletnica Hranilnice in posojilnice Št. Jakob v Rožu, 
Koledar Slovenske Koroške za. leto 1952, Celovec, 88—92. 
72 Besednik, 10. 7. 1871, št. 15. 
73 Prav tam. 
47 
V letu 1871 je namerava la Trdnjava sklicati še četrt i t abor v Ziljsko 
dolino, 7 4 do katerega pa ni prišlo in če odmislimo vest o n e k e m taboru 
v Skočidolu tega leta — pr i re jenem najbrž v okviru katoliškega ustav­
nega druš tva za Koroško in konservat ivnega slovenskega političnega p r o ­
g r a m a — je s taborom v Zgornjih Buhl j ah v bistvu prenehalo na koro­
ških tabor ih vidno izraženo gibanje za Zedinjeno Slovenijo; 7 5 seveda pa 
ostaja pr i t e m odprto vprašanje, ali n i bil tabor v Zgornjih Buhl jah do­
voljen s s t rani oblasti samo zaradi spretno formuliranega programa, k i 
n i o m e n j a l Z e d i n j e n e Slovenije. 7 5 3 
Omenjeni Einspielerjev nastop na zadnjem koroškem taboru moremo 
povezati še s p r i p r a v a m i na deželnozborške volitve dne 1. septembra 
1871, na k a t e r i h se je Trdnjavina orientacija v g lavnem podredila usme­
ritvi ' katoliško us tavnega društva. Zanimiv je v tem smislu volilni Trd-
njavin oklic z dne 18. VIII. 1871 z opozorilom, da imajo pravico voliti 
tudi duhovniki in da so lahko izvoljeni t u d i za volilne može. 7 6 Kaj več 
o teh volitvah n e vemo; iz Slovenskega naroda, 5. IX. 1871, št. 103 pa 
izvemo, da je v vel ikovškem polit ičnem okraju bil na slovenski s t rani 
izvoljen Andre j Einspieler, m e d t e m ko je dr. Valentin Pavl ic propadel 
za dva do t r i glasove, dočim je dobil tret j i slovenski kandidat dr. Valen­
t in Nemec le nekaj nad 20 glasov (nemški l iberalci so dobili na teh voli­
tvah po 80—90 glasov). Vse kaže, da je bil Einspieler na teh vol i tvah 
izvoljen predvsem z glasovi dobrloveške občine; podoben uspeh je slo­
vensko politično gibanje doseglo t u d i v občinah Črna, Bistrica pri- Pl i-
berku, Libuče, Jezero, Škocijan in Galicija, nasprotno pa je občina Bela 
volila izključno nemškega kandidata . 7 7 Zanimivo je, da nemška s t ran ni 
pr is ta la ob t e h vol i tvah n a sodelovanje s s lovenskim polit ičnim giba­
njem, 7 8 še več, opazno je bilo celo pr izadevanje nemških l iberalcev pr i­
dobiti si slovenske volilce z le takom v slovenskem jeziku, s k a t e r i m so 
poudar ja l i podobne trditve, kot j ih podčrtujejo nemško-nacionalni krogi 
n a Koroškem tudi danes o m i r n e m sožitju obeh narodnost i v deželi, o 
zgodovinski sklenjenosti obeh narodnost i in podobno. 7 9 Za kasnejše, p red­
vsem pa za plebiscitno obdobje, izstopa v t e m času propagandna de­
javnost l iberalno usmerjenih nemških Korošcev prot i s lovenskemu gi­
banju s trditvijo, da hoče ta, prodat i deželo Kranjcem, s t em pa bodo 
Korošci postal i »Sitfelknechte« (sluge) Kranjcev » k a t e r i . . . bodo davke 
nakladal i in naše denar je za sebe porabili«; n a rovaš konservat ivnih 
orientacij slovenskega političnega gibanja pa je letela trditev, da hoče 
s lovenska s t r a n znova vpel jati t lako, desetino in podobno v deželo.8 0 
7 4 Slovenski narod, 10. 8. 1871, št. 92. 
7 5 J. Pleterski, cit. d., 200. 
75a Prim. Vasilij Melik, Slovenski tabori, Kronika, časopis za slovensko 
krajevno zgodovino, 1968, št. 2, 75. 
7 6 Slovenski narod, 22. 8. 1871, št. 97. 
" Prav tam, 19. 9. 1871, št. 109. 
7 8 Prim. Slovenski narod, 5. 9. 1871, št. 103. 
7 9 Slovenski narod, 9. 9. 1871, št. 105. 
«o prav tam. 
48 
Čas po volitvah 1871. leta v celoti pomeni obdobje dokončne kleri­
kalizacije slovenskega političnega gibanja na Koroškem, kar izstopa še 
posebej ob neposrednih volitvah v državni zbor 13. X. 1873, ko je bil 
kljub nasprotovanju slovenskih liberalcev postavljen v velikovškem vo­
lilnem okraju za edinega slovenskega kandidata Andrej Einspieler,81 
medtem ko je bil v podkloštrskem sodnem okraju, na neizgledno mesto 
postavljen Ferdo Vigele.82 Značilno za dokončno preorientacijo sloven­
skega političnega gibanja in Trdnjave je ob teh volitvah dejstvo, da je 
bila na slovenski strani predvolilna dejavnost tega leta izključno v du­
hovniških rokah. Ko je »Slovenski narod« 21. X. 1873, št. 242 ocenjeval 
poraz obeh slovenskih kandidatov na volitvah je opozoril na trditev nem­
ške strani, da je slovenska stranka izgubila na volitvah predvsem zaradi 
svoje konservativne orientacije. List je podčrtaval, da bi Slovenci zma­
gali, ko ne bi izpodrinil v velikovškem političnem okraju Einspieler dr. 
Val. Pavlica kot kandidata. »Samo to je želeti — je pisal list — da bi 
tudi pri nas duhovniki in Einspieler j evci izprevideli, da je bolje Slovenec, 
nego prusoljubni mlado-nemec. Mi to izprevidimo. Zato smo za Einspie­
ler j a vse delali in vse storili, — ker je Slovenec in ni j smo vprašali za 
,pravovarstvo', ali nepravovarstvo. Narodnost je prva, to ima ,slovenski 
narod' prav, in če je kje le narodnost v nevarnosti, to je pri nas na Koro­
škem. Delajmo torej le za slovenstvo in vse pustimo, da bi se reklo: 
Slovenec in klerikalec je vse eno. Le potem bomo zmagovali.« 
Na širino konservativnega slovensko-nemškega tabora v tem času 
opozarja že dejstvo, da je imel ta tabor v nasprotju s političnim društvom 
Trdnjava, ki se je 'v tem času omejevalo le na posameznike, že v letu 
1871 vrsto krajevnih društev, med njimi v Brezi, Libučah, Skočidolu, 
Štebnu, Čačah, Borovljah, Št. Janžu, Grabštajnu, Kotmari vasi83 ter v 
Št. Jakobu v Rožu. Značilno je, da ob ustanovitvi tega društva niso go­
vorili o Zedinjeni Sloveniji.84 Za stališča podreditve konservativne slo­
venske politike katoliškopravni stranki je, iz leta 1872 poučen govor 
slovenskega koroškega kandidata iz leta 1871 dr. Valentina Nemca na 
sestanku katoliško ustavnega društva v Celovcu, na katerem je poudarjal 
prizadevanje nemške katoliško-pravne stranke po nacionalni enakoprav­
nosti v državi in ohranitvi historičnih dežela v nasprotju z Zedinjeno 
Slovenijo: »Pravna stranka hoče enakopravnost tudi s stališča pedago­
gike, kulture, vere in materialnega blagostanja, ker se na materialnem 
polju od nobenega naroda veliko ne doseže, ako se ta narod zadržuje 
v razvijanju svojega jezika in svojega narodnega d u h a . . . — Katoliško 
pravna stranka hoče politično svobodo in vzdrževanje avtonomij posa­
meznih dežel.. ., kolikor se to z državno enoto zvezati dadé in potrebam 
novehšega časa ugajajo.. . — . . . S tem, da pravna stranka - avtonomijo 
dežel terja, pospešujejo tudi materialno srečo, in blagostanje naro-
: dov . . .«8ä 
81 J. Pleterski, cit. d. 
82 Slovenski narod, 23. 9. 1871, št. 218. 
8 3 Prav tam, 13. 5. 1873, št. 55. 
84 Besednik, 10. 10. 1871, št. 19. 
8 5 Slovenski narod, 18. 4. 1872, št. 44. 
4 Zgodovinski časopis 49 
Vse kaže, da je mladoslovensko usmeritev Trdnjave vse tja do 
leta 1871 pripisati predvsem delu dr. Albina Poznika. Na to kaže pred­
vsem dejstvo, da je po Poznikovem odhodu 1871. leta s Koroške opaziti 
v Trdnjavi postopno prehajanje v smeri katoliškega ustavnega društva. 
Tako je bil na občnem zboru tega leta — udeležilo se ga je od 156 dru-
štvenikov vsega 50 — izvoljen v Trdnjavin odbor Einspielerjev nečak 
Lambert. Med sklepi zbora je opaziti kompromisno stališče do vprašanj 
slovenskega političnega gibanja ob vprašanju ustanavljanja slovenskih 
društev na podeželju, ne glede na njihovo usmeritev, bodisi da so kato­
liška ali mladoslovenska" (»naj si društvo prizadeva kar le mogoče pri­
dobiti si društvenikov po vseh slovenskih dolinah, slehernih krajih, 
ali pa, da na kmetih vsaj zase napravijo svoja društva, vse eno, pod 
katerim imenom, ali ,katoliško' ali drugače, da je le politično, ter se 
poganja za blagor Slovencev«).86 Trdnjavino odmikanje od mladosloven-
skega gibanja v tem času posebno izstopa ob znanih Trdnjavinih peticijah 
vladi ter prosvetnim oblastem z dne 12. V. 1871,87 ki so še vsebovale 
zahtevo po Zedinjeni Sloveniji, pa tudi že odmik od nje z alternativno 
možnostjo ohranitve kronovin. Zanimivo je, da je »Slovenski narod« po­
snel zahteve spomenice šele iz dunajskega lista »Die Zukunft« in ne iz 
prvega vira. Opozarjajoč na odmik novega Trdnjavinega vodstva od do­
tedanje mladoslovenske usmeritve je Slovenski narod (6; VI.—8. VL 1871, 
št. 64—65) ob tem značilno pisal, da je očitno »v novejšem času Dunaj 
bliže, nego Maribor«. Posebno izstopa nova orientacija Trdnjave, ob 
istočasnem hiranju društva, pri volitvah leta 1873, ko sta Trdnjava in 
državnopravna stranka nastopili skupaj in s skupnim volilnim oklicem. 
Slovenec je 14. X. 1873 v svoji prvi številki za naša razmotrivanja zani­
mivo ocenjeval ta skupni nastop z besedami, da »dokler se drugod ,mladi' 
in ,stari' pripeljejo in nam ubogim Slovencem gotovi grob kopljejo, 
delamo tu na Koroškem mladi in stari Slovenci, nemški in slovenski 
katoličani složno in združeno. Ta sloga in edinost je zlata vredna in 
deloma že lep sad obrodila . ..« Poskus dokončne preusmeritve Trdnjave 
v smislu konservativnega katoliškega tabora zasledimo znova prihodnje 
leto na njenem občnem zboru ob vprašanju spremembe društvenih pravil. 
Živahna razprava se je pri tem razvila zlasti ob predlogu spremembe 
dotedanjega člena 1 pravil, po katerem je bil »Namen društva širiti 
politično izobraževanje med koroškimi Slovenci, pospeševati svobodo in 
delati na to, da se ravnopravnost uresniči«. Lambert Einspielér in član 
prvega Trdnjavinega odbora Wiesér sta k temu členu stavila predlog, 
naj se društvo zavaruje pred nekrščanskim stališčem, kakor si ga v no­
vejšem času želijo tudi nekateri liberalni Slovenci. Wieser je tudi pred­
lagal dostavek k prvemu členu: »Vse to pa na podlagi krščanski«, Lam­
bert Einspielér pa je svetoval za Trdnjavino geslo znano staroslovensko 
programsko vodilo »Vse za vero, dom, cesarja«. Predlogoma sta zlasti 
nasprotovala Ferdo Vigele in Matija Majar; prvi z ugovorom, da »S takim 
pristavkom bi od~ društva odgnali marsikatero narodno moč, ki ni naše 
86 Slovenski narod, 2. 2. 1871, št 13. 
87 Tekst obeh spomenic gl. v Novicah, 21. 6.—12. 7. 1871, št. 25—28. 
50 
vere, in to bi bila velika škoda«, drugi pa je poudar ja l nepotrebnost 
takega dodatka, saj je razumljivo, da društvo ne bo nikogar prizadevalo 
v njegovem verskem prepr ičanju in da se ne bo vt ikavalo v verske za­
deve. Po živahni razpravi je obveljal Einspielerjev predlog; zanimivo pa 
je ob t e m Wieserjevo oporekanje Vigeletu in Matiji Majarju: »Kdo n a m 
je porok, da se druš tvo ne bo vt ikavalo v verske zadeve? Kajti kakšen 
odbor, takšno utegne bit i društvo. Ako jo odbor zasuka n a stališče mla-
doslovencev, ali moremo duhovni še ostati pr i t a k e m društvu! Ali ga si 
smemo priporočat i in razširjati med l judstvom? Ali brez nas duhovnikov 
mislite društvo ohrani t i na tako t r d n i h nogah, dobro, odstopimo radi.«8 ' ' 
Nevdomno je bil odstop dotedanjega Trdnjavinega predsednika Krasniga 
ter izstop L a m b e r t a Einspielerja in A. Wieser j a n a tem zboru iz odbora 
druš tva t e r izvolitev Matije Majarja za novega predsednika, pogojena 
z opozicijo dela Trdnjavinih članov dotedanji usmeri tv i društvenega vod­
stva, v e n d a r to dejstvo ni imelo več odločilne vloge pr i nadal jnj ih slo­
venskih političnih orientaci jah n a Koroškem. 
8 8 Slovenec, 23. 4. 1874, št. 47. 
ANDREAS EINSPIELER UND DIE SLOWENISCHE POLITISCHE BEWEGUNG 
IN DEN 60. JAHREN DES 19. JAHRHUNDERTS 
Der Verfasser befasste sich im Referate, den er an der XIV. Tagung den 
slowenischen Historiker im Herbst 1968 hielt, mit der Frage der Rolle Andreas 
Einspielers in slowenischen politischen Bewegung in den 60. Jahren des XIX. 
Jahrhunderts. Dabei unterstrich der Verfasser, dass sich diese Zeit, in Gänze, 
in die damalige Entwicklung in Slowenien einschliesst in den Bestrebungen 
für die Formulation eines slowenischen Nationalprogrammes und ihre Ver­
wirklichung. Diese Bestrebung Andreas Einspielers zeigt sich besonders in 
seiner Idee über die Gründung einer sogenannten innerösterreichischen Lan­
desgruppe. -
Aus den demaligen Dokumentalien zeigt sich, dass in den Jahren 1848-49 
sich auch Einspieler für ein bestimmtes Konzept eines Vereinten Sloweniens 
einsetzte, hatte sich jedoch in den 60. Jahren des 19. Jahrhunderts unter dem 
Einflüsse des deutschen Liberalismus in der Abwehr desselben, imfner mehr 
für eine innerösterreichische Lahdesgruppe eingenommen. 
Besonders ist im Referate die sogenannte »Taborbewegung« hervorgehoben, 
und besonders noch die Tätigkeit A. Einspielers in derselben. 
51 
F r a n c Š e b j a n i č 
PREKMURSKI IN PORABSKI SLOVENCI V ŠESTDESETIH 
IN SEDEMDESETIH LETIH XIX. STOLETJA 
Sorazmerno majhna znanstvena preučenost preteklosti slovenskega 
panonskega sveta med Muro in Rabo v znatni meri ovira poglobljeno 
analiziranje in vrednotenje regionalnih zgodovinskih dogajanj v tem 
geografsko zares perifernem in narodnostno močno izpostavljenem ob­
močju. Letošnja obletnica prvega slovenskega tabora pa nas glede na po­
vezanost z njegovim prizoriščem v Ljutomeru tembolj obvezuje k odkri­
vanju in razglabljanju situacije prekmurskega in porabskega življa sredi 
preteklega stoletja. 
Ob tej resni nalogi se mi zdi predvsem nujno vsaj v glavnih obrisih 
opozoriti na materialen in narodnostnopolitičen položaj panonskih Slo­
vencev v prvi polovici XIX. stoletja, se pravi v času, ko so se ostale 
slovenske pokrajine nacionalno že osvestile in politično zaktivizirale, 
Prekmurje pa je s Porabjem komajda tipalo iz svoje dokajšnje osamlje 
nosti in nerazvitosti. Tak položaj, ki ga v nemajhni- meri pogojuje ta­
kratna, gospodarska, etnična in upravnoteritorialna utesnjenost med kom­
paktno madžarsko sredino na vzhodu, nemško jezikovno in gospodarsko' 
vplivnost na zahodu ter omejena stičišča s slovenskim nacionalnim ob­
čestvom prek Mure, je zategadelj rezultiral počasnejše in svojske tokove 
nacionalne osveščenosti ter družbeno-političnega razvoja prekmurskih 
in porabskih Slovencev. 
Prekrhurskoporabski slovenski etnicum, ki ga je madžarska publici­
stika kljub zdavnaj dognani lastni oznaki poimenovala po nekaterih 
latinskih virih za Vandale, Vende oziroma Tote, je v začetku XIX. sto­
letja štel nekaj nad 45.000 prebivalcev;1 večinski, severni del je spadal 
k železni, manjši, južni pa k žalski županiji. 
Dokaj nerazvita materialna baza in mogočna fevdalna hierarhija sta 
v prekmurskoporabskem okviru zavirala sleherni zaznavnejši kapitali-
1 J. H. Schwicker, Die ungarischen Wenden, Etnograf ische Skitze, rokopis 
iz 2. polovice 19. stoletja, last Deželne Szécsenyijeve biblioteke v Budim­
pešti, str. 1—14; Jânos Csaplovits, A Magyarorszâgi Vendus Tótokról, Tudo-
manyos gyüjtemeny 1828, str. 33—50; Vasvârmegye. Magyarorszâg vérmëgyéi 
es vârosai, Budapest 1898, st. 12; Ferenc Gönczi, A zalamegyei Vendek, Ka-
posvâr 1914, str. 8; Ember Gyözö, Iratok az 1848-i Magyarorszâgi parasztmozgal-
mak torténetéhez, Budapest 1951, str. 39 in 53; Narodni koledar in letopis 
Matice slovenske za leto 1867, Ljubljana, str. 36. 
53 
stični razvoj, ki ga tisti čas očitujejo nekatere slovenske ter ostale 
avstro-ogrske pokrajine oz. dežele (Štajerska, Kranjska, Češka itd.). Na 
območju s tipično kmetijsko proizvodnjo, ki jo dopolnjuje živinoreja in v 
manjši meri vinogradništvo, so v prvi polovici XIX. stoletja ključne po­
zicije bile v rokah petih zemljiških gosposk. Le-te so obsegale več kot 
dobro polovico vseh takrat obdelovalnih površin Prekmurja in Porabja 
z dokaj svojsko posestno strukturo. Na enem najbolj rodovitnih nižin­
skih območij — na ozemlju beltinske gosposke, ki jo takratni tujerodni 
kronist imenuje »dolino paradiža« — je bilo leta 1844 v urbarialni po­
sesti blizu 16.000 oralov zemlje.2 Graščinska služinčad in želirji, raz­
vrednoten in izkoriščan družbeni sloj, so sestavljali v železni županiji leta 
1804 — okrog 70 °/o, leta 1830 pa okrog 65 % moškega prebivalstva. 
Podobna situacija je bila v ostalem prekmurskem predelu žalske župa­
nije, kjer je zaznamovati grob pritisk, zemljiške gosposke na podložniško 
prebivalstvo. Leta 1833 se je devetnajst vasi z območja beltinskega do-
minija Emanuela Gyike pritožilo kraljevskemu dvoru zaradi nezakoni­
tega odvzema plodnih njivskih površin ob priliki uravnave graščinske 
zemljiške posesti, zaradi nasilne prisvojitve pašniških pravic ter prisile 
tlačanov na neobičajno dolge prevoze in pogostega fizičnega obračuna­
vanja grajskih biričev.4 O izjemnem gospodarskem izkoriščanju sloven­
skega podložniškega življa govori sicer tudi leta 1844 registriran mad­
žarski pregovor v zvezi z izterjavo davčnih obveznosti, ki pravi: vse bo 
to prav gotovo v redu poravnano, treba je samo obdavčiti Slovence v 
okraju Lövö (kjer gre večidel za podložnike beltinske graščine). Časo­
pisni poročevalec Ferenc Taschler iz Beltinec sicer omenja tudi dejstvo, 
da morajo Slovenci iz tega kraja z živino na obvezno tlako celo na drug 
'konec županijskega ozemlja in to ob suhem kruhu.5 Težak gmotni položaj 
slovenskega prebivalstva je zategadelj že v prvi polovici XIX. stoletja 
rezultiral odhajanje na sezonska kmečka dela.v druge madžarske kraje.6 
Leta 1844 omenja župnik Jozsef Mézsâros v svojem dopisu listu »Magyar 
.gazda« celo možnost in neprikrito željo, da bi. številne družine iz beltin­
skega okoliša lahko naselile tudi alföldske puste.7 Blizu dve desetletji 
pozneje, v obdobju že dokaj intenzivirane veleposestniške blagovne proiz­
vodnje, nam ohranjeni pogodbeni akti o sezonskem delu Prekmurcev v 
žalski županiji že konkretno izpričujejo prisotnost kapitalistične eksplo­
atacije najemne delovne sile.8 
Gospodarsko nerazvitost slovenskega območja ilustrira tudi to, da 
je na murskosoboški administrativni okoliš — in ta je obsegal sorazmerno 
599. 
2 Magyar gazda, št. 49, 19. XII. 1844, str. 777—778. 
Kovâcs Tibor, Néposszeirâsok a XIX. szâzadban, Vasi szemle 1965, str. 
4 H. Balâzs Éva, Jobbâgylevelek, Budapest 1951, str. 245—251. 
5 Magyar gazda, o. e. 
6 Szabó, A vasmegyei Tótség, Életképek 1846, str. 812. 
7 Magyar gazda, št. 37, 20. IX. 1844, str. 590. 
8 Olvasokönyv Zala megye torténetéhez, Zalaegerszeg 1961, str. 84—86. 
54 
največje število slovenskih naselij — v celotnem okviru Železne županije 
odpadla najnižja davčna obremenitev za vzdrževanje vojske.9 
Razen odprave tlačanskih spon madžarska meščanska revolucija leta 
1848 ni prinesla slovenskemu življu vidnega zboljšanja ne na gospodar­
skem in ne na nacionalnokulturnem področju udejstvovanja. Tak položaj 
v nemajhni meri označuje tudi to, da Slovenci na Ogrskem v tem 
času niso imeli svoje organizirane politične ali kulturne sile, ki bi vsaj 
družno z drugimi narodnostmi Ogrske terjala spoštovanje nacionalnih 
pravic. 
Ker se tlačanska osvoboditev ni nanašala na položaj želirjev in 
številno kmetijsko služinčad po grofovskih in drugih veleposestvih, so 
le-ti zaradi nenehnega izkoriščanja in nasilja demonstrativno zasedli 
pašniške in ponekod tudi gozdne površine zemljiške gosposke. To se je 
primerilo leta 1848 na grofovskem imetju Nâdasdya v Petanjcih, na 
posesti Battyänijev v Krncih, Selu, Fokovcih in Čikečki vesi, hoteč tako 
s silo preprečiti uveljavljanje pašniških privilegijev in samovolje zem­
ljiške gosposke. Podlpžniki lendavske gosposke so v tem času podobno 
kot v Beltincih odbili celo plačilo cerkvenih davščin, zaradi česar so 
zemljiški gospodarji od področnih upravnih vodstev zahtevali intervenco 
vojaške prisile.10 Ti poskusi uporništva pa niso privedli do zaželenih 
družbenopravnih in gospodarskih sprememb ter olajšav. 
Epizodnega pomena je v tem obdobju splošnega nacionalnega vrenja 
v Podonavju navezava stikov enega vodilnih slovaških preporodovcev, 
Jožefa Miloslava Hurbana, s predstavnikom prekmurskih protestantov.11 
Izjalovljeno kontaktiranje ni bilo izvršeno v skladu s slovaškimi in 
sploh nacionalnimi interesi ter prizadevanji nemadžarskih ljudstev, tem­
več bolj po želji in političnotaktični računici dunajskega dvora, ki je izko­
ristil Hurbanov konflikt s Kossuthovo politično akcijo glede namerava­
nega urejanja nacionalnega vprašanja znotraj Ogrske. Kakorkoli je ostala 
Hurbanova misija brez slehernega rezultata, je v porevolucionarnem času 
sredi 19. stoletja vzbudila v peščici protestantskih duhovnikov, trdno 
vklenjenih v enotno vsedržavno cerkveno organizacijo, vendarle nasprot-' 
no reakcijo: stalnejšo naslonitev na madžarsko nacionalistično platformo, 
ki se je vse bolj in bolj krepila in začela z uveljavljanjem takoimeno-
vanega nacionalno državnega in pozneje velikomadžarskega hegemoni-
stičnega koncepta; le-ta pa je stremel k asimilaciji in popolni podrejenosti 
nemadžarskih narodov in etničnih skupnosti. 
Hierarhiji obeh najštevilnejših konfesij, protestantske in katoliške, 
si ob vse. zaznavnejšem toku kapitalističnega gospodarskega razvoja, v 
vdinjanju konservativnim tradicijam in naraščajoči plimi madžarizacije 
nista bili daleč vsaksebi. 
Katoliška cerkev je v Prekmurju in Porabju po neuspeli »pomladi 
narodov« — v primerjavi s protestanti — dokaj okrepila svoje kleriške 
6 Szabó József, Vas megye jobbâgyviszonyainak fejlödese a szabadsäghar-
cig, Vas megye 1958, str. 80. 
,10 Ember Gyözö, o.e., str. 43—44 in 50. 
11 Fliszar J.-Luthar A., Prekmurja znameniti evang. možje, str. 64. 
55 
vrste in svoj vpliv. Poleg znatnega števila semeniščnikov, za katere je 
začela skrbeti sama nanovo ustanovljena szombathelyska škofija že v za­
četku 19. stoletja, je vsaj osem katoliških župnikov slovenskega rodu 
v sferi svojega duhovniškega udejstvovanja aktivno angažiranih na pu­
blicističnem in prosvetarskem področju.12 Prekmurski protestanti zdaleč 
niso imeli v svoji sredi tolikšne aktivne garniture. Ne povsem uresničena, 
vendar že vzpostavljena mlada laična šola, ki jo je zasnoval minister 
Eötvös, je bila v tem obdobju pod zaznavnim pritiskom katoliškega 
klera, ki je po svojih močeh pomagal Bachovemu režimu. Skoraj tretjina 
sredstev, namenjenih za potrebe cerkvenih in prosvetnih ustanov, je leta 
1855 uporabljena izključno za verske, ali točneje — večinske katoliške 
cilje.13 
Čeprav so bili protestantski krogi, v nasprotju s katoliškimi pred­
stavniki, v dokajšnji meri naklonjeni liberalnejšim kapitalističnim toko­
vom, je izobraževalna dejavnost v prvi polovici 19. stoletja tako na 
, eni kot na drugi strani pod vplivom madžarizatorskega pritiska, ki ga 
v prekmurskem predelu ni bistveno ogrožalo niti absolutistično obdobje 
po letu 1848. 
Po ugotovitvah odbora za širjenje madžarskega jezika, ki je imel 
tako družbeni kot oblastni značaj, je delovalo v dveh upravnih enotah 
»slovenske okrogline« okrog 15 verskih šol z nekaj nad 1000 učenci in 
16 učitelji;14 k temu številu osnovnih šol velja prišteti nekoliko manjše 
število šolskih ustanov v žalski županiji. V enem upravnem okolišu (pod 
glavarstvom Antala Lipica) je v večini' šol prevladoval slovenski učni 
jezik, medtem ko je v drugem okolišu madžarsko učenje bilo bolj raz­
prostranjeno. 
Za stimulacijo prosvetnih delavcev, ki bi se angažirali v Širjenju in 
•utrjevanju madžarskega jezika med slovensko mladino je leta 1837 žu­
panijski svet določil posebne denarne obveznosti takratnega svobodnja­
škega sloja. Se prej — leta 1833 — je grof Kâroly Zichy ustanovil po­
sebno fondacijo z glavnico 10.000 srebrnih forintov, ki bi naj služila 
nagrajevanju katoliških učiteljev za dosežene vidne uspehe pri pouče­
vanju madžarskega jezika v tujih nacionalnih sredinah. 
Čeprav je v obravnavanem obdobju že dobil vsesplošno domovinsko 
pravico proces odtujevanja in poistovetenja državne pripadnosti z nuj­
nostjo vključevanja v vladajočo nacijo, je hkrati z ofenzivno madžariza-
cijo po načrtih fevdalcev in vse bolj aktivne madžarske buržoazije, rasla 
tudi knjižna tvornost v slovenskem jeziku. Knjižna produkcija pa sicer 
ni bila več usmerjena zgolj na veroučno literaturo, temveč tudi na pro­
svetne, utilitaristične publikacije. 
Poleg dokaj izrazite osebnosti nabožnega pisatelja Mikloša Kiizmiča, 
ki je v szombathelyski škofiji užival podporo svojega škofa in verno 
12 Géfin Gyula, A szombathelyi egyhäzmegye törtenete, Szombatnely 1929, 
str. 335—372. 
13 Regös Jânos, Az elemi nepoktatasügy Vas megyében (1867—1890), Szom­
batnely 1966,4str. 13. 
14 Vâsvârmegye. Magyarorszâg..., str. 314, 315. 
56 
služil njegovim, nagibom, sta v katoliškem krogu ubrala že omenjeno 
utilitaristično pot Jožef Košič in Jožef Borovnjak. Medtem ko je Košič 
s svojim književnim delom, kljub nekdanji zmotni predstavi o poreklu 
svojega naroda, skušal prepričati bralce o prednosti zavestnega pridobi­
vanja omike v nastopajoči kapitalistični družbi, je Borovnjak s svojo 
dejavnostjo izpričeval že tudi docela politično ambicioznost, vezano za 
konservativno Deakovo stranko z znanim protimanjšinskim konceptom. 
V repertorij narečne prekmurske književnosti je prispeval bogat 
opus Janoš Kardoš, ki upravičeno velja za osrednjo protestantsko pisatelj­
sko osebnost 19. stoletja. Njegov lojalizem in vnema pri izpolnjevanju 
želja režimskih predstavnikov pa sta tako na cerkvenem kakor tudi 
na izobraževalnem področju dejansko pomenila na eni strani dokončen 
odmik od Kuzmičeve in Bakoševe povezanosti s slovaškimi protestanti, 
na drugi strani pa prav tako uveljavitev določenih konservativnih gledišč 
in velikomadžarskih ambicij v evangeliški cerkveni hierarhiji ter eman-
cipiranem, premožnem kmečkem sloju, na katerega se je ta močno opi­
rala.15 
Uzakonitev dualistične ureditve v Avstro-Ogrski na zunaj ni prinesla 
nobenih pomembnejših sprememb v življenju Slovencev med Muro in 
Rabo. Madžarsko-avstrijski sporazum, kakor tudi eno leto pozneje sprejet 
narodnostni zakon, ki je sankcioniral vzpostavitev tako imenovane enot­
ne »politične nacije« na Ogrskem, sta dejansko odprla vrata sistematič-
nejšemu in bolj odločnemu kurzu madžarizacije s pozicij konsolidiranega 
nacionalizma vladajočega razreda. Idejnopolitično utemeljitev tega kurza 
je posredovalo svojim bravcem oficialno glasilo Železne županije s konsta­
tacijo o izolaciji in maloštevilnosti Madžarov ter nevzdržni situaciji glede 
raznih jezikov in narodnosti znotraj ogrske vladavine.16 
Če v tem obdobju lahko govorimo o pozitivnem družbenem premiku 
iz klasičnega fevdalizma v začetno fazo kapitalističnega razvoja prek-
murskoporabskega območja in če prav tako lahko ugotovimo določen 
kulturnopolitični napredek prekmurskih Slovencev na poti poznejšega 
razumevanja združitvene, obče slovenske platforme, potem na tem zares 
izpostavljenem ozemlju vendarle ne moremo opozarjati na prisotnost po­
membnejše politične akcije, ki bi v narodnostnem smislu predstavljala 
neko upoštevanja vredno silo in gibalo, kakor je bil to slučaj pri drugih 
narodnostnih skupinah na Ogrskem ali pa pri Slovencih onkraj Mure. 
II 
Upravnoteritorialna ločenost Prekmurja in Porabja od večinske slo­
venske skupnosti in celoten gospodarski ter kulturnopolitični razvoj slo- _ 
venskega življa pod zastavami ofenzivnega madžarskega nacionalizma — ~ 
kljub znanstveno ugotovljeni jezikovni istovetnosti in drugim skupnim 
slovenskim nacionalnim obeležjem — niso prispevali k razvijanju medse-
15 Franc Sebjanič, Novejši književno-zgodovinski in kulturno-politični raz­
voj v Prekmurju, Panonski zbornik, M. Sobota 1966, st. 139—145. 
18 Vasmegyei lapok, 3. XII. 1867, str. 2. 
57 
bojnih stikov in sodelovanju prek Mure. To velja še posebej za obdobje 
po dualistični ureditvi Avstro-Ogrske, v času nastopajoče velikomadžarske 
ideologije.17 Reka Mura je bila vseskozi sorazmerno slabo premostena 
ločnica, ki je tudi vzajemne koristi kapitalističnega gospodarskega raz­
voja niso mogle širše odpreti vsem komunikacijskim potrebam (tudi re­
gulacijska dela so se večkrat nesmiselno zavlačevala in zadevala na 
formalnopravne zapreke, da o gradnjah mostov sploh ne govorimo), izza 
katerih se je krila predvsem politična dezinteresiranost madžarskega 
fevdalnega vodstva. 
V prvi polovici 19. stoletja so se — poleg verskih manifestacij ter 
ekonomsko neogibnih stikov ob prodaji žitaric in drugih agrarnih pro­
izvodov prek Mure, v Gradec ter celo na gradbišča južne železnice — 
vendarle razvili osebni, pismeni in drugi stiki kulturnopolitičnih delavcev 
sosednjega štajerskega predela s Prekmurci.1 8 Ti stiki, predvsem pa za­
interesiranost nekaterih uglednih štajerskih rojakov za Slovence na Ogr­
skem, kljub vsemu niso ostali brez vpliva na sicer zaostalem in nacio-
nalnopolitično še neosveščenem predelu med Muro in Rabo. 
Če že korespondenčni kontakt edinega protestantskega predstavnika, 
nabožnega pisca Mihaela Barle s Kopitarjem, ni imel odmeva ne v 
Prekmurju in ne prek Mure, so bili tembolj pomembni duhovni stiki 
nekaterih drugih prekmurskih in štajerskih piscev. 
V nasprotju z ozko utilitaristično usmeritvijo knjižne dejavnosti, 
ki je tlela v ozračju uspavane in vdane lojalistične politične klime v 
krajih med Muro in Rabo, je vrsta zavednih štajerskih šolancev in 
pogosto pogumno opozarja na neosveščen prekmurski in porabski, slo­
venski živelj. Peter Kozler, Stanko Vraz, Božidar Raič, Davorin Trste­
njak in drugi Štajerci s svojimi javno izraženimi mnenji in objavljenimi 
prispevki niso opozarjali širše in politično že dejavniške slovenske skup­
nosti zgolj na obstoj ter raznarodovanju izpostavljene slovenske panon­
ske periferije, temveč so na.licu mesta preučevali situacijo, navezovali 
neposredne, osebne stike in moralno vzpodbujali prebivalstvo k nacio­
nalnemu osveščanju na liniji liberalnomeščanskega pojmovanja. Kozler, 
Matija Majar in Oroslav Caf so šli še tako daleč, da so zahtevali priklju­
čitev krajev med Muro in Rabo k zedinjeni Sloveniji.19 
Posebno mesto v stikih s prekmurskimi in porabskimi Slovenci ima 
literat in propagator ilirižma Stanko Vraz. Ko iz Podčetrtka piše Vrchov-
skemu v Budim, mu v pismu omenja, da je leta 1838 že dvakrat obiskal 
Prekmurje, 1839 pa tudi upa, da bo zaradi zbiranja narodnega blaga 
lahko še enkrat odpotoval v Prekmurje. Med vrsticami sicer piše, da 
njegova potovanja v Prekmurje niso obrodila obilo uspehov.20 
" Fran Zwitter, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Ljubljana 
1962, str. 155—156. 
1 8 Fran Mohorič, Prekmurje in Medjimurje, ČZN 1920-21. (XVI), str. 28—29. 
19 Jože Ftičar, Slovenci na levi in desni strani Mure in njihovi kulturni 
stiki, Panonski zbornik, M. Sobota 1966, str. 120. 
20 Vladimir Matula, Stanko Vraz a Aleksander Boleslavin Vrchovsky, Lite-
rarny archiv 1964, str. 87. 
58 
Sredi 19. stoletja začne slovensko časopisje objavljati politične in 
kritične sestavke iz Prekmurja, leta 1867 pa se pojavljajo že tudi prvi 
stalni prekmurski naročniki knjižnih publikacij Slovenske matice in 
pozneje Mohorjeve družbe, kar vse potrjuje upravičeno domnevo, da so 
slovenske knjige iz Štajerske prav gotovo že prej in na različne načine 
izpolnjevale kulturnopolitično poslanstvo med slovenskim prebivalstvom 
na Ogrskem. 
Čeprav madžarski tisk pred in po meščanski revoluciji molči o vpli­
vih iz štajerske strani ter o simptomih političnega razmišljanja na prek­
murski strani, Čaplovič že leta 1828 v ч znanstveni reviji »Tudomänyos 
gyüjtemeny« omenja »štajerizacijo« ob Muri v smeri proti Radgoni; sicer 
pa madžarski tisk slejkoprej utemeljuje popularizacijo madžarizatorske 
kulturne politike regionalnih in splošnih, vsedržavnih dimenzij. 
Vse'kaže, da ima ob zaznavnih proizvodnotrgovskih kontaktih čitai-
niško obdobje na štajerski strani — kljub odsotnosti izrazitejših nacio­
nalnih manifestacijam kljub pomanjkanju politično kreativne nacionalne 
osveščenosti prekmursko-porabskega prebivalstva — vendarle skromen, a 
vseeno opazen odmev v bližnjih prekmurskih krajih ter pri razgledanejših 
posameznikih. Ureditev avstrijsko-madžarskih odnosov z državno nagod­
bo iz leta 1867 vsekakor odpre pot odločnejši madžarski raznarodovalni 
politiki v vrstah nacionalno in politično neafirmiranih ogrskih Slovencev. 
Slovensko opismenjene, eksploatirane in pauperizirane kmečke množice 
pa le ni več v stanju odvrniti od procesa lastnega nacionalnega osvešča-
nja in zgledovanja prek Mure. 
Organizatorji najbližje obmurske preporodovske manifestacije so že 
v začetku leta 1868 računali s prekmurskimi Slovenci, ki so se pojavili 
tudi na ljutomerski in malonedeljski besedi. O povezanosti štajerskih in 
prekmurskih Slovencev v tem obdobju govori v 1. številki Slovenskega 
naroda »dopisnik od Mure«, ki omenja, da so od ogrskih Slovencev ne­
kateri že »kot člani k ljutomerski čitalnici pristopili«. Čeprav iz preostalih 
prepisov članstva ni moč zanesljivo razbrati imen Prekmurcev (nekateri 
člani so morda priseljeni Prekmurci),21 že sama vsebina tega poročila 
prepričljivo opozarja na vzajemne nacionalnopolitične stike, ki jih ni 
mogla preprečiti trenutna upravnopolitična meja na Muri in prav tako 
ne raznarodovalni pritisk madžarske buržoazije ter regionalnega oblast­
venega aparata. ' 
Božidar Raič je sicer kot predstavnik borbene mladoslovenske usme­
ritve v dopisu »od Haloz« v»Napreju« s tenkim posluhom za. slovensko 
etnično innarodnostnopblitično celoto priporočal tudi »bratom na Prek­
murskem« organizacijo taborov.22 Če se pa ta Raičeva želja iz objektivnih 
in subjektivnih razlogov ni mogla izpolniti, taborska misel vendarle rii 
naletela na gluha ušesa onstran,Mure. Manifestirala se je z udeležbo 
prekmurskih Slovencev na ljutomerskem taboru. Ob pomanjkanju ka­
kršnihkoli verodostojnih madžarskih virov o udeležbi prekmurskega pre­
bivalstva na ljutomerski-manifestaciji iz zapoznelega časopisnega poro-
21 Zapiski iz lit. zapuščine Dr. Fr. Ilešiča. 
22 Naprej 1868, 1. 29. "* 
59 
čila v Slovenskem narodu vseeno ugotovimo, da se je 9. VIII. 1868 zbralo 
na taborskem shodu štajerskih Slovencev tudi nad 600 prekmurskih va-
ščanov, predvsem iz Beltinec in sosednih obmurskih naselij. Resda ne-
identificirani poročevalec hudo kritično registrira zgolj pasivno, opazo­
valno navzočnost Prekmurcev, toda samo dejstvo prihoda in prisotnost 
tolikšnega števila prekmurskih Slovencev na prireditvi z izrazito politično 
vsebino pa vsekakor potrjuje, prvič: predtaborsko povezanost prebival­
stva to in onstran Mure, in drugič: vsaj določeno pozitivno nacionalno 
opredeljenost do javnega slovenskega političnega nastopa z vseslovenskim 
programom. Čeprav omenjeni dopisnik označuje Prekmurce, da so »na­
rod . . . glop, zapuščen in se jako neugodno od svojih rodoljubivih šta­
jerskih bratov in sosedov v ljutomerskem in gornjeradgonskem okraju 
razlikuje«,23 je potemtakem tako številna udeležba na taboru v Ljuto­
meru — gre za blizu 10 % vseh navzočih — resno opozorilo madžarskim 
oblastnežem o jalovosti učinka njihovih denacionalizatorskih in v bistvu 
nazadnjaških prizadevanj na svoji jugozahodni meji, za dejavno sloven­
sko izobraženstvo pa vzpodbuda več pri razpredanju njihovih manifesta-
tivnih akcij za emancipacijo in enakovreden tretma v krogu avstro-
ogrske monarhije. Po besedah vnetega obiskovalca, preučevalca in infor­
matorja slovenske javnosti o prekmurskih Slovencih, B. Raiča, »le-ti 
pričakujejo blage roke pomočnice, ktera bi podpirala v pospeševanju 
dušne omike ter jim vcepljala narodno zavest«.24 V tem kontekstu je 
politično razumeti tudi Raičev predlog vodstvu Slovenske matice, da bi 
polovico svojega honorarja za objavljene članke v Koledarju in letopisu 
namenili za kritje stroškov koledarskih publikacij za omikanejše Prek­
murce.25 
Ne glede na večdesetletno družbenopolitično zaostajanje in takratno 
nacionalnopolitično imobiliteto Slovencev med Muro in Rabo, v sponah 
emancipirane in uveljavljene fevdalne ogrske državne tvorbe, ima šta­
jersko in splošno slovensko narodno gibanje slejkoprej določen, čeprav 
»še tako rahel odmev in reperkusije na dogajanja v Prekmurju, ki se 
kot pasivni član za naprej vseeno vključuje v vizionarno pričakovanje 
zedinjene Slovenije. 
III 
Med tem ko se je po letu 1868 v Prekmurju in Porabju — prav 
tako kot v ostalih predelih zahodne Madžarske — ha eni strani vršila 
fevdalnokapitalistična koncentracija kapitala, (v Monoštru so leta 1871 
ustanovili prvi denarni zavod) ob počasnem vzpostavljanju obrtnih in 
začetnih polindustrijskih obratov, je pretežna večina rastočega sloja brez-
zemljašev morala v vse večjem številu iskati dela izven rodnega kraja. 
Aktivno politično dejavnost tako razvija v sredi druge polovice 19. 
stoletja tujerodna fevdalna gospoda in madžarska ali pomadžarjena sku-
23 Slovenski narod, štev. 112, 22. XII. 1868. 
24 Raičev Božidar, Črtice o Prekmurcih in njihovem govoru, Narodni ko­
ledar in letopis Matice slovenske za leto 1868, st. 53—76. 
25 Narodni koledar, sporočilo in letopis Matice slovenske za leto 1869, str. 7. 
60 
pina malomeščanstva v večjih seliščih, ki se opira na peščico »svobod­
njaških« kmetov. Večina kmečkega prebivalstva s skupino domačega 
klera, kljub krčevitemu ohranjanju materinske besede in počasnega na­
cionalnega osveščanja, predstavlja zgolj objekt volilnega rivalstva dveh 
prevladujočih madžarskih strank, konzervativne Deakove in liberalne 
ali tako imenovane levičarske stranke pod Kossuthovim vplivom. Kot 
kažejo parlamentarne volitve leta 1869 ali 1872 je vplivala na njih izid 
neenkrat tudi verska pripadnost kandidata, ena ali druga politična opre­
deljenost pa dejansko v ničemer ni spreminjala odnosa do Slovencev.2' 
Tembolj pomembno nacionalnopolitično dejanje predstavlja v življenju 
prekmurskega in porabskega življa leta 1875 nastop Imrea Augustiča s 
svojim »Prijatelom«. 
Po krajšem obdobju literarnega sodelovanja v madžarskih listih je 
Augustič — kar skoraj osem desetletij po Vodnikovih Novicah in ne polno 
desetletje po pojavi najbližjih slovenskih listov, Slovenskega naroda in 
Slovenskega gospodarja, — iz političnih ambicij začel 15. septembra 1875 
izdajati v Budimpešti prvo prekmursko glasilo v slovenskem narečju in 
z naslovno označbo, da gre »za zrçanost razšerj avaj uče mesečne novine«. 
Vsebina lista,- ki je prežet s prosvetljenskimi idejami, razodeva neenkrat 
sočustvujočo povezanost s slovanskim jugom. Zgodovinsko pogumen akt 
pa je nedvomno Augustičeva uvedba gajice tako na stolpcih »Prijatel«-a 
kakor tudi na straneh njegovega Prirodopisa s kejpami za narodne 
šole.27 Glede na dejstvo zavestnega iskanja stikov s štajerskim izobražen-
stvom in glede na sam način urednikovanj a ni dvoma, da se v štiriletni 
novinarskopolitični dejavnosti enega redkih samostojnejših prekmurskih 
javnih delavcev, zrcali določena nacionalna prebujenost in akcijska volja, 
ki ' so jo, transformirano v drugačno okolje, sprožile množične manife­
stacije Slovencev onkraj Mure ter prav tako spoznanje o njihovi vse za-
znavnejši kulturnopolitični aktivnosti. V desetletju po taborskih manife­
stacijah je na levem bregu Mure porasel tudi interes za knjige dveh osred­
njih slovenskih založniških ustjanov. Prvim naročnikom Matičnih izdaj je 
v letih 1870—1880 sledilo blizu 600 naročnikov publikacij Mohorjeve druž­
be;28 poleg dejstva, da so te publikacije prihajale med Slovence na 
Ogrskem v pretežni meri posredno, prek Radgone, je v tem obdobju vse­
kakor treba registrirati poslanstvo »neprekmurske« slovenske knjige na 
skrajnem severovzhodnem slovenskem etničnem ozemlju, v Porabju. 
Slovenska knjiga z desnega brega Mure je v tem obdobju uspešno 
dopolnjevala zmanjšano narečno knjižno bero, med katero so se pa že 
pojavljali tudi prvi izrazito politični tiski (Borovnjak, Ivanoci) v mad­
žarskem strankarskem okviru. 
Glede na neizoblikovano družbeno strukturo in pomanjkanje orga­
nizirane politične sile med Slovenci na Ogrskem se je vladajoča fevdalno-
buržoazna hierarhija odločila za intenzifikacijo madžarizacije, ki se je 
začela brez tehtnejših rezultatov že v začetku 19. stoletja. Madžarizator-
26 Slovenski narod 22. IV. 1869 in Slovenski gospodar 15. II. 1872. 
27 Slovenski biografski leksikon, I. zv. Ljubljana 1925, str. 3. 
28 Škafar, Družba sv. Mohorja in Slovenska krajina, Celje 1937, str. 9. 
61 
ski proces so krajevni in regionalni dejavniki — v skladu s splošnim 
konceptom takratne madžarske politike — osredotočili na izobraževalne 
ustanove, zlasti na novoustanovljene občinske šole (v M. Soboti leta 1873). 
Leta 1879 sprejet šolski zakon je predpisal obvezno učenje madžar­
skega jezika v vseh "šolah, to pa je dejansko pomenilo okrepljen madža-
rizatorski kurz oziroma institucionalno ureditev z večjo težo in perspek­
tivami.29 Na območju s slovenskim življem so vzpostavili prve vrtce, 
pospešeno pa so začeli uresničevati tudi raznarodovalno strategijo o vzpo­
stavitvi osnovne šole v sleherni vasi. V sorazmerno kratkem obdobju 
so madžarski prosvetni organi — ne glede na neustreznost ali pomanj­
kanje šolskega prostora — razširili šolsko omrežje na slovenskem narod­
nostnem območju z več kot 30 osnovnimi šolami, učiteljski kader pa 
izpopolnili z madžarskimi učnimi močmi. Posebno funkcijo na višji 
izobraževalni stopnji so potem leta 1893 namenili novoustanovljeni mo-
noštrski gimnaziji, prvi srednji šoli na narodnostnem slovenskem ozemlju, 
ki pa zaradi nezaupanja slovenskega zaledja, nikdar ni mogla opraviti 
pomembnejše madžarizatorske misije.30 Podobno vlogo bi naj odigrala 
tudi leta 1872 ustanovljena meščanska šola v Lendavi, vendar tudi ta 
ni mogla v prvih letih obstoja pritegniti učencev iz okoliških slovenskih 
vasi.31 
Kljub slabo razviti materialni bazi in intenzivnemu raznarodovanju 
slovenskega življa se v drugi polovici 19. stoletja nacionalna prebujenost 
kmečkih in polproletarskih sezonskih množic — brez nacionalno čutečega 
meščanstva, ki se aktivno vključuje v politično življenje v drugih pre­
delih Slovenije — ni usahnila v labirintu administrativnopolitičnih in 
prosvetnih prizadevanj madžarskih forumov, prav tako pa se ni dalo 
več omajati že vzpostavljenih duhovnih mostov z večinsko slovensko 
skupnostjo onstran Mure. Konfesionalno porazdeljena peščica domačih 
šolancev se je med tem tudi politično opredelila: v protestantskem krogu 
je v nasprotju z nekdanjo tradicijo zaznamovati usmeritev na liberalno 
obarvan oficialni madžarizatorski koncept (s teorijo o Vendih), v večin­
skih katoliških vrstah pa zavestnejšo naslonitev, na konservativno in 
lojalistično klerikalno platformo z doslednejšim spoštovanjem in raz­
vijanjem materinskega jezika v tisku ter govorjeni besedi. Najvnetejši 
pobornik te, usmeritve, ki je neenkrat stala v križnem ognju nestrpnih 
predstavnikov madžarizacije, je bil proti koncu 19. stoletja idejni ute­
meljitelj slovenskega klerikalizma v Prekmurju, župnik Franc Ivanoci. 
Čeprav so katoliški šolanci v poznejšem obdobju — ob povezavi s 
katoliškim duhovništvom onstran Mure — imeli določen vpliv na pozi­
tiven razvojni proces zedinjevalnih teženj dobršnega dela ogrskih Slo­
vencev, ostaja dejstvo, da je v kmečkih množicah Prekmurja prižgala 
plamenček samozavesti in nacionalnega čustvovanja prav taborska dejav­
nost štajerskih Slovencev v 60. in 70. letih preteklega stoletja. 
29 Keméiîy G. Gabor, A magyar nemzetiségi kérdés tórténete I., Budapest 
1946, str. 125—127. " 
30 Janez Dobravec, Porabski Slovenci, Svet ob Muri 1956, str. 86. ' 
31 Fran. Gumilar, Lendavska meščanska šola, Slovenski učitelj 1938, str. 
160, 208, 239. 
62 
Zusammenfassung 
DIE SLOWENEN VON PREKMURJE UND PORABJE IN DEN SECHZIGER 
UND SIEBZIGER JAHREN DES 19. JAHRHUNDERTS 
. In der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts war die materielle und national-
politische Lage der Slowenen von Prekmurje nicht günstig. Während für das 
Leben der übrigen slowenischen Gebiete erhebliche nationale Besinnung und 
politische Bewegtheit kennzeichnend sind, suchten Prekmurje und Porabje erst 
tastend einen Weg aus der allgemeinen Rückständigkeit und Isolation. Ein 
großes Hindernis war die fehlende Entwicklung der Bildungs- und literarischen 
Tätigkeit in der Muttersprache, einen zusätzlichen Druck bedeutete die breit-
angelegte Magyarisierungsaktion der ungarischen bürgerlichen Hierarchie. 
Doch blieben in dieser Zeit die unumgänglichen ökonomischen Beziehungen 
zum Gebiet diesseits der Mur und das große Interesse einiger angesehener 
Slowenen aus der Steiermark für das Schicksal ihrer Landsleute zwischen der 
Mur und der Raab doch nicht ohne Auswirkungen. Die Veranstalter der ersten 
Wiedergeburtsmanifestation im Jahre 1868 haben diesbezüglich sogar schon mit 
den Slowenen von Prekmurje gerechnet. Laut Zeitungsberichten nahmen am 
Tabor von Ljutomer am 9. August 1868 über 600 Dorfbewohner aus Prekmurje, 
vor allem aus Beltinci und benachbarten Ortschaften an der Mur teil. Die 
Tatsache, dass bei einer Veranstaltung mit ausgesprochen politischem Inhalt 
eine so große Zahl von Slowenen aus Prekmurje anwesend war, ist ein Zeugnis 
dafür, daß schon vor den Tabori Beziehungen unter den Einwohnern dies- und 
jenseits der Mur bestanden hatten, zugleich aber auch für eine positive natio-
nale Einstellung eines Teils der Slowenen von Prekmurje zu öffentlichen politi-
schen Manifestationen mit gesamtslowenischem Programm. Die politisch ein-
gerahmte Vision eines vereinten Sloweniens überschritt in dieser Zeit tatsäch-
lich die Verwaltungsgrenze an der Mur, bewirkte größeres Interesse für slowe-
nisches Schrifttum und entfachte den Funken nationalen Erwachens, was für 
die weitere Entwicklung von Pomurje zweifellos von geschichtlicher Bedeutung 
gewesen ist. 
63 
V a s i l i j M e l i k 
NEKAJ ZNAČILNOSTI RAZVOJA NA KRANJSKEM 1867—1871 
Od vseh slovenskih dežel je bila Kranjska po prebivalstvu edina 
v celoti slovenska, po deželnozborskih volitvah leta 1867 pa tudi edina, 
v kateri so bili Slovenci, vsaj kar se tiče organov deželne avtonomije, 
na oblasti. Ljubljana je bila tudi od vseh priznano središče slovenstva, 
v njej so imele sedež slovenske nacionalne institucije, kakor je bila 
na primer Slovenska Matica. 
Toda v šestdesetih in v začetku sedemdesetih let Kranjska in Ljub­
ljana nista bile tako središče aktivne slovenske politike, kakor bi utegnili 
pričakovati zaradi ugodnih pogojev^ ki sta jih imeli. Kranjsko narodno 
vodstvo tega časa je bilo dokaj okorelo, nepodjetno, nadvse oprezno. 
Samo par primerov! Vzemimo volilno dejavnost. Med prvimi splošnimi 
volitvami v deželne zbore leta 1861, ko slovenska stranka' še ni organi­
zirano nastopila, ter drugimi v letu 1867 je bilo mnogo dopolnilnih vo-
iitev. Na Štajerskem in na Koroškem, kjer so živeli Slovenci v znatno 
slabših pogojih ter ob mnogo manjših izgledih na uspeh, so začeli z 
organizirano volilno dejavnostjo že leta 1862, na Goriškem in na Kranj­
skem, kjer so bile prilike dosti ugodnejše, je bilo take organizirane de­
javnosti znatno manj. Na Kranjskem sta bila na dveh zaporednih vo­
litvah v trebanjskem kmečkem volilnem okraju junija in oktobra 1862 
izvoljena nemško orientirana Ulepič in Skedl, o kakem organiziranem 
nastopu slovenske stranke sploh nič ne beremo, o popolni politični ne­
aktivnosti pa nam priča tudi zelo pičla udeležba volilnih mož na volitvah. 
Volitve decembra 1866 v kranjskem kmečkem volilnem okraju so se kon­
čale celo brez rezultata, kar še posebej priča o neorganiziranosti strank.1 
Ali pa vzemimo za primer akcijo za slovenski politični časnik, po kate­
rem se je pokazala potreba, ko je bilo obnovljeno ustavno življenje. Pod 
Levstikovim uredništvom je izhajal v Ljubljani 1863 tričetrt leta Vilhar-
. jev Naprej, zatem p a v Ljubljani kljub raznim poskusom ni bilo. mogoče 
ustvariti nobenega podobnega časnika. V letih 1865—1867 je izhajal slo­
venski politični časnik v Celovcu (Einspielerjev Slovenec), naslednjo 
uspelo akcijo pa so organizirali štajerski Slovenci z Dominkušem in 
Vošnjakom na čelu (Slovenski narod 1868). Pri nabiranju denarja za 
list kranjski Slovenci takorekoč niso sodelovali.2 Dalje! Besede pod milim 
• • 1 O nadomestnih volitvah 1861—1866 glej Vasilij Melik: Volitve na Slo­
venskem 1861—1918, Ljubljana 1965, str. 208—209. 
2 J. Vošnjak: Spomini, Drugi zvezek, Ljubljana 1906, str. 3—4. 
5 zgodovinski časopis 65 
nebom, ki j ih lahko imenujemo p r e d h o d n i k e taborov, so nas ta le n a Š ta-
. jerskem, prav tako tabori . Kranjska j ih je začela pr ire jat i šele leta 1869, 
torej za Štajersko in Goriško, če pa računamo, da je bil tudi prv i koroški 
tabor pr ipravl jen že za leto 1868, toda prepovedan, so zaostali kranjski 
Slovenci tudi za koroškimi. P o u d a r i t i je tudi, da so bili n a Kranj skem 
vsi tabori, razen vižmarskega, k i ga je organiziralo slovensko deželno 
vodstvo, na Notranjskem (na Kalcu, v Cerknici in v Vipavi). Ne n a 
Gorenjskem ne na Dolenjskem ni bilo nobenega; začeli so j ih pr ipravl ja t i 
šele na koncu. 3 
Ali je povezovati to zaostajanje polit ične aktivnost i na Kranj skem 
predvsem s sorazmerno ugodnim narodnostnim položajem v deželi in 
iz tega izvirajočim nerazumevanjem pokrajin, ki teh ugodnosti niso imele, 
ter občutkom, da se n i k a m o r ne m u d i — ali s s t rahom pred izgubo 
oblasti v deželni avtonomiji in podobnimi neugodnostmi — ali pa še 
z neko splošno, dolgotrajno konservativnost jo kranjske dežele? To kon­
servativnost lahko opazimo mnogokje. Kaže se n a m ob razpravl janju 
kranjskega deželnega zbora leta 1864 o »političnih konsensih«, k o se je 
skoraj ves, ne glede na narodnostne in nazorske razlike, izjavil za kon-
sense, za to, da revežem ne gre dovoljevati svobodne sklenitve zakonske 
zveze.4 Kaže se n a m ob stališčih slovenske večine v deželnem zboru glede 
zakona o osnovnih šolah.5 Kaže se n a m ob primerjavi teh stališč v so­
sednjih deželah. Inteligence je bilo na Kran j skem v vsem času do p r v e 
svetovne vojne re lat ivno manj k a k o r v sosednjih deželah, 5 k a r n a m 
vsekakor priča o svojevrstni zaostali in konservat ivni k u l t u r n i politiki. 
Skoraj edinole v Ljubljani so mogli Slovenci deliti s lužbena mes ta : 
v deželnih uradih, v trgovsko-obrtni zbornici. Zaradi teh" ugodnosti in 
zaradi središčnega položaja imamo že v šestdesetih letih, kakor t u d i 
pozneje, opravka s pri l ivom slovenskih polit ikov od drugod na Kranjsko. 
Eden prv ih tak ih je dr. Radoslav Razlag, k i je leta 1868 zapusti l štajerski 
deželni zbor, bil izvoljen apri la 1869 v kranjskega ter postal pod Hohen-
wartovo v lado prv i slovenski deželni glavar, k a r pa- je vzbudilo, k e r n i 
bil domačin, silno ogorčenje t u d i med njegovimi polit ičnimi prijatelj i . 7 
Vsa šestdeseta leta je trajal n a Kranj skem proces diferenciacije v 
slovenski in nemški tabor. P r e d vsakega slovensko govorečega človeka 
se je postavljalo vprašanje, ali se bo zadovoljil s t radicionalno vlogo 
slovenskega in nemškega jezika, to je, s tem, da je nemščina jezik višje 
kul ture, da je nemški naš k u l t u r n i in politični svet, ali pa bo zahteval 
3 D. Kermavner v Ivan Prijatelj: Slovenska kulturnopolitična in slov­
stvena zgodovina, Tretja knjiga, Ljubljana 1958, str. 434. 
4 Ferdo Gestrin — Vasilij Melik: Slovenska zgodovina od konca osemnaj­
stega stoletja do 1918, Ljubljana 1966, str. 144. Prim. V. Valenčič: O ženitni svo­
bodi in njenih omejitvah od fevdalizma do liberalizma (Zgodovinski časopis 22, 
1968, št. 3-4). 
5 Obravnave deželnega zbora kranjskega 1872, str. 45—60 (28. nov. 1872). 
6 Ugotovitve Ane Kastelic v diplomski nalogi o rasti inteligence v sloven­
skih deželah 1857—1910 (oddelek za zgodovino na filozofski fakulteti v Ljub­
ljani). 
7 S. Kranjec v Slovenskem biografskem leksikonu, Razlag. 
66 
za svojo slovenščino enakopravnost z nemščino ter kulturno in politično 
samostojnost. Prva, tradicionalna smer v začetku še ni pomenila negacije 
slovenščine, saj je hierarhično združevala nemško in slovensko zavest. 
Marsikdo je zato v prvih šestdesetih letih kazal še čisto iskrene simpa­
tije do razvijanja slovenščine in do čitalniškega življenja.8 Kolikor bolj 
odločno pa je postajalo narodno gibanje, kolikor bolj je poudarjalo v 
svojem programu več kakor zgolj skrb za rast in napredek slovenskega 
jezika, kolikor bolj je zahtevalo uvajanje slovenščine v vse šole, zahte­
valo popolno enakopravnost slovenskega naroda, se postavljalo v opo­
zicijo zoper politični sistem, kolikor bolj je govorilo o Zedinjeni Sloveniji, 
o bratstvu s sosednjimi Hrvati in Jugoslovani nasploh, ali pa celo o slo-
vanstvu in Rusiji, toliko bolj so se taki ljudje oddaljevali od slovenskega 
gibanja in se opredeljevali proti njemu. 
Stranki na Kranjskem sta samo dve, slovenska in nemška; le med 
tema dvema je mogoče izbirati. Nemški tabor se opredeljuje kot ustavo-
veren, verfassungstreu, s tem pa potem tudi kot liberalen in protikleri-
kalen, ne pa bi hotel veljati za nacionalno stranko. Slovenski tabor na­
stopa kot nacionalna, narodna stranka; odkar je leta 1867 dobil katoliško 
etiketo, nastopa tudi v obrambo vere in cerkve. Tako se močno kažejo 
težnje po poenostavljanju narodnostnih razlik na eni strani ter politično-
nazorskih na drugi strani, v smeri enačenja: konservativen ali klerikalen 
je slovenski, liberalen je nemški. 
Kakor pa ni enoten slovenski tabor, tako ni enoten tudi nemški. 
Kakor se na slovenski strani ne morejo prav razmahniti liberalni ele­
menti, tako so neliberalni elementi na nemški strani nekako prisiljeni 
k molku. Nemški tabor na Kranjskem še daleč ni v celoti liberalen niti 
tako liberalen, kakor bi si morebiti kdo mislil. Zelo številni so konser­
vativni ali le rahlo liberalni pristaši. Posebej je treba še povedati, da 
nemška stranka na Kranjskem nikakor ni v prvih vrstah nemškega 
nacionalnega gibanja, ki se organizira v začetku sedemdesetih let.9 Nem­
ška stališča na Kranjskem niso ekstremna. Ob vseh ostrih spopadih obeh 
strank na volitvah, v časopisju, v .deželnem zboru.in drugod je v tem 
času vendarle še dokaj široko področje skupnih, da tako rečem kranj­
skih deželnih interesov in s tem tudi skupnega nastopanja obeh, slovenske 
in nemške stranke. 
Politična moč obeh taborov je taka, da je veleposestniška kurija 
trdno v nemških rokah, kmečka trdno v slovenskih. V slovenskih rokah 
je tudi trgovska in obrtna zbornica, glavni in odločilni boji pa se bijejo 
v mestni kuriji. Od 8 poslanskih mest so jih dobili Slovenci januarja 
1867 7, marca 1867 3, leta 1870 3, leta 1871 pa 5. Rezultate si je sloven­
ska deželnozborska večina popravljala z razveljavljanjem nekaterih 
spornih nemških mandatov. Volilna udeležba ni bila prav visoka, 59 do 
72 %, po posameznih krajih pa precej različna, ker se je ena ali druga 
8 Glej nekaj primerov pri Vasilij Melik: O nekaterih vprašanjih slovenske 
politike v začetku šestdesetih let devetnajstega stoletja, Zgodovinski časopis 
18, 1964, str. 158. ~ 
9 Glej seznam članov Deutscher Verein 1873. 
67 
ч^ 
stranka v posameznih volilnih okrajih abstinirala: tako Nemci v po­
stojnskem okraju leta 1870, leta 1871 pa Slovenci v kočevskem, Nemci 
v kranjskem. Dostikrat je bila volilna zmaga odvisna od par glasov: od 
treh v novomeškem okraju,, od štirih v kočevskem, oboje marca 1867, 
od dveh leta 1870 v tržiškem, od štirih leta 1871 v Idriji. Toda te majhne 
razlike niso bile posledica izenačenih sil v posameznih mestih in trgih, 
kakor bi pričakovali. Posamezni kraji so se zlasti leta 1867, pa tudi še 
pozneje, če volivcev iz inteligenčne skupine ne upoštevamo, dokaj enotno 
opredeljevali v eno ali drugo stranko. Tako so bili slovenski Kranj, 
Kamnik, Postojna, Lož, Ribnica, Kostanjevica, Črnomelj in Metlika, v 
manjši meri tudi Idrija, nemški pa razen Kočevja Škofja Loka, Tržič, 
Radovljica, Vrhnika, Krško in Višnja gora, v manjši meri tudi Novo 
mesto. Mesta in trgi v dokaj enakem gospodarskem položaju ter brez 
razlik po izvoru in jeziku prebivalstva so se torej opredeljevala zelo 
različno. Kaj je vodilo recimo revno Višnjo goro na nemško stran? 
Zaostalost, konservativnost, odpor do novega narodnega gibanja, obljube, 
pričakovanje ugodnosti, nagrade? Ali so o opredelitvi posameznih krajev 
odločali lokalni veljaki ali pritisk večine, tradicija, nasprotja do bližnjih 
sosedov? Naj bo že kakorkoli, gotovo je, da so zelo močne vezi zlepa ali 
zgrda povezovale volivce istega kraja in jih silile k nastopanju v istem 
političnem taboru. Oster boj med slovensko in nemško stranko se je bil 
v deželnem glavnem mestu, v Ljubljani. Tu so pri deželnozborskih vo­
litvah v tem času Slovenci sicer zmagali januarja 1867, toda podlegli pri 
vseh naslednjih volitvah: marca 1867, 1870 in 1871. Zmago je odločilo 
uradništvo, saj so med davkoplačevalci imeli Slovenci ves čas večino.10 
Če izvzamemo veleposestniško kurijo, je imela nemška stranka na 
Kranjskem v tem času dve glavni opori. Prva je bilo uradništvo. V. 
Ljubljani je glasovalo za nemško stranko v letih 1867—1871 po 130 do 
140 uradnikov, med tem ko se jih je na slovensko stran opredelilo le po 
6, 12, 17, največ 25. Tudi med svobodnimi poklici (advokati, zdravniki 
itd.) je imela nemška stranka v Ljubljani še večino. Druga opora nemške 
stranke so bili ljudje s premoženjem. Med najbogatejšimi davkoplače­
valci se jih je veliko več opredelilo za nemško, kot za slovensko smer. 
Niže gremo z davki, bolj se veča moč slovenske stranke. Le za najnižje 
davkoplačevalce to pravilo več ne velja; tu je število nemških volivcev 
spet večje. Ti volivci so bili pač najbolj podvrženi pritisku ali pa pri­
pravljeni prodajati svoje glasove. Vse to nam kaže analiza volilnega 
materiala.1 1 
Ta slika se nam lepo dopolnjuje s pregledom seznama članov ustav­
nega društva, politične organizacije nemškega tabora, iz leta 1869.12 
Od približno 540 članov sta bili dve tretjini iz Ljubljane. Od teh ljub­
ljanskih članov je bila približno polovica (okrog 170) državnih in pri­
vatnih uradnikov ter pripadnikov svobodnih poklicev, polovica pa trgov­
cev, obrtnikov, »hišnih posestnikov«. Izven Ljubljane je bilo uradništvo 
10 V op. 1. cit. delo, str. 214—221. 
11 Prav tam, str. 219—220. 
12 Mitglieder-Verzeichniss des constitutionellen Vereins in Laibach 1869. 
68 
'S--
zastopano le v upravnih in sodnih središčih ter v takih rudarskih in 
industrijskih središčih, kakršno je bilo Zagorje. V takih upravnih in go­
spodarskih središčih je bilo poleg uradnikov v ustavnem društvu tudi 
še nekaj trgovcev, obrtnikov, gostilničarjev in podobnih ljudi. Te najdemo 
kot člane ustavnega društva sem in tja tudi še po drugih krajih, na primer 
na Bledu ali pa po vaseh, ki so bile središča vsaj za neko manjšo okolico, 
ki so bile bogatejše in pomembnejše. V »navadnih« vaseh članov ustav­
nega društva takorekoč ne najdemo. Ti podeželski veljaki so nemški libe­
ralizem, ko je izgubil politično oblast in se je začelo Taaffejevo obdobje 
(1879), skoraj v celoti zapustili. Leta 1869 pa najdemo med člani ustav­
nega društva marsikatero ime, ki nam je pozneje znano kot ime sloven­
skega, .večinoma liberalnega veljaka. — Graščakov je bilo-v ustavnem 
društvu včlanjenih le malo. 
Pozicije nemške stranke na Kranjskem so bile torej v celem doka] 
skromne. Na podeželju maloštevilni in raztreseni pristaši niso predstav­
ljali nobene politične nevarnosti za slovensko stranko. Vendar strah slo­
venskega tabora, da bi izgubili večino v deželnem zboru, ni bil tako 
neupravičen. Ob močnem pritisku je bilo mogoče mestno kurijo zanesljivo 
spraviti v nemške roke, kakor se je pokazalo kasneje 1877. leta, od te pa 
je bila odvisna večina v celem deželnem zboru. 
Slovenska stranka je samo na Kranjskem lahko vodila deželno po­
litiko, samo na Kranjskem je lahko kot deželnozborska večina oblikovala 
stališča deželnega zbora do splošnih avstrijskih problemov in državne 
politike. V šestdesetih letih so bile v navadi adrese, s katerimi so dezelm 
zbori navadno v zvezi z volitvami poslancev v državni zbor ah pa tudi 
sicer' izražali svoje odobravanje vladne politike ali opozicijo do nje 
ter svoja načelna stališča do ustave ter državne ureditve. V letih 1867 
do 1873 je bilo za Slovence na Kranjskem eno glavnih vprašanj, ali naj 
deželni zbor voli poslance v državni zbor ali naj volitve odklanja, in če 
jih voli ali naj jih voli s pridržki ali brezpogojno, potem pa, po volitvah, 
ali naj izvoljeni državni poslanci gredo na Dunaj in se udeležujejo dela 
državnega zbora ali ne. Za mnoge Slovence so bili vzor Cehi s svojo 
abstinenčno politiko. . 
Februarja 1867 je kranjski deželni zbor sledil Cehom, vendar na ne­
koliko zmernejši način. 28. februarja je sprejel adreso, s katero se je 
postavil na stališče oktobrske diplome, septembrskega patenta o sistira-
nju in izrednega državnega zbora; tako imenovanemu ustavnemu držav­
nemu zboru pa je odrekal upravičenost do tega naziva ter ga imel za 
nekompetentnega. O načrtu državne ustave naj^ bi bil zaslišan tudi kranj­
ski deželn; zbor, kakor se je to zgodilo v času pragmatične sankcije. 
Trdno se držeč svojih pravic, je bilo rečeno v ad_resi, bi moral deželni 
zbor odkloniti volitve poslancev v državni zbor, vendar pa je zaradi poli­
tičnega položaja, zvestobe in vdanosti pripravljen voliti. Volil bi, kakor 
je trdila slovenska večina, brez pogojev in pravnih pridržkov — toda se 
preden je do volitev prišlo, je bil, kakor malo prej češki, tudi kranjski 
deželni zbor razpuščen.13 
" Obravnave febr.-marec 1867, str. 51—58, 65—66. 
69 
Po novih volitvah so Slovenci v skladu s pismom, ki so ga dobili od 
češkega voditelja Riegerja, naj se za zdaj ne ozirajo na slovansko soli­
darnost ampak naj si ohranijo večino v deželnem zboru, volili v državni 
zbor brez pripomb, pogojev ali izjav; tudi adrese niso nobene predla­
gali.14 Iz istih razlogov so izvoljeni slovenski poslanci šli tudi na Dunaj, 
njihova politika v državnem zboru pa je povzročila, kakor znano, veliko 
opozicijo ter razcepila Slovence v dva tabora, tabor oportunistične poli­
tike državnih poslancev in tabor njihovih nasprotnikov, zagovornikov 
radikalne nacionalne politike. Kranjska stoji v tem sporu precej enotno 
v oportunističnem taboru. Res obstaja tudi tu opozicija, vendar nima 
dosti veljave in moči; Levstik pa že zaradi svojega socialnega položaja 
ne more igrati kake večje politične vloge. 
Tako je Kranjska do leta 1870 priznavala decembrsko ustavo. Kakor 
je pisal Costa Vošnjaku pred ljutomerskim taborom, so bili kranjski po­
slanci tedaj trdno odločeni, da ne načenjajo državnopravnih vprašanj.1 5 
Ko je bilo naslednje leto jeseni treba po dogovoru spregovoriti v dežel­
nih zborih o Zedinjeni Sloveniji, so slovenski deželni poslanci na Kranj­
skem predlagali, naj deželni zbor »prevdari, kako od 21. decembra leta 
1867 začenši razglašene splošne postave in naredbe ustrezajo deželni ko­
risti«.16 V petčlanskem odboru, ki je bil v ta namen izvoljen, ter v klubu 
slovenskih poslancev so sklenili predlagati resolucijo, naj se decembrska 
ustava v »sporazumljenju vseh kraljestev in dežel« tako prenaredi, da 
bodo dobile dežele mnogo širšo avtonomijo in da se bodo lahko »po svo­
jih historiško-pravnih razmerah, po narodnem soplemenstvu ali z ozirom 
na financialne ali sploh materialne okolščine« združile v državno-prav-
ne skupine.17 Niso pa rekli, kakor leto dni pozneje, da decembrska usta­
va ni zakonita. Predlog resolucije pred deželni zbor ni več prišel, ker je 
vlada 22. oktobra 1869 zaključila njegovo zasedanje. 
Slovenska večina kranjskega deželnega zbora v teh letih nikakor ni 
želela biti v povsem sovražnih odnosih z vlado, držala se je neke vrste 
lojalne opozicije. Zaradi take lojalne opozicije ji vlada ni delala posebnih 
težav, pridobila si je tudi nekaj koncesij. Ne gre tu samo za znamenito 
in tolikokrat citirano gorenjsko železnico, s katero se je okoristil dr. 
Toman in je bila plačilo za glasovanje za adreso v državnem zboru ju­
nija 1867, gre še za vrsto drugih stvari. Naj omenimo samo vprašanje 
vrnitve inkameriranega deželnega zaklada kranjski deželi — vprašanje, 
ki se je rešilo leta 1869,18 potem vprašanje odpisa zemljiškega davka, s 
katerim je bila Kranjska tako zelo preobremenjena itd. 
Ne smemo pa seveda gledati tega odnosa med vlado in slovensko 
stranko na Kranjskem v preveč ugodni, luči. Kranjski deželni zbor še 
daleč ni uspel v vseh svojih prizadevanjih. To se je zlasti pokazalo v 
deželni zakonodaji. Tudi v tistih zadevah, ki so spadale v avtonomni 
14 Vasilij Melik: Slovenska politika ob začetku dualizma, Zgodovinski ča­
sopis 22, 1968, str. 33. 
15 Costovo pismo Vošnjaku z dne 4. avg. 1868 v Arhivu Slovenije. 
16 Obravnave 1869, str. 109. 
17 Prav tam, priloga 106. 
is p r a v tam, priloga 36, .str. 150. 
70 
delokrog dežele, je bila v avstrijskem sistemu avtonomija dejansko mno­
go m a n | a kakor pa bi pričakovali po členih ustave ki so obseg avtono-
mij^naštevali. Vsi predlogi zakonov, ki jih je skleml deželni zbor so bih 
namreč navezani na cesarjevo sankcijo, to se pravi na pristanek vlade 
ta pa je odklanjala vse tiste zakonske predloge, ki se niso strinjali z 
S e n o politiko. Na ta način je prav v teh letih ostalo precej zakonskih 
o nitkov kranjskega deželnega zbora nepotrjenih. Naj kot primer nave­
demo zalon o ureditvi učnega jezika na ljudskih in srednjih šolah, ki so 
ga Slovenci sprožili v deželnem zboru že leta 1866, ko so bili « v n j -
fmi takrat seveda še brez uspeha.» Leta 1868 so izglasovali v deželnem 
^ ^ t a ^ - k a k o naj "se vsled § 19, državne osnovne postave o 
splošnih državljanskih pravicah uresniči ravnopravnost slovenskega je-
S a v javnih šolah in uradnijah«.- Zakonskega predloga pa cesar ni 
potrdü češ da spadajo določbe o učnem jeziku v pristojnost državnega 
zbora in j h je že rešil zakon z dne 14. maja ^1869 (šolski zakon) poteg 
I p da je predlog kranjskega deželnega zbora v nasprotju.z 19. čle­
nom temeljnega zakona o splošnih pravicah; določbe o uradnem jeziku 
р П а spadajo v pristojnost izvršne oblasti.- Leta 1869 so izglasovali dva 
Lkonska predloga: »postavo zastran učnega jezika v javnih ljudskih šolah 
in v šolah za učiteljske pripravnike« ter »postavo zastran rabe jezika v 
vseh c kr uradnijan«, pa znova noben od teh predlogov ni dobil c e » r 
ieve sankcije prav tako je bil zaman sprejem obeh zakonov leta 1870 
^Tav t a k o s e j " godilo poskusom volilne reforme s j » ^ " ^ 
Slovenci razširiti veleposestniško kurijo, pomnožiti mestno kuri o z no 
vrni kraji in izvesti še nekaj drugih sprememb. Noben teh predlogov m 
Tobü vladarjeve sankcije- Zakon o šolskem nadzorstvu, ki so ga spre eh 
v deželnem3 zboru leta 1868, ni bil sankcioniran ker se_ш ujemal z 
bistvenimi določbami vladnega predloga; sele naslednje leto, ko so Slo 
venci v marsičem popustili, je bil novi predlog potrjen. 
Deželni zbor je dobil z letom 1867 bolj slovensko podobo ker so slo­
venski poslanci začeli praviloma govoriti slovensko. 11 septembra 1868 
le ML zakon »zastran razdelitve sopašnikov m menjalnih zemljišč« izgla­
sovan samo v slovenskem jeziku; predlog nemške stranke, da s e g a izde-
a tudi v nemškem jeziku, je bil odklonjen- Vlada £, i z j a v ^ d a ж a d 
tesa ne bi mogla priporočiti zakona cesarju v sankcijo. »Sklenitev za 
kona tudi v nlmškem besedilu je bila namreč v deželnem zboru zahte­
vana n to zahtevo je treba priznati že po 19. členu državnega temelj­
nega zakona o splošnih pravicah državljanov kot dobro utemeljeno, to-
^ r l v n a v e nov. 1865-feb. 1866, str. 228, 361, 456-483. 
2» Obravnave 1868, str. 466-^94 
" Obravnave 1869, priloga 36, str. 140—141 
22 nhravnavp 1869 str. 214—227 in priloga 99, 1870', str. 44—to ш ршиВ« 
23 24" m ™ o g a 45 str. 474-476; 1872, priloga 37, str. 408-410. 
' - Obravnave 1868, poročilo dež. odbora, str. 2; 1869, priloga 36, str. 138; 
^ ^ v ^ S ' str/ 426-464; 1869, priloga 36, « i 1870, priloga 31, 
str. 150. 
25 Obravnave 1868, str. 204—205. 
71 
liko bolj, ker je po patentu z dne 27. decembra 1852 za zakone avtenti­
čen nemški t e k s t . . . in ker v deželi, v kateri je nemški jezik tudi deželni 
jezik, ni mogoče dopustiti, da bi bil avtentični tekst sestavljen šele s pre­
vodom brez direktnega sklepanja deželnega zbora.«26 Slovenci so morali 
popustiti; naslednje leto so sprejeli zakon »zastran razglašanja deželnih 
postav in ukazov deželnili gospösk«, v katerem je bilo določeno, da sta 
slovenski in nemški tekst enako avtentična. Deželnemu odboru je bilo 
naročeno, naj v bodoče predlaga vse zakonske načrte v obeh jezikih in 
naj tudi vlado prosi, da stori enako.27 Zakon je bil potrjen in vlada je 
izjavila, da bo, kolikor bo mogoče, tej želji ustregla s slovenskimi pre­
vodi vladnih predlogov.28 
Ko so se septembra 1869 začeli sejni zapisniki deželnega zbora pisati 
samo v slovenščini, je vlada tudi takoj protestirala, češ da je deželni 
zbor vezan na 19. člen temeljnega zakona o splošnih pravicah državlja­
nov in da je treba upoštevati, da se morajo zakoni sklepati v nemškem 
jeziku, ker je.nemški tekst avtentičen.29 Deželni zbor je 4. oktobra skle­
nil, naj se sejni zapisniki pišejo in verificirajo v obeh jezikih.30 21. okto­
bra 1869 je bil sprejet Zamikov predlog, da postane 1. januarja 1870 slo­
venski jezik uradni jezik pri vseh uradih, ki so podrejeni kranjskemu 
deželnemu odboru; temu se tudi prepušča, da dovoljuje izjeme, ki bi bile 
potrebne, ter o tem poroča v prihodnjem zasedanju deželnemu zboru.31 
Kot neenakopravnost so občutili Slovenci tudi to, da je bil deželni 
glavar imenovan iz vrst nemške manjšine, ne pa iz slovenske večine. 
Šele pod Hohenwartom je bil postavljen Slovenec (Razlag) za deželnega 
glavarja. 
31. marca 1870 so Slovenci za Tirolci in Poljaki skupaj s primorskimi 
Italijani ter Romunom Petrinojem zapustili državni zbor. To je bil čas, 
ko se je opozicija proti vladi vedno bolj krepila in širila. Malo zatem je 
bila sestavljena vlada Potockega in je prišlo do novih deželnozborskih 
volitev. Zdaj se je kranjski deželni zbor vrnil k svojim stališčem iz za­
četka leta 1867. Adresa z dne 30. avgusta 1870 se je sklicevala na ono iz 
februarja 1867; poudarila je, da ustava nima pravnoveljavne podlage, da 
bi deželni zbor pravzaprav moral volitve v državni zbor odkloniti, da pa 
bo zaradi svojega domoljubja vendarle volil, a le za volitve v delegacije 
in za posvetovanje o finančnih ukrepih, ki jih zahtevajo vojni časi; volil 
bo torej le »z izrecnim zavarovanjem, da to poslanje ne sme prejudic 
biti za prihodnje primerljeje«. Obenem se je adresa prvič na Kranjskem 
jasno in določno izrekla za Zedinjeno Slovenijo.32 
Naslednja, za časa Hohenwartove vlade sprejeta adresa z dne 14. 
oktobra 1871 je pozdravila pripravljeno spravo vlade s Čehi, zahtevala 
»za našo deželo ono samostojnost (v nemškem tekstu: Selbstbestim-
26 Prav tam, str. 321. 
27 Obravnave 1869, priloga 65. 
28 Obravnave 1870, priloga 31, str. 150. 
29 Obravnave .1869, priloga 46. 
30 Prav tam, str. 70—71. 
31 Prav tam, priloga 107. 
32 Obravnave 1870, priloga 35. , 
72 
mungsrecht — pravico samoodločbe), ktero nam pripoznavata pragma­
tična sankcija in najviši diplom od 20. oktobra 1860. leta ozir postavo-
davstva in uprave (glede zakonodaje in uprave)«, priznavala »potrebo, 
da nektere zadeve za vsa neogerska kraljestva in dežele vzajemno obrav­
nava shod delegatov iz deželnih zborov«, ter izjavljala, da »deželni zbor 
v pospeševanje in v namen tako zaželene in potrebne sprave, ktero Vaše 
Veličanstvo namerava na podlagi osnovne postave o državnem zastopu 
od 21. decembra 1867. 1. dovršiti, svoje poslance pošlje v poslansko hišo 
državnega zbora«. Glede Zedinjene Slovenije je deželni zbor v tej adresi 
predvsem izFekel prošnjo, »da se naš slovenski narod v onih deželah, v 
kterih je zedinjen z Nemci ali Italijani, postavi pod varstvo takih dežel­
nih- postav, kakoršne je Vašega Veličanstva vlada predložila češkemu 
deželnemu zboru«. »Tako bodo Slovenci.... mogli ohraniti si vsaj svojo 
narodnost, dokler . . . vladi ne bode mogoče najti sredstva in pota, da, 
kakor smo željno prosili v prepokornem pismu od 30.. avgusta 1870. 1., 
zedini njihove zemljopisno stikajoče se zemlje v eno upravno in kolikor-
moč v državnopravno telo,«33 Pred uresničenje Zedinjene Slovenije, ki se 
kajpada ni zdelo prav blizu, je torej realna slovenska politika postavila 
program deželne avtonomije, ki bi koristila Kranjski, ter zakonov, ki bi 
ščitili slovensko narodnost na Štajerskem, Koroškem in Primorskem. 
Kranjsko slovensko vodstvo je gledalo marsikaj iz povsem kranjske 
perspektive, ne pa z vseslovenskega stališča. To velja v veliki meri tudi 
glede deželne avtonomije, ki jo je poudarjalo prav v kranjskem smislu; 
poudarjati in krepiti je skušalo večkrat tudi kranjsko tradicijo. En primer 
tega je zahteva mariborskega programa (1865), naj'se »kranjskemu voj­
vodstvu povrne zemeljna celota«, kar naj bi pomenilo priključitev nek­
danjega avstrijskega dela Istre in goriškega Krasa. To miselnost nam kaže 
spomenica, ki jo je Radies pripravljal za Potockega leta 1870, pa zaradi 
odpora mladoslovencev ni bila nikdar oddana.34 Najdemo pa jo spet v 
adresi za časa Hohenwarta, ki smo zdaj o njej govorili. Tu je namreč 
rečeno tudi tole: »In kakor je Vaše Veličanstvo z najvišim dopisom 
milostivo obljubilo, pripoznanje državnopravnosti češkemu kraljestvu 
ponoviti s prisego o venčanji, tako tudi vojvodina Kranjska preponižno 
prosi, naj bode Vašemu Veličanstvu všeč, njen slovesni poklon sprejeti 
ter ž njim staro neposrednjo razmero naše dežele do krone ponoviti, 
kakor so tudi presvitli predniki Vašega Veličanstva od starodavnih časov 
vselej o nastopu vlade s tem slovesnim djanjem krepili zvezo, zvestobe 
naše dežele do kneza in knezovo milost do dežele ter potrjevali svobodo 
in samostojnost dežele v starodavnih njenih pravicah.«35 
Po padcu Hohenwarta in novih volitvah je kranjski deželni zbor 21. 
decembra 1871 na kratko sklenil, da voli v državni zbor, »držeč se prav­
nega stališča, ki ga je izrazil v svojih najponižnejših adresah od 30. av­
gusta 1870 in od 14. oktobra 1871«.36 
33 Obravnave 1871, priloga 53. 
34 Prijatelj III, str. 136. 
35 Obravnave 1871, priloga 53. 
, e Obravnave dec. 1871, str. .29. 
73 
Znäno je že, da slovenska politika na Kranjskem do 1867. leta ni 
imela ultramontanske podobe, kakor je bil svoje čase menil Prijatelj.37 
Volilni programi januarja 1867'kakor v drugih deželah tudi na Kranj­
skem niso govorili' o veri ampak samo o narodnosti. Po januarskih vo­
litvah pa je, kakor kaže, nastopil klerikalni del narodnega gibanja, zave­
dajoč se velikega deleža duhovščine v organiziranju slovenske politične 
zmage, z zahtevo, da podpre slovenska stranka tudi boj cerkve. V pro­
glasu za marčne volitve se je že pojavilo staro, zdaj za uradno progla­
šeno geslo »vse za vero, cesarja in domovino«. Kranjska slovenska stran­
ka je dobila katoliško etiketo. Zarnik je pisal v obrambo duhovščine, 
Razlag je kandidiral pod geslom »za vero, dom, cesarja«, organizatorji 
prvega tabora na Kranjskem, na Kalcu, so vabili v imenu istega gesla. 
V debatah ob zakonu o šolskem nadzorstvu se zavzemajo slovenski po­
slanci za katoliška stališča. Adresa iz leta 1870 postavlja na čelo pritožb 
in želja, »da je duh zakonodaje in eksekutive, tako mnogokrat žaleč ka-
. toliška čustva, v zadnjih letih v veliki meri vznemiril prebivalstvo te 
dežele in ga napolnil z globokimi skrbmi za prihodnost«.38 Tabor v Les­
cah, ki pa ga je vlada prepovedala, bi bil, kakor kaže program, prvi slo­
venski tabor, ki bi govoril o šolstvu in veri ter protestiral proti novemu 
šolskemu sistemu. Adresa iz oktobra 1871 je omenjala, da bi se v avto­
nomni Kranjski mogla uveljaviti zakonodaja, primerna posebnim raz­
meram te dežele in značaju našega naroda, navdihnjena »z versko-nrav-
nim in pravim svobodnim duhom«. Prav tako je omenjal vero tudi volilni 
proglas za decembrske volitve tega leta; vendar sta bila'oba ta dva do­
kumenta, adresa in volilni proglas, precej zmernejša kakor adresa in 
volilni proglas iz prejšnjega leta. 
37 V op. 14 cit. delo, str. 42—45. 
38 Obravnave 1870, priloga -35. 
S u m m a r y 
SOME CHARACTERISTICS OF THE DEVELOPMENT 
IN CARNIOLA BETWEEN 1867—1871 
The author presents in a comparative manner the special characteristics 
of the political development of the Slovenes in Carniola with regard to the 
development of the Slovenes in other Austrian provinces between 1867—1871 
and the author calls the reader's attention to the elements which created these 
characteristics. 
74 
V a s i l i j M e l i k 
SLOVENSKO NARODNO GIBANJE ZA CASA TABOROV 
I 
Če gledamo na slovenski razvoj v 19. stoletju, moramo reči, da ima 
v njem druga polovica šestdesetih let z začetkom sedemdesetih izredno 
pomembno in častno mesto: ta leta so prinesla prvo množično politično 
afirmacijo slovenskega narodnega gibanja ter splošno aktivizacijo in 
radikalizacijo slovenskega narodnega boja. Večja politična aktivnost na 
Slovenskem se je pokazala ob krizi in padcu Schmerlingove vlade, ko so 
vsi Slovenci pozdravili s precejšnjim upanjem na ugodnejšo preureditev 
države novo Belcredijevo vlado in septembrski patent o sistiranju (1865). 
Toda Belcredi je prinesel nazadnje precejšnjo razočaranje. Mednarodni 
dogodki, zlasti vojna leta 1866, ki je pomenila novo veliko zmago nacio­
nalne ideje v Evropi, kriza habsburške monarhije, razočaranje nad nje­
nim notranjim razvojem, zlasti nad dualizmom, prav tistim načinom 
notranje ureditve, ki so se ga Slovenci najbolj bali in ga imeli za naj­
slabšega, pa še ogorčenje nad oportunistično politiko slovenskih državnih 
poslancev — vse to je vplivalo na močno radikalizacijo slovenskega na­
rodnega gibanja v zadnjih šestdesetih, letih. Triletna doba taborov, od 
avgusta 1868 do avgusta 1871, prvih množičnih političnih zborovanj, z 
zahtevo po Zedinjeni Sloveniji, velja za simbol tega časa. 
Prva množična politična afirmacija slovenskega narodnega gibanja 
so bile volitve v deželne zbore januarja 1867. Dotedanje volitve (1848, 
1861) političnega razpoloženja Slovencev še niso pokazale. Zdaj so prvič 
stopili kot organizirana stranka na volišča. V kmečki kuriji so zmagali 
y 19 od 21 volilnih okrajev, ki so bili povsem ali po večini na slovenskem 
narodnostnem ozemlju: po vsej Goriški, Kranjski in Štajerski. Propadli 
so le v velikovškem okraju na Koroškem, v Istri pa tokrat še niso na­
stopili. 
Naslednji korak za volitvami so napravili tabori. Ti so prenesli idejo 
Zedinjene Slovenije s časopisnih stolpcev in zaprtih sestankov politikov 
in rodoljubov med množice. Tabori, ki so bili po vseh slovenskih deželah, 
so bili, kakor volitve, tudi neka vrsta plebiscita slovenskega prebivalstva 
Koroške, Primorske, Štajerske in Kranjske za združitev v eno samo poli­
tično enoto. Ta plebiscit je bil pomemben toliko bolj, ker so klavrno 
propadli vsi poskusi nacionalnih nasprotnikov, da bi na slovenskih tleh 
organizirali svoja množična zborovanja. 
75 
II 
Težnja po zedinjenju slovenskega ozemlja je skupna skoraj vsem 
političnim programom tega časa.1 Odgovor na vprašanje, kako to zedi-
njenje doseči, pa ni bil enoten. Eni so bili za zgodovinsko pravo, torej 
za povezavo dotedanjih dežel, drugi za narodno, naravno pravo, za zdru­
ženje vsega slovenskega narodnostnega ozemlja brez ozira na deželne 
meje. Oba koncepta živita ves čas drug poleg drugega. Nekateri konser­
vativci so načelni nasprotniki naravnega prava, druge plaši pred Zedi-
njeno Slovenijo misel na njeno neuresničljivost, posebej na neizvedljivost 
v kaki določeni deželi (Koroški, Goriški itd.), bojazen pred še premočnim 
provincializmom, nasprotovanjem vlade, oziri na slovanske zaveznike 
Čehe, Hrvate in Poljake, ki so bili za zgodovinsko pravo. 
V času Belcredija se je nekaj časa zdelo, da se da zmagati le z zgo­
dovinskimi koncepti. Vojna leta 1866 je povsem spremenila položaj, do 
konca je razdejala historične tradicije, ki so se zdele nedotakljive, kakor 
so pisale Novice 22. avgusta. Koncept Zedinjene Slovenije je znova in 
zelo naglo prevladal. Na splošno se ugotavlja, da »močneja ko stara 
historija je še stareja pravica narodnosti«. Ideja Zedinjene Slovenije 
"je tako naravna, ima take prednosti pred vsako drugo kombinacijo, da 
zoper njo enostavno ni mogoče nastopati. Njeni načelni nasprotniki 
umolknejo ali pa se prilagajajo. Precej resnično je torej, kot ugotavlja 
Slovenski narod v začetku leta 1869, da »ni nobene stvari, o kateri bi 
bili tako vsi Slovenci si edini kot glede Zedinjene Slovenije«. 
Boj za Zedinjeno Slovenijo je bil v programu Slovenskega naroda. 
Zahteva po Zedinjeni Sloveniji je bila temeljna, stalna točka vseh ta­
borov od začetka do konca. Preko taborov se je ta ideja razširila med 
kmečke množice po vseh slovenskih pokrajinah; tabori so bili, kakor smo 
že rekli, neke vrste plebiscit zanjo. Manj uspešna je bila akcija za Zedi­
njeno Slovenijo v deželnih zborih.2 Leta 1868 so govorili v štajerskem 
(Herman, Vošnjak) in kranjskem (Bleiweis) deželnem zboru o stremljenju 
po Zedinjeni Sloveniji. Septembra 1869 so na sestanku slovenskih dežel­
nih poslancev Kranjske, Štajerske in Goriške sklenili, da bodo na bliž­
njih zasedanjih deželnih zborov postavili Zedinjeno Slovenijo na dnevni 
red: v kranjskem deželnem zboru, edinem, v katerem so Slovenci kot 
večina mogli govoriti v imenu cele dežele, z resolucijo ali adreso, v gori­
škem in štajerskem pa z interpelacijo. Toda ta sklep, sprejet nedvomno 
na pritisk od spodaj, je bil res uresničen samo na Štajerskem. Interpela­
cija štajerskih slovenskih deželnih poslancev oktobra 1869, ki jo je se­
stavil Herman, je nedvomno najodločnejši in najostrejši tekst za Zedi­
njeno Slovenijo, kar jih imamo iz tega časa. Slovenski poslanci v kranj­
skem deželnem zboru, ki so bili že prejšnje leto odklonili Bleiweisov 
1 Podrobneje, s citiranimi viri in literaturo, navajam različne koncepte, 
v razpravi Slovenska politika ob začetku dualizma (Zgodovinski časopis 22, 
1968, str. 26—31). 
2 Več o tej akciji v razpravi, citirani v opombi 1, posebej za Kranjsko 
pa v posebej objavljenem referatu za Kranjsko v tej številki Zgodovinskega 
časopisa. 
76 
predlog resolucije ali adrese o Zedinjeni Sloveniji, so pripravili klavrno 
resolucijo, ki Zedinjene Slovenije direktno sploh ni omenjala; ker pa je 
bilo zasedanje deželnega zbora prej odgođeno, sploh ni prišla v razpravo 
in glasovanje. Interpelacija za Zedinjeno Slovenijo v goriškem deželnem 
zboru pa je bila neuspeh, ker sta jo podpisala samo dva od devetih 
slovenskih poslancev. Akcij za Zedinjeno Slovenijo v deželnih zborih 
izven Kranjske odtlej ni bilo Več, pač pa je postal odločnejši kranjski 
deželni zbor. Pod vlado Potockega, avgusta leta 1870, torej v bistveno 
drugačnih okoliščinah, se je v adresi jasno izrekel za Zedinjeno Slove­
nijo. To željo je ponov.il še v adresi oktobra 1871, pod Hohenwartom; 
toda ne kot aktualno zahtevo ampak kot nalogo prihodnosti. V državnem 
zboru Slovenci s kako skupno akcijo za Zedinjeno Slovenijo niso nasto­
pili, pač pa je Zedinjeno Slovenijo kot upravičeno željo Slovencev omenil 
dr. Etbin Costa v polemiki s štajerskim nemškim poslancem Rechbauer-
jem 13. junija 1871.3 
III 
Kakor že leta 1848, se je tudi zdaj program Zedinjene Slovenije po­
gosto vezal z mislijo na povezavo z drugimi jugoslovanskimi narodi. Ta 
misel je povezana z občutkom, da so Slovenci ob vseh nevarnostih sami 
zase premajhni in prešibki ter da potrebujejo močnejše opore, večje 
enote, v katero bi bili vključeni. Tudi jugoslovanski koncepti so zelo po­
rasli po vojni leta 1866; verjetno je na to vplivalo tudi to, da se je tedaj 
hrvatski sabor orientiral proti dualizmu, da so hrvatska in slovenska 
stališča postala bližja in da je s tem hrvatska politika dobila na Sloven­
skem več simpatij kakor pa jih je imela v prejšnjih letih. Jugoslovanska 
ideja je poudarjena v raznih dopisih Einspielerjevemu Slovencu sep­
tembra in oktobra 1866, v Svetčevih konceptih iz tega časa, v Vošnjakovi 
brošuri, v udeležbi številne slovenske delegacije z Bleiweisom na čelu 
pri svečanostih ob tristoletnici Nikole Zrinjskega v Zagrebu novembra 
1866,4 v Levstikovem programu političnega časopisa Slovenski jug julija 
1867 itd.5 Stikov med slovenskimi, hrvatskimi in srbskimi politiki in kul­
turnimi delavci je bilo po vsej priliki več, kakor pa si navadno mislimo; 
niso pa dovolj preiskani. Djuro Klarič je novembra 1867 izdal prvo šte­
vilko časopisa Slavjanski jug, ki je prinašal na prvi strani sliko kneza 
Mihajla Obfenovića, okrog pa grbe Štajerske, Koroške, Srbije, Hrvatske, 
Kranjske in drugih dežel, objavil življenjepise Bleiweisa, Tomanà in 
Razlaga; naročnino nanj so zbirali v Ljubljani Bleiweis, Levstik, Murnik, 
Nolli in TomšičA Vižmarskega tabora maja 1869 se je udeležil tudi za­
stopnik srbske omladine iz Novega Sada, ki ga je potem na slavnosti 
3 Novice 1871, str. 209. 
4 Ne decembra, kakor pomotoma Šidak-Gross-Karaman-Sepić, Povijest 
hrvatskog naroda g. 1860—1914., Zagreb 1968, str. 37. 
5 Več podatkov o vseh teh programih s citiranimi viri in literaturo v raz-
6 Vasilije Krestić, »Slavjanski jug« Djure Klarica, Historijski zbornik 14, 
pravi, citirani v op. 1, str. 50—51. 
1961, str. 231—238. 
77 
v čitalnici predstavil Zarnik in je imel daljši pozdravni govor.7 Posebno 
zanimivo bi bilo vedeti, koliko so bili Slovenci informirani o sporazumu 
med srbsko vlado in hrvatsko Narodno stranko pomladi 1867 ter o raz­
ličnih drugih kombinacijah in konceptih, ki so se v teh letih pojavljali 
v Beogradu, Zagrebu in drugod. Dunajska vlada je julija 1867 iskala od 
ljubljanskega deželnega predsednika podatke o neki okrožnici, ki naj bi 
jo iz Beograda poslali »ljubljanskemu narodnemu odboru« in vsem čital­
nicam in ki naj bi pozivala Slovence na zvezo s Hrvati.8 
Po velikem vzponu v letih 1866/1867 se kaže jugoslovanska ideja 
od časa do časa tudi v naslednjih letih, vendar pa ni sestavni del sloven­
skega političnega programa, boja za Zedinjeno Slovenijo na taborih in 
v deželnih zborih. Slovenski narod, ki je začel izhajati 2. aprila 1868 
v Mariboru, jugoslovanskega koncepta ni imel tako v ospredju kot Lev­
stikov načrt julija prejšnjega leta. Nov močan poudarek pa je dobila 
jugoslovanska misel ob naslednji veliki vojni, vojni med Francijo in 
Prusijo. To pot se je pojavila tudi na znatno višji ravni, ne več le v 
časopisnih člankih in načrtih, ampak kot sporazum politikov prizadetih 
narodov. Najprej so se novembra 1870 sestali hrvatski in slovenski poli- . 
tiki v Sisku, nato pa decembra slovenski, hrvatski in srbski politiki z 
ozemlja monarhije v Ljubljani in sprejeli posebno programsko izjavo.* 
Za popularizacijo tega ljubljanskega jugoslovanskega programa je bilo 
na Slovenskem v naslednjih mesecih precej narejenega: sprejela so ga 
slovenska politična društva po posameznih deželah, v njegovem zname­
nju je bil organiziran in izveden tabor v Kastvu v Istri maja 1871 s 
hrvatsko-slovensko udeležbo in značajem, v njegovem duhu je pisalo 
časopisje. Vendar po trdnosti in trajnosti sklepov ljubljanski kongres ni 
imel velike veljave, do predvidenega globljega in trajnejšega sodelovanja 
ni prišlo. 
"Vendar pa je kongres, kar se tiče Slovencev, opravil dve nalogi. 
Prva, da govorimo z besedami Slovenskega naroda leto in pol pozneje: 
»Pridobitev je velika v tem oziru, da se je bila naša rešilna ideja, želja 
po končnem zedinjenji barem avstrijskega jugoslovanstva, zopet oživela 
med narodom.«10 Druga naloga je prav tako, dasi manj direktno, zajeta 
v omenjenem članku Slovenskega naroda: kongres je prispeval k med­
sebojnemu seznanjanju in spoznavanju, k spoznavanju važnosti položaja 
Slovencev pri drugih jugoslovanskih narodih. Kot takemu in kot prvemu 
javnemu uradnemu dogovoru med politiki treh narodov gre ljubljanske­
mu sestanku gotovo pomembno mesto v slovenski zgodovini. 
Hrvatska je Slovencem neposreden sosed, najbolje jo poznajo, največ 
stikov imajo z njo. Zaradi tega se jugoslovanska skupnost med Slovenci 
v teh letih navadno predstavlja kar kot združenje s Hrvatsko ter se 
govori in piše samo o Hrvatski in Hrvatih, čeprav npr. ljubljanski pro­
gram ni tako omejen. 
7 Zastava 8. juna 1869. 
8 Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1928-39, str. 1013, 1014. 
9 Več o tem, s citirano literaturo, v razpravi, citirani v op. 1, str. 52. 
10 Slovenski narod 27. jul. 1872. 
78 
Jugoslovansko skupnost si predstavljajo s slovenske strani vselej kot 
federacijo enakopravnih delov. Zato je popolnoma točno, da jugoslovan­
ski program ne ukinja programa Zedinjene Slovenije, niti ga ne spre­
minja, ampak ga samo dopolnjuje. Nekateri nasveti s hrvatske strani, da 
bi Slovenci opustili Zedinjeno Slovenijo, so zelo odločno obsojeni.11 
S tem pa smo pri pomislekih, ki so se na'Slovenskem v teh letih 
od časa do časa pojavljali proti jugoslovanski ideji. Ti pomisleki po 
večini niso bili načelnega značaja, niso bili odpor do kakršnega koli so­
delovanja, do sodelovanja sploh, to so bili pomisleki proti umestnosti 
globlje povezave »zdaj«, v sedanjem trenutku, dokler se prilike ne spre­
mene. Začasnost pomislekov se navadno' posebej naglasa. Med temi po­
misleki je nezadovoljstvo s hrvatsko politiko, ki da ni stalna, ne složna, 
ne dovolj slovanska, so spori med Hrvati in Srbi, je odpor do Madžarov, 
kolikor bi povezava « Hrvatsko pomenila tudi zvezo z Ogrsko', je misel, 
da je treba najprej še bolj utrditi slovensko zavest, šele nato pa preiti na 
zavest skupnosti, ker bi bil sicer to nenaraven, škodljiv skok, je nazira-
nje, da bi bila tudi jugoslovanska skupnost premajhna in nesposobna 
samostojnega življenja in da za to prihaja v poštev samo slovanska skup­
nost ali Rusija — skoraj da največjo vlogo pa ima strah pred vsiljeva­
njem jezika ali imena. Kot slika mnenja, ki je tedaj prevladovalo na 
Slovenskem, je zelo značilen (kljub temu, da se je marsikateri Slovenec 
tudi navduševal za opustitev slovenščine) koncept govora, ki ga je imel 
ali hotel imeti Leveč kot študent na Dunaju maja 1868 ob debati o jeziku 
v hrvatsko-slovenskem študentskem društvu Velebit. Na nasvet »Slo­
venci naj se pohrvatijo« vprašuje Leveč oznanjevalca takega nasveta: 
»Kaj misli, da je nam Slovencem naša individualnost glede Hrvatov 
manj ljuba in draga, kakor Hrvatom njihova glede Rusov?« In na nasvet, 
naj Slovenci opuste slovenski jezik, naj se vse znanstvene knjige pišejo 
v hrvaščini, v slovenščini pa kvečjemu kaka knjižica za kmete, odgovarja 
Leveč z vprašanjem: »Gospoda, ali naši najhujši nemškutar j i kaj druzega 
zahtevajo? Ali oni ne pravijo tudi: za kmeta naj ostane slovenski jezik, 
izobraženemu svetu pä naj rabi nemščina. Ne vem tedaj, za kaj tâko 
vpijemo zoper nemškutarje, če smo pri volji literaturo v dva čepa ločiti, 
za kmeta posebej, za izobraženega posebej.« Taka politika bi vodila po 
Levčevem mnenju le v ponemčenje.12 
Prav zaradi takih trenj je treba ob novem dvigu jugoslovanske ideje 
proti koncu leta 1870 popraviti dotedanje napake. Zatočnik, glasilo Na­
rodne stranke na Hrvatskem, piše pred sestankoma v Sisku in Ljubljani, 
da nikakor ne misli vsiljevati Slovencem hrvatskega imena ali jezika, 
da so prepiri zaradi obojega mnogo škodovali in razdvajali in da ima 
vsak slovanski narod pravico, da si svojo lastno hišo uredi kakor si sam 
hoče.13 
11 Slovenski narod 25. mar. 1871. 
12 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, Če­
trta knjiga, Ljubljana 1961, str. 46—47. 
13 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, 
Tretja knjiga, Ljubljana 1958, str. Î87. 
'79 
IV 
Poleg slovenske in jugoslovanske misli je tretje izhodišče sloven­
skega političnega, čustvovanja tega časa zavest pripadnosti veliki slovan­
ski skupnosti in ideja slovanske vzajemnosti, misel na razširjenost in 
številnost Slovanov, na njihovo prebujanje in svetlo bodočnost, posebej 
pa še v veliki meri misel na veliko in močno Rusijo. Kot Slovenec bi 
človek dostikrat obupal, pa ga dviga zavest, »da smo Slovenci le mala 
vejica našega velikanskega naroda Slavjanskega«. In ko se v temnih 
trenutkih kaže, da ostaja Slovencem le dvoje, ali bodo Prusi ali pa Rusi, 
se seveda odločajo za Ruse. 
V političnem okviru habsburške monarhije pomeni slovanska vza­
jemnost težnjo po političnem sodelovanju njenih slovanskih narodov, po 
skupnem boju proti centralizmu in dualizmu, nemškemu in madžarskemu 
gospostvu. V politični praksi seveda niso politiki vseh slovanskih narodov 
hodili po isti poti, niti niso politiki enega naroda pri svojih političnih 
korakih vedno upoštevali želja drugih slovanskih narodov. Toda kot 
geslo je igrala slovanska vzajemnost na Slovenskem veliko vlogo. Gospo­
darsko in politično mnogo razvitejši in močnejši Čehi se neprestano 
postavljajo za vzgled, »učimo se od Čehov!« se znova in znova ponavlja 
kot vodilo. 
Po vojni leta 1866 in uvedbi dualizma naslednje leto se je rusofilstvo 
na Slovenskem izredno razmahnilo. Demonstrativno pojejo rusko carsko 
himno, nazdravljajo ruskemu narodu in carju. Romanja v Moskvo na 
etnografsko razstavo se udeležijo tudi trije Slovenci, vendar ni med njimi 
nobenega vodilnega politika; previdna slovenska politika ni šla tako 
daleč kakor, češka ali hrvatska. 
Tega rusofilstva ne gre razumeti kot navdušenje za carizem. Sloven­
ski narod je pisal: »Bože carja hrani se pri nas inostranskih Slovanih 
glasi: bože daj bratovskemu nam narodu ruskemu srečo, bože ohrani naj-
krepkejega sina Slave.«14 V tem čustvovanju na splošno ni dosti razmiš­
ljanja ali kritičnega vrednotenja carskega režima in njegove politike, ni 
realne presoje, ne poznavanja Rusije in ruskih problemov. V tem čustvo­
vanju ni pravzaprav bistveno, ali je Rusija absolutistična ali demokra­
tična, taka ali drugačna, najpomembneje je, da obstoja, da s svojo eksi­
stenco daje oporo v nacionalnih spopadih, vzbuja upanje v bodočnost. 
Deloma že po prusko-avstrijski vojni'leta 1866, zlasti pa od francosko 
nemške vojne 1870/71 naprej se vedno več piše in razmišlja o tem, da 
bo prišlo prej ali slej do velikega, odločilnega boja med germanstvom 
in slovanstvom. Slovenski narod poudarja proti koncu leta 1871, kako 
potreben je Rusiji in slovanstvu zaenkrat mir: v tem Času bo Nemčijo 
razjedalo versko in socialno vprašanje, Rusija pa se bo okrepila in mi vsi 
se bomo pripravljali.15 Zelo. veliko piše Slovenski narod o tem, kako ruski 
časopisi ocenjujejo položaj v Evropi in habsburški monarhiji. Rusko1 
mnenje je, kakor meni sredi leta 1871, »da bi se Avstrija na programu 
14 Slovenski narod 17. apr. 1869. 
15 Slovenski narod 14, 23. dec. 1871. 
80 
pravičnosti in enakopravnosti za Slavene utrdila in da bi obstala«.18 Od 
vseh slovanskih narodov se zahteva slovanska politika. Zato je Slovenski 
narod najprej očital Srbiji »nehvaležno vedenje do Rusije«, nato pa z 
velikim veseljem pozdravil poboljšanje odnosov leta 1871 ter pot kneza 
Milana k carju v Livadijo.17 
V podrobnostih so bile seveda koncepcije o Rusiji in slovanstvu raz­
lične. Nekateri so idealizirali prav tako Rusijo, kot je bila, in niso do­
puščali nobene kritike ruske države in politike. Drugi so razlikovali med 
rusko vlado, »ki do dan danes še ni po vsem čisto slavenska«, v kateri 
je »za zdaj še preveč privandranih Nemcev«, med carjem, ki je germa-
nofil, in med ruskim narodom, ki se bo prej ali slej (morebiti prej kot si 
mislimo) uveljavil tudi v vladni politiki.18 Eni so računali na bodočo 
vključitev Slovencev v rusko državo; glavni predstavnik te smeri je bil 
Gregor Blaž.19 Drugi, kot npr. Ferdo Kočevar, si niso želeli »pol sveta 
vladajoče centralizirane ruske države« in so postavljali takemu pan-
rusizmu nasproti panslavizem, ki mu gre za to, da »vsem tistim narodom, 
ki so danes podložni drugih narodov, svobodo in samostalnost pribavi« 
in je torej tudi za svobodno in samostojno Poljsko.20 Valentin Zarnik je 
v svoji obsežni seriji člankov Pad Francije in Slaveni, objavljeni aprila 
in maja 1871 v Slovenskem narodu, naglašal, da javno mnenje v Rusiji 
še nič ne velja, da bi ruska vlada morala dati svobodo ne samo »'poljske­
mu narodu, temuč tudi celi sveti Rusiji« in da bi se edino na ta način 
Poljaki vrnili med Slovane, kar bi pomenilo potem res nepremagljivost 
slovanstva. Toda tega, meni Zarnik, še dolgo ne bo. Rusija bi poleg tega 
po njegovem mnenju hladnokrvno prodala Čehe in Slovence Prusiji za 
koncesije na vzhodu.21 Levstik je pripisoval v daljšem članku Primerno 
premišljevanje, prav tako objavljenem v Slovenskem narodu marca 1871, 
ruskemu carju politiko zedinjevanja Slovanov, opozarjal je na že delj 
časa trajajoče zavezništvo med Rusijo in Prusijo; žrtev tega zavezništva 
bi mogli biti Slovenci in Čehi, prepuščeni Prusiji.22 Strah pred tako usodo 
narekuje Levstiku in Zamiku željo, da bi Avstrija ne propadla. 
Jugoslovanstvo in slovanstvo se praviloma dopolnjujeta. »Ideja jugo-
slovanstva je celovit del ideje vseslovanstva«, piše Kočevar v Slovenskem 
narodu ob ljubljanskem kongresu.23 Vendar pa se pojavljajo med obema 
idejama tudi določeni konflikti. Skoraj gotovo se pojavlja določeno za­
tekanje k ruščini tudi v zvezi z odporom do opuščanja slovenščine v ko­
rist »hrvaščine«. Ruščina kot bolj oddaljena se kaže do slovenščine tudi 
bolj tolerantna, razen tega pa je mnogo bolj mogočna, v njej je varstvo 
in zaščita, ki je v »hrvaščini« ni. V tem smislu piše svoje članke Gregor 
Blaž v Slovenskem'narodu 1869. leta in v tem smislu sprejme drugi slo-
16 Slovenski narod 17. jun. 1871. 
17 Slovenski narod 25. febr. 1871. ' -
18 Slovenski narod 17. jun. .1871, 12, 14, 23. dec. 1871. 
19 O njem posebej Dušan Kermavner v Prijatelj IV, str. 548—561. 
2 0 Prijatelj III, str. 525. 
21 Slovenski narod 13. maja 1871. 
22 Fran Levstik, Zbrano delo, Deveta knjiga, str. 184—200. 
23 Slovenski narod 10. dec. 1870. 
6 Zgodovinski časopis 3J 
venski študentski shod 4. septembra 1869 naslednjo resolucijo: »Glede 
na to, da, ako se mi poprimemo kterega si bodi jugoslovanskega narečja, 
ne vidimo nobenega napredka, ne nahajamo v tem za našo slovansko 
bodočnost prave garancije, izrekamo svoje trdno prepričanje o tem, da 
za višo slovesnost je neobhodno potrebno/poprijeti se jezika ruskega.«24 
V. 
Zaradi volilne zmage v letu 1867 so dobili Slovenci tudi v državnem 
zboru zelo močno zastopstvo: osem poslancev namesto prejšnjih treh; 
5 iz Kranjske, 2 iz Štajerske in 1 iz Goriške. Ob sistemu indirektnih 
volitev se večje zastopstvo sploh ni dalo doseči. Glavno vprašanje, ki se 
je postavljalo pred te poslance, je bilo: ali iti na Dunaj in sodelovati 
v državnem zboru, ali voditi po češkem vzgledu abstinenčno politiko.25 
Češki voditelj Rieger je svetoval kranjskim Slovencem, naj gredo na 
Dunaj, pri priliki podajo ugovor v imenu dežele in naroda, se odločno 
izrečejo proti dualizmu, za federalizem, se dogovorijo s Poljaki in Tirolci 
ter končno ob ugodni priliki spet s protestom odidejo. »Od nas končno 
rešitev avstrijskega vprašanja ni zavisna«, je pisal Svetec, »da pa poseb­
no mi na Kranjskem deželi lahko mnogo škodimo, če vladno silo provo­
ciramo . . . Mi smo preslabi, da bi sami vzdržali in odbili vladno silo, 
a žrtvovati se brez vsega upanja zmage, dasi bi junaško bilo, ne kaže«. 
S to filozofijo so šli slovenski poslanci na Dunaj. Tu so kakor Poljaki 
in nemški klerikalni Tirolci sedeli na federalistični desnici. Z dalmatin­
skim Srbom Ljubišo so imeli lasten ožji klub ter širšega skupaj s Tirolci. 
Politika, ki so jo vodili glavni slovenski državni poslanci, predvsem 
Svetec, pa je močno nasprotovala temu, kar so Slovenci nasploh od njih 
pričakovali. P'osebej sta zbudila ogorčenje glasovanje za adreso junija 
in za temeljni zakon o državnem zastopstvu (ali, kakor se dostikrat reče, 
za decembrsko ustavo) oktobra 1867. Slovenci so poskušali igrati vlogo 
lojalne, več ali manj konstruktivne opozicije, ki je zaradi svojega avto-
nomističnega stališča večkrat odklanjala sodelovanje pri sprejemanju do­
ločenih zakonov, ki po njenem niso spadali v kompetenco - državnega 
zbora, v-celem pa je sprejemala obstoječe stanje. Toman je aktivno so­
deloval v ustavnem odboru in znameniti .19. člen temeljnega zakona o 
splošnih pravicah državljanov, ki govori o enakopravnosti narodov, je 
dobil svojo formulacijo v veliki meri po njegovem prizadevanju. Vlada 
je na vse to odgovarjala z določenimi koncesijami in določeno naklonje­
nostjo glede razmer na Kranjskem. Svetec je v zagovarjanju te politike 
poudarjal, da dualizem ni tako zlo, kakor se je bilo bati v začetku, in da 
so kompetence deželnih zborov večje kot so bile poprej. 
Ta politika je vzbudila na Slovenskem velik odpor. Nastala sta dva 
tabora: tabor oportunistične, »realne« politike, tabor gesla »zmernost je 
znamenje politične modrosti«, tabor politike državnih poslancev — in 
24 Prijatelj IV, str. 46—47. 
25 Podrobneje o politiki državnih poslancev ter oportunističnem in »levem« 
taboru v razpravi, citiram v op. 1, str. 33—37 in 46—47. . 
82 
tabor opozicije proti njej, tabor »levice«, kakor ga je imenoval Vošnjak,28 
tabor odločne in popolne opozicije proti vladi, tabor posnemanja češke 
abstinenčne politike, tabor odločnega boja za Zedinjeno Slovenijo, tabor, 
ki je dobil svoje glasilo v Slovenskem narodu. 
Kakor sta se ta tabora ostro napadala, vendar boj med njima nikdar 
ni šel preko določene meje. Ena in druga stran se je skrbno varovala 
pretiravanja nasprotij. Kljub vsem konfliktom - in spopadom sta se obe 
zavedali, da je narodno gibanje celota in da je treba to celoto na vsak 
način ohraniti. Tako tabori nikjer niso zahtevali abstinence od državnega 
zbora ali izražali nezaupnic državnim, poslancem. Kritika te vrste je 
ostala v bistvu omejena na časopisje. 
Močno se moramo varovati poenostavljanja, ki bi oportuniste in le­
vico iz let 1867—70 enačilo s termini konservativci ali klerikalci in libe­
ralci. V taboru oportunistične politike najdemo konservativce, pa tudi 
mnoge liberalce — v taboru levice najdemo liberalce, pa tudi mnoge 
konservativce. Vodilni oportunist Luka Svetec je bil leta 1866 eden naj­
bolj odločnih zagovornikov Zedinjene Slovenije in narodnega prava proti 
zgodovinskemu, po nazorih je bil prav gotovo liberalec. Med navdušenimi 
borci za Zedinjeno Slovenijo, isestavljavec najbolj odločnega teksta zanjo 
pa je bil Mihael Herman, konservativec, ki se je nekaj let pozneje med 
prvimi odločal za vključitev v pravno stranko, ki so ji liberalni Slovenci 
nasprotovali. Treba je tudi upoštevati, da klerikalni tabor ravno zaradi 
svojih nazorov ni mogel čutiti nobene ljubezni do liberalnega, cerkvi so­
vražnega državnega zbora in do sodelovanja v njem. Najbolj konserva­
tivnima slovenskima poslancema je najmanj mogoče očitati oportunizem, 
saj sta se ob obeh spornih glasovanjih leta 1867 vzdržala oziroma glaso­
vala proti. Tudi v kranjskem deželnem zboru se slovenski poslanci, ko 
je šlo za nacionalno oportunistično ali radikalno glasovanje, nikakor niso 
opredeljevali v skladu s svojo klerikalno-liberalno orientacijo. 
V taboru »levice« so dajali iniciativo in ton liberalni mladoslovenci, 
zbrani okrog Slovenskega naroda. V tem taboru je bila velika večina 
zavedne slovenske posvetne inteligence, študentska mladina, pa tudi zelo 
velik del duhovščine. Velike pa so bile razlike po deželah. Na Kranjskem 
je bilo vodstvo slovenske politike v deželnem zboru in v narodnih dru­
štvih skoraj y celoti v oportunističnem taboru, na Štajerskem pa je bilo 
pravzaprav vse vodstvo za radikalno politiko in ta tabor je dominiral 
tu prav tako kakor oportunistični na Kranjskem. Goriška je bila raz­
deljena; deželni poslanci so bili bolj oportunisti, tako Cerne, demokrat 
iz leta 1848, s Tomanom vred slavljeni borec za slovenske pravice v 
Schmerlingovem parlamentu, ki se je izrekel proti Zedinjeni Sloveniji, 
in Andrej Marušič, ki je s svojo Domovino veljal za glavnega zagovor­
nika provladne politike. Vendar je bila močna tudi radikalna struja, ki je 
organizirala tabore in ustanovila politično društvo Soča (1869), v katerem 
so prevladovali liberalni mladoslovenci. Tudi na Koroškem so bili mlado­
slovenci organizatorji taborov in ustanovitelji političnega društva Trd-
26 Vošnjakovo pismo Costi z dne 26. juri. 1868 v Costovi korespondenci v Na­
rodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. « 
83 
njava (1869), konservativni Einspieler pa je stal zlasti v začetku precej 
ob strani, kmalu pa je začelo vodstvo slovenskega gibanja znova pre­
hajati v njegove roke. 
Te razlike.se dajo v marsičem razložiti z položajem Slovencev v po­
sameznih deželah. Kranjska je edina dežela, kjer sta deželni zbor in 
deželni odbor v slovenskih rokah. Dobri odnosi z vlado morejo prinesti ' 
deželi marsikatero korist. Tu vlada strah pred izgubo oblasti, skrb, »kaj 
poreče vlada«, iz katere se je tako norčeval Levstik. Goriška je druga za 
Kranjsko v najboljšem položaju. Moči v deželnem zboru in deželnem 
odboru med italijansko in slovensko stranjo so v glavnem izenačene: obe 
sta zdaj v medsebojnih narodnostnih bojih, zdaj v zavezništvu proti vladi 
in nemščini v deželi. D,asi nemške stranke v deželi ni, ker nima nemškega 
prebivalstva, ima vlada vendarle dokaj močne pozicije; na tej in na oni 
strani ima svoje »vladne« ali »zmemne« poslance. Zdaj izrablja Slovence, 
zdaj Italijane; zdaj jo kličejo na pomoč Slovenci, zdaj Italijani. Slovence 
na Štajerskem tlači nepopustljiva nemška deželnozborska večina, na de­
želno politiko nimajo nobenega vpliva, boj v starih deželnih okvirih je 
brez izgledov na uspeh. Tako na Štajerskem tudi koncervativci odločno 
zahtevajo Zedinjeno Slovenijo, na Kranjskem pa so tudi liberalci pre­
vidni in oportunistični. 
Slovenski poslanci so končno zapustili državni zbor ob koncu marca 
leta 1870, pa ne zaradi kritike in pritiska svojih nasprotnikov, ampak 
zaradi velikih sprememb političnega položaja v državi. Ne glede na to 
pa je bil ta izstop pozdravljen z velikim navdušenjem in Slovenski narod 
je pisal, da je narodna sloga obnovljena.27 
VI 
Vsa ta leta, ki o njih govorimo, trajajo na Slovenskem trenja med 
klerikalno in liberalno strujo, od katerih ima vsaka še različne od-
• tenke.2 8 Uradna slovenska politika do začetka leta 1867 ni imela ultra-
montanske podobe, kakor je bil pisal Prijatelj. Volilni programi za dežel-
nozborske volitve januarja meseca so v vseh deželah govorili samo o 
obrambi narodnosti, ne pa vere ali cerkve. Po januarskih volitvah pa 
je prišlo do spremembe: klerikalni del narodnega gibanja je očividno 
zahteval, da podpre slovenska stranka tudi boj cerkve, da se opredeli; 
podprl pa je svojo zahtevo s sklicevanjem na izredno važno in pomembno 
vlogo, ki jo je v volilnem boju odigrala duhovščina. V proglasu za marčne 
volitve na Kranjskem se je že pojavilo staro, zdaj za uradno proglašeno 
geslo »vse za vero, cesarja in domovino«. Odtlej ima slovenska stranka 
na Kranjskem katoliško etiketo; podrejajo se ji in jo sprejemajo tudi 
liberalci. Ni pa v drugih deželah enako kot na Kranjskem: na Štajerskem 
se kažejo izrazite javne izpovedi liberalnih nazorov (Sernec, Dominkuš). 
Tudi med.študentsko mladino se ostro kaže protiklerikalizem. 
27 Slovenski narod 2. apr. 1870. 
28 Podrobneje o klerikalno-liberalnih nasprotjih (z naštetimi viri in lite­
raturo) v razpravi, citirani v op. 1, str. 41—46. 
84 
Ko so liberalni mladoslovenci začeli izdajati Slovenski narod, so v 
njegovem političnem programu omenili tudi cerkveno vprašanje ter na­
pisali: »Slovenski narod ne bo nikdar preziral, kako globoke korenine 
ima v našem narodu katoliška cerkev . . . Tedaj ne bodo samo našemu 
listu verske zadeve, dogme in bistvene cerkvene naprave svete, kakor so 
celemu narodu, ampak poganjal se bode npr. tudi za to, da se neoskru­
njeno ohrani cerkveno premoženje, da se ljudska šola ne loči od cerkve, 
da se oživlja bolj in bolj javno cerkveno življenje.« Tegja programa se je 
držal Slovenski narod v naslednjih letih. Priznaval je duhovščini njene 
zasluge in pozitivno vlogo v narodnem gibanju, ni hvalil liberalne za­
konodaje, ki je zmanjševala vlogo cerkve v državi, ni pa tudi branil 
cerkve in napadal liberalizma. V velikih cerkveno političnih konfliktih 
tistega časa,je bil nevtralen, skušal je molčati o njih. Menil je, da bi 
pisanje o verskih zakonih in podobnih problemih utegnilo razdvojiti Slo­
vence v dva tabora in to bi narodni stvari škodovalo. Hotel je enotnost 
narodnega gibanja in je zavračal pogosto ponavljajoče se mnenje, da 
obstojata na Slovenskem dva tabora, liberalni in klerikalni; zavračal je 
določene pozive za sodelovanje na liberalni podlagi z nemške strani. Ka­
kor je nastopal zoper misel, da bi se formirala slovenska liberalna stran­
ka, tako je nastopal tudi zoper nastajajoče posebne katoliške organiza­
cije. Tistim, ki so zahtevali angažiranje v obrambo vere, je odgovarjal, 
»da je naša narodnost v veliko veči nevarnosti kakor katoličanstvo« in 
je to nevarnost argumentiral z mednarodnim položajem, z nemško in 
italijanska nevarnostjo, z mogočim razpadom Avstrije. Zato je treba 
delati zdaj za narodnost, za druga vprašanja imamo še čas. 
Ta politika je nekaj časa doživljala lepe uspehe. Tabori, glavna po­
litična akcija, ki so jo začeli, in v glavnem tudi izvedli liberalni mlado­
slovenci, se nikjer niso spuščali v cerkveno-politične probleme. Njihove 
zahteve so bile samo nacionalne, v obrambo vere in cerkve nikjer niso 
nastopili, kljub temu, da so s klerikalne strani izražali želje po tem. To 
pa kaže, da je bil liberalni tabor v letih 1868, 1869 toliko močan, da je 
s svojo politiko pridobil tako široke kroge, da mu večja popuščanja niso 
bila potrebna, da je mogel držati politiko molka in nevtralnosti v ver­
skih zadevah. 
Pod tem sorazmernim mirom in slogo pa so tlela vedno večja bodoča 
nasprotja. Katoliški tabor v Avstriji se je konec šestdesetih let vedno 
bolj organiziral. Ta val je zajel tudi slovenske dežele. Nastajajo katoliška 
društva in katoliška politična društva. Zlasti pomembne so volitve v de­
želne zbore sredi leta 1870. Tedaj je v nemških deželah monarhije prvič 
nastopila organizirana klerikalna stranka ter dosegla na kmetih precejš­
ne uspehe. Nova skupina poslancev se je s tem pojavila v deželnih zbo­
rih in v državnem zboru. To je seveda močno vplivalo tudi na Slovence. 
V boju proti nemški liberalni stranki se je ponujal nov zaveznik; kleri­
kalni del slovenskega narodnega gibanja je to zavezništvo vabilo zaradi 
istih načelnih izhodišč, liberalnemu delu se je to zavezništvo prav tako 
načelno upiralo (da ne govorimo o različnih nacionalnih konceptih). V 
novem položaju se je klerikalizem krepil, liberalizem je slabel, nasprotja 
85 
pa so rasla. V prejšnjem poglavju smo govorili o položaju na Štajerskem, 
kjer so bili Slovenci v deželnem zboru sami proti nepopustljivi nemško 
liberalni večini: Zdaj so se po volitvah leta 1870 pojavili v deželnem 
zboru nemški klerikalci. Nemški liberalci so sicer še vedno ohranili veči­
no v deželnem zboru, toda eno mesto v deželnem odboru je zdaj le lahko 
pripadlo opoziciji, Slovencem in nemškim klerikalcem. Kako naj se ti 
stranki povežeta med seboj? Ob tem vprašanju se je poglabljal razcep 
med štajerskimi Slovenci. Septembra 1871 je zmagal v brežiškem volil­
nem okraju nemški kandidat zaradi liberalno-klerikalne nesloge med 
slovenskimi volivci. Leto zatem, septembra 1872, ob občnem zboru Slo­
venske matice, se slovensko narodno gibanje prvič jasno razcepi v dve 
stranki, v letu 1873 pa na prvih državnozborskih direktnih volitvah na­
stopi vsaka zase s svojimi posebnimi kandidati. 
VII 
Kakšna so stališča kroga okrog Slovenskega naroda, našega mlado-
slovenskega tabora, iniciatorja aktivizacije in radikalizacije narodnega 
boja, do habsburške monarhije?29 Gotovo je, da se v objavljenih progra­
mih in izjavah poudarja navezanost na monarhijo, dobro in zvesto av-
strijstvo. V tem smislu so avstrijski vsi naši programi tega časa. Vendar 
pa ta navezanost na Avstrijo nikakor ni brezpogojna. Vezana je na pri­
znanje enakopravnosti. Poudarjanje navezanosti na Avstrijo je gotovo 
plod različnih nagibov. Pri nekaterih, zlasti konservativno usmerjenih 
ljudeh izhaja nedvomno iz globokega tradicionalnega občutka in pre­
pričanja. Mnogokje je le propagandnega značaja in zato neiskreno. Na 
eni strani poudarjajo zvestobo Avstriji in dinastiji, da bi bile slovenske 
težnje in zahteve bolj sprejemljive za dvor in vlado, na drugi strani 
poudarjajo zvestobo v obrambo proti nemškim nacionalnim nasprotni­
kom, ki Slovencem v tem času zelo radi podtikajo protiavstrijske ten­
dence. Pri utemeljevanju Zedinjene Slovenije se stalno poudarja, da bi 
bila taka tvorba v interesu: monarhije in v njeno obrambo, zlasti proti 
italijanskim aspiracijam. Mnogokje je avstrijstvo le hladen političen 
račun. Ob nemški in italijanski nevarnosti je najboljša rešitev še v habs­
burški monarhiji. Zamik je zapisal v svojem volilnem programu, »da 
nam med vsemi državnimi kombinacijami Avstrija daje še vedno naj­
večje poroštvo za ohranjenje in vzdržavanje naše narodnosti; a to edino 
le takrat, ako se Avstrija na svoji po naravi odmerjeni, to je, federativni 
podlagi ustroji«.30 Priključitev Nemčiji ali Italiji ali razdelitev med obe 
bi nedvomno, o tem so si Slovenci edini, pomenila strahoten udarec. 
Odtod — povsem brez zveze z ljubeznijo ali navezanostjo do Avstrije — 
določen strah pred propadom monarhije, strah, ki ni bil neupravičen. 
Ta strah je pri opredelitvah do Avstrije nedvomno zelo pomemben. 
V teh letih je veliko vprašanje, če bo Avstrija sploh preživela velike 
spremembe evropskega političnega zemljevida. Glede obstoja monarhije 
20 O stališču do Avstrije podrobneje v razpravi, citirani v op. 1, str. 53—58. 
30 Novice 12. maja 1869. 
86 
N. " 
je Slovencem jasno, da ni odvisen od njihovih želja, ker so premajhen 
in preneznaten faktor. Niti je ne morejo obdržati, niti je ne morejo 
razbiti. 
V celem pa mladoslovenci nikakor niso bili povsem privrženi monar­
hiji, kakor menijo nekateri, nikakor niso računali na Slovenijo le v 
okviru monarhije in nikakor niso bili popolni avstroslavisti. Avstroslavi-
zem je imel svoj veliki čas v letu 1848, v šestdesetih letih je bil položaj 
že drugačen. Razočaranju pod Schmerlingom se je po kratkem inter-
mezzu upanja pridružilo še večje razočaranje, naravnost ogorčenje ob 
dualizmu. Leta 1848 so Slovenci imeli, kakor tudi drugi slovanski narodi 
monarhije, voljo braniti Avstrijo in boriti se zanjo. Take volje pa zdaj 
ni. Mladoslovenci so to zelo jasno povedali. Slovenski narod piše 17. de­
cembra 1870: »Da je avstrijsko vprašanje identično s slovenskim, trdé 
pri nas samo tisti politikarji, ki so v absolutističnih časih . . . narodno 
politikovati začeli in jim je fraza, da se prej ,hrib omaje' nego Sloven-
čeva zvestoba, v dušo zarastla, dasiravno stavimo mi drugi glavó, da 
z nami vred nimajo nikakega veselja, žrtvovati se za Avstrijo, ako nam 
tudi pravična ni. Gesla: mi hočemo za Avstrijo sladko umreti, tudi če 
nam za življenje kot narod in Slovani ne däde garancija •— si pri nas še 
nikdo ni postavil.« V drugem članku pol meseca pozneje (3. januarja 
1871) pa je rečeno, da brez vse hinavščine želimo, da se Avstrijo ohrani, 
da pa želimo drugačno Avstrijo. Ob taki, kakršna je, »se moramo okle­
pati, navduševati in žrtvovati le za svojo ožjo domovino«, to se pravi, 
le za Slovenijo. »Naš državni patriotizem pa nam je predpisan v kazen­
skem zakoniku in naše požrtvovanje bode toliko, v kolikor se nam bode 
predpisalo v davkarskih knjigah in v brambovski postavi.« 
Vidimo torej, da liberalni mladoslovenci ob dualizmu ne stoje več 
na pozicijah klasičnega avstroslavizma. Njihov temelj je samo Slovenija 
— Avstrija je povsem podrejenega pomena. Zanjo nimajo ne' vere, ne 
ljubezni, ne'občutkov dolžnosti ali žrtvovanja, za bodočnost jim je le 
ena od možnosti. 
Ves boj za Zedinjeno Slovenijo, ki so ga začeli mladoslovenci, je bil 
povezan z računanjem na morebiten razpad habsburške monarhije. Ni 
šlo samo za to, da bi od cesarja ali od vlade dosegli uresničenje zahtev 
po enakopravnosti in združitvi, ni šlo samo za ta, da tako rečemo, notra­
njepolitični problem. Šlo je za mnogo več. Leta 1866 je bil izločen iz 
monarhije prvi del slovenskega narodnostnega ozemlja, Beneška Slove­
nija. To je bil vsekakor opomin. Razdelitvi slovenskih dežel med Nemčijo 
in Italijo ali drugim podobnim posledicam razpada monarhije se je bilo 
mogoče izogniti samo na en način: ali čimprej doseči Zedinjeno Slovenijo 
ali pa se z izpričanimi in jasnimi, množično podprtimi zahtevami po njej 
tako uveljaviti pred svetovnim javnim mnenjem, da bi bilo mogoče najti 
podporo med odločujočimi velesilami. Dostikrat so nas celo tisti, ki -so 
imeli' iste nacionalne nasprotnike in bili torej naši zavezniki, smatrali 
za narodič, ki je premajhen, premalo razvit, pa tudi postavljen na preveč 
izpostavljeno ozemlje, da bi mogel računati na kako boljšo bodočnost. 
Poleti 1866 so prezrli Slovence na konferenci federalistov, ki so se je 
87 
/ 
/ 
udeležili samo Čehi, Poljaki in Hrvati. Riegerjev program, ki je bil tu 
sprejet, je puščal Slovence v nemški skupini. V svoji presoji jugoslovan­
skega kongresa v Ljubljani decembra 1870 je bil Svetozar Miletić zaradi 
nemške nevarnosti proti takojšnjemu povezovanju s Slovenci. 
Treba se je bilo torej uveljaviti v svetu, doseči, da bo slišal o nas, 
o naših težnjah in zahtevah, treba pa je bilo tudi poskrbeti za to, da bodo 
za temi težnjami in zahtevami stale množice, da bo za njimi res stalo 
celo slovensko ljudstvo. To misel najdemo dostikrat zapisano. »Če kata­
strofa pride,« je pisal Jurčič v Slovenskem narodu 17. decembra 1870, 
»mora nas najti pripravljene in naš narod in svet in naši protivniki Nemci 
morajo vedeti, kam hočemo, kaj tirjamo. Z zedinjenjem Slovencev med 
seboj — postavili smo prvi del našega programa za bodočnost na dnevni 
red, z idejo zveze s Hrvati — drugi del. Sedaj nam je delavnim biti, da 
se te ideje v narodu utrdijo in da se zvršetku bližajo. Kedaj bodo reali­
zirane, ter ali v monarhiji, ali po rešitvi orijentalnega pitanja — to ne 
odločujemo mi, to odloči bodočnost, ktera bode naše želje že na dnevnem 
redu našla in narod pripravljen dobila«. Podobno piše Zamik v začetku 
naslednjega leta in posebej citira Déakove besede, ki naj veljajo tudi za 
Slovence: »Če Avstrija razpade, si moramo že vnaprej svojo deželo ure­
diti, da z gotovim državnopravnim faktorjem vsakemu tujcu nasproti 
stopimo.«31 
V habsburški monarhiji, taki, kakor je bila v teh letih, in v evropski 
situaciji, kakršna je bila takrat, Zedinjena Slovenija gotovo ni bila do­
segljiva. To je bil nedvomno tudi glavni vzrok za to, da so se oportunisti 
tako branili, govoriti o nji. Toda mladoslovenski voditelji so imeli širše 
koncepte. Njim je šlo za to, da postanejo Slovenci znani zunanjemu 
svetu, da izpričajo pred njim, pred Evropo, svoje zahteve, svojo politično 
voljo po združenju in svobodnem življenju. In prav če upoštevamo te 
širše koncepte, če vidimo, kaj so imeli mladoslovenci pred očmi in kaj so 
predvsem hoteli doseči, nam realnost, bistrina, pravilnost in smiselnost 
njihovih idej vzbuja občudovanje. 
31 Slovenski narod, 13. maja 1871. 
S u m m a r y 
THE SLOVENE NATIONAL MOVEMENT AT THE TIME 
OF "TABORI" 
The author describes in detail the three year period of meetings (tabori) 
between 1868—1871, which were held on the whole Slovene ethnical territory, 
and which had, in a sense, the character of a plebiscite for United Slovenia. 
88 
D u š a n K e r m a v n e r 
O POSEGU IVANA CANKARJA V SLOVENSKO POLITIKO 
LETA 1918 
(Referat na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici 
dne 11. septembra 1968) 
Z dogajanjem v letih 1917 in 1918, ki je neposredno in posredno ve­
zano s Cankarjevima predavanjema o »Očiščenju in pomlajenju« z dne 
20. aprila 1918 v Trstu in o »Slovenski kulturi, vojni in delavstvu« z 
dne 1. junija 1918 v Ljubljani, sem se ukvarjal že pred tremi desetletji, 
ko sem pripravljal za natis spomine dr. Henrika Turne leta 1937 in študijo 
o Albinu Prepeluhu, dodano h knjižni izdaji njegovih »Pripomb k naši 
prevratni dobi« leta 1938. A kar sem takrat oral kot ledino, sem moral 
zdaj, preorati kot praho in globlje. Hkrati z informatiynim referatom sem 
zamislil dokumentirano razpravo v obsegu, da bi jo mogla prinesti stro­
kovna revija. Narasla pa mi je tako, da bo mogla iziti le v knjižni izdaji.* 
Za referat sem odbral le nekaj ilustrativnih izsekov iz kompleksa druž-
benoidejnih nasprotstev, iz katerega je izrasel Cankarjev poseg, in le 
nekaj smernic za zgodovinarski pristop k njegovemu proučevanju. 
Cankarjeve sodbe o vprašanjih slovenske in posebej socialistične 
politike v letu 1918 še niso bile raziskane v okviru političnoidejnega 
okolja in vzporejene s sočasnimi bodisi istosmernimi ali pa navzkrižnimi 
nazori drugih socialističnih in meščanskih mislecev o istih vprašanjih. 
Namesto da bi si' bili pripravili na temelju čim popolnejšega gradiva čim 
bolj utrjena izhodišča za resnična dognanja o njih, smo se navadili neka­
tere izmed njih navajati kot dokončne sodbe, ki jih sploh ni treba pro­
učevati, kakor da bi držale že zaradi tega, ker so Cankarjeve. Nismo jih 
navajali zato, da bi z njimi potrjevali izsledke naših raziskav, ampak 
so nam kar nadomeščale takšne izsledke in raziskave. Takšno vlogo so 
dobile seveda le zaradi tega, ker so prihajale nasproti nekim apriornim 
sodbam, tj. nečemu, kar si zgodovina kot veda prizadeva izločiti iz svoje­
ga območja; vemo, da je zgodovina uporabljiva za smotre, ki so izven 
nje, a vemo tudi, da se po njih ne sme ravnati, če hoče ostati veda. 
Po tej uvodni metodološki pripombi, ki vnaprej razodeva, s kakšnim 
prijemom se hočem predmeta lotiti, naj obrnem pozornost kar k pogla­
vitni značilnosti političnega stanja, v katerem so se znašli Slovenci v za­
ključnem obdobju prve svetovne vojne. Deklaracija njihovih poslancev 
* Op. ured. Knjiga je medtem že izšla pod naslovom »Ivan Cankar in slo­
venska politika leta 1918« (pri Cankarjevi založbi v Ljubljani 1968, 265 strani). 
v dunajski poslanski zbornici z dne 30. maja 1917 jim je v zvezi z vojnim 
razpletom napravljala prijemljivo narodnostno osamosvojitev v bližnji 
prihodnosti: dotlej utrjena tuja oblast naj bi se umaknila z njihovega 
ozemlja, ki bi postalo sestavina nove državne skupnosti Jugoslavije, usta­
novljene bodisi še v okviru starega širšega državnega sklopa —• kakor 
je bilo zapisano v deklaraciji — ali pa izven njega, kolikor ta stari sklop 
ne bi vzdržal ob zaključku vojne. To so Slovencem oznanjale glasne fan­
fare samoodločbe narodov!1 
Na temelju takšnega pričakovanja se je razmahnilo med njimi brez­
skrbno deklaracijsko navdušenje, ki ga je gojila vsenarodna skupnost 
obeh meščanskih strank in pri tem skrbno čuvala, da ne bi na razjas­
njeno obzorje priplavali kakšni dvomi glede pričakovane odrešitve in 
povzročili kakšne razpoke v vsenarodni strankarski koncentraciji. V tem 
tiči poglavitni razlog za tisti molk o Slovencem preteči nevarnosti, da jih 
bodo v primeru antantne zmage razkosali in v znatnem delu izročili drugi 
tuji oblasti. Bilo je ne samo najlagodneje, ampak tudi politično priporoč­
ljivo mižati pred to nevarnostjo, da se zaradi nje ne bi začeli razhajati 
v dve vrsti: v eni bi bili tisti, ki bi poudarjali osamosvojitev nerazkosa-
nega naroda v okviru ohranjenega neporaženega državnega sklopa, v 
drugi pa tisti, ki bi na temelju — prav toliko prijetnih, kolikor neuteme­
ljenih — antantofilskih iluzij zavračali vsakršno zaskrbljenost. Le ob 
molku o preteči nevarnosti za primorske Slovence in ob vsaj navidezni 
slepoti zanjo je bil mogoč tisti sproščeni razmah brezskrbnega deklara-
cijskega navdušenja na temelju brezmejnega evforičnega optimizma, ka­
kršnega je izpovedoval zlasti tudi Cankar kot pravi tolmač razpoloženja 
svojega naroda. V feljtonu »Ob Krekovem pogrebu«, ki ga je napisal 
za socialnodemokratski dnevnik »Naprej« sredi oktobra 1917, je s poseb­
nim poudarkom izrazil svoj optimizem, ki je stopil na mesto njegove 
prejšnje hude zaskrbljenosti za usodo v krvavi metež pahnjenega naroda. 
Krekov pogreb mu je bil »slavnostni sprevod za vojskovodjem, ki je 
zmagal, ko je padel«, saj »se še nikoli niso vsi, ki resnično' ljubijo sloven­
ski narod in zaupajo v njegovo prihodnost, tako tesno strnili v eno vrsto < 
itd.2 V velikonočnem feljtonu »Naše veliko jutro«, napisanem konec 
marca 1918 za levoklerikalni tednik »Jugoslovan«, beremo: »Ali planil 
je silen vihar, razgnal je oblake, ugledali.smo sonce in ugledali pot. Nič 
več nevere, nič več nezaupanja — ven iz močvirja, ven iz t e m e ! . . . Upri­
mo oči v sonce: naše veliko jutro je blizu, v lica nam diha rosna zarja 
njegova.«3 In tri tedne zatem — v ^tržaškem predavanju — je bilo nje­
govo »zvesto zaupanje v veselejšo našo bodočnost« tolikšno, da ni pustil 
niti najmanjšega oblačka dvoma v ožarjeno jasnino tistega »očiščenja 
in pomlajenja«. V njej je videl globlje prestvarjene slovenske ljudi in 
stranke na pravi skupni poti »očiščenega in pomlajenega naroda« v novo 
»družino svobodnih narodov«. Poleg vere v narodnostno osamosvojitev 
1 Prim, moj sestavek »O radikalizaciji in demokratizaciji slovenske me­
ščanske politike v letu 1917« v »Dialogih« (Maribor) III/1967, str. 297—308. 
2 Naprej št. 78 z dne 15. oktobra 1917. 
3 Jugoslovan št. 21 z dne 30. marca 1918. 
90 
je izrazil enako vero v prav tako »očiščeno in pomlajeno človeštvo«. 
V tej optimistični veri je v začetku predavanja z navedbo Tavčarjevega 
izreka o Trstu kot. »pljučih Slovenije« obudil v zavest dejstvo, da si 
Slovenci nisò nikdar predstavljali Zedinjene Slovenije brez Trsta. A mar 
se ni v poudarku, da bi bila »brez Trsta, brez morja svobodna, samo-
stojna, demokratična Jugoslavija nemogoča, mrtva že. ob rojstvu, poko­
pana za vekomaj«, skrivala nespoznavna prav tista zaskrbljenost, ki jo 
je bil Cankar tri leta prej, nekaj tednov po vstopu Italije'v vojno, v felj­
tonu o »D'Annunziu«4 skril v zanikanje: »Vse je mogoče na svetu, ali to 
ne sme biti mogoče«, namreč tista »tatvina« slovenskega ozemlja, katere 
»poezijo je oznanil svetu . . . pesnik-nepesnik . . . bojne furije« v Italiji? 
Nemara pa se Cankar lastne, a v podzavest potisnjene zaskrbljenosti 
prav tako ni zavedal, kakor je niso mogli opaziti poslušalci v Trstu in 
potem bralci njegovega natisnjenega predavanja, pomirjeni spričo pisa­
teljevega tolikšnega zaupanja v vsesplošno »očiščenje in pomlajenje« in 
tolikšne vere v »svetlejši, lepši dom, ki si ga bodo sinovi in vnuki ure­
dili.. ', po svojem v novih spoznanjih dozorelemu razumu«.5 
Cankar je še doživel ne samo dan narodnostne osamosvojitve — 29. 
oktober 1918 — ki mu je prinesel trenutno zadoščenje kakor vsem nav­
dušencem za majniško deklaracijo, ampak tudi še začetno zatemnjevanje 
jasnine »svobodnega«.dneva. Prihranjeno' pa mu je bilo spoznanje, v ko­
likšni meri je bilo tisto bližajoče se »vstajenje« fata morgana, koliko je 
bila okrnjena narodnostna osamosvojitev na zahodu in na severu, kako 
naglo in^kako klavrno se je razsulo deklaracijsko bratstvo med »očišče­
nima in pomlajenima« meščanskima strankama in kako globok prepad 
med uzadovoljeno domačo vrhnjo meščansko plastjo'in podložnimi ljud­
skimi množicami je zazijal v obsekani in povrhu znova neenakopravni 
jugoslovanski Sloveniji. - • ' 
A samo v luči tega dejanskega dogajanja — ne pa v mraku tistega 
potem nepotrjenega »očiščenja in pomlajenja« — je mogoče prav' pre­
ceniti posamezne točke Cankarjevega obračunavanja v tržaškem preda­
vanju s tistimi socialisti," ki so bili prosti tako antantofilskih kakor tudi 
reformističnih nadrazrednih iluzij in so zaradi tega dajali prednost drugi 
perspektivi, hoteli zaradi nje očuvati socialni demokraciji samostojno 
politično vlogo na temelju njene mednarodnostne povezanosti in niso 
hoteli v »skupni hlev«, kjer je vladala deklaracijska navdušenost pod 
meščanskim političnim vodstvom. 
I£o sem si tako utrdil kritični vidik, s katerega je priporočljivo gle­
dati na Cankarjevo tržaško politično argumentacijo, naj na nekoliko 
gradiva oprem tezo, da se v tistem času pričakovanje še ni bilo skrčilo 
na eno samo perspektivo izida vojne z zmago antante in s popolnim raz-
sulom Avstro-Ogrske. Le otežujemo si umevanje političnega stanja pri 
nas pred koncem prve svetovne vojne s poenostavljeno krivo predstavo, 
kakor da je vse obračanje Slovencev od tuje vladavine in njene vojne, 
ki so ju bili tako rekoč vsi vprek siti doprla, že pomenilo tudi željo po 
4 Slovenski Narod št. 156 z dne 12. julija 1915. 
5 Očiščenje in pomlajenje, Naprej št. 96 in 97 z dne 27. in 29. aprila 1918. 
91 
zmagi antante in po razsulu državnega sklopa in iz te želje izvirajoče 
prepričanje, da sta bila ta zmaga in to razsulo že odločena. Naj opozorim 
na stavek v pismu dr. Gregorja Žerjava dr. Henriku Turni z dne 4. ja­
nuarja 1918: »Sicer pa to ni nič bistvenega, od kod eden ali drugi pri­
čakuje rešitev: eni jo čakajo od zmage antante, drugi od bankrota, ki 
vojni sledi, tretji od kompromisa na mirovni konferenci, četrti od notra­
nje revolucije, peti od prestrašene dinastije, Vi od demokratizacije in 
internacionale.«6 Izrecno je dal vedeti, da »zna ceniti parlamentarno in 
drugo kooperacijo« z avstrijskimi nemškimi socialisti« in da predvideva, 
da bo pri tem posredovalna vloga pripadla naravno slovenskim socia­
listom, čeprav poglavitna Tumova zaskrbljenost — kaj bo s Primorjem 
in Trstom — ni napravila najmanjšega vtisa na antantofila Žerjava, 
kateremu je »zloglasna londonska pogodba« veljala že za razveljavljeno 
ali — z njegovimi besedami v istem pismu — »k sreči obsoletno«!7 Naj 
opozorim, da je med vsemi glasili vsenarodne deklaracijske navdušenosti 
edina tržaška »Edinost« marca 1918 še razglašala neantantofilske misli, ko 
v neki polemiki zoper Turno le ni mogla mimo njegovega najmočnejšega 
argumenta: »Pri tem ne računamo na pomoč antante, kakor morda do­
mneva dr. Tuma; ravno nasprotno mi dobro vemo, in morda bolj nego 
on, da bi zmaga antante pomenjala ne samo za velik del Slovenije (vso 
Primorsko in velik kos Kranjske) odcepitev od ostale Jugoslavije in 
torej narodno smrt, temveč tudi neomejeno gospostvo imperialistične 
Italije na Jadranskem morju in vseh njegovih obalah, torej popolno 
gospodarsko odvisnost po milosti antante v najožjih mejah porojene Jugo­
slavije. Mi tudi ne pričakujemo vse rešitve od zgoraj, mi smo marveč 
prepričani, da premagajo nezlomljena in nezlomljiva moč narodne ideje 
in iz te izvirajoče razmere tudi najbolj odporne sile in nas dovedejo do 
narodne združitve in neodvisnosti.«8 To pisanje moramo razumeti tako: 
Kolikor bi se vsenarodna navdušenost za prihajajočo Jugoslavijo ne dala 
opirati na vse bolj jo prepletajoče antantofilske iluzije, jo je bilo treba 
— glede na primorske Slovence, za katere je »Edinost« pisala — opreti 
na prazne fraze! Kako naj bi se primorski Slovenci poskušali ogniti 
preteči nevarnosti, je pustil pisec v popolni megli. 
Ne da bi omenil to. nevarnost, na katero pa je bržčas tudi mislil, 
je eden najbolj vidnih krekovcev tistega časa dr. Jakob Mohorič v »Jugo­
slovanu« razvijal prav konkretne misli o drugi perspektivi, kjer ne bi bila 
usoda avstrijskih narodov položena v roke antante. V uvodniku »Pohlep 
in lakota«9 je opozarjal na nujnost, da se bo revolucionarno vrenje 
razširilo iz Rusije »v vse vojskujoče se države« kot ustrezni izraz »la­
kote« v najširšem smislu, tj. ne samo »lakote kruha«, ampak tudi »la­
kote miru iii človeškega dostojanstva vrednega »življenja«. Prav od tega 
splošnega zrevolucioniranja je pričakoval narodnostno osamosvojitev 
6 Pismo sem že objavil iz Tumove korespondenčne ostaline v »Uredniko­
vih dopolnitvah« h knjigi H. Tume »Iz mojega življenja« (1937), str. 461. 
7 Prav tam, str. 462. 
8 Edinost št. 75 z dne 20'. marca 1918. 
9 Jugoslovan št. 14 z dne 9. februarja 1918. 
92 ' 
v okviru obstoječega državnega sklopa: »Nobena država ni v svojem 
bistvu tako navezana na dogovore, pri katerih je nujno zatajevanje 
[tj. odrekanje], kot Avstrija. Lakota [tj. revolucionarno vrenje] ustvarja 
za tak dogovor edino usposobljeno razpoloženje. Sedaj je čas, da si njeni 
narodi postavijo dostojne domove, da jih drug drugemu privoščijo.« Ko 
je dva tedna pozneje isti pisec zavračal očitanja nemškega meščanskega 
tiska Slovencem, češ »da" smo sami veleizdajalci, ki se zanašamo samo 
na antanto, da pričakujemo od sovražnikov [Avstrije] rešitev«, se je 
sklical na ponovne izjave predsednika Jugoslovanskega kluba dr. Antona 
Korošca, »da nas vodi zaupanje v nujnost razvoja«, in je to misel razvil 
takole: »Ta razvoj se vrši pred zastrtimi očmi nemških in madžarskih 
politikov tako naglo, da če bi danes prišlo do besede ljudstvo, ki se je 
zadnja leta politično šolalo v strelskih jarkih in v zatajevanja polnem 
zaledju . . . bi ti zastopniki izginili kot netopirji v opoldanskem soncu, in 
vsa življenjska vprašanja bi se lahko začela reševati.«10 Pisec je potem­
takem predvideval sporazumevanje predstavnikov neenakopravnih na­
rodov z novimi predstavniki obeh vladajočih narodov, pri čemer je mogel 
in moral misliti predvsem — če ne izključno— na socialne demokrate kot 
edine upoštevne nasprotnike meščanskega šovinizma; to je v nadalje­
vanju tudi naravnost povedal: »Mi se dobro zavedamo, da bomo takrat, 
ko bodo narodi donavske monarhije izbrali demokratične, svojemu mo­
dernemu pojmovanju in čustvovanju odgovarjajoče zastopnike, s katerimi 
bomo morali dogovoriti in rešiti skupna vprašanja, ravno z nemškimi 
socialnimi demokrati trli trde orehe, da bodo koristi svojega naroda 
jako spretno in jako krepko branili, zato smo tudi prepričani, da bodo 
takrat, če ne že prej, naši slovenski socialni demokrat j e našli pot, ki jo 
hodijo njihovi češki in poljski sodrugi«, tj. v enotno narodno fronto pod 
meščanskim vodstvom. Pisec je preprosto »po zdravem razumu« priča­
koval, da bodo tudi slovenski socialni demokrati v primerih nesoglasij 
z drugonarodnimi socialisti na braniku vseh realnih narodnih koristi, do 
katerih jim ni moglo biti manj ko narodnjakom. 
Šele ko sem tako na novo odkril tisto razsežnost slovenske meščan­
ske politične misli, ki je zatonila v pozabo zaradi tega, ker je njena 
perspektiva odpadla z zmago antante in nanjo navezanim razsülom 
Avstro-Ogrske, se lahko obrnem k tistemu socialističnemu mislecu, ki 
je z najkrepkejšimi poudarki razglašal antantofilstvo za pogubno iluzijo 
s slovenskega vidika in. vztrajal le pri sporazumnem ali posebnem miru 
kot edinem, ki bi omogočil uspešen odboj zoper poseg Italije po Trstu 
in Primorju, ker bi odločilo na tehtnici proti njej protiiredentistično sta­
lišče tržaške italijanske socialne demokracije. Prav iz narodnostnih raz­
logov naj bi bila — po misli dr. Henrika Tume, k stališču katerega pre­
hajam — slovenska socialna demokracija čuvala svojo mednarodnostno 
povezanost. Sporazumen ali poseben mir naj bi skušale izsiliti v enotno 
fronto strnjene socialne demokracije avstrijskih narodov v boju na dve 
strani: tako proti germanofilskim vladajočim razredom pri obeh vladajočih 
10 Dr. M[ohorič Jakob], Hrepenenje po modrem možu, Jugoslovan št. 16 z 
dne 24. februarja 1918. 
93 
ч 
narodih, nemškem in madžarskem, kakor proti antantofilskemu meščan­
stvu pri obvladanih slovanskih in romanskih narodih. Že zaradi tega 
mirovnega cilja, a tudi .zaradi perspektive na povojni revolucionarni 
razvoj srednjeevropske družbe, ki bi sledil ruski oktobrski revoluciji, naj 
bi socialna demokracija-vztrajala na lastni poti, »zahtevala samoodločbo 
narodov po organični sili združenega internacionalnega proletàriata«, za-
kaj le po poti »internacionalne zveze delavstva vsega sveta bo mogoče 
izvesti princip samoodločbe in osamosvojitve jugoslovanskega naroda«.11 
A Tumovo obzorje ni bilo zgolj jugoslovansko, marveč je obsegalo hkrati 
vse tiste »manjše narode« v Srednji Evropi, »ki so nezmožni z lastnimi 
močmi odolevati imperialističnim velesilam« in ki bi postali lahko bodisi 
ob izidu prve svetovne vojne ali pa kdaj pozneje žrtve katere si bodi 
teh sil, če bi se njihova vprašanja »reševala« z orožjem, namesto z nji­
hovo sporazumno združitvijo, »ki prinese. ravnovesje evropskim drža­
vam.«12 V okviru svojih pobud socialnodemokratskim strankam drugih 
avstrijskih narodov se je Tuma udeležil tudi konference predstavnikov 
levih kril' teh strank dne 20. januarja 1918 z nemškimi, češkimi in 
poljskimi udeleženci, a je na njej odklonil od dr. Otta Bauerja izdelani 
»narodnostni program levice«, ki je za primer narodnostnega razsula 
Avstro-Ogrske predvideval pridružitev avstrijskih nemških dežel k Nem­
čiji. Takšna Velika Nemčija, je pisal Tuma dne 4. februarja 1918 
Bauerju, »pomeni zame nacionalističen, imperialističen poseg v narodne 
in gospodarske razvojne sfere Poljakov, Čehoslovakov in Jugoslovanov«. 
Po njegovi sodbi je bilo »ravnovesje državnih tvorb v Evropi« mogoče le 
ob obstoju srednjeevropske skupine, v kateri bi bili tudi avstrijski Nemci, 
Madžari in Romuni poleg navedenih slovanskih narodov; ker so nam­
reč ti narodi med seboj enakomerno močni, je v njihovi državni skupno­
sti »pravo jamstvo za notranje ravnovesje«, a hkrati tudi za ravnovesje 
nasproti Zahodni in Vzhodni Evropi.13 
Od Tume moram preiti k tistim socialističnim inteligentom, ki so 
začeli poleti-jeseni 1917 odklanjati mednarodnostno. povezanost slovenske 
socialne demokracije z avstrijskonemško kot zagovornico nadaljnjega 
obstoja državnega sklopa, čeprav preurejenega na temelju narodnih avto­
nomij, in so hkrati zavračali vsakršno skupno socialistično in revolu­
cionarno perspektivo za avstrijske narode. Utesnjevali^ so se v meje 
meščanskega narodnostnoosamosvojitvenega programa in političnih ob­
ratov meščanstva; hoteli so postati delček vsenarodne fronte. Tem inte­
lektualcem, je bil Cankar blizu po osebnih vezeh in je tudi miselno 
z njimi plaval v vsenarodnem toku, ne da bi se bil vendarle dal zanesti 
tudi njihovim nerazrednim tezam. 
Naj se omejim samo na eno takšno misel, ki jo je vrgel v slovenski 
svet poglavitni ideolog tistih intelektualcev ali »mladih« socialistov Albin 
11 Dr. H. Tuma, »Edinost« in jugoslovansko vprašanje (uvodnik), Naprej 
št. 49 z dne 28. februarja 1918. -
12 Naprej št. 6 z dne 8. januarja 1918 (cenzurni izvod v Arhivu Slovenije, 
predsedstveni spisi kranjske deželne vlade, št. 225 iz leta 1918). 
13 Kopijo pisma Ó. Bauerju je bil Tuma oliranil v svoji korespondenci. 
94 
Prepeluh, namreč da naj bi na mesta dotedanjih strankarskih prvakov 
kot »koristolovcev in demagogov« stopili — »naši kulturni delavci«, 
katerim da »gre prva beseda v javnosti«, ker je bil ves »naš narodno-
kulturni razvoj večinoma odvisen« od njegovega idealizma; oni naj bi 
bili »naš Mojzes, ki nas povede prek razburkanega morja«!14 Medtem 
ko je kulturne delavce pozval: »Vaš dan je napoči l . . . vi prevzemite 
vodstvo«, pa je v delavstvu videl še docela nepomembno družbeno silo, 
ki opravi lahko le neko ' pomožno rvlogo pri meščanskodemokratični 
narodnostni osamosvojitvi. Vztrajanje pri socialističnih ciljih v smislu 
marksizma mu je bilo zgolj »seganje po tujih vzorih«15 in v skladu s 
takšnim gledanjem mu je bila tudi boljševiška revolucija v Rusiji absurd 
in — narodno izdajstvo!18 
Docela drugačno stališče v vprašanju vloge delavskega razreda je 
zavzel Cankar v svojem tržaškem predavanju. Ker se je v njem zavzel 
za politično smer »mladih« socialistov, jim je pripisal svojo, njim docela 
tujo misel o vodstveni vlogi proletariata: v danem zgodovinskem tre­
nutku, ki ga je označil z besedami »zdaj, ko je ves narod v plamenu, 
ko se bliža ura — ali njegove pogube ali njegovega- vstajenja«, naj bi 
bila »prav stranka novih ciljev in mladih idej, prav socialnodemokratična 
stranka — voditeljica in glasnica v boju za narodovo odrešenje in vsta­
jenje«. Cankar je s to mislijo o vodilni vlogi delavstva v vsenarodnem 
gibanju ne samo mogočno prerasel »mladosocialistične« ideologe, ki so 
v delavstvu videli le pritlikavo družbeno silo, ampak je hkrati tudi 
dal predragocen idejni napotek tistim, ki so v obdobju za njim revolu­
cionarno usmerjali ljudske sile slovenskega naroda. Toda zgodovinar se 
ne sme s Cankarjem vzdigovati nad resničnost njegovega časa in ne 
sme pozabljati na meščansko in nerevolucionarno naravo tistega vsena-
rodnega »plamena« v domovini v letih 1917 in 1918. Tisti »plamen« je 
bil-skoraj zgolj plamen narodnjaške navdušenosti, ki mu socialisti ravno 
kot takšnemu niso mogli dati še druge vsebine, marveč so morali po­
čakati, da se razdimi in da se pokaže pogorišče iluzij. Vsenarodna de-
klaracijska fronta je bila in je morala ostati v rokah meščanstva, ki bi 
bilo v vsem obsegu lahko opravilo svojo zgodovinsko nalogo tudi brez 
pomoči socialne demokracije. Cankar se je dvignil nad to resničnost, 
nad dani odnos družbenih sil v narodu, ko je — le iz svoje želje, ne 
pa nemara kot zgodovinar! — hotel videti v vsenarodnem deklaracijskem 
navdušenju neko bojno gibanje z revolucionarnim značajem, ko je vanj 
vabil »krepko organizirano slovensko delavstvo, ki je vajeno preizkušenj 
in trpljenja, vajeno bojev, in je vztrajno v bojih«, kakor da bi tisti 
navdušenosti ustrezala ravno takšna bojevnost. Tudi tej Cankarjevi pri-
pesnitvi ne sme zgodovinar nasesti ih se odreči najvažnejšemu spoznanju, 
14 Abditus (tj. Albin Prepeluh), Problemi malega naroda, str. 42—44. — 
Spis, ki ga je pod tem naslovom izdala spomladi 1918 »Slovenska socialna 
matica«, je najprej izhajal v »Napreju« pod naslovom »O naših narodnih pro­
blemih« (od 27. julija do 19. septembra 1917). 
15 Prav tam, str. 3. 
16 As (tj. Albin Prepeluh), Ideja ali dogma? Naprej št. 59 z dne 22. sep­
tembra 1917). 
95 
da je bila ravno odsotnost vseh prvin revolucionarnosti bistvena zna­
čilnost deklaracijskega gibanja. Meščansko vodstvo tega gibanja se je 
ne glede na to, koliko je bilo bolj antantofilsko ali pa je bolj računalo 
še z možnostjo notranje pregraditve državnega sklopa v smeri svoje 
deklaracijske zahteve, zavestno omejevalo na radikalno parlamentarno 
opozicijo in na splošno agitacijo za narodnostno osamosvojitev; niti 
najmanj mu ni prihajalo na misel, da bi usmerjalo in organiziralo ljud­
ske sile za zlom mrzke mu tuje vladavine. Družbeno konservativni, a 
demokratsko prebarvani meščani posvetnega in duhovskega stanu so se 
bali ljudskega boja, ki bi jih mogel ogroziti, in so s pomočjo svoje zradi-
kalizirane agitacije le hoteli obvladati ljudsko nezadovoljstvo ter ga 
obdržati v mejah meščanskega narodnega programa. Takšno delavstvo, 
kakršnega je klical Cankar »na plan«, bi bilo meščanstvu samo v na-
potje, a tudi samo ni imelo kaj iskati v vsenarodnem meščanskem gi­
banju, če je hotelo ostati bojevno v sebi lastnem protivojnem smislu, ki 
je zahteval od njega zvestobo načelu mednarodnostne povezanosti. Me­
ščanstvo si je hotelo socialno demokracijo le podrediti, da ga ne bi s 
svoje ljudske pozicije ogrožala ob revolucionarnem prehodu oblasti v 
njegove roke iz rok avstrijske nemške birokracije; ni pa imelo nobene 
potrebe po njeni dodatni sili zaradi razvijanja vsenarodnega navdušenja 
v kakšno višjo obliko gibanja. 
Kakor je Cankar k resničnim značilnostim deklaracijskega gibanja 
primislil še neko višjo bojevno razsežnost z mislijo, da ne bi moralo 
ostati pod vodstvom meščanstva, tako je hkrati v oznakah obeh »pomla­
jenih« meščanskih strank, nosilk tistega gibanja, odmislil iz njunih bistve­
nih značilnosti njun razredni značaj — pri klerikalcih duhovniško-me-
ščansko, pri liberalcih pa meščansko-kapitalistično vrhnjo plast. 
Medtem ko je tako prav pobožal obe meščanski stranki, in sicer — 
res nekoliko očiščeno — klerikalno, od katere so se bili odcepili šuster-
šičevci, mehkeje od liberalne, kjer je ostalo precej vse po starem, pa se 
je z vso strogostjo lotil socialne demokracije! Sprejel je domala ves 
repertoar očitanj, ki so jih bili vanjo zmetali »mladi« socialisti v svojih 
protisocialnodemokratskih polemikah. A le kdor se da docela oslepiti 
od te Cankarjeve •— prevzete — kritike socialne demokracije in kdor 
prezre njegovo nemeščansko in od stališča »mladih« socialistov odstopa-
jočo predstavo o vodstveni vlogi, delavstva, ki bi ga vodila bolj dorasla 
in krepkejša socialistična stranka, lahko Cankarja docela utopi v skupini 
»mladih«. Le v podrobni raziskavi, ki v okviru tega referata ni mogoča, 
se da pokazati ne samo, kako je Cankar nekatere dele protisocialno-
demokratske kritike »mladih« spretneje formuliral, ampak tudi kako je 
ponekod nakazal nesoglasja z njimi in kako je, čeprav jih je v tržaškem 
predavanju tako izredno podprl, vendarle z ravnanjem izpričeval pridržke 
do njihove politične, akcije izven socialne demokracije. 
Cankar je s tržaškim predavanjem hotel doseči določen politični 
smoter in se je zato mogoče dokopati do sprejemljivega jedra v njem 
le prek kritične izločitve pretiranosti, ki jih je v kritiki socialne demo­
kracije prevzel od »mladih« socialistov ali pa celo sam uvedel v raz-
96 
pravo. Takšne razčlembe ne morem opraviti v okviru tega referata. 
Le kot primer, kako je Cankar stopil mimo poglavitnih dveh razlogov 
— namreč: narodnostne zaskrbljenosti za primorske Slovence in revo­
lucionarne perspektive — in s tem mimo smisla Tumovih argumentov 
za samostojno razredno, mednarodno in revolucionarno smer socialne 
demokracije, naj navedem njegov stavek: »Stranka je zamrmrala v svo­
jem glasilu in mrmra še zmirom, da je treba najpoprej demokratizacije 
in socializacije avstrijske monarhije ter Evrope z okolico vred, potem 
šele da se bo dalo govoriti o jugoslovanski državi,« in še očitno krivo 
pripombo, da razodeva to stališče »zelo čudno logiko — kakor bi kdo 
rekel: 'Najprej moram imeti lepo urejeno in osnaženo sobo, potem 
šele si zgradim hišo!«17 
Vprav Cankarjeva kritika socialne demokracije je doživela posebno 
usodo. Poborniki revolucionarnega pojmovanja vloge delavskega gibanja 
kot stržena ljudskega vsenarodnega boja proti razkosanosti slovenskega 
naroda in proti silam, ki so ga tiščale k tlom, so jo v času med obema 
vojnama pogosto navajali, ko so zavračali cehovsko zabubi j enost,, ki je 
bila tako značilna za reformistične ostanke socialne demokracije. Ko so 
jemali Cankarjevo kritiko politične nedoraslosti socialne demokracije 
— »z leve« — v oporo svoji težnji po drugačni, necehovski in nerefor-
mistični delavski stranki, ki bi bila čisto drugače sposobna mobilizirati 
ljudske sile v boj proti meščanstvu in njegovemu redu, jih niso. prav 
nič motile njegove pretiranosti. Ker so presojali ideološko raven socialno-
demokratskega kadra kot razmeroma nizko, jim je bilo sprejemljivo Can­
karjevo ugotavljanje, češ da »se je politično prebujenje delavstva v so­
cialistični smeri omejilo na par ,šlagerjev', na par-fraz, kar mimogrede 
pobranih iz Marxa in Engelsa«; a niso se ustavljali tudi pri očitni 
pretiranosti Cankarjevega pristavka, da »še teh ,šlagerjev' in fraz delavci 
povečinoma niso prav razumeli«, čeprav bi jim moralo biti jasno, da so 
tisti »šlagerji« in »fraze« navajali delavce k razredni borbenosti in med­
narodni delavski solidarnosti. Tudi Cankarjeva hvalnica masarykovcem, 
ki so se bili pridružili slovenski socialni demokraciji in so ji na svoj 
način skušali širiti obzorje, dokler se niso v tem naporu jeseni 1917 
odcepili od nje kot »mladi« socialisti, jih ni vznemirjala, ker niso opažali 
nevarnosti, da bi se utegnilo uveljaviti poleg njihovega še neko drugo 
sprejemanje Cankarjeve kritike socialne demokracije z ravno nasprot­
nih, z meščanskih pozicij. 
Tako je bil Cankarjevo tržaško predavanje spomladi 1918 sprejel 
meščanski tisk: vsi trije narodnjaški dnevniki — tržaški in oba ljubljan­
ska18 — so objavili obširne povzetke, v katerih so deloma še bolj priostrili 
17 Cankar ni omenil Turne, a v tonu prve. formulacije je čutiti njegovo 
osebno zamero do njega iz časa, ko sta se po Cankarjevem bivanju v Kranjski 
gori v korespondenčnem konfliktu leta 1913 razšla. Prim, moj »Prispevek k 
Cankarjevi korespondenci 1912—1913« (Novi svet 1949, str. 1120—1138). 
1 8 Edinost št. 109 in Slovenski Narod št. 93 z dne 24. aprila ter Slovenec 
št. 94 z dne 25. aprila 1918; v prvih dveh pod naslovom »Očiščenje in pomlaje-
nje«, v tretjem pa pod naslovom »Ivan Cankar o političnem življenju v do­
movini«. 
7 Zgodovinski časopis 97 
nekatera predavateljeva protisocialnodemokratska pretiravanja, medtem 
ko so seveda popolnoma prezrli njegove misli o večji vlogi delavstva in 
delavske stranke. Meščanski politiki so se dobro zavedali, da v danem 
položaju socialna demokracija spričo svoje narave in šibkosti ni mogla 
izbrati nobene druge poti mimo dveh: da se je bodisi vdala v vsenarodno 
skupnost pod meščanskim vodstvom ali pa da se je tej vdaji ognila 
zaradi večje pripravljenosti za protimeščanske naloge v prihodnosti. Ze 
samo predstavo o takšni — razredno-mednarodni protimeščanski in re­
volucionarni — socialni demokraciji so kajpak odklanjali in so umljivo 
tudi v Cankarju hoteli videti le enega izmed »mladih« socialistov, ki 
jim za protimeščanske naloge ni bilo prav nič, kakor so sami izpričali 
v svoji publicistiki in v stikih z nesocialisti. 
Enako kakor meščanski tisk konec aprila 1918 je sprejel in predstavil 
Cankarjevo tržaško kritiko socialne demokracije okrogli dve desetletji 
pozneje urednik njegovih »Zbranih spisov« dr. Izidor Cankar. Razlika 
je bila v tem, da je leta 1918 šlo za politični boj meščanstva za kar se 
da popolnejše obvladanje slovenske družbe, pri komentatorju leta 1936 
pa za retrospektiven, .tj. zgodovinarski poskus negativnega vrednotenja 
pomena socialne demokracije prek Cankarjeve kritike. V uvodu k pona­
tisu njegovega tržaškega predavanja je urednik sugeriral bralcu misel, 
da se je Cankar s svojo »kritiko idejnih podlag in taktike socialnodemo-
kratske stranke, ki ji je dotlej pripadal«, začel poslavljati od nje, ker 
da »mu nje hladno in skeptično držanje do vsenarodnega revolucionar­
nega [!] gibanja Slovencev« ni bilo po volji in se mu je v luči tistega 
»držanja« — »zazdelo tudi preteklo življenje stranke zgrešeno«, saj ga 
je ocenil kot v »idejnem oziru plitvo, v taktičnem sektantsko, v ciljih 
izključno mezdarsko«. Ko je tako stopnjeval pretiranosti Cankarjeve kri­
tike, pa je hkrati vse tisto, kar je Cankar spregovoril za delavsko gibanje 
in za večjo vlogo delavske stranke presodil za — demagogijo, češ »da 
mu v srcu niti za ,strankarska načela' niti za ,svetovno naziranje' socialnih 
demokratov ni bilo mnogo mar«, ampak — logično — le še za to, da bi 
pomagal potegniti socialno demokracijo v vsenarodno fronto.19 Ta poskus 
iztrgati Cankarja s pomočjo njegove tržaške kritike socialne demokra­
cije iz socialističnega protimeščanskega tabora se je kajpak moral izjalo­
viti. 
Po preteku desetletij pa so enake ali podobne apriorne antipatije 
do socialne demokracije, kakršne je gojil dr. Izidor Cankar v uvodu XIX. 
zvezka Cankarjevih »Zbranih spisov«, ne samo oživele, ampak so se tudi 
znova začele opirati na Cankarjevo tržaško predavanje kot na nekak 
nagrobni govor — ne seveda slovenski socialni demokraciji, iz katere 
je kmalu zatem izrasla revolucionarna delavska stranka in končno od­
igrala vodilno vlogo v narodnoosvobodilnem boju v letih 1941—1945, 
ampak — njenemu pomenu v prejšnji zgodovini slovenskega naroda. 
Tisti Cankarjevi stavki, ki smo jih sprejemali in navajali »z leve« v 
oporo revolucionarne politike v posebnem smislu-»očiščene in pomlajenem 
19 Izidor Cankar, Uvod v I. Cankarja »Zbrane spise« XIX. zv. (1936), str. X 
do XII. 
98 
delavske stranke, so začeli rabiti zgodovinarjem v »desne« namene, češ 
če je Cankar leta 1918 zlomil kopje nad socialno demokracijo in podprl 
meščansko orientacijo »mladih« socialistov, potem tudi lahko zgodovino­
pisje postavi socialno demokracijo v kot in jo tam zatemni, osvetli pa 
le meščanstvo, ki je takrat vodilo slovenski narod po poti v — tolikanj 
okrnjeno — narodnostno osamosvojitev. Menim, da lahko govorim o prav­
catem pritisku apriornih antipatij do socialne demokracije, saj ji takšni, 
kakršna je bila, tj. delavski in mednarodnostno povezani, nekateri odre­
kajo raison d'être, ko zamišljajo za nazaj neko drugačno tretjo slovensko 
stranko, ki ne bi bila predvsem delavska in mednarodnostno povezana, 
kakršna je v danih zgodovinskih pogojih edino mogla biti socialnodemo-
kratska stranka, in si predstavljajo, da je takšno nadomestno »sociali­
stično« stranko želel tudi Cankar leta 1918. 
Proti takšnemu pritisku je treba predvsem uveljaviti vodilo, da je 
treba proučevati socialno demokracijo takšno, kakršna je bila, ne pa 
prek njene slike v Cankarjevem ogledalu ali — natančneje — v ogledalu 
»mladih« socialistov v letih 1917 in 1918. Brez težav lahko spoznamo, 
da Cankar v tistem predavanju ni opravljal zgodovinarjeve naloge, mar­
več politično, in da veljava njegove, v glavnem od »mladih« socialistov 
prevzete kritike socialne demokracije nikakor še ni dana in zagotovljena 
z okornostjo, da jo je izrekel Cankar. 
Po eni strani je treba z zgodovinarskim proučevanjem odmeriti, ko­
liko tiste kritike je uvesti v zgodovinopisje, namreč le kolikor ustreza 
izsledkom, ne pa zaradi tega, ker je Cankarjeva! Po drugi strani pa je 
treba temeljiteje proučiti zgodovinske okolnosti njegovega tržaškega pre­
davanja, si priti x na jasno, kakšnim smotrom je rabilo in kako se je 
vključevalo v politični boj, ki se je razvnemal.v zvezi z razhodom »mla­
dih« socialistov in socialne demokracije. 
Cankarjevo tržaško kritiko socialne demokracije moramo zlasti tudi 
gledati v luči njegovega nazorskega premika v šestih tednih od tržaškega 
predavanja do ljubljanskega, kjer se je ognil vsakršni izjavi za »mlade« 
socialiste in vsemu, s čimer je bil v Trstu zbudil odpor v socialni demo­
kraciji. V Ljubljani je popolnoma prevrnil tržaško porazdelitev pohvale 
med delavske organizatorje in socialistične intelektualce za preteklost, 
za prihodnost pa je poudarjeno želel, da bi slovenska inteligenca, ki 
se je bila dotlej le v majčkenem delu nagnila k socialističnemu gibanju, 
poslej kot socialistična dvigala kulturno in pripravljala za prihodnje boje 
»maso našega ljudstva, predvsem naše delavstvo«, na katerem »sloni 
bodočnost slovenskega naroda-proletarca«. Ljubljansko predavanje je po­
menilo Cankarjevo spravo s socialno demokracijo po njegovem polemič­
nem spopadu z njo v tržaškem predavanju, nadaljevanem v polemiki z 
Verusom-Antonom Kristanom po objavi besedila v »Napreju«. Na ta 
spravni značaj ljubljanskega predavanja sem opozoril že pred tridesetimi 
leti, a kolikor vem, se doslej za tisto opozorilo ni nihče zmenil.20 Kako 
so se tega zavedali sodobniki, priča okolnost, da je to Cankarjevo 
predavanje' kot socialnodemokratsko zadevo meščanski tisk ignoriral. 
V sestavku »K pravdi za Cankarja« v »Sodobnosti« 1938, str. 527. 
99 
Končno j e upoštevno t u d i še Ivana Regenta spominsko poročanje o 
Cankar jevem izrecnem odmikanju od tržaškega predavanja v razgovorih 
poleti 1918; to poročanje sicer ne doprinaša nobenega novega m o m e n t a 
h gradivu iz tistega časa, v e n d a r pa ga nekako zaokrožuje. 2 1 
K a k o r sem opozoril v uvodu, n u d i referat le nekaj izsekov iz doga­
janja, v ka terega je vpleten Cankar jev poseg, in le nekaj smernic za 
zgodovinarski pristop k njegovemu proučevanju. V obširnejšem pr ikazu 
pa osvetlim s široko dokumentaci jo: najprej razhod »mladih« socialistov 
s socialno demokraci jo jeseni 1917, nato več plat i »velikega« polemičnega 
spopri jema med meščanskim tiskom in socialnodemokratskim »Napre-
jem« pozimi 1917—1918, posebej odmeve »Demokracije« ob izidu njenega 
prvega zvezka in naposled vse p o m e m b n e okoliščine v zvezi s Cankar je­
vima predavanjema spomladi 1918 z n junimi odmevi vred. 
Zusammenfassung 
DER EINGRIFF IVAN CANKARS IN DIE SLOWENISCHE POLITIK 
IM JAHRE 1918 
Cankars Beurteilung von Fragen der slowenischen und insbesondere soziali­
stischen Politik im Jahre 1918 erwuchs aus einer politisch-ideelen Umgebung, 
die noch zu wenig erforscht, vor allem aber noch nicht genügend berücksichtigt 
worden ist. 
Die Erwartung, daß nach Kriegsende eine nationale Selbständigkeit möglich 
werden würde — sei es (laut der Maideklaration) innerhalb der alten staatlichen 
Einheit, sei es außerhalb deren, löste eine allgemeine nationale Deklarations­
begeisterung aus. Darin unterging auch die Besorgnis der Nachdenkenden über 
die mögliche Gefahr, daß im Falle des Sieges der Entente Westslowenien einer 
anderen fremden Macht zufallen könnte. Auch Cankar brachte den euphori­
schen Optimismus zum Ausdruck und war in dieser Hinsicht ein echter Inter­
pret der gesamtnationalen Empfindung. 
Während alle anderen die Gefahr verschwiegen — trotzdem, daß sie sie im 
Stillen berücksichtigten und deshalb auch in viel größerem Maße, als man 
denkt, den Einvernehmensfrieden herbeiwünschten, — wurde die Ententephilie 
als vom slowenischen Standpunkt aus unheilbringende Illusion nur von Dr. 
Henrik Tuma verurteilt, der als Sozialist keine Rücksicht auf die bürgerliche 
gesammaitionale Front zu nehmen brauchte. Seiner Meinung nach sollte die 
Sozialdemokratie als internationale politische Macht den Einvernehmensfrieden 
erzwingen, zugleich aber auch einen demokratischen Umbau der Staatsgesamt­
heit vornehmen. 
Andere slowenische sozialistische Intelektuelle wiesen jede gemeinsame sozi­
alistische und revolutionäre Perspektive für die österreichischen Nationen zu­
rück und traten für die Unterordnung der Sozialdemokratie unter die National­
front ein. Durch seine persönlichen Beziehungen und Empfindungen stand 
Cankar dieser »sozialistischen Jugend« nahe, doch trennte ihn von ihr seine 
Idee von der führenden Rolle des Proletariats. 
Wegen des Vehältnisses der Kräfte mußte die Nationalfront in Händen des 
Bürgertums bleiben, kennzeichnend für sie war deshalb die Abwesenheit aller 
revolutionären Elemente. 
In seinem Vortrag in Triest trat Cankar für die »Sozialistische Jugend« ein, 
im Vortrag in Ljubljana ging er dagegen jeder Aussage darüber aus dem Wege, 
so wie auch allem, womit er in Triest unter den Sozialdemokraten auf solchen 
Widerstand gestossen war. 
2 1 Prim. I. Regent, Poglavja iz boja za socializem III (1961), str. 56 in 66—67, 
in istega pisca Spomine (1967), str. 304—305. 
100 
M e t o d M i k u ž 
BOJI ZA PRAVICO SAMOODLOČBE NA PRIMORSKEM 
OD KAPITULACIJE ITALIJE DO ZAČETKA MAJA 1945 
Ko so se zjutraj 21. avgusta letos zbujali narodi vsega sveta in sli­
šali neverjetno novico o napadu Sovjetske zveze in njenih satelitov na 
ČSSR, novico, ki narodom izven varšavskega pakta hi mogla povedati 
drugega kot to, da se je pojavil novi Hitler, je bilo moje predavanje, 
najavljeno za letošnje zborovanje slovenskih zgodovinarjev v glavnem 
že koncipirano. Da bi pa zgodovinarjev spet ne zadel očitek, da smo le 
zaprašeni arhivski molji in črvi in da teče življenje mimo nas, sem kon­
cept predavanja začel bistveno spreminjati. To je seveda praktično po­
menilo novih 14 dni dela in to ponovnega in vse prej kot prijetnega 
prebiranja marksističnih klasikov o nacionalnem vprašanju, pravici do 
samoodločbe itd. in v luči tega predavanje predelati tako, da bo obseglo 
samo razvoj boja za pravico samoodločbe na Primorskem od kapitulacije 
Italije do začetka maja 1945. 
Nikdar si nisem domišljal, da imam kaj preroškega duha ali daru, 
ker ga pač ne more imeti noben človek na svetu, priznam pa, da me je 
tisto čudno premikanje sovjetskega salonskega vlaka v čiemi, ki je vozil 
spat sovjetske voditelje na rusko državno ozemlje, močno spominjalo 
bolj na neke sorte zarotništvo kot na bratsko reševanje nastalih nespo­
razumov. Temu so kmalu sledile trditve, da je treba pri narodih razli­
kovati med zunanjo in notranjo avtonomijo, kot krona vsega pa je bila 
trditev, da socialistični državi, to je" SZ, ne more biti vseeno, kàko se 
razvija socializem v drugi deželi. Vse to me je še pred 21. avgustom 
spominjalo na dobo informbirojevskega cinizma. Ko pa se je začela 
okupacija ČSSR, se nisem spraševal, kako je mogoče, da so socialistične 
dežele napadle socialistično deželo in da se ta napad ne po vsebini in 
ne po obliki ni v ničemer razlikoval od Hitlerjevih napadov, temveč 
sem se vprašal tole: v čem se potemtakem razlikuje znano pokristjanje­
vanje Karla Velikega naših pradedov slovanskega rodu od te sovjetske 
agresije? Vem, da se da prvo zagovarjati, da je to pomenilo prinašanje 
novega, naprednejšega družbenega reda, drugo pa, kot skrb za pravilen 
razvoj socializma v ČSSR itd. Toda eno in drugo se ni izvršilo po 
volji in želji ljudi, ki so občutili blagodati prve in druge okupacije, torej 
ne po želji starih Slovanov in sedanjih Čehov in Slovakov. In tu smo 
v jedru vsega problema, čeprav ga je že rešila zdrava, zlata antika v 
preciznem aksiomu, finis non sanctificat media in, če hočete, povzela 
in prevzela • tudi biblija novega testamenta v znanem stavku, non sunt 
101 
facienda mala ut eveniant bona. Oboje bi se dalo smiselno in tudi našim 
današnjim jugoslovanskim in slovenskim časom primerno prevesti ne­
kako takole: ne smem krasti, da bi si postavil weekend kje ob morju. 
Mislim, da je prav ta in tak uvod povsem na mestu tudi za to moje 
predavanje. Potrebno si je na kratko ogledati še vsebino nekaterih 
pojmov, s katerimi bomo operirali v razpravi in na koncu tega sprego­
voriti še nekaj o virih in nekateri najnovejši literaturi. 
Samoodločba je po Leninu odcepitev nekega naroda od drugega in 
ustanovitev samostojne narodne države.1 Isto je za Leninom dobesedno 
ponovil tudi Stalin.2 To pravico mora priznati proletariat tistega na­
roda proletariatu zatiranega naroda, katerega buržoazija ta narod zatira.3 
Tudi Stalin je popolnoma jasen in pravi, da ima le narod sam pravico 
odločati o svoji usodi in da nihče nima pravice posegati v njegovo 
življenje. Narod naj si uredi življenje po svoji volji itd.4 
Nacionalno vprašanje. Stalin trdi, da je nacionalno gibanje v bistvu 
buržoazno in da bo prenehalo, ko bo izumrla buržoazija. Šele v socializmu 
bo zavladal popolni mir.5 Sklicujoč se na Lenina trdi, da more rešiti 
nacionalno vprašanje le proletarska revolucija, ker je del splošnega vpra­
šanja te revolucije.6 Mislim, da je v prenašanju tega stavka, ki ga ne­
kateri imajo za katekizemsko dogmo, na konkretno reševanje nacionalnega 
vprašanja, ključ za razumevanje vseh dosedanjih in še tudi bodočih 
sporov okrog reševanja nacionalnega vprašanja. Ker nam je definicija 
proletarske revolucije znana, si prav lahko predstavljamo, da dogmatiki, 
kot je na primer Suslov, z apriorističnim nezaupanjem gledajo na vsak 
drugačen poskus ali način reševanja nacionalnega vprašanja. Na to bomo 
naleteli tudi v naši razpravi in o tem smo imeli in bomo še imeli priliko 
slišati in poslušati tudi te dni. 
Mnenja sem, da se je med NOB jugoslovanskih narodov nacionalno 
vprašanje reševalo in rešilo na drugačen način in to mimo proletarske 
revolucije, še več, da nacionalno vprašanje med NOB ni bilo samo neko 
splošno vprašanje demokratične revolucije, temveč njen sestavni del kot 
na primer izgon okupatorjev in uničenje domačih izdajalcev. V tem 
me je povsem prepričal doslej še mnogo premalo poznani članek dr. Ma­
rijana Breclja, Iz razgovora z maršalom Titom dne 1. decembra 1943 
s slovensko delegacijo na 2. zasedanju Avnoja.7 Takrat je Tito dejal, 
da mora delavsko gibanje predstavljati v narodu organizacijo, v kateri 
bo nastopal kot borec za nacionalno svobodo in kot garant boljšega živ­
ljenja ne le zase, ampak za ves narod, za vse slovenstvo. Delavci morajo 
vsi v našo skupno fronto, ker danes so del naroda in nič drugega. Veličina 
in pomembnost današnjega časa in te velike vojne je prav ta, da se danes 
1 V. I. Lenin, O pravu nacija na samoopredeljenje, Beograd 1949, str. 7. 
2 J. V. Stalin, Vprašanja leninizma, Ljubljana 1948, str. 58. 
3 Lenin, o. c, str. 40. 
4 J. V. Stalin, Marksizem in nacionalno vprašanje, Ljubljana 1949, str. 24 
do 25. 
5 O. c, str. 25. 
6 Die Nationale Frage, 1924, str. 9. 
7 Slovenski poročevalec 20. januarja 1944. 
102 
borba za nacionalno svobodo narodov in za njihovo boljše življenje ne 
odigrava na hrbtu notranjih razrednih nasprotij in sil, ampak na hrbtu 
svetovnega fašizma. Zato je tako' delavec kot' vsak rodoljub poklican 
v to veliko borbo, ki bo prinesla i nacionalno svobodo i boljše živ­
ljenje. 
Te Titove besede so v bistvu isto, kar je dejal Kardelj in je prinesla 
beograjska Borba 17. decembra 1944: v Sovjetski zvezi je rešitev nacional­
nega vprašanja rezultat socialistične revolucije, medtem ko je v Jugosla­
viji rezultat narodno osvobodilne vojne in ljudske demokratične revolu­
cije. Razumljivo je, da je tak proces rešitve nacionalnega vprašanja v 
Jugoslaviji moral vplivati kot primer na druge narode, posebno na 
zatirane. Jugoslavija je pokazala posebno pot, ne toliko po vsebini kot 
po obliki reševanja nacionalnega vprašanja: Skoraj isto je zapisal za 
zadnjo številko Slovenskega poročevalca, ki je izšla 27. aprila 1945 še 
v partizanih, B. Kidrič: osvobojena in združena Slovenija je na pragu. 
Nazorno se je izkazalo, da je resnična rešitev našega nacionalnega^ vpra­
šanja neločljivo združena z ljudsko demokracijo in zajamčeno možnostjo 
njene dosledne poti. 
Izjava treh komunističnih strank aprila 1934. Za nas je ta izjava 
samo še zgodovinski dokument, ki dokazuje, da se pri nas nacionalno 
vprašanje ni rešilo s proletarsko revolucijo. Podrobnejše je o njem in o 
njegovi predzgodovini govorila na lanskem proslavljanju oktobrske re­
volucije v Ljubljani zelo natančno in precizno Alenka Nedogova in ved­
no bolj sem prepričan, da bo prav ta referat enkrat še zbudil veliko 
pozornost med teoretiki marksizma po svetu. Ker trdim, da je bilo naše 
nacionalno vprašanje, to je Združena Slovenija, rešeno že med NOB kot 
demokratično revolucijo — če ne povsem, kar zadeva teritorij, pri čemer 
so igrali odločilno vlogo tudi drugačni faktorji kot samoodločba narodov 
in morda le res tudi danes tako moderni fifty-ffity — bi se rad na kratko 
dotaknil nekaterih ugotovitev Nedogove in jih še izpopolnil z novimi 
ugotovitvami tržaškega zgodovinarja Elia Apiha.8 Videli bomo težave, ki 
so spremljale nastanek izjave, za katero pa je v prvi vrsti značilno to, da 
se takrat, ko naj bi se morala, ni začela uresničevati. Res je pravzaprav 
samo to, da je kmalu po okupaciji Jugoslavije izdal CK KPI izjavo, da 
ima slovenski narod pravico do samoodločbe in poudaril, da bo ta pra­
vica »velik korak na poti napredka in humanosti, na mejah naše dežele 
pa bo nastal soliden in siguren varuh miru«.9 Lansko leto sem v mari­
borskem arhivu odkril tudi neko izjavo avstrijskih partijskih ljudi prav 
iz tega razdobja, ki jo omenja tudi Nedogova v svoji razpravi. 
Prepričan sem, da je zanimivo dejavnost okrog te izjave, če ne že 
sprožil, pa vsaj pospešil Stalin v znanem odgovoru 30. junija 1925 na 
članek Sime Markovića, ki je trdil, da je nacionalno vprašanje samo 
ustavno vprašanje. Stalin je zapisal, da se morejo jugoslovanske meje, 
8 Dal regime alla resistenza, Venezia Giulia 1922—1943, Udine 1960 in 
Italia, fascismo e antifascismo neUa Venezia Giulia, Bari 1966. 
9 Giorgio Amendola, Il comunismo italiano nella seconda guerra mondiale» 
Roma 1963, str. 156. 
103 
Г" 
/ 
ki so nastale po vojnah in nasilju izpremeniti v izhodišče in zakonito 
bazo za rešitev jugoslovanskega nacionalnega vprašanja.10 Da tega ne 
more rešiti buržoazija, je bilo zlasti jasno tistim marksistom, ki so še jas­
nejše poudarjali, da si mora proletariat ustvariti domovino nad ; narod­
nostjo in to v neki svetovni organizaciji, ki bo povsem izključevala anta-
gonizem med narodi, kajti obstojalo je znano načelo, da ni mogoče rešiti 
nacionalnega vprašanja tam, kjer bi en narod zatiral drugega in kjer bi se 
ta ne mogel poslužiti pravice do samoodločbe. 
Pri nastajanju naše izjave je začetek 1930 prišlo do prvih stikov med 
KPJ in KPI in zadnja je izdelala nekako shemo za politično akcijo v Ju­
lijski Krajini, katere glavna vsebina je bila samoodločba zatiranih naro­
dov v povezavi z razrednim bojem, politična zveza z narodno revolucio­
narnim gibanjem slovenskega in hrvaškega ljudstva, priznanje obema 
narodnostnima manjšinama pravico do odcepitve a pod pogojem, da se 
ustanovi delavsko kmečka slovenska republika v federaciji kmečkih re­
publik na Balkanu. Februarja 1933 so izdali že skupno izjavo, ki govori 
o podpiranju boja vseh zatiranih narodov in narodnih manjšin v Jugo­
slaviji in Italiji in o popolni pravici do samoodločbe, kmalu za tem pa je 
prišlo do skupne izjave CK KPJ in CK KPI o slovenskem vprašanju. Obe 
stranki sta priznali slovenskemu narodu pravico do samoodločbe in ob­
ljubili podporo v tem boju, ki pa ne bo vezan »na nobeno teritorialno 
obliko osvoboditve in združitve slovenskega naroda«, kar se bo reševalo 
šele v revoluciji v Italiji, na Balkanu in v podonavskih deželah. Istega 
leta je na vse to pristala tudi KPA in sestavili so teze o gospodarskih in 
političnih problemih Slovenije, spričo katerih — zlasti pa glede mej — 
je imel naš dobri, stari Regent kritično in zelo pravilno stališče. Takole 
pravi: Nekateri pravijo, da ob proletarski rešitvi narodnega vprašanja 
po načelu samoodločbe meje ne prihajajo več v poštev. Tako gledanje 
predpostavlja, da bomo imeli dan po delavsko kmečki revoluciji idealne 
razmere pod vodstvom idealnih ljudi. Šele ko bo socializem realiziran v 
vsem obsegu, šele tedaj ko bodo države umrle, šele tedaj bo izginila da­
našnja vrednost meja. Prej ne. Pa tudi če abstrahiramo do sedanjih poli­
tičnih meja, bodo igrale meje upravnih in gospodarskih enot veliko vlogo 
za zelo nedogledno dobo. Tudi narodne meje bodo potrebne. 
Po deklaraciji vseh treh strank o narodnem vprašanju Slovencev in 
po še posebnem manifestu vseh treh strank in po pripombah CK KPJ na 
ta manifest, je potem aprila 1934 prišla izjava treh komunističnih strank, 
katere vsebina je znana in je ne bomo ponavljali. Vsekakor pa je treba 
omeniti Regentovo izjavo kmalu po tem, da mora pravica do samood­
ločbe veljati seveda tudi za neslovenske narodnosti, ki imajo ponekod ve­
čino. Povsem pravilno pravi, da bi v nasprotnem primeru nastalo nacio­
nalno vprašanje samo problem slovenske buržoazije in nove imperiali­
stične delitve centralne Evrope in Balkana.11 
Nekako istočasno ob objavi naše izjave je napisal Anin (inž. Drago 
Guštinčič) tudi v Moskvi obširno razpravo pod naslovom Narodni problem 
10 Marksizam i nacionalno-kolonialno pitanje, Beograd 1947, str. 244. 
11 E. Apih, Dal regime alla resistenza, str. 48. 
104 
\ 
Slovencev in dr. Koroščeve punktacije. Fotokopijo tega rokopisa mi je 
kolegialno in prijateljsko posredovala Alenka Nedogova, za kar se ji tudi 
na tem mestu najlepše zahvaljujem. Guštinčičeva razprava ni zanimiva za­
radi polemiziranja s Koroščevimi punktacijam'i, ki po svoje tudi govorijo 
o Združeni Sloveniji, vsekakor pa je zelo važno dopolnilo in eksegeza 
moskovske aprilske izjave treh komunističnih strank. Guštinčič pravi, da 
se mora slovenski narod pripravljati na odločen boj za svojo svobodo, za 
združeno slovensko delavsko kmečko republiko, ki jo bo potem po svoji 
svobodni volji in od nikogar prisiljen vključil v tisto federacijo delavsko 
kmečkih republik, katero bo spoznal, da bo najbolj odgovarjala njegovim 
koristim. V tej svoji državi bo slovensko ljudstvo rešilo tele pereče pro­
bleme: razlastitev vseh veleposesti, a samo oddaja orne zemlje kmetom, 
medtem ko gozdovi ostanejo v skupni uporabi in kot sklad za plačevanje 
kmečkih davkov, odpravo vseh zajedalstev, kralja, kraljevske družine, 
vseh kapitalističnih ministrov, vseh visokih oficirjev buržoazne države, 
vseh visokih penzionistov, ker teh visokih pokojnin niso zaslužili z res­
nim in za človeštvo potrebnim delom, odpravo vseh cerkvenih redov, ki 
živijo od tujega dela na svojih posestvih itd. Dalje pravi, da slovensko 
zatirano ljudstvo »že pripravlja svojo železno metlo in bo v družbi delov­
nega ljudstva Jugoslavije, Italije in Avstrije zamahnilo«. Dalje trdi avtor, 
da Slovenci nismo premajhni za lastno državo, če bodo v njej zavladali 
delavci in kmetje in če bodo tudi drugim narodom, na primer Kočevar-
jem, priznali vse pravice do samoodločbe, pa tudi do odcepitve. Trst in 
Gorica sta po večini prebivalstva italijanski mesti, imata pa pravico do 
samoodločbe in odcepitve. Če hočeta ostati v delavsko kmečki Sloveniji 
— ker jim gospodarsko drugam ne kaže — jima gre popolna gospodarska 
in kulturna avtonomija. »Kot beli dan je jasno,« da se more slovensko 
ljudstvo nacionalno osvoboditi samo na razvalinah fašistične Jugoslavije, 
fašistične Italije in fašistične Avstrije. Zato mora biti najzvestejši zavez­
nik vseh tistih revolucionarnih sil, ki danes rušijo te države, torej srbske­
ga, hrvaškega, makedonskega, črnogorskega, albanskega, italijanskega in 
nemško avstrijskega ljudstva in vseh drugih narodov v okviru teh držav. 
S temi osvobojenimi narodi bo potem neodvisna združena delavsko kmeč­
ka slovenska republika kot popolnoma enakopraven in svoboden narod 
sklepala svobodno federativno pogodbo kakor bodo to zahtevali gospo­
darski in kulturni interesi vsega delovnega ljudstva pri nas. 
Medtem ko je v vrstah zlasti mlajših slovenskih komunistov od prvih 
začetkov nastajanja ljudske fronte začela dobivati ideja Združene Slo­
venije vedno močnejši poudarek, njena vsebina pa dobila čisto konkretni 
poudarek v ustanovnem manifestu KPS, pa je del italijanskih, in posebej 
še tržaških komunistov začel gledati z rezervo že na prvo akcijsko pogod­
bo med KPI in MNRSC (movimento nazionale rivoluzionario degli Slo­
veni e dei Croati della Venezia Giulia).12 Skupina tržaških komunistov, 
ki je že med NOB in kasneje med informbirojevsko histerijo dobila ime 
internacionalnosti, je gledala z nezaupanjem na to ljudskofrontovsko 
akcijsko združevanje boječ se slovenske prevlade v tem gibanju in — 
12 E. Apih, Dal regime alla resistenza, str. 48 in Italia..., str. 349. 
105 
kar Elio Apih še posebej poudarja — ker ni bila sposobna prevzeti težke 
naloge in postati nosilec antifašističnega gibanja v vsej pokrajini. Ta del 
tržaških komunistov ni znal — tudi zaradi neznanja slovenskega in hr­
vaškega jezika — navezati stikov s slovenskim in hrvaškim proletaria-
tom in ljudskimi množicami, povrhu pa je delal še to napako, da je loče­
val problematiko Trsta od problematike celotne Julijske Krajine, pa če­
prav je Stato operaio 1936 čisto pravilno zapisala, da tržaški proletariat 
čaka naloga vodstva narodnoosvobodilnega gibanja v vsej Julijski Krajini. 
Seveda je obstojala med tržaškimi komunisti še druga skupina. Apih 
na dveh mestih omenja februarsko konferenco tržaških komunistov 1939 
pri Opčinah, na kateri je prav mladi Pino Tomažič postavil rešitev nacio­
nalnega vprašanja te dežele le v povezavi KPI z ljudskimi množicami, . 
v pripadnosti Trsta slovenskemu zaledju in v avtonomiji za Italijane. 
Razumljivo je torej, da tržaški proletariat in KPI na začetku vojne 
ni bila enotna in neenotna kako začeti izpolnjevati moskovsko aprilsko 
izjavo iz leta 1934. Internacionalisti so čakali na proletarsko revolucijo 
v Italiji, Jugoslaviji in še drugod, komunisti-patrioti in to v najboljšem 
in najpopolnejšem pomenu besede, pa so bili za takojšen boj proti fa­
šizmu, predvsem pa za vključitev tega boja v NOB jugoslovanskih na­
rodov. In prav s-tem smo zadeli na temeljno vsebino našega drugega 
dela referata, v katerem bomo videli, da te vrste boj zlasti v Trstu ni 
bil lahek in je v določenih fazah že mejil na prave ideološke spopade 
med KPS in KPI, katerih še najbolj nedolžna zunanja manifestacija je 
bila obojestransko očitanje šovinizma itd. K temu moramo seveda pri­
šteti še druge, nič manj velike težave, neuspelo povezavo s tržaškim 
meščanskim revolucionarnim organom, torej s CLN (comitato di libera­
zione nazionale), nerazumevanje bistvene razlike med našim NOB in 
italijansko rezistenco itd. 
Ne bom analiziral vseh težav. Zatekel'se bom samo k dvema citato­
ma dveh kar. se da uglednih italijanskih komunistov, na citat samega 
Togliattija in naše ugledne znanke-partizankè, senatorke Marije Berne-
tičeve-Marine. Videli bomo, da je šlo za globoka, ideološka nesoglasja, 
morda celo za neke sorte dogme in iz zgodovine vemo, kakšni hudi in 
nepomirljivi boji so že bili in še bodo zaradi dogem. Dogma se namreč 
, ne da dokazati in je treba vanjo samo verjeti ali verovati. Eni to morejo, 
drugi ne in že so bili na primer Rusi in njihovi trabanti v ČSSR! Prvi 
citat bo toliko bolj vreden, ker je še iz časov pred informbirojevsko 
histerijo in je vzet iz Togliatti j evega govora na V. kongresu KPI v Rimu 
na prelomu 1945/46.13 Ko je Togliatti govoril o Trstu, je dejal, da je 
večina tržaških delavcev naklonjena priključitvi Trsta k federativni de­
mokratični Jugoslaviji, ker vidijo zmedenost italijanskega položaja, po­
skuse obnavljanja fašizma itd. Ne more pa odobravati, da zaradi tega 
prehaja tržaški proletariat na separatistične položaje in se cepi od itali­
janske narodne skupnosti. Naloga tržaških delavcev je bojevati se z ita­
lijanskimi ljudskimi množicami proti italijanski in tuji reakciji in biti 
13 Critica marxista 1964 (VII—X), str. 13—47. 
106 
obenem posrednik med dvema narodoma, da bi našla neko konkretno 
rešitev za Trst, ki bi odstranila vsak povod za nesporazume in odstranila 
sleherno iskro nacionalizma tako na eni kot na drugi strani. Za Togliat-
tija je v tem času kot takrat, ko je pomladi 1944 odhajal iz Moskve, 
veljala tale dogma: Trst je italijanski, a so ga nam, oziroma ga skušajo 
vzeti Jugoslovani. Podobna je izjava naše partizanske znanke iz Bele 
Krajine Marine, ki pravi: »Tudi osvoboditev Trsta je bila premišljeno 
nacionalistično dejanje. Dolžni smo sicer še enkrat zahvalo sinovom jugo­
slovanskih narodov, ki so prišli utrujeni od stoterih bojev osvobodit naše 
mesto. Toda med njimi bi morali biti tudi Garibaldinci, sinovi delavske­
ga razreda Trsta, Tržiča in Milj. To pa ni šlo v račun Titovcem, ki so se 
potrudili, da bi zmanjšali italijanski doprinos v tem boju.«14 
Nekaj besed o virih in literaturi. Uporabljal sem mnogo novih virov, 
ki jih v moji razpravi Boji KPJ za zahodne meje (od 1941 do 1945), ki je 
izšla v Zgodovinskem časopisu 1958—59, še ni. Gre predvsem za kores­
pondenco med CK KPS, IOOF, Obkomom in POOF s slovenskimi trža­
škimi organizacijami. Ponovno bi rad opozoril, da je treba biti pri upo­
rabljanju teh tako imenovanih partizanskih virov zelo previden, čeprav 
jim seveda ne moremo osporavati originalnosti. Lahko je njihova vsebina 
pomanjkljiva, lahko pa tudi ne ustreza resnici in to zaradi zelo različnih 
vzrokov, lahko tudi iz takega, da je aktivist na višje forume sporočal 
boljše kot je bilo v resnici, boječ se, da bi ga ne imeli za slabega politič­
nega delavca. S tem niti najmanj ne osporavam vseh velikih zaslug naših 
političnih delavcev in njihovih naravnost več kot herojskih dejanj. Opo­
zoriti hočem samo na to, da so bili ti tudi ljudje in zato prav tako pod­
vrženi vsemu tistemu, čemer je homo sapiens podvržen. Saj je samo šala, 
a bo lepo ilustrirala to, kar hočem pravzaprav povedati. Ko so naši cen­
tralni organi po osvoboditvi, že v razdobju prve petletke, takrat ko so se 
vsi naši uradni dopisi končavali z gesli: Vse za petletko! in Dosegli in 
presegli bomo plan! itd. — skušali le ugotoviti, koliko vojnih žrtev so 
dala naša posamezna okrožja, je neko okrožje odgovorilo približno takole: 
Dobili smo vašo okrožnico in upamo, da ne bomo samo dosegli, temveč 
tudi presegli plan števila žrtev. Brez šale pa bi rad navedel še en primer, 
ki utegne komu koristiti, če bo te dni kaj pisal o Kočevskem zboru. Slo­
venski poročevalec prinaša 17. septembra 1943 uradni poziv IOOF za 
volitev delegatov za ta zbor in pravi, da hoče v Ljubljanski pokrajini 
in drugih osvobojenih ozemljih »ustvariti najvišje politično predstavni­
štvo osvobojenih Slovencev kot predstopnjo za končni skupni slovenski 
parlament«, dočim pa piše Boris Kidrič v Slovenskem poročevalcu točno 
mesec dni za tem o Kočevskem zboru, da so se prvič v naši zgodovini 
»zbrali svobodno izbrani izvoljeni odposlanci slovenskega ljudstva in za­
stopniki narodnoosvobodilnega gibanja iz vseh slovenskih dežela«. Kaj 
torej? Med prvim dokumentom in Kočevskim zborom je vmes ustni in 
nikjer zapisani sklep IOOF, da pošljejo v Zbor svoje delegate tudi fron-
tine organizacije na neosvobojenih ozemljih, na primer Ljubljana, in da 
14 Cit. Teodoro Sala, La crisi finale nel Litorale Adriatico 1944—1945, 
Udine 1962, str. 149—150. 
107 
naj se pri kandidiranju delegatov v bataljonih pazi na to, da bodo ti 
zastopali predvsem tiste kraje, od koder frontine organizacije ne bodo 
mogle poslati svojih delegatov (na primer iz Maribora, Celja itd.). Tako 
je torej bil v Kočevju zastopan ves slovenski narod. Na to je opozoril 
dr. Marijan Brecelj na znanem posvetovanju o Osvobodilni fronti ob sicer 
dobrem in uspelem referatu dr. Toneta Ferenca, ki seveda za ta ustni 
sklep IOOF pri vsej pridnosti in najboljši volji ni mogel vedeti. Lahko 
pa se bo še spomniti, da sem na istem zborovanju prav živo agitiral za 
pogostejše take vrste razgovorov, katerih naj bi se udeleževali tudi nek­
danji najvidnejši funkcionarji in voditelji NOB. Poudaril sem, da se 
more vsak, pod še tako znanstvenimi vidiki sestavljeni referat še v mar­
sičem in celo bistveno dopolniti s pomočjo žive priče. Zato si prav nič 
ne domišljam, da so ugotovitve v mojem referatu dokončne, zato ga bom 
poslal z nujno prošnjo vsem takrat najodgovornejšim funkcionarjem na 
Primorskem, Mihi Marinku, Lidiji Sentjurčevi, Vidi Tomšičevi, Francu 
Stoki, Vladu Babiču, Martinu Greifu idr., naj osvetlijo in dopolnijo še 
nejasne stvari. Pot do resnice je včasih dolga, a kljub temu je jo treba 
tvegati. 
Vse literature, ki sem jo uporabljal, ne bom našteval, rad pa bi se 
nekoliko zadržal pri novejši literaturi predvsem tržaških zgodovinarjev, 
ki sem jih ponekod s pridom uporabljal, zlasti, kadar se sklicujejo na 
vire. Če gremo po kronološkem redu izdaje knjig, je prva Giovanni Espo­
sito, Trieste e la sua Odissea, Roma 1952. Čeprav ta general in nemški 
sodelavec nosi pri nekaterih zgodovinarjih nečastno ime narodnega iz­
dajalca, le dobro pripoveduje, kako so Nemci brez strela že 8. septembra 
1943 zasedli Trst, opisuje Rainerjevo in Globocnikovo politiko in pove 
nekaj tudi o tržaškem CLN. 
, Za zgodovino CLN AI - (comitato di liberazione nazionale Alta Italia) 
je pomembna knjiga Franco Catalano, Storia del C. L. N. A. I., Bari 1956, 
v kateri so dobro opisane politične tendence v tem organu koaliranih 
strank. Za razvoj rezistence v Benečiji, Furlaniji in Trstu ter za sestanke 
naših delegatov s CLN Al v Milanu sem uporabljal knjigo Galliano Fogar, 
Sotto l'occupazione nazista nelle Provincie orientali, Udine 1961. Sem pa 
tja nekoliko ošvrkne naše revindikacije, mnogo razmišlja, kaj so territori 
nazionalmente misti, dobro pa opisuje vse tri seje tržaškega antifašistič-
nega koordinacijskega odbora. Prvi tudi podaja vsebino pogodbe, ki so 
jo sklenile 9. decembra 1944 v tržaškem CLN koalirane stranke po iz­
stopu komunističnih delegatov. 
Za zgodovino tržaškega CLN po izstopu komunistov je pomembna 
knjiga Teodoro Sala, La crisi finale nel Litorale adriatico 1944—1945, 
Udine. Sala je tudi prvi, ki zapiše, da je jugoslovanska historiografija 
prva negirala ali negira pomen vstaje antifašistov, zbranih okrog trža­
škega CLN, da je tržaški CLN obtoževala sodelovanja s fašističnimi in 
kolaboracionističnimi skupinami.' Kar zadeva mene si upam brez kakršne 
koli demagogije trditi, da ob pisanju že omenjene razprave še nisem imel 
v rokah nobenega dokumenta o tržaškem CLN. Če bi jih imel takrat kot 
jim imam danes, bi že takrat zapisal tole: v evropski rezistenci imamo 
108 
в5та5чкгт?гтч^---'»£*='*5?ж*а 
samo še pri češkoslovaški primer, da je padalo vodstvo za vodstvom rezi-
stence, bilo pobito ali poslano v koncentracijska taborišča. Tako je češko­
slovaška rezistenca izgubila kar štiri CK češkoslovaške partije, Tržačani 
pa tri svoje CLN in šele četrti, postavljen konec februarja 1945 je do­
čakal konec vojne. Zapisal bi tudi tole: zame je vsaka žrtev, ki pade za 
svobodo svoje domovine sveta in tako so svete tudi žrtve vseh treh trža­
ških CLN, pa naj so to bili komunisti, akcionisti, socialisti, demokristjani 
ali liberalci. 
Zelo zanimiva je knjiga Ennio Maserati, L'occupazione jugoslava di 
Trieste (maggio-giugno 1945), Udine 1963. Čeprav je težišče dela mladega 
zgodovinarja bolj na razdobju tako imenovanih quaranta giorni, poskuša 
vseeno hrabro braniti delo četrtega tržaškega CLN. Le preveč poudarja 
jugoslovansko revizionistično intransingentnost in trditev, da se je moral 
tržaški CLN bojevati kar na dveh frontah, proti nacistom in jugoslo­
vanskim revanšistom. Opaziti je, da le ne more razumeti naše včasih 
zelo'komplicirane revolucije, vsekakor pa mi je všeč, da z rezervo spre­
jema moje citate v že omenjeni razpravi. Manj všeč pa mi je, da mu 
nisem mogel postreči z mojimi izpiski iz naših arhivov, do katerih ni 
mogel priti, ko se je dalj časa mudil v Ljubljani, ker pač ni znal našega 
jezika. 
Predvsem za zgodovino italijanskih partizanskih enot, ki so bile v 
Sloveniji, je omembe vredna knjiga Bruno Steffè, Partigiani Italiani 
della Venezia Giulia, Padova 1965. Avtor je bil sam z brigado Fontanot 
v Beli krajini in se je s tržaška divizijo vrnil v Trst šele poi osvoboditvi. 
Tudi Steffè opisuje delo tržaškega CLN, kot partizan partizanu pa mu 
moram vsaj na uho povedati, da je na več mestih pri svojih opisih le 
preveč subjektiven, če ne rečem že krivičen. Seveda je bil lačen in strgan 
in še marsikaj, seveda so bili hudi marši, od katerih ni mogla biti izvzeta 
divizija Garibaldi-Natisone ali pa brigada Fontanot. Čujmo, kaj piše ob 
prehodu železnice pri Postojni ponoči 18. avgusta 1944, ko je morala 
italijanska enota skupaj s Kosovelovci in Gradnikovci reševati naše naj­
svetejše, to je ranjence pred nemško ofenzivo v Loško dolino s Primor­
ske. Takole piše: »Qella note sentii la prima manifestazione netta della 
ostilità slovena contro di n o i . . . Io ebbi mani, viso, piedi sanguinanti, ero 
stanco morto ma bisognava andare avan t i . . . Quella notte capii la di-
ferenza, l'abisso enorme tra nostra educazione e nostri sentimenti, il 
nostro sistema e il loro.«15 
Obsežno in pravo sintetično delo pa je knjiga Mario Pacor, Confine 
Orientale, Milano 1964. Sicer tudi Pacor govori o slovenskih revindika-
cijah in jih celo primerja s Horthyjevimi (pozabil je na Paveličeve) in 
tistimi od strani jugoslovanske vlade v Londonu. Interesantno in po 
mojem povsem pravilno je njegovo razlikovanje rezistence v Furlaniji 
od rezistence v drugih krajih, poskuša razumeti razliko med našim NOB 
in italijansko rezistenco. Včasih je malo nepregleden, seže pa njegovo 
delo do londonskega sporazuma 1954. Simpatično je, da poskuša marsikaj 
razumeti, popolnoma pa ga razumem, da n"e more vsega. Za predzgodo-
1 5 Str. 99—100. 
109 
vino, zlasti pa za osvetljevanje razdobja po moskovski izjavi od aprila 
1934 in za razdobje do kapitulacije Italije pa sta velikega pomena že 
omenjeni knjigi Elia Apiha, Dal regime alla resistenza (Venezia Giulia 
1922—1943), Udine 1960 in knjiga Italia, fascismo e antifascismo nella 
Venezia Giulia (1918—1943), Bari 1966. 
Preidimo sedaj na sam referat, ki bo zaradi ekonomike časa skrajšan 
do skrajne možnosti. Referat delim časovno na tri razdobja, od kapitula­
cije Italije do sestanka delegatov CK KPS in CK KPI začetek aprila 
1944 na osvobojenem ozemlju na Primorskem, v razdobje od tega se­
stanka do začetka septembra, ko je CK KPS bistveno spremenil svojo 
politično linijo pri svojih zahtevah do Primorske in končno v razdobje 
od začetka septembra 1944 do osvoboditve začetek maja 1945. Dotaknil 
se bom in analiziral le razvoj političnih bojev v Trstu, v Beneški Slove­
niji in v Gorici. Zavedam se, da bo vse to pomanjkljivo in da bi bilo 
treba predvsem analizirati tudi problematiko v Slovenski in Hrvaški Istri, 
a to pustimo morda za boljše čase. 
Znani proglas Vrhovnega plenuma OF 16. septembra 1943 o Sloven­
skem primorju, podobna izjava Zavnoha in odlok 2. zasedanja Avnoja, 
ki potrjuje oba prejšnja, je še bolj spodbudil že dokaj razgibano dejav­
nost CK KPS in CK KPI, ki je bila po vsem svojem bistvu sicer tihi, 
a zato nič manj odločen boj za konkretizacijo, oziroma nekonkretizacijo 
pravice do samoodločbe slovenskega in seveda tudi italijanskega naroda 
na tem lepem primorskem koščku zemlje. Na pismo, ki ga je ĆK KPS 
poslal CK KPI 20. avgusta 1943, je slednji odgovoril 6. oktobra 1943. 
Pristal je na ustanovitev obeh strankinih organizacij v Trstu in narod­
nostno mešanih krajih, zahteval pa je nemoteno ingerenco in zvezo itali­
janskega CK s svojimi organizacijami. Še vedno pa je pismo vztrajalo, 
da je v trenutni situaciji dovolj »samo naše principielno stališče o pra­
vici samoodločbe slovenskega naroda vključno z odcepitvijo« in da more 
brez nadaljnjega soglašati s svobodno in združeno Slovenijo, to je z od­
cepitvijo slovenskih pokrajin le, če bo isto veljalo, tj. pravica do odce­
pitve tudi za italijansko narodnost.16 Če bi natančno prebrali vse pismo, 
je v bistvu odklonilno in Quinto, ki ga je poslal, predlaga razgovor s 
pooblaščenci CK KPS in intervencijo Deda, to je Kominterne, čeprav je 
bila, kot vemo, razpuščena. 
Quinta je prvenstveno skrbel Trst, še bolj pa je skrbel naše, kajti 
sredi novembra 1943 še sta bili v Trstu dve slovenski osvobodilni orga­
nizaciji, mestni ali okrožni odbor OF, Narodni svet, ki so ga ustanovili 
slovenski meščanski intelektaulci po padcu fašizma, tržaški CLN in orga­
nizacije KPI. Kolikor je bilo vse to le povezano, se je med seboj neusmi­
ljeno prepiralo in italijanski komunistični tržaški sekretar je zahteval, 
naj OF zapusti Trst, ker bo mesto itak ostalo pod Italijo.17 Zato je razum-
16 M. Pacor, Confine orientale, str. 276 si. 
17 Fase. 537 v arhivu IZDG Ljubljana (cit. fase. 537). 
110 
ljivo pismo Franceta, ki je pisal 12. novembra 1943 iz Trsta CK in pred­
sedstvu Narodnoosvobodilnega sveta za Slovensko Primorje, naj takoj 
potrdijo mestni odbor OF za Trst in z njim vzpostavijo direktne zveze, 
razčistijo! položaj in pomen Narodnega sveta, poročajo, ali je bil med 
KPS in KPI dosežen kak sporazum glede Trsta in Tržiča, dajo točna na­
vodila za postavitev organizacij KPS v Trstu in kakšen naj bo ta odnos 
do organizacij KPI. Poročal je tudi, da zahteva zastopnik direkcije KPI 
v Milanu nujen sestanek s članom CK KPS, ker v Milanu trdijo, da ni 
še nobenega sporazuma glede Trsta.1 8 
Seveda ga ni bilo in nobena stran še sredi decembra 1943 ni imela 
nobenih direktiv. Sekretar Boro Kladivar je pisal 14. decembra 1943 iz 
Trsta PK za Slovensko primorje, da bo sodelovanje z Italijani še trd 
oreh, ker so »veliki šovinisti in to taki ljudje, ki so po rodu Slovenci, 
ki pa se smatrajo, ko jih malo otipi ješ, za Italijane ali pa neke inter-
nacionaliste brez vsake nacionalne pripadnosti«. Slovence imajo za vsi­
ljivce, ki spodjedajo italijanski živelj. Tudi Kladivar prosi za direktive 
in pooblastila pri pogajanjih, poročal pa je, da ima tržaški OOOF (torej 
ne več mestni odbor OF) 6 članev, od katerih sta dva iz Narodnega sveta 
in da je Trst razdeljen na 7 rajonov.19 
- Tudi PK se ni povsem znašel in zato so mu še kako prav prišle 
direktive, ki mu jih je v imenu CK KPS poslal Boris Kidrič 26. decembra 
1943. Kidrič piše, da so odnosi s KPI, zlasti pa odnosi med slovenskimi 
in italijanskimi partizanskimi enotami, vse prej kot zdravi in je nevar­
nost, da bomo v mešanih predelih prepustili slovenske in italijanske mno­
žice šovinizmu in s tem protiljudski reakciji. Kidrič zahteva, naj vse to 
najprej razčistijo z merodajnimi 'tovariši iz KPI, nato pa je podal nekaj 
načelnih stališč. Prvič, kar sem zelo poudaril že y svoji razpravi, da se 
ne nameravamo v ničemer odreči opravičenim narodnim zahtevam slo­
venskega naroda, drugič, da so bile te zahteve formulirane v splošnem 
obsegu in torej ne »kam bo kaj spadalo«, tretjič, da to ne pomeni, da bi 
mi v mešanih in obmejnih predelih ne postavljali svojih Lnarodno osvo­
bodilnih organizacij in svoje oblasti, če te ne naletijo na odpor za boj že 
pripravljenega italijanskega prebivalstva. Končno pravi Kidrič, da je 
stališče italijanskih tovarišev napačno iz enostavnega razloga, ker je 
abstraktno.20 
Te direktive CK so imele že svojo zgodovino in so se v veliki meri na­
našale tudi na drugo težko politično žarišče, na Beneško Slovenijo, kjer 
so se pojavljali vedno bolj Garibaldinci in do katerih PK spočetka ni 
zavzel pravega stališča. Mislim konkretno na dogovor med zastopniki 
PK in garibaldinskega bataljona Friuli 26. oktobra 1943, s katerim so 
naši ta bataljon pregnali iz Beneške Slovenije na črto Humin-rNeme. 
Naše poročilo pravi: »Midva sva zahtevala, da Italijani naš teritorij sploh 
zapustijo, oni pa so sprožili vprašanje narodne pripadnosti Slovenske 
Benečije.« Jasno je, da so se Italijani pritožili in PK je oba svoja člana 
18 Fase. 535. 
19 Fase. 535. 
2 0 Fase. 532. 
I l l 
ostro prijemal in jima očital, da je bilo tako stališče »globoko zgrešeno 
in v bistvu meščansko in nacionalistično«. Glavna. naloga ni vprašanje 
mej, temveč skupnega boja. PK je naročil pripraviti sestanek med sekre­
tarjem CK KPS Leskoškom in odgovornim članom vodstva KPI.2 1 Iz po­
ročila PK CK 17. decembra 1943 izvemo, da je do tega sestanka prišlo. 
Nanj sta italijanska delegata prinesla Quintovo pismo, v katerem pa je 
ta zahteval samoodločbo za Trst in Benečijo, vendar, pravi poročilo, da 
so naši italijanska delegata prepričali o napačnem Quintovem stališču 
in to na podlagi moskovske izjave tfd aprila 1934.22 
Nekaj več novic o Trstu izvemo iz poročila številka 1. OOOF za Trst 
začetek januarja 1944. Ta OOOF je bil ustanovljen 30. novembra 1942, 
še pred kapitulacijo Italije ustanovljeni mestni odbor OF pa je zaradi 
premajhne aktivnosti in morda tudi ne preveč jasnih pojmov o programu 
OF zamenjal sredi oktobra 1943 novi mestni odbor OF, ki ga pa NOS 
za Slovensko Primorje ni potrdil. Po padcu fašizma je bil v Trstu usta­
novljen tudi Narodni svet pot nadaljevanje Narodnega sveta, ki je ob­
stojal že pred fašizmom in je bil razbit jeseni 1941. Sestavljali so ga 
zastopniki tržaške, puljske in goriške pokrajine in je sprejel celotni pro­
gram OF, kar je NOS za Slovensko Primorje tudi pozdravil. 
Nanovo ustanovljeni OOOF naj bi sedaj vse te sile združil, še vedno 
pa si v Trstu niso bili na jasnem glede sodelovanja z Italijani.23 
Na sklepe Vrhovnega plenuma OF, Zavnoha in 2. zasedanja Avnoja 
je CK KPI odgovoril 5. januarja 1944. Bil je načelno proti priključitvi, 
pristal pa je na priključitev tistih slovenskih in hrvaških predelov, ki so 
jih že zasedle enote NOV.24 Dva dni zatem je bil v Trstu prvi sestanek 
s predstavniki KPI in Matevž Velušček je dobil vtis, da ti ne upoštevajo 
preveč svojega CK in poudarjajo, da se mora vprašanje Trsta rešiti le 
sporazumno s tržaškimi komunisti,25 kar so seveda imeli čisto prav. 
To Veluščkovo pismo še ni moglo doseči PK, ko mu je ta 10. januarja 
poslal vrsto naročil: povezavo s komunističnimi člani v CLN, katerim naj 
predlaga skupen boj z Nemci, za vodstvo tega boja pa skupen odbor; 
dalje prepričevanje italijanskih komunistov, da je naše stališče v danili 
pogojih edino pravilno in da je njihova dolžnost pobijati šovinizem med 
Italijani, kajti Slovenci smo »s svojim bojem gotovo zaslužili simpatije 
vseh svobodoljubnih sil tudi med Italijani« in končno, da je treba tudi 
v Trstu izvesti popularizacijo in potrditev sklepov 2. zasedanja Avnoja.2''" 
Je pa zanimivo, da se je že v tem času v Tržiču slovenski odbor OF po­
vezal z italijanskim CLN, čeprav »ni bilo še vse v redu.«27 
Močno optimistično je bilo poročilo PK CK 13. januarja 1944, ki pri­
poveduje, da doživlja OF v Trstu zdrav vzpon, vendar partija njen vzpon 
prehiteva, dalje poroča, da je Ferfoljev Narodni svet kapituliral pred na-
21 Fase. 532. 
22 Fase. 532. 
23 Fase. 543. 
24 Boji KPJ, str. 17. 
25 Fase. 535. 
26 Fase. 535. 
27 Fase. 644. 
112 
mi in se razpustil, dva njegova člana pa sta vstopila v OOOF. Zelo pre­
tirana je trditev, da je med slovenskim prebivalstvom" politična zmaga 
že danes naša. Med KPS in KPI so ustanovili kontaktni komitet in v 
organizaciji KPI da je čutiti nov veter.7 2 3 
Obširne direktive je dal POOF tržaškemu okrožju 26. januarja in 
je glede Trsta poudaril, da je del našega narodnega ozemlja in da zato 
spada k Sloveniji in Jugoslaviji, pripadajo pa tržaškim Italijanom — 
načelno — posebne pravice, kako pa bo to rešeno v podrobnostih, je 
odvisno od mnogih činitelj ev. Prvega v našem interesu ni treba preveč 
poudarjati in razglašati, nujno pa je treba v Trstu ustanoviti nek skupni 
slovensko-italijanski bojni odbor.28 Iz Trsta je obširno poročal Velušček 
že naslednjega dne. Povedal je že o drugem sestanku s tržaškimi komu­
nisti in o ustanovitvi kontaktnega odbora, ki ima za enkrat glavno na­
logo pobijati v obeh taborih šovinizem, pripravljati mase za skupni boj 
proti Nemcem. Ce bi kjer koli nastalo vprašanje o bodočnosti Trsta, se 
bosta obe strani sklicevali na pravico do samoodločbe. V tovarnah, kjer 
je italijanski proletariat v večini, se ustanavljajo samo organizacije KPI 
in obratno celice KPS, Slovenci, člani KPI, ki niso v tovarnah in obratih, 
se organizirajo v KPS, katere organizacije se ustanavljajo povsod, kjer 
prebivajo Slovenci. Pomembno je to, da je ta sklep odobril instruktor 
CK KPI, ki je bil 22. januarja v Trstu. Ni pa-še Velušček dobil zveze 
s CLN, ker je ta zavlačeval sestanek.29 
Medtem je posegel v aktivnost Primorske in Trsta tudi CLN Al, o 
čemer pa v tem predavanju ne bomo govorili, ker bi zaradi obširnosti 
problematike potrebovali posebno predavanje. OOOF za Trst je poslal 
10. februarja svoje drugo poročilo. V Trstu je bilo 8 rajonskih odborov 
OF, na .številnih sestankih pa so predvsem govorili o sodelovanju z Itali­
jani. Prav o tem so še istega dne poročali v posebnem poročilu in so na 
začetku poudarili, da večina slovenskih delovnih množic to sodelovanje 
pozdravlja, slovenski meščanski krogi pa tega sodelovanja ne izključujejo, 
imajo pa gotove pomisleke. 
Na dveh sejah OOOF so načelno odobrili sodelovanje z italijanskimi 
naprednimi silami v Trstu v skupnem boju proti Nemcem in njihovim 
pomagačem. Italijanske napredne sile naj si ustanovijo lastne organiza­
cije po našem zgledu, a zvezo z njimi in koordinacijo dela pa naj bi 
opravljal nek osvobodilni odbor za Trst, sestavljen iz predstavnikov vseh 
tržaških narodnosti (tudi Albancev) in izvzete naj bi bile samo tiste, ki 
so se politično ali kakor koli že kompromitirale v boju proti Slovencem 
in drugim jugoslovanskim narodom-. Vendar sta imela dva člana bivšega 
Narodnega sveta tele pomisleke: 1. Dokler se ne ustvari »primerno psiho­
loško stanje na obeh straneh, naj bi bil ta koordinacijski odbor tajen, 
sodelovanje v njem pa neoficialno«. Odbor naj pomaga predvsem pri 
postavljanju italijanske osvobodilne organizacije, a s parolo o samood­
ločbi je treba operirati z vso potrebno opreznostjo. 2. Z ustanovitvijo 
27a Fase. 533. 
28 Fase. 436. 
29 Fase. 535. 
8 Zgodovinski časopis Ц З 
*^Bï^5^ 
tega odbora je treba počakati tako dolgo, dokler se ne ustvari med itali­
janskimi meščanskimi sloji res iskreno razpoloženje za sodelovanje z 
nami, do tega časa pa naj teče sodelovanje samo po partijski liniji. 3. Z 
Italijani naj se vsede za isto mizo le, če dokažejo s pozitivnim delom 
v skupnem boju, da so doumeli vso pomembnost današnjega položaja in 
razvojno pot gigantskega boja jugoslovanskih narodov.30 
Čeprav so bili to le pomisleki manjšine, po svoje le kažejo, kje so se 
za tržaško OF tudi začenjale težave. POOF je na to poročilo odgovoril 
19. februarja in znova poudaril potrebnost skupnega boja slovenskega in 
italijanskega naroda v Trstu. Kar bi ta boj slabilo, mora odpasti, zlasti 
diskusija o bodoči pripadnosti Trsta, ki naj se na obeh straneh opusti 
tudi v vodstvenih organih. To je treba predočiti tudi obema članoma 
bivšega Narodnega sveta, ki sta imela pomisleke. V Trstu popularizirajte 
naš NOB in maršala Tita.31 
Zadnjega februarja je poročal o delu za sestavo enotnega tržaškega 
osvobodilnega vodstva tudi Velušček. Na sestanku z več slovenskimi in­
telektualci, med katerimi sta bila tudi bivši ban dr. Marušič in- dr. Čer-
melj, so ti po triurni debati pozdravili sodelovanje z Italijani, italijanski 
proletariat je bil v glavnem navdušen za sodelovanje, vendar je »med 
delavci le še ostalo nekaj šovinizma. Veliko težje bo z italijanskimi me­
ščani, kjer kar čez noč nastajajo razna gibanja in na roko jim gre tudi 
sektašenje italijanskih tovarišev, M še vedno zavlačujejo našo zvezo s 
CLN. Pravijo, da sestanek ni potreben in si hočejo biti poprej na jasnem o 
bodoči pripadnosti Trsta«. Matevž je poudaril, da so italijanski tovariši 
še neiskreni, kar je največja ovira za skupno delo. Vran (dr. Vratuša, 
opolnomočenec OF pri CLNAI), ki j e bil na poti v Milan v Trstu, je 
obljubil, da bo vse to poročal CK KPI in da bo čimprej organiziral se­
stanek z njegovim opolnomočencem in Beblerjem.32 
PK je 2. marca poročal CK, da so Krištofovo (Kardeljevo) pismo 
prejeli, ga na sestanku predelali in ga poslali v Trst, Matevžu pa naročili, 
naj čimprej pripravi sestanek s Quintom.33 Tu je mišljeno Kardeljevo 
direktivno pismo od 15. februarja 1944, katero za enkrat še nisem imel 
v rokah, zato morem o njegovi vsekakor izredno važni vsebini — saj 
gre za direktivno pismo po vsej verjetnosti CK KP J samega — samo 
sklepati. Po vsej verjetnosti je to pismo obsegalo zahtevo po čim tesnej­
šem sodelovanju z italijanskimi množicami in italijanskimi partizani. 
Kmalu po začetku marca so se v Trstu začele prve množične aretacije 
antifašistov, poročilo OK za Trst pa je 10. marca sporočilo, da je v tovar­
nah in obratih še vedno čutiti nesoglasja med slovenskim in italijanskim 
proletariatom.34 
Priprave za sestanek, ki ga je naročil Kardelj, so stekle. Naš CK je 
poslal PK 14. marca brzojavko, da bosta na sestanek prišla Kardelj in 
30 Fase. 543. 
31 Fase. 543. 
32 Fase. 535. 
33 Fase. 532. 
34 Fase. 535. 
114 
J X _.. J _ л~ , ^ - , 
Leskošek,35 že dan za tem pa je pisal Kardelj sekretariatu KPI, da se se­
stanka ne more udeležiti, ker je odpotoval iz Slovenije. V uvodu je 
poudaril, da je treba najprej odpraviti vsa nesoglasja in šovinistične 
tendence v obeh partijah. O odloku 2. zasedanja Avnoja o priključitvi 
Primorske je poudaril, da odlok ne omenja nobenih krajev in ne določa 
nobenih oblik, kako. naj bi se ta priključitev izvedla in je smisel tega 
odloka in predhodnih aktov »konkretizacija pravice slovenskega in hrva­
škega naroda do samoodločbe v času in okoliščinah, ko so veliki predeli 
Primorske osvobojeni ali pa kontrolirani po silah NOV. Odlok vključuje 
tudi Beneško Slovenijo vzhodno od Čedada in Humina, ne govori pa 
o mejah te pokrajine«. Glede Trsta je Kardelj poudaril, da je trenutno 
važna čim večja antifašistična aktivnost obeh narodov in da se ta aktiv­
nost poveže s celotnim antifašističnim bojem Julijske Krajine. Groba 
napaka je zahtevati od italijanskih antifašistov v Trstu, da bi se izjas-
njevali za priključitev Trsta k Jugoslaviji, je pa tudi napačno, če itali­
janski tovariši ne vidijo, kaj se dogaja v Jugoslaviji in kakšno pomoč 
so dolžni dati temu dogajanju. Z dnevnega reda je treba dati vsako 
diskusijo o bodoči pripadnosti Trsta. Poglavitno je vzpostavitev enotnosti 
tržaškega proletariata in slovenskega zaledja.36 
Govorili smo že o Quintovi prošnji za intervencijo Deda. Ta je bila 
poslana od Deda 28. marca in brzojavka pravi, da je v času boja proti 
skupnemu sovražniku politično nepravilno zaostrovati spore med itali­
janskimi in slovenskimi partizani zaradi teritorialnih vprašanj v Trstu 
ali v predelu med Čedadom in Huminom. To se bo reševalo, ko bo so­
vražnik razbit.37 
Tako smo prišli do znanega sestanka med delegati obeh CK na Pri­
morskem, vendar si moramo še poprej ogledati nam že znano sporno 
žarišče v Beneški Sloveniji, ki, kot bomo videli, še daleč ni bila zrela 
za kakršno koli resnično samoodločbo. Znano je, da je naš Znanstveni 
inštitut pri predsedstvu SNOS načelno razpravljal o naših mejah že 
20. marca 1944, manj pa je znano, da se je o naši zahodni meji pečal 
briški okrožni NOO že pred tem in to na sejah 18. oktobra in 4. novem­
bra 1943. Seveda vse to ne more v ničemer izgubiti na svoji zanimivosti, 
ker je pri teh razpravah zelo aktivno sodeloval naš nekdanji partizanski 
prijatelj župnik Taras iz Kojskega. Na prvi seji so ugotovili, da je za 
Brda sporno ozemlje zlasti proti zahodu in da je zato treba s pomočjo 
specialke natančno določite meje. Na drugi seji pa so dejali in sklenili 
tole: pred očmi imejmo vedno tole državno mejo: od izliva Soče do inklu-
zive Tržič, nato po Soči do Podgore, nato po -železnici do inkluzive 
Čedad—Fojda—Ahten—Neme—Humin. To naj bi bila splošna začasna 
črta. Prav gladko seveda n e b o šlo, zlasti ob skrajni meji, ker ne vemo, 
katere in kakšne zaveznike bomo imeli pri določevanju meje. Važen čini-
3 5 Fase. 535. 
38 Boji KPJ, str. 19. 
37 Boji KPJ, str. 20. 
115 
tel j pri vsem tem bo tudi oblika, ki jo bo zavzela Italija po vojni. V 
najslabšem slučaju bo šla meja od Čedada proti morju.38 
PK je pisal 12. januarja 1944, da je vprašanje Benečije slej ko prej 
odprto, oziroma, da se je še bolj zapletlo zaradi velike zaostalosti in na­
rodne nezavednosti Benečanov in zaradi napak naše vojske. Dokler se 
narodna zavednost ne bo dvignila, nima smisla preveč naglašati Združene 
Slovenije in še manj Jugoslavije.39 Da je Benečija še vedno nerešen 
problem, je PK pisal 13. januarja tudi CK in pravi, da se je položaj 
zaradi prisilne mobilizacije in zato seveda množičnih dezertacij tako po­
slabšal, da so iz Slovenske Benečije pobegnili vsi terenci in celo Vosovci.40 
Oglejmo si še na kratko okrožnico štaba Briško-beneškega odreda (BBO) 
30. marca politkomisarjem in vojaškim funkcionarjem svojih enot, v ka­
teri je na začetku poudarjeno, da je narodna zavest beneškega ljudstva 
popolnoma zamrla in da je ostalo samo še nekaj ostankov slovenskih šeg 
in navad. Okrožnica terja najprej popraviti napake, ki so jih delale naše 
enote pred novembrsko ofenzivo 1943 in naroča, kakšno vse mora biti 
novo vojaško in politično delo. Se je pa okrožnici pritaknila neprijetna 
parola, zaradi katere so potem politkomisarja BBO ostro prijemali višji 
forumi, namreč, tudi Benečija mora biti sovjetska!41 
O Gorici izvemo nekaj več šele iz poročila OOOF za Goriško 1. januar­
ja 1944. Pred kratkim šele je bil postavljen mestni odbor OF in mesto 
je bilo razdeljeno na pet kvartnih odborov. Na to poročilo je odgovoril 
POOF že 5. januarja z dosti ostro kritiko, da Gorica še vedno ni zajeta 
in da niso še ničesar storili, da bi pridobili demokratične goriške Italija­
ne, kar bo zelo važno tudi za dokončno rešitev naših mej. OF priznava 
domačim Italijanom na našem ozemlju vse manjšinske pravice, jim po-
nujo demokratično sodelovanje in jih vabi, da si zagotovijo svoj položaj 
z deležem v sedanjem boju.42 No, OOOF je že začetek februarja izdal 
letak, v katerem je pozval slovenske in italijanske Goričane v skupni boj 
in poudaril, da sta se slovenski in. italijanski narod znašla na isti poti 
boja proti istemu sovražniku.43 Kljub temu je OOOF 12. februarja znova 
poročal, da sta Gorica in okolica žalostno poglavje, ljudje so sicer pri­
pravljeni žrtvovati v blagu in denarju, odgovornosti pa noče nihče pre­
vzeti. Isto skoraj je poročal isti organ še 15. marca, je pa to pot tudi 
prvič povedal o italijanski rezistenci v Gorici, ki jo je razdelil v dve 
skupini: v skupino štirih intelektualcev, ki se strinjajo z nami, pravijo 
pa, da je še prezgodaj postavljati vprašanje slovensko-italijanske meje, 
in v skupino železničarjev, ki dobivajo direktive od brigade Mazini in to, 
da naj mirno čakajo. Še 25. marca je OOOF spraševal POOF, ali naj 
goriške Italijane vključijo v našo organizacijo, ali naj si postavijo svojo, 
vzporedno z našo.44 
38 Fase. 578. 
39 Fase. 535. 
4 0 Fase. 533. 
41 Fase. 577. 
42 Fase. 615. 
43 Fase. 615. 
44 Fase. 615. 
116 
In sedaj nekaj o aprilskem dogovoru. Ohranjen je zelo obširen origi­
nalni dokument, nima pa podpisov ne članov CK KPS in ne CK KPI. 
Sestanek je bil od 2. do 4. aprila 1944 na osvobojenem ozemlju na Pri­
morskem in dokument prinaša vsebino dogovora, to je o pomenu sodelo­
vanja in o obliki sodelovanja, za katero so določili navodila političnega 
in vojaškega značaja. V bistvu je ta dogovor isto, kar je zahteval Kardelj, 
zato se podrobnejše z njim ne bomo ukvarjali, prepričan pa sem, da se 
bodo s tem dokumentom zelo natančno nekoč še bavili marksistični teo­
retiki. Dogovor namreč zahteva skupen boj za osvoboditev in soglasno 
reševanje vseh problemov glede bodočih odnosov obeh narodov v obmej­
nih in mešanih krajih. Ne bi bilo oportuno že sedaj govoriti o razmejitvi, 
ker bo končna rešitev odvisna predvsem od splošnega položaja v Italiji, 
Jugoslaviji in Sloveniji. Če torej ne bodo govorili o mejah, s tem še 
ni rečeno, da se je slovenski narod svojim pravičnim mejam odpovedal.45 
П 
Poln odmev teh sklepov moremo zaslediti v sklepih 2. pokrajinske 
partijske konference na Primorskem od 17. do 20. aprila. Posebni sklepi 
o odnosih do Italijanov zahtevajo vsestransko podporo italijanskim par­
tizanskim enotam, obveščanje slovenskih množic o uspehih italijanske 
rezistence. in jih seznanjati z osebnostjo Togliattija, v narodno mešanih 
predelih uskladiti delo obeh partijskih organizacij s koordinacijskimi od­
bori in z enakimi odbori navezati stike med organi OF in CLN. Ti ko­
ordinacijski odbori morajo biti seveda sestavljeni iz predstavnikov obeh 
narodnosti.48 
Poglejmo zopet v Trit. Tržaški OK je 20. aprila poročal, da so delo 
po velikih aretacijah znova pognali v tek in da večina rajonov znova 
dela, sestanek z Italijani pa je določen za prihodnjo nedeljo.47 Prvega 
maja je sporočil ,da so trije člani bivšega Narodnega sveta pripravljeni 
priti na osvobojeno ozemlje,48 31. maja pa o ponovnem sestanku z neka­
terimi člani Narodnega sveta iz Trsta in Gorice, ki so OK izročili posebno 
spomenico, o kateri pa OK pravi, da je malomeščansko gledanje na OK, 
kritika neaktivnih ljudi, prežetih z močnim lokalpatriotizmom in pod 
vplivom sovražnikove in belogardistične propagande, nepravilna ocena 
političnega mišljenja slovenskih in hrvaških množic glede rešitve trža­
škega vprašanja, podtikanje OF, da ima v svojih vrstah fašiste, da so 
v naših partizanskih enotah italijanska povelja in končno, da govorijo 
o razrahljanosti našega gibanja, niso pa niti s prstom mignili, da bi nam 
pomagali uravnovesiti to zrahljanost po zadnjih represalijah in areta­
cijah.49 
45 Fase. 577. 
46 Fase. 534. 
47 Fase. 535. 
48 Fase. 535. 
49 Fase. 535. 
117 
Seveda tudi za te hude besede velja osnovno pravilo, valent, quan­
tum probant! Iz poročila OK 9. junija izvemo o aretaciji dveh članov 
OOOF, na zadnji seji koordinacijskega partijskega odbora pa so razprav­
ljali o ustanovitvi koordinacijskega odbora tudi med OF ih CLN. O po­
novnem sestanku z dvema članoma bivšega Narodnega sveta, katerima se 
je začelo muditi oditi na osvobojeno ozemlje, je poročal OK 19. junija. 
Opozarjam, da je to že veliki čas po osvoboditvi Rima in istočasnem za­
četku druge fronte. Vsebina sestanka je sicer zanimiva, ni pa po mojem 
globokem prepričanju razveseljiva. Oba člana bivšega Narodnega sveta 
sta prinesla novico, da sta odstopila Vidmar in Kidrič, dalje sta pripo­
vedovala o nevarnosti garibaldinske brigade, dalje, da je treba v Trstu 
pomesti z vsem italijanskim gnojem itd.50 Tudi to, predvsem pa dejstvo, 
da je Primorska s Trstom vedno bolj prihajala na mednarodno pozor-
nico, je naš CK prisililo, da je poslal na Primorsko vrsto svojih najodgo­
vornejših članov. 
Poročilo Simona in Vrana CK 8. julija pravi, da se je tržaški OK 
le premalo brigal za vključevanje tržaške inteligence v OF. Omejeval se 
je na praktično delo in pri tem izgubljal izpred oči pomembne politične 
probleme, skratka, ni bil kos tržaškim problemom. Prav v tem času — 
12. julija, so tržaški slovenski intelektualci izdali spomenico, ki nosi 
naslov Naše sodelovanje z Italijani s posebnim ozirom na tržaško vpraša­
nje. Zanimiva spomenica obravnava zelo natančno nacionalni problem 
in dodaja nek Statut Primorskega narodnega osvobodilnega sveta z več 
členi. Spomenica pravi, da so danes vsi Italijani antifašisti, ker jim to 
pač bolj kaže, Jugoslovani pa smo »tako humani (da ne rečemo naivni), 
da naprtimo vso krivdo nekemu zlemu duhu, ki se imenuje fašizem, 
Italijane pa poškropimo z blagoslovljeno vodo demokracije, pa se vsi 
spremenijo v naše zaveznike in dobre sosede«. Dalje govori spomenica 
o perfidnosti in zavratnosti italijanskega značaja in proti koncu pravi 
tole: »In danes, ko je ta sovražnik (namreč Italijan) strt, naj mi zatajimo ' 
Trst, za katerega širno živeli, trpeli in umirali, naj mi ne propagiramo 
preglasno naše pravice do prostosti, do priključenja našega mesta zato, 
da bi se Italijani ne užalili, oni Italijani, ki so bili do đanes'naši rablji.« 
Poskušajoč upoštevati in razumeti vse okoliščine, ki so privedle do 
tega pisanja, moram le reči, da so v Trstu bili tudi dobri in pošteni 
Italijani, do katerih pot pa je bila silno komplicirana in je ne moremo 
analizirati na tem mestu. Strinjati se tudi ne morem s Statutom nekega 
oktroiranega Primorskega NOS, četudi v 3. členu pravi, da daje ta na 
svojem področju, ki obsega Slovensko Primorje s Trstom, Gorico in 
Beneško Slovenijo, politične smernice in navodila, ki so obvezna za že 
obstoječe politično upravne organe OF in je v stalnem stiku s predsed­
stvom SNOS.51 Vse to je kaj malo kazalo, da je bila dosežena vsaj slo­
venska enotnost v Trstu. To je kazalo na udar v vrstah same OF, katere­
ga seveda IOOF nikakor ni mogel dovoliti! 
50 Fase. 535. 
51 Fase. 535. 
118 
Omeniti moramo, da je bil v dneh od 16. do 19. julija sklenjen spo­
razum s CLNAI v Milanu, ki zahteva čim tesnejše sodelovanje med odbori 
OF in CLN.52 Omeniti moramo tudi spomenico italijanskih Tržačanov, 
ki so jo sestavili 4. avgusta in tudi poslali Churchillu. V obširnem tekstu 
predvidevajo pet možnosti rešitve primorskega problema: status quo ante 
bellum ali vsaj v smislu rapallske pogodbe, delitev Primorske med Jugo­
slavijo in Italijo približno po Wilsonovi črti iz leta 1919, delitev Primor­
ske med Jugoslavijo in Italijo, a Trst naj postane svobodno mesto, 
Jugoslavija naj dobi vse ozemlje do Soče in končno, delitev Primorske 
med Jugoslavijo in Avstrijo.53 
Prav v tem času je bil v Trstu le ustanovljen tudi koordinacijski 
odbor med OOOF in CLN, ki je imel seje 6., 16. in zadnjo 23! avgusta, 
nato pa so znova sledile množične aretacije, ki so povzročile hudo krizo 
tudi v tržaškem CLN, zlasti še, ko so za nekaj časa iz njega izstopili 
komunisti in jih moremo ponovno srečati šele pomladi 1945 v zadnjem, 
to je četrtem CLN. 
Po Titovem sestanku s Churchillom in zavezniškimi komandanti v 
Italiji, je Kardelj na sedežu IOOF in predsedstva SNOS podal izčrpno 
poročilo na dveh sejah 27. in 29. avgusta. Na teh. sejah je bila sprejeta 
bistvena sprememba politične linije v primeri z aprilskim dogovorom 
glede Primorske in Trsta. Sklepi so bili tile: Trstu se v obliki proklama­
cije zagotovi v federativni demokratični Jugoslaviji kulturna avtonomija, 
pripraviti je treba vse za prevzem oblasti in storiti vse za manifesta-
tivne zahteve o pripadnosti Trsta k Jugoslaviji in za brezpogojno pri­
ključitev Trsta in Primorske k Jugoslaviji. Sestavljen je bil tudi PNOO 
za Primorsko.5 3 3 
Ta naglica in bistvena sprememba politične linije je bila spričo sploš­
no pričakovanega anglo-ameriškega izkrcanja nekje na Jadranu povsem 
na mestu. Tako moremo razumeti tudi sestanek najvidnejših slovenskih 
voditeljev na sedežu Znanstvenega inštituta pri predsedstvu SNOS 9. 
septembra, kjer sta dobila njegov direktor prof. Zwitter in general Avšič 
nalogo izdelati na podlagi diskusije o mejah vsak svoj referat. Prof. Zwit­
ter naj vključi zahtevo po priključitvi železnice Gorica—Krmin in po 
priključitvi Čedada, Fojde, Ahtena, Nem, Tarčenta, Rtina, Humina itd.54 
Poglejmo za hip v Beneško Slovenijo. Znani sporazum med Garibal-
dinsko brigado in BBO 7. maja vsebuje poleg vojaških določil tudi nam 
že poznane politične prvine aprilskega dogovora.55 Nekaj bistveno sicer 
ne povsem novih političnih določil moremo najti tudi v skupni izjavi 
sestanka slovenskih in italijanskih partizanov ter terenskih delavcev v 
Benečiji 26. julija.59 Kljub temu so začele nastajati nove težave, ki jih 
na tem mestu ne bomo navajali zaradi njihove obsežne problematike, 
s 2 Fase. 534.. 
53 Fase. 542. 
"»a Fase. 448. 
5 4 Fase. 457. 
5 5 Fase. 535. 
56 Fase. 578. 
119 
mnenja pa sem, da je bila krivda na obeh straneh. OK za Zahodno Pri­
morsko poroča 29. avgusta sicer le o vzhodnem delu Slovenske Benečije, 
da tod narodne zavesti ni, ohranil pa se je slovenski jezik. Beneški Slo­
venci so navezani na bogato Furlanijo in ni bilo prav, da jim je naša 
vojska prepovedala tod trgovati.57 Kljub temu piše naš instruktor iz 
Vzhodne Beneške Slovenije 8. septembra, da bodo volitve v NOO le 
izvedli, čeprav ljudje ne kažejo posebnega zanimanja. Takole piše: »Po­
staviti jih moramo pred gotovo dejstvo (namreč, da je Beneška Slovenija 
že priključena k Sloveniji) in da to drži. Drugače volitev sploh ne bomo 
mogli izvesti, ker se ljudje branijo, češ da še ne vedo, kam bodo spadali 
in da zato še ni čas za volitve.«58 
Fogar omenja skupni sestanek med CLN za Gorico in OOOF pri Vi­
pavi 29. aprila 1944. Tod so sklenili odložitev vseh teritorialnih vprašanj 
do konca vojne in da so forumi- obeh organizacij popolnoma samostojni.58 
Verjetno je bil na tem sestanku ustanovljen koordinacijski odbor enotne 
- fronte boja za mesto Gorico, ki se je konstituiral 6. maja in so na nje­
govi prvi seji govorili o pripravljenosti Italijanov sodelovati z OF, le da 
se Italijani bojijo persekucij od strani Slovencev. Naši so ta izgovor po­
bijali, da se morajo bati samo fašisti in tisti, ki so zakrivili zločine nad 
Slovenci in da šovinistična propaganda in sovraštvo do Italijanov ne 
prihaja iz vrst OF, temveč od okupatorja.*0 Na to in na še druga poročila 
je obširno odgovoril POOF 12. maja in opozoril Goričane, da bodo imeli 
še dosti opravka s slovenskim šovinizmom. Proti temu naj se borijo »z 
opozarjanjem, da si s podporo demokratičnim italijanskim silam priprav­
ljamo najbolj pravično in zato zares najbolj ugodno mejno rešitev«. 
Iskreni italijanski demokrati bodo morali spoznati naše pravične zahteve, 
po drugi strani pa je treba Italijanom pokazati, da italijanski narod še 
ni dosegel tiste stopnje kot mi in da jim prav mi pomagamo, da bi si 
oprali s svoje narodne časti vse tiste madeže, ki so jih naredili zlasti 
v zadnjih 25 letih nad našim narodom.61 
Kateri glavni problemi so mučili del slovenske goriške inteligence, 
nam pove zapisnik razgovora z njimi 29. junija. Po njihovem mnenju so 
bili italijanski predstavniki v CLN izraziti šovinisti, ki se niso odrekli 
fašistične aneksije slovenske zemlje. Na ta očitek sta jim odgovarjala Žiga 
in Boro, naj se ne dajo sprovocirati, kajti danes, ko je nemški okupator 
še močan, mejna vprašanja niso prvorazredna. Drugi pomislek je bil, da 
je OF v Gorici preslabo organizirana, na kar sta ona dva odgovorila, 
da obstaja v Gorici skupni antifašistični odbor na paritetnem načelu, 
v katerem pa Italijani slabo delajo.82 Sredi julija je prišlo tudi v Gorici 
do obsežnih aretacij in se preostali so se iz strahu odtegnili delu. Tudi 
sodelovanje z Italijani je zdrknilo na mrtvo točko.63 
5 7 Fase . 
5 8 Fase . 
5 9 O. c , 
6 0 Fase . 
6 1 Fase . 
6 2 Fase . 
6 5 Fase . 
533. 
587. 
str . 74—75. 
534. 
615. 
615. 
615. 
120 
i n 
Znane besede — tujega nočemo, svojega ne damo — je Tito spre­
govoril 12. septembra. Prav istega dne je pisala Šentjurčeva CK, kako 
Vittorio, novi odposlanec CK KPI, prebira Krištofovo pismo. Čeprav to 
zaenkrat ni znano, ni težko uganiti, da je obsegalo nam že znano bistveno 
spremembo linije CK in naših najvišjih vodstvenih organov. Šentjurčeva 
poroča, da je- Vittorio zelo sitnaril, zakaj se Krištof ni poprej sestal s 
Togliattijem, glede Trsta pa je trdil, da ima on drugačne direktive. Za­
nimivo pa je, da je bila Šentjurčeva glede Beneške Slovenije zelo opti­
mistična. 
Kot je razvidno iz Marinkove depeše 14. septembra CK, je Vittoria 
na sedež primorskega vodstva pripeljal Vran iz Milana, Krištofovo pismo -
pa je prinesla na Primorsko Šentjurčeva. Če bi tega pisma ne imeli, bi 
prišlo verjetno do prerekanja, tako pa so imeli naši trdno osnovo v Kar­
deljevih direktivah, ki jih je Vittorio prebiral cela dva dni in je bil šele 
potem pripravljen na razgovor. Bolj ko so mu pojasnjevali naš razvoj, 
bolj jim je očital, da so bili do njih vsaj toliko kot nelojalni in neodkriti, 
kar da so že dalj časa slutili. Vittorio se je izgovarjal, da ne more brez 
posvetovanja z drugimi člani CK ničesar ukrepati in Marinko piše: »Vtis 
imam, da se oni zelo težko vživljajo v vlogo partije podjarmljenega 
naroda, da 'oni preveč računajo na to, da bo italijanski proletariat v rela­
tivno kratkem času prekrižal račune zahodnih zaveznikov, da pa so v 
istem času v neprestanem strahu za enotnost z drugimi strankami v 
CLNAI. Zato mu je bila popolnoma nova vloga NOV, da pred nosom 
Anglije reši čim več teritorija in s svojo prisotnostjo omogoči graditev 
prave ljudske oblasti in lajša ljudstvu opredelitev za svoje prave inte­
rese.« Marinko pravi dalje, da je ta razgovor izgledal skoraj kot »baran­
tanje nasprotujočih si imperialistov«. Vittorio je bil užaljen, češ da ne 
računamo na akcijo italijanskega proletariata, ki bo preprečila vse angle­
ške nakane. Težko mu je bilo dopovedati, da bo v Italiji proces počasnejši 
in da bo prisotnost naše vojske morda tudi na enem delu italijanskega 
ozemlja samo pospešila ta proces, česar bi angleška okupacija gotovo 
ne nudila. Končno je Vittorio le napisal pismo za divizijo Garibaldi-
Natisone-Osoppo, v kateri so se začele velike težave, je pa privatno iz­
javil, da ni prepričan v pravilnost tega, kar je napisal in če bo njegov 
CK to pismo potrdil, bodo ostale to še kljub temu' samo besede. Posebne 
težave je delal Vittoriu izraz »aneksija« v Trstu. Naši so trdili, naj se 
za to odloči ljudstvo, Vittorio pa je trdil, da za samoodločbo ni treba 
pripravljati ljudi, kako naj se odločijo. 
Ker nam Kardeljevo pismo za enkrat ni znano, se mi zdi potrebno 
na kratko omeniti Vittorijeve pripombe na to pismo kot jih je zapisala 
Šentjurčeva. 1. Na Kardeljevo kritiko odnosov italijanskih komunistov 
do nas in na konkretne napake, ki so mu jih naši povedali, je Vittorio 
odgovoril, da generalna linija KPI ni taka, da o kompaktno naseljenem 
slovenskem ozemlju ne more biti diskusije. Če pa ta glede* mešanega 
ozemlja nastaja, se to dogaja zaradi notranjega stanja v KPI in njenega 
121 
odnosa do drugih skupin v CLN. To-torej ne pomeni osporavanje naših 
pravic in je res, da KPI ne reagira dovolj močno na zahteve italijanskih 
meščanov in da ni vedno v stanju prebroditi te napake. 2. Na samo 
Kardeljevo pismo je dejal, da bo vse, kar bo rekel, le njegovo osebno 
mnenje in da v CK še niso razpravljali, ali so pogoji v Jugoslaviji in 
Italiji že takšni, da zahtevajo aneksijo Trsta ali konkretne ukrepe brez 
aneksije. Dejàl je, da soglaša s Krištofovo oceno mednarodnega položaja 
in tendenc reakcije. Soglaša, da anglo-ameriška okupacija Italije kljub 
udeležbi KPI v italijanski vladi utrjuje imperialistično politiko. Toda 
zaupa v italijanski narod in upa, da bo KPI prebrodila te težave. Vloge 
demokratične Jugoslavije komunist ne more osporavati, sicer ni vreden 
biti komunist. 
Na konkretnih 9 točk v Kardeljevem pismu je Vittorio odgovarjal 
na dolgo in široko in nimamo časa, da bi se pri tem zamujali. Na kratko 
le tole: zahteval je pojasnilo, kakšno avtonomijo za Trst si predstavljamo 
in priporoča tak odnos, da ne bo žalil italijanskih čustev. Če kak tržaški 
delavec pravi, da je Trst italijanski, zato še ni imperialist, ker bi bil 
potemtakem imperialist tudi on sain in Togliatti, ki je v Moskvi izjavil, 
Trst je italijanski, a smo ga izgubili! Dalje je zahteval od naše strani 
slovesno izjavo, da zasedba mešanega ozemlja še ne bo pomenila aneksije 
in da italijanski narod ne bo postavljen pred izvršeno dejstvo. Ko bo 
NOV vkorakala v Trst, naj bi NKOJ slovesno izjavil, da to ne pomeni 
prilaščanja ozemlja, ki je še v diskusiji in da to pomeni le najvišjo 
garancijo, da bo obojno ljudstvo v mešanih predelih imelo popolno svo­
bodo, da se bo samo opredelilo. Tako izjavo zahteva zato, da bi imela 
KPI uradni dokument, da to ni aneksija, temveč korak, ki naj zavaruje 
bodočnost in napredek nove Jugoslavije, da bo ta problem revidiran, 
čim bi nastopile drugačne okoliščine. Vittorio se je tudi razburjal, da so 
naši podvzeli ukrepe, ki so nasprotni aprilskemu dogovoru, ne da bi jih 
prej obvestili.84 
Posledica vseh teh hudih debat je bilo po vsej verjetnosti tajno in 
zaupno direktivno pismo italijanskega CK tržaški in videmski federaciji, 
v katerem je že v uvodu rečeno, da je nova Jugoslavija demokratične j ša 
in progresivnejša kot smo »mogli mi doslej doseči v Južni Italiji«. NOV, 
ki je zrasla iz ljudstva in jo vodi maršal Tito, nima — kot nima rdeča 
armada — imperialističnih namenov. Nepravilno bi bilo zanikavati sloven­
skemu narodu pravico svobodne združitve v svobodni in neodvisni Slo­
veniji in naša dolžnost je lojalno se bojevati skupaj s slovenskim naro­
dom in Titovo Jugoslavijo proti nacizmu in fašizmu. Ker uživa nova 
Jugoslavija popolno podporo Sovjetske zveze, bodo pravice italijanske 
narodnosti na Primorskem in v Benečiji ne samo spoštovane, temveč tudi 
zagotovljene. Pismo nato ukazuje, da morajo vse italijanske enote, ki so 
na ozemlju 9. korpusa, operirati le pod njegovo 'komando, bodo pa ohra­
nile popolno avtonomijo.55 
64 Fase. 541. 
e5 Fase. 535. 
122 
Toda 25. septembra je Vran sporočil CLNAI, da v imenu OF odpove­
duje sporazum, ker nekatere skupine v CLNAI kljub opominom še naprej 
propagirajo antidemokratičrie cilje na slovenskem ozemlju.66 
Kidrič je v imenu CK in IOOF brzojavu POOF 1. oktobra, da je 
neodpustljiva napaka počasnost v množični kampanji glede na Titov 
govor o naših mejah. Jasno je treba poudariti, da so Primorska, Trst 
in Slovenska Koroška naši. Zavedajte se, da se v Italiji vrši kampanja 
proti priključitvi Trsta in Primorja k Jugoslaviji.6,7 Ze naslednjega drie 
je POOF v posebni okrožnici poudaril, da mora postati Trst naš bojni 
klic v tednih, ki prihajajo. Ta naša zahteva nima nič skupnega s šoviniz­
mom, ker mi kličemo v ta boj tudi italijanske demokratične množice, 
posebno pa tiste, ki živijo na naši zemlji.'8 
O Vittorijevem direktivnem pismu so razpravljali tržiški komunisti 
že 5. oktobra. Vsi so pismo sprejeli kot dobrodošlo in obljubili so skupno 
pomoč in poudarili, da je dolžnost vseh pomagati za priključitev Trsta 
k Jugoslaviji.69 V Trstu so začeli italijanski delavci, organizirani v Delav­
ski enotnosti (DE), podpisovati resolucije, da bodo srečni, če bodo vklju­
čeni v napredno Jugoslavijo, v kateri bo imel svojo bodočnost tudi Trst.7a 
Togliatti sam je pisal Vittoriu 29. oktobra in poudaril, da bo za­
sedba Trsta po, Titovih četah preprečila anglo-ameriško okupacijo in 
upostavitev reakcionarne italijanske uprave. KPI mora aktivno sodelo­
vati z jugoslovanskimi tovariši pri vzpostavljanju ljudske oblasti na osvo­
bojenih predelih, pa tudi na neosvobojenih, kar velja še prav posebno 
za Trst. V soglasju z jugoslovanskimi tovariši in zaradi posebnega polo­
žaja moramo navajati italijanske množice, da prevzemajo vodstvo nad 
tržaškim življenjem, morajo pa biti najtesneje povezane s slovenskim 
osvobodilnim gibanjem in NOV.71 
Sredi oktobra so naši začeli v Trstu novo gibanje, ki naj bi zajelo 
tudi italijanske množice. To je bilo gibanje »prijateljev nove Jugoslavije« 
do katerega pa je Obkom za Slovensko Primorsko ali njegov pooblašče­
nec štirikrat menjal svoje stališče: najprej ga je dovolil, nato prepovedal, 
nato zopet dovolil in končno znova prepovedal. To poudarjam zato, da 
moremo vsaj malo razumeti velike težave naših tržaških komunistov in 
aktivistov. Prav na to novo gibanje je močno reagiral spočetka tudi 
tržaški CLN in Šentjurčeva je po 20. oktobru pisala iz Trsta, da bo šel 
v najslabšem slučaju CLN pač svojo, mi pa z masami po svoji poti. 
Pisala je tudi, da se pripravljajo predstavniki komunistov v CLN iz­
stopiti. Malo se še bojijo svojega centra, da jih zato ne bo prijemal, a 
mi jih sedaj krepko držimo in se ni bati ničesar. So zelo disciplinirani in 
so s svojimi nastopi tudi dokazali, da so iskreno z nami.72 
e e Fase. 535. 
« Fase. 533. 
68 Fase. 540. 
89 Fase. 644. 
70 Fase. 553. 
71 Boji KPJ, str. 23. 
13 Fase. 642. 
123 
Ponovno moramo govoriti o nekakšnem delovanju že omenjenega 
Primorskega NOS v Trstu. Predsednik okrožnega odbora tega sveta za 
Trst je v pismu 28. oktobra obširno razložil historiat njegovega dela 
od kapitulacije Italije dalje. Poudaril je, da so primorski Slovenci sicer 
kompaktno za OF, gledajo pa še vedno z nezaupanjem na stike, ki jih 
imajo predstavniki OF z Italijani. Dalje piše o načrtu nekega goriškega 
advokata in o sestankih z njim, pa tudi o sestanku z opolnomočenko 
našega CK, da se bosta predstavnika PNOO mimo tega okrožnega odbora 
za Trst povezala z Italijani, da se bo v Trstu ustanovil nov mešani 
slovensko-italijanski odbor, v katerem bodo imeli Italijani dve, Slovenci 
pa eno tretjino odbornikov. Ta odbor bo nastopil kot predstavnik Trsta 
pred Angloamerikanci.73 
Mnogo pomembnejše je seveda Vladovo pismo istega dne Obkomu, 
da so Slovenci vsi brez izjeme za priključitev Trsta k Jugoslaviji, pri 
Italijanih pa je to spočetka naletelo na odpor celo pri tržaški KPI, 
danes pa ti in italijanski delavci v Trstu v celoti sprejemajo naše sta­
lišče. So pa še seveda praktične težave, čeprav je pravzaprav že prišlo 
do združitve obeh partij v Trstu. Težje je z meščanstvom in malome-
ščanstvom in s CLN, v kateri je več struj, ki zagovarjajo: Trst Italiji, ali 
Trst svobodno mesto, ali Trst v podonavski federaciji z Avstrijo na čelu 
itd. Tudi Babic piše o prej imenovanem novem gibanju in se mu zdi 
koristno, kajti obe partiji sta številčno šibki in prav tako OF.7 4 Obkom 
je na to pismo odgovoril 7. novembra in je šele sedaj nekako priznal, 
kako so vsi začutili in spoznali, kaj pomeni naš Trst in kakšne težavne 
naloge opravljajo aktivisti v Trstu ter da se OF šele sedaj zaveda svojih 
nalog v Trstu.75 Naslednjega dne je Obkom na seji obravnaval številne 
probleme, ki so v tesni zvezi z našo razpravo. V CLN se je močno vgne-
zdila reakcija, delo KPI pa je mnogo bolje, odkar se povezuje s' KPS. 
Čutiti je, kako svetovna reakcija gradi na tem koščku naše zemlje ba­
rikade proti progresu, ki ga predstavlja naša domovina, Titova Jugo­
slavija. Prodreti je treba v osnovne italijanske množice in jih smatrati za 
polnopravno narodno manjšino ter jih navezovati na Jugoslavijo. Ker 
bi bil prehod od današnjega stanja politične zrelosti italijanskih mno­
žic na linijo OF prehud skok, vodimo v Trstu, Tržiču, Miljah in Kopru 
kurz na aktivizacijo okoli vprašanja simpatij za novo Jugoslavijo. Za 
to linijo moramo pridobivati prvenstveno člane KPI. Le pri popolni strp­
nosti bomo pozdravili pojave nezdravega šovinizma proti Slovencem, ki 
je za reakcijo kapital, iz katerega kuje svoje umazane račune. Na zunaj 
pa je bil tiste dni Trst zelo razgiban in napisne akcije so celo zasen-
čevale nekdanje ljubljanske.76 Toda že naslednjega dne je poročal Vlado 
iz Trsta o ponovnih množičnih provalah in aretacijah. Aretirana sta bila 
tudi Velušček in Boro Kladivar, padle so vse javke in ostala je samo. 
še zveza z NOV in VDV. Le DE je lahko nemoteno delala. To so bile 
73 Fase. 436. 
74 Fase. 535. 
75 Fase. 535. 
76 Fase. 533. 
124 
doslej največje in najhujše provale v Trstu, ki jih je povzročil provo­
kator v naših vrstah, ki je poznal vse javke, ilegalna stanovanja in ku-
rirke. Aretiran je bil skoraj ves OOOF, v roke kvesture je prišel arhiv 
naših organizacij itd.77 
Na posvetovanju partijskega pokrajinskega aktiva na Primorskem 
od 20. do 22. novembra je Miha Marinko poudaril, da je naša dolžnost 
skrbeti, da imamo dobre sosede in da jim nudimo roko, da se lažje izvle-
čejo iz blata. Treba je izboljšati italijansko osvobodilno fronto, ki je po 
svoji kvaliteti še daleč za jugoslovansko in v kateri vlada mizerija. Tudi 
italijanska partija je na nizki stopnji in gleda le na to, da ja ne izgubi 
svojih pristašev, ki bi si jih še lahko pridobila. KPJ je mnogo pomagala 
KPI in jo je že skoraj spravila na pravo pot, je pa na terenu še zelo 
težko delo.78 
Tržaški OK je 4. decembra poročal, da je velika provala sicer kon­
čana, padajo pa še vedno poedinci, zlasti Italijani. OK priznava, kako 
se maščuje njegova neaktivnost med italijanskimi srednjimi sloji, med 
delavci in med KPI, ki sedaj težko razumejo našo politiko in se jim 
zato zdi nacionalistična. Pa tudi v naših vrstah je še vedno odpor do 
odkritosrčnega sodelovanja z italijanskimi partijci, brez katerih ne bomo 
imeli uspeha. Naslednjega dne je pisal iz Trsta Vlado Šentjurčevi, da 
so že postavili skupni OK (6 Slovencev in 4 Italijani) in postavili bodo 
tudi sekretariat. Že deluje tudi novi mestni odbor OF. Dalje piše, da 
nameravata z Vittorijem na podlagi Krištofovega pisma postaviti itali­
jansko osvobodilno fronto (fronte di liberazione) kot množično politično 
organizacijo italijanskih množic v Trstu, ki bi bila sestavni del sloven­
ske OF s temeljno politično linijo priključitev Trsta k Jugoslaviji. Ta 
fronta bi prevzela vse pristaše gibanja za novo Jugoslavijo, bi pa seveda 
upoštevala interese italijanske narodne manjšine. Organizirana bi bila 
kot naša OF, mestni odbor bi bil skupen z našim in bi politično pred­
stavljal vodstvo vseh demokratičnih množic v Trstu, ob prevzemu oblasti 
pa bi se formiral skupni tržaški NOO. Ta italijanska fronta ne bi imela 
nobenega opravka s tržaškim CLN, ki ne pristaja na priključitev Trsta 
k Jugoslaviji, bo pa z njim ostala v zvezi in bomo tako poskušali izvajati 
diferenciacijo. Tako so torej odpravili gibanje, ker se je baje izkazalo 
kot preozko in ni zajelo zlasti meščanov, pa tudi KPI ni dosti delala v 
njem. Dalje je pisal Babic, da sta se z Vittorijem sporazumela, da se 
morajo vsa italijanska središča na Primorskem bolj vezati s svojim za­
ledjem in da bodo v KPI izvedli intenzivno kampanijo za priključitev 
Trsta ' in vse Primorske k Jugoslaviji. To zadnje je še bolj poudaril 
v imenu tržaškega OK Stoka 6. decembra in dodal, da bodo začeli po 
končani kampanji tudi čistko v KPI. Tisti, ki bo nasprotoval priključitvi 
Trsta, bo izključen iz KPI, napačno pa je bilo, da je začela DE delati 
samo po sindikalni liniji. 
V tržaškem CLN so delegati še vključenih strank (akcionisti, sociali­
sti, demokristjani in liberalci) 9. decembra sklenili, da je problem pri-
7 7 Fase. 535. 
7 8 Fase. 568. 
125 
padnosti Julijske krajine s Trstom k Italiji definitivno rešen v korist 
evropske skupnosti, da je treba odstraniti vse ovire za bratsko sodelo­
vanje med Italijani in Jugoslovani v duhu atlantske izjave, po kateri 
gre Jugoslovanom absolutna enakost in gospodarske pravice, dalje so 
zahtevali večjo avtonomijo za Julijsko Krajino in popolnoma svobodno 
tržaško luko. 
Toda že 13. decembra je moral biro tržaškega OK razpravljati o 
novih direktivah in prenehati z ustanavljanjem italijanske osvobodilne 
fronte. Začeti je moral novo množično kampanjo z geslom: saluto ai nostri 
amici ed alleati Jugoslavi!79 
Zakaj ta linija, je težko še za enkrat reči, je pa dvoje dokumentarnih 
indicijev, Babičevo pismo .11. decembra, kako se Šentjurčeva ponovno 
muči z Vittorijem in to do onemoglosti in Vittorijeva nova intervencija 
pri Dedu, da se. CK KPS ni držal aprilskega sporazuma, da je bil brez 
predhodnega sporazuma izvoljen PNOO in da Kardelj zastopa »una 
cosa completamente errata che Trieste sia slovena«.80 Obkom je pisal 
20. decembra OK, da je treba začeti v Trstu z dalekovidno politiko. Ti­
tova Jugoslavija veliko predstavlja v svetu in ne bi bilo prav popuščati 
italijanskemu oportunizmu z ustanavljanjem italijanske osvobodilne fron­
te, ki bi bila le umetna tvorba. Diferenciacijo je treba izvesti na liniji 
odločne kampanje za Titovo Jugoslavijo in to na liniji gibanja pristašev 
nove Jugoslavije. Obkom je obnovil to gibanje.81 Obkom je kritiziral 
tudi zreduciranje DE na samo sindikalno gibanje, kar je imel seveda 
popolnoma prav. Prav tako sta Obkom in POOF kritizirala tržaške to­
variše tudi 30. decembra, zlasti, da si tržaški aprilci (ime od aprilskega 
dogovora) predstavljajo rešitev tržaškega problema na tržaški način in ne 
upoštevajo, da je na obširnem delu Jugoslavije že uspostavljena narodna 
oblast in da je Trst že sestavni del Jugoslavije. Šli ste mimo slovenskih 
množičnih organizacij in začeli, ste dajati' široke koncesije aprilcem, če­
prav bi moralo biti pri vsakem vašem delu krepko podčrtano — Trst v 
Titovi Jugoslaviji in da je Trst že danes njen sestavni del.88 Kot napačno 
kritizira POOF tudi tržaški poskus združitve mestnega odbora OF s 
podobnim organom italijanske osvobodilne fronte. Ločiti je. treba med 
organi osvobodilnega gibanja in organi oblasti. Organe osvobodilnega gi­
banja ima vsak narod zase, organi oblasti pa, se nanašajo na določen 
teritorij in morajo po demokratičnem načelu v svojem sestavu odražati 
Па primer mešano ozemlje in morajo torej v Trstu odražati celo italijan­
sko večino. Osvobodilna gibanja se lahko med seboj povezujejo v zvezo, 
organi oblasti na vseh stopnjah pa morajo biti enaki. POOF pravi dalje, 
da je na Primorskem nosilec državne oblasti OF in v Trstu tudi edini 
predstavnik naše države. Zato moramo imeti vedno pred očmi interese 
naše nove države, videti zlasti probleme njenih meja in obravnavati 
Italijane v mejah Titove Jugoslavije kot. narodno manjšino. Naša naloga 
?9 Fase. 535. 
8 0 Boji KPJ, str. 23. 
81 Fase. 533. 
" Fase. 535. 
126 
je torej, da se Italijani opredelijo kot narodna manjšina Titove Jugo-
J ^ - i V 6 n e m o r e m o v e č zadovoljiti le z nekim njihovim splošnim 
antifasisticmm gibanjem. Nam bi torej še najbolj ustrezalo gibanje 
pristašev nove Jugoslavije, ne sme nas pa motiti, če v tem kratkem času 
ki nam je se na razpolago, ne bomo pridobili vseh in tudi ne večine 
tržaških Italijanov, kajti vprašanje Trsta se nikakor ne rešuje samo v 
Trstu. Ustvarjanje nekega enotnega slovensko-italijanskega osvobodil­
nega gibanja v Trstu bi moglo koristiti samo reakciji in tendenci na i 
bo Trst svobodno mesto.83 ' 
OK je 19. januarja 1945 poročal o dveh svojih sejah, na katerih 
so ugotovili, da še marsikateri italijanski partijec ni iskreno osvojU 
partijske linije o priključitvi Trsta k.Jugoslavji kot najnaprednejše 
rešitve tržaškega vprašanja. Čeprav na zunaj še niso obvezni zavzemati 
tega uradnega stališča, morajo pa ga konkretno izvajati prek gibanja 
pristašev nove Jugoslavije.84 
Toda že 21. januarja je prišla nova.direktiva. Iz depeše, ki jo je dobil 
Obkom od CK, je bilo razvidno, da se bo le formirala neka italijanska 
OF po vzoru Unione Italiana v Hrvaški Istri, ki se bo priključila slo­
venski OF in zato naj gibanje pristašev nove Jugoslavije brez diskusije 
tiho preneha. Povsem moremo razumeti Stoko, ki je na to odgovoril v 
imenu OK, da bo ponovna 'sprememba politične linije »res nekoliko 
neprijetna zaradi stalnega spreminjanja, predvsem pa zaradi ukinitve 
gibanja, ki je zadnje čase močno oživelo«.85 Konec januarja je sporočil 
Babic iz Trsta o novih velikih provalah, odločno pa je zanikal, da bi se 
v Trstu kdaj koli združevale množične organizacije, pač pa o'be nartiü 
in SKOJ.8" ^ i u j i 
IOOF je 8. februarja sklenil, da mora biti vsa naša politika do Pri­
morske in Trsta nešovinistična, platforma sodelovanja med Slovenci in 
Italijani pa perspektiva priključitve obojega k Jugoslaviji. Prav ta seja 
nam odkrrje tudi velike organizacijske načrte za Trst: DE mora združiti 
v Trstu in okolici slovenske in italijanske delavske množice s skupnim 
, vodstvom, iz plenuma italijanskih množic, vključeni v CLN in iz plenuma 
naših množičnih organizacij, naj se setavi skupni plenum, ki naj izvoli 
izvršilni odbor, dosedanjo vojaško komisijo v Trstu pa zamenja komanda 
mesta Trst, ki je direktno podrejena štabu 9. korpusa. Začenjala se je 
zadnja, najburnejša etapa političnega boja za Trst!8 7 
Konferenci italijanske antifašistične mladine, ki je bila 21. februarja 
na Primorskem, je poslal Vittorio plamteče pozdrave itd., je pa naročil 
še večjo mobilizacijo za skupni boj, še večjo popularizacijo nove Jugo­
slavije, nikjer pa ne omenja priključitve Trsta in Primorske.8 8 Zelo 
pomembno pa se mi zdi, da se je v Trstu začelo intenzivno posvetovanje 
8 3 Fase. 543. 
84 Fase. 642. 
85 Fase. 535. 
86 Fase. 535. 
87 Fase. 432. 
88 Fase. 644. 
127 
partijskih sekretarjev tržaških okrajev, na katerih so se pokazale na­
pake, pa tudi dobre strani. Direktivno pismo Obkoma 26. februarja v 
Trst je naročilo, naj zberejo komandni kader za komando mesta Trst 
iz Slovencev in Italijanov po sposobnosti in ne po pariteti, naj začno 
takoj mobilizirati, kajti v Trstu je še vedno za dva korpusa vojnih ob­
veznikov. Najprej se morajo seveda odzvati delavci, saj jih samo odbori 
DE vključujejo 12.000.89 
Ze omenjene sklepe IOOF je sporočil Obkomu CK v posebni depeši 
8. februarja. Naročil je, da politična linija do Italijanov ostane ista, 
toda s poudarkom na skupnem boju in ne o pripadnosti mešanih krajev 
k Jugoslaviji. To seveda ne pomeni, da bi o tem tudi ne govorili. Popu­
larizirajte čim globlje v Italijo novo Jugoslavijo in njene pridobitve 
ter njeno avantgardno vlogo v tem delu Evrope. Popularizirajte tudi 
boj ""pravih demokratičnih sil pod vodstvom KPI in zaostrite boj proti 
italijanskim imperialističnim elementom, slovenskim šovinistom itd. Bolj 
kot doslej popularizirajte jugoslovansko vojsko in 9. korpus. CK ukazuje 
volitve izvršnega odbora in v volilni plenum naj pridejo tudi delegati 
CLN, če pa ta udeležbo odkloni, izkoristite to za diferenciacijo v CLN. 
Linija sestanka plenuma'naj bo skupni boj in ne pripadnost Trsta. Orga­
nizirati je treba pokrajinsko konferenco vseh italijanskih organizacij iz 
mešanih ozemelj, ki naj določi italijanske predstavnike za POOF in 
pošljite takoj predlog za dva italijanska predstavnika v PNOO.90 
Znova smo lahko začutili spremembo politične linije (skupni boj 
in ne pripadnost Trsta) in priznati moramo, da so bile tržaškim tova­
rišem naložene nove, še težje naloge. Na seji 9. marca je IOOF razprav­
ljal o znanem razgovoru Tito-Alexander v Beogradu, kjer da je slednji 
izjavil, da bo anglo-ameriška vojska zasedla vso Primorsko do rapallske 
meje, priznala pa bo tisto civilno in administrativno oblast, ki jo bo 
dobila na tem ozemlju, glede končne usode Primorske pa Alexander ni 
povedal ničesar. V debati v IOOF je končno padla beseda, da je rešitev 
Primorske skoraj izključno odvisna od naše politike in naše vojske, kajti 
naš edini zaveznik Sovjetska zveza »prek in mimo obvez, ki jih ima 
do zavezniškega bloka, ne bo mogla iti«. Tako je IOOF na tej seji potrdil 
stališče našega Glavnega štaba, da bo naša vojska zasedla vso Primorsko 
s Trstom po možnosti pred prihodom Angloamerikancev in da bo povsod 
vzpostavila tudi vojaško oblast. Nadaljnji sklep je bil, da je treba poglo­
biti in razširiti delo antifašističnega bloka obeh narodnosti.91 
Po veliki nemški ofenzivi konec marca in v začetku aprila, ki bi se 
lahko kaj usodno končala za vse naše primorske najvišje forume, je 
Babic poročal iz Trsta šele 7. aprila. Vesela novica je bila, da je vse 
mesto popisano z našimi parolami in da so samo v eni noči raztrosili 
do pol milijona letakov. To je delala mladina, ki s_e je zadnje čase izredno 
razgibala. Lotevala se je celo vojaških akcij in razoroževala je sovražne 
patrole. Babic poroča, da je-postal CLN središče reakcije, takoj pa se bodo 
89 Fase. 535. 
9 0 Fase. 539. 
91 Fase. 432. 
128 
lotili njegove demokratizacije. V najkrajšem času bodo sklicali plenum, 
ki bo izvolil izvršni odbor.82 
Novi sekretar Obkoma Boris Kraigher je 8. aprila brzojavu Babiču, 
naj CLN ne pripisujejo prevelikega pomena in samo toliko, kolikor je 
-to potrebno za razkrinkavanje reakcionarnega vodstva.93 9. aprila pa je 
pisal v Trst troje pisem. V prvem zahteva postavitev novega mestnega 
komiteja za Trst, ki bo podrejen direktno Obkomu, tržiški pa Srédnje-
primorskemu okrožju, v drugem pismu sporoča, da je postal Vittorio 
predstavnik KPI pri CK KPS, Marina pa njegov namestnik, nujno naroča 
takoj sklicati tržaški plenum in pokrajinsko konferenco italijanskihanti-
fašistov. Treba se je truditi za demokratizacijo CLN in ga mobilizirati 
za aktivni boj. Bilo pa bi napačno osredotočiti vse sile na CLN. Nimamo 
več dosti časa in treba je predvsem širiti in utrjevati to, kar imamo. 
Če nam. ne bo uspel sporazum v vrhu CLN in OF za sklicanje skupnega 
tržaškega plenuma, naj ta zraste iz antifašističnih akcijskih odborov, 
nato skličite mestno konferenco, ki naj izvoli enotno slovenško-italijarisko 
antifašistično vodstvo v Trstu. V to Vodstvo morajo seveda priti ljudje, 
za katere je vprašanje definitivne pripadnosti Trsta k Jugoslaviji že 
rešeno in ljudje, ki ne bodo nesigurni in omahljivi v boju za dosledni 
ljudski značaj našega novega tipa demokratične oblasti. V tretjem pismu 
govori Kraigher o pismu, ki ga je po dolgih diskusijah le napisala Marina 
v imenu CK KPI in ki precej ustreza našim težnjam. V pismu se 
prav dobro vidi, kako italijanski tovariši težko razumejo našo linijo, 
to pač zato, ker jé zrasla iz štiriletnega boja in je za njih praznino 
teh štirih let težko prestopiti.94 
Začeli so se sestanki in zveze s CLN in drugimi italijanskimi anti-
fašističnimi organizacijami, 13. aprila ob pol desetih zvečer pa se je za­
čel plenum, ki je trajal vso noč. Biii so navzoči delegati OF, KPS, CK 
KPI, CLN, DE, naših in italijanskih antifašističnih žena in obojne mla­
dine, ter zastopniki neodvisnih demokratov. Po poročilu, ki mi je bilo 
dostopno, je bilo mnogo diskusije k dvema referatoma (nad pet ur), na 
kraju diskusije pa se je izkazalo, da zastopniki CLN ne priznavajo no­
bene italijanske antifašistične organizacije izven CLN, dalje, da CLN 
nima za seboj mladine in da delegati CLN niso pooblaščeni za sprejemanje 
sklepov. Dalje so delegati CLN trdili, „da ima pravico zastopati Trst le 
OF in CLN, predlagali so razmerje za izvršni odbor, to je 5:3 za Italijane 
in zahtevali so priznanje za svojo vojsko. Ta naj bi bila znana tržaška 
guardia civicha, o kateri pa je bilo le precej splošno mnenje, da je kola­
boracionist. Po teh pripombah so delegati CLN odšli z zasedanja, ki se 
je nadaljevalo brez njih, izjavili pa so, da bodo stališče CLN povedali 
čez tri dni. Tako je plenum brez njih izvolil enajstčlanski izvršni odbor, 
pustil pa je za CLN tri prazna mesta, med temi celo predsedniško.943 
Podrobnejše je o vsem tem poročal Obkomu Babic 14. aprila. Pisal je, 
82 Fase. 535. 
9 3 Fase. 642. 
94 Fase. 535. 
94a Fase. 642. 
9 Zgodovinski, časopis 129 
da bo izvršni odbor v kratkem času izdal razglas in da so imeli s CLN 
težave že pred plenumom zaradi mestne straže, kajti za Trst je mero-
dajna le vojska 9. korpusa in njegova komanda mesta: Babic je poročal 
tudi o plenumaški resoluciji, ki govori o skupnem bojnem antifašističnem 
organu vseh Tržačanov in kliče vsem, naj se združijo okrog izvršnega 
odbora, da se »okrepi boj proti okupatorju in vsem domačim izdajalcem 
do oborožene vstaje v mestu«.95 
Obkom še ni dobil tega pisma in je 16. aprila pisal mestnemu komi­
teju v Trst, naj začno ostro kampanjo proti italijanskemu imperializmu* 
v kateri naj se italijanski demokrati in antifašisti odločneje in jasneje 
opredelijo do Jugoslavije. V kampanji je treba do največje mere izko­
ristiti parolo tržaške avtonomije v okviru Jugoslavije in jasno povedati, 
da je to priključitev izbojevalo slovensko ljudstvo in da zato ono o tem 
ne razpravlja z nikomer. Za Italijane v Trstu in na Primorskem se ne 
postavlja več vprašanje ali k Jugoslaviji ali k Italiji, temveč samo vpra­
šanje pridobljenih demokratičnih svoboščin in vprašanje vključitve v boj 
za demokracijo proti reakcionarnim silam Italije. 
Nujno je treba sklicati italijansko antifašistično konferenco, odloč­
neje krepiti OF, DE očistiti mračnega oportunizma in vse njene sile 
mobilizirati za NOV.96 
Iz pisma mestnega odbora OF za Trst 19. aprila o popularizaciji 
SIAIO (slovenskega italijanskega antifašističnega odbora) za Trst je raz­
vidno, da je od CLN ostal v tem odboru samo komunistični delegat, 
ostale stranke pa so udeležbo odklonile z izgovorom, da CLN ne more 
priznati drugih italijanskih antifašističnih organizacij razen sebe.97 
Tako v Trstu na predvečer osvoboditve ni bila dosežena antifašistična 
enotnost. Obkom je ostro kritiziral plenum 19. aprila in poudaril, da je 
bilo narejenih nekaj grobih napak, ki spravljajo uspeh našega boja v 
Trstu v resno nevarnost. Če niste na podlagi depeš, ki smo jih vam 
poslali takoj po prejemu vašega pisma, teh napak popravili, bomo morali 
na vsak način naknadno ukrepati. Prva napaka je bila, ki jo omenja 
tudi to pismo, nam že znani sestavek v razglasu plenuma, da bodo 
vojne priprave v Trstu prerasle v oboroženo vstajo. Ker za to sovražnik 
ne sme vedeti, bo treba to parolo čimprej demantirati kot provokacijo. 
Naša temeljna politična parola v,Trstu mora biti: enotno slovensko-ita-
lijansko osvobodilno gibanje za izgon.in popolno uničenje okupatorja 
in vseh njegovih pomagačev. Tudi odnos do CLN ni bil pravilen, ker mi 
nobenega ne prosimo za sodelovanje. Če CLN ne vstopi v izvršni odbor, 
ga je treba začeti takoj razkrinkavati in nobenega govora ne more biti 
okrog predsedniškega mesta in številčnega zastopstva CLN v izvršnem 
odboru. Rezervirana mesta so samo za tiste, ki so aktivni v boju in 
mi jih v ta boj samo kličemo.98 Še istega dne je Obkom vztrajal, naj 
čimprej skličejo italijansko pokrajinsko konferenco, na katero naj -pova-
95 Fase. 535. 
96 Fase. 535. 
97 Fase. 642. 
98 Fase. 535. 
130 
bijo delegate vodstva CLNAI in KPI .za Sev. Italijo. Konferenca naj bi 
bila 29. aprila." 
Toda, kaj vse se je tega dne že dogajalo v Trstu. Stvari so se začele 
naglo razvijati in jih je mogel Obkom samo slutiti. Vstaja v velikih 
severno italijanskih mestih je prisilila angloameriško armado k hitrej­
šemu premikanju iz padske nižine proti severu in Soči, naša 4. armada 
pa' je začela uresničevati zares genialno Titovo strateško zamisel, to je, 
s frontalnimi boji vezati glavnino nemških oboroženih sil na področju 
Reka—Klana, z urno gibljivimi motoriziranimi enotami pa udariti po 
dolini Kolpe, Cab ranke ter Mašuna.. proti Trstu. Točno je, da tega ni 
vedel niti Obkom, niti komanda mesta Trst. Obkom je še 20. aprila dajal 
v Trst navodila, kako naj praznujejo 1. maj in je zapisal, da se mora 
prvi maj spremeniti v eno samo manifestacijo našega ljudstva za pri­
ključitev Trsta k Titovi Jugoslaviji,100 komanda mesta Trst pa je 20. 
aprila dala svojim sektorskim štabom navodila za zvezno službo, razglasila 
mobilizacijo od 17. do 50. leta itd.101 
Kot poroča Sala, je bil 20. aprila tretji in zadnji kontakt med našimi 
in delegati CLN, a se glede skupne vstaje niso mogli sporazumeti. Ko je 
CLN izvedel, da nameravata izvršni odbor in komanda mesta udariti 
1. maja, ju je hotel prehiteti in ukazal, naj bi se njegove akcije začele že 
27. aprila, splošna vstaja pa 30. aprila. Mestni komite ze 27. aprila brzo-
javil Obkomu, da so opazili 26. aprila prve znake, da CLN pripravlja, 
vstajo s svojimi vojaškimi silami, ki pa so v službi okupatorja in prosi za 
navodila, izvršni odbor pa je kot predstavnik vseh slovenskih in itali­
janskih antifašističnih organizacij 27. aprila poslal maršalu Titu pozdrav­
no brzojavko z zagotovilom, da se bo z vsemi silami boril za Trst v 
okviru nove Jugoslavije. Brzojavka se je končala s parolo: Živel avto­
nomni Trst v Titovi Jugoslaviji!102 
Ker je bila v Trstu naša najbolje organizirana vojaška silà v organi-
zacijah DE, so njeni oddelki in enote-CLN začeli — žal nepovezano in 
brez enotnega vodstva — prve akcije v noči od 26. na 27. april in to v 
predmestjih, ni pa 27. aprila dala še nobena stran ukaza za splošni na-
• pad. Najznačilnejše je bilo za oddelke CLN, ki so imeli v svojih vrstah 
oborožene akcioniste,'mestno stražo, financarje, železničarje, policaje in 
karabinjerje v civilu, to, da v njihovih vrstih ni bilo tržaških- delavcev. 
Te je imela le DE. 
Prave akcije so se od obeh strani začele v noči od 27. na 28. april 
in 28. aprila ves dan niso prenehale; Nemci so polagoma zapuščali razna, 
oporišča ter se začeli koncentrirati v večja, zlasti v pristanišču, na gradu 
itd. Ukaz za splošno vstajo je dala komanda mesta Trst '29. aprila.103 
Tudi instruktor Obkoma, pokojni Dujc, ki je imel nekje na Krasu po­
membno bazo, 29. aprila, ko je začel pisati pismo politkomisarju komande 
m Fase. 532. 
100 Fase. 553/ 
101 Fase. 642. 
102 Fase. 640. 
103 Maserati, o. c, str. 45. 
131 
mesta Trst Stoki, še ni ničesar vedel o dogodkih v Trstu in ne o pribli­
ževanju enot 9. korpusa in 4. armade. Dujc piše, da je poslal na konfe­
renco, ki naj bi še začela ta dan, vseh 15 delegatov iz Trsta, ki so se 
javili pri njem in je še vedno zahteval, naj se Stoka nujno javi na 
nadrejenem forumu, ki ga je klical iz Trsta. Dujc še piše in pričakuje, 
da bodo v Trstu kar se da slovesno proslavili 1. maj, nato pa je pravkar 
dobil — kot piše — vesele in presenetljive vesti. Zato je Stoki svetoval, 
naj ne hodi iz mesta, ker se bodo v nekaj dneh videli in naj zato pripravi 
več konspirativnih bivališč.1*4 
Točno je, da so delavci, organizirani v DE, že 29. aprila zasedli ladje­
delnico Sv. Marko, a so jo kasneje Nemci znova zasedli in držali do 2. 
maja.105 Ker so še v akcijah 30. aprila mešale enote komande mesta in 
CLN,' je SIAIO ukazal, da je edino pravo razpoznavno znamenje vojaška 
kàpa z rdečo zvezdo.106 Italijanski zgodovinarji poudarjajo, da so imele 
enote DE 30. aprila absolutno prednost, zvečer pa so prišle v mesto prve 
patrole 9. korpusa in 4. armade. Tako piše tudi Mario Pacor. Precej dru­
gače poroča Maserati, da so enote CLN 30. aprila kontrolirale že dve 
tretjini mesta in da so se pogajale z Nemci za predajo. Ne morem pa 
pritrditi njegovi trditvi, da prihod naših enot v Trst ni bil nekaj pozi­
tivnega in da je to samo povečalo nemški odpor in povzročilo nepo­
trebne žrtve in-ruševine.107 To zadnje, da so bile žrtve, je že res, toda 
•brez sleherne polemike s katero koli stranjo bi le poudaril, da je bila 
konec vojne tudi. Praga osvobojena brez razvalin in žrtev, a še danes ni 
svobodna. Maserati trdi, da je bila naloga vstaje pod vodstvom CLN di­
rektna pomoč Angloamerikancem pri osvoboditvi mesta, prevzem oblasti 
in nato izročitev te oblasti Angloamerikancem. Le tako — nadaljuje — 
ne bi mogel prevzeti oblasti SIAIO, in ne bi mogel, spričo sporazuma 
Tito-Alexander postati od zaveznikov priznani legitimni predstavnik in 
ne bi mogel razglasiti priključitve mesta k Jugoslaviji, kar je imelo brez 
dvoma vpliv na mirovno konferenco.108 Na žalost takega zaključka ne 
morem akceptirati, ponovno pa poudarjam, da so zame vse žrtve, ki so 
padle v bojih z okupatorjem za svobodo Trsta, svete. 
.Prvega maja se je del Nemcev umaknil po morju v Gradež. en del 
so naši imeli obkoljene na Opčinah, njihova komanda pa je bila obko­
ljena pri Sv. Justu. CLN je poslala telegram 8. armadi, da so enote JA 
v Trstu in da se je italijanski Trst včeraj na iniciativo CLN dvignil v 
vstajo proti nacistični okupaciji in ker noče jugoslovanske okupacije, 
željno pa pričakuje prihoda zavezniških in nacionalnih sil. CLN je tudi 
ukazal, naj se njegove sile umaknejo iz boja. Tako piše Pacor, Maserati 
pa nekoliko drugače in pogreša v Trstu tudi navzočnost italijanskih par­
tizanskih enot Natisone, Trieste in Fontanot: . 
1 0 4 Fase. 642. 
1 0 5 Fase. 642. 
1 0 9 Fase. 642. 
1 0 7 Maserati, o. e., str. 40—41. 
K« Maserati, o. c., str. 32. 
132 
Drugega maja je CLN še poskušal.držati oblast v mestu. Toda Stoka 
je kot politkomisar komande mesta Trst pričakal popoldne pri Miramaru 
novozelandskega generala Freyberga, ga pozdravil v imenu SIAIO, mu 
sporočil, da je JA in vstaja v mestu osvobodila Trst in ga povabil ter 
spremil kot gosta v hotel de la Ville. Popoldne je tudi prenehal sleherni 
nemški odpor v mestu. Na prefekturi in na magistratu sta se naselila^ 
PNOO in komanda mesta Trst ter SIAIO. Trst je bil takrat naš. . 
Še na kratko o Beneški Sloveniji za to zadnje obdobje. Tod se je 
vedno bolj zaostroval odnos med našimi in.italijanskimi partizani, med 
temi pa odnos med garibaldinci in osopovci. Naši so poskušali izvajati vo­
litve v NOO, Italijani pa tudi.1 0 9 Razkroj med. italijanskimi, partizani 
je na tem področju še pospešil velik nemški ofenzivni sunek v prvi polo­
vici oktobra, garibaldincem pa precej jasno pokazal, da je njihova edina 
realna rešitev, če se vključijo v Q. korpus.1 1 0 Ko je OK, za Zahodno Pri­
morsko 10. oktobra poročal CK, je zapisal, da položaj v Benečiji ni rožr 
nat kot smo vam ga opisali v zadnjih poročilih, ki so temeljila bolj na 
poročila tamkajšnjih aktivistov.111 
Konec 1944 je prišla divizija Garibaldi-Natisone v sestav 9. korpusa 
in na levo stran Soče, začetek 1945 so Rezijo popolnoma okupirali Nemci 
in naš Rezijski bataljon je moral deželico zapustiti, v Benečiji pa so 
ljudje govorili takole: »Mi nismo za nobenega in se ne bomo borili 
za nobenega, kdor si nas sam pribori, tisti nas bo imel in tistega vlado 
bomo spoštovali, šli v njegovo vojsko in nikomur ne bo prišlo niti na 
misel, da bi iz nje dezeftiral.«112 V Vzhodni Beneški Sloveniji je bila 
velika večina proti nam, v Zahodni je kazalo le nekoliko na boljše, a 
so jo popolnoma kontrolirali osopovci.113 
Prisilna mobilizacija se februarja in marca 1945 v Beneški Sloveniji 
ni posrečila in ljudje so se skrivali ali pa ščitili skrivače. Ničesar niso 
hoteli slišati o priključitvi k Jugoslaviji, nek duhovnik pa je baje našim 
aktivistom grozil, da bo že povedal Angležem, kaj delajo z beneškim 
ljudstvom.114 
Novi sekretar Obkoma Kraigher je 8. aprila sicer ostro obsodil poli­
cijske metode naših aktivistov pri mobilizaciji in zahteval več'političnega 
dela.115 V Beneško Slovenijo so poslali dvajset dobrih aktivistov, 'da bi 
pobijali »velikanski oportunizem« in ustvarili med beneškimi Slovenci 
antifašistično razpoloženje, prikazali bodočnost nove Jugoslavije, posta­
vili odbore OF in znova začeli pripravljati volitve. Toda ljudje so se kot 
pred Nemci tudi še naprej skrivali pred našimi. Nekateri so tudi trdili, 
da v naši vojski ni enakosti in da že vidijo, kakšna bo nova Jugoslavija, 
ker v Beogradu nimajo vsi enakih plač.116 
109 Fase. 535. 
110 Fase. 580. 
111 Fase. 535. 
112 Fase. 587. 
1 , 3 Fase. 534. 
114 Fase. 580. 
115 Fase. 534. 
116 Fase. 534. 
133 
To bi bilo na kratko o samoodločbi Beneških Slovencev. Kaj *pa Go­
rica? Na seji goriškega OOOF so 18. septembra ugotovili, da ne »obstoja 
nobena organizacija, kar je brez dvoma zelo žalostno«. Ljudje tudi ne 
odobravajo ustanovitev italijanskih partizanskih brigad.117 Obkom je 7. 
novembra poročal, da je v Gorici še malo narejenega in da niso še nikjer 
prodrli med množice.118 Na 5. seji OK za Srednjo Primorsko so 12. ja­
nuarja 1945 ugotovili, da v Gorici že od julija 1944 ni bilo direktnih 
stikov med KPS in KPI, čeprav ima zadnja, organizirana še vedno po 
verižnem sistemu do 200 članov. Krivda za prekinitev naj bi bila na naši 
strani in to menda zato, ker so Italijani postavljali na prvo mesto vpra­
šanje meja. Seja je spraševala Obkom: kako je s problemom enotnega 
partijskega vodstva v Gorici, kdo naj ima v njem večino, Italijani ali 
mi, toda KPS je šibka?119 
Obkom je precej obširno odgovoril 19. јапцагја 1945. V Gorici je 
treba najprej postaviti na noge partijske organizacije, to je mestni 
komite, predvsem pa dobrega sekretarja. Postaviti je treba nov mestni 
odbor OF, ker sedanji spi. Varujte se šovinizma, pa tudi »brezmejnega 
internacionalizma«. Zaradi nerazvite naše partijske organizacije še ni 
prišel čas, da bi postavljali skupne forume, pač pa pridobivajte italijanske 
komuniste za delo po naših direktivah. Ne ustanavljajte neke mešane 
slovenske italijanske goriške OF, Slovence vključujte v OF,, le DE je 
skupna za vse delavce. Diferenciacija v italijanskih množicah se mora 
izvesti le v skupnem boju "proti Nemcem s perspektivo vključitve v 
novo Jugoslavijo, toda poudarek mora biti na prvem.120 
Iz poročila okrožnega tajništva OF za Srednjo Primorsko 6. febru­
arja izvemo, da se je položaj v Gorici znatno'izboljšal in da so se Gori­
cam povečini opredelili za OF. Od italijanske strani preti nevarnost, 
kajti CLN so oživeli, imajo redne seje, precej pomagajo italijanskim 
brigadam, italijanska masa pa je precej šovinistična in se ne more spri­
jazniti z mislijo, da je mjanjšina.131 To zadnje le ni bilo res. Vlado je 
poročal 9. marca Obkomu, da je stanje v Gorici, zlasti glede odnosov z 
Italijani, obupno,122 dan za" dnem pa je pisal Obkomu tudi goriški mestm 
komite KPS, da je v Gorici slika vsak dan bolj žalostna. Mestni komite 
im,a 7 članov, vseh partijcev pa je šestnajst in dvanajst kandidatov, a 
vsi čakajo samo direktive od zgoraj. CLN nastopa naravnost proti nam, 
vse pa si želi samo prihoda Angležev.123 
Prvega aprila so se sestali z našimi člani goriške federacije KPI. 
Italijani so priznali napačno pojmovanje linije, nepoznavanje nove-Jugo­
slavije in njene vloge v tem delu Evrope, priznali so slabosti svoje 
partije in kritizirali so delo svojih prejšnjih funkcionarjev. Naši so jim 
povedali nič kaj veselo novico, da misli opolnomočenka CK KPI Marina 
117 Fase. 543. 
118 Fase. 535. 
119 Fase. 532. 
120 Fase. 533. 
121 Fase. 543. 
122 Fase. 642. 
123 Fase. 543. 
134 
razpust i t i K P I v Gorici. To j ih je zelo prizadelo in obljubili so tesnejše 
sodelovanje z antifašističnimi organizacijami, zlasti pa s K P S . Dogovo­
rili so se za koordinacijski odbor, k i naj bi se čimprej sestal, 1 2 4 Res je, 
do 9. apri la sta bili že dve seji tega odbora in sklenili so postavit i t u d i 
p lenum, kot so ga imeli že v Tržiču. 1 2 5 Boris Kra igher je 10. apri la 
pisal, da Marininega pisma o razpustu goriške K P I ne bo poslal v Gorico, 
ker se m u je zdelo, da bi. ta razpust n e bila najboljša pot za rešitev 
goriškega problema. 1 2 e 
Tako je bil Trs t daleč pred Gorico, k a r je seveda po svoje r a z u m ­
ljivo. Za zaključek bi si dovolil poudarit i , da smo zelo n a k r a t k o mogli 
pregledat i obširno in globoko problematiko razvoja uresničevanja p r a ­
vice slovenskega in itali janskega naroda do samoodločbe na tem delu 
naše zemlje od kapitulaci je Italije do začetka maja 1945. Zmešnjave in 
h u d e posledice, k i so nasta le po nedavni okupacij i ČSSR, n a m more jo 
znova samo potrdit i , da uresničevanje pravice do samoodločbe ni lahko. 
Za nas zgodovinarje so t i dnevi še p r a v posebej poučni. Zelo radi 
poudar jamo v šolah znani dve krilatici, historia docet ali historia vi tae 
magistra. Dovolite pa mi povedati, da že leta in leta ob teh kr i la t icah 
vedno bolj p r iha jam do prepričanja, da zgodovina res uči, a na žalost za­
e n k r a t še vedno samo to, da se iz nje doslej človeški rod n i še ničesar 
naučil ! 
S u m m a r y 
THE STRUGGLE FOR THE RIGHT OF SELF-DETERMINATION 
AT PRIMORSKA FROM THE CAPITULATION OF ITALY UNTIL 
THE BEGINNING OF MAY 1945 
The author stresses at the beginning that the military aggression of the 
Soviet Union, and of the Eastern European countries belonging to the block, 
upon Czechoslovakia, cannot be excused and that the ethical principles, known 
from the times of the Antique culture a r e . still valid for living together of 
nations and states. There also exist theoretically completely clear Marxist 
principles, which can in practice lead though to a number of difficulties and 
misunderstandings (e. g. what exactly is the right of a nation to self-determi­
nation etc.). 
Territorial parcelling of the Slovene nation among a number of countries 
(Yugoslavia, Italy and Austria) created a tendency to find a special solution of 
the Slovene national question, i. e. the United Slovenia, that is the unification 
of all the Slovenes in their native country, Slovenia. Taking as their starting 
point that the bourgeoisie is not capable of providing such a solution, the repre­
sentatives of the three Communist Parties (Yugoslavia, Italy and Austria) 
stressed in their Moscow declaration from 1934 that the United Slovenia can 
be established only if the full right to self-determination is given to the Slovene 
1 2 4 Fase. 533. 
1 4 5 F a s e 533. 
1 2 6 Fase. 642. 
135 
nation and if international-help of the Communist Parties of Italy and Austria 
is offered. The author points out to the great difficulties this declaration caused, 
especially among the Italian Communists and the Communists of Trieste, and 
further on to the beginnings of the National Liberation War, when the Com-
munist Party of Slovenia justifiably hoped to get the promised international 
help. 
When describing the development of the National Liberation War at Pri-
morska, the region which belonged to Italy under the Rapallo agreement, the 
author discusses only the period from the capitulation of Italy until the libera-
tion and shows the relations between the two Communist Parties in this region, 
and especially in the three nationally mixed centres, in Trieste, Beneška Slove-
nia and in the city of Gorizia. These relations or rather their common action, is 
divided into three periods. In the first period, from the capitulation of Italy to 
the meeting of the representatives of both Communist Parties with regard to 
their common activity and fighting (until April 1944), when the delegate of the 
Central Committee of the Italian Party insisted only on the theoretical right 
of the Slovene nation to self-determination; on the second period (until Sep-
tember 1944), when thel ta l ian Communists agreed to the joined struggle against 
the Germans and the rests of.Fascism, but under the condition that the discus-
sion about the final division should be postponed until the time after the 
victory; and'the third period (until the liberation at the beginning of May 1945) " 
when the Communist Party of Slovenia (Yugoslavia) began to put strong 
demands for a common effort to join the Primorska region to Yugoslavia, so 
that Trieste would get the complete autonomy. 
The author shows in detail how all three stages developed in an individual 
manner in the above-mentioned mixed centres and how these efforts were tied 
up with great difficulties, misunderstanding, uncertainties and sacrificies. 
136 
I N M E M O R I A M 
FRANCE GORŠIC 
Ni dolgo tega, kar je Zgodovinski časopis v letniku 1967 zaznamoval redek 
jubilej — devetdesetletnico dr. Franceta Goršiča. Ko je letnik izšel, jubilanta 
ni bilo več med živimi.1 
V pravniških krogih je bil pokojni Goršič dobro znan po obsežnih ko­
mentarjih in številnih drugih delih. 2e odkar je začel objavljati svoje spise, pa 
je vedno čutil prav posebno nagnjenje tudi za zgodovinske snovi, ki jih je 
obdeloval na zelo izviren in prav zato na posebno' zanimiv način. Njegovemu 
delovanju na področju zgodovine je v prvi vrsti posvečen ta sestavek, drugi 
biografski in bibliografski podatki2 pa naj izpopolnijo podobo. . 
Zadnji Goršičev spis, katerega izid je avtor dočakal, je bil življenjepis nje­
govega očeta, orglarskega mojstra Franca Goršiča (bibl. 191), nazorna in 
sočna podoba iz življenja ljubljanskih obrtnikov v 19. stoletju: zgodba 
o Goršičih, ki so se najpozneje v 18. stoletju pojavili v Krakovem; o pisate­
ljevem dedu Martinu, po domače Medičarju, ki je začel izvažati kislo zelje, 
ko je tržaška proga ugonobila krakovsko čolnarstvo in ribištvo, ki pa je bil 
tudi kot Riharjev učenec organist in ki je kot samouk sestavil orgle; slednjič 
o pisateljevem očetu Francu, ki ga je Martin navdušil za orglarsko obrt, da 
se je je izučil v Kamniku, nakar se je izpopolnjeval tudi na Dunaju in je 
slednjič ustanovil v ljubljanskem Trnovem lastno obrt, ki je doživljala svoje 
slabše in boljše čase. 
. V tem trnovskem okolju se je France Goršič rodil 3. julija 1877. Bil je 
torej dve leti mlajši od ugledne pravniške četverice Metod Dolenc - Gregor 
Krek - Rado Kušej - Milan Škerlj, in tri leta starejši od pravnega zgodovinarja 
Janka Polca, skratka, po starosti je pripadal letnikom, ki so dali prve učitelje 
ljubljanski pravni fakulteti. 
Osnovno šolo in klasično gimnazijo je končal v Ljubljani (matura 1895). 
V zgodovini so ga zapovrstjo poučevali Jeraj, Jenko, Gratzy in od četrtega 
razreda naprej Kaspret, ki mu je bil v višji gimnaziji razrednik in s katerim 
je imel še pozneje stike (bibl. 175, str. 122). Po maturitetnih ocenah bi sklepali, 
da je bil zelo uspešen zlasti pri učenju jezikov, zemljepisa in zgodovine, manj 
uspehov pa je imel v matematiki in fiziki. Na dunajski univerzi se je 1895 
vpisal najprej na slavistiko, vendar je v prvem semestru prestopil na juri-
dično fakulteto in od jeseni 1897 naprej nadaljeval s pravnim študijem v 
Gradcu, kjer je oktobra 1898 opravil pravnozgodovinski izpit in ' julija 1901 ' 
diplomiral. Med njegovimi učitelji srečujemo imena romanista K. Czyhlarza, 
germanistov O. Zallingerja, S, Adlerja in A. Luschina, kanonista K. Grossa 
in sociologa L. Gumplowicza. Ožjega stika pa z njimi očitno ni imel, kakor 
tudi sicer ni nikakih znamenj, da bi bil mladi Goršič za pravni študij 
1 Zgodovinski časopis XXI/1967, str. 210—211. Rojstni datum 5. • julij je tiskovna na­
paka. Prav: 3. julij. 
2 Goršičeva dela so v tekstu navedena samo s številko po bibliografiji, izjemoma 
pa so posamezna mesta navedena tudi s številko strani. Navedbe del ali mest, ki naj 
dokumentirajo povzetek Goršičevih konceptov, niso izčrpne. 
137 
bolj kot poprečno vnet. Potem ko je 1901/1902 odslužil vojaški rok, je opravil 
rigoroze in bil promoviran za doktorja prava 28. februarja 1903. 
Že ko je opravil pravosodni izpit, je bil Goršič marca 1901 imenovan za 
praktikanta pri deželnem sodišču v Ljubljani, dva meseca pozneje pa za 
avskultanta. Po rodbinskem izročilu mu je leto dni starejši Cankar ta vstop 
za uradniško službo tako zameril, da so prenehali njuni dotedanji sestanki 
pri ljubljanskem Novem svetu. Ko je 6. novembra 1905 opravil v Gradcu 
sodniški izpit, je bil Goršič kratek čas dodeljen v Črnomelj, kjer se ni dobro 
počutil, toda že konec decembra je postal sodnik-pristav pri okrajnem sodišču 
v Ilirski Bistrici, odkoder pa je bil v teku tamkajšnjega službovanja večkrat 
dodeljen tudi kot namestnik v Ljubljano, Senožeče in Kamnik. Službovanje 
v Ilirski Bistrici je Goršiču očitno vsaj za začetek prijalo, ker se mu je — 
po njegovih lastnih besedah3 — »Kras s svojimi ljudmi odnekdaj zdel vab­
ljiv«. (Mati mu je bila Notranjka iz Planine.) 
Pri svojem delu se je razvil v ostrega opazovalca živih pravnih običajev, 
začel je objavljati pravne spise, se posebej zanimati za civilnopravdni postopek^ 
in je dosegel tudi zelo ugodne formalne ocene v službi. Ko je predsednik de­
želnega sodišča v Ljubljani, Nemec Eisner prišel leta 1911 vizitirat okrajno 
sodišče, je Goršiču po daljši strokovni debati v osebnem pogovoru priznal, da 
je njegovo delo najboljše izmed vseh, na katera je dotlej naletel. Goršičevi 
rokopisni Spomini vsebujejo razen te pohvale — ki ji smemo gotovo verjeti 
— ob opisu te vizitacije tudi nekaj spominov na tedaj tako aktualni boj za 
slovensko uradovanje. Eisner je, kot je tudi sicer znano, preganjal sloven­
ščino kot »notranji« uradni jezik, Goršič pa je — drugače kot njegov sodni 
predstojnik v Ilirski Bistrici — še po začetku Elsnerjevega predsedništva 
uradoval tudi v »notranji« službi slovenski. Ko se je obetala pravkar omenjena 
vizitacija,' se je šel zaskrbljen posvetovat k Ivanu Tavčarju, ki mu je — 
tako Goršič v Spominih — svetoval, naj kot sodnik prepusti jezikovni boj 
drugim in naj dela, kakor je predpis. Tako je Goršič ob vizitaciji popustil 
Elsnerju, kar ni preprečilo, da ne bi bistriško sodišče kmalu pozneje dobilo 
opomin, naj tudi s tamkajšnjo davkarijo kot depozitnim uradom uraduje 
v nemščini (spis med osebnimi dokumenti-0). 
Elsnerjevi naklonjenosti je pripisoval Goršič svoje imenovanje za sodnega 
predstojnika v Kostanjevici (junija 1912) in nato v Kamniku (konec leta 
1913), kjer je ostal — razen v času vojne službe 1914/1915 — do razsula 
Avstro-Ogrske. Decembra 1918 je bil na istem službenem mestu imenovan za 
deželnosodnega svetnika, nakar, je prišel z nekaterimi kolegi v konflikt, ko je 
šlo za imenovanje na drugo mesto; baje se je sprva omenjalo Kočevje, Goršič 
pa je želel priti v Ljubljano. Težave z imenovanjem v Ljubljano je pripisoval 
nasprotovanjem spričo prejšnjih uspehov. Sredi teh trenj, mu je — še nadalje 
sledimo njegovim lastnim spominom — Albin Prepeluh (ki je bil na polo­
žaju poverjenika za socialno politiko v Ljubljani in s katerim sta se, »oba 
sociologa«, spoprijateljila malo prej, ko je bil Prepeluh začasno sodni oficial 
v Kamniku) ponudil referat socialne oskrbe mladine, ki ga je zapuščal Fran 
Milčinski. Goršič se je odločil zapustiti sodni poklic; novembra 1919 je bil imeno­
van v upravni službi ter razrešen sodne službe. Omenjeni konflikti so ozadje 
polemičnih spisov, ki jih je Goršič objavil v tem času in ki v pravniških 
krogih niso naleteli na najboljši odmev (bibl. 14, 15, 32, 33, 35, 47). 
Nekako ob tem času se je po Goršičevih spominih razblinilo tudi njegovo 
pričakovanje, da bo 'zasedel stolico civilnopravdnega prava na ljubljanski, 
univerzi, pač pa so mu - Danilo Majaron,_ATladjmir_Ilavnihar in Metod Dolenc 
ponudili stolico za pravno zgodovino Južnih Slovanov,"~ česar pa Goršič ni 
sprejel, češ da se ne more preusmeriti v bizantologijo. Ta zamera pa zaenkrat 
še ni imela tolikšnega odmeva kot spor v sodni službi, ki so mu pozneje 
sledile podobne napetosti v upravni službi, ko je bil Goršič začetek 1922 od, 
3 Goršičevi rokopisni spomini. Te spomine, osebne dokumente, rokopisno zapuščino 
in nekaj drugega arhivskega gradiva je rodbina poklonila Mestnemu arhivu v Ljubljani. 
V fondu je več objavljenih in neobjavljenih rokopisov, med drugim pa tudi akt o likvi­
daciji zapuščine dr. Oražna in o ustanovitvi Oražnovega doma. Zapuščina obsega devet 
fasciklov. Kaspretovih pisem (bibl. 1T5, str. 122) doslej v njej nisem zasledil. 
138 
šefovskega mesta urada za zaščito dece in mladine prestavljen za načelnika 
invalidskega odseka in leto dni pozneje za načelnika oddelka za socialno 
politiko v Ljubljani. Od 1923—1925 je na tem položaju organiziral nadaljnjo 
izgradnjo sanatorija Golnik. 31. marca 1927 je bil brzojavno upokojen.4 
Po tej, prvi upokojitvi, je Goršič skoraj dve leti sodeloval kot stalni dopis­
nik in poročevalec za slovensko gospodarstvo pri Jugoslavenskem Lloydu in 
zagrebškem Morgenblattu, februarja 1929 pa je bil po Žerjavovi_pobudi re­
aktiviran in nameščen pri ministrstvu za notranje zadeve v BeogfäduTk j er je 
bil najprej inspektor in kjer mu je kmalu po imenovanju za generalnega 
inšpektorja (1934), šefa pravnega odseka, postal predstojnik Korošec. Kljub tre­
njem, ki so morala biti pri takem sodelovanju neizogibna (Goršič navaja v 
svojih spominih nesoglasja glede predvajanja sovjetskih filmov), je Goršič 
preživel Koroščevo predstojništvo v aktivni službi in v tem času tudi prevzel 
urejanje novega Službenega glasnika notranjega ministrstva. Tik pred izbru­
hom vojne, februarja 1941, je bil pod ministrskim predsednikom in notranjim 
ministrom Cvetkovičem upokojen, da bi — kot je sklepal — posredno dal • 
mesto nekemu protežirancu. 
Tudi potem je Goršič z družino (poročil se je 1911 in je imel tri otroke) 
kot upokojenec živel v Beogradu. Kot pravni pisec je bil dejaven nekako do 
leta 1962. Potem ko mi je še zadnje dni leta 1963 sporočil svoj kleni »ego 
valeo«, so ga v naslednjem letu začele zapuščati moči. Svoje življenje, v kate­
rem se je zvrstilo obilo razočaranj in obilo uspehov, je sklenil 11. decem­
bra 1967 v Beogradu. 
Goršičeva pot skozi službe je, ob primerni ocenitvi avtobiografskih po­
datkov, precej zgovorna podoba razmer, v katerih je živel sodnik in uradnik 
v prvih štirih desetletjih našega stoletja. Ta službena pot pa je obenem tudi 
okvir, v katerega ni težko razporediti razvoj njegovega znanstvenega dela. 
' Kot sodnik je objavljal svoja opazovanja iz prakse, se ukvarjal z vpra­
šanji sodnega civilnopravdnega postopka in s teorijo prava, ob vsem tem je 
posegel tudi že v pravno zgodovino in sklenil to svoje obdobje s svojevrstno 
kombinacijo teorije in polemike pod vtisom osebnih doživljajev. 
Kot upravni uradnik in v dobi prve_ upokojitve je deloma nadaljeval v 
nakazanih smereh, objavljal krajše prispevke s področij svojega novega dela, 
prehajal močneje kot prej v terminologijo in se čedalje bolj usmerjal v pravno 
zgodovino. V letih 1920 do 1929 je bil honorarni izpraševalni komisar na ljub­
ljanski pravni fakulteti za oba tedanja pravnozgodovinska predmeta. S poročili 
je spremljal, hvalil in komentiral vsaj večja Dolenčeva (bibl. 17, 26, 50, 55, 
65 itd.) in druga pravnozgodovinska dela; med*njimi je pohvalil tudi Dolenčevo 
knjigo o Dušanovem zakoniku (bibl. 63), h kateri je imel le pripombe v po­
drobnostih. Nasprotoval pa je Polčevi zasnovi knjige Kraljestvo Ilirija. V-
oceni te knjige (bibl. 64) so bila vsaj nekatera mesta dokaj ostra, ne brez 
posledic za nadaljnje razmerje med Polcem in Goršičem. Vrhunec Goršičevih 
pravnozgodovinskih prizadevanj te dobe je spis o županih in knezih (bibl. 84), 
zelo značilen pa je tudi članek o srbski zakonodaji v drugi polovici srednjega 
veka (bibl. 78). Sodelovanje z zagrebškima časopisoma v dobi prve upoko­
jitve je Goršiču odprlo pot k temu, da je v času svojega beograjskega službo­
vanja postal uspešen in gotovo najbolj delaven komentator civilnopravdne 
zakonodaje. Novi zakoni so nastajali pod precejšnjim vplivom nekdanje avstrij­
ske zakonodaje, v kateri je bil Goršič doma. Njegovo prejšnje znanje, bogata 
praksa in izredni jezikovni čut so ga usposabljali za tolmača nove zakonodaje 
na srbohrvaškem jezikovnem območju. Ta njegova dejavnost in njegova po­
ročila, ki jih je v nemščini objavljal o jugoslovanski civilnopravdni zakonodaji, 
so mu prinesla priznanje in nesporen uspeh.5 Da pa je na področju pravne 
1 Kot moremo povzeti iz delovodnika ljubljanskega Velikega županstva, je bila upoko­
jitev izvedena pod imenom »redukcija pri oddelku za socialno politiko«. Spisov o tem 
ni, vendar je politično ozadje očitno. Goršič sam je zapisal, da je bil po nekih izjavah 
upokojen kot ateist. 
s Prim. G. Krek, Zur jugoslawischen Zivilprozeßordnung. Kritische Bemerkungen 
anläßlich des Gorsićschen Kommentars, Zeitschrift für Ostrecht VIII/1934, str. 177—191. 
139 
zgodovine in sploh v slovenskih revijah okrog leta" 1935 skoraj obmolknil, 
najbrž ni bilo le posledica drugačnih zaposlitev. Ko je postala zopet prosta 
stolica za civilnopravdni postopek v Ljubljani in Goršič zanjo ni imel izgledov, 
je namreč prekinil zveze tudi z drugim pravnim zgodovinarjem — Dolencem. 
Tudi Dolenčeva dela in — kot vidimo iz povojnih Goršičevih del — zlasti 
Pravno zgodovino za slovensko ozemlje (1935) je začel motriti z bolj kritičnimi 
očmi. 
Ko je bil dokončno upokojen, se je Goršič z njemu lastno žilavostjo vês 
posvetil znanosti^Jiačrt »Občnega. pravdnega prava«, ki si ga je bil zamislil 
v štirih tomih, je opustuyker bi ga bil pô' ïastnïh Besedah mogel izvesti le 
s sodelovanjem civilnopravdnega seminarja. Zato se je po lastni pripovedi v 
• -~. Spominih odločil, da posveti »leta upokojenja drugemu velikemu delu, ki bi 
ga^pajnaogel dejansko sam izvršiti, proučevanju,slovenskega • ljudskega prava_„ 
•Xiz-nemske-tfevdalrre^döbeR-C&tr.^O). Čeprav mu ni-šlo vse"po*"želji, je ostal 
n a c r t u zvest, dokler sô*mu"aale moči. — Med leti 1947 in 1952 je predložil 
"Slovenski'akademiji znanosti in umetnosti sedem rokopisov (Osnove slovenske» 
• pravne zgodovine, 1947; O pomenu zgodovinskopravnega izraza Schild und 
Krug, 1951; Organizacijske osnove delovnega kolektiva po gorskem pravu, 
1952; Pravni in gospodarsko-družbeni značaj kmečkih ljudskih sodišč sloven­
skega ozemlja, 1952; Slovar in tolmač virov gorskega prava, 1952; Gorsko 
pravdno pravo, 1952; Osnovni pogledi na zgodovino prava Slovencev, 1952). 
Skupina petih rokopisov, predloženih leta 1952, je obsegala okrog 3000 roko­
pisnih strani. V tem presenetljivo velikem obsegu je Goršič deloma podal 
svoja razglabljanja, deloma pa na novo sistemiziral snov, opirajoč se na 
objavljene vire in predvsem na ekscerpte iz virov, objavljene po drugih avtor­
jih. Spričo visokih tiskovnih stroškov tako obsežne izdaje je moral biti kriterij, 
posebno kar zadeva historične metode dela in zanesljivost sklepov, dokaj 
ostrejši, kot če bi šlo le za uvrstitev posameznih razprav v revijah. Ko so 
bili zato rokopisi Goršiču vrnjeni s precej obsežnimi utemeljitvami, so bila 
obenem nakazana poglavja, ki bi jih avtor kot dovolj dognana lahko pripravil 
za delno objavo. Goršič, globoko prepričan o pravilnosti svojih dognanj, je 
' na vrnitev rokopisov reagiral z zanj značilno impulzivnost j o tako, da je raz­
poslal večjemu številu ustanov in oseb razmnoženo spomenico (bibl. 153), v 
kateri je odklonitev rokopisov označil kot odklonitev slovenskega gorskega 
prava. Nekaj rokopisov je uničil, druge predelal. Precejšen del tega opusa 
je ohranjen v njegovi rokopisni zapuščini. Kljub visokim letom pa je ven­
darle kmalu pozneje v osebnem pogovoru razumel in sprejel pojasnilo, da 
ne gre za splošen in vnaprejšnji odpor proti njegovemu delu in da bo krajše, 
Д>о1ј zgoščene sestavke o svojih temeljnih idejah gotovo lahko postopoma 
objavljal tudi v slovenskih historičnih revijah. Njegova bibliografija priča o 
tem, da se je uspešno lotil postopne strnitve svojih interpretacij. Nekaj na­
daljnjih rokopisov.bo gotovo še izšlo postumno. 
Spričo novejših postopnih objav moremo danes v glavnem na podlagi 
tiskanih spisov podati prerez Goršičevihv konceptov Plovenska-Bjavne zgodo­
vine; predvsem konceptov, kajti njim in ne toliko faktografiji je Goršič po-
CX/O+ll 170П1ПЛ Cimiacm ridìn r7rtr\rii-v4TÌr\n -in. n i n n i -I — +— -î „ i__T 1 ; i ; svetil večino svojega dela. Zgodovino je pisal — in to je treba pozdraviti 
z razmišljanjem; manj jo je mogel — in to je treba obžalovati — pač spričo 
odmaknjenega življenja v Beogradu raziskovati z odkrivanjem virov. 
Čeprav so se Goršičevi koncepti v teku časa razvijali in dopolnjevali, 
in čeprav jih. je objavljal v številnih spisih v večjih presledkih, so njegove 
zamisli od prvih pa do tistih, ki jih je formuliral v starih letih, svojevrstna, 
organska in v sebi zaokrožena logična celota, ki izhaja iz pravno-teoretičnih 
postavk, s katerimi je pravni pisec Goršič debutiral kot nekonformist med 
slovenskimi pravniki. Proti eksegetični, strogo na interpretacijo zakonov usmer­
jeni avstrijski pravniški tradiciji je postal pobornik proste pravne šole Eugena 
Ehrlicha in drugih. Poudarjal je odvisnost prava od družbenega, razvoj a in se 
140 
zato štel za zastopnika sociološke pravne smeri. Proti prisiljenim interpreta^ 
cijam zakonov je zastopal prosto iskanje prava po sodnikih glede vprašanj, 
ki niso bila izrecno urejena z zakonom. (Kazno je, kakor da je Goršič odkril 
svoj pravniški poklic bolj v sodni praksi kot v prejšnjem pravnem študiju.) 
V imenu prostega prava je tudi obsojal recepcijo rimskega prava in še posebej 
romanistične študije na univerzi. V svoji apologiji rimskega prava se je Krek 
na nekaj mestih postavil proti Goršičevim prostopravnim tezam.8 Proti samo­
vladi pisanega prava je Goršič zastopal zahtevo po uveljavljanju narodnega 
prava, ki naj bi ga bili kodifikatorji občega državljanskega zakonika (po Goršiču 
»občnega grajanskega zakonika«, npr. bibl. 27, 103, 154) zavestno porinili vstran. 
Predvsem je opozarjal na vrzeli v tem zakoniku, npr. kar zadeva preživitkar-
stvo. Ironija usode je bila, da pa je zastopnik šole prostega prava Goršič v 
zrelih letih dosegel svoje največje uspehe prav v komentiranju civilnopravd-
nih zakonov, redigiranih v nemajhni meri na podlagi avstrijskih vzorcev. Lotil 
se je tega dela na pobudo založnikov, toda uspeh je izviral gotovo iz tega, da 
je avtor imel globok smisel za potrebe sodne prakse. 
Programsko zahtevo po spoznavanju narodnega prava je Goršič v izključ­
no slavistični in slovenistični smeri uresničeval na dva načina. 
Prvič nam je z očmi ostrega opazovalca in s peresom dobrega opisovalca 
ohranil spomin na nekatere organizacijske oblike med slovenskim ljudstvom: 
kraške agrarne skupnosti, katerih novejše oblike je pravilno razložil v zvezi 
z zemljiško odvezo in ureditvijo služnosti (bibl. 2, 37); notranjske kompanije 
gozdnih delavcev, katerih nastajanje in ustroj je mogel spoznati na terenu 
(bibl. 11); sledove žumberških uskoških zadrug v kostanjeviških zemljiških 
knjigah (bibl. 25); vabilo na pečat itd. Tudi podobni spisi z večjim poudarkom 
na pravniški praksi (bibl. 10) so bili življenjski. Goršičevi spisi te vrste bodo 
za zgodovino in etnografijo ohranili trajno vrednost. Ob njih se moramo 
čuditi, koliko je praktični pravnik na terenu mogel z odprtimi očmi najti 
in kako malo tega je znala ohraniti znanosti večina Goršičevih vrstnikov. 
Drugič pa se je Goršičevo prizadevanje po raziskavi narodnega prava (vse­
skozi v pomenu etnične samoraslosti) usmerjalo v zgodovino starejših obdobij. 
Doslej navedenim pravno-teoretičnim izhodiščem je treba v tej zvezi dodati 
še nekaj nadaljnjih: Leta 1929 je svoje pojmovanje pravne zgodovine naslonil 
na »splošno priznano« pravilo, »da se mora pravo razlagati samo v zvezi z 
zgodovino... Metodi historičnih pravnikov bomo sledili, kolikor pojde za in­
dukcijo, ne bomo ji pa sledili v dedukciji. Ako naj bo opazovalna veda, tedaj 
mora pravna zgodovina raziskovati, kako je vzrastlo pravo' iz celotnega na­
rodnega sestava, tj. iz vsega družbenega in gospodarskega življenja« (bibl. 78, 
str. 68—69). Kar zadeva indukcijo in dedukcijo, je Goršič do konca ostal pri 
svojih postavkah, glede razmerja med zgodovino in pravno zgodovino pa je 
v starosti prešel na svojevrstno razločevanje. Pravna zgodovina mu je bila 
le še v pravni luči obravnavana politična zgodovina, kakršno je po njegovem 
predstavljala Dolenčeva Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, češ da je pri 
tem izrazu poudarek na zgodovini; tako zgodovino in sploh kronološko prika­
zovanje prava (bibl. 183) je odklanjal. Vedo, ki se ji je v starosti posvetil, je 
imenoval zgodovino prava, pri kateri je videl poudarek na pravu in ki jo je 
opredeljeval kot pravno, vedo (obsežno v rokopisih, deloma bibl. 175, str. 124; 
prim. 183). Podobno je razločeval pridevnika pravnozgodovinski in zgodovin-
skopravni. Razločevanje dveh ved je pripisoval že Dolencu, ki je v predgovoru 
k svoji Pravni zgodovini zapisal tale stavek: »Snov, ki je tu obdelana, obseza 
od vsakega teh tujih tipov (pravne zgodovine po eni, zgodovine prava na 
drugi strani) izvesten del, pa je zajela še marsikaj; kar je za nas važno, pa 
se je pri tujcih smatralo za odveč.« — Kot eno izmed teoretičnih izhodišč 
je Goršič tudi v svojih »zgodovinskopravnih« študijah sprejel »sociološko me­
todo«, izmed socioloških del pa je sprva navajal v glavnem dela Eugena 
Ehrlicha, pozneje pa je citiral skoraj samo neko razpravo španskega sociologa 
Vicenti Santamaria de Paredes iz leta 1907, po kateri je kategoriziral združbe. 
* G. Krek, Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj, Zbornik znanstvenih razprav 
1/1929-21, str. 116—182. 
141 
— Slednjič si je postavljal v prvi vrsti, lahko bi celo rekli izključno, problem 
etnične pripadnosti prava. Zanj so na Slovenskem prihajale v poštev le kate­
gorije slovansko-slovensko, nemško in romansko pravo. Etnično nevtralnih 
kategorij pri njem ne zasledimo in jih je vsaj do neke mere odločno odkla­
njal (npr. fevdalno pravo, gl. spodaj). Izhajajoč — podobno kot Dolenc — 
vsaj podzavestno iz pojmovanj historično-pravne šole, zavestno pa iz narodno 
obrambnih razpoloženj dobe pred prvo svetovno vojno, je nedvomno pretira­
nim, enostranskim m pogostoma napačnim opredelitvam nekih pojavov kot 
»germanskih« postavljal nasproti opredelitev drugih pojavov kot »slovenskih« 
Ce ob tem nedvomno razveseljivem prizadevanju podvomimo o pravilnosti 
uporabljenih metod in — dokaj nedoločnih — kriterijev, očitek ne velja toliko 
samemu Gorsicu, kot starejši in še posebej nemški pravnozgodovinski tradi­
ciji sploh in nekaterim pojmovanjem o izvirih in razvoju prava, ki se po­
sebno med nekaterimi tujimi pravnimi zgodovinarji še zdaleč niso preživela. 
Dosledno svojim izhodiščem je Goršič označil svojo smer dokaj pravilno 
kot slovensko pravno šolo, vse druge pravnozgodovinske raziskave, ki so 
ugotavljale vse na Slovenskem veljavno pravo brez vnaprejšnjih etničnih 
opredelb pa manj upravičeno kot germanistične, ker drugačne alternative 
očitno ni priznaval.' Slovenska pravna šola je po njegovem nastala tedaj, 
ko je Dolenc s sodelovanjem Antona Kaspreta (ki mu Goršič pripisuje dobršen 
del avtorstva) spisal svojo prvo razpravo o gorskem pravu (prim bibl 17) Z 
nekaterimi razpravami je to šolo nadaljeval Dolenc, po Goršičevem mnenju 
dosti manj uspešno (bibl. 175). Goršič se je imel za predstavnika te šole, »nada­
ljujoč delo, ki_ sta ga leta 1914 začela Anton Kaspret in Metod Dolenc in ki 
se mu je v letih 192» do 1940' posvetil Metod Dolenc sam« (bibl 153 str 1) 
Po lastni izjavi je bil »Kaspretov in Dolenčev naslednik in tačasni dogmatik 
pravniške sole slovenskega prava« (bibl. 153, str. 4). Svojo nalogo je videl 
v tem, da »kolikor mogoče popolnim vrzel, ki je zevala v Kaspretovi graški 
soli slovenskega prava, ker ni imel svojega dogmatika. Naloga, ki sem si jo 
postavil, bila je predvsem znanstveno literarna, da bi uredil, analiziral in ocenil 
gradivo, ki je dozdaj objavljeno.« (Spomini, str. 43.) Tragika Goršičevih pri­
zadevanj v zadnjih letih je bila v tem, da tako zastavljena naloga zlepa 
m bila rešljiva tedaj in je v precejšnji meri nerešljiva še danes. Omejena 
na obravnavo prava, ki je veljalo pri zborih vinogradnikov na gorskopravnih 
vinogradih, je predpostavljala ponovni kritični pretres vseh, zelo bogatih virov 
gorskega prava, ki so doslej le nezanesljivo ekscerpirani; presoja in razlaga 
posameznih pojavov pa bi bila v podrobnostih izvedljiva le ob splošni primer­
javi vsaj s pravom, ki je veljalo pri drugih sodiščih na Slovenskem. Pomanj­
kljivosti in pomanjkanja zanesljivih prejšnjih raziskav pa tudi Goršičev ne­
dvomno inteligentni prijem ni mogel v celoti premostiti. 
Razvoj prava na Slovenskem je po Goršiču potekal takole: 
Slovenci so se naselili v rodovih pod starešinami (ponekod župani) Ro-
Го^1 S°, p ° d l a S a v a s e m i n i 2 n Ü h so izšle kot deli "rodov (rodbinske, bibl -
185) zadruge. Ce se je zadruga pozneje delila na več 'zadrug, so te sestavljale 
bratstvo. Pojem knezov so Slovenci obnovili šele v obmejnih bojih po naselitvi 
ko so_se rodovne zveze ustrojile pod upravo župana ali kneza (bibl 187)' 
Drugače kot pri Srbih je županov položaj pri Slovencih drsel navzdol, knežji 
? a , S e - ^ ÌX!? a 1 ' m e d t e m k 0 P" Hrvatih opažamo obe tendenci pri obeh 
S ' l ä f h l h } ; 84 )- ïz r o d u Je pri Slovencih izšla (že pred izgubo samostojnosti 
(bibl. 159) vaška občina, iz zadruge, ki se je naselila na poznejšem krčevin-
skem svetu pa krčevinska občina (bibl. 187, str. 52). — Na vinogradniških 
»gorah« kjer so Slovenci prevzeli vinogradništvo od prejšnjih prebivalcev 
(bibl. 165, str. 149), so nastale posebne skupnosti vinogradnikov — (pra)gor-
scme, preobražene iz romansko-keltskega v lik, ki je ustrezal slovenskemu 
občinskemu pojmovanju (bibl. 174). V sodstvu je (kdaj, iz izvajanj ni prav 
Pravnik ? $ ^ 4 m ! ^ h ^ r t ^ - S - YUtŠn- S l o v e n s k a Pravna zgodovina in njene zveze s prakso. 
Pravnik IX/1954, str. 15-29; isti, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961 str 527 do 
D28; isti, Rechtsgeschichte der Slowenen, Graz 1968, str. 28-3ll ^ J u o l J a n a l s ? 1 ' s t r - 5<" d o 
142 
jasno spoznati) nastopilo viličenje (bibl. 183) ali bifurkacija: v gorščinah je 
veljalo pravdansko sodstvo na gorskih pravdah, za katere je bil značilen odbor, 
sestavljen iz gornikov, tj. kmečkih vinogradnikov. Drugod je veljalo večevno 
sodstvo — sodstvo na večah (bibl. 189). 
Da bi jim kmetje rajši delali, fevdalci niso takoj odpravili slovenske ure­
ditve (bibl. 159; 186), čeprav so kmetje postali kmetici (= podložniki, bibl. 189). 
Slovensko večo so samo prilagodili nemškemu Dingu (bibl. 186; 189). Razmerje 
med gospodarjem in kmetičem se je ravnalo po srednjeveškem zvestnem na­
čelu (Treu und Glauben), v katerem je bila odločilna krščanska ljubezen do 
bližnjega in za katerega je bilo značilno kvazifevdalno patriarhalno varstvo 
(bibl. 155; 186). Potem ko Goršič tako zagotovi splošne pogoje za ohranitev slo­
venskega prava v fevdalnem redu, se ne ukvarja naprej z večevnim sodstvom 
in njegovimi naslednicami v kvatrnih večah, - posebno ker so veče po kmečkih 
uporih v glavnem propadle (bibl. 186). Postavlja pa si smoter, zasledovati raz­
voj pravdanskega, gorskega prava, ki je v poznejšem razvoju doživelo svoj 
vzpon (bibl. 186). Medtem ko je na področju kmetištva in večevnega sodstva, 
t j . na pravdnih zemljiščih veljalo naturalno gospodarstvo, so bile namreč šta­
jerske in dolenjske gore pod vplivom gospodarjenja za trg (bibl. 189; spočetka 
je bilo govora o merkantilizmu). Zato so gorski gospodje, predvsem samo­
stani tukaj (ne pa v Istri, kjer se vino ni prodajalo) stimulirali pridelavo za 
trg s tem, da so nekako do 12Л4. stoletja pustili nâdanje (domače) gorščine 
kot delovne kolektive in jih izvzeli iz svoje gospodovalne oblasti ali imperija 
ali režima (bibl. 188; 189; 165, str. 143; redkeje uporablja Goršič izraz, da je 
bila gora izločena iz neposredne gospoščinske vlade, bibl. 162). ' 
Medtem sta se na Slovenskem pojavili še dve pravi: mestno pravo, izšlo iz 
rimske komunalne ureditve (bibl. 155, oziroma, na drugem mestu, nemško pra­
vo v: bibl. 178;, 179) in germansko fevdno pravo. Ti dve pravi in slovensko 
ljudsko pravo so tri popolnoma ločene kategorije, vsako ima svojo vsebino 
in genezo (bibl. 155, str. 421; 188) in jim ne moremo nadeti skupne oznake 
fevdalnega prava, ki ga Goršič kot pojem zavrača, a dopušča vendarle kot 
. pravo fevdalne dobe (bibl. 155, str. 422). Medtem ko kritika fevdalnega prava 
v razpravi o ozemeljskem pravu (bibl. 155) leti na moj račun (ker sem opo­
zoril na to, da so gorskopravna razmerja po družbenem bistvu le posebna 
oblika fevdalnih razmerij med zemljiškim gospodom in hasnovalcem) in med­
tem ko pogostoma ponavljana kritika »germanistov« leti v prvi vrsti na Polca, 
je predvsem Dolencu namenjeno zavračanje ozemeljskega prava, vse troje v 
tesni povezavi in v prizadevanju, da bi se slovensko etnično pravo za razme­
roma pozno dobo opredelilo kot samostojna vrsta prava. 
Spričo potreb tržnega gospodarstva so se — da nadaljujemo povzetek Gor-
šičevega koncepta — pojavili na gorah tudi meščani in plemiči, ki jim je gorski 
gospod ob gori gornikov dodelil v obdelavo mejo (v pomenu dobrave) in ki 
so se zato imenovali mejaši (bibl. 169, str. 265—269; 178 o nastanku mejaštva 
pred 1. 1000; 179). Mejaši niso postali člani (pra)gorščine in svoje vinograde'so 
imeli po mestnem pravu, medtem ko so imeli kmetiški gorniki oziroma njihov 
delovni kolektiv svoje po gorskem pravu. Da bi se pa doseglo enotno vodstvo, 
je bil odpravljen odbor gornikov plur. in je bil namesto njega postavljen gor­
nik sing., ki je bil obenem organ gospoda (Schild-a) in (so)gornikov (Krug-a), 
kar je bila organizacijska oblika, sprejemljiva tudi za mejaše. S postavitvijo 
gornika sing, namesto gornikov plur. je prenehala (pra)gorščina in je nastala 
(so)gorščina (bibl. 174; 162, .str. 232; 165; 188, str. 317). Tako nastalo izvirno 
slovensko strukturo (so)gorščine so Gorske bukve iz 1. 1543, nastale v razred­
nem boju med plemstvom in meščani, recipirale (bibl. 169; 188). Te Gorske 
bukve so ostale v očeh fevdalne gospode etnično tuje pravo (bibl. "188, str. 313). 
Ni da bi na tem mestu presojali pravilnost historičnih konceptov, pravkar 
povzetih le v najbolj sumarnih potezah. Treba pa je vsaj nakazati pota, po 
katerih je Goršič prišel do tako nenavadnih pogledov na slovensko pravno 
zgodovino, posebno srednjeveško. V glavnem se Goršič sklicuje od neposred­
nih virov na listino o županu Physsu (777), za bratstvo na listino o Trebibratu 
(888), za zadrugo na nekaj poznejših srednjeveških listin, za gorsko pravo pa 
143 
na kakih pet srednjeveških virov. Težišče Goršičevih dokazov je v razlagi 
terminologije, izpričane v virih novega veka, metodi, ki je bila nedvomno 
njegova močna stran, če ji ni, aplicirani na razvojna vprašanja, postavljal 
prevelikih zahtev. Oprt na Dolenčevo izdajo Gorskih bukev in njihovih slo­
venskih priredb in oprt na objavljene ekseerpte iz zapisnikov gorskih pravd, 
je sklepal takole: (1.) Kmečki hasnovalci gorskopravnih vinogradov se v virih 
od srede 16. stoletja naprej imenujejo v slovenščini sogorniki, v nekaj pri­
merih pa gorniki, medtem ko je gornik sing. = organ. Dvojni pomen besede 
gornik (plur. in sing.) navaja Goršiča k temu, da vmes postavi še pomen 
gorniki = gorski odbor, tako da pride do treh zaporednih razvojnih stopenj: 
gornik = vinogradnik > gorniki plur. = odbor > gornik sing. — (2.) Nemški 
Bergrecht v pomenu (vinogradniške) gore se v virih od 2. polovice 16. stoletja 
dalje (starejših virov te vrste ni) sloveni z gorščino kot kolektivnim pojmom 
in kot nazivom mestnosti. Gorščina ni mogla prvotno pomeniti nič drugega 
kot nâdanji (domači) delovni kolektiv vinogradnikov. — (3.) V nani znanih 
virih, prvič v-Recljevem prevodu, pomenita besedi mejaš in sogornik eno in 
isto. Ker prvotno nista mogli biti sinonimni, je sogornik naslednik gornikov 
pl., mejaš pa je tisti, ki je dobil vinograd v meji (dobravi), torej plemiški ali 
meščanski zakupnik po mestnem pravu. Izraza sta se popolnoma izenačila 
šele v 18. stoletju. — (4.) Po uporabi besed gorščina in sogorščina, pa tudi 
mejaš, gornik in sogornik, je Goršič skušal določiti starost posameznih slo­
venskih priredb gorskih bukev od druge polovice 16. stoletja naprej (bibl. 180). 
Celotna rekonstrukcija pravnih razmer na vinogradih v srednjem veku 
sloni v bistvu na teh terminoloških razlagah. 
Nadaljnja naloga, ki si jo je zastavil Goršič na področju gorskega prava, 
je bila sistemizacija objavljenih, predvsem Dolenčevih ekscerptov iz zapisni­
kov gorskih pravd po panogah. V tisku so izšla vsaj nekatera poglavja o pro-
cesualnem pravu (bibl. 164; 167; 172; 173; 176; 184; 190). Ob branju tega vest­
nega dela je treba samo obžalovati, da ekscerpti, na podlagi katerih je delal, 
niso bolj zanesljivi kot dejansko so. (Da niso prav zanesljivi, je Goršič sam 
opazil.) 
Kako pa je Goršič znal prikazati svojo snov tedaj, ko je bil v neposrednem 
stiku z življenjem ali s pisanimi viri, nam pričajo že navedena dela o očetu '— 
orglarskem mojstru in o ljudskem pravu, ki ga je opazoval na sodišču. To 
sposobnost nam potrjuje tudi razprava, za katero si je izpisal gradivo med 
svojim kamniškim službovanjem in v kateri je obdelal boj kamniškega sodišča 
za slovensko uradovanje, ki je izzval Pražakove jezikovne naredbe (bibl. 43). 
Nesporne zasluge je treba priznati Goršičevim terminološkim razpravam 
o posameznih pravnozgodovinskih izrazih (bibl. 157; 162; 166; 177; 181; 182), 
posebno pa so premisleka vredna njegova razločevanja med abstraktnim go­
spostvom, konkretno gosposko in gospoščino kot gosposkim imenjem (bibl. 163). 
Nekaj nadaljnjih primerov (birištvo in biriško izrazoslovje, beseda pravda) je 
oddanih za tisk v Časopisu za zgodovino in narodopisje," podobno kot lahko 
pričakujemo izid še nekaterih razprav iz raznih področij »zgodovine- prava«. 
Goršičeva ocena moje Pravne zgodovine (bibl. 183) je najbrž njegovo zadnje 
delo, spisano brez osnutkov ali predlog iž prejšnjih let. Ob njej je treba ob­
čudovati izredno duševno svežost, s katero je zavzel stališče tudi do naziranj, 
s katerimi ni soglašal. Njena dragocenost je tudi v tem, da pomeni obenem 
kratek povzetek nekaterih Goršičevih temeljnih pogledov na pravno zgodovino 
in njegovih terminoloških zahtev, od katerih so nekatere prav gotovo upra­
vičene. ^4 
Pisana' Goršičeva znanstvena in publicistična dejavnost s tem še zdaleč 
nista izčrpno prikazani, morda pa se je mogel zgodovinar, sprva presenečen 
spričo obsega tega nekrologa, prepričati o tem, da je Goršič zaslužil razen žare 
za pepel tudi nekaj več kot le konvencionalne poslovilne besede. Sam po sebi 
zanimiv kot markantna osebnost, kot ustvarjalec, ki je ponovno deloval v 
napetem razmerju do delov svojega okolja in zato kot samorastnik, utelešuje 
144 
L. . 
s svojim objavljenim in neobjavljenim zgodovinskim opusom tragedijo 
znanstvenika, ki ni dobil tistega mesta, za katerega se je čutil poklicanega, 
usodno ločenega po svojem bivališču od neposrednega, živega stika s tokovi 
slovenskega zgodovinopisja in; od stika z neposrednimi viri, ki jih je znal, 
kadar jih je imel na voljo, tako življenjsko obdelati. Pri vsem tem pa je bil 
žilav in — vedno zunaj službe — znanstveno produktiven kot malokdo. 
Njegovi znanstveni napori v pravni vedi so sproti želi priznanje, toda tudi 
njegovi napori na področju zgodovine zdaleč niso naleteli na tako gluha ušesa, 
kot si je včasih morda mislil in njihov pomen utegne biti trajnejši od obravnav 
takrat veljavnega, danes odpravljenega prava. Poleg nedvomno dragocenih 
novih dognanj, ki jih je v nekaterih spisih prispeval slovenski pravni zgodo­
vini, bo treba vedno ceniti njegov slovenski znanstveni program in občudovati 
njegov izredni čut za slovensko terminologijo, posebej pa njegov izvirni in 
lepi jezik, ki se gà desetletja življenja v Beogradu niso niti najmanj dotaknila. 
Naj bo končno mnenje o nekaterih njegovih tezah takšno ali drugačno — nje­
govi spisi se bodo vedno brali kot izklesani in bodo silili k razmišljanju, v 
čemer je morda njihova največja znanstvena vrednost. Slednjič nas Goršič 
opozarja, da bo treba gorsko pravo kot zanimivo področje, na katerem so 
mogla prihajati do veljave tudi ljudska pravna naziranja, s ponovno analizo 
neposrednih virov vzeti še enkrat v pretres. Le tedaj bo mogoča tudi izčrp-
nejša ocena Goršičevih konceptov in sistemizacij. 
Sergij Vilfan 
BIBLIOGRAFIJA (do 1968) 
Bibliografski podatki so sestavljeni na podlagi Goršičeve lastnoročno pi­
sane bibliografije iz 1. 1960, ki jo je pozneje le še nekoliko dopolnjeval. Skoraj 
vse podatke sem preveril, marsikaj popravil in dodal kakih dvajset starejših in 
novejših del. Izmed časopisnih člankov sem upošteval le tiste, ki jih je Goršič 
sam navedel, ker jih je očitno imel za strokovno dovolj pomembne; tako zlasti 
ni navedel člankov, ki jih je v času prve upokojitve pošiljal o slovenskem 
gospodarstvu obema zagrebškima časopisoma. 
V bibliografiji so upoštevana tudi pravoslovna in terminološka dela. Za 
to sem se odločil iz več razlogov: 1. Goršičevo delo na področju zgodovinopisja 
bi samo na sebi premalo pojasnilo njegovo široko avtorsko dejavnost; 2. mar­
sikatera dela so med seboj povezana, obravnavajo zgodovino in veljavno pravo, 
in ostre ločnice ni mogoče potegniti; 3. tudi v delih o veljavnem pravu so tu 
in tam, posebno uvodoma, vpleteni zgodovinski podatki, npr. taki, ki osvet­
ljujejo zakonodajno dejavnost v stari Jugoslaviji; 4. nekateri Goršičevi spisi 
utegnejo biti ali postati zanimivi kot zgodovinski viri za novejšo dobo. — 
Spričo obsežnosti bibliografije in da bi bila bolj pregledna, pa so dela, ki 
so v večji meri posvečena zgodovinski ali etnografski snovi, posebej označena 
s O in razporejena po samostojnih odstavkih. Na drugih mestih so odstavki 
le med leti. 
Ker natančnega zaporedja izhajanja ni mogoče obnoviti, so naslovi raz­
porejeni po letih, ki so navedena kot leta izida knjige ali periodične publi­
kacije. Znotraj tega leta si slede naslovi podskupinah, kakor so izhajali v 
posameznih periodičnih publikacijah. Samostojne publikacije so navedene na 
koncu posameznega leta. Kjer naslov sam po sebi ne pove dovolj, za kaj gre, 
sem ponekod v oglatem oklepaju dodal kratko pojasnilo. 
Goršič se je v slovenskih publikacijah večidel podpisoval (Dr.) France 
(redkeje France, France) Goršič, v srbohrvaških Franja (redkeje Franjo) Gor­
šič, v nemških Franz Goršič (Goršič). Včasih je uporabljal kratice Dr. F. G. 
Psevdonima sta bila Martin Medicar (bibl. 34) in Frago (bibl. 77). 
10 Zgodovinski časopis ^45 
LEGENDA IN KRATICE: 
* Književna poročila in ocene 
** Samostojne publikacije 
ĆZN Časopis za zgodovino in narodopisje 
j iS Jezik in slovstvo 
LZ Ljubljanski zvon 
NZ Naši zapiski 
PravV Pravni vestnik 
SGMUP Službeni glasnik Ministrstva unutrašnjih poslova 
SPrav Slovenski pravnik 
ZhVSt Zeitschrift des historischen Vereines für Steiermark 
1. O učinu pregreška po § 45 avstrijskega vojnega zakona, SPrav XXVI/ 
1910, str. 65—70 [izselitev iz države in nabor]. 
O 2. Agrarske zadruge in njih uprava pri nas, SPrav XXVI/1910, str. 321 
do 330. 
3. Dokaz priposestvovanja in cesarski patent od 5. julija 1853 št. 130 drž. 
z., SPrav XXVII/1911, str. 289—293 [m. dr. o pravici kajžarjev do paše]. — 4. O 
stališču žene kakor pooblaščenke v pravdah, SPrav XXVII/1911, str. 353—356 
[v zvezi z izseljenci v Ameriko]. 
5. Moč sodne poravnave brez »izvršilne klavzule«, SPrav XXIX/1913, str. 
.193—197. — 6. Nemški pokret za »prosto« pravo, SPrav XXIX/1913, str. 257 
do 276. 
7. *Dr. Leo Wittmayer, Richter als Gesetzgeber, SPrav XXX/1914. str. 28. 
8. *Dr. Ivan Zmavc, Ozdravljenje socialnega življenja z uporabo prirodo-
slovja, Gorica 1913, SPrav XXX/1914, str. 59—60. — 9. *Dr. Vekoslav Kisovec, 
Delavsko zavarovanje proti nezgodam, Gorica 1913, SPrav XXX/1914, str. 60. — 
10. Napake izročilnih pogodb, SPrav XXX/1914, str. 65—71, 97—103, 138—145, 
161—167. 
O H . O »kasatorjih« in njihovih pogodbah, SPrav XXX/1914, str. 320—329. 
12. Pravica ubogih in vzajemnost z Ogrsko-Hrvatsko, Veda IV/1914, str. 
171—176. — 13. O prisegi brezvercev, Veda IV/1914, str. 313—314. 
14. Slovenski sodniki in njih neodvisnost, Demokracija 11/1919, str. 111—119. 
— 15. Ali nam je še treba poverjeništva za pravosodje? Naprej 1919, št. 230. 
16. Pravo bodočnosti, SPrav XXXIV/1920, str. 66—68. 
O 17. »Slovensko pravo, SPrav XXXIV/1920, str. 116—122 [spisano 1916; po­
ročilo o Dolenčevi razpravi v ČZN XI]. 
18. Slovenska pravna terminologija, SPrav XXXIV/1920, str. 153—165/ — 
19. O izenačevanju zakonov, SPrav XXXIV/1920, str. 248—255. — 20. *Eugen 
Ehrlich, Grundlegung der Soziologie'des Rechts, 1913, SPrav XXXIV/1920, str. 
304—307. — 21. Slovenski pravnik [precej ostra kritika zastanka pri ponovnem 
izhajanju SPrav], NZ XII/1920, str. 75. — 22. Udruženje Pravnika u Kraljevini 
Srba, Hrvata i Slovenaca u Beogradu, NZ XII/1920, str. 75—76. 
O 23. O ciljih in metodah slovenskega pravoznanstva, NZ XII/1920, str. 103 
do 109 [vsebuje med drugim tudi program raziskave slovenskega prava]. 
24. *Dr. B. Senekovič, Obrtno pravo in delavsko zavarovanje, Ljubljana 
s. d., NZ XII/1920, str. 118—120 [o nazivih za razne obrti]. 
O 25. O rodbinski zadrugi kot juridični osebi NZ XII/1920, str. 140—145. 
O 26. *Dr. Metod Dolenc, Pravni izrazi v prevodih vinogorskega zakona 
(CJKZ П/1920), NZ XII/1920, str. 161—162. 
27. Grajanski, Naši zapiski XII/1920, str. 195—196. — 28. *Dr. Leonid Pi-
tamic, Pravo in revolucija, Ljubljana 1920, LZ XL/1920, str. 435—438. 
O 29. O samoraslem pravu, LZ XL/1920, str. 481—488, 537—543. 
30. Naš znanstveni jezik, Slovenski narod LIH/1920, št. 101 [pri uvedbi 
enotnih sodnih obrazcev je treba »pustiti slovenski jezik na miru«]. — 31. Evo-
lucionarščina, Slovenski narod LIH/1920, št. 116 [od socialne »zedimbe« je 
odvisno, koliko se bo slovenščina zbližala s srbohrvaščino]. — 32. Prvo leto 
našega pravosodstva, Naprej 1920, št. 22—30 [gl. tudi spodaj pod 35], — 33. 
Formalizem v našem pravosodstvu, Naprej 1920, št. 69—70 [proti formalni na-
146 
slonitvi na najnovejšo avstrijsko organizacijsko zakonodajo]. — 34. O koroški 
nezakonski deci, Mir XXXIX/1920, št. 41. — 35. **Prvo leto našega pravo-
sodstva, Ljubljana—Kamnik (samozaložba) 1920, 38 strani, [nekoliko razširjen 
ponatis št. 32]. 
36. Prispevki k naši pravni terminologiji. Obstajati, pozivati, ogražati, 
SPrav XXXV/1921, str. 78—81. 
O 37. Agrarske zadruge na Slovenskem, SPrav XXXV/1921, str. 98-114. 
O 38. Ontogeneza v pravu? PravV 1/1921/2, str. 7—11 [proti trditvi, da se v 
pravnih naziranjih laika kažejo nižje razvojne stopnje prava; za raziskavo 
živečega narodnega prava; v glavnem ob delu J. Mauczka, Altes Recht im 
Volksbewusstsein, Wien-1907]. 
39. Greh po polu [tiskovna napaka v naslovu prvega dela: Greh po potu], 
PravV 1/1921/3—4, str. 26—31, /5, str. 4—8 [proti poravnavam, v katerih dobi 
vsaka stran polovico]. — 40. Izenačevanje zakonov in jugoslovanski pravniki, 
NZ XII1/1921, str. 35—37, 63—64, 89—91 [potreba po enotnih združenjih za 
kulturno zedinjenje in o potrebi po prejšnji ugotovitvi stanja po švicarskem 
zgledu]. — 41. Almanah Udruženja pravnika kraljevine Srba, Hrvata i Slove­
naca, NZ ХШ/1921, str. 68—69 [Subotićeva razprava o ustavi se zgosti v »pre­
glasno polemiko proti pokretu pokrajinske avtonomije«]. — 42. Koliko je 
sirotne dece v Sloveniji, NZ XIII/1921, str. 155—157. 
O 43. Keber contra Mazovec in Jančigaj (1880—1881). (Iz borbe za naš jezik), 
LZ XLI/1921, str. 170—174,.229—235. v 
44. **Socialna zaščita dece in mladine, Ljubljana 1921, Zbirka političnih, 
gospodarskih in socialnih spisov IX, VIII + , 126 strani. 
45. Imenstvo preklicnega reda, SPrav XXXVI/1922,- str. 289—298. — 46, 
»Verižnik« in slična imena (Doneski k imenstvu vojnega uradnega prava), PravV 
11/1922, str. 82^-90, 107—111, 118—124, 141—142. — 47. O zmotnih sodbah, Novi 
zapiski 1/1922, str. 33—36, 50—53. — 48. Koliko zavodov za gluhonemo deco 
potrebujemo v Sloveniji? Novi zapiski 1/1922, str. 43—45 [s statistiko podprta 
zahteva po novem zavodu v Mariboru]. — 49. Nekoliko podatkov o slepi deci 
v Sloveniji, Novi zapiski 1/1922, str. 45—47. * 
O 50. *Dr. Metod Dolenc, Pravosodstvo pri inkorporiranem uradu Nemškega 
viteškega reda v Novem mestu, Novi zapiski 1/1922, str. 68. 
O 51. Pomen sociologije za pravoslovje, Novi zapiski I/Ì922, str. 195—199. 
52. *Dr. Milan Škrlj (!), Menično pravo, Ljubljana 1922, Novi zapiski 1/1922, 
str. 205—207, — 53. Pravo, država in sojenje, PravV H/1922, str. 49—56 [sodbe 
kot materialni viri prava]. 
54. Lastnina in zakonodaja o stanovanjih, SPrav XXXVII/1923, str. 95—100. 
O 55. *Knjiga o domačem pravu, SPrav XXXIX/1925, str. 32—37 [O Dolen­
čevi razpravi o kostanjeviških in pleterskih sodnih zapisnikih v Zborniku 
znanstvenih razprav III]. 
56. Ali je stanovanjsko sodišče upravno oblastvo? SPrav XXXIX/1925, str. 
76—86. . x , • 
O - 57. *Mihail Jasinski, Kada i na koji način je bio sastavljen Kastavski 
statut? SPrav XXXIX/1925, str. 92. 
58. Se enkrat. Ali je stanovanjsko sodišče upravno oblastvo? SPrav 
XXXIX/1925, str. 181—182. ' ' 
O 59. O ometanju in ometnih zemljiščih, PravV V/1925, str. 70—72, 84—90 
[predvsem o travnikih, ki jih upravičenci uživajo po posebnih, ne nujno ena­
komernih turnusih]. 
O 60. Zadružno pravo i nasledje [Koreferat na Prvem kongresu pravnikov 
SHS], Branič X/1925, str. 147—149 [historično za Slovenijo, da lege ferenda za 
srp. grad j . zakonik]. n 
O 61. Rodbinske zadruge in Slovenci, Trgovski list 1925, št. 126—128 [po raz-
sulu zadruge se pri Slovencih uveljavi germanskopravno individualno last­
ništvo s solastnino na almendi; še za Bogišičevih dni se je mogel opredeliti 
poseben tip slovenske zadruge; ekskurz o Anerbenrecht]. 
62. Katerih izrazov naj se nesporni sodnik posluži za takozvano likvidira­
nje napovedanih terjatev, SPrav XL/1926, str. 277—283. 
io 147 
O 63. »Dušanov zakonik v slovenščini, LZ XLVI/1926, str. 131—140 [o Do­
lenčevi knjigi]. 
O 64. *Dr. Janko Polec, Kraljestvo Ilirija I, Ljubljana 1925, LZ XLVI/1926, 
str. 467—469. 
O 65. *Dr. Metod Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine od 
konca 17. do začetka 19. stoletja, SPrav XLI/1927, str. 42—43. 
O 66. »Mihajl Jasinski, Zakoni grada Veprinca (Statut Veprinački), SPrav 
XLI/1927, str. 43—44 [prim, izjavo-uredništva na str. 86]. 
67. *Dr. Albin Kandare, Knjigovodstvo pridobitnih podjetij s posebnim 
ozirom na pravno uredbo v kraljevini SHS, Ljubljana 1927, SPrav XLI/1927, 
str. 235—236. — 68. Novacija prispevkov socijalnega zavarovanja, pa vpra­
šanje ničnosti meničnega postopanja (§ 42 sod. prav.), SPrav XLI/1927, str. 
239—240. — 69. O odgovornosti in soodgovornosti v sindikatnih sporih, PravV 
VII/1927, str. 65—75, 184—187 [o odgovornosti sodnika po sindikatnem zakonu 
1872]. — 70. Nekaj pripomb k terminologiji slovenskega knjigovodstva (H knjigi 
dr. Albina Kandareta »Knjigovodstvo pridobitnih podjetij«), PravV VII/1927, 
str. 188—192. — 71. Pokrajinski podporni sklad, Trgovski list 1927, št. 56—59. 
— 72. Strokovni pouk vojnih invalidov, Socialna misel VI/1927, str. 170—174, 
193—196. 
73. Pregled socialnopolitične uprave v Sloveniji, SPrav XLII/1928, str. 
228—233, 278—284. — 74. »Prispevki h gospodarski statistiki Slovenije, Uredil 
dr. Fran Windischer, Ljubljana 1928. SPrav XLII/1928, str. 290—291. — 75. Dvo-
imenski priimek in še kaj, Pravni vestnik VIII/1928, str. 43—48. — 76. O naših 
imenih, Življenje in svet 1928, str. 39—44, 87—90 [citat je vzet neposredno iz 
Goršičevega rokopisa bibliografije, ker .članka po njem ne najdem in je mogoče, 
da gre za drug časopis]. — 77. Zaščita stanovanj, Narodni dnevnik 1928, št. 
53—57 [nedokončano]. 
O 78. O glavnih gonilnih silah srbske zakonodaje v drugi polovici srednjega 
veka, SPrav XLIII/1929, str. 67—73. 
79. Podelitev imena po § 165. o. d. z. in zakon o osebnih imenih, SPrav 
XLIII/1929, str. 197—201. 
O 80. * Jasinski Mihail, Iz istori j e Kastavskog statuta, iz Zbornika znan­
stvenih razprav VI, SPrav XLIII/1929, str. 234—236. 
81. Iz načelnih razpisov Ministrstva notranjih poslov: I Zakon o osebnih 
imenih, SPrav XLIII/1929, str. 334—337. — 82. Poročilo Delavske zbornice za 
Slovenijo za leti 1927 in 1928, SPrav XLIII/1929, str. 306—308. 
83. Da li žene mogu pozakoniti decu? Arhiv za pravne i društvene nauke 
36/1929, str. 177—197. 
O 84. Zupani in knezi v jugoslovanski pravni zgodovini, ČZN XXIV/1929, str. 
16—49. 
85. Zavod ali rodbina? Cas XXIII/1928—29, str. 203—216, 261—273. 
86. *Pržić, A. Ilija, Država i pravo u delu Leona Digia (Duguit), Novi Sad 
1929, SPrav XLIV/1930, str. 47—48. — 87. Nekaj pogledov na lansko upravno 
reformo, SPrav XLIV/1930, str. 93—103. 
O 88./89. Dr. Metod Dolenc, 1. Die niedere Volksgerichtsbarkeit unter den 
Slovenen von Ende des 16. bis Anfang des 19. Jh., Breslau 1929; 2. Ljudsko 
pravo pod žužemperško in sotesko gorsko gosposko od konca 17. do začetka 19. 
stoletja, Maribor 1930, SPrav XLIV/1930, str. 192—197. 
O 90. *Dr. Metod Dolenc, Kazenska pravda zoper Veroniko Deseniško, Ljub­
ljana 1930, SPrav XLP7/1930, str. 241—243. 
91. Iz načelnih razpisov Ministrstva notranjih poslov: II Zakon o posesti in 
nošenju orožja, SPrav XLIV/1930, str. 289—291. — 92. *Na gospodarskih ogle­
dih po Sloveniji, Uredil Dr. Fran Windischer, Ljubljana 1930, SPrav XLIV/1930, 
str. 294—295. — 93. Zaščita dece in mladine kot zakonodajni problem, Narodni 
dnevnik 1930, str. 3 si..— 94. Socijalno-politička uprava Slovenije, Jugösloven-
ski socijalni almanah, Beograd 1930, str. 239—240. — 95. **Tumač zakona o iz­
vršenju i obezbedjenju (izvršnog postupnika), Zagreb 1930, XII + 621 strani. 
O 96.—98. *Dr. Metod Dolenc, 1. Prispevek k zgodovini »zelenaštva« med Slo­
venci, 1929; 2. Pravni institut »Klausel des allgemeinen Landschadenbundes«, 
148 
v slovenskih deželah, 1930; 3. Slovenska ljudska sodišča v dobi od 16. do 18. 
stoletja, 1930, SPrav XLV/1931, str. 119—121.. 
99. Der zivilprozessuale Einschlag im jugoslavischen neuen allgemeinen 
Verwaltungsverfahren, Zeitschrift für Ostrecht V/1931, str. 700—717. — 100, 
*Dr. J. Matijević und Dr. J. Vesel, Über die Schadenersatzpflicht des Staates 
und. des Richters, Zagreb 1930, Zeitschrift für Ostrecht V/1931, str. 841—842. 
— 101. Izvršna moć administrativnih poravnanja, Policija XVIII/1931, str. 
992—997. — 102. **Komentar Zakona o opštem upravnom postupku od 9. no­
vembra 1930 god., Beograd 1931, XI + 354 strani. 
103. Obči upravni postopek in grajansko pravo, SPrav XLVI/1932, str. 
1—22. 
O 104. *Dr. Metod Dolenc, Die Rechtsidee des Kollektivismus im slovenischen 
Volksrechte, Lvov 1931, SPrav XLVI/1932, str. 119—120. 
' 105. Saslušanje samoupravnih tela povodom izvödjenja dokaza saslušanja 
stranaka, Policija XIX/1932, str. 862—865. — 106. Stranke u našim novim 
izvršnim postupcima, Arhiv za pravne i društvene nauke 39/1932, str. 325—335. 
— 107. Samoupravna tela i pitanje supsidijarne važnosti „Zakona o opštem 
upravnom postupku, Naša samouprava 1/1932, str. 283—287. — 108. Može li 
pravno lice (opština) biti procesni punomoćnik? Naša samouprava 1/1932, str. 
414—418. — 109. Socijalna zaštita u izvršnom postupku, Pravosudje 1/1932, str. 
21—25, 94—96, 209—211, 308—312, 341—343, 403—405, 529—534, 589—593. 
110. Zum neuen jugoslawischen Zivilprozessgesetz, Zeitschrift für Ostrecht 
VII/1933, str. 559—584. — 111. *Dr. Ilija Pržić, Zaštita manjina (Minderheits­
schutz), Beograd 1933, Zeitschrift für Ostrecht VII/1933, str. 991—992. — 112. 
Da li banovi mogu bar privremeno da donose banovinske uredbe? Policija XX/ 
/1933, str. 4—8. — 113. **Komentar Gradjanskog parničnog postupka sa Uvod­
nim zakonom, Beograd 1933 (1. knjiga: XX + 702, 2. knjiga XVI + 735 strani). 
114. Naša državna zastopstva v inozemstvu in posli občeHiprave, SPrav 
XLVII/1934, str. 68—72. — 115. Porabna prava u stečaju, Spomenica Mauro-
viću, Beograd 1934, str. 211—217. — 116. Zaštita državine (poseda) u Srbiji sa 
posebnim obzirom na područje Apelacionog suda u Beogradu, Randûv jubilarni 
pamâtnik, Praha 1934, str. 51—85. — 117. Medjupredlog za utvrdjenje, Branič 
XXII/1934, str. 311—316. — 118. Oko šmetanja državine pričinjenog ukidanjem 
vode, prekidanjem električne struje i t.sl., Policija XXI/1934, str. 108—113. — 
119. Da li je § 375 a Srp. k. z. u celosti stavljen van snage novim gr. p. p.? Poli­
cija XXI/1934, str. 439—443. — 120. «Komentar Stečajnog zakona, Zakona o 
prinudnom poravnanju van stečaja, Zakona o uvodjenju u živbt oba Zakona,, 
kao i Zakona o pobijanju pravnih dela izvan stečaja, Beograd 1934, XVI + 583 
strani. 
121. Izjednačenje gradjanskog zakonika, Branič ХХШ/1935, str. 226—232. 
— 122. Za što skorije stavljanje na snagu Zakona o izvršenju i obezbedjenju, 
Branič XXIII/1935, str. 411—416. — 123. Prijava gubitka isprave policijskoj 
vlasti, Policija ХХП/1935, str. 340—342. — 124. Dobrovoljna procena i prodaja, 
Policija ХХН/1935, str. 443—447. — 125. Plodonosno ulaganje glavnice malo-
letnika, Pravosudje rv/1935, str. 256—261. — 126. Oko pitanja stvarne nad­
ležnosti opštinskih sudova, Pravosudje IV/1935, str. 509—520. — 127. O pocepa-
nosti sudske prakse (Za što skorije ostvarenje jedinstvenog Kasaćionog suda), 
Pravosudje IV/1935, str. 761—769. — 128. [z dr. Edvardom Pajničem — Pajni-
ćem], **Novi gradjanski parnični postupak u praksi sa obrascima, Beograd 1935, 
XVI + . 423 strani. — 129. **Komentar vanparničnog postupka sa Uvodnim 
zakonom, Beograd 1935, XVIII + 846 strani. 
130. O glavnih zakonodajnih nedostatkih naše grajansko-pravdne reforme, 
Misel in delo 11/1936, str. 101—110, 139—145. — 131. Die Rechtsstellung der 
Ausländer in Jugoslawien, Zeitschrift für osteuropäisches Recht N. F. III/1936, 
str. 353—370. — 132.' Oko pravnog osnova naših nedavnih političkih konfinacija, 
Policija XXIII/1936, str. 13—18 [4. člen Zakona o zaščiti države o odgonu v 
drug kraj ni uporaben za politične delikte, temveč le za potepuštvo in še to 
z omejitvami]. — 133. Oko oduzimanja dozvole za obavljanje radnje policijskom 
149 
odredbom, Policija ХХШ/1936, str. 1233—1240. — 134. **Komentar Zakona 
o unutrašnjoj upravi, Beograd 1936, XIV + 489 strani. 
. 135. Utvrdjenje neistinitosti isprave (§ 323 Grpp), Policija XXIV/1937, str. 
355—361. — 136. Oko odobravanja sportskih udruženja, SGMUP 1/1937, str. 
31—34. — 137. Naša državna zastupstva na strani i poslovi opšte uprave, 
SGMUP 1/1937, str. 56—57. — 138. »Ilija M. Perić, Stranci u jugoslovenskoj 
privredi (O pravnom položaju stranaca u pogledu obavljanja radnji), Beograd 
1936, SGMUP 1/1937, str. 70—71. — 139. O posebnom ovlašćenju za vodjenje 
parnice, SGMUP 1/1937, str. 111—113. — 140. Primedbe na nazive opšte uprave 
i njenih vlasti, SGMUP 1/1937, str. 127—130. — 141. Povodom stavljanja na 
snagu Zakona o izvršenju i obezbedjenju, SGMUP 1/1937, str. 285—291. — 142. 
Oko uredbe o inspekcijama, SGMUP 1/1937, str. 445—447. — 143. «Dodatak 
Tumaču zakona o izvršenju i obezbedjenju, Zagreb 1937, VI + 77 strani. 
144. Der jugoslawische Verwaltungsschutz, Zeitschrift für osteuropäisches 
Recht IV/1938, str. .747—762. — 145. Derogacija §-a 375a srpskog Kaznenog za­
konika, Policija XXV/1938, str. 193—201. — 146. Dvadesetpetgodišnjica Policije, 
Policija XXV/1938, str. 887—888. — 147. Odnos vanparničnog izvršenja prema 
redovnom izvršenju, Pravosudje VII/1938, str. 78—82. — 148. Supsidijarno dis­
ciplinsko pravo, SGMUP 11/1938, str. 176—179. — 149. O funkcionalnom polo­
žaju banskih inspektora, SGMUP 11/1938, str. 390—392. 
150. Oko pročišćavanja stava 3 člana 73 Zakona o unutrašnjoj upravi, 
SGMUP IIÏ/1939, str. 108—110. 
151. Oko sistema našeg obrtno-policijskog prava, SGMUP IV/1940, str. 35 
do .60. — 152. Reforma naše cenzure filmova, SGMUP IV/1940, str. 276—282, 
317—322 [O projektu nove uredbe, ki ni bil potrjen]. 
O 153. **Spomenica o slovenskem gorskem pravu, Beograd 1954, 14 strani 
[razmnožena in poslana na naslove; spomenica ni bila javna, vendar jo je 
Goršič štel med svoja objavljena dela]. 
154. »Obče« in »splošno« v slovenskem izrazoslovju, JiS 1/1955—56, str. 
116—121. . 
O 155. O strokovnom izrazu »ozemeljsko pravo«, Pravnik XI/1956, str. 415 
do 422. 
O 156. Die Wochein, slowenisch Bohinj — ein Walchenname, ZhVSt .47/1956, 
str. 111—122. 
O 157. O nerabnem izrazu gorska palica, JiS ÎI/1956—57, str. 224-^225. 
158. Kje je pravšnje mesto rojstnemu, imenu, JiS 11/1956—57, str. 284—285. 
O 159. Nekoliko pravnih napomena o pitanju staroslovenskog društva, Arhiv 
za pravne i društvene nauke 72/1957, str. 118—130 [Stališče do Grafenauerjeve-
ga Ustoličevanja in do Hauptmannove Staroslovenske družbe]. 
160..O prejudicijalnom utvrdjivanju u parničnom postupku, Pravni život 
VI/1957, 8—9, str. 1—9. 
161. Problematika in problematičen, JiS HI/1957—58, str. 90—91. 
O 162. Vinogorski, gora in górnik, JiS IÌI/1957—58, str. 231—233. 
O 163. Gospoščina in gospostvo, JiS HI/1957—58, str. 334—336. 
O 164. Sposobnost za stranko in pravdna sposobnost po gorskem pravu, Prav­
nik XIII/1958, str, 338—343. 
O 165. Die rechtsgeschichtliche Bedeutung des Terminus »Schild und Krug«, 
Ein Beitrag zur Frühgeschichte des Weinbergrechts, EhVSt 49/1958, str. 137—151. 
O 166. Polharsko izrazoslovje, JiS IV/1958—59, str. 26—27. 
O 167. Aktivna in pasivna legitimacija po gorskem pravu, Pravnik XIV/1959, 
str. 33—37. 
168. Prejudicialno postopanje po zakonu o pravdnem postopku oziroma de 
lege ferenda, Pravnik XIV/1959, str. 319—328. 
O 169. Zur sozialgeschichtliclìen Wertung der steirischen Bergrechtskodifika-
tion aus dem Jahre 1543, Südost-Forschungen XVIII/1959, str. 265—281. 
170. Blagopravnost in spodobnost, JiS V/1959—60, str. 60—62. — 171. Še 
enkrat: Odgovarjati — ustrezati, JiS V/1959—60, str. 156—157. 
O 172. Gorski gospod kot pravdna stranka, Pravnik XV/1960, str. 43—48. 
150 
Ö 173. Tretje osebe kot pravdne stranke v gorskem, pravdnem postopku, Prav-
O 174 Organizacija gore in Gorske bukve, Kronika VIII/1960, str 36—40 
O 175-. Die Anfänge der slawischen Rechtsschule von Graz (1913/1914) Eine 
literarisch-historische Studie aus dem' Bereiche der Rechtsgeschichte, ZhVSt 
51/1960, str. 119—135. vtrT/iQRi 
O 176. Zastopanje strank na gorskem pravnem dnevu, Pravnik XVI/l9bl, 
O ' 177. o ' strokovnih imenih, izvirnih terminih in neologizmih, Pravnik 
XVI/1961, str. 241—244. • 
O 178 O vplivu nemškega mestnega prava na gorsko pravo slovenskega 
ozemlja, Pravnik XVI/1961, str. 325—336 T Y / 1 Ó R 1 o t „ 4 1 4 f i 
O 179. Mejaštvo in organizacija vinskih gora, Kronika IX/1961, str. di—ät>. 
O 180. O problemu starosti slovenskih priredb gorskih členov, Slovenski etno-
^ " ^ S T u r i z e m ^ i n 6 pravniški jezik, JiS VII/1961-62, str. 23-26, 50-53. -
182. Uboj ali umor ali ubojstvo? JiS VII/1961-62, št. 8, platnice. 
O 183. *Ob oceni najnovejšega prikaza zgodovine prava Slovencev, PravniK 
XVII/1962, str. 34-42 [O knjigi S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovence v]. 
O 184. Vabljenje strank po gorskem pravu, Pravnik XVII/1962, str. dö/-J9U. 
O 185. O rodbinski zadrugi kot izrazoslovnem problemu, Zgodovinski časopis 
O 186 Slovensko ljudsko pravdno pravo, Kronika X/1962, str. 106—111. 
O 187. Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev, Slovenski, etnograt 
^CV/1962 str 33 54 - - -
O 188 'Zur Frage der feudalen Rezeption des Weinbergrechtes in der Steier­
mark, ŽhVSt 53/1962, str. 305—320. 
O 189 Gospodarsko-družbene osnove kmetiskega ljudskega sodstva s sloven­
skega ozemlja, Pravnik XVIII/1963, str. 333-349. WTTT/IQ«4 
O 190. Pravdni stroški v gorskem pravdnem postopku, Pravnik XVIII/19M, 
str 454 458 
O ' 191. Orglarski mojster Franc Goršič (1836—1898) (Spomini na očeta), Kro­
nika XV/1967, str. 103—112. 
151 
D R U Š T V E N O Ž I V L J E N J E , K O N G R E S I , S I M P O Z I J I 
ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO V LETIH 1966—1968 
Tajniško poročilo za obdobje med XVI. in XVII. občnim zborom 
Na XVI. občnem zboru 10. decembra 1966 je bil za predsednika izvoljen 
dr. Ferdo Gestrin, novi odbor pa se je na svoji prvi seji konstituiral takole: 
podpredsednik dr. F. Zwitter, tajnik dr. M. Stiplovšek, blagajnik dr. F^ Škerl, 
knjižničar dr. I. Voje, predstavnik Kronike v odboru dr. J. Som, skrb za kon­
takt s publicistiko dr. J. Pleterski, vodja šolske sekcije Tomaž Weber, odbor­
niki pa so bili še: dr. M. Britovšek, Olga Janša, dr. V. Melik, Antoša Leskovec, 
Majda Smole in Nevenka Simončič, ki je v odboru zastopala študente. Za pred­
sednika nadzornega odbora je bil izvoljen dr. Pavle Blaznik, člana pa sta bila 
dr. Marija Verbič in dr. Sergij Vilfan. 
Novi odbor je največ pozornosti posvetil izdajanju društvenih glasil, poži­
vitvi dela šolskega sekcije in organizaciji zborovanja slovenskih zgodovinarjev, 
prizadeval pa si je v čim večji meri izvrševati tudi vse druge naloge, ki si jih 
je zastavilo ZDS v novih pravilih. Z društvenimi pravili, ki jih je sprejel XVI. 
občni zbor, potrdil pa republiški sekretariat za notranje zadeve 23. marca 1967, 
je delovanje ZDS usklajeno z določbami novega temeljnega zakona o društvih.-
XVI. občni zbor je tudi sklenil naj bodö v prihodnje občni zbori vključeni 
v program zborovanja slovenskih zgodovinarjev, da bi se tako čim več članov 
lahko nadrobneje seznanilo z uspehi in problemi v društvenem delovanju ter 
dalo odboru pobude za nove akcije. Ta odločitev je dosegla svoj namen, saj se 
je na XVII. občnem zboru 26. septembra 1968 v gradu Kromberk pri Novi 
Gorici zbralo doslej največ članov, ki so dali nekaj pomembnih predlogov za 
posredovanje ZDS na republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo za ure­
ditev nekaterih perečih problemov pri pouku zgodovine na osnovnih in sred­
njih šolah. Med XVI. in XVII. občnim zborom je imel odbor osem sej, večkrat 
pa so se sestale tudi njegove komisije, ki so razpravljale o zborovanju zgodo­
vinarjev v Nòvi Gorici, o seminarjih za učitelje zgodovine, o udeležbi in refe­
ratih-članov društva na jugoslovanskih in mednarodnih kongresih zgodovinar­
jev ter še o nekaterih drugih vprašanjih. 
Glede števila članov ni bistvenih sprememb. Uspešna je bila akcija za 
pridobivanje novih članov na zborovanju v Novi Gorici, kjer se je v ZDS vpi­
salo 22 zgodovinarjev. Tudi število ustanov, ki so naročene na' Zgodovinski 
časopis, že nekaj časa stagnira. Posebno pozornost je odbor po odobitvi novih 
pravil posvetil ureditvi statusa dotedanjih podružnic, ki so lahko postale sku­
pinski člani ZDS. Nova pravila pa so omogočila tudi ustanovam, ki se ukvar­
jajo z raziskovanjem zgodovine, da postanejo skupinski člani in se tako tesneje 
povežejo z ZDS. Na XVII. občnem zboru so bile sprejete kot skupinski člani 
v ZDS naslednje dotedanje podružnice: Muzejsko društvo v Škof ji Loki, Zgo­
dovinsko društvo za Gorenjsko v Kranju, ter zgodovinska društva v Celju, 
Mariboru in Ptuju. Za skupinske člane pa je občni zbor sprejel tudi naslednje 
delovne organizacije: Inštitut za zgodovino pri SAZU, Inštitut za zgodovino 
delavskega gibanja, Inštitut za narodnostna vprašanja in oddelek za zgodovino 
filozofske fakultete. Tako ima sedaj ZDS 9 skupinskih članov. 
Vse podružnice, ki so se v ZDS vključile kot skupinski člani, so bile v zad­
njih dveh letih precej aktivne. Muzejsko društvo v Skofji Loki je v tem ob­
dobju izdalo XIII. in XIV. letnik Loških razgledov, gradivo za letnik 1968 pa 
je oddalo v tiskarno. Uspelo je rešiti finančno vprašanje te publikacije, ki spet 
153 
izhaja v starem obsegu. Tudi krog sodelavcev Loških razgledov je uspelo zelo 
razširiti. 1967. leta je ta podružnica organizirala tudi šestdnevno muzej­
sko ekskurzijo na Bavarsko. Društveni predstavniki sodelujejo v svetu Loške­
ga muzeja in v občinski komisiji za spomeniško varstvo. Pomemben uspeh je 
dosegla tudi podružnica škofjeloškega društva v Železnikih, ki je 1967. leta 
organizirala razstavo lesne obrti. Zgodovinsko društvo v Mariboru je v sodelo­
vanju z Združenjem visokošolskih zavodov in založbo Obzorja posvetilo po­
sebno skrb rednemu izhajanju Časopisa za zgodovino in narodopisje. 1967. leta 
sta izšla II. in III. letnik N. V. CZN (XXXVII. in XXXVIII. v celoti) za leti 
1966 in 1967 v nakladi 700 izvodov. IV. letnik je bil ob XVII. občnem zboru 
tik pred izidom, uredništvo pa je imelo zbranega že nekaj gradiva za V. letnik, 
ki ga bo posvetilo spominu prof. Franja Basa. Uredništvu je tudi uspelo 
zelo razširiti zamenjavo ČZN za jugoslovanske in inozemske historične pu­
blikacije. 22. oktobra 1967 je društvo odkrilo spomenik dr. Franju Kovačiču 
v Veržeju. Ta podružnica je skupaj z ZDS prevzela tudi vsebinsko pri­
pravo simpozija ob 100-letnici ljutomerskega tabora, ki je bil v začetku oktobra 
1968. Mariborska podružnica uspešno razvija stike z društvi zgodovinarjev 
v Gradcu, Szombathelyju in Zalaegerszegu. Zgodovinsko društvo za Gorenj­
sko združuje zgodovinarje iz petih gorenjskih občin, tesno pa sodeluje zla­
sti z Gorenjskim muzejem in Zavodom za prosvetno-pedagoško službo v 
Kranju. V oktobru 1967 je organiziralo dvodnevno ekskurzijo v Kanalsko do­
lino in na Koroško s skoraj 100 udeleženci, v sodelovanju z ZDS pa je priredilo 
tudi dva seminarja za učitelje zgodovine. V okviru Zgodovinskega društva 
v Celju je zelo aktivna sekcija za pouk, ki skrbi za obiske šol v celjskem 
muzeju revolucije in za predavanja. Zgodovinsko društvo v Ptuju šteje 230 
članov. Organiziralo je več predavanj, ki so bila dobro obiskana, ter ekskurzije 
po Sloveniji, na Poljsko, Madžarsko, v Italijo, Avstrijo in ČSSR. 1967. leta je 
odkrilo tudi spominsko ploščo Matiji Murku. V zadnjem času pa je društvo 
začelo pripravljati proslavo 1900-letnice Ptuja, ki bo 1969. leta. 
Poudariti moramo, dà so bili stiki med podružnicami in odborom ZDS 
v zadnjih dveh letih nekoliko tesnejši in da so dobile za izvedbo nekaterih 
akcij od osrednjega odbora tudi precej pomoči. S tem je odbor začel uspešno 
reševati eno od nalog, ki mu je jo naložil XVI. občni zbor. 
S posebno prizadevnostjo pa se je odbor ZDS skupaj z uredništvom lotil 
naloge, da uskladi izhajanje Zgodovinskega časopisa s koledarskim letom. Za­
radi različnih vzrokov zapoznelo izhajanje ZČ je negativno vplivalo na za­
menjave z domačimi in inozemskimi revijami, na število sodelavcev in tudi 
na člane, ki so na več občnih zborih opozarjali na tó pomanjkljivost. Sredi 
1967 je izšel dvojni XIX. in XX. letnik ZC za leti 1965 in 1966, tj. Zwitter jev 
zbornik na 427 straneh, sredi naslednjega leta pa je izšel XXI. letnik za letò 
1967 na 323 straneh. Uredništvo ZC je predlagalo za zagotovitev rednega izha-
janja osrednjega slovenskega historičnega glasila dva ukrepa: izhajanje ZČ 
v dveh snopičih letno in okrepitev uredništva s tehničnim urednikom. Na seji 
12. maja 1967 je odbor ZDS oba predloga sprejel in imenoval za tehničnega 
urednika dr. Jožeta Šorna. V. začetku septembra 1968 je izšel prvi zvezek 
XXII. letnika ZC za leto 1968 na 166 straneh. Tako je tekoči letnik prvič od 
začetka izhajanja ZČ usklajen s koledarskim letom. Uredniški odbor ZČ so 
sestavljali dr. B. Grafenauer kot odgovorni urednik, člani pa so bili dr. Stane, 
Gabrovec, dr. F. Gestrin, dr. V. Melik, dr. M. Kos, Bogomir Stupan, dr. F. Škerl 
in dr. F.Zwitter. 
Sekcija za lokalno zgodovino je tudi v zadnjih dveh letih skrbela, da je 
Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, redno izhajala v treh šte­
vilkah letno. Do XVII. občnega zbora sta izšli že dve številki XVI. letnika za 
leto 1968, tretja pa je bila pripravljena za tisk. Uredništvo si je'prizadevalo, 
da s krajšimi poljudnoznanstvenimi prispevki zajame kolikor mogoče vse slo­
vensko ozemlje, večjo pozornost pa je posvetilo tudi objavljanju poročil o 
delu zavodov in društev, o novih publikacijah s področja slovenske krajevne 
zgdovine in o muzejskih zbirkah ter zgodovinskih razstavah. Upravo Kronike 
vodi od 1967. leta Mestni arhiv v Ljubljani. Med prihodnjimi nalogami ured-
154 
\ 
ništva oziroma uprave je pomembno zlasti pridobivanje novih naročnikov. 
Uredniški odbor je v zadnjih dveh letih vodil dr. Pavle Blaznik, člani pa so 
bili France Dobrovoijc, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, Božo Otorepec, 
Zvone Miklavič, dr. Jože Šorn in dr. Sergij Vilfan. Po tragični smrti prof! 
Zvoneta Miklaviča marca 1968. je odgovorno uredništvo prevzel dr. J. Šorn. 
Po občnem zboru v Novi Gorici so torej vsa tri glasila slovenskih zgodo­
vinarjev uskladila čas izhajanja s koledarskim letom. O veliki znanstveni de­
javnosti članov ZDS priča tudi njihovo sodelovanje.v Prispevkih za zgodovino 
delavskega gibanja, v raznih lokalnih zbornikih (Kamniški zbornik, Celjski zbor­
nik, Svet med Dravo in Muro itd.) ter v publikacijah Zveze društev zgodovi­
narjev Jugoslavije. V uredništvu Jugoslovenskega ištorijskega časopisa zastopa 
ZDS dr. B. Grafenauer, sourednik tujejezične revije Acta historica Jugoslaviae 
je dr. V. Melik, za prispevke iz Slovenije v zveznem glasilu za pouk zgodovine 
Nastava historije pa skrbita dr. F. Gestrin in Tomaž Weber. To glasilo je na­
mesto Histor i j skega pregleda začelo izhajati v šolskem letu 1967/68 in je na­
njo naročeno iz Slovenije okrog 220 zgodovinarjev. 
Druga pomembna oblika^za povezovanje članstva ZDS in njegovo strokov­
no izpopolnjevanje so zborovanja slovenskih zgodovinarjev, znanstvena posve­
tovanja in sestanki. Največ dela je imel odbor s pripravo XV. zborovanja slo­
venskih zgodovinarjev, ki je bilo od 9. do 13. septembra 1968 v Novi Gorici. 
Glede na tradicijo, da si zborovanja sledijo vsaki dve leti, bi moral odbor 
XIV. zborovanje organizirati že eno leto poprej. Za daljši razmak med XIII. 
in XIV. zborovanjem se je odbor odločil zaradi pomembnih jubilejev in tudi 
zato, da se izogne soupadanju s V. kongresom zgodovinarjev Jugoslavije 1969. 
leta v Ohridu. S XIV. zborovanjem je ZDS počastilo tri pomembne dogodke 
v zgodovini slovenskega naroda v njegovem boju za enakopravnost, za združi­
tev narodnostnega ozemlja in za politično samostojnost: 100-letnico uveljavlja­
nja slovenskega političnega življenja, 50-letnico nastanka Jugoslovije in 25-let-
nico vseljudske vstaje na Primorskem. Zborovanja se je udeležilo nad 200 
zgodovinarjev iz Slovenije in slovenski šolniki ter kulturni delavci iz Trsta in 
Gorice. Na zborovanju je bilo prebranih 16 referatov. XIV. zborovanje je bilo 
po obsegu, saj je delovni program trajal polne štiri dni, peti dan pa je bila 
ekskurzija v Beneško Slovenijo. Po problematiki, ki se je na njem obravnavala 
in po številu udeležencev, je prekašalo vse dotedanje v skoraj tridesetletni tra­
diciji zborovanj slovenskih zgodovinarjev. Pripomniti moramo, da so to zboro­
vanje prvič obišrneje spremljali številni časniki (Delo, Večer, Primorski dnev­
nik, Goriški vestnik) in RTV. 
ZDS je skupaj z Inštitutom za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani 
in Univerzo soorganiziralo simpozij ob 50-letnici oktobrske revolucije in 30-let-
nici ustanovitve KPS, ki je bil novembra 1967 v Ljubljani. V organizacijskem 
odboru sta društvo zastopala dr. F. Zwitter in dr. F. Gestrin. Arheološko dru­
štvo je začelo 1967. leta pripravljati simpozij o doseljevanju Slovanov v Vzhod­
ne Alpe in slovensko ozemlje. V pripravljalnem odboru je zastopal društvo 
dr. B. Grafenauer. Dr. F. Zwitter se je udeležil simpozija o zgodovini farmacije 
in počastitve ob 80-letnici zgodovinarja farmacije Minafika. Odbor ZDS je tudi 
dal pobudo za spominski večer za pokojnim prof. Franjom Bašem, ki je bil 
v Bistri v organizaciji Tehniškega muzeja Slovenije. Odbor je organiziral tudi 
sodelovanje slovenskih zgodovinarjev na nekaterih jugoslovanskih simpozijih. 
Manj uspehov je imel pri organizaciji članskih sestankov. Marca 1967 je dr. 
F. Zwitter poročal na sestanku o historičnih konferencah o nacionalni proble­
matiki v Avstro-Ogrski, maja pa je dr. France Cerne predaval o ekonomski 
politiki v reformnem obdobju. 
Za dober stik s člani ZDS, ki poučujejo na šolah, je poskrbela tudi šolska 
sekcija. V sodelovanju z Zavodom za šolstvo SR Slovenije je od 19. do 25. ja­
nuarja 1967 organizirala seminar za srednješolske profesorje in pedagoške sve­
tovalce, iz vseh območij Slovenije. Na njem je bilo 84 udeležencev; predavali 
so dr. F. Gestrin, dr. B. Grafenauer, dr. V. Melik, dr. M. Mikuž, dr. I. Voje in 
dr. F.Zwitter o najnovejših dognanjih zgodovinske znanosti oziroma o neka­
terih problemih, ki so pomembni pri-pouku zgodovine, Tomaž Weber pa je 
155 
razpravljal o nekaterih problemih iz metodike pouka zgodovine. Podobne se­
minarje je ZDS organiziralo s področnimi zavodi za prosvetno-pedagoško 
službo aprila 1967 v Kranju, junija v Ljubljani, januarja 1968 v Dravo­
gradu, februarja pa v Kopru in Celju. ZDS si je tudi z nekaterimi dru­
gimi akcijami prizadevalo izboljšati kvaliteto pouka zgodovine v naših šolah. 
Tako so odborniki in člani ZDS sodelovali v komisiji za učbenke pri republi­
škem sekretariatu za prosveto in kulturo ter sestavljanju učnih načrtov za 
zgodovino na gimnazijah in srednjih strokovnih šolah na Zavodu za šolstvo 
SR Slovenije. Prav v zadnjem času so člani ZDS napisali več novih učbenikov, 
priročnikov in sodelovali pri izdelavi šolskega zgodovinskega atlasa. Žal pro­
test društva proti okrnitvi pouka zgodovine na tehniških šolah pri pedagoškem 
svetu Slovenije ni uspel. ZDS se je vključilo tudi v razpravo o zveznih tezah 
o vzgoji in izobraževanju. Odločno se je uprlo zlasti siromašenju oziroma raz­
bitju šol II. stopnje. Tudi na XIV. zborovanju slovenskih zgodovinarjev je en 
referat obravnaval problematiko šolstva in sicer je Tomaž Weber obdelal vpra­
šanje pomena zgodovinskega pouka na srednjih šolah, 
ZDS se je, kakor že v prejšnjih letih, tudi v tej poslovni dobi ukvarjalo 
z muzejskimi in arhivskimi vprašanji ter sodelovalo s sorodnimi strokovnimi 
društvi. Tako je društvo sprožilo s članki v Delu, Večeru in Naših razgledih 
ter z drugimi posredovanji vprašanje narodnega muzeja in prostorov zanj. 
Kot primerno lokacijo za narodni muzej je predlagalo ljubljanski grad. S to 
akcijo je ZDS znova postavilo pred slovensko javnost ta problem kot nujen 
in pereč ter sprožilo razprave o njegovi rešitvi. V zvezi z obiskom jugoslovan­
ske državne delegacije na Dunaju je ZDS seznanilo Skupščino SR Slovenije 
in njen Izvršni svet s svojim stališčem, da morajo naši predstavniki vztrajati 
na izvedbi arhivske konvencije z Avstrijo iz 1923. leta. ZDS je imelo tudi svoje 
predstavnike v samoupravnih organih Narodnega muzeja in Mestnega arhiva 
v Ljubljani. V svetu Narodnega muzeja je društvo zastopal dr. F. Gestrin, ki 
je bil tudi predstavnik v svetu Mestnega arhiva do-22. marca 1968, ko je bil 
po preteku njegove mandatne dobe izvoljen dr. J. Som. ZDS tesno sodeluje 
zlasti z Društvom arhivarjev SR Slovenije. To se je manifestiralo tudi na IV. 
zborovanju slovenskih arhivarjev v Ptuju 1967. leta-, na katerem je več članov 
ZDS nastopilo z referati. 
Z zamenjavami ZČ za domače in tuje historične publikacije je knjižnica 
ZDS v zadnji poslovni dobi narasla za 173 zvezkov in je imela ob zadnjem 
občnem zboru 2165 zvezkov. Nerešeno je vprašanje tekočega urejanja knjiž­
nice, zaradi naglega naraščanja pa bo "v bližnji prihodnosti aktualno tudi 
vprašanje prostorov. Za povečanje števila obiskovalcev in tudi za rešitev dru­
gih problemov bo koristna njena tesnejša povezava z biblioteko oddelka za 
zgodovino na filozofski fakulteti. 
V zadnji poslovni dobi so se zelo razrahljale zveze med ZDS in zgodovin­
skimi društvi v drugih republikah ter z Zvezo društev, zgodovinarjev Jugosla­
vije in Nacionalnim komitejem za historične vede. Zaradi pomanjkanja finanč­
nih sredstev oba osrednja foruma jugoslovanskih zgodovinarjev nista mogla 
sklicevati sej. Tako je imel Nacionalni komite, v katerem je ZDS zastopal 
dr. F. Zwitter, le eno sejo in sicer 13. decembra 1967. Na njej je razpravljal 
predvsem o udeležbi in referatih jugoslovanskih zgodovinarjev na mednarod­
nem kongresu zgodovinarjev v Moskvi 1970. leta, o sodelovanju na mednarod­
nem kongresu o razpadu Avstro-Ogrske na Dunaju in na kongresu slavistov 
v Pragi 1968. leta ter o nekaterih drugih mednarodnih stikih. Na seji so tudi 
obravnavali poročilo o udeležbi jugoslovanskih zgodovinarjev na mednarod­
nem kongresu o avstrijsko-ogrskem sporazumu, ki je bil avgusta 1967 v Brati­
slavi. Na njem je imel dr. F. Zwitter referat o vzrokih in posledicah avstrijsko-
ogrskega sporazuma, dr. V. Melik pa je predaval o slovenski politiki ob začetku 
dualizma. 
Odbor ZDS je na svoji seji 6. oktobra 1967 razpravljal o škodljivih posle­
dicah nedejavnosti Zveze društev zgodovinarjev Jugoslavije. Dal je pobudo za 
sklicevanje seje zvezne uprave, na katero naj bi republiška društva poslala 
svoje zastopnike na lastne stroške. Ta predlog je bil sprejet in marca 1968 
. 1 5 6 
se je sestala zvezna uprava, ki je razpravljala predvsem o V. kongresu zgodo­
vinarjev Jugoslavije, o mednarodnih zvezah, o zveznih historičnih publikacijah 
in novem odboru, ker je dotedanjim članom po pravilih že potekel mandat. 
Glavna tema na kongresu jugoslovanskih zgodovinarjev septembra 1969 v 
Ohridu bodo etnični in nacionalni procesi pri jugoslovanskih narodih, pred 
njegovim začetkom pa bodo še simpoziji o odporu v Evropi v drugi svetovni 
vojni, o metodologiji zgodovinske vede, o arhivistiki in o problemu pouka 
zgodovine. Dr. F. Zwitter je bil pooblaščen, da koordinira sodelovanje jugoslo­
vanskih zgodovinarjev na mednarodnem kongresu' o razpadu Avstro-Ogrske 
na Dunaju. Obravnavali so tudi program mednarodnega kongresa v Moskvi, 
na katerem bosta imela dva jugoslovanska zgodovinarja^ referate, izdana pa bo 
tudi posebna publikacija o Makedoniji. ZDS je že poslafo Zvezi društev zgodo­
vinarjev Jugoslavije predlog za referate slovenskih zgodovinarjev na kongresu 
v Ohridu. 
Zveza društev zgodovinarjev Jugoslavije in Nacionalni komite za histo-
• rične vede predstavljata jugoslovansko zgodovinsko znanost in zgodovinarje 
v tujini, vzpostavljata in vzdržujeta zveze z organizacijami zgodovinarjev v 
drugih državah in usklajujeta dejavnost republiških društev. Glede na te po­
membne naloge je ZDS mnenja, da je treba urediti redno financiranje obeh 
zveznih forumov in obnoviti njuno dejavnost v polnem, obsegu. 
Na občnem zboru 10. septembra 1968 se je predsednik dr. F. Gestrin za­
hvalil skladu za založništvo SR Slovenije, ki s svojo subvencijo omogoča iz­
dajanje ZČ in deloma tudi Kronike. Za organizacijo zborovanja slovenskih zgo­
dovinarjev v Novi Gorici pa je prispevala dotacijo republiška konferenca 
SZDL in skupščina občine Nova Gorica. Odbor ZDS se jima je za njuno razu­
mevanje tudi pismeno zahvalil. Nadzorni odbor je v svojem poročilu na obč­
nem zboru ugotovil, »da je odbor odlično reševal zadane naloge« in je t pred-
lagal njegovo razrešnico s pohvalo, ki je bila tudi soglasno sprejeta. Na XVII. 
občnem zboru je bil za prvega častnega člana ZDS izvoljen akademik prof. dr. 
Milko Kos. Društvo se mu je tako oddolžilo za njegovo pomembno in obsežno 
znanstveno delo, za njegovo dolgoletno pedagoško delo na Univerzi ter za nje­
govo sodelovanje na vodilnih funkcijah v društvu in v-uredništvih historičnih 
publikacij. 
Na občnem zboru izvoljen odbor se je na svoji"prvi seji 26. septembra 1968 
konstituiral takole : predsednik dr. B. Graf enauer, podpredsednik dr. F. Zwitter, 
tajnik Olga Janša, blagajnik dr. F. Skerl, knjižničar dr. I. Voje, arhivar Ema 
Umek, predstavnik Kronike v odboru dr. J. Šorn, skrb za kontakt s publicistiko 
ima še nadalje dr. J. Pleterski, šolsko sekcijo vodijo Tomaž Weber, Branko 
Božič in Tine Robida, odborniki pa so še dr. M. Britovšek, dr. F. Gestrin, Antoša 
Leskovec, Branko Marušič, dr. V. Melik, dr. M. Stiplovšek, študentje pa so iz­
volili za svojega zastopnika v odboru Vinka Demšarja. Za odgovornega ured­
nika ZČ je bil izvoljen dr. F. Gestrin, v uredništvo pa vsi dotedanji člani. 
Miro Stiplovšek 
Blagajniško^ poročilo 
Pregled dohodkov in izdatkov v blagajni Zgodovinskega društva v poslov­
ni dobi od 9. decembra 1966 do 10. septembra 1968,' ko je bilo na občnem zboru 
dano naslednje poročilo: 
dohodkov 143.940,53 N din 
izdatkov . . . . . . . 112.750,77 N din 
saldo 31.189,76 N din 
. Relativno visok saldo je društvena blagajna trenutno izkazovala, ker je bil 
Zgodovinski časopis, ki ga izdaja Zgodovinsko društvo, tedaj v tisku oziroma 
na tem, da izide in finančni stroški zanj še niso bili znani. Društvo jih mora 
157 
poravnati vedno takoj po izidu. Relativno visok saldo je zato bil dejansko le 
nekaj trenutnega. 
V zvezi z društvenimi financami se je pojavil problem članstva, ker ima 
blagajna zaradi pobiranja naročnine za Zgodovinski časopis največ pregleda 
nad dviganjem in padanjem članstva. Na občnem zboru se je zato pojavil pro­
blem kot pereč. Članov je bilo 288, to se pravi takih, ki so poravnali naročnino 
in članarino. Toda od 288 je treba odšteti 7 takih, ki so izstopili in 9, ki so 
umrli. Ostane le 272. Med njimi je v času občnega zbora bilo 16 študentov. 
Akcija za pridobitev novih članov je postala nujno potrebna. 
Razen individualnih članov ima društvo glede naročnine na Zgodovinski 
časopis tudi članstvo ustanov. Teh je v trenutku občnega zbora bilo 213. V 
primeri s prejšnjim letom jih je bilo 26 manj. Torej se je tudi pri njih po­
javila tendenca padanja in bo potrebna akcija za dvig članov. Kakor pri indi-
• vidualnih članih tudi tu položaj članov ni rožnat in bo treba vsestranske^ akci­
je, da se položaj izboljša. Samo večje število članov olajša izhajanje društvene 
revije, padanje članov pa jo spravlja v težave. 
Na tem mestu moramo omeniti, da je najpomembnejši vir dohodkov pri 
našem društvu bila subvencija Sklada za pospeševanje založništva. V pretekli 
poslovni dobi je znesla 74.850,00 N din. V vsoto sta bili vključeni dve subvenciji, 
to je pomoč za dva Zgodovinska časopisa. Prvi je izšel že v začetku poslovne 
dobe, drugi pa je na koncu poslovne dobe na tem, da izide. Zgodovinsko dru­
štvo se Skladu za izkazano pomoč toplo zahvaljuje. 
France Sherl 
XIV. Z B O R O V A N J E S L O V E N S K I H Z G O D O V I N A R J E V V NOVI G O R I C I 
(OD 9. D O 13. S E P T E M B R A 1968) 
Štirinajstemu, do sedaj vsebinsko in časovno najširšemu zborovanju slo­
venskih zgodovinarjev (skupno z ekskurzijo v Beneško Slovenijo je zborovanje 
trajalo pet dni), so dajala vsebinsko in časovno obeležje štiri prelomna obdobja 
naše daljše in bližje preteklosti; prva afirmacija slovenskih narodnostnih in 
političnih hotenj pred sto leti, razpad Avstro-Ogrske pred petdesetimi leti in 
rojstvo prve jugoslovanske države, dvig primorskega ljudstva ,v upor pred, 
petindvajsetimi leti ter pričetek rasti Nove Gorice po priključitvi Primorske 
k matičnemu narodu. — In prav tem jubilejem je bilo posvečeno novogoriško 
zborovanje.* 
Zborovanja se je v celoti udeležilo približno 200 zgodovinarjev. Po po­
zdravu predsednika novogoriške občinske skupščine Milana Vižintina, je na­
vzoče pozdravil v imenu SAZU akademik dr. Milko Kos, pozdravili pa so zbo­
rovanje tudi zastopniki zamejskih goriških in tržaških Slovencev (prof. Rado 
Bednafik v imenu sindikata slovenskih šolnikov iz Gorice, dr. Samo Pahor je 
prinesel pozdrave slovenske Studijske knjižnice v Trstu, dr. Boris Pahor ja 
pozdravil zborovanje'v imenu slovenske tržaške revije Zaliv, navzoči pa so 
bili tudi predstavniki SKGZ in drugi). 
Vsebinsko je zborovanje zajemalo tri obsežnejša poglavja naše preteklosti, 
med njimi kot prvo, prerez slovenske problematike na prelomu šestdesetih in 
sedemdesetih let preteklega stoletja, sledila so vprašanja slovenske zgodovine 
iz časa pred prvo svetovno vojno in ob razpadu stare monarhije, tretjemu 
kompleksu pa so bila posvečena nekatera vprašanja NOB na Primorskem; do­
datno sta bila prebrana še referat prof. Tomaža Webra o pomenu pouka zgodo­
vine na naših šolah, ter informacija o novogoriškem arhivu. 
* Opomba uredništva: Referate, ki so bili prebrani na zborovanju, oziroma širše 
razprave, iz katerih je bil podan na zborovanju le povzetek, bomo objavili postopoma 
v Zgodovinskem časopisu. V drugem zvezku 22. letnika za leto 1968 sta objavljeni raz­
pravi J. Pleterskl, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje ter L. Ude, Upori 
slovenskega vojaštva v avstro-ogrski armadi. Ta zvezek 23. letnika za leto 1969 zajema 
referate oz. razprave B. Marušiča, T. Zorna, F. Sebjaniča, V. Melika, D. Kermavnerja in 
M. Mikuža. V naslednjem zvezku letnika pa bodo po možnosti izšli tudi še vsi ostali 
referati oziroma razprave. 
158 
Prvo predavanje na zborovanju je imel tov. Branko Marušič o goriških, 
pa tudi istrskih Slovencih na prelomu 60 in 70 let preteklega stoletja. Na ta 
referat so se navezovali referati o slovenski narodnostni in politični proble­
matiki po posameznih slovenskih deželah. Tako je Samo Pahor orisal proble­
matiko v Trstu, Jaromir Beran je govoril o Beneški Sloveniji, podpisani o Ko­
roški, Viktor Vrbnjak o Štajerski, Franc Šebjanič o Prekmurju ter Vasilij 
Melik o Kranjski, v posebnem referatu pa je isti referent podal še zaokroženi 
pregled za celotno slovensko ozemlje. Tem referatom se je priključeval pre­
gled Francka Rozmana o politiki delavskega gibanja na Slovenskem v očrta­
nem obdobju, odpadlo pa je predavanje sovjetske zgodovinarke J. V. Čurkine 
o odnosu nekaterih slovenskih liberalcev do Rusije v šestdesetih letih pretek­
lega stoletja. Zal je zaradi časovne utesnjenosti morala večina referentov po­
dati le povzetek širših in vsebinsko poglobljenih referatov, tako da bo možno 
dokončno ovrednotenje referatov šele po njihovi celotnostni objavi, vsekakor 
pa so referati v marsičem odsevali stanje raziskav slovenske problematike šest­
desetih let preteklega stoletja v našem zgodovinopisju, ki je puščalo do sedaj 
nekatera vprašanja ob strani (npr. vprašanje krepitve slovenske narodne za­
vesti na območju Trsta). V diskusiji k referatom je prof. Marjan Komjaneč 
uvodoma opozoril na nekatere nejasnosti pri razpravljanju o klerikalizmu na 
Slovenskem, predvsem pa je pozval k širšim in tesnejšim stikom med Slovenci 
na obeh straneh jugoslovansko-italijanske meje. Branko Marušič je ob referatu 
prof. Berana osvetlil nekatere aspekte problematike beneških Slovencev, med­
tem ko je prof. Fran Zwitter med drugim opozoril na gradivo Petra Kozlerja 
o etničnih strukturah posameznih slovenskih dežel iz srede preteklega stoletja, 
ki še čaka na obdelavo (do sedaj je bilo obdelano edino le gradivo za Koroško 
v delu B.-Grafenauerja »Czörnigova etnografska statistika in njena metoda, 
Razprave SAZU, 1950). Ob referatih Branka Marušiča in Sama Pahorja je prof. 
Zwitter opozoril še na zmotno stališče v italijanskem zgodovinopisju, da je 
prišlo do slovenskega- političnega gibanja na Goriškem s podporo avstrijske 
vlade, kar pa ne drži, res pa je bilo takrat slovensko gibanje v nekem smislu 
avstrijski vladi simpatično. Dalje je prof. Zwitter opozoril, da je Matija Majar-
Ziljski doslej še ne dokončno osvetljena osebnost naše preteklosti; pokazal pa 
tudi na vrzeli v zgodovinopisju o Prekmurju, ki izhajajo predvsem iz študija 
literarne zgodovine, ki ne upošteva političnih nazorov slovenskih tbuditelj ev 
na tem prostoru. Posebno zanimiva diskusija se je razvila ob vprašanju umest­
nosti označevanja mladoslovenske strüje v 60 letih z liberalci, pri čemer je 
dr. Dušan Kermavner opozoril na podlagi lastnih raziskav na neustreznost 
takega požnamenovanja. Prof. Zwitter in dr. Melik sta v odgovoru utemeljeno 
opravičevala tako poznamenovanje, izhajajoč predvsem iz upoštevanja različ­
nosti idejnih usmeritev in svetovnonazorskih gledanj tudi v okviru privržencev 
istega političnega tabora, pa tudi v različnih situacijah. V. Melik je ob drugi 
problematiki opozoril tudi na dejstvo, da se ne sme pozabiti nekaterih social­
nih borb s socialno problematiko, ki so se na Primorskem, pa tudi drugod,, 
odigravale v 60. letih 19. stoletja. O vprašanju arhivov, predvsem tistih na 
ozemlju Italije, važnih za slovensko zgodovino je v diskusiji govoril akademik 
Milko Kos, Ivo Juvančič pa opozoril na nekatera vprašanja politične usmeritve 
Andreja Einspielerja. . 
Drugo težišče novogoriškega zborovanja je bil čas pred usodnostnim letom 
1914 ter obdobje med prvo svetovno vojno in ob njenem koncu. Kot prvi je 
k temu kompleksu govoril dr. Vladimir Dedijer, ki je izhajajoč iz svoje knjige 
»Sarajevo 1914«, slov. izdaja 1966, govoril o Preporodu in o drugih jugoslovan­
skih mladinskih gibanjih pred prvo svetovno vojno. V referatu je opozoril na 
svoje nove izsledke, poudaril pa tudi, da za dokončno podobo še vedno niso 
na razpolago vsi morebitni ohranjeni viri. Na ta referat se je navezovalo pre­
davanje dr. Janka Pleterskega o trializmu pri Slovencih in o narodnem zedi-
njenju. V njem je avtor opozoril na zanimiva stališča slovenskih klerikalcev 
v čašu prve svetovne vojne do trializma in do jugoslovanskega vprašanja, 
posebej pa podčrtal pomen gibanja za majniško deklaracijo za nadaljnje slo­
venske orientacije v času zadnje krize habsburške monarhije.' O vojaških 
159 
uporih v avstro-ogrski vojski 1918 je na zborovanju posebej govoril Lojze 
Ude. Nadrobno je razčlenil posamezne faze tega fenomena, istočasno pa v 
diskusiji podčrtaval temeljni pomen narodnostne ideje (tudi med upori) za 
politično zedinjenje Jugoslovanov. Na isto razdobje sta se priključevala še dva 
referata: referat dr. Dragovana Sepića o Slovencih in o jadranskem vprašanju 
za časa prve svetovne vojne, v katerem je zajel tako srbske kot italijanske 
koncepcije o tem vprašanju, ter delovanje Jugoslovanskega odbora; drugi pa 
je bil mestoma polemični referat dr. Dušana Kermavnerja o posegu Ivana Can­
karja v slovensko politiko 1918, izhajajoč predvsem iz stališča uveljavljanja 
teze o razpadu Avstro-Ogrske med Slovenci v času znanega Cankarjevega 
predavanja »Očiščenje in pomlajenje«. — Živahna polemika se je ob referatih 
razvila predvsem med dr. Vladimir jem Dedijerjem in dr. Dušanom Kermav-
nerjem ob vprašanju nekaterih apriornih tez o orientacijah jugoslovanskega 
mladinskega gibanja predvsem v smislu pripisovanja kasnejših stališč nosilcem 
mladinskega -gibanja v času pred prvo svetovno vojno ter o njihovih stikih 
s takratnim socialističnim gibanjem. Od pripomb k drugim referatom je opo­
zoriti predvsem na nekatere, med njimi na mnenje Dušana Kermavnerja k re­
feratu Lojzeta Udeta, da je vložil referent v oris vojaških uporov na območju 
avstrijske monarhije svoj lastni program s tem, da je priključil temu gibanju 
ideologijo deklaracijskega gibanja. V svojem diskusijskem prispevku je prof. 
Fran Zwitter podčrtal, da jugoslovansko mladinsko gibanje pred prvo svetovno 
vojno sicer ni bilo neposredno povezano s socialisti, vendar pa je vsebovalo 
socialni moment; seveda pa ta mladina ni mogla imeti izkristalizirane ideolo­
gije; drugo vprašanja pa je, koliko mladine so ta mladinska gibanja zajela. 
Opozoril je tudi, da je delo Dragovana Sepića med Slovenci še vedno premalo 
poznano, med drugim pa se je diskusija drugih diskutantov dotaknila tudi pro­
blema koncepcij tržaških italijanskih socialistov glede priključitve Trsta Italiji, 
pa tudi opozorila, da dopušča gradivo tudi drugačne interpretacije Cankarjevih 
stališč, kot jih je dal Dušan Kermavner. Med odgovori referentov naj omenimo 
odgovor Lojzeta Udeta, da vidi v dejstvu, da se je leta 1918 upiralo slovensko, 
ne pa nemško vojaštvo, moment narodnostne nezadovoljnosti; zavračal pa je 
tudi nekatere druge pripombe dr. Dušana Kermavnerja. 
Tretji jubilej, kateremu je bilo zborovanje posvečeno, je bila petindvajset-
letnica vseljudske vstaje na Primorskem. Dr. Metod Mikuž je v svojem refe­
ratu »Vprašanje zahodne meje v obdobju NOB in po vojni do pariške mirovne 
konference« (dejansko do julija 1945) govoril o neposrednih stikih med sloven­
skimi in italijanskimi političnimi forumi, tako s stališča NOB, kot tudi s sta­
lišča kasnejšega vprašanja razmejitve med Italijo in Jugoslavijo. Tako, kot je 
imelo predavanje dr. Mikuža za izhodišče predvsem politični razvoj, je dr. Tone 
Ferenc v referatu o splošni ljudski vstaji v Slovenskem primorju po kapitula­
ciji Italije, izhajal predvsem iz vojaške situacije v zajetem obdobju; pri tem 
pa imel za osnovo svoje obsežno delo »Kapitulacija Italije in NOB v Sloveniji 
jeseni 1943«, Maribor 1968. 
Peti dan so udeleženci zborovanja izkoristili za ogled goriškega gradu, 
kjer sta jim podala pregled goriške zgodovine in problematiko goriških Slo­
vencev akademik dr. Milko Kos in slovenski deželni svetnik Marko Waltritsch, 
zatem pa se med ekskurzijo po Beneški Sloveniji poklonili v Trčmunu spominu 
najvidnejšega beneškega Slovenca Ivana Trinka-Zamejskega. 
Tone Zorn 
»JESEN 1918« 
S tem naslovom je v dneh od 21. do 25. oktobra 1968 priredil avstrijski 
vzhodni in jugovzhodni inštitut (österreichisches Ost- und Südostinstitut) na 
Dunaju mednarodno posvetovanje zgodovinarjev o razpadu habsburške mo­
narhije in novi ureditvi Evrope. Naročnik prireditve je bilo avstrijsko pro­
svetno ministrstvo, sodelovala pa je tudi univerza. Uvodno sta predavala dva 
avstrijska zgodovinarja in sicer Richard Plaschka o revolucionarni pobudi v 
končnem boju donavske monarhije in Fritz Fellner o razpadu donavske mo-
160 . 
narhije z vidika svetovne zgodovine. Prvi je med drugim ugotovil, da so v 
končni fazi usodo Avstro-Ogrske odločili Čehoslovaki in Jugoslovani, med 
dokumenti revolucionarne pobude je prebral poslovilno pismo na smrt obsoje­
nega slovenskega vodje upornikov v Murauu Boštjana Olipa. Drugi pa je 
opozarjal na dejstvo, da je nacionalni odpor v Avstro-Ogrski pomenil obenem 
zahtevo po demokratičnih postulatih, kar je temu odporu pridobilo simpatije 
tudi tam na zahodu, kjer sicer ni razumevanja za nacionalne zahteve; razpad 
Avstro-Ogrske je bil rezultat notranjega procesa. Čeprav o obeh referatih ni 
bilo možnosti diskusije na delovnih sestankih, je njuna usmeritev dajala sploš­
ni ton prireditvi z avstrijske strani.. V delovnih razpravah je bilo slišati sicer 
tudi bolj tradicionalno opredeljena stališča avstrijskega zgodovinopisja in tudi 
tisk (»Die Presse«) je" ob začetku posvetovanja skušal udeležencem sugerirati — 
aktualno zaostreno ob češkoslovaških dogodkih — razmišljanje o tisočerih ne­
varnostih, ki jih je prineslo razbitje »srednje Evrope« pred '50 leti, o tem, 
koliko nacionalnih upov so ta leta stria in kako malo pričakovane svobode 
prinesla itn. Vendar je posvetovanje ohranilo svoj stvarni, znanstveno delovni 
značaj. 
Vsebinsko je posvetovanje bilo razdeljeno v tri tematska področja: I. diplo­
matski in vojaški razvoj (glavna referenta Bogdan Krizman, SFRJ, »Delovanje 
avstro-ogrske diplomacije v zadnjih mesecih pred razpadom«, in Karel Pichlik, 
ČSSR, »Vojaški zlom centralnih sil leta 1918«); II. družbeni in gospodarski 
nasledki vojne in revolucionarni pojavi v Evropi (glavni referenti Ivan Berend 
in.György Ranki, Madžarska, »Gospodarski problemi Podonavja po razpadu 
avstro-ogrske monarhije«, in Vladimir Turok, ZSSR, »Ruska oktobrska revo­
lucija in njen učinek na zlom avstro-ogrske monarhije«); III. demokratizacija 
centralnih sil — nastanek držav naslednic (glavna referenta Robert A. Kann, 
ZDA, »Demokratično načelo v. spopadu razpada Avstro-Ogrske in nastopa 
držav naslednic« in Henryk Batowski, Poljska, ki pa svojega referata »Nacio­
nalni konflikti pri nastanku držav naslednic« ni mogel osebno prebrati). 
K vsakemu tematskemu področju je bila pripravljena vrsta koreferatov. 
Poleg sedmih avstrijskih je nastopilo nad trideset koreferentov iz Češkoslo­
vaške, Madžarske, Romunije, Poljske,* Jugoslavije, Francije, Velike Britanije, 
Sovjetske zveze, ZDA, Zvezne republike Nemčije. V diskusiji je Italijo pred­
stavljal F. Valsecchi. Takšna udeležba je omogočila osvetlitev številnih proble­
mov iz zastavljene tematike ne samo z vidika različnih nacionalno političnih 
izhodišč in ideologij, ampak je prinesla, kar je posebno pomembno, veliko no­
vih rezultatov raziskovalnega dela in pokazala tudi vrednost novih metodolo­
ških prijemov. Tako je delo posvetovanja v marsičem potrdilo uvodno tezo 
F. Fellnerja, da je zgodovinska obdelava razpada habsburške monarhije v veliki 
meri premagala težave, ki izvirajo iz nacionalne pogojenosti raziskovalcev in 
da se zdaj pred njo postavljajo predvsem metodološke težave, naloga, priteg­
niti v raziskave tudi socialne' znanosti. 
Gradivo bo izšlo v posebni publikaciji avstrijskega vzhodnega in jugo­
vzhodnega inštituta. 
Janko Pleterski 
»GESCHICHTE DER INDUSTRIALISIERUNG DES 
SÜDOSTALPENRAUMES IM 19. JAHRHUNDERT« 
V dneh od 10. do 11. oktobra 1968 je bil v Gradcu simpozij o zgodovini 
industrializacije jugovzhodnega alpskega prostora v 19. stoletju. Teritorialno 
je torej obsegal tudi slovensko' narodnostno ozemlje. 
Na sporedu je bilo 5 referatov, ogled razstave o razvoju rudarstva in plav-
žarstva na Štajerskem in seminar referentov s posredovanjem, kratkih izvleč­
kov predavanj in razpravo. Simpozij je odprl namestnik štajerskega dežel­
nega glavarja Univ. prof. dr. Hans Koren, nadaljnji potek pa je vodil univ. 
prof. dvorni svetnik dr. Ferdinand Tremel iz Gradca. Referati so obravnavali 
gospodarsko in socialnopolitično zgodovino obravnavanega področja v 19. sto­
letju. . 
11 Zgodovinski časopis \Q\ 
Dr. Alois Brusatti, profesor visoke šole za svetovno trgovino na Dunaju, 
je predaval o vlogi in pomenu tehnike, gospodarstva in kulture na industrijski 
razvoj v Avstro-Ogrski. Univ. prof. dr. Ferdinand Tremel iz Gradca je podal 
referat o vlogi podjetnikov v industrializaciji Štajerske. France Kresal, asistent 
Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, je imel predavanje o 
vlogi in pomenu tekstilne industrije v industrializaciji 19. stoletja na Sloven­
skem. Univ. docent prof. dr. Othmar Piçkl iz Gradca je v referatu o začetkih 
štajerskega premogovništva v veliki meri obravnaval tudi razvoj premogov­
ništva v slovenskem delu Štajerske. Ta referat bi dopolnjevalo predavanje dr. 
Jožeta Šorna, znanstvenega sodelavca Inštituta za zgodovino delavskega giba­
nja v Ljubljani, »Razmerje železarstva do premogovništva v zgornjesavski 
dolini«, ki je bilo tudi prijavljeno, pa zaradi odsotnosti avtorja na simpoziju 
ni bilo posredovano. Vsi referati s simpozija bodo objavljeni v publikacijah 
Univerze v Gradcu in zgodovinske deželne komisije za Štajersko. 
Istočasno je druga skupina referentov osvetljevala te probleme s filozof­
skega stališča: kako je industrializacija vplivala na človeka, človek in člove­
štvo kot subjekt in objekt industrijske revolucije, industrializacije in nadalj­
njega razvoja in izpopolnjevanja industrijskega načina proizvodnje, in socialne 
probleme, ki so iz tega nastali. 
Univ. prof. dr. Hans Asperger z Dunaja je razpravljal o pomenu vzgoje 
za človekovo proizvodnost in možnost proizvajanja. Dr. Theo Löbsack je raz­
pravljal o problemih postanka in razvoja človekovega proizvajanja nasploh-
Univ. prof. dr. Hannes An der Lan iz Innsbrucka je predaval o nehotenem in 
nezavestnem ravnanju človeške družbe v civilizacijskem napredku. Prof. dr. 
Ignaz Zangerle iz Innsbrucka je obravnaval temo: proizvajajoči človek (pro­
izvajalec — delavec) v utopični literaturi. Univ. prof. dr. Predrag Vranicki 
iz Zagreba je imel predavanje na temo: »Morala in zgodovina«, dr. Rudi Supek 
iz Zagreba pa »Svoboda brez posrednikov«. Univ. prof. dr. Michael J. Higats-
berger z Dunaja je predaval o problemu tehnokracije. Visokošolski docent dipl, 
ing. dr. Hubert Mayr iz Linza je posredoval v svojem referatu filozofsko raz­
mišljanje o uporabi kemičnih sredstev v rastlinstvu. 
France Kresal 
162 
O C E N E I N P O R O Č I L A 
J e a n Nougayrol, Textes suméro-accadiens des Archives privées d'Uga-
rit. Ugarit ica V, P a r i s 1968. 4°, 446 strani . 
Med sodobnimi francoskimi izkopavanji na ozemlju nekdanjih klinopisnih 
kultur v Prednji Aziji slovita po obilici najdenega gradiva najbolj Tell Hariri 
pri Abu Kemalu, kjer izkopavajo od 1. 1933 naprej .pod vodstvom Andreja 
Parrota antično mesto Mari. Drugo antično kulturno središče v sedanji Siriji 
blizu pristanišča Latakije je na griču Ras Samra, ki pokriva razvaline starega 
mesta Ugarita. Ta izkopavanja so se začela leta 1928, vodi jih Claude F. Schaef-
fer; leta 1964 je bila že 27. kampanja. 
Leta 1938 so v Ugaritu arheologi našli prve klinopise v babilonščini, 1. 1939 
jih je bilo novih 13, 1. 1951 že 70 in 1. 1952 pa 163. Od 1. 1951 naprej sodelujeta 
pri izkopavanju v Ugaritu kot filološka strokovnjaka: Jean Nougayrol, profesor 
na École des Hautes Études (v Parizu), za akadske, profesor Emanuel Laroche 
(Strasbourg) pa za hetitske in huritske tekste. Do 1. 1964 je Nougayrol vsako 
leto odhajal v Damask in je tam prebral nove klinopise in tako določil, kaj 
vsebujejo; pozneje je o njih predaval v Francoski akademiji (»sous la Cou­
pole«) in priredil njihovo izdajo. Tako je objavil v letih 1955 in 1956 dva 
zajetna zvezka z naslovom »Le Palais royal d'Ugarit« III. in IV. (= Mission 
de Ras Shamra, VI. in IX. Paris). O obeh je naš Zgodovinski časopis že 
poročal. 
J. Nougayrol, ki je od februarja 1968 tudi dopisni član Slovenske akade­
mije, je v omenjenih edicijah v letih 1955 in 1956 objavil, transkribiral, prevedel 
in kratko komentiral, nad 400 dokumentov, ki so jih našli v štirih državnih 
arhivih; ti dokumenti so važni za spoznavanje predvsem politične zgodovine 
severne Sirije. Zbirka, o kateri želim sedaj poročati, pa podaja listine, najdene 
pretežno v zasebnih arhivih. Pod gornjim naslovom je J. Nougayrol v zborniku 
Ugaritica V objavil svoj »prispevek« 173 tekstov — v klinopisni pisavi (str. 
371—446), v transkripciji in prevodu s kratkimi pojasnili. 
Svojo obdelavo je J. Nougayrol (okr. J. N.) pregledno razdelil na pet 
oddelkov: I. Arhiv Rašapabu-ja (str. 1—21); II. Knjižnica učenjaka (str. 23—40); 
III. Arhiv Rap'anu-ja (str. 41—259); IV. Kraljica iz Ugarita nakupuje zemljišča 
(str. 261—264); V. Izbor literarnih tekstov (str. 265—324). Nato slede še pre­
gledi, posebej za »neliterarne« in posebej za literarne tekste (imena oseb, 
krajev, božanstev, poklicev; demonov ali bolezni); dodana je transkripcija ideo-
gramov, seznam nekaterih akadskih in ugaritskih besed, seznam objavljenih 
tekstov po muzejskih številkah in bibliografske ter splošne okrajašave. Mislim, 
da to izdajo lahko navajamo kot primer vzorne edicije. V sedanji zbirki je 
J. N. oštevilčil posamezne objavljene napise po tekočih številkah, kar bo zelo 
olajšalo navajanje — pomanjkljivost, ki smo jo še pogrešali v edicijah iz 
let 1955-56. V svojem poročilu se moram omejiti na nekaj najbolj zanimivih 
podrobnosti. 
Rašapabu, iz čigar arhiva je prvih 15 dokumentov (deset je pravnih, štirje 
pa gospodarske vsebine), je bil tržni nadzornik ( a k i l k â r i ) v Ugaritu. Nje­
gova hiša je bila blizu vzhodne kraljeve palače. Listine niso datirane, vendar 
iz raznih podatkov J. N. sklepa, da so iz časa okoli 1. 1250, torej komaj pol 
stoletja pred vdorom »pomorskih narodov« v Malo in Prednjo Azijo. Med 
pravnimi dokumenti so pogodbe o delitvi očetovega premoženja: enkrat (št. 7) 
dobi najstarejši sin oral zemlje kot prednostni delež, vse drugo naj si brata 
n 163 
delita po enakih delih. Kupnina za nepremičnine je v srebru (30 seklov ali 
400 seklov srebra: štev. 5 in 6). Načelnik mesta Riqdi odvzame (najbrž pode­
dovano) zemljišče dvema ženskama kot »nesposobnima« (najbrž za vojaško 
službovanje) in ga prepusti za 300 seklov novemu upravičencu in njegovim 
sinovom. Zemlja je poslej z njim »povezana« (s a m i d) (št. 9). V drugi listini 
(št. 10) je oblastveno potrjena osvoboditev sužnja. Med gospodarskimi listi­
nami so seznami dolgov, izgubljenih govedi; pobotnice o prejemu sto seklov 
srebra za nakup volne (št. 13). 
Druga zbirka je iz knjižnice nekega neznanega učenjaka, ki se je zani­
mal za jezikoslovje in literaturo. Biblioteka je bila najdena leta 1962 v južnem 
delu mesta. V njej je bilo 24 glinastih plošč z leksikografsko vsebino (silabarji, 
vokabularji, sumerski besedni seznami, delno z akadskimi prevodi ali glosami) 
— ti teksti bodo objavljeni v posebnem zvezku zbornika »Ugaritica« (prim. 
Cl. Schaeffer, Neue Entdeckungen und Funde in Ugarit (1962—1964). Archiv 
für Orientforschung, 21, 1966, 131—137). J. N. pa sedaj objavlja en tak leksikalni, 
tekst (str. 210). dalje en »literarni« napis (št. 15), ki vsebuje navodilo za se­
stavljanje pisem, in sicer v (fonetično prikrojenem) sumerskem in v akad-
skem jeziku. Končuje se s spodbudnim pozivom: »Kar zadeva pisanje, od tega 
ničesar ne zanemarjaj!« Od dveh tekstov verske vsebine je prvi (št. 16) odlo­
mek zdravniškega rituala za porodnico. V. drugem, precej obširnem tekstu 
(št. 17) pa so zbrani magični obrazci zoper demone in uroki zoper bolezni 
glave, zob, pljuč itd. 
Najobsežnejši tretji del obsega 128 tekstov iz druge zasebne knjižnice, 
izkopane v skrbno zgrajeni dvonadstropni stavbi. Njen lastnik se je najbrž 
imenoval Rap'anu. Tudi tu so leksikografski teksti prihranjeni za že omenjeni 
posebni zvezek Ugaritica. J. N. navaja pač, da najdeno gradivo zajema sedem 
skupin tekstov te vrste. Med njimi si pravni zgodovinar obeta nove spoznavne 
vire od sumerskih-akadskih pravnih formularjev v seriji h a r r a : h u b u l -
l u ter od seznamov občanov tedanjih držav (str. 41). Za verskim tekstom, 
ki je nov vir za poznavanje ugaritskega panteona (št. 18), in za medicinsko-
magičnim tekstom (»zagovor zoper obolenje oči«; št. 19) sledi zbirka 61 pisem 
od najdenih 81 pisem. Od štirih je ohranjenih le nekaj drobcev, tako da se 
pri njih tudi J. N. omejuje na transkripcijo brez prevoda. Objavljena pisma 
so deloma (25) različne vsebine, druga so zanimiva za politično zgodovino. 
Pri enajstih gre za korespondenco med hetitskimi visokimi funkcionarji in 
Ugaritom. Hetiti terjajo zaostale tribute (drage kamne, št. 30) ter večjo 
vojaško pomoč v bojnih vozovih in četah (št. 31). Toda tudi ugaritski vladar 
želi od hetitskega kralja kot darilo par prvovrstnih konj in hanigalbatski 
(= mitanski) lok; sam pa mu pošilja po en kos prvovrstnega in navadnega 
sukna (št. 28). Hetitski vladar prosi, da ugaritski vladar omogoči pomorski 
prevoz živil za hetitsko mesto Ura, kjer je huda lakota (št. 33). Medtem ko on 
• misli, da bo 2000 mernikov žita, ki so bili poslani iz vazalne pokrajine Mukiš, 
mogoče prepeljati z eno ladjo v dvakratnem prevozu (št. 33, vrste II, 21'—26'), 
pa strokovni, najbrž ugaritski svetovalci povedo (št. 171), da bo za ta prevoz 
treba zaposliti celotno ugaritsko brodovje. Kako majhna je bila javna var­
nost, pričajo hetitski očitki, da Ugarit ničesar ni ukrenil, ko je nekdo (nasilno) 
ugrabil hčer hetitskega kralja in si jo vzel za ženo (št. 35). — 
O nemirnih takratnih razmerah priča tudi dolgo pismo »generala« Šumi-
janu-ja (št. 20), ki ugaritskemu kralju poroča, da s svojimi četami že pet 
mesecev blokira ozemlje med Libanonom in morjem, pričakovaje egiptov­
skega napada. Njegove čete trpijo od mraza, zato nujno prosi za nove vozove 
in čete. — Presenetljivo je tudi (doslej edino, žal hudo' poškodovano) pismo 
ugaritskega kralja faraonu o poravnavi nekih sporov med najbrž obojestran­
skim mejnim prebivalstvom; (sporni predmet je bil znaten: 1 talent 500 seklov 
srebra) (št. 36). — Iz štirih pisem med Ugaritom in Alašijo na Cipru (št. 
21—24) spoznamo, da so med obema dinastoma obstajale prijateljske zveze. 
Ugaritski vladar nagovarja ciperskega kot svojega »očeta« (št. 21 in 24) ( a b i -
j a = »oče moj«); to je znak vsaj posebnega spoštovanja, navadno pa tudi 
priznavanje neke podrejenosti. V pismih se omenja tuje brodovje 20 ladij, ki 
164 
ogroža obe državici in pustoši po tem ozemlju — to so doslej prva neposredna 
poročila o vdoru »pomorskih ljudstev«, ki so okoli 1. 1200 preplavila Malo 
Azijo, Sirijo in Palestino. — Nadaljnja pisma so od drugih sosedov: iz dežele 
Amurru (1), iz Kadeša (3), po tri pisma so od ugaritske kraljice in od kralja, 
itd. Tu objavljeno gradivo vsebuje dragocene vire za zgodovinarja, splošnega, 
kulturnega, gospodarskega in pravnega. 
J. N. ugotavlja, da imajo ta pisma ustaljeno strukturo. Tako se začenjajo 
s skrbno pretehtanim.nagovorom, ki mu sledi pozdrav in nato podrobna vse­
bina. Po vsebini razlikuje J. N. (str. 67 s.) pet vrst pisem: vljudnostna (spo­
ročilo novic); priporočilna za odposlance; pismo, ki ga prinaša donašalec da­
rila; obveščevalna in pisma s konkretnimi pobudami. Struktura pisem je bi­
stveno enaka, kakor jo najdemo v 100—150 let starejši el-amarnski korespon­
denci. . 
Iz istega arhiva J. N. objavlja' po 14 listin pravne vsebine (st. 81—94) 
in gospodarske vsebine (št. 95—108). Presenetljivo je, da, drugače kakor pri 
arhivu Rašapabuja, nobena listina ne omenja kot stranke Rap'anuja. Na njegovo 
ime naletimo sicer v (št. 88) hudo poškodovani listini št. 88, kjer je v. drugače 
uničeni vrstici ime Rap'anu ter navedeno tudi kot ime pisarja. Objavljene 
pravne listine poročajo o pravnih poslih, sklenjenih med pričami^ brez kra­
ljeve intervencije. — Naj kot posebno zanimivo omenimo listino št. 81. Oči-
vidno imovita ženska Inuja si vzame za »svojega brata« (v. 3: i n a a h i - s a) 
nekega Jadaduja. Dogovorita se, da jima bo vse premoženje skupno. Pobra­
tim prinaša v novo skupnost: 1000 seklov srebra, 3 talente brona, 4 (ženske) 
sužnje in 6 sužnjev, sto ovac, devet govedi, dva osla, 20 stolov, dve postelji 
in (?) miz. Posestrima deli z njim svoja »zemljišča, hiše, moške in ženske 
sužnje, goveda, osle; mize, stole«. Medsebojno si obljubita visoke dajatve v 
srebru in bronu, ki jih mora plačati, kdor bi to zvezo hotel razdreti. — Z 
drugo listino (št. 85) prepušča oče sina drugemu občanu, najbrž kot posinov-
ljenca V drugi ugotavlja oče, da sina emancipira, potem ko mu je prepustil 
njegov delež na hiši in zemljiščih (št. 86)л — Med kratkimi, zato mnogo 
težje doumljivimi gospodarskimi listinami najdemo popis premoženja 15 go­
spodarjev (št. 95), sezname o dodelitvi vina in olja, najbrž za skupine delavcev 
(št. 99), včasih za krajevno določene funkcionarje (št. 100), zapisi o dodelitvi 
žita (št. 97), dodelitvi konjske opreme (št. 105). 
Nato obravnava J. N. pomen mnogojezičnih vokabularjev za spoznava­
nje hüritskega jezika ter za vokalizacijo ugaritskih tekstov, ki v svoji črkovni 
pisavi ne označujejo vokalov. Avtor obširno podaja tekste, ki se naslanjajo na 
silabar S* (str 200—210), za poznavanje ugaritskega panteona važne sezname 
A n (str. 210—230). Nato slede (v listinah štev. 130—143) mnogojezični slovarji 
tj. sumerski, babilonski, huritski in ugaritski; nekateri so samo trojezični 
ali dvojezični. — Z velikim trudom je J. N. rekonstruiral iz različnih odlom­
kov seznam uteži in mer (prostorninskih za žito in površinskih) (str. 251—259). 
Nadaljnji, IV. del obsega tri listine (št. 159—161), ki jih je Cl. Schaeffer 
odkril v južnem kraljevskem arhivu v 17. kampanji. V teh listinah se. ureja 
prepustitev zemljišča kraljici v Ugaritu za določen denarni znesek (št. 159: 
4 orale za 180 seklov srebra, drugod znesek žal ni ohranjen). Zanimivo je, 
da so bili v prstanu, s katerim so listine pećatene, vrezani egiptovski hieroglifi. 
Obsežen je še V. del, ki vsebuje različne literarne tekste. Začenja se s 45 
vrstic dolgim. odlomkom o »trpečem pravičniku« (prim, svetopisemskega Joba!) 
(str. 265—273). Slede obsežni odlomki iz modrostne literature: podajajo na­
vodila za ravnanje na potovanju, svare pred slabimi gostilnami, nekoliko 
pesimističen prizvok je glede razmerja do žensk itd. (str. 274—290). Slede 
modrostni izreki v sumerskem in v babilonskem jeziku (str. 291—300), kratek 
odlomek iz teksta o velikem potopu (str. 300—304). Nadaljuje se z nekoliko 
daljšim odlomkom iz Gilgameševega epa (str. 304—310). 
Zbirka se končuje z liričnim spisom, kjer antični avtor Ludingirra na­
roča kraljevemu kurirju, naj sporoči pozdrave njegovi materi v sumerskem 
mestu Nippurju: »Ludingirra, tvoj dragi sin te pozdravlja!« Svojo mater pes­
niško vzneseno popisuje kot poosebljeno dobroto, lepoto, rodovitnost, radost 
165 
in raznovrstni dišeči parfum (št. 169). Besedilo je v štirih jezikih: v navadni 
in v fonetični sumerščini, v akadščini in, kar je najbolj nenavadno, v hetitščini. 
Hetitsko besedilo je objavil in prevedel E. Laroche v istem zborniku (Uga-
ritica V). Nougayrol (str. 310) sklepa, da je hetitsko besedilo sestavil v hetit-
skem glavnem mestu Hattušašu kak hetitski pisar in da je bilo od tam 
preneseno v Ugarit. 
Ob sklepu nekoliko dolgega poročila smemo pač reči, da nam najnovejša 
publikacija dopisnega člana Slovenske akademije odkriva pestro bogastvo 
kulturnega življenja v antičnem Ugaritu. Tokrat nam je odkril vpogled v knjiž­
nice in v zanimanje takratnih izobražencev in sicer tako, kakor doslej še v 
nobenem izkopanem prednjeazijskem kulturnem središču. To" je presenetljivo 
zlasti za to, ker je bila babilonska kultura za Ugarit vendarle inozemska. 
Viktor Korošec 
»Innerösterreich 1564—1619«. Publ ika t ionen des s te iermärkischen 
Landesmuseums u n d der Ste iermärkischen Landesbibl iothek a m J o a n -
neum, 3. Band, Graz 1968, str. 559 + 7 prilog zgodovinskih k a r t in gra­
fikonov. 
Ta zbornik, ki je izšel po naročilu štajerske deželne vlade v zvezi z 
razstavo »Gradec kot rezidenca Notranje Avstrije 1564—1619«, obsega 15 pri­
kazov in razprav. Uvod je napisal univ. prof. dr. Hanns Koren, namestnik 
štajerskega deželnega glavarja. Walter Neunteufl je podal razvoj notranje-
avstrijskih dežel, z ozirom na to, katere dežele in kdaj so sodile v okvir 
meja Notranje Avstrije. Njegova izvajanja ponazarja več zgodovinskih kart 
kot: habsburške dežele v cesarstvu po delitvi 1564, razvoj avstrijskih državnih 
in deželnih meja, oziroma stanje v letih 1564-, 1809, 1864, 1914, 1929, 1942 in 
1964. Zanimiv je tudi diagram, ki nazorno prikazuje državno pripadnost no-
tranjeavstrijskih dežel (Štajerske, Koroške, Kranjske, Trsta, Goriško-Gradi-
ščanskega, Istre, Reke, avstrijskega dela Furlanije). Albert Hollaender piše 
o Gabrielu Salamanci, grofu ortenburškem, in tirolski vstaji leta 1525; Alexan­
der Novotny o absolutizmu in republiki v času nadvojvode Karla notranje-
avstrijskega; Bohdan Chudoba o Karlu in španskem dvoru; Johann Andritsch 
o deželnoknježjih svetovalcih na graškem dvoru od leta 1564 do 1619. Balduin 
Saria je objavil v zborniku razpravo z naslovom: »Nadvojvoda Kari II. in 
slovenska reformacija«. Helmut Mezler-Andelberg piše o čaščenju svetnikov 
v 16. in 17. stoletju na Štajerskem; Andreas Posch pa na osnovi cerkvenih vi-
zitacijskih poročil iz leta 1617 dopolnjuje to temo s prispevkom o religioznih 
razmerah na Štajerskem za časa Ferdinanda II.; cerkveno zgodovino na Šta­
jerskem obravnava tudi prispevek Johanna Rainerja. Wolfgang Suppan, Fried- • 
rich Kelbitsch in Georg Kodolitsch v svojih razpravah obravnavajo Gradec 
v času rezidence: prvi s stališča takratne svetovne trgovine, drugi s stališča 
tiskarstva in knjigotrštva, tretji pa opisuje tri štajerske mausoleje. Othmar 
Pickl je objavil prispevek k proučevanju socialne in gospodarske zgodovine 
'v času zgodnjega kapitalizma na Štajerskem — v razpravi obravnava meščan­
sko premoženje štajerskih mest in trgov v 16. stoletju. Günther Cerwinka 
piše o osvojitvi Kaniže leta 16O0; Dieter Albrecht pa je objavil epizodo iz 
tridesetletne vojne — Tilly med Habsburžani in ligo. 
XVIII. Bericht der historischen Landeskommission für Steiermark. 
Festschrift 75 J a h r e historische Landeskommission für S te ie rmark (1892 
do 1967), Graz 1967. 
Ta 57 strani obsegajoča publikacija, ki jo je izdala zgodovinska deželna ko­
misija za Štajersko v Gradcu, samo zaradi poročila o poslovanju zgodovinske 
komisije v poslovni dobi 1961—1967 za nas niti n e bi bila toliko zanimiva, če 
166 
ne bi obsegala historiata te komisije, ki ga je za 75-letnico obstoja te usta­
nove napisal dr. Otmar Pickl. Iz poročila o 12. poslovni dobi zgodovinske 
deželne komisije za Štajersko (1961—1966) sicer izvemo, da ta komisija šteje 
27 rednih članov in 20 dopisnih članov, da je njen predsednik deželni glavar 
Josef Krainer, podpredsednik univ. prof. dr. Hanns Koren, namestnik dežel­
nega glavarja, in sekretar univ. doc. dr. Othmar Pickl. Izvemo dalje, da je 
komisija v tej dobi objavila 9 znanstvenih publikacij in da sodeluje pri 
izdajanju virov. Izvemo tudi, da to dejavnost omogočajo pretežno dotacije, 
ki so se od leta 1961 do leta 1966 povečale točno za 100%. 
V historiatu zgodovinske deželne komisije za Štajersko Othmar Pickl 
opisuje njeno 75-letno dejavnost na področju štajerskega zgodovinopisja od 
leta 1892, ko je bila ustanovljena, pa do leta 1966. Prvi njen sekretar je bil 
univ. prof. dr. Hans von Zwiedeneck-Südenhorst, direktor štajerske deželne 
biblioteke, ki je vodil to komisijo do leta 1906, nato pa do leta 1935 univ. 
prof dr. Anton Meli, direktor štajerskega deželnega arhiva. Historiatu je 
avtor dodal še seznam vseh članov (93), sekretarjev (6), predsednikov (10) 
in podpredsednikov (11) zgodovinske deželne komisije za Štajersko in seznam 
vseh publikacij, ki jih je v 75 letih izdala ta komisija.. Dela so razdeljena 
v tri vrste: 1. razprave s področja raziskovanja ustavne in upravne zgodovine 
Štajerske in posameznih mest (36 publikacij); 2. objave zgodovinske komisije, 
ki prinašajo izvirna poročila o stanju arhivov, izvlečke virov in regeste, pozneje 
pa obdelave važnejših virov (34 publikacij); 3. viri za ustavno in upravno 
zgodovino Štajerske (5 publikacij). Po novem delovnem programu od leta 
1958 dalje se raziskovalna dejavnost komisije razširja močneje na področje so­
cialne in gospodarske zgodovine. 
K a t a r i n a Kobe T Arzenšek, Prvi tekstilni industrijski obrati na Slo­
venskem. Publikaci je Tehniškega muzeja Slovenije, Ljubl jana 1968. 
Ob razstavi »Prvi tekstilni industrijski obrati na Slovenskem«, ki jo je 
14. novembra 1968 v Bistri pri Vrhniki odprl Tehniški muzej Slovenije, je 
ta muzej izdal omenjeno publikacijo kot 14. zvezek svojih rednih izdaj. Raz­
stavo je pripravila Katica Kobe-Arzenšek. Zbrala je zelo veliko pretežno raz­
tresenega gradiva naših najstarejših tekstilnih tovarn na teritoriju SR Slove­
nije. Na razstavi so bili prikazani samo fotografski posnetki tovarn in last­
nikov, notranjost obratov, razne pogodbe, načrti, skice, za sistematično obdelavo 
in ureditev tega gradiva pa je morala zbrati in preštudirati veliko več. Razen 
prvih industrijskih podjetij je obravnavala tudi najpomembnejše tekstilne 
manufakture. Celotno razstavljeno gradivo je bilo razvrščeno v skupine: suk-
narne, barvarne in tiskarne ter bombažne predilnice in tkalnice. Časovno 
je razstava prikazovala samo gradivo do prve svetovne vojne, ali bolje rečeno " 
do začetka 20. stoletja. 
Po enakem razporedu kakor razstava je napisana tudi omenjena publi­
kacija. Po kratkem splošnem pregledu o nastanku in razvoju tekstilne proiz­
vodnje na Slovenskem, ki pa je preskromen in zaradi tega tudi pomanjkljiv, 
preide kar na opisovanje najvažnejših tekstilnih obratov. Pri pisanju ome­
njene publikacije je avtorica uporabljala arhivsko gradivo, ki ga hranijo slo­
venski arhivi, obravnavana podjetja in privatniki, upoštevala je tiskane vire 
in obstoječo literaturo. Tekstu je dodala dva pregledna zemljevida s kraji 
pomembnejših tekstilnih obratov na Slovenskem pred prvo svetovno vojno in 
danes. Dodala je tudi seznam tekstilnih obratov v Sloveniji s številom zapo­
slenih delavcev iz leta 1967, ki omogoča primerjanje in sklepanje o nasta­
lem razvoju tekstilne industrije v Sloveniji. Sledi povzetek v angleščini in 
nemščini,. na koncu je pa slovarček tekstilne terminologije. Zelo je škoda, 
da ta slovarček ne razloži še večjega števila pojmov s področja tekstilne 
proizvodnje in njenih izdelkov. 
France Kresal 
167 
A. L. Narotchnitzki , De l'importance historique du Blocus continen­
tal. Bi lan du monde en 1815. Rapports conjoints. Par i s 1966, str. 39—50. 
Med publikacijami 12. mednarodnega kongresa zgodovinskih ved na Du­
naju 1. 1965 se nahaja tudi: Bilan du monde en 1815. Rapports conjoints. (Paris, 
Editions du Centre national de la recherche scientifique, 1966, 50 str.), kjer so 
združena štiri poročila, med njimi: A. N a r o t c h n i t z k i (Moscou), De l'im­
portance historique du Blocus continental (str. 39—50), ki nas zaradi naših 
Ilirskih provinc zanima. 
Bilan du monde en 1815 je bil naslov 6. sekcije I. skupine Grands thèmes. 
Zanjo so bili prvotno določeni referenti: G. L. Graham (Velika Britanija), De­
marco (Italija), Manfred in Narotchnitzky (Sovjetska zveza), Hertzman (Ka­
nada) in Merkat (Nemčija). Pozneje pa so namesto teh določili referente: 
Reinhard in Labrousse (Sorbonne), Godechet (Toulouse), . Seboul (Clermont) 
in Trénard (Lille). Na začetku zasedanja sekcije je Graham to spremembo 
sporočil (Actes str. 231), ni pa povedal-, zakaj se je izvršila, le namignil je s 
citatom: »Gegen den Nationalstolz kämpfen selbst die Götter vergebens.« 
Posledica pa je, da se nahajajo referati pozneje določenih referentov v kon­
gresni publikaciji Rapports (str. 451—473), štirje referati prvotno določenih so pa 
natisnjeni na v začetku omenjeni publikaciji. 
Avtor referata o kontinentalni blokadi ima namen podati pregled glavnih 
rezultatov vpliva kontinentalne blokade na gospodarstvo Francije in drugih 
evropskih dežel. O tem predmetu obstajajo številna dela, od katerih citira 
E. V. Tarleta, nekaj starejših in več mlajših del. Obravnava seveda kontinen­
talno blokado v zvezi z Napoleonovimi vojnami, saj je blokada sama bila 
vojno sredstvo v boju proti Angliji. Pripominja pa, da, če so rezultati neka­
terih del dobro utemeljeni z dejstvi, so nekateri diktirani od nacionalnih ali 
razrednih predsodkov in so neopravičene modernizacije preteklosti. 
Glede nastanka kontinentalne blokade se strinja z obstoječimi študijami, da 
je bila blokada že pripravljena s prejšnjimi francoskimi odloki, ki so bili 
naperjeni proti angleški trgovini. O vprašanju, ali je bila kontinentalna blo­
kada prav osebna zamisel Napoleona ali refleks interesov francoskih gospo­
darskih krogov, misli, da P. de Jouvenel v svojem delu: Napoleon et l'économie 
dirigée. Le Blocus continental (Paris 1942) predstavlja • brez zadostnih dokazov 
Napoleona kot predhodnika modernih idej o evropski carinski zvezi, kar je 
modernizacija zgodovine. Ravno tako, pravi, predstavlja A. Fugier v delu: La 
Révolution française et l'empire napoléonien (Paris 1954) Napoleona, brez 
dokaza, kot velikega organizatorja združenega evropskega gospodarstva, kar je 
tudi modernizacija in idealizacija Napoleonove osvajalne politike, in omili 
precej negativni vpliv kontinentalne blokade v raznih deželah. 
Na podlagi študij o negativnem vplivu kontinentalne blokade na gospo­
darstvo posameznih evropskih dežel podaja N. oris gospodarskega stanja za. 
Dansko, Nizozemsko, Švedsko, Španijo, Portugal, Italijo in Nemčijo. O Avstriji. 
in Rusiji pravi, da ta vpliv še ni zadostno preiskan, gospodarstvo Anglije pa 
da ni trpelo toliko škode, kakor bi se lahko pričakovalo', kakor je dokazal 
F. Crouvet v: L'économie britannique et le Blocuš continental I, II, (Paris. 
1958). Tako je povsod po Evropi rasel odpor proti Napoleonovim osvajanjem 
in s; tem v zvezi proti kontinentalni blokadi, ki je poslabšala gospodarski 
položaj in tako povečala bedo delavskih slojev, tako v Angliji, Nemčiji, Italiji. 
Na vprašanje, ali je kontinentalna blokada pospešila gospodarski razvoj v 
Franciji, Angliji in drugih evropskih deželah, N. odgovarja, da so se nekatere-
panoge v Franciji, Angliji in delu Nemčije hitreje razvile, vendar je kljub 
temu gospodarstvo Evrope trpelo ogromno škodo zaradi vojn in vseh njenih 
spremljevalcev. Nekatere antifevdalne reforme Napoleonovega režima se ne 
smejo prezreti, čeprav je gospodarski položaj slabil te reforme, katerim je po-
1815 sledila reakcija, pa tudi že prebujenje osvobodilnega gibanja proti re­
akciji. 
Kakor smo videli, podaja avtor pregled skoraj vseh dežel, katere je 
Napoleon vključil v svoj sistem, vendar ne vseh. Ni besede o vzhodni obali 
168 
Jadrana, ter o Ilirskih provincah, ki so bile prav ustanovljene zaradi izvajanja 
kontinentalne blokade in so ravno toliko ali še več kot druge dežele trpele 
zaradi nje. Saj že E. V. Tarle v svoji: Kontinentalnaja blokada (Moskva 1913) 
posveča Ilirskim provincam ok. 20 vrstic in obstoja tudi novejše delo o kon­
tinentalni blokadi v Iliriji, ki ga je izdal Institut d'études slaves v svoji 
Collection historique 6, La vie économique des Provinces Illyriennes (Paris 1930). 
M. Pivec-Stelê 
»Studi goriziani«, supplemento V—IX, Gorizia 1965, 1967, 1967, 1968, 
1968. 
Revija goriške državne knjižnice — na tem mestu bi jo kazalo stalno 
spremljati — izdaja od časa do časa posebne samostojne edicije, ki so označene 
kot »supplemento «in nosijo zaporedno številko. O po vrstnem redu četrti knjigi, 
ki jo je revija »Studi Goriziani« izdala ob stoletnici italijanske kraljevine, J e 
»Zgodovinski časopis« (glej oceno »Gorizia nel Risorgimento« Iva Juvančiča, 
ZC, XVI/1962, str. 265-9) že poročal, ta zapis poroča o naslednjih edicijah. 
Številko pet nosi knjiga »Gorizia e l'Isontino nel 1915« (Gorica 1965, str. 
130 + IV). Goriški-zgodovinar Carlo Luigi Bozzi je na podlagi lastnih neob­
javljenih spominov in pričevanj gradeškega pesnika Biagia Marina, bivšega 
gradiščanskega župana Marina Di Berta, Goričana A. da Fantuzzija in Luigi j a 
Zoffija ustvaril podobo o letu 1915, o prvem letu svetovne vojne na Goriškem. 
Z izdajo je izdajatelj počastil petdeseto obletnico vstopa Italije v vojno in 
sicer na živ, dokumentiran in neizumetničen način, saj ljubezen do domovine 
»ni bila zadušila ali predrugačila v spominu udeležencev preživelih prič glas 
in spoznanje neke človečnosti, ki se z muko bori za mir in ki jo je vojna 
pregazila«, kot piše v uvodnih besedah. Drugi uvodni tekst je prispeval pro­
fesor tržaške univerze Giulio Cervani, pokazal je na sličnost Bozzijeve knjige 
z zajetnim delom Giuseppeja Del Bianca (štirje zvezki, ki so pod naslovom 
»La guerra e il Friuli« izšli v Vidmu med leti 1937—1958 (glej oceno prvih 
dveh knjig: Soški, Svetovna vojna, Furlani in Slovenci. »Slovenec», št. 295a, 
24. 12. 1938 in L. ,Č., Furlanija v svetovni vojni. Misel in delo, 1940, str. 135 
do 140), ki je doslej še vedno najobsežnejši tekst z obravnavo vojaških in ci­
vilnih dogodkov v Furlaniji in Posočju v prvi svetovni vojni. Cervani poudarja 
Bozzijevo uspelo slikanje vzdušja ob nastali vojni; delo je po njegovem mne­
nju najboljši tekst o problematiki. 
Pisec je knjigo porazdelil na tri dele. Prvi govori o preseljevanju roman­
skega prebivalstva na predvečer vojne z avstrijskih mejnih področij na Go­
riškem. V drugem delu piše o vojni napovedi in o prvih dneh vojne, citira 
oziroma ponatiskuje več dnevniških zapisov oziroma tekste iz že objavljenih 
del. Bolj pomemben je-tretji del, vonjem je tudi več izvirnega, in kjer je 
govora o begunskih taboriščih v Nižji Avstriji oziroma na Štajerskem (Potten-
dorf, Wagna), kamor je bilo preseljeno prebivalstvo iz tistih predelov dežele 
Goriško-Gradiščanske, ki so postali vojno področje. Slovenci takega teksta 
doslej še nimamo, čeprav so begunstvo in vsi ostali problemi civilnega življenja 
v prvi svetovni vojni imeli znatne posledice in vpliv predvsem na gospodarski 
položaj Slovencev ob Soči (pomemben vir je še vedno poieg časopisja »Slo­
venski begunski koledar za leto 1917«). Bozzijeva knjiga je pisana za Italijane, 
tako kot da ni bilo drugega prebivalstva v deželi, ki bi z Italijani oziroma 
Furlani delilo tegobe vojne. Zaradi konceptov ima knjiga mnogo manj značaj 
znanstveno raziskovalnega dela, toda ne more se ji pripisati popolno neupo­
rabnost tudi za slovenskega zgodovinarja, ki ga mora zanimati tudi problema­
tika goriških Italijanov oziroma Furlanov. 
V šestem »supplementu« je ravnatelj goriške državne knjižnice Guido 
Manzini pod naslovom ^Gorizia nella cultura« (Gorica 1967, str. 110 + II) ob­
javil kazalo k prvim 40 letnikom revije »Studi Goriziani« (1923—1966); prvi 
tak pregled je bil objavljen že leta 1954, drugi pa leta 1959. Seznam podaja 
pregled objavljenega gradiva po avtorjih in po tematiki in objavlja celotno 
vsebino za vsako posamezno številko. Ker je revija »Studi Goriziani« priob-
169 
f čila večje število pomembnih člankov s področja zgodovine predvsem Goriške, 
služi seznam slovenskemu zgodovinarju kot uporaben pripomoček. 
Podobno vrednost, ima za zgodovinarja tudi sedmi- zvezek z naslovom 
»Gorizia e la sua emeroteca« in s podnaslovom, ki v prevodu glasi »Periodika 
v državni in mestni knjižnici« (Gorica 1967, str. 1.07 + I). Knjiga prinaša abe­
cedni pregled vseh periodičnih izdaj, ki jih hranita državna in mestna knjiž­
nica v Gorici (stanje na dan 31. 12. 1967). Prvi tak seznam je bil objavljen 
že leta 1957 v reviji »Studi Goriziani« (XXII/1957, str. 121—204), takrat je 
izšel tudi posebej (glej ocena F. Dobrovoljc, Goriška »Biblioteca governativa« 
in slovenski periodični tisk. Naši razgledi, št. 17, 6. 9. 1958, str. 415-6, tudi 
ponatis v Primorskem dnevniku, št. 219, 14. 9. 1958). Izdajatelj se je kljub 
desetletnemu razdobju, ki je od prve izdaje minilo, odločil za ponatis, ker 
se je število periodike v obeh knjižnicah povečalo od 1534 v prvem popisu 
na 2336 številk naslovov v novem popisu. Pomen izdaje takega seznama ozi­
roma kataloga je pomemben, saj v knjižni obliki izdani pregled tudi mnogih 
zgodovinskih del olajša raziskovalcu delo. Nemalo nas čudi, ko pregledujemo 
seznam, da je slovenski tisk na Goriškem, zlasti oni izpred prve svetovne 
vojnè, zelo slabo zastopan, knjižnici ne posedujeta »Soče«, »Gorice«, »Pri­
morskega lista« itd. in tako' je danes še vedno najbolj popolno nahajališče 
primorske slovenske periodike pred prvo svetovno vojno dunajska Nacionalna 
biblioteka (glej M. Šalamun, Slovensko primorsko časopisje, v: »Študijska knjiž­
nica v Kopru«, Koper 1961, str. 25—111). 
Kot prejšnjo edicijo je tudi osmi zvezek »Gorizia ed il sistema biblio­
grafico isontino« (Gorica 1968, str. I l l + I) pripravil za tisk Guido Manzini. 
Knjiga prikazuje razvoj in sistem knjižnic na italijanskem področju Posočja 
s podrobnimi statističnimi podatki (v pregled je vključena tudi občinska knjiž­
nica v slovenski občini Doberdob). î-r-
Deveti zvezek »Gorizia nel 1918« (Gorica 1968, str. 106 + XVI) obravnava 
zopet prvo svetovno vojno. Carlo Luigi Bozzi, ki smo ga srečali kot avtorja 
petega zvezka, je pod gornjim naslovom izdal svoj »mladostni dnevnik«, knjiga 
pa je posvečena petdesetletnici »osvoboditve«. Avtor uvodnih stavkov Guido 
Manzini je zapisal, da je Bozziju uspelo »oddaljiti se od lahkotnih koncesij 
retorike, od poskusov, da bi se povzpel na~ katedro, na kateri bi imel cenena 
predavanja domovinske ljubezni.« Bozzijev dnevnik priča o sedmih mesecih 
življenja Gorice v zadnjih mesecih vojne in prav ob njenem koncu (od junija 
do decembra 1918). Pisec uvoda še dodaja, da knjiga izpričuje »ob vsaki priliki 
tajno in globoko pričakovanje miru, da je zavestna zahteva, naj bi bila 
vsemu ljudstvu, brez jezikovnih in narodnostnih razlik,-združenemu v isti usodi 
in istem trpljenju, prihranjena bodočnost z bolj bratskim človeškim sožitjem«. 
Ko prebiramo te dnevniške zapiske, pa takim lepim, besedam ne moremo 
verjeti. 
Knjiga ima dva „dela: tekst dnevnika in ilustrativno gradivo (fotografije 
in faksimili različnih časopisnih in arhivskih dokumentov). Med ilustrativnim 
gradivom velja pozornost nekaterim zanimivim slikam iz Gorice v letu 1918, 
omeniti pa moramo faksimile proglasov italijanskega »governo provvisorio«, ki 
je v dneh ob razpadu avstro-ogrske armade s proglasom o prevzemu oblasti 
na Goriškem ustvarjal ob slovenskem Pokrajinskem odseku Narodnega sveta 
v Gorici nekako dvovladje, ki se je pa končalo s prihodom italijanske vojske 
v Gorico 7. novembra 1918. Objavljene so tudi nekatere številke časnika »La 
voce dell'Isonzo«, ki je v Gorici izhajal od 4. decembra 1918 dalje in ga je 
urejal taisti Bozzi. Omembe vredna je tudi objava letaka, ki sta ga za božič 
leta 1918 oba najvidnejša predstavnika avstrijakantske Furlanske ljudske 
stranke dr. Bugatto in dr. Faidutti naslovila pripadnikom stranke in ki more 
veljati za zadnji uradni akt furlanskega avstrijakantstva. Italijanska Okupacijska 
oblast je namreč letak zaplenila (glej) L'attività del Partito cattolico popolare 
Friulano negli ultimi venticinque anni, 1919, str. 138-9), čeprav sta podpisnika 
priznala novo oblast. 
O dnevniku, ki še ni bil izdan, ne bi mogli veliko zapisati. Prikazuje 
razmere v še vedno porušeni Gorici Ob koncu vojne, v mestu, kamor se pola-
170 
<à 
goma vrača civilno življenje. Zanimivi so nekateri drobci, tako izjava dežel­
nega poslanca dr. Pettarina (eksponenta goriških italijanskih liberalcev), kas­
nejšega komisarja za avtonomne zadeve goriškega deželnega zbora in odbora, 
ki je, govoreč o razmerah po končani vojni, menil, »da je treba od italijanske 
vlade zahtevati, da ohrani našo avtonomijo, kajti le tako bomo mogli od 
italijanske vlade zahtevati, da popravi škodo, ki jo je povzročila vojna« (str. 
47). Vendar italijanska vlada kasneje samouprave ni spoštovala in bila je 
ukinjena še pred nastopom fašizma. Goriški Italijani so seveda mislili tudi 
na novo državno konstelacijo po končani vojni. Tako si Bozzi v razgovoru s 
sošolci postavlja problem, ali bo nova jugoslovanska država obsegala tudi 
Gorico (str. 53). Že ob koncu septembra 1918 sta dr. Pettarin in prav tako 
goriški liberalec Bisiach menila, da je treba v pripravljenem stanju pričakati 
konec vojne, potreba je ustanoviti »začasni odbor« (str. 54). 2. novembra 1918. 
je Bozzi zapisal v dnevnik (str. 70) o oblastnem organu Slovencev (sicer 
Pokrajinskemu odseku Narodnega sveta v Gorici), ki naj bi se postavil isto­
časno ob italijanskem (Governo provvisorio). Toda slovenski pokrajinski odsek 
je deloval v Gorici že od 13. septembra 1918 dalje, 1. novembra pa je izdal 
svoj proglas o prevzemu oblasti v imenu nove jugoslovanske države nad slo­
venskim delom dežele Goriško-Gradiščanske in mestom Gorica (glej B. Ma-
rušič, Dokumenti iz »prevratnih dni« na Goriškem. Ob petdesetletnici. Goriška 
srečanja, št. 15-6, 1968, str. 68—71). Dne sedmega novembra je Bozzi zapisal 
v dnevnik, da je italijanski general Paveri z diplomatsko' gesto likvidiral 
pokrajinski odsek in dal odstraniti iz Gorice vojsko, ki je bila delovala pri 
odseku (str. 90). Resnici na ljubo je treba povedati, da je odsek prenehal 
delovati teden dni kasneje, ko ga je 14. novembra ukinila italijanska vojaška 
oblast obenem z italijansko »začasno vlado«, vendar je morala »jugoslovanska 
vojska« zapustiti Gorico že 8. novembra 1918. 
Tudi v tem Bozzijevem delu ni niti malo pravičnega, odnosa do so-
deželanov slovenske narodnosti. 
Branko Marušič 
Alois Brusatt i , österreichische Wirtschaftspolitik vom Josephinismus 
zum Ständestaat. Wien 1965 (Institut für angewandete Sozial- u n d Wirt­
schaftsforschung, Schriftenreihe, Heft 7). 
Knjiga, ki obsega s kazalom oseb vred 164 strani, je prav dober pri­
ročnik za zgodovino avstrijske gospodarske politike od terezijanskih časov 
do anšlusa v letu 1938. Pisec, ki je bil v času izida knjige docent na visoki 
šoli za svetovno trgovino na Dunaju, je oprl svoj tekst skoraj izključno na 
literaturo, ki je izšla po- drugi svetovni vojni. Starejših del je prav malo. 
Avstriji od sredine 18. stoletja do prevrata je odmeril 90 strani besedila, 
prvi republiki pa 50 strani. Na koncu knjige je dodano — na kar je treba 
še posebej opozoriti — poglavje »Avstrijski zakoni za gospodarsko politiko 
do 1938«, kjer je nanizal, razdeljene po skupinah in kronološkem redu, vse 
zakone, ki obravnavajo finance in davke, zunanjo trgovino, poljedelstvo, trgo­
vino, obrt in industrijo, socialno politiko, društva in združenja itd. 
Brusatti pričenja z znano ugotovitvijo, da so prav reforme v letih 1740 do 
1792 v prvi vrsti omogočile nastanek znatnega upravnega aparata in reali­
zacijo Haugwitzeve finančne reforme, v drugi vrsti pa močno pripomogle k 
temu, da je — prvič — habsburška monarhija vedno bolj zgubljala fevdalni 
značaj in postajala uradniška država, da je bilo — drugič — njeno gospo­
darstvo močneje kot drugje v Evropi odvisno od države, da je postal — tretjič 
— kameralizem vodilno načelo uradnikov pri gospodarjenju v državi. Zasluga 
za dokončno zmago kameralizma je pripadla baronu Sonnenfelsu; njegov 
učbenik Grundsätze der. Polizey-, Handlungs- und Finanzvissenschaft, ki je 
prvič izšel v letih 1765-76, je ostal edini veljavni učbenik te vrste vse do 
revolucije leta 1848. 
171 
V prvi polovici 19. stoletja so se tem idejam pridružile določene ideje 
gospodarskega liberalizma. Pri tem ne gre za nauke klasične šole nacionalne 
ekonomije, pač pa za liberalizem v elementarnem pomenu te besede. Gre 
za odpor proti veljajočemu prohibitivnemu sistemu in za uvedbo carinskega 
sistema. Primes liberalizma se zazna zlasti po letu 1820, toda omejena je 
predvsem na višje uredništvo. Ta sloj je izpeljal obrtno svobodo z zakonom 
iz leta 1859, uveljavil princip svobodne trgovine (to je zlasti trgovinska po­
godba s Prusijo leta 1854), razdržavil železnice in imenja itd. 
Liberalizem si je sam zadal udarec z borznim polomom leta 1873. Na­
daljnjo omejitev predstavljajo nove družbene sile, ki so se v sedemdesetih, 
še bolj pa v osemdesetih letih močno okrepile: delavska društva, zadružništvo, 
nacionalno socialne, krščansko socialne in socialno demokratske organizacije. 
V drugi polovici knjige je obdelal avtor problematiko prve republike. 
Omenja težnjo po anšlusu takoj po prevratu, valutno reformo in podobne 
povojne probleme, več pa se ukvarja z gospodarsko politiko meščanskih vlad 
in svetovno gospodarsko krizo. Obdela na kratko gospodarski program social­
nih demokratov, tudi »rdeči Dunaj« ne pusti ob strani. Na poslednjih straneh 
je dokaj dobro okarakteriziral izoblikovanje stanovske države. Opis proble­
matike konča z ugotovitvijo, da se je tik pred anšlusom spet pojavilo isto 
vprašanje kot takoj po prevratu: ali je Avstrija gospodarsko sposobna za sa­
mostojno življenje?' 
Jože Sorn 
SVET MED MURO IN DRAVO 
Svet med Muro in Dravo. Ob 100-letnici 1. slovenskega tabora v Lju­
tomeru 1868—1969, izd. Skupščina občine Ljutomer, založila založba 
obzorja Maribor, 1968, 744 str. 
Z namenom, da bi lOO-letničo prvega slovenskega tabora, ki je bil 9. 
avgusta 1868 v Ljutomeru, dostojno počastili, je skupščina občine Ljutomer-
podprla dolgoletna prizadevanja nekaterih posameznikov in sklenila kot del 
svojega programa uresničiti izdajo jubilejne publikacije z naslovom Svet med 
Muro in Dravo. Iz uvodnih besed urednika Viktorja Vrbnjaka izvemo, da 
so se prve pobude za zbornik pojavile že konec leta 1959 med takratnimi 
mlajšimi člani Prleškega študentskega kluba. Sklenili so, naj bi podobno kot 
je leta 1955 ob 10-letnici osvoboditve izšel zbornik Prlekija, tudi ob 20-letnici 
vstaje, torej že 1961 izšel nov jubilejni zbornik. Ker v razmeroma kratkem 
času in v okviru Prleškega študentskega kluba zamisli niso mogli uresničiti, 
je vse skupaj za nekaj časa zastalo, vendar svojega namena niso nikdar 
opustili. Medtem se je obseg zbranega gradiva širil, uspelo je pridobiti tudi 
nekaj sodelavcev iz Ljubljane. Ker tudi materialne zmogljivosti kluba niso 
bile takšne, da bi lahko prevzeli izdajo zbornika nase, je ta končno izšel 
leta 1968 ob podpori ljutomerske občinske skupščine in mariborske založbe 
Obzorja. ' 
Svet med Muro in Dravo je pokrajinski zbornik, ki obravnava geološko, 
geografsko, etnografsko, arheološko, zgodovinsko, jezikoslovno, literarnozgo-
dovinsko in umetnostnozgodovinsko podobo pokrajine omejene z Muro, s slo-
vensko-hrvatsko mejo, z Dravo in ž železnico Maribor—Šentilj. Z različnimi, 
prispevki, ki pomenijo nov doprinos k poznavanju tega dela slovenske zemlje, 
sodeluje 27 avtorjev. Uvodni prispevek je obširna razprava Cirila Šlebingerja 
Geološka podoba pokrajine med Muro in Dravo. Sledita dva geografska pri­
spevka. Svetozar Ilešič govori o geografski individualnosti Prlekije v luči 
razvoja kmetskih naselij in njihovega zemljišča. Borut Belec, znan kot pisec, 
ki se posebej ukvarja z ekonomsko-geografsko problematiko tega področja 
(glej njegove Ljutomersko-ormoške gorice, 1968 in članke v ČZN), je v svoji 
172 
razpravi Družbenogeografski razvoj Ljutomersko-ormoških goric in njihovi 
agrarnostrukturni tipi poudaril, da je stara socialno-geografska struktura, za­
snovana že ob zgodnjem posegu tujega kapitala, po drugi svetovni vojni do­
živela korenite spremembe in da se posebno v zadnjem času hitreje spreminja 
kot kdajkoli prej. Ljutomersko-ormoške gorice danes prehajajo v novo fazo 
razvoja, za katero je značilno podružbljanje zemlje in tesna povezava obeh 
sektorjev lastništva. 
Narodopisni prispevki so štirje: Vilko Novak je v sestavku O ljudskem 
življenju v Slovenskih goricah v prvi polovici 19. stoletja podal zanimive na­
rodopisne podatke, ki se nanašajo predvsem na ormoški okoliš pred 150 leti 
ter so bili zbrani na pobudo nadvojvode Janeza (originalno gradivo je ohra­
njeno v graškem muzeju, prepisi pa so na voljo tudi pri Inštitutu za slovensko 
narodopisje pri SAZU v Ljubljani). Angelos Baš je opisal notranjo hišno opre­
mo podložnikov v ljutomerski okolici v prvi polovici 19. stoletja na podlagi 
podatkov, ki jih vsebujejo zapuščinski inventarji v zemljiški knjigi ljutomer­
skega okrožnega sodišča. Zmaga Kumer piše o štajerskih slovesah in njih me­
stu v evropski ljudski poeziji. Objavljen je tehten prispevek pokojnega Franja 
Basa Uvod v zgodovino stanovanjske hiše na Slovenskem, ki je širšega zna­
čaja, saj se tiče razvoja stanovanjske hiše na vsem našem ozemlju (opombe 
je napisal urednik zbornika V. Vrbnjak). 
Vsebinsko edinstvena je študija Karakterološka podoba slovenjegoriškega 
človeka izpod peresa Antona Trstenjaka, ki na podlagi številnih geografskih, 
demografskih, etnografskih in kulturnozgodovinskih dejstev, ki jih podkrepi 
še s statističnimi podatki, podaja psihološko oznako ljudi tega področja. Avtor 
vsekakor ni imel lahkega dela, saj je, kot sam pravi, to tema primerna za 
teamsko delo, vendar je vprašanje, če bi testiranje prebivalcev dalo popolnoma 
zanesljive rezultate. Namen razprave je pokazati trenutno stanje v primerjavi 
s prejšnjimi stoletji, kajti v letih po osvoboditvi so z industrializacijo nastale 
velike spremembe, ki oblikujejo nov tip človeka. Trstenjak povezuje bistvene 
lastnosti Slovenjegoričana npr. zgovornost, čustvenost, dobrodušnost, smisel za 
dobro kuhinjo, za ljudsko petje, gostoljubnost, določeno mero konservativnosti 
z značilnostjo pokrajine in njenimi darovi. Ugotavlja, da je to prebivalstvo 
telesno in duševno zdravo in že dolgo daje velik odstotek izobraženstva, po­
membna pa je tudi ugotovitev, da alkoholizem nima na tem področju tako tež­
kih posledic, kot se to pogosto poudarja. 
Zgodovinski prispevki so v zborniku najštevilnejši. Pregled prazgodovinske 
in antične naselitve Slovenskih goric prinaša bogata razprava arheologa Stanka 
Pahiča z naslovom K predslovanski naselitvi Slovenskih goric in Pomurja. 
Milko Kos objavlja članek Kolonizacija med Dravo in Rabo pa krajevna imena 
na -ci; takih imen je ugotovil 262, razlaga jih z zgodovinske strani. Osnova teh 
krajevnih imen so osebna imena, avtor ugotavlja, da so ta predvsem slovenska, 
nekaj je nemških, ne manjka pa takih, ki so prevzeta iz krščanskega kole­
darja. Oblikovali pa so jih" tudi na drugih osnovah, tako da je ime prevzeto 
po prvem stanovalcu, ali po enem prvih uglednih stanovalcev, ali po županu, 
ali po pripadnosti zemljiškemu gospodu, obrti itd. Jože Koropec je popisal 
Slovenske gorice v luči mariborske mestne knjige, ki so jo pričeli pisati po 
požaru 1513 in so jo nadaljevali do srede 18. stoletja. Maribor, ki je bil vedno 
tesno povezan s Slovenskimi goricami, saj je njegova gospodarska blaginja 
temeljila na vinski trgovini, je imel glavnega tekmeca za monopol v trgovini z 
vinom iz Slovenskih goric v mestu Ptuju, kar kaže tudi omenjena mestna 
knjiga. O prebivalstvu v Slovenskih goricah od druge polovice 18. stoletja dalje 
govori Vlado Valenčič, pri tem tudi kritično ocenjuje Pircheggerjeve številke. 
Melitta Pivec-Stelè obravnava knjižico Topografija Štajerske iz leta 1727, 
kjer so opisana štajerska mesta, trgi in samostani in kjer je bil objavljen tudi 
seznam tega leta promoviranih bakalavrejev, tako da se vidi razširjenost viso-
košolske izobrazbe v naših krajih. Jože Jenko pa je podrobno obdelal razvoj 
železnice med Muro in Dravo v 19. in 20. stoletju. V krajšem članku Trije-
drobci o narodnem prebujanju vzhodne Štajerske piše Stanko Kotnik na pod­
lagi dokumentov iz mariborskega škofijskega arhiva o Ormožu leta 1805, o 
' 1 7 3 
Kremplovi knjižni akciji leta 1819 in o boju za slovenske pridige v Ptuju v 
40. letih. Vsekakor zavzema med zgodovinskimi prispevki najvidnejše mesto 
razprava Viktorja Vrbnjaka Prvi slovenski tabor v Ljutomeru, kjer je zajeta 
narodnoprebudna in narodnopolitična problematika pokrajine od 1848 do prve­
ga slovenskega tabora. O Raiču in njegovih nazorih govori obširno Jože Ftičar 
v svoji razpravi Delež Božidarja Raiča v mladoslovenskem gibanju. Bogo Tep-
ly se v članku Narodnostno življenje pri Lenartu v Slovenskih goricah ni 
omejil le na popis razmer pri Lenartu v desetletju pred prvo svetovno vojno, 
kjer se dogaja večji del Kraigherjevega romana Kontrolor Škrobar, temveč je 
zajel širši okvir narodnostnih bojev ob slovensko-nemški etnični meji od za­
četkov narodnega gibanja do prve svetovne vojne. 
Zgodovinski pregled razvoja zdravstva med Muro in Dravo s posebnim 
ozirom na razdobje 1850—1941 podaja Eman Pertl. Njegov namen je bil tudi 
vzbuditi zanimanje za našo lokalno zdravstveno zgodovino, na drugi strani pa 
je skušal prikazati pionirsko delo starejših prleških zdravstvenih delavcev, ki 
so bili po večini Slovenci; tujci so prihajali iz raznih nagibov npr. zaradi bolj­
šega zaslužka, z germanizacijsko nalogo^ ipd. Ti zdravstveni delavci so delali 
v zelo" težkih razmerah, a jim je kljub temu uspelo zatreti marsikatero epi­
demijo. 
Nekako na meji med zgodovinskim in umetnostnozgodovinskim opisom je 
prispevek Jožeta Curka: Urbanistično-gradbene zasnove trgov in mest v Po-
dravju in Pomurju, kjer v začetku analizira nastanek in razvoj trgov in mest 
v srednjem veku, zasleduje njihovo problematiko ter skuša iz celotnega pre­
gleda ustvariti sintetično podobo njihove zgodovinske usode, po drugi strani 
pa ugotavlja urbanistične gradbene zasnove naselja kot rezultat stoletnega 
življenja na prehodu alpskega v panonski geografski prostor. Opisanih je 28 
krajev s tržnimi in mestnimi pravicami. 
Zbornik prinaša tudi jezikoslovne študije; med njimi je posebno zanimiva 
Rudolfa Kolariča: Prleško narečje, kjer pisec s pomočjo sistematično zbranega 
gradiva na številnih primerih pokaže značilnosti tega narečja. Mislim, da se 
razprave niso razveselili le jezikoslovci, ampak tudi vsi tisti bralci, ki smo dalj 
časa preživeli v Prlekiji in nam je to narečje postalo domače. Ker je jezik 
vzhodnih delov Štajerske zelo soroden kajkavskemu dialektu, so bili v pretek­
losti poskusi ,da se to ozemlje pridruži kajkavskemu jezikovnokulturnemu ob­
močju. V svojem prispevku Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starej­
ših obdobjih je Jakob Rigler poudaril, da kajkavski vpliv le ni bil tako močan, 
kot se to navadno pod vplivom novoilircev naglasa. Obenem ugotavlja, da tudi 
vpliv kranjščine ni bil tako neznaten. Do teh rezultatov je prišel ob prouče­
vanju štajerskih rokopisov in starejših tiskov (do 1783). Posebej o kajkavskem 
narečju piše še Janko Jurančič. 
Potem sta tu še literarnozgodovinska članka Antona Slodnjaka: Slovstveni 
poskusi Jakoba Košarja in bibliografski pregled (z osebnim kazalom) in Janka 
Glazerja: Rokopisno gradivo slovenjegoriškega izvora v študijski knjižnici v 
Mariboru (večino rokopisov, pridobljenih pred letom 1941 je zbralo mariborsko 
Zgodovinsko društvo in jih kasneje prepustilo študijski knjižnici). 
V zborniku, ki je posvečen kulturni podobi, dežele med Muro in Dravo 
ne sme manjkati tudi beseda o likovni umetnosti te pokrajine. Sergej Vrišer je 
obdelal baročno kiparstvo v Slovenskih goricah, Marjan Zadnikar pa slovenje-
goriška znamenja, pri čemer se je omejil predvsem na t. i. »stebrasta« zname­
nja, ki so tu najpogostejša, razvila pa so se tudi drugod iz svetilnih stebrov. 
Obe razpravi sta slikovno bogato opremljeni. Prav na področju likovne umet­
nosti je ostalo še mnogo neobdelanega npr. gotska arhitektura ali renesančna 
grajska arhitektura pokrajine med Muro in Dravo. 
Ob koncu naj dodam, da ima vseh 27 prispevkov povzetek v nemškem ali 
francoskem jeziku. Celoten vtis, ki ga daje zbornik je zelo ugoden, zato za­
služijo posamezni sodelavci, posebej pa urednik vse priznanje. 
Olga Janša 
174 
B I B L I O G R A F I J A 
NOVE KNJIGE V NARODNI IN UNIVERZITETNI KNJIŽNICI, KNJIŽNICI 
SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI IN KNJIŽNICI 
ODDELKA ZA ZGODOVINO FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI . 
Zgodovinski časopis prinaša letos prvikrat pregled tuje zgodovinske lite­
rature, ki so jo v letu 1968 prejele Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljub- • 
ljani (NUK), knjižnica Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani 
(SAZU) in knjižnica oddelka za zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani 
(FF). Seznam obsega 368 knjig. Zajete so samostojne publikacije (z izjemo bro­
šur); revij in drugih periodičnih publikacij, ki prihajajo v te knjižnice nismo 
vključili. Da bi iskanje knjig čimbolj olajšali, smo pri vsakem naslovu navedli-
knjižnico, ki delo ima (NUK, SAZU, FF) ter signaturo. Seznam smo uredili 
tako, da začenjamo s pomožnimi zgodovinskimi vedami. Nato navajamo- splošna 
dela, to so razni zgodovinski pregledi, priročniki, enciklopedije, atlasi, biblio­
grafije itd. za širša geografska področja ter dela, ki jih ni mogoče uvrstiti podi 
eno samo državo (dela, ki obravnavajo probleme dveh držav so uvrščena k 
državi, na kateri je težišče obravnave). Nato naštevamo literaturo o Sloveniji 
in Slovencih ne glede na državne meje. Sledijo dela po državah, začenjamo 
z • Jugoslavijo in končujemo z izvenevropskimi kontinenti. Za lažje iskanje 
navajamo tu še abecedni seznam držav oz. kontinentov, ki so posebej zajeti, 
s številko odstavka: ' 
Afrika 23 — Avstrija s habsburško monarhijo kot celoto 5 —• Azija 24 — 
Bizantinsko cesarstvo 12 — Bolgarija 10 — Češkoslovaška 6 — Francija 19 — 
Grčija 11 — Italija 9 — Jugoslavija 4 — Latinska Amerika 22 — Madžarska 
s staro Ogrsko kot celoto 7 — Nemčija 16 — Norveška 17 — Poljska 15 — 
Romunija 8 — Sovjetska zveza 14 — Španija 20 — Turčija 13 — Veiika Brita­
nija 18 — ZDA 21 — Bibliografski pregled so sestavili dr. Melitta Pivec-Stelè 
za knjige iz SAZU, Miloš Rybaf za knjige iz "NUK in Olga Janša za knjige od-
delka za zgodovino FF. 
1. P o m o ž n e z g o d o v i n s k e v e d e 
Bresslau, Harry: Handbuch der Urkundenlehre für Deutschland und Ita-
lien. Berlin, Verlag Walter de Gruyter & Co. 1958. Band 1. (3. Aufl.) XVIII + 
746 Str., Band 2. (2. Aufl.) XII + 664 str., Register zur 2. und 3. Auflage zusam-
mengestellt von Hans Schulze, 1960. 116 str. 8°. FF D 3437 — .Degering, Her-
mann : Die Schrift. Atlas der Schriftformen des Abendlandes vom Altertum bis 
zum Ausgang des 18. Jahrhunderts. 4. Aufl. Tübingen, Verlag Ernst Wasmuth 
1964. XXXVII + 240 str. 4°. FF F 214 — Dülfer, K., H. Korn: Schrifttafeln zur 
deutschen Paläographie des 16.—20. Jahrhunderts. Marburg, Institut für Arhiv-
wissenschaft 1967. Teil 1.: Tafeln. 42 -f (5) str. + 50 faks. Teil 2.: Transkriptio-
nen. (3) + 50 str. 4°. FF F215 — Grotefenđ dr. H.: Taschenbuch der Zeitrech­
nung des deutschen Mittelalters und der Neuzeit. 10. Aufl., herausgegeben von 
dr. Th. Ulrich. Hannover, Hahnsche Buchhandlung 1960. VIII + 224 str. 8°. FF 
C 3086 — Kirchner, Joachim: Scriptura Gothica libraria. A saeculo XII usque 
ad finem medu aevi LXXXVII imaginibus illustr. Monachii & Vindobonae, 
Oldenbourg 1966. 81 str. + 66 tabi. 4°. NUK II199028 — Lindsay W. M.: Notae 
latinae. An Account of Abbreviation in Latin MŠS. of the Early Minuscule 
175 
Period (e. 700—850); Abbreviations in Latin MSS. of 850 to 1050 by D. Bains. 
Hildesheim, Georg Olms Verlagsbuchhandlung 1963. XXIV + 500 + XIV + 72 
str. 8°. FF C 3030 — Munsch, René H.: Histoire de l'Écriture, à l'usage des 
Étudiants, des Artistes, Architectes, Publicitaires, Décorateurs, Graphistes, Pein-
tres et Artisans. (Bruxelles), Bloud et Gay 1961. 70 str. 8°. FF C 3032 — Watten-
bach W.: Das Schriftwesen in Mittelalter. 4. Aufl. Graz, Akademische Druck-u. 
Verlagsanstalt 1958. VI + (I) + 670 str. 8°. FF C 2820 — Wittek, Martin: Album de 
paléographie grecque. Specimens d'écritures livresques du Hle siècle avant 
J. C. au XVIIle siècle, conservés dans des collections belges. Gand, E. Story-
Scientia S.P.R.L. 1967. 29 + (2) str. + 64 faks. 4°. FF F 218 — 
2. S p l o š n a d e l a 
Agrarnyj vopros v stranah Azii i Severnoj Afriki. (Otvetstv. redakt. G. G. 
Kotovskij, P. P. Moiseev.) Moskva, »Nauka« 1968. 343 str. 80. (cir.), SAZU 
H 52783 — Africa, Thomas W.: Science and the State in Greece and Rome. New-
York (itd.), John Wiley & Sons 1968. (8) + 128 str. FF C 3067 — Atlas zur Welt-
geschicte. Karten'und chronologischer Abris. München, Deutscher Taschenbuch 
Verlag 1967. Band 1.: Von den Anfängen bis zur Französischen Revolution. 287 
str. + 128 Kt. Band 2.: Von der Französischen Revolution bis zur Gegenwart. 
314 + (6) str. + 105 Kt. 8°. FF B 721 — Berühmte Frauen der Weltgeschichte. 
Tausend Biographien in Wort und Bild. (Auswahl u. Beard.: Antonius Lux. 
Red. Mitarb.: Erwin Angermayer (itd.). Bildniszeichn.: Elly Strick.) Murnau, 
München (itd.), Lux (19..). 510 str. 8°. NUK 186394 — Bohne, Jürgen: Der 
Poeta Saxo in der historiographischen Tradition des 8. — 10. Jahrhunderts. . . . 
Frankfurt/Main, b. t. 1965. 197 str. 8°. Strojep. avtogr. NUK 187425 — The Cam-
bridge Economic History of Europe. Cambridge, University Press 1965. 2. Ed. 
I. The Agrarian Life of the Middle Ages. Edited by M. M. Postan. 1966. XVI + 
871 str. + 3 kt. III. Economic Organization and Policies in the Middle Ages. 
Edited by M. M. Postan (itd.). 1965. XIII + 696 str. IV. The Economy of Ex-
panding Europe in the 16. and 17. Centuries. Edited by E. E. Rich (itd.). 1967. 
X + 642 str. 8°. FF D 3686. — Childe, Vere Gordon: Vorgeschichte der europäi-
schen Kultur. (The prehistory of European society. Deutsch von Hertha Feder-
mann.) Hamburg (1960). 155 + (V) str. 8°. (Rowohlts deutsche Enzyklopädie. 
101.). NUK 128948 — Concilium Oecumenicum Vaticanum II. Il Concilio Vati-
cano UT Cronache . . . a cura di G. Caprile S. I. Vol. 1. P. 1—2, 3—4. Roma 
(1965—1966). 8°. NUK 207987 — Décarreaux, Jean: Les moines et la civilisation 
en Occident. Des invasions à Charlemagne. (IH. de 20 héliogravures et 5 cartes. 
(Paris 1962.) 397 + (I) str. + pril. 8°. (Signes des temps. 13.) NUK 184614 — 
Dickler, Gerald: Dreizehn Prozesse, die Geschichte machten. (Man on trial.) 
Aus dem Amerikanischen von Werner von Grünau.) München, Rütten & Loening 
(1964). 468 str. 8». NUK 207609 — Documents on international affa i rs . . . Post-
war series (.since 1947:). 1959, 1960. London (1963—1964). 4». NUK 64376 — 
Fetscher, Iring: Der Marxismus. Seine Geschicte in Dokumenten. München, 
Piper Co (1962—1965). 8°. (Sammlung Piper.) 3 Bde. NUK 191934 — Filip, Jan: 
Keltové ve stfedni Evrope. Praha 1956. 552 str. + pril. 4°. Ilustr. (Monumenta 
archaeologica. 5.) NUK II 131432 — Fontaine, André: Histoire de la guerre 
froide. (Paris), Fayard (1966). 8°. NUK F9 FON — Ganshof, François Louis: 
Was waren die Kapitularien? (Wat waren de Capitularia?) (Unter Mitw. v. 
Frau Birgit Franz geb. Will. M. Berücksichtigung der franz. Ausg. aus d. 
Niederländischen übertr. v. Wilhelm A. Eckhardt.) Weimar, Hermann Böhlaus 
Nachf. 1961. 186 str. 8°. NUK 172581 — Geschichte in Gestalten. Hrsg. von Hans 
Herzfeld. Bd 1—4. (Frankfurt am Main 1963—1966.) 8°. (Das Fischer Lexikon. 
3 7 ^ 0 . ) NUK 192178 — Geschichte. Mit e. Einleitung von Hans Rothfels. Hrsg. 
von Waldemar Bessoh. (76.-87. Tsd.) (Frankfurt am Main 1965.) 383 str. 8°. (Das 
Fischer Lexikon. 24.) NUK 192178 — Die Gesetze des Karolingerreiches 714— 
911. Lex Salica: Recensio Pippina. Hgb. von Karl August Eckhardt. Weimar, 
Hermann Böhlaus Nachf. 1953. 119 str. 8». FF D 2829 — Glagow Rainer Das 
176 
Kalifat des Al-Mu'tadid Billäh (:892—902:). Inaug-Diss, zur Erlangung der 
Doktorwürde. . . vorgelegt von Rainer Glagow. Bonn, t. Rhein. Universität 
1968. 258 str. 8°. Friedrich-Wilhelms-Inaug.-Diss. Univ. Bonn. SAZU 52184 H — 
Grosse Männer der Weltgeschichte. Tausend Biographien in Wort und Bild. 
(Red. Mitarb.: Qu. Engasser (itd.). Bildniszeichn.: Hans-Günther Strick.) Mur-
nau, München (itd.) Lux (19..). 512 str. 8°. NUK 186395 — Handbuch der Kul­
turgeschichte, Hrsg. von Heinz Kindermann unter Mitw. von . . . Abt. 1. Zeit-
lalter deutscher Kultur. Bd 6,9. Abt. 2. Kulturen der Völker. Bd 4, 7—9. Kon­
stanz (1960—1966). NUK C II131843 — Hegesippi qui dicitur Historiae libri V. 
Recensuit et praefatione, comrh. critico indicibus instruxit Vincentius Ussani. 
(1. repr.) P. 1. New York—London (1960). 8°. (Corpus scriptorum ecclesiasticorum 
Latinorum. 66.) NUK 29169 VII C d — Histoire générale des sciences. T. 3. 
Paris 1964. 8° NUK 177638 — Hoffmann, Hartmut: Gottesfriede und Treuga 
Dei. Stuttgart 1964. XXXII + 279 str. 8°. (Schriften der Monumenta Germaniae 
historica (:Deutsches Institut für Erforschung des Mittelalters:). 20.) NUK 
132185 — Hollister, C. Warren: Medieval Europe: A Short History. 2. ed. New 
York (itd.), J. Wiley & Sons 1968. XVI + 362 str. 8°. FF C 3083 — Hungarisch-
türkische Chronik . . . Nürnberg 1685. 8°. NUK 187231 — (Turški vpadi v ju­
govzhodno Evropo od 15. do 17. stol.) — Ilirët dhe Iliria te autorët antike. (Red. 
përgjegjës Selim Islami.) Tirane 1965. 591 str. + 2 zvd. + corr. 8°. (Burime të 
zgjedhura për historinë e Shqipërisë. 1.) (Iliri in Ilirija pri antičnih avtorjih.) 
NUK 195776 — Israeljan Viktor Levonovič & L. N. Kutakov: Diplomatica 
agressorov. Germano-italo-japonskij fašistskij blok. Istorija ego voznikovenija 
i kraha. Moskva, »Nauka« 1967. 436 str. 8°. (cir.) SAZU 50894 H — Istoričeskaja 
literatura na tureckom jazyke, hranjaščajasja v bibliotekah Leningrada. Svod-
nyj annotirovannyj katalog 1729—1963. Sostavil A. E. Rafikov. Otvetstv. redakt. 
A. N. Kononov. Leningrad, Biblioteka AN' SSSR 1968. 267 str. 8°. (cir.) SAZU 
52479 H — Judd, Gerrit Parmele: A history of civilization. New York, Mac­
millan, London, Collier-Macmillan (1966). XIX + 920 str. + pril. 4°. Ilustr. NUK 
II196417 — Jung, M. Kurt: Weltgeschichte in einem Griff. Von der Urzeit bis 
Gegenwart. Berlin, Safari Verlag 1968. 1200 str. 8°. FF D 3710 — Kienitz, Fried­
rich Karl: 5000 (Fünftausend) Jahre Orient. Ein Gang durch Geschichte und 
Kultur des Nahen Ostens von den Pharaonen bis zur Gegenwart. (München), 
Callwey (1962). 430 str. + pril. 8°. NUK 195126 — Kim Georgij Fedorovič & F. I. 
Šabšina: Proletarskij internacionalizm i revoljucii v stranah Vostoka. Moskva, 
»Nauka« 1967. 400 str. 8°. (cir.) SAZU 50901 H — Kirn, Paul: Einführung in die 
Geschichtswissenschaft. 4., durchges. Aufl. Berlin 1963. 128 str. 8°. (Sammlung 
Göschen. 270.) NUK C 48663 — Kleine Enzyklopädie — Weltgeschichte. Die 
Länder der Erde von A-Z. Hrsg. Walter Markov, Alfred Anderle. (89 Strich­
zeichnungen im Text, 152 Kt. im Text . . . ) Leipzig, VEB Bibliographisches 
Institut 1964. XVI + 959 str. + pril. 8°. NUK C 186141 — Der Kleine Pauly. 
Lexikon der Antike. . . . hrsg. von K. Ziegler u. W. Sontheimer. Bd 1—2. Stutt­
gart 1964—1967. 8°. NUK C 202703 — Kolonializm: istorija i sovremennost'. 
(Otvetsrv. redakt. K. M. Popov.) Moskva, »Nauka« 1968. 240 str. 8°. (cir.) SAZU 
52509H — Kovalevsky, Pierre: Bildatlas der Kultur und Geschichte der sla­
wischen' Welt. (Atlas historique et cultural de la Russie et du monde slave.) 
Mit e. Vorvw. von Alois Schmaus. (Die deutsche Ausg. besorgte Erwin Wedel.) 
München (itd.), BLV Verlagsgesellschaft (1964). VI + 215 + (IV) str. 4°. NUK 
II180816 — Die Kultur Südosteuropas, ihre Geschichte und ihre Ausdrucks­
formen. Vorträge, gehalten auf der Balkanologen-Tagung der Südosteuropa-
Gesellschaft zu München vom 7.—10. November 1962.. Hrsg. und redigiert von 
Günther Reichenkron, Alois Schmaus. Wiesbaden 1964. VIII + 337 + (I) str. + 
pril. 8°. (Südosteuropa. 6.) NUK 157352 — Kupfer, Franciszek & Tadeus Lewicki: 
Zródla hebrajskie do dziejów Slowian i niektórych innych ludów srodkowej i 
wschodniej Europy. Wjatki z pism religijnych i prâwniczych XI—XIII w. 
Wroclaw—Warszava, Pailska akademia nauk 1956. 321 + (I) str. + corr. 8°. NUK 
169106 — Landmarks of the Western heritage. Ed. by C. Warren Hollister. Vol. 
1—2. New York (itd.) 1967. 8°. NUK 207563 — Major Peace Treaties of Modern 
History 1648—1967. Introductory Essay by Arnold Toynbee. Editor F. L. Israel. 
12 Zgodovinski časopis J77 
Commentaries by Emanuel Chill. New York, Chelsea Hous Publishers 1967. 
Vol. I—IV. XXIX + 2880 str. + Kt. 8«. FF D 3724 — Marks — istorik. (K 150-
letiju so dnja roždenija Karla Marksa. Naučno-organizacionnaja rabota vypol-
nena T. A. Šibirevoj.) (Moskva, »Nauka« 1968.) 712 str. + pril. 8°. (cir.) SAZU 
52127 H — Mazour, Anatole G. & John M. Peoples: Men & nations. A world 
history. (Maps and charts by Visual Services. Drawings by Walter B. Humph­
rey and Monroe Eisenberg.) London, Rupert Hart-Davis 1963. X + 790 str. + 
pril. 4°. NUK II182776 — Meinecke, Friedrich: Werke. Bd 1. Die Idee der 
Staatsräson in der neuern Geschichte. Bd 4. Zur Theorie und Philosophie der 
Geschichte. Stuttgart, Koenler 1963—1965. 8°. NUK 147015 — Mezdunarodnye 
sv jazi stran Central'noj, Vostočnoj i Jugo-Vost'oSnoj Evropy i slavjano-ger-
manskie otnošenija. (Redakc. koll. V. D. Koroljuk (Otvetstv. redakt), I. D. Rat-
ner, A. I. Rogov.) Moskva, »Nauka« 1968. 327 str. 8°. (cir.) SAZU 52798 H — 
Morison, Samuel Elliot: Admiral of the Ocean Sea. A life of Christopher Co­
lumbus. (Repr.) New York, Time Incorporated (1962). 8°. (Time reading pro­
gram. Special edition.) 2 vol. NUK 187175 — Murray, Robert Henry: The 
political consequences of the reformation. Studies in sixteenth century political 
thought. New York, Russell & Russell 1960. XXIII + 301 str. 8». NUK 202073 — 
Neumann, Josef: Beschreibung der bekanntesten Kupfermünzen. Faksimiedr. 
d. Erstausg. aus d. Jahre 1858 (—1872). Bd 1—6. Leipzig (1966). 8°. NUK 207286 
— Nikonova, Svetlana Vjačeslavovna: Germanija i Anglija ot Lokarno do Lo-
zanny. Moskva, »Nauka« 1966. 344 str. + corr. 8°. (cir.) SAZU 47329 H — 
Nouvelle biographie générale depuis les temps les plus reculés jusqu'à 1850— 
60. T. 31/32, 35/36. Copenhague 1967—1968. 8°. NUK C 178452. — Ost und West 
in der Geschichte des Denkens und der kulturellen Beziehungen. Festschrift für 
Eduard Winter zum 70. Geburtstag. Berlin, Akademie Verlag 1966. X + 816 str. 
8°. (Quellen und Studien zur Geschichte Osteuropas, Band XV.) FF D 3711 — 
Oktjabr' i revoljucionnoe dviženie v stranah central'noj i jugo-vostočnoj Evropv 
(.-1917—1923 gg.:). Ukazatel' literatury 1945—1965. [Sostaviteli: T. V. Vladisla-
veva (idr.).] Moskva, »Nauka« 1968. 320 str. 8°. (cir.) SAZU 52017 H — Oreškin, 
Vasilin Vladimirovič : Voprosy imperializma v rabotah bol'ševikov-lenincev. 
Dooktjabr'skij period. Moskva, »Nauka« 1968. 165 + (II) str. 8°. (cir.) SAZU 
52089 H — Orlik Igor' Ivanovič: Imperialističeskie derzavy i Vostočnaja Evropa 
(:1945—1965:). Moskva, »Nauka« 1968. 288 str. 8°. (cir.) SAZU 52215 H — Paoli 
Ugo Enrico: Uomini e cose del mondo antico. Firenze, Felice Le Monnier (1947). 
VII + 342 + (I) str. + pril. 8°. NUK 171218 — Ports, Routes et Trafics: 
Braudel, Fernand & Ruggiero Romano: Navires et marchands à l'entrée du port 
de Livourne (1547—1611). Paris, Armand Colin 1951. 127 str. 8°. (Ports, Routes et 
Trafics, 1.) FF D 3684/1 — Chomel, Vital et Jean Ebersolt: Cinq siècles de Circu-
lation internationale vue de Jougne. Un péage jurassien du XXXe au XVIIIe 
siècle. Introduction de Lucien Febrve. Avant-propos de Fernand Braudel. Paris, 
Armand Colin 1951. 216 str. (Ports, Routes et Trafics, 2.). FF D 3684/2 — Romano, 
Ruggiero: Le commerce du royaume de Naples avec la France et les pays de l'Adria-
tique au XVIIIe siècle. Paris, Armand Colin 1951. 96 str. 8a. (Ports, Routes et 
Trafics, 3.) FF D 3684/3 — Mollat, Michel: Comptabilité du port de Diepe au XVe 
siècle. Paris, Armand Colin 1951. 140 str. 8°. (Ports, Routes et Trafics, 4.) FF 
D 3684/4 — Trocmé, Étiene & Marcel Delafosse: Le commerce rochelais de la 
fin du XVe siècle au début du XVIle. Avant-propos de Fernand Braudel. Paris, 
Armand Colin 1953. X + 232 str. 8°. (Ports, Routes et Trafics, 5.) FF D 3684/5 — 
Chaunu Huguette et Pierre: Seville et l'Atlantique, 1504—1650. I. Introduction 
méthodologique. Préface de Lucien Febvre. Paris, Armand Colin 1955. 322 str. 
83. II. Le trafic de 1504—1560. Paris, Armand Colin 1955. 603 str. 8°. III. Le 
trafic de 1561—1595. Paris, Armand Colin 1955. 572 str. 8°. IV. Le trafic de 
1596—1620. Paris, Armand Colin 1956, 594 str. 8°. V. Le trafic de 1621—1650. 
Paris, Armand Colin 1956. 530 str. 8°. VI. Tables statistiques (1504—1650). Paris, 
S.E.V.P.E.N. 1956, 2 zv., 1098 str. 8°. VII. Construction graphique, par Guy Arbel-
lot, Jacques Bertin, Huguette et Pierre Chaunu. Laboratoire de Cartographie de 
l'École-Pratique des Hautes Études. Paris, S.E.V.P.E.N. 1957. 143 str. 8°. VIII/1. 
Les structures géographiques. Paris, S.E.V.P.E.N. 1959. 1212 str. 8°. VIII/2. La 
178 
conjoncture (1504—1650). Paris, S.E.V.P.E.N. 1959; 2 zv., 205O str. 8°. (Ports, 
Routes et Trafics, 6.) FF D 3684/6 — Tanguy, Jean: Le commerce de Nantes au 
milieu du XVIe siècle. Avant-propos de Henri Fréville. Paris, S.E.V.P.E.N. 1956. 
XIV + 103 str. 8°. (Ports, Routes et Trafics, T.) FF D 3684/7 — Tenenti, Alberto: 
• Naufrages, corsaires et assurances maritimes à Venise d'après les notaires Catti 
et Spinelli (1592—1609). Paris, S.E.V.P.E.N. 1959. 643 str. 8». (Ports, Routes et 
Trafics, 8.) FF D 3684/8 — Craeybeckx, Jan: Un grand commerce d'importation. 
Les vins de France aux anciens Pays-Bas (Xllle—XVe siècle). Paris, S.E.V.P.E. 
N. 1959. XXXV + 335 str. 8°. (Ports, Routes et Trafics. 9.) FF P 3684/9 — 
Mauro, Frédéric: Le Portugal et l'Atlantique au XVIle siècle (1570—1670). 
Étude économique. Paris, S.E.V.P.E.N. 1960. 550 str. 8°. (Ports, Routes et 
Trafics, 10.) FF D 3684/10 — Chaunu, Pierre: Les Philippines et le Pacifique 
des îles ibériques (XVIe—XVIIIe siècles). Paris, S.E.V.P.E.N. 1960. 300 str. 8°. 
(Ports, Routes et Trafics, 11.) FF D 3684/11 — Laurent, Robert: L'Octroi de 
Dijon au XIXe siècle. Paris, S.E.V.P.E.N. 1960. 156 str. 8°. (Ports, Routes et 
Trafics, 12.) FF D 3684/12 — Delumeau, Jean: L'Alun de Rome, XVe—XIXe 
siècle. Paris, S.E.V.P.E.N. 1963. 347 str. 8°. (Ports, Routes, et Trafics, 13.) FF 
D 3684/13 — Doehaerd, Renée: Études Anversoises. Documents sur le commerce 
international à Anvers 1488—1514. I. Introduction. Paris, S.E.V.P.E.N. 1963. 282 
str. II. Certificats 1488—1510. Paris, S.E.V.P.E.N. 1962. 309 str. III. Certificats 
1512—1513. Lettres échevinales 1490—1514. Paris, S.E.V.P.E:N. 1962. 372 + (8) 
str. (Ports, Routes et Trafics, 14.) FF D 3684/14 — Dardel, Pierre: Navires et 
marchandises dans les ports de Rouen et du Havre au XVIIIe siècle. Paris, 
S.E.V.P.E.N. 1963. 787 str. 8°. (Ports, Routes et Trafics, 15.) FF D 3684/15 — 
Dermigny, Louis: Les Mémoires de Charles de Constant sur le commerce à la 
Chine. Paris, S.E.V.P.E.N. 1964. 491 + (12) str. 8°. (Ports, Routes et Trafics, 16.) 
FF D 3684/16 — Day, John: Les douanes de Gênes. 1376—1377. Paris, S.E.V.P.E. 
N. 983 + (12) str. 8°. (Ports, Routes et Trafics, 17.) FF D 3684/17 — Pospelov, 
Petr Nikolaevič: Problemy istorii. (:Staty i reči.:) Moskva, »Nauka« 1968. 208 
str. + 2 pril. 8°. (cir.) SAZU 52315 H — Sovetskaja istoričeskaja enciklopedija. 
Glavnyj red. E. M. Žukov. . . . T. 10—11 Mahimson — Pergam. (Moskva 1967.) 
(cir.) — NUK C II 167000, FF E 431 — Spuler, Bertold: Regenten und Regierun­
g e n der Welt. . . . T. 2. Bd 3—4. Würzburg (1961—1966). 8°. NUK 189675 — 
Staatsverfassungen. Eine Sammlung wichtiger Verfassungen der Vergangenheit 
und Gegenwart in Urtext und Übersetzung. Hrsg. von Günther Franz. 2. erw. 
u. erg. Aufl. München, R. Odenbourg 1964. (XI) + 627 str. 8». NUK 207950 — 
Die Stimme des Menschen, Briefe und Aufzeichnungen aus der ganzen Welt 
1939—1945. (Gesammelt und hrsg. von Hans Walter Bahr. Ungekürzte Sonder­
ausgabe. 23.—34. Tsd.) München, Piper & Co. (1966). 598 + (II) str. 8°. NUK 
201479 — Stipp, John & Warren Hollister & Allen W. Dirrim: The Rise and 
Development of Western Civtilization. New York (itd.), John Wiley & Sons 1967. 
8°. Part I.: The Beginning to 1550. 1967. XVIII + (2) + 531 str. Ilustr. Part II . : 
The Renaissance to c. 1850. 1967 XV + (3) + 411 str. Ilustr. Part III.: 1815 to 
the Present. 1967 XII + (3) + 535 str. Ilustr. FF D 3707 — Thomas, Edit B.: Rö­
mische Villen in Pannonien. Beiträge zur pannonischen Siedlungsgeschichte. 
Mit Rekonstruktionszeichn., 177 Zeichen., 234 Abb., zum Teil färb. u. e. Kt. 
(Übers, von Otto Ratz.) Budapest, Akadémiai kiadó 1964. 418 + (IV) str. + pril. 
8". NUK 207885 — Theory and practice in historical study: a report of the 
Comittee on historiography. New York (1946). XI + 177 str. 8°. (Bulletin (of the) 
Social Science Research Council. 54.) NUK 164233 — Veka neravnoj bor'by. 
(Otvètstv. redakt , V. N. Nikiforov.) Nacionalno-osvoboditePnoe dviženie v Azii 
i Afrike.) (Moskva), Vostočnaja literatura (1967). 452 str. + 2 zvd. 8°. (cir.) 
SAZU 50861 H — Velikovsky, Immanuel: Oedipus and AkhnatSn. Myth and 
history. London, Sidgwick & Jackson (1960). 208 str. + pril. 8°. NUK 186162 — 
Vereintes Europa als Idee ud Verwirklichung. Mit Beiträgen von J. Fischi 
(idr.). Fünfte Kärtner Hochschulwochen 1958 der Karl-Franzes-Universität in 
Graz. Graz, AkadDruck- und Verlagsanstalt 1958. 98 str. 8°. SAZU 52383 H — 
Westermanns grosser Atlas zur Weltgeschichte. Vorzeit, Altertum, Mittelalter, 
Neuzeit. Berlin (itd.), Georg Westermann Verlag 1968. XX + 80 + (2) str. 4°. F F 
1 2 179 
E 542 — Wege und Forschungen der Agrargeschichte. Festschrift zum 65. Ge-
burtstag von Günther Franz. Hrsg. von Heinz Haushofer und Willi A. Boelcke. 
Frankfurt a/M. 1967. 364 str. + 1 si. 8°.: Zeitschrift für Agrargeschichte und 
Agrarsoziologie„ Sonderband. 3. SAZU 51121 H — 
3.. S l o v e n i j a i n S l o v e n c i b r e z o z i r a 
n a d r ž a v n e m e j e 
Bozzi, Carlo Luigi: Gorizia nel 1918. Testimonianze e documenti dell'epoca 
ed un »Diario giovanile« di C. L. Bozzi. A cura di Carlo Luigi Bozzi. Gorizia, b. t. 
1968. 114 str. 8°. Ilustr. Suppl. agli »Studi goriziani«. SAZU 52881 H — Cossàr, 
Ranieri Mario: Castelli del Collio: Vipulzano. (Udine, t. A. Pellegrini 1946.) 3 str. 
8°. (Ovoj. nasi.) Z 1 si. NUK 169382 — Erjavec, Fran: Koroški Slovenci. (Popr. 
ponatis iz »Našega tednika — Kronike«.) Zv. 7-8. Celovec [1960]. 8°. NUK 139459 
— Johannes Victoriensis: Cronica Romanorum. Hrsg. von Alphons Lhotsky. Kla-
genfurt 1960. 83 str. + 3 pril. 4°. (Buchereie des Landesmuseums für Kärnten. 5.) 
NUK I 131772 — Kokol, Hadrian, OFM. Die Geschichte der Franziskanerklöster 
in Untersteiermark in der Aufklärungsperiode und in der Zeit des Absolutismus 
(:ca 1750—1850:) Görz, t. Narodna tiskarna 1915. XIX + 152 str. 4». Diss.— Univ. 
Freiburg i. d. Schweiz. SAZU II 51775 H — Pogačnik, Jože: Il patriarcato di 
Aquileia e gli Sloveni. (Udine, Scuola cattolica di cultura 1966.) 21 + (I) str. 8°. 
(Quaderni di cultura. Serie 3. 10.) 207354 NUK — Purkovié, Miodrag Al.: Isto-
rija Srpske pravoslavne crkvene opštine u Trstu. Trst 1960. XIX + 216 str. + 
+ pril. 4°. (cir.) (Izdanja Srpske pravoslavne crkvene opštine u Trstu. 1.) 
NUK 182941 — Reischer, Franz: Die Toleranzgemeinden Kärntens nach einem 
Visitationsbericht vom Jahre 1786. Klagenfurt 1965. 118 + (I) str. 8°. (Archiv 
für vaterländische Geschichte und Topographie. 60.) NUK 57505 — Saria, Bal-
duin: Pettau. Entstehung und Entwicklung einer Siedlung im deutsch-slowe­
nischen Grenzraum. Festgabe für Hans Pirchegger. Mit einer Würdigung des 
Jubilars und einer Bibliographie von Anton Adalbert Klein. Graz 1965, 62 str. + 
1 pril. 8°. (Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark. Sonderbde. 10.) 
NUK C 60522 — Stabe j , Jože: Die alten Wallfahrten der Slowenen an den Rhein. 
(Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje. Ubers. A. Lägreid.) Aachen, b. t.1967. 
str. 97—160 + 1 pril. 8°. 207530 — Spanger, Vekoslav: Bazoviški spomenik. Trst, 
(samozal.) 1965. 159 str. + pril. 8°. NUK 200722 — Tamaro, Attilio: Storia di 
Trieste. Vol. 1—2. Roma, Alberto Stock 1924. 8°. NUK 195165 — Vogit, Robert 
J.: Pierzana. (1865)—1965. The religious and secular history of the community 
at Pierz, Minnesota. Book design.by Maureen Mills. (Saint Cloud, Minnesota, 
Mills creative printing 1965.) 197 + (I) str. 8». NUK 207294 [O slovenskem misijo­
narju Francu Pireu.] — Walzl, August: Hollenburg. Leben und Wirken einer 
Grundherrschaft. Klagenfurt 1965. 98 + (VI) str. 8°. (Archiv für vaterländische 
Geschichte und Topographie. 59.) NUK 57505. 
4. J u g o s l a v i j a 
Anguyal Endre: Petar Dobrović, az ember, müvesz és politikus. Pécs 1968. 
(IV) + 61 str. + pril. 4°. [ciklost.] : Közlemenyek. 3. SAZU II 52973 H 9 De 
Franceschi, Camillo: Storia documentata della- Contea di Pisino. A cura del 
figlio Carlo. (Venezia 1963.) X + 516 str. + pril. 8°. (Atti e memorie della So­
cietà istriana di archeologia e storia patria. N. S. 10/12.) NUK 157002 — Diplo-
matische Aktenstücke über die Handelsvertrags-Verhandlungen mit Serbien. 
1905—1906. W^en, t. Hof- und Staatsdruckerei 1906. 4°. NUK II 180075 — Ger-
hardt, Heinz: War in der Bosnischen Annexionskrise die deutsche Demarche 
vom 22. März 1909 ein Ultimatum? Eine historisch-aussenpolitsche Studie zur 
Geschichte der Diplomatie auf dem Balkan. Berlin (t. Ernst-Reuter-Gesell-
schaft), 1965. (I) + 151 + 1 : + 1 + (I) str. 8°. Strojep. avtogr. NUK 200679 — 
Hogg, Robert Daniel: Yugoslavia. With a preface by Milan Grol. London, Mac-
donald et Co. (po 1941). 176 str. 8°. SAZU 51973 H — Hoptner, Jacob B.: Jugo-
180 
slavija u krizi, 1934—1941. (Yugoslavia in crisis, 1934—1941.) Prev. s engl. Časlav 
M. Nikitović (New York—London, Columbia University Press) 1964. 449 str. + 
+ 1 pril. 8°. (cir.) NUK 200369 — Pavan, Massimiliano: Ricerche sulla provincia 
romana di Dalmazia. Venezia 1958. 299 str. + 1 zvd. 8°. (Memorie. Istituto 
veneto di scienze, lettere ed arti. 32.) NUK 158857 — A short History of Yugo­
slavia. From early Times to 1966. (By H. C. Darby, R. W. Seton-Watson, Phyllis 
Auty, R. G. D. Laffan and Stephen Clissold). Cambridge, The University Press, 
1968. VIII + 281 + (1) str., 8°. FF C 3097 — Tolubko, Vladimir Fedorovič; N. I. 
Barysev: Ot Vidina do Belgrada. Istoriko-memuarnyj očerk o boevyh dejstvijäh 
sovetskih tankistov v Belgradskoj operacii. Pod redakc. i s predisloviem V. F. 
Ciža. Moskva, »Nauka« 1968. 240 str. 8°, (cir.) Ilustr. SAZU 51812 H — Süd-
slavische Pläne. Denkschrift über die gegenwärtige Bewegung in der Herze­
gowina, Bosnien, Montenegro, nebst Schilderung der historischen, politischen, 
socialen, religiösen und militärischen Zustände dieser Länder. Wien 1861. 8°. 
NUK 186898. 
5. A v s t r i j a s h a b s b u r š k o m o n a r h i j o 
k o t c e l o t o 
Brook-Shepherd, Gordon: Anschluss. The Rape of Austria. London, Mac-
millan-Co. 1963. XXV + 223 str. + pril. 8«. NUK 189050 — Brusatti, Alois: 
Österreichische Wirtschaftspolitik vom Josephinismus zum Ständestaat. Wien, 
Jupiter -^ Verlag 1965. 164 str. FF C 3049 — La désagrégation de la monarchie 
Austro-Hongroise. 1900—1918. Communications présentées à la Conférence des 
historiens du 4 au 9 mai 1964 de Budapest. Publiées sous la réd. de C. Daico-
viciu et d(e) Miron Constantinescu. Bucarest 1965. 292 str. 8°. (Bibliotheca histo-
rica Romaniae. Monographies. 1.) NUK 194655 — Hageneder, Othmar: Die geist-
liche Gerichtsbarkeit in ober- und Niederöstefreich. Von den Anfängen bis 
zum Beginn des 15. Jahrhunderts. Hrsg. vom Oberösterreichischen Landes--
archiv. Linz, Hermann Böhlaus Nachf. 1957. XI + 344 str. (Forschungen zur 
Geschichte Oberösterreichs) FF D 3681 — Hantsch, Hugo: Leopold Graf Berch-
told, Grandseigneur und Staatsmann. Graz, Styria 1963. Band 1. XIV + 417 
Str., Band 2. (II) + (479) str. FF C 3048 — Kann, Robert Adolf: Das Nationali-
tätenproblem der Habsbburgermonarchie. Geschichte und Ideengehalt der na-
tionalen Bestrebungen vom Vormärz bis zur Auflösung des Reiches im Jahre 
1918. 2. erw. Aufl. Graz—Köln 1964. 8°. (Veröffentlichungen der Arbeitsgemein-
schaft Ost. 4, 5.) NUK 158686 — Schumann von Mannsegg, Ignaz: Geschichte 
des Lebens Weiland des Hochwürdigsten und Hochgeborenen Herrn Augustin 
Gruber, Erzbischof es von Salzburg, . . . mit besonderer Rücksicht auf das Erz-
bisthum Salzburg. Salzburg, Mayr 1836. 8». NUK 188177 — Seidl, J.: Der Jude 
in Österreich-Ungarn. Skizzen aus dem sozialen Leben des 19. Jahrhunderts. 
München & Wien, Rudolf Abt 1900. VIII + 184 str. 8°. NUK 190568 — Singer, 
Ladislaus: Ottokar Graf Czernin, Staatsmann einer Zeitenwende. Graz, Styria 
1965. — 159 str. FF C 3046 — Steirische Unternehmer des 19. und 20. Jahrhun-
derts. Eine Sammlung von Lebensbildern. Hrsg. von Ferdinand Tremel. Graz 
1965. 110 str. 8°. (Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark. Son-
derbde. 9) NUK C 60522 — Thienen-Adlerflycht, Christoph: Graf Leo Thun im 
Vormärz. Grundlagen des bömischen Konservativismus im Kaisertum Öster-
reich. Graz (itd.), Hermann Böhlaus Nachf. 1967. 227 str. 8\ (Veröfentlichungen 
des österreichischen Ost- und Südosteuropa-Institutes, Band VI.) FF D 3682 — 
Wagner, Walter: Geschichte des k. k. Kriegsministeriums I. Band 1848—1866. 
Graz (itd.), Hermann Böhlaus Nachf. 1966. 257 str. 8°. (Studien zur Geschichte 
der Österreichisch-ungarischen Monarchie. Band V.). FF D 3747 — Wandruszka, 
Adam: Leopold II. Erzherzog von Österreich, Grossherzog von Toskana, König 
von Ungarn und Böhmen, Römischer Kaiser. Bd 1—2. Wien—München, Herold 
(1965). 8°. NUK 195435 — Kleinwaechter, F. G. Friedrich: Von Schönbrunn bis 
St. Germain. Die Entstehung der Republik Österreich. Graz, Styria 1964. 336 str. 
FF C 3047 — Pickl, Othmar: Das älteste Geschäftsbuch Österreichs. Die Ge-
wölberegister der Wiener Neustädter Firma Alexius Funck (:1516 — ca 1538:) 
181 
und verwandtes Material zur Geschichte des steirisehen Handels im 15/16. 
Jahrhundert. Graz 1966. 495 str. + pril. 8°. Ilustr.: Forschungen zur geschicht­
lichen Landeskunde der Steiermark. 23. SAZU 51619 H — Plaschka, Richard G.: 
Cattaro — Prag, Revolte und Revolution. Kriegsmarine und Heer Österreich-
Ungarn im Feuer der, Aufstandsbewegungen vom 1. Februar und 28. Oktober 
1918. Graz—Köln 1963. 313 str. 8°. (Veröffentlichungen der Arbeitsgemeinschaft 
Ost. 3.) NUK 158686 —Probleme der Franzisko-Josephinischen Zeit (1848—1916). 
Hrsg. von Friedrich Engel-Janosi und Helmut Rumpier. München, Verlag R. 
Oldenbourg 1967. 119 str. (Schriftenreihe des österreichischen Ost- und Süd-
osteuropa-Institus, Band 1.) FF D 3680 — Santifaller, Leo: 1100 Jahre. Öster­
reichische und europäische Geschichte in Urkunden und Dokumenten des 
Haus-, Hof- und Staatsarchivs. 100 Lichtdrucktafeln mit Transkriptionen und 
Erläuterungen. Wien, Kommissionsverlag der Österreichischen Staatsdruckerei 
1949. XX + 107 str. 4». FF F 216. 
6. Č e š k o s l o v a š k a 
Bidlas, Miroslav: 500 (Pet set) let mi'rovych nâvrhu "Jifiho z Podëbrad. 
Praha 1964. 16 + (III ov.) str. 8*. (Letak Slovanske knihovny. 6.) NUK 191247 — 
Conférence internationale du 50e anniversaire de la République Tchécoslova­
que. Praha, 11.—15. X. 1968 (Communications). 162 str. 8». FF C 3091 — Gogolâk, 
Ludwig von: Beiträge zur Geschichte des slowakischen Volkes. H. 1. München 
1963. 8°. (Bücherreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission. 7.) NÜK 
178378 — Hosâk, Ladislav: Pfehled historického mistopisu Moravy a Slezska 
v obdobi feudalizma do roku 1848. Ostrava 1967. 465 str. 8°. : Historicky mfsto-
pis Moravy a Sleszka v letech 1848—1860. Uvodni sv. SAZU 52661 H — Kocnian, 
Alois: Souhrnnâ tydenni hlâseni presidia Zems'ké sprâvy političke v Praze o 
situaci v Cechäch 1919—1920.' Praha 1959. 361 + (II) str. + pril. 4°. (Prameny 
k ohlasu Velké fijnové socialistické revoluce a vzniku ČSR. 2.) NUK II 181180 
— K počiatkom slovenského nârodného obrodenia. Sbornik studii Historického 
ustavu SAV pri priležitosti 200 ročneho jubilea narodenia Antona Bernolâka 
Bratislava, Slovenska akadémia vied 1964. 477 + (II) str. 8°. NUK 194141 — 
Kubiček, Jaromir & Jaroslav Vlaoh: Bibliografia historicko-vlastivëdné litera-
tury k obdobi let 1848—1860 na Morave a ve Slezsku. Ostrave 1968. 234 + (II) 
str. 8°. : Historicky mistopis Moravy a Slezska v letech 1848—1860. 2. SAZU 
52661 H — Purš, Jaroslav: Struktur und Dynamik der industriellen Entwick­
lung in Böhmen im letzten Viertel des 18. Jahrhunderts. 8°. 2 kosa. NUK 195051 
— Soupis del J. A. Komenského v éeskoslovenskych knihovnach, archivech a 
museich. Sestavila komise pro soupis del J. A. Komenského.. V Praze, Statai 
pedagocké nakladatelstvi 1959. 469 + 16 si. 8°. FF D 3709 — Ûzemnë spravni 
vyvoj stâtnich a spolecenskych instituci a organizaci na Morave a ve Slezsku 
v letech 1848—1860. Ostrava 1966. 336 str. + pril. 8°. : Historicky mistopis Mo-
ravy a Slezska v letech 1848—1860. 1. SAZU 52661 H. 
7. M a d ž a r s k a s s t a r o O g r s k o , k o t c e l o t o 
Annabring, Mathias: Geschichte der Donauschwaben. Bd 1. Stuttgart & Möh-
ringen 1954. 8°. (Südost-Stimmen. 4. Folge 4/5.) NUK 129085 — Csâky, Moritz: 
Der Kulturkampf in Ungarn. Die kirchenpolitische Gesetzgebung der Jahre 
1894/95. Graz (itd.), Hermann Böhlaus Nachf. 1967. 119 + (1) str. (Studien zur 
Geschichte der Österreichisch-Unganischen Monarchie, Band VI, hrsg. von der 
»Konimission für die Geschichte der Österreichisch-ungarischen Monarchie 
(1848—1918)« an der Österreichischen Akademie der Wissenschaften). FF D 3679 
— Babies Andres: A koszénkokszolâs magyarorszâgi fejlodéstorténetének ös-
szehasonlitó vazlata. Budapest 1968 —. 8°.. Resz. 1. A kezdettöl a XX. szâzad 
fordulojâig. 1968. (Primerjalni oris razvoja zgodovine koksacije premoga na 
Madžarskem. 1. Od začetka do XX. stoletja). SAZU 52548 H — Csizmadia, 
Andor: Az egyetemi oktatâs Magyarorszâgon a pécsi egyetem alapitâsa utân 
182 
a XIX—XX szäzadban. Budapest 1968.. 17 str. 8°. (Univerzitetni pouk na Ma­
džarskem po ustanovitvi univerze v Pečuhu v 19. in 20. stoletju.) SAZU 
52548 H — Rûzsâs, La j os: A Dunântûli védelmi vonal es a paraszt-polgâri fej-
lödes a XVI—XVII. szâzadban. Budapest 1968. 30 str. 8°. (Obrambna črta v 
Prekmurju in kmečko-mešćanski razkroj v XVI.—XVII. stol.) SAZU 52548 H — 
Mérey, T. Klâra: Miért vâllaltak munkât a Trencsén megyei szlovâk munkâsok 
dél-dunântûlon a szazad-fordaló idején? Budapest 1968. 30 str. 8°. (Zakaj so 
slovaški delavci iz . Trenčinske županije prevzeli ob prelomu stoletja delo v 
južnem Prekdonavju — Degré Alajos: A magyar jogtorténetirâs keletkezése es 
fejlödesese a dualizmus korâban. Budapest 1968. 29 str. 8°. (Začetek in raz­
kroj pravnega madžarskega zgodovinopisja v dobi dualizma.) SAZU 52548 H 
— Képes, Kronika. Budapest, Magyar Helikon 1964. 4°. 2 rész. NUK II 180819 
— Kövago, Lâzslo: A Magyarorszâgi Délszlâvok 1918—1919 — ben. Buda­
pest, Akadémiai kiadó 1964. 269 + (I) str. 8°. (Ogrski južni Slovani 1918—19.) 
SAZU 52823 H — Magyar törteneti tanulmänyok. I. Debrecen, KLTE 1967. 
(Acta universitatis Debreceniensis de Ludovico Kossuth nominatae series 
historica, VI.). 163 str. 8°. [Razprave iz madžarske zgodovine] FF D 3729 — 
Probszt, Günther Frh. von: Das deutsche Element im Personal der nieder­
ungarischen Bergstädte. München 1958. 176 str. 8°. (Buchreihe der Südost­
deutschen Historischen Kommission. 1:) NUK 178278 — Zinner, Paul Ernest: 
Revolution in Hungary: New York—London, Columbia University press 1962. 
XV + 380 str. 8°. NUK 195116. 
8. R o m u n i j a 
Brève histoire de la Transylvanie. Sous la réd. de Constantin Daicoviciu 
et d(e) Miron Constantinescu. .Bucarest 1965. XXXII + 468 str. + pril. + corr. 
(Bibliotheca historica Romaniae. Monographies. 3.) — Illustr. NUK 194655 т-
Coundurachi, Emil: Rumanian archaelogy in the 20th century. Bucharest 1964. 
103 str. + pril. 8°. (Bibliotheca historica Romaniae. 3.) NUK 186182 — Daicoviciu, 
Constantin & Emil Petroviči & Gheorge Stefan: Die Entstehung des rumä­
nischen Volkes und der rumänischen Sprache. Bukarest 1964. 74 str. + 1 zvd. 
8°. (Bibliotheca historica Romaniae. 1.) NUK 186181 — Mittelstrass, Otto: Bei­
träge zur' Siedlungsgeschichte Siebenbürgens im Mittelalter. München 1961. 
166 str. 8°. (Buchreihe der Südostdeutsc'len Historischen Kommission. 6.) NUK 
178378 — Müller, Konrad: Siebenbürgische Wirtschaftspolitik unter Maria. 
Theresia. München 1961. X + 81 str. 8°. (Buchreihe der Südostdeutschen Histo­
rischen Kommission. 9.) NUK 178378 — Outline of Rumanian historiography 
until the beginning of the 20 t h century. Bucharest 1964. 96 + (II) str. 8°. (Biblio­
theca historica Romaniae. 5.) NUK 186182 — Pascli, Stefan: Der transsilvanische 
Volksaufstand 1437—1438. Bukarest 1964. 116 str. 8°. (Bibliotheca historica 
Romaniae. 7.) Ilustr. NUK 186181 — Popescu-Puturi, Ion & Augustin Deac: 
La première internationale et la Roumanie. Bucarest 1966. 153 str. 8°. (Biblio-
theca historica Romaniae. 12.) NUK 173473 — Prokopowitsch, Erich: Das Ende 
der österreichischen Herrschaft in der Bukowina. München 1959. 70 str. + pril. 
8°. (Bücherreihe der Südostdeutschen historischen Kommission. 2.) NUK 178378. 
9. I t a l i j a 
Bloch, Raymond: Les origines de Rome. (4. éd.) Paris 1962. 126 + (II) str. 8°. 
(»Que sais-je?« 216.) NUK 94469 —De Lama, Pietro: Iscrizioni antiche collocate 
ne' muri della scala Farnese. Parma 1818. 4°. Ilustr. NUK II 180547 — I docu-
menti diplomatici italiani. IX ser.: 1939—1943. VoL 5. (:11 giugno—28 ottobre 
1940.:) Roma 1965. 4°. NUK II 130583 — Gioberti, Vincenzo: Del primato morale 
e civile degli Italiani. Introd. e note di Gustavo Balsamo-Crivelli. Voi. 1—3. 
Torino (1920—1925). 8°. (Collezione di classici i ta l iani . . . [Ser. I.] 24, 25, 26.) 
NUK 56382 — Kirova, Kira Emanuilova: Russkaja revoljucija i Italija. Mart-
183 
oktjabr' 1917 g. Moskva, »Nauka« 1968. 324 str. 8°. (cir.) SAZU 51779 H — Koch, 
Heinrich: Michelangelo in Selbstzeugnissen und Bilddokumenten. (Reinbek bei 
Hamburg 1966.) 190 str. 8°. (Rowohlts Monographien. 124.) Ilustr. NUK 161827 
— L'Italie au temps de Stendhal. (Paris), Hachette (1966). 294 + (II) str. 4°. 
(Ages et réalités. 6.) NUK F 9 II ITA — Lopuhov, Boris Removič: Fašizm i 
rabočee dviženie v Italii 1919—1929 gg. Moskva, »Nauka« 1968. 414 + (II) str. 
8°. (cir.) SAZU 52439 H — Penco, Gregorio O. S. B.: Storia del Monachesimo 
in Italia, dalle origini alla fine del Medio Evo. Roma, Paoline 1961. (Tempi e 
figure, diretta da Giuseppe Mariani, seconda serie, 31) 601 4- (5) str. 8° FF 
C 305a 
10. B o l g a r i j a 
Cankova-Petkova, Genoveva: Za agrarni te otnošenija v srednovekovna 
B"lgarija (XI—XIII v.). Sofija, B"lgarskata akademija na naukite 1964. 209 + 
+ (1) str. 8°. (cir.) FF C 3054 — Dopmann, Hans-Dieter :Die jurisdiktionelle 
Stellung des ersten Erzbischofs von Bulgarien. Berlin, b. t. 1967. Str. 803—804. 
4°. Iz: Wiss. Zeitschr. d. Humboldt-Univ. zu Berlin. Gesell.- u. sprachwiss. 
Reihe. Jg XVI, H. 5., 1967. SAZU II 51948 — Études historiques, Sofia, Acadé­
mie des sciences de Bulgarie. Tom I./l: Études de l'Antiquité et du Moyen 
Âge bulgare. A l'occasion du Xle Congrès international des sciences historiques 
— Stockholm août 1960. Tom L/2: Études sur la période de la domination 
ottomane et de la Rennaissance bulgare. L'occasion du Xle Congres internatio-
nal des sciences historiques — Stockholm août 1960. 344 str. Tom III: A l'occa-
sion du 1er Congrès international des Études balcaniques et Sud-Est européens; 
Sofia, 1966. 460 str. 8°. FF D 3691 — Liešv, Strašimir N.: Za genezisa na feuda-
lizma v B"lgarija. Sofija, B"lgarskata akademija na naukite 1963. 421 + (3) 
str. 8°. (cir.) FF C 3055. 
l ì . G r č i j a 
Kir'Jakidis, Georgios Dimitrios: Grecja vo vtoroj mirovoj vojne 1939—1945. 
Moskva, »Nauka« 1967. 363 str. + corr. 8°. (cir.) SAZU 51067 H — Lencman, 
Ja. A.: Rabstvo v mikensko j i gomerovskoj Grecii. Moskva, Akademija nauk 
SSSR 1963. 305 + (II) str. + corr. 8». (cir.) NUK 184647. 
12. B i z a n t i n s k o c e s a r s t v o 
Byzantinische Beiträge. Hrsg. von Johannes Irmscher. Berlin, Akademie 
Verlag 1964. (8) + 462 str. 8». FF D 3685 — Hvostova, Ksenija Vladimirovna: 
Osobennosti agrarnopravovyh otnošenija v pozdnej Vizantii (:XIV—XV w. : ) 
(:Istoriko-sociologičeskij očerk.:) Moskva, »Nauka« 1968. 323 + (IV) str. 8°. 
(cir.) SAZU 51885H — Köpstein, Helga: Zur Sklaverei im Ausgehenden Byzanz. 
Philologisch-historische Untersuchung. Berlin, Akademie Verlag 1966.134 str. 8°. 
FF D 2052 — Mélanges Raymond Janin. Paris 1961. 448 str. + pril. 8°. (Revue 
des études byzantines. 19.) NUK 195921 — Mélanges Sévérien Salaville. Paris 
1958. 297 + (III) str. + pril. 8». (Revue des études byzantines. 16.) NUK 195921 — 
Mélanges Venance Grumel. Vol. 1. Paris 1966. 8°. (Revue des études byzantines. 
24.) NUK 195921. 
13. T u r č i j a 
Novejšaja istorija Turcii. Redakc. koli.: M. A. Gasparjan (itd.). Moskva, 
»Nauka« 1968. 396 str. 8°. (cir.) 1 zvd. SAZU 52579 H. 
184 
14. S o v j e t s k a z v e z a 
Bader, Otto Nikolaevič: Drevnejšie metallurgi Priural'ja. Moskva, »Nauka« 
1964. 176 str. + pril. + corr. 4°. (cir.) Ilustr. NUK II 183526 — Baltijskie morjaki 
v bor'be za vlast' Sovetov (:nojabr 1917—dekabr 1918:). Redaka koli.: A. L. 
Frajman (idr.). (Sostav.: T. Š. Fedorova, N. N. Homčuk, A. A. Murav'ev.) Lenin-
. grad, »Nauka« 1968. 367 str. 4°. (cir.) SAZU II 51282 H — Becker Heinz Peter: 
Die russische Verfassung von 1906 und die ersten beiden Reichsdumen in der 
offiziellen und in der öffentlichen Meinung Frankreichs. Inaug.-Dis. . . . vor­
gelegt von Heinz Peter Becker. Bonn, b. t. (1967). (IV) + 297 + (I) str. 8». Inaug.-
Diss. Univ. Bonn. SAZU 52677 H — Blavatskaja, T. V.: Očerki političeskoj 
istorii Bospora v V—IV vv. do n. e. Moskva 1959. 160 str. + 1 zvd. + corr. 8°. 
(cir.) (Pričernomor'e v antičnuju epohu. 10.) NUK 154094 — Boersner, Demetrio: 
The bolsheviks and the national and colnial question (:1917—1928:). G e n è v e -
Paris 1957. XV + 285 + (I) str. 8°. (Etudes d'histoire économique, politique et 
sociale. 20.) NUK 134271 — Bor'ba za pobedu sovetskoj vlasti v Azerbajdžane 
1918—1920. Dokumenty i materialy. (Sostaviteli: Z. E. Papuša, E. A. Nalbandjan, 
M. S. Jah'ja-Zade. Bakù, AN Azerbajdžanskoj SSR. 1967. 571 str. + 1 tabi. 4». 
(cir.) SAZU II 51325 H — Cherniavsky, Michael: Tsar and people. Studies in 
Russian myths. New Haven & London, Yale University Press 1961 XIX + 258 
str. + pril. 8°. NUK 186144 — Davidson-Houston, James Vivian: Russia and 
China. From the Huns to Mao Tse-Tung. 111. London, Robert Halle (1960). 192 
str. + 1 pril. 8°. Z zvd.. NUK 186158 — Deutscher, Isaac: The prophet outcast, 
Trotsky: 1929—1940. London, (itd.), Oxford University Press 1963. XV + 544 
str. + pril. 8°. NUK 202074 — Djakin, Valentin Semenovič: Russkaja buržuazija 
i carizm v gody pervoj mirovoj vojny 1914—1917. Leningrad, »Nauka« 1967 372 
+ (II) str. 8». (cir.) SAZU 50953 H — Dokučaev, Georgij Antonovič: Sibirskij tyl 
v Velikoj Otečestvennoj Vojne. Novosibirsk, »Nauka« 1968. 323 str. 8°. (cir.) Ilustr. 
SAZU 52992 H — Druhe, David N. : Soviet Russia and Indian communism 1917— 
1947 with an epilogue covering the situation today. New York, Bookman associ­
ates (1959). 429 str. 8°. NUK If8137 — Fennell, John Lister Illingwortti: Ivan the 
Great of Moscow. (Repr.) London, MacMillan Co; New York, St. Martin's Press 
1963. XIV + 371 str. + 2 pril. 8». NUK 186164 — Gejdarov, Mihajyl Hudajar: 
Remeslennoe proizvodstvo v gorodah Azerbajdžana v XVII v. Baku, AN 
Azerbajdžanskoj SSR 1967. 200 str. 8°. (cir.) SAZU 51313 H — Geroičeskie gody 
bor'by i pobed. Dal'nij Vostok v ogne gradžanskoj vojny. (Redakc. koli.: F. N. 
Petrov [otvetstv. redakt] [idr.].) Moskva, »Nauka« 1968. 391 str. + corr. 8°. 
(cir.) SAZU 52477 H — Gorjuškin, Leonid Mihajlovič: Sibirskoe krest'janstvo 
na rubeže dvuh vekov konec XIX — načalo XX. Otvetstv. redakt. I. M Razgon 
Novosibirsk, »Nauka« 1967. 412 str. 8». (cir.) SAZU 50991 H — Hejfec, Aleksandr 
Naumovič: 'Sovetskaja diplomatija i narody Vostoka 1921—1927. Moskva, 
»Nauka« 1968. 326 + (II) str. 8». (cir.) SAZU 51693 H — Herberstein, Sigismund: 
La Moscovie du XVle siècle vue par un ambassadeur occidental: Herberstein. 
Prés, et trad, de Robert Delort. Paris (1965). 281 + (I) str. + pril. 8». NUK F 9 
HER —Ioffe, Aleksandr Evseevič: Vnešnjaja politika Sovetskogo Sojuza 1928— 
1932 gg. Moskva, »Nauka^ 196ß. 488 str. 8°. (cir.) SAZU 51919 H — Istorija 
Kabardino-Balkarskoj ASSR. S drevnejših vremen do naših dnej. (V 2 toman.) 
Moskva, »Nauka« 1967. 8°. (cir.) 2 toma. SAZU 51099 H — Istorija Moskvy v 
gody Velikoj Otečestvennoj vojny i v poslevoennyj period. 1941—1965. (Moskva, 
»Nauka« 1967.) 566 + (II) str. + pril. 4» (cir.) Ilustr. SAZU II 50744 H — Istorija 
Sibiri s drevnejših vremen do naših dnej, v 5 tomah. Leningrad, »Nauka« 1968. 
8°. Ilustr. Tom I. Drevnjaja Sibir', 1968. 453 + (3) str. Tom II. Sibir' v sostave, 
feodal'noj Rossii, 1968. 537 + (3) str. + 2 kt. Tom IV Sibir' v period stroi-
tel'stva socializma, 1968. 500 + (4) str. [cir.] FF D 3708 — Kerenski j , Ale­
ksandr F. : The Kerensky Memoirs. London, Cassel & Company 1966. XVI + 
558 str. Ilustr. 8». FF C 3088 — Klibanov, Aleksandr 11'ič: Reformacion-
nye dviženija v Rossii v XIV — pervoj polvine XVI v. v. Moskva, Akademija 
nauk SSSR 1960. 410 + (II) str. + corr. 4«. (eir.) NUK II 181451 — Ključevskij, 
Vasilij Osipovič: Pisma. Dnevniki, Aforizmyi mysli ob istorii. Moskva, »Nauka« 
185 
1968. 526 str. + 1 pril. 8°. (cir.) SAZU 53088 H — Kravčinskij, Sergej Mihajlovič: 
V londonskoj çmigracii, (Sostavlenie, perevod s anglijskogo i kommentari M. E. 
Ermaševoj. Otvetstv. redakt. V. F. Zaharina.) Moskva, »Nauka« 1968. 446 + (II) 
str. + 1 si. 8°. (cir.) Ilustr. SAZU 52132H — Lebeđev, Vjačeslav Vladimirovič: 
Meždunarodnoe položenie Rossii nakanune Oktjabr'skoj revoljucii. Moskva, 
»Nauka« 1967. 310 + (II) str. + corr. 8°. (cir.) SAZU 50913 H —Makarova, Raisa 
Vsevolodovna : Russkie na Tihom okeane vo vtoroj polovine XVIII v. Moskva, 
»Nauka« 1968. 200 str. 8°. (cir.) SAZU 52082 H — Meždunarodnoe značenie Veli- ' 
koj Otkjabr'skoj socialističeskoj revoljucii. (Redakc. koll.: P. N. Fedoseev [idr.].) 
Moskva, »Nauka« 1968. 508 str. 8°. (cir.) SAZU 52450 H — Narodnoe opolčenie 
v otečestvennoj vojne 1812 goda. Sbornik dokumentov. (Sost.: R. E. Al'tšuler 
[itd.].) Pod red. L. G. Beskrovnogo. Moskva, Akademija nauk SSSR 1962. 546 + 
+ (II) str. + corr. 4°. (cir.) NUK II 181307 — Novikova, Nina Nikolaevna: 
Revoljucionery 1861 goda. »Velikoruss« i ego komitet v revoljucionnoj bor'be 
1861 g. Moskva, »Nauka« 1968. 342 + (II) str. + corr. 8°. (cir.) SAZU 52497 H — 
Panejah, Viktor Moiseevič: Kabal'noe holopstvo na Rusi v XVI veke. Lenin­
grad, »Nauka« 1967. 160 str. 8°. (cir.) SAZU 51463 H — Pašuto, Vladimr Te-
rent'evič: Vnešnjaja politika drevne j Rusi. Moskva, »Nauka« 1968. 472 str. + 
+ 1 zvd. 8°. (cir.) SAZU 52828H — Pian del Carpine, Giovanni da: Istoria 
Mongaiov. — Gil'om de Rubruk: Putešestvie v vostocnye strany. Red., vstupi-
tel'naja-stat'ja i prim. N. P. Šastinoj. (Hudožnik B.V. Švarc.) Moskva, (Geo-
grafgiz) 1957. 271 + (I) str. + pril. + corr. 8°. (cir.) NUK 135771 — Plaksin, 
Roman Jur'evič: Krah cerkovnoj kontrrevoljucii 1917—1923 gg. Moskva, 
»Nauka« 1968. 192 str. 8°. (cir.) SAZU 51702 H — Pobeda sovetskoj vlasti v 
Belorussii. (Redakc. koli.: I. I. Mine [idr.].) (Minsk), Nauka i tehnika (1967). 
508 str. + 1 pril. 8°. (cir.) Ilustr. SAZU 50925 H — Pobeda sovetskoj vlasti v 
Srednej Azii i Kazahstane. (Redakc. koli.: Š. B. Batyrov [idr.].) Taškent, »Fan« 
1967. 770 + (II) str. 8°. (cir.) Ilustr. SAZU 50944 H — Pogranicnye vojska v godu 
Velikoj otečestvennoj vojny. 1941—1945. Sbornik dokumentov, (Sostaviteli: A. I. 
Cugunov [idr.].) Moskva, »Nauka« 1968. 708 str. 8°. (cir.) Ilustr. SAZU 52349 H 
— Poletaev, Vladimir Evgen'evič: Rabočie Moskvy na zaveršajuščem etape 
stroitel'stva socializma 1945—1958 gg. Moskva, »Nauka« 1967. 276 str. + corr. 
8". (cir.) SAZU 51286 H — Revoljucionnoe dviženie v russkoj armii 27 fevra-
lja—26 oktjabrja 1917 goda. Sbornik dokumentov pod redakc. L. Š. Gaponenko. 
(Sostaviteli: E. P. Voronin [otvetstv. redakt.] [idr.].) Moskva, »Nauka« 1968. 
620 + (II) str. 8°. (cir.) SAZU 51345 H — Rossija i Italija. Iz istorii russko-
ital'janskih kul'turnyh i obscestvennyh otnošenij. (Redakc. koli.: S. D. Skazkin 
otvetstv. redakt. [idr.].) Moskva, »Kultura« 1968. 462 + (II) str. 8°. (cir.) SAZU 
52121 H — Rybakov, Boris Aleksandrovič: Drevnjaja Rus'. Skazanija. Byliny. 
Letopisi. (Moskva), Akademija nauk SSSR (1963). 359 + (III) str. + 2 pril. + 
+ corr. 4°. (cir.) Ilustr. NUK II 181930 — Samsonov, Aleksandr Mihajlovič: 
Stalingradskaja bitva. Izd. 2-e, dopoln. i pererabot. Moskva, »Nauka« 1968. 604 
str. + zvd. 8°. (cir.) SAZU 52543 H — Staševskij, Evgenij Dimitrievič: Istorija 
dokapitalističeskoj renty na Pravoberežnoj Ukraine v XVIII—pervoj polovine 
XIX v. Moskva, »Nauka« 1968. 484 str. + 2 pril. 4». (cir.) SAZU II 52807 H — 
Stranicy boevogo prošlogo. Očerki voennoj istorii. Moskva, »Nauka« 1968. 382 + 
+ (II) str. 8°. (cir.) SAZU 51467 H — Struve, Vasilij Vasil'evič: Etjudy,po istorii 
Severnogo Pričernomor'ja, Kavkaza i Srednej Azii. Leningrad, »Nauka« 1968. 
354 + (II) str. + corr. 8°. (cir.) SAZU II 51652 H — Sumnikova, T. A. - V. V. 
Lopatin: Smolenskie gramoty XIII—XIV vekov. Pod red. R. I. Avanesova. 
Moskva, Akademija nauk SSSR 1963. 138 + (II) str. + pril. + corr. 4°. (cir.) 
Ilustr. NUK II 181590 — Šacillo, Kornelij Fedorovič: Russkij imperializm i raz-
vitie flota nakanune pervoj mirovoj vojny (:1906—1914 gg.:). Moskva, »Nauka« 
1968. 368 str. 8»." (cir.) SAZU 52926 H — Sušarin, Vladimir Pavlovič: Sovremen-
naja buržuaznaja istoriografija Drevnej Rusi. Moskva »Nauka« 1964. 304 str. + 
+ corr. 8°. (cir.) NUK 185650 — Ternovskij, Georgij Vladimirovič: Voennye 
morjaki v bitvah za Moskvu. Moskva, »Nauka« 1968. 152 str. 8°. (cir.) Ilustr. 
SAZU 52912 H — Vajnštejn, Osip L'vovič: Istorija sovetskoj medievistiki. 1917— 
1966. Leningrad, »Nauka« 1868. 424 str. + corr. 8°. (cir.) SAZU 52323 H — Veliki 
186 
Oktjabr' i Azerbajdžan (:1917—1967:). Bibliografija. (Tertib edenler: H. M. 
Gulijev [idr.].) Baku, AN Azerbajdžanskoj SSR 1967. 170 + (II) str. 8°. (cir.) 
SAZU 51343 H — Voslenskij, Mihail Sergeevič: Tajnye svjazi SSA i Germanu. 
Blok imperialistov protiv oktjabrja. 1917—1919. Moskva, »Nauka« 1968. 332 str. 
8° (cir.) SAZU 51857 H — Zapiski inostrancev o vosstanii Stepana Razina. Pod 
redakc. A. K. Man'kova. Leningrad, »Nauka« 1968. 175 str. 8°. (cir.) SAZU 
52519 H. 
15. P o l j s k a 
Gadon, Lubomir: Emigracya polska. Pierwsze lata po upadku powstania 
listopadowego. T. 3. W Krakowie 1902. 8». NUK 171151 — Jažborovskaja, Ines­
sa Sergeevna: Kommunističeskaja partija Pol'ši i idei Oktjabrja 1918—1923 gg. 
Moskva, »Nauka« 1967. 300 str. + corr. 8°. (cir.) SAZU 50742 H — La Pologne 
au Xlle Congrès international des sciences historiques à Vienne. Warszawa, 
Pânstwowe wydawnictwo naukowe 1965. 403 str. + corr. 8°. SAZU 53178 H — 
Razumovskaja, Ljubov' Vjačeslavna: Očerki po istorii pol'skih krest'jan v 
XV—XVI vv. Moskva, »Nauka« 1968. 321 + (II) str. 8°. (cir.) SAZU 52516 H — 
Widera, Bruno: Die Politischen Beziehungen zwischen Polen und der Rus' in 
der Periode der Piasten (:960 bis 1380:). Berlin, b. t. 1967. Str. 799—802. 4°. 
Iz: Wiss. Zeitschr. d. Humboldt-Univ. zu Berlin. Gesell.- u. sprachwiss. Reihe. 
Jg XVI, H. 5. 1967. SAZU II51554 H — Wiesiolowski, Jacek: Kolekcje histo-
ryczne w Polsce sredniowiecznej XIV—XV wieku. Wroclaw—Warszawa—Kra­
kow, Akademia nauk 1967. 186 str. 8°. Ilustr. SAZU 51076 H. 
16. N e m č i j a 
Arnold, Udo: Studien zur preussischen Historiographie des 16. Jahrhun­
derts von Udo Arnold. Bonn, (6 t. Rotaprintdruck Univ.) 1967. 259 str. + 1 pril. 
8°. Ilustr. Inaug.-Diss. Univ. Bonn. SAZU 51383 H — Ausgewählte Quellen zur 
deutschen Geschichte des Mittelalters. Hrsg. von- Rudolf Buchner. Berlin, 
Deutscher Verlag der Wissenschaften. 8°. — [Latinski teksti in nemški prevodi.] 
Band 2. Gregor von Tours: Zehn Bücher Geschicten (Buch 1—5). (1967). L + 
+ 381. Band 3. Gregor von Tours: Zehn Bücher Geschiehten (Buch 6—10). 
(1967). (8) + 476 str. Band 5. Quellen zur karolingischen Reichsgeschichte. 
I. Teil: Die Reichsannalen, Einhard Leben Karls des Grossen, Zwei »Leben« 
Ludwigs, Nithard Geschichten. (1966). (8) + 484 str. Band 6. Quellen zur 
karolingischen Reichsgeschichte. 2. Teil: Jahrbücher von St. Bertin, Jahrbücher 
von St. Vaast, Xantener Jahrbücher. (1966). (8) + 400 str. Band 7. - Quellen 
zur karolingischen Reichsgeschichte. 3. Teil: Jahrbücher von Fulda, Regino 
Chronik, Notker Taten Karls. (1966). (8) + 448 str. Band 9. Thietmar von 
Merseburg: Chronik. (1966). XXXII + 516 str. Band 11. Quellen des 9. und 
II . Jahrhunderts zur Geschichte der Hamburgischen Kirche und des Reiches. 
Berlin, Rütten & Loening (1961). (8) + 751 str. Band 12. Quellen zur Geschichte 
Kaiser Heinrichs IV. Berlin, Rütten & Loening (1963). (8) + 498 str. Band 13. 
Lampert von Hersfeld: Annalen. Berlin, Rütter & Loening (1957). XXI + 448 
str. Band 16. Otto Bischof von Freising: Chronik oder die Geschichte der 
zwei Staaten. Berlin, Rütter & Loening (1966). LXX + 760 str. + 14 tab. 8«. 
Band 17. Otto von Freising und Rahewin: Die Taten Friedrichs oder richtiger 
Cronica. (1965). XI + 760 str. 8°. Band 19. Helmold von Bosau: Slawenchronik. 
Berlin, Rütter & Leoning (1963). XIII + (3) + 399 str.' Band 31. Franz Gün­
ther: Quellen zur Geschichte des deutschen Bauernstandes in Mittelalter (1967). 
XIX + 626 str. C 3033 — Bilek, Julius: Die slawischen Minderheiten in"den 
mittelalterlichen Städten Mecklenburgs und Vorpommerns. Berlin, b. t. 1967. 
Str. 785—790. 4°. Iz: Wiss. Zeitschr. d. Humboldt-Univ. zu Berlin. Gesell.- u. 
sprachwiss. Reihe. Jg XVI. H. 5. 1967. SAZU II 51561H .— Buchheini, Karl: 
Deutschen Kultur zwischen 1830 und 1870. Frankfurt am Main (1966). (VIII) + 
+ 261 str. + 1 pril. 4°. (Handbuch der Kulturgeschichte. Abt. 1. 9.) Ilustr." NUK 
II 131843 — Davidovič, David Samojlovič: Çrnst Tel'man. Stranicy žizni i 
187 
bor'by. Moskva. »Nauka« 1968. 304 str. + 1 pril. 8°. (cir.) Ilustr. SAZU 52935 H 
— Dietrich von Nieheim: Historisch-politische Schriften. St. 1. Stuttgart 1956. 
4°. (Monumenta Germaniae historica. 500—1500'. Staatsschriften des späteren 
Mittelalters. 5.) NUK II 183349 — Das Dritte Reich. Seine Geschichte in Texten, 
Bildern; und Dokumenten. Hrsg. von Heinz Huber und Artur Müller unter 
Mitw. von Waldemar Besson. Mit e. Vorwort von Hans Bausch. Bd 1—2. 
München (itd.), Kurt Desch (1964). 4°. NUK II 197450 — Drobisch, Klaus: Wider­
stand hinter Stacheldraht. Aus dem antifaschistischen Kampf in KZ Buchen­
wald. Berlin, Dietz 1962. 159 + (II) str. 8°. (Kämpfe der deutschen Arbeiter­
klasse. 7.) NUK 186091 — Erusalimskij, Arkadi j Samsonovič: Bismark: diplo-
matija i militarizm. Moskva, »Nauka« 1967. 283 + (II) str. + 1 si. 8°. (cir.) SAZU 
52084 H — Fleckenstein, Josef: Die Hofkapelle der deutschen Könige. T. 2. 
Stuttgart 1966. 8°. (Schriften der Monumenta Germaniae historica. 16.) NUK 
132185 — Geschichte der deutschen Arbeiterbewegung. In acht Bänden. (Auto­
renkollektiv: Walter Ulbricht [itd.].) Berlin, Dietz Verl. 1966. 8°. NUK 201667 — 
Grünhagen, Wilhelm: Der Schatzfund von Gross Bodungen. Mit 4 Textabb. u. 
16 Taf. Berlin 1954. V + 81 str. 4°. (Römisch-germanische Forschungen. 21.) NUK 
II 117496 — Horn, Hans Joachim: Die politischen Strömungen in der Stadt 
Bonn in Bonn-Land und im Kreis Rheinbach von 1879—1900. Inaug.-Diss 
Bonn, (t. Rhein. Friedrich-Wilhelms Univ.) 1968. 397 str. б». Diss.-Rheinische 
Friedrich-Wilhelms-Univ. SAZU 53227 H — Hying, Klemens: Das Geschichts­
denken Otto Westphals und Christoph Stedings. (Berlin, t. Ernst-Reuter-
Gesellschaft 1964.) 201 + (1) str. 8». Strojep. avtogr. NUK 200702 — Mackinnon, 
James: Luther and the reformation. Vol. 1—4. New York 1962. 8°. NUK 202076 
— Mehring, Franz: Geschichte der deutschen Sozialdemokratie. (1.—20. Tsd.) 
T. 1—2. Berlin 1960. 8°. (Gesammelte Schriften. 1, 2.) NUK 201666 — Mehring, 
Franz: Politischen Publizistik. Bd 1—2. Berlin 1964—1966. 8°. (Gesammelte 
Schriften. 14, 15.) NUK 201666 — Mehring, Franz: Zur deutschen Geschichte. . . 
Bd 1—3. Berlin 1964—1965. 8°. (Gesammelte Schriften. 5, 6, 7.) NUK 201666 — 
Melanchthon, Phlipp: Werke in Auswahl, unter Mitwirkung von Hans Engel­
land (itd.) hrsg. von Robert Stupperich. (Studienausg.) Bd 3—5 (Gütersloh) 
1961—1965. 8°. NUK 123242 — Merian, Matthaeus: Topographie Germaniae. 
([Text von] Martin Zeiller.) Th 10. Bd 1—4. Frankfurt am Mayn 1656—1677. 4°. 
NUK II 152251 — Rohr, Theo: Der deutsche Reichstag vom Hubertusburger 
Frieden bis zum bayerischen Erbfolgekrieg (:1763—1778:). Inaug.-Diss. . . . vor­
gelegt von Theo Rohr. Bonn, t. Rhein. Friedr.-Wilhl. Univ.) 1968. 409 str. 8». 
Diss. — Univ. Bonn. SAZU 52683 H — Ruland, Bernd: Deutsche Botschaft 
Moskau. 50 Jahre Schicksal zwischen Ost und West. (Bayreuth)', Hestia (1964). 
472 str. + pril. 8». NUK 194785 — Šalov, Vladimr Ivanovič: Sovremennaja za-
padnogermanskaja buržuaznaja istoriografija. Nekotorye problemy novejšej 
istorii. Moskva, »Nauka« 1968. 383 str. 8°. (cir.) SAZU 52842 H — Schneider, 
Heinz Richard: Bürgerliche Vereinsbestrebungen für das »Wohl der arbeitenden 
Klassen« in der preussischen Rheinprovinz im 19. Jahrhundert. Inaug.-Diss. 
. . . vorgelegt von Heinz Richard Schneider. Bonn, (t. F. Schmitt, Siegburg) 
1967. XXV + 141 str. 8°, Diss. — Univ. Bonn. SAZU 52687 H — Schröder, Jür­
gen: Der Kriegsbericht als propagandistisches Kampfmittel der deutschen 
Kriegsführung im Zweiten Weltkrieg. Berlin, (t. Ernst-Reuter-Gesellschaft) 
1965. (I) + 286 + (I) str. 8°. Strojep. avtogr. NUK 200714 — Siedlung und Ver­
fassung der Slawen zwischen Elbe, Saale und Oder. In Verbindung mit H. 
Jankuhn, W. Schlesinger ' und E. Schwarz hrsg. von Herbert Ludat. (Karten-
zeichn. : Hanna Tode.) Giessen, Wilhelm Schmitz 1960. (VII + 226 str. + pril. 4". 
NUK*II 182720 — Solta, Jan: Die Ertragsentwicklung in der Landwirtschaft 
des^Klosters Marienstern. Zur Entwicklung der Getreideerträge unter den 
Bedingungen des preussischen Weges der bürgerlichen Agrarrevolution. Bautzen 
1958. 228 str. 8°. (Spisy Instituta za serbski ludospyt. 7.) NUK 158460 — Die 
Technische Hochschule Carolo-Wilhehnina zu Braunschweig. Aus ihrer Geschi­
chte und ihrem Wirken bis 1951. Im Auftrage von Rektor und Senat hrsg. von 
Franz Moeller. Braunschweig, Appelhans & Co. 1952. 266 str. 4« Ilustr. NUK II 
180365 — Travagliane Thomas: Der 20. Juli 1944. Technik und Wirkung seiner 
188 
propragandistischen Behandlung nach den amtlichen SD-Berichten. Berlin, (t. O. 
Berenz, Karlsruhe) 1963. 230 str. 8°. Strojep. " avtogr. — NUK 200645 — Tritt, 
Irene: Der kulturgeographische Einfluss der Glaubens-vertriebenen in Berlin. 
Berlin, (t. Ernst-Reuter-Gesellschaft) 1966. (IV) + 87 + (I) str. 8°. Strojep. avto­
gr. [Verski emigranti v 17. in 18. stol.] NUK 200660 — Volk, Ludwig: Der ba­
yerische Episkopat und der Nationalsozialismus 1930—1934. (2. Aufl.) Mainz 
1966. XXII + 216 str. 8°.: Veröffentlichungen der Kommission für Zeitgeschichte. 
Reihe B. 1. SAZU 53236 H — Weikardt, Charles Richard: Das Rheinland 
in der deutsch-britischen Beziehungen 1918—1923. Eine Untersuchung zum 
Wesen der britischen Gleichgewichtspolitik. Inaug.-Diss. . . . zu Bonn vorgelegt 
von Charles Richard Weikardt. Bonn, 6t. Rhein. Friedr.-Wilhelms-Univ.) 1967. 
217 str. 8». SAZU 51418 H — Das Zinsregister des Klosters Marienstern. Hrsg. 
von Walther Haupt und Joachim Huth. Bautzen 1957. XII + 339 str. + 1 pril. 
8°. (Spisy Instituta za srebrski ludospyt. 6.) Z zvd. NUK 158460 — 
17. N o r v e š k a 
Gurevič, Aron Jakovlevič: Svobodnoe krest'janstvo feodal'noj Norvegii. 
Moskva, »Nauka« 1967. 484 + (III) str. + corr. 8°. (cir.) SAZU 51178 H — 
18. V e l i k a B r i t a n i j a 
Hafner, Sebastian: Winston Churchill in Selbstzeugnissen und Bilddoku­
menten. (Die Bibliographie besorgte Ernst-Jörg Neupert.) (Reinbek bei Ham­
burg 1967.) 188 str. 8». (Rowohlts Monographien. 129.) Ilust. NUK 161827 — 
Krasil'nikov, Aleksej Nikolaevič: Vnešnjaja politika Anglii i lejboristskaja 
partija (:1951—1964:), (Otvetstv. redakt. V. T. Truhanovskij.) Moskva, »Nauka« 
1968. 436 str. 8°. (cir.) SAZU 52014 H — Rerum Britanicarum medii aevi scrip-
tores: Vol. 21. Giraldus Cambrensis: Opera. Vol. 1—8. London (idr.) 1861—Ì964. 
— Vol. 41. Higden, Ranulf: Polychronicon together with the transi, of John 
Trevisa and of a unknown wr i t e r . . . Ed. by Churchill Babington (3- Joseph 
Rawson Lumby). Vol. 1—7. London 1865—1964. — Vol. 44. Paris, Mat-
thew: Historia Anglorum, s ive . . . Historia minor. Item, ejusdem Abbreviatio 
chronicorum Angliae. Ed. by Sir Frederic Madden. Vol. 1—3. London 1866—1964. 
— Vol. 52. William of Malmesbury: De gestis pontificum Anglorum libri 
quinque. Ed. from the autogr. ms. by N.E.S.A. Hamilton. Orig. pubi. 1870... 
Reprint. London 1964. 4 + XXVI + 629 str. + 1 pril. — Vol. 73. Gervase of 
Canterbury: The Historical works. Ed. from ms. by William Stubbs. Orig. 
pubi. 1879.. . Reprint. Vol. 1—2. (New York) 1965. — Vol. 74. Henry of 
Huntingdon: Historia Anglorum. The History of the English. From A. C. 55 to 
A. D. 1154, in eight books. Ed. by Thomas Arnold. Orig. pubi. 1879... Reprint. 
(New York) 1965. 4 + LXVI + 358 str. — Vol. 86. Robert of Gloucester: 
The metrical chronicle. Ed. by Will am Aldis Wright. Orig. pubi. 1887... Re-
print. P. 1—2. (New York) 1965. — Vol. 87. Mannyng, Robert — of 
Brunne: The story of England. . . . a. D. 1338. Ed. from MSS. at Lambeth Palace 
and the Inner Temple by Frederick J. Furnivall. Orig. pubi. 1887... Reprint. 
P. 1—2. (New York) 1965. — Vol. 99. The Red book of the Exchequer. 
Ed. by Hubert Hall. Orig. pubi. 1896... Reprint. P. 1—3. (New York) 1965. 8°. 
NUK 195920 — 
19. F r a n e i j a 
Latouche, Robert: Études médiévales. Le Haut Moyen Age. -La France de 
l'Ouest. — Des Pyrénées aux Alpes. Paris 1966. 280 str. 8°. (Publications de la 
Facuhtü de slettres et sciences humaines. 42.) SAZU 51182 H — Orlov, Mihail 
Fedorovič: Kapitulacija Pariza. — Političeskie sočinenija. — Pis'ma. Izd. Pod-
gotovili: S. Ja. Borovoj i M. I. Gillel'son. Moskva, Akademija nauk SSSR 1963. 
189 
3 ^ + ( I ) !£• + -1, f1- + c ? r r - *• ( « r ) (Literaturnye pamjatniki.) Ilustr. NUK 
172578 — Recueil des Actes d'Eudes, Roi de France (:888—898:). Publié sous la 
direction de Georges Tessier par Robert-Henri Bautier. Paris t C Klmcksieck 
1967: (III) + CLVII + 283 str. 4». SAZU II 52250. Klmcksieck 
20. Š p a n i j a 
т ìm2,0A ? a n t e А п 1 ћ о п У : Spain and the great powers. 1936—1941. New York— 
.London, Columbia university press 1962. VII + 296 str. 8». NUK 194825 — 
* 
21. Z d r u ž e n e d r ž a v e A m e r i k e 
voi w ^ " ' R O m ^ Mihajlovič: Dal'nevostočnaja politika SŠA nakanune per-
r n i r ^ n t % V M n y ^ ^ r ° Ä > > N a u k a < < 1 9 6 8 - 2 4 4 str. 8». (cir.) SAZU 51864 H -
Current, R. N T. H. Williams, F. Freidel: American, History. A Survey New 
ÏZÎ' A w r e ^ A - , K n ° f f . 1 9 6 5- X X + ( 2 ) + 9 П + ™ str. Ilustr. 8«. FF D-3578 -^.УШЛ' Washington: Istorija N'yu-Jorka. Izd. podgotov: A. A Elistratova A N 
mm + 364 V l°h}nS^n
(P*TTd V - L R o ^ s k o g 0 . ) Motkva
 S>>Naauka'<<l96^: 
fVIII) + 364 str. 8». (cir.) (Literaturnye pamjatniki.) SAZU 52921 H — Leech 
Margaret Kernochan: Reveille in Washington 1860-1865. New York Timé 
NUK A " 9 6 ^ l l + v V <? Str--f- ( T i m e r a - d i n g * > r 0 g r a m - Special e d i t i c i NUK 186787 - Mal kov, Viktor Leomdovič & D. Z. Nadžafov: Amerika na pere-
ka i q ? 7 C e 9 Ì S 0 Ì l a l ^ O ; P O l Ì ^ | e / k 0 J i S t o r i i > > n o v o g o k u r s a « v S S A - Moskva, »Nau-
Blûe TheUnitPd ! L ( C i r ' 2 S Z U , 5 Т 1 Н - U t l e y ' M -Rober t : Frontiersmen ?n 
Blue. The United States Army and the Indian 1848—1865. New York The Mac­
millan Company 1967. XV + 384 str. Ilustr. 8». FF D 3751 - Wyckoff Theodore-
Henry L. Stimson, amerikanischer Kriegsminister i m I I Weltkrieg Inlug-DTSS" 
ÜnivU^q68n Zig+eÂVT T e o d o r e Wyckoff. Bonn, (t. Rhein. Friedr.-Wilhelms-Univ.) 1968. 307 + (II) str. 8°. Z 1 si. SAZU 52678 H. 
22. L a t i n s k a A m e r i k a 
I R R q ^ Q f i / ^ ^f*?' A t ? * ^ o f m o d e ™ Brazil. (Historia da Repüblica.) 
1889-1964. Transi, from the Portuguese by James L. Taylor. With a new 
concluding chapter by Rollie E. Poppino.Stanford, Californiaf Stanford Univer™ 
sity Press 1966. XXI + 362 str. 8». Z 2 zvd. NUK 195315 - Burr Rober N • 
A v l T 6 ' ° л 1 1 е ? n d t h e b a l a n c i n S oi power in South America, 1830-^ 
™,м; ^ r k e l e y - L o s Angeles 1965. (X) + 322 str. 8». (University of California 
publications m history. 77.) NUK 133033 - Očerki istorii Cili (Redakc koll 
А ( £ V M ^ S k V a ^ >>NaUka<< 1 9 6 7 ' 5 3 1 S t r- 8°- (cir-> nustr. s l z U 51284H 
— Rodriguez Plata Horacio: La immigracion alemana al estado soberano de 
Santander e n e i siglo XIX. Repercusiones Socio-Económicas de un Proceso de 
S a X t f c t o r C 1 W o i ? , 0 g 0 t a ' 4
K e l l y ^ 6 8 - 2 7 3 S t r - + P r i l - 8°- SAZU 52554H - Von Hagen, Victor Wolfgang: Sonnenkónigreiche. (The ancient sun kingdoms of the 
Ä T S s Ä P f y a ' I ^ - ^ U S K d - E n g l i s c h e n übertr. von Marmot Bert ! 
Ì m i S f s te s t " N Ä T l o i 6 - 1 1 F a r b e n - ( M Ü n c h — Z ü r i c h ) , Droem'er-Knaur 
23. A f r i k a 
к* ^ l i m e » > . Henriette: Préhistoire de l'Afrique. Avec 155 fig. dans le texte 
et S 19n36 ? q ' ÏVn 5 ? L ^ ^ e t Ì P l- e n C 0 U L h-L (R é i mP r-) Paris, Boubée et Cie 19o6. 550 + (I) str. 4°. (Atlas de préhistoire. T. 2.) NUK F 9 II ATL/2 — 
Arabsk.e istoèniki . . . (p o etnografu i istorii Afriki Južnee S a h a r y ) ( O t v e s t v 
red. V. I. Beljajev i D. A. OFderogge.) T. I. Moskva 1960. 4». .(cir.) NUK II 1Швв 
190 
— Asal, Mohammed Sami: Die Entstehung Libyens als souveräner Staat. (Ber-
lin, t. Ernst-Reuter-Gesellschaft 1965.) 241 + (I) str. 8°. Strojep. avtogr. NUK 
200683 -— Assassa, Sami: Die Entstehung der Vereinigten Arabischen Republik 
und die Entwicklung, die zum Austritt Syriens im September 1961 geführt hat, 
Berlin, (t. Ernst-Reuter-Gesellschaft) 1965. (I) + XXV + 167 + (I) str. 8°. Stro-
jep. avtogr. NUK 200710 — Nekotorye voprosy istorii stran Afriki. (Redakc. 
koli.: G. A. Nersesov, S. R. Smirnov, V. A. Subbotin.) Moskva, »Nauka« 1968. 
208 str. 8°. (cir.) SAZU 51328 H — Oliver R., J. D. Fage: Breve storia dell'Africa. 
Torino, Piccola Biblioteca Einaudi 1965. 301 + (3) str. 8". FF D 717 — Rotter 
Gernot. Die Stellung des Nègres in der islamisch-arabischen Gesellschaft bis 
zum XVI. Jahrhundert. Inaug.-Diss. zur Erlangung der Doktorwürde . . . Bonn, 
(t. Rheinische Friedrich-Wilhelm-Universität) 1967. 193 str. 8°. Diss. Univ. Bonn. 
SAZU 51413 H — Vinokurov, Jurij Nikolaevič: Kongo. Trudnyj put' k nezavisi-
mosti. Moskva, »Nauka« 1967. 199 str. 8°. (cir.) SAZU 50768 — 
24. A z i j a 
Bokščanin, Aleksej Antol'evič: Kitaj i strany Juznyh more j v XIV—XVI 
w . Moskva, »Nauka« 1968. 212 str. + 1 zvd. 8». (cir.) SAZU 52087 H — Čerepa-
nov, Aleksandr Ivanovič: Severnyj pohod nacional'no-revoljucionnoj armii 
Kitaja. (:Zapiski voenogo sovetnika.:) Moskva, »Nauka« 1968. 304 str. 1 zvd. 8°. 
(cir.) SAZU 52923 H — Ceškov, Marat Aleksandrovič: Očerki istorii feodal'nogo 
V'etnama. (: Po materialam v'etnamskih hronik XVIII—XIX vv.:) Moskva, 
»Nauka« 1967. 250 + (II) str. 8°. (cir.) SAZU 51297 H — Gandhi, Mahatma: The 
Collected Works. Ahmedabad, The Publications Division, Ministry of Informa­
tion and Broadcasting 1964—67. Vol. XII—XXVI (April 1913 — April 1925). 8». 
FF D 3613 — Istorija Indii v srednie veka. (Otvetstv. redakt.: L. B. Alaev, 
K. A. Antonova, K. Z. AšrafJan.) Moskva, Vostočnaja literatura 1968. 727 str. + 
corr. 8°. (cir.) SAZU 51280 H — Jur'ev, Mihail Filippovič: Revoljucija 1925—1927 
gg. v Kitae. Moskva, »Nauka« 1868. 519 str. 8°. (cir.) SAZU 53016 H — Jusifov, 
Jurif Bahlul-ogly: Çlam. Social'no-ckonomiceskaja istorija. Moskva, »Nauka« 
1968. 408 str. 8°. (cir.) SAZU 51780H — Kazakov, Vladimir Ivanovič: Bor'ba za 
sozdanie nacional'nyh štatov v nezavisimoj Indii. Moskva, »Nauka« 1967. 252 
str. 8°. (cir.) SAZU 51296 H — Kočnev, Valentin Ivanovič: Gosudarstvo sikhov i 
Anglija. Moskva, »Nauka« 1968. 172 + (II) str. 8°. (cir.) SAZU 51344 H — Kyča-
nov, Evgenij Ivanovič: Očerk istorii tangutskogo gosudarstva. Moskva, »Nauka» 
1968. 256 stn 8». (cir.) SAZU 52816 H — Rajkov, Aleksej Vasil'evič: Probuždenie 
Indii. (: Dejatel'nost nacional'no-revoljucionnyh organizacij v 1900—1918 gg.:) 
Moskva, »Nauka« 1868. 152 str. 8°. (cir.) SAZU 52475 H — Vanin, Jurij Vasil'­
evič: Ckonomičeskoe razvitie Korei v XVII—XVIII vekah. Moskva, »Nauka« 
1968. 287 str. 8°. (cir.) SAZU 52216 H. 
191 
4 
K A Z A L O 
,, , СОДЕРЖАНИЕ — CONTENTS 
RAZPRAVE 
СТАТБИ — STUDIES 
Branko M EUT u š i fr, Razvoj političnega življenja goriških Slovencev 
od uvedbe ustavnega življenja do prvega političnega razkola . . 1—30 
Развитие политическои жизни словенцев в области Гориции 
после введенил конституции до первого Политического рас-
кола 
The Development of Political Life of the Slovenes in the Province 
of Gorica (Gorizia) from the Times of the Introduction of the 
Constitutional System to the First Split Between the Conserva­
tives and Liberals 
UDK 949.712—15 "1860/1870" 
Tone Z o r n , Andrej Einspieler in slovensko politično gibanje na 
Koroškem v 60. letih 19. stoletja 31—51 
A. Зиншгшлер и словенское политическое движение в Ка-
ринтии в шестидеслтБ1х годах 19 века 
Andrej Einspieler and the Slovene Political Movement in Ca-
rinthia in the Sixties of the 19 t h Century 
UDK 943.66 (= 863) "1860/1870" :92 Einspieler A. 
Franc S e b j ' a n i č , Prekmurski in porabški Slovenci v šestdesetih in 
'- sedemdesetih letih XIX. stoletja 53—63 
СловенцБг B прекмурскои области и ВДОЛБ p. Раб в шести-
деслтБ1х и семидеснтБ1х годах 19 века 
The Slovenes in Hungary (Prekmurje and Porabje) in the Sixties 
and" Seventies of the 19 t h Century „. "" ' \ 
UDK 949.712—18 "1860/1870" 
Vasilij M e l i k , Nekaj značilnosti razvoja na Kranjskem 1867—1871 65—74 
НекоторБ1е характернБш чертБ1 развитии в Краине в гг. 
1867—1871 
Some Characteristics of the Development in Carniola Between 
1867—1871 ' 
UDK 949.712 "1867/1871" 
Vasilij M è l i k , Slovensko narodno gibanje za časa taborov . . . 75—88 
Словенское националвное движение во времи таборов 
The Slovene National Movement at the Time of »Tabori« 
,;.-. UDK 949.712 "1867/1871" 
Dušan K e r m a v n e r , O posegu Ivana Cankarja v slovensko po-
litiko leta 1918 . , . . 89—100 
O вмешателБстве Ивана Цанкара в словенскуго политику в 
1918 году 
On Ivan Cankar's Political Activity in 1918 
UDK 329.14 (497.12) "1918" 
Metod M i k u ž , Boji za pravico samoodločbe na Primorskem od 
kapitulacije Italije do začetka màja 1945 . .' 101—136 
БорБба за право на самоопределение в ПриморБе от капи-
тулиции.,Италии до начала маи 1945 г. 
The Struggle for the Right of Self-determination in the Littoral 
— from the:.Capitulation of Italy to May 1945 
^ А Д Г О К 341.222 (45:497.12) "1943/1945" 
V 
\ 
\ 
INSTITUT Zfi NOVEJŠO ZGODOVINO 
R dp 
ZGODOVINSKI č a s . 
1969 
IN MEMORIAM ШЦНЦш 
III France Goršič (Sergij V i l f a n ) 
UDK 92 Goršič Fr. 119690065,1/2 COBISS • 
DRUŠTVENO ŽIVLJENJE, KONGRESI, SIMPOZIJI 
ОБ1ЦЕСТВЕННАЛ ЖИЗНБ, СЂЕЗДБ1, СОВЕШАНИЛ — 
SOCIAL LIFE, CONGRESSES, MEETINGS 
UDK 061.2.05+061.3 
Miro S t i p l o v š e k — France Š k e r 1, Zgodovinsko društvo za 
Slovenijo v letih 1966—1968 153—158 
Обгцество историков Словении в гг. 1966—1968 
The Historic Society of Slovenia (between 1966—1968) 
Tone Z o r n , XIV. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici 
od 9. do 13. septembra 1968 158—160 
14. сЂезд словенских историков в Новои Гориции с 9 no 
13 сент. 1968 r. 
The XIVth Meeting of the Slovene Historians at Nova Gorica 
from 9 to 13 Sept. 1968 
Janko P i e t e r s k i , »Jesen 1918« 160—161 
„ОсенБ 1918 г." 
»The Autumn of 1918« 
France K r e s a 1, »Geschichte der Industrialisierung des Südost-
alpenraumes im 19. Jahrhundert« 161—162 
OCENE IN POROČILA 
РЕЦЕНЗИИ И ИЗВЕП1ЕНИЛ — BOOK REVIEWS AND R E P O R T S 
UDK 930(048) 
Jean Nougayrol, Textes suméro-accadiens des Archives privées 
d'Ugarit (Viktor K o r o š e c ) 163—166 
»Innerösterreich 1564—1619« (France K r e s a 1) 166 
XVIII. Bericht der historischen Landeskommission für Steiermark 
(France K r e s a 1) 166—167 
Katarina Kobe-Arzenšek, Prvi tekstilni industrijski obrati na Slo-
venskem (France K r e s a 1) 167 
A. L. Narotchnitzki, De l'importance historique du Blocus conti-
nental (Melitta P i v e c - S t e l e ) 168—169 
Alois Brusatti, österreichische Wirtschaftspolitik vom Josephinismus 
zum Ständestaat (Jože Š o r n) 171—172 
Svet med Muro in Dravo (Olga J a n š a ) 172—174 
BIBLIOGRAFIJA 
БИБЛИОГРАФИЛ — BIBLIOGRAPHY 
UDK 016:930 
Miloš R y b a f — Melitta P i v e c - S t e l e — Olga J a n š a , Nove 
knjige v Narodni in univerzitetni knjižnici, knjižnici Slovenske 
akademije znanosti in umetnosti in knjižnici oddelka za zgodo-
vino Filozofske fakultete v Ljubljani 175—192