LETO XV. ST. 35 (710) / TRST, GORICA ČETRTEK, 30. SEPTEMBRA 2010 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY WM NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Danijel Devetak Pot je še dolga. u Ni e bojte se revnih! Odpraviti je treba revščino, ne pa revne ljudi". To je prejšnji teden v stekleni palači v New Yorku poudaril kard. Turkson, predsednik papeškega sveta za pravičnost in mir, na zasedanju, kjer so najvišji svetovni voditelji postavili pod drobnogled t. i. razvojne cilje tisočletja. Leta 2000 jih je na pobudo ZN sprejelo 192 svetovnih držav in več kot 20 mednarodnih organizacij; gre torej za najobsežnejše razvojne cilje z najširšo podporo, kar jih je doslej videlo človeštvo. Ti podrobno določajo namen razvojnega sodelovanja in so pomemben mejnik na področju zmanjševanja revščine in odpravljanja globalnih nesorazmerij. V prvi vrsti gre za prepolovitev skrajne revščine in boj proti lakoti, za dosego splošne osnovne izobrazbe, za zmanjšanje stopnje smrtnosti otrok, za izboljšanje zdravstvenega standarda mater in nosečnic, za zagotovitev enakosti med spoloma, za boj proti aidsu in drugim nalezljivim boleznim, za okoljsko trajnost in razvoj globalnega partnerstva. In vendar je po desetih letih vsem na dlani, da je pot do uresničitve za vse človeštvo pomembnih ciljev še zelo dolga; gotovo se ne bo končala 1. 2015, kot je bilo določeno. Očiten je pomanjkljiv napredek, in to še zlasti - kot je podčrtal generalni tajnik ZN Ban Ki Mun - zaradi pomanjkanja denarja in politične volje. Na svetu trenutno ni pomembnejšega projekta, je poudaril, zato je pozval svetovne voditelje, naj s pospešenimi prizadevanji obnovijo in potrdijo obstoječe zaveze. V 21. stoletju kar 1,2 milijarde ljudi -1. j. vsak peti prebivalec - živi v skrajni revščini z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan. Najmanj 2,6 milijarde ljudi nima dostopa do osnovnih sanitarnih razmer in pitne vode. Vsak dan zaradi pomanjkanja hrane in lakote umre 24.000 oseb, od teh kar 70% otrok, mlajših od pet let (več kot osem milijonov letno!), pa čeprav strokovnjaki ponavljajo, da je na našem planetu dovolj virov in tehnologij, da bi bili vsi siti. Na drugi strani ima kar milijarda otrok v naših, t. i. "fast food"-državah težave z "epidemijo" novega veka: prekomerno težo... Te in podobne številke dajejo dokaj klavrno sliko svetovne družbene neenakosti in hkrati neučinkovitosti političnih razvojnih programov. Spričo globalne ekonomske krize ter podnebnih sprememb in njihovih posledic, ki predstavljajo naknadno oviro, v tem trenutku pričakujejo predvsem donacije velikih podjetij, vidnejših človekoljubnih in dobrodelnih organizacij, kajti čas se izteka, dela je še veliko. Eden izmed oblikovalcev razvojnih ciljev, ugledni ameriški ekonomist Jeffrey Sachs, je s prstom pokazal na bogate države, češ da niso storile dovolj. S svojimi visokimi prihodki so namreč zapravile bilijone za vojno, žal pa še niso dovolj vložile v mir. Ne gre torej za vprašanje, ali imajo denar, ampak za to, kako ga uporabljajo. Ključno vprašanje je zato, ali obstaja resna volja - zlasti pri najbolj bogatih in razvitih državah -, da bi se odpovedale svojim koristim ter bi tako rešile milijone življenj. Z vrha v New Yorku je izšel tudi sklep, da bi v naslednjih petih letih v boju proti umrljivosti otrok in mater (!) "odpravili" 33 milijonovpri-merov nosečnosti. Kakšen cinizem! Rešitev torej naj ne bi bila v izboljšanju zdravstvenih in higienskih razmer, v vzgoji, v kakovosti in številu kvalificiranega zdravniškega osebja, v boljših cestah in bolnišnicah, temveč - v splavu in kontracepcijskih sredstvih! Revni torej še vedno vzbujajo strah, ker ogrožajo mirno življenje ljudi v "razvitih" državah, ki imajo polne trebuhe in denarnice. Manjka jim le... volja do življenja. V* I Predstavitev nove sezone Kriza ni rešena, a je pod nadzorom Kriza ni rešena, a je pod nadzorom. To ni geslo nove sezone Slovenskega stalnega gledališča, je pa trditev, ki jo je umetniški vodja SSG Primož Bebler izrekel med tiskovno konferenco, na kateri je kader gledališča predstavil letošnji abonma. Da v teatru na Petroniovi ulici ni še vse v najboljšem redu, sta potrdila tudi izredna upravitelja SSG Paolo Marchesi in Andrej Berdon, ki pa sta v isti sapi izrazila občuten optimizem glede prihodnosti gledališča. "Ta sezona bo gladko stekla, toda pristojne javne institucije bodo morale razjasniti svoj položaj v zvezi s SSG bodisi glede finančnih bodisi kulturnih smernic", je dejal Marchesi, ki se je obenem zahvalil uslužbencem gledališča (tako igralskemu ansamblu kot tehničnemu in upravnemu osebju) in javnim upravam za občutljivost, ki so jo v hudih mesecih izkazale, slovenski vladi za izmenjavo predstav, ZKB, ki je omogočila začetek lanske sezone, in Fundaciji CRT. Njegov kolega Andrej Berdon je uvodne pozdravne besede in zahvale namenil krovnima organizacijama SSO in SKGZ, "ki sta odločno prispevali k razrešitvi kriznega stanja tako, da sta SSG odmerili pomemben delež prispevkov, ki jih Rim namenja z vedno večjo težavo manjšini. Berdon je obenem izrazil prepričanje, da je trenutno zdravje SSG veliko boljše od tistega, ki sta ga ob nastopu položaja Aleksander Švab bo letos vodil na šoli Komel solopevski oddelek z razširjeno dobila z Marchesijem. "Celotna struktura gledališke hiše je pozitivno reagirala in krizno stanje premostila z notranjo življenjsko energijo". Dokončne rešitve kočljivih vprašanj sicer še ni, za to bo treba počakati, da bo na podlagi dogovora med javnimi ustanovami in društvom SSG nastal nov statut, nato pa, da bo skupščina izvolila nov odbor, ki bo trenutno, za zdaj še izredno stanje, preosnovala v redno. Berdon je prepričan, da bo redno delovanje SSG steklo samo, če se bo udejanjala "pametna finančna politika". SSG je v teh mesecih potrdilo željo po življenju in po tem, da odigra pomembno vlogo ne samo za manjšino, temveč tudi za celotno mestno stvarnost. Drugače pa se z novimi umetniškimi izzivi "zapeljivih mediger" Slovensko stalno gledališče postavlja na štartno linijo razvejene ponudbe abonmajske sezone 2010-2011, ki bo potekala pod geslom Status quo... vadiš? Dramatika bo osnova programa, ki bo letos obsegal tudi klasični in sodobni ples, resno in lahko glasbo, hišne produkcije pa bodo osrčje abonmajskega jedra, okrog katerega se bo vrtel kaleidoskop gostujočih dogodkov z velikopoteznimi in komornimi produkcijami ter muzikali. Umetniški vodja SSG Primož Bebler zagotavlja, da letošnji program odpira perspektivna obzorja s smernicami, ki Skovtizem Slovenski skavti iz Tržaške temeljito poročajo o izkušnjah na letošnjem poletnem taboru upoštevajo pričakovanja občinstva. Osnovni abonma sloni na štirih novih produkcijah SSG, četverici med seboj zelo različnih ponudb, ki upoštevajo sodobno dramatiko in klasike srednjeevropskega prostora v interpretaciji štirih režiserjev vodilnega pomena. Novembra bo na sporedu slovenska praizvedba drame Zlati zmaj nemškega dramatika Ronalda Schimmelpfenninga v režiji Janusza Kice. Vito Taufer pa bo dal svoj pečat komediji Kate Kapuralica dubrovniškega avtorja Vlaha Stullija. Mali oder bo prizorišče Cankarjevih iger v režiji Mihe Goloba. Poglavitno delo avstrijske literature Vrtiljak Arthura Schnitzlerja pa bo zaupan bosanskemu režiserju Dinu Mustafiču. Osnovni program bosta dopolnila dva gostujoča muzikala. Pop-rock opera Neron Andreja Rozmana Roze in Davorja Božiča v režiji Matjaža Zupančiča bo 22. oktobra odprla sezono s tremi ponovitvami. Poglavitno delo italijanske srednjeveške literature Dekameron Giovannija Boccaccia pa je snov novitete Mestnega gledališča ljubljanskega in SNG Nova Gorica, ki bo premierno zaživela spomladi v režiji Borisa Kobala in z glasbo Milka Lazarja. Novost letošnje abonmajske strukture bo možnost dopolnjevanja osnovne ponudbe z enim, dvema ali tremi izbirnimi sklopi, izmed katerih vsak obsega tematski dramski program in plesno-glasbeni program. /str. 10 IG Industrijski in grafični oblikovalec Robert Doljakje letos prejel slovenski oskar za embalažo IALITA ITA FRANC A SAVO! A IAGGIO ILOCHON" BIANCO iefresca -LA RONI ■HI 'REBL0CH0N V vidiku občinskih in pokrajinskih volitev 2011 Politične razmere v Trstu Deželni svetnik SSk Gabrovec v Zagraju Govor o načrtih za razvoj teritorija Načrtovanje usklajenega razvoja teritorija, težave zaradi uresničevanja šolske reforme in sprememba volilnih okrožij za prihodnje pokrajinske volitve so bile pred dnevi v ospredju na srečanju na županstvu v Za- sta se udeležila tudi sovodenj-ska županja Alenka Florenin in predsednik društva Juli@est Mauro Gaddi, ki med drugim razvija zanimive načrte na področju turistične promocije in ovrednotenja teritorija. Na srečanju je tekla beseda o Igor Gabrovec podpisnik popravka zakona Pravno naj se zavira širjenje neavtohtonih rastlinskih vrst Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je že večkrat opozoril deželno od-borništvo in pristojne urade na problem divjega širjenja tujih rastlinskih vrst na škodo avtohtonega rastlinja. Gabrovec je deželni svet tudi že pozval, da je treba problem obravnavati z zakonskimi oprijemi in zato je aprila letos podprl zakonski predlog, za katerega so se zavzela nekatera naravoslovna in okoljevarstvena društva s Tržaškega. Naslednji teden bo deželna zbornica obravnavala zakonski predlog št. 120, ki bo deželno zakonodajo razbremenil zastarelih in zapadlih normativ. Zakon torej zaobjema najrazličnejša področja, med katerimi tudi kmetijsko in naravovarstveno. Deželni svetnik Slovenske skupnosti je zato pripravil popravek k zakonskemu besedilu, ki povzema besedilo že omenjenega samostojnega zakonskega predloga. Če bo zbornica sprejela amandma, ki ga je z Gabrovcem podpisal tudi deželni svetnik Alessandro Corazza, bo to predstavljalo pomemben korak naprej pri zatiranju rastlin, ki izhajajo iz drugih kontinentov in so po prihodu v naše kraje pričele s pravo inva-zijo teritorija. Med te sodi prav gotovo veliki pajesen (ailanthus altissi-ma), ki bujno uspeva ob robovih cest, v zadnjem desetletju pa se je močno razširil tudi v notranjost kraške gmajne, kjer s svojo bujno rastjo ogroža avtohtone vrste teritorija, kulturno dediščino (večkrat rase in izpodjeda zidke in zapuščene hiše) in pokrajino. Poleg velikega pajesena sodita med škodljiv- Igor Gabrovec (foto IG) Na dnu... ce prav gotovo tudi peli-nolistna žvrklja (am-brosia arte-misiifolia) in raznozobi grint (sene-cio inaequi-dens).Tadva imata namreč zelo negativen vpliv na človeško zdravje: ambrozija ali žvrklja, ki izhaja iz Severne Amerike, izpušča ogromne količine cvetnega prahu z izrazitimi aler-gogenimi značilnostmi; grint (afriškega izvora), ki s svojimi rumenimi cvetovi preplavlja tudi obdelane površine, pa vsebuje, predvsem za otroke, zelo škodljive alkaloide, ki lahko pristanejo v končnih kmetijskih pridelkih, kot sta mleko in med. Visco Predsednik republike Giorgio Napolitano se je le odzval na pismo, ki mu ga je ob koncu junija letos napisal koordinator združenja Terre sul Confine in cenjeni zgodovinar, prof. Ferruccio Tassin glede fašističnega taborišča v Viscu, kjer je bilo I. 1943 priprtih okrog 4 tisoč Jugoslovanov. Gre za zadnjo (deloma) ohranjeno strukturo v Italiji, kjer so še vidni znaki takega taborišča, krajevna uprava furlanske vasi pa ne kaže niti najmanjše volje, da bi se kraj ohranil tak, kot je, emblematičen kraj evropske vrednosti, v spomin in opomin. Predsedstvo - piše v sporočilu videmske prefekture-je stopilo v stik s predsednikom FJk, da bi ocenili možne posege, s katerimi bi ohranili zgodovinsko-kulturni objekt. V pričujočem pregledu zadnjih dogajanj v Trstu bomo skušali v glavnih obrisih prikazati glavne dogodke, ki so v tem času v ospredju javnega zanimanja in še posebno javnih medijev. Na dnevnem redu so v glavnem komentarji in predvidevanja o prihodnjem razvoju gospodarstva v luči okvirnih političnih opcij in državljanske zrelosti prebivalstva, kar zadeva odprtost navzven in sožitje s krajevno in širšo stvarnostjo, ki obdaja naše ožje območje. To razmišljanje izhaja iz danih dejstev, mimo katerih obvezno ne morejo krajevni, pa tudi širši dejavniki. Prihodnje leto se namreč izteče mandat sedanji pokrajinski upravi in občinskim upravam v Trstu, Miljah in v Devinu-Nabrežini. Zato so politične stranke že začele načrtovati obnovitev omenjenih javnih uprav s posebnim ozirom na izbiro novih županov in pokrajinskega predsednika. Istočasno se že pospešeno ukvarjajo, koga in kdaj bo osrednja vlada v Rimu imenovala za novega predsednika Pristaniške ustanove, ki je pristojna za vodenje poslovne politike v zvezi s pristaniškim prometom in z njim povezane prometne povezave za dostavljanje blagovnih pošiljk strankam v evropskem zaledju. Začnimo pri tržaški Občini, ki ima od nekdaj zelo pomembno vlogo ne samo na strogo upravnem področju na svojem ozemlju, temveč tudi dejansko funkcijo posredovanja med podjetniškimi krogi in drugimi gospodarskimi dejavniki. Kot rečeno, se sedanjemu županu Di-piazzi izteka županski mandat, a po obstoječi zakonodaji ne more več kandidirati na to mesto. Odprlo se je torej vprašanje njegovega naslednika. Glavne politične stranke so že začele "otipavati" javnomnenjsko razpoloženje s predlogi možnih kandidatur. Med doslej evidentiranimi kandidati je v ospredju pozornosti znani poslanec Ljudstva svobode in nekdanji podtajnik na zunanjem ministrstvu Roberto Antonione, ki si je svojčas zelo prizadeval, da bi Trst dobil organizacijo mednarodne razstave Expo. V krogih levosredinske opcije se omenja sedanji pokrajinski tajnik Demokratske stranke Roberto Co-solini, ki je bil deželni odbornik v Illyjevi dobi. Ker je do volitev še precej časa (spomladi 2011), je pričakovati predloge za še druge kandidature. Glede delovanja tržaške občinske uprave in župana Dipiazze pa se že dajajo ocene. Tako nekateri omenjajo njegovo pragmatičnost in ideološko neobremenjenost pri reševanju konkretnih problemov, vendar kakih drznejših potez glede slovenske problematike si ni upal napraviti zaradi znanih so ugotovili tudi večje formalne pomanjkljivosti, tako da ga je moral župan zamrzniti, tj. prepustiti novi občinski upravi. Omeniti je treba, da je v desnosredinski navezi na občinski ravni prišlo do političnega razhajanja z nekdanjim odbornikom Bandel-lijem, kateremu je župan Dipiaz-za na pritisk poslanca Menie iz vrst nekdanjega Nacionalnega zavezništva odvzel vsa pooblastila. Ta je nato s še nekaterimi drugimi somišljeniki ustanovil novo politično skupino "Drugi Trst” in se bo na prihodnjih volitvah predstavil kot županski kandidat. Prihodnjo pomlad bodo, kot že omenjeno, volitve tudi za obno- rSTiiffrif •tur itSan K-EJMt , .. šf • t. r pritiskov skrajne desnice, pa tudi drugih tržaških krogov. Podprl in pozdravil je koncert dirigenta Mutija 13. julija na Velikem trgu ob sodelovanju zborovskih pevcev in mladih glasbenikov iz Italije, Slovenije in Hrvaške ob častni prisotnosti njihovih državnih predsednikov. Občinski odbor je načelno soglašal, da se slovenskemu pisatelju Borisu Pahorju podeli častno meščanstvo, a zataknilo se je pri motivaciji, ki ni omenjala trpljenja Slovencev in Hrvatov pod fašizmom, zaradi česar je Pahor odklonil omenjeno priznanje. Kot tržaški župan je prvi navezal stike s sosednjo občino Sežana in z ljubljanskim županom Jankovičem. Pozdravil je vstop Slovenije v Evropsko unijo in v schengensko območje. Manj se je izkazal pri vodenju postopka za sprejem novega tržaškega regulacijskega načrta in pri določitvi njegovih vsebin. Posebno prizadeti so se čutili slovenski občani na področju Vzhodnega in Zahodnega Krasa. Strokovnjaki Povejmo na glas vitev pokrajinskega sveta in izvolitev novega pokrajinskega predsednika. Sedanja levosredinska pokrajinska uprava, ki ji predseduje Maria Bassa Poropat, je meseca marca končno odobrila nov statut in 19. julija zadevni pravilnik, ki med drugim uzakonja rabo slovenščine tudi na sejah sveta, kar je nadvse pomemben korak v uresničevanju pravic Slovencev. Na tem mestu ne moremo mimo nadvse pomembnega javnega srečanja med predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške ob znanem Mutijevem koncertu 13. julija, ki je kljub skromnemu formalnemu protokolu izredno pomemben dogodek za tržaške razmere, ki ga je nacionalistična desnica sabotirala in odklanjala, a še vedno odmeva na raznih ravneh. Naključje je naneslo, da so se predsedniki poklonili pred nekdanjim Narodnim domom prav ob koledarski 80-letnici njegovega požiga (13. julija). Alojz Tul Sprejeti dejstvo spremenjenega Nedavne poplave, ki so močno prizadele Slovenijo in del naše narodne skupnosti v Italiji, so povzročile velikansko škodo kakor tudi upravičena pritoževanja, da smo na takšne vremenske pojave premalo pripravljeni. Da ni poskrbljeno za takšno ali drugačno zaščito, in ko vodna ujma prične ogrožati domove, da ni na voljo dovolj vreč s peskom, s katerimi je mogoče razmeroma hitro zaščititi določena območja. Vse to drži, seveda pa se ob tem ni mogoče izogniti vprašanju, zakaj smo na poplave in povodnji pripravljeni le zasilno in zakaj obstanemo nekako presenečeni, kadar do njih ponovno pride. Verjetno še nismo osvojili prepoznanja, da se je podnebje spremenilo in da se to kaže v celi vrsti neljubih pojavov. Kot da bi se bali pogledati resnici v oči, resnici, ki je težka in obremenjujoča, toda še slabše za nas je, če je nočemo videti. Ugotovitev, da smo dejstvo podnebnih sprememb sprejeli v vednost le deloma ali sploh ne, gotovo ne velja samo za Slovenijo, ampak praktično za ves svet, to pa pomeni, da se s posledicami nismo dovolj resno soočili in pričeli iskati odgovore nanje. Sprememb nima smisla več kot toliko naštevati, saj so v naše okolje že umeščene, namreč zviševanje temperature, kar je izvir vseh novih pojavov, zaradi česar na visokih gorovjih pada dež in vse manj snega, ki sicer sam po sebi zadržuje velike količine vode vse tja do pomladi in slej ko prej skozi vse leto. Poleg tega je padavin več kot nekoč, in to v večjem obsegu, poletja pa so vse bolj deležna ekvatorske vročine, ki zemljo neusmiljeno izsušuje. Zaradi suše je v svetu letno izgubljenih oziroma opuščavljenih 12 milijonov hektarjev zemljišč, istočasno so na delu veliki viharji in predvsem nalivi. Slednji povzročajo poplave ter tudi zemeljske usade in plazove, s katerimi se gričevnata območja prilagajajo novim pogojem, ker so se pač izoblikovala v drugačnem podnebju. Usadi in plazovi pa niso na delu le v višjih predelih, ampak so vse pogostejši tudi drugje, na kar opozarja geofizično poročilo, da je npr. na jugu Italije in na obeh otokih kar petina ozemlja v nevarnosti. Več kot jasno je, da so vsi našteti podatki vsekakor zastrašujoči, in če o njih dlje časa razmišljamo, nas pričnejo potiskati v obup in tesnoben občutek nemoči. Zato se zatečemo v nekakšno pozabo in prepričanje, da vendar ni vse tako brezizhodno, saj so se vremenske katastrofe vedno dogajale in v tem duhu se nekako pomirimo, ne da bi storili kaj bistvenega. Prav gotovo velja takšen odnos do vremenskih nesreč spremeniti, ker nas bodo te zanesljivo obiskovale tudi v prihodnje, zato se je koristno nanje pripraviti takoj in vnaprej. Zgraditi nasipe in poglobi ti rečne struge, opustiti gradnje pregosto posejanih hiš in naselij, v mestih izboljšati kanalizacijo in tako dalje ter seveda dosti več storiti za čistejše okolje. Vse v luči prepoznanja, da je strah pred določeno resnico neskončno bolj uničujoč od resnice same. Janez Povše graju, kjer je bil deželni svet- vlogi in pomenu, ki ga lahko nik Slovenske skupnosti Igor tudi na območju goriškega Gabrovec gost tamkajšnje žu- Krasa odigrava Lokalna akcij- panje Elisabette Pian. Srečanja ska skupina (GAL) Kras na dvojnem tiru podpiranja samostojnih načrtov na Goriškem in istočasnem medpok-rajinskem povezovanju. Posebej je bila poudarjena neustreznost nedavnega razpisa glede spodbujanja ustanavljanja razpršenih hotelov, ki je bil v bistvu osnovan na potrebah in modelih gorato-karnijskega območja, ne pa go-riške in tržaške stvarnosti. Prav tako je bilo podčrtano, da se tudi razpisi iz deželnega načrta za podeželski razvoj bolje uokvirijo na specifiko tržaško-goriškega Krasa. Glede zarisovanja novih volilnih okrožij za prihodnje pokrajinske volitve v Gorici so si bili udeleženci srečanja edini v ocenjevanju nevarnosti, da se konkretno prekine gotovost izvolitve kandidatov slovenske narodnosti. V zvezi s tem se bo deželni svetnik Gabrovec že v prihodnjih dneh ponovno srečal s pristojno deželno odbornico Federico Seganti. NAS DEMOKRATIČNI SVOBODNI! DIKTATOR VAM STROGO UKAZUJE, DA MORATE OBVEZNO BITI... POGOVOR Basist Aleksander Švab Zanima me formacija pevcev iz našega prostora" Glasbena šola, ki ne raziskuje razvojnega potenciala in ne ponuja mladim ustvarjalcem novih izzivov, je organizem brez življenjske moči. Ustanova, ki vzgaja, mora biti namreč vir spodbud k odkrivanju čim širših obzorij, na osnovi katerih si bodo učenci lahko ustvarili svoje mnenje in bodo utemeljili nadaljnje izbire in usmeritve. V ta namen bo Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici povečal z letošnjim šolskim letom solopev-ski oddelek z novim razredom, ki ga bo vodil basist Aleksander Švab. Vztrajnost, predanost, znanje in iznajdljivost zaznamujejo tržaškega pevca in pedagoga, doma iz Križa, ki se je v zadnjih letih postavil v ospredje tudi s svojimi didaktičnimi dosežki, in sicer z ustanovitvijo in vodenjem Mednarodne pevske akademije, s katero je uprizoril več opernih del. Laboratorij za mlade pevce združuje danes okrog 50 pevcev z vsega sveta, katerim ponuja edinstveno možnost, da povežejo teorijo s prakso oz. da pridobijo osnovno odrsko izkušnjo. Število Švabovih učencev se bo letos povečalo, saj bo pevec postal profesor goriške šole na povabilo ravnatelja, prof. Silvana Kerševana: '‘Švaba se spominjam iz njegovih mladih let in sem z zanimanjem in občudovanjem spremljal njegovo kariero. Ustanovitev mednarodne pevske akademije je bila res lepa novost, in ko sem prisluhnil eni izmed produkcij tega laboratorija, me je izvedba prijetno presenetila, saj sem začutil, da je bilo v celoti delo mojstra, ki obvlada vse aspekte operne uprizoritve, zna delati z mladimi in mu je to de- lo zelo pri srcu. Ko sva se spozna- la, je zamisel o sodelovanju nastala spontano in upam, da bo odziv učencev na to novo pobudo poplačal najino navdušenje. Na šoli imamo že vpeljan solo-pevski oddelek, ki je nastal na pobudo prof. Franke Žgavec in je z njo dosegel pomenljive rezultate. Ob njej že dolgo let sodeluje s šolo tudi prof. Martin Srebrnič. Redne lekcije oddelka smo občasno nadgradili z uspešnimi tečaji, ki sta jih med drugimi vodila Viktor Srugo iz Buenos Airesa in Eleonora Jankovič. Sodelovanje s Švabom nadaljuje to usmeritev in dopolnjuje našo pedagoško ponudbo. Menim, da moramo izkoriščati potencial glasbenikov, ki živijo na našem teritoriju". Sodelovanje nastaja na spodbudni osnovi medsebojnega zaupanja in skupnih ciljev z željo, da bi goriška šola ponudila mladim solopevcem dodatno, novo motivacijo in možnost razvijanja večstranske kreativnosti. Do uvedbe novega tečaja je prišlo postopoma, kot je pojasnil basist Aleksander Švab: Silvan Kerševan je prišel lani na vajo pevcev Akademij e, da bi po-bliže spoznal naše delovanje, nato me je povabil k vodenju pevskega tečaja na šoli Komel. Sodelovalo je okrog deset pevcev; od samega začetka sem zaradi zanimanja udeležencev ugotovil, da bi se tečaj lahko razvil v stalno pobudo. Z vašo akademijo ste se kot pedagog angažirali vedno pri bolj artikuliranih projektih, ki so ciljali na uprizoritev opernih del. Kako pa ste zasnovali redni pouk solopetja na šoli Komel oz. se boste "omejili" na lekcije o tehniki in interpretaciji? Prav gotovo izhajam iz različne- ga pristopa in bom zasnoval študij nekoliko drugače, če ga primerjamo s kanoničnim načinom poučevanja. Ob posameznih lekcijah bi uvedel namreč skupinski pouk, da bi se učenci med seboj poslušali in se na tak način veliko naučili drug od drugega, iz napak ali dosežkov. Cilj mojega poučevanja je oder. Zanima me formacija pevcev iz našega prostora, ki bi se lahko preizkusili in uveljavili v opernem svetu. Pevsko tehniko bo zato obvezno dopolnjevala tudi scenska umetnost. Vabljeni so tudi začetniki ali gre za strukturo master-classa za že formirane pevce? Tečaj nima omejitev; odprt je za vse pevce in bo potekal na različnih nivojih, da bi ustrezal potrebam tistih, ki že imajo svoj repertoar in bi se želeli postaviti v tesnejši stik z opernim gledališčem, kot tudi začetnikov, ki potrebujejo osnovne napotke in nauke. Če je cilj poučevanja pridobitev odrske izkušnje, verjetno lahko pričakujemo sodelovanje učencev šole pri projektih vaše Mednarodne pevske akademije. Seveda smo že obravnavali temo morebitnega sodelovanja z Akademijo. Najprej bi se lahko povezali pri izvedbi oper, ki predvidevajo zborovske točke, ko bi posamezni pevci pridobili nekaj več izkušnje, pa bi se lahko vključili tudi kot solisti. Akademija je v teh letih pogrešala možnost sodelovanja z orkestrom, saj ste uprizarja- li vse opere s klavirsko / spremljavo. Dejstvo, da v centru Komel deluje orkester Ar-satelier in da je njegov letošnji projekt ravno "Glas in orkester", vzbuja upanje, da bi se morebitno sodelovanje med društvom in šolo lahko razvi- lo tudi v tem smislu? Orkester bi sodeloval, vse pa je odvisno od razpoložljivih sredstev. Seveda je njegova 'bližina' velika priložnost. Pri Akademiji ste se vedno angažirali, da bi se pevska ponudba širila tudi na druga področja in bi obsegala še laboratorije za režijo, scenografijo in kostumografijo. So te smernice še vedno aktualne? Trudimo se, da bi postopoma nadgrajevali ponudbo, najprej s tečajem za dirigente. Na Akademiji so pevci v teh letih vedno pomagali pri realizaciji scen in kostumov ali pri organizaciji rekvizitarne in mislim, da so s tem sodelovanjem razumeli ali si vsaj predstavljali, koliko dela je v zakulisju operne uprizoritve in kako se sploh 'živi' v operi. Nadaljnje, bolj artikulirane pobude so vsekakor v pripravi. Letošnja sezona je bila posebno bogata z nastopi, kar potrjuje stalni razvoj pobude. Najnovejša produkcija 11 Cam-piello Ermanna Wolf Ferrarija je predstava, s katero smo do sedaj največ gostovali. V poletnih mesecih smo izvedli deset ponovitev, oktobra se bomo odpravili v Me-ran in Sterzing ter smo že v dogovoru za dodatne ponovitve. Poleg tega pripravljamo tradicionalni božični koncert, v pustnem času pa naj bi zaživela ena od Donizettijevih fars. Mozartovo opero Fi-garova svatba bomo ponovili v projektu Deželnega šolskega urada 'Ragaz-zi, ali'Opera'!. Otroke in mlade osnovnih, nižjih srednjih in višjih šol bomo povabili k sodelovanju pri nastajanju operne produkcije. Slovenske šole bom zaupal koordinaciji pevca in sodelavca Gorana Ruzzierja. V poletnih mesecih nas pričakuje sodelovanje z Malim festivalom FJK, na katerem bomo uprizorili Rossinijevo opero La cambiale di ma-trimonio. Osrednja poletna produkcija pa bo 11 cappello di pa-glia di Firenze Nina Rote. Nastajanje tovrstnih, velikopoteznih načrtov zahteva veliko prizadevanja in časa. Kako zmorete usklajevati vzgojiteljsko delo z vašo solo-pevsko kariero? Pred kratkim sem debitiral v vlogi Atile v istoimenski operi Giu-seppa Verdija v sklopu prireditev ob obletnici barbarskih pohodov v Ogleju. Ta nastop mi je pomenil veliko, saj sem od nekdaj želel nastopati v teh vlogi. Moram priznati, da, odkar sledim Akademiji, imam veliko manj časa zase in za svoj pevski poklic. Upam, da bom kmalu lahko prepustil vsaj del odgovornosti zanesljivim sodelavcem in da bom lahko dobil boljše ravnovesje med pedagoškimi ob- veznostmi in operno kariero. V zadnjih letih sem se moral žal odpovedati marsikaterim angažmajem. Kateri je nauk, ki izhaja iz vaše osebne umetniške zgodbe in ga skušate posredovati vašim mladim učencem? Na osnovi lastne izkušnje svetujem vsem mladim pevcem, naj naberejo čim več izkušenj in si od samega začetka ustvarijo bogat zaklad spoznanj. Takega dela se namreč ne naučiš, krasti moraš z očmi in ušesi, ko opazuješ bolj izkušene kolege. Zato je treba zahajati v gledališče, spremljati glasbeno dogajanje. Poleg tega mi je osebno veliko pomenila formacija na Glasbeni šoli vFiesolah, kjer sem debitiral v mnogih vlogah in si ustvaril bogat življenjepis. Nikoli mi ni bilo žal, ko sem pel v kaki stranski vlogi, saj si izkušnjo gradiš, tudi ko nisi glavna oseba na odru, a si vsekakor sestavni del celote. Isto svetujem tudi mladim pevcem, da ne bi nikoli podcenjevali na začetku kariere manjših in navidezno nepomembnih vlog. Drugi nauk, ki ga skušam posredovati, pa je vezan na odrski nastop: imam srečo, da sem se vedno zelo sproščeno gibal na odru, medtem ko se veliko pevcev osredotoča le na vokalne zahteve. V modernih opernih uprizoritvah mora pevec biti tudi igralec. Naravni dar je seveda zelo pomemben, lahko pa se tega tudi naučiš. Na Akademiji skušam pripravljati pevce ravno na ta izziv. Sodelovati morajo tudi tisti, ki niso še popolnoma zreli za tovrstno izkušnjo, da razumejo, kaj pomeni in če imajo potrebne sposobnosti. Smernice, ki veljajo za Akademijo, bodo v glavnem vodilo tudi učencem, ki se bodo odločili za preverjanje in krepitev svojih pevskih ambicij na novem tečaju šole Komel, kjer odpirajo nova vrata z upanjem, da bodo mladi pevci naše dežele lahko gradili "nekaj pomembnega, ne samo za naš prostor". Rossana Paliaga Prva, septembrska številka otroške revije Pastirček Nasmejano v šolsko leto s starim prijateljem Pouk se je začel in med šolske klopi se je vrnil tudi Pastirček, dragi, priljubljeni sopotnik naših šolarjev. Z ustaljenimi, pa tudi novimi rubrikami bo spremljal in lajšal šolsko delo ter s soncem obžarjal sivino otožnih jesenskih in zimskih dni, dokler ne nastopi vesela pomlad in z njo tudi konec šolskih "muk". S šolskim letom 2010/11 stopa Pastirček v 65. leto svež in mladosten kot vselej. Z naslovnice se smeji velik pisan okrogloličen zmaj z zvedavimi očmi, ki veselo plava med oblaki in bo vse leto poživljal Pastirčkovo platnico. To čast si je s svojo risbo priboril Martin Va-scotto, tretješo-lec, OŠ J. Ribičič-K. Širok iz Trsta, ki je prejel prvo nagrado na natečaju za naslovno stran Pastirčka. Na uredništvo je letos z vseh koncev zamejstva, pa tudi iz Slovenije in še od kod prispelo rekordno število risbic: 874! Urednik revije g. Marijan Markežič je bil tega izjemno vesel in se zahvaljuje vsem risarjem in seveda učiteljicam, uči- teljem in staršem, ki so vzpodbujali otroke k sodelovanju. Komisija je imela zelo težko delo; ob prvi nagradi je ex aequo podelila drugo nagrado Giulii Martellos, petošolki OŠ Romjan, in Giadi Pregare, tretješolki OŠ M. Samsa, Domjo, tretjo pa Patriku Cinger-liju, petošolcu OŠ F. Erjavec, Štan-drež, in Mattii Codromazu, učencu 2A OŠ Špeter. Njihova dela so seveda tudi objavljena. Posebno pohvalo so prejeli učenci šol, ki so poslali največ ribic (Špeter 96, Opčine 82, Romjan 74, Gorica 71, Sovodnje 59), pa tudi vsi, ki so sodelovali. Da otroci tudi med počitnicami niso pozabili na Pastirčka, dokazujejo zapisi v Pastirčkovi pošti in velike fotografije, ki so mu poslali, da bi s sliko podkrepili lepa doživetja. Oglasili so se veseli pevci OPZ E. Komel iz Gorice, ki so preživeli pevski teden v žabniški koči sv. Jožefa, strežniki iz duhovnije sv. Ivana iz Gorice in iz Pevme, ki so bili prav tam, volčiči, ki so taborili v domu duhovnosti v Klancu pri Kozini, udeleženci Poletnega središča v Zavodu Sv. Družine in tržaški volčiči, ki so taborili v Čezsoči pri Bovcu. Medtem ko so bili otroci na počitnicah, so se Pastirčkovi sodelavci trudili, da bi bila revija tudi v letošnjem letu čim bolj privlačna, živahna, zanimiva, obenem pa vselej tudi vzgojna in da bi vsak bralec našel kaj zase. Na jezikovne strune, ki so tako pomembne za dobro znanje slovenščine, so ubrane pesem Vesela abeceda V. T. Arharja, ki se poigrava s črkami, rubriki Jezikoslovje za šalo in zares, v kateri Berta Golob v šaljivem tonu predstavlja besedo otorinolaringolog, in tudi Napake in spake proč!, v katerih domuje Pacek, ki v svoji spakedranščini vpije na pomoč! Učenci mu bodo gotovo pomagali popravljati njegove obupno zapisane misli. Zanimivosti s širnega sveta bodo kot lani razkrivali zapisi Nine Grudina ob nežnih, igrivih ilustracijah Paole Bertolini Grudina; pod drobnogledom so tokrat kenguruji in njihove značilnosti. Moje prve molitve je naslov nove rubrike, ki jo piše Božo Rustja. Otroci se bodo ob njej naučili obračati se k Bogu z molitve- nimi obrazci. Prvi je Očenaš. V letošnjem letniku Pastirčka bodo bralci ob zapisih Walterja Grudi-ne in ilustracijah Paole Bertolini Grudina spoznavali zgodbe iz Svetega pisma. Tokrat je govor o vesoljnem potopu in Noetovi barki. Vsakič bodo morali tudi sami kaj pobarvati in dopolniti. Strežniki bodo preverjali svoje znanje z reševanjem njim namenjenega kviza. Pesmica Dobro Jutro Barbare Rustja z dopolnjevanji in simpatičnimi risbicami Svetlane Brecelj nagovarja šolarje, ki bodo lahko prebrali še zgodbici Marize Perat Pravljica na pohodu in Grozda Berte Golob. Dominik Krt je za otroke po Otonu Župančiču priredil in uglasbil pesmico V novo šolsko leto, zelo uporabno pri pouku glasbe. Spretne ročice bodo izdelale lutke iz kuhalnic po navodilih Tatjane Ban, ki napoveduje nagradno igro. Posladkali se bodo z jabolčno pito, medtem ko bodo reševali matematične zanke Miška Mata, ki jih nastavlja Veronika Srebrnič, križanko KrižKraž, uganke in vse, kar prinaša septembrska številka. Najmlajši bodo s srčkano miško Danile Komjanc prvič prestopili šolski prag in ji pomagali pripraviti šolsko torbico. Veselo branje! IK NOVO Režiser Janez Pipan 3. Giovanm Boccaccio, Ira Matej Krajnc, Milko Lazar Režiser Boris Kobal Rat DEKAMERON 1A ABOIMMA za posebej izbirčne gledalce in vaše poslovne partnerje s komično opereto, baletom muziklom, tremi spektakli in izbirno predstavo na malem odru (ob petkih) 1. Friedrich Diirrenmatt OBISK STARE GOSPE Režiser Dušan Jovanovič 2. Henrik Ibsen SOVRAŽNIK LJUDSTVA 18. februarja 2011 gostuje Opera in balet SNG Maribor 6. Ingmar Bergman Režiser Janez Pipan JESENSKA SONATA Koprodukcija z MGL 4. Johann Strauss, ml. Dirigent Simon Robinson Režiser Vito Taufer NETOPIR 15. oktobra 2010 gostuje Opera in balet SNG Maribor RADIO AND JULIET 5. Edvard Clug Avtorski projekt Edvarda Cluga 7. Izbirna domača/gostujoča predstava na malem odru Druga ABONMAJSKA PONUDBA Redni abonmaji, Dijaški abonma, Študentski abonma Podaljšan vpis abonmajev traja do 9. oktobra 2010. V času vpisa abonmajev je blagajna gledališča odprta vsak delavnik od 10.00 do 12.00 in od 15.00 do 18.00, ob sobotah od 10.00 do 13.00. Info Poglejte OD BLIZU na 30. septembra 2010 Kristjani in družba Ko kariera pomeni vse... Kult znanja Vsaj včasih se lahko tudi zamislimo, da smo na tem ljubem svetu podobni čričkom, ki priletijo in odletijo, zato tudi velikokrat ne vemo, kako in kaj. Če pa slučajno vemo, kam naj bi šli, ko celo to lahko povemo, nekako tako, kot smo zdrdrali znanje na kakšnem izpitu, pridemo do spoznanja, da nam to znanje, ki ga kljub vsemu naporu, ki smo ga vanj vložili, ne zadošča, ker nam ne potrjuje naših izkušenj. Vzgojili so nas, da negujemo spoštovanje do znanja ali njegov kult. Prepričani smo, tudi zato, ker so nas vzgojili, da nas bo znanje v življenju rešilo, saj si bomo z njim služili kruh in s tem zagotovili eksistenco. Včasih si celo z znanjem prikrivamo takšno in drugačno resnico, da prelisičimo sami sebe. Največkrat pa si mislimo, da, če bomo imeli znanje, bomo dosegli tudi kariero. Seveda, tako mislimo, pozabljamo pa, kaj je kariera. Kariera ni, da nas vsi obožujejo, s prstom kažejo za nami, kaj vse smo, ampak je vzorec našega osebnega razvojnega procesa, osebe kot ustanove, v kateri nekdo dela, pa ne glede na to, kaj dela. Prav tako je kariera sredstvo za dosego nekega cilja ali ciljev, s pomočjo le teh pa tudi namena ali cilja ustanove, kjer smo zaposleni. Z nami je povezano naše znanje v tej ustanovi in tudi njen uspeh kot neuspeh. Tako si zaposleni, ne glede kje, ob dodatnem izpopolnjevanju ustvarja tudi kariero. Dobri delodajalec je zaposlene vedno vzpodbujal k dodatnemu izobraževanju, ker je to običajno pot do uspeha, ko nas pripelje do novega znanja, s katerim napredujemo in dosežemo tudi določeno kariero. S svojim znanjem in tudi napredovanjem v službi ali z rastjo naše kariere pa obstaja tudi realnost življenja, ki ga živimo. Tu pa se nam velikokrat "zatakne". Ker dajamo karieri veliko pozornosti, se nam dogodi, da zanemarjamo druge plati v našem življenju, ki so važne. Najprej pri sebi; če smo verni, radi vero porinemo nekam daleč proč, čeprav je ne zavržemo, če smo poročeni, imamo znatno manj časa za partnerja, da bi o otrocih, če so, ne govoril, ker zanje skrbi kdo drug, velikokrat stari starši, seveda z razumevanjem: "ker študira, da doseže kariero", bomo pa mi priskočili na pomoč otrokom. Leta tečejo in otroci so osiromašeni za vse tisto, kar bi jim mogli dati v času, ko smo gradili kariero. Marsikje se celo dogodi, da se zakonsko življenje v tem času ohlaja in lahko pripelje do ohladitve ... Še bi lahko našteval. Ob karieri se moramo zavedati, da nam ta ne bo pomagala veliko, četudi bomo uspešni pri delu in v poklicu, če bodo ob tem trpeli tisti, ki z nami živijo, predvsem naš zakon in naši otroci. Zato je le prav, če se med seboj pogovarjamo, kako in kaj, in poiščemo skupno rešitev, da ne bi v našem življenju na račun kariere trpela družina, zakon, pa seveda tudi mi sami. Ambrož Kodelja Veliki Šmaren, L.G. 2010 Tretje pismo z groba mistikinje Magdalene Gornik mi je iztrgala smisel življenja in mi zastrupila eksistenco z banalnimi alkoholnimi hlapi, ki sem se jim z velikim naporom duha odpovedal. Zato se že leta umikam in se zavestno odpovedujem posvetni šari ter iščem samo še družbo svetnikov. Tale svetnica, Magdalena, mi bo gotovo pomagala. To trdno verjamem! Ko tako premišljujem, sem spet ujet v neko zadušljivo zanko, ki se je moram znati ubraniti in zato hočem v tem razburjenem stanju zabrusiti še nekaj trpkih na račun naših vrlih "quasi" oblastnikov, saj se sprašujem, zakaj so mi štiri desetletja stregli s sladkim vincem in me pustili, da črkujem. Po mojem mnenju je namreč hinavsko, da družba po eni strani uvaja stroge zakone za vožnjo pod vplivom alkohola ali investira sredstva za zdravljenje alkoholikov, še vedno pa podpira in daje podpore za gojenje vinske trte. Dolgo že tuhtam, kako si pozdraviti možgane. Ugotavljam, dami še najbolj pomaga strogo in neprestano recitiranje psalmov in odlomkov iz Svetega pisma, do utrujenosti, čeprav scientologi in sodobni zgodovinarji 'zastrupljajo ' človeka naših dni z bogokletno skepso ter se z največjim zadovoljstvom zaganjajo proti pristnosti dvatisočletnega Božjega razodetja, češ da razodetje ni razodetje, da Vulgata ni Božja beseda, in hočejo totalno zminirati Še zadnje razloge upanja, upanja za sedanji čas in ljudi ter nas pahniti v brezno obupa in nesmisla. Scientologi, Bog se Vas usmili! Kleče na grobu Magdalene Gornik, si ponavljam: mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu, kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Amen Mislim, da mi še ne bo treba umreti v objemu svetnice. Pavle Bračko, hlepeč po živem Bogu Ob 100-letnici rojstva škofa dr. JanezaJenka Spominska maša in simpozij Škofija Koper v soboto, 2. oktobra 2010, ob 9.00 v koprski stolnici Marijinega vnebovzetja ob 100. obletnici rojstva škofa dr. Janeza Jenka pripravlja spominsko mašo, ki jo bo ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval koprski škof Metod Pirih. Po maši bo v frančiškanskem samostanu sv. Ane na Destra-dijevem trgu 10 a v Kopru sim- pozij, ki bo naglasil zgodovinske in pastoralne zasluge škofa JanezaJenka. Janez Jenko se je rodil 5. maja 1910 v Mavčičah na Gorenjskem. V duhovnika je bil posvečen 8. julija 1934, 17. julija istega leta pa je postal apostolski administrator in bil imenovan za naslovnega škofa Acufi-de. V škofa je bil posvečen 6. septembra 1964. Za prvega koprskega škofa po razpadu tržaško-koprske škofije je bil imenovan 17. oktobra 1977. Upokojil se je 15. aprila 1987, umrl pa je 24. decembra 1994 v Kopru. Na škofovskem sedežu ga je nasledil sedanji koprski škof Metod Pirih. Spored simpozija: 1. Pozdravni govor - koprski škof Metod Pirih (Škofijski ordinariat Koper) 2. Življenjska pot in človeška podoba Janeza Jenka - prof. Franc Kralj (Slap pri Vipavi) 3. Pastoralne vizije, prioritete in poudarki v prizadevanjih škofa Janeza Jenka - mag. Renato Podbersič st. (Škofijski ordinariat Koper) 4. Dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene koprske škofije - dr. France M. Dolinar (Nadškofijski arhiv Ljubljana) 5. Na pogoriščih preteklosti. Pomen obnovljene škofije za družbeno življenje Primorske - mag. Renato Podbersič ml. (Nova Gorica) Ob tej priložnosti bo izšel zbornik z naslovom: Škof dr. Janez Jenko (1910-2010), ob-novitelj koprske škofije. V zborniku bodo poleg navedenih predavanj, pomembnejših dokumentov in slikovnega gradiva objavljene še naslednje razprave: - Dogmatične, etične in idejne usmeritve (prvine) v Jenkovih spisih - dr. Ciril Sorč (Teološka fakulteta, Ljubljana) - Prizadevanje škofa Janeza Jenka za vrnitev kulturne dediščine - dr. Salvator Žitko (Univerza na Primorskem, Koper) - Delovanje Janeza Jenka v Beogradu - Marko Trošt (Beograd, Smederevo) - Pisna zapuščina škofa Janeza Jenka - mag. Marijan Vogrin (Škofijski arhiv Koper) - Obnovljena koprska škofija v očeh istrskega človeka - Milan Gregorič (Dekani) Dodatne informacije dobite pri dr. Rafku Valenčiču, GSM: 051/606-861, e-naslov: rafko. valencic@guest. arnes. si. 150-let župnijske cerkve Povišanja svetega Križa Teden duhovnosti in kulture v Črensovcih VČrenšovcih je v organizaciji Zavoda Svete Družine od 4. do 12. septembra potekal Teden duhovnosti in kulture, ki predstavlja programsko nadgradnjo Kleklovih dnevov, ki jih organiziramo že od leta 1993. Obiskovalcem ponuja pester in zanimiv program z vsako leto drugačno osrednjo temo. Tako so bile v preteklosti že predstavljene naslednje teme: Naši izseljenci, Podoba prekmurske matere, Družina včeraj - danes - jutri, Mladost ni norost kot tudi življenje in delo duhovnikov, ki so bodisi prihajali iz črensovske župnije bodisi so tu živeli in ustvarjali (Jožef Klekl st., dr. Franc Cigan, dr. Ivan Zelko, božji služabnik Danijel Halas). Osrednja tema letošnjega Tedna duhovnosti in kulture je bila načrtovana že celo desetletje, saj so se župljani na veliki jubilej 150-letnice župnijske cerkve skrbno pripravljali in ob njeni 140-letnici in blagoslovitvi novega župnijskega doma Svete Družine leta 2000 sklenili, da bodo župnijsko cerkev za letošnji jubilej temeljito obnovili. To jim je tudi uspelo in tako so lahko letos ob Tednu duhovnosti in kulture z eminentnimi gosti in strokovnjaki ponosno razpravlja- li o različnih vidikih župnijske cerkve in njenega občestva. V soboto, 4. septembra, je bila v dvorani župnijskega doma Svete Družine na ogled postavljena fotografska razstava Štefan Gyuri-ce o poteku obnove župnijske cerkve Povišanja svetega Križa v Črensovcih. Osrednji gost doc. dr. Andrej Hozjan, rojak iz Trnja, je znanstveno utemeljil dolgoletno domnevo, da so načrti za zidavo cerkve v Črensovcih pred več kot 150 leti "po pomoti" bili iz madžarske prestolnice poslani v Črenšovce. Tako je župnija Črenšovci dobila največjo cerkev v Pomurju. Zvečer je sledilo še zahvalno srečanje gradbenega odbora za obnovo župnijske cerkve, ki je 5 let usmerjal in vodil vsa obnovitvena dela. V nedeljo sta pri osrednji sveti maši ob začetku šolskega leta spregovorili ravnateljici osnovnih šol v občini Črenšovci, mag. Marija Horvat in mag. Terezija Zamuda. Pri maši smo se veselili tudi 100-letnice rojstva župljanke Terezije Gjura iz Srednje Bistrice, po maši pa so bili verniki povabljeni na odprtje slikarske razstave Podobe naših krajev v OŠ Franceta Prešerna Črenšovci. V ponedeljek je sekretar na Ministrstvu za kulturo Silvester Gaberšček predstavil sakralno arhitekturo na Slovenskem in še posebej značilnosti prekmurske sakralne arhitekture. Podrobno je opisal arhitekturne značilnosti župnijske cerkve, zgrajene v neoromanskem slogu. V torek sta mag. Ivan Bogovič in akademski slikar Štefan Hauko predstavila svoje veliko restavratorsko delo v župnijski cerkvi. V sredo sta gosta dr. Stanislav Zver in dr. Karel Be-dernjak, oba velika poznavalca življenja in dela Jožefa Klekla, razpravljala o sledeh globoke duhovnosti Jožefa Klekla st. v oltarjih in podobah v cerkvi, ki so nastajale v času kaplanovanja Jožefa Klekla st. v Črenšovcih. V četrtek smo z velikim veseljem in navdušenjem predstavili, blagoslovili in odprli Kleklovo knjižnico, prvo župnijsko knjižnico v Sloveniji, ki je vključena v sistem COBISS. Osrednja gostja Majda Tomažič, višja bibliotekarka specialistka, je predstavila antikvar-no gradivo, ki obsega preko 350 enot in ga je vnesla v sistem COBISS. Gradivo neprecenljive vrednosti (najstarejša knjiga je iz leta 1512) sedaj čaka na znanstvene raziskave, saj, kot je pojasnila gostja, vsebuje številne dragocene rokopisne zaznamke, slikovno gradivo in podobno. Največji del gradiva se je ohranil predvsem po zaslugi nekdanjega črenšovskega župnika Petra Borkoviča. Petkov in sobotni večer sta bila namenjena cerkveni glasbi. Tako so se v petek predstavili mladi glasbeni izvajalci cerkvene glasbe iz Pomurja (Iskrice iz Tišine, Upanje iz Bistric, Mladinski cerkveni pevski zbor iz Čren-šovcev in vokalna skujpina Euterpe iz Žižkov), ob tej priložnosti se je na orglah predstavil tudi domači organist Danijel Kovač. V soboto smo z orgelskim koncertom Petra Kovanja iz Madžarske obeležili še pomemben jubilej 130-letnice cerkvenih orgel, ki so imele na začetku 10 registrov, po prvi svetovni vojni so jim dodali še 4 in ob obnovitvi leta 1992 še 6, tako da imajo danes črenšovske orgle 20 registrov in so koncertne orgle, na katerih je vsako leto izveden vsaj en orgelski koncert. V nedeljo, na proščenjsko slavje ob prazniku Povišanja svetega Križa, smo poleg 150-letnice župnijske cerkve obhajali še 50 let redovništva sestre Angelike Žer-din iz Žižkov in 80 let življenja duhovnika Toneta Žerdina, prav tako iz Žižkov. Ob tej priložnosti je dekan lendavske dekanije gospod Lojze Kozar na mesto črenšovskega župnika ponovno umestil Ivana Krajnca, ki se je po dveletnem župnikovanju v soboški stolnici spet vrnil med svoje farane. Razlogov za srečo in veselje je v črensovski fari bilo torej več kot dovolj in Teden duhovnosti in kulture 2010 se je končal z druženjem ob župnijski cerkvi in župnijskem domu Svete Družine. Letošnji Teden duhovnosti in kulture je bil za črenšovske farane obilno blagoslovljen in poln milosti, zato člani programskega odbora z gospodom župnikom in direktorjem Zavoda Svete Družine Ivanom Krajncem z velikim u-panjem in načrti že zremo k Tednu duhovnosti in kulture 2011. Jožef Horvat član programskega odbora Tedna duhovnosti in kulture 2010 Počutim se kot živ mrlič. V vendar mirno trdim in se ne poletni vročini, s svojimi bojim, da bi me kdo lahkoposta-skurjenimi možgani, vnetimi živci po celem telesu, brez moči, v hudem trpljenju sem po 20 urah hoda pripešačil semkaj, k zemeljskim ostankom svetnice. Samo še svetost me zanima v tej svetni za-dušljivosti in se trudim za reševanje svoje duše. Komaj čakam, da se znebim smrdljivih, usmrajenih urbanih središč, kjer ljudje že zdavnaj niso več ljudje. Poln sem očitkov na račun družbe (mogoče bo kdo rekel, naj s tem neham in naj pogledam problemom v oči ter obrnem stran in najdem manj samopomilovalen način vil na laž, da me je ta družba, vka- soočenja s svojimi tegobami), pa teri sem odraščal, pohabila, saj Kristi ani in družba 30. septembra 2010 ifiMVi Tridnevni simpozij v Trstu Izničiti revščino - Takoj ukrepaj! Simpozij, ki je bil v soboto, 18. septembra, v Narodnem domu, je sklenil tridnevno mednarodno konferenco, ki jo je evropska družina Karitas priredila zato, da bi povečala občutljivost javnega mnenja o perečem vprašanju revščine. Srečanje je namreč potekalo pod geslom Ze-ro Poverty - Act Now / Izničiti revščino - Takoj ukrepaj! Temeljni element celotnega načrta je tesna povezava, ki jo je dobrodelna organizacija Karitas navezala z Evropsko unijo oziroma predsedstvom evropske komisije, saj je naddržavna ustanova to leto posvetila ravno boju proti revščini in imenovala visokega predstavnika Karitas za njenega ambasadorja. Po mnenju Karitas sta revščina in družbena odrinjenost posledici slabega oziroma neučinkovitega delovanja treh dejavnikov družbenega sistema, ki ga poznamo pod angleško tujko welfare: delovnega tržišča, družine in družbeno podporne države. Ti temelji morajo zato zaživeti v svoji najpopolnejši podobi: delovnemu tržišču je treba zagotoviti možnost, da ponuja kakovostne službe, tako da bo lahko nastala plodna zaposlenost; družine je treba preobličiti na način, da bodo ponovno postale izraz 'solidarne skupnosti'; država bi morala biti spet sposobna proizvajati vsestransko blaginjo za svoje državljane. Države morajo zvesto slediti tem principom, same pa ne bodo mogle oblikovati takih politik, če se bodo državljani držali sebičnih načel. Na novo je treba zato osnovati pojem odgovornosti drug do drugega in družbeni angažma bo postalo edino in najučinkovitejše sredstvo zato, da se bodo zaskr- bljujoči kazalci vraščenosti revščine v družbi zmanjšali. Zgovorni so namreč podatki, ki pričajo o prisotnosti te družbene ujme v tkivu držav članic EU: 17% prebivalcev EU živi pod pragom revščine; en Evropejec na 6 v starosti nad 65. letom živi v stiski; en otrok na 5 je reven; en mlad na sedem v starostnem razponu med 18. in 24. letom je primoran opustiti šolsko kariero; 7,2 milijona prebivalcev v srednji in vzhodni Evropi je nepismenih; 10% revnih Evropejcev živi v družinskih celicah, kjer ni nihče zaposlen, toda eden na deset, ki živi v pomanjkanju, ima službo (se pravi, da zaposlitev ne jamči vedno dostojnega finančnega shajanja); 60 milijonov ljudi v Evropi in srednji Aziji živi z dvema evroma na dan; mladinska brezposelnost v 27 državah član- ic EU znaša do 20%. 85 milijonov Evropejcev živi v materialni stiski: če 'domačemu' prebivalstvu prištejemo še priseljence, postane torej najštevilčnejša evropska država država revnih! Kako torej najti ustrezna sredstva, da bi zajezili problem, ki se je po finančni krizi izpred dveh let še poslabšal? O tem je bil govor na sobotnem simpoziju, ki ga je uvedel ravnatelj tržaške Karitas g. Roberto Pasetti in na katerem je bilo poudarjeno, da materialna revščina ni danost oziroma usoda, ki je prizadela nekoga: revščina je končna faza nekega procesa, proti kateremu je mogoče ukrepati. Po mnenju Patrizie Cap-pelletti, profesorice na Katoliški univerzi, ki je predstavila občinstvu skupno listino organizacije Karitas na to temo, je treba krepko spremeniti naš način razmišljanja in naše navade: proti revščini je treba vzpostaviti sinergijo med razmišljanjem o vzrokih pomanjkanja in ukrepih zoper te. G. Livio Corazza je naglasil pomen preventive in sodelovanja med dobrodelnimi organizacijami ter evropskimi in državnimi institucijami, ki naj svoje politike osnujejo na principu vključevanja. Spregovorila sta tudi evropska poslanca Debora Serracchiani in Lojze Peterle. Predstavnica DS je prizadevanje evropske politike strnila v štiri točke: boj proti mladinski brezposelnosti, prizadevanje za družbeno mobilnost in enakopravno porazdelitev plač med moškimi in ženskami ter negovanje političnih smernic za družino. O učinkih finančne krize pa je govoril njen slovenski kolega. Osnove EU je treba premisliti v luči sedanjih družbenogospodarskih okvirov, saj pravi problem "ni kriza, temveč to, kar nam je odkrila". Prihodnost Evropske unije bo zato vezana na ponovno odkrivanje skupnih vrednot in pravšnjih pravil iger, katerim se bodo morale postaviti ob bok ne le prihodnje članice Unije (ki najbrž v primeru gospodarskih težav ne bodo deležne take solidarnosti, kakršne je svoj čas EU izkazala s Španijo, Portugalsko in Irsko), temveč tudi staro jedro EU. Peterle je v ta namen dejal, da "pokojninskih razlik med posameznimi državami skupna evropska valuta ne more zdržati. Najti bo treba primerne rešitve", je dejal slovenski evropski poslanec in opozoril, da bo v prihodnje pritisk na socialno blaginjo vedno večji. Po mnenju evropskega komisarja Antonia Taian-ija je revščina element, ki onemogoča državljanu EU suverenega koristenja svobode: njegova politika bo torej usmerjena v zagotavljanje čim večje zaposlitve v t. i. realnem gospodarstvu, tako da bo osebno prispeval k udejanjanju lizbonske strategije, po kateri naj bi tržišče nudilo sredstva za udejanjanje blaginje v družbi, ne pa finančnih špekulacij. Med najbolj učinkovitimi načini boja proti revščini pa ostaja nadzor nad moralno hrbtenico naše družbe. Tržaški škof Giampaolo Crepaldi je spomnil, kako mora naše prizadevanje imeti svoj temelj v Jezusu Kristusu in kako je treba vedno umestiti evangeljsko sporočilo v družbeno tkivo in politično dejanje. IG T 8«1 šfc' o& 05* POVERTY . 0. 0... 0.. o 2ER0 P°VEnrr MI. AGlSc/ £l& ORA ?°VE^ ZER0 AGlsriT' PQ\/crw.. ZEPn Foto IG Poplave v Sloveniji Poročilo Slovenske Karitas o razdeljevanju pomoči prizadetim v poplavah Škofijske Karitas, ki so prisotne na terenu, so v preteklih dneh s prostovoljci župnijskih Karitas nudile pomoč prizadetim v poplavah, predvsem tistim, ki so še vedno prometno odrezani od sveta, in tistim, ki jim je voda uničila bivanjske prostore. Škofijska Karitas Novo mesto je razdeljevala hrano prizadetim v poplavah na območju Šentjerneja, Škocjana in v okolici Podbočja. Pri tem so si pomagali tudi s traktorjem, ki je uspešno premagoval ovire zaradi poplavljenih cest. Prostovoljci Škofijske Karitas Koper so do sedaj na Goriškem in v Istri obiskali približno 110 družin, pri čemer so nekaterim pomagali pri čiščenju stanovanjskih objektov in njihove okolice. Zelo dobro deluje tudi sosedska pomoč. Na območju tamkajšnje Karitas so zabeležili deset akutnih primerov, v katerih bodo v bližnji prihodnosti morali ponuditi izdatnejšo pomoč. Polegobleke in posteljnine so za potrebne priskrbeli gospodinjske aparate, pohištvo, nekaterim drugim pa bodo osnovne življenjske pripomočke ponudili potem, ko bodo očistili stanovanja. Škofijska Karitas Ljubljana je hrano razdeljevala v Črni vasi, kjer so razmere še vedno zelo zahtevne. Prizadetim prebivalcem so razdelili 200 kg kruha, 850 litrov mleka, 720 litrov vode in paleto drugih prehrambnih artiklov. Sodelavci Škofijske Karitas Celje so že v soboto, 18. septembra 2010, prebivalcem v Preboldu delili pitno vodo, v ponedeljek, 20. septembra, pa so v Posavju razdeljevali vodo, odeje in posteljnino ter pralni prašek. Danes so izročili tudi prvih 3.000,00 evrov denarne pomoči. Župnijske Karitas na območju Škofije Celje zbirajo vloge za pomoč tistim gospodinjstvom, ki so utrpela znatno škodo na bivanjskih objektih in jih bodo v Karitas obravnavali v prihodnjih dneh. Dodatne informacije dobite na sedežu Slovenske Karitas na Kristanovi ulici 1 v Ljubljani pri gospodu Petru Tomažiču, GSM: 041/821-834 ali na e-naslovu: peter. tomazic@karitas. si. Izjava Slovenske škofovske konference ob poplavah v Sloveniji Cerkev na Slovenskem izraža svojo podporo vsem, ki so jih v naši domovini prizadele poplave in povzročile veliko premoženjsko škodo. Slovenska škofovska konferenca vabi župnijska in redovna občestva, da za prizadete v poplavah molijo ter po svojih možnostih in sposobnosti priskočijo na pomoč. Vabimo vse ljudi dobre volje, da se udeležijo humanitarnih akcij, ki blažijo posledice naraslih voda na najbolj prizadetih območjih Slovenije. Slovenska škofovska konferenca preko Slovenske Karitas neposredno in redno spremlja razmere na terenu. Najbolj prizadetim je že priskočila na pomoč s prvimi sredstvi za nujno pomoč, v prihodnjih dneh pa bo pomoč okrepila z donacijami in prostovoljnimi prispevki. Uničujoči ateizem Članek iz Glasa koncila N/ Z e dolgo nosim s seboj izrezek članka, ki sem ga prebral v hrvaškem listu Glas Koncila; izšel je 23. aprila 2006 na str 39. Zaradi zanimivosti sem se odločil, da ga v prevodu ponudim tudi bralcem Novega glasa: Ateizem je uničil življenja milijonov Hrvaška literarna revija Marulič (2/2006) objavlja tekst Aleksandra Solženicina "Kako je komunizem zadušil Rusijo"? Ante Gradiška ga je prevedel iz francoščine in v njem med ostalim piše: "Mi smo priče moralnega propada sveta: v nekaterih deželah se to stoično prenaša, a v drugih se na to celo zavestno pristaja. Celo 20. stoletje se duši v vrtincu ateizma in samouničevanja. Ta padec v prepad ima globalne razsežnosti, brez obzira na politične formacije, gospodarsko raven ali nacionalne značilnosti. Tudi današnja Evropa pada v isti prepad, toda vanj je prišla po drugi poti... Različni deli sveta so se premikali po različnih poteh, toda vsi so prišli do praga skupnega propada. V prejšnjih obdobjih ruske zgodovine življenjski ideal ni bil družbeni položaj ali bogastvo, niti materialni uspeh, temveč svetost življenja. Rusija je bila tedaj potopljena v pravoslavno obliko krščanske vere in je bila zvesta izvirni veri svoje starodavne zgodovine. Ta sveta vera je znala zaščititi svoj narod... Med boljše-viško revolucijo je vera seveda popolnoma izginila iz sfere izobraženih ljudi in začela je slabeti celo pri bolj izobraženih menihih. Dostojevski, ki ga je za stavek, ki sledi, navdihnilo brezumno sovraštvo franocoske revolucije proti Cerkvi, je to trdil: "Ni revolucije, ki je ne bi povzročil ateizem", kar je popolnoma točno. Po drugi strani, svet še ni spoznal takšnega ateizma, kot je marksistični - organiziran, militanten, agresiven. V filozofskem kontekstu in v srcu psihologije, ki je rodila Marxa in Lenina, je bilo sovraštvo do Boga prvi razlog, nekakšna predhodnica vsem političnim in ekonomskim načrtom. Militantni ateizem ni samo detajl, nikakor ni le obrobni element, niti vzporeden element politike komunizma - on je njena bit. Ta politika je mogla popolnoma uresničiti svoje hudičeve cilje, šele potem ko je podjarmila večino prebival- stva s tem, ko jim je popolnoma odvzela kakršnokoli religiozno, kakor tudi nacionalno zavest, kjer pa je ta zavest še preostala, jo je bilo treba uničiti. Pajkova preža ateizma, ki se prepleta okoli svetega očeta, kaže, v kolikšni meri ateistični svet čuti potrebo, da ateistični svet postavi dinamit pod noge religiji, in v kolikšni meri je vera ribja kost v grlu ateizma. Že od 20. let prejšnjega stoletja spremljamo v Rusiji celo procesijo mučencev, od katerih mnogi pripadajo pravoslavnemu duhovništvu... Vsi krščanski mučenci so hrabro prenesli smrt v obrambo svoje vere. -Samo redki so se zamajali in se ji odpovedali. Na desetine in desetine milijonov vernikom je bilo onemogočeno obiskovanje bogoslužja ali pravica, da se otroci vzgajajo v verskem duhu, pogosto so starše celo pošiljali v zapor, da bi njihove otroke z lažmi in grožnjami lažje odvrnili od vere... Kljub vsemu temu v deželi, ki je bila 'očiščena' od cerkva, v kateri se razglašeni ateizem triumfalno šopiri že od dvajsetih let 20. stoletja, v kateri se vidni ostanki vere ne dopuščajo, razen če pomagajo, da je z njimi mogoče prevarati Ža-hod, v deželi, v kateri so še danes verski obredi prekršek, zaradi katerega se lahko gre na prisilno delo, je krščanska tradicija preživela komunistično 'kaljenje jekla'. Ateizem, ki je bil pri nas resnično vsiljen z grobo silo, je izkazil in uničil življenje milijonov vernikov, ki so še danes obsojeni na molk. Kljub temu (to se sicer pogosto dogaja pri preganjanih in trpečih) je dosegel občutek prisotnosti Boga v moji deželi presenetljivo globino. Zato kljub vsemu lahko vidimo prve znake op- timizma. Zaman se komunizem šopiri z raketami in tanki, zaman dosega neke uspehe v osvajanju zemlje in vesolja, kljub vsemu je obsojen na to, da nikoli ne bo premagal krščanstva! Današnji človek se predaja zlu Zahod še ni postal žrtev komunistične invazije in vera je tamkaj svobodna. Pa vendar, ta isti Zahod danes doživlja atrofijo -zmanjšanje verskega občutka. Vera je na Zahodu bila podvržena razkolom, ki so jo parali, krvavim verskim vojnam, je bila podvržena žalitvam... Val sekularizma osvaja Zahod že od Srednjega veka. Za katoliško vero je to nevarnost, vendar to ni toliko nevarnost, ki bi ji botrovalo nasilno izkoreninjevanje, temveč svojevrstna anemija, ki jo razjeda od znotraj. Ta anemija je lahko še pogubnejša od komuinističnega terorja. V desetletjih se na Zahodu gotovo nezavestno dogaja erozija etičnega smisla življenja, ki se zreducira celo na zgolj osvajanje zemeljske sreče, kar je celo zapisano v neki zahodni ustavi. Nista samo v 20. stoletju pojma Dobrega in Zla izpostavljena roganju, s tem da se njihov pomen zvito iztisne iz človeške zavesti, zakamuflira s prozornimi sofizmi. V vsakem primeru se današnji človek sramuje spoštovati tradicionalna načela, sramuje se, da bi sebi priznal, da zlo najprej domuje v človeškem srcu, preden gre v politično govorico, nikakor pa se ne sramuje vsakodnevnega predajanja zlu. In na višku tega popuščanja zlu je Zahod obsojen, da neizbežno drsi v propad. Zahodna družba vsak dan in vse bolj izgublja verske značilnosti, na katerih je zasnovana, in na vsak način, celo radostno prepušča svojo mladino ateizmu. Ali je treba še s primeri dokazovati tako brezbožnost? Poglejte samo ZDA, kjer se v nekem nedavnem filmu zasmehuje Jezus Kristus in neki ugledni visokonakladni časopis z niti malo sramu objavlja žaljivo karikaturo Matere Božje! Če so vrata že široko odprta svobodi govora, zakaj se potem sramovati komentarjev o takih gnusobah? P. S.: Moj skromni komentar kot rednega atoškega romarja v področje resnično prvinske ortodoksije, sami tamkajšnji menihi z vso resnobo svarijo, da Zahodno Evropo karakterizira kultura smrti, in govorijo ter opozarjajo tako kot stari cerkveni očetje: negacija Boga je smrt človeka! Sveti Božji, Sveti Močni, Sveti Brezsmrtni, pomiluj nas! Prevod: Pavle Bračko, atoškl romar Aleksander Solženicin ^ • v^l NOVI Gonska glas Poziv k usklajenemu nastopu SSk o premikih na šolskem področju Slovenska skupnost je z zadovoljstvom sprejela pozitivne razplete glede dodelitev neučnega osebja ravnateljstvu v Dolini in večstopenjski šoli Doberdob. Pri tem je pozitivno tudi to, da je to rezultat skupnih naporov vseh subjektov. Še posebej je pri tem bila dragocena vloga staršev, ki so se odločno postavili v bran šol svojih otrok ter pravic, ki jim jih je dolžna nuditi država. Seveda je to samo en del širše problematike, ki zadeva slovenske šole v Italiji, glavnina perečih vprašanj ostaja še odprta. Predvsem zbuja veliko zaskrbljenost napovedano krčenje šolskih organikov za naslednje šolsko leto. Prav zaradi tega bi bilo sedaj zgrešeno, da se naprezanja v korist slovenske šole umirijo. Slovenska skupnost zato pričakuje, da se vzpostavi stalen pretok informacij med pristojnimi subjekti slovenske šole, civilne družbe in politike. Le na tako bo mogoče na čim boljši način braniti uzakonjene pravice na šolskem področju. Uspešno lahko to dosežemo le z enotnim in usklajenim nastopom. DUH odprtje razstave del Marijana Tršarja Prisluhne imaginacije slovenskega mojstra Izbor del Marijana Tršarja, pesnika, pisatelja, likovnega teoretika in kritika, enega izmed klasikov slovenskega umetnostnega Parnasa, so od 24. septembra do 15. oktobra na ogled v galerijskih prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž. Razstava z naslovom Prisluhne imaginacije je sad sodelovanja z Galerijo Rika Debenjaka iz Kanala v sklopu letošnjih Kogojevih dnevov, je uvodoma povedala predsednica KC Bratuž Franka Žgavec, ki je zaradi bolezni odsotnemu umetniku iskreno zaželela, da bi čim prej okreval. Tudi zato je bila posebno dobrodošla njegova hčerka s soprogom. S temperamentno izvedbo ljudske irske koračnice na začetku in z znano Garlando-vo In the mood na koncu je večer požlahtnila flavtistka Marta Lombardi, glavno besedo pa je imela umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn. To je prvi prikaz slikarskih del Marijana Tršarja med Slovenci v Italiji, je povedala, zato razstava lahko prispeva tudi "k zmanjševanju tukajšnjega kar prešibkega poznavanja osrednje slovenske likovne scene in preohlapnega pretoka sicer obojestranskih informacij, ki naj bi uresničevale enotni slovenski kul- turni prostor". Umetnik, rojen L 1922 na Dolenjskem, živi in deluje v Ljubljani. Življenje ga je že v rosnih mladeniških letih "kovalo in oblikovalo z najhujšimi preizkušnjami", saj je izkusil Teharje, pa tudi Gonars; izkušnja taborišča se je globoko zajedla v njegovo zavest. L. 1945 se je vpisal na novo ustanovljeno Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kmalu pa je skušal "ubrati svobodnejšo pot". "Bila so leta raziskovanja, leta premlevanja in podoživljanja izkušenj že videnega in že ustvarjenega, izbiranja navdihov iz narave, zajemanja trenutkov iz vsakdanjega življenja in prodiranja v globine človeške duševnosti". Postopoma je umetnik začel graditi svoje notranje vizije v abstraktnih oblikah. Po nekajletnem manj intenzivnem slikanju zaradi zahtevnih nalog pedagoškega dela na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in zaradi poglobljenega študija abstraktnega slikarstva, zlasti utemeljitelja Kandinskega, se je Tršar po upokojitvi z vsem srcem posvetil slikarskemu ustvarjanju. V to obdobje (2004-09) spadajo v Gorici razstavljena dela. "S svojo barvno razkošnostjo vznemirjajo naše vidno dojemanje, prek naslovov pa nas posrkajo v vrtinec razmišljanj in ugibanj". Z odložitvijo čopiča in uvedbo škropljenja, polivanja, mazanja, brizganja barve na slikarsko površino je umetnik tudi formalno sklenil z ustaljenim načinom slikanja, kar mu omogoča nove izrazne možnosti in vodi do svojevrstnih dinamičnih shem, dramatičnih učinkov in lirično obarvanih občutkov, je povedala Verena Koršič Zorn. Rojevajo se fantastične, domišljijo spodbujajoče in vznemirljive konfiguracije, ki kot abstraktni pojmi zaživijo po ustvarjalnem procesu in umetniku narekujejo poimenovanje dela. "Umetnik si dovoljuje svobodna popotovanja v pravljičnost in magijo barvnega sveta, kjer nič ne omejuje sproščujočega poleta na krilih domišljije. V tem se skrivajo številne metafore in simbolika človeka v vedno istem in vendar vedno novem večnem iskanju dosegljivih in nedosegljivih ciljev". Silvester Gaberšček z ministrstva za kulturo se je Vereni Koršič Zorn zahvalil za "čudovito predstavitev” Tršarje-vih del, centru Bratuž pa čestital za razstavo del umetnika, "ki ga bomo s časom šele odkrili". Zaradi "poštenosti, enkratnosti in svoje poti Tršar ni bil vedno sprejet”, je pa "povezal celotno umetniško ustvarjanje 20. stoletja". / DD Foto DPD Galerija Metropolitana Razstavljal je Vladimir Klanjšček V galeriji Metropolitana, ki so jo pred kratkim odprli v Gorici, je, skupaj s sinom Primožem, razstavljal števerjanski slikar Vladimir Klanjšček. Predstavil je serijo slik iz zadnjih let, združenih pod skupnim naslovom Mlaka. Platna, ki so na prvi pogled popolnoma abstraktna, so se harmonično ujemala z manjšo skupino Primoževih lesenih in kamnitih plastik, oblikovanih v nekakšne zoomorf- ne/antropomorfne forme. Vladimir Klanjšček je poleg slik razobesil sestavljenko pobarvanih lesenih deščic, komponiranih v estetsko izdelan objekt, kopreno, ki se spušča po steni. Na razstavljenih platnih ohranja svoj prepoznavni slog, nežno likovno potezo in lirično barvno lestvico, slike pa učinkujejo povsem drugače, sveže. Površina platen ter tankih lesenih ploskev, ki je prepredena z rahlo mrežasto teksturo barv, od svetlih pastelnih, oranžno rjavkastih, do zelenkastih in modrih, je napolnjena s svetlobo. Luč prevladuje nad zatemnjenimi predeli in ustvarja umirjeno, lahkotno atmosfero, ki daje upanje. Na tej površini ali pod njo pa se dogaja drobno življenje. Pozornejše opazovanje razkrije mrgoleč mikrokozmos skoraj nevidnih bitij, žuželk, prebivalcev mlak in vodnih gladin. Nad temi se dvigajo obrisi živali na paši, ki se prihajajo napajat k vodi. Narava prevladuje v vsej svoji preprosti in skromni veličini. Živalski in rastlinski svet se simbiotično prepletata, življenje se nevsiljivo odvija naprej, sledi večnim zako- nom narave, večnemu krogu, ki prinaša ravnovesje. Živalice se hranijo, rastejo v vodi, zajedajo se v robove lesenih desk, v naravi pač ni ravnih črt. Resnični razvoj se lahko odvija le tam, skoraj neopažen, daleč od hrupa mrzličnega napredka. V mlaki, ki je navidez zamazana, neprivlačna, je še prostor za iskrenost, poezijo. Slikar sledi, se prepušča naravnim zakonom, čuti njihov pomen za nadaljnji obstoj. Tam je rešitev, prava tišina, kjer človek, ustvarjalec, lahko prisluhne sebi. Nemoteno kontemplira. Vse skupaj pa mora biti začinjeno tudi z dozo ležernega humorja, prepletenega s kritično mislijo, česar v teh delih ne primanjkuje. Intimi-stična dela nagovarjajo gledalca s svojo spontano izpovednostjo, slikar enostavno pokaže to, kar ga nagovarja in navdihuje. Za to ne potrebuje dramatike, velikih gest. S svojimi deli zavestno ostaja na obrobju, tam, kjer so prostrani pašniki, travniki, kjer lahko diha. inca tranjosti. Njihov način dela sloni na odnosih in enotnosti ciljev, skupaj se odločijo za en motiv, ki ga nato vsaka razvije na svoj način, kar porodi množico vizij in podob. Prizorišče so tokrat Benetke, prikazane daleč od žarometov, od stereotipnih, komercialnih in turističnih podob. Do obravnavane tematike pristopajo z ljubečim pogledom in usmerjajo svojo pozornost na tiste predele tega edinstvenega mesta, ki običajno ostajajo v zatišju, v senci. Poleg njih razstavlja Paul David Redfern, ki od leta 1994 ustvarja računalniško obdelane fotografske podobe, poimenovane Photo-morfose. Redfern izhaja iz slikarske izpovedi in se k temu vrača tudi, ko mu digitalna tehnika z možnostjo preo- blikovanja podob ponuja nove izrazne možnosti. Motivika prikaza morskih globin, skrivnostnih bitij, prozornih prehodov bleščečih barv in gibkih modulacij fine grafične obdelave ponujajo sugestivne slikarske rešitve, dosežene povsem z digitalno predelavo fotografije. Plastenje posameznih podob ustvarja posebne globinske efekte in poudarja surealno dimenzijo, metaforično raziskovanje globin. Odprtje naslednje razstave 12. fotosrečanja bo v soboto, 2. oktobra, ob 18.30 v Hiši kulture v Šmartnem, kjer bodo svoja dela predstavili Giuseppe Orsini iz Lodija, Mauro Paviotti iz kraja Castions di Strada, Fabio Rinaldi iz Trsta in član Skupine 75 Marko Vogrič iz Gorice. inca S-rifiji r "if.ir i' -" .!. Pianist Sandro De Palma v KC Lojze Bratuž Šport, glasba in solidarnost T/rajevni orga-K nizacijski AVodbor 17. moškega svetovnega prvenstva v odbojki, ki je v Trstu potekalo med 25. in 27. septembrom, je v sodelovanju z združenjem DOnaREmuSIca priredilo kot spremljevalno pobudo štiri koncerte (v Trstu, Vidmu, Pordenonu in Gorici), posvečene 200-letnici Chopinovega rojstva. Goriški dogodek je potekal v četrtek, 23. t. m., v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž. V imenu prirediteljev je Stefano Cernei uvodoma spregovoril o prvenstvu, na katerem na Apeninskem polotoku tekmuje 24 najboljših svetovnih odbojkarskih ekip. FJk je sicer najmanjša med 10 deželami, ki ga gostijo, in vendar so tu tekmovale štiri ekipe (Srbija, Poljska, Nemčija in Kanada), ki veljajo za izredno sposobne. Koncert je bil v vsakem izmed štirih mest posvečen pomembni osebnosti posamezne pokrajine. Na Goriškem je to bil pokojni Mirko Špacapan, športnik, pa tudi politik in vsestranski kulturni delavec. Njegova vdova, dr. Manuela Quaranta, je na kratko orisala njegovo življenjsko pot in poudarila, da je Mirko videl v športu kohezijsko silo, ki združuje in prinaša sadove sodelovanja. Prostovoljni prispevki, nabrani na koncertu, so šli za združenje Cure Pal-liative Mirko Špacapan-Amore per sempre, ki podpira hospice za onkološke bolnike v kraju Torreano di Martignacco. Navzoče je pozdravila pokrajinska odbornica Sara Vito, predsednik deželnega Conija Emilio Fellu-ga pa je lepo povedal, da Špacapanov lik združuje šport, glasbo in solidarnost. Prisotnim na odru, pa tudi predsedniku ŠZ 01ympia Gregorju Sfiligoju, je izročil knjigo Sotto la rete, ki je izšla pred nekaj tedni in v kateri je tudi živ spomin na Špacapana kot enega vidnejših športnikov in vodij športnega združenja z Goriškega. Koncert je oblikoval eden najboljših italijanskih pianistov, Sandro De Palma, dobitnik uglednih nagrad in odličij doma in po svetu, ki še vedno nastopa na prestižnih svetovnih odrih. Na sporedu so bili biseri Schuberta, Beethovna in seveda Chopina, ki jih je izvajalec izvedel na suveren in prefinjen način. / DD tografov iz širšega območja srednje-vzhodne Evrope in Italije. Letos so organizirali čezmejno Fotosrečanje v sodelovanju s šestimi galerijami v Gorici (Kulturni dom, galerija Ars), Solkanu (galerija Tir), Šmartnem (Hiša kulture), Doberdobu (galerija Modras) in Števerjanu (galerija 75). V vsaki bodo razstavljali gostje iz Slovenije, Italije, Hrvaške in po en član Skupine 75. V galeriji Tir se predstavljajo fotografinje iz društva "Fatue", ki deluje v organizaciji Centro Donna iz Mester in je aktivno že petnajst let. Sestavlja ga dvanajst avtoric, ki pri fotografskem raziskovanju dajejo prednost ekspresivnemu trenutku bolj kot tehniki, pri svojem delu ne iščejo dokumentarnosti, ampak izhajajo iz svoje no- Solkan / Kulturni center Mostovna Galerija Tir, 12. fotosrečanje Letošnja razstavna sezona se je v galeriji Tir na Mostovni v Solkanu začela s predstavitvijo fotografske skupine "Fatue" iz Mester in v Gorici živečega ameriškega fotografa ter video ustvarjalca Paula Davida Redferna. Odprtje je bilo v soboto, 25. septembra, avtorice in avtorja je predstavila likovna kritičarka Jasna Merku'. Postavitev bo na ogled do 16. oktobra, ob sredah in četrtkih od 17.00 do 20.00, od 8. oktobra, ko se bo začel redni program Kulturnega centra Mostovna, tudi ob petkih in sobotah od 21.00 do 23.00. Razstava je vključena v 12. fotosrečanje fotokluba Skupina 75, ki letos praznuje 35. obletnico delovanja. Člani znanega goriškega kluba so se odločili, da bodo ob tej priložnosti priredili več razstav fo- GLEDALIŠČE VERDI Sezona 2010/11 Obetajo se bogati gledališki, glasbeni in plesni dogodki Čeprav vsesplošna kriza pesti tudi goriško gledališče Verdi, bo letošnja sezona ponudila dvajset zanimivih uprizoritev oz. prireditev, med katerimi bodo deželne premiere, državna predpremiera in ogleda vredni mednarodni dogodki. To so enoglasno zatrdili goriški župan Ettore Romoli, občinski odbornik za kulturo Antonio Deve-tag in Walter Mramor, umetniški vodja goriškega gledališča, na tiskovni konferenci, v torek, 21. septembra. Gorica je pač mesto kulture, kot se je izrazil župan, zato je skrb za kakovostno sezono zelo občutena; v realizacijo je bilo kar precej vloženega, tako da se naše mesto lahko postavlja ob bok gledališčem iz drugih pokrajin. Sezona bo kot vselej razdeljena na tri sklope: dramske, plesne in glasbene prireditve ter velike, odmevne dogodke z mednarodne umetniške scene. Gledalcem se ponuja cela vrsta abonmajev, katerih cene so v primerjavi z drugimi gledališči zelo ugodne, pravzaprav za nekaj odstotkov cenejše kot lani. Tudi cene vstopnic so nespremenjene. Z raznolikostjo abonmajev želijo priklicati v gledališče Verdi čim več gledalcev, po možnosti tudi veliko študentov. Sezona se bo začela, 3. novembra, s poklonom goriškemu pesniku in mislecu Carlu Michel-staedterju ob 100-letnici njego- ve smrti. Na večeru bodo izvajali Beethovnovi deli pod vodstvom Stanislava Vavrinka. Beethoven je bil namreč najljubši Michelstaedterjev glasbenik. Program glasbe in baleta ponuja še večere, ki jih bodo izoblikovali Eugenio Bennato z glasbeniki (24. novembra), balet državne opere iz Turčije z delom Tisoč in ena noč (15. januarja 2011), znana plesalka in pevka Ute Lemper (8. februarja), Ludovico Einaudi (22. februarja), Gilbert Gil in Ja-ques Morelanbaum (22. marca), Mednarodni orkester, ki bo izvajal Ravelove skladbe (14. aprila), in balet narodnega gledališča iz Georgije (3. maja). Ljubitelje gledališča bodo osrečili Teo Teocoli in Mario Lavezzi (11. novembra), Ornella Muti s soigralci z dramo L'ebreo (9. decembra), Paolo Bonacelli in ostali izvajalci Molierovega dela Namišljeni bolnik (26. januarja 2011), Alessandro Gas-srnan z delom Roman e il suo cucciolo (1. februarja), Zuzzur-ro&Gaspare (2. marca) s komedijskim delom Non c'e' piu' il fu-turo di una volta, Virginio Gaz-zolo z igro Se no i xe matti, no li volemo (17. marca) in Tato Rus-so in drugi igralci s Pirandello-virn delom II fu Mattia Pascal. Program velikih dogodkov bo obsegal božični gala s plesalko Eleonoro Abbagnato (20. decembra), musical Aladin z Robertom Ciufolijem (9. januarja 2011), Donka v izvedbi umetnikov iz Moskve (9. aprila) in Tony Had-ley of Spandau ballet and his Band (14. maja). Podrobne informacije najdete na spletu www3. comune. gorizia. it/teatro. Iva Koršič MePZ Lojze Bratuž v koči sv.Jožefa Vsakoletni obisk Zabnic postaja prava tradicija Neravno naklonjeni črni oblaki niso prisilili pevcev Mešanega pevskega zbora Lojze Bratuž, da bi se odrekli vsakoletnemu počitniškemu vikendu v Žabnicah. Kot prejšnja leta se je skupina pevcev nastanila v koči sv. Jožefa, kjer so kljub padavinam preživeli kar nekaj nepozabnih trenutkov. V Žabnice so nekateri pevci prispeli v petek, drugi pa so se jim pridružili v soboto. Živahne pesmi so zadonele sredi Julij- skih Alp in pregnale še tako sivo nebo. Pevce je v nedeljo pričakalo mrzlo, a vendar jasno vreme, tako da se romanju na Sv. Višarje niso mogli odreči. V hladnem nedeljskem jutru, ko so dospeli v Žabnice še poslednji pevci in dirigent Bogdan Kralj, so se vsi odpravili na pot k višarski Materi Božji. Večina je kot običajno romala na vrh Sv. Višarij peš, ostali pa so prispeli do vrha z žičnico. Tu so se spet srečali in skupaj PROSVETNO DRUŠTVO RUPA-PEC GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA Vljudno vabljeni na predstavitev knjige Marko Vok 1947-2004 Zbornik s spominskega srečanja na Mirenskem Gradu bosta predstavila prof. Marija Češčut in urednik Novega glasa Jurij Paijk V torek, 5. oktobra 2010, ob 20.30 na sedežu društva pod cerkvijo sv. Marka v Rupi GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA POKRAJINSKI ARHIV V NOVI GORICI Mova Un\\Qa Marto Vuj^ IB«. Spominska slovesnost na Mirenskem Gradu 24.11.2007 Marko Vuk 1947-2007 Zbornik s spominske slovesnosti na Mirenskem Gradu 24.11.2007 zapeli pri opoldanski maši. Ob zboru je zaigral Komorni orkester Archi di Friuli e Veneto v sklopu koncertov, ki jih je godalni oktet nudil vsepovsod po Furlaniji in Venetu. Goriški zbor je zapel slovensko mašo Matije Tomca na čast sv. Cirila in Metoda. Med mašo so krstili malega Leonarda. Ob koncu prijetne slovesnosti je msgr. Dionizij Mateučič ob zahvali, namenjeni zboru, še pristavil: "Upajmo, da se bomo videli še naslednje leto"! Pevci in dirigent Bogdan Kralj so povabilo veselo sprejeli. Maši je sledilo kosilo v slovenskem gostišču pri Juretu; tu so pevci zapeli in vzbudili zanimanje ter privabili poslušalce. Po dobro sprejetem petju so se odpravili spet h koči, kjer so se kasneje poslovili. Sicer so dobro vedeli, da jih že naslednjega dne čakajo vaje ob pričetku sezone. Ta bo letos kar pisana, kot je izjavil sam dirigent Bogdan Kralj. Ivana Paljk GorigP- Koncertna sezona 2010-2011 GODALNI KVARTET CALISTO in ALEKSANDRA PAVLOVIČ, klavir Koncert v sklopu festivala Kogojevi dnevi 2010 Kulturni center Lojze Bratuž Četrtek, 30. septembra 2010, ob 20.30 Vstop prost - vljudno vabljeni! CARMINA SLOVENICA MARIBOR Rusalke - Scensko glasbeni projekt Vaško Atanasovski, pihala Zvezdana Novakovič, glas Nino Mureškič, tolkala Karmina Šileč, avtorica projekta in dirigentka Kulturni center Lojze Bratuž Petek, 8. oktobra 2010, ob 20.30 Predprodaja vstopnic na tel. 0481 531445 od 8.30-12.30/ 17.00-19.00 email: info@kclbratuz.org Obvestila Romanje v Medjugorje: vabimo vas od 1. do vključno 4. oktobra. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline ter s Kozine, kjer vstopijo tržaški romarji. Po hrvaški avtocesti pridemo pozno popoldan v Medjugorje. Nato bo potekalo vse po programu, ki ga prejme vsak udeleženec. Pri vpisu se plača celotni znesek, 110 evrov. Za romarje iz Slovenije in Italije zadostuje veljavna osebna izkaznica za inozemstvo. Vpisujejo g. Darko (tel. 0481 882395 in 0481 32121), ga. Anica (za Slovenijo -00386 5 3022503), g. J. Markuža (040 229166). Vpis do zasedbe mest v avtobusu. Sveta Marija, Kraljica miru, nas kliče. Župnija sv. Justa mučenca v Podgori pripravlja tudi letos praznovanje Rožnovenske Matere Božje, ki bo v nedeljo, 3. oktobra. Ob 9. uri bo v župnijski cerkvi praznična sv. maša, ob 14.30 molitev rožnega venca, ob 15. nagovor dekana g. Karla Bolčine in procesija po vaških ulicah. Med obredi bosta sodelovala domači pevski zbor in Godba na pihala iz Nabrežine. Ves dan bo odprt bogat srečelov, vsem pa bodo na razpolago domači štruklji in pijača. Društvo Jadro prireja 50-urni tečaj slovenščine za odrasle na sedežu v Romjanu. Dveurni tedenski tečaj se začne v oktobru in se konča v maju. Organizacijsko srečanje bo 4. oktobra ob 20. uri na sedežu društva v ul. Monte 6 Busi 2. Informacije o tečaju dobite pri članih društva, v ronški knjižnici in v mladinskem informativnem središču v Tržiču (Informagiovani) na drevoredu sv. Marka 70 (0481 494656). Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja tradicionalno martinovanje v nedeljo, 7. novembra, v Gonjačah (pri spomeniku). Vpisovanje na tel. št. 0481 390688 ali 0481 532092. Slovenska skupnost sporoča, da bo v ponedeljek, 4. oktobra 2010, ob 18.00 zasedala goriška sekcija. Sestanek bo potekal na goriškem sedežu stranke. Vabljeni še posebno vsi izvoljeni upravitelji. Slovenska skupnost sporoča, da bo v ponedeljek, 4. oktobra 2010, ob 19.00 zasedalo goriško pokrajinsko tajništvo. Sestanek bo na goriškem sedežu stranke. English for high-school students: tečaj angleščine za dijake višjih srednjih šol bo na Sloviku v KBcentru v Gorici vsako sredo od 17.15 do 18.00 (stopnja A2) in od 18.00 do 18.45 (stopnja BI). Za informacije: info@slovik. org, tel. 0481.530412, www. slovik. org. Pričetek: 6.10. 2010. Komunikacija v slovenskem jeziku: tečaj slovenščine za dijake višjih srednjih šol bo na Sloviku v KBcentru v Gorici vsak petek od 15. do 15.45. Za informacije: info@slovik. org, tel. 0481.530412, www. slovik. org. Pričetek: 8.10. 2010. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča članom, da bo v soboto, 9. oktobra, od 17. ure dalje v Bovcu revija upokojenskih pevskih zborov, na kateri bo nastopil tudi društveni ŽePZ. Na avtobusu je poleg pevk več prostih mest. Kdor se želi udeležiti revije, naj se čim prej prijavi na tel. št. 0481 390688. Odhod iz Doberdoba ob 13. uri in nato iz Štandreža. Kmetija Aleš Komjanc, Jazbine 35 v Števerjanu, nudi degustacijo in prodajo večvrstnega visokokvalitetnega oljčnega olja s kislino 0,12. Tel. 0481390238. V Gorici ali bližnji okolici iščemo dvosobno stanovanje za invalida. Kontakt na mobi 00386 41 950976. Mlajša gospa išče delo kot hišna pomočnica (likanje, čiščenje), tel. 00386 40307088. Darovi Za misijonarja Pedra Opeko: M. M. 50 evrov; N. N. 1.000 evrov. Za misijonarja Danila Lisjaka: M. M. 50 evrov; N. N. 1.000 evrov. Za misijonarja Ernesta Saksido: N. N. 1.000 evrov. Za Novi glas: N. N. 1.000 evrov. Sožalje Ob težki izgubi drage mame izrekamo globoko sožalje kolegici Silvi in njeni družini učno in neučno osebje večstopenjske šole Gorica. RADIO SPAZIO 103 (od 1.10.2010 do 6.10.2010) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob četrtkih in nedeljah, od 21.30 do 22.30. Spored: Petek, 1. oktobra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Sobota, 2. oktobra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 4. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila. Torek, 5. oktobra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 6. oktobra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Gobe, sovražne in dobre - Izbor melodij. yez 20 PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Amatersko gledališče DPD Svoboda - Loška dolina John Chapman SPUSTITE ME POD KOVTER komedija režija: Borut ZAKOVŠEK nedelja, 3. oktobra 2010, ob 17. uri župnijska dvorana Anton Gregorčič, Standrež Prodaja vstopnic in rezervacija sedeža: pri blagajni eno uro pred predstavo Informacije: Božidar Tabaj 0481 20678 vstopnica 6,50 evrov, znižana 4,50 evrov* *Šludenti - osebe starejše od 10 let - društvene in družinske skupine POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE KAŠČ MAKIJAM HAT* »15-2001 ljudje imenovali Gandalf. Brez nepotrebnega besedičenja nam je Gandalf razložil, da se je Temni Gospod vrnil in išče Edini Prstan. Povedal nam je, da je Edini Prstan najmočnejše orožje na svetu. S tistim prstanom je nekoč Sauron, Temni Gospod, skoraj W Tržaške volčiče je letos čakala prav posebna dogodivščina: še preden so dospeli do tabornega prostora, so se srečali z gozdno vilo, ki jim je povedala, da so prišli v Hobiton, in jih posvarila pred nevarnostjo, ki jo predstavlja zlobni Sauron. Ko so volčiči dospeli do tabornega prostora, jih je sprejel Bilbo Bogataj z družino. Hobitom - volčičem je razložil osnovna pravila tabora in jim nato razkazal njihove dupline - šotore. Medtem ko so ob tabornem ognju praznovali Bilbov 110. rojstni dan, so jih ognjemeti opozorili, da prihaja čarovnik Gandalf. Prišel je voščit prijatelju in s seboj pripeljal tudi Bilbovega nečaka, Froda, kateremu je Bilbo zapustil svojo duplino in prstan, ki ga je našel pred davnimi leti. Hobiti so naslednjega dne prejeli sporočilo, da Sauron, gospodar zla, išče izgubljeni prstan in pripravlja strašno vojsko. Gandalf je hobitom svetoval, naj si izdelajo loke in puščice, da se bodo lažje borili proti pošastim. Skupina Zelenih praproti je zvečer v gozdu poiskala Golluma, ki jim je povedal, da bodo lahko naslednjega dne prejeli nove podatke o prstanu, če se bodo izkazali v boju. Hobiti so seveda izziv sprejeli in igro dobro opravili. Tako so varjen, ter nosilo za čarobno luč, so končno imeli vse podatke za zadnji podvig. Zgodaj zjutraj, ko sonce še ni vzšlo, so se Hobiti z zemljevidom in vilinsko lučjo v roki odpravili skozi gozd. Prišli so do vrat v deželo škratov, pred kamnito votlino, ki so jo odklenili s ključem, in ob razsvetljavi bakel šli v notranjost. V votlini so našli zaklad, Froda pa so poslali proti ognju, da je vrgel prstan v lavo in ga uničil. Hobiti so premagali zlo in se tako lahko vrnili na svoje domove, potem ko so skupaj preživeli devet nepozabnih dni v objemu gora in gozda, z novimi in starimi prijatelji, predvsem pa prepolni skavtskega duha. / Energični galeb IV Letos smo tržaški izvidniki in vodnice spoznali znani Kočevski Rog. Znani? Po čem? Verjetno ste že slišali za besedno zvezo "temno kot v rogu". Letos smo na lastni koži preizkusili, kaj to pomeni! Po dolgi vožnji smo prispeli do nove skavtske koče v Kočevskem Rogu. Ogledali smo si nepoznano okolje in nato začeli priprave. Potem ko smo si postavili šotore, smo se razdelili v skupine in začeli postavljati zgradbe: glavno kuhinjo, pagodo, stranišče, vhod. Podpisani Ponosni orel in takega obiska. Med jutranjim delom četrtega dne smo iz gozda zagledali svetel obris, ki se nam je približeval. Postavili smo se v zbor in med nas je stopil modri čarovnik, ki so ga padli za prstan, toda med bojem se je pritihotapil Gollum in prstan ukradel. Hitro smo stekli za njim in ga prijeli. Po kratkem boju se je predal in zbežal v gore. Prstan smo izročili Frodu Baggin- Nepozabni dnevi na letošnjih taborih Dragocene izkušnje za življenje postavljeno v spomin na tri novinarje, ki so tam bili ubiti med vojno. Med njimi je bil tudi Slovenec Saša Ota. Naslednji dan smo z avtobusom šli v Split, od tam pa z ladjo do Reke in z vlakom do doma. Spolzgad. Da bi premagali Volde-morta, smo morali najprej iskati izgubljenega člana hiše, nato smo se morali v divjem skalpira-nju bojevati proti drugim hišam in igrati quiddich. Zadnje, kar smo morali narediti, je bila strašno, na videz nemogoče za navadne smrtnike - POT PREŽIVETJA! A mi nismo navadni smrtniki. Mi smo bojevniki, umetniki in igralci. Pot preživetja smo zlahka izpeljali in tako premagali Temnega Gospoda. Približeval se je konec tabora in tako tudi čas prenočevanj, raidov in haikov. Med glavnim zborom je na taborni prostor prišel beli zajec, ki je nenehno vzklikal, da je pozno. Nismo razumeli, za kaj prespali. Noč je bila mirna in jutro je bilo izredno lepo. Vrnitev je bila prijetna, še posebno zaradi narave, ki nas je obdajala. Imeli smo na razpolago veliko časa za razmislek. Naš tabor se je bližal koncu. En dan smo sicer še "počivali", naslednjega dne pa smo takoj pričeli podirati tabor. Začeli smo s kuhinjami, shrambo, pagodo in končno s šotori. Nazadnje smo v kroju podrli jambor. Po dveurni vožnji domov smo se vrnili v civiliziran svet. Voditelji so še zadnjič sklicali zbor, s katerim smo končali letošnji tabor. Nato smo se pozdravljali, smejali, objemali in tu pa tam je pritekla kakšna solza. SZSO-TS vabi na DAN ODPRTIH VRAT v soboto, 2. oktobra, od 15. do 18. ure, v mladinskem krožku v Dolini lahko v Bilbovi knjigi prebrali, da je prstan, ki ga nosi Frodo, res Sauronov prstan zla in da mora biti s skupnimi močmi uničen. Po sobotni delavnici z g. Tonetom Bedenčičem je bila na vrsti tudi priprava sv. maše, popoldanski čas pa je bil namenjen umivanju v ledenomrzli Soči in pripravi tabornega ognja. V nedeljo so otroci nestrpno pričakali starše, po popoldanskem tabornem ognju, ko so jih starši pozdravili, pa so prejeli novo sporočilo. Zaradi nevarne bližine pošasti so zapustili tabor. Po poti so srečali drugo gozdno vilo, ki jim je izročila nekatere predmete, s katerimi bi lahko uničili prstan: čarobno luč, ključ, vilinski zemljevid, rog in štiri vilinske plašče nevidnosti za štiri poglavarje skupin. Večerilo se je, ko so ob strugi Soče zakurili ogenj. Pekli so hrenovke, twist (kruh brez kvasa) in krompir ter prepevali. Ko je bila nevarnost že mimo, so se lahko vrnili v Hobiton. Naslednjega jutra so se Hobiti po nasvetu Gandalfa odpravili v Deželo vilincev, in sicer do koče v Lepeni. Tu jih je pričakal kralj vilincev Elrond. Povedal jim je, da prstan lahko uničijo samo tam, kjer je bil izdelan. Ko so naslednjega dne našli še očala, s katerimi so lahko razbrali vilinski zemljevid in tako izvedeli za pot do kraja, kjer je bil prstan ust- uničil vsa kraljestva ljudi, vilincev in škratov. Čeprav so bila vsa upanja izgubljena, so se ljudje in vilinci združili proti Sauronu in ga v deželi Mordor, pod goro Usode, premagali. Edini Prstan pa je padel v zgrešene roke. Padel je namreč v roke gondorske-ga kralja Izildurja. Ljudje so požrešni in hitro zavidljivi. Edini Prstan je kralja pokvaril in to ga je privedlo do smrti. Prstan se je izgubil, dokler ga ni našel Gollum, pokvarjeno bitje. Prstan pa je od tega zbežal in padel v roke hobi-tu, ki mu je bilo ima Bilbo Bag-gins. Dolgo ga je skrival, a Temni Gospod ga je zavohal. Zaradi tega nas je Gandalf pozval, naj se pripravimo na boj proti zlu. In pripravili smo se, vedoč, da bi lahko v tem boju umrli, a to nas ni ustrašilo. V gozdu smo se spo- su, ki ga je uničil v gori Usode. Tako smo se vrnili v naš tabor veseli, da smo pomagali hobitu. Drugo jutro so nas zbudili streli in goki, ki smo jih slišali v daljavi. Sli smo iz šotorov in med zborom sta iz gozda pritekla fantek in deklica. Pozvala sta nas, naj jima sledimo v "avtobus-omaro", ki naj bi nas peljala daleč proč od strelov in torej nevarnosti. Ne vedoč, kam nas je peljal "avtobus-omara", smo gledali skozi okna in skušali ugotavljati, kam nas vozi. Po zelo dolgi vožnji smo prispeli v kraj, ki mu domačini pravijo Plitvička jezera. Najprej nismo točno razumeli, kaj to sploh pomeni, ampak že na začetku izleta smo videli nekaj, kar je mogoče videti samo v tistem kraju. Med potjo ob jezeru je Lu-cy, deklica, ki je pritekla iz gozda, slišala, da jo nekdo kliče. Tam smo zagledali velikega leva, nedaleč od njega pa neko čudno žival. Imela je kozlovske parklje in človeško truplo. Lev nam je razložil, da smo prispeli v deželo Narnijo. Tej deželi je zavladala kruta kraljica. Aslan, lev, nam je naročil, da moramo to kraljico premagati. Nismo prav dobro razumeli in Aslan nam ni točno razložil, kako naj bi to kraljico premagali. Skupaj s Aslanom in faunom Tumnusom smo hodili naprej po poti. Videli smo več slapov in veliko manjših jezer. Na koncu izleta smo bili vsi zelo veseli, ker nihče od nas ni nikoli videl kaj takega. Aslana in Tum-nusa nismo več videli. Verjetno smo tako premagali hudobno kraljico, a nihče ni razumel, kako. Vrnili smo se na taborni prostor izmučeni, toda z lepimi spomini. Naslednji dan se je začel popolnoma normalno in zato smo mislili, da dan ne bo naporen. Nikakor pa nismo vedeli, da smo se močno motili. Med glavnim zborom je nekdo videl nekaj, kar se je z nenavadno hitrostjo približevalo tabornemu prostoru. Začeli smo ugibati: "Je ptič? Ne! Je letalo? Ne! Je Superman! Ne! Torej kaj je"?! Predmet je padel zraven zbora in se ustavil točno v sredini tega. "HARRY POT-TERJE"!!! Neverjetno! Harry Pot-ter je prišel med nas! Harry se je dvignil in nam ves prestrašen razložil, da se je Temni Gospod vrnil. Harry nas je razdelil na štiri hiše: Grifon-dom, Črnvran, Rdeči Jazbec in gre. Nato se nam je pridružila hudobna kraljica. Kmalu zatem je prišel tudi Nori Klobučar, ki se je ves čas smejal in se norčeval iz vseh prisotnih. Kraljica ga je ustavila in ga spraševala po nekih kartah. Klobučar je iz žepa vzel šop kart in jih izročil kraljici. Ta je vsakemu od nas dala eno karto. Tisti, ki so šli prenočevat, so imeli čisto navadne karte, tisti, ki so šli na raid, pa so imeli karte z nekim imenom. Takoj po zboru smo se odpravili na pot. Rai-dovci smo se odpravili proti Bazi 20. Dolgo smo hodili in prišli do partizanske bolnišnice Jelendol. Tam smo pokosili in nato se odpravili do Baze 20. Po razlagi zgodovinskega objekta smo si ogledali prostor. Večer se je bližal in odpravili smo se nazaj do bolnišnice, kjer smo odločili, da bomo Vsi smo bili zelo zadovoljni s taborom. Nekaj pa nam ni bilo všeč - vreme. Vreme je precej nagajalo, ker se je na začetku zdelo, da smo v Sahari, nekje na sredini tabora se je vreme spreminjalo skoraj vsako uro in ob koncu je bilo zmerno. Vreme je sicer postranska "stvar”. Zabavali smo se, se imeli lepo, verjetno malo shujšali in zato je bil ta tabor za vse izredno lepa dogodivščina. Vsi udeleženci se strinjamo, da je bil tabor dobro organiziran, čeprav je bil program zelo naporen. Upamo, da bo tudi naslednji tabor tako lepo organiziran, kakor je bil letošnji. / Ponosni orel RP Letošnji poletni potovalni tabor dveh tržaških klanov je potekal v čudoviti Bosni in Hercegovini, deželi, ki je sicer nam zelo blizu, Hrvati in muslimani živijo brez medsebojnega sodelovanja in v mestu (sploh pav vsej BiH) se na splošno močno čuti ta razdvojenost. Ogledali smo si ploščo, njegov vajenec Nejc sta pod svobodnim soncem kopala luknjo za jambor. Pozabil pa sem omeniti še nepomembno malenkost, da so med vsem tem delom nekateri voditelji šli iskat pravo drevo za jambor. Prvi dan se je končal, a tabor še ni bil dokončan. Drugi dan je bil tudi naporen, predvsem ker smo doživeli nekaj neuspehov, medtem ko smo poskušali postaviti jambor. Ti so nas precej prizadeli. Zvečer smo si pri tabornem ognju obljubili, da bomo naslednji dan postavili jambor in s to obljubo v srcih šli spat. In tretji dan je iz tal vstal. Mogočen. Postaven. Čudovit. Tako smo mislili o jamboru, ko smo ga gledali. Toda čakalo nas je drugo delo, saj smo morali še postaviti kuhinje vodov. Ampak še zdaleč si nismo predstavljali Potovalni tabor je v vseh nas pustil močan spomin. Prehodili smo čudovito deželo, prelepe gore, planine in se srečali s številnimi velikimi osebami, ki so nam podarili svoja pričevanja o vojni. Ostala nam bo zavest, da moramo v današnjem svetu, tako polnem vojn, biti pravi glasniki in nosilci miru in nenasilja. / Veseli gams NAJ ZMAGA ŽIVLJENJE Letos poleti je v Keniji potekal World Scout Moot, svetovno srečanje skavtov, starih od 18. do 26. leta. Tabora sta se udeležila tudi dva člana SZSO. Objavljamo nekaj vtisov Pristne vidre, ki se je pridružila italijanski odpravi. Letošnji World Scout Moot so imeli v gosteh kenijski skavti. Tabora, ki je trajal od 27. julija do 7. avgusta, se je udeležilo približno 2000 skavtov s celega sveta. Po taboru je italijanska odprava obiskala misijone kombo-nijancev, ki delujejo vNairobiju in okolici. Vodja naše odprave, Maria Antonietta Pignataro, je predsednica dobrodelne organizacije Huipalas, ki finančno podpira projekte v kenijskih slum-sih. Nairobi, 12.8.2010 Korogocho je najznamenitejši slum v predmestju Nairobija. Najznamenitejši: kako laskav naziv! Korogocho je znan, ker tu vlada naj-večja revščina, največja beda. V Korogochu prebiva 120.000 ljudi. Kraj je pravzaprav grič, širok en kilometer, dolg pa kilometer in pol. Tako kot velja za ostale slumse, ga na kartah mesta ne najdeš. Čeprav v slumsih prebiva več kot 60% od 4.000.000 prebivalcev Nairobija, so to pozabljeni ljudje. Zato jih ni na papirjih. Barake (so to sploh barake?) so zgrajene iz odpadnega materiala, ki ga ljudje poberejo v odlagališču. Rastejo druga nad drugo, kar čez noč. Pauline, ki nas je ta dan spremljala, nas je povabila na ogled stričeve barake; štiri metre za pet, oguljen kavč, mizica in televizija. Zvečer pa vse to pomaknejo v kot, da lahko prespi vseh enajst stanovalcev in tri tedne stara Paulini- odpadki lahko uzremo prašiča z ogromnim karcinomom pod trebuhom. Tega bodo zvečer zaklali. In v vsej tej bedi, v dolini smeti, ki ji ne vidiš konca, so otroci, ki iščejo karkoli, kar bi lahko prodali. Karkoli bi lahko bilo koristno. Plastika. Vrečke. Hrana. besed strmimo v prizor. Ne moreš povedati, ne da se opisati. Nad nami mirno načrtujejo marabuji, ogromne ptice ujede; občutek imaš, da komaj čakajo, da se mrtev zgrudiš na tla. Ko se dvigne veter, se jim pridružijo še številne črne plastične vrečke. Zakaj v Korogocho? So stvari, ki jih moraš doživeti. Ker se potem ne boš več sprenevedal. Greš v Korogocho, ker poslušaš. Ker opazuješ. Stiskaš roke. Objemaš. Smeješ se. Plešeš, kot plešejo Afričani. Plešeš za življenje. Ljudem lahko prineseš nekaj denarja v dobrodelne namene, preživiš dan na cesti z otroki. A veš, da te tu nihče ne potrebuje, ker ne moreš ničesar spremeniti. Zaveš se, da si ti tisti, ki potrebuje stik s temi ljudmi. Stik z zadnjimi, s pozabljenimi. Ker se v Korogochu, v tej bedi, izgubiš in se potem zopet naj deš. Ker te pogledi in besede zadnjih in pozabljenih naučijo, da je življenje neprecenljivo. / Pristna vidra SKAVTIZEM KOT VZGOJA K SKUPNOSTI Eden temeljnih metodoloških prijemov v skavtizmu je delo- vanje v manjših skupinah. Ko osnovnošolec vstopi v skavtsko organizacijo, ga najprej sprejme Akela v svoje krdelo in volčič se nekaj let igra s svojimi vrstniki v pravljičnem okolju Knjige o džungli. Nato prestopi v četo, kjer je sprejet v neki vod, ki ga sestavljajo od 4 do 6 srednješolcev. Kasneje pa, ob prestopu iz čete, vstopi novinec v klan, kjer bo prav tako srečal svoje vrstnike. Življenje v majhnih skupinah, ki se postopoma odpirajo vedno širšim skupnostim, kar se dogaja v skavtizmu, je znak duha skupnosti. Skavtizma ne moremo doživljati kot kak klub ali kot kako društvo, kamor se samo vpišemo. Skavtizem je izkušnja, je dogodek, preko katerega spoznamo bogastvo človeških vrednot, ki počasi postajajo del vsakega izmed nas. Ta izkušnja nas prisili, da izstopimo iz našega jaza in si stalno postavljamo vprašaj ter smo neprestano na razpolago drugim; prisili nas, da premostimo individualizem v nenehni pozornosti do drugega in v stalnem izmenjavanju z drugim. Rodi se življenje v skupnosti, majhni skupnosti, v kateri vsak odkrije to, kar je, in dobi spodbudo, da poglobi in razširi svojo osebnost: počuti se soodgovornega za drugega. Vsak s svojim talentom, ki ga daruje, razvije svojo osebnost v različnosti od drugega, zato da se vsak ob drugem obogati. / Vestna vidra Skavtski dan odprtih vrat Slovenska zamejska skavtska organizacija vabi nove člane, da se ji pridružijo in da podoživijo take izkušnje, kot so na teh straneh opisane. Tržaški del organizacije bo pripravil Dan odprtih vrat v soboto, 2. oktobra, od 15.00 do 18.00 v mladinskem krožku v Dolini (nasproti cerkve). Otroci bodo na delavnicah lahko izdelovali zmaje, se igrali skavtske igre, si ogledali posnetke s preteklih taborov, ob 17.00 bo na vrsti pravi taborni ogenj s plesi, petjem in igrami. Na srečanju bo tudi priložnost za zbiranje prispevkov za Nagrado Nadje Magajna, ki jo SZSO vsako leto podeljuje v februarju skupaj z Društvom slovenskih izobražencev, Skupnostjo sv. Egidija ter družino pokojnice in je namenjena zaslužnim osebam na socialnem in družbenem področju. Pri pripravi strani so sodelovali: Ladja Tavčar, IgorDeLuisa, Peter Spazzapan, Martina Mezgec, Jadranka Cergol a nam je žal še vedno zelo malo poznana. Odpotovali smo 30. julija z avtobusom iz Ljubljane v Sarajevo: naš cilj je bil v desetih dneh prehoditi pot med Sarajevom in Mostarjem. S tem potovanjem smo hoteli utrditi naš skavtski stil, močno doživeti štiri načela klana (pot, skupnost, služenje, vera), pa tudi spoznati grozote zadnje vojne na Balkanu. Pot se je začela v Sarajevu, kjer smo si ogledali mesto in prisluhnili besedam pomožnega nadškofa Pera Sudarja, svetovnega velikana v boju proti nasilju in vojnam. Govoril nam je dve uri o zadnji balkanski vojni, o nesmislu vojne, o potrebi po sprejemanju drugačnega. Hoditi je treba proti toku, biti pripravljeni sprejeti poraze, a vedno biti in ostati glasniki miru, sožitja. Krasne besede, krasen človek! Dal nam je iztočnico za številne pogovore, ki so skozi cel tabor pripomogli k rasti našega klana. Njegove besede so bile globoke in nam bodo gotovo ostale za vedno zapisane v spominu. Potovanje smo nato nadaljevali v gorah na levem bregu reke Neretve. Okoli Boračkega jezera smo prehodili dolge poti v kanjonu reke Rakitnice, dosegli pa smo tudi na j višji vrh Prenja, Zeleno glavo (2155m). Nepozaben je bil vzpon na Zeleno glavo, prečkanje travnika z napisi “Pozor, mine"!, dolga hoja, ki nas je še dodatno povezala. Ko hodiš pod soncem, ko si utrujen, deliš vse: utrujenost, vodo, hrano. Močnejši pomaga šibkejšemu in nazadnje skupina dospe do vrha. Udeleženci doživijo tisto enotnost in veselje, ki sta temelj rove-rizma. Od Boračkega jezera smo se nato spustili z raftingi do Konjiča. Naslednji cilj je bilo majhno mesto Jablanica, kjer smo bili gosti Ivana Zovka. Peš smo se nato odpravili na planino na desnem bregu Neretve, do vasi Risovac, kjer smo pomagali na domačiji Ivana Zovka. Pot nas je potem vodila nazaj preko Jablanice do Mostarja, kjer se je naš potovalni tabor končal v župniji sv. Mateja. Lep spomin imam na skupne banse, preko katerih smo znali darovati naše veselje ljudem, ki smo jih srečevali. Pri Boračkem na nečakinja. V Korogochu je ogromno otrok. Vsi radovedno in sramežljivo strmijo vate in te sprašujejo "How are you? - Kako si"? Belci ne prihajajo tja. Nihče ne hodi tja, to so pozabljeni kraji. V Korogochu je več kot 50% ljudi okuženih z virusom HIV. V Korogochu so ženske posiljene vsak večer. Tu so mamice stare štirinajst let, čez kak mesec bodo podlegle HIV-u. Večina otrok je sirot. V Korogochu otroci vdihavajo lepilo in se z njim omamljajo. Zato, da ne bi občutili lakote. Najhujše v Korogochu pa je mestno odlagališče odpadkov. V Korogocho dnevno dovažajo odpadke iz kenijske prestolnice. Kupi smeti stalno gorijo, vonj je neznosen. Nekateri misijonarji, ki so tu delovali, so po nekaj letih podlegli raku na pljučih. Med jezeru, v parku v Mostarju, v župniji sv. Mateja: povsod smo s pesmijo in plesi znali ustvariti močne vezi med našim klanom in drugimi skavti in mladimi. V Mostarju smo si ogledali lepote starega mesta, prisluhnili smo besedam Ivana Perica o današ- njem življenju v Mostarju: zadnja vojna je v ljudeh pustila globoke rane, ki jih čas žal ni še zacelil. Njihovo življenje nima tako visoke cene, kot jo ima material, ki ga pobirajo. Opotekajo se, ker so pijani. Če hočeš preživeti v odlagališču, ne smeš biti trezen. V slumsih ljudje pijejo žganje iz strojnega olja (seveda skorumpirana policija proti plačilu to dovoljuje. Policija je tu slabša od lokalne mafije). Če si v odlaga- lišču, moraš najprej uničiti človeka v sebi. Oči teh otrok so oči starca, ki je v življenju prestal že vse gorje. Mi se tu počutimo majhne, neizkušene, slepe. Brez S 1. Strani sicilskega sodobnega dramatika _ _ 9 » ^ Spira Scimoneja, ki jo je režiral Kriza m rešena... Marko Sosič. Obe predstavi sta narodno priznanih glasbenikov z gledališko-glasbeno predstavo Gi-an Burrasca po klasiku mladinske literature avtorja Vambe in v režiji Line VVertmuller (ta pobuda je nastala v sodelovanju z Mednarodnim festivalom kitare Kras). Vse abonmajske predstave (osnovnega in izbirnih programov) bodo opremljene z italijanskimi nadnapisi. Abonenti, ki bodo vpisali srebrni ali zlati podporni abonma, bodo dobili letos brezplačno vstopnico za nagradno predstavo, ko bo Slovensko stalno gledališče imelo v gosteh novo komedijo gledališča Koper Poslednji termina (1) tor Tamare Matevc in Borisa Kobala v režiji Sama M. Strelca. Otroci in mladi dijaki pa bodo imeli na voljo svoje abonmaje Zlata ribica, Morski pes in Barakuda. Pred začetkom abonmajskega programa je gledališče že zaživelo z vrsto ponovitev in gostovanj v veliki dvorani in po okoliških odrih v sklopu razvejene ponudbe Vabilo k abonmaju. Na sporedu so bile že bosanska koprodukcija, ki je nastala v sklopu Nove evropske teatrske akcije NETA, Rdeče, po motivih istoimenskega romana Orhana Pamuka, in predstava Mortal combine ravno tako sarajevskega igralskega ansambla, ki jo je režiral direktor znamenitega Publiki, ki išče spodbudne povezave med literaturo in njenimi gledališkimi preobrazbami, je namenjen romaneskni programski sklop, ki ga sestavljata predstava Borisa Kobala Nekropola po istoimenskem romanu tržaškega pisatelja Borisa Pahorja in Zločin in kazen, produkcija Slovenskega mladinskega gledališča po romanu Fjodra Dostojevskega v režiji Diega de Bree. Z romanesknim dramskim programom je povezan klasični glasbeni sklop v sodelovanju z Glasbeno matico, ki bo v prvem delu sezone predstavljal koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija s slavnim violinistom Stefanom Milenkovičem kot solistom. SSG in GM sta si zagotovila tudi tržaško izvedbo prvega sodelovanja dirigenta Marka Ozbiča z orkestrom in plesnim ansamblom SNG Opera in balet Ljubljana pri Baletnem večeru s koreografijami Juanja Ar-guesa, Ireka Mukhamedova in Georgea Balanchina. Ljubezniv dramski sklop bo ponudil produkcijo SNG Maribor Od blizu Patricka Mar-berja v režiji Dina Mustafiča. Prijateljski odnosi in spori bodo v ospredju v predstavi ljubljanske Drame Art po literarni uspešnici Yasmine Reza v režiji Žarka Petana. Ljubezniv program bo dopolnjeval tudi latinskoameriški plesni pridih, ustvarila ga bosta ansambel Ballet de Cuba s predstavo Havana de hoy in ansambel Natu-ralis Labor s strastno postavitvijo Noche tanguera. Emocije bodo imele glavno vlogo tudi v razburljivem dramskem programu z ironijo burleske Ko sem bil mrtev, ki jo je Diego de Brea zrežiral po filmu slovitega nemškega režiserja Ernsta Lubit-scha, in novo predstavo Kuverta Foto Agnese Divo produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama iz Ljubljane. Abonenti razburljivega programa bodo dopolnili svoj abonmajski program z ravno tako razburljivimi glasbenimi doživetji, ki jih bo najprej ponudil koncert legendarne slovenske skupine Laibach, nato pa pevec Elio in kvintet med- Kratki In memoriam / Slovo od s. M. Ignacije Peljhan V četrtek, 23. septembra 2010, smo se v kapeli provincialnega doma šolskih sester v ulici Delle docce poslovili od naše sestre Ignacije Peljhan, dolgoletne misijonarke v Egiptu. Liturgijo je vodil g. Milan Nemac ob somaševanju msgr. Franca Vončine, g. p. Rafka Ropelta in g. Metoda Lampeta. S. M. Ignacija, s krstnim imenom Zora, seje rodila v Šturjah - Ajdovščini 24.2.1924. V družini so bili še štirje bratje, od katerih je eden umrl mlad, drugi pa je padel kot domobranec. Druga svetovna vojna je družino razbila. Sestra je bila aktivna članica Marijine družbe in cerkvena pevka. Kot petnajstletna je s. Ignacija vstopila v kandidaturo (21.11.1939) pri šolskih sestrah sv. Frančiška v Tomaju. Tu je opravila tudi strokovno šolo. Po petih letih je bila sprejeta v postulaturo (11.2.1944) in po sedmih mesecih je bila preoblečena skupaj s s. Marto Šavli, s. Karitas Pregelj in s. Emanuelo Tomšič. Voditeljica jim je bila s. M. Makarija Seražin. Takoj po noviciatu 1.1945 jo že najdemo kot šiviljo v zavodu Sv. Marte v Trstu, v ulici Risorta, 3. Nato je pomagala dve leti (1946 - 48) kot šivilja v Grottamare pri Loretu, kjer so sestre skrbele za begunsko frančiškansko skupnost z več patri in okrog 80 fantov. Leta 1948 sojo predstojniki poslali v Egipt, v Aleksandrijo. Tudi tuji ni manjkalo šivanja, kajti takrat seje ustavljalo pri sestrah v Azilu še mnogo deklet in žena, delavk z Vipavskega, Aleksandrink. Leta 1966, po smrti s. Beate Gomišček,je bila imenovana za hišno predstojnico aleksandrijske podružnice in po nekaj letih premora je ponovno sprejela odgovorno službo. Tudi v Kairu je delovala več let. Ko so dekleta in žene ostarele in onemogle, je zanje s sestro Kristino postala neumorna bolniška strežnica. Ljubezen do žena, ki se niso mogle več vrniti v Evropo, je pokazala še posebej v času, ko so nekatere ostale zapuščene ob robu mesta, brez zavarovanja in oskrbe. Pripeljala jih je v Azil in jim stregla do smrti. Sestra je vedno rada sodelovala pri liturgiji in prepevala, saj je imela lep alt in dober posluh. Sama seje naučila igranja na harmonij in spremljala petje pri maši. Z veseljem in uspehom je šivala in pomagala, kjer je bilo pač potrebno. Znala je biti izredno iznajdljiva. Tehnično spretna je sama popravljala ključavnice in razne aparate. Oslabljeno so 21. junija 2002 pripeljali v Trst. Tu je ležala nepokretna celih osem let. Sosestre, še posebej s. Cecilija Gantar, soji stregle z veliko ljubeznijo, posebej še ko je bilo stanje že brezupno. 10. septembra 2010 sojo z rešilcem odpeljali v bolnišnico na Katinari, kjer je 18. septembra ob 5.50 mirno zatisnila oči in šla h Gospodu. Naj se dobri Bog milostno ozre na njeno plemenito darovanje za bližnjega in njeno dolgo sprejemanje bolezni ter nakloni Cerkvi gorečih duhovnih poklicev. Vabilo na predavanje g. Bedenčica Združenje prostovoljcev Flospice Adria Onlus, ki že več let z velikim prizadevanjem deluje na področju ozaveščanja težav težkih bolnikov, in Duhovska zveza prirejata predavanje o zakramentu bolniškega maziljenja, ki bo v četrtek, 7. oktobra, ob 17. uri, v Marijanišču na Opčinah. O delikatni tematiki bo spregovoril škofov vikar za Slovence g. Anton Bedenčič. TRŽAŠKA KNJIGARNA | Gospodarska novost Odprli bodo novo podružnico na Opčinah Na Proseški ulici na Opčinah potekajo prenovitvena dela obrata, v katerem naj bi konec oktobra začela delovati podružnica Tržaške knjigarne, ki ima sicer svojo 'centralo' na Frančiškovi ulici v Trstu. "Ko so nam ponudili ta prostor, sem se vanj takoj zaljubila, ker je izredno prikupen, saj ima kar štiri velike izložbe. Lokacija je na vidnem mestu, obenem bo naša izpostava na Opčinah, kjer doslej še ni bilo takega obrata", nam je povedala upraviteljica Tržaške knjigarne Ude Košuta. Zakaj ste se odločili za to gospodarsko potezo? Odkar v zadnjih dveh letih upravljam Tržaško knjigarno, opažam, da stranke s podeželja Y začetku sezone 2009-2010 se je v zamisli odbora porodila volja po posebni izkušnji. Zbor Jacobus Gallus je v zadnjih letih preživel več preizkušenj in prišel je čas za zaslužen oddih v pevskem stilu. Ob koncu meseca avgusta 2010 so pevci odšli na dolgo pričakovano gostovanje na Sicilijo. V bistvu je šlo za kulturno - pevsko izmenjavo z zborom MusicAnti-qua iz Sirakuz, ki je v prvi polovici julija gostoval v naših krajih in z zborom Gallus oblikoval zanimiv, odmeven in ze- lo obiskan koncert Marijih pesmi v cerkvi sv. Jerneja na Opčinah; tokrat pa so jim pevci zbora Gallus vrnili obisk. Vezni člen med obema zboroma je bila dolgoletna pevka pri zboru Jacobus Gallus, Luisa, ki je sledila klicu srca in se poročila na Sicilijo, tu pa se je takoj vključila v nov pevski sestav, saj smo ji v domačem kraju vlili ljubezen do skupnega petja. V petek, 27.8.2010, so pevci zbora Jacobus Gallus že na vse zgodaj odpotovali proti Benetkam, od koder so odleteli na Sicilijo. Tu so jih pričakali člani zbora MusicAntiqua iz Sirakuz. Po nas- nerade zahajajo v mesto. Naša knjigarna ni na najbolj posrečeni lokaciji, saj primanjkuje ustreznih parkirišč. To se pri poslovanju pozna. Se pravi? Čeprav bi stranke nameravale pri nas kupiti knjigo zase ali darilo za koga drugega, se zaradi omenjenih težav odločajo kako drugače, kar mi je zelo žal. To pa sploh ni edini razlog. Kaj še torej? V to iniciativo smo se poda- li tudi iz enostavnega razloga, ker je v Sežani pred časom zaprla tamkajšnja knjigarna in je tako kraško področje bodisi na eni kot na drugi strani meje ostalo brez trgovine s slovenskimi knjigami. tanitvi v hotelu so se pevci, kjub izredni vročini, odpravili na spoznavanje krajevnih znamenitosti. Tako so si prvi dan ogledali znamenite katakombe sv. Ivana. Ogled katakomb je potekal na neobičajen način, saj so pevcem postregli z nočno scensko - glasbeno predstavo, ki se je odvijala v soju sveč po hodnikih katakomb. Sobota je bila namenjena spoznavanju arheoloških ostankov iz starogrške in rimske dobe. Dva prijazna člana pevskega zbora, ki se poklicno ukvarjata z arheološkimi izkopavanji, sta pevce vodila od starogrškega gledališča do rimskega amfiteatra. Ogledali so si tudi jamo Dioniz-ijevo uho, ki slovi po izredno dobri akustiki. Tu so pevci zapeli nekaj skladb in poželi velik uspeh pri naključnih poslušalcih. Ker je pevce zvečer čakal nastop v svetišču Madonna delle Lacrime, je bilo popoldne v glavnem namenjeno počivanju in poležavanju na plaži. Zvečer je bil na sporedu koncert v sklopu mednarodnega festivala na čast Mariji v spomin na dneve, ko se je začel solziti Marijin kip, ki je bil v spalnici Stranke se morajo napotiti v Trst ali v Gorico oziroma Koper. Razdalje med temi mesti pa so za Kraševce precejšnje... Ali se bo ponudba v openski izpostavi razlikovala od mestne? V bistvu ne. Odvisni bomo sicer od prostora, ki je manjši od mestnega. Stranke pa bodo kljub temu imele na voljo bogato izbiro publikacij otroške nekega mladega para. Tega dogodka se znanstveno ne da razložiti, zato trdijo, da gre za čudež, s katerim Marija nekaj sporoča človeštvu. V spomin na ta dogodek organizirajo vsako leto v Sirakuzah izredno bogate verske slovesnosti in pevski festival, na katerem je letos nastopil tudi zbor Jacobus Gallus. Najprej je na koncertu nastopil gostujoči zbor Musi-caAntiqua, sledil je zbor Jacobus Gallus, ki se je predstavil s številnimi Marijinimi pesmimi iz svetovne zborovske zakladnice; na sporedu pa niso manjkale niti slovenske Marijine pesmi od Kogoja do Mava. Za konec pa sta oba zbora skupaj zapela tradicionalno pesem Madonna delle Lacrime, ki jo je za to priložnost priredil domači dirigent Giordano Ricci. Nedelja je bila namenjena odkrivanju starega mestnega jedra, Ortigie, v katerem lahko odkrijemo ostanke iz številnih zgodovinskih obdobij, od starogrških do baroka in sodobne arhitekture. Popoldan so si pevci privoščili izlet z ladjo in si tako ogledali mesto še z druge perspektive. Zvečer je pevce čakalo gledališkega festivala Mess Dino Mustafič. Na okoliških odrih in v sodelovanju krajevnih društev in javnih ustanov bo Slovensko stalno gledališče uprizorilo ponovitve dveh uspešnih produkcij iz lanske sezone, komedije Dueti Petra Quilterja in predstave Franca Pe-roja O "Poročilu slovensko-itali-janske zgodovinsko-kulturne komisije" oziroma: dialog kuharice v gostilni in njene pomočnice o vprašanjih brez vsakega bivanjskega pomena. Novo, enkratno gostovanje tržaškega Pupkin kabaretta bo zabava- lo gledalce v sredo, 6. oktobra, na večeru, ki se bo nadaljeval v prostorih SSG z žurom za mlade. Gledališče Koper in SNG Nova Gorica pa bosta prisotna v uvodnem programu z uspešnico Iztoka Mlakarja po motivih Moliera Duohtar pod mus! Uvod k abonmaju za otroke in starše bo s koreografsko predstavo Milojke Širca o Rdeči kapici, ki v čarobnem gozdu sreča like iz drugih priljubljenih pravljic. Za dodatne informacije je na voljo spletna stran SSG www. teaterssg. it in mladinske literature, romane slovenskih avtorjev; tudi domače založbe bodo na vidnem mestu. Ponujali bomo bogat izbor darilnih predmetov: idrijskih čipk, kamnitih umetnin kamnoseka Paola Hrovatina in lesenih izdelkov. Ali obstaja bojazen, da bi openska podružnica postala bolj priljubljena od mestne glede na to, da je v Trstu vedno manj slovenskega življa? Tega se ne bojim. Kar bomo izgubili v centralni knjigarni, bomo nadoknadili s podružnico. Gre namreč za eno in isto podjetje. Vsekakor pa je res, da bodo stranke, ki so se doslej bale mestne gneče, imele na voljo pravšnji kraj. Kdor pa je bil navajen zahajati k nam na Frančiškovo, bo še naprej ostajal zvest tem prostorom. Pozabiti pa ne gre italijanskih strank, ki dobijo pri nas marsikaj zanimivega, česar drugod ne najdejo. Prepričana sem zato, da bo trgovina na Opčinah le dopolnilo naši dejavnosti. IG še srečanje z gostitelji. Gostoljubni Sicilijanci so pevcem skušali prikazati vse vidike življenja na Siciliji, zato so za poslovilni večer pripravili izbor tipičnih jedi, od raznih zelenjavnih jedi in piščančka v limonini omaki do "kuskusa", sirov z raznimi omakami itd. Levji delež pa so na tej pogostitvi imele tipične sladice iz man-jdeljnov, skute, sadja. To je bila prava paša za oči in burbončice. Ker pa je šlo predvsem za kulturno izmenjavo, so pevci zbora MusicAntiqua na poslovilno večerjo povabili tudi kantavtor-ja Carla Muratoreja, ki je pevcem predstavil tipične domače pesmi in na hudomušen način prikazal njihovo vsebino, posredno pa tudi življenje na otoku. Zadnji dan gostovanja so se pevci odpeljali še v bližnje mestece Noto, ki slovi po izjemno lepih baročnih stavbah. V poznih popoldanskih urah sta jih čakala še vrnitev v Trst in hladen jesenski vsakdan. Gostovanje na Siciliji se bo gotovo zapisalo v anale zbora Gallus kot eno izmed najbolj zanimivih in zabavnih. Kljub visokim temperaturam in precejšnjim kulturnim razlikam, s katerimi so se pevci na skrajnem jugu Italije srečali (npr. točnost je na jugu zgolj pojem, tako da se je koncert začel "že" ob 22.00), je bilo vzdušje med pevci ves čas izredno sproščeno in veselo. Zbor J. Gallus na Siciliji Jug in Sever, Slovenci in Italijani: glasba združuje! GOSTOVANJE NOVI SKUPNOST SV. EGIDIJA | Predstavitev knjige Delati za mir v hudih družbenih okoliščinah Znani italijanski novinar Igor Man, ki dobro pozna mednarodne dinamike zadnjih desetletij, je nekoč v simpatičnem tonu dejal, da je Skupnost sv. Egidija "Organizacija združenih narodov iz Trastevera". V tej navidezno protislovni trditvi, ki združuje idejno širino sveta in miselno zavezanost izhodiščni domačnosti, je v resnici srž Skupnosti, ki je nastala v Rimu leta 1968. V začetku je svojo dejavnost usmerila v pomoč revnim in bolnim, nato je svoj spekter razširila na dogajanje v svetu in polagoma postala bratovščina z zakoreninjeno prisotnostjo v raznih državah: v Evropi, Ameriki, Aziji, zlasti pa Afriki. Skupnost ponuja svojo pomoč bodisi tistim, ki živijo v pomanjkanju v evropskih državah, bodisi revnim v manj razvitih krajih. Skupnost je v zadnjih letih veliko pomagala bolnim za Aidsom, v prvi vrsti je tudi v boju proti smrtni kazni. Nikakor pa ne gre pozabiti njene vloge posrednice dialoga med raznimi verstvi ter med verskim in laičnim svetom, ki je pridobila novega zagona zlasti po skupnem molitvenem srečanju na pobudo papeža Janeza Pavla II. v As-sisiju leta 1986. Skupnost sv. Egidija se je vedno držala svojega poslanstva, da bi na raznih vročih prizoriščih sveta s temeljitim, a diplomatsko diskretnim delovanjem omogočila dialog in sožitje med narodi ter da bi preprečevala in razreševala oborožene spore. "Vprašati se je treba, kako je krščanski skupnosti uspelo voditi mirovne akcije na raznih svetovnih prizoriščih na pragu 21. stoletja", je zapisal Andrea Riccardi v uvodu knjige z naslovom Fare pace La comu-nita' di Santo Egidio negli sce-nari internazionali (Delati za mir Skupnost sv. Egidija na mednarodnih prizoriščih - Založba Leonardo International), ki jo je uredil Roberto Morozzo della Rocca. Publikacijo so predstavili v sredo, 22. septembra, v dvorani hotela Excelsior ob prisotnosti predsednika Skupnosti sv. Egidija v Furlaniji Julijski krajini Paola Parisini-ja, glavnega duhovnega vodje Skupnosti sv. Egidija g. Mattea Zuppija, odgovornega urednika dnevnika II Piccolo Paola Possamaia in tržaškega škofa msgr. Giampaola Crepaldija. Na Riccardijevo vprašanje odgovarja sama knjiga, ki priča o tem, kako je vzpostavljanje dialoga, pa naj bo še tako zapleteno, najvznemirljivejši izziv našega časa, kot tudi o tem, da je možno resnično doseči premostitev sporov z učinkovito preprostostjo "ljudi dobre volje", katerih edino orožje je moč molitve. "Knjiga nam govori o tem, da človek ne sme nemo spremljati hudo usodo, ki uničuje svet: človek mora postati akter dogajanja in se odpreti sočloveku na podlagi dialoga in zasledovanja miru", je dejal g. Matteo Zuppi. Podobnega mnenja je bil tudi Paolo Parisini, za katerega ni slabšega na svetu kot vojna in konflikti, katerih tarča so navadni ljudje, ki želijo le mir. "Ljudje moramo zato graditi mir in pri tem uporabljati srčno ljubezen". Skupnost sv. Egidija je svojo prisotnost v konfliktnih regijah razčlenila zlasti v zadnjih dvajsetih letih. Po padcu berlinskega zidu so se namreč geopolitične dinamike korenito spremenile, spremenil se je tudi sam pojem oboroženega spopada, ki je v novi logiki vsestranskega in nenadzorovanega uničevanja žel mnogo več žrtev med civilisti kot med vojaki. O tem vidiku sta spregovorila msgr. Crepaldi in Possamai. Tržaški škof je poudaril, da je padec komunizma sprožil val nasilja med raznimi dejavniki, katerih vojaška oz. gverilska logika je bila v prejšnji togi in nadzorovani 'blokovski' ureditvi sveta onesposobljena. Konec prejšnjega stoletja so tako zaznamovale etnične vojne: po 11. septembru 2001 se je celo zdelo, da se na vojnem polju spopadata dve različni kulturi, dve različni civilizaciji. "Mednarodna skupnost se je tako znašla pred nekim novim izzivom, ki ga v preteklosti ni poznala, in zato ni imela sredstev in znanja, da bi se mu postavila v bran, saj so vojno gnetle skupine civilne družbe". Prav zato je bil doprinos Skupnosti sv. Egidija - se pravi organizacije civilne družbe - na različnih prizoriščih (v Alžiriji, Mozambiku in tudi na Kosovu, kjer pa je mednarodna skupnost prekrižala rimski organizaciji načrte) edinstven. "Z vašim delovanjem ste zapolnili bolečo vrzel", je dejal msgr. Crepaldi, ki je podčrtal tudi krščanski naboj Skupnosti, ki utemeljuje bodisi bit organizacije bodisi njeno početje v zasledovanju miru. Urednik dnevnika II Piccolo je zato poudaril, da je Skupnost pridobila 'diplomatske čine' z delom na polju, z oskrbo ljudi v težavah. Possamai je ob sklepu svojega posega spomnil, da je delo za mir nekaj vsakdanjega: to velja tudi za Trst, "kjer morajo ljudje - zlasti politiki - iskati to, kar jih združuje, ne pa tega, kar jih ločuje". IgorGiegoti Obvestila Zbor Jacobus Gallus sprejema nove pevce na vajah ob začetku sezone, vsako sredo in petek ob 20. uri v prostorih Glasbene matice v Trstu, od 15. septembra dalje. Info. Valentina - 00393287012371 ali valentinasancin@gmail. com. Dobrodošli. Romanje v Medjugorje: vabimo vas na romanje od 1. do vključno 4. oktobra letos. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline ter s Kozine, kjer vstopijo tržaški romarji. Po hrvaški avtocesti pridemo pozno popoldan v Medjugorje. Nato pa bo, kot ostale dni, vse potekalo po programu, ki ga prejme vsak udeleženec. Pri vpisu se plača celotni znesek 110 evrov. Za romarje iz Slovenije in Italije zadostuje veljavna osebna izkaznica za inozemstvo. Vpisujejo g. Darko (tel. 0481 882395 in 0481 32121), ga. Anica (za Slovenijo - 00386 5 3022503), g. župnik J. Markuža (040 229166). Vpis takoj do zasedbe mest v avtobusu. Sveta Marija, Kraljica miru, nas kliče. Združenje prostovoljcev Hospice Adria Onlus v sodelovanju z Duhovsko zvezo vljudno vabi na predavanje Zakrament bolniškega maziljenja, ki bo v četrtek, 7. oktobra 2010, ob 17. uri v Marijanišču, Dunajska ulica št. 35, Opčine. Predaval bo škofov vikar Anton Bedenčič. Ogled pasijonskih iger v Kirchschlagu in romarskega svetišča Fatimske Matere Božje v Prosingbirbaumu ter Gradca od 10. do 11. oktobra. Odhod avtobusa bo v nedeljo, 10. oktobra, ob 4.30 iz Trsta (Trg Oberdan), ob 445 iz Sesljana (trgovina Terčon), ob 4.55 iz Sv. Križa, ob 5.00 s Proseka, ob 5.15 z Opčin, po želji tudi na Fernetičih. Prihod v Kirchschlag, kjer se ob 13.30 pričnejo pasijonske igre (trajajo 3. ure in 30 minut s 45-minutnim odmorom). Po pasijonu ogled župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika in nedeljska sveta maša. Prevoz v hotel, večerja in nočitev. Po zajtrku vožnja po Gradiščanski in Štajerski do Gnasa in dalje do Prosingbirbauma, do romarskega svetišča Fatimske Matere Božje, kjer bodo sv. maša in pričevanja. Vožnja proti Šentilju. Kosilo na poti. Nadaljevanje vožnje do Opčin, Trsta, Križa in Sesljana. Cena 155 evrov. Prijave sprejema sestra Angelina Šterbenc na telefonski številki 347 9322123 ali 00386 41 290386. Zaradi organizacijskih razlogov je za vpisovanje nujno treba pohiteti! Koncert Slovenskega komornega zbora - Zveza cerkvenih pevskih zborov - Trst vsodelovanju zžupnijo sv. Jerneja apostola - Opčine in pod pokroviteljstvom Sveta slovenskih organizacij vabi na koncert Slovenskega komornega zbora, ki bo pod vostvom Martine Batič nastopil v soboto, 16. oktobra 2010, ob 20. uri v župnijski cerkvi sv. Jerneja ap. na Opčinah. ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST v sodelovanju s SLOVENSKO PROSVETO prireja delavnico na osnov/ Orffove metode GLASBENA SKRINJICA za otroke od 4. do 7. leta Prvo srečanje bo v soboto, 9. oktobra v jutranjih urah v Peterlinovi dvorani na ulici Donizetti, 3 v Trstu. Prijave na telefonski številki 328-4535725 od ponedeljka do petka med 14. in 18. uro. I|l IM FARE PACE Ji SaiuEgidio neg/i sccnari internazionali ■'Hrioluli 22 Kttcnibrc 2010 » poloce.Wes(e Foto IG RO in Slovenska prosveta / Gledališki vrtiljak Uspešen začetek trinajste sezone Z novim šolskim letom je stekla tudi nova, že trinajsta sezona Gledališkega vrtiljaka. In spet, kot je že navada, se je na prvem srečanju kar trlo otrok in njihovih spremljevalcev, ki so si želeli priskrbeti družinski abonma, saj ta omogoča celi družini (ne glede na število njenih članov), da si za pičlih 60 evrov zagotovi ogled kar sedmih predstav, kar jih letos ponujajo organizatorji. Prvi termin že tradicionalno oblikujejo udeleženci Male gledališke šole Matejke Peterlin. Tečajnikov, ki so se v prvih počitni- ških dneh zbirali v Finžgarjevem domu na Opčinah, je bilo 56 in prav toliko otrok je nastopilo na odru Marijinega doma v nedeljo, 26. septembra. To je bila namreč priložnost, da širšemu občinstvu pokažejo, kar so se naučili v junijski gledališki delavnici oz. kako so svojo vlogo še dodatno nadgradili. Po utečeni praksi so mali gledališki navdušenci v dveh izmenah nastopili v znani in priljubljeni otroški igri Zvezdica Zaspanka, ki jo je po izvirniku Franeta Milčinskega Ježka prepesnila in za množičen ansambel priredila Lučka Susič. Njej gre tudi največ zaslug, da se je ponovil čudež v malem, namreč to, da se je preko 50 otrok od šestega do trinajstega leta izkazalo v igri, plesu in petju in da je vse teklo kot po olju najprej ob 16. uri (abonma Ribica) in nato spet ob 17.30 (abonma Želva). Po odru so se tako dvakrat podili nočne vile, škratek, zvezdice, botra Luna, komet Repatec, pa Ceferin, sladoledar, klicar, črni mož, človek iz gumija, fantek in punčka, Pepe Lučka in seveda glavna, zvezdica Zaspanka. Pri taki skupini je seveda nujno potrebna tudi ekipa mentorjev in drugih sodalvcev, ki so s svojo strokovnostjo pripomogli k uspehu obeh izvedb. Režijsko vodstvo so organizatorji zaupa- li Midi Bevk, igralki SNG Drama Ljubljana in mentorici na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ki je z Radijskim odrom in Slovensko prosveto že sodelovala ob podobnih priložnostih. Glasbeno in pevsko plat dogajanja je prevzel Aljoša Saksida, plesne točke si je zamislila Jelka Bogateč, sceno je izdelala Magda Samec, kostume Urška Šinigoj, tehniko, luči in zvok pa sta upravljala Samuel Kralj in Danjel Radetti. Da je bila izbira teksta posrečena in da so bili mali igralci prepričljivi, je bilo razbrati ne samo iz končnega aplavza, ki je nagradil trud vseh soudeleženih, temveč predvsem iz zbranosti, s katero je publika spremljala ves razvoj zgodbe. Gledališki vrtiljak se bo spet zavrtel prihodnji mesec, točneje v nedeljo, 24. oktobra, ko bodo v goste prišli koroški lutkarji, ki bodo v Trstu gostovali med Koroškimi dnevi na Primorskem. Za oktobrsko in vse ostale predstave pa organizatorji opozarjajo morebitne priložnostne obiskovalce, naj izberejo predstavo ob 17.30 (abonma Želva), ker so razpoložljiva mesta v dvorani Marijinega doma ob 16. uri že zasedli lastniki abonmajev Ribica. AL Kons in SKGZ Odrska prehajanja Klavdija Palčiča NARODNI DOM "X1 ~Tsaka umetnina vzk-\/ lije iz neke zamisli, V ki jo nato oblikuje šele delo. To je predpostavka tudi za nadaljnje pripovedovanje, ne glede, ali je ta pripoved vezana na slikarstvo, ilustracijo ali pa na snovanje gledaliških in opernih scen ter oblikovanja kostumov. Prehajanje iz enega umetniškega izrazja v drugega je vsekakor prepojeno z rdečo nitjo, ki veže in predvsem pogojuje nadaljnje korake. Moja umetniška izkušnja me prepričuje, da se v svojem življenju ne bi mogel nikoli lotiti le ene same zvrsti..." S temi besedami je Klavdij Palčič zaokrožil svojo dolgo in vsestransko umetniško pot po odprtju razstave scenografskih in kostumografskih stvaritev z naslovom Odrska prehajanja v petek, 24. septembra, v Narodnem domu. Razstava sodi v drugi sklop homaža, ki mu ga je Slovensko kulturno gospodarska zveza poklonila ob njegovem življenjskem jubileju. Avgusta je bil namreč v tržaški dvorani Giubileo razstavljen izbor Palčičevega likovnega opusa, novembra pa bo v Kul- turnem domu v Gorici še razstava umetnikovih ilustracij. Postavitev v Narodnem domu, pri kateri je bilo soudeleženo tudi Društvo za umetnost Kons, je tako osvetlila nekoliko manj poznano področje umetnikovega snovanja, ki pa je vzklilo iz istih izhodišč, iz katerih so nastala njegova likovna in kiparska dela. Če pa je Palčič bil na likovnem področju totalno svoboden, je postopek ustvarjanja odrskih kulis zahteval drugačen način dela. "Najbolj me je obvezovala pripoved, se pravi besedilo pri gledaliških predstavah, glasba pa pri opernih. Izhajal sem namreč iz konteksta, v katerem je pripoved nastajala. Gotovo sem moral svojo fantazijo in ideje prikrojiti ali bolje vzporejati z željami soustvarjalcev, v prvi vrsti režiserjev, pa tudi igralcev in os- talih sodelavcev, saj je gledališče med vsemi umetnostmi področji tisto, ki najbolj temelji na skupinskem delu. Vrsta ljudi zasleduje iste cilje in isti končni izdelek". Klavdij Pačič je kot scenograf in kostumograf sodeloval s Slovenskim stalnim gledališčem, s Cankarjevim domom v Ljubljani, z gledališčem Verdi v Trstu, z gledališčem La Fenice v Benetkah in z gledališčem Teater an der Wien na Dunaju. Tudi te Palčičeve poklicne plati se je dotaknil lep dokumentarni film z naslovom Biti to, kar si, ki ga je novinarka RTV Slovenija Mirjam Muženič posnela za Regionalni RTV center Koper v sklopu načrta Velikani slovenskega naroda. Dokumentarec so predpremierno predstavili pred odprtjem razstave: predsednik SKGZ Rudi Pavšič in številni gostje (med drugimi tudi evropski poslanec Jelko Kacin) so avtorici čestitali za film in za delo, ki ga je kot novinarka nekoč opravljala v zamejstvu. To v upanju, da bi lahko čim prej ponovno prevzela nekdanjo funkcijo. IG Spodbudna vest iz Kanalske doline Pouk slovenščine je zagotovljen! VIDA VALENČIČ KO SE DOTAKNEŠ OSEBE Metulji Jutri bo moja nečakinja stara šest let. Vstop v življenje, iz katerega potem ne izstopiš več. Neizmerno ji zavidam lastnost, ki jo imajo otroci pri tisti in vseh starostih: totalno jim uspe se koncentrirati v trenutek, ki ga doživljajo, nobene misli na preteklega, nobenega pričakovanja prihodnjega. Za odraslega človeka je gotovo nekaj nepojmljivega. Živiš današnji dan, ki je po navadi žetev včerajšnjega, um te neutrudno prestavlja v neki kasnejši trenutek, ki ga logično ne moreš dojeti. In zato se bašeš z vprašanji, v sebi si gradiš skrbi, kar ti onemogoča, da bi doživljal sedanji trenutek tako močno, kot so ga zmožni otroci. Včeraj sem med vožnjo poslušala intervju z angleškim pisateljem Davidom Nicholsom. Vzgib, da sem se ustavila na tistih radijskih frekvencah, je v začetku bila melodija njegove brezhibne angleščine, v kateri je odgovarjal in je bila prevedena v italijanščino šele po kakih desetih stavkih. Postopoma pa sem postala pozornejša tudi na misli, ki so se rojevale v njem v pogovoru o zadnjem romanu. Stik dveh oseb skozi dvajsetletno zgodovino, osebi, ki nikoli ne postaneta par. "Srečamo ju dvajsetletna, takrat torej, ko si gotov, kako nameravaš začrtati svojo pot, ko misliš, da je vse, kar se ti takrat dogaja, večno. In vendar je res ravno nasprotno". "Še vedno se živo spominjam samega sebe pri kakih dvajsetih, pogovora, ki sem ga takrat imel s prijateljem. Sploh se nisem mogel predstavljati kot štiridesetletnega moškega, takrat se mi je zdelo vse tako neizmerno daleč. Vem pa, da sem točno nanizal, kakšno bo moje življenje. No, in obrnilo se je logično povsem drugače. Saj se za vse, mar ne"? Asfalt drsi dalje, meni pa misli drse vzdolž ravnokar slišanega. Ja, morda se res obrne v neko drugo smer, življenja ne moreš načrtovati. Doletijo te trenutki, ki si jih nikakor nisi mogel predstavljati, pogoltnejo te, včasih se ti utrga, ker je mera prepolna. Spet drugič imaš občutek, da si harmonije pri dvajsetih nisi mogel predstavljati. Morda si nisi mogel predstavljati, s kakšno vnemo jo iščeš. Morda bi takrat zamahnil z roko ob besedah prijateljice ali prijatelja, ki jo (ga) osamljenost pri štiridesetih duši in divje buta ob zid. "Okrog mene so osebe v dvoje in morda so ali čez nekaj mesecev bodo v treh. Jaz pa po vseh razočaranjih na tleh". Pred časom mi je uspelo izustiti le, da se mora človek odpreti Življenju. Navsezadnje tako pravijo vsi misleci in psihologi, nekaj mora biti res. Danes se mi zdi, da so besede "Odpri se Življenju"! prebanalne. Ker se ljudje levimo kot metulji. Ne moremo imeti stalno odprtih kril, tako kot ne moremo stalno leteti. Moramo se tudi zapreti in včasih je to zapiranje vase zelo boleče. Predvsem, ker metuljem z odprtimi krili žal ne uspe videti in razumeti onih, ki jih v tistem trenutku nimajo. Razstava čipk v Evropskem parlamentu v Strasbourgu Čipkarski izdelki so povezali slovenske poslance Vtem šolskem letu je poučevanje slovenščine in glasbe v slovenskem jeziku v vrtcih in osnovnih šolah Kanalske doline zagotovljeno, tak je bil dogovor, ki ga je kvalificirano omizje sprejelo v preteklih dnehvNa-borjetu. Julija je namreč ravnatelj večstopenjskih šol v Kanalski dolini sporočil, da bo v novem, pravkar začetem šolskem letu razpolagal le z 20 učitelji (v prejšnjem šolskem letu 29), prav tako ne bo mogel imenovati suplentke, ki bi nadaljevala pouk omenjenih predmetov, h katerima so od vsega začetka (začetek sega v šolsko leto 1997/98) pristopili vsi učenci in sta uživala veliko podporo njihovih družin, predvsem pa, da nima zagotovljenih finančnih sredstev za izvajanje pouka. Omizje, ki ga je sklical župan občine Naborjet Ovčja vas, dr. Aleksander Oman, in na katerem so sodelovali Patrizia Pavatti in William Cisilino, tudi v imenu deželnega odbornika Molinara, Gianni Verona, izredni komisar krajevne gorske skupnosti, Nadia Campana za občino Trbiž, To- maž Simčič za deželni urad slovenskih šol in tudi v imenu deželne ravnateljice Beltrameje-ve, Antonio Pasquariello ravnatelj večstopenjske šole v Kanalski dolini, Wedam Anna za občino Naborjet - Ovčja vas, Franco Ba-ritussio deželni svetnik, in Rudi Bartaloth v imenu SKS Planika (deželna svetnika Kocijančič in Gabrovec sta bila opravičeno za- držana), je razpravljalo o možnostih sistemske rešitve problema poučevanja slovenščine v Kanalski dolini, o možnosti pridobitve za to potrebnih finančnih sredstev, o problemu kadrovanja ter možnostih, ki jih nudijo državni in deželni zakoni. Končni dogovor predvideva, da bo za pravkar začeto šolsko leto finančno breme prevzela Gorska skupnost za Guminsko, Železno in Kanalsko dolino, in to preko zakona 26/2007, SKS Planika pa bo dodatno nudilo ukovški osnovni šoli enkrat tedensko dodatno učiteljico slovenščine. Veliko zaslug za rešitev tega problema imata prav župan Oman in izredni komisar gorske skupnosti Verona. SKS Planika je lani s svojimi sredstvi tudi omogočilo dodatni tedenski uri slovenščine v Uk-vah, okrepljeni pouk slovenskega jezika pa je pripomogel k temu, da so lahko priredili malo Prešernovo proslavo, na kateri je sodeloval tudi razred iz Kranjske Gore. Pri Slovenskem kulturnem središču Planika so vsekakor prepričani, da je treba zdaj najti sistemsko rešitev vprašanja poučevanja slovenščine v Kanalski dolini, da se ne bi težave, ki so se pojavile letos poleti, ponavljale iz leta v leto. R.B. Evropska poslanca iz Slovenije Jelko Kacin (LDS/ALDE) in Lojze Peterle (ELS/NSi) sta pred kratkim v Evropskem parlamentu v Strasbourgu gostila razstavo čipk, ki so jo pripravile članice Klekljarskega društva Cvetke Žiri. Odprtje razstave je pritegnilo vseh sedem evropskih poslancev iz Slovenije iz prav vseh političnih opcij. Slavnostnega odprtja razstave so se udeležili tudi slovenski veleposlanik pri Svetu Evrope Damjan Bergant, direktor za medparlamentarne delegacije in multilateralne skupščine Ciril Štokelj, več evropskih poslancev EU, namestnica župana Strasbourga in drugi pomembni gostje. Razstavo je na povabilo Kacina odprl visoki predstavnik EU za Bosno in Hercegovino ter predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko. Lojze Peterle je ob tem dogodku poudaril: "Razstava čipk, ki predstavlja države in grbe vseh glavnih mest držav članic evropske zveze, je enkraten izraz odličnosti klekljarskega društva Cvetke iz Žirov, ki so s svojo delavnostjo in vztrajnostjo vzor Sloveniji in Evropi". Jelko Kacin pa je povedal: "Evropska unija je čudovita čipka, ki jo klekljajo že šestdeset let. Naš problem je bil, da se je do sedaj klekljala od zgoraj navzdol. Prihod klekljaric in razstava njihovih umetnin pa je dokaz, da je EU veliko bolj verodostojna, kadar ta čipka nastaja na nivoju državljank in državljanov. Želim si, da bi čim več državljank in državljanov EU doživelo od blizu na način, kot so Evropski parlament videle, dihale in doživele članice društva Cvetke iz Žirov". Klekljarice iz Žirov, Portoroža-Pirana, Medvod, Ljubljane, Logatca, Novega mesta, Save in Železnikov niso skrivale navdušenja: "Več kot 10.000 ur prostovoljnega dela, ki smo ga vložile v te čipke, je poplačanih, ne z denarjem, ampak s tem, kar smo doživele v Evropskem parlamentu", je povedala predsednica društva Marica Albreht ter dodala: "V Evropskem parlamentu smo videle, kako se lahko Slovenci med seboj povezujemo, presegamo delitve in veliko dobrega skupaj naredimo -želimo si, da bi bilo tega povezovalnega duha tudi v Sloveniji čim več". Klekljarsko društvo Cvetke je bilo ustanovljeno marca 2004 s poslanstvom ohranjanja in promocije ene najbolj žlahtnih in naj starejših umetnosti na Žirovskem - klekljanja. Društvo združuje 128 članic in članov, večinoma iz Žirov, pridružile pa so se tudi klekljarice iz drugih krajev Slovenije. Organizirajo ekskurzije, razstave in klekljarsko šolo. Projekt, ki so ga predstavile v Evropskem parlamentu, je nastajal lani v zimskem času. 6 mesecev je 26 klekljaric in 1 klekljar pridno vrtelo kleklje in nastajali so čudoviti izdelki. V projekt so vložile preko 10.000 ur prostovoljnega dela, najbolj pridna klekljarica gospa Hilda Pečelin je klekljala kar 1.000 ur. Ker društvo razpolaga le z minimalnimi sredstvi, so se zavedale, da bodo projekt lahko realizirale le s prostovoljnim delom. Severni in severovzhodni predel mesta (34) GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Marlza Perat Vhod v uršulinski samostan v Gorici (foto DPD) Nekaj knjižnih izdaj iz 16. stoletja, ki jih hrani samostanska knjižnica V samostanu sta bogat arhiv in knjižnica. V arhivu najdemo dokumente, ki segajo do leta 1672, v knjižnici pa so knjige iz 16., 17. in 18. stol. Samostan hrani zbirke slik, grafik, relikvij, vezenih bogoslužnih oblačih ter prte in čipke, ki so jih na Goriškem prve začele izdelovati prav uršulinke. Večkrat so tu tudi razstave. V samostanu je prostorna kapela, posvečena sv. Uršuli, kot je to bila tudi cerkev prvega samostana v ul. Monache. V samostanski kroniki najdemo več zanimivosti tudi iz goriške zgodovine. Tako npr. beremo, da je 11. marca 1784 ob 23. uri ob vrnitvi s potovanja v Neapelj, Rim in Milan dospel v Gorico cesar Jožef II. V našem mestu se je mudil do 14. marca. Med svojim postankom v Gorici je obiskal grad, semenišče, novi samostan sv. Klare, bolnišnico, vojašnice in druge ustanove, dan pred odhodom pa še uršulinski samostan in tamkajšnjo šolo. Beremo tudi, da se je v samostanu pozanimal, ali imajo kaj novink. Prednica Marija Jožefa Terezija Edling (sestra nadškofa Edlinga), mu je odgovorila, da teh ni, saj je on sam prepovedal, da bi jih sprejemali. Na vprašanje, ali bi novinke sprejeli, če bi to bilo dovoljeno, je cesar dobil odgovor, da bi redovnice poprej morale biti gotove, da ne bo njihov samostan ukinjen. Cesar jim je tedaj zagotovil, da bodo lahko ostale v samostanu (Kronika uršulinskega samostana v Gorici). Na dan sv. Jožefa leta 1797 je bil v uršulinskem samostanu pri maši cesar Franc L, oče prihodnjega cesarja Franca Jožefa. Ker pa bi naslednji dan priš- li v Gorico Francozi, je cesar takoj odpotoval. Dne 16. septembra 1844 je v Gorico dospel cesar Ferdinand I. Naslednjega dne je njegova soproga, Marija Ana Savojska, obiskala uršulinski samostan. V spremstvu sta poleg drugih bila tudi go-riški knezonadškof Frančišek Ksaverij Luschin in kanonik Valentin Stanič, spovednik in katehet pri uršulinkah. Pred odhodom iz Gorice sta cesar in cesarica s spremstvom prisostvovala sv. maši pri sv. Ignaciju (Kronika uršulinskega samostana v Gorici). Leta 1852 je 9. aprila dospel v naše mesto na okrevanje 10-letni princ Ludvik, brat cesarja Franca Jožefa. Čez nekaj dni je prišla tudi njegova mati, nadvojvodinja Sofija. Opazila je, da princu goriško podnebje zelo prija. Princu Ludviku so priskrbeli tudi kateheta, ki ga je dvakrat na teden poučeval verouk. Katehet je bil Anton Sessich, kaplan in katehet v uršulinskem samostanu. Dne 22. aprila je nadvojvodinja Sofija obiskala samostan. Bilo ji je vse zelo všeč, še posebno cerkev in vrt. Rekla je, da je v Gorici "dober zrak in dobra voda" (Kronika uršulinskega samostana v Gorici). Priporočila je v molitev svojega sina cesarja Franca Jožefa in se nato 27. aprila vrnila na Dunaj. Princ Ludvik je v Gorici ostal tri mesece; bival je v palači grofov Coronini. Iz tega časa prinaša samostanska kronika zanimiv dogodek, ki dokazuje velikodušnost in plemenitost mladega princa. Tako beremo, da se je nekega dne s katehetom in spremstvom v kočiji odpelal na Sveto Goro. Med potjo je opazil postarno ženico, ki je z veliko težavo hodila navkreber. Princ je tedaj dal ustaviti kočijo in povabil ženico, naj prisede. Ta je vabilo sprejela, ni pa vedela, kdo je prijazni deček. Ko so dospeli na vrh, ji je princ izročil nekaj denarja in pristavil, naj se pozneje z njimi odpelje tudi nazaj, a so mu to preprečili. Ko so ženici kasneje povedali, da je bil prijazni deček cesarjev brat, je ostrmela in vzkliknila: "Le kdo bo verjel, da se mi je pripetilo kaj takega" (Kronika uršulinskega samostana v Gorici). /dalje Sloveniia --------^ M- Škoda zaradi nedavnega silovitega deževja Ni bilo dovolj volje in sredstev za zaščito pred poplavami Med vsemi dogodki v Sloveniji so v zadnjem času vzbudile naj večje zanimanje, komentarje in zaskrbljenost uničujoče poplave, ki so zajele kar dve tretjini države. Škoda zaradi nenadne naravne nesreče naj bi po neuradnih podatkih znašala okoli sto milijonov evrov, toda oškodovanci v Ljubljani, v Laškem, na Dolenjskem, v Kostanjevici na Krki, Vipavski dolini ter na drugih območjih se obupani sprašujejo, kdo in kdaj jim bo pomagal poravnati škodo in omiliti njihove življenjske stiske. Dobrodelni organizaciji Karitas in Rdeči križ sta že med poplavami začeli zbirati denar in druge prispevke za pomoč prizadetim. K zbiranju pomoči je pozvala tudi Slovenska škofovska konferenca. Medtem ko strokovnjaki z raznih področij razpravljajo ali pa se prepirajo o tem, kakšni so vzroki za tako obsežne poplave, je bil premier Borut Pahor jasen in odkrit, ko je dejal, da v preteklosti, morda zadnjih dvajset let, v državi ni bilo dovolj politične volje, strokovne pripravljenosti in sredstev za zavarovanje in zaščito pred poplavami. Niso čistili strug rek in manjših vodotokov, gradili vodnih razbremenilnikov in prepovedovali gradnjo kompleksov stanovanjskih in drugih objektov na poplavnih območjih, kot je denimo Ljubljansko barje. Majhen potok z imenom Mali graben, ki teče na Viču v Ljubl- jani, se je v prejšnjih časih preprosto razlil preko bregov in nato poniknil v podtalnico. Danes pa je na mestu, kjer bi se lahko ra- zlil, velik asfaltiran trgovski center. Zaradi tega se je voda razlila v vse smeri, Mali graben pa je postal veletok, ki je poplavil stanovanj ske hiše nekaj tisoč prebivalcev. Država nima prostorskega načrta, v katerem bi predpisali ukrepe zoper poplave, prostorski načrti občin pa so po večini zastareli in pomanjkljivi in zato skoraj neuporabni. Vlada ima za pomoč najbolj prizadetim na voljo samo 18 milijonov evrov, pomoč poplavl-jencem pa bodo pričeli podeljevati šele čez šest mesecev. Pri odpravljanju posledic naravne ujme naj bi pomagala tudi EU, in sicer iz svojega sklada za solidarnost ob naravnih nesrečah. Minister za prostor in okolje Roko Žarnic, ki je menda omahoval pri sprejemanju predpisov zoper poplave, je sporočil, da je pripravljen odstopiti. V Sloveniji prvi zapisi o poplavah segajo v leto 1550, te zadnje poplave pa so bile po ugotovitvah meteorologov ena od treh največjih v preteklih stoletjih. Sicer pa so razmere v Sloveniji tudi na drugih področjih, zlasti javnofinančnem in gospodarskem, kritične. V ponedeljek, 27. septembra, se je pričela stavka javnega sektorja, v kateri sodeluje okoli 80.000 državnih uradnikov. Med njimi so tudi cariniki in policisti. Stavkajoči zahtevajo, naj vlada odpravi plačna nesorazmerja med kategorijami raznih poklicev. Sindikati pa so začeli zbirati podpise, potrebujejo jih 40.000, za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o spremembah zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Državna blagajna naj bi bila menda povsem prazna, zato je vlada napovedala zaustavitev plač funkcionarjev, pokojnin in vseh socialnih dajatev na sedanji ravni. Spodbudno pa je, da v Sloveniji ugodno sprejemajo predlog pisatelja, narodnega delavca in akademika Borisa Pahorja iz Trsta, naj bi spremenili besedilo slovenske himne tako, da bi vsebovala naslednjo kitico iz Prešernove Zdravljice: "Komu narpred veselo Zdravljico, bratje, čmo zapet? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere"! Spremembo državne himne so podprli Janez Janša in drugi predlagatelji ustanovitve nove veteranske organizacije, Veterani slovenske osamosvojitve, z utemeljitvijo, "da bosta v središču naše himne slovenski narod in slovensko domoljublje, in ne nekakšen Kardeljev interna-cionalizem, kot je opozoril Boris Pahor". Med zanimivimi in aktualnim7i novicami iz slovenske kronike v prejšnjih dneh navajamo, da je Okrožno sodišče v Kopru tamkajšnjega župana Borisa Popoviča obsodilo na pogojno kazen leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Leta 2001 naj bi si v svojem podjetju BPC prilastil 63.000 evrov in pri tem zatajil 11.000 evrov davkov. Boris Popovič je po izreku sodbe dejal, da je šlo za motivirani politični proces, ker ga vladajoče elite v Sloveniji hočejo onemogočiti kot župana. Po njegovem je "za našo Slovenijo samo še eno upanje: to je revolucija". Morda je zgolj slučaj, ali pa tudi ne, da pred lokalnimi volitvami 10. oktobra kličejo na sodišče nekdanjega župana občine Tržič, Pavla Ruparja, ki sicer na listi SDS ponovno kandidira za župana omenjene lokalne skupnosti na Gorenjskem. V obdobju pred lokalnimi volitvami se je še povečala gonja zoper Janeza Janšo. Dolžijo ga, da je bil udeležen v korupciji ob nakupu vojaških vozil znamke Patria. Parlament je ustanovil novo preiskovalno komisijo, ki naj bi prišla do dna zadevi Patria. Podpredsednik državnega zbora dr. France Cuk-jati je dejal, "da je afera namenjena zgolj diskreditaciji Janeza Janše. Ta podtikanja pomenijo nadaljevanje državljanske vojne v Sloveniji". Marijan Drobež SNG Nova Gorica / Obisk stare gospe Zatemnitev etičnih načel ob žvenketu denarja Kako bi se obnašali in ravnali mi, ki smo prav tako v družbenoekonomski krizi kot meščani neomenjenega mesteca v srednji Evropi, protagonisti tragične komedije Obisk stare gospe, ko bi se nenadoma pojavila milijarderka in ponudila milijardo v zameno za umor ljubimca iz mladih let, ki ga je vroče, brezpogojno ljubila in nosila sad te ljubezni. A on jo je pred vso skupnostjo osramotil in se nezaželenega očetovstva znebil tako, da sta na sodišču zanj pričali dve krivi priči. Sama je zato morala osramočena, zapuščena, od vseh zavržena zapustiti rojstni kraj. V tujem kraju je postala prostitutka. Pri tem je spoznala svojega prvega moža, kateremu je sledilo še drugih osem, ki je seveda niso osrečili, saj je v srcu petinštirideset let nosila le svojega lila, a so ji zapustili svoja premoženja. Od tod vse milijarde, s katerimi se je v vsem sijaju, kot splošno znana dobrotnica, vrnila v domači propadajoči, obubožani kraj in zahtevala poravnavo krivice, ki ji je bila storjena. Pravica in pravo, kot vsi vemo, žal večkrat ne gresta vštric! Če bi tudi nas doletelo kaj takega, bi se gotovo najprej hudo zgražali, kot so se tudi ti meščani, in se odločno, strnjeno zavzeli za lila. A potem? Verjetno bi ga žrtvovali, zaradi pravice pač... Kaj pa etična, moralna načela? Ob siju milijarde je glas vesti kaj lahko utišati. Saj navsezadnje se da z denarjem kupiti prav vse. To nam je žal predobro znano! Obisk stare gospe, najbolj znano in igrano, v 40 jezikov prevedeno in v različicah, tudi filmskih, predvajano delo švicaskega avtorja Friedricha Durrenmatta (1921-1990), je v prevodu Mojce Kranjc uvodna predstava letošnje abonmajske sezone Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, ki se pod taktirko umetniške vodje Ire Ratej vije pod naslovom Od blizu. Premiera, ki je ob številnih uglednih gostih iz gledališkega sveta bila v četrtek, 23. septembra, je razkrila neverjetno aktualnost vsebine v tej recesij ski dobi in naši izprijeni družbi, kjer se marsikdo požvižga na moralna načela in bi za denar prodal dušo. Po konceptualnem pristopu, elegantnem, finem estetskem izrazu in globoki, ostro začrtani sporočilni misli se je predstava v natančni, izvirni, prodorni režijski usmeritvi enega izmed najboljših slovenskih režiserjev, Dušana Jovanoviča, ob sodelovanju dramaturginje Klavdije Zupan, izkazala kot jasna, izostrena v zavest vsakega gledalca rezko in jedko zarezujoča predstava, ki zahteva odločno opredelitev in pripravljenem mavzoleju odslej zmeraj ob njej. Nosilni vlogi sta bili zaupani gostji, prvi dami slovenskega gledališkega prostora, Mileni Zupančič, ki je z elegan- postavlja tudi publiko "na zatožno" klop. V sklepnem prizoru se, tudi zaradi v dvorano pomaknjenega dogajanja, občinstvo čuti sokrivo sklepne odločitve. Cilj je dosežen ('II fine giusti-fica i mezzi', je dejal veliki Machiavelli!): gospa z zadoščenjem lahko pelj e s voj ega lila v zlati krsti na otok Capri, kjer bo v zanj co, dostojanstvom, a tudi z nadihom krute ciničnosti imenitno poosebila gospo Claire, in enemu od stebrov novogoriškega umetniškega ansambla Binetu Matohu, ki zna izrazito opisati čustvena stanja vsakega dodeljenega lika in mu vdihniti poseben žar in moč, da prevzame gledalca in ga neustavljivo priteguje k sebi. Oba igralca sta nositelja Borštnikovega prstana. Ob njiju niso nič manj blesteli ostali igralci, tudi mladi študent AGRFT Nejc Cijan, saj to je "zborna" predstava, v kateri je vsak kamenček igralskega mozaika izredno pomemben. Skratka, Obisk stare gospe je velika predstava o ljubezni, denarju, maščevanju, pravici, pravičnosti... z magistralnimi interpretacijami celotnega igralskega ansambla, ki je spet dokazal, kakšen ustvarjalni naboj in ne-slutene moči ima v sebi in kaj lahko od njega zahtevajo režiser in njegovi sodelavci. Uprizoritev je namreč od igralcev terjala ogromno energije, napora in koncentracije tudi zato, ker je avtor glasbe in korepetitor Drago Ivanuša zvočno in glasbeno kuliso prepustil igralcem: ropot vlaka, njegov priostreni pisk, šumenje gozda... in vsi drugi zvoki ter glasba čudovito in magično, v živo prihajajo iz ust igralcev. Vse to daje predstavi neslutene zvočne dimenzije in vzbuja posebne občutke. Popolnoma ubrani s celoto so minimalistični scenski elementi (scenograf Vadim Fiškin), geometrijski liki (tudi prozoren, s stropa viseči element s projekcijo napisa in krste), ki jih premikajo igralci sami, in kostumi Jelene Prokovič, ki je v razkošne, zelo elegantne bele obleke oblekla Claire in njeno spremstvo, meščane pa tako, da se tudi po zunanjosti vidno spreminjajo v perspektivi bogate donacije. V temne odtenke in občasne osvetlitve je prizorišče svetlobno opremil Samo Oblokar. Iva Koršič Na gradbišču Eda centra v Novi Gorici BZZ forum kreativne ekonomije V pritličju nedograjenega Eda centra v Novi Gorici se je v sredo, 22. septembra, cel dan dogajal BZZ forum kreativne ekonomije. Namen srečanja, ki si ga je zamislil in izpeljal oblikovalec Bojan Maraž, vodja agencije Krea, ob podpori novogoriške občine, je bil spodbuditi razmišljanje o novih pristopih k ekonomiji, novi ekonomiji, ki naj bi ustvarjala tržne priložnosti. To naj bi mladim pomagalo pri osebni uresničitvi. Še neodkriti pogledi na ekonomijo naj bi ustvarjali nove priložnosti, nova delovna mesta v regiji in na obeh straneh meje. O tem se je Maraž pogovarjal s številnimi domačimi gosti na odru in kolegi iz celega sveta preko spleta. Dogodek so simbolično postavili v gradbišče prihodnje najvišje stavbe na Goriškem in prvega poslovnega centra goriške statistične regije, opredelili so ga za dobrodošlico Edi na njenem poskusnem prvem poletu. Ta prvi Edin polet in razpravljanje o kreativni ekonomiji pa se je izkazal za odkrivanje tople vode. Vse skupaj se je začelo z velikim hrupom in se tako tudi nadaljevalo. Zastavljeno je bilo kot izumetničeno spektakularen show. Sama zamisel mogoče sploh ni bila slaba, nekateri gostje so imeli kaj povedati, njena izvedba pa je bila takšna, kakršna je bila. V pritličju nebotičnika so se tistega jutra zbirali obiskovalci - srednješolci, ki jim ni bilo treba k pouku, organizatorji so mrzlično testirali opremo, od časa do časa so zaškripali zvočniki, vse je kaotično mrgolelo. Začelo se je okoli desetih zjutraj, mlada napovedovalka je navdušeno predstavila nastope kreativcev z novimi idejami za prihodnost in prebrala bogat curriculum vitae organizatorja, ki je objestno stopil na oder takoj za njo. Najstniška publika pa se za vse skupaj ni pretirano zanimala. Eni so stali nekje ob strani in se pogovarjali, drugi so sedeli in gledali v zrak, besede, ki so jim bile namenjene, pa so se izgubljale v motečem šumu. Najbrž je tak prostor sploh težko ozvočiti, odmev je bil nemogoč. Tudi še tako resni poslušalci, ki jih ni bilo, bi pogovor težko spremljali, prav kmalu bi izgubili potrpljenje in nit. Mladina se je v kratkem vsega skupaj naveličala. Nekaj mladih je vstalo in šlo in za sabo potegnilo še vse ostale. Tako je forum, z občasnimi prihodi in odhodi, cel dan bolj ali manj potekal sam sebi v namen. Vsak gost je imel na razpolago več ali manj deset minut časa, da je povedal svojo zgodbo o uspehu, vmes pa so svojih deset minut dobile tudi razne lokalne glasbene skupine. Te so za sabo privlekle svoje poslušalce, ki se nato niso dolgo ustavili. Da bi pritegnili pozornost mladih, so organizatorji priredili tudi privlačno nagradno igro. Prisotne so povabili, naj v tem času posnamejo enominutni video z mobilnim telefonom na temo out ofthe box thinking (razmišljanje izven okvirjev, zunaj škatle), ki je bila tudi moto celotnega foruma. Prva nagrada je bila osem- sto evrov in nov mobilni telefon. Sporočilo foruma pa seveda ni bilo, da denar prinaša srečo. Mladim so samo hoteli vtepsti v glavo, naj bodo kreativni in naj se izobražujejo, da bodo naredili kariero. To je zmagovalna formu- la. Konec koncev so vsi ponavljali isto, in to že vsi vemo. Tudi vsa ta skrb za prihodnost naše mladine ni delovala ravno iskreno. Sploh pa koliko denarja so občina in razni sponzorji namenili za ta projek? Koliko štipendij in koliko kulturnih, umetniških... projektov bi lahko podprli z isto vsoto? Vse skupaj je bilo kar protislovno. V glavnem, treba je seveda študirati, si upati, biti zagrizen, zagnan, imeti vizijo, delati petnajst ur na dan, se boriti in tepsti, stalno tekmovati, biti pod stresom. Življenje ni šala. Tudi nastop pred prazno "dvorano" ni šala, vendar je stvar treba pripeljati do konca. Saj smo imeli vendar direkten prenos preko spleta po celem svetu. Mogoče pa je preko interneta dogodku sledilo morje ljudi, predvsem mladih, ki potrebujejo dobre nasvete. Virtualni prostor je naša prihodnost. Navadni smrtniki pa tega ne dojamemo in si še vedno na prireditvah pričakujemo, da bodo ljudje telesno prisotni. Še vedno iščemo human stik s sočlovekom. Še vedno razmišljamo znotraj škatle. inča pogovor Robert Doljak, dobitnik slovenskega oskarja za embalažo Izdelava plastenke je eden izmed največjih izzivov v oblikovanju!" Na Pomurskem sejmu v Gornji Radgoni (21. -26.8.), ki združuje sejma INPAK (bienalni mednarodni sejem embalaže, tehnike pakiranja in logistike) in AGRA (mednarodni kmetij sko-živilski sejem) vsaki dve leti podeljujejo prestižno oblikovalsko nagrado, slovenski oskar za embalažo. Med letošnjimi štirimi izdelki je oskarja prejela tudi embalaža za vodo Costella, ki jo je prijavilo podjetje Uskok d. d. Oblikoval jo je novogoriški industrijski in grafični oblikovalec Robert Doljak. Z Robertom Doljakom, ki že desetletje deluje na Goriškem in oblikuje vizualno podobo mnogih podjetij ter zasebnikov, sva se pogovarjala o nagradi, njegovem delu in kreativnih pristopih v takšnem poklicu. Ob letošnjem sejmu INPAK In AGRA je tvoj izdelek prejel pomembno priznanje, slovenski oskar za embalažo. Kaj pomeni takšna nagrada za oblikovalca? Oskar za embalažo ima tradicijo že v stari Jugoslaviji, to je bil jugoslovanski oskar za embalažo. Po njenem razpadu se je trgzožal, zmanjšalo seje število prijavljenih izdelkov, zato so se slovenski organizatorji odločili, da bodo dogodek razširili v mednarodno tekmovanje. Pri tem sodelujeta sedaj še Hrvaška in Slovaška. Oskar je v Sloveniji že dalj časa najprestižnejše priznanje, ki ga lahko prejmejo proizvajalci, embalerji, konstruktorji, izumitelji in avtorji tehničnih izboljšav na področju embalaže, iz Slovenije in tujine. Nominacije in nagrade dokazujejo skrb sodelujočih za zaščito vsebine, potrošnika, narave, praktičnost uporabe, estetiko, tržno komunikativnost in tehnično odličnost. Nagrada je tako neke vrste vrednota, v strokovnih krogih veliko pomeni, čeprav je medijsko precej neznana. Tudi pravilnik ocenjevanja je usklajen z nacionalnimi in evropskimi predpisi, pravilniki za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo ter z določili natečaja “Worldstar for packa-ging". Nagrajencem omogoča lažjo pot do zaupanja, lažji prodor na slovensko, evropsko in svetovno tržišče, ker potrjuje kakovost izdelka, kompetentnost in inovativnost pri načrtovanju, izdelavi. Kaj pomeni tebi podelitev oskarja za embalažo? To je lepa nagrada za trud, za skrb. Steklenica Costella pa ni bila označena samo kot uspešen konstruktorski in tehnično ino- vativni dosežek, ampak tudi kot oblikovalski, kar pomeni kakovost. Mislim, da je kar veliko priznanje glede na to, da je na svetu vsako leto 6000 novih dizajnov plastenk, povprečno 18 na dan. do začetne zamisli in izdelave? Lastnik podjetja Uskok d. d. je na svojem posestvu, v kraju Kostel, pred približno Mleti, odkril vodni izvir. Vasica se nahaja južno od Kočevja, na meji s Hrvaško. Ime vode, Costella, je izpeljanka 3 Sredi tako masovne proizvodnje je težko biti prepoznaven, izviren. Tebi je to uspelo. Marsikatera steklenica je lahko tehnično dovršena, plastenka Costella je oblikovalski dosežek tudi zato, ker je začetna zamisel ostala skoraj nespremenjena do končne izvedbe. Oblikovalec je pri načrtovanju omejen na zelo ozek spekter možnosti, treba se je prilagajati številnim tehničnim, konstrukcijskim, statičnim omejitvam, ki pogojujejo kasnejšo izdelavo. Marsikateri dizajn se popolnoma deformira pri soočanju s tehnološkimi zahtevami. Seveda je izziv tudi biti viden in drugačen med današnjo poplavo izdelkov. Danes je velikanska konkurenca v ponudbi ustekleničenih pijač, predvsem vode, saj mislimo, da je vsaka voda enaka. Zato menim, da je izdelava plastenke eden največjih izzivov v oblikovanju. Pri tem je treba izpolnjevati številne pogoje, kot so zaščita vsebine, potrošnika in narave, praktičnost uporabe, estetika, tržna komunikativnost, tehnična odličnost. Oblikovanje embalaže ti je leta 2005 naročilo podjetje Uskok d. d., približno leto kasneje se je steklenica pojavila na policah trgovin. Kako se je razvijal projekt, kako je prišlo starega krajevnega imena Costel, kot je bilo zapisano na bakrorezih iz 17. stoletja. Na koncu je dobila obrazilo -a, ker je voda ženskega spola in ker nosi žensko energijo jing. Analiza njene sestave je pokazala, da je to ena najkvalitetnejših vod na svetu. Vsebuje namreč odlično razmerje kalcija in magnezija, kar ji daje poseben občutek mehkobe, velika prisotnost kisika pa ji daje svežino. Uravnoteženost mineralov ohranjajo tudi med stekleničenjem, zato je voda izredno čista. Pri razvoju svojega projekta sem upošteval te elemente, predvsem sem hotel poudariti ženskost, mineralne lastnosti in svežino. Pri industrijskem oblikovanju pa se oblika podreja funkciji, zato težim k temu, da ne bi poudarjal samo oblikovne, fizične vrednote. Primarni pogoj za načrtovanje oblik so mi zato načela ergonomije, vede o razmerjih med merami človeškega telesa in merami predmetov, sredstev in prostorov za življenje in delo, oziroma njihova energetska, biomehanska in ne-vrohumoralna aktivnost. Začel sem razmišljati, kako je že pračlovek čutil potrebo po prenašanju tekočine in je zato potreboval vrč, ki je moral imeti nekakšen ročaj. Zato sem idejo NOVI GLAS ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 28. septembra, ob 14. uri. razvijal okoli načina prijema. To sem povezal z ženskim elementom in se odločil, da bom steklenico izdelal po obliki ženskega oblačila. Pozicijo ročaja sem kombiniral s klasično obliko ženskega telesa, ki se zoža pod prsmi, v trebušnem delu, in pri tem upošteval merila Leonardo-vega zlatega reza. Mislil sem tudi na otroško in žensko roko, ki s težavo primeta steklenico 1,51 samo z eno roko. Co-stello je laže prijeti, ker se precej zoža. Z ženske strani sem dobil dosti pohval. Hotel sem tudi poudariti, pokazati kristalno čistost vode, zato je pod "pasom" nastalo podolgovato "krilo" z veliko nee-tiketirano površino. Etiketo sem postavil na spodnji del steklenice. Na prazno površino nisem dodal nobenih reber (konstrukcijskih elementov proti mečkanju), postavil sem jih samo na okroglino na vrhu. Oblika je enostavno nastala sama od sebe tako kot voda, ki je v njej. Brez dodajanja ali odvzemanja. Razvila se je po naravnem procesu preoblikovanja, gnetenja. Z ekološkega vidika smo tudi skušali uporabiti čim manj materiala. Če že mora to biti, naj vsaj čim manj onesnažuje. Takrat smo za proizvodnjo izbrali plastiko z zelo nizko gramaturo, ampak smo vseeno dosegli trdoto materiala. Kdo je izdelal pa etiketo? Avtorica etikete in logotipa je Špela Štrukelj. Po želji naročnikov je uporabila barve, ki so simbolno povezane s Kostelom in njegovim grbom. Mali kraj, ki mu polnilnica vode veliko pomeni, je postal simbol blagovne znamke. Oblikovalka je zato uporabila rdečo barvo, ki se sicer ne sklada z idejo o vodi in ne zbuja občutka svežine, kar je tudi marsikoga presenetilo. Vendar se zdi, da takšna udarniška poteza marketinško deluje. Tako je nastal rdeč logotip na beli podlagi, kjer je še realistična slika pokrajine, pragozda. Sam sem želel uporabiti prozorno etiketo, kar se je uresničilo pri izdelavi prestižnejših, steklenih embalaž (ki niso naprodaj v trgovinah, ponujajo jih po restavracijah in hotelih), kjer je dosežena vrhunska kompozicija, združitev predmeta in etikete. Steklena izvedba je lani dobila še pomembnejše, svetovno priznanje kakovosti, nagrado za najbolje oblikovano steklenico za vodo. Plastična steklenica (0,5lin 1,51) je dobila slovenski oskar za embalažo 2010, steklena (0,251 in 0,75 1) pa je septembra, leta 2009, dobila nagrado “Beverage inovation awards” na sejmu Drinktec v Munchnu. To je največji svetovni sejem pijač, ki poteka vsaka štiri leta. Nagrado, pri kateri izdelke ocenjujejo strokovnjaki z vsega sveta, pa vsako leto organizira Food Bev Media Ltd. iz Velike Britanije. Družba Uskok d. d. je sodelovala v kategoriji Najboljša steklenica iz stekla in se je predstavila z znanimi imeni polnilcev vod, italijanskim Acqua Minerali, angleškim Bottlegreen Drinks Company, španskim Catalan S A Coca-Cola GmbH, Seems, nemško-švicarskim Grupo Vichy in severnoameriško-nemškim Pepsi-Cola Rabenhorst. Embalaža Costella je osvojila naziv "Highly commended" in se uvrstila med pet najboljših polnilcev naravnih mineralnih vod. Spregovoriva nekaj besed še o tvojem ostalem delu. Že približno deset let deluješ na področju industrijskega oblikovanja (med drugim si izdelal hranilnik Eurodelfin za Banko Koper, darilne škatlice za imensko tablico za Banko Koper idr.) in grafičnega oblikovanja (spletna stran Pilonove galerije Ajdovščina, celostna podoba za Buisness Solutions, Hotele Piran, Gorico Leasing, Gongfest, občino Vogrsko, logotip za Kairosmovies idr.). Na srednji šoli in na akademiji v Ljubljani sem študiral industrijsko oblikovanje, ves čas pa sem se spogledoval še z grafičnim oblikovanjem in se po študiju začel resno ukvarjati tudi s tem. V grafično podobo skušam vtisniti trenutek življenja dejavnosti, v industrijskem oblikovanju pa čut za sobivanje človeka in predmeta, vedno poudarjam primarnost življenja. Veliko se posvečam tudi ustvarjanju novih fontov, črke spre- COSTELLA Naravna Mineralna Voda jral Mineral Watcr atari p > p javnim in zasebnim, meja danega sistema, pravil družbe. Fotografske povečave objektov so tako obešene v tunelu, kjer jih vidijo sprehajalci in kolesarji. Tako se vzpostavlja stik med zunanjim in notranjim, vsak mimoidoči se hote ali nehote sreča z avtorjevo idejo, čeprav je ta le delno predstavljena. V celoti jo lahko dojame samo, ko stopi še v zaprti prostor galerije. Poša deluje v tradiciji t. i. Environ-mental arta, ki se je začela s povojnim modernizmom, skozi katero se širi potreba po ustvarjanju zunaj galerije, muzeja, v naravi, v urbanem prostoru. Zunanje okolje postane oder, ozadje za projekte, instalacije, ki tako kot Poševi, večkrat dosegajo obširna razmerja in se poigravajo s človeškim zaznavanjem in z naravnimi omejitvami. Dela Jureta Poše se najpogosteje nahajajo v urbanem okolju, izdelana so iz sodobnih materialov, materialov, ki so produkt današnje potrošniške mrzlice. Avtor jih prevzema in ponovno uporablja, vendar ne v smislu ekološkega recikliranja, ampak z željo poudarjanja njihove nenavadne estetike, lepote. Cenene, banalne predmete z dadistič-no in pop-artov-sko ironijo spreminja v blišč. inča in vsebinska preprostost, omejenost na bistveno. Haiku se odpoveduje izumetničenosti, leksikalnim olepšavam in svojo moč črpa iz neposrednih doživetij, čutenja narave, letnih časov. Tanki lističi / prhutajo po zraku / hrastovo pesem (Tatjana Pregl Kobe). Poša je kratke verze preoblikoval v vizualno in taktilno obliko s pomočjo Braillove pisave, trivrstične misli je z uporabo različnih materialov prenesel v trivrstično znakovno govorico in tako hkrati razširil bralno ter grafično/vizualno polje. S točkovno, minimalistično, zelo preprosto pisavo in različnimi teksturami ter barvami materialov je avtor svoje delo približal tudi slepim. Skrajno stilizirana pisava se sklada z elegantno močjo haiku poezije, njeno urejenostjo, jasnostjo, kratkostjo. Po besedah kritičarke je Poševa intervencija najprej intervencija v besedilo; prav tako urejena, učinkovita v le nekaj preprostih vizualnih operacijah, ikonografsko sugestivna v uporabljenih vsakdanjih simbolih, materialih. Razstava se iz Ribarnice seli še v opuščeni novogoriški tunel, kjer pride do stičišča z zunanjim svetom. Pošev namen je tudi premikanje meja med