Za poduk iu kratek 6as. Kralj Robert Sicilijanski. (Oudna povest; po nLeigh Hunt".) Kakor nam stari zgodovinarji poročajo, bil je sicilijanski kralj Robert, brat papeža Urbana in cesarja Valemonda, sicer pogumen junak od pet do glave, ali tudi tako prevzeten in ošaben, da še pred Bogom pokleknil ni.. Navadno se je igral med službo božjo v cerkvi s svojo lepo, dolgo brado ter se oziral po navzočih vernikih, kakor vojskovodja po svojih eetah. Na večer pred kresom bil je tudi kralj pri večernicah, ker mu je milo doneče petje zbranih duhovnikov jako ugajalo. Na enkrat potihne glasno petje in prav na labko zadonijo kralju na uho pomenljive besede Marijine: «Deposuit potentes de sede el exaltavit humiles«. Ker se je sam sebi prevelik gospod zdel, da bi se latinščine bil kedaj učil, teh besed ni razumel, ali v srce so mu le segle. Zato povpraša svojega soseda, mladega kaplana, ter ga prosi, naj mu pomen onih besed razloži. Gospod mu jili prestavi, rekoč: «Položil je mogočnike s prestolov in vzdignil ponižne«. Porogljivo ga zavrne kralj, da to ni res. »Kajti mogočneži, kakor sem jaz», razmotrival je prevzetnež, »se ne dajo kar tako meni nič tebi nič s prestolov odganjaii. Še manje je mogoče, da bi prišli do visokih mest oni, ki se navadno imenujejo ponižni.* Duhovnik je kar obmolčal, nobenega odgovora ni dal. Kralj pa se nasloni na klop in kmalu zadremlje; kajti bilo je v cerkvi vroče in soparno; še bolj pa so ga dolgočasile cerkvene molitve, katerih ni bilo ne konca ne kraja. Kmalu vzbudijo kralja, kakor je mislil sam, orglje, ali v resnici vzdramila ga je muha, ki mu je brenčala po ušesih. Kako se zavzame še na pol speei kralj, ko vidi, da je cerkev celo prazna! Le stara ženica še je molila svoj rožni venec tam doli v zadnji klopi. Nekaj časa se kralj ozira okoli sebe, ter pričakuje svojih dvornikov. A kmalu mu zmanjka potrpežljivosli in začne po cerkvi rogoviliti in razsajati. Pa ni mu druga o&talo, raoral je pokazati, da najde tudi sam brez spremstva pot skozi vrata. Gredoč začne upiti nad sključeno ženico, ali ta je bila najbrž gluha, ker ni hotela nobene besede razumeti. Na vse grlozačne ženka klicati: »Tatovi, tatovi!» Na io zbeži iz cerkve ter zaklene cerkvena vrata za seboj, in kralj ostane pod ključern. Sedaj je še le kralj prav razsajal po božjem hramu. S strahom je opazil, da nima na sebi onih dragocenih oblačil, ki so kazala njegovo čast. Bil je brez škrlatnega plašča in brez žezla. Zdaj pa on začne na ves glas kričati: »Tatovi, latovi, izdajstvo; izdajalca naj konji raztrgajo na drobne kosce! Hajd, odprite vrata!* Precej mu je nekdo zunaj odgovoril: »Naj le vojaki pridejo! Lep tič si!< Kralj od jeze ne more črhniti nobene besede. Zunaj se oglasi starka: »Kaj ne, kakor kralj bi nam rad ušel, ker si se skril, da bi cerkev oropal V Pa zdaj te imamo v pesti! Dobro te vidim skozi ključavnico, kako ti je pri srcu. Odskakuješ, kakor podgana v pasti. Ti diši slanina?« Kralj se ni mogel več premagovati, zagnal se je v vrata ter jih razbil. Ko pride na zrak, zbeži, kolikor so mu ne kraljevo dostojanstvo, ampak noge dopuščale, proti svoji palači, stoječi blizu cerkve. Vratar se jezno nad njim zareži: «Kaj pa hočeš ti?« »['rostor« zakriči kralj ter sune vratarja na stran. Hitro se ta pobere od tal ter kliče na vse moči: »Primite ga, držite ga!» Kralj se je trudil, da bi ga vratar spoznal, kdo je; ali ni se mu posrečilo. »Pijana živina, potepuh, ropar si, ki se drzneš v kraljevo palačo, ki se lotiš kraljevih dvornikov!« Na to prisopiha stotnik čisto po salonsko opravIjen in gladko počesan, ki gotovo n lil na kaj takega pripravljen. s svojo dvo.iiu ."-ira/.o. K ¦¦''] ga pokliče po imenu: »Stotnik Francovilla, je-li ccli ovet znorel? Kaj me ne pozoate več? Odpeljite me v moje sobane!» Vojake, ki so mu prišli preblizu, pometal je Robert daleč od sebe, vsakega v svoj kot. Stotnik misli sam pri sebi in tudi vojakom reče: »Ta je blazen, pamet se mu je zmešala«. Kralj se pogleda v ogledalo; ali kako se začudi, kajti komaj je sam sebe spoznal, tako ga je jeza, žalost in strah spremenil. Imel je res lice, kakor kak znorel. Sam s seboj je zaeel govoriti in vse to, kar se je z njim zgodilo, pripisoval je coperniji. Nato pride povelje, da ga morajo pripeljati do kralja. Na svojem prestolu zagleda nesrečni Robert drugega kralja, ki mu je bil prav podoben, ali veliko bolj veličasten. «Grdež, nesramnež«, peni se pravi Robert od jeze, in skoči proti prestolu, da bi pokazal s pestjo usiljencu pot s kraljevega sedeža. Ali neka višja nioč prijela ga je za roke, vzela mu vso moč; še tega ni vedel, kje stoji. Novi kralj bil je angelj, iz nebes poslan, da bi se prevzetni, ošabni Robert privadil ponižnosti, da bi se poboljšal in spokoril. »Ker se kažeš norca, vsprejmem te res za dvornega norca«, nagovori ga mehko novi vladar. »Le prinesite mu žezlo, krono, glumsko kapo in palieo!« Rad bi bil Robert prav robato odgovoril, pa jezik mu zastane in jedin njegov odgovor je bil, da je pokazal na usta, češ, ne morern nobene ziniti. Na to so rnu dvorniki lase ostrigli ier ga preoblekli v dvornega norea. Vsi so ga zasmehovali, vsi preganjali in črleli. Med dvorniki bili so najhujši oni, ki so se poprej kralju najbolj dobrikali in sladkali. (Konec prih.) Smešnica. Kmet vpraša cigana: »Cigan, kam greš?« — »Grem se ženit«. — »No, katero pa?« — «(irofovo hčer«. — «To je vendar čislo neinogoee!« »Zakaj? odvrne cigan, ker jaz to hočem, je že na pol dobljeno; če še pa grofova hči hoče, pa je vse dobro!«