LETO (ANO) XXXIX (33) Štev. (No.) 46 BSLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 20. novembra 1980 Bodimo vdihi! Iz govora STANETA SNOJA ob praznovanju obletnice Slovenskega doma v Berazategui Papežev obisk v Nemčiji Majhnost in prijaznost tega Slovenskega doma spominja na toplino družinskega doma. V takšnem ozračju naj bodo moje besede o skupnih nalogah politične emigracije domač pogovor slovenske izseljenske družine, pogovor njenih treh generacij. In generacija tistih, ki smo največjo tragedijo slovenskega naroda doživljali kot otroci, mora storiti nekaj, kar se mi zdi primerno, pravično in nujno. Z žalostjo in skrbjo v srcu gledamo, kako nas za vedno zapuščajo osebe, ki so bile pred desetletji steber političnega, kulturnega, prosvetnega in verskega dela v -Sloveniji. Odhajajo tisti, ki so 'bili v usodnih' dneh jedro odpora proti partizanskemu pobijanju in ropanju: so med njimi narodni voditelji, duhovniki in preprosti družinski možje in matere. Kako sodi naš rod zadržanje in odločitve starejšega, ki odhaja, ki se je med okupacijo z orožjem uprl komunistični revoluciji, pa je moral maja 1945 zapustiti domovino ? Kaj mislimo o njih, ki jih -že 35 let sovražnik napada in kleveta z besedami, ki jih premore samo komunistični besednjak? Se jih sramujemo, jim očitamo, da smo zaradi njih izgubili domovino? ilz 35-letne zgodovinske perspektive ugotavljamo: 1) Jasne besede 'škofa Rožmana, da je „komunizem največja nesreča za slovenski narod“, so bile tedaj za naše prednike in so danes za nas sodba moža, 'ki ga je Bog poslal narodu, da razkrinka laž in odkrije resnico. Komu še ni jasno, da je bila Osvobodilna fronta le krinka za dosego o-tolasti komunistov? Kje je danes svoboda, za 'katero se je -menda OF borila? Komu je koristilo partizansko izzivanje okupatorja? Ne fašizem ne nacizem nista izginila iz Slovenije niti en dan prej! A partizansko „junačenje“ je povzročilo morje solza in krvi na slovenski strani. Vi, ki ste pred 35 leti sprejeli na rame odgovornost za svojo in našo generacijo, vaše poznanje Osvobodilne fronte in njenih namenov, je bilo točno in pravilno. Rešili ste čast naroda, ko ste pred zgodovino dokazali, da zna slovenski človek misliti z lastno glavo in da zna ločiti osvoboditelje od sleparjev. 2) Ko ste branili domove pred partizanskimi tolpami, ste se poslužili naravne pravice do samoobrambe. Kdo in kdaj je pooblastil peščico komunistov, da postopa kot legalna oblast, da sodi in pobija idejne nasprotnike kot sovražnike in izdajalce slovenskega naroda? Šele ko ste se vi, očetje, zbrali v vaške straže, domobrance, smo mi, takratni otroci, ponoči mirno spali. Še imamo v spominu vaše sijajne zmage, tudi danes gledamo v domobrancih junake, ki so čistili slovensko domovino rdečih agentov. ■ Toda s pomočjo Rdeče armade in tujih brigad so premagani gverilci zavladali nad domovino. Prišla je najtežja preizkušnja, prišla je bridka ura slovesa od domovine. Če ste si hoteli rešiti življenje in nadaljevati borbo, ste morali to storiti, šli ste v tujino, v izseljenstvo. Mi smo tu priča vašega dela za narod in njegovo svobodo. Vam dolgujemo ljubezen, ki ste jo nam vcepili do slovenskega roda in jemlje. Ko ste v tujini iz nič začenjali nanovo, vas ni zlomilo ne pomanjkanje niti nerazumevanje do vašega boja s strani tistih, ki bi ga morali razumeti. A dali ste nam zgled. V vas gledamo zmagovalce ! V knjigi „Tudi piloti molijo“, sem našel mnogo motivov, 'ki naj jih porabim v tem našem domačem pogovoru in jih nakažem, kako moramo delati za naš narod. V zgodbi pilota, ki se je rešil iz džungle po hudih -težavah, gledam podobo slovenskega naroda v sedanjem času. Resne nevarnosti, ki o-grožajo sam njegov obstoj, so džungla, iz katere se moramo rešiti. Za površne opazovalce je hudo samo tam, kjer ljudi streljajo. In ker tega ne delajo da- nes ne Italijani, ne Nemci niti komunisti, pa ker se izseljencem dokaj dobro godi, je vse v redu. Toda nas zanima resničnost, ki je v globini slovenskega človeka. Važno je, kaj smo in ne kaj imamo in koliko! Kakšna je ta resnica ? V kakšno džunglo smo padli. -Na prvem mestu -štejemo sem totalitarni režim, ki zasužnjuje slovenski narod že 35 let in mu ne pusti videti neba nad seboj — svobode. Džungla, 'ki požira ljudi, je tudi tujina. Narodom, ki so nas sprejeli medse, smo seveda hvaležni, vendar dejstvo, da mora del slovenskega naroda živeti v tujini, zahteva od nas veliko žrtev. In končno je takšna džungla življenjski materializem in potrošniški duh te dobe, katerega vsrkavamo Slovenci vsepovsod v svetu. Kako naj se rešimo iz džungle ?■ Kompas moramo imeti, ki nam bo kazal -smer iz džungle, a tudi varoval, da ne bomo 1 znova zašli, vanjo: Ta kompas je trezen krščanski pogled na svet, preizkušeni krščanski svetovni nazor. Imeti pa moramo voljo, kot' ponesrečeni pilotj da se rešimo. Imeti voljo pomeni, da vse storimo, kar je v naši moči, da se ne bojimo tveganja ne osebnih žrtev. Toda ni dovolj samo volja, treba je imeti, mladostno energijo in utrjenost. 'Za to pa sta potrebna vaja in napor. Koliko je pri nas še smisla za vztrajno in nesebično narodno delo? Poleg tega pa moraitio imeti še ljubezen do bližnjih, do naroda, ki pomaga, da ne omagamo v naporih. K temu je treba dodati še molitev, gorečo molitev, za božjo pomoč. Zdaj pa še, kaj sodi najmlajši rod o naši narodni usodi. Njim veljajo svetopisemske besede: „Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!“ Niso sicer doživeli začetka tragedije, a morejo ceniti nje posledice. Ko sem govoril s fantom, ki se je vrnil z obiska v Sloveniji, sem dobil vtis, da ga je bilo strah naše izseljenske majhnosti, skoraj nepomembnosti. Ali je -število res -tako važno ? Angleški pisatelj Friderik Forsyth v romanu „Vražja alternativa“ opisuje 'kako 6 mladih Ukrajincev, rojenih v tujini, skuša opozoriti svet na zasuž-njenost domovine in dvigniti samozavest rojakov, ki se zadovoljujejo po večini le z govorjenjem o Ukrajini. Zato u-grabijo veliko petrolejsko ladjo. V pogovoru s kapitanom ladje, ki sprašuje o koristi tega dejanja, ko imajo proti sebi vse vlade sveta, vodja skupine odgovarja, da je njihova edina želja — svqboda Ukrajine. „To je sen, za katerega sem pripravljen umreti. To zemljo, te ljudi, ki so moji rojaki, ljubim bolj kot lastno življenje,“ pravi mladi fant. 1 Torej požrtvovalna ljubezen, ne število: Pripravljenost darovati življenje za ljubljeni ideal ! In zdrava mladina je idealna. „Od mladine zahtevaj veliko, pa 'boš veliko dosegel, zahtevaj malo, pa ne -boš dosegel ničesar!“ je nekoč zapisal 'katoliški vzgojitélj. Kar naj imajo mladi, je ponos. „Zakaj bi se pa učil slovenščine, ko mi ne bo nikjer služila?“, slišimo včasih ugovor. Učite se je zaradi sebe! Spoštuj .samega sebe, če hočeš, da te tudi drugi spoštujejo.! Poznamo svetopisemsko zgodbo, kako se je Abraham pogajal z Bogom za Sodomo in Gomoro, ki ju je Bog hotel zaradi hudih grehov pokončati. Od pet- -desetih sta prišla do desetih, pa še teh ni bilo v mestih. Ali je bilo število deset slučajno? Ne. po božjih računih bi -bila peščica potrebna za spreobrnitev ljudi. Tudi v novi zavezi imamo dosti mest, kjer zapazimo božjo napoved za zmago kakovosti nad številom. In mi, naša zdomska družina? Bili smo ohranjeni, da živimo, ne sebi, marveč bratom in svetu. Malo nas je ostalo — za veliko nalogo. Velike naloge zahtevajo velike ljudi, velike osebnosti. Nismo si sami izbrali te Usode, Bog nas je določil zanjo. Naša je dolžnost, da smo ji kos. Kako? Edini način je. da postanemo veliki po duhu! Malo nas je, zato bodimo veliki! Janez Pavel II neutrudno potuje. Tam kjer vidi pastoralno potrebo svoje prisotnosti, tja se poda, ne oziraje se na politične ali zgodovinske okoliščine. Približa se narodu in se z njim pomeni v jasnem a odločnem jeziku. Naslovi se na voditelje in jih pokara, ali pohvali . Nenehno dela za božje kraljestvo in se zanj žrtvuje. Obisk je bil, kot drugi papeževi o-biski' poln ljudske navdušenosti. Nemška mrzlo,st in verska apatija, ki se je zadnja leta opažala v nemškem, narodu, se je nenadoma sesedla v pepel, spričo močne, naravnost viharne papeževe o-sebnosti. Sto tisoči so ga spremljali, pozdravljali in mu pritrjevali ob vsakem koraku. In papež je to navdušenje izrabil v tiste visoke cilje, v katere je usmerjeno v-se njegovo delo, Ob eni priliki je pozival k resničnemu družinskemu življenju. Pozival je zakonce h globoki medsebojni ljubezni ip bičal izvajanje splavov kot nečloveško. Ob drugi priliki je pozival k združenju -med luteranci in katoličani. Pridobil si je srca vseh Nemcev, tudi luteranskih predstavnikov s katerimi se je sestal, in sklenil z. njimi skupno delovanje za združenje. „Eni in drugi hočemo priznati lastno krivdo...“ je dejal. „Vsi smo grešili.“ In na teh besedah bodo sedaj gradili pot edinosti. Roosevelt se je sicer že bil prej izrazil v podobnem smislu proti jugoslovanski skupnosti, tako že 3. 4. 1941 proti poslaniku Foticu: „Kaj res niste mnenja, da bi bilo za vas Srbe bolje, če bi znova postali homogena država, in če bi se odcepili od svojih zahodnih provinc1? Tako bi postali spet močni in se ne bi izčrpavali z nenehnimi domačimi problemi in razpravami Danes nihče ne ve, ali je v interesu ohranitve miru pametno preprečevati Hrvatom, da se ne bi spopadli s Srbi in obratno?“ (Citat: Dedijer, Delo 5. 5. 1979). Toda ob pogovoru s Spellmanom je podčrtal: „Britanija je za statu quo.“ In za ohranitev integritete Jugoslavije je bila- tudi Sovjetska zveza, ki je tedaj 3. 9. 1943 podpirala še monarhijo Jugoslavijo s kraljem Petrom II. Torej večina protifašističnih zaveznikov, ki -so sklenili, da med vojno ne bodo spreminjali predvojnih mej držav. K zelo umestnemu gornjemu vprašanju kardinala Spellmana, zakaj AA zavezniki ne podpirajo demokratskih tokov, kakor Sovjeti komunistične, in je Roosevelt odgovoril, da ha to niso mislili in seveda tudi ne mislijo, naj Zahteve jugoslovanskih razumnikov Številni intelektualci (102 po številu) iz celotne Jugoslavije so podpisali poziv, s katerim se obračajo na predsedstvo jugoslovanske države z zahtevo, da se odpravi člen kazenskega zakonika, ki kaznuje „sovražno propagando“. Ta izraz namreč sodniki dostikrat zelo ozko razlagajo in izrekajo težke kazni za razne politične oporečnike, čeprav ustava zagotavlja svobodo mišljenja. Na podlagi tega člena sta -bila obsojena na dolge zaporne kazni med drugimi tudi Milovan Djilas in Mihajlo Mihajlov. Poziv jugoslovanskih razumnikov, ki obsega 10 strani, so podpisali številni pravniki, časnikarji, pisatelji in zdravniki. Osporavani člen enači — pravijo v pozivu — resnične izdajalce s političnimi oporečniki in celo s tistimi, ki samo drugače mislijo kot sedanja oblast, zato ga je treba nujno odpraviti, če se hoče zagotoviti enakost vseh državljanov ne glede na njih politično prepričanje. V Nemčiji je tudi govoril o socialnem problemu. Zahteval je popolno veljavnost človečanskih pravic, pa obsojal tiste, ki so krivi, da milijoni trpe lakoto in pomanjkanje. Pozival je Nemce, naj se kot državljani trudijo h bogastvu svoje dežele, a v ta namen, da bodo lažje pomagali nerazvitim narodom. Severni, razviti del sveta, naj pomaga obubožanim narodom na južni zemeljski polobli. Köln, Maguheia, Fulda, Altoetting, zadaj so ostala nemška mesta, v njih pa polno src, ki so nenadoma zatrepetala ob prisotnosti Kristusovega namestnika na Zemlji. Mnogim je potrkal na vest in na srce. Začel je veliko delo edinosti: nešteto bo sicer zaprek in težav. Druži srca vera v istega Kristusa in Boga, a toliko stvari je tudi, ki globoko ločijo katoličane in luterance. Vendar ta ločitev ni preprečila, da ne -bi papeža videli v objemu enih in drugih. Blagoslavljal in božal je otroke, ne da bi vprašal katere vere so in kakšen je njihov položaj. Kot Kristus se je približal človeku (nemškemu človeku) za katerega ve, da je potreben sveta in opore v sedanjem razburkanem času. In pokazal je vsem, kje je ta opora: v Kristusu in v Cerkvi, ki pa mora biti edina, kajti- „To smo vsi dolžni Bogu“. pripomnim majhno, a za nas važno pripombo. Že parkrat sem opozoril na to, kako je Mihajlovič večkrat celo obupno prosil AA za pomoč v orožju, da bi se mogel boriti proti Nemcem, pa je ni dobil, ker mu niso zaupali, da je ne bi uporabil proti partizanom. Dajali pa so mu navodila, naj partizane uniči in to še 1. 1943 maja meseca. Tedaj pa Se je Churchill že odločil — za enkrat še sam v sebi — da Mihajloviču odtegne še to pomoč. Če bi bil Churchill pravi demokrat, Zadnji teden v oktobru svobodni Slovenci obhajajo svoj narodni praznik „E3. OKTOBER'“ in to pod neomade-žcv-T.o balo-mddro-rdečo zastavo. V slovenskem Torontu je bila letos ta proslava v nedeljo 2G. oktobra in sicer v veliki dvorani na Bio.vn’s Line. Akademijo v proslavo praznika je pripravil Slovensko-kanadski svet.. Že pred napovedano uro so ljudje začeli polniti dvorano, ki je bila okrašena s slovenskimi barvami in s kanadsko zastavo. Program akademije se je začel s kanadsko in slovensko himno; igral ju je na klavir prof. Jože Osana. Po himnah je bilo najprej prebrano pismo predsednika sveta za mnogokulturnost in državljanstvo pri provincialni vladi Yuri Shymkota. V njem je pozdravil' Slovence ob njihovem prazniku in jim Želel, da vztrajajo v obrambi principov svobode in miru in pravice v upanju, da bo to uživala nekoč tudi Slovenija. Pismo je prebrala gdč. Mirijam Čeku-ta. Ona je tudi predstavila naslednjega govornika Mr. Art Eggletona. On je županski kandidat za mesto Toronto, ki si prizadeva združiti okoli sebe vse nelevičarske, to je pozitivne elemente proti sedanjemu županu Sewellu, ki je pozdravil navzoče. Komaj je zapustil govorniško mesto, so se že vsuli na oder mali pevčki, kakih 70 po številu, in se strumno postavili pred svojega pevovodjo Blaža Potočnika. Pod njegovim vodstvom so korajžno zapeli: Tam kjer teže bistra Žila, Mrzel veter tebe žene in Pre- Vprašanje mariborskega škofu rešeno Pred več kot dvema letoma, to je 13. maja 1978, je umrl mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Bil je 46 let duhovnik in 32 let je opravljal težko in odgovorno nadpastirsko službo pod skomunističnim režimom. Še za življenja dr. Držečnika je bil imenovan za pomožnega škofa v Mariboru dr. Vekoslav Grmič, brez pravice nasledstva. Kljub temu so nekateri pričakovali in -tudi režim bi to želel, da bi -bil imenovan dr. Grmič za naslednika dr. Držečnika. Toda dr. Gr-' mičev problem je bil kočljiv. Njegovo zadržanje do partije in režima je bilo vsaj v besedah včasih tako, da ni bilo v skladu z odnosom, ki naj bi ga imel katoliški škof do brezbožnega komunizma. Njegovo pojmovanje besede „dialog“ je -bilo preširoko. Pri režimu je bil zato „persona grata“, pri Vatikanu pa so bila mnenja drugačna. Zato je moralo vprašanje novega škofa v Mariboru zoreti, več kot dve leti. Pred kratkim je papež Janez Pavel II. rešil kočljivo vprašanje s tem, da je bil imenovan za mariborskega škofa dr. Franc Kramberger. Novi mariborski škof, šesti naslednik škofa Slomška, je bil rojen 7. oktobra 1936 pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1960 v Mariboru. Za doktorja bogoslovja je promoviral leta 1973 v Ljubljani. Njegova disertacija je nosila naslov: „Osrednje teološke resnice v Slomškovem oznanjevanju“. Že več kot 15 let deluje v Slomškovem dijaškem -semenišču. Je član pastoralnega sveta mariborske škofije in odbora za duhovne poklice in pastoralne delavce. Novemu škofu čestitamo in mu želimo, da . bi z božjo pomočjo uspešno vodil škofijo v blagor njenih vernikov. bi se moral vprašati, kdo predstavlja demokratični narod, Tito ali kdo drugi. Vprašal se je samo: Kdo pobije več hunov, ne pa zakaj in na kakšen način. Tito pa je prav tedaj dal napraviti prav 'takšen pregled, da izve, kdo in koliko je njegovih nasprotnikov. In ta statistika, datirana 3. avgusta 1. 1943, torej še pred vdajo Italijanske vojske, je po-(Nad. na 2. str.) ljubi dragi dom. Dvorana je njihovo pesem navdušeno pozdravila in se s ploskanjem zahvalila za pesem iz o-troških grl in iz otroških src. Po pesmi sta stopila pred mikrofon Vilko in hčerka Mirjam čekuta ter sta v izbranih besedah pokazala pot, ki je pripeljala Slovence do 29. oktobra 1918. Sledila sta dva govora. Najprej je Vladimir Mauko prikazal stanje v domovini. kakršno je nastalo kot posledica komunistične -diktature. Nato je Peter Markeš govoril o pomenu Narodnega praznika 29. oktobra in o nalogah naše emigracije. Svoj govpr je zaključil: „Prihajajo 'časi in so že tu, ki bodo terjali od nas mnogo vere, mnogo dela, mnogo ljubezni. Vsem nalogam bodočnosti -bomo kos le z združenimi močmi.“ Vse točke akademije je s slovenskimi meladijami na klavirju povezoval prof. Jože Osana. Po govorih je nastopil zbor „Fantje na vasi“, ki je lepo zapel: „Domovina mili kraj“, dve Ipavčevi „Vse mine“ in „Danica“. Solist je bil Stane Lamovšek. Za konec še Aljaževo „Oj zbogom ti planinski svet“, solist Vovk. Zbor je pel pod vodstvom Ignacija Križmana, ki je prejel od občinstva toplo zahvalo Pevci tega ‘ zbora vedno nastopajo v narodnih nošah. To dejstvo takoj poveča navdušenje občinstva. Narodne noše so bile tudi drugače najlepši okras dvorane ob tem praznovanju. Ko je bil program izčrpan, je sledil družabni večer. Dr. Tine Debeljak (38) NEKAJ POGLEDOV Z NAŠE PERSPEKTIVE NA JOSIPA BROZA-TITA ■“»■■■»■■■»■■■■■■■■■»•■■■■■■■»»■■■■■■■■■■■■■»«■■■■■«a SLOVENCI po SVETU Praznovanje 29. oktobra v Torontu POČASTITEV NARODNEGA PRAZNIKA, SEOVENSKE ZASTAVE SN 75. LETNICE USTANOVITVE ŠKOFOVIH ZAVODOV GOVOR MARJANA LOBODA (Nad s 1. str.) venska skupnost v Argentini že 35 let ostaja živa veja Slovenije v svetu in po njej dragega slovenskega naroda. V Vas vseh pozdravljam pogumne in požrtvovalne graditelje svobodne Slovenije. Vse delo, ki smo ga v 35 letih emigracije vsak na svojem področju opravili, priča o naši ljubezni in zvestobi narodu, iz katerega izhajamo. Naj o nas uradna zgodovina doma še tako lažnjivo piše, naj naše delo za slovenstvo še tako ignorirajo, za pravično zgodovino bo ostalo dejstvo, da je slovenska politična emigracija v Argentini ostala zvesta svojemu rodu in svojemu poslanstvu. Sami, brez pomoči od drugod, smo si ustvarili Slovenijo v svetu z bogatim verskim, političnim, kulturnim in družabnim življenjem. Veliko truda in žrtev je to zahtevalo, pa niso bile zaman. Slovenija v svetu po zaslugi Vas vseh, živi in raste. Zavedamo se, da smo dolžni še posebno skrbno gojiti vse tiste kreposti, ki so skozi tisočletno zgodovino našega naroda bile značilne za Slovenca, pa jih danes doma vladajoča klika načrtno zatira: Ljubezen do slovenskega jezika, do slovenske kulture, spoštovanje. naših velikih mož, spomin na junaške žrtve za pravo svobodo slovenskega naroda. Vse to v zasužnjeni domovini že 35 let obmetavajo z najgršimi očitki in lažmi. Nam v svobodi pa je vse to sveto, zato se spoštljivo klanjamo hrabrosti in mučeništvu naših domobrancev in drugih žrtev komunistične revolucije ob junijskih proslavah, zato gojimo in učimo naše otroke naš ljubi slovenski jezik, slovensko kulturo in slovensko krščansko tradicijo, zato proslavljamo zgodovinske dogodke ob katerih je naš narod trpel in zorel za svobodo v ljubezni in pravici, kot majniško deklaracijo, narodni praznik in '75-letnico prve slov. gimnazije. Ob 29. oktobru, kot odločilnem koraku našega naroda na poti do svobode in samostojnosti, ob s krvjo naših najboljših prepojeni slovenski zastavi, obljubimo vztrajati pri delu za našo ohranitev in rast, pridobivati za to lepo delo naš mladi rod, da bo, tako •ta naša zdomska Slovenija živela in rastla .še naprej, vse dotlej, dokler he bo dosežen njen glavni in zadnji namen: Svobodna in samostojna Slovenija! BESEDA MLADIH V imenu novega slovenskega roda v Argentini je spregovorila Marjanka Kremžar, predsednica Slovenskega katoliškega akademskega društva. Marjanka je v svojih besedah poudarila važnost duhovnega dela našega narodnega delovanja. „Potrebujemo zunanjih znakov, ki govore o našem prepričanju“, je rekla. „A zunanji znaki, proslave, ne smejo postati cilj!... Moramo gledati naprej, se izobraževati, se bogatiti v slovenskem duhu, in tako tudi bogatiti kulturni zaklad človeštva.“ Važnost obvladanja slovenščine in slovenske pesmi je podprla z izrekom Španca Unamuna: „Kri moje duše je moj jezik. Kjer se goji, tam je moja domovina!“ S tem bomo pokazali, da srno Slovenci v Argentini res. živi del slovenskega naroda. Ravno zaradi pomembnosti njenih misli bomo govor, ki je bil sprejet s priznanjem vseh, v celoti objavili v naslednji številki našega lista. 'Po besedah predstavnice mladine se je po po zvočnikih razlila glasba argentinske državne in slovenske himne, ki ju je dvorana stoje glasno zapela. POMEMBNOST ŠKOFOVIH ZAVODOV V zvezi z narodnim osvobojenjem 29. oktobra 1918 je v tesni zvezi tudi pomen šentviške škofijske gimnazije, ki letos slavi 75-letnico ustanovitve. O pomenu tega jubileja je govoril dr. Tine Debeljak. Njegovo celotno študijo bomo priobčili v eni naslednjih številk našega lista. V naslednjih vrstah objavljamo le kratek povzetek iz govora. Uvodoma je omenil zavzemanje škofa Jegliča za potrebo slovenske mature, za nov dijaški dom, ker je Alojzijevišče postalo premajhno, in za slovensko univerzo, ki jo je takoj ob nastopu svoje škofijske službe maja 1898. z vročo željo napovedal. Razumljivo je tudi, da ga je zaskrbelo, ko so avgusta istega leta visokošolci na shodu v Ljubljani odklonili krščanstvo za temelj skupnega narodno-političnega dela s 160 glasovi proti 13! Žalosten zaradi te odklonitve je že 31. avgusta sklenil in nato narodu oznanil v pastirskem pismu zamisel „škofovih zavodov“ in ga prosil za po.d-poro. To je dan zamisli in prve akcije. 'Bilo je treba premagati vrsto težav, nasprotovanj, predno je prišlo do srečne rešitve, ko je zavod začel rasti iz tal. Obenem iz zavodom pa je zrasla gimnazija, za katero je škof na svoje stroške vzgojil kader profesorjev iz vrst duhovnikov. Tako je mogel septembra 1905 odpreti zavod in prvi razred gimnazije. Kakšne so bile težave pri avstrijski vladi za dosego pravice javnosti, je posebno poglavje, še večje so bile leta 1909. pri odprtju pete gimnazije. Ker ni bilo odobrenih slovenskih učbenikov, ministrstvo ni dovolilo učiti v slovenščini. Tedaj je energična intervencija škofa Jegliča na Dunaju rešila gimnazijo kot slovenski zavod: Dobil je dovoljenje, da se uči lahko celo po rokopisnih in seveda tudi po še neodobrenih učbenikih. Zdaj je dal na svoje stroške tiskati že pripravljene tekste in gimnazija je leta 1913 že imela prvo maturo v slovenščini. Dr. Debeljak je prav na koristnosti tega zavoda zgradil vso opravičenost, da se danes spominjamo te gimnazije v zvezi z narodnim praznikom. Zavod je prinesel svoj delež k osvoboditvi, kajti prva slovenska vlada oktobra 1918 je mesec kasneje uradno potrdila, da bi ne bilo mogoče tako hitro posloveniti srednjih šol, če bi ne bilo „Jegličevih“ slovenskih šolskih knjig. Tu je srčika današnjega slavja: Jeglič — ustanovitelj prve slovenske gimnazije in utemeljitelj pogojev za siv vensko višje šolstvo. A bil je Jeglič branivec svoje gimnazije tudi v Jugoslaviji, ko je vlada leta 1923. odvzela še v Avstriji priborjeno stalno državno priznanje in pravico do mature na zavodu, škof je tudi v Beogradu uspel —- vlada je anulirala odlok in zavod je bil rešen. Težave pa tudi v poznejših letih niso popolnoma prenehale. Okupacijska leta so 'bila tragična za zavod. Gimnazija je bila pregnana v Ljubljano v Baragovo semenišče. Zavod je postal zbirališče za pošiljanje Slovencev v prisilno izgnanstvo v Srbijo in Nemčijo, pa tudi v taborišča smrti, še huje je bilo po komunističnem „osvobo-jenju“: 'Zavod je bil zbirališče slovenske narodne vojske, odkoder so jo vodili h kraškim breznom pod bratove strele v tilnik. Danes pa je — kasarna tiste vojske, ki jo je škof Jeglič imenoval Satanova fronta. Govor je zaključil dr. Debeljak z zahtevo vseh svobodnih Slovencev, naj zavod vrnejo oblastniki postavnim lastnikom, ljubljanskim nadškofom, da bo spet služil svojemu namenu, za katerega je bil ustanovljen — za službo Bogu in narodu. Izredno zanimiva beseda dr. Debeljaka o tej za mnoge nepoznani veliki zamisli, o delu in borbi škofa Jegliča je osvojila pozornost vse dvorane, ki je ob ob končanem govoru nagradila dr. Debeljaka z navdušenim aplavzom. ZAVOD V SLIKAH Da so si prisotni mogli bolje predstaviti kakšen je bil škofov zavod sv. Stanislava, so prireditelji poskrbeli za diapozitive stavbe in nekatere skupinske slike gojencev s profesorskim zborom. Razlago slik so dopolnjevali podatki o mogočni stavbi, obširnosti ter številu gojencev. Kdor ni poznal obsežnosti tega instituta» se je moral začuditi, nad naporom, ki je pomenil spraviti in ohranjevati v teku ves u-stroj. PESEM JEGLIČEV CEV Ob 20-letnici ustanovitve zavoda so se bivši gojenci zbrali in ustanovili društvo „Jeglič“, ki naj bi jih povezoval v tovariško prijateljstvo. Takrat je bivši zavodar dr. Tine 'Debeljak zložil, prof. Matija Tomc pa uglasbil himno novega društva. Te lepe verze je igravec Maks Nose z njemu lastno odrsko izvedenostjo podal občinstvu. Pesem je po dolgih letih spet prišla v javnost in osvežila spomin vsem, ki so jo poznali. ('Zanimivo bi jo bilo kdaj slišati tudi v zapeti obliki.) „BREZ ZUNANJE ZASLOMBE SMO SE OSVOBODILI“ Večkrat se oglasi na tak praznik gost iz Kanade dr. Peter Klopčič. Letos je spet bil med nami in po pozdravu prispeval k osvetlitvi važnosti 29. ok-tobrka. Povedal je, da so se v Severni Ameriki zanimali za zgodovino avstro-ogrske monarhije. Ko je prišel čas njenega propada, so tudi po arhivih iskali podatkov, kako so se narodi pod njenim jarmom začeli osveščati in skušali osvoboditi se. Večina je imela zaslombo svojih izseljencev v Ameriki in so oni vplivali, da je narod v matični domovini bil upoštevan pri zaveznikih prve svetovne vojne. Iz arhivov j e razvidno, da je bil namen vseh, da slovenski narod ostane priključen Avstriji, ker Slovenci niso imeli dovolj izseljenske opore. In -zgodovinarji ugotavljajo, da je slovenski narod stopil na pot osvoboje-nja ravno zaradi svoje notranje moči in sle po svobodi. Ugotovitve, ki jih je dr. Klopčič izpovedal, 'so vzbudile, močan aplavz in so nov dokaz slovenske trdoživosti in zagnanosti, da doseže svobodo. Vrline, ki morajo ostati vsaj latentne v slovenskem človeku, da o pravem času spet pridejo na površje in odprejo borbo za ponovno in trajno osvobojenje. GOVOR MILOŠA STARETA Naslednja točka je bil govor predsednika NO za Slovenijo Miloša Stareta, katerega objavljamo, na drugem mestu današnje številke! Njegov vsakoletni govor na teh proslavah pričakujejo udeleženci z zanimanjem. Letos je Stare najprej primerjal boj za obstanek pri poljskem in slovenskem narodu. Tudi je primerjal sedanje razmere na Poljskem in v Sloveniji. Nazorno je prikazal razemere v naši domovini in z velikim poudarkom navedel dolžnosti politične emigracije. Prepričljivim besedam govornika so navzoči sledili z veliko pozornostjo in ga nagradili z odobravanjem. Staretove besede za zaključile govorniški del prireditve. 'i . ■ , KLAVIRSKI KONCERT Skozi vsa leta smo prisostvovali odrskim nastopom, velikokrat z večjim Pesem Jegličeveev Spesnil: dr. Tine Debeljak Uglasbil: prof. Matija Tomc (1925) : Zavodi beli kot labodi blesče se v soncu sred poljd, kjer koli romamo, povsodl blesk sončnih kril pred nami hodi, ko pred izbranci luč z neba — vetrno: smo rod iz Jegliča. Kdo bolj kot mi — Jegličevci! Ko gremo z njim, mi smo njegovi, kot on slovenskih korenin. Samo -ib tal ženo vrhovi, iz borb očetovih sinovi, ■ njih zmag in boli živ spomin. Mi rod smo naših bolečin. Kdo bolj kot mi — Jegličevci! Tako na rodna tla prižeti, 'rastemo v živega Boga. In zdaj tesno, tesno objeti, to himno hočemo i&peti s prisego, da vsak izklesa povsod slovenskega moža! Kdo bolj kot mi — Jegličevci! številom nastopajočih. Za letos je pripravljalni odbor odločil prenovitev. Nastop slovenske pianistke je bila novost, razveseljiva novost letošnje proslave. V uvodnih besedah je bilo slišati kako smo Slovenci v Argentini znali s svojimi prizadevanji in zmožnostmi uveljaviti se na vseh poljih javnega, gospodarskega, predvsem pa duhovnega ustvarjanja. Zato je bil velik užitek poslušali prof. Mirjam Klemenc, mlado pianistko, ki smo jo poznali iz vsakoletnih mladinskih pevskoglasbenih festivalov. Sedaj smo mogli presoditi njeno igranje izbranih, zahtevnih skladb svetoynih skladateljev. Interpretirala je Beethovnovo Sonato op. 78, madžarskega skladatelja slovanskega porekla Liszta Lju-bavne sanje št. 3 in Chopinov študij op. 10 št. 12. Kot smo zgoraj zapisali, je bilo poslušanje naravnost presenečenje in res pravi užitek. Pokazala in dokazala je, da ima velik talent, tudi tehnično je sposobna vsake zahtevne skladbe in zasluženo nosi naslov profesorice klavirja. Ravno toliko (ali pa še bolj) važno je njeno interpretiranje. Gledavec-posluša-vec vidi, da. je globoko prežeta z duhom skladbe, kar nato preide v zvok, ki ga klavir oddana. Upamo, da jo bomo mogli večkrat slišati na samostojnih koncertih, ali v izbranem krogu njej enakih. DRUŽABNI VEČER Še tako zanimiv in bogat spored človeka utrudi, če ni združen z oddihom. Oddih je prišel na vrsto, ko se je začela pojavljati cela vojska okusno uniformiranih deklet s težko pričakovano hrano. Po hrani za razum je končno tudi telo dobilo svoje. In da se ohrani ravnotežje in harmonija, so se tudi jeziki razvezali, ki so med prireditvijo spoštljivo mirovali. Izbrana in okusno pripravljena jedila so b la v čast številnemu kuharskemu osobju. Med večerjo so imeli gospodje možnost izročiti in pripeti spremljajočim damam lep slovenski šopek. Pogled na dclge vrste omizij je postal še bolj barvit. Kljub pozni uri, je družba ostala še precej časa pri pogovoru. Spet lepa pri-1 ka za srečanje rojakov, posebno še, če povemo, da so bili poleg Slovencev iz Buenos Airesa tudi naseljenci iz San IiUisa, Bariloč in drugod iz širne argentinske dežele. G.B. Ki Î' . ■ ■ : mam mm ■ j mm ' isti ' •«■I ■ji ■ 1 ■p. n : a- r 't ' . .. ; ■ ••i;;;;:;'. ■ : : ' ■ UH ppp i ■a . a a:v- stran, a on je vedel, kje je njegovo mesto. 'Zato mu ni bilo prizaneseno ne z zapori ne s preganjanjem. Zavzel se je z vso silo, da so se pošteni domači fantje in možje združili v Domobrancih in tako varovali domove pred komunističnim nasiljem. Prav to delo mu je nakopalo že po vojni angleški zapor v 'Wolfsbergu, ker so se domači komunisti zelo trudili, da bi ga Angleži vrnili nazaj. A pravica se je izkazala in tako je mogel leta 1948 z družino emigrirati v Argentino. Na to deželo je imel naš pokojnik vedno lepe spomine, zato pač ni bil v zadregi, ko se je bilo treba odločiti za pot čez morje. V Argentini se je pridružil slovenski skupnosti v Ramos Mejia in bil eden od ustanovnih članov, mnogoletnih odbornikov in graditeljev Slomškovega doma. Veliko ljubezen je imel do vsega, kar je slovensko in prav tako navajal tudi svoje otroke in vnuke. Za njim žaluje žena, trije sinovi in tri hčere ter 22 vnukov in vnukinj ter ostalo sorodstvo. Vsem naše globoko sožalje; pokojniku, našemu naročniku, pa naj Bog podeli večni mir in pokoj. Buenos Aires PREŠERNOV VEČER Dijakinje in dijaki — letošnji abitu-fienti Slovenskega srednješolskega tečaja (RAST IX) so v soboto 8. novembra povabili starše, vzgojitelje, predstavnike našega javnega življenja in vse svoje prijatelje na svojevrstno slovo od slovenskih srednješolskih klopi. V dvorani Slovenske hiše so pod geslom “Ljubezni domačije noben naj vam ne usmrti strup" pripravili lep večer, posvečen prvaku naše vezane besede ob 180 letnici njegovega »ojstva. SLOVENCI končal, mi pa smo se veselo nasmejali. Oblečene v vesela rožnata krila, kot podoba pomladi, ki je obenem podoba mladosti —so nato dekleta izvajala simbolično vajo na pesem: Ko boš prišla 'jemat slovo od nas — mladost.. . saj čas hiti za vse ljudi. Vajo je lepo zasnovala in dekleta naučila že poznana strokovnjakinja v tej umetnosti ga. Betka Vitrih. Naslednja točka je bila šaljiv prizor: „Dva gluha,“ ki so jo po vrstnem redu nastopa in v režiji ge. Olge Vidmarjeve , odigrali gg. Andrej Vidmar — sodnik, Jožko Škrbec — gostilničar, Friderik štrbenc — profesor, Miki Omahna — stražnik. Brez predhodnega igralskega udejstvovanja, so nam dali ti fantje mi šiiti, kaj bi zmogli v primernih razmerah — dvorana, oder itd. Par članov nekdanjega Okteta Ivana Cankarja: Nevenka, Olgica, Rudi se je za to priliko zbralo v rodnem gnezdu in nas vse razveselili s pesmijo, posvečeno pok. pisatelju Karlu Mauserju od tudi že pokojnega pesnika Marjana Jakopiča, uglasbil pa jo je France Gorenšek iz Clevelanda in je bila to pot prvič zapeta v Argentini pod vodstvom dirigenta g. J. Omahna: Pojdem nocoj med vesele ljudi. Potem so dodali še narodno iz Prlekije: Kukoviča. Nazadnje so mladi melodikarji pod vodstvom svojega požrtvovalnega učitelja in dirigenta g. Jožeta Omahna zaigrali najprej šaljivo poučno pesem Simona Gregorčiča v glasbeni priredbi Vinka Vodopivca: Stara mati krega se. V drugi pesmi so se spomnili domačega čuvaja po melodiji Luževca, ki jo je za večglasno igranje na melodike priredil vodja muzikalne skupine g. Omahna. Tretja pesem je bila nekakšen uvod v kasnejšo prosto zabavo. Bila je to polka v priredbi g. Omahna za melodike. S tem je bil končan kulturni program. Za zvočne naprave sta poskrbela Dani Vitrih in Friderik štrbenc. Nazadnje se je mladi napovedovalec Franci Vitrih, ki je vse točke povezoval — v imenu vseh mladih zahvalil staršem za njih skrb, da bi mladi ostali zvesti Bogu in narodu. Zahvalil se je nadalje vsem od predsednika doma pa do zadnjega skritega delavca in vsem gostom, ki so s svojim delom in navzočnostjo pripomogli, da se je mogla uresničiti današnje slavje. Rekel je: Zavedamo se, da bi vsak zase kaj malo naredil. S sodelovanjem vseh in v medsebojnem spoštovanju pa bomo dosegli cilj zaradi katerega stoji naš dom. Zato pa: Pesem edinosti skupaj zapojmo, naj se razlega na vse strani naš glas. Roke podajmo si, stisnimo krepko jih, bratovske sprave dozoreva že čas. Odstranimo trhle plotove in ljubezni gradimo mostove. Res lepo povabilo in nasvet, čisto v ■skladu z letošnjim geslom obletnice: Malo nas je — bodimo veliki! V režiji g. Frida Beznika in v okviru posrečeno zamišljene scenske opreme, v izdelavi abiturientke Marice Snoj smo kot na tekočem traku se vrsteč v nadpol-urnem programu poslušali izbrana Prešernova dela. Povdarek lepi besedi in sliki so dali še lučni in glasbeni efekti. Začel je večer abiturient Milan Magister s pozdravom .vsem gostom in z zahvalo za obisk, nakar je Martin Lavrič prebral pismo, kot ga je Prešeren pisal z Dunaja staršem. Sledila sta dva zelo dobro deklamirana soneta: Vrba (Tončka Beltram) in Popotnik pride v Afrike puščavo (Milan Magister), njima pa najprej šegavo podana romanca Dohtar (Lučka Kremžar in Jože Markež) ter gatzela Žalostna komu neznana je resnica (Gregor Hribar). Iz skupine ostalih pesmi je prireditelj izbral dialog Od železne ceste (dobro izvedla Klavdija Malovrh in Martin Lavrič), Mornarju (Marica Snoj), Kam? (Jože Markež) ter Pevcu (Marija Zurc), Krona večera je bil celotni Sonetni venec z Magistralom, ki so ga — poleg že omenjenih dijakinj — odlično podale še Metka Malovrh, Marta Jenko, Tinka Krištof, Veronika Fink, Bernarda Bidovec, Angelika Kalin in Magdalena Skvarča, vsaka z enim sonetom. Za konec so Tomaž Kočar, Marica Snoj, Veronika Fink in Miha Koželnik prednašali še Gloso — Slep je, kdor e s petjem ukvarja, ob spremstvu vseh ostalih nastopajočih. Izvajanja so na koncu izzvala zasluženo splošno in dolgo odobravanje. Vsi navzoči so bili nad uspehom resnično presenečeni in niso varčevali ne z aplavzi, ne z osebnimi priznanji in čestitkami režiserju in nastopajočim. Po prireditvi so abiturienti povabili vse na zakusko, pri kateri je bilo slišati še marsikatero laskavo izjavo o uspehu večera in naših šolah. Škoda le, da niso sodelovali vsi petošolei (menda jih je nad 40) ter sta delo in uspeh umetniškega dela večera slonela na ramah le sedemnajstih. Zato pa tem sedemnajstim toliko iskrenejše čestitamo. Dokazali so nam spet, da so talentirani deklamatorji (igralci), kar so prvi že izpričali pri letošnji junijski spominski proslavi, katera jim je menda dala tudi zagon za ta večer. Dokazali so tudi, da jim slovenščina lepo teče in prijetno zveni in s tem potrdili vrednost in pomen naših osnovnih šol, srednješolskega tečaja in vsega drugega slovenskega javnega dela z mladino. Njih uspeh pa je obenem veliko zadoščenje in veselje staršem in vzgojiteljem, pa v ponos vsej naši skupnosti. —e PREDAVANJE TONETA MIZERITA 'Zveza slovenskih mater in žena je imela redni mesečni sestanek v sredo 5. novembra. Na programu je bilo preda- vanje g. Toneta Mizerita, ki je v prijetnem domačem tonu odkrival sončne in leenčne strani današnjega političnega stanja v Argentini. Politika je širok pojem; veriga z velikimi in malimi obroči, vendar vsi povezani med seboj ter vsi važni. Gospodarstvo, zdravstvo, vzgoja, sindikati, socialno skrbstvo itd. so vprašanja vsake vlade. Kdo uspe, ‘e pa še večje! Ali more uspeti gospodarski minister z načrtom, preiizkušanim v drugi državi — tu-kaj v^ Argentini? Koliko časa bo vojska (vojaška oblast) pripravljala narod na civilno oblast, ko se argentinski državljan prav malo zanima za politično organizirane stranke? Kakšna bodočnost čaka privatna podjetja? Kdaj bodo resnični delavci branili svoje pravice, ne profesionalci sindikatov? Inflacija, infiltracija, časopisi, človečanske pravice so teme za vsakdanje komentarje. Zanimale so nas še ameriške volitve, Nobelov nagrajenec za mir in Beagle, ki je za vse kočljivo vprašanje, še in še bi se rade razgovarjale s tako razgledanim predavateljem. Nas pa tudi vse to zanima zaradi prizadetosti in tudi iz solidarnosti, saj je že toliko žena in mater v javnem političnem delovanju. Sestanek je vodila ga. Dobovškova, ga. šueova pa se je toplo zahvalila predavatelju g. T. Mizeritu. ŠAHOVSKO ¡PRVENSTVO 1980 3. kolo 'V letošnjem šahovskem prvenstvu so ¡se od 5 .že odigrali 3 koli, in že se kažejo obrisi letošnjega prvaka. Borba bo vsekakor trda, ker v vrhu so moči precej izenačene, zato prijatelji šaha ne izgubite prilike, da boste priče dvoboju naših najboljših šahistov v 4. kolu, v soboto 22. novembra ob 20. v Slovenskem domu v San Martinu. Rezultati 3. kola so naslednji: Mehle Ivan 1/2 — Škerlj Stane 1/2, Močilnikar Aleksander O — Žakelj Janko 1, Klemenčič Vinko O — Indihar Lado 1, Dimnik Dušan 1 — Magister Albin O, Sušnik Franci 1/2 — Vasle Mirko 1/2, Trlep Adolf O — Bitenc Andrej 1, Močilnikar Franc 1 — Marolt Jože O (izstopil), Sušnik Dani — Kunc Dani (prekinjena). Prekinjena partija iz 1. kola Klemenčič — Kunc se je zaključila z zmago Kunca. FILMSKI VEČER IN ČLANSKA VEČERJA V soboto 15. novembra smo imeli v Slomškovem domu izredno zanimiv prijateljski večer. V začetku nam je Ivan Makovec pokazal serijo lepih barvnih filmov iz življenja v Domu v zadnjih desetih letih. Na filmskem platnu so zaživeli prizori iz raznih prosvetnih prireditev in obletni (T Doma; resnično ena najlepših kronik Slomškovega do-, ma. Filme je komentiral lic. Marijan Šifrer. V drugem delu smo ob dobri večerji in pomenku pričakali tretji del prireditve: Avdiovizual ob 400-letnici Buenos Airesa, ki ga je s Sodelavci skrbno pripravil Tone Poljšak. Ob solidni razlagi in odlični zvočni spremljavi smo uživali prelep razgled po Buenos Airesu, ki ga verjetno mi vsi premalo poznamo. Poljšak je kot amater napravil ne le izredno solidne posnetke, ampak je svojim slikam vdihnil tudi malo poezije in je tako celoten avdiovizual prav prijeten za uho in oko. Cena večerji je bila zmerna, kot je prav; saj so ustanove v službi članstva in skupnosti, ne pa obratno. Tudi na to je dobro, da včasih mislimo, ko načrtujemo naše prireditve. Za zaključek nas je predsednik Doma Matevž Potočnik informiral o pripravah za gradnjo dvorane, in napovedal, da se v prihodnjih tednih začne z gradbenimi deli. Vse člane in članice je naprosil za sodelovanje in pomoč. MLADINSKA MAŠA IN PREDAVANJE PATRA DR. ALOJZIJA KUKOVIČE V nedeljo 16. novembra je bila v Slomškovem domu mladinska maša. Naši mladi so se na bogoslužje pripravili z izredno lepim petjem sodobnih duhovnih pesmi, g- župnik škerbec pa je v pridigi z izbranimi 'besedami predočil duhovne probleme sodobnega človeka in njegovo stisko, pa tudi rešitev. Po sveti, maši se je številna mladina zbrala k predavanju p. Kukoviče, ki je iz svojih bogatih izkušenj dajal napotke mladini, kako lahko živi življenje veselega kristjana in Slovenca v našem velemestu in sodobni družbi sploh. Mendoza DAN OČETOV IN MAMIC Nekoliko smo ga letos premaknili v koledarju naših skupnostnih prireditev. V nedeljo, 9. novembra so ga pripravili naši mali pod vodstvom učit. gdč. Lenčke Božnar. Skupno mašo smo spet imeli popoldne — pred prireditvijo. Med svetim opravilom so nas z nekaterimi pesmimi presenetili otroci šolskega tečaja, ki se tudi sicer, zlasti na prve sobote vključujejo v sodelovanje s svojim petjem. Kasneje smo odšli v Dom. Otroci so najprej z deklamacijo voščili mamicam in očkom. Nato so jim zapeli dve priložnostni pesmici. Prisrčen je bil seveda prizor, ko so nato pohiteli z odra (Nad. na 4. str.) POLJSKI MARS BREZ KONCA MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Poljska vlada pripravlja nov sindikalni zakon. Verjetno je prvič odkar vlada tam komunistična vlada, da bo ta morala resno upoštevati 1 še nek drug- glas, poleg tistega, ki ga je doslej slišala iz Moskve. To je močan, neutišljiv glas poljskih delavcev, poljskega naroda, ki se sedaj svobodno izraža preko neodvisnih sindikatov, povezanih v „Solidarnosti“. In, hočeš nočeš, je vlada morala poklicati na razgovore tudi predstavnike Solidarnosti. Njih zahteva je bila, naj vlada v temelju upošteva in spoštuje kompromis, ki ga ima s temi sindikati, in ki ga je sklenila po veliki stavki v 'Gdansku in njenem okolju. Lech Walesa, vodja Solidarnosti, je po sestanku z vladnimi predstavniki izra-zil velik optimizem nad končnim uspehom. r (Zanimivo pa je ob tem, in dejstvo govori o veliki previdnosti in voditeljski izkušenosti Walese, da je on sam zahteval, naj se prenehajo razne majhne stavke, ki so jih ponovno uprizorili delavci na področju Gdanska in Čensto-hove. Walesa je od delavcev zahteval discipline. Dejal je, da je stavka orožje, ki ga je treba uporabiti le v skrajnih primerih. Prosil jih je, naj zaupajo svojemu vodstvu, in naj vodstvu prepuste, da določajo važnost posameznim problemom in njih rešitvam. Po njegovem mnenju so temeljni problemi, ki jih je treba rešiti, področje zdravstva, vzgoje in kulture. 'Seveda ni izrazil, da je ob vsem tem temeljni problem svobode, za katero -se pravzaprav v bistvu bore poljski, delavci in ves poljski narod. Za svobodo so pričeli ta marš, ki ga ne bo konca. NEKAJ POGLEDOV... (Nad. s 1. str.) dal Mitar Batič, glavni politični komisar partizanske vojske za črno goro, v poročilu „O političkim partijama u zemlji“. Tam je označil stališča političnih strank z ozirom na Titovo partizanstvo. Radikalna stranka: „Stranka in vodstvo te stranke ...stoji na liniji odprte izdaje narodnih in državnih interesov...“ (m. o., torej proti Titu). Demokratska stranka: ......vodstvo te stranke vodi odprti boj proti osvobodilni borbi narodov Jugoslavije“ (m. o., proti Titu). Zemljedelska stranka: „Vodstvo te stranke... se je povezalo z okupatorjem in. vodi odprt boj proti interesom svojih narodov“ (m. o., proti Titu). Samostojna demokratska stranka: „Voditelji te stranke so odvračali množice od aktivne borbe proti okupatorjem“ (m. o., proti Titu). Za Slovensko ljudsko stranko pravi: „Danes vodstvo SLS stoji na isti liniji begunske vlade v Londonu“ (m. o., proti Titu). Za Hrvatsko seljačko stranko: „Dr. Maček zadnji čas organizira vojsko (Mačkovo gardo) za borbo proti narodno-os-vobodilni vojski“. (Lazič, Pokret Titov, 50). Učbenik „12 uslova za boljševizaci-ju partija“, navaja tudi Jugoslov. socialistično stranko, da je ni mogoče več zediniti v eno delavsko stranko odzgoraj dol“ (t. j., da je tudi to vodstvo proti Titu). Tako niso bile proti Titovi vojski sa- mo bivše vladajoče demokratske stranke, ampak tudi take, ki so le redkokdaj bile v vladi in celo tudi republikanske. Te tri so bile večidel Jugoslaviji v opoziciji. Skratka: vodstva vseh demokratskih strank v bivši državi so se opredelila proti Titu. Za demokratskega zaveznika — kar sta AA iše vedno bila, saj sta. imela ob sebi našo vlado, sestavljeno iz voditeljev vseh teh strank in še večino opozieionalnih zunaj vlad, ki bi lahko vedeli, koga naj bi — kot demokrati, podprli z vso silo. Toda tedaj Roosevelt „na tako pomoč demokratskim zaveznikom ni mislil“. Churchill pa se je prav tedaj, ko bi bilo — kakor mislijo nekateri — „še mogoče organizirati odpor vseh demokratov v državi, „pripravljal načrtno prenos pomoči zgolj totalitarističnemu gibanju, katerega sta oba — Roosevelt kakor Churchill, dobro poznala in vedela, odkod Tito izhaja in kam hoče priti. Blufiral je Tito s koalicijskim videzom svojega zaledja,, ki je bil sestavljen zgolj iz malopomernbnih disidentov teh strank, ki so predstavljali komaj 4-6% predvojnih volivcev, in ki sp imeli v vodstvu osvobodilne borbe samo in edino nalogo, ki je bila že tolikokrat poudarjena „pripeljati mase na pozicije OF.“ To sprevajanje pa se ni vršilo na demokratski način, temveč z atentati, nasilji, pomori, prevarami, z izročanjem nasprotnikov okupatorju, požiganjem vasi, s „pasjimi grobišči“ itd. Z „vsemi sredstvi“ in „vsak dan“, kakor zapoveduje leninizem, okrepljen El “paraíso” sandlnista Mientras abandonaron el Concejo de Estado once representantes de organizaciones empresarias, políticas y obreras, el arzobispo de Managua, monseñor Miguel Obando Bravo, reveló que los 10.000 presos políticos que mantiene el régimen sandinista sólo comen día por medio. “Hemos salido de una dictadura y hemos entrado en otra” —aseguró Alfonso Robelo—• ex-miembro de la Junta Democrática Nicaragüense, cuya sede fue atacada por elementos pro-oficialistas. En declaraciones formuladas al diario “El Tiempo” de Bogotá, 'monseñor O-bando Bravo recordó que poco después del triumfo revolucionario, el gobierno admitió el problema de la falta de alimentación de sus prisioneros y solicitó nueve meses para resolverlo a raíz de la escasez general. 'Pero aún sigue vigente. RONALD REAGAN, novoizvoljeni predsednik ZDA je na „obisku“ v Wa-shigtonu. šel je tja z namenom, da se sestane s Carterjem, obišče kongres in se pomeni z republikanskimi veljaki, ter z vladno ekipo „za prehodno dobo”, ki bo pomagala voditi državo do njegovega nastopa na predsedniški funkciji. 'BOLIVIJSKA VLADA je končno izgnala starega levičarskega sindikalnega vodja Juana Lechina. Ta je najprej potoval v perujsko prestolnico Limo, kjer bo ostal kratek čas, nato pa se namenil v Pariz, kjer se misli nastaniti. V MADRIDU zaseda Konferenca evropske varnosti. Debate se sučejo okoli raznih polemičnih vprašanj, in zlasti o zaključkih in veljavnosti ter izvajanja zaključkov Helsinške konference. Doslej je bilo mnogo govorjenja in le malo praktičnih zaključkov, ter si opazovalci ne obetajo mnogo od tega novega zasedanja. 'BRAZIL nadaljuje svojo pot v demokracijo. Sedaj je vojaška vlada predložila, in parlament soglasno sprejel zakon, po katerem bodo v novembru iet-a 1982 Brazilci demokratično izvolili guvernerje v vseh državah. Doslej so guvernerje volile krajevne zbornice, katere je pač direktno ali indirektno kontrolirala vlada. še s stalinizmom, katerega najzvestejši in naj doslednejši učenec je bil prav Tito, kakor zdaj priča Djilas (Rdeči monarh), sam udeležen — vsaj idej-' no — pri „pasjih grobiščih“. Značaj „koalicije“ se je pri Slovencih prav v tem časom izgubil v Dolomitih in OF je postala „homogena“ t. j. — komunistična . .. Voditelji „sopotnikov“ so takoj spoznali konec svojih „misij“ in vstopili so v K-P, le edini Kocbek je ostal sam, določen, da bo „odžagan“ ob prvi priložnosti. Taka usoda pa je bila določena. Že leta 1948 tudi AA-zdveznikoma v pro-tihitlerjanski koaliciji od strani Sov-zveze, ko je ta prav tedaj začela iskati pota, kako bi z njuno pomočjo dosegla svoj cilj. Tudi v zadevi Tita. Nekaj ni prav Novice ki prihajajo iz Ugande, nam že nekaj časa pripovedujejo o hudi suši. So predeli, kjer že več let ne dežuje. Svet se je kaj malo zmenil za to; ali morda mnogi niso doumeli, kaj to pomeni. Sedaj prihajajo bolj točni podatki: štiristo tisoč ljudi je v nevarnosti, da umre od lakote, več kot polovica teh so otroci in ženske. Te dni so časopisi priobčili fotografijo, na kateri se vidi skupina sestradanih otrok, kako se stiskajo v kup, da jih ne bi preveč zeblo, medtem ko čakajo, da jim kdo prinese hrane. Ni še polegla polemika, ki je nastala spričo obiska ameriškega bančnika Davida Rockfellerja v Argentini. Tisti, ki ne oponašajo gospodarskemu ministru dr. de Hozu prijateljstva z njim, in iz tega sklepajo, da se argentinska ekonomska politika suka po ameriških željah; se obregajo ob dejstvo, da so bankirju dali v najem svetovnoznani lirični „teatro Colón,“ bueno-saireški ponos in neke vrste narodna svetinja. Tako ali drugače, tudi ta nevihta prehaja preko glav gospodarske ekipe, ki pa je vendar doživela hud sunek, da se ekonomska politika ne bo spremenila z zameno predsednika in ministrov; sedaj pa le trdijo, da spremembe ne 'bodo pomenile popolnega obrata, in mnogi celo dvomijo, ali bo sploh ostal kdo izmed sedanjih gospodarskih funkcionarjev. Ob tej spremembi mnenja je treba upoštevati, da so bili do neday-nega vsi opazovalci prepričani, da bo ministrsko mesto gospodarskega področja zasedel dr. Klein, ki je desna roka sedanjega ministra. Pa pretresi niso bili s,amo na gospodarskem polju. Javnost je te dni napeto sledila novemu primeru letalskega roparstva. Letalo, ki je krilo pot med urugvajskim mestom Colonia in argentinsko prestolnico, je pristalo na buenosaireškim letališču že pod nadzorstvom zračnega pirata, ki je zahteval, naj ga letalo popelje na Kubo. Dolgo so trajala pogajanja, medtem ko so obveščevalna sredstva razglabljala o političnem ozadju tega dogodka. Ko se je po devetnajstih urah groze (prišlo je celo do streljanja in ena potnica je bila ranjena) varnostnim organom posrečilo prelisičiti ugrabitelja, se je izkazalo, da je bil strašni pirat le reven umobolen Urugvajec, ki je že do-má večkrat storil kakšno podobno. Pač so imeli časopisi in televizijske postaje par dni snovi za zanimiva pisanja. Vendar najvažnejša novica preteklega tedna je bil sklep Janeza Pavla II, da osebno poseže v razmejitvena pogajanja, ki jih v Vatikanu imajo zastopniki Argentine in Čila. Papež je posebej sprejel delegacije obeh držav, ter se tako potanko poučil o položajih in zahtevah obeh držav. Sedaj pričakujejo konkretnega predloga s strani Svete stolice, na katere naj bi čim hitreje odgovorile vlade to in onstran Andov. Sedaj mnogo pišejo o posebni papeževi diplomaciji. Kazno je, da mora papež kar s silo (seveda silo svoje moralne moči) vleči nasprotujoči si stranki za lase iz precepa. Že takrat, ko se je novembra 1978 ponudil za posredovalca, je to storil na lastno iniciativo, kajti' Argentinci in Čilenci so se že sprijaznili z idejo medsebojne vojne. Je tako težko priskočiti jim na pomoč? Bi toliko stalo ? In tudi če bi bili stroški ogromni; ni človeško življenje vredno teh stroškov? Po svetu se trosijo milijoni v razkošju in orožju. Da, nekaj na svetu ni prav.. . Ko sedaj skoraj dve leti tečejo pogovori, in ni konkretnih zaključkov, znova papež, preko vseh predpisov, in proti pričakovanju, osebno poseže v pogajanja, da jih tako pospeši. Zato popolnoma prav govorijo nekateri, da če se posreči papežu ohraniti mir med tema državama, bo treba vrh Andov, poleg orjaškega spomenika „Kristusa rešitelja“, postaviti še spomenik Janezu Pavlu II, ki bo odločilno pripomogel, da bodo eni in drugi izpolnili obljubo miru, ki so jo dali ob Kristusovih nogah. V domači, politiki pa je zanimivo opazovati razvoj na sindikalnem polju. V prejšnji številki smo omenili, da je večja skupina sindikalistov sklenila, znova spraviti k življenju CGT, Glavno delavsko organizacijo. Dvom, ki smo ga izrazili o uspehu tega pokreta je bil kaj utemeljen, kajti komaj par dni za tem se je ena izmed treh skupin, ki je bila zapletena v to zadevo, taktično umaknila, ostali dve pa le ne moreta sami naprej: preveč očividno bi bilo, da je „glavna konfederacija“ le manjšinska skupina. Isti je primer poizkusa obnovitve „62“ organizacij peronistič-nega sindikalizma, ki smo ga prav v zadnji številki tudi omenjali. Kar se politike tiče, je zanimive izjave podal notranji minister general Harguindeguy. Istočasno ko je poudarjal, da bo prihodnje leto užival mir po zapustitvi vladne funkcije, je izjavljal, da bo v letu 1981 konec „političnega posta“. Stranke bodo mogle obnoviti delovanje uradno, čeprav pravzaprav že sedaj delajo skoraj kar hočejo. Konca političnega posta seveda ne smejo ljudje zamenjati , z „volilno dejavnostjo“, ker te še ne bo; 'tako je zatrdil minister. In če ob tem pomislimo, da bo verjetno volilna dejavnost posvečena najprej provincijskim vladam (po brazilskem vzoru), je upravičeno sklepati, da tudi naslednjega argentinskega predsednika ne bo volilo ljudstvo. Vse pa je seveda odvisno od uspeha, ali neuspeha, ki ga bo s svojim delom žel general Viola. Te dni pa zaseda tudi argentinska škofovska konferenca. Škofje debatirajo zlasti o vlogi laikov na raznih področjih življenja. Tako so glavne snovi debate: vloga laika v evangelizaciji kulture; laiške organizacije v deželi, kot so Katoliška akcija, mladinska gibanja, laične organizacije v družinskem življenju, na kmetskem in delavskem področju; vzgoja laikov in pa duhovno življenje laikov. Poleg teh, bistveno verskih vprašanj, .se bodo škofje lotili tudi perečih problemov na -gospodarskem in socialnem področju, kajti prihodnjega aprila bodo morali objaviti posebno pastirsko pismo o teh vprašanjih. In pa še komisija za delavska vprašanja ima vedno več problemov. Nanjo se obračajo številni tovarniški komiteji tistih podjetij, ki jih sedanja kriza tira v pogubo. Cerkev ne more stati ob strani v tem primeru; takih primerov pa je vedno več. še bodo škofje imeli dela... ■■■■•■■■■■■■asaaMaOTBR«aa»aR»ana«RaaRa«aaaaR«aB**MMaaa<»«Biia>«iia»R«iRSR«N»BaMiiRRRaaRfl>RRaaRRm.RR«iRBK aBaaaaaaaBaaaaaBBaBaaaBaBvaaaaBaBaaBaaBBaBaaaaBaaBaaaaaaaaaavaaaaa»aaaaaai IBBBaamUBBBKBMMIMaBaWBB f** ■ ■aasaaaaBBMaBtta«aBa*aBBaMaaBan«LaBBBMi*8*f»ii*aawaaa«MBaaaaaaE'flBi Razstava Bare Remec Prvi vtis, ki -ga dobi obiskovalec razstave slik Bare Remec, je presenečenje nad toliko • raznovrstnostjo farmatov, tehnike in predvsem motivike njenih del. -Razvrščena v različnih in prijetnih skupinah po stenah; pokritih z zavesami, nas vabijo s svojo barvitostjo in skrivnostnimi oblikami uživanja tega izrednega doživetja, ki je umetnost. 'Barve — zelena, vijoličasta, rdeča, rumena in oranžna v najrazličnejših odtenkih, ¡se -odražajo na ozadjih različnih tonov — plavkastošivih, rjavih in zelenih, med katerimi teko fine črte, napravljene s čopičem ali z izpraska-njem (graviranjem) barve; oblika, barva, fantazija, -stvarnost, vse to pretkano med seboj, je svet Bare Remec, ki nas že takoj pri vstopu zajame s trajnim vtisom. V celoti slike spominjajo bolj na preprogo, ki obdajajo stene, kakor pa na ateljejske podobe. Stilizirane oblike in barve ne dajejo vtisa tridimenzialnosti, temveč poudarjajo ploskovitost platna; po drugi strani pa -se nam kažejo valoviti, svetli in ozki robovi v istem tonu kot izpraskane risbe.. preko vse slike. Ker podobe niso uokvirjene, odkrivajo toliko 'bolj bistvo širokega platna, kar je njena osebnostna izrazna tehnika, ki jo je slikarica pokazala že ob drugih priložnostih in ki se tokrat nanaša na vsa dela razstave. Na ta način se doseže, poleg drugih ciljev praktičnega značaja, neka identifikacija -slike z njeno tvarjo (materialom), ne da bi jo pokrila, skrila ali imitirala, temveč da jo poudari v njenem najbolj intimnem sijaju. S tega stališča tudi lahko razumemo vključen j e panjskih končnic ki niso zgolj uporaba neke stare folklorne tradicije. Male deščice pokažejo bolj svojo stvar (material), v teh oblikah, kakor pa v kateri koli drugih. Poudarja trdo površino lesa v kontrastu z mehkimi platni. Terjajo drugačno tehniko. Barve so bolj gladke brez zbrisa-vanja, ki ga zahteva sicer tkana površina platna. V teh štirinajstih panjskih končnicah je obsežena vsa zgodovina zadnjih štiridesetih let naše zdomske skupnosti. Nekatere s svojimi motivi spominjajo na dom, druge na begunsko življenje po taboriščih, tretje nam razlagajo to usodo npr. ko kažejo slovensko družino, kako jo napadajo fašistične in boljševiške leteče pošasti. Bude pa nam tudi up, ko npr. prikazuje lipov list, prepet s trakom slovenske trobojnice, ki pa je bil nasilno pretrgan, na mesto preloma pa stoji letnica „80“ odkoder naprej gre znova v svetlih barvah nadaljevanje naše nove zgodovine. V vrsti končnic je tudi nekaj tipičnih slovenskih religioznih motivov. Kako se more družiti slovenska stvarnost z a- merikanskimi pogledi, je težko povedati z besedami. Druge slike in podobe na razstavi nas zajemajo z drugačnimi motivi in problemi. Bolivijci, Čilenci, indijansko posodje, Yan Qin indijanska Luna in Sonce... nam kažejo tukajšnjo folklorno stvarnost, kateri se mi Slovenci bližamo na čisto drugačen in svojski način. Kar je slovenska slikarica odkrila o Indijancih in njihovi kulturi, ni bilo dozdaj še nikjer povedano in prikazano. Španci s svojimi kolonialnimi pogledi nanje, drugi Evropejci z aprio-rističnimi predsodki, se ne morejo približati temu, kar gledamo v Barinih podobah: v njih je nevidna in skrita duša teh narodov, katerih usoda je v marsičem podobna naši begunski. Niso pa na razstavi samo indijanski motivi. Vidimo tudi lepe motive rož, cvetja, metulje v poletih, razne figure, tudi krajine (Bariloče, Tilkara). Pa tudi motive, ki nosijo naslove: ornament, črna ptica, muzej. .. Skupno je razstavljenih 26 platen (oljnatih slik) in 14 panjskih 'končnic na lesu. Njihova enotnost motivov jih postavlja v lepo homogeno skupino. Ni pa tako s slikami na platno. Te lahko delimo v tri dele: 1. Prva skupina bi obsegala realistične podobe, -kakor so npr. pokrajinske slike, rože, metulji, skupine oseb (Čilenci) itd. Pokrajinske motive predstavljajo: naselja (na jugu in severu Argentine), 'koče (ranči), skoro vedno gledane nekako zviška s, ptičje perspektive. Geometrične oblike teh preprostih -bivališč jasno' ločijo pro-store, kjer prebivajo ljudje in prostore zunaj tega, kjer prevladujejo naravne sile. Nudijo vedno zanimive motive za najrazličnejše kompozicije. So v nenehnem kontaktu z realnostjo, kajti po krajšem ali večjem presledku z risanjem abstrakcij, se Bara ponovno vrača v srečanje s stvarnostjo. Taka naselja, 'kljub preprosti in geometrični stavbi dispozicije, ne morejo skriti močne ekspresivne napetosti ob kateri se zdrzne čopič ali paleta slikarke, da nam odpre presenetljive poglede v najbolj preproste in vsakdanje predmete. Npr. na visokem .nebu so rožnati oblaki v obliki ptičev, odkoder tudi mi gledamo navzdol skupino sevemoargentins-ki-h koč na polju violične 'barve z raznimi • niansami v rdečem. Ali tisti pogled na skupino streh, ki že same po sebi ustvarjajo sugestivno geometrično kompozicijo. Ali tiste koče (ranči), ki prehajajo v -barve tal, kakor jih vidi iz višine neba samoten bel metulj. Vsaka podoba ima svoj močen prevladajoči ton, dasi ni mogoče -dobiti dveh enakih. 2. V tej drugi skupini terja široka in zapletena koncepcija -stvarnosti več prvin, ki niso realistične, temveč izhajajo iz mitičnega in simboličnega sveta južnoargentinskega Indijanca. Ali pokrajine južne in severne Argentine s skupinami ljudi; Bolivijanci nam ne govore samo- o stiliziranih oblikah in zelo ekspresivnih barvah, temveč so obkroženi tudi od fantastičnih figur, ki nas prenesejo v njihov mitični svet, v njih starodavna verovanja in mite, v njihovo kulturo sploh. Te slike nam kažejo slikarico Baro Remec he samo kot popotnico, ki išče -motivov za svoje slikanje, temveč -tudi kot neutrudljivo raziskovavko indijanskega življe-ja. Motivi so: preprost človek, njegov način življenja, njegova miselnost, njegovo zemljepisno okolje, v katerem živi, in njegovo neenako razmerje do napredka, ki njega potiska v kot. Da nam je prikazala plodove tega arheološkega raziskavanja, antropološkega in folklornega v slikah z globoko estetsko vrednostjo, je že uspeh, ki popolnoma -opravičujte pričakovanja, ki smo jih dobili izpolnjene od te razstave. 3. Ostaja nam -še tretja skupina del, v katerih se zdi, da hoče slikarica kulturne prvine iz indijanskega sveta prestvariti v svoj lastni ekspresivni jezik. Tako jih prilagodi šebi, da se ti ne zde več mrtve stvari, vzete iz muzeja, temveč iz žive sodobnosti, ki jo umetnica živi, ustvarja iz nje in razvija naprej kot svojo. Vse te mitične figure, ptiči, različne pošasti niso več ornamentalni motiv, ki spremljajo človeške postave. Dobijo svoje lastno življenje, upirajo v nas svoje oči, zvijajo se v borbenih ali ljubezenskih objemih ritualnih plesov, kot sim-boliziranje